Patria prevod 1

REPUBLIKA AVSTRIJA DRŽAVNO TOŽILSTVO DUNAJ

OBTOŽNICA DUNAJSKO DRŽAVNO TOŽILSTVO OSEBE 1.) dipl. Ing. Hans Wolfgang RIEDL, rojen ____________, avstrijski državljan, vdovec, s stalnim bivališčem na ______________ 2.) Walter WOLF, rojen _________________, državljan Zvezne Republike Nemčije, Kanade, Hrvaške in Slovenije, ločen, s stalnim bivališčem v Kanadi, zastopa ga njegov zagovornik mag. dr. Markus SINGER, odvetnik, _____________________, 3.) Hans-Peter WILHELMER, Rojen __________________, avstrijski državljan, poročen, s stalnim bivališčem na ______________________, 4.) Mag. Wolfgang Charles Leopold ALBRECHT, Rojen ______________, avstrijski državljan, neporočen, s stalnim bivališčem na _______________, 5.) ing. Wilfried KARLHOFER, rojen _______________, avstrijski državljan, neporočen, s stalnim bivališčem na ___________________, OBTOŽUJE, DA SO na Dunaju, v Liechtensteinu, na Finskem in v Sloveniji I./ dipl. ing. Hans Wolfgang RIEDL, Walter WOLF, ki ga trenutno kazensko preganjajo v Sloveniji, ter Reijo NIITTYNEN, Heikki HULKKONEN in Tuomas KORPI, ki jih trenutno preiskujejo finski organi pregona, zavestno in naklepno sodelovali kot sostorilci med postopkom pripravljanja javnega razpisa Republike Slovenije za nakup 135 oklepnih transportnih vozil 8x8, na še neugotovljen dan, v vsakem primeru pa po 1. januarju 2005 in pred 2. septembrom 2005, Ivanu »Janezu« JANŠI, tedanjemu premierju Republike Slovenije, prek njegovega posrednika dr.

Jožeta ZAGOŽNA, osebnega prijatelja Ivana »Janeza« Janše in tedanjega poslanca v Državnem zboru Republike Slovenije, ponudil dogovor, da če bo  lokalni partner podjetja »Patria Vehicles Oy« izbran po željah vladajoče stranke SDS(Slovenska demokratska stranka),  zagotovil, da javni razpis Republike Slovenije za nakup 135 oklepnih transportnih vozil 8x8, ki je bil še v postopku priprave, ne bo prikrojen produktu neposrednega tekmeca STEYR

II./

III/

IV./

Spezialfahrzeuge Ges.m.b.H (SSF), vozilu Pandur II, temveč vozilu, ki ga bo ponudila »Patria Vehicles Oy«, in  dokončno zagotovil, da bo na razpisu izbrana »Patria Vehicles Oy«, da bodo  po dodelitvi posla ponudniku »Patria Vehicles Oy« izplačali dr. Jožetu Zagožnu ali njegovemu zaupniku znesek 900.00 €, pa tudi  naj bi s preplačilom lokalnemu partnerju Rotis d.o.o. za opravljene storitve zagotovili 5-odstotni dobiček, ki naj bi ga nato Ivan ČRNKOVIČ kot poslovodja družbe Rotis d.o.o. razdelil med Ivana ČRNKOVIČA, Antona KRKOVIČA, dr. Jožeta ZAGOŽNA in premierjevo stranko SDS, da bi državni uradnik države članice Evropske unije v nasprotju s svojimi dolžnostmi onemogočil pošten izbor ponudnika v naročilu zaupne narave za nakup 135 oklepnih transportnih vozil 8x8 v skupni vrednosti 278.000.000 € na javnem razpisu Republike Slovenije, za kar je bila njemu oziroma stranki SDS ponujena in obljubljena finančna korist v znesku 900.000 €, ki je bila 15. februarja 2007 tudi plačana dr. Jožetu Zagožnu. ing. Wilfried KARLHOFER in mag. Wolfgang Charles Leopold ALBRECHT sta v spodaj navedenem času v prostorih svojega delodajalca, STEYR Spezialfahrzeuge Ges.m.b.H (SSF) pridobila v nadaljevanju navedene poslovne in interne skrivnosti ter listine v korist tujine z namenom, da bi jih lahko ovrednotilo, uporabilo in ocenilo finsko konkurenčno podjetje »Patria Vehicles Oy«, in v nadaljevanju navedene dokumente posredovala dipl. ing. Hansu Wolfgangu Riedlu, ki jih je izročil poslovnemu vodstvu družbe »Patria Vehicles Oy«, in sicer A. sta zavestno in naklepno kot sostorilca ob neznanem času med 31.1.2008 in kmalu po 29.2.2008 izročila interne zapisnike poslovnih srečanj SSF, in sicer 1.) dokument »Meeting Kuwait RFQ« z dne 31.1.2008 (AS 33ff v prilogah k ON 136), 2.) dokument »Follow-up Meeting Kuwait RFQ« z dne 19.2.2008 (AS 33ff v prilogah k ON 136), 3.) dokument »Follow-up Meeting Kuwait RFQ« z dne 29.2.2008 (AS 25ff v prilogah k ON 136), 4.) »dokument »Final Offer« SSF za slovenski projekt z dne 10.4.2006 (AS 713f v prilogah k ON 136) B. je ing. Wilfried KARLHOFER dne 26.10.2005 v elektronskem pismu obvestil dipl. ing.

Hansa Wolfganga Riedla, da SSF pripravlja še eno demonstracijo streljanja z vozilom Pandur II za Hrvaško novembra 2005 (priloga 12 v prilogah k ON 136); C. je mag. Wolfgang Charles Leopold ALBRECHT ob še neznanem času po 21.9.2007 izročil zapisnik »Kick-off Meeting Kuwait« z dne 21.9.2007 (AS 41ff v prilogah k ON 136). so dipl. ing. Hans Wolfgang RIEDL, ing. Wilfried KARLHOFER (k II./A./1.) – 4.) in II.B./) in mag.

Wolfgang Charles Leopold ALBRECHT (k II./A./1.) – 4.) in II./C./) v korist tujine pridobivali navedene poslovne in interne skrivnosti delodajalca, družbe STEYR Spezialfahrzeuge Ges.m.b.H, z namenom, da bi jih lahko ovrednotilo, uporabilo in ocenilo finsko konkurenčno podjetje »Patria Vehicles Oy«. so se dipl. ing. Hans Wolfgang RIEDL, Walter WOLF in na Finskem preiskovani Reijo NITTYNEN, Heikki HULKKONEN in Tuomas KORPI ob še neznanem času v letu 2004 ali 2005 dogovorili,  da bodo na prihodnjih javnih državnih razpisih za nabavo orožja, oklepnikov in druge vojaške opreme z namenskimi, zlasti finančnimi izplačili pristojnim nosilcem odločanja, torej uradnikom teh držav, zagotovili, da bi ti opravljali naloge v nasprotju s svojimi dolžnostmi, in sicer onemogočali pošten in svoboden izbor ponudnikov na razpisih in oblikovali razpise v korist družbe »Patria Vehicles Oy«, in

 da bodo prikrivali vpletenost družbe »Patria Vehicles Oy« v podkupovanje nosilcev odločitev v okviru kriminalne združbe tako, da bodo za izplačila novačili druge osebe, ki bodo »prale« denar na svojih bančnih računih ali na bančnih računih povezanih podjetij, da bi prikrili svoj namen in dejanske prejemnike sredstev, pri čemer so za udeležbo na pričakovanih javnih razpisih za nabavo oklepnih transportnih vozil na Hrvaškem, v Sloveniji in v Kuvajtu ustanovili kriminalno združbo, katero je vodil dip. ing.

Hans Wolfgang RIEDL, ki je pridobil kontaktne osebe (med drugim Apichat SIRITHAPORN, Walter WOLF) in pripravil pogodbe, s katerimi naj bi podkupninam namenjene zneske navidezno nakazovali za realne posle, da bi prikrili resnične prejemnike teh sredstev tako, da je Walter WOLF dal na razpolago svoje bančne račune, oz. bančni račun svoje v Liechtensteinu registrirane družbe ICB AG in prek kontaktnih oseb navezal stike z nosilci odločanja na Hrvaškem in v Sloveniji ter fungiral finske direktorje Reijo NITTYNEN, Heikki HULKKONEN in TUOMAS KORPI za dosego ciljev kriminalne združbe kot financerje.

V./

se je Dipl. ing. Hans Wolfgang RIEDL avgusta 2005 na Dunaju skušal naklepno s prevaro na nezakonit način okoristiti tako, da je obvestil upravo družbe »Patria Vehicles Oy«, poimensko Reija NITTYNENA, Heikkija HULKKONENA in Tuomasa KORPIJA, da potrebuje ca. 0,5 odstotka pogodbenega zneska (kar ustreza 564.792 €) za provizijo za v točki II./ obtožnice navedene informatorje iz družbe STEYR Spezialfahrzeuge Ges.m.b.H., čeprav je te postavke vključil v izračun le zato, da bi povečal svoj delež v proviziji, ki jo je plačala družba »Patria Vehicles Oy«, čeprav sta mu navedena informatorja posredovala zbrane poslovne in interne skrivnosti družbe STEYR Spezialfahrzeuge Ges.m.b.H. brezplačno, zatorej je z navajanjem lažnih dejstev o dodatni proviziji v znesku 564.792 € poskusil napeljati k plačilu dodatne provizije, s čimer bi bila družba »Patria Vehicles Oy« oškodovana še za vsaj dodatnih 50.000 €, pri čemer je ostalo pri poskusu le zato, ker je vodstvo družbe »Patria Vehicles Oy« spregledala namen preslepitve in goljufije dipl. ing. Hansa Wolfganga RIEDLA.

VI./ A./

je dipl. ing. Hans Wolfgang RIEDL pri Finančnem uradu Dunaj 1/23 kot uraden zastopnik in odgovorna oseba družbe Riedl Handels GmbH (RHG) kršil dolžnost prijave davčnih obveznosti, dolžnost dajanja podatkov in dolžnost govoriti resnico v postopku in je utajil davek na dohodke pravnih oseb za leto 2007 in 2008 tako, da je leta 2007 in 2008 prikazal neupravičene izdatke za zunanje storitve na podlagi računov podagentov, v letu 2007 pa neupravičeno vračilo namesto 1,173.512 € v znesku 1,283.375,75, in sicer 1.) 13.2.2009 (datum prve odločbe) za leto 2007 v znesku 963.915,75 € 2.) 2.4.2010 (datum prve odločbe) za leto 2008 v znesku 319.460 € je pri Finančnem uradu Dunaj 9/18/19 kršil dolžnost prijave davčnih obveznosti, dolžnost dajanja podatkov in dolžnost govoriti resnico v postopku in je utajil davek na dohodek tako, da je leta 2007 izvršil nakazilo višini 213.915 €, leta 2008 pa dve nakazili v skupnem znesku 392.437 € na ICB - International Construction Business AG s sedežem v Vaduzu/Liechtenstein, zneske pa je v Zürichu oz. Liechtensteinu v gotovini prejel od Hansa-Petra Wilhelmerja in vse te dohodke v napovedi dohodnine za leto 2007 in 2008 utajil, in sicer 303.176 € v navedenih zneskih: 1.) 31.3.2009 (datum prve odločbe) za leto 2007 v znesku 106.957,5 € 2.) 30.4.2010 (datum prve odločbe) za leto 2008 v znesku 196.218,5 € pri čemer je tako deloval z namenom, da bi si z nadaljevano davčno utajo zagotovil neobdavčen prihodek.

B./

VII./

Hans-Peter WILHELMER je bil seznanjen z davčnimi utajami dipl. ing. Hansa Wolfganga RIEDLA, navedenimi v VI./B./1.) in 2.) saj je kot direktor družbe ICB - International Construction

Business AG, neprijavljene prihodke dipl. ing. Hansa Wolfganga RIEDLA iz Avstrije nakazoval v tujino, in je vedel, da so storitve, za katere so bili ti računi izdani, fiktivne, vendar je vseeno sprejemal račune fizične osebe dipl. ing. Hansa Wolfganga RIEDLA, dvigoval zneske v gotovini, ki jih je pred tem Riedl Handels GmbH nakazal ICB AG in jih nato osebno (oz. njegova soproga) na letališču v Zürichu oz. Liechtensteinu izročil dipl. ing. Hansu Wolfgangu RIEDLU.

Pri tem so naslednje osebe zagrešile: Dipl.Ing.Hans Wolfgang RIEDL k I/: kaznivo dejanje dajanja podkupnine po § 307, odstavek 1, točka 1, StGB (avstrijski kazenski zakonik, op.p.) idF. BGBI št.1, št.153/1998; točka III./iVm II./A./1.) do 4.), II./B./ in II./C./: kaznivo dejanje izdaje poslovnih skrivnosti v korist tujine po §124, odstavek 1, StGB; k IV./: ustanovitev kriminalne združbe po § 278, odstavek 1, StGB; k V./: kaznivo dejanje poskusa prevare po §§ 15, 146, 147, odstavek 3, StGB; k VI./A./1.) in 2:): kaznivo dejanje davčne zatajitve po § 33, odstavek 1, FinStrG (avstrijski finančni kazenski zakonik, op.p); k VI./B./1. in 2.): kaznivo dejanje davčne zatajitve pravne osebe po § 33, odstavek 1, 38 odstavek 1 FinStrG;

Walter WOLF k IV.: ustanovitev kriminalne združbe po § 278, odstavek 1, StGB;

Ing. Wilfried KARLHOFER k II./A./1.) do 4.) in II./B/: kaznivo dejanje izdaje poslovnih skrivnosti v korist tujine po §124, odstavek 1, StGB; Mag. Wolfgang Charles Leopold ALBRECHT k II./A./1.) do 4.) in II./C/: kaznivo dejanje izdaje poslovnih skrivnosti v korist tujine po §124, odstavek 1, StGB;

Hans Peter WILHELMER k VII./ iWm VI./B./1.) in 2.): kaznivo dejanje davčne zatajitve po § 33 odstavek 1 FinStrG kot posrednik po § 11, tretji primer FinStrG, zato predlagam, da se jih kaznuje: dipl.ing.Hansa Wolfganga RIEDLA po § 28, odstavek 1, StGB s kaznijo, predvideno v § 147, odstavek 3, StGB kot tudi po § 21, odstavek 1, FinStrG po § 38, odstavek 1, FinStrG; Walterja WOLFA po § 278, odstavek 1, StGB; ing. Wilfrieda KARLHOFERJA in mag. Wolfganga Charlesa Leopolda ALBRECHTA po § 28, odstavek 1, StGB po § 124, odstavek 1, StGB kot tudi Hansa Petra WILHELMERJA po § 21, odstavek 1, FinStrG po § 33, odstavek 5, FinStrG.

V skladu z § 20, odstavek 1, odstavek 3, StGB se dipl.ing. Hansu Wolfgangu RIEDLU odredi zaplemba 3.642.385,72 €, Walterju WOLFU pa 2.323.276 €.

V skladu s § 26, odstavek 2, FinStrG se dipl.ing. Hansu Wolfgangu RIEDLU izda napotek, da mora plačati dolgovani znesek ali pa znesek, za katerega lahko jamči.

DRŽAVNO TOŽILSTVO DUNAJ PREDLAGA 1.)

Izvedbo glavne obravnave pred deželnim sodiščem za kazenske zadeve Dunaj;

2.)

Poziv obtoženim na glavno obravnavo;

3.)

Zaslišanje prič: - Kaj BJÖRKIQVIST, p.A. NBI - National Bureau of Investigation (op.p. Nacionalni preiskovalni urad), PO Box 285, 01301 Vantaa, Finska - Boštjan TACER, p.A, Uprava kriminalistične policije, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana, Slovenija - Doris WITTMANN, p.A. Davčna inšpekcija, Brehmstraße 14, 1110 Dunaj, - Jure CEKUTA, - Dr. Jože ZAGOŽEN, - Reijo NIITTYNEN, - Heikki HULKKONEN, - Robert PRISTAUZ-TELSNIG, - Emil CZERNETZ,

4.)

5.)

- Elisabeth MAINKA, - Christian IVANOVSKY, - Elisabeth HARMTODT, - Ivan JANŠA, - Ivan ČRNKOVIČ, - Anton KRKOVIČ, - Brigitta SCHWARZL; vabilo oškodovancem v skladu z § 200, odstavek 1, FinStrG: Davčni urad 1/23 in Davčni urad Dunaj 9/18/19; v skladu z § 252, odstavek 2, StPO: javno branje policijskih poročil, rezultatov preiskave slovenskih in finskih preiskovalnih organov, poročil finančnih uradov in izpiskov iz kazenskih evidenc.

OBRAZLOŽITEV: Osebe: Dipl. ing. Hans Wolfgang RIEDL: Prvoobotoženi dipl. ing. Hans Wolfgang RIEDL je 64-letni avstrijski državljan, vdovec. Trenutno niso znani nobeni dohodki. Od premoženja je bilo v preiskovalnem postopku ugotovljeno in zaseženo polica naložbenega zavarovanja z odkupno vrednostjo 77.034 € (ON 279), polica življenjskega zavarovanja z odkupno vrednostjo 32.806 € (ON 281) pa tudi bančni depo v vrednosti 79.733 € (ON 282), dva bančna računa v Liechtensteinu, na katerih je skupaj 1,092.500 €, ki sta blokirana do končanja postopka; poleg tega razpolaga s polovico stanovanjske hiše v Oberndorfu (Salzburg).

Prvoobtoženi ni v kazenskem postopku ali v postopku pred davčno upravo.

Dipl. ing. Hans Wolfgang RIEDL (v nadaljevanju: RIEDL) je na Dunaju študiral poslovno ekonomiko in strojništvo. Po končanem študiju se je zaposlil v družbi »Steyr Daimler Puch«, od leta 1985 do 1988 pa je bil zaposlen v družbi »Glock«. Z Michaelom Malzacherjem sta kot prva vodila dunajsko družbo »Steyr Daimler Puch Spezialfahrzeuge AG« (v nadaljevanju: SSF), ustanovljeno v sklopu skupine »Steyr Daimler Puch«. RIEDL je zapustil upravo SSF leta 2001. Po odhodu iz uprave SSF je z družbo SSF sklenil pogodbo o trgovskem zastopanju, ki jo je RIEDL 11.3.2004 odpovedal.

Med vodenjem SSF je RIEDL pridobil veliko poslovnih stikov na Hrvaškem, v Sloveniji in v drugih državah članicah Evropske unije. Mednje sodita tudi drugoobtoženi Walter WOLF in slovenski slikar Jure CEKUTA, ki imata pomembno vlogo v tem kazenskem postopku. Že leta 2001 je RIEDL ustanovil družbo RIEDL Handelsgesellschaft m.b.H. (v nadaljevanju: RHG). RIEDL je leta 2004 prenesel večinski delež RHG na družbo T & L Holding Ges.m.b.H, v kateri je imel večinski delež, vodil pa jo je njegov brat Christoph Riedl. RIEDL vodi družbo RHG vse od njene ustanovitve 26.6.2001 do danes. Od 27.3.2003 do 21.12.2007 je poleg Riedla družbo RHG kot njegov partner vodil tudi dr. Walter EIGL. Walter WOLF: Drugobtoženi je – po do zdaj znanih podatkih – državljan Nemčije, Kanade, Hrvaške in Slovenije, ločen in ne preživlja nikogar. O prihodkih in premoženjskih razmerah drugoobtoženega ni veliko znanega. Znano je, da Walter WOLF (v nadaljevanju: WOLF) upravlja več podjetij v Kanadi, na Hrvaškem, v Sloveniji in v drugih državah. Nadaljnje je znano, da drugoobtoženi zelo dobro pozna vplivne osebnosti na Hrvaškem (ne nazadnje tudi zaradi cigaretne znamke »Walter Wolf«) in v Sloveniji.

WOLF je bil leta 2008 ob veliki publiciteti na hrvaškem sodišču zaradi poneverbe 20.000 € obsojen na 2 ½-letno zaporno kazen. Ni znano, ali je sodba že pravnomočna. Poleg tega je WOLF v Sloveniji obtožen kaznivega dejanja pomoči pri kaznivemu dejanju dajanja in sprejemanja daril za nezakonito posredovanje« po 1. odstavku 269. člena v zvezi s 27. členom slovenskega Kazenskega zakonika kot sostorilec, zaradi česar WOLF v tej obtožnici – upoštevajoč prepoved dvojnega kaznovanja – obtožen le sodelovanja v kriminalni združbi.

Hans-Peter WILHELMER: 54-letni tretjeobtoženi Hans-Peter WILHELMER je avstrijski državljan, poročen in ne preživlja nikogar. Tretjeobtoženi je od leta 2001 samozaposlen in se ukvarja s svetovanjem. O njegovih prihodkih in premoženjskem stanju ni bilo zbranih podatkov.

Tretjeobtoženi pozna drugoobtoženega že več kot deset let in je lastnik 5-odstotnega deleža družbe International Construstion Business AG (v nadaljevanju ICB AG) iz Vaduza, v katerem in WOLF 95-odstotni delež. Tretjeobtoženi od leta 2005 sam vodi poslovanje omenjene družbe. Družba ICB AG ima pomembno vlogo v tem kazenskem postopku.

Hans-Peter WILHELMER je razen tega od leta 2006 sodno zapriseženi strokovnjak za področje posojil na Dunajskem gospodarskem sodišču.

Mag. Wolfgang Charles Leopold ALBRECHT: 58-letni četrtoobtoženi je samski in preživlja enega sina. Med zaslišanjem dne 12.3.2009 (Band III/ON 136, AS 221ff) je izjavil, da nima premoženja in da prejema le 1200 € mesečne podpore za brezposelne. Četrtoobtoženi je bil od leta 1998 zaposlen na različnih položajih v družbi SSF. Nazadnje je bil zaposlen v oddelku »Offset« (oddelek za protidobave). Že več let je prijatelj prvoobtoženega. ing. Wilfried KARLHOFER: Petoobtoženi je star 48 let, samski in ne preživlja nikogar. Med zaslišanjem dne 3.2.2009 (Band III/ON 136, AS 165ff) je izjavil, da prejema okoli 900 € prihodka in da ne razpolaga z nobenim premoženjem.

Od leta 1991 je bil zaposlen v SSF kot vodja servisne službe in izobraževalnega oddelka.

Zgodovina primera: 9.2.2007 je »Prijavni urad za pranja denarja« na zveznem ministrstvu za notranje zadeve prejel prijavo suma pranja denarja. Prijavo je vložila banka Steiermärkischen Bank- und Sparkassen AG. V obvestilu je bilo zapisano, da je bilo 6.2.2007 z računa družbe RIEDL Handelsges.m.b.H, s sedežem na Riemergasse 14/33, 1010 Dunaj, na žiro račun Walterja Wolfa nakazanih 2,323,276 €. Kot namen nakazila je bilo navedeno »RE 00197«. Ta sredstva je pred tem na račun družbe »RIEDL Handelsges. m.b.H« nakazala finska družba »Patria Vehicles Oy«. Dipl. ing. Hans Wolfgang RIEDL in Walter WOLF sta 7.2.2007 osebno prišla v poslovalnico banke Steiermärkischen Bank- und Sparkassen AG (Štajerska Sparkasse banka, op.p.) in kot dokazilo o zakonitem izvoru teh sredstev predložila potrdilo o odobritvi provizije, ki naj bi jo družba »Patria Vehicles Oy« izplačala druži »RIEDL Handelsges.m.b.H.«, časopisni članek o prodaji Patrijinih oklepnih vozil Sloveniji, in račun, ki ga je Walter WOLF (prek podjetja »Wolf Ranch« - brez navedenega naslova podjetja, polnega naziva podjetja, davčne številke podjetja) izdal družbi »RIEDL Handelsges.m.b.H.« v znesku 2,323.276 € za »svetovalne storitve«.

Walter WOLF je hotel dvigniti celoten znesek, vendar ni mogel predstaviti prepričljivega dokazila o namembnosti sredstev. Poleg tega se je uslužbencu Steiermärkischen Bank- und Sparkassen AG Emilu CZERNETZU "Patriina" odobritev provizije družbi "RIEDL Handelsges.m.b.H." zaradi pomanjkljivih podatkov in opisa zdela neutemeljena. Glede na omenjene okoliščine in nenazadnje na prošnjo Walterja WOLFA je bil znesek 2,323.276 € vrnjen na račun nalogodajalca "RIEDL Handelsges.m.b.H." pri ERSTE BANK, s komentarjem "retransfer - no proof of compliance in accordance with our AML Laundering."(povratni prenos – ni dokazov o spoštovanju predpisov za preprečevanje pranja denarja, op.p.)

O zadevi so bili dne 21.2.2007 z elektronskim pismom Prijavnega urada za pranje denarja pri Zveznem kriminalističnem uradu obveščeni uradi Interpola v Ljubljani, Helsinkih, Ottawi, Bangkoku in Vaduzu. Na podlagi te informacije so finski organi pregona pričeli poizvedovati o nakazilih "Patrie" družbi "RIEDL Handelsges.m.b.H." Pri menedžerjih Patrie Reiju NIITTYNENU, Heikkiju HULKKONENU in Tuomasu KORPIJU so opravili hišne preiskave in jih aretirali. Dokumenti, zaseženi med hišnimi preiskavami, so utrdili sume, da so bile med javnim razpisom Republike Slovenije za nabavo oklepnih transportnih vozil 8x8 s strani finske družbe »Patria« prek dunajske družbe »RIEDL Handelsges.m.b.H« visokim nosilcem odločanja v Sloveniji izplačane oz. obljubljene podkupnine za pridobitev tega posla. Finski pravosodni organi so zato s slovenskimi pravosodnimi organi ustanovili posebno skupino, da bi raziskala dejstva.

Dne 25.8.2008 se je Dunajsko državno tožilstvo s finskimi preiskovalci dogovorilo za ustanovitev posebne preiskovalne skupine. Dunajsko državno tožilstvo se ni moglo pridružiti že obstoječi finsko-

slovenski preiskovalni skupini, saj so slovenski preiskovalni organi zaradi skorajšnjih parlamentarnih volitev (21.9.2008) in vpletenosti premierja »Janeza« JANŠE v primer lahko delovali in preiskovali le omejeno. 1.4.2009 so se preiskovalni organi Finske, Slovenije in Avstrije združili in podpisali dogovor o ustanovitvi skupne preiskovalne skupine. Na podlagi tega dogovora so si pravosodni organi Finske, Slovenije in Avstrije izmenjali do takrat zbrane izsledke.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je dne 6.8.2010 na Okrajnem sodišču v Ljubljani vložilo ovadbo proti dr. Jožetu ZAGOŽNU, Ivanu »Janezu« JANŠI (nekdanji ministrski predsednik Republike Slovenije), Walterju WOLFU, Ivanu ČRNKOVIČU in Antonu KRKOVIČU. Finski preiskovalni organi v povezavi s tem primerom pripravljajo končno poročilo za finsko državno tožilstvo.

Razpis za nakup 135 oklepnih transportnih vozil v Sloveniji: Že novembra leta 2004 so v Sloveniji začeli s programom opremljanja slovenske vojske z oklepnimi transportnimi vozili 8x8. Po naročilu Slovenskega obrambnega ministrstva je bil izdelan osnutek za opremo oklepnih transportnih vozil in ustrezen investicijski program. Dne 12.10.2005 je investicijski program tega projekta potrdil obrambni minister Karl ERJAVEC. Dne 20.10.2005 je bilo z dovoljenjem obrambnega ministra oddano naročilo zaupne narave. Dne 15.12.2005 so na razpis povabili osem podjetij, med njimi tudi SSF in "Patrio Vehicles OY" (v nadaljevanju "Patria"), finsko orožarsko podjetje. Do dne 29.12.2005 so morala povabljena podjetja javiti, ali želijo sodelovati v ponudbenem postopku. Dne 10.4.2006 se je iztekel rok za oddajo ponudb.

Ustanovitev kriminalne združbe: Prvoobtoženi je že leta 2003 skušal navezati stike s finskim orožarskim koncernom »Patria«.

Kot nekdanji član uprave SSF je bil RIEDL v zelo dobrih stikih z lobisti in ohranjal dobre stike z vplivnimi politiki. Tedanji vodja izvoznega oddelka »Patrie«, Pauli RUMBIN je prišel na razgovor k RIEDLU na Dunaj. RIEDL je enem od zaslišanj povedal, da je Paulija RUMBINA enkrat peljal v Slovenijo k Juretu CEKUTI. Nedolgo po tem mu je »Patria« ponudila sklenitev svetovalne pogodbe. Pogodba je bila podpisana 21.1.2004 med »Patrio« in družbo RHG. V tem sporazumu je bilo med drugim zapisano, da bo RIEDL kot zastopnik družbe RHG skrbel za prodajo oklepnih vozil v Avstriji, v Sloveniji, na Tajskem, v Kuvajtu in na Tajvanu. Sporazum je v imenu družbe RHG podpisal prvoobtoženi, v imenu »Patrie« pa Pauli RUMBIN. Na podlagi tega dogovora je prvoobtoženi redno poročal »Patrii«. Njegova glavna kontaktna oseba je bil Reijo NIITTYNEN. Vsa poročila, ki so vsebovala pomembne informacije, je ta nato posredoval tudi Heikkiju HULKONENU in Veiju VARTIAINENU. V poročilu, ki ga je prvoobtoženi poslal Pauliju RUMBINU 15.12.2003, je v povezavi z razpisom v Kuvajtu navedel, da zaradi njegovega lobija zmaga na tem razpisu precej verjetna. V tem poročilu je bil omenjen že tudi slovenski projekt. V naslednjih RIEDLOVIH pismih, poslanih marca, junija, avgusta in septembra 2004, so bili večkrat omenjeni projekti v različnih državah, na primer v Avstriji, Sloveniji, Kuvajtu in na Tajskem. V elektronskem pismu, poslanem avgusta, je omenjen tudi predviden projekt na Hrvaškem. Pri tem je bilo omenjeno ime »Jure«, ki se morda nanaša na Jureta CEKUTO, s katerim prvoobtoženi ni sodeloval le pri slovenskem projektu, temveč tudi, vsaj na začetku, pri hrvaškem projektu.

V elektronskem pismu, ki ga je 8.12.2004 poslal Reiju NIITTYNENU, je prvoobtoženi poročal o projektih v Avstriji, na Tajskem in na Hrvaškem. Glede Hrvaške je navedel, da je navezal neposreden stik z vodstvom družbe »Đuro Đaković« (lokalni industrijski partner na Hrvaškem), ki je pripravljeno podpreti »Patrio«. Poleg neposrednega dostopa do tako imenovanega »superministra« in »Jureta« naj bi imel tudi dostop do predsednika države. V elektronskem pismu, ki ga je prvoobtoženi poslal Reiju NIITTYNENU 18.1.2005, je RIEDL glede hrvaškega projekta ponudil sodelovanje WOLFA, drugoobtoženega, ki naj bi bil najuspešnejši lobist na Hrvaškem s številnimi prijatelji v najvišjih vladnih in

vojaških krogih. WOLF naj bi bil tudi tesen prijatelj predsednika uprave družbe »Đuro Đaković« še iz časov, ko je bil slednji še zaposlen na ministrstvu za obrambo.

V eden od naslednjih elektronskih pisem, poslanem 16.3.2005, je prvoobtoženi pozval Reija NIITTYNENA, naj mu posreduje »pogodbo«. RIEDL naj bi moral pogodbo in potrdilo o 30-odstotnem predplačilu predložiti WOLFU. RIEDL je še opozoril, da so »Supporters« (»podporniki«, op.p.) v obeh državah živčni.

V nadaljnji izmenjavi elektronskih pisem med Reijom NIITTYNENOM in RIEDLOM med 9.8. in 10.8.2005, ki je zadevala delitev provizij za Slovenijo, se je RIEDL pritoževal nad pogajanji za hrvaški projekt. V elektronskem pismu, ki ga je RIEDL poslal 9.8.2005 Reiju NIITTYNENU, je RIEDL zapisal: »... 8,5% za Hrvaško, plus kar moramo dati osebi, ki je poskrbela za ministrstvo«.

V elektronskem pismu, poslanem 22.8.2005 NIITTYNENU, je RIEDL omenjal projekte Hrvaška, Slovenija in Kuvajt. V 6. točki tega elektronskega pisma ga je obvestil, da se bo kmalu vrnil njegov kontakt iz SSF in mu poročal o najnovejši situaciji. V naslednjih elektronskih pismih, poslanih 25.11.2005 in 28.11.2005, je RIEDL omenil, da ima glede Madžarske odlično kontaktno osebo, ki je izjemno vplivna in se zelo zanima za sodelovanje s »Patrio«. Glede projekta na Tajskem je navedel, da njegov tamkajšnji partner Apichat SIRITHAPORN zahteva potrdilo o 30 odstotkih (verjetno predplačila), da bi ga lahko pokazal svojim podpornikom.

Zgledno je tudi elektronsko pismo, poslano 12.1.2006, v katerem je RIEDL sporočil NIITTYNENU, da je tik pred tem, da izve ceno družbe SSF za Portugalsko in Češko, in da bo te podatke uporabil pri pripravi cenovne strategije »Patrie« za projekta Slovenija in Hrvaška.

Reijo NIITTYNEN je kot prodajni direktor »Patrie« pripravil PowerPoint predstavitev o »Lobiranju v Sloveniji« z datumom 10.5.2005. Na 6. strani te predstavitve je navedeno: »Pomemben podatek: delež Walterja WOLFA znaša 3 %, ki pa še ni dokončen. Odvisen je od stranke ministrskega predsednika JANŠE in njenih potreb« (Ivan »Janez« JANŠA je bil v tistem trenutku premier Republike Slovenije). Na koncu je bil WOLFOV delež povišan na 4,2 %.

Reijo NIITTYNEN je med zaslišanjem pred kriminalisti dne 6.7.2008 priznal, da je vedel, da obstaja možnost, da bo del denarja, ki ga bo »Patria« izplačala družbi RHG oziroma prvoobtoženemu in njegovim posrednikom, služil financiranju stranke SDS premierja Ivana »Janeza« JANŠE (Zaslišanje obdolženca Reija NIITTYNENA v Band IV prilog k ON 7, AS 3659ff in ON 246). NIITTYNENOV zagovor, da ni mislil, da gre za »plačilo podkupnine«, ker mu je RIEDL zagotovil, da je plačevanje prispevkov strankam v Sloveniji zakonito, je navadno izgovarjanje. Kot direktor orožarskega koncerna je NIITTYNEN moral biti seznanjen v veliko občutljivostjo javnega razpisnega postopka in plačevanja »prispevkov« vladni stranki z namenom dodelitve posla. V tem kontekstu bi bilo neživljenjsko verjeti, da ne gre za plačevanje podkupnin.

Iz navedenih elektronskih pisem oz. dejanj udeležencev je razvidno, da so se prvoobtoženi RIEDL, WOLF, ter na Finskem preiskovani Reijo NIITTYNEN, Heikki HULKKONEN in Tuomas KORPI že leta 2004 povezali v kriminalno združbo, katere cilj je bil, da bodo na prihodnjih javnih državnih razpisih za nabavo orožja, oklepnikov in druge vojaške opreme, z namenskimi, zlasti finančnimi izplačili zagotovili, da bodo pristojni nosilci odločitev nevestno opravljali svoje naloge in sicer, da bodo onemogočali pošten in svoboden izbor ponudnikov na razpisih in oblikovali razpise v korist družbe Patria. V konkretnem primeru gre za projekte v Kuvajtu, na Hrvaškem in v Sloveniji. Poleg tega so bili cilji te kriminalne združbe na razpisu premagati neposrednega tekmeca SSF tako, da bi s pomočjo nekdanjih sodelavcev prvoobtoženega, ki so bili še vedno zaposleni pri SSF, pridobili poslovne in interne skrivnosti, povezane z razpisnim postopkom, in jih uporabiti v lastno korist, ter da bi WOLF »opral« denar, namenjen podkupninam.

Drugoobtoženi Walter WOLF je v tej kriminalni združbi po eni strani sodeloval tako, da je navezoval stike z najpomembnejšimi nosilci odločanja na Hrvaškem in v Sloveniji, na drugi strani pa je dal na razpolago svoje bančne račune oziroma bančne račune svojih podjetij, v tem primeru račun družbe ICB AG iz Vaduza v Liechtensteinu, za »pranje« denarja. Tudi v ločenem postopku preganjani Apichat SIRITHAPORN je sodeloval v tej kriminalni združbi, in sicer tako, da je februarja 2007 dal na

razpolago svoj bančni račun oziroma bančni račun svoje žene Chuangchuan SIRITHAPORN, odprt pri banki UniCredit BANK AUSTRIA AG, za nakazilo denarnega zneska 700.000 € za ICB AG, poleg tega pa je podpisoval lažne poslovne listine, v katerih je pisalo, da kot poslovni partner sodeluje z Liechtensteinsko družbo ICB AG. Med preiskavo so bili odkriti tudi dokazi, da je RIEDL Apichatu SIRITHAPORNU svetoval, kako naj ta v svojem knjigovodstvu upraviči izdatke za generale (ON 222, AS 43ff in ON 203, AS 54F).

Konkretno gre za denarno pomoč v višini 42.000 € (2 milijona tajskih BAHTOV) in knjiženje izdatkov za »razvedrilo«, nastalih med obiski bordelov, ki jih je Apcihat SIRITHAPORN tudi prikazal kot stroške.

Dipl. ing. Hans Wolfgang RIEDL in Walter WOLF sta popolnoma zavestno sodelovala v kriminalni združbi, ne nazadnje zato, da sta si med pogajanji s »Patrio« izposlovala provizijo za svetovanje, ki je bila izjemno dober vir zaslužka (o dogovorjenih in skoraj izplačanih provizijah pozneje).

Pridobivanje poslovnih in internih skrivnosti: Kot je bilo omenjeno že v uvodu obrazložitve, sta bila KARLHOFER in ALBRECHT dolgoletna sodelavca prvoobtoženega RIEDLA v SSF. Potem, ko je prvoobtoženi zapustil SSF, je še naprej vzdrževal stike z KARLHOFERJEM in ALBRECHTOM, pravzaprav jih je celo poglobil. Prvoobtoženi je pogosto vabil črtrto- in petoobtoženega ter še dva sodelavca SSF, dipl. ing. Manjita ROOPRO SINGHA in Wilfrieda KORLATHA na pogovore v svojo pisarno družbe RHG. Na teh srečanjih so govorili predvsem o skupni prihodnosti svetovalcev družbe »Patria«. Skupaj so se udeležili tudi večerje v osmici, na kateri je Reijo NIITTYNEN spoznal četro- in petoobtoženega.

Iz podatkov, zaseženih med hišno preiskavo pri prvoobtoženem, je razvidno, da je bil le-ta prek -elektronske pošte v stikih s četro- in petoobtoženim. Čeprav je bil ALBRECHT previden in ni hotel posredovati informacij prvoobtoženemu prek telefona ali elektronske pošte, so preiskovalci našli številna elektronska pisma petoobtoženega, v katerih ga je RIEDL pozival, naj pregleduje interne zadeve SSF in mu jih posreduje, po drugi strani pa je iz njih prav tako razvidno, da je KARLHOFER prevratno deloval v SSF (glej obsežno korespondenco elektronskih pisem v prilogah k ON 136/Band III, priloga 11 in 12). V točki II./ te obtožnice navedene dokumente so na Finskem zasegli med hišno preiskavo pri obdolžencu Tuomasu KORPIJU. Tako ALBRECHT kot tudi KARLHOFER sta sodelovala na sestankih SSF in zapisnike posredovala RIEDLU, ki jih je pošiljaj naprej na Finsko, saj sta imela oba dostop do zapisnikov srečanj. Iz korespondence elektronskih pisem med RIEDLOM in NIITTYNENOM z dne 10.4.2006 (priloge k ON 136, priloga 59) je razvidno, da je RIEDL razpolagal z dokončno ponudbo SSF in jo pred iztekom roka oddaje ponudbe, 10.4.2006, posredoval NIITTYNENU. Dunajsko državno tožilstvo iz tega izvaja, da sta KARLHOFER in ALBRECHT, katerega RIEDL v elektronskih pismih označuje kor »007«, ta dokument zavestno in naklepno kot sostorilca posredovala v vednost RIEDLU, da ga je ta lahko posredoval »Patrii«. ALBRECHT in KARLHOFER sta bila od RIEDLA premamljena z obljubami o skupni poslovno in finančno obetavni prihodnosti in nista za svoje usluge prejela nobenega plačila.

RIEDL v pravnem smislu ni kriv napeljevanja ALBRECHTA in KARLHOFERJA h kaznivemu dejanju (Lewisch v WK2 § 123 RZ 16 mwN).

RIEDL, ALBRECHT in KARLHOFER so se povezali, da bi odkrili poslovne in interne skrivnosti SSF, povezane z razpisi v Kuvajtu, na Hrvaškem in v Sloveniji, in te skrivnosti posredovali tujemu orožarskemu koncernu »Patrii«.

Obtožbe o podkupovanju: Prvi poskusi navezovanja stikov z nosilci odločanja v Sloveniji so se začeli konec leta 2004.

Prve sadove so obrodili spomladi leta 2005: dne 1.2.2005 se je v hiši Walterja WOLFA v Mariboru zgodil sestanek, katerega so se udeležili dr. Jože ZAGOŽEN, RIEDL, NIITTYNEN in »EP« (najverjetneje Elisabeth PAWELKA, RIEDLOVA tajnica). Iz zapisnika sestanka je razvidno, da naj bi se dr. ZAGOŽEN

med koncem tedna sestal s predsednikom vlade JANŠO in na začetku prihodnjega tedna RIEDLU poročal o rezultatih. Walter WOLF naj bi nadziral stvari kot lokalni zastopnik.

Iz ovadbe slovenskih organov lahko razberemo, da naj bi bil CEKUTA maja 2005 večkrat v stikih z dr. ZAGOŽNOM, za dan 18.5.2005 sta imela oba v koledarju vpisan sestanek ob 16.00 uri na počivališču Lopata ob avtocesti Ljubljana-Maribor. Nadaljnje je bilo razkrito, da se je RIEDL dne 19.5.2010 (2005 op. p.) dr. ZAGOŽNU zahvalil za sestanek prejšnji dan in ga prosil, naj slovenska vlada izbere lokalnega partnerja (za »Patrio«), da bi se lahko začeli dogovarjati o lokalni proizvodnji. Dne 20.5.2005 se je dr. ZAGOŽEN srečal z ministrskim predsednikom Ivanom »Janezom« JANŠO, pozneje isti dan pa še z Antonom KRKOVIČEM. Dne 23.6.2005 se je dr. ZAGOŽEN sestal z Walterjem WOLFOM, takoj zatem pa še z Antonom KRKOVIČEM. V koledarj dr. ZAGOŽNA je bil za ta dan vnesen zapis »KRKOVIČ-oklepniki«.

Dne 22.7.2005 je RIEDL NIITTYNEN poslal sporočilo, da je dobil obljubo, da bosta JANŠA in dr. ZAGOŽEN podprla njih (»Patrio«), pri čemer je dr. ZAGOŽEN 21.7.2005 v svojem koledarju spet naredil zaznamek, v katerem dobesedno piše »WW (mišljen je Walter WOLF) – pokliči RIEDLA 0012505773671). Slovenski preiskovalci, pa tudi Dunajsko državno tožilstvo sklepajo, da je dr.

ZAGOŽEN dejansko obvestil WOLFA oziroma RIEDLA, ta pa nato »Patrio« o svoji podpori in o podpori JANŠE. V knjigovodstvu družbe RHG je bilo najdeno dokazilo o pogostitvi v znesku 24,50 € s pripisom »Slovenski zastopniki«, izdano dne 22.8.2005. Razen tega je bilo najdeno tudi potrdilo o plačilu prevoza s taksijem na Dunaju v znesku 24 €, s pripisom »CEKUTA Jure«. RIEDL se je 22.8.2009 (Band II/ON 35, AS 27) med svojim drugim zaslišanjem pritožil, da je Reijo NIITTYNEN med svojim zaslišanjem (ON 246) izjavil, da je bil že poleti 2005, še preden je bila podpisana svetovalna pogodba med RIEDLOM in »Patrio«, obveščen, da bo del provizije, ki jo bo »Patria« izplačala RIEDLU, pravzaprav prek Walterja WOLFA posredovana dr. ZAGOŽNU in stranki premierja JANŠE kot donacija stranki. Glede tega je NIITTYNEN med zaslišanjem dejal: »Poleti ali zgodaj jeseni leta 2005 sem z RIEDLOM govoril o donaciji stranki v avtomobilu, ko sva se iz Dunaja peljala v Slovenijo. Donacija stranki naj bi bila izplačana prek WOLFA ali prek njegovega podjetja, jaz pa sem bil o tem obveščen«. RIEDL je zanikal ta pogovor in nadalje izjavil, da ni vedel ničesar o donaciji stranki. V luči prej predstavljenega dejanskega stanja je ta izjava videti kot očiten izgovor.

Na podlagi izjave NIITTYNENA je očitno, da gre pri omenjeni vožnji za pot na odločilni sestanek dne 1.9.2005 v prostori HSE (Holding Slovenske Elektrarne).

Sestanek dne 1.9.2005 in njegove posledice: Sestanka so se udeležili dr. ZAGOŽEN, Reijo NIITTYNEN, Walter WOLF, brigadir slovenske vojske Anton KRKOVIČ in direktor (poznejšega lokalnega partnerja »Patrie) podjetja Rotis d.o.o. Ivan ČRNKOVIČ. Slovenski organi pregona in Dunajsko državno tožilstvo predvidevajo, da so bile na tem sestanku določeni pogoji za dodelitev posla (čeprav teh še ni bilo mogoče zapisati!). Kot je navedeno v naslednji točki o izplačilih provizij, je bil ta sestanek namenjen predvsem dogovoru o tem, kdo bo dobil koliko denarja od provizije, ki jo bo izplačala »Patria«, kar bi omogočilo podpis pogodbe med »Patrio« in podjetjem Rotis. Na tej točki je potrebno navesti, da podjetje Rotis d.o.o. tehnično in kadrovsko še niti približno ni bilo sposobni izvajati montaže in opremljanja oklepnikov. Pozneje je bila k sodelovanju povabljena še znana družba »GORENJE« (ki proizvaja gospodinjske aparate), za izpolnitev pogodbe med »Patrio« in podjetjem Rotis d.o.o. Odločitev za izbiro Rotisa je bila politična. Sistemska tehnika je bila kot hčerinsko podjetje SSF že od začetka izločena iz postopka izbire lokalnega partnerja, edini drugi možni partner, podjetje »Autocommerce« pa ni bilo politično primerno, saj ni bilo po godu prejšnji vladi, premierju ali stranki SDS(Slovenska demokratska stranka).

Nasprotno, med slovenskimi predstavniki, ki so se udeležili sestanka, so bili sami stari strankarski prijatelji: v času, ko je bil Ivan »Janez« JANŠA slovenski obrambni minister (od 25.1.1993 do 29.3.1994), je bil dr. Jože ZAGOŽEN na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije zaposlen na oddelku za logistiko. V istem času je bil tudi Ivan ČRNKOVIČ zaposlen na Ministrstvu za obrambo

Republike Slovenije v nabavnem oddelku. Dr. ZAGOŽEN je bil takrat nadrejen Ivanu Črnkoviču. Po odstopu tedanjega obrambnega ministra leta 1994 so ministrstvo za obrambo Republike Slovenije zapustili tudi dr. ZAGOŽEN, Ivan ČRNKOVIČ in Anton KRKOVIČ. Od 7.6.2000 do 30.11.2000, ko je bil Ivan »Janez« JANŠA znova obrambni minister, je bil dr. Jože ZAGOŽEN minister za gospodarstvo.

V času tega sestanka je bil dr. ZAGOŽEN desna roka Ivana »Janeza« JANŠE, poslane v državnem zboru in tajnik stranke SDS. Anton KRKOVIČ je bil brigadir slovenske vojske, Ivan ČRNKOVIČ pa direktor podjetja Rotis d.o.o. Anton KRKOVIČ je bil povabljen na sestanek kot bodoči poveljnik generalštaba slovenske vojske in predstavljen kot osebni prijatelj Ivana »Janeza« JANŠE, ki bo s svojimi referencami lahko zagotovil uspešno izvedbo projekta. dr. ZAGOŽEN in KRKOVIČ sta jasno povedala NIITTYNENU in RIEDLU, da sodelovanje z »Autocommercom« ne bi bilo primerno.

Edini primeren kandidat za lokalnega partnerja »Patrie« je tako postalo podjetje Rotis d.o.o. (glej prilogo 38 h končnemu poročilu ON295, AS 601ff).

Kako pomembno je bilo to srečanje lahko razberemo iz elektronskega sporočila, ki ga je RIEDL 2.9.2005 poslal ČRNKOVIČU. V njem se je RIEDL zahvalil za sestanek v HSE in sporočil, da je NIITTYNEN v »Patrii« dosegel interno odobritev sodelovanja s podjetjem Rotis d.o.o. in da bo odobritev v pisni obliki v nekaj dneh poslana ČRNKOVIČU. Med hišnimi preiskavami v Sloveniji so v ČRNKOVIČEVEM računalniku odkrili naslednji zapis, ki je nastal 3.9.2005: (JZ + TK + IC + Stranka Po racunu Profit se deli Vse stroske, +5 % profit Rotis potem pa na stiri enake dele po racunu).

Kratice, ki jih je uporabil ČRNKOVIČ, pomenijo: JZ = Jože ZAGOŽEN TK = Tone KRKOVIČ IC = Ivan ČRNKOVIČ Stranka = SDS. Iz pregleda teh dogodkov je razvidno, da je bila najpozneje na sestanku dne 1.9.2005 zagotovljena »nagrada« za pomembnega nosilca odločanja, zlasti pa za stranko Ivana »Janeza« JANŠE, SDS, in to veliko pred dejanskim vabilom k oddaji ponudb ministrstva za obrambo dne 15.12.2005 za potegovanje na javnem razpisu za nakup 135 oklepnih transportnih vozil. Iz tega je očitno, da je bil javni razpis prilagojen »Patrii«.

Vendar pa ni ostalo le pri tej obljubi. Kot je opisano v naslednji točki, »Izplačila provizij«, je bilo nosilcu odločanja iz Slovenije izplačanih dodatnih 900.000 €.

Dipl. ing. Hans Wolfgang RIEDL je, tako kot drugi udeleženci, ki niso obtoženi v tej obtožnici (kazensko bodo preganjani na Finskem in v Sloveniji), državnemu uradniku države članice Evropske unije, da bi ta v nasprotju s svojimi dolžnostmi onemogočil pošten izbor ponudnika v naročilu zaupne narave, ponudil in izplačal nagrado.

Izplačila provizij: Pred srečanjem dne 1.9.2005 sta si Reijo NIITTYNEN in RIEDL izmenjala kar nekaj elektronskih sporočil. Govora je bilo predvsem o proviziji, ki naj bi jo "Patria" nakazala RIEDLU. V ceni za nabavo in dostavo 135 oklepnih transportnih vozil v znesku 278.010,101 €, -- je bil odbit 20% davek na dodano vrednost v znesku 46.335,017 €, -- torej je neto cena znašala 231.675,084 €,--, pri čemer je končen znesek naročila "Patrii "po odbitku vzajemnih poslov in proizvodnih stroškov 112.958,400 €,--. Ta znesek je bil osnova za obračun 7.5% provizije za RHG. Naloga RHGja je bila, da izdela projekt v Sloveniji v korist "Patrie" (glej 30%-Letter v ON 295/AS 401). V teh 7.5 % so bile vključene tudi provizije RIEDLOVIH podagentov, in sicer 4,2 % za Walterja WOLFA, 1 % za Jureta CEKUTO, 0.5 % za "007" in 1.8 % za RHG. Walter WOLF naj bi torej dobil levji delež v znesku 4.744.252,8, Jure CEKUTA v znesku 1.129.584 €,--, "007" v znesku 564.792 €,-- , RHGju pa naj bi ostal delež v znesku 2.033.251,2.

Po izplačilu dodatka "Patrii" decembra 2006 je RIEDL od "Patrie" izterjal 30% predplačilo. Iz komunikacije po elektronski pošti med RIEDLOM in NIITTYNENOM januarja in v začetku februarja 2007 je razvidno, da so nekateri, predvsem WOLF in Dr. ZAGOŽEN zahtevali čim prejšnje izplačilo 30 % predplačila. Na prvi pogled se zdi čudno, da se je za izplačilo 30 % predplačila tako vneto zavzemal Dr. ZAGOŽEN, saj sploh ni bil udeležen v omenjenih 7,5 %. Odgovor na to vprašanje je podrobneje predstavljen spodaj. Po RIEDLOVEM intenzivnem posredovanju je "Patria" 6.2.2007 na račun RHGja dejansko nakazala znesek 3.643.385,72 €.

Ekskurz »Kent Investment Establishment« iz Vaduza: Prvoten dogovor med WOLFOM in RIEDLOM je bil, da RIEDL nakaže WOLFOV del provizije na račun "Kent Investment Establishmenta", družbe s sedežem v Liechtensteinu. Po temeljitem pravnem posvetu in predvsem opozorilu odvetnikov, da liechtensteinski zakoni prepovedujejo nakazila, ki izvirajo iz orožarskih poslov, sta se RIEDL IN WOLF odločila, da bosta 30-odstotni delež, ki naj bi pripadal WOLFU, poleg tega pa še bonus v znesku 900.000 €, nakazala na račun Walterja WOLFA pri Steiermärkischen Bank und Sparkasse v Leibnitzu. RIEDL je dne 7.2.2007 poskrbel, da je WOLF na svoj račun dobil 2,323.276 €. WOLF, RIEDL in tedanji so-direktor družbe RHG, dr. Walter EIGL, so se nato odpravili v Leibnitz v Steiermärkischen Bank und Sparkasse. Walter WOLF je namreč hotel priti do svojega dobroimetja. Ker za nakazilo in za nadaljnjo namembnost tega denarja ni podal utemeljenih razlogov (glej uvod v Obrazložitev obtožnice), je uslužbenec EMIL CZERNETZ odklonil izplačilo in WOLFU dal na razpolago naslednji možnosti: da se denar na njegovem računu zamrzne in poda prijava suma pranja denarja ali pa da sam poskrbi za nakazilo zneska nazaj na račun RHG. Po daljšem pogovoru - v Steiermärkischen Bank und Sparkasse so se zadržali približno tri ure - so denar nakazali nazaj. Ker pa je Walter WOLF nujno potreboval denar, je RIEDL poskrbel, da je njegova banka na Dunaju njemu osebno nakazala gotovino na omenjeno banko v Leibnitzu. RIEDL je priznal, da je prejel 300.000 € in 100.000 € takoj izročil WOLFU, poleg tega pa naj bi od njega dobil še navodilo, da preostalih 200.000 € preda Apichatu SIRITHAPORNU. Med preiskovalnim postopkom je RIEDL podal različne verzije o dvigu in ostanku 300.000 €.

Prvotna verzija se je glasila, da naj bi RIEDL znesek 300.000 € dvignil na Dunaju, WOLFU pa izročil 100.000 €. Šele na zadnjem zaslišanju pa je priznal, da je povsem mogoče, da je 300.000 € dvignil v Leibnitzu, kjer mu je WOLF naročil, naj mu izroči 100.000 €, 200.000 € pa jih prihrani za Apichata SIRITHAPORNA (vendar pa naj se ne bi več spominjal, kako je bilo v resnici).

RIEDL je še istega dne - ko se je vrnil na Dunaj – sestavil več pogodb med ICB AG in RHG in med ICB AG ter Apichatom SIRITHAPORNOM, za katere je bil ključen tretjeobtoženi Hans-Peter WILHELMER, direktor ICB AG. Nakazilo v znesku 2,023.276 €, znižano za 300.00 € v ICB AG v Vaduzu je bilo s tem utemeljeno. Zanimivo je, da so v zakup vzeli celo tveganje, da bodo denar zaradi njegovega izvora (trgovanje z vojaškim blagom) zamrznili tudi v Liechtensteinu. RIEDL je poleg tega ICB AG izstavil račun v imenu Apichata SIRITHAPORNA, v katerem je vsoto v znesku 899.993 € prikazal kot dolgovani znesek. WILHELMER je v vlogi direktorja ICB AG po nakazilu 2,023.276 € na račun ICB AG poskrbel za nakazilo v znesku 699.973 € na račun soproge Apichata SIRITHAPORNA, Chuangchuan SIRITHAPORN pri UniCredit Bank Austria AG. Medtem je RIEDL pridobil pooblastilo od Apichata SIRITHAPORNA in znesek na omenjeni banki dvignil v gotovini. V celotnem preiskovalnem postopku se je RIEDL zagovarjal, da naj bi od Walterja WOLFA dobil naročilo, da dvignjeni znesek 200.000 € in pa 699.973 €, ki jih je dvignil z računa Apichata SIRITHAPORNA, izroči Apichatu SIRITHAPORNU in s tem poravna obveznosti (nota bene: ki jih je šele 7.2. sam ustvaril RIEDL). RIEDL se je zagovarjal tudi, da naj bi znesek 900.000 € 13.2.2007 na dunajskem letališču v aktovki sam predal Apichatu SIRITHAPORNU. Prejel naj bi tudi potrdilo o tej predaji. Njegove besede so se, kot je bilo pričakovano, izkazale za neresnične. Apichata SIRITHAPORNA sta dne 17.3.2011 v Bangkoku kot obtoženca zaslišala tudi finski in slovenski kriminalist. Apichat SIRITHAPORN je priznal, da je res

pooblastil RIEDLA; da z računa njegove žene pri UniCredit Bank Austria AG dvigne približno 700.000 €, da pa tega denarja od RIEDLA - sploh pa ne na letališču - nikoli ni prejel.

Pri tej povezavi je zanimivo, da je poseben bonus v znesku 900.000 € , ki naj bi na podlagi delitve provizije pripadal WOLFU, vsota zneska, ki je bil dvignjen v Leibnitzu, in sicer 200.000 € in nakazila ICB v znesku 699.973 €. Tu se pojavi dr. ZAGOŽEN: RIEDL je dne 15.2.2007 odpotoval v Slovenijo - kar je razvidno iz vknjiženih računov (plačilo cestnine v Sloveniji itd.) -, z 900.000 € v prtljagi, kot je to potrdil tudi Apichat SIRITHAPORN. Po znanih okoliščin primera je malo verjetno in neživljenjsko predvidevati, da bi se teh 900.000 € nahajalo kje drugje. Državno tožilstvo z Dunaja izhaja iz predpostavke, da gre pri teh 900.000 posebnega bonusa sicer res za poseben bonus, čigar prejemnik pa ni bil Walter WOLF, temveč dr. Jože ZAGOŽEN. Ta domneva je potrjena na podlagi izjave Apichata SIRITHAPORNA, natančno naštetih protislovnih RIEDLOVIH navedb in vedenja dr. Jožeta ZAGOŽNA v tem času (glej še Sklep ON 295).

Poskus poslovne goljufije: Kot je opisano že v zadnji točki "Izplačila provizije", je RIEDL za svojega agenta "007" zahteval 0,5 odstotkov od 112,000.000 €. Ta točka zahteva temeljito obravnavo. Skoraj sočasno s projektom Slovenija je hrvaška vlada objavila razpis za nabavo oklepnih transportnih vozil. Tudi v tem primeru sta bila ponudnika SSF in "Patria." Prav tako so tudi v tem primeru različni dokumenti v povezavi z Reijom NIITTYNENOM pripeljali do zaključka, da so bili podkupljeni nosilci odločanja iz visokih hrvaških vladnih krogov. (primer: RIEDLOVO elektronsko sporočilo NIITTYNENU avgusta 2005: "Slovenia: we had 8.5% for Croatia, plus what you have to give to the other person taking care of the ministry. I propose the following..." in "If you offer to AUTO COMMERZ (Opomba: takrat je bil v igri za lokalnega partnerja še AUTO COMMERCE) about the same percentage as for the MoD guy in CRO (mišljena je Hrvaška), you end up with the same price for the vehicle." ("Slovenija: za Hrvaško imamo na strani 8.5% plus znesek, ki ga morate dati osebi, ki bo poskrbela za ministrstvo. Predlagam naslednje..." in "Če boste AUTO COMMERCU ponudili enako visok odstotek kot za osebo s Hrvaškega ministrstva za obrambo, bo cena za vozilo enaka." -Sklepo poročilo ON 295/AS 13 oz. priloga 4). Nepravilnosti v zvezi z razpisom na Hrvaškem so predmet ločenega preiskovalnega postopka na Okrožnem sodišču na Dunaju.

Pomembno pa je, da si je RHG za projekt Hrvaška s "Patrio" izborila 8,5% delež celotnega neto zneska. Za Slovenijo je bil - kot je omenjeno že zgoraj - ta odstotek nižji, 7,5%. Iz korespondence in NIITTYNENOVEGA zagovora je razvidno, da je imela "Patria" prvotno določen precej nižji odstotek provizije (6,5 %) , največ 7 %. Na napornih pogajanjih leta 2005 je RIEDLU uspelo prepričati "Patriinega" menedžerja, da potrebuje dodatno provizijo v višini 0,5 % celotnega zneska za svojega informanta pri SSF "007." Na prvem zaslišanju Zveznega urada za zaščito ustavnega reda in boj proti terorizmu je RIEDL navedel, da "je hotela "Patria" znižati provizijo, zato sem se odločil, da bom svojo provizijo razdelil na dva dela. Drugi del sem poimenoval "007," denar pa je tako ostal pri meni." Očitno je, da je RIEDLA v nadaljevanju odvetnik opozoril na dejstvo, da tovrstno dejanje predstavlja prevaro, zato je RIEDL svoj zagovor relativiziral in dejal, da je teh 0,5 % hotel porabiti kot indilkator za morebitna nepričakovana plačila. Poleg tega se je RIEDL vedno znova branil, da denarja ni predal nobenemu informantu. Poslovne skrivnosti družbe SSF naj bi mu bile "na pretkan način podtaknjene." V svojem vrtu naj bi našel ovojnice z delikatno vsebino, ki jih je nato predal "Patrii." Vsi osumljeni sodelavci SSF kot tudi tukaj obtoženi ALBRECHT in KARLHOFER so vedno zanikali, da bi dobili denarne nagrade za posredovane informacije.

NIITTYNEN je bil izprašan tudi glede provizije "007." Povedal je, da je s svojimi kolegi sklepal, da je RIEDL glede na okoliščine, da je celotno provizijo 1,5 % v projektu Hrvaška, hotel povišati za dodatnih 0,5 %, ki bi pripadli njemu.

Pravno gledano velja, da se tudi razkrita prevara obravnava kot prevara, čeprav je ostalo le pri poskusu. 0,5 % na osnovi 112,958.400 € znaša 564.792 €. V okviru 30% "Patriinega" predplačila RHG z

dne 6.2.2007 je bil nakazan znesek v višini 169.438 €. Kljub dejanskemu plačilu gre glede na zgoraj opisano dejanje le za izvršen poskus prevare.

RIEDL je pri pogajanjih z NIITTYNENOM v povezavi s provizijo "0,5 % za "007"" odgovorne v "Patria Vehicles Oy" s potvarjanjem dejstev, namreč, da potrebuje znesek v višini 564.792 € za plačilo informantu pri SSF, napeljal k dejanju, ki naj bi "Patrio" oškodovala za omenjeno vsoto. Zgolj zato, ker so "Patriini" menedžerji spregledali RIEDLOV naklep, se le-tega obravnava kot le poskus.

Davčna utaja: Kot je bilo že večkrat omenjeno, je bil RIEDL trgovskopravni direktor - in tudi davčno odgovorna oseba - družbe RHG. V povezavi s projektom Slovenija je ICB AG izdal račun RHG - ki ga je izdal RIEDL sam - v znesku 2,323.276 €. Iz tega je mogoče sklepati, da gre pri tem znesku za 30 % predplačilo v višini 1,423.276 € plus poseben bonus v znesku 900.000 €, ki je bil namenjen Walterju WOLFU. Kot je bilo opisano že zgoraj, so poskušali znesek najprej prikriti z družbo "Kent Investment Establishment", nato pa preko WOLFOVEGA osebnega računa pri banki Steiermärkischen Bank und Sparkasse v Leibnitzu izvesti dvig, nazadnje pa je bil denar na podlagi RIEDLOVEGA "Consultancy Agreements"(pogodba o svetovanju, op.p) med ICB AG in RHG z dne 7. ali 8.2.2007, nakazan ICB AG. Glede tega nakazila je WOLF dejal, da je bila njegova dejavnost v projektu Slovenija omejena na dve osebni srečanji in en telefonski pogovor. Zdi pa se, da plačilo v višini 2,323.276 € nima pravne podlage, izjave pa niso resnične. Predvsem za znesek 900.000 € (ki je sestavljen iz 200.000 €, dvignjenih na Steiermärkischen Bank und Sparkasse v Leibnitzu in 699.972 €, ki jih je ICB AG nakazala na račun Apichata SIRITHAPONA) je dokazano, da gre za fiktiven račun.

Podobna je zgodba z računi Jureta CEKUTE istega leta, v zneskih 338.875 € in 20.000 €, pri čemer je RHG zanikal, da bi sklenil dogovor z Juretom CEKUTO, ki naj bi ga pooblastil za prejem te vsote. Po drugi strani je Jure CEKUTA dejal, da je šlo pri omenjenih plačilih za kredit (ali posojilo) in zagotovo ne za plačilo opravljenih storitev na področju marketinga.

Poleg tega je RIEDL poskrbel , da je bil 1.4.2008 na račun ICB AG nakazan znesek v višini 1,173.512 €. V resnici je bil znesek nakazan z računa družbžbr T & L Besitz- und Beteliligungsverwaltungsges.m.b.H. Iz bilance družbe RHG za leto 2008 je razvidna povezava z zneskom 1,368.460,22 €. Znesek v višini 1,173.512 pa je bil vknjižen leto pred tem pod rubriko "vračilo za neobračunane storitve v tujini." Na podlagi denarnega nakazila iz leta 2008 in zneska v višini 1,368.460,22 v knjigovodstvu RHG, vračilo iz leta 2007 pri pregledu poslovanja ni moglo biti priznano.

Leta 2007 je šlo zaradi zgoraj omenjenih neutemeljenih vknjižb za utajo davka na dohodke pravnih oseb. Zaradi nepriznavanja storitev so bile te neutemeljene in nepravilne vknjižbe prištete k zunajbilančni postavki, tako da je bila utaja davka na dohodke pravnih oseb za leto 2007 963.915,75 €.

Leta 2008 je bil med preverjanjem podatkov družbe RHG odkrit še en izdani račun Jureta CEKUTE , in sicer v znesku 30.000 €. Poleg tega zneska je bil kot strošek vknjiženo še plačilo družbi ICB AG za svetovalno in posredovalno dejavnost v projektu Hrvaška v znesku 1,247.340 €. Ker sta bila tudi ta računa oz. storitve fiktivna in neutemeljena in se ju ni dalo priznati kot stroške ter sta bila neupravičeno prišteta k zunajbilančni postavki in davku na dohodke pravnih oseb. Leta 2008 je bila zaradi zaradi neutemeljenih vknjižb stroškov utajena davčna obveznost v višini 319.460 €. Zgoraj našteti podatki za leto 2007 so se prvič pojavili 13.2.2009 za leto 2008 pa 2.4.1010, tako gre v obeh primerih za kaznivo dejanje potvarjanja dejstev.

V točki VI./B./ obtožnice se RIEDLA bremeni, da v davčni napovedi za leti 2007 in 2008 ni prijavil dohodkov.

Podlaga za ta očitek so naslednja dejstva: Družba RHG je imela - tako kot v projektu Slovenija - v projektu Hrvaška za »Patrio« vlogo svetovalca.

Vsebinsko je njena dejavnost sovpadala s tisto v Sloveniji, ki je bila opisana v obtožnici. Tudi v projektu Hrvaška je bil odobren »superbonus«, čigar nahajališče pa ostaja uganka. Poleg tega je bil kot

podagent RHG – kot v projektu Slovenija – nastavljen ICB AG, na katerega je imel velik vpliv WOLF. Potem ko je RHG družbo ICB AG postavil za podagenta je RIEDL tretjeobtoženemu Hans-Petru WILHELMERJU, direktorju družbe ICB AG naročil, da od njega kot pravne osebe sprejme tri račune v skupnem znesku 606.352 €. Te zneske je RHG že pred tem nakazala ICB AG, WILHELMER je denar dvignil z računa ICB AG in ga osebno predal (oz. enkrat je za dvig denarja z računa ICB AG in predajo RIEDLU pooblastil svojo soprogo Sunčico WILHELMER) RIEDLU na letališču Zürich-Kloten oz. v Liechtensteinu. RIEDL je nameraval znesek 606.352 € skriti v Liechtensteinu in s tem prikriti dohodke.

Gotovine, ki jo je prevzel v Liechtensteinu oz. na letališču Zürich-Kloten, pa kljub temu, da je bila njegova last, ni prijavil kot dohodek v davčni napovedi za leti 2007 in 2008. Pri vseh dejanjih mu je šlo za to, da bi si s tovrstnimi utajami priskrbel dohodek.

WILHELMER, ki je bil zaradi dogodkov v projektu Slovenija dobro seznanjen z vrtiljakom okoli kroženja provizije pa je bil očitno mnenja, da mora sprejeti RIEDLOVE račune izdane družbi ICB AG, čeprav so bile RIEDLOVE storitve za ICB AG zgolj fiktivne narave. WILHELMER je vedel, če ne drugega zaradi svojega položaja sodno zapriseženega izvedenca za področje posojil, da s tovrstnim dejanjem podpira RIEDLU pri utaji dohodkov, pri čemer je vedel, da bo RIEDL utajil tudi davek na dohodek.

Obdolženi v preiskovalnem postopku niso priznali očitanih jim dejanj. Z izpeljavo dokaznega postopka pa bodo njihova dejanja kljub temu dokazana in krivdi ustrezno kaznovana.

(Spis pripravil: Mag. Volkert Sackmann)