Knjižničar – Monodrama by Ivan Kanic

Rainer Strzolka

Knjižničar – Monodrama Informacijski specialist ali knjižni molj? Manager ali revni poet? Izvirne risbe je prispeval Rainer Kappe

Simon Verlag für Bibliothekswissen Zveza bibliotekarskih društev Slovenije Berlin, Ljubljana 2009

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.112.2-2 STRZOLKA, Rainer Knjižničar - monodrama : informacijski specialist ali knjižni molj? : manager ali revni poet? / Rainer Strzolka ; izvirne risbe je prispeval Rainer Kappe ; [prevedel Ivan Kanič]. - Berlin : Simon Verlag für Bibliothekswissen ; Ljubljana : Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, 2009 Prevod dela: Der Bibliothekar - ein Monodrama ISBN 978-3-940862-16-7 (Simon Verlag für Bibliothekswissen) ISBN 978-961-6683-09-8 (Zveza bibliotekarskih društev Slovenije) 247492608

"Imaš zopet preveč dela? " "Da. Zelo dosti, vendar ga lahko brez vsakršne nevarnosti pustim. Pravkar pišem o neumnosti, to pa je materija, ki nikoli ne izpuhti."

Za Susanne, Charlotte in Nele.

Posvečeno duhovno najživahnejšim v nemški puščobnosti

"Povsem jasno je, da je analni karakter maničnega zbiralca knjig, ki javnosti zamolči in odtegne razkazovanje svojih dragocenosti kot skopuh z bibliofilskimi nagnjenji in sočasno iz njih porojenim nevrotičnim prisilnim sprejemanjem dejavnosti, nalog in storitev javne knjižnice, sam sebi v diametralnem nasprotju." (Massing, str. 376)

Predgovor Vsak poklic ima svoje stereotipe. Zdravnik, bog v belem, policaj, predstavnik državne moči, knjižničar, najpogosteje knjižničarka, torej ženska, v petdesetih letih preteklega stoletja še skoraj uradno poimenovana stara devica, do danes ni izgubila podobe stroge gospe v dolgem krilu, z naočniki in kar se da brezspolno bitje1. Če že obstaja dokaz, da najširša javnost še ni prispela v digitalni svet elektronskega prenosa informacij, potem je to zagotovo ta predstava. Kajti v zadnjih letih je postala knjižničarka spretna in sposobna informacijska posrednica in pretkana sodelavka razvijalcev programske opreme, modna in šik, oblečena po najnovejših modnih zapovedih trendovskih modnih magazinov, ki jih v knjižnici žal ni najti, brez najmanjše podobnosti s starinskimi predstavnicami tega poklica. In bolj ko se je knjižničarka opremljala s kompetentnim znanjem in z občudovanja vredno smelostjo zaplavala poleg drugega tudi po oceanu informacij, toliko bolj skrivnostno in priljubljeno mesto postaja knjižnica. Umberto Eco ni bil ne prvi in ne edini, ki je naredil iz knjižnice središče napetega bestselerja, sledil mu je Zafon Ruis Carlos z nič manj barvito uspešnico V senci vetra ali pa Dai Sijie z romanom Balzac in mala šivilja, ki pripoveduje o moči besed in pripovedk. Mircea Eliade se giblje v Obsedenem bibliotekarju med magičnim in okultnim, enako Boris Askunin, ki v Carjevi knjižnici začini 1

1 Tako Claudia Lux v svojem nagovoru na Konferenci BOBCATSS februarja 2000 v Zadru, Hrvaška

skrivnostni svet s ščepcem politike. V knjigah ne igrajo glavne vloge le knjižnice pač pa tudi knjižničarji, čeprav najpogosteje v komičnih vlogah, kot je to v zgodbi Iana Sansona Potujoča knjižnica: Primer izginulih knjig. Že od prvega stavka pripovedi je jasno, da je ta knjižnica, ki spominja na strašljivi labirint duhov in arzenala njihove moči, pravzaprav simbol naše svobode. Knjižnica je neskončna, prav kakor je brezkončen svet, nedotaknjen poizkusni poligon za vse mogoče kombinacije, herezije, komentarje in špekulacije, kakor je zapisal Luis Borghes v svoji Babilonski knjižnici2. To je le nekaj primerov, ki nazorno kažejo, da nas je v enaki meri, kot se naš digitalni svet spreminja v informacijski svet, tudi knjižnica, ta fantastičen in okultni prostor, živ in poln skrivnosti, ujela s svojimi uroki. In knjižničar? Ona nič več stara devica, on nič več tihi knjižni molj, pač pa (žal!) tudi nič več večni osvajalec pustolovščin. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo ta navdih za tihe in glasne drame, tragedije in komedije, veseloigre, spevoigre in krimiče knjižničnega vsakdana padel v roke mladega pesnika današnjega dne. Življenje šekspirjanskega kroja med vkalupljenjem javne službe in želja bralcev, med intrigami, kriminalnimi primeri in pritožbami obiskovalcev, vse to izziva dramo. Zato je založbi Simon Verlag für Bibliothekswissen v veliko veselje, da lahko predstavi prvo 2

Obširnejši članek o tem na spletišču založbe: www.simon-bibliothekswissen.de

dramo vsem prijateljem knjižnice in knjige, pa tudi sovražnikom, tistim, ki iščejo zabrisano sled znanja, pa tudi prešernim nevednežem, modrim in manj bistrim, knjižničnim delavcem in kulturnim politikom, tistim, ki ustvarjajo znanje ali z njim upravljajo. Knjižničar – Monodrama imenuje to svoje delo naš velecenjeni avtor. To branje priporočamo vam vsem, da bomo lahko knjižničarju, če že ne bo preživel, to mojstrovino postavili za spomenik, sedaj in za vse čase, na vsak način pa še predno bo virtualno izginil in ga bo spodnesel missing link. Simon Verlag für Bibliothekswissen Božič 2008

O teoretičnih in zgodovinskih osnovah tega dramskega3 besedila Podoba knjižničarja je zelo nenavadna, to jasno kaže že citat iz Massingovega besedila na prvi strani. Slika zadržanega in odmaknjenega nevrotika ni več po meri časa. Knjižničarji so danes sodobni, visokokomunikativni in učinkoviti izvajalci storitev, ki sledijo najnovejšim trendom. Knjižničarji so le redko protagonisti v gledaliških igrah. Množica manjvrednih filmov in knjig kljub temu brez njih ne more. Umetniška upodobitev v subvencionirani javni visoki kulturi jim je bila doslej kajpada nedostopna. Tega nezavidljivega stanja je zdaj konec. Knjižničar naj igra glavno vlogo vsaj v eni gledališki igri, v tej namreč. Prej včasih so bili knjižničarji kardinali ali vsaj svobodnjaški duhovi, nekonvencionalni in kultivirani izobraženci, ki bi za posedovanje knjige zagrešili tudi umor, če bi bilo že ravno treba. Dva umora (celo!) je storil magister Johann Georg Tinius, manični biblioman [sic!], ki ga je obsedla knjižnica s 60.000 zvezki. Umora naj bi zagrešil, da bi zadovoljil svoje želje po knjigah kljub nezavidljivi denarni stiski. Toda Tinius je bil župnik, torej pripadnik enega še bolj dubioznega poklicnega stanu, kot je razumljen in prikazovan stan knjižničarja4. Knjižničarja in 3 4

Lahko tudi "dramatičnega" (op. prev.) Literarno v zadnjem času lepo oblikovano v: Detlef Opitz: Knjižni morilec. Kriminalka (Der Büchermörder. Ein Criminal. Frankfurt a.M. 2005); recenzija avtorja kmalu zatem v AKMB-News; pred tem že Heiko Postma: Kdo blodi skozi knjižni gozd, Hannover 2000; Jörg Kowalski: Tinius ali knjižnica v glavi, Dobis/Bernburg 1998;

župnika združuje dejstvo, da imata oba poklica svoj zenit že za seboj, pa še to, da praviloma požanjeta zmigovanje z glavo, kadar omenita svoj poklic. Knjižničarjev poklicni stan se v nasprotju s pastorjevim nenehno spreminja. Pastor je, kar je. Neomajen kljubovalno varuje dediščino, za katero nihče ne ve, kaj obsega. Nasprotno so knjižničarji prej nekdaj upravljali z znanjem (vsaj tako sami verjamejo), danes pa pridno in zvesto sledijo knjižnični politiki naših psevdodemokratičnih politikov (to vemo mi). Iščejo si nova delovna področja in pri tem zvesto sledijo vsem trendom kot suha travica sledi pihljanju vetra. Nekateri so molčeče ovčke (glej Klavnica). V glavnem pa so socialni delavci. Tretji, in ti so najhujši, so internetni specialisti5. Če nihče več ne dela tistega, kar v resnici dobro zna, se zgodi balance scorecard, moderno čudo podjetništva. Pričujoča drama poučno dokumentira vse te spremembe v knjižničarski usmeritvi. Poklic je prišel na psa že vsaj od trenutka, ko se je zgodil Umor v knjižnici gospodične Marple, skoraj tako, kot frizer in deželna škofinja6. Knjižničar je bil prej, če že ne pravi varuh zakladnice človeškega duha, vsaj soliden lakaj šeg upravljanja z znanostjo, zato pa je danes samo še gost, ki plačuje na Johann Georg Tinius: Nenavadno in poučno življenje M. Johanna Georga Tiniusa, župnika v Poserni, ki ga je napisal v Wissenfelsu on sam, Berlin [repr., okrog 1998]; Ernst Arnold: Župnik in magister Tinius; roparski morilec, besni zbiralec knjig, Leipzig 1977; Paul Gurk: Magister Tinius, Bremen 1947 in še mnogi drugi. 5 Glej Rainer in Charlotte Strzolka: Suchmaschinenkunde, Hannover 2006 6 Glej Blätter zu Berufskunde N.F.: Berufe die auf den Hund gekommen sind, zv. 1 in 2

delavnicah, kjer se od brezposelnih pedagogov nauči, da je za življenje gospodarstva bolje, da nihče več ne dela tistega, kar res najbolje zna, in se vse zaposlene lepo uravna na najmanjši skupni imenovalec. To so slišali pedagogi od politikov. Nihče na svetu ne pripogne pred politikom hrbta in razuma tako rad in tako globoko, kot to stori pedagog. Pedagog je resnični ohranjevalec državljanom sovražnega političnega sistema. Če se učitelji zanimajo samo za to, kar da zapisati v kurikulum bolni um politika, potem diplomirani pedagogi vedo, kaj je dobro za neotroški ostanek sveta. Tu naletimo na nove usmeritve, ki temeljijo na sistemu niča, lepo v tradiciji in nadaljevanju Hegla, Heideggerja in Schellinga (v abecednem zaporedju). Politično zaželeni ideal je spraviti znanost in raziskovanje, ja, kar celotno poklicno življenje v Nemčiji, na nivo 1-Euro-Job (glej Izobraževanje v Nemčiji). Po zaslugi razvoja novih poklicnih področij gre knjižničar naprej ponosno in z visoko dvignjeno glavo. Poklic zato danes nima nobenih težav, samo še izzive. Čim bolj si bogati žargon, izgublja pravšnjo mero (Adorno) in vsebino in se usmerja v izničeni nič (Heidegger), tem bolj skuša preživeti v mimikriji drugih poklicev; na primer kot organizator znanja, informatik ali celo socialni delavec (glej zgoraj in tudi "Sem, ko ne mislim", Reinhard Linde), kar je skoraj tako hudo kot internetni specialist. Skoraj ga ni modernega

poklica, ki ga knjižničar ne bi prepričljivo mimimasakriral – z izjemo tega že zgoraj omenjenega župnika, mojstrovine poklicoznanstva, ker že 2000 let brez generalke teče in teče in teče (glej Loriot: Kam pa tečete).

Ontologija in dialektika tako modernega knjižničarskega dela nadaljujeta teze Adorna in Heideggerja o biti, nebiti, sintezi in kopuli v modernem okolju; nič in pozaba biti v premagovanju metafizike je postala primarna knjižničarska naloga v zgodovinskem pomenu biti nemškega nihilizma. Še posebej poklicni status strokovnjakov v družbenih dejavnostih – kot se danes imenujejo vzgojitelji in drugi

bolje in večvedni mučitelji – omogoča danes knjižničarju s posnemanjem povezati to starodavno – varuh zakladnice človeškega uma – z zahtevami sodobnega časa (Ne zamenjajte me, prosim, Heidegger). Kako se to lahko posreči (glej še enkrat Heidegger: Vsebovan v nič), pokaže ta drama s primeri iz prakse; storitve za študente v tretjem življenjskem obdobju so pravzaprav naloga za socialnega delavca, vendar jih knjižničar opravlja mnogo bolje, odkar so sredstva za nakup knjižničnega gradiva vedno bolj pičla in knjižničarji cenejši kot kdajkoli prej. Ker posegajo študentje v tretjem življenjskem obdobju seveda po zastareli literaturi, imajo knjižničarji, ki sicer ne bi imeli več kaj drugega početi, možnost osvojiti čisto novo podobo svojega poklica; ker se družba prekomerno stara, je ta podoba obetavna za prihodnost, knjižničarji pa lahko iz nje prestavijo v realnost vse, kar je sodilo k njenim modnim vzorom. Gre za dokumentarno dramo brez umetniških ambicij. Za igralce smo vzeli, kar je pač bilo na razpolago. Čim slabše, tem bolje. Diletantizem je postal v Nemčiji gonilo cele nekdanje kulturne družbe. V besedilu bo namesto nekoč običajnega "uporabnik" ali "obiskovalec" ali "gost" za ljudi, ki pridejo v knjižnico, uporabljena oznaka "stranka"7, kar ne zveni lepo, je pa pošteno. Gostu ali obiskovalcu ni treba plačati vsake storitve. Alternativno bi lahko rekli za človeka, ki pride v našo knjižnico, namesto "stranka" tudi mandant, klient ali pacient. Vsi ti morajo plačati. 7

V slovenskem prevodu žal za oba spola (op. prev.)

1.prizor: O, duša, ne jezi se (JS Bach) Stranka: Dober dan. Iščem knjigo o prostorskem planiranju. Prihajam iz Aachna. Tam v Aachnu jo imajo. Knjižničarka: A v Aachnu da jo imajo? No, mi tu v Hannovru jo tudi imamo. Pojdite no tja v katalog pogledat za signaturo. Stranka: Ja, ampak je nimate. Knjižničarka: Oja! Pa jo imamo. Stranka: Ja pa je nimate! Knjižničarka: Oja! Pa jo imamo! Samo trenutek, bom pogledala in vam pomagala. Stranka: Ja saj sem vtipkal pod naslovom. In je nimate. Knjižničarka: Pa jo vendarle imamo. Trenutek, da pogledam na vaš zaslon . . . Mnjaaa, tu pa ne piše naslov ampak piše »Kige«. Kako pa to, da ste napisali v polje za naslov »Kige«, če pa vendar iščete »Priročnik o prostorskem planiranju«? Stranka: No, ja, saj to so vseeno samo knjige. Knjižničarka: Ja, seveda, ampak v polje za naslov se v iskalno masko vpiše naslov knjige, ki jo iščete. Naslov knjige

je nekaj takega kot njeno ime, a veste? Tja se ne napiše »knjige« in tudi »Kige« ne! Kaj pravzaprav pomeni »Kige«? Stranka: No, knjige. Človek se menda lahko zatipka, ali kaj. Ah, vi knjižničarji pa prav zares štrlite z izumrlimi fosilnimi ostanki preteklosti v prihodnost in imate samo še muzejski čar. Kako očarljivo . . .

[odide]

2. prizor: Kar pordeči lička, ne more biti zlo . . . (Hölderlin) Stranka: Dober dan. Jaz pa iščem signaturo oek 760/01. Pa ni tam zadaj [pokaže z roko tja nazaj]. Knjižničarka: Ampak tam vendar stoji signatura 9000. Vi pa iščete 700. Stranka: In kako, da ne stoji tam? Knjižničarka: Ker je 700 manjša kot 9000. Stranka: In kaj to pomeni? Knjižničarka: Signature so postavljene kot številke po velikosti. Tam zadaj pri oknu se začne s signaturami skupine 1. Tukaj za menoj pa se konča s skupino 9000. Vaša signatura se začne s 760; torej stoji zadaj pri majhnih številkah. Stranka: 760 sploh ni mala številka. Kako, da ne stoji tukaj [z roko pokaže proti signaturam 9000]. Knjižničarka: Ker je 760 manj kot 9000.

Stranka: Kako je 760 manj od 9000? In kje zdaj najdem knjigo? Knjižničarka: Tam zadaj v polici pri oknu. Stranka: [Gre k signaturam 7000 v polici ob steni] Tudi tukaj je ni. Knjižničarka: Ampak tam pri steni je 7000. Prosila sem vas, da greste k 700 tam pri oknu. Stranka: Kaj se to pravi. A zdaj pa naj grem tja ali kaj? Saj ste pravkar rekli, da je 700 manj kot 9000. Mi ne morete vi prinesti knjige? Moram sam tja do police? Knjižničarka: Če hočete knjigo, na vsak način: Prosim! Stranka: Tako nujno pa tudi ni.

[Odide]

3. prizor Gospod, uči nas šteti naše dni, da pridemo k srčni modrosti (Psalm 90, 2) Knjižničarka (po telefonu): Univerzitetna knjižnica Hollern-Twiefelfleeth, moje ime je Konrada PilzikSchmersebir. Govori vaš osebni, kompetentni in vedno pripravljeni informacijski navigator po informacijski džungli. Kaj lahko danes storim za vas? Na vse sem pripravljena. Prosim, govorite zdaj. Piiips. Stranka (ženski glas): Ja, tu pa gospa Sümsel. Je gospod profesor Holzhausen mogoče tam?

Knjižničarka: No, to pa ste se žal zmotili v številki. Tu je knjižnica. In pri nas na univerzi sploh ni nobenega profesorja Holzhausna, je pa profesor Hünig, če že mora biti črka H. Če bi moral biti F, namreč tudi ne bi imeli na zalogi nobenega profesorja, ker imajo profesorja na F na Fakulteti v Föltsiehausnu. Pri nas tu je to ena čisto mala univerza, ne tako častitljiva Alma Mater kot v Hildesheimu, Heidelbergu ali Lüneburgu z množico znanih in eminentnih učenjakov. Mi imamo samo enega, pa še ta ni ne vem kakšna zvezda. Pri nas se varčuje, kjer se le da. Za plačo, ki jo dobiva danes nemški profesor, nihče z umom in razumom več ne pride na univerzo. Pri 40.000 evrih bruto zasluži nemški profesor kot javni uslužbenec danes manj kot višji inšpektor, ki v upravi obračunava in nadzira prisotnost profesorjev in jim grozi z odbitkom, če so se v šolskem letu uračunali za četrt ure. Univerza se je zgledovala po knjižnicah. Odkar je Univerzitetna knjižnica Dortmund razpisala delovno mesto strokovnega referenta, ki bo pokrival gradnjo, prostorsko planiranje, umetnost, glasbo, tekstilno tehnologijo in pravo, tudi univerze varčujejo na tem tako lepem in zglednem primeru. Hünig pri nas ne pokriva samo literarnih ved, ampak tudi vsa druga področja magistrskega študija8. Stranka: Pa saj sem rekla s H. No, a ga ni v knjižnici? Knjižničarka: Včasih je v knjižnici. Ampak zdaj ga v knjižnici ni. Stranka: Res ne? In zakaj ne? Gospod profesor je namreč napisal eno knjigo. Imenuje se "V duhu tega časa" ali 8

Inetbib 17. novembra 2005.

mogoče "Prostranost duha". Jo imate? No, zakaj pravzaprav kličem: Gre za študij v tretjem življenjskem obdobju. Kdaj bo torej v knjižnici? Knjižničarka: To je knjiga "Duh in oblačila". Žal vam ne morem reči, kdaj bo v knjižnici. Stranka: Zakaj pa ne? Pravkar ste rekli, da je včasih v knjižnici. Zakaj ravno zdaj ni? Gre namreč za študij v tretjem življenjskem obdobju. Gospod profesor je napisal eno knjigo. Knjižničarka: Potem pa prosim pokličite tajništvo gospoda Hüniga. Interna 3713. Stranka: On je profesor doktor Hünig. A je to isti? Ali sta pri vas mogoče dva? Da ne bi slučajno govorila z napačnim. Veste, gre namreč za študij v tretjem življenjskem obdobju. Gospod profesor namreč tam več ne predava. [Pilzik-Schmersebirjeva razmišlja: No, to pa si res lahko mislim . . . ; ampak reče:] Joj, gospa, to pa mi je res žal. Stranka: Ja, kdaj se bo potem dalo govoriti z gospodom profesorjem? Saj sem že klicala 3713. Knjižničarka: Neee, klicali ste 3173. Tega pa vam res ne morem reči. Tu z njim pravzaprav sploh ne morete govoriti. Stranka: Ja, ampak tam je vendar knjižnica. Saj so iste številke. Saj to pravim že ves čas. Gospod profesor je namreč napisal eno knjigo. O nekem pesniku ali kaj takega, na koncu je –ller ali –lller. Mi lahko pomagate? –ller na koncu. Mogoče –lllllller.

Knjižničarka: -ller na koncu ali –lller? Ne bo težko. Schiller? Stranka: Nikakor ne! Tega poznam odznotraj in odzunaj. Schillerju bi lahko sama pisala. Marsikaj bi vam lahko o tem povedala, kaj pravite. Knjižničarka: Heller? Stranka: No, zdaj pa že enkrat nehajte. Dobro veste, koga mislim. Gottfrieda Kellerja seveda. Doktorja Gottfrieda Kellerja, da sem čisto natančna. Imate tudi od doktorja Kellerja kakšno knjigo? Veste, gre namreč za študij v tretjem življenjskem obdobju. Knjižničarka: Ja, od Kellerja in o njem imamo kakšnih 400 naslovov. Stranka: In kje jih imate? Mi jih lahko vse sfotokopirate in pošljete na dom? Knjižničarka: Trenutek . . . Gottfried Keller . . . postavljene so na Qwy G 25.00456.1.dzg VgM 16.3560.1234 Ke. Pazite prosim na velike in male črke v oznakah in na izpostavljene številke v signaturi. Pri Qwy G 25.00456.1.dzg VgM 16.3560.1234 ke namreč stojijo knjige Ludfrieda Kellerja, pri Qwy G 25.00456.1.dzg VgM 16.3560.1234 ke tiste od Fürchtegotta Kellerja in pri qwy G 25.00456.1.dzg VgM 16.3560.1234 Ke pa še od Frommholdta Gronewita Kellerja. Stranka: Dr. Keller je napisal eno pesem. Naslov je "Kaj zmore medicina". Jo imate? Knjižničarka: Pesem je "Kot nekoč Medicejke". Ne gre za medicino, pač pa za metamorfozo z modo obsedene bradavičke, ki predstavlja najprej medičejske vplive, potem

pa je bila še vzor za Miloško Venero. Po Kellerju ostaja substanca umetnosti, nedotaknjena klasična veličina. Vsaj jaz danes tako razumem pesem Gottfrieda Kellerja iz leta 1878. Nič medicine. Umetnostnoobrtnemu populizmu, nad katerim se pritožuje Keller, je podobna prav tako popljuvana banalizacija umetniškega dela na nivoju objekta prodajanja zijal masovnega turizma. Vera je ideal, ja, in sam ideal je ogrožen od vsega, kar se uteleša v potrošniško naravnanem času. Stranka: Tudi Goethe je napisal pesem. Imate tudi to? Knjižničarka: Od Goetheja pa imamo vse. Čisto vse. Boste našli pri Goe 1-Goe 99999. Stranka: Goethe se je namreč rodil od 1749 do 22. marca 1832 in je bil prostozidar. Po štiridesetem letu je moral biti dokaj trd in nepokreten, če gledate, kako malo je napisal. Na to se spoznam, verjemite mi. Moj zdravnik vedno pravi, da sem toliko stara, kot se počutim. Goethe je nekoč napisal Apolla iz Belfedera in je poznal tudi Schillerja. Goethe je imel tudi majhen vrtiček. Z ženskami pa je bil prav grd. Jaz ga že ne bi vzela. Tudi Schiller je napisal eno pesem. Živel je od 1759 v Marbachu do 9. maja 1805 v Weimarju, v Klasiki, kot profesor vedno pravi. No, Weimar je mimogrede naslikal Giovanni Enrico Vaymar, zato se zdaj kraj tako imenuje9. Hja, pri Schillerju se človek vedno znova vpraša, če ni bil komunist, ko pa je živel v NDR. Saj je vendar Schiller od Becherja prepisal nacionalno himno in Novo življenje cvehehehehetiiii iz ruševin, ko je bil Becher spet enkrat od trave do kraja zakajen. A je bil to mogoče 9

Da ne bi kdo verjel . . .

Benn? Saj ta dva sta praktično eno in isto. Prav lepe pesmi so imeli tam v Vzhodni coni. O udarni betonski gradbeni brigadi in planu in stahanovcih. "Planetarij" je tudi ena taka lepa beseda, kjer se pojavlja "plan". Hitler je od 1941 naprej Schillerja čisto osebno prepovedal. Kdo ve, za kaj je bilo to dobro. Imate tudi kaj od Hitlerja ali svinčnik zame? Poznate koga, ki ga je izgubil in ga nič več ne potrebuje? Knjižničarka: Kaj pa vam bo moj svinčnik? Ali imate v mislih izgubljenega Hitlerja? Saj Hitlerja ne potrebuje nihče, kdor je našel pot do učlovečenja. Stranka: Rada bi si naredila nekaj zabeležk o Rothu. Knjižničarka: To je pa en res tragičen avtor: naokrog tavajoči Judje, brezdomci . . . on sam težek pijanec, in to danes, ko je tako nevzdržno nevzpodbudno dejanje, če nočeš postati pijanec. Vsaj tako je rekel Joseph Roth sam o sebi. Stranka: Nisem mislila tega. Vi pa čisto ničesar ne veste. Jaz vedno pišem pri "Prijateljih pisanja" v Alfeldu take vesele pesmice kot Eugen Roth, pa ne da bi pri tem kaj pila. To sem jaz napisala: "Življenje je tako zelo zabavno, ker dež ne pada nikdar vodoravno. Pa to, da boš pri nas ostala vse do kosila, ker če ne, te mati nikdar ne bi bila rodila." To vedno beremo ob sedminah pri našem lepem Svetem Nikolaju. Hočete še eno? Na stotine jih znam in to na pamet. Človek je vendar tako star, kot kadar se sama tako počutim. Knjižničarka: Govorili sva o svinčniku . . . Stranka: Tudi profesor ne ve vsega. Nekoč je pripovedoval o nekem Carlu Hauptmannu. Ampak tega človeka sploh ni.

Ime mu je namreč Gerhart Hauptmann. Je profesor Holzhausen zdaj tam? Mi lahko, dokler enkrat vendarle ne pride, prosim na hitro izračunate, ali je ceneje 280 strani debelo knjigo skopirati ali kupiti, če stane fotokopija 5 centov. Knjižničarka: Koliko pa stane knjiga? Stranka: Od kod pa naj to vem? Saj ste vi knjižničarka. Prodajte mi eno srčkano zeleno stvarco. Knjižničarka: Za katero knjigo pa gre? Potem bi lahko za vas malce pobrskala in poiskala. Sicer pa je prepovedano kopirati celo knjigo. In mi ne prodajamo knjig. Za kupovanje knjig in tudi krajo so tu knjigarne. Stranka: Od kod pa naj jaz vem, za katero knjigo gre? Stane zdaj to več ali manj, kot če jo kupim? In zakaj pravzaprav stojijo v učbeniški zbirki za ta semester samo knjige s seznama vašega edinega profesorja? Knjižničarka: Ker imamo samo enega profesorja. Stranka: Vi pa res ne razumete čisto nič od tega, kar vam pravim. Hočem reči, zakaj niso tam tudi knjige, ki so na priporočilnih seznamih z drugimi knjigami? Knjižničarka: Ker potem učbeniška zbirka ne bi imela 500 ampak 100.000 zvezkov. To presega kapacitete naših polic. Stranka: Ja, in? Jaz imam doma najmanj 7 knjig in zvezkov v enem samem regalu in tudi pepeli mojih rajnkih mož imajo tam še prostor v tistih svojih lepih žarah. Kako je že tista knjiga na signaturi H 45623.4? Knjižničarka: "The lubrication of oil engines".

Stranka: Razumem. Čisto slučajno isto kot "Čutnost in razum v filozofskem in poetološkem zasnovanju izkustva in sodbe, kot to obravnavajo Gottsched, Wollf, Bodmer, Leibniz, Breitinger in Baumgartner". Kako to, da pravzaprav nimate od vsake knjige po dveh, eno v polici tam, kamor sodi, in drugo na višini dosega roke? Kako naj se tako globoko sklonim? In nekaj takega pri vas imenujete uporabniku prijazna organizacija? Kaj bi vi brez nas, študentov v tretjem življenjskem obdobju? Knjižničarka: Ne. Slučajno ni isto. Ne, nimamo, ker s tem problem ne bo rešen. Če bi imeli od vsake po dve, bi imeli še manj prostora in sploh nobenega denarja več. Stranka: In zakaj ne? Ali sploh imate Nemški bibliografski popis od Schmida, ne vem, kaj ima na koncu, d ali dt. Knjižničarka: Aha, ta pa bo od Maxa Schneiderja, ja, Nemški bibliografski popis Maxa Schneiderja. Stranka: Saj sem rekla. Knjižničarka: Pa niste. Stranka: Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa sem. Pa

sem. Dajva zdaj kaj drugega. Zakaj nimate ničesar od Lorda Byrona? To je vendar treba imeti. Knjižničarka: Saj ga tudi imamo, stoji pri Byr 34.1-34.999, opera omnia, preveden v osem jezikov; poleg originala še rusko, špansko, francosko, nemško, hindi, volapük, dansko in italijansko. Stranka: Tega pa nimate. To pa bi že opazila. Rada bi namreč nadaljevala Byronovo delo in pisala za njim še naprej. Knjižničarka: Nadaljevali Byronovo delo. Seveda. Stranka: Če se kdo spozna na razdvojene duše, potem sem to jaz. Sem jih že kar nekaj razdvojila. Naj vam povem kaj o svoji sosedi? Gospe Regenhardt? Ta je bila res taprava. Knjižničarka: To vam pa verjamem na besedo. Kam pa ste pogledali za ta dela? Stranka: No, v tistile oné, ki mu vi stalno pravite katalog. Pa to sploh ni katalog. Jaz imam tistega od Quelle doma, tam je res kaj notri. Ampak ta vaš oné, to naj bi bil katalog? Tam ni pod "Lord Byron" prav nič. Knjižničarka: Glejte, vpisati morate "Byron, George Gordon" in potem boste našli čisto vse, kar je njegovega. Stavim, da v vašem katalogu Quelle tudi ni nič o Byronu.

Stranka: Kakšna neumnost. Ne. Ne imenuje se George pakrnekaj, ampak Lord. Lord Byron. Knjižničarka: Plemiški naslovi in druge titule za urejanje niso relevantni in se zato v katalogu ne navajajo. Napišite enostavno samo ime avtorja. Saj v katalogu tudi ne iščete "Harry grof Kessler" ampak "Kesler, Harry". Stranka: Ne, ne, to pa ne. Če je kaj relevantno za urejanje v življenju, potem je to titula ali plemiški naslov. In tam tudi jasno piše "Naslovni katalog". Knjižničarka: Če bi mi tako zavajali stranke, kot to predlagate vi, bi morali 90% naslovov zabeležiti pod "Prof. dr." ali "Grof", "Knez" ali "Višji knjižnični sekretar". Potem človek čisto ničesar več ne bi našel. Stranka: Oja, prav dobro bi našli. Lorda Byrona bi našli dosti lažje, kot zdaj brez Lord. Kaj mislite, da je ukradel svoj plemiški naziv? Knjižničarka: To vprašanje mi je postavil že izumitelj barvne televizije. In izumitelj montažne hiše, gospod profesor Neumann-Venevere. Če bi jaz izumila montažno hišo, česa takega ne bi nikoli priznala. Stranka: Potem pa takoj poskrbite, da se bo dalo Lorda Byrona v tistemle onétu še kje drugje najti. Če gledam pri "Številke", tudi ne najdem ničesar o njem. Pa bi vendar moral pri vseh iskalnihonétih priti ven Lord Byron, kadar ga hočem imeti.

4. prizor, brez naslova Stranka: Dober dan. Iščem knjigo "The World of English". Signaturo sem tudi že poiskal. To je Kap. 44.1253 Engl. Žal tam ni ničesar v polici. Bi lahko bila knjiga izposojena? Knjižničarka: Trenutek. Kap. 44.1253 Engl. Je "English worldwide".

Stranka: Pa saj to je isto. Knjižničarka: No, ne čisto. Prva je izposojena. Druga ni. Če bi bilo isto, bi bili obe izposojeni ali nobena izposojena, ne pa ena izposojena in druga ne. Stranka: Torej je le vseeno. Knjižničarka: [ . . . ] Stranka: Mi lahko odnesete domov knjige, ki si jih tukaj izberem? Knjižničarka: No, pravzaprav je predvideno, da za to poskrbite sami. Stranka: Ampak zdaj imam opoldanski odmor.

***

5. prizor Stranka: Dober dan. Zakaj nimate ničesar Daumerovega? Knjižničar: Daumer? Mislim . . . , hočete reči Daumier? Stranka: Ja, ja. Knjižničar: Tega imamo v policah kar dosti. Stranka: Pa nimate. Police z germanistiko sem temeljito pregledal. Pri D ni ničesar. Knjižničar: Pri D-ju seveda ne more biti ničesar. Gradivo je razporejeno po obdobjih, ne po imenih. Ahm hm, Zakaj pa ste ga iskali pri germanistiki? Tam je literarna teorija. Daumier je bil upodabljajoči umetnik, stoji pri VKDEYMW 45.12.67.2 d. Stranka: Pa saj vendar mora stati pod germanistiko. Knjigo hočem v nemščini in jo bom potem fotokopiral. Knjižničar: Koliko pa stane ta knjiga? Stranka: Od kod pa naj jaz to vem. Saj ste vi knjižničar. Knjižničar: Sicer pa je tako ali tako hudo prepovedano fotokopirati celo knjigo. Stranka: Kaj stane to več ali manj, kot če jo kupim?

***

Stranka (žensko bitje): No, predno grem pa še to: Bäumel, imate njegovo knjigo? Knjižničar: Trenutek, Bäumel. Poznate njegovo ime? Stranka: Mogoče pa Blumel. Ali pa Blaumel. Bil je nekaj na "M" v imenu. Mogoče Hürlimann. Ali pa Hurellmann. Ali pa Thomas Mann. Skratka nekaj takega. Knjiga o knjigi. Knjižničar: "Knjiga o knjigah". Stranka: Ja, saj, otroške knjige. Imenuje se otroške knjige. Knjižničar: [tuhta, obide ga slutnja] Ah, seveda, gotovo mislite knjigo "Leksikon otroške in mladinske literature" avtorja Alfreda Clemensa Baumgärtnerja? Stranka: Ja, seveda, zakaj tega ne poveste takoj? Vi nimate pojma. Ko sva že pri leksikonih. Menda je neki Didi Roth, ki jih tudi piše. Ne vem, če se piše s t ali th, mogoče z dvojnim t na koncu. Leksikon Didija Rotha, nekaj takega se imenuje. Knjižničar: Mislite veliko francosko enciklopedijo Diderota in d'Alamberta? To seveda imamo. Tam zadaj stoji. Stranka: Najlepša hvala. [čez 30 sekund se zopet pojavi] Ampak ta je v francoščini. Mi jo lahko na hitro preberete po nemško? Iščem kaj o Françoise Sagan, ah, ja, "Bonjour Tristessa" sem takoooo rada prebirala.

Knjižničar: O Saganovi pa pri Diderotu in d'Alambertu ne boste ničesar našli. Stranka: Od kod pa naj bi vi to zdaj vedeli? Saj niti pokukali niste vanjo. Knjižničar: Enciklopedija je dosti prestara, da bi lahko bilo v njej karkoli o Saganovi. Stranka: Ampak moj profesor je rekel, da je Saganka brezčasna. Tudi meni se tako zdi. Nekaj mojega ima na sebi. Prav zares. Razen tega enciklopedija sploh ni tako debela, kot ste mi rekli. Knjižničar: Saj vi tudi nimate enciklopedije v rokah, to je knjiga o zgodovini tiska enciklopedije. Napisal jo je Robert Darnton in ima naslov "Sijajni posli – razširjanje Diderotove Enciklopedije ali kako širiti znanje s profitom?". Knjiga iz leta 1993. Enciklopedija je dosti starejša, prvi zvezek "A Azymites" je izšel leta 1751. Celo zvezek "Reggio Semyda", kjer bi lahko tičala vaša Saganova, je izšel šele decembra 1765. Saganova se je rodila šele leta 1935, ampak v tistem času ni še čisto nič pisala. Stranka: Kako pa to, da je potem v tej knjižici iz leta 1993? In zakaj sploh nimate od vsake knjige po dveh, eno v polici, kamor sodi, in drugo v višini oči? Kako naj se tako nizko sklanjam? Knjižničar: [razmišlja: Kje zaboga gre pot nazaj v porodni kanal? Pred takimi veščami je človek varen samo, dokler biva v njih.]

Stranka: Poslušajte, saj vi sploh niste pri stvari. Ahhh, pustiva zdaj to. Imate tudi kaj od Makkavallija, v nemščini od gospoda profesorja doktorja Höhlicha? Knjižničar: Mislite študijo o Macchiavelliju Dirka Hoegesa? Ta je v nemščini. Stranka: Ne, to ne more biti. Makkavalli je bil Francoz.

***

Stranka: Kje je tukaj vodenje skupine po knjižnici? Knjižničar: Mislite za študente anglistike ob 14. uri? Stranka: Nimam pojma, nekaj v zvezi z angleščuino ali kaj.

Stranka (razgledana gospa): Rada bi časopis 283. Knjižničar: Pri signaturi nekaj manjka. Najbrž hočete ZS 283 "Pedagogika z veseljem". Stranka: Pedagogika ni prav nič z veseljem, če to študirate kot študent tretjega življenjskega obdobja. Knjižničar: Katero številko pa potrebujete? Stranka: Kako pa naj to vem. Saj ste vendar vi knjižničar. Knjižničar: Imate vsaj kakšno navedbo? Potem bova takoj videla, katero številko potrebujete. Stranka: Eno kaj? Knjižničar: Gotovo imate kje zapisano, kateri članek želite. Stranka: Saj ga sploh ne želim. Gospod profesor doktor Kreuzfrisch je rekel, da ga MORAM prebrati.

Knjižničar: Aha, razumem. Letnik 19, 2006, številka 11, strani 31-34. To je najnovejši članek gospoda Kreuzfrischa

o tretji univerzi in vseživljenjskem učenju in še posebej o tako visokih šolninah za študente v tretjem življenjskem obdobju. Stranka: In kaj naj to pomeni? Knjižničar: Pravkar sem pogledal, kje je objavljen članek, ki ga potrebujete. Stranka: Pa saj to sploh ni članek, to je časopis. Knjižničar: To je članek v časopisu. Časopis je tam zadaj, tretja polica pred oknom, druga vrsta levo, druga poličnica od zgoraj. [po približno desetih minutah]

Stranka: Članka sploh ni v časopisu. Knjižničar: Trenutek, pridem vam pomagat. [gre z njo med police] Knjižničar: Ahja, letnika 2006 sploh ni v polici. Kako lahko potem veste, da članka ni notri? Najverjetneje ima kdo v čitalnici cel volumen. Stranka: Noja, če že ni letnika 2006, sem si mislila, pa poglej v letnik 2005, če je članek mogoče tam. Vezan letnik je lepo na polici. Za koliko časa pa si ga sploh lahko izposodim?

Knjižničar: Tako je to . . . rok izposoje je en mesec, če ni rok izposoje skrajšan. V tem primeru samo en dan. Ker pa gre tukaj za časopis, se ga sploh ne sme izposoditi. Stranka: Ah, tako, to je tako ali tako isto. Zakaj mi tega takoj ne poveste? Povejte mi no, imate tu v knjižnici tudi druge knjižnice? Bi lahko bilo, da pri vas v knjižnici nimate knjižnice Gottholda Fromholda Leibnitza, mestna knjižnica pa bi jo imela? [premor] Stranka [z novimi močmi]: Ne morem najti časopisa "Pouk nemščine". Knjižničar: Ni čudno, ko pa stojite pred polica s časopisom "Weimarski prispevki".

Stranka: No, in? Saj so tudi prispevki za poučevanje nemščine. In 11. zvezka historičnega karsižebodi tudi nimate.

Knjižničar: Hočete reči Historični slovar Gerda Uedinga. Od tega je šele 7. zvezek, "rhet - St", enajsti zvezek bo izšel šele čez nekaj let. Stranka: Pa saj ni res. Jaz ga rabim zdaj. Takoj. Mi ga boste zdaj prinesli ali ne? Mislila sem, da imate tukaj VSE učbenike. Knjižničar: Nihče nima vseh učbenikov. Sploh pa to ni učbenik, ampak je slovar.

Stranka: No, kaj si ga potem ne morem izposoditi? Kje pa je pravzaprav knjiga "Brezstarševska družba"? Knjižničar: Hočete reči "Mladost in nasilje". Tamle točno za vami je.

Stranka: Mislim . . . , saj menda še ni izšla? Poleg tega vaša baza sploh ne deluje, kako se že imenuje, "Bondage SM" ali nekaj podobnega. Knjižničar: Naša baza se imenuje BDSL in odlično deluje. Vsebuje sicer dosti manj, kot bi si človek predstavljal, ampak tisto malo, kar je notri, funkcionira odlično. Stranka: Sploh ne funkcionira. Hotela sem vse to sortirati po abecedi, pa sploh ne gre. Knjižničar: Kaj ste hoteli sortirati? Stranka: No, vse. Saj sem pravkar rekla. Knjižničar: Ne, to pa res ne gre. Vse skupaj posortirati po abecedi je ja popoln nesmisel. Stranka: Saj sem rekla, da je pokvarjena. Knjižničar: Ni pokvarjena. Stranka: Ja, pa je. Saj vi nimate pojma. Lani maja sem tu pozabila zelo pomemben listek z zapiski. Kje pa je zdaj? Knjižničar: Danes je september in leto dni kasneje. Kako pa naj vem, kje je listek. Verjetno ga je čistilka pred 16 meseci odnesla s seboj. Stranka: Verjetno? Knjižničar: Ja. Verjetno. Najverjetneje. Ne vem. Nisem bil poleg. Jaz sem tukaj nameščen kot višji knjižničarski referent in ne kot čistilka. Stranka: Saj pravim. Vi nimate pojma. Kje stoji ta knjiga? Knjižničar: To ni knjiga, to je časopis. Postavljen je v zgornjem nadstropju.

Stranka: Kako je to lahko časopis, ko je vendar knjiga? Knjižničar: To ni knjiga. Stranka: Meni je pa res čisto vseeno, če je to knjiga ali časopis. Zdaj nimam toliko časa. Tako pomembno pa to zdaj res ni.

[Odide levo nazaj. Luč se zatemni. Knjižničar počasi spusti glavo na mizo. Negibno obleži. Njegovi lasje posivijo. Zavesa.]

Literatura Arant, Wendi: The image and role of the librarian. New York 2002. Langley, Anne: The role of the academic librarian. Oxford 2003. Ledlmaier, Karl: Natur und Geist - ein nicht hintergehbares Verhältnis? Heidegger oder künstliche Intelligenz? Klagenfurt 1988. Massing, Otwin: Zwischen Skylla und Charybdis: Anmerkungen zum Funktionswandel Öffentlicher Bibliotheken. V: Die Gemeinde: Verfassung, Planung, Wirtschaft und das kommunale Selbstverwaltungsrecht; Festschrift zum 70. Geburtstag von Heiko Faber / hrsg. von Götz Frank und Heinrich-Wilhelm Langrehr. - Tübingen: Mohr Siebeck, 2007, S. 371-412. Neumann, Walter G.: Die Philosophie des Nichts in der Moderne. Sein und Nichts bei Hegel, Marx, Heidegger und Sartre. Essen 1989. Nickel, Jost (Psevdonim: Dietmar Bittrich): In der Bibliothek. Radijska igra. Režija: Dietrich Auerbach. Produkcija Rias Berlin in Hessischer Rundfunk 1984.

Pri založbi Simon Verlag Bibliothekswissen je doslej izšlo: 1. Za bibliotekarje: Ahlfänger, Franziska: Jugend- Bildung- Bibliotheken. Modelle der Finanzierung und Projektförderung. Mit Beispielen. (S predgovorom Baracka Obame) 2009, 120 str., kart. 23,00 Euro ISBN: 978-3-940862-11-2 Brandt, Susanne: Lauschen und Lesen. Hörerlebnisse in der Sprach- und Leseförderung von Kinderbibliotheken. (Primeri iz prakse na CD-ROM-u) 2008, 114 str. , 1 CD, kart., 19,00 Euro ISBN 978-3-940862-06-8 Homeyer, Eva: Informationskompetenz an Grundschulen. Probleme und Perspektiven für Schulen und Lehrer mit einem wertenden Überblick über Fortbildungsangebote in den einzelnen Bundesländern 2008, ca. 150 str., kart., 25,00 Euro ISBN 978-3-940862-03-7 Kabo, Maria: Die Bibliothek als Integrationsmittel. Bibliotheksdienste für Migranten und Nutzer mit Migrationshintergrund 2008, 130 str., kart., 22,00 Euro ISBN 978-3-940862-09-9

Kaden, Ben: Library 2.0 und Wissenschaftskommunikation 2009, 226 str., kart., 25,00 Euro ISBN 978-3-940862-12-9 Kaiser, Wolfgang: Diversity Management. Eine neue Managementkultur der Vielfalt – für eine neues Image der Bibliotheken 2008, 135 str., kart., 22,00 Euro ISBN 978-3-940862-02-0 Ratzek, Wolfgang; Simon, Elisabeth: Wirtschaftsförderung und Standortentwicklung durch Informationsdienstleistungen. Das unterschätzte Potenzial von Bibliotheken 2008, 110 str., kart., 22,90 Euro ISBN 978-3-940862-05-1 Ratzek, Wolfgang: Wissenszentren - intellektualnyje centry - Beispiele deutsch-russischer Bibliothekskooperation (dvojezično – v nemščini in v ruščini) 2008, 150 str., kart., 25,90 Euro ISBN 978-3-940862-04-4 Schulz, Manuela: Soziale Bibliotheksarbeit "Kompensationsinstrument" zwischen Anspruch und Wirklichkeit im öffentlichen Bibliothekswesen 2009, 115 str., kart., 23,00 Euro ISBN 978-3-940862-10-5

Strzolka, Rainer: Informationsspezi oder B체cherwurm? Manager oder armer Poet? Der Bibliothekar - ein Monodrama 2008, 65 str., kart., 15,00 Euro ISBN 978-3-940862-08-2 Strzolka, Rainer: Das Internet als Weltbibliothek. Suchmaschinen und ihre Bedeutung f체r den Wissenserwerb 2008, 177 str., kart., 29,00 Euro ISBN 978-3-940862-00-6. Umst채tter, Walther : Zwischen Informationsflut und Wissenswachstum. Bibliotheken als Bildungs- und Machtfaktor der modernen Gesellschaft. 2008, 391 str., kart., 28,50 Euro ISBN 978-3-940862-13-6

2. V zbirki „Zeitzeugnisse des 20. Jahrhunderts“: Grabitz, Rosemarie: Briefe aus einer schweren Zeit. 1939-1949 (Zbral in izročil Hans Weiss leta 1970) 2008, 205 str., kart., 27,90 Euro ISBN 978-3-940862-01-3 3. V zbirki „Hören und Lernen“: Simon, Artur: Ethnomusikologie. Aspekte, Methoden und Ziele 2008, 127 str., kart., 33,00 Euro ISBN 978-3-940862-07-5 V tisku: Schilling, Daniel; Schilling, Ruth: Die Tagebücher des Klaus Seckel (S predgovorom Susanne Brandt) 2009, 190 str., kart., 19,50 Euro ISBN 978-3-940862-14-3

Simon Verlag für Bibliothekswissen Riehlstr. 13 14057 Berlin http://www.simon-bibliothekswissen.de info@simon-bw.de

Rainer Strzolka Knjižničar – Monodrama Informacijski specialist ali knjižni molj? Manager ali revni poet? Izdala in založila Simon Verlag für Bibliothekswissen in Zveza bibliotekarskih društev Slovenije Berlin, Ljubljana 2009 ISBN 978-3-940862-16-7 (Simon Verlag für Bibliothekswissen) ISBN 978-961-6683-09-8 (Zveza bibliotekarskih društev Slovenije) Copyright © 2009 Simon Verlag für Bibliothekswissen, Berlin Vse pravice pridržane Brez dovoljenja založnika ni dovoljena reprodukcija celote ali posameznih delov v kakršnem koli obsegu in postopku. Dovoljena je uporaba krajših navedkov z ustrezno navedbo vira. Ovoj Maria Baranova Risbe Rainer Kappe Prevedel Ivan Kanič Oblikoval Ivan Kanič Prevod dela: Der Bibliothekar – ein Monodrama : Informationsspezi oder Bücherwurm? Manager oder armer Poet? ISBN 978- 940862-08-2 Copyright © 2008 Simon Verlag für Bibliothekswissen, Berlin Tisk in vezava COPIS d.o.o. v 500 izvodih Ni v prodaji