Potem ko se je Medo nekoliko potolažil, se je Koko spomnila: »Moja babica zmeraj pravi:
KO SVET SE STEMNI
KA KO R Z I M S K E N O c I ,
pOKlONI pRIjAZNOST
.
k e luci r a z in
Če lahko napraviva to, bodo druge živali morda uvidele, kako dober in prijazen Medo si. »Toda kako pokloniš prijaznost?« je bil radoveden Medo.
Koko se je za hip zamislila, potem pa preudarno odgovorila: »Mislim, da mora biti prijaznost nekaj, kar lahko podariš. Kakor darilo.« »Lahko spečeva piškote in jih deliva,« je predlagal Medo. »Ja!« se je strinjala Koko.
»Kje pa bova našla žarke luči?« je vprašal Medo. »Narediva svetilke,« se je hitro domislila Koko. »V njih je toliko topline!« »V svoji votlini imam stvari, ki jih lahko uporabiva,« je ponudil Medo.
Nato sta poskusila srečo pri Zajčevi duplini. »Čemu mi prinašata darila?« je zanimalo Zajca. »Rada bi ti pokazala, kako prijazen je moj prijatelj Medo!« je polna upanja rekla Koko. »Kaj pa, če me skušata ukaniti? Ne verjamem, da bi velik medved hotel imeti za prijatelja majhnega zajca, kot sem jaz. Ne, hvala.«
Tudi z Ježem nista imela več sreče ...
... in z Veverico prav tako ne.
»Prijaznost je najbrž to, da namesto daril podarjamo ljubezen,« je rekel Medo. »In to, da naredimo nekaj prijaznega, ne da bi pričakovali karkoli v zameno.« Koko je obrnila pogled navzgor, k zvezdam. »Mislim, da zdaj razumem.« »Razumeš kaj?« je vprašal Medo.
»Ko svet se stemni kakor zimske noči, pokloni prijaznost in žarek luči.«
22,90 €
www.grafenauer.si