Elaborat za delavnico maj 2014

ZGODOVINA UPORABE ZDRAVILNIH RASTLIN Zapisi o uporabi zdravilnih rastlin segajo v 3.tisočletje pr. n. š. našli na Kitajskem, iz tretjega tisočletja pr. n. š. poročajo o učinkih zdravilnih rastlin, ki so jih poznali ali so jim jih pripisovali takratni zdravilci. Egipčanski Ebersov papirus iz 1550 pr. n. š. navaja več kot 700 rastlinskih zdravil, staroindijska Knjiga življenjskih modrosti pa več kot 1000. Egipčani, Grki, Babilonci in Židje so zdravilne rastline ne le nabirali ampak tudi gojili. V čast grškega boga zdravilstva Asklepija so Grki zgradili številne zdravilne terme, v katere so prihajali na zdravjenje ljudje iz bližnjih in daljnih krajev.

Asklepijevo navodilo za vrstni red zdravilnih metod je bilo: najprej beseda, potem rastlina in na koncu nož. Hipokrat (460-377 pr. n. š.), utemeljitelj zdravniške etike, znan po prisegi (ne škodovati!), ki še zdaj zavezuje zdravnike k najboljšemu dobremu za bolnika, je opisal kakšnih 200 vrst zdravilnih rastlin in se zavzemal za pravilno prehrano "Vaša hrana naj bo zdravilo in vaša zdravila naj bodo hrana". Rimljani so prevzeli znanje o zdravilnih rastlinah od Grkov in ga izpopolnili; Galen (129-199), zdravnik cesarja Marka Avrelija, je trdil, da je v naravi za vsako bolezen zdravilo, le da ga je treba odkriti. S propadom rimskega imperija je izginil in zamrl velik del znanja o antičnem zdravilstvu.

V srednjem veku so se z zeliščarstvom ukvarjali menihi, ki so gojili zdravilne rastline v samostanskih vrtovih. Frankovski kralj Karel Veliki (742-814) je predpisal podanikom obvezno gojenje nekaterih zdravilnih rastlin in dišavnic na grajskih in kmečkih vrtovih. Izjemno znanje o zdravilnih rastlinah je imela opatinja iz Bingna, sveta Hildegarda (1098-1179), ki je za najbolj zdravilno žito razglasila piro. Križarske vojne so evropskim zdravilnim rastlinam dodale orientalska zelišča. Med pomembnimi zeliščarji v srednjem veku so bili Hieronymus Bock (1489-1554), Leonhard Fuch ( 1501- 1556) vse do naravoslovca in alkimista Paracelsusa (14931541), ki je uvedel v zdravilstvo poleg rastlinskih učinkovin čiste kemikalije. Odkritje Amerike je prineslo v Evropo poleg kininovca, vanilije in drugih zdravilnih rastlin tudi zdravju škodljiv tobak - razvado, ki se je razširila po celem svetu.

Znanstveniki 18. in 19. stoletja so odkrili, da so lahko velike razlike med majhnimi in večjimi odmerki zdravilnih učinkovin. Na primer, alkaloidi rženih rožičkov v majhnih količinah znižujejo krvni tlak, v večjih pa ga zvišujejo; tudi majhni odmerki rabarbare zaradi čreslovin zaustavijo drisko, pri večjih pa prevlada odvajalni vpliv antrakinonskih spojin. Razvoj kemične industrije v 19. in 20. stoletju pa je izpodrinil večino zdravilnih rastlin iz znanstvene medicine.

Nazaj k zelem!

Kljub veliki razširjenosti in porabi sintetičnih zdravil, so se začeli ljudje v razvitem svetu konec 20. in na začetku 21. stoletja ponovno zatekati k naravnemu zdravljenju, kar se kaže v povečanih potrebah po pridelavi zdravilnih in aromatičnih rastlin in predelavi surovine v naravna rastlinska zdravila. Dejstvo je, da znanstveniki ugotavljajo, da imajo mnoga sintetična zdravila škodljive stranske učinke in da se s sintetičnimi zdravili ne da pozdraviti vseh bolezni. Hitrost življenja v razvitem svetu postaja iz dneva v dan večja, obolenja zaradi manjše naravne odpornosti in alergenov v konvencionalnih živilih pa pogosta in vse bolj kronična.

Znanost se usmerja v odkrivanje novih zdravilnih sestavin v vrstah in sortah zdravilnih in uporabnih rastlin. Na seznamih zdravil farmacevtskih tovarn, opazimo, da se delež rastlinskih zdravil povečuje oziroma so ta polsintetična, če izločena rastlinska spojina ni dovolj učinkovita.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

1

Zdravilne in aromatične rastline lahko nabiramo samorasle na naravnih rastiščih ali pa jih gojimo v lončku, v vrtu in na njivi. Z gojenjem prispevamo k ohranjanju biotske pestrosti naravnih rastlinskih združb. Prednost pridelave ni le večja količina izenačene zdravilne učinkovine, ampak z gojenjem zavarujemo izginotje tistih samoraslih vrst, ki jih je zaradi vsakoletnega, velikokrat brezobzirnega nabiranja čedalje manj. Nekatere med njimi so strokovnjaki že uvrstili na spisek ogroženih vrst. Čeprav je Paracelsus dejal, da so travniki in griči "naša domača lekarna" se pri pridobivanju zdravilnih učinkovin raje ozrimo na gredice in njive, kjer jih lahko pridelamo, in zmanjšamo bojazen, da bi se slovenska naravna lekarna prehitro izpraznila.

V nasprotju z intenzivno pridelavo hrane, ki lahko vsebuje zdravju škodljive sestavine, je samo po sebi umevno, da se je treba pri gojenju zdravilnih in aromatičnih rastlin tveganju pri uporabi mineralnih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev v celoti izogniti. Mesto zdravilnih in aromatičnih rastlin je torej v nadzorovani ekološki pridelavi pri pridelovalcih, ki kmetujejo po standardih ZZEKS, pri biodinamikih, ki uporabljajo Steinerjevo biološko dinamično metodo, v permakulturi, ki temelji na posevkih različnih vrst in sort.

Pri pridelovanju zdravilnih in aromatičnih rastlin ne pozabimo na posebnosti in sicer: -

-

bolj kot zaradi hrane jih pridelujemo zaradi zdravilnih učinkovin,- za pridelovanje izrabimo lege in rastišča, ki se jim pri konvencionalni pridelavi izogibajo, na primer močvirne doline, strma pobočja, plitva tla, čeprav kupimo poleg običajne strojne opreme tudi obiralne stroje, sušilnice, skladišča, navadno ne gre brez ročne oskrbe in spravila, to pomeni, da so zdravilne in aromatične rastline na njivah delovno intenzivne poljščine.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

2

KAJ SO ZDRAVILNE RASTLINE ?

Zdravilne rastline so sveže ali posušene rastline ali deli rastlin, v cele ali razdrobljene v naravni in predelani obliki. Z njimi si že od nekdaj pomagamo pri najrazličnejših boleznih, pri slabem počutju in pri ohranjanju zdravja.

Vendar pa niso vse rastline zdravilne. Številne raziskave prinašajo nova spoznanja in nas vedno znova opozarjajo, da zdravilne rastline, tudi tiste z blagim delovanjem, niso vedno tako nenevarne, kot se je dolgo domnevalo.

Zdravilne rastline so razvrščene v tri kategorije:   

kategorija H (npr. kamilica, kumina, meta, melisa, itd) kategorija Z (npr. žajbelj, lapuh, sena, itd) kategorija ZR (volčja češnja, krvavi mlečnik, šmarnica, jesenski podlesek, indijska konoplja, mak)

V kategorijo H so razvrščene zdravilne rastline, ki jih lahko uporabljamo tudi kot hrano. Pri tej kategoriji niso poznani dolgoročni stranski učinki.

V kategorijo Z so razvrščene zdravilne rastline, ki so namenjene zdravljenju in pri katerih so bolj ali manj izraženi stranski učinki ob predoziranju.

V kategorijo ZR so razvrščene zdravilne rastline, katerih uporaba zahteva nadzor.

Zanje so značilni pogosti neželeni stranski učinki pri priporočenih odmerkih, pri prekoračenih odmerkih pa je značilna strupenost.

SEZNAM ZDRAVILNIH RASTLIN LEGENDA KATEGORIJ: H-prehrana Z-zdravilo ZR-zdravilo le na recept (pazljivo uporabljati)

Slovensko ime rastline Ajda Angelika Arnika Artičoka Baldrijan ali zdravilna šprajka Bazilika Bela mrtva kopriva Bela omela Benediktinka Bezeg Bor Boraga Borovnica Brestovolistni oslad

LATINSKO IME Fagopyrum esculentum Angelica arhagelica Arnica montana Cynara cardunculus Valeriana officinalis Ocimum basilicum Lamium album Viscum album Cnicus benedictus Sambucus nigra Pinus silvestris Borago officinalis Vaccinium myrtillus Spiraea ulmaria

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

KATEGORIJA H H Z H H H

H

Z H H

3

Slovensko ime rastline Breza Brin Bršljan Brusnica Citronka Čebula Čemaž Česen Češmin Čistec Črna detelja Črna meta Črna redkev Črni bor Črni ribez Črni trn Dežen Dišeča lakota Dišeča perla Divja mačeha Divji kostanj Dobra misel Dresen Dvoletni svetlin Fižol Gabez Gladež Glog Gorčica Gorski sklepnjak Gozdna jagoda Gozdni slezenovec Grenkuljnica Grško seno ali triplat Hermelika Hmelj Hrast Hren Islandski lišaj Janež Ječmen Jeglič Jerebika Jesenska vresa Jetičnik Kaki Kamilica Kardanom Kislica Kolmež

LATINSKO IME Betula penoula Juniperus communis Hedera helix Vaccinium vitis idea Aloysia triphylla Lippia triphylla Aliium cepa Allium ursinum Allium sativum Berberis vulgaris Betonica officinalis Trifolium pratense Marrubium vulgare Raphanus sativus niger Pinus nigra Ribes nigrum Prunus spinosa Heracleum spondylium Asperula odorata Asperula odorata Vilola tricolor Aesculus hippocastanum Origanum vulgare Polygonum aviculare Oenothera biennis Phaseolus vulgaris Symphytum officinale Ononis spinosa Crategus oxyacantha Brassica nigra Sideritis montana Fragaria vesca Malva sylvestrys Glechoma hederacea Trigonella foenum graecum Sedum talephium Humulus lupulus Quercus robur Cochleariaarmoracia Cetraria islandica Pimpenella anisum Hordeum distichum Primula veris Sorbus aucuparia Calluna vulgaris Veronica officinalis Diospyros kaki Matricaria chamomilla Elletaria cardamomum Rumex acetosa Acorus calamus

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

KATEGORIJA H

H H

H H H H H H H H H

H H H ZR H H H H

Z H

H H H H H H H H H Z* (kot začimba je

4

Slovensko ime rastline Komarček ali koprc Konjska griva Koper Kopriva Korenje Koriander Koruza Kovačnik Krebuljnica Krhlika Krompir Krvavi mlečnik Krvomočnica Kumina Kurja črevesca Kutina Lakota (prava, plezajoča) Lan Lapuh Leska Lipa Lisičjak Lovor Lucerna Lučnik Luštrek Majaron Malina Marjetica Materina dušica Medena detelja Melisa Milnica Navadni pelin Navadni potrošnik Navadno korenje Netresk Njivska preslica Ognjič Oljka Oreh Oves Ožepek Paprika Pegasti badelj Pehtran Peteršilj Petoprstnik ali gosja trava Plahtica Plavica Plazeča pirnica

LATINSKO IME Foeniculum vulgare Eupatorium cannabinum Anethum graveolens Urtica dioica Daucus carota Coriandrum sativum Zea mays Lonicera caprifolium Rhamnus frangula Solanum tuberosum Chelidonium majus Geranium robertianum Carum carvi Stellaria media Cydoniae ?

Galium verum, aparine Linum usitatissium Tussilago farfara Corylus avellana Lycopodium clavatum Laurus nobilis Medicago sativa Verbascum plomoides Levisticum officinale Origanum majaronae Rubus idaeus Bellis perenis Thymus serpyllum Melilotus officinalis Melissa officinalis Saponaria officinalis Artemisia vulgaris Cichorium intybus Daucus carota Sempervinum tectorum Equisetum arvense Calendula officinalis Olea europaea Juglans regia Avena sativa Hyssopus officinalis Capsicum annuum Sylibum marianum Artemisia dracunculus Petroselium crispum Potentilla anserina Alchemilla vulgaris Centaurea cyanus Agropyron repens

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

KATEGORIJA H)

H H H Z H Z

H H H H H H H Z H H H H H H H H Z H H H H H H H H H H H H H H H H

5

Slovensko ime rastline Plešec Pljučnik Poprova meta Potrošnik Praprot Pravi kostanj Pravi pelin Pravi žafran Pšenica Ptičja dresen Pušpan Rabarbara Ranjak Rdeča pesa Rdeči bor Regrat Repik Repinec Repuh Resa Rman Robida Roženkravt Rožmarin Sivka Sladki koren Slez ali ajbiš Slezenovec Smetlika Smreka Sončnica Sporiš Srčna moč Šentjanževka Šetraj Šipek Tavžentroža Trobentica Trpotec, ozkolistni Trpotec, širokolistni Vedno zeleni gornik Veliki oman Vijolica, dišeča Vijolica, divja Vinska rutica Virginski nepozebnik Vratič Vrba Vrednik Vrtna materina dušica , vrtni timijan Vrtnica Zajčja deteljica

LATINSKO IME Capsella bursa pastoris Pulmonaria officinalis Metha piperita Cichorium intybus Pteridium aquilinium Castanea sativa Artemisia absinthium Crocus sativus Triticum aestivu, Polygonum aviculare Buxus sempervirens Rheum officinale Anthyllis vulneraria Beta vulgaris Pinus sylvestris Agrimonia eupatoria Agrimonia eupatoria Articum lappa Pesatises hybridus Calluna vulgaris Millefolii herba Rubus fruticosus Pelargonium roseum Wild Rosmarinus officinalis Lavandula officinalis Glycyrrhyza uralensis Althaea officinalis Mulva silvestris Euphrasia officinalis Picea excelsa Helianthus annuus Verbena officinalis Potentilla erecta Hypericum perforatum Satureja hortensis Rosa canina Centaurinum minus Primula veris Plantago lanceolata Plantago major Arctostaphylos uva-ursi Inula helenium Viola odorata Viola tricolor Ruta graveolens Hamamelis virgiana Tanacetum vulgare Salix alba Teuchrium chamaedrys Thymus vulgaris Rosa centifolia Oxalis acetosella

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

KATEGORIJA Z H H

H Z H H H

H H H H H

H H H H H H H H H H Z H H H H H Z Z Z H Z H Z

H H

6

Slovensko ime rastline Zdravilni jetičnik Zelena Zimzelen Zimzeleni gornik Zlata rozga Žajbelj

LATINSKO IME Veronica officinalis Apium graveolens Vinca minor Arctostaphylos uva ursi Solidago virgaurea Salvia officinalis

Ženikelj

Sanucula europaea

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

KATEGORIJA H

H Z* (kot začimba je H)

7

OSNOVNA PRAVILA ZA NABIRANJE, SUŠENJE IN SHRANJEVANJE ZDRAVILNIH RASTLIN Če želimo, da bodo nabrane zdravilne rastline uporabne in učinkovite je potrebno poznati: -

-

1.

zdravilne rastline; učinkovine, ki jih zdravilna rastlina vsebuje in njihovo delovanje; namen in uporabo posamezne zdravilne rastline (vsaka rastlina ima drugačne sestavine in drugačne lastnosti in vsaka rastlina ne pomaga vsem ljudem enako) ter osnovna pravila za nabiranje, sušenje in shranjevanje zdravilnih rastlin.

»RASTLINE VEDNO NABIRAMO V NARAVI«

Ker rastline rastejo v naravnem okolju, moramo skrbno paziti, da ne povzročamo škode, tako, da s koraki neorganizirano teptamo vse pred seboj. V gozdu in na travniku moramo upoštevati, da je vsako zemljišče last nekoga in njegova last so tudi rastline, ki tam rastejo. Če je lastnik znan ga vprašamo za dovoljenje.

2.

»KOLIČINA NABRANIH ZDRAVILNIH RASTLIN«

Zdravilnih rastlin naberemo le toliko, kot jih potrebujemo za svojo uporabo predvidoma za 1 leto.

3. »NABIRAMO SAMO TISTE RASTLINE, KI JIH DOBRO POZNAMO« Rastline moramo natančno poznati in prepoznati, da jih ne zamenjamo med seboj.

Poznati moramo tudi učinkovine, ki jih rastlina vsebuje ter namen in zdravilnost uporabe, kajti vsaka rastlina ima drugačne sestavine in drugačne lastnosti in vsaka rastlina ne pomaga vsem ljudem enako. Rastlin ne gremo nabirat s priročnikom v roki, ker moramo rastline, ki jih bomo uporabljali zelo dobro poznati.

4. »NIKOLI NE NABIRAMO ZAŠČITENIH ALI REDKIH RASTLIN« Nikoli ne nabiramo zaščitenih rastlin ( rumeni svišč, kranjski jeglič, lepi jeglič ali avrikelj, …) ali redkih rastlin (če nabiramo cvetove redkih rastlin obstaja nevarnost, da jim onemogočimo rast, saj ne morejo razviti semena, ki je potrebno za nadaljnje razmnoževanje, z nabiranjem korenin pa lahko rastlino dokončno uničimo). Če v domači lekarni potrebujemo katero od teh rastlin, jo kupimo v lekarni.

5. »RASTLIN NE NABIRAMO NA VSEH POVRŠINAH« Rastlin ne nabiramo ob cestah in poteh, tik ob železniški progi, ker so te rastline prašne in so brez uporabne vrednosti, prav tako ne v bližini tovarn in industrijskih odplak ali kjer so gnojeni travniki. Rastline nabiramo najmanj 200 m stran od teh površin.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

8

6. »VARUJMO NARAVO IN NE UNIČUJMO RASTLIN« Ne uničujmo celih rastlin s puljenjem ali nesmiselnim trganjem. Vedno nabiramo samo tiste rastlinske dele, ki jih potrebujemo in pazimo, da ne poškodujemo preostalih delov ali cele rastline.

7. »NABIRAMO LE ODRASLE RASTLINE« Nabiramo le odrasle rastline, mlajše pustimo, da se razvijejo in osemenijo. Če nabiramo cele rastline, jih moramo pustiti dovolj za seme. Pri izkopavanju korenin pazimo, da rastline ne izkoreninimo in vedno pustimo še nekaj nedotaknjene rastline.

8. »NABIRAMO LE ZDRAVE RASTLINE« Nabiramo le zdrave rastline oziroma njihove dele. Porumenelih, porjavelih, starih, prašnih, nagnitih, rjastih, od gliv napadenih, objedenih ali drugače poškodovanih rastlin ne nabiramo, ker nimajo zdravilnega učinka.

9. »RASTLINE NABIRAMO PO DOLOČENEM REDU IN JIH NE MEŠAMO MED SEBOJ« Rastlin ne nabiramo brez reda in nikoli jih ne mešamo med sabo. Vsako rastlino naberemo posebej in tudi posebej posušimo. Če nabiramo več različnih rastlinskih delov, jih ločujmo sproti – korenine dajemo v posebno posodo, da preostalih delov rastline ne zamažemo s prstjo. Nabranih zelišč ne tlačimo, ker se zmečkajo in se tako rada vnamejo, segrejejo in pokvarijo.

10. »ČAS NABIRANJA ZELIŠČ« Pomemben je pravi čas nabiranja zelišč, ker se zdravilna moč rastline porazdeli preko dneva in tudi glede na Luno. Uporabljamo setveni koledar in lunine mene, ki ima opisne simbole kdaj so primerni dnevi za nabiranje cvetov, listov, korenin, in plodov. Na ta način naj bi bile vsebnosti v zdravilnem delu rastline še večje in obstojnejše. Dnevi cveta so namenjeni za nabiranje cvetov, dnevi plodov za plodove, dnevi korenin za korenine, dnevi za liste pa so primerni za nabiranje listov. Zdravilne rastline nabiramo skozi celo leto, odvisno od vrste in dela rastline, ki ga nameravamo nabrati. Izognemo se opoldanski vročini in močni sončni pripeki. Najprimernejši čas za nabiranje je dopoldne, ko sonce še ne pripeka, ali pozno popoldne, ko sonce izgubi svojo moč. Zvečer je zdravilnost rastlin manjša zaradi dnevnega kroženja sokov.

Cele rastline nabiramo takrat, ko začnejo cveteti.

Korenine in druge podzemne dele (korenike, gomolji) nabiramo vedno pred cvetenjem, to je spomladi, še bolje pa jeseni (oktober,november). Novejša znanstvena spoznanja kažejo, da je vsebnost zdravilnih učinkovin v koreninah neprimerno višja v jeseni kot spomladi, zato strokovnjaki priporočajo nabiranje korenin in drugih podzemnih delov v jeseni, ko se sokovi umikajo v zemljo, vendar preden popolnoma odmrejo nadzemni deli (da ni več listov in cvetov, ker drugače se sokovi zadržujejo v njih), da rastline še lahko prepoznamo. Podzemne dele, korenine, gomolje, korenike izkopljemo tako, da kopljemo z motiko ali lopatko jamico najmanj 10 cm stran od stebla rastline. Nato jih očistimo prsti, kolikor se le da.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

9

Operemo jih v tekoči vodi ali pod pipo. Nikakor jih ne smemo prati z vročo vodo, da jih ne izlužimo.

Cvetove in socvetja (bezeg, rman) nabiramo sredi cvetenja, nikdar takrat, ko že napol odcvetijo. Nabiramo jih kadar sije sonce in so popolnoma razcveteli.

Skorjo in lubje nabiramo spomladi in sicer le od mladih poganjkov in tanjših vej.

Okrog lubja in skorje zarežemo z ostrim nožem v razmaku 2-3 cm, nato pa obe prečni zarezi povežemo z dvema ali tremi vzdolžnimi rezi.

Liste (ločimo pritalne, spodnje in srednje) nabiramo opoldne, ko se je že posušila rosa in ko so listi popolnoma razviti, to je v času, ko rastline začne cveteti ali je že vzcvetela.

Popke nabiramo preden se pojavijo listi. Vendar pa moramo paziti, da ne zamenjamo rastline, ker še ni popolnoma razvita.

Semena in sadeže nabiramo ves dan, še pred čisto dozorijo.

11. »RASTLINE NABIRAMO V SUHEM VREMENU« Rastline nabiramo samo v suhem vremenu, nikoli zjutraj, ko je še rosa. Rastlin ne nabiramo kadar dežuje ali takoj po dežju, v močni megli ali v jutranji rosi oziroma jih nabiramo samo v popolnoma suhem sončnem vremenu saj imajo takrat rastline največjo moč. Zaradi vlage nadzemni deli potemnijo, počrnijo, postanejo pegasti in so brez vrednosti. Po večdnevnem deževju počakamo vsaj tri dni, da rastlina znova pridobi zadostno količino učinkovin.

12. »RASTLINE NABIRAMO V VREČKE ALI KOŠARE, KI PREPUŠČAJO ZRAK« Zdravilne rastline nabiramo v papirnate ali platnene vrečke ali v pletene košare, ki prepuščajo zrak. Jih ne trgamo ampak odrežemo s škarjami ali nožem. Uporabimo tudi vrtne rokavice ali pa nabiramo tako, da med palec in kazalec damo papir, da rastline ne pridejo v neposreden stik s človeško kožo (možnost alergij, , dermatitisi, poškodbe kože-pekoča kopriva).

13. »ZELIŠČA MORAMO POSUŠITI HITRO« Zdravilne in aromatične rastline redko uporabljamo sveže, večinoma jih posušimo v tako imenovane rastlinske droge. Droga je vsa rastlina ali posamezen del rastline, bodisi korenina, korenika, gomolj, čebulica, steblo, skorja (lubje), les, vršički oziroma poganjki, vejice, peclji, listi, popki, cvetovi, brazde pestičev, storžki, plodovi, seme, osemenje, trosi in šiške.

Ko rastlino utrgamo, se takoj začne razkrojevalno delo encimov in drobnoživk, ki pokvarijo vrednost zdravilne rastline, če tega pravočasno ne preprečimo. Rastline je treba posušiti hitro, da ohranijo barvo, saj so porumenela in obledela brez vrednosti.

Ko rastlini odvzamemo vodo, onemogočimo drobnoživke, ki brez vode ne morejo živeti in se razmnoževati. Sušimo jih vedno takoj po nabiranju, in sicer v suhem, čistem in zračnem nekoliko temnem prostoru, najbolje na podstrešju. Če jih sušimo na prostem, jih je treba sušiti v senci, nikdar na soncu. Sonce oziroma premočna svetloba in toplota pri večini zdravilnih rastlin uničita njihove učinkovine. Zaradi rose in dežja jih nikoli čez noč ne puščamo zunaj. Rastline na tanko položimo na čisto

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

10

podlago (ovojni papir, lesa za sušenje). Med sušenjem jih večkrat obrnemo, preložimo ali celo zamenjamo vlažno podlago. Plodove lahko sušimo tudi v pečici, ampak temperatura ne sme preseči 36ºC. Socvetja in zeli lahko sušimo tudi obešene v šopkih na vrvicah, s cvetovi navzdol, da se vanje steče vsa zdravilna vsebnost. Korenine temeljito očistimo zemlje in jih nato operemo. Pred sušenjem jih nastrgamo, narežemo na kolobarje ali trakove ter enakomerno razporedimo po papirju, ki vpija vlago. Sušimo jih v pečici pri temperaturi 50 do 60 ºC. Ko postanejo krhke, jih stremo ali zmeljemo in shranimo. Rastline so suhe, če se listi v rokah drobijo, stebla in skorje pa lomijo. Pravilno posušeni deli zdravilnih rastlin se imenujejo droge.

Po pravilnem sušenju rastline obdržijo prvotno barvo in večino zdravilnih snovi.

Posušene rastline zdrobimo ali narežemo.

14. »ZDRAVILNE RASTLINE HRANIMO V SUHEM IN TEMNEM PROSTORU« Posušene rastline lahko hranimo v papirnatih vrečkah z dvojno steno, ki jih dobro zapremo ali v kartonski škatli, v platneni vrečki . Najbolje je dobro posušene rastline hraniti v stekleni posodi s pokrovom, ker tako ohranijo zdravilne učinkovine in njihova uporabnost je do dve leti. Zdravilne rastline hranimo v suhem in temnem prostoru.

Vrečka, škatla ali steklena posoda morajo biti označene z imenom nabrane rastline in datumom kdaj smo rastlino shranili.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

11

UČINKOVINE, KI JIH VSEBUJEJO ZDRAVILNE RASTLINE Vrste zdravilnih učinkovin in njihovo delovanje Zdravilne rastline so zdravilne zaradi učinkovin, ki so nakopičene v posameznih delih rastlin, njihova koncentracija pa je odvisna od vrste, zvrsti in sorte, rastišča, podnebja, vremena, letnega časa, od razvojne faze rastline, pri gojenih zdravilnih in aromatičnih rastlinah pa tudi od načina pridelave.

Kljub temu, da se v praksi največ poudarja, da delovanje rastlin temelji na medsebojnem učinkovanju več sestavin, pa ne moremo mimo spoznanja, da lahko skupinam sestavin ali posameznim sestavinam pripišemo določeno vodilno vlogo pri učinkovanju.

Zdravilne rastline vsebujejo več zdravilnih snovi oziroma učinkovin. Prevladujoča učinkovina v zdravilni rastlini pa določa področje njene uporabe, torej ima najpomembnejšo (vodilno vlogo) in opredeljuje zdravilne lastnosti rastline, ostale pa podpirajo delovanje glavne učinkovine in poskrbijo za izboljšanje okusa in vonja.

Delovanje zdravilne rastline pa je posledica skupnega delovanja vseh zdravilnih snovi v rastlin. Zdravilne učinkovine niso enakomerno porazdeljene po rastlini. Pri nekaterih rastlinah jih je več v cvetovih, drugje v listih ali v koreninah, pa tudi v drugih delih. Prav tako je znano, da pri isti zdravilni rastlini lahko najdemo iste zdr. učinkovine vendar je njihova količina lahko zelo različna in je odvisna od pogojev v času rasti (vrsta, kakovost tal, klimatske razmer, rastišče), ter pogojev med spravilom in po njem (način spravila,sušenje in skladiščenje), rastišča, časa nabiranja in tudi od obdelave.

Zdravilni učinek rastlin pa ni viden takoj tako kot pri konvencionalnih zdravilih, ampak je opazen šele po daljši uporabi (4-6 tednih).

Zdravilne snovi farmacevtska industrija uporablja kot podlago ali vzorec za izdelavo zdravil.

Pri zdravilnih rastlinah se pogosto uporablja izraz droga, ki je skupno ime za posušene rastlinske dele rastlin. In najbolj pomembno je, da vsak uporabnik zelo dobro pozna najpomembnejše zdravilne rastline in učinkovine v drogi, če želi razumeti njihovo delovanje.

1. OGLJIKOVI HIDRATI (monosaharidi, oligosaharidi, polisaharidi) - Monosaharidi Najbolj razširjeni so glukoza-prisotna, ki je v sladkih sadežih, največ jo je v grozdju in v medu. Fruktoza-v medu, trsnem sladkorju, uporabljajo jo diabetiki.

Invertni sladkor je mešanica glukoze in fruktoze (največ je v medu). Poznamo še manitol (sladkorni alkohol); sorbitol (sladkor v jabolkih, hruškah, slivah, marelicah, češnjah, največ v jerebiki- ta sladkor po razkroju v jetrih preide v fruktozo in ne zvišuje krvnega sladkorja in se uporablja kot diabetični sladkor); ksilitol (ne zvišuje krvnega sladkorja); inositol (oves, pšenica, ječmen-se uporablja pri obolenjih jeter); sladkorne kisline; - Oligosaharidi Saharoza ali trsni sladkor-uporabljamo ga vsakodnevno in ga pridobivajo iz sladkorne pese ali sladkornega trsa in povzroča povišanje krvnega sladkorja.

Maltoza je v kalečih semenih (nastaja pri varjenju piva iz ječmenovega škroba in se priporoča ljudem, ki imajo probleme z občutljivo črevesno sluznico). Laktoza

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

12

ali mlečni sladkor je v mleku in ga razkroji encim laktaza, bakterije mlečnega kisanja pa ga spremenijo v mlečno kislino-jogurt, kislo mleko se uporablja za normaliziranje črevesne flore.

- Polisaharidi Polisaharidi (škrob, lihenin, celuloza, inulin) so različne rastlinske sluzi, katerih lastnost je ta, da v prisotnosti vode močno nabreknejo pri čemer nastane gosta, viskozna in sluzasta tekočina-sluz (največ jo vsebujejo lan, islandski lišaj, slez). Sluz v tankem sloju pokrije površino sluznice, jo zaščiti pred dražljaji in ublaži delovanje teh dražljajev ter zmanjša preobčutljivost sluznice na dražljaje: Sluzi ugodno delujejo na peristaltiko. Značilno je, da proti kašlju potrebujemo predvsem sluzi. Z njimi blažimo kašelj, zaščitimo sluznico prebavnega trakta. Polisaharidi so sestavljeni iz množice monosaharidnih enot. Pri razpadu polisaharidov pa nastane ena sama vrsta sladkorja ali pa več različnih. Polisaharidi nimajo sladkega okusa in so slabo topni v vodi ali celo netopni: škrob v obliki sluzi (ščiti sluznico prebavnega trakta-riž, ovseni kosmiči), inulin je posebna vrsta škroba, največ ga je v radiču in se celo lahko uporablja kot nadomestek za kavo (cikorija, korenina potrošnika; inulin je priporočljiv za diabetike); celuloza (stebla lanu, bombaža, kopriva-človek je ne uporablja); pektini (delujejo kot zaščitna obloga sluznice-jabolka, lupina limone in pomaranče, fige, repa, rdeči ribez; rastlinski gumiji ( se nahajajo v drevesni skorji in se izločijo pri mehanski poškodbi skorje. So v obliki prozorne tekočine, ki se na zraku hitro posuši (gumije izločajo češnja,sliva, breskev, največ pa akacija-uporabljajo se kot lepilo za izdelovanje pastil in sladkarije); sluzi so v rastlinah v celičnem soku ali v celičnih stenah. Topne so v mrzli ali v topli vodi in niso lepljive. Delujejo proti vnetjem.

Zunanje jih uporabljamo pri furunklih, ognojkih, vnetjih žlez, ustne votline in žrela ter pri kožnih problemih, notranje pa pri vnetjih prebavil, proti driskam in kot odvajalna sredstva.

V skupino ogljikovih hidratov spadajo tudi rastlinske sluzi, ki v stiku z vodo nabreknejo in pri tem nastane gosto tekoča, sluzasta tekočina. Delujejo tako, da v tankem sloju prekrijejo sluznico in jo varujejo pred škodljivim delovanjem mnogih dražečih snovi, pred nadaljnjim draženjem in delujejo pomirjevalno Pomirjajo dražeč kašelj, če pa pridejo v prebavila, delujejo rahlo odvajalno, ker rahljajo črevesno vsebino in jo naredijo bolj spolzko. Zato jih uporabljamo za zaščito sluznic dihal ob kašlju (npr. liste in korenike sleza in liste slezenovca), sluznice črevesja ob driski (npr. seme kutine). Po drugi strani pa nekatere rastline uporabljamo kot odvajalo, ker učinkujejo kot drsljivci črevesne vsebine (npr. laneno seme).

Sluzi najdemo v koreninah, gomoljih, listih, cvetovih in semenih rastlin. Sluz varuje vneto sluznico. Med boleznijo se vrsta kašlja lahko spreminja, zato moramo temu primerno spreminjati tudi vrsto čaja.

Droge s sluzmi: Korenina sleza ajbiža

ali Vsebuje inulin in veliko sluzi. Lajša in miri draženje in vnetje sluznice v ustih, žrelu, zgornjih dihalnih poteh, sluznico želodca in črevesnega trakta ter preprečuje draženje na kašelj. Pripravimo si čaj iz korenin, ki jih določen čas namakamo v vodi.

List in cvet slezenovca Vsebuje veliko sluzi (10 do 20%) in tudi flavonoide, zato miri razdraženo sluznico dihalnih poti preprečuje draženje na suh kašelj ter umirja kašelj.

List ozkolistnega Vsebuje aukubin ter čreslovine. Deluje na zmanjšanje trpotca draženja zg. dihalnih poti in vnetij sluznic ustne in žrelne sluznice ter blaži kašelj. Hladen izvleček uporabimo za obkladek na koži pri vnetju, ker deluje antibakterijsko.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

13

List trpotca

širokolistnega Vsebuje veliko sluzi in deluje rahlo antibiotično.

Uporabljamo ga pri bronhitisu in vnetju sapnika, ker blaži in umirja kašelj ter pospešuje izkašljevanje pri bronhitisu, ustavlja draženje sluznice v ustih. Pomaga tudi pri želodčnih in črevesnih vnetjih, ker čudovito obnavlja sluznico.

Laneno seme Deluje odvajalno, ker sluz v črevesju nabrekne in poveča volumen stolice, ki pospeši peristaltiko. Laneno seme (1-2 jedilni žlici neposredno pred uporabo zdrobimo in ga ne namakamo) zaužijemo z veliko količino tekočine. Učinek je viden v 2-3 dneh.

Korenina ameriškega Vsebuje ester kavne kisline in se uporablja za krepitev slamnika odpornosti organizma pri prehladnih obolenjih v grlu, nosu in žrelu. Uporabljamo tinkturo, ki smo jo pripravili iz dvoletnih korenin slamnika, dodamo tudi ostale dele rastline, cvet, steblo in liste.

Islandski lišaj Vsebuje veliko sluzi in nekaj grenčin. Miri razdraženo sluznico dihalnih poti in preprečuje oziroma blaži draženje na kašelj. Varuje tudi sluznico prebavnega trakta.

Priporočljiv je pri šibkem dražečem kašlju Riž (neobdelani), Vsebujejo veliko škroba. Sluz ščiti sluznico prebavnega ovseni kosmiči trakta.

Korenina potrošnika, Vsebujejo inulin in je nadomestek za kavo (diabetiki). cikorija Jabolka, pomarančne Vsebujejo pektine-sladkorne kisline, ki ščitijo sluznico, tako, in limonina lupina, rdeči da na njej naredijo oblogo, posebej je ta funkcija ribez, fige, repa pomembna pri driskah pri (naribano postano jabolko).

Pljučnik Vsebuje precej sluzi za izkašljevanje.

Velikocvetni lučnik Vsebuje veliko sluzi, tudi čreslovine in saponine. Blaži draženje in raztaplja sluz. Uporabljamo ga pri pojemajočem bronhitisu. Primeren je pri vnetju sluznice bronhijev z vročino, saj saponini pospešujejo potenje in nižajo vročino.

Lapuh Vsebuje veliko sluzi. Blaži draženje in redči sluz pri močnem kašlju. Vendar pa je njegova uporaba z zdravstvenega vidika sporna, ker vsebuje pirolizidinski alkaloid, ki povzroča raka. Zato so zdr. oblasti v nekaterih državah omejile njegovo uporabo na 6 g kot največji dnevni odmerek, čaj pa je dovoljeno uživati največ tri tedne 2. MASTI, OLJA, VOSKI IN DRUGI LIPOIDI Masti, olja in druge spremljajoče snovi, predstavljajo skupino lipidov. Lipide delimo v nevtralne maščobe (masti, olja) in lipoide (vosek, lecitin, steroidi, maščobni alkohol, karotenoidi, vitamini (A, D, E, K).

Po sestavi maščobnih kislin delimo olja in masti v štiri skupine: 1. Masti z veliko količino nasičenih maščobnih kislin: maslo, živalska mast, loj, kokosova in kakavova mast. Pri sobni temperaturi so trdne.

2. Olja z enkrat nasičenimi maščobnimi kislinami (oleinska kislina): olivno olje.

3. Olja z dvakrat nenasičenimi maščobnimi kislinami (linolna kislina): sončnično, laneno, sojino olje in olje iz žitnih kalčkov; 4. Olja z večkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami: laneno olje, ribje olje

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

14

Maščobe z nenasičenimi maščobnimi kislinami so olja, ki se pod vplivom zraka, svetlobe, toplote in mikroorganizmov spremenijo. Postanejo žarka, se zasmolijo in osušijo.

V listih in cvetovih je običajno le 0,5-5% maščob, v sadežih in semenih pa celo več kot 50%.

Masti in olja so v vodi netopna. Pri daljšem stresanju se olje v vodi razprši v obliki majhnih kapljic, zato dodajamo emulgatorje za vezavo maščob in vode, to so alkoholi, lecitin, čebelji vosek. Zaradi velike kapilarnosti olja in maščobe prodirajo v zgornje plasti kože.

3. ANORGANSKE SPOJINE (jod, silicijev dioksid-kremenčeva kislina) V rastlinah najdemo soli teh kislin (silikati). Kisline so pomembne za vezno tkivo, kite, ovojnice,kožo, nohte in lase. Uporabljamo jih v primeru starostnih sprememb (obrabe) in, športnih poškodb. Pomanjkanje povzroči krče in celulit.

Droge z anorganskimi kislinami: Njivska preslica Je rastlina, ki vsebuje največ silicijeve kisline od vseh rastlin, vsebuje pa tudi še kremenčevo kislino, flavonoide in deluje diuretično (pospešuje odvajanje vode iz organizma) ter se uporablja pri vnetju ledvic in mehurja. Uporablja se tudi za grgranje in izpiranje ustne votline ter za krepitev vezivnega tkiva.

Ozkolistni trpotec Vsebuje kremenčevo kislino Ptičja dresen Vsebuje silicijevo kislino in je primerna za zdravljenje pljučnih obolenj in za spodbujanje presnove. Uporabna je enako kot preslica, z razliko, da ima preslica več silicijeve kisline in je bolj uporabna.

Oves Vsebuje silicijevo kislino in deluje krepčilno na presnovo in vezivno tkivo. Ker vsebuje alkaloid indol, deluje pomirjevalno, da lažje zaspimo.

4. ORGANSKE/SADNE KISLINE IN AMINOKISLINE Sadne kisline so prisotne v rastlinah in njihovih plodovih. Sem spadajo vinska, jabolčna in citronska kislina. Nastajajo v rastlinskem organizmu iz ogljikovih hidratov.

Vinska kislina nastaja pri različnih vmesnih stopnjah z oksidativno razgradnjo glukoze. Jabolčna in citronska kislina pa nastajata iz pirogrozne kisline in predstavljata vmesno stopnjo v citratnem ciklusu.

Aminokisline so gradbeni material beljakovin, strukturni elementi encimov, hormonov, proteinov, peptidnih antibiotikov. Kot primarni metaboliti niso pomembni za zdravljenje, ampak šele sekundarni produkti, ki iz njih nastajajo so pomembnifenilpropani ali alkaloidi.

Droge z organskimi kislinami in aminokislinami: Plod šipka brez Vsebuje jabolčno in citronsko kislino, ki mu dajeta okus in barvo semen ter se uporablja pri težavah s sklepi.

Zel koprive Vsebuje klorofil, vitamine, sterole, karotenoide, kremenčevo kislino, kalijeve in kalcijeve soli ter organske kisline (mravljična, ocetna). V pekočih dlakah so biogeni amini. Zunanje in notranje

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

15

Korenina koprive Bela vrba

se uporablja za revmatične težave (histamin), kot diuretik, ki povečuje količino urina in se uporablja pri vnetjih urinarnega trakta ter za nego las. Rahlo znižuje tudi sladkor v krvi.

Vsebuje čreslovine in sterole in se uporablja pri zdravljenju benignega adenoma prostate.

Vsebuje salicilno kislino in deluje kot antioksidant.

5. GLIKOZIDI Glikozidi so posebne snovi, ki se pri stiku z vodo razcepijo na dva dela, na sladkorni in nesladkorni del oziroma kemično aktivno snov, ki tudi določa način učinkovanja glikozida. Najbolj znani so srčni glikozidi iz rdečega naprstca in šmarnice, fenolni glikozidi iz gornika, odvajalno delujoči antranoidi iz lubja krhlike in listov sene.

Gorčični glikozidi so v hrenu, kreši, česnu, čebuli in gorčici. Tudi učinkovanje lipovega cvetja, ki pospešuje znojenje je posledica delovanja glikozidov. Glikozidi delujejo na srčno mišico, prebavni trakt in na sečila, itd..

Najpomembnejši glikozidi so: Srčni glikozidi Srčni glikozidi delujejo na dinamiko in ritmiko bolne srčne mišice. Obolelo srce je zelo občutljivo za srčne glikozide, reagira že na zelo majhne odmerke. Srčni glikozidi so strupeni. Imajo majhno terapevtsko širino, zaradi česar je nevarnost predoziranja zelo velika. Povečajo moč kontrakcije srčne mišice in tako povečajo zmogljivost srca.

Frekvenca utripa se zmanjša, pritisk v venoznem krvnem sistemu se zmanjša, s tem pa se zmanjša zastoj v venskem sistemu, izboljša se cirkulacija krvi, ki povzroči diurezo in zmanjšajo se edemi. Droge, ki spadajo sem so sestavine zdravil označenih z oznako ZR, kar pomeni, da se lahko uporabljajo le pod zdravniškim nadzorom in se dobijo le na recept. Slaba stran srčnih glikozidov je tudi ta, da se kopičijo v telesu. Telo jih sicer zelo dobro resorbira, a zelo težko jih izloča. Sem uvrščamo naslednje droge: naprstanec, zel spomladanskega zajčjega maka, zel šmarnice, list oleandra, morska čebula, korenina jegliča.

Antrakinonski glikozidi Delujejo v debelem črevesu, odvajalno. Delujejo tako, da dražijo črevesno sluznico, pri čemer sprostijo več histamina, povečajo peristaltiko in izločanje sluzi. Pri daljši uporabi se telo na njih navadi, lahko pa pride tudi do poškodbe jeter in ledvic. Nikoli jih ne uporabljamo pri otrocih in nosečnicah, med menstruacijo in pri hemeroidih.

Sem spadajo korenina rabarbare, skorja navadne krhlike, plodovi čistilne krhlike, sena in aloja.

Hidrokinonski glikozidi Sem spadata arbutin in metilarbutin, ki sta v glikozidni obliki neučinkovita. Šele pri prehodu skozi ledvice dobita svojo antibakterijsko moč (ko se sladkor odcepi). Da so ti glikozidi bolj učinkoviti dodamo čaju sodo bikarbono (natrijev hidrogenkarbonat), da postane urin bazičen Droge z glikozidi: Vedno zeleni Deluje antibakterijsko in se uporablja ob vnetjih ledvic, izogibati pa se gornik mu morajo ljudje, ki imajo težave z želodcem, saj gornik zelo draži želodec.

Jesenska vresa Vsebuje hidrokinonski glikozid v manjši količini.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

16

Cvet arnike

Vsebuje glikozide, flavone, grenčine in eterično olje. Uporabljamo jo zunanje pri udarninah, zmečkaninah, izvinih pri površinskem vnetju ven, pri trombozah, pri revmi, bolečinah mišic in sklepov, ker deluje protivnetno in antiseptično. Notranje je ne uporabljamo.

6. SAPONINI Saponini v stiku z vodo tvorijo gosto peno. Ime so dobili po lat. Sapo, ki pomeni milo.

Sluz se ob prisotnosti saponinov zmehča in jo lažje izkašljamo. Zaradi rahlega draženja sluznice spodbuja izločanje žlez. Funkciji saponinov sta torej olajševanje izkašljevanja in redčenje goste snovi. Zato se v zdravilstvu uporabljata predvsem dve lastnosti saponinov: draženje sluznice (npr. bronhijev pri respiratornih boleznih), ki pospešuje izločanje sluzi in olajšuje izkašljevanje, hkrati pa se izločena sluz zaradi manjše površinske napetosti utekočinja in v prebavilih okrepijo peristaltiko in delujejo rahlo dražilno na želodčno sluznico ter refleksno pospešujejo izločanje vseh žlez.

Pomagajo pri zdravljenju raznih kožnih vnetij, zmanjšujejo otekline ter omogočajo drugim zdravilnim snovem, da lažje prodrejo skozi kožo.

Saponini so močno razširjeni v rastlinskem svetu in se nahajajo v koreninah, gomoljih, cvetovih, plodovih in semenih rastlin. Zdravilne rastline bogate s saponini uporabljamo za odstranjevanje sluzi iz dihalnih organov pri vztrajnem kašlju.

Saponini delujejo tako, da dražijo želodčno sluznico, ki izzove refleksno draženje živcev, ki vplivajo na izločanje žlez (jačanje bronhialne sekrecije in sekrecije želodca). Razredčena sluz (sekret) se potem lažje izkašlja. Ker saponini dražijo tudi ledvični epitel delujejo diuretično, pospešujejo izločanje vode iz telesa, zmanjšujejo otekline in delujejo protivnetno. Za saponine je značilno, da zaradi draženja ledvičnega epitela povečujejo tudi diuretični učinek različnih flavonoidov, zato jih uporabljamo v kombinaciji z njimi (gladež, preslica, breza, lučnik). Prevelike količine saponinov lahko razdražijo želodčno in črevesno sluznico.

Droge s saponini: Korenina sladkega Vsebuje glicirizin. Celi želodčne razjede ter pospešuje izločanje korena bronhialne sluzi in deluje proti vnetjem. Dolgotrajno uživanje povzroči nastajanje edemov, zmanjšanje izločanja soli in s tem povzroči zadrževanje soli v telesu..

Cvetoča zel zlate Dražijo ledvični epitel in pospešujejo izločanje seča ter rozge, gladež, povečujejo diuretični učinek flavonoidov. Ker delujejo njivska preslica, diuretično, spazmolitično (proti krčem) in protivnetno in so breza, primerni za lajšanje težav pri vnetjih ledvic. drobnocvetni lučnik, divja mačeha Zel materine Uporabljajo se pri trdovratnem kašelju, ker zmehčajo sluz in jo dušice, list redčijo ter tako olajšujejo izkašljevanje in pospešujejo izločanje evkaliptusa, bronhialne sluzi. Lučnik deluje tudi antibiotično korenina milnice, lučnik, list bršljana Seme divjega Vsebuje escin in se uporablja za zgoščanje žilne stene. kostanja Zmanjšuje prehodnost krvnih kapilar za tekočino in beljakovinske molekule ter preprečuje nastanek edema. Kot mazilo se uporablja pri zdravljenju krčnih žil in hemeroidih (mazilo) Pljučnik Vsebuje saponine in sluzi in ga uporabljamo za izkašljevanje.

Korenina šparglja Pospešuje odvajanje vode, blago odvaja tudi na blato, ne uporabljamo pa jih pri vnetju ledvic.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

17

7. AROMATSKE SPOJINE Kumarini Kumarini so kisline, ki nastanejo pod vplivom svetlobe in se sprostijo ob sušenju rastline. Kumarin povzroča pri sušenem senu značilen vonj po dišeči perli in se zaradi visoke toksičnosti (strupenosti) ne sme uporabljati v terapevtske namene. H kumarinom spadajo tudi alfatoksini, ki so sekundarni presnovni produkt plesni, ki je najmočnejši kancerogen. Nastaja pri plesni na hrani in toksično deluje na jetra in ledvice ter povzroča kronično zastrupitev jeter in jetrnega raka.

Lignani in lignin Prisotni so v določenih smolah. medene Vsebuje kumarinske derivate in se uporablja pri popuščanju venskih žil in pri hemeroidih, zunanje kot obkladek pri zmečkaninah in udarninah.

List Vsebuje arbutin in dezinficira sečila ter se uporablja kot pomožna vednozelenega terapija pri zdravljenju vnetja mehurja in ledvičnih čašic. Uporaba gornika se ne priporoča ljudem, ki imajo težave z želodčno sluznico, ker jo draži.

Zel detelje

Poliketidi Droge z floroglucinskimi derivati Storžki hmelja Ženski storžki so prekriti z lupulinskimi žlezami, ki proizvajajo rumen lepljivi prah lupulin, ki vsebuje eterično olje in smolo, tako imenovano hmeljevo grenčino. Uporablja se pri nemiru, motnjah spanja. Zaradi grenčine pospešuje apetit in povzroča sekrecijo želodčne kisline. Izogibajo naj se ga ljudje, ki imajo težave z želodčno kislino.

Derivati antracena Delujejo odvajalno in zdravilne rastline iz te skupine so nevarne (ZR). Uporablja se jih lahko le pod zdravniškim nadzorom (korenina rabarbare, skorja navadne krhlike, zel šentjanževke) Zel šentjanževke Vsebuje hipericin, ki preko živčnega sistema vpliva na delovanje žlez, spodbuja prebavo ter lajša depresijo. Zunanje jo uporabljamo kot antiseptik pri zagnojenih ranah in turih.

8. FLAVONOIDI Pod imenom flavonoidi so združene različne, po osnovnem kemijskem skeletu podobne rastlinske učinkovine, ki jih najdemo v številnih rastlinskih družinah. Ime izhaja iz rumene barve številnih rastlin, ki vsebujejio flavonoide (latinsko ime flavus pomeni rumen). Uporabljamo jih predvsem za preprečevanje bolezni, uravnavanje encimske presnove v celicah. Flavonoide lahko uživamo daljši čas, ker se v telesu zadržujejo kratek čas in jih telo kmalu izloči. Tako se ne kopičijo v telesu in ni morebitnih stranskih učinkov. Flavonoidi nimajo nekih osnovnih skupnih lastnosti, ampak je njihovo delovanje zelo raznoliko, odvisno od posamezne rastline.

Flavonoidi so sekundarni produkt presnove. Skupno rastlinam v katerih prevladujejo flavonoidi je: - zdravljenje počenih kapilar; - zdravljenje določenih motenj srca in krvnega obtoka (glog); - blažitev krčev prebavnega trakta (kamilica);

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

18

-

krepitev delovanje drugih zdravilnih rastlin (glog); pospešitev znojenja (lipa, bezeg); povečanje količine seča (breza, gladež, zlata rozga, vijolica); delujejo protivnetno in proti nabiranju vode v tkivih (edem)-rutin;

Številni flavonoidi olajšajo v črevesju sprejem drugih učinkovin. Flavonoidi nastajajo iz flavona. Raztopljeni so v celičnem soku rastlin. Večina flavonoidov je odgovornih za barvo cvetov. Njihova najpomembnejša funkcija je, da v človekom organizmu povečajo koronarni pretok ter vplivajo na delovanje kapilar, kjer zgoščajo žilno steno in jo naredijo neprepustno. Rastline, ki vsebujejo veliko flavonoidov uporabljamo pri arterosklerozi, venskih težavah, diabetesu (sladkorna bolezen) in hipertoniji.

Droge s flavonoidi: List gloga s Flavonoidi v glogu povečajo koronarni pretok, srčni utrip in moč cvetovi srčne mišice ter razširijo koronarne žile. Uporablja se pri popuščanju srčne sposobnosti, pritisku in občutku tiščanja v okolici srca ter pri srčno žilnih obolenjih (krepi srce, širi žile).

Vsebuje silimarin, ki je prisoten v semenskem ovoju. Uporablja se Plod seme, ki ščiti jetrne celice. Za zaščito jeter se uporablja tinktura pegastega oziroma alkoholni izvleček, saj je silimarin, ki je glavna sestavina badlja badlja netopen v vodi in ne prehaja v vodne izvlečke v zadostni meri ali pa se zaužije celo seme.

Cvet lipe in Pospešuje znojenje in se uporablja pri prehladnih obolenjih s lipovca povišano temperaturo, pri katerih je zaželjeno znojenje. Čaj (poparek) moramo spiti pozno popoldan (okoli 18. ure), ker je znojenje takrat najmočnejše.

Cvet bezga Deluje podobno kot cvet lipe in se uporablja pri zdravljenju vročinskih stanj pri prehladnih obolenjih. Povzroča znojenje in posledično tudi zniževanje temperature. Bolniki, ki imajo probleme s srcem ga morajo uporabljati zelo previdno in ne predolgo Korenina Ima diuretičen učinek in se uporablja pri težavah z ledvicami. navadnega gladeža Cvet ognjiča Vsebuje izo-ramnetin in kvercetin, ki imata protivnetne lastnosti.

Zavira vnetje, rahlo blaži krče in pospešuje limfni obtok. Uporabljamo ga pri otečenih bezgavkah, pri prehladu in vnetjih in tudi za spodbujanje prebave. Pospešuje celjenje ran, zato se uporablja pri vnetjih kože in sluznice, kožnih turih, strganinah, zmečkaninah in opeklinah. Za vnetje ustne sluznice se uporablja poparek ognjiča za grgranje, za zunanjo uporabo pa se uporablja največkrat kot tinktura ali mazilo.

Zel mačehe Požeta v času cvetenja se kot tinktura uporablja pri kožnih obolenjih, ki jih spremlja srbež. Vsebuje kvercetin.

Cvetoča zel Vsebuje rutin, ki zavira delovanje določenih encimov in preprečuje ajde nabiranje vode v telesu predvsem v nogah (bolezni srca in ožilja, diabetes, ateroskleroza), preprečuje strjevanje krvi, blaži vnetje in za zatesnjevanje kapilar.

Cvet arnike Arnika vsebuje veliko flavonoidov, čreslovin, grenčin in eterično olje.

Uporablja se zunanje.

Kamilica Blaži krče.

Sladki koren Blaži krče.

Breza Stimulira izločanje seča, močno pospešuje izločanje seča in jo uporabljamo za čiščenje krvi in pri revmatičnih obolenjih.

Zlata rozga Stimulira izločanje seča.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

19

Divji kostanj Zel preslice Drobnocvetni vrbovec Plod šipka Hren

Krepi stene žil.

Pospešuje izločanje seča in je primerna tudi za daljšo uporabo za zdravljenje bolezni mehurja in sečil.

Priporočajo ga pri obolenjih prostate, čeprav njegov učinek ni najbolj zanesljiv. Pri dolgotrajni uporabi lahko draži želodec in črevesje.

Vsebuje veliko vitamina C zato krepi odpornost, spodbuja potenje, njegove pečke odvajajo vodo.

Deluje močno antibiotično proti okužbam dihalnih poti in sečil. Surov hren z medom močno pospešuje izkašljevanje pri prehladu.

9. ČRESLOVINE (TANINI) Čreslovine vplivajo predvsem na kožo in sluznico ter dajejo jedem ter pijačam trpek okus. Razkužujejo, krčijo in pospešujejo dejavnost nekaterih žlez, zlasti izločevalnih žlez v želodcu. Zdravilnih rastlin, ki vsebujejo čreslovine ne smemo uživati takrat, kadar imamo razdražen želodec, ker bi to povzročilo zgago. Ker so grenkega okusa, jih tudi ne zaužijemo preveč. V preveliki količini so škodljive za jetra. Rastline, ki vsebujejo čreslovine uporabljamo v primeru zdravljenja driske vendar le v nizkih koncentracijah, saj bi prevelike količine koagulirale tudi v globlje plasti sluznice, kar bi pa stanje samo poslabšalo. Pod njihovim vplivom koagulirajo tudi beljakovine bakterij.

Najuspešnejša je njihova uporaba pri vnetju sluznic, driskah, manjših ranah in krvavitvah. Pri poškodbi zatesnijo površino kože, saj stisnejo poškodovane krvne žile in povečajo njihovo upornost. Zaradi vezave čreslovin na celične beljakovine na poškodbi nastane krasta. Čreslovine so topne v vodi in so prisotne v izpostavljenih rastlinskih organih kot so lubje, korenine, list lupina sadeža. Rastline ščitijo pred gnitjem. Za človekovo telo so pomembne predvsem zaradi ščitenja sluznic. Njihova osnovna naloga je, da na poškodovani koži ali sluznici uničujejo podlago, na kateri bi se lahko razmnožile bakterije. Preprečujejo tudi nastanek zobnih oblog in kariesa, znižujejo krvni tlak. Droge s čreslovinami uporabljamo pri zdravljenju želodčnega in črevesnega katarja, pri ranah, opeklinah, zmrzlinah, hemeroidih in vnetjih ustne sluznice. Notranje pa za lajšanje vnetja želodčne sluznice in zdravljenje diareje (driske). Čreslovine so sicer zdravilne za kožo in sluznico, zaužite v preveliki količini lahko pa dražijo želodčno sluznico. Določene zdravilne rastline, ki vsebujejo čreslovine-tanine pa zelo dražijo želodčno sluznico in ji celo škodujejo (vedno zeleni gornik, ki je sestavni del ursi čaja). Čajev, ki vsebujejo čreslovine nikoli ne sladkamo z medom. Ker so v medu beljakovine, ki jih čreslovine zasirijo, zato postane čaj moten.

Droge s čreslovinami: Korenika srčne moči Se uporablja pri vnetju dlesni/zobnega mesa in sluznice ustne votline in žrela in črevesne sluznice ter pri zdravljenju akutne driske, ker pomirja razdraženo sluznico. Vsebuje največ taninov.

Zel plahtice Se uporablja pri akutnih driskah pri odraslih in otrocih ter ustavlja krvavitve pri ginekoloških težavah.

List robide Se uporablja pri driskah in lažjih oblikah vnetja ustno žrelne sluznice. Liste zdrobimo in jih pustimo nekaj dni, da fermentirajo in dobijo prijeten duh ter postanejo zeleno rjavi, nato jih posušimo.

Skorja vrbe Vsebuje salicin. Lajša vročinska stanja, revmatična obolenje in glavobole.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

20

Plod borovnice

Plod in list brusnice Hrastovo lubje

Nepozebnikovo lubje List gornika

Vsebuje največ taninov oziroma čreslovino antocian. Suhi plodovi se uporabljajo pri driski, tako, da jo ustavljajo.

Borovničevi listi vsebujejo glukokinin, ki sicer znižuje sladkor, vendar je strupen za jetra, zato listi niso primerni za čaj.

Zaradi prisotnosti taninov, ki preprečujejo lepljenje bakterij na steno mehurja se uporablja pri vnetju mehurja.

Se uporablja za zunanjo uporabo za grgranje vnete ustne sluznice, žrela, dlesni ter za obkladke pri kožnih vnetjih in hemeroidih.

Uporabljajo se obkladki pri hemeroidih, vnetju in poškodbah kože.

10. ETERIČNA OLJA Eterična olja so končni produkt presnove v rastlini in se zbirajo v žleznih luskah , v posebnih oljnih celicah ali posebnih kanalih in jih pridobivamo največkrat z vodno destilacijo. Uporabljamo jih kot dražilo za kožo, kot sredstvo za razkuževanje dihalnih in ledvičnih poti in za izboljšanje teka. Imajo poseben vonj, včasih prijeten lahko pa tudi neprijeten in včasih celo škodljiv. V malih količinah so eterična olja zdravilna, v večjih količinah pa strupena in povzročajo krče, poškodbe centralnega živčnega sistema. Najbolj značilne rastline z eteričnimi olji so poprova meta, baldrijan, lipa, bezeg, melisa, peteršilj, materina dušica, šetraj, evkaliptus, smreka, bor, ipd..

Eterična olja so topna v alkoholu. Ker so hlapljive snovi, jih je treba hraniti v nepropustnih zaprtih posodah. Različna eterična olja imajo zelo različne učinke: delujejo antiseptično, ker motijo celično presnovo bakterij (npr. eterična olja sivke, rožmarina, evkaliptusa); delujejo tako, da iz tkiv sproščajo histamin, kinine in prostaglandine (npr. eterična olja poprove mete - mentol, kafre, arnike, rožmarina, timijana); imajo pomirjevalni in uspavalni učinek (npr. eterična olja melise, angelike, timijana, baldrijana, sivke, dobre misli); učinkujejo tudi stimulativno (npr. eterična olja poprove mete, rožmarina); delujejo proti napenjanju (npr. eterična olja kumine, janeža, koriandra); pomirjajo krče bronhijev (npr. eterično olje timijana, koprca); kot ekspektoransi (izkašljevanje), delujejo z draženjem sluznice, da migetalke hitreje utripajo in se izloča več sluzi (npr. eterična olja borovca, jelke, evkaliptusa); z izboljševanjem prekrvavitve ledvic in draženjem epitela pospešujejo izločanje seča (npr. eterična olja brina, peteršilja).

V eteričnih oljih so raztopljene različne smole, ki jih moramo ločiti od eteričnih olj.

Smole so za razliko od eteričnega olja, trdne in nehlapne. Eterična olja niso topna v vodi, so pa dobro topna v masteh, oljih in v alkoholu. V skupino rastlin v katerih je prevladujoča učinkovina eterično olje, prištevamo le tiste rastline, ki vsebujejo od 12% in tudi do 20% eteričnega olje. Ker je eterično olje lažje od vode, plava na njeni površini. Tipična predstavnika te skupine sta samo dve družini zdravilnih rastlin usnjatice (Laminaceae) in kobulnice (Apiaceae). V eni rastlini se lahko nahaja 50 in več eteričnih olj.

Eterično olje ima številne antibiotične in dezinfekcijske lastnosti, ki so uporabne tudi v zdravilstvu. Največ eteričnega olja je v močno dišečih rastlinah (rožmarin, timijan, evkaliptus, ožepek-za pljuča; žajbelj- za žrelo; koper, brin, peteršilj, zelena-ledvice in mehur; angelika, koper, kumina, pelin-tanko črevo).

Skupne lastnosti rastlin z eteričnimi olji so: - delujejo protivnetno, nekatere bolj ali manj dražijo kožo;

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

21

-

olajšujejo izkašljevanje; blažijo krče prebavnih organov; pospešujejo izločanje urina (delujejo diuretično); spodbujajo delovanje želodca, črevesja, žolčnika in jeter.

Eterično olje se resorbira skozi kožo in gre v organ, ki ga zdravi. Previdno pa je treba ravnati z EO ki delujejo na ledvice, ker jih lahko dražijo, če je doza prekoračena.

Primer: 0,7 ml EO timijana zadošča za uničenje mikrobov v 1000 ml (1 l) tekočine.

Droge z eteričnimi olji: Borovo olje Se uporablja za izkašljevanje ali v mazilih pri revmi.

Smrekovo olje Se uporablja za inhalacijo, vtiranje pri prehladnih obolenjih in v mazilih za revmo.

List evkaliptusa Se uporablja pri prehladnih obolenjih zgornjih dihalnih poti, pri bronhitisu in astmi, največ v mazilih. Čaj umirja razdraženo sluznico zaradi delovanja čreslovin in deluje antiseptično in preprečuje bakterijsko vnetje žrela.

List rožmarina Deluje proti krčem in se uporablja (čaj) pri motnjah počutja, pri napenjanju, občutku polnosti, krčih v prebavnem traktu in predelu žolčnika, zunanje pa se uporablja v mazilih pri obolenjih mišic in sklepov. V manjših količinah poživlja, pri večji uporabi pa povzroča vnetje črevesja in ledvic ter dviguje krvni pritisk, zato ga morajo ljudje s temi obolenji uporabljati zelo previdno.

Peteršilj Največ eteričnega olja je v korenini in se uporablja pri vnetju sečil (pospešuje izločanje seča) in za izkašljevanje. Ne uporabljajo ga naj ljudje, ki imajo težave z ledvicami.

Cvet prave sivke Uporabljamo cvetove, ki jih poberemo pred polnim cvetenjem.

Sivke ne smemo zamenjati z lavandinom, ki raste po jadranski obali in otokih ter je hibrid. Čaj iz sivke uporabljamo pri motnjah počutja, nemiru, nespečnosti, pri pomanjkanju apetita in pri težavah prebavnega trakta.

Cvet kamilice Deluje protibakterijsko, spazmolitično, protivnetno in pospešuje celjenje ran. Notranje se uporablja za težave v prebavnem traktu, urogenitalnem traktu (ledvice, mehur), uporabljamo jo za inhalacijo in lajšanje težav pri vnetjih v nosno žrelnem predelu in zgornjih dihalnih poti. Zunanje se uporablja za obkladke, ki delujejo na kožo in sluznico protivnetno in pospešuje celjenje ran. Kot čaj deluje pomirjevalno in uspavalno.

Cvet arnike Deluje protivnetno in antiseptično ter se uporablja le zunanje pri strganinah, vbodlinah, izvinih, mišičnih in sklepnih bolečinah, oteklinah zaradi poškodb. Pospešuje celjenje ran in resorbcijo krvnih izlivov. Uporablja se tudi pri krčnih žilah in revmatičnih bolečinah.

List žajblja Vsebuje tujon, ki je v eteričnem olju in je v velikih količinah strupen za osrednji živčni sistem. Deluje antiseptično in se največ uporablja za grgranje pri vnetjih zobnega mesa, ustne votline, žrelne sluznice, odtiskih in protezah. Zavira znojenje in pospešuje izločanje žolča, zaradi prisotnosti čreslovin tudi ustavlja drisko.

List poprove Notranje deluje kot spazmolitik proti krčem in antiseptik pri vnetju mete želodčne in črevesne sluznice. Zato se uporablja pri lajšanju težav z želodcem, črevesjem in žolčnikom ter odganja vetrove.

Zunanje blaži bolečine in srbečico ter deluje kot razkužilo za kožo. Deluje antiseptično in preprečuje bakterijsko vnetje žrela.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

22

List melise Cimetova skorja

Kumina

Česen

Komarček Koriander Janež (navadni)

Zvezdasti janež Materina dušica

Vrtni timijan Brinove jagode

Pelin

Rman

Korenina luštreka Korenina baldrijana Bezeg, lipa Ožepek

Dobra misel

Deluje pomirjevalno, blaži krče in se uporablja pri motnjah spanja in težavah z želodcem in črevesjem, če je to posledica živčnosti.

Uporablja se cejlonski cimetovec, ki deluje protibakterijsko in zavira razmnoževanje gliv. V obliki čaja se uporablja pri občutku polnosti, napenjanju, lažjih krčih v želodcu in črevesju.

Kumina ima od vseh rastlin najmočnejši učinek pri napenjanju, najšibkejšega pa janež. Kumina deluje proti krčem v želodcu in črevesju, občutku polnosti, napenjanju, uporablja se pri težavah s srcem zaradi živčnosti. Eterično olje lahko nanesemo razredčeno na trebuh in tudi deluje proti napenjanju.

Vsebuje alicin, ki znižuje pritisk in preprečuje strjevanje krvi.

Uporabljamo ga pri boleznih srca in ožilja, krepitvi imunskega sistema, deluje protimikrobno, uničuje viruse in deluje antibiotično.

Deluje proti krčem.

Plod koriandra deluje proti krčem in rahlo odvajalno, vendar pa moramo plod pred uporabo zdrobiti.

Olajšuje izkašljevanje ter deluje proti krčem in protibakterijsko,odvajalno in proti napenjanju in krčem v želodcu.

Pred uporabo ga moramo zdrobiti, da se sprosti eterično olje.

Podobno deluje tudi plod kopra.

Deluje proti krčem in lajša vnetje zgornjih dihalnih poti.

Vsebuje grenčino timol in zaradi negativnega delovanja na ščitnico (povečuje delovanje) se uporaba odsvetuje ljudem, ki se zdravijo na ščitnici. Lajša krčevit kašelj, oslovski kašelj, krče bronhijev in deluje protibakterijsko. Timol najdemo tudi v šetraju.

Deluje antiseptično in preprečuje bakterijsko vnetje žrela, blaži dražeči kašelj, raztaplja sluz in razkužuje žrelo.

Je eno najpomembnejših zdravil proti kašlju, blaži krče in razkužuje žrelo.

Močno odvajajo vodo, razkužujejo sečila in pospešujejo presnovo in delovanje želodčnih ter črevesnih mišic, čisti kri.

Uporabljamo jih pri protinu in revmatičnih obolenjih (masaža).

Dolgotrajna uporaba ni zaželjena, ker dražijo ledvice: Bolniki, ki imajo težave z ledvicami naj jih ne uporabljajo, prav tako ne tisti, ki imajo težave z želodcem in črevesjem.

Zaradi prisotnosti tujona je toksičen in po daljši uporabi povzroči okvare prebavnega trakta, zmanjša funkcijo ledvic in povzroči nepopravljive okvare živčnega sistema.

Vsebuje azulen, ki celi rane. Pomaga pri krčenju želodca, črevesja, žolčnika in vzbuja apetit. Vsebuje pa tudi veliko grenčin. Učinkovit je zaradi skupnega delovanje eteričnega olja in grenčin.

Ima značilni vonj magija. Deluje proti krčem in se uporablja za lajšanje prebavnih težav (spahovanje, zgaga, občutek napetosti).

Vsebuje borneol. Tinktura se uporablja kot pomirjevalo ob nespečnosti ali motnjah spanja, ki so posledica živčnosti.

Pospešujeta potenje in znižujeta temperaturo.

Poleg eteričnega olja vsebuje še čreslovine in flavonoide. Lajša izkašljevanje, blaži krče in se največ uporablja pri težavah s prebavo ter pri suhem dražečem kašlju in vnetju sluznice dihalnih poti saj redči sluz in tako lajša izkašljevanje ter blaži krče.

Deluje podobno kot materina dušica vendar bolj blago. V kuhinji jo uporabljamo kot origano.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

23

11. GRENČINE Grenčine so snovi, ki imajo izrazito grenak okus. Najdemo jih skoraj v vseh rastlinah.

Posebej veliko jih je v sviščevkah, nebinovkah in radičevkah. Spremljajoče snovi kot so sluzi (islandski lišaj), eterična olja (pelin, rman) ali čreslovine dostikrat spremenijo grenek okus. Grenčine v prebavnem traktu nimajo nikakršnega neposrednega delovanja, ampak refleksno preko živčevja (grenak okus zaznajo receptorji na jezičnem korenu, ki prenesejo signal v centralno živčevje) povečajo izločanje žlez slinavk. Ko dospejo v želodec, pospešijo nastanek gastrina, ki nato vpliva na izločanje prebavnih žlez, predvsem trebušne slinavke in na motoriko želodca in črevesja. Pri zdravih ljudeh delovanje grenčin komaj zaznamo, pri bolnikih pa izločanje žlez močno pospešijo. Za zdravljenje uporabljamo tonike ali ne prevroč čaj, ki ga pijemo pol ure pred jedjo, v majhnih požirkih. Zdravilne rastline, ki poleg grenčin vsebujejo še precej eteričnega olja, delujejo tudi na pospešeno delovanje jeter in žolča in blažijo krče v prebavilih.

Ker povečujejo presnovo in apetit, krepijo oslabeli organizem in še posebej koristijo bolnikom, ki so preboleli kako hudo bolezen ali so slabokrvni. Grenčine preprečujejo razna nepravilna bakterijska vnetja v črevesju.

Ker grenčine reflektorno zvišujejo fiziološko izločanje prebavnih sokov, se hrana hitreje in bolje prebavi. S povečanim nastajanjem soka se poveča tudi apetit. Ljudem, ki imajo probleme s sluznico prebavnega trakta (tudi želodec) in s kislino, se odsvetuje uporaba drog, katerih glavna sestavina so grenčine.

Uporabljati jih moramo v predpisanih dozah, ker prevelika količina lahko draži sluznico. Največ grenčin vsebujejo rastline iz družine košarnic (regrat, pegasti badelj, pelin) in sviščevk (tavžentroža, košutnik).

Glede na prisotnost grenčin ločimo tri vrste rastlin: 1. zdr. rastline, ki vsebujejo samo grenčine- čista amara (tavžentroža, košutnikova korenina, pomarančna lupina, kininovec), ki močno spodbujajo izločanje želodčnih sokov in razvijejo krepčilni učinek (pomanjkanje teka, izboljšanje delovanja prebavil, izčrpanost, preutrujenost). Naloga teh je pospeševanje izločanja želodčnih sokov in praviloma izboljšujejo delovanje organizma ter so koristne pri pomanjkanju apetita in slabi prebavi, krepijo organizem.

Korenina encijana

Zel tavžentrože Košutnik ali rumeni svišč List oljke Lakota List artičoke

Uporablja se za lajšanje želodčnih težav, če je to posledica pomanjkanja nastajanja želodčnih sokov in za vzpodbujanje apetita. Običajno se uporablja v obliki tinkture.

Je rastlina z največjo količino grenčin in se uporablja pri pomanjkanju želodčnih sokov.

Korenina vsebuje grenčine, ki spodbuja delovanje želodca in pospešujejo izločanje želodčne kisline.

Znižuje krvni pritisk in krvni sladkor.

Pospešuje izločanje seča in lajša težave pri ledvičnih kamnih, pesku in vnetje ledvic. Zaradi prisotnosti saponinov, redči sluz in olajša izkašljevanje Je odlično zdravilo za jetrne in ledvične težave, zlatenico, debelost, kožna obolenja in za vsa obolenja, ki imajo izvor v jetrih. Sestavina cinarin znižuje nivo holesterola, saj zavira njegov nastanek v jetrih in varuje jetrne celice.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

24

Korenina in zel regrata

Storžki hmelja

Poleg grenčin vsebuje še inulin in močno pospešuje presnovo, zlasti delovanje ledvic, izločanje žolča, zdravi jetra in žene na vodo, pomaga pri revmi. Čaj in tinktura se uporabljata za lajšanje težav, ki so posledica motenj iztekanja žolča in težav želodca in črevesja (občutek polnosti, napenjanje, prebavne motnje) ter pospešuje izločanje vode. Od vseh zdravilnih rastlin je regratova korenina najmočnejši diuretik oziroma povzroči najmočnejše izločanje vode iz organizma zaradi visoke vsebnosti kalija. Ni primeren za ljudi z občutljivim želodcem in pri zapori črevesja.

Uporabljajo se za pomiritev v primeru nespečnosti.

2. zdr. rastline, ki poleg grenčin vsebujejo še precej eteričnih olj- amara aromatica (pelin, pegasti badelj, angelika, rman), ki samo okrepi učinek grenčin. Te rastline so sicer grenke, a tudi dišijo. Poleg delovanja grenčin, ki pospešujejo izločanje želodčnih sokov delujejo še eterična olja, zato je njihova uporaba širša.

Pegasti badelj V plodovih je silimarin, ki deluje proti številnih jetrnim strupom. Ščiti jetra in aktivira jetrne encime, ki razgrajujejo snovi v jetrih in vzpodbuja celično obnovo.

Uporabljamo ga pri zamaščenosti jeter, cirozi, zastrupitvi jeter z različnimi zdravili in pri žolčnih kolikah.

Uporabljamo zdrobljene plodove in ne kot čaj, ker učinkovine niso topne v vodi.

Rman Spodbuja nastanek in odtok žolča, pomaga pri težavah v zgornjem delu prebavnega trakta, spodbuja izločanje sline, želodčnega soka in žolča.

Pelin Pospešuje delovanje želodca, stimulira prebavo, pospešuje delovanje žolča in deluje proti krčem, pospešuje delovanje ledvic. Vendar pa pri uporabi ne smemo prekoračiti predpisane doze in ga pijemo krajši čas. Alkoholni in vinski izvlečki niso primerni za notranjo uporabo. Črna meta Spodbuja izločanje žlez dihalnih organov in prebavil ter pospešuje nastanek žolča.

Zdravilne rastline, ki poleg grenkih snovi vsebujejo tudi pekoče snovi -amara acria. Te zdravilne rastline so grenkega in pekočega okusa (ingver, poper).

To so rastline tujih dežel, ki jih običajno uporabljamo kot začimbe.

Za pekoče stvari je značilno, da po vzdraženju receptorjev za temperaturo in bolečino nastane pekoč okus in občutek. Med te droge spadajo kolmež, ki deluje antibiotično in ogrščica ter česen. kolmež Deluje antibiotično, predvsem ima ugoden učinek na prebavni trakt, posebej na želodec in črevo. Premočno ali prešibko izločanje kisline se ustali in zmanjša se količina plinov. Pospeši nastanek žolča. Je najboljši tonik za prebavni trakt, posebno pri bolnikih, kjer so vzroki za prebavne težave živčnega značaja (psihične motnje).

Izboljša prebavo ter tudi duševno in telesno moč. Zaradi azarona, kolmež notranje uživamo le kadar imamo težave in v predpisanih dozah, naredimo eno kuro, nato pa zdravljenje za nekaj časa prekinemo. Je najboljše sredstvo pri težavah s kislino.

-

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

25

česen

Je naravni antibiotik in antiseptik. Ureja delovanje žlez z notranjim izločanjem, spodbuja jetra, da bolje delajo, vpliva na krvne žile, da ostanejo prožne in s tem, zmanjšuje krvni pritisk, preprečuje arteriosklerozo, znižuje holesterol in maščobe v krvi.

12. ALKALOIDI Alkaloidi ali rastlinske baze in so močno delujoče snovi. Mnogi alkaloidi so zelo strupeni in nevarni za človekovo življenje. Med alkaloide spadajo kofein iz prave kave, tein in pravega čaja, opijevi alkaloidi, strihtin, nikotin iz tobaka, atropin iz volčje češnje, akonitin iz preobjede in drugi. Več alkaloidov vsebujejo rastline, ki rastejo v toplem, vročem in vlažnem podnebju. Pri sušenju in skladiščenju se te snovi ohranijo.

Nekateri alkaloidi so prisotni tudi v sledovih v mnogih zdravilnih rastlinah (npr. lapuh, gabez) in so ob dolgi uporabi škodljivi za telo , še posebej za jetra, saj so rakotvorni.

V nestrupenih zdravilnih rastlinah nastopajo v funkciji spremljajoče snovi, ki podpira delovanje glavne učinkovine. Zato je treba te rastline uporabljati zelo previdno, največkrat pod zdravniškim nadzorom ali po posvetovanju s farmacevtom. Nobene rastline, ki vsebuje alkaloide ni priporočljivo uporabljati samostojno, brez zdr. nadzora. So toksični in učinkujejo na centralni živčni sistem človeka. Topni so v kislinah in pri tem tvorijo soli. Med rastline z visoko vsebnostjo alkaloidov spadajo krvavi mleček (vsebuje vsaj 20 alkaloidov, prevladuje helidonin), volčja češnja (atropin), vrtni mak (morfin) in jesenski podlesek (kolhicin), tisa. Alkaloide uporabljamo le v gotovih izdelkih pod strogim zdr. nadzorom.

Ime alkaloid je izpeljano iz kemijske lastnosti-alkalnosti ali bazičnosti, ki je nasprotje kislosti. Alkaloidi so najučinkovitejše snovi v fitoterapiji. Vsebujejo dušik in delujejo na vse organske sisteme ter so topne v vodi. Številni alkaloidi pospešujejo izločanje žlez, prekrvavitev možganov, spodbujajo delovanje prebavnega trakta in materničnega mišičja (zimzelen vsebuje vinzaminpospešuje prekrvavitev možganov). Rastline z alkaloidi lahko uporabljajo le strokovnjaki in niso primerne za samozdravljenje, saj so izredno strupene. Samo v rokah izkušenih strokovnjakov so lahko zdravilne 13. OSTALE UČINKOVINE, KI SO PRISOTNE V ZDRAVILNIH RASTLINAH 13.1. Beljakovine Beljakovine so gradbene sestavine celic, ki se v procesu presnove cepijo in razgradijo na sestavne dele. Glavni elementi beljakovin so aminokisline, ki se kasneje v procesu gradnje, ki je tudi del presnove, ponovno vgradijo v nove beljakovine, tiste, ki jih telo potrebuje. Aminokisline so grajene iz različnih kemičnih elementov:ogljika, vodika in kisika, potrebni pa so še dušik, fosfor, žveplo, baker, železo, jod, kobalt, kalcij, kalij, natrij. Beljakovine potrebujemo za gradnjo, rast in obnovo celic, za gradnjo hormonov in encimov. So gradbeni elementi krvi, v glavnem plazme in hemoglobina, so sestavni del protiteles. Njihovo pomanjkanje zavre telesni in duševni razvoj, zmanjša odpornost proti boleznim, slabokrvnost in nabrekanje tkiv, ker je odvajanje vode slabše, rane se slabše celijo, proces staranja je pospešen..

Gradbeni material beljakovin so aminokisline, ki jih je v človeškem telesu okoli 20.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

26

Osem aminokislin moramo dobiti s hrano (rastlinska, živalska, mineralni izvor), ker jih telo ne sintetizira samo. Imenujemo jih esencialne ali nepogrešljive aminokisline.

Med te spadajo: - Izolevcin (rast, razvoj živcev in možganov, ravnotežje dušika v telesu), - Levcin (zboljšuje funkcijo možganov, krepi mišično moč), - Lizin (gradi protitelesa, krepi krvni obtok, rast celic), - Metionin (podpira delovanje jeter in biokemično gradnjo predstopenj maščob v lipide, pomirja živčevje-periferne živec), - Fenilalanin (potrebuje ga ščitnica, ki je poleg joda pomemben za gradnjo hormona tiroksina, pospešuje biokemične procese metabolizma tako, da jih stabiliza), - Treonin (izboljšuje prebavo vitaminov B v presnovi, krepi in pomirja periferne živce), - Triptofan (podobno delovanje kot pri treoninu), - Valin (ugodno draži živčevje in mišičje ter ureja koordinirano delovanje obeh).

Neesencialne aminokisline gradi telo samo, če ima na voljo gradbene elemente.

Pogosto so esencialne aminokisline gradbeni element za neesencialne. Takšen primer je izolevcin.

Men neesencialne aminokisline spadajo: - alanin (krepi celično ovojnico), - arginin (sestavlja 80 % semenske tekočine-oploditev, razstrupljanje, krepi imunski sistema, blaži občutek lakote); - asparaginska kislina (skrbi za metabolizem sladkorja v fazi razgradnje le tega, deluje na periferne živce, krepi odpornosti, odvaja vodo iz telesa); - cistin (krepi delovanje žleze slinavke, ureja in stabilizira krvni tlak, ureja raven krvnega sladkorja, pomaga pri alergijskih procesih); - glutaminska kislina (gorivo za možganske celice skupaj z glukozo, krepi živčevje, stabilizira zdravje); - glicin (vodi celično presnovo v tvorbo energije in v kopičenje zalog in aktivnega kisika v notranjosti - histidin (krepi živce, omogoča interakcijo v živčnem sistemu, pomaga pri težavah s sluhom); - prolin je predstopnja glutaminske kisline; - serin (sodeluje pri gradnji živčnih ovojnic); - tirozin (upočasnjuje staranje celic, zmanjšuje občutek lakote, je soudeležen pri tvorbi kožnega pigmenta in pigmenta v laseh); - cistein (pomaga graditi kolagen s pomočjo prolina in glicina, krepi strukturo podpornih tkiv); - lizin in serin (sta »hormona sreče«, sodelujeta pri našem dobrem in veselem razpoloženju ter s kemičnim delovanjem pospešujeta metabolizem maščob); - tanin (pospešuje prebavo in krepi življenjsko odpornost in kondicijo).

13.2. Encimi So po zgradi zelo zapletene beljakovine in imajo pomembno vlogo kot vitamini.

Pospešujejo kemijske reakcije v metabolizmu, pri tem se ne izčrpajo, saj sodelujejo le kot posrednik. Znanih je 700 encimov, ki v človeškem organizmu skrbijo za gladek potek biokemičnih reakcij. Vsak encim sodeluje v gradnji neke določene spojine ali njenega dela tako, da njegovi gradbeni elementi niso del te spojine. Največ encimov je v prebavnem traktu in so produkt žlez z notranjim izločanjem, med katere prištevamo tudi jetra (kemična tovarna). Njihova dejavnost, razen v jetrih, pa se sproža zunaj organa, v katerem nastanejo, na določenih perifernih mestih.

Zaradi pomanjkanja encimov potekajo metabolični procesi počasneje ali pa celo ne.

Počasno celjenje ran in neustrezna obramba proti infektom sta dva tipična primera

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

27

pomanjkanja encimov-modrikaste brazgotine po poškodbah kože in globljih struktur so znamenje prešibkega delovanja encimov.

Encimi, ki jih dovajamo v telo, lahko izredno pospešijo metabolizem, na tem temelji tudi način za dosego vitke linije. Oseba, ki je dobro oskrbljena z encimi iz hrane, je v stanju zelo prožnega metabolizma, ki je sposoben neverjetnih naporov brez škode za zdravje. V primeru nuje takšen človek v hipu aktivira rezerve, ki jih telo hrani kot maščobe (gorivo). Encimi se nahajajo v vsej hrani, pogoj pa je, da jemo zelo pestra živila.

13.3. Maščobe Maščobe so nujno potrebne telesu, tako kot beljakovine. V procesu presnove opravljajo nezamenljive funkcije; sodelujejo pri prenosu vitaminov, ki so topni v maščobah in oljih-A,D,E in K. Sodelujejo pri uravnavanju krvnega tlaka in srčnega utripa, so nujno potrebne pri nastanku encimov, hormonov. Maščobe so topilo in so pomembne pri okušanju in zaznavanju arom.

Nasičene maščobe so pri sobni temperaturi v trdem stanju in so v glavnem živalskega izvora (maslo, živalska mast). Vse maščobe, prav tako olja so grajena iz maščobnih kislin.

Nenasičene maščobe so zgrajene iz nenasičenih maščobnih kislin, na njih je le nekaj molekul zasičenih z vodikom. Zakaj so lahko nevarne ? Zato ker se naj njih obesijo nekatere proste spojine ali njihovi deli, prosti radikali, ki pa v presnovi ustvarjajo škodljive, celo strupene spojine. Nenasičene maščobe so mono ali enkrat nenasičene ali visokonasičene Mononenasičene sta palmitinska in oleinska kislina.

Esencialne maščobe so nujno potrebne in jih telo ne tvori samo. Dobiti jih moramo s hrano (jedrca, žitna semena ter olja- koruze, sončnic, sezamovo, sojino, olivno, olje groznih pečk, osatovo, ribje olje ).

Maščobe so zelo pomembne, po drugi strani pa so lahko tudi škodljive: - s hrano jih moramo zaužiti le toliko kot jih organizem potrebuje, da zadovolji dnevno potrebo (50 do 70 g na dan); - zmanjšati je treba vnos nasičenih maščob, ki jih dobimo z živalsko hrano v obliki masti; - rastlinska hrana vsebuje veliko nenasičenih maščob; - izognimo se industrijskim hidrogeniziranim maščobam (margarina, rastlinska mast); - hrano pripravljamo pri nižjih temperaturah (iz olja in masti se ne sme kaditi); - olje za cvrtje uporabimo le enkrat; - hrano raje kuhajmo, pecimo in dušimo, ne pa cvremo.

13.4. Ogljikovi hidrati So pomemben del naše prehrane. Vsi razen celuloze se v telesu pretvorijo v glukozo ali grozni sladkor (tako se imenuje zato, ker jo je največ v grozdju). Če je sladkorja preveč, ne zgori ampak se pretvori v maščobo, ki se nalaga v mišičju, različnih organih in v podkožju. Telo jo spravlja za hude čase, ko ne bo dovolj energije.

Sladkorje razvrščamo po njihovi gradnji v več skupin: 1. Monosaharidi so grajeni le iz ene molekule nekega sladkorja. Predstavniki so: - glukoza ali grozni sladkor (je končni proizvod presnove sladkorjev in edini aktivni sladkor v krvi in organih), brez glukoze v telesu življenje ni možno (sadje, med): - fruktoza ali sadni sladkor, ki se nahaja v sadju in medu - galaktoza ali mlečni sladkor

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

28

2. Disaharidi so zgrajeni iz dveh osnovnih molekul: - saharoza ali beli kuhinjski sladkor (sladkorna pesa, sladkorni trs, sadje, korenasta zelenjava) - laktoza (mleko) - maltoza (razgrajeni škrob)- ni sladka 3. Polisaharidi so zgrajeni iz velikega števila posameznih molekul enostavnih sladkorjev: - škrob (riž, žita, gomolji)-ni sladek - celuloza (drevesaste rastline) - pektin (jabolka) - glikogen (jetra, meso)- ni sladek Sladkorji so pomembni ker nam dajejo energijo. Najbolj sladka je fruktoza-sadni sladkor, skoraj dvakrat bolj od belega sladkorja ali saharoze.

13.4. Vitamini Vitamini so različne kemične spojine, ki so življenjskega pomena za živa bitja.

Potrebni so za normalen metabolizem celic. Sodelujejo pri številnih kemičnih procesih v telesu. Različni vitamini so sestavni del različnih rastlin, ki jih ljudje uporabljamo za prehrano, so pa tudi v številnih zdravilnih zeliščih.

Telo jih ni sposobno samo sintetizirati ampak jih dobimo v telo samo s hrano.

Najbolje jih je zaužiti v presni, nepredelani hrani. Ločimo vitamine topne v oljih in masteh (A, D, E,K) ter v vodi (vitamini, ki jih najdemo v vrtninah in sadju-B in C).

C vitamin je zelo občutljiv za svetlobo in zrak.

Vitamin A je topen v oljih in masteh. Provitamin A ali betakaroten je lovilec prostih radikalov, ki so telesu škodljivi, ker povzročajo staranje in izzovejo mnoge bolezni.

Pomemben je za oči-pomanjkanje nočna slepota. Najdemo ga največ v suhih marelicah, suhih breskvah, zelju, ohrovtu, korenju, oljaricah, hladno stiskanih rastlinskih oljih (največ v oljčnem olju), temno oranžni in temno zeleni zelenjavi, sladkem krompirju, blitvi, špinači, bučkah, grenivkah, mangu. Skladišči se v telesu in v jetrih.

Vitaminu A škoduje prisotnost železa in bakra, zato ne uporabljamo takih posod., najboljša je iz teflona ali iz gline, S kuhanjem se ne uniči. Brez prisotnosti vitamina E se ne vsrka v celice.

Vitamin B1-tiamin varuje centralno živčevje-možgane in periferne živce ter krepi in omogoča normalno delovanje mišičja. Sodeluje pri metabolizmu ogljikovih hidratov (sladkor), regulira raven sladkorja v krvi. Sladkosnednost je posledica prevelikega izgubljanje vitamina B1. Pomanjkanje je redko a se pojavi pri alkoholikih in vegetarijancih. Pomanjkanje se kaže v obliki utrujenosti, motenj v obtoku, težavami s srcem, metaboličnimi težavami, funkcijskimi poškodbami perifernega ali celo centralnega živčnega sistema. Pomanjkanje vitamina B1 ima za posledico tudi nezadostno oskrbo telesa s kisikom. Največ ga je v kvasu, pšeničnih kalčkih, pšeničnih otrobih, v jedrcih, mesu, žitaricah. Tudi bolečine v križu spomladi (ko je hladno in so velike temperaturne razlike) je lahko posledica pomanjkanja. Vzamemo kavno žličko kvasa zjutraj po jedi nekaj dni zapored.

Vitamin B2-riboflavin je nepogrešljiv v presnovi maščob, beljakovin in sladkorjev.

Zaradi pomanjkanja nastopijo težave z vidom in pojav sive mrene. Na koži se

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

29

pojavijo ekcemi, dermatitis. Pomanjkanje moti fizično rast in zorenje telesa. Njaveč ga je v jetrih, mleku, zelenjavi, jedrcih mandljev in polnovrednih žitih.

Vitamin B3-pantonenska kislina je vodotopen. Telo ga samo proizvaja in je nujno potreben pri nastanku maščobnih kislin, maščob in holesterola. Sodeluje pri presnovi ogljikovih hidratov, pospešuje prebavo in normalizira obtok. Ugodno deluje pri migrenah, znižuje pritisk in blažilno vpliva pri težavah želodca in prebavil. Ob dovolj veliki količini v prehrani se zmanjša količina trigliceridov in raven holesterola. Veliko ga je v zrnu pšenice in drugih žitih, pivskem kvasu, jedrcih orehov, mandljih, stročnicah, zeleni listnati in korenasti zelenjavi, suhem sadju in bananah.

Vitamin B5-niacin je pomemben za rast celic in razvoj centralnega živčevja. Pri presnovi pomaga narediti iz maščob sladkorje in je pomemben pri sproščanju življenjske energije. Pomanjkanje vodi v staranje celic, motena je presnova maščob, oseba čuti pomanjkanje energije in je utrujena. Nahaja se v mesu, perutnini, žitih in v jedrcih.

Vitamin B12-cianokobalamin je najbolj pomemben za gradnjo celic in rast krvi ter skupaj z vitaminom B1 prevaja električni signal po perifernih živcih. Pomanjkanje povzroči izčrpanost , šibkost živčevja, slabo kri. Veliko ga je v mesu, jetrih, ribah in jajcih, v mlečnih izdelkih, morskih algah (samo v algi Spirulina Platensis Hau) in fermentiranih sojinih izdelkih.

Ostali vitamini iz skupine B so še B7 ali biotin ali vit.H, B9 ali folna kislina ali vit. L, vitamin B15 ali pangamat ali pangamična kislina ali paraaminobenzoična kislinaPABA ali vit. H, B17 ali leatril, vitamin B13 ali orotova kislina ali orotat.

Vitamin B7-vitamin H, bioton, koencim R je pomemben v mnogih biokemičnih procesih metabolizma saj sodeluje pri sintezi in nastanku sladkorjev, maščob in maščobnih kislin. Sintetizirajo ga črevesne bakterije. Pomanjkanje povzroči izpadanje las, bolezenske in starostne spremembe na koži, izčrpanost, depresijo, slabost.

Veliko ga je v jetrih, kravjem mleku, bananah in v kvasu.

Vitamin B9 ali folna kislina, vitamin M, folacin je nujno potrebna spojina pri gradnji hemoglobina in procesu delitve celic-mitoza. Pomanjkanje sproži slabokrvnost in spremembe na sluznicah, nepravilno pigmentacijo kože, sivenje las.

Vitamin C-askorbinska kislina je najbolj poznan in raziskan. Največ ga je v listu in korenju peteršilja, v rdeči nepekoči papriki in zeleni papriki. Pomemben je pri gradnji in pravilnem delovanju obrambnega sistema, v presnovi celic ter izmenjavi vode med celico in njenim okoljem. Ureja vezavo železovih ionov v molekulo, ki gradi krvni hemoglobin. Pomanjkanje povzroči skorbut, utrujenost, padec obrambnega sistema, upočasni celjenje ran, krvavitve sluznic in kože, moteno presnovo in nastajanje kolagena. Veliko ga je v črnem ribezu, šipku, peteršilju, ohrovtu, hrenu, brokoliju, rdeči in zeleni papriki, paradižniku, krompirju, drobnjak, cvetači, vodni kreši, zelju, zeleni listnati zelenjavi, sadju kot so limone, jagode, oranže, grenivke, mandlji, banane.

Vitamin D-kalciferol ali antirahitni vitamin. Posledica pomanjkanja je rahitis kjer je tvorba kosti oziroma nadomeščanje hrustanca moteno. Njegova naloga je vezava kalcija in njegova vgradnja v kosti. Aktivira ga sončna svetloba. Raztopljen je v masteh in oljih in tam ga je tudi največ. Telo ga samo tvori, najdemo pa ga tudi v ribjem olju, olju oljaric in žit, mlečnih izdelkih, jajcu in semenu sončni.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

30

Vitamin E-tokoferol je vitamin plodnosti. Vitamin E zavira staranje ter skrbi za oskrbo celic s kisikom. Je močan lovilec prostih radikalov. Soudeležen je pri presnovi, optimalno varuje celice in njihove ovojnice. Znaki pomanjkanja so slaba kri, motnje hormonskega ravnovesja, staranje telesnih celic. Glavni vir so olje sončnice, olive, koruze dobljeni po hladnem postopku, nato v jedrcih kot so orehi, mandlji, arašidi, morski sadeži, žitni kalčki. Največ ga je v sončničnem olju shranjenem v temnih steklenicah, ker se razkraja na svetlobi.

V debelem črevesju se s pomočjo bakterij ustvarja vitamin K, ki je pomemben pri celjenju ran in je sodejavnik strjevanja krvi.

13.5. Minerali Minerali so anorganske snovi, ki so odgovorni za nemoten potek dihanja, presnove, za gradnjo krvi, za uravnavanje krvnega tlaka in delovanje srca, za hormonsko ravnovesje, za obrambne in imunske procese. V človeškem telesu ji je 70.

Makroelementi so tisti, ki jih potrebujemo mnogo, drugi pa so v manjših količinah oziroma so snovi v sledeh ali mikroelementi.

Makroelementi: - Natrij je usoden je za uravnavanje vode v telesu in za uravnavanje presnovnega ravnovesja med bazami in kislinami. Če ga je v telesu preveč, veže velike količino vode, ki zastaja v telesu, dviguje pritisk in povzroča utrujenost. Največ ga je v kuhinjski soli oziroma natrijevem kloridu. Dnevno ga zadostuje 2-3 g. Znaki pomanjkanja so močno znojenje zaradi povišane temperature. Bolezensko izgubo v telesu povzročajo bolezni prebavil in ledvic. Kje ga je največ: suho sadje, sojina moka, melasa, žita, jedrca, sončnična in bučna semena, marelice, banane, špinača, krompir, ohrovt, brokoli, zelena, korenje, pesa, grah, beljak, ribe, perutnina, mleko, sir,meso, mineralne vode, morska voda.

- Kalij deluje nasprotno od natrija, iz telesa odvaja vodo ter uravnava vsebnost aminokislin in beljakovin v celici. Pomanjkanje je pri boleznih ledvic, prebavil in pri uporabi diuretikov.

- Kalcij je nepogrešljiv za nastanek in gradnjo kosti, zdravih zob, za redčenje krvi, da je bolj tekoča in ni pregosta, za pravilno delovanje živčevja, srca in mišic. Posledica pomanjkanja so krhke kosti, ki se lomijo, rahitis, motnje v rasti. Za vsrkavanje kalcija pa je pomemben tudi vitamin D. Za preprečitev osteoporoze bi morali v šestdesetih in 70 letih starosti zmanjšati prehranjevaje z mesom in konzervami, saj je v njih veliko fosforja, ki preprečuje vsrkavanje kalcija iz črevesja. Pomanjkanje kalcija ima za posledico mišične krče, napake v delovanju srca, znižanje tlaka. Najdemo ga v mleku, mlečnih izdelkih, nerafiniranih žitih, jedrcih, sezamovemu semenu, stročnicah, korenasti zelenjavi, špinači.

- Magnezija je veliko premalo v naši hrani kot pa so potrebe po njem.

Pomanjkanje povzroči srčne bolezni in bolezni ožilja. Njegov naloga je aktiviranje določenih življenjsko pomembnih encimov. Znižuje tlak, njegovo delovanje pa se prepleta z delovanjem kalcija, uravnava pravilno delovanje živčevja in mišic. Znaki pomanjkanja so srčna aritmija, izčrpanost, razdražljivost, mišični krči, motnje v prevajanju perifernih živcev, izguba teka, občutek slabosti kot da bomo bruhali, bruhaje, krči v želodcu in v prebavilih.

Največ ga je v mineralni vodi, polnozrnatih žitih, stročnicah, soji, jedrcih, mandljih, suhem sadju, bananah, morskih ribah, algah, suhem pivskem kvasu, špinači, ohrovtu, krompirju.

- Fosfor je važen za transport energije, gradi mnoge encime, fosfataze in sodeluje pri gradnji možganskih celic, živcev, kosti, sklepov in v presnovi

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

31

-

-

-

-

-

-

-

-

-

sladkorjev. Njegove funkcije so zelo podobne kot jih imata kalcij in magnezij, sodelovanje pri gradnji mišic, kosti in sluznic. Je v mnogih encimih in aktivira določene presnovne procese v telesu, še posebej v celicah. Pomanjkanje je redko, ker ga je dovolj v hrani. Znaki pomanjkanja so oslabelost organizma, bolečine v sklepih,in mišicah, bolečine v kosteh in otrdelost sklepov, razdražljivost, mišična oslabelost, težave govora, težko dihanje, oslabelost srca, anemija. Mnogo ga je v mesu in mesnih izdelkih, mleku in mlečnih izdelkih, morskih sadežih, mineralni vodi, polnozrnatih žitih, zelenjavi, stročnicah, sadju. Žveplo je nujno za zdrave lase, kožo in nohte. Sodeluje pri kemičnih procesih v jetrih in pri nastajanju krvi. Pomanjkanje se kaže v bolezni las, kože in nohtov, kar pa zelo težko odkrijemo, ker se na to ne spomnimo. Žvepla je veliko tudi v žitih, sadju, hrustancih in kosteh živali, mesu, ribah. Morskih sadežih. To odpravimo z nekaj tedenskim pitjem mineralnih vod, polnih žvepla.

Klor je odločilen za delovanje ozmoznega tlaka, ki omogoča transport vode, elektrolitov in drugih spojin v celico. In je odločilen za napetost ali turgor kože.

Je sestavni del želodčne kisline in je soudeležen pri prebavi in v metabolizmu in pri razstrupljanju jeter. Pomanjkanje nadomestimo z zaužitvijo kuhinjske soli.

Jod regulira delovanje ščitnice in je eden glavnih gradbenih elementov njenih hormonov. Odločilen je za zdravo rast, menjavo energije in za mnoge presnovne procese. Pospešuje krvi obtok, gorenje maščob in njihovo vgradnjo v beljakovine oziroma aminokisline. Posledica pomanjkanja je napihnjena, povečana ščitnica oziroma otečen vrat, utrujenost, nespečnost, brezvoljnost, psihični problemi. Polni joda so morska voda in mineralne vode, ribe, mleko, sir, jogurt, jajca, sadje, zelenjava, žita in meso.

Fluor je važen pri nastajanju krvi, kože, las in nohtov, trdi zobno sklenino pred zobno gnilobo, pomaga pri transportu železa iz črevesa v kri. Železo oziroma njegov atom je osrednji atom hemoglobina, beljakovine, ki prenaša kisik, to pa omogoča celično dihanje. Ta beljakovina v celoti izpolnjuje notranjost eritrocita, ker je rdeče barve. Njegova naloga je tudi, da s pomočjo encimov sodeluje pri rasti rdečih krvničk. Posledica pomanjkanja je anemija, kri je svetla in jo je premalo. Pomanjkanje se kaže kot lomljenje las, težavami z dihanjem, slabo celično presnovo in povečanjem strupov v telesu.

Kje ga je največ: žita, meso, jetra, jajca, kalčki, suho sadje, pivski kvas, zelenjava: peteršilj, stročnice, pesa, melasa, kakav.

Cink pospešuje rast in celično dihanje, krepi nastanek gradbenih elementov celice, spodbuja rast las in so ureja nastanek in izločanje moških spolnih hormonov, sodeluje pri presnovi beljakovin in sladkorjev.

Selen ima podobno vlogo kot vitamin E. Skupaj z njim zvišuje antioksidacijsko sposobnost telesa in gradi prepreke za strupe, kot so kadmij, živo srebro, arzen in baker (ribe, kvas, paradižnik, zelje, jedrca) Baker prek določenih encimov pomaga pri vnosu in uporabi železa v celici, rasti kosti, sintezi hemoglobina, vzdrževanju celičnega dihanja in v veliko pomoč je vitaminu C v njegovi presnovni poti. Posledica pomanjkanja sta lahko anemija in presnovna dejavnost žolčnika. Največ ga je v stročnicah, grahu in fižolu, sadju, paradižniku, zelju.

Krom je odgovoren za tekoč potek presnove sladkorjev, zaradi njegovega vpliva hormon inzulin bolje deluje. Največ ga je v pšeničnih kalčkih, popru, pivskem kvasu, sladkorni pesi, melasi, koruznem olju, ribah, školjkah.

Mangan je važen za rast in zorenje kosti, ureja nastanek zdrave črevesne flore.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

32

13.6. Balastne snovi ali vlaknine Stranski učinki uživanja zdravilnih rastlin - Ravnati se je treba po točnih navodilih in v zdr. rastline uživati v predpisanih količinah; - Pri uporabi rastlin iz družine košarnic lahko pride do navzkrižnih reakcij (oman, arnika, artičoka, navadni pelin, benediktinka, zlata rozga, kamilica, lapuh, repinec, plavica, regrat, pegasti badelj, ognjič, rman, sončnica, slamnik, potrošnik, pravi pelin). Da ne pride do navzkrižnih reakcij, si med recepti zberemo take, ki ne vsebujejo rastlin iz družine košarnic.

- Znana je tudi preobčutljivost na jeglič; - Tudi pri zunanji uporabi koprive lahko pride do mehurčkov na koži; - Tu in tam se pojavi preobčutljivost na zeleno, artičoko, agrume, peteršilj in sicer na črevesni sluznici.

- Fotoalergija nastane zaradi odziva na različne rastline, ki vsebujejo kumarine.

Kumarini širijo žile in zavirajo strjevanje snovi ter se kopičijo in zadržujejo v koži. Kumarine vsebujejo ajda, rutica, šentjanževka. Zunanja in notranja uporaba ob izpostavljenosti sončnim žarkom povzroči alergijske reakcije.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

33

PRIPRAVKI IZ ZDRAVILNIH RASTLIN 1. ČAJI Če želimo doseči zdravilni učinek čaja, moramo poznati pravilni način uporabe, ki pa je lahko za isto zdravilno rastlino pri različnih boleznih ali težavah popolnoma različen. Hkrati moramo vedeti, da imajo tudi čaji lahko stranske učinke in da so nekateri čaji lahko pri določenih boleznih ali pa v večjih količinah tudi škodljivi. Pogosto uporabljamo čajne mešanice, kot pa čaje z eno samo učinkovino, saj je že v posamezni rastlini ponavadi več različnih učinkovin.

Z ustrezno izbrano mešanico rastlin zmanjšamo ali celo izničimo morebitne stranske učinke posameznih učinkovin ali pa poudarimo delovanje ene izmed njih. Za začetnike je priporočljivo, da si kupijo že pripravljene čaje in njihove mešanice. Tako si zagotovijo, da so zelišča pravilno nabrana in posušena, hkrati pa tudi v ustreznih medsebojnih razmerjih.

Poleg tega je za čim boljši učinek potrebno vedeti, kdaj in kako pogosto se takšna čajna mešanica uporablja, kako se pripravi, v kolikšni količini in koliko časa se uporablja.

Zeliščne čaje pripravimo na različne načine, odvisno od bolezni in zdravilne rastlino, ki naj bi pomagala. Pri pripravi čajne mešanice velja načelo treh delov, kar pomeni da ima vsak čaj: - Glavno učinkovino (lat. Remedium cardinale), ki se imenuje tudi osnovna učinkovina in vsebuje zdravilne učinkovine, ki pomagajo pri premagovanju bolezni; - Pomožno ali dodatno učinkovino (lat. Remedium adjuvans), ki je lahko ena ali jih je več. Njihova naloga je, da dopolnjujejo ali zaokrožajo učinek osnovne učinkovine oziroma okrepijo osnovni učinek glavne učinkovine (čim natančnejša je diagnoza bolezni in ugotovitev kateri organi so prizadeti, tem učinkovitejše so čajne mešanice); - Druge učinkovine (lat. Remedium corrigens) s katerimi izboljšamo videz, vonj in grenki okus čaja.

Poznamo več vrst priprave čajev: - Preliv (npr. korenine baldrijana, kolmeža) pripravimo tako, da eno do dve čajni žlički čajne mešanice prelijemo s pol litra mrzle vode, pokrijemo in pustimo stati eno do dve uri, lahko tudi osem do dvanajst ur (to je odvisno od aktivnih zdravilnih snovi, ki se s tem izlužijo), nato ga precedimo in popijemo. Na ta način pripravljamo predvsem droge s sluzmi (slez, slezenovec, lan, islandski lišaj).

- O namočku ali maceraciji govorimo takrat, ko iz nekaterih rastlin pripravimo čaj tako, da korenine poparimo z vrelo vodo, pokrijemo in pustimo stati dvanajst ur, da se iz njih izluži zdravilna snov.

- Poparek (npr. cvet kamilice ali bezgovo cvetje) je najpogostejši način priprave čaja, ki ga pripravimo tako, da zelišče prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati deset minut.

Tako pripravimo čaj iz nežnih zelišč in cvetov. S to vrsto priprave pripravljamo močno dišeče, aromatične čajne mešanice. Ker te mešanice vsebujejo eterično olje, ki na vročem rado hlapi, skodelico takoj pokrijemo in pustimo stati od pet do deset minut.

Koliko časa pripravek pustimo, je odvisno od zdravilne rastline in tudi od tega kako močan čaj želimo. Če ni drugače določeno, vzamemo eno do dve čajni žlički čajne mešanice na skodelico (200 ml) vrele vode.

- Zavretek pripravimo tako, da damo zelišče v hladno vodo, zavremo, odstavimo, pokrijemo in pustimo stati, dokler se ne ohladi; tako pripravimo čaj iz rastlinskih stebel in listov.

- Prevretek (npr. plodove šipka, borovnice) pripravimo tako, da damo zelišče v hladno vodo, zavremo, pustimo vreti nekaj minut, nato ohladimo in popijemo; tako pripravimo čaj iz korenin in plodov. Dolžina kuhanja je odvisna od vrste rastline.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

34

2. TINKTURA IN BREZALKOHOLNI IZVLEČKI O tinkturi govorimo takrat, ko zdravilne rastline namakamo v alkoholu različne koncentracije pri običajni sobni temperaturi. Najbolj pogosto se uporablja od 40 do 70 % alkohol ali močno žganje. Običajne alkoholne izvlečke pripravljamo tako, da 200 g svežih rastlin (ali 100 g suhih) namočimo v 800 g alkohola. Če ima rastlina močno delujoče snovi vzamemo 100 g rastline. V alkoholu namakamo rastline katerih učinkovine so netopne ali slabše topne v vodi.

Tinktura naj stoji 2-3 tedne v dobro zaprti stekleni posodi pri sobni temperaturi. Posoda naj bo ustrezno velika, da lahko vsebino v njej dobro pretresamo. Večkrat na dan jo pretresemo, da izboljšamo ekstrakcijo. Potem vsebino precedimo, ostanek rastlin dobro stisnemo, ekstrakt pa pustimo za nekaj dni na hladnem, brez svetlobe, da se zbistri, potem pa ga prefiltriramo in pripravimo za uporabo, natočimo v manjše temne stekleničke. Če tinkturo pravilno hranimo (hladen temni prostor ali hladilnik), je lahko uporabna več let. Tinkturo uživamo po kapljicah in jo vedno pred uporabo razredčimo v vodi. Tinkturo lahko uporabljamo tudi za pripravo krem, obkladkov, ipd. tako, da jo dodajamo v vodni fazi. V zdravilne namene uporabimo 10 %, izjemoma 20% tinkturo (25 g sveže/20 g posušene droge na 100 ml žganja). Tinktura ima boljši učinek kot čaj.

Za otroke in za vse tiste, ki ne smejo ali ne uživajo alkohola pripravimo brezalkoholne izvlečke. Za topilo uporabimo čisti rastlinski glicerin ali jabolčni kis, ki ju redčimo z destilirano vodo. Na enak način kot pri tinkturi mora biti rastlina v celoti pokrita z glicerinom ali kisom, da ne plesni. Pustimo na toplem 3-6 tednov ter vsak dan pretresemo. Če namakamo v kis, ga predhodno nekoliko segrejemo.

3. ZDRAVILNO VINO O zdravilnem vinu govorimo takrat, ko zdravilne rastline namočimo v vinu. Predpisane so iste količine kot za tinkture. Uporabljamo suho belo vino, nekateri pa raje rdeče vino. Namakanje traja mesec dni, odvisno od vrste rastline in od namena uporabe. Steklenico z vsebino je treba večkrat pretresti, da se zdravilne rastline čimbolj izlužijo. Na koncu vino precedimo in zdravilno vino shranimo v temni steklenici, ki jo hranimo v temnem in hladnem prostoru.

4. ZELIŠČNA OLJA, KIS IN ZELIŠČNE SOLI Namesto v alkoholu ali vinu lahko rastline namakamo tudi v hladno stiskanih oljih, jabolčnem kisu ali jih pripravimo na maščobi ali v soli. Zdravilne rastline oziroma čajne mešanice lahko zdrobimo tudi v prah. Čajno žličko prahu pomešamo s kozarcem mrzle vode in spijemo. V oljih namakamo največkrat rastline pri katerih je prevladujoča učinkovina eterično olje, saj je le to topno le v olju.

Za namakanje v olju vzamemo vedno samo suho drogo (šentjanževka je lahko na pol suha) in jo prelijemo z oljem. 10 g suhih listov ali cvetov oziroma 15 g suhih plodov in korenin prelijemo z 100 ml olja. Rastlinski oljni izvleček naj tri tedne stoji v temnih do roba napolnjenih kozarcih ali steklenicah v hladnem prostoru (ne v hladilniku), da olje ne postane prehitro žarko. Nato precedimo, rastlinske dele stisnemo skozi cedilo. Oljni izvleček lahko hranimo oziroma ga uporabljamo tako dolgo kot je rok uporabnosti osnovnega olja v katerem smo rastlino namakali. Rastline namakamo vedno v hladno stiskanih rastlinskih oljih (mandljevo, sončnično, oljčno, sojino, olje iz žitnih kalčkov in groznih pešk, avokadovo), ki že samo po sebi vsebuje veliko zdravilnih učinkovin. V tem primeru gre za pripravo izlužin ali maceratov po hladnem postopku. Lahko pa jih pripravimo tudi po vročem postopku, tako da damo zelišča in olje v stekleno posodo in postavimo nad kozico z vrelo vodo ter približno tri ure počasi segrevamo. Nato mešanico precedimo in stisnemo. Pri mrzlem vlivanju zelišča namočimo v hladno olje.

Izjemoma lahko za kratek čas namakamo v oljih sveže rastline (npr. bazilika, čemaž) , ki jih uporabimo v prehrani. Takšne rastline moramo pred namakanjem zelo dobro posušiti,

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

35

narezati in vsak dan pretresti ter paziti, da so v celoti pokrite z oljem. Čez en teden precedimo.

Zdravilne rastline namakamo tudi v sadnih kisih. Tako pripravljeni izvlečki so zelo uporabni za nego kože in las. Dve jedilni žlici suhih ali tri žlice sveže narezanih rastlinskih delov prelijemo z 250 ml dobrega sadnega kisa. Zaprte steklenice postavimo na sonce in jih večkrat stresemo. Po dveh tednih odcedimo in hranimo v čistih steklenicah tudi po več let.

5. SIRUP Sirup (npr. smrekove vršičke) pripravimo iz zelišč in sladkorja. Vsebino postavimo na sonce, pokrijemo s folijo in pustimo, dokler se sladkor na raztopi; namesto sladkorja lahko uporabimo tudi med. V zadnjem času pa sirupe pripravimo tudi tako, da poparkom ali prevretkom dodamo med ali neprečiščeni sladkor in tako podaljšamo uporabnost prevretkov in poparkov. Sirupi so idealno zdravilo za kašelj.

6. KREME Kreme so mešanice maščob ali olj z vodo, ki se vpijajo v kožo in jo mehčajo. Pripravljamo jih s pomočjo voskov in olj, ki se dobro mešajo z vodo.

7. MAZILA Mazila za razliko od kreme, ne vsebujejo vode, ampak le maščobe ali olja. Se ne vpijajo v kožo, temveč naredijo na njeni površini tanko plast. Nanašamo jih na kožo, da kožo zaščitimo pred drugimi vlažnimi snovmi.

8. PRAŠKI IN KAPSULE Uporabljamo že pripravljene , ki jih kupimo v lekarni. Doma nimamo pogojev za pripravo.

9. OBKLADKI, OBLOGE Obkladke lahko pripravimo na dva načina in sicer tako, da gazo namočimo v vroč ali hladen zeliščni ekstrakt (poparek) in jo položimo na boleče mesto. Ali tako, da sveža ali posušena zelišča, ki smo jih predhodno poparili polagamo na obolelo mesto. Obloge (npr. orehove liste) pripravimo iz sesekljanih svežih ali poparjenih zelišč, ki jih zavijemo v gazo, po potrebi segrejemo in položimo na prizadeto mesto.

10. KOPELI Različno pripravljene vrste čajev in eterična olja dodajamo kopelim.

11. NARAVNA MILA Sveža in suha zelišča ter pripravke iz njih dodajamo naravnim milom. ČAJNE MEŠANICE NAČIN PRIPRAVE (VELJA ZA VSE ČAJE) 2 čajni žlički čajne mešanice prelijte s 3 dl vrele vode (poparek) in pustite stati 10 minut. Čaj precedite in pijte toplega. Najbolje je, da si za vsak obrok pripravite sveži čaj. Okus lahko izboljšate z medom ali limono. Oboje dodajte, ko je čaj ohlajen.

NAMEN ČAJ ZA OKREPITEV

-

DELOVANJE Deluje krepčilno Ureja delovanje jeter in žolčnika Pospešuje resorbcijo potrebnih snovi

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

SESTAVINE Tavžentroža, dišeča perla, šipek, poprova meta, list koprive, plod ovsa

36

PRSNI ČAJ

ČAJ ZA SLADKORNO BOLEZEN ČAJ ZA POMIRITEV IN SPROSTITEV

POSTNI ČAJ

-

-

ČAJ ZA IZBOLJŠANJE PRESNOVE ČAJ ZA LEDVICE IN MEHUR

-

ĆAJ ZA DOBER TEK

-

Čisti dihala, vneto grlo, žrelo, gnojne mandeljne, pljuča in ustno sluznico Blaži kašelj in bronhitis Krepi telo po hudih prehladih Uravnava količino sladkorja v krvi in lajša težave sladkorne bolezni Pomirja živce, krče, srčno in želodčno razdraženost Uravnava srčni utrip Zmanjšuje depresijo Pomaga pri nespečnosti Bistri spomin Odvajalni učinek brez draženja črevesja Pospešuje presnovo in izločanje vode deluje pomirjevalno pospešuje presnovo, pretok žolča čisti kri odpravlja prebavne motnje blaži krče in pomaga pri vnetju ledvic in mehurja razkužuje sečne poti in odvaja vodo pospešuje izločanje črevesnih sokov in vzpodbuja prebavo krepi želodec, odpravlja tiščanje in slabost deluje proti napenjanju, vetrovom in krčem

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

List trpotca, korenina trobentice, cvet lučnika, cvet bezga, islandski lišaj, materina dušica List plahtice, list koprive, cvet lipe, zlata rozga, list breze Cvet kamilice, storžki hmelja, list poprove mete, list melise, cvet sivke, plod ovsa

List breze, cvet kamilice, preslica, plod kumine, list koprive

List regrata, list kopriv, cvet rmana, lakota, list breze

List koprive, list breze, preslica, zlata rozga, koruzni laski Korenina encijana, tavžentroža, cvet rmana, cvet kamilice, plod kumine, majaron, seme janeža

37

ČAJ ZA ŽOLČ

-

ČAJ ZA OSVEŽITEV

-

ČAJ ZA OTROKE

-

ŽENSKI ČAJ

-

ČAJ ZA ČIŠČENJE ČREVESJA

-

ČAJ ZA DOBRO POČUTJE

-

ČAJ ZA DOBRO POČUTJE

-

ČAJ PROTI VISOKEMU PRITISKU

-

pospešuje izločanje žolčna in njegov pretok krepi jetra, odpravlja žolčne krče in deluje blago odvajalno odpravlja utrujenost, mlahavost in bledico pospešuje izločanje seča blaži bolezenske pojave v starosti pomirja in krepi srce čisti kri deluje proti napenjanju, vetrovom , krčem, driski, vnetju sluznice debelega črevesa, zaprtju, pospešuje izločanje prebavnih sokov ureja premočno ali prešibko , neredno in izostalo menstruacijo pomaga pri krčih maternice in vaginalnem srbenju odvaja brez draženja črevesne sluznice odpravlja vetrove in krče v prebavilih pospešuje izločanje seča ter ureja prebavo krepi in poživlja delovanje srca uravnava krvni pritisk pomirja srčno razdraženost in pospešen srčni utrip ugodno vpliva na prekrvavitev pomaga pri odvajanju vode blaži glavobol, migreno, tesnobo in slabo počutje, posebej kadar so težave živčnega izvora uporablja se tudi pri obolenju sinusov Znižuje povišan krvi pritisk Odvaja vodo Uravnava pospešen srčni utrip Krepi in pomirja srce

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

Korenina angelike, cvet rmana, list regrata, tavžentroža, list poprove mete Plod šipka, cvet hibiskusa, plod borovnice, list robide, list poprove mete

Cvet kamilice, plod janeža, plod komarčka, list robide, cvet rmana, list poprove mete (poparek: ena čajna žličko mešanice prelijemo z 2 dl vode in pustimo 10 minut) List plahtice, cvet rmana, list melise, gosja trava, bazilika,cvet kamilice

Plod bezga, cvet slezenovca, plod komarčka, cvet kamilice, korenina angelike, list timijana

Cvet rmana, list plahtice, cvet jegliča, cvet sivke, preslica, list poprove mete, list melise

Jetičnik, cvet sivke. List melise, bazilika, list poprove mete, cvet kamilice

Jetičnik, list oljke, list koprive, list melise, cvet lipe

38

ČAJ PROTI NIZKEMU PRITISKU

-

Zvišuje krvni pritisk Pospešuje krvni obtok Krepi srce Pomirja in blaži glavobol, ki spremlja nizek krvni pritisk

List rožmarina, list poprove mete, list robide

ČAJ ZA ČREVESJE

-

Pomirja vznemirjeno črevesje Lajša črevesne bolečine in krče Pomaga pri vnetju debelega črevesa in driski Pospešuje prebavo Odpravlja vetrove in zaprtje Odpravlja pozabljivost Izboljšuje prekrvavitev in oskrbo možganov s kisikom Pomirja žive Pospešuje odvajanje vode Blaži bolečine Preprečuje vnetje sečnih poti Ugodno deluje pri težavah s prostato Vpliva na močnejše izločanje mleka Zmanjšuje nevarnost vnetja prsi Blaži krče pri dojenčkih Ugodno vpliva na presnovo Odvaja vodo in preprečuje nalaganje maščobnega tkiva oziroma ga odpravlja Čisti organizem in ureja holesterol v krvi Spodbuja delovanje notranjih organov zlasti ledvic, jeter in vranice Ugodno deluje na presnovo Ugodno deluje pri prehladih, obolenjih prebavnih organov in rahlo pomirja Primeren je za stalno uporabo za celo družino Okusen napitek, ki pomirja in osveži

Korenina angelike, cvet ognjiča, majaron, plod komarčka, bazilika, list poprove mete, cvet rmana

ČAJ ZA BOLJŠI SPOMIN

MOŠKI ČAJ

-

-

ČAJ ZA MAMICE

-

ČAJ PROTI CELULITU

-

ČAJ PROTI HOLESTEROLU

-

DRUŽINSKI ČAJ

-

DOMAČI ČAJ

-

Cvet kamilice, bazilika, list rožmarina, plod ovsa, list koprive Korenina peteršilja, resa, drobnocvetni vrbovec, cvet kamilice, preslica

Plod komarčka, plod kumine, list melise, materina dušica, list regrata, cvet kamilice, islandski lišaj Peteršilj, list breze, list koprive, cvet bezga, cvet kamilice Jetičnik, korenina pirnice, list koprive, cvet sivke, cvet rmana, list poprove mete

Cvet lipe, plod šipka, list breze, cvet kamilice, list poprove mete, list melise

Cvet bezga, plod šipka, list melise, list poprove mete

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

39

ČAJ ZA AKUTEN DRAŽEČI KAŠELJ

ČAJ ZA POMIRITEV KAŠLJA IN ZA IZKAŠLJEVANJE

ČAJ ZA BLAŽENJE DRAŽENJA IN MEHČANJE SLUZI

-

-

-

Proti kašlju Pospešitev potenja

Blaži dražeči kašelj Pomirja kašelj Pospešuje izkašljevanje

Blaži kašelj Mehča sluz

40 g cvetov lipe, 30 g plodov janeža, 25 g zeli materine dušice, 5 g cvetov slezenovca (pij po 1 skodelico večkrat na dan) Zel ozkolistnega trpotca, islandski lišaj, korenina slezenovca, plodovi janeža.

Lahko kombiniramo mrzlo topel preliv. Pijemo 3-4 krat 1 skodelico.

25 g slezenovca, 20 islandskega lišaja, 20 g plodov janeža, 20 g plodov koprca, 15 g cvetov lipe (pij toplega 34 skodelice na dan, osladkaj z medom) 60 g korenin slezenovca, 20 g korenin sladkega korena, 10 g plodov janeža, 10 g korenin jegliča, za izboljšanje okusa dodamo 10 do 20 g poprove mete. list slezenovca, velikocvetni lučnik, pljučnik, ozkolistni trpotec ( 3 skodelice na dan). Še močneje pa deluje čaj iz naslednjih sestavin: islanski lišaj, korenina sladkega korena, korenina slezenovca, po požirkih 3 skodelice na dan

ČAJ ZA PREPREČEVANJE OKUŽB DIHALNIH POTI

-

-

Preprečuje okužbe dihalnih poti Raztaplja sluz, ki nastaja v obnosnih votlinah, bronhijih in plučah

15 g cvetov slezenovca, 15 g cvetov lipe, 15 g zeli ozkolistnega trpotca, 15 g islandskega lišaja, 10 g cvetov bezga, 10 g cvetov materine dušice.

NAJBOLJŠI ČAS ZA POMIRITVENI ČAJ IN ODPRAVLJA KRČE v ; jetra1-3 ura zjutraj, pljuča 3-5 ura, debelo črevo 5-7 ura, želodec 7-9 ura, vranica in slinavka 9-11 ura, srce 11-13 ura, tanko črevo 13-15 ura, mehur 15-17 ura, ledvice 17-19 ura, ožilje 19-21 ura, trojno gretje 21-23 ura, žolčnik 23-1

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

40

-

-

NAJBOLJIŠ ČAS ZA POŽIVLJANJE , SPODBUJANJE PREBAVE- žolčnik 1-3 ura, jetra 3-5 ura, pljuča 5-7, debelo črevo 7-9, želodec 9-11, vranica-slinavka 11-13, srce 13-15, tanko črevo 15-17, mehur 17-19, ledvice 19-21, ožilje 21-23, trojno gretje 23-1 Trojno gretje je v zahodni medicini limfni sistem pri vnetju mandljev, grla, nosu,nosne votline in vitalnost telesa.

MERE BREZ TEHTNICE 1 čajna žlička zeliščnega prahu=1,5 g 1 jedilna žlica suhih korenin=6-10 g 1 čajna žlička tekočine=5 ml 1 jedilna žlica tekočine=15-20 ml 1 jedilna žlica suhih cvetov in listov=3-5 g Noževa konica=1/4-172 čajne žličke 1 jedilna žlica semen=5-10 g 1 skodelica=150 ml ali 1,5 dl vode

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

41

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

42

OBRAZLOŽITEV NEKATERIH OSNOVNIH POJMOV FITOTERAPIJA je metoda zdravljena z zdravilnimi rastlinami. Pri zdravljenju uporabljamo različne rastlinske dele: lubje, poganjke, liste, cvetove, cvetne brazde, plodove, popke, sveže plodove, olupljene plodove, plodove s semeni, plodove brez semen, lupine, semena, zel, sok, lišaje, storže, olje.

Zdravilne rastline spadajo med pomožna zdravilna sredstva. FARMAKOGNOZIJA je farmakološka disciplina, ki proučuje učinke zdravilnih rastlin in njihove učinkovine.

Med zdravilne rastline ne spadajo samo zelišča, ki jih kupimo v lekarni ali naberemo sami.

Sem spada veliko sadežev in rastlin, ki jih uživamo kot sadje in zelenjavo in ugodno vplivajo na naše zdravje.

Zdravilne rastline so zdravilne zaradi učinkovin, ki jih vsebujejo. Običajno rastline ne vsebujejo samo ene učinkovine, ampak običajno večje število. Pri uvrstitvi rastline v določeno skupino pa je upoštevana tista snov, ki je prevladujoča v rastlini.

Zdravilne in aromatične rastline uporabljamo za izboljšanje ali popestritev vonja in okusa jedi in pijač, za nego obraza in telesa, za prenehanje in lajšanje bolezenskih težav (nahod, kašelj, vnetje) in motenj počutja ter ne nazadnje za lepši videz prostora in kulturne krajine. ŽIVLJENSKA DOBA RASTLIN - hapaksantne vrste: cvetijo in plodijo le enkrat v življenju, nato odmrejo (enoletnice, dvoletnice, večletnice) - polakantne vrste: trajnice, ki cvetijo in plodijo vsako leto oziroma večkrat v življenju (zelnate trajnice, lesnate rastline) 1. Zelnate rastline (zeli) - enoletnice (razvoj rastline od kalitve do semenske zrelosti je opravljen v isti vegetacijski sezoni, nakar rastlina odmre - ozimne enoletnice: razvoj rastline se prične jeseni in se zaključi v naslednjem letu; - dvoletnice: v prvi vegetacijski sezoni se razvijejo samo vegetatitvi organi, v drugi pa še cvetovi in semena, nakar rastlina odmre; - večletnice: razvoj vegetativnih organov traja več let, cvetijo in obrodijo seme le enkrat, nakar vsa rastlina odmre; - zelnate trajnice: vsako leto cvetijo in obrodijo semena, na koncu vegetacijske sezone nadzemni organi večinoma odmrejo in se znova razvijejo spomladi; OPOMBA: Enoletnice, dvoletnice, večletnice in zelnate trajnice imenujemo tudi zelišča.

FARMAKOPEJA je lekarniška knjiga v kateri so v slovenščini in latinščini zapisana vsa zdravila in njihove lastnosti.

ZDRAVILO ali medikament je pripravek, ki se uporablja za zdravljenje, lajšanje, preprečevanje ali odkrivanje bolezni oziroma je namenjen za učinkovanje na zgradbo telesa ali njegovo delovanje.

V medicini se uporablja pravilo 5P kar pomeni v1 – pravo zdravilo / 2 – pravemu bolniku / 3 – pravi čas / 4 – na pravi način / 5 – pravilno dozo Delovanje zdravil deluje samo na hitrost poteka biokemičnih procesov v organizmu (krčenje mišic, izločanje seča).

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

43

Vsako zaščiteno zdravilo ima najmanj 3 imena: kemijsko ime, generično ime (ki ga določi komisija) in lastniško ime (zaščitena znamka) Oblike zdravil so naslednje: - Tablete: so čvrste oblike, ki se razlikujejo po barvi, obliki in velikosti. Vsrkajo se v ustni votlini, želodcu ali črevesju.

- Šumeče tablete: pred uporabo se raztopijo v tekočini.

- Dražeje: so tablete obložene s sladkorno plastjo, namen obloge je spremeniti hitrost sproščanja zdravil.

- Oriblete: so tablete za lizanje - Kapsule: imajo želatinast ovoj v katerem je prah ali zrna (granule).

- Lingvaleta: je majhna tableta, resorbirati se mora v ustih zato jo dajemo pod jezik.

- Praški: - Sirupi: so v tekoči obliki namenjeni oralni uporabi.

- Kreme: so poltrdi pripravki, ki se hitro resorbirajo v kožo.

- Mazila – ungventum: je poltrdi izdelek, ki na koži pušča maščobno prevleko.

- Svečke – Suprositoria (SUPP): so pripravki za rektalno ali vaginalno uporabo v obliki zašiljenega valja, pri sobni temperaturi so trde, pri telesni pa se raztopijo.

- Vaginalete: so trdi pripravki za vaginalno uporabo - Kapljice – guttas (GTT): so tekoči pripravki za nos, uho, oči ali oralno uporabo.

- Čaji: so mešanice zdravilnih rastlin za zunanjo ali notranjo uporabo.

- Emulzije: tekočine, ki vsebujejo eno ali več zdravilnih učinkov.

- Injekcije: so sterilni zdravilni pripravki, shranjeni v ampulah ali stekleničkah.

Namenjeni so dajanju v tkivo, krvni obtok ali v organe.

- Infuzije: so raztopine, ki jih vnašamo v krvni obtok ali v trebušno votlino (intraperitonelno).

- Obliži (transdermalni): so v obliki nalepk, ki jih nalepimo na kožo.

Poznamo naslednje vrste zdravil: - Analgetik (sredstvo proti bolečinam); - Sedativ (sredstvo za pomirjanje); - Hipnotik (sredstvo za uspavanje) - Kardiotonik (sredstvo za jačanje srčne mišice); - Antipiretik (sredstvo za znižanje telesne temperature) - Ekspektorans (sredstvo za izkašljevanje) - Narkotik (sredstvo proti močnim bolečinam in za omamo-v njih je morfij) - Anestetik (sredstvo za omrtvičenje) - Diuretik (sredstvo za odvajanje vode) - Laksans (sredstvo za odvajanje blata) - Antibiotik (sredstvo proti vnetju, ki ga povzročajo bakterije) - Spazmolitik (sredstvo proti krčem) - Antihistaminik (sredstvo proti alergiji) - Antiemetik (sredstvo proti slabosti in bruhanju) Doze zdravil so: - TERAPEVTSKA – zdravilna - MAKSIMALNA – terapevtska - MINIMALNA – terapevtska - TOKSIČNA – zastrupljajoča - LETALNA – smrtna

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

44

Zdravila lahko dajemo - skozi usta – PER OS - pod jezik – SUBLINGUALNO - na sluznico - na kožo - v danko – PER REKTUM ali REKTALNO - z vdihavanjem – z inhaliranjem - z vbrizgavanjem – injekcije (INTRAMUSCULARNO – mišico; SUBCUTANO – pod kožo; INTRACUTANO – v kožo; INTRAVENOZNO – v žilo) - druge načine (spinalno – v hrbtenjačo, intraartikularno – v sklep, intravesikularno – mehur) - z infuzijo

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

45

UPORABA ZAČIMB IN ZELIŠČ V KULINARIKI Dodajamo jih hrani in pjači v neznatnih količinah za aromatiziranje ali obarvanje.

Najpogosteje uporabljena zelišča v kuhinji so: - bazilika,boraga, čili, cimet, gorčično seme, janež, lovor, mešanica poprovmeta,mirta, muškatni orešček, muškatni cvet, piment, čebula, česen, črna kumina, curry, drobnjak, hren, ingver, kajenski poper, kardanom, komarček, koriander, krebuljnica, kumina, kurkuma, majaron, materina dušica, melisa, oregano, paprika, pehtran, peteršilj, rožiči, rožmarin, sivka, timijan, vanilija, žafran, zelena in zvezdasti janez.

Kurkuma Kurkuma je koren tropske rastline, ki se za kuhanje uporablja že od leta 600 pred našim štetjem. Je sorodnik z ingverjem. Čeprav izvira iz Orienta, to začimbo gojijo tudi v Indiji in na Karibih, dobimo pa jo celo pri nas. Začimba je grenkega in ostrega okusa in intenzivno rumeno-oranžne barve. V svetopisemskih časih se je kurkuma pogosto uporabljala za izdelavo parfumov. Danes se uporablja predvsem za dodajanje jedem zaradi okusa in barve hrane. Je tudi glavna sestavina gorčice in ji daje svetlo rumeno barvo. Kot vse začimbe, jo je treba hraniti na hladnem in temnem prostoru za največ 6 mesecev Curry Največ se uporablja v indijski kuhinji. Uporabljajo ga vsak dan in ga tudi sproti meljejo. Curry v prahu, je pravzaprav mešanica prahu 20 začimb, zelišč in semen. Med najpogosteje uporabljenimi so kardamom, čili, cimet, nageljnove žbice koriander, kumina, janeževa semena, muškatni cvet, muškatni orešček, rdeči in črni poper, makovo in sezamovo seme, žafran, kurkuma in tamarind (slednje je tisto, kar daje značilno rumeno barvo). Ker curry v prahu hitro izgubi ostrina, ga je treba shranjevati, v nepredušni posodi in ne več kot 2 meseca.

Janež Poznali so ge že najmanj 1500 let pred našim štetjem. Je član iste družine kot peteršilj.

Semena pogosto še danes uporabljajo za parfume, v kulinariki pa za pripravo pikantnih jedi in raznih pijač. Zelo ga uporabljajo v kuhinji v jugovzhodni Aziji, medtem ko kitajski kuharji bolj uporabljajo zvezdasti janež kot navadni janež.

Koriander Spada v isto družino kot peteršilj. Razširjen pa je od Sredozemlja do Orienta. Poznan je po svojih semenih in temno zelenih čipkastih listih. Zanj je značilno, da seme in listi nimajo nobene podobnosti med seboj, saj ima vsak čisto različen okus. Seme koriandra so odkrili že v egiptovskih grobnicah. Semena so majhna, rumeno rjave barve in rahlo brazdasta. Dišijo, njihova aroma pa spominja na kombinacijo limone, žajblja in kumine. Cela semena koriandra se uporabljajo za posebne pijače, kot je npr. kuhano vino. Skandinavske države sem uporabljajo za pečenje mesa , skupaj s curryjem pa se uporablja za pripravo raznih juh.

Koriandrovi listi so prav tako splošno znani. Sveži listi koriandra imajo zelo oster (nekateri pravijo, smrdljiv, vonj in okus in se uporabljajo za zelo začinjeno hrano. Čeprav naj bi bil na svetu to najbolj razširjeno zelišče, so mnogi Američani in Evropejci ugotovili, da je hrana s svežim koriandrom zagotovo pridobila na okusu. Izbrati je potrebno liste z zeleno barvo, ki ne smejo biti oveli. Liste skupaj s steblom damo v vodo in čez liste damo plastično vrečko ter tako hranimo v hladilniku do enega tedna, vendar pa moramo vodo menjati vsaka 2 dni.

V gospodinjstvu uporabljamo koriander v jedeh iz svinjine, za gobje jedi, v nadevih za perutnino, korenju, zelju in ohrovtu ter v vloženi rdeči pesi. Dodajamo ga tudi nekaterim pecivom in kruha. Koriander je ena od glavnih sestavin večini curryjev.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

46

Kardamom Je član iste družine kot ingver. Je aromatična začimba, doma v Indiji in raste na številnih drugih tropskih področjih, vključno z Azijo, Južno Ameriko in na pacifiških otokih.

Kardamomova semena se nahajajo v majhnem stroku v velikosti brusnice. Kardamom ima oster vonj in topel, začinjen sladek okus. Največ se ga uporablja v skandinavskih državah in v vzhodno indijski kuhinji. Zanj je značilno, da hitro hlapi eterično olje. Uporabljamo ga za enolončnice. Pred uporabo ga v stroku rahlo zdrobimo. Uporabimo ga lahko skupaj s strokom. Pri uporabi smo varčni, ker velja načelo malo je veliko. Uporabljamo ga za pripravo peciva, sladki kruh, kolače (jabolčna pita); jedi iz piščančjega in ribjega mesa, riž; Arabci ga dodajo v kavo.

Nageljnove žbice ali klinčki Veljajo za eno najpomembnejših svetovnih začimb. Je tropsko zimzeleno drevo. Neodprti cvetovi so rdečkasto rjave barve v obliki nohtov. Ime izhaja iz besede clavus, lat.besede za noht. Klinčke lahko kupimo cele ali v obliki prahu in se uporabljajo za aromatiziranje številnih sladkih in slanih jedi. Odličen okus dajo žrebičkovemu mesu ter svinjini in sicer se v meso preprosto napikajo kot žeblji. Največkrat se uporabljajo za izboljšanje okusa, še posebej divjačine, divjega prašiča in zajca. So sestavina številnih začimbnih mešanic. Zelo so popularni v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, kjer se običajno uporabljajo za mesne jedi, čeprav je tudi riž pogosto aromatizirana z nekaj klinčki.

Gorčica Rastlina gorčica sada v isto družino kot brokoli, brstični ohrovt, ohrovt in koleraba. Skozi stoletja je bila uporabljena za kulinarične kot tudi za zdravilne namene; najbolj znan primer slednjega je kurativno za prehlad. Najbolj znana je rimska mešanica zdrobljenih semen gorčice in MORA (fermentiran grozdni sok) in pomeni vroče ali ognjeno. Obstajata dve vrsti gorčičnega semena – beli (ali rumena) in rjava (ali azijska). Nekateri so mislili, da obstaja celo tretja vrsta, črno gorčično seme. Vendar pa to seme ne obstaja, saj so v večini primerov zamenjali rajo seme. Bela gorčična semena so veliko večje od rjavega, le da so veliko manj ostrega okusa. So glavna sestavina gorčic. Za pripravo gorčice pa običajno mešajo belo in rjavo gorčično seme. Gorčično seme prodajajo celo, zdrobljeno v prah ali predelano v gorčico. Gorčica v prahu je preprosto fino mleto gorčično seme. Gorčično seme se lahko shrani za največ eno leto, v suhem in temnem prostoru, gorčica v prahu pa približno 6 mesecev. Cela semena se uporabljajo za vlaganje, za aromatiziranje kuhanega mesa in zelenjave. Prahu gorčičnega semena se uporablja za omake, kot začimba v glavni jedi in za solatne prelive.

Cimet Cimet je bil v davni preteklosti obvezna sestavina ljubezenskih napitkov in parfumov premožnih Rimljanov. Je starodavna začimba na voljo v dveh sortah - Cinnamomum zeylanicum (Cejlon cimet) in Cinnamomum cassia (lovorike). Cimet je notranje lubje tropskega zimzelenega drevesa. Lubje je pridelano v deževnem obdobju, ko je bolj mehko.

Ko je suho se razcepi v dolge kodre, ki jih razrežejo in prodajajo kot palice ali zmlete v prah. , je v dolge kodre peresni, ki so izrezani na dolžine in prodajajo kot palice cimet, ali zmlete v prah . Cejlonski cimet je rjavkasto rdeče barve, pridelan iz drevesa in je rahlo sladkega okusa, cimet iz lovorike je temno, rdečkasto rajev barve in ima bolj oster, nekoliko grenak okus. Cimet se pogosto uporablja za sladke jedi, pa tudi za jedi, kot so enolončnice.

Cimetovo eterično olje izdelujejo iz stroka z drevesa cimeta in ga kot aromo uporabljajo tudi v zdravilne namene.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

47

Kumina

Žafran Ni čudno, da je žafran (- rumeno-oranžni pestič v majhnem vijoličnem Crocus (Crocus sativus) na svetu najdražja začimba. Vsaka roža ima le tri pestiče, ki morajo biti skrbno ročno izbrani in potem zelo dobro posušeni. Za eno unčo žafrana je potrebnih več kot 14.000 drobnih pestičev. V davni preteklosti so žafran uporabljali za okus hrane in pijače , za zdravljenje ter za barvanje tekstila in celo telesa. Žafran je ostra, aromatična začimba, ki se uporablja predvsem za okus in ton hrane. Uporablja se ga zelo malo Žafran je sestavina mnogih jedi, na primer riževih, paelle in številnih peciv. Žafran lahko kupimo v prahu ali cel.

Vendar pa žafran v prahu hitro izgubi svoj okus, zato ga je treba zdrobiti šele tik pred uporabo. Na tržišču pa obstajajo mnoge imitacije. Cel žafran hranimo v nepredušni posodi v hladnem in temnem prostoru do 6 mesecev Krebuljnica Krebuljico pogosto imenujejo tudi francoski peteršilj. Je članica iste družine kot peteršilj, je pa bolj občutljiva in nazobčana kot peteršilj, čeprav mu je zelo podobna. Izvira iz južne Rusije in s Kavkaza, v zahodno Evropo pa so jo prinesli že v rimskih časih. Krebuljica ni primerna za dolgo shranjevanje, zato sveže pri nas skoraj ni mogoče kupiti. Brez težav pa krebuljico vzgojimo doma na vrtu iz semen, režemo jo lahko že nekaj tednov po sejanju in bolj pogosto to počnemo, bolje je, ker ima zelo kratko življenjsko dobo, saj po cvetenju ni več primerna za kuhinjsko uporabo z odstranjevanjem zunanjih listov pa spodbujamo rast mladih listov v sredini rastline. Najbolje jo je trgati tik pred uporabo, drugače pa se kak dan ali dva ohrani v plastični vrečki ter v hladilniku. Dobro prenaša zamrzovanje, medtem ko posušena izgubi skoraj ves vonj in okus in je ni vredno kupovati. S krebuljnico v kombinaciji s poprom poudarimo svežino jedi. Sveža ali posušena, je svetlo zelene barve in je zelo občutljiva. Jedi jo dodamo šele na koncu, ko smo jed že skuhali. Njena funkcija je okrepitev okusa drugih zelišč. Največ jo gojijo in tudi uporabljajo na jugu Rusije in v zahodni Aziji, pa tudi v Franciji.

V kuhinji uporabljamo mlade liste in stebla, ki so prav tako aromatična kot listi. Liste uporabljamo presne ali pa jih v jed dodamo čisto na koncu kuhanja. Krebuljičini listi so lepi za okras, presne dodajamo solatam, z drobno sesekljanimi potresemo sendviče, jajčne jedi, zelenjavne juhe, ribe in kuhan krompir, dodajamo jih tudi majonezi in mnogim klasičnim omakam. Kuhana pa izboljša okus drugih zelišč, vendar jo dodajamo ob koncu kuhanja, ker se med kuhanjem njen okus hitro razblini.

Bazilika Bazilika, enoletnica z nazobčanimi, zašiljenimi ovalnimi listi, je ena najbolj priljubljenih dišavnic. Stari Hindujci so jo imeli za sveto rastlino. Bazilik je več vrst, najbolj aromatična je sredozemska, najokusnejša pa je vsekakor sveža.. V mrzlih predelih gojimo baziliko na toplem ali pod steklom, lepo uspeva v loncih na sončnih okenskih policah. Poleti pobiramo mlade liste in jih zamrzujemo, sušimo ali z njimi odišavimo olje ali kis, lahko jih konzerviramo v olju.Veliko se je uporablja v vegetarijanski in mediteranski kuhinji.

Liste in cvetove uporabljamo za začinjanje solat, omak, namazov, paradižnikovih in nekaterih morskih jedi. Lahko jo pridelujemo tudi v lončkih na domačih oknih. Bolje je, če pred uporabo liste stolčemo ali zmečkamo s prsti, kot da jih sesekljamo. Jedem jih dodajamo tik pred koncem kuhanja. Kot okras v loncih na okenskih policah odganja tudi mrčes.

Drobnjak Drobnjak je grmiček, s številnimi pokončnimi, votlimi, temno zelenimi listi, ki poženejo iz podzemnih čebulic. Cevkasti listi in svetlo vijolični cvetovi imajo okus po čebuli ali česnu.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

48

Rastline uspevajo tudi v cvetličnih lončkih na okenskih policah. Liste in cvetove režemo sveže po potrebi.

Za zamrzovanje in sušenje režemo liste pred cvetenjem in jih dobro sesekljamo. Drobno sesekljan drobnjak je okusen dodatek mnogim jedem. Dodajamo ga solatam, krompirju, maslu, skutinim namazom, juham, svetlim omakam, jajčnim jedem, omletam, majonezi, mesnim nadevom in masi za pripravo kruhovih cmokov. S svežim drobnjakom popestrimo različne hladne narezke. Dobro se ujema z drugimi svežimi zelišči. Drobnjak ne prenaša daljšega kuhanja. Najbolje, da ga potresemo po jedeh, tik preden jih serviramo.

Vsi luki vsebujejo nekaj železa, veliko vitamina C in so blagi antibiotiki. Drobnjak vzpodbuja tek in lajša prebavo. Uživamo ga tudi kot blago odvajalo. Užitni cvetovi so okras solatam.

Limonska trava Limonina trava je večletna rastlina, ki raste v tropskih krajih. Zraste od 90 cm do 1,8 m.

Limonska trava je dekorativna in enostavna za vzgojo. Ima svež vonj in okus po limoni z navdihom vrtnice. Sveža stebla in listi imajo limoni podobno dišavo, ker vsebujejo eterično olje, ki je prisotno tudi v lupini limone. Kot sveža, mleta ali suha začimba se uporablja za meso, meso perutnine, morske jedi; prikuhe; juhe; curry; omake za ribje jedi, meso perutnine, za vlaganje; začinjanje marinad.

Priporočljivo je namočiti suho narezano limonino travo dve uri pred uporabo.

Listni česen Listni česen ali kitajski drobnjak je trajnica, ki ima ploščate liste. Vsi deli rastline so užitni in imajo blag vonj in okus. Cvetovi so beli in zvezdaste oblike. Cveti od julija do oktobra, v višino pa zrase do 40 cm. Listni česen se od drobnjaka loči po belih cvetovih, ploščatih listih in po okusu, ki je močnejši in bolj podoben česnu. Čeprav nimamo vrta, listni česen lahko vzgojimo sami kar v lončku in ga sproti režemo s škarjami. Na tržnicah listni česen kupimo povezan v šopke in ga shranimo v vrečki v hladilniku ter ga porabimo v nekaj dneh. Lahko ga tudi zamrznemo ali posušimo, vendar se pri slednjem izgubi večji del njegove enkratne arome.

Dobro se obnese tudi kot aromatičen dodatek olju ali kisu. Listnega česna ne kuhamo, saj se njegov okus med kuhanjem hitro izgubi. Toplim jedem ga zato dodajamo na koncu priprave, hladnim pa že na začetku, da se oblikuje njegova polna aroma. Z nožem ali s škarjami drobno narezanega lahko obilno nasujemo na razne jedi in solate, zlasti paradižnikovi, kumarični in zeleni. Mešamo ga lahko v zeliščno maslo ali skuto, jajčne jedi, omlete, majonezo, v mesne nadeve in maso za pripravo kruhovih cmokov, odlično se poda k pečenemu krompirju, zmešan z jogurtom ali kislo smetano pa je odličen dodatek k na žaru pečenemu mesu in k ribam. Dobro znani so štruklji z listnim česnom, jajčna omaka z listnim česnom ter skuta iz listnega česna. S svežim listnim česnom okrasimo različne jedi, še posebno lepi so cvetovi. Dobro se ujema z drugimi svežimi zelišči, v jedi pa ga lahko umešamo tudi v večjih količinah, komur to prija seveda.Listni česen je bogat z vitamini (A, B, C, E) in minerali, posebno s kalcijem, fosforjem, železom in magnezijem. Pozitivno vpliva na zdravje: med drugim znižujejo holesterol in krepijo imunski sistem organizma.

Luštrek Luštrek je trajnica s pernato razdeljenimi listi in kobuli bledo zelenih cvetov. Listi imajo močen vonj, podoben zeleni, uporabljamo jih za odišavljenje juh in enolončnic. Aromatična semena dodajamo pečenkam in zelenjavnim jedem, dodajamo jih likerjem, zdrobljene dodajamo v kruh in slaščice. Luštrek je odlična začimba v vsaki kuhinji, zato je dobro, da si to zelišče omislimo tudi na domačem vrtu. Uspeva na polsenčnem rastišču z vlažnimi tlemi in bogatim s hranili. Razmnožujemo ga s semeni in deljenjem korenin. Sejemo ga aprila, pri tem semena zakopljemo približno 1 cm globoko. Najbolje je, da ga sejemo v skupinah, pri čemer naj bodo le te v razmaku enega metra, saj se rastlina močno razraste. Liste lahko obrezujemo preko celega leta vse do pozne jeseni, ko zeleni del rastline odmre. Korenina dobro prezimi, saj je luštrek odporen na mraz.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

49

Majaron Majaron je grmič z opojno dišečimi bledo zelenimi listi in belimi ali škrlatnimi cvetovi ima vozlasto oblikovane semenske glavice. Enoletna do trajna kosmata rastlina, ki zraste 20 do 30 centimetrov visoko, uspeva pa po vsej Evropi. Ima zaokrožene lističe z značilnim, aromatičnim vonjem ter z nekoliko pekočim in grenkim okusom. Julija ali v začetku avgusta požene majhne belo rdeče cvetove. Je klasično kuhinjsko zelišče. Sorodna rastlina je origano ali divji majaron, ki je nekoliko aromatičnejši, po okusu pa je majaronu blizu tudi timijan. Dobro sesekljane liste uporabljamo za solate in maslene omake za ribe.

Majaron nabiramo od junija do septembra. Najboljše mlade vršičke naberemo na sončnih legah tik pred cvetenjem. Rastline za sušenje naberemo v suhem vremenu; tik pred cvetenjem porežemo cele poganjke.

Melisa Melisa je šopasta trajnica z ovalnimi nazobčanimi listi. Melisa je trajnica, katere grmiček zraste do 80 cm visoko. Steblo je kvadratasto, močno razvejano, po njem pa so posute drobne dlačice. Listi so jajčasti, z nazobčanim robom in izrazitimi listnimi žilami. Dolgi so do 6 centimetrov, prav tako po zgornji površini rahlo dlakavi. Če liste zmečkamo, oddajajo značilen vonj, ki spominja na limone. Cvetovi so beli ali rahlo rožnati, združeni v skupine od treh do šestih cvetov. Najdemo jih v zalistjih v zgornjem delu rastline.

Liste uporabljamo za napitke, sladice in zeliščne čaje. Drobno sesekljane liste dajemo v solate, bele omake za ribe, majonezo, kislo zelje, v jedi s perutnino in svinjino. Liste nabiramo pred cvetenjem in uporabljamo sveže ali posušene.

Meta Meta je zelnata trajnica. Iz listov pripravljamo metino omako, zeliščne kise, sirupe, čaje, kot dišavo jo dodajamo solatam, pijačam, krompirju in grahu. Liste trgamo pred cvetenjem.

Najbolj znana je črna ali poprova meta. Vsebuje veliko eteričnega olja in mentol, zato deluje osvežilno. Sveža meta je odličen okras in tudi osvežilec daha. S poprovo meto začinjamo razne cocktaile in brezalkoholne pijače, dodajamo jo tudi raznim čajnim mešanicam. Meto uporabljajo povsod po svetu za začinjanje ogromno vrst jedi. Z njo začinjajo tako slaščice kot tudi meso, npr. jagnjetino. Z meto lahko nadevamo tudi potico ali štruklje. Posušena meta ni niti približno tako okusna kot sveža.

Origano Origano je zelnata trajnica, ki zraste od 20 do 50 cm visoko. Vsi nadzemni deli rastline so poraščeni z dlačicami. Steblo se v zgornjem delu razraste in je pogosto rdečkasto obarvano.

Listi so na steblu nasprotno nameščeni. Spodnji so večji, proti vrhu pa postajajo vse manjši.

So jajčasti, ovalni, celorobi. Na končnih delih poganjkov se razvijejo številni, v socvetja združeni cvetovi, ki so približno 5 mm veliki in rdeče ali rožnate barve.

Nabiramo vse nadzemne dele rastline, bolje je, da nabiramo zgornje dele rastline, ker je spodnji del olesenel in vsebuje manj eteričnih olj. Najbolj učinkovit je med cvetenjem od junija do septembra. Potrebuje toploto in veliko sonca, da razvije aromo. Sušimo ga v senci.

Aromatične liste pri kuhanju zelo pogosto uporabljamo zlasti za pice in paradižnikove omake.

Peteršilj Peteršilj prihaja iz južne Evrope. Ima prijeten vonj in značilen, sladkast okus. Poznamo pernati vrtni peteršilj in manjši kodrasti peteršilj, ki je primeren za garniranje. Sesekljani listi pernatega peteršilja se primerni za skoraj vsako slano jed. Korenino uporabljamo kot jušno zelenjavo. S peteršiljem začinjamo ribe, meso, zelenjavne jedi, juhe, omake in prelive za solate. Peteršilj se dobro ujema z drobnjakom, pehtranom in timijanom. Odlično se ujema s česnom in čebulo. Lahko ga gojimo tudi v stanovanju, v cvetličnem lončku. Dobro se obnese

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

50

tudi posušen peteršilj. Poznamo več imenitnih vrst peteršilja. Vse vsebujejo veliko vitaminov, rudnin in antiseptičnega klorofila, zaradi česar so tudi blagodejna in ne le atraktivna zelišča za garniranje številnih jedi. Listi so fino narezljani, skodrani z nazobčanimi robovi, svetlo zelene barve in svežega okusa; vsebujejo veliko vitaminov A in B, železovih soli, magnezija, kalcija in klorofila. Steblo je čvrsto, brazdasto, polkrožno in ima močnejši okus kot listi.

Glavna korenina je tanka, rumeno rjava, iz nje rastejo kot las tanke koreninice, daje pa najizrazitejši okus po peteršilju. Ustreza mu zelo sončna ali nekoliko senčna lega ter rodovitna, vlažna in globoko prekopana prst.

Rožmarin Rožmarin je zimzeleni sredozemski grm, ki zraste do 1 meter visoko. Njegove iglaste lističe in vršičke uporabljamo kot kuhinjsko zelišče. Lističi so na zgornji strani zeleni in gladki, na spodnji strani pa imajo dlačice in žleze z eteričnimi olji. Rožmarin je nekoliko grenkega, trpkega in aromatičnega okusa, ki spominja na smolo, vonj pa je izrazit in zelo prijeten. Če ga želimo posaditi na domači vrt, nam bo spomladi ali jeseni najlažje uspelo z 20 do 30 centimetri dolgimi potaknjenci. Rožmarin je nezahtevna rastlina, ki dobro prenese tudi poletne suše. Marca ali aprila porežemo odmrle veje, rožmarin pa tudi poljubno oblikujemo.

Uspešno ga lahko gojimo v cvetličnem lončku na okenski polici v domači kuhinji. Spomladi lonček preselimo na balkon ali na zunanjo stran okna, jeseni pa ga znova preselimo v notranjost.

Shranjujemo posušenega, odlično se ohrani v (olivnem) olju, sveže vejice ali vršičke pa lahko tudi zamrznemo. Jedem dodajamo sveže vejice ali vršičke, pogosto pa ga tudi sesekljamo.

Posušenega pred dodajanjem zmanemo med prsti. Z rožmarinom začinjamo svinjino, ovčetino in divjačino, (ribje) juhe in omake, klobase in salame, paradižnikove jedi (npr. juhe, omake, prikuhe), jedi z bučkami, jajčevci, stročjim fižolom, beluši in gobami. Rožmarin dodajamo kvaši za divjačino ter marinadi za ribe, (pečeno) jagnjetino, govedino, pečen svinjski hrbet (skupaj s poprom, česnom in timijanom), perutnino in domačega zajca.

Marinada je lahko tudi povsem preprosta, le iz olja in rožmarina. Vršičke rožmarina pred pečenjem potisnemo v trebušno votlino jagenjčka, kunca ali perutnine. Sredozemske kuhinje si brez rožmarina ne moremo niti predstavljati. Z rožmarinovo vejico, ki jo pomakamo v (olivno) olje pogosto mažemo ribe in meso med pečenjem na žaru. Ko pečemo kruh, potisnemo v pečico vejico rožmarina. V ZDA in Angliji ga dodajo vodi, v kateri kuhajo krompir.

Najbolje ga kombiniramo s timijanom, zelo dobro pa tudi s česnom, peteršiljem in žafranom.

Jedem ga dodajamo na začetku kuhanja. Sodi med izrazito aromatična zelišča, zato ga uporabljamo varčno.

Sivka Je trajen polgrm, ki zraste do 60 cm visoko ( v primorju tudi do 1 m). Zeleni deli stebla imajo sivkast poprh. Listi so ozko črtalasti, imajo debelo povrhnjico in spodvihan rob. Rastlina je posuta s sivimi dlačicami, med katerimi se nahajajo žleze, kjer nastaja eterično olje. Cvetovi so združeni v klasasto socvetje, so značilne oblike, nesimetrični in modro vijoličaste barve.

Cveti junija in julija.Uspeva na odprtih, sončnih rastiščih, v suhih, lahkih, delno apnenčastih tleh. Tudi v celinskih območjih Slovenije večinoma dobro prezimi.Največ učinkovin je v cvetovih. Nabiramo jih julija in avgusta, ko se začnejo odpirati cvetovi. Za izdelavo eteričnega olja uporabljajo celo svežo rastlino.Zaradi svojega svežega vonja je bila sivka priljubljena dišava v kopelih starih Grkov in Rimljanov. To potrjuje tudi njeno botanično ime, lavandula, ki je izpeljanka iz latinske besede lavare, umivati.

V kulinariki jo uporabljamo kot dišavo v džemih, sadnih solatah, želejih, iz nje se pripravlja tudi odličen kis, mladi listi se dodajajo kot začimba ribam, divjačini in raznim pikantnim omakam, sveži cvetovi se lahko kristalizirajo in uporabljajo za dekoracijo jedi; v

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

51

gospodinjstvu: s posušenimi šopki ali cvetovi v mošnjičkih odišavimo omare, da jih obvarujemo pred molji, sveže cvetove zataknemo v oblačila, kar preganja muhe; Stoletna čebula Je sorodnica čebule, vendar ne razvije čebul in ima votle liste in votlo belo "steblo".

Nepogrešljiva v azijski kuhinji. Odlična kot dodatek k solatam, ni zahtevna za vzgojo, posadimo pa jo ob gredici korenčka. Šetraj Šetraj je gosta, močno razvejana, zelo aromatična enoletna rastlina, ki zraste do 40 cm visoko. Ozki in podolgovati temno zeleni lističi so s spodnje strani dlakavi. V zalistju zgornjih stebelnih listov se razvijejo modro-beli cvetovi. Sveže liste trgamo kadarkoli, za sušenje in zamrzovanje pa takrat, ko začne oblikovati cvetne popke.

Za šetraj je poleg močnega vonja značilen tudi nekoliko oster in pekoč okus. Za začinjanje uporabljamo nadzemne dele rastline. Šetraj izhaja iz dežel vzhodnega Sredozemlja in srednjega Vzhoda. Šetraj je začimba za stročji fižol, fižolove, grahove in druge zelenjavne jedi ter ovčetino. Z grozdnim sokom pripravljamo šetrajev žile. Primeren je tudi kot dodatek teže prebavljivim mastnim mesnim jedem, ribam (predvsem postrvim) in nekaterim klobasam. Skupaj z jedjo ga kuhamo le kratek čas.

Timijan Timijan je že prastara zdravilna rastlina. Njegovo razkuževalno moč so poznali že Egipčani, ki so ga uporabljali za balzamiranje mrtvih. Grki so ga kot dišavnico dodajali pijačam in sirom, Rimljani pa so zelo cenili njegov zdravilni učinek. Benediktinski menihi so ga v zgodnjem srednjem veku prinesli iz Sredozemlja v srednjo Evropo. Kot zdravilna rastlina je timijan pri nas v ljudskem zdravilstvu manj znan in cenjen kot njegov divje rastoči sorodnik poljska materina dušica, čeprav je zdravilni učinek posebno pri kašlju močnejši.

Timijan je trajen pol grmiček, ki zraste do 50 cm visoko. Obstaja prek 100 vrst timijana.

Domovina timijana je območje Mediterana in južne Evrope (Španija, Portugalska, Francija Listi so majhni, sivozeleni in ob robovih zavihani. V zalistju poženejo rožnati cvetovi. V Sloveniji gojijo timijan po vrtovih tudi kot začimbno rastlino. Sadimo ga lahko kot obrobo za grede, med tlakovce in posode. Njegove številne podvrste divje rastejo v Sredozemlju, pri nas pa po Krasu, saj ima rad suha, sončna rastišča. Timijan prijetno diši po kafri, saj njegovi cvetovi in listi vsebujejo veliko eteričnega olja. Nabiramo celo zelišče, preden se popolnoma razcveti. Po prvem rezu maja ali junija cveti še enkrat septembra, ko ga lahko ponovno režemo. Količina eteričnega olja je odvisna od sestave tal in podnebnih razmer.

Uporabljamo ga za juhe; jedi od/iz stročnic; meso (teletina, govedina, jagnjetina, meso perutnine in divjačina); ribje meso; ribje omake; paštete; klobase; zelenjavne jedi (krompir, paradižnik, paprike, buče, korenje, jajčevec, brokoli, stročnice, šparglji, grah…); prikuhe; nadevi za meso (race, goske); morski sadeži; gobe; sir; jajca; riž.

Timijan se dodaja na začetku kuhanja, da bi se čim bolj sprostila njegova aroma.Aromatične liste dodajamo dišavnim šopkom, nadevom, omakam, juham in mesnim jedem. Žajbelj Žajbelj je tipični predstavnik Sredozemlja, od koder so ga zanesli po vsem svetu. Gre za trajni grmiček, ki zraste od 60 do 70 cm visoko. Ima močne korenine iz katerih poganjajo stebla, ki so v spodnjem delu olesenela. Hrapavi sivo zeleni listi so pecljati, podolgovati ali jajčasto zaobljeni, na spodnji strani pa močno izstopa mreža listnih žil. Cvetovi so vijoličasto modri, podobni žrelu. Zbrani so na koncu stebel in tvorijo klasasta socvetja. Žajblju so všeč sončna rastišča in dobro odcedna tla bogata s kalcijem. Razmnožujemo ga s semenom, potaknjenci ali delitvijo korenin. Liste nabiramo sveže po potrebi, za sušenje pa tik pred cvetenjem.

Aromatične liste uporabljamo za mesne jedi, s čebulo jih zmešamo v nadev za perutnino, kuhamo jih s svinjskim in račjim mesom ter s klobasami. Mlade liste lahko jemo s smetano,

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

52

sladkorjem in pomarančami. Latinsko ime Salvia izhaja iz besede salvus, ki pomeni "zdrav".

Vse to dokazuje, kako zelo je bil cenjen pri Rimljanih, ki so imeli celo posvečen obred nabiranja te zeli. Pred nabiranjem so se morali obleči v bele tunike, ter žrtvovati bogovom kruh in vino. Prav tako je bilo predpisano, da se sezujejo in da pri delu ne uporabljajo kovinskega orodja.

Uporablja se za kruh; juhe; meso (govedina, jagnjetina, puranje meso, race, goske, meso divjačine); ribje meso (tuna); klobase; zelenjava (fižol, grah, jajčevec, paradižnik, koruza, leča, krompir, šparglji, buče, stročji fižol, por, zelje); gobe; sir; pite (od mesa); nadev za solato. Žajbelj ima močno aromo zaradi česa ga odmerjamo previdno. Lahko se doda že na začetku kuhanja.

Kajenski poper Kajenski poper je trgovsko ime za pekočo, ostro, nekoliko sladkasto začimbno mešanico rdeče oranžne barve, ki jo sestavljata drobno mlet čili in drobno mlet gvinejski poper. Čili je do 8 cm dolga rdeča paprika ostrega okusa. Izvira iz Južne Amerike.

Muškatni orešček in muškatni cvet Muškatni cvet in muškatni oreh zrasteta na drevesu muškatovec, ki raste v jugovzhodni Aziji, predvsem na Moluških otokih. Sadeži so okrogli in podobni breskvam. V njih se skrivata kar dve začimbi: muškatni oreh in muškatni cvet. Slednji je mesnata, škrlatna in zelo dišeča ovojnica muškatnega oreha. Ima prijeten vonj in nekoliko grenek okus, ki sta milejša od vonja in okusa muškatnega oreha. Muškatni cvet je fina začimba za drobna peciva, mesne juhe, klobase in salame. Koščke muškatnega cveta, ki jih dodamo jedem, poberemo, preden jedi ponudimo. Največkrat uporabljamo mleti muškatni cvet v prahu, včasih tudi muškatni cvet v koščkih.

Muškatni orešček uporabljamo za sladke pite, kolače, pudinge; sadne kolače; juhe; jajca; zelenjavo (zelje, špinača, brokoli, jajčevec, cvetača); testenine; meso (piščančje, jagnjetina, govedina); siri. Muškatni orešček se dodaja pri koncu kuhanja, da bi se izognili izgubi arome (razen v kolačih). Zaradi močne arome ga moramo previdno dodajati v prikuhe (ima močno aromo). Osmina ene žlice zadošča za 4 obroke. Cel muškatni orešček in prah hranimo v dobro zaprtem kozarcu, na hladnem, in suhem mestu, daleč od svetlobe.

Muškatni cvet je lupina muškatnega oreščka (torej, nima veze s cvetom). Ima subtilnejšo aromo od muškatnega oreščka, kljub temu pa se lahko v kuhinji uporablja namesto slednjega in obratno.

Oboje uporabljamo za lazanja, (beli) sos, kuhanja, meso, klobase, juhe, peka; kruh, kolači, peciva (krofi, biskviti), džem, (mlečni) puding, deserti; sadne solate; napitki.Če uporabljamo celi muškatni cvet, ga pred serviranjem odstranimo , tako kot lovorjev list.

Piment Rastlina je znana kot »vsezačimba« je zimzeleno drevo, ki zraste do 12m. Drevo, ki nosi piment prihaja iz Zahodne Indije (otoki), Mehike in Južne Amerike. Plodovi se pobirajo nedozoreli, potem se posušijo. Dišava pimenta združuje v sebi dišave cimeta, klinčkov in muškatnih oreščkov (od tod naziv v angleškem »allspice« »vsezačimba«). Piment shranjujemo v hermetično zaprti posodi daleč od vlage in neposredne sončne svetlobe.

Na takšen način shranjeni plodovi lahko zdržijo več let. (Piment ima neverjetno dolg rok trajanja.) Piment v prahu uporabljamo za pripravo : kolačev, sadnih kolačev, sadnih sladic, biskvitov, pudingov (vseh vrst baziranih na mleku), pečeno sadje, sadne omake; burek iz buč; kislo zelje; piščančje ali goveje meso, ki se suši na soncu; vse vrste mesa; morske jedi; jedi iz riža; omake za meso na žaru, ribje in druge vrste mesa, pikantne omake, ki vsebujejo čokolado.

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

53

Celi piment uporabljamo za vlaganje različnih plodov; mariniranje surove sledi (v skandinavski kuhinji) Ingver Ingver pripada družini Zingiberaceae (družina ingverja). Čeprav se nasploh označuje kot »korenina ingverja« del rastline, ki se uporablja kot začimba je, pravzaprav, steblo pod zemljo. Kljub temu, da prihaja z juga Kitajske, se je vzgoja ingverja razširila na Indijo, jugovzhodno Azijo, zahodno Afriko in Karibe.

V kulinariki ga uporabljamo za pripravo kave, čaja, kolačev, peciva in medenjakov.

Komarček Komarček je plod/seme večletne rastline, ki raste v predelih južne Evrope, severne Afrike in jugozahodne Azije. Rastlina s katere se dobi komarček lahko naraste do 2 m višine.Seme komarčka je bledosive barve, ima aromatičen okus, je podoben janežu.

V kulinariki ga uporabljamo za pecivo, ržen kruh, kolače, juhe, meso.

Koper Koper je trajna enoletna (ali dvoletna) rastlina. Pripada družini Apiaceae, imenovana Umbelliferae po kobulih, ki imajo obliko dežnika. Koper raste zelo navpično navadno ima le eno votlo steblo s pernati linearni listi in zelenkastorumeni cvetovi v velikem odprtem kobulu, ki je širok 15 cm. Cela rastlina je aromatična. Lahko naraste do 90 cm. Domovini kopra sta Mediteran in južna Rusija.

V kulinariki ga uporabljamo za kruh, peciva; dodaja se kislim kumaricam (za mariniranje); juhe; solate; fižolove jedi, grahove jedi, jedi iz zelja; jedi iz ribjega mesa (losos, postrv), jedi iz piščančjega mesa; prikuhe.

Kumin Kumin je suhi plod Cuminum cyminum rastline, ki pripada družini Apiaceae (tudi znana kot Umbelliferae). Rastlina raste od Mediterana (Turčija, Egipt, Maroko, Španija) prek Irana do Indije. Zraste lahko do 20-30 cm. Seme in prah kumina hranimo v dobro zaprtom kozarcu, na hladnem, temnem in suhem mestu.

Ker prah hitreje izgublja aromo, se priporoča uporaba semena, ki se zmelje tik pred uporabo.V kulinariki ga uporabljamo za pripravo kolačev, pečenk (jagnje, piščanec), ribjih jedi, klobas, riža, fižola, sira in zelja. Ker je zelo močna začimba jo moramo uporabljati zelo previdno, da njegova aroma ne prevlada nad ostalimi.

Kumina Kumina je dvoletna rastlina Carum carvi , ki pripada družini Apiaceae (znana je tudi kot Umbelliferae). Rastlina raste v Evropi in zahodni Aziji. Deblo kumine naraste 20-30 cm. Na njem se nahajajo veje (ki narastejo do 60 cm) z belimi cvetovi v kobulih (struktura v obliki dežnika). Ko dozori cvet ima obliko polmeseca v katerem se nahaja eno samo zrno. Kumina se v kuhanju uporablja predvsem v zrnu, ki ima sladko, ostro janežu podobno aromo.

Kumino uporabljamo za kruh (ržen); jabolčne jedi; kolači; prikuhe; omlete, siri; riž, testenine; zelenjavne jedi; kislo zelje; klobase, zelje; juhe; krompir-solate, sir-namazi; meso (perutnine meso rac in gosje meso). Če želimo dobiti močnejšo aromo kumine jo pred uporabo spečemo.

Kumino dodamo zadnjih 15 minut kuhanja ali celo po kuhanju, takrat dobimo najboljšo aromo (dolgo kuhanje lahko povzroči grenko aromo).

Poper Poper je začimba znana v celem svetu. Uporablja se skoraj v vsakem gospodinjstvu.

Domovina popra je južna Indija, čeprav se danes veliko vzgaja v mnogih tropskih državah po

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

54

vsem svetu. Rastlina na kateri raste poper je dvoletna lesena trta plazilka, ki lahko doseže višino do 5 m. Samo začimbo tvorijo mali okrogli plodovi, ki uspevajo na drevesu. Obstajajo štiri vrste popra: črni, beli, zeleni in rdeči. Vsi se rodijo na istem drevesu, razlika med njimi je odvisna edino od časa pobiranja in načina priprave. Črni poper nastaja tako da se jagode ubirajo v času, ko še niso dozorele, potem se posušijo na soncu. Beli poper nastaja na način, da se uberejo zrele jagode, potem se zunanja rdeča luščina odstrani vse do belega sloja. Potem se posušijo in pobelijo na soncu. Rdeči poper ima prefinjen, prijeten, sladek in pikanten okus.

Beli poper se uporablja za meso (vse vrste); morski sadeži; pečena zelenjava; omake (paradižnikova); nadevi; siri. Rdeči poper uporabljamo za pripravo zelenjave, morskih jedi, sadnih omak, desertov.

Rukola Dvoletna rastlina. Tipična za Italijo čeprav jo najdemo čez celo mediteransko in centralno Evropo. Listi so kopaste šilaste oblike. Vsi deli rastline so jedilni.

Sveži listi so izvrstni za solate in sendviče. Liste lahko tudi rahlo kuhamo in jih jemo kot zelenjavo. Seme rukole je dober dodatek juham. Uporablja se tudi za pripravo majoneze.

Seme se uporablja kot aroma v omakah.

Vanilija Vanilija je trta, ki pripada družini Orchidaceae. Domovina vanilije je Meksiko, odkod se je razširila v vse tropske dele sveta. Kot začimba se uporabljajo »stroki«, ki so dolgi 15-25 cm.

Strok uporabljamo za kolače, sladoled, deserte, smetano, peciva, pudinge, čokolade, omake, pijače in kompote.

Zelena Zelena je član iste družine kot peteršilj. To je dvoletna rastlina, ki se vzgaja kot enoletna.

Zraste lahko od 60-90 cm. Na njej se nahaja 3-5 listov in cvetov z malimi belimi cvetnimi listi.

Seme zelene, ki ga je v cvetovih zelo malo, je rumenorjave do temnorjave barve, z močnim prijetnim vonjem. Uporablja se za solate; juhe; krompir; prikuhe; zelenjavne jedi; jedi iz mesa; paradižnikov sok; mariniranje.

Zvezdasti janež Zvezdasti janež je nenavaden plod malega orientalskega zimzelenega drevesa, ki zraste do 5 m (in 3 m v širino).Ima obliko zvezde s pet do deset krakov, v poprečju osem. Ima trdo kožo, barvo rje in so dolgi do 3 cm. Domovini zvezdastega janeža sta Kitajska in Vietnam.

V prahu se uporablja za natiranje mesa za pečenje; meso (ribje, piščančje, goveje, jagnječje), omake; jedi iz riža; juhe; marinade; sadne kompote, džem.

Zvezdasti janež v prahu je glavna sestavina v kitajski mešanici »petih začimb«.

Zvezdasti janež se uporablja kot nadomestilo za janež

ZELIŠČNE MEŠANICE Tajska mešanica začimb 1 žlica paprike, 2 in 1/2 čajne žličke soli , 1 žlička čebule v prahu, 1 žlička česna v prahu, 1 čajna žlička kajenskega popra, 3 / 4 čajne žlička belega popra, 3 / 4 žličke črnega popra, 1 / 2 žličke suhega timijana listi, 1 / 2 žličke posušenega origana Italijanska mešanica zelišč 1 / 3 skodelice zdrobljenih origano listi , 1 / 4 skodelice zdrobljenih listov bazilike, 1 žlica zdrobljenega rožmarina, 2 žlici soli, 1 žlice čebule v prahu, 1 žlica česna v prahu Cavenderska zažimbna mešanica

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

55

2 žlički soli, 2 žlički posušenega origana, 1 1 / 2 čajne žličke čebule v prahu,1 1 / 2 čajne žličke česna v prahu, 1 žlička koruznega škroba, 1 žlička popra , 1 žlička koncentrata zrnc za govejo juho, 1 čajna žlička posušenega peteršilja, 1 / 2 žličke mletega cimeta, 1 / 2 žličke mletega muškatnega oreščka Mehiška mešanica začimb 1 1 / 4 skodelice čili v prahu, 1 / 4 skodelice čebule v prahu, 3 žlice soli, 2 žlici kumine, 1 žlica česna v prahu, 2 žlički kajenskega popra Mešanica začimb za perutnino 3 žlice peteršilja, 3 žlice soli , 3 žlice zdrobljene mlete čebule, 1 1 / 2 čajni žlički žajblja v prahu , 1 žlička česna v prahu, 1 / 2 žličke fino zdrobljen lovorjev list,1 / 2 žličke črnega popra Čili mešanica 1 žlica kajenskega popra, 5 žlic kumine v prahu, 1 žlica origana, 2 žlici bazilike, 1 žlička soli, 1 žlica česen v prahu Mešanica začimb za morske sadeže 1 žlica mletega lovorjevega lista, 2 1 / 2 čajne žličke soli zelena,1 1 / 2 čajne žličke suhe gorčice, 1 1 / 2 čajne žličke črnega popra, 3 / 4 žličke mletega muškatnega oreščka, 1 / 2 žličke zmletih klinčkov, 1 / 2 žličke mletega ingverja, 1 / 2 žličke paprike, 1 / 2 žličke kajenskega popra , 1 / 4 žličke kardamoma Mešanica začimb za pecivo 2 žlici zvezdastega janeža, 1 žlička popra, 2 žlički mletega cimeta , 2 žlici janeževih semen, 1 žlička mletih klinčkov Grška mešanica začimb 2 žlički soli , 2 žlički posušenega origana, 1 1 / 2 čajne žličke čebule v prahu, 1 1 / 2 čajne žličke česna v prahu, 1 žlička koruznega škroba, 1 žlička črnega popra, 1 žlička koncentrata za govejo juho, 1 žlička posušenega peteršilja, 1 / 2 žličke mletega cimeta, 1 / 2 žličke mletega muškatnega oreščka Jugozahodna mešanica začimb 2 žlici čilija v prahu, 2 žlički mlete kumine, 2 žlici paprike, 1 žlička črnega popra, 1 žlica koriandra, 1 čajne žličke kajenskega popra, 1 žlica česna v prahu, 1 žlička zdrobljene rdeče paprike, 1 žlička soli, 1 žlica posušenega origana Provansalska mešanica začimb 3 žlice posušenega timijana, 3 žlice posušenega majarona, 3 žlice posušenega šetraja, 1 žlička suhe bazilike, 2 žlički posušenega rožmarina, 1 / 2 žličke semen koromača Mešanica začimb za meso 4 žlice soli , 1 žlička črnega popra, 1 žlica posušene čebule, 1 / 2 žlice posušenega česna , 1 / 2 žličke zdrobljene rdeče paprike, 1 / 2 žlice suhega timijana, 1 / 2 žličke suhega rožmarina, 1 / 2 žlicae posušenega koromača.

VIRI IN LITERATURA: 1. Rastlinske droge in njihovi sekundarni metaboliti-surovina rastlinskih zdr. pripravkov, Dea Baričevič, Biotehnična fakulteta , 1996 2. Zdravila naravnega izvora in sodobna fitoterapija, priročnik za podiplomsko strokovno izobraževanje, Fakulteta za farmacijo, 2003 3. Zdravilne rastline v žganju in vinu, Emil Keršek

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

56

4. Zdravilne rastline na Slovenskem, Katja Gale Toplak 5. Zdravilne zeli, Boris Jagodič

Pripravila Boža Polak za skupino TDŠ za zelišča (maj, 2014)

57