Ni obale ni - gledališki list by Jasa Koceli

Premiera / Premiere: 9. februar 2013 / 9th February 2013 Gledališče Glej / Glej Theatre

Zapeti iz sebe pesem, divjo kot kri. Biti čarovnik v peklu, biti samemu sebi ubijalec in hkrati stvarnik novega vesolja. — Miran Jarc To sing the song from within, blood-wild. To be a sorcerer in hell, one's self-same murderer and yet creator of a universe anew. — Miran Jarc

Glej, Ni obale ni 2

Datumi ponovitev predstave / Further performance dates: www.glej.si

Po motivih del Mirana Jarca. / Based on texts by Miran Jarc. Režija in priredba besedila / Directed and Text Adapted by: Jaša Koceli Nastopa / Performed by: Jure Kopušar Scenografija / Set Design: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija / Costume Design: Branka Pavlič Avtor glasbe / Music by: Miha Petric Avtor videa / Video by: Boris Bezić Oblikovanje luči in tehnično vodstvo / Lighting Design and Technical Supervision: Grega Mohorčič Fotografije / Photos by: Sunčan Stone Svetovalka za govor / Speech Consultant: Maja Cerar Izvršna producentka / Executive Producer: Barbara Poček Produkcija / Produced by: Gledališče Glej

Rezervacija vstopnic / Ticket reservation: rezervacije@glej.si +386 1 251 66 79 Nakup možen tudi na / Ticket purchase also possible at: www.mojekarte.si

Zahvale / Thanks: Sebastijanu Horvatu za številne inspiracije na AGRFT, brez katerih ne bi bilo te predstave, Urošu Koceliju za izdatno pomoč pri pripravi scene, Pomorskemu muzeju »Sergej Mašera« Piran (Museo del mare »Sergej Mašera« Pirano) za pomoč pri oblikovanju prostora, Lake Craftu in Anžetu Logarju za nekaj pristnih čolnarskih delov, Nini Ivanišin za ustvarjalne igralske začetke, ribiču Neviu za ribiško orodje, Marku Vivodi za iskanje scenskih elementov na slovenski Obali in Domnu Strahovniku za pravi pravcati čoln in druge morske zaklade.

Gledališče Glej / Glej Theatre Gregorčičeva 3 1000 Lljubljana Slovenija / Slovenia info@glej.si www.glej.si

Miran Jarc, priÄ?etek dvajsetega stoletja

Jure KopuĹĄar, priÄ?etek enaindvajsetega stoletja

Glej, List! Kazalo

— uvodna beseda

Glej, Ni obale ni 9 — beseda režiserja 11 — pesem 13 — predstavitev ekipe 17 — naj stvari 21 — besedilo

Glej, nazaj 46 — Glej, doslej: 2012 50 — Simona Hamer: Kladivo ali pinceta? 52 — Mitja Lovše: Odstrnitve 54 — Nina Šorak: Zamorka 56 — Tina Valentan in Luka Martin Škof: Delovni naslov 58 — Jure Novak: Ministrica

uvodna beseda

Urška Brodar

Gledališče Glej vstopa v novo sezono z režijskim prvencem Ni obale ni Jaše Kocelija, pri katerem sodeluje s kreativno ekipo, kot že pri svoji diplomski predstavi na Akademiji. Uprizoritev si za izhodišče jemlje življenje in delo Mirana Jarca (1900–1942) v njegovem mladostnem obdobju. Mlado generacijo gledaliških ustvarjalcev (izobraževanje so končali 2011) je navdihnila skupina mladih umetnikov novomeške pomladi, ki je pred skoraj sto leti zaznamovala slovenski ustvarjalni prostor, pretresla in prebudila slovensko umetnost, sprožila razprave o njenem bistvu in pomenu za človeka in družbo. Poleg zgodnjih pogosto mističnih Jarčevih dramskih besedil, esejev, pisem, romana, predvsem pa pesmi so za atmosfero in vizualno podobo uprizoritve pomembni tudi lesorezi1 Božidarja Jakca, s katerimi je opremil Jarčevo leta 1927 v samozaložbi izdano pesniško zbirko Človek in noč, in druge Jakčeve slike iz tega obdobja. Med študijem gradiva za uprizoritev je Jaša ugotovil, da je ta Jarčeva zbirka danes zaradi nizke naklade 1

Glej, objavo in uporabo lesorezov ali kakršnihkoli drugih Jakčevih del ali elementov teh del v predstavi nam je prepovedal lastnik avtorskih pravic po pokojnem slikarju in akademiku Božidarju Jakcu, Primož Pablo Miklavc Turnher.

in letnice izdaje zelo težko dostopna, zato smo se soglasno odločili, da jo za ljubitelje poezije ponovno natisnemo v Glejevi podobi in izdamo kot posebni dodatek tokratnega Glej, lista! Drugi del Glej, lista! je namenjen pogledu nazaj, v leto 2012. Lansko sezono smo se v Gleju soočali z raznovrstnimi projekti in načini produkcije, česar iz takšnih in drugačnih razlogov nismo uspeli sproti dokumentirati. Ker se nam zdi pomembno, da nismo ciljno usmerjeni samo v projekte, ki jih je še kako hitro konec in s katerimi izpolnjujemo raznorazne birokratske pogoje za financerje, bi radi s kratkimi avtorskimi prispevki, refleksijami, prebliski, mnenji avtorjev o svojem delu po opravljenem delu pokazali, da smo skupnost, ki se skupaj z gledališčem razvija in katere cilj in namen ni le proizvodnja produkcijskih enot kot po tekočem traku.

Glej, Ni obale ni

beseda režiserja

Jaša Koceli

MIRANOV SVET Človek sedi sam sredi polja. Noč je. Zvezde počasi krožijo nad njegovimi mislimi. Sliši se zven njihovih premikov. Dihanje je umirjeno, oči so zaprte. Skozi nosnice prihaja vonj po preteklih nočeh. Nikjer niti sapice vetra. Sluti, da ga vesolje posluša in se mu od daleč smehlja. Tišina je neizmerna. Minevajo dolge minute. Naenkrat se znotraj njega zgodi nekaj silovitega. Pošastni krik predre njegove organe in kosti. Mišice se skrčijo, kri obstane, oči se zastrmijo v prazno in usta … usta so odprta, nema. Zgodi se podkožni potres. Postava se komajda premakne in sence se rahlo zatresejo. Vulkan bolečine izzveni kot šepet. Vse je mirno. Zvezde krožijo naprej, človek še vedno sedi, ne premakne tišine in vonj ni nič drugačen kot prej. On ostane. Zgodba o umetnosti Mirana Jarca. Predstavljam si ga, kako zvečer pride domov. Ves tesnoben in utrujen se usede za svojo mizo, odpre zvezek in si prižge cigareto. Potopi se v domišljijski svet, ki ga nikoli ni mogel izživeti drugače kot v nočeh pisanja. Miranu, ki mu je bil službeni vsakdan kot prisilni jopič, je bilo pisanje način preživetja. Pesnik, dramatik, pisatelj, kritik, esejist in prevajalec je bil ujet v življenje napačnega poklica. Bil je bančni uradnik. Ta dvojnost je simbol vseh dvojnosti, ki jih je Miran od nekdaj živel, se proti njim boril in zaradi njih ustvarjal.

Pisal je, kar je hotel živeti, in živel je, kar je hotel pozabiti. Umetnost je bila zanj maternica smisla. Zatočišče pred samim sabo. Pisal je o prepadu znotraj samega sebe. Vse njegove drame so osebnoizpovedne, različni liki nosijo le del iste osebnosti. Skupaj tvorijo celoto ranjene osebe. Jarc mi je blizu, ker hoče biti divji, pa je v resnici tako krhek. Ker je skromen, vljuden, tih in misleč. Želi si odločnosti, pa je nikoli ne ulovi in tega se zaveda. Ko je bil starejši, je začel pisati o družbi. Takrat se je njegova izrazna moč zmehčala. Najboljši je bil, ko je bil mlad in se je sam zoperstavljal vesolju. Ko je kričal, pa čeprav navznoter. Ko je izdal pesmi Človek in noč in napisal Ognjenega zmaja. Mladi Miran je oznanjal, da vojna ni zunaj, ampak v človeku, da se največje drame naših življenj dogajajo znotraj nas in da se svet sesuva zaradi lastnih neuresničenih hrepenenj. Njegova mladostna umetnost je pozabljen biser iz silovitega obdobja preslišanih krikov. Duševni prostor dramatika je dramski prostor predstave, postavljen na ladjo, izgubljeno na horizontu. Pesnik igra v trebuhu morja. Ni obale ni je hommage Miranovemu svetu.

pesem

Jaša Koceli

N I OB A LE NI ljudje smo vesla brez ladje in vetra z valovi ki žrejo naše sklepe in srca tu, kjer je nič samo šum samo šum obzorja za slike ki padajo ki brišejo spomine NA ZEMLJO SE NIKDAR NE VRNEMO

Darjan Mihajlović Cerar

Miha Petric

Branka Pavlič

Boris Bezić

Jaša Koceli

Jure Kopušar

predstavitev ekipe Jaša Koceli – režiser in avtor priredbe Maturiral je leta 2003 na I. gimnaziji v Celju, trenutno pa je pred dvema diplomama na Univerzi v Ljubljani: iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in iz gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V drugem letu študija sociologije je za dijake treh celjskih gimnazij napisal, zrežiral in izpeljal neodvisni gledališki projekt Odtenki, ki je l. 2006 dobil nagradi na dveh državnih festivalih. Istega leta se je vzporedno vpisal na gledališko režijo na AGRFT. Praktični del študija je zaključil leta 2011 z diplomsko predstavo Lepotica in zver Iva Svetine. Kot asistent režiserja je sodeloval pri predstavah Drama o Mirjani in tistih okoli nje Ivorja Martinića (režija Dušan Jovanović, 2010) in Komedija z ženskami Heinerja Müllerja (režija Ivica Buljan, 2012) v Mestnem gledališču ljubljanskem ter Muhe Jeana-Paula Sartra (režija Janez Pipan, 2012) v SLG Celje. V letu 2013 pripravlja še en avtorski projekt: predstavo Cafe dada v Mestnem gledališču ljubljanskem (premiera bo jeseni).

Foto: Sunčan Stone, Sandra Seggio, Katra Petriček

Jure Kopušar – igralec Izobraževal se je na Liceju Franceta Prešerna v Trstu in zaključil 2. letnik gledališke šole Studio Art v Trstu. Leta 2008 je naredil sprejemne izpite na AGRFT, kjer je l. 2012 tudi diplomiral. Že v času pred in med študijem je sodeloval v profesionalnih gledaliških produkcijah v Slovenskem stalnem gledališču Trst, Lutkovnem gledališču Ljubljana in Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je l. 2012 oblikoval dve vlogi: Fidela v Čarovnicah iz Eastwicka in Lofrasa v Vitezu čudes. Pravkar pa v istem gledališču končuje študij v predstavi Ukročena trmoglavka v režiji Anje Suša in začenja študij v predstavi Ženske na robu živčnega zloma v režiji Diega de Bree. Leta 2011 je za vlogo Tartuffa v VI. semestru dramske igre prejel študentsko Severjevo nagrado. Darjan Mihajlović Cerar – scenograf Maturiral je leta 2003 na šentviški gimnaziji, diplomiral pa 2010 na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani z diplomskim delom »Razvoj gledališke arhitekture od renesanse do danes«. Naredil je scenografijo pri naslednjih AGRFT produkcijah: Fiziki Friedricha Dürrenmatta (režija Tatjana Peršuh, 2007), Macbeth Williama Shakespeara (režija Jernej Kobal, 2008), Modra soba Davida Hareja (režija Jernej Kobal, 2009), Lepotica in zver Iva Svetine (režija Jaša Koceli, 2011). Leta 2011 je debutiral kot scenograf pri profesionalni gledališki produkciji Strežni jašek Harolda Pinterja v režiji Jerneja Kobala v Mestnem gledališču Ptuj, leta 2012 pa je nadaljeval delo pri predstavi Kobarid ’38 – kronika atentata v režiji Jerneja Kobala v Slovenskem stalnem gledališču Trst.

Kot filmski scenograf je v letu 2011 sodeloval pri študentskem filmu Nad mestom se dani v režiji Blaža Završnika. V letu 2012 je končal z asistiranjem scenografu Andreju Stražišarju pri filmu Vandima v režiji Jasne Hribernik in s scenografijo pri diplomskem igranem filmu Časotresk Tosje Flakerja Berceta. Branka Pavlič – kostumografinja Maturirala je leta 2003 na Gimnaziji Koper, diplomirala pa leta 2009 iz sociologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pravkar končuje magistrski študij scenskih umetnosti, smer kostumografija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Ustvarila je kostume za vrsto akademijskih produkcij in kratkih filmov, sodelovala pa je že pri naslednjih profesionalnih gledaliških produkcijah: R9-42U in Herman Schwarz in Veronika Wald v Gledališču Glej, Cvetje v jeseni in Astrov vstopi v tovarno v Cankarjevem domu in Zlati šus v Lutkovnem gledališču Ljubljana (vse predstave v režiji Marka Čeha), v SSG Trst pa je ustvarila kostume pri predstavi Vaje za tesnobo v režiji Jake Andreja Vojevca. Miha Petric – avtor glasbe Je kitarist in skladatelj iz Ljubljane. Že odkar pomni, se na več ravneh ukvarja z glasbo. Poučuje kitaro v glasbeni šoli B.A.S.E., pušča svoj ustvarjalni pečat v jazz rock fusion skupini Moonlight sky, v duetu z Ravijem Shrestho, v etno zasedbi s pevko Marto Kostursko, s pesnikom Andražem Poličem in sodeluje pri mnogih gledaliških in filmskih projektih kot avtor glasbe ali kitarist. Med drugim je ustvaril avtorsko glasbo za profesionalne gledališke produkcije Utva v Slovenskem ljudskem gledališču Celje (režija Janez Pipan, 2011), Jaz, po kate-

rem se lahko imenuje Ljubljana-Poker v gledališču Mini teater (režija Ivica Buljan, 2011), Kobarid ’38 – Kronika atentata v Slovenskem stalnem gledališču Trst (režija Jernej Kobal, 2012) in avtorsko glasbo v mnogih filmih predvsem v režiji Jureta Breceljnika. Pravkar ustvarja glasbo za predstavo Največji frajer zahodnega sveta v SLG Celje (režija Janez Pipan, premiera v februarju 2013). Boris Bezić – avtor videa Maturiral je leta 2005 na Prvi gimnaziji v Mariboru, diplomiral leta 2012 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo na Univerzi v Ljubljani, smer filmska in televizijska režija s kratkim filmom VETER V MENI (2011) in televizijsko dramo Beli zajec (2011). Poleg številnih projektov pod okriljem AGRFT-ja je že med študijem sodeloval tudi v profesionalnih produkcijah. Tako je bil med ustvarjalci in režiserji televizijske oddaje Babilon.tv (2010–2011); posnel je kratki dokumentarni film Empty Spaces (2011); bil je koscenarist in režiser dokumentarnega portreta Vojteh Ravnikar: Arhitekt mediterana (2012). Veliko izkušenj je pridobil v vlogi asistenta režiserja pri nanizanki Moji, tvoji, najini (Siena Krušič, 2010) in pri celovečernih filmih Šanghaj (Marko Naberšnik, 2012), Adria blues (Miroslav Mandić, premiera 2013) in Gosposka (Marko Šantić, premiera 2013), kjer je bil še režiser drugega plana. Dobro se je znašel tudi v vlogi vodje snemanja pri celovečernem filmu Čefurji raus! (Goran Vojnović, premiera 2013). Trenutno živi in deluje v Bruslju, a je še zmeraj trdno povezan s slovenskim ustvarjalnim prostorom.

naj stvari 5 NAJLJUBŠIH STVARI PREDSTAVE NI OBALE NI ali KAJ BI PREDSTAVA VZELA NA SAMOTNI OTOK Vsaka predstava ima svoje najljubše filme, knjige in slike, ki tvorijo mozaik njenega sveta. Njihov vpliv je včasih na dlani, včasih skrit, vedno pa prisoten. Kon-Tiki, 2012 režija: Joachim Rønning in Espen Sandberg Gospodar in bojevnik, 2003 režija: Peter Weir Ocean morje, 1993 Alessandro Baricco Triptih, 1972 Francis Bacon Snežna nevihta, 1842 William Turner

< Foto: SunÄ?an Stone

GLEJ, BESEDILO

Glej, Ni obale ni

Avtorski projekt po motivih del Mirana Jarca. V predstavi so uporabljeni odlomki iz pesniĹĄke zbirke Ä&#x152;lovek in noÄ?, dram Ognjeni zmaj, Klic iz grobnice, Izgon iz raja in Vergerij, romana Novo mesto, pesnikovih pisem in esejev. Delovna verzija uprizoritvenega besedila na dan 23. 1. 2013

Projekcija. Kozmični sanjač. Metafizični fantast. (Josip Vidmar) Sanjar – samotar. [fotografija] Miran Jarc (1900–1942) Vse okolje: v sanjskost prelivajoča se resničnost. Ob splošni tihoti se prikaže mistična podoba Mirana Jarca. (Rihard Jakopič) Soba praznote. Somrak.

UMETNIKOVA SOBA Zapeti iz sebe pesem, divjo kot kri. Biti čarovnik v peklu, biti samemu sebi ubijalec in hkrati stvarnik novega vesolja. To mora biti pesnik bodočnosti. Plesati kot akrobat na žici človeške misli, razpete med rojstvom in smrtjo, in smejati se v globino milijonom gledalcev. Razumeš? Ali se moreš vživeti v to blazno radost? Ampak vse to ni še nič. Tam gre človek: zamišljen, vase obrnjenih oči – rekel bi, da je utelešena misel. Ti si misel, in vse je v tebi misel in še strast iz misli vre. Prebudi se v človeka in prisluhni svojemu srcu. O, srce ne laže. Le misel laže. Duša niha v tresajih, ki jih le slutiš, ki jih le sanjaš … Gledam tvoje bele roké: valové … valové … valové … mi čez misli jez … vse čez … vse čez … v tja, kjer se predramlja groza drhtenj, v tja, kjer se poraja neskončnost življenj, v tja, kjer se budim, budim …

O, jaz se te budim, bojim … že misel nate skriva v sebi žive kresove neznanih zvezd, kot prvi človek stojim in se obotavljam na prvem koraku zavitih cest in gledam tvoje bele roké … bele roké … premirno valové, valové, valové … v neizmerno nemirnost se gubim, gubim … živim.

PREHOD MED SVETOVI Povej mi brez ovinkov, po resnici, kakor je morda nikdar še v življenju izpričal nisi … stopi bliže … dobro … v obraz mi glej … tako … Tudi jaz sem vtkan v to zibajoče se zagonetno vesoljno telo. Kam … V tem čudnem hipu – nikogar … sred kaosa sem sam, sam … Zakaj sem se izločil, izločil iz neskončnih temin, zakaj? Spreglej! Prebudi se, ne premišljuj! Začni! O, čarodejna moč začetja! Dejanje, ki oživlja, sprošča, tvori! Vrgel sem se v slap. V srebrnih, ledenih plamenih gorim, kričim v slasti, da prekričim obdajajoče me vodovje … Vse je valovje. Tudi jaz sem val, ki peni se, šumi in poje v zboru voda.

Ne vem, kako sem prišel semkaj! Kdo sem! Kot da sem zdajle se rodil … Vse novo … Neznano … Jasno … Svetlo … Silno solnce razžarja me … kot da se mi telo topi, kot da razraščam se v brezmejnost, objemajoč najdaljnejša obzorja … Od kdaj! Zakaj! Še čutim noč za sabo … kot sence kot megle se trga davnost … Povej, je bilo to pred tisoč leti … Govori, človek … Da … vse … vem … Življenje … Čas … Nocoj, nocoj sem živel, šele nocoj! O, razumeš … Teža hipa, ki je bogatejši, usodnejši kot dvajset let življenja laži, nasilja … Da … Veš, kaj je čudež! Spregledaš, vidiš, veš … in vse razumeš … Živel si morda mnogo, mnogo let užival, spal, prebavljal … in ubijal … samozavesten, divji in nasilni … prezirajoč postave in pravico, ki tiha tli globoko, skrita v srcu … nenadoma … nenadoma zaveš se … in sam … sam … sam stojiš in čakaš … česa? Smrt je še daleč … pa si sam … in potlej? Tako je z mano … Smrt je daleč … Sam sem … V viharjih … v ognju … misel gloda, vrta; na pot, na pot, na daljno … kamorkoli. Če tudi v mraz, pod noč, pod grom in bliske.

človek na vodi potuje njegova sapa valovi telo in čas tišina in smrt nagnjeno navzdol išče pomol ladja s praznim trupom izgubljena na morju trgajo se jadra veter je tisti ki edini govori obzorje je vedno tam megla je vedno tu sanjam pesek sanjam zemljo sanjam dom sanjam morje

IZPLUTJE Ta nemir iz koprnenja po objetju vesolja, kako to duši in opaja. Nas ne božajo večernotopli dihi in pravljice nas ne uspavajo. Od vseh strani preži na nas kot speča zver morje. Jaz, kapitan Ognjenega zmaja. Moje hiše streha je nebo, vsakdanji kruh je – morski zrak. Črna sta nam dan in noč, in pogledi črni, in roke so črne, in beseda – črna … vse je črno … Ujeti v drobovju zemljé čaramo, čaramo sonce, palače do neba, gradeči orjaški stolp! Vse je črno, krog nas in v nas. Samo kri, kadar brizgne iz osrčja obupa, nam temo razsvetli. Samo kri! Človek mora začeti drugače živeti. Iskreče se luči, dušeči dimi, kriki in viki, množic mravljišče, vse to – ogromni kaos, ki išče, išče … Česa?

Očetje naši so vse pregoreče dajali čast besedi, za dejanja so jim roke pa ohromele. Ta svet bo prešel. Svet nebotičnikov in strojnic in topov in aeroplanov in slavljena imena bodo pozabljena kot vzdih vetra v goščavi, na veke pa bo ostal človek, ki sredi samotne planjave steza proseče roke pod zvezde in kliče milosti. V samoti bo zagorela luč in vera v resnico te skrivnosti in njen plamen ne bo ugasnil nikoli. In ljudje se bodo čudili ognju in začeli verovati. Od vseh vetrov so se stepli skupaj ti blodneži, obupanci, rovarji, sanjarji novih zakonov, kovarji neznanih usod. … Vsi bratje zdaj, v kres so zagorele nam duše, ki vriskajo od hrepenenj … V eno se stapljata kletev in sen: v oni skrivnostni prakrik – ti večno neutešeni kam … kam … O, tudi mi prijadramo k obali, a kakor vojska izčiščena v požarih, da zrušimo človeških stavb mravljišča in razobesimo na razvalinah svoj zmagoslavni, vseuničujoči prapor. Človeštvo moramo kot divjo zver uspavati z bučečo godbo naših misli, ujeti v kletko ga, zadaviti, potem okrog poginjenca začeti sončni ples do blaznosti!

V potopih in poĹžarih se vijo Zemljani, nam je dan ukaz sezidati na polju, kjer strohni Ä?loveka opiÄ?ja lobanja, ognjeni stolp, ki z vrhom bo preklal nebo! Besede moje niso prispodobe, so predpodobe dobe gromovite! Nocoj bo zemlja zagorela kot vulkan.

VIHAR Zdaj prične se šele naš čas: razpon vseh vélikih dejanj. Poženi se v to vretje kot plavač! Bojuj se! Borba je ljubezen naša. Mi smo rod upornikov, borivcev! Trpljenju boj! Boj na življenje – smrt! Vulkan, vihar, potres, povodenj, ogenj. In človek, ki se v njem zbudil je demon osvajanja … povzpenja se v brezmejnost. Nevihte se zbirajo in podtalne reke strujijo in bliskavice se nemo prikazujejo … moj strašni podtalni svet … Na dnu sem gledal veletok življenja, poslušal jok obupa, krik upora, okušal glad, ponižanje, sramoto … V mojih jadrih se skriva veter celega sveta. Jaz nočem biti kamen, temveč ogenj, ki uplamenuje vse, kar doseže, jaz sem kaos, jaz sem brezmejnost, jaz sem ogromnost. Če bi legel pod večerno zarjo in prisluhnil valovanju trav in razprožil roke kvišku, da bi ob njih drseli zračni toki od vseh strani sveta, če bi vdihaval vsemirsko molčanje daljin in bi se gledala iz obraza v obraz priroda in jaz … o, tedaj bi moral od vesoljne bolesti umreti!

Človek umira – – – zapuščen, osamel – – – Kje si, kje si Bog, o, Bog! Naši kriki so kakor zvenk razbitih zvezd … Nebo je črno – – – Samo ti, samo ti, Ahasver – Človek, samo ti ne moreš nazaj in ne moreš umreti, moraš naprej in ne moreš umreti … Zemlja besni v požarih črne krvi in strasti, Ta resnica, ki živi v meni, je vredna smrti. Resnica je krik, ki me bo razklal kot blisk.

TEMA V noči, sredi oceana skrivnosti sem ves teman. Mrak ne moti. Še bolj je vsaka misel otipljiva. Ne, ničesar ni. Le noč, le gluha in brezmejna noč. Prazna kot moja bodočnost! Beseda je ugasnila. Vse je sopeče tavanje v negotovost. Stopil sem v čolnič, viharji so ga razbili. Plaval sem sam, sam, v pošastnih daljah so utonile ribiške ladje, svetilniki, parniki, široko zevajoča noč me je goltala, jaz pa sem plaval v žrelo neznano. Vesolje, ti si zakonita godba in molčanje soglasno, brez smeha, brez joka, brezosebno, brezspolno. Kar je bilo nekoč, je bila sivina, kar je zdaj je pošastna noč, ki jo križajo besede, ki ne bodo nikoli dosegle človeških dlani. Nemir je najvišja cena življenja. Vsa zemlja v plamenih! Nazaj se ne ozirajmo, le v noč!

KLIC KITOV In nebo je darovano kri izpilo in mi je še žile izsušilo in oslepelo mi je oko in oslepelo mi je uho in vse telo se je zdolžilo v veliko piščal … Klical sem nebo na odgovor in nebo je ostalo gluho. oči na obzorju Zemljani! Kje ste, Zemljani? Sam si priplaval k tej ladji, zakaj nisi ostal tam na obali?! O, še se snideva, ko boš kot – jaz! Ti moj najskritejši – obraz! Vrzi se v stvari, kakor so, in bodi z njimi prijazen in tvoje bodo in ti boš v njih ljubezni, s katero si jih sprejel. Osvoboditi se videza razmer, zaživeti znova in znova čisto nanovo. Človek, ki je vstal iz sebe, se igra z zvezdami svojih razodetij in ni mu žal zatonov, ker ve, da ga bodo sprejela še žarnejša osončja. Veš, kaj je človek? Človek je vesoljstvo! Je živa večnost, če je prebujen do zadnjih korenin svojega bistva! Če je spojen z zemljó, rastoč pod zvezde, plešoč po taktih onostranskih spevov, dokler ne zablesti v belini pred licem razodetja! To, to je človek! Vse, kar je na zemlji, je le odsev nekega drugega pravega življenja. Besede so tako uboge, brez barve, brez nians.

Vse je Eno, eno, eno â&#x20AC;Ś Beseda je beseda. Ljubezen ni na zemlji nikdar uteĹĄena.

PESEM Naša ladja – brez krmila, dalje – rože nam dehte, pojemo v poletni noči, zvezde v grmih se love. So v kresnicah skrite misli? Sezi, saj jih ne uloviš. Ves prevzet ob mesečini v vilin raj vpleten strmiš. Koplješ v vodi se kristalni, sen ti glavo položi na preprogo pajčolana, ki neznanko ti krasi. Naša ladja – brez krmila, naša pesem – ocean. Zemljo in nebo obliva ladja lahna kot iz sanj.

OBUP Krivim se kot pohojena žival. Od črnih sten odbijajo se moji kriki. Obup do smrti, blaznost do razdivjanosti, prevrat do pokola vsega človeštva. Čemu? Čemu? Odtod, odtod. Če kapitan se vrne … Ti sanjaš, bledeš, ti blazniš, nehaj! Nocoj odplovemo! Bog! K obali! V domovje! Kam? Povej! Samo telo še velja. Duša umira. Jasnote hočem Tako prazno je moje telo! Povratka zame zdaj ni več, v plamenih zemlja se uničuje … telo človeka kriči koža se trga praska oko ob uho zobje požrejo jezik Tla so močvirje … Vse se razpuhteva … Resničnost spuhti in vse postane spomin. Tu se posloviš od samega sebe. Nikdar več nazaj, ah, nikdar več!?

Nazaj ni poti. Poti ni naprej. Kako bije temno srce morja pred vrati našega obupa! Moje moči so pri kraju, pustite me tu … O, da bi ne bilo nikdar več, nikjer več človeka.

VRNITEV V SOBO Pišem, ker sem prepoln. Zunanjost me ubija. Hotel bi biti ne pesnik, temveč – pesem. Hotel bi biti pesem. Vse moje življenje je le – hrepenenje brez konca. Vedno isto zagonetno vsemirje: ta srp tisočletja že žanje po nebu, ta zemlja že izdavna utripa spokojno … A mi: vsa ta bedna življenja se vkresajo, ugašajo kakor kresnice … in vendar le v nas vse vesoljstvo živi, v nas brezmejnih živi pobrezmejeno, v nas večnih živi večno, v nas s stotisočerimi obrazi – stotisočero in vendar nespremenjeno. O, kje so že vsi rodovi onih, ki se jim oko vprašujoče je zagledalo v nebo. In spet se za njimi nova in nova pokolenja vzpenjajo iz temin, vsi kot da niso od tu. Ti otroci, perice, popotnik, ta družba … in jaz – – – V tem zedinjajočem večeru čujem vso vesoljno bol in vso slast in grozo in strast in radost, kipečo iz vseh stvari in bitij v voljo, ki ne bo nikoli prenehala peti: Živeti … živeti!

Foto: SunÄ?an Stone

Glej, nazaj

Glej, doslej: 2012 Urška Brodar

performans Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico, režija Marko Bulc, premiera: 24. maj 2012, Slovensko mladinsko gledališče v okviru festivala Prelet, produkcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Glej

Foto: Sunčan Stone

Glej, list! je od leta 2009 zvest spremljevalec produkcij Gledališča Glej. Pospremi jih z refleksivnimi zapisi, intervjuji, razmišljanji, koncepti, predstavitvami umetniških ekip, fotografijami, kolaži, impresijami in v branje ponudi gledališka besedila različnih razvojnih stopenj. Glej, list! vzpostavlja dialog ustvarjalcev s svojim delom in publiko. Doslej je bil, razen koprodukcijskih izjem, strukturiran dvodelno. Prvi del je bil zazrt v prihodnost, namenjen zapisom o novi produkciji. Drugi del v preteklost, namenjen refleksiji produkcij in ostalih dogodkov Gledališča Glej, na katere se mediji vedno bolj redko odzovejo, naj je to zaradi nečimrnosti ali pomanjkanja sredstev. V tem primeru je skoraj tako, kot da se niso nikoli zgodili. Če je že predstava efemernega značaja, tista neulovljiva sedanjost, neponovljivi dogodek, naši zapisi o njej niso. Lansko leto sta izšli le dve številki Glej, lista! in spričo tega se je pojavila zareza v dokumentarnem poslanstvu te publikacije. Umanjkala nam je refleksija lastnega dela. Zato bomo na tem mestu nadoknadili neljubi manko in se z manjšo zamudo ozrli nazaj v leto 2012, ki v Gledališču Glej za razliko od ostalih gledališč velja tudi kot gledališka sezona. Leto 2012 je v Gleju zaznamovalo raznoliko dogajanje. V različnih formatih – miniaturkah, celovečernih, polvečernih in ekspresnih predstavah, prvencih, koprodukcijah, otroških predstavah, gostovanjih in intervencijah – so se ustvarjalci soočali z raznovrstnimi temami. Vloga družine, ženske in tujke v sodobni družbi (Svinje v režiji Renate Vidič, Kurba v režiji Marka Bulca, Zamorka v režiji Nine Šorak); vloga umetnosti, kulture in umetniškega dela kot dela (Ministrica v režiji Jureta Novaka in Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico v režiji Marka Bulca – gre za intervencijska performansa kot odziv na trenutno stanje kulturnikov v Sloveniji v okviru festivala Prelet, ki ga je Slovensko mladinsko gledališče organiziralo skupaj z Gledališčem Glej); vloga dramaturginje (Kladivo ali pinceta? Simone Hamer); vloga medijev (Proslava ob 60-letnici izida prve številke Tribune kolektiva G-fart); vloga telesa in pogleda (Delovni naslov Tine Valentan in

Luke Martina Škofa); vloga smrti (Odstrnitve Mitje Lovšeta in Lorelai Alena Prošiča); vloga časa, prostora in gledališča samega (Herman Schwarz in Veronika Wald v režiji Marka Čeha). Dokaz za družbeno, politično in umetniško relevantnost Glejeve lanskoletne produkcije je nenazadnje tudi letošnji izbor tekmovalnega in spremljevalnega programa Tedna slovenske drame v Kranju, kamor so uvrščene predstave: Herman Schwarz in Veronika Wald, Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico in Kladivo ali pinceta?. V letu 2012 so v Gleju potekale tudi: otroška gledališka delavnica pod mentorstvom Sente Ačimer in Uroša Lavriča; delavnica gledališke glasbe pod mentorstvom Katarine Avbar, Braneta Zormana, Petra Dekleve in Mitje Vrhovnika Smrekarja; VN-Lab, tj. laboratorij Vie Negative za sodobne scenske umetnosti pod mentorstvom Katarine Stegnar in Gregorja Zorca, ki se je zaključila z javno produkcijo Vita Weisa, Roka Kravanje in Zale Ane Štiglic. Poleg tega so v Glejevem preddverju hrumeli Glej, koncerti, kjer so se predstavili glasbeniki, ki ustvarjajo gledališko glasbo ali so kako drugače zavezani gledališču: Bridko Bebič, Nebojša Pop Tasić, Brane Zorman, Tomaž Grom, Katarina Avbar in Jure Novak. Odmevna so bila tudi nekatera gostovanja v Gleju: Men & Mahler Palleta Granhoja, Dolg Rakef Saške / Dolg RS Saše Rakef v sodelovanju s Klavdijo Zupan in Oni Žive Maje Perović in Milana Markovića, zastrašujoči lecture performans o stanju duha političnih strank v sodobni družbi. V sodelovanju z Dječjim kazalištem Dubrova iz Zagreba je v Malem Gleju nastala predstava Gozd raja v režiji Petra Kusa. Od leta 2011 v Gleju izvajamo tudi dodaten programski sklop Glej, čez mejo, katerega osrednji cilj je vzpostaviti platformo, ki omogoča ustvarjalcem in ustanovam izmenjavo znanja, dobrih praks in izkušenj s področja odrskih umetnosti in v okviru katerega na Glejevem odru predstavljamo sorodna gledališča iz tujine in z lastnimi produkcijami gostujemo v tujini. V letu 2012 smo gostovali v enem

izmed najpomembnejših katalonskih alternativnih gledališč Antic Theatre v Barceloni. Predstavili smo se s tremi produkcijami (Scream v režiji Borisa Kadina, Misterio Bufo v režiji Marka Bratuša in Kako je Jaromir iskal srečo v režiji Ajde Rooss, Jasne Vastl, Braneta Vižintina) ter organizirali in izvedli delavnice za lokalne ustvarjalce. V Gleju pa smo jeseni gostili tri predstave, ki se osredotočajo predvsem na gib in fizično gledališče, ter predstavili knjigo o svetovno znanem gledališkem magu, teatrološko študijo Milana Mađareva Teatar pokreta Jozefa Nadja (Gledališče giba Jozefa Nadja). Predstavili so se še: Udruga profesionalnih plesnih umjetnika PULS iz Zagreba s predstavo avtoric Katarine Đurđević in Ive Ivančice Horvat z naslovom uSTAV rePUBLIKE (Ustava/Stališče rePublike); Nina Djekic, koreografinja in plesalka, ki živi in študira v Amsterdamu, s projektom Man-At-Arms, nastalim v okviru šolanja na znani nizozemski plesni šoli School for New Dance Development; Diječje kazalište Dubrava iz Zagreba z otroško predstavo Igra režiserja Maria Kovača. Takšno sodelovanje predstavlja primer dobre prakse mednarodnega povezovanja manjših neodvisnih gledališč, ki nagovarjajo specifične javnosti in so zaradi tega večkrat prezrta pri obravnavi njihovega prispevka k razvoju kulturnega prostora ter gledaliških praks. V Gleju so vedno bili središču ustvarjalci z željo po delu v gledališču. Sodobna gledališka produkcija je s projektno logiko vedno bolj usmerjena v izpolnjevanje raznoraznih birokratskih pogojev, ko mine premiera se zaključi projekt, ki smo ga več mesecev, leta pripravljali. Čeprav z dogodkom samim povemo veliko, se nam po glavi še vedno včasih podijo misli, ki po izpolnjenih pogojih redko zanimajo kakšno komisijo, ki je usmerjena samo naprej v vedno nove projekte. Zato sem avtorje, ki so v 2012 ustvarjali v Gleju, vprašala, če želijo o svojem delu spregovoriti z distance, kaj dodati ali pripomniti. Sledijo njihovi prispevki.

Proslava ob 60-letnici izida prve številke Tribune, avtorji: Jurij Smrke, Robert Bobnič, Anej Korsika, Zala Sajko (Tribuna, G-fart & ostali), premiera: 19. september 2012, Gledališče Glej v okviru festivala Ex Ponto, produkcja: Gledališče Glej, Tribuna, G-fart Foto: Urška Boljkovac

Kladivo ali pinceta? Simona Hamer premiera: 20. februar 2012 produkcija: KD Integrali, koprodukcija: Gledališče Glej

Foto: Sunčan Stone

Moj avtorski projekt, ki je nastal v produkciji Integralov in doživel premiero februarja 2012 v Gleju, se ukvarja z (fanfare, bobni, bralec zadrži sapo v pričakovanju) dramaturgijo oz. vsemi mogočimi segmenti mojega čudovitega in čudesnega poklica. V predstavi – nekakšnem dramaturškem kolažu različnih tekstovnih in gledališko-performativnih praks, v katerem performiram (če je to sploh izraz, ki dragemu bralcu karkoli pomeni) Simona Hamer – sem želela na kreativen, humoren, mestoma celo avtoironičen, pa tudi kritičen način govoriti in izvajati dramaturgijo (ta – tako mi govorijo – neulovljivi istočasni vse in nič gledališča). (Uf, tole pisanje mi gre težje od prstov, kot sem pričakovala … Kako ohraniti vsaj količkaj objektivnosti in distance, ki jo dragi bralec pričakuje? Še posebej od dramaturga … Nemogoče?) V predstavi tako sočasno udejanjam dramaturgijo kot temo in kot uprizoritveni postopek s tem, da sam predmet obravnave razširim tudi preko meja gledališča. (Če bi si upala biti samovšečna, bi zapisala, da se mi zdi predstava izjemno relevantna in inovativna prav zaradi specifičnosti in nenavadnosti teme, a hkrati presenetljivo univerzalna, kar si – če si še malo laskam – štejem za izjemen uspeh). Vprašanja (dvomi, stereotipi itd.) praktične dramaturgije (ampak to je res grozljiv izraz … a potem obstajata praktičen in nepraktičen dramaturg?) so stalnica mojega življenja od Akademije dalje in prav osvobajajoče je bilo na njih gledati kot na kreativni, umetniški potencial. (Medtem ko razmišljam o naslednjem stavku mi zazvoni telefon in stric na drugi strani reče, da je predstava Kladivo ali pinceta? uvrščena v spremljevalni program Tedna slovenske drame. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!! No, zdaj sem pa absolutno preveč v oblakih, da bi nadaljevala s temle objektivno-distanciranim pisanjem …)

Odstrnitve Mitja Lovše premiera: 7. april 2012 produkcija: Gledališče Glej

Foto: Sunčan Stone

ODSTRNITVE ALI MISLI NEKEGA DEBITANTA Odstrnitve so najprej nastale kot intelektualni izziv. Spraševal sem se, če je možno narediti predstavo brez igralcev. Dolgo časa sem tuhtal o tem in ugotovil, da je, a da mora biti potem predstava o smrti, kajti smrt je tista velika odsotnost, ki se je vsi bojijo in ki si je ne želimo omeniti. Težko je delati o taki temi nekaj, pri čemer so prisotni igralci. Uporabljajo naj se predmeti, posnetki in zvok, drugega naj ne bi potrebovali. Dolgo časa je bila celotna ideja moja interna »fora«, ki je nisem želel izraziti, toda odločil sem se, da ne sme ostati samo pri tem. Idejo sem poslal Gleju, kjer je bila sprejeta in kmalu je začela postajati resničnost. Sprva ni šlo. Tega nisem pričakoval, a ko pogledam nazaj, ne bi smel biti presenečen. Abstrakcija ima namreč pogosto ta problem, da jo je težko udejanjiti. Tako sem delal na nekih prizorih in možnih kombinacijah teh istih prizorov, a ni in ni šlo. Vse mi je delovalo prisiljeno in nenamerno smešno. Počasi sem že obupoval, toda kmalu se mi je zgodilo nekaj, kar mi je, kljub dejstvu, da izkušnja nikakor ni bila pozitivna, približalo temo predstave. Ko se mi je stanje normaliziralo, sem pogledal nazaj na to, kar sem naredil za Odstrnitve, in začenjal klestiti stvari, ki so me motile. Dobil sem fokus in kar naenkrat je bila miniaturka boljša kot prej. Potrebna je bila še tehnična priprava, kjer je bilo dosti neznank. K sreči je imela vsaka od njih zadovoljiv odgovor in Odstrnitve so se tako zgodile. Ne vem, kaj sem pričakoval, če sem iskren. Nisem imel kakih posebnih želja glede recepcije. Šlo je za moj debitantski projekt in bolj kot za mnenja, mi je šlo (in zavedam se, da zveni to sila arogantno) za to, da se končno predstavim. Po dolgih letih intelektualnih debat o tem, kaj bi sam storil v določeni predstavi ali kaj bi popravil ali kaj bi sploh

hotel izvesti, sem končno nekaj naredil. Vtisi so bili pozitivni in so mi dali spodbudo za naprej, vendar sem bil najbolj vesel tega, da sem iz poze ustvarjalca v mislih postal dejanski ustvarjalec. Pri tem seveda ne smem pozabiti celotne ekipe Gleja, ki mi je ves čas stala ob strani in me podpirala, kajti pogosto sem imel momente, ko sem dvomil v vse okoli projekta in takrat so mi bili v oporo ter mi dali nasvete, ki jih bom koristil tudi naprej. Imel sem strahove, ki so jih oni izgnali. Na koncu je ravno to pomembno za debitanta, kot sem jaz – da pri svojem prvem projektu dobi takšno podporo, ki vse tegobe ustvarjanja olajšajo, in pri Gleju sem bil tega deležen.

Zamorka Nina Šorak premiera: 19. oktober 2011 produkcija: AGRFT in Gledališče Glej

Foto: Martin Lovšin

Izkušnja Zamorke je moja prva režijska izkušnja sploh. Izhaja iz seminarja, ki ga je vodil Sebastijan Horvat na AGRFT in je del prvega festivala Prezir, ki smo ga takrat ustvarili njegovi študentje. Na tem mestu se je rodila tudi skupina G-fart. Sebastijan nam je odprl svet, ko nam je prinesel malo knjižico z ekspresionističnimi enodejankami. V tistem trenutku se nam je sicer zdelo ravno obratno, a smo vsak po svoje kmalu ugotovili, kje se kaže horizont. Zamorka je izhajala iz ene same fascinacije – iz krompirja. Vse ostalo, kar se je končno tudi zlilo v miniaturko, je nastalo okoli vroče kuhanega krompirja, položenega sredi mize. Tu so se začele rojevati ideje in prvič se mi je zgodilo, da sem se ustrašila količine. Verjela sem, da zasičenost domi-

slic zabriše smisel in bistvo, pa se je pokazalo ravno nasprotno. Nizanje in preigravanje vsega, kar se je rodilo okoli vročega krompirja, je dobivalo svoje mesto na odru. Domišljija je ključ gledališča. Brez nje zamre v trenutku. Je kot gledališki zrak, ki rojeva igrivost.

Delovni naslov Tina Valentan in Luka Martin Škof premiera: 13. oktober 2012 produkcija: Plesna izba Maribor koprodukcija: Gledališče Glej partner: KUD Pozitiv

Foto: Saša Huzjak

DELO PO NASTAJANJU Zanimivo je, koliko potencialnih predstav se zgodi skozi proces pripravljanja in ustvarjanja, ki se sproti med sabo izpodrivajo, dopolnjujejo ali izključujejo. Premiera je dogodek, ki zadene enega izmed trenutkov v nastajanju, ki nosi trenuten pomen. Če bi se ta trenutek zgodil ob drugem času, bi bil izbor materiala drugačen in govoril bi drugače. To potrjuje prelet zapiskov, ki so nastajali od prijavljanja projekta za finančno podporo do pisanja teksta za medije. Opazi se, kaj vse bi predstava lahko bila, kaj od zastavljenega je in kaj ni, kakšna je povezava med vnaprej napisanim in uprizorjenim ter kako močen navigacijski sistem se vzpostavlja v materialu. Najin prvi naslov, ki je nastal bolj ali manj na silo, ker še ni bil pravi čas za naslov, je bil Pick-a-boo. Ta predstava naj bi izpostavila različne relacije ustvarjalcev skozi zgodbo Ribič in njegova ribica. V studiu sva ribico takoj izpustila in si zaželela, da bi: ta proces izkoristila za spoznavanje ustvarjalnih tendenc drug drugega, sledila specifičnemu treningu (aktivna meditacija, osveščanje toka zavesti ter uporaba telesnih impulzov za oblikovanje odrskega jezika) ter raziskovala odnos med nastopajočim (plesalka) in opazovalcem (režiser). Odprto, spontano iskanje naju je pripeljalo do občudovanja hoje, ki sva

jo upočasnila zato, da bi poudarila sijajnost človeka v njegovi preprostosti in zožila naš obstoj na tisto bistvo, ki ostane, tudi če se vse drugo spremeni. Najdeni material bi lahko postal zgodba o partnerskem odnosu; o svetu v prihodnosti na planetu Hibindus; o dvoumnem bitju na meji med človekom, robotom in medijem za spreminjanje zavesti, prežetim s kontradiktornimi silnicami idej trans- in posthumanizma. V premiernem izdelku živijo vsi vzgibi procesa, uokvirjeni v zelo samosvoji kompoziciji prostora in časa, determinirani z usodnimi odločitvami, sklenjenimi v zadnji fazi dela. Predstava dobi nepredvidljivo obliko in vsebino, za katero se zdi, kot da je spočeta s silo, ki je večja od nas. Nepredvidljivost, presenetljivost, izguba kontrole, lasten ritem, svobodni izbor, minimalna odvisnost od inštitucij ženejo k novim uprizoritvam, pa čeprav je bilo gledalcev žaljivo malo in četudi ni nobene recenzije, ki bi pripomogla k nadaljnjemu uveljavljanju pravice do vpisa v razvid samozaposlenih v kulturi.

Ministrica Jure Novak premiera: 24. maj 2012, Slovensko mladinsko gledališče v okviru festivala Prelet produkcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Glej

Foto: Sunčan Stone

REPUBLIKA SLOVENIJA, MINISTRSTVO ZA KULTURNO PRENOVO* GOVOR GOSPE MINISTRICE CVETKE KOPITAR Z DNE 24. 5. 2012 Dame in gospodje, gostje, prijatelji, kolegi. V čast mi je, da lahko odprem ta, šesti, festival Prelet. Tu sem, da vam predstavim moč in prednosti kulture tega vélikega naroda, še posebno v zvezi z uprizoritvenimi umetnostmi. Polje je nadvse živahno. Slovenske odrske umetnosti so v razcvetu, in to vse od pisanega, raznolikega gledališča do plesnih predstav in performansa. Nekaj statistike. V zadnjih letih deluje na polju uprizoritvenih umetnosti dvanajst javnih zavodov: Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, Slovensko narodno gledališče Maribor – Drama, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče, Lutkovno gledališče Ljubljana, Lutkovno gledališče Maribor, Slovensko ljudsko gledališče Celje, Prešernovo gledališče Kranj, Gledališče Koper, Mestno Gledališče Ptuj in Anton Podbevšek Teater. Leta 2009 so skupaj prodali 549.478 vstopnic po povprečni ceni 7,35 €, kar je v blagajno skupaj prineslo več kot štiri milijone evrov; nevladne organizacije pa so prodale 222.909 vstopnic po nekoliko nižji ceni, z izkupičkom enega in pol milijona evrov. Sektor neposredno zaposluje čez 3000 državljanov, s povezanimi dejavnostmi pa skupaj 7000.

Doslej vse lepo in prav. Po pravici povedano pa moramo priznati, da je celoten sektor breme za državo in občine, modeli organizacije in financiranja v njem pa so pogosto zastareli. Ponosna sem na to, da vas lahko obvestim, da smo v procesu tranzicije od starih struktur in ogrodij, podedovanih od komunizma, na poti proti sodobnemu modelu kulturnega menedžmenta, usmerjenega k rasti in sinergiji. Kot dolgoletna delavka v kulturi sem ponosna na to, da lahko to tranzicijo nadzorujem. Naj naštejem tiste lastnosti naše industrije, ki nam ponujajo največje prednosti. 1. P RAVI UMETNIK BO DELAL ZASTONJ. Prav ste slišali: umetnica hoče delati. Ljubi svoje delo, svojo umetnost. Sámo po sebi ji je vrednota. Zadnja leta predvsem na neodvisni sceni zaznavamo dosleden padec plač in zmanjševanje socialne varnosti; umetniška raven pa ni padla. Še več: nastajajo vélika dela, pri čemer slabše financirana neodvisna scena mestoma celo prehiteva bolje financirani javni sektor. Sklenemo lahko, da bosta počasna deinstitucionalizacija in umik države iz kulturnega sektorja dobra tako za umetnost kot tudi za umetnike. Zlahka lahko uvidite, kako dobra priložnost za zasebni kapital je to: kako veliki izkupički so mogoči z majhnimi, zanemarljivimi investicijami. Dovolj je, da umetnici obljubimo možnost za delo in – nekoč v prihodnosti – uspeh, pa bo delala in ustvarjala. Seveda bomo morali vseeno podpirati neumetniške kadre. Menedžerje, tehnike, podporno osebje ter strokovnjake za stike z javnostmi in trženje bo gotovo treba plačati, a tudi te storitve lahko s konce-

sijami oddamo zasebnemu sektorju ter tako zagotovimo še vitkejšo državo.

Zato kličem: Pridite, kupite naše umetnine, najemite naše umetnike, poceni so, dobri in voljni!

2. L AČEN UMETNIK JE VELIK UMETNIK.

4. NEPOVEZANOST V SINDIKATE PRINAŠA TEKMOVALNOST IN NIZKE CENE!

Oprostili vam bomo, če ne poznate kulturne zgodovine te male države do najmanjših podrobnosti, a verjemite mi: naši najbolj opevani, najbolj znani umetniki, stebri naše identitete, so bili vedno revni kot cerkvene miši. Naj citiram našega največjega Pesnika, njegovo misel o tem, kaj pomeni biti pesnik: on živi, umrje brez dnarja. Spet se jasno kaže, da je nefinancirano, tekmovalno vzdušje najboljše gojišče za prelomno umetnost. 3. POMANJKANJE IDENTITETE NAM OMOGOČA PRODOR NA RAZNOLIKE TRGE. Slovenija je mlada država, majhna in brez velikih nacionalnih mitov, če jo primerjamo na primer z Nemčijo ali Francijo. To ima dve plati: po eni strani je zato trg premajhen, da bi se kulturni produkti prodajali in preživljali sami, po drugi pa so zato predvsem mlajše generacije dobro seznanjene z zahodnimi kulturnimi trendi in produkcijami. Moji mlajši kolegi poznajo ameriške in evropske spomenike ter zgodovinske osebnosti bolje kot naše lastne. Njihovi okusi za filme in glasbo so tuji. To pomeni, da smo povsod po svetu zelo dobro zaposljivi in da se lahko poistovetimo s katerokoli od vélikih kultur. Večina mojih sodržavljanov tekoče govori vsaj en svetovni jezik. Zato lahko, z manjšim zamikom pri ciljnem občinstvu, tukajšnji umetniki začnejo proizvajati dela za tuje trge. Domačine bodo še vedno zadovoljevali obstoječi globalni produkti, morda pa se bo kateri od naših izvoznih celo vrnil domov, oplemeniten s svetovno trgovsko znamko.

Ker je odvrgel okove tiranskega komunizma, je Slovenec pri poskusih enačenja, nacionaliziranja ali sindikaliziranja zelo previden. In to še toliko bolj velja za občutljive umetnike, zato jih je večina posamičnih, osamljenih enot, ki so pripravljene sklepati kompromise in zniževati cene pod cene svojih tekmecev. Razen redkih izjem, pretežno zaposlenih v javnem sektorju, so podatki presenetljivi: hiter pregled statistike nam pokaže, da veliko umetnikov dela za manj kot minimalno mesečno plačo ter več ur kot njihovi neumetniški kolegi; pogosto pa tudi sami priskrbijo orodja in krijejo stroške svojega dela. S pametnim upravljavskim nadzorom lahko to fleksibilno delovno silo pretvorimo v pravi pravcati umetniški stroj, medtem pa bodo – zaenkrat še vedno javne izobraževalne ustanove – dobavljale neskončne zaloge svežih idej in novih obrazov. Ko smo že pri tem: 5. PRIVATIZACIJA USTANOV ZA IZOBRAŽEVANJE UMETNIKOV BO ZAGOTOVILA BOLJŠE UMETNIKE. Ko bodo enkrat te predrage in neproduktivne ustanove v zasebnih rokah in bodo uvedle razumljivo visoke šolnine, bo prišlo do pozitivne selekcije: študentje bodo bodisi iz dobro situiranih družin, ki jih bodo zmogle podpirati še globoko v njihove umetniške kariere, ali pa bodo to zgolj najbolj odločni, tisti, ki so bili pripravljeni prositi, si izposojati in krasti, da so se lahko vpisali na umetniške šole, kar spet zagotavlja še bolj navdušeno in predano delovno silo. Bodite prepričani: taka reorganizacija naših univerz že poteka.

6. S RAM = DOBIČEK.

NAJ POVZAMEM:

Zaradi vprašljivih potez nekaterih pripadnikov umetniške srenje, predvsem tistih iz stare garde, ki ne morejo pozabiti ugodnosti, ki so jih uživali v prejšnjem sistemu, je lokalna javna podoba slovenskega umetnika na najnižji točki vseh časov. Zato je malo verjetno, da bi se pritoževali nad razmerami, v katerih živijo in delajo; če pa se bodo, jih bodo mediji in javnost napadli in hitro utišali.

Slovenski umetnik bo: delal trdo in poceni. Se dobro in voljno prilagajal. Bo nezahteven za vzdrževanje in bo potreboval le malo zunanjih motivatorjev. Bo hvaležen vsakemu dobrotniku.

Zato se bo investitor zlahka izognil težavam z javno podobo, do katerih bi lahko prišlo pri prehodu umetnosti na svobodni trg. 7. INFRASTRUKTURA ŽE STOJI. Slovenski kulturni sektor je bil doslej vse prepogosto upravljan slabo in v veliko breme davkoplačevalcev.

Slovenske umetnike je mogoče zlahka označiti z blagovno znamko in vključiti v obstoječe kulture. Njihov trg je trg kupca: ogromno umetnikov se poteguje za iste pozicije. In končno: slovenski umetnik pride s prtljago – prtljago dobro razvite in stabilne infrastrukture –, ki zgolj čaka na pravega podjetnika, da jo spremeni v vrelec dobička in poslovnih priložnosti.

Ta vlada ima iskren namen prekiniti s temi potratnimi navadami in pustiti trgu, naj opravi, kar počne najbolje. Samo predstavljajte si, kakšne priložnosti se bodo ponudile, ko bomo vsa javna prizorišča predali prostemu trgu: kongresni turizem, profitni izobraževalni programi, popularna umetnost, gala in dobrodelni dogodki itd., itd., itd. In vse to zgolj z majhnimi investicijami, predvsem v vodstvene in tržne kadre, saj infrastruktura že stoji. Oziroma, če bi se trg zasitil: – vsa omenjena prizorišča so na odličnih lokacijah v urbanih središčih in zato zelo primerna za prenovo. Dame in gospodje: verjemite mi, da smo že sprožili vse postopke za spremembo zakonodaje, spremembe, ki so potrebne za to, da bomo kar najbolj izkoristili te moči in prednosti. Odločeni smo, da bomo slovensko kulturo spremenili v enega vodilnih proizvodov in/ali storitev slovenske prihodnosti.

Gledališče Glej Gregorčičeva 3 1000 Ljubljana www.glej.si Predsednica društva, producentka in koordinatorka programov: Inga Remeta Umetniški vodja v odhajanju: Marko Bulc Umetniški vodja v uvajanju: Marko Bratuš Producentka: Barbara Poček Odnosi z javnostmi: Rok Avbar Urednica Glej, Lista!: Urška Brodar Poslušaj – delavnica gledališke glasbe: Katarina Avbar Vodja tehnike: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Borut Bučinel, Martin Lovšin Glej, NI OBALE NI Glej, List! Letnik 5, št. 1, februar 2013 Urednica: Urška Brodar Lektorica: Svetlana Jandrić Oblikovanje in prelom: Ivian Kan Mujezinović – Grupa Ee Izdajatelj: Gledališče Glej Tisk: Stane Peklaj s. p. Naklada: 500 ISSN 1855-6248 Podpirajo nas: Ministrstvo za šolstvo, znanost, kulturo in šport RS, Mestna občina Ljubljana, ŠOU v Ljubljani, STIKS – Društveno stičišče ŠOU v Ljubljani, GOOJA IT, interaktivni mediji, d.o.o., TAM-TAM d.o.o., Društvo za promocijo glasbe, Super Catering, Igra I2R d.o.o.