LOVSKA KINOLOGIJA Teœaj za vodnike krvosledcev v Prekmurju
Špringer španjelka Ajša, stara 14 mesecev.
Spregledana angleøka pasma – øpringer øpanjel
A
ngleški špringer španjel sodi med najstarejše angleške lovske pasme. Sprva so ga uporabljali za plašenje in dvigovanje pernate divjadi, ki so jo lovili v mreže, s sokoli ali hrti. Zdaj pa ga uporabljajo kot šarivca in tudi kot prinašalca male divjadi. Špringerji imajo odličen značaj: so zelo prijazni, živahni, radoživi in srčni. Kot lovski psi navadno lovijo v skupini psov, zato lahko brez težav živijo v sožitju z drugimi psi. Del imena – »špringer« – izhaja iz njihove sposobnosti dela pred lovci: preganjati, dvigovati (angleško: to spring) divjad iz podrasti. Angleški špringer španjel se je včasih imenoval norfolški španjel – po vojvodi Norfolškem, ki se je posebej ukvarjal s to pasmo. Angleži vsakega psa oblikujejo po svoji meri, vsakega čisto posebej, za točno določeno delo, opravilo ali položaj v družbi in družini (kot specialista). Le redko se jim zgodi, da je pasma uporabna za več namenov hkrati, kar bi veljajo, npr., za nemške pasme. Njihovi psi so bili praviloma (izrazita izjema so terierji) najprej gosposki, šele potem so se smeli, šele zadnja desetletja, razširiti tudi med smrtnike brez plemiških nazivov in debelih denarnic. Tudi domnevno najsta470
rejši med vsemi španjeli, angleški špringer španjel, je začel kariero na angleških dvorih in dvorcih, že precej pred uradnim priznanjem pa so ga vzeli za svojega med premožnejšimi sloji v Ameriki. Šele po drugi svetovni vojni je odločneje pokukal na plebejska evropska tla. Je malce večji od sorodnika koker španjela – navadno bele barve in s črnimi lisami. A tudi tribarven je lahko, z rjavimi odtenki. Takšni so še posebno ljubki. Ima srednje dolgo glavo z močnim gobcem. Oči temno lešnikove barve so srednje velike, blage in pozorne. Dokaj široki in dolgi, bujno odlakani uhlji so nastavljeni v višini oči in visijo ob glavi. Ima gosto, svilnato gladko dlako, ki je po prsih daljša. Lahko je katere koli barve, dovoljene za španjele, zaželene pa so predvsem kombinacije bele in jetrno rjave/rdeče ter bele in črne barve, tudi rdeče z rjavimi lisami. Košat rep je nizek in ga nikoli ne dvigne nad višino hrbta. Angleški špringer španjel je živahen pes, ki se izredno dobro počuti v družbi ljudi in otrok in želi z njimi prebiti čim več časa. Je čudovita pasma z osupljivo bleščečo dlako in pasjo inteligenco, zaradi česar je lahko postal uspešen lovski pes. Prav kombinacija inteligence, videza in vesele narave je pripomogla, da so predstavniki te pasme postali prvovrstni spremljevalci družin in posameznikov. Šprin-
Foto: I. Hajnøek
V
gerji niso pretepači in se pretepu, če je le mogoče, raje ognejo. Radi so tudi v družbi drugih psov in ljubijo sprehode. So zares umirjenega značaja, imajo zelo izostren voh in ga mnogi vešče uporabljajo tudi za službene namene, za iskanje mamil ali minsko-eksplozivnih sredstev. Pri nas je torej špringer španjel po krivem dokaj spregledana pasma, saj ima vse najimenitnejše značilnosti najboljših rasnih psov. LD Duplek je pred nekaj leti na pobudo Franca Kanglerja začela v lovsko delo in nižinska lovišče načrtno uvajati špringer španjele. Tako je trenutno v naši LD šest vodnikov s špringer španjeli, ki so se odlično izkazali na jesenskih skupinskih lovih pri dvigovanju pa tudi iskanju in prinašanju male divjadi. Ne gre pa zanemariti tudi odličnega druženja in dobrega sodelovanja z drugimi pasmami lovskih psov na lovu, kot so, npr., nemški prepeličarji in ptičarji. Ko smo v našo družino pred dobrim letom dobili v dar špringer španjelko Ajšo, je bila to »ljubezen na prvi pogled«. Sprva dvomljiva in »pasje« še neuka si naša družina domovanja ne zna več predstavljati brez prijazne in vesele, pa tudi diskretne Ajše. Zato to pasmo toplo priporočam ne samo (bodočim) lovcem, temveč tudi družinam, ki si želijo svoje domovanje polepšati s pasjim prijateljem. Ivan Hajnšek
idilični vasici v Prekmurju, na obronkih Goričkega ob Ledavskem jezeru, kjer ravninski del te pokrajine že prehaja v manjše hribovje na skrajnem severovzhodu države, je vas Krašči. Tam, nekoliko odmaknjeno od glavne ceste in jezera, v neposredni bližini gozda stoji turistična kmetija Ferencovih. Od 10. do 12. junija 2010 sta bili kmetija in njena okolica nastanjeni z lovci in njihovimi štirinožnimi prijatelji, ki jih je bilo včasih slišati nekoliko dalje kot lovsko-kinološke pogovore, ki včasih tudi niso preveč tihi. Komisija za lovsko kinologijo pri LZS vsako leto organizira in izvede tečaj za vodnike krvosledcev. Zdaj že drugo leto ista komisija organizira tečaj na različnih koncih Slovenije. Leta 2009 je bil na Kopah na Pohorju, letos pa na Goričkem v Prekmurju. Komisija želi na tak način tovrstne storitve na področju lovske kinologije čim bolj približati končnim uporabnikom (to pa so zainteresirani vodniki psov krvosledcev in lovske družine). Tako prav gotovo v veliki meri spodbuja cilj: usposabljati vodnike in pse za iskanje obstreljene velike divjadi. Zbrali smo se 10. 6. 2010 ob 9. uri na omenjeni kmetiji v Kraščih na Goričkem. Na tečaj je bilo prijavljenih 15 vodnikov psov različnih lovskih pasem, prispelo pa jih je 11. Vodniki so vodili hanovrskega barvarja, bavarskega barvarja, beagla, resastega jazbečarja, tri nemške kdl. ptičarje, enega nemškega žimavca, madžarsko vižlo in dva nemška prepeličarja. Skratka, zbrala se je pestra družba pasemskih lovskih psov, katerih vodniki so izkazali zanimanje, da bi si na tečaju pridobili novo znanje o krvosledništvu in vsem, kar je s tem povezano. Vodniki lovskih psov so bili večinoma iz okolice Ptuja, Ormoža, Ljutomera in Murske Sobote. En vodnik je bil iz okolice Cerknega, en vodnik pa iz okolice Krškega. Že iz samih krajev stalnega bivališča vodnikov, udeleženih na tečaju, je mogoče sklepati, da je organizatorica (Komisija za lovsko kinologijo pri LZS) ravnala prav, ker iz leta v leto lokacije tečajev približuje končnim uporabnikom. Na tečaju so bile bistvene in glavne teme teoretičnega dela: Vonjske sposobnosti psa in Lovec, XCIII. letnik, øt. 9/2010