SUBJECT:
GOTOVINA 93. člen slovenske ustave določa, da državni zbor lahko o zadevah javnega pomena odredi parlamentarno preiskavo. Na zahtevo tretjine poslancev državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta pa to mora storiti. Preiskovalna komisija ima v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi. V tem mandatnem obdobju je državni zbor imenoval kar pet preiskovalnih komisij. Njihova uradna imena so tako dolga, da bi z njihovim navajanjem porabil preveč dragocenega prostora. Zaradi dolgih imen se je tudi v parlamentu oblikovala praksa, da se govori o Mogetovi, Pukšičevi, Zamernikovi, Jerovškovi in Zimškovi komisiji, pač po predsednikih posamezne komisije. Za zadnjo Zimškovo je potrebno reči, da je bivša Petrovičeva, ki je zaradi odhoda na mesto direktorja v Elektro Celje izgubil poslanski mandat. Lahko pa jih tudi krajše imenujemo po bistvenih zadevah, ki jih komisije preučujejo. Tako lahko rečemo tudi orožarska, Elanova, “vohunska”, vič-holmeska ter kapitalska. Tri preiskovalne komisije so bile ustanovljene na zahtevo tretjine poslancev, dve pa na zahtevo državnega sveta. Tem petim pa se bo na zahtevo državnega sveta kmalu pridružila še šesta, ki bo preiskovala politično odgovornost nosilcev javnih funkcij na Ministrstvu za obrambo, v zvezi z nepravilnostmi pri uporabi proračunskih sredstev. Komisije so do sedaj opravile ogromno delo, saj so se sestale skupaj na kar dvainšestdesetih rednih, dve od njih pa se na dveh korespondenčnih sejah. V tem času je bilo zaslišanih ze ogromno prič in niti en preiskovanec. Zakon o parlamentarni preiskavi dovoljuje, da se oseba, ki bi lahko bila preiskovanec, sama prijavi kot preiskovanec, komisija pa z dopolnitvijo dokaznega sklepa določi, ali ji bo priznala tak položaj. Do sedaj se je že nekaj prič želelo postaviti v vlogo preiskovanca, toda komisije tem željam niso ustregle. Na videz čudno stališče preiskovalnih komisij je povezano s petim členom zakona o preiskovalnih komisijah, ki s stroški preiskovalne komisije bremeni državni proračun, preiskovancem in njihovim pravnim pooblaščencem, pričam in izvedencem pa se stroški povrnejo po pravilih, ki veljajo za kazenski postopek. Sam sem član komisije, ki preiskuje okoliščine in posledice vohunske afere, v katero sta vpletena dva delavca Ministrstva za obrambo RS, ki so ju v januarju 1998 na ozemlju Republike Hrvaške prijeli pristojni organi te države. Gre seveda za nesrečni kombi, natovorjen z dragoceno opremo za prisluškovanje. Ker komisija deluje izključno na zaprtih sejah, sem zelo omejen pri poročanju o delu komisije. Kljub vsemu pa lahko zapišem, da komisija do sedaj ni prišla do nikakršnih dokazov, da je šlo za namerno predajo vohunske opreme. Osebno sem si ogledal kraj dogodka in se prepričal, da je zaradi slabe označitve državne meje možno, da sta pripadnika obveščevalno varnostne službe resnično zašla. Takratni minister za obrambo Turnšek je sicer mnenja, da ni šlo za slučaj, da je šlo za naklepno dejanje, toda za to nima dokazov. Komisija se tako vrti v začaranem krogu, upam, da bo čimprej pripravila poročilo in zaključila svoje delo. V času, ko pišem to kolumno, tudi nobena od drugih preiskovalnih komisij nima pripravljenega končnega poročila, ki bi omogočilo državnemu zboru, da sklepa o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, o morebitnih spremembah zakonodaje oziroma o drugih odločitvah iz njegove ustavne pristojnosti.
Ker tudi v prejšnjem mandatnem obdobju nobena od takratnih šestih preiskovalnih komisij ni odkrila ničesar, je javno mnenje dokaj nenaklonjeno do njihovega delovanja. Z mnenji, da so preiskovalne komisije same sebi namen, bi se človek glede na dosedanje efekte mirno strinjal, toda delovanje komisije, ki jo vodi moj poslanski kolega Rudolf Moge in ki se ukvarja z vpletenostjo in odgovornostjo nosilcev javnih funkcij v zvezi z najdbo orožja na mariborskem letališču ter z opremo in orožjem v skladišču Loznica pa dokazuje nasprotno. Pričevanja večjega stevila prič, ki so bili zaslišani pred Mogetovo Komisijo, so prisilila nekdanjega ministra za obrambo in predsednika Socialnodemokratske stranke Janeza Janšo, da je priznal prodajanje orožja za gotovino. Janša je več kot šest let lagal javnosti in institucijam, da so kupci orožje plačevali z nafto in da gotovinskega poslovanja ni bilo. Že v času, ko je poslanec Jagodnik postavljal poslanska vprašanja o trgovanju z orožjem, so vrabci na strehi čivkali o ogromnih količinah denarja, ki se pretaka v Ministrstvo za obrambo in izginja neznano kam. Tudi sam sem slišal govorice , da so imeli velike probleme z zapiranjem vrat omare, v kateri so hranili gotovino, ki jo zaradi ogromnih količin niso uspeli sproti prešteti, pa so jo neprešteto kar zmetali v omaro. Komisija je poizkušala pridobiti dokumentacijo o poslovanju z gotovino na Ministrstvu za obrambo, toda neuspešno. Dokumentacije na Ministrstvu ni. Jelko Kacin, ki je na ministrski funkciji zamenjal Janeza Janšo, trdi, da je od Janše ni prejel. Postavlja se vprašanje, ali je sploh bila.Če denarja niso sproti šteli, je tudi logično, da je ne more biti, vsaj ne verodostojne. Govorilo se je in se še govori o velikih provizijah, o pranju denarja v tujini. Nenavadno hitro so zrasle nenavadno velike hiše nekaterih neposredno udeleženih. Komisija je zaslišala kot pričo Toneta Pankiherja, ki je priznal, da je osebno štel denar, ki ga je po njegovi oceni bilo nekaj milijonov nemških mark. Naslednji dan je predsednik preiskovalne komisije prejel obvestilo, da del pričevanja na komisiji po pomoti ni bil posnet. Seveda gre za ključni del. Gre za naključje ??? Odgovorite si kar sami, dragi bralci. Četudi Mogetova komisija takoj preneha z delom, je vsaj zame dosegla dovolj. Odprla so se nova vprašanja. Odgovori nanja bodo odprli nova. Tako je pač v politiki, za vsakega slej ko prej zraste palica. Nemčiji se je zgodil Kohl, nam se dogaja Janša, njemu pa se je zgodila gotovina. Richard Beuermann NČ , št. 260 , januar 2000