Borisu Verbiču v spomin

ZAČETKI

Začelo se je v majhni pisarni na Komenskega ulici v Ljubljani, skupaj z bratoma Bojanom in Mitjem … Pravzaprav se je začelo že prej! Začelo se je doma s tuhtanjem o ustanovitvi svojega podjetja, izbiri imena in izbiri dejavnosti. Če pri prvih dveh zadevah ni bilo velikih dilem, si primerno dejavnost iskal dalj časa. Poskusil si s prodajo koles, masažnih aparatov, prevajanjem, ekonomskim svetovanjem, pripravami na maturo in verjetno še s čim, preden si brez pomislekov stavil na jezikovne storitve.

Sicer pa sam najbolj veš, kako je bilo …

16 LET KASNEJE

16 let kasneje zaključuješ poslovno pot podjetnika, krmilo prepuščaš starejšemu sinu, ti pa se počasi poslavljaš od prepoznavnega prevajalskega podjetja s 14 zaposlenimi, ki se že uveljavlja tudi na področju jezikovnega izobraževanja.

Vmes pa se je zgodilo marsikaj. Marsikatere skrbi in težave so te utrudile in ti pustile kakšno gubo več na obrazu, bilo pa je tudi marsikaj veselega, zaradi česar nisi izgubil volje, nasmeha in pokončnosti. Zgodilo se je preveč stvari za tole malo knjižico, a kljub vsemu smo zbrali nekaj spominov in misli nekdanjih in sedanjih sodelavcev. Bon voyage!

VMES SMO POTOVALI PO LJUBLJANI ...

Od kemične čistilnice na Cankarjevi

SPOMINI S CANKARJEVE V Borisovem podjetju, ki je imelo pred davnimi petnajstimi leti še bolj “butični” značaj, sem delala na začetku moje poklicne poti. Hvaležna sem mu, ker so bile moje prve profesionalne izkušnje po njegovi zaslugi res prijetne; ugodna klima pa je očitno vplivala tudi na zasebno življenje in sem mu še danes zelo hvaležna, da sem v tistem obdobju lahko brez stresa in bojazni pred izgubo službe, ki dandanašnji spremljata bodoče mamice, na svet pospremila dva čudovita otroka in sicer Nušo (1993) in Anžeta (1995).

Nataša Ž. Še dobro se spomnim svojih začetkov pri Borisu. Mislim, da je bilo konec leta 1995, in vreme je bilo tipično ljubljansko, ko sem prvič srečal Borisa. Sedež je bil še na Cankarjevi na dvorišču v prvem nadstropju nad kemično čistilnico, iz katere je zaudarjalo po raznih nič kaj prijetnih kemikalijah. Stopnišče je bilo ozko in temno, pisarno pa sta sestavljala, če me spomin ne vara, dva majhna prostora.

Borut N. Jaz sem bila skoraj prva zaposlena pri Verbiču, ko je bil še na Cankarjevi. Skoraj pravim zato, ker sva bila vse dogovorjena na neki petek konec leta davnega leta 1994, ko pa sem prišla domov, me je čakalo vabilo na razgovor za mesto prevajalke v Fotoni, in potem sem se nekako čez vikend odločila, da bi vseeno raje poskusila v veliki firmi, in v ponedeljek sem mu potem „ušla“.

Fizično sicer ne, ker sem mu obljubila, da bom pri njem toliko časa, kolikor bo treba, da dobi drugo prevajalko, in ta druga je bila Petja. Z Verbičem pa sodelujem vse od takrat na področju tehničnih prevodov.

Nataša L.

na Puhovo po štirih letih

SPOMINI S PUHOVE En dolg povezan prostor, v katerem nam je pozimi vedno pihalo pod noge in smo se med sabo pogovarjali po telefonu. Tu se je začelo uvajati čudo tehnike – internet!

Nataša O.

Moji začetki sodelovanja sežejo v leto 1998, ko je bil Veris še na Puhovi 14, kjer sem sprva poučevala poslovno nemščino. Boris pa je mislil, da sem tečajnica, ker sem bila še mlada, mlajša od tečajnic. Enkrat se spomnim, ko še nisem bila toliko izkušena z računalnikom, sem nekaj pritisnila in zgubila sem tri strani prevoda – zdaj vem, katere tipke so bile Ctrl + A in preslednica. Še kot neizkušena prevajalka sem se lotila prevajanja, in po pregledu prevoda sva se zmenila, da še malo počakava s prevajanjem, ker so bili menda moji prevodi takrat obupni in sem zato pomagala pri tajniških opravilih.

Pozneje me je pot zanesla na drugo podjetje, kjer sem se naučila prevajati tehnična besedila in sem velikokrat priskočila na pomoč pri tehničnih prevodih, kjer pa sem se nato izkazala, in Boris ves ta čas pri meni ni izgubil upanja glede prevajanja. Niti danes ne, za kar sem mu zelo hvaležna.

Ingrid

in leta 2003 selitev v sedanje prostore v Stegnah.

… svetle, sončne, prostorne, „toplejše“ … … s čudovitim pogledom na Ljubljanski grad in KamniškoSavinjske Alpe.

OSTAJA MNOGO SPOMINOV

Dragi Boris! Življenje nas vodi od prelomnice do prelomnice, in ti si spet pred eno od njih. Odločil si se dati prednost Premanturi pred pisarno v Stegnah in mi tako dal razlog, da se ozrem na zadnjih trinajst let.

Ko razmišljam o zgodovini, ki jo imava za seboj, ugotavljam, da te poznam že tretjino svojega življenja. Ko sva se spoznala, sem bila še „mula“, brez diplome, izkušenj in jasne predstave o tem, kaj sploh hočem v življenju. V tem duhu sem se tudi prijavila na Verisov razpis za službo, saj sem v prijavi navedla le ime, priimek, naslov, jezikovno kombinacijo in telefon. Malo je delodajalcev, ki bi takega kandidata sploh povabili na pogovor, kaj šele zaposlili. Ti pa si storil natančno to in me postavil pred dejstvo: treba bo v službo.

Začelo se je obdobje uvajanja in intenzivnega oblikovanja nadobudne mlade prevajalke, pri katerem tvoj vložek nikakor ni bil zanemarljiv. Spomni se samo, kako sva sedela ob Horowitzu in pilila stavek za stavkom! Murphy pa je hotel, da sem že en mesec po zaposlitvi zanosila, kar je bil šok tako zate kot zame. Stoično si sprejel dejstvo in mi takoj po porodu ponudil delo na domu, saj si verjetno že kmalu ugotovil, da nisem človek pisarne. In tako sem pri Verisu ostala 10 let ... Skupaj sva šla čez številne hribčke in dolinice, nekajkrat sva se gledala kot pes in mačka (plače so vendar vedno prenizke!), večinoma pa je bil najin odnos zgleden in prijateljski. Bil si pozoren šef; včasih simpatično neroden, he, he. Spomnim se, ko si moji prvorojenki podaril zimski kombinezon za starost šestih mesecev, čeprav je bila rojena decembra. (se nadaljuje)

Časi v Verisu niso bili vedno cvetoči. Podjetje si je moralo ustvariti dobro ime in se uveljaviti na trgu. Kot mačke smo se vedno znova postavili na noge. Boris, ta trdoživost in žilavost se verjetno prenašata, saj ne poznam človeka, ki bi tolikokrat padel z višine kot ti (naj gre za lestev ali pa zidarski oder), a jo odnesel s skoraj popolnoma celo kožo. Težko tudi srečaš tolmača, ki mu uspe zaspati na delovnem mestu v tolmaški kabini, kar je uspelo tebi! Sicer vem, da razlogi za to niso bili zabavni, ampak anekdota je pa posrečena. V povezavi z njo bi se ti zahvalila za vse prečute noči ob pregledovanju naših zmazkov in biserov. Če ti je v kakšno tolažbo, ti lahko zagotovim, da tvoja energija, živci in podočnjaki niso šli v nič. Sama sem se v Verisu ogromno naučila in se usposobila za samostojno poklicno pot.

Smo pa skupaj tudi kakšno zabavno ušpičili, ne?! V Londonu sva bila skupaj dvakrat, in mislim, da na svetu ni človeka, ki bi tam vztrajneje iskal francosko restavracijo. Kot da bi te poslali na kazensko ekspedicijo, na kateri je treba govoriti to grozno angleščino in jesti fish and chips! Zato pa si se čisto razcvetel, ko smo ob tvojem 60. rojstnem dnevu obiskali Pariz. V hotelu so nas takrat pomotoma celo razglasili za družino z očijem Borisom na čelu. Tudi v Bruslju bova od zdaj naprej znala ustaviti avtobus sredi noči. Pomahaš, pa ti ni treba teči za njim!

Dragi jefe, vem, da dobiš strašno kurjo polt ob slabi rabi slovenščine, ampak si ne morem kaj, da ti ob odločitvi za nov življenjski slog ne bi zaželela „ful velik“ sreče, zadovoljstva in zdravja. Sicer pa boš, koliko te poznam, imel zdaj še manj prostega časa kot prej. Še enkrat hvala za vse in bonne chance!

Petja

Ob imenu Boris se spomnim na naslednje: Mentorske nasvete dvema nadobudnima pripravnicama in (včasih neskončno dolge) ure skupnega pregledovanja prevodov (v časih še pred uporabo Tradosa in Wordfasta) v starih prostorih na Puhovi … klice na pomoč ob računalniško-tehnično obarvanih zagatah … dobro hrano in izvrstne restavracije … pripovedovanje anekdot z njegovih potovanj od tod in drugod … „socialistično“ obarvan čut za družinske zadeve in drobne pozornosti ob različnih priložnostih (npr. 8. marec) … nepoboljšljiv sanjač o potovanju na Kubo …

Katja

Borisa sam najprije upoznala profesionalno i mislim da sam imala izuzetnu sreću jer je on bio i ostao moj najkvalitetniji mentor. Radila sam s mnogima, ali on je definitivno jedini s pokrićem.

Divim mu se kao čovjeku kojem prevođenje nije poziv, a ipak mu je tako dobro sjelo, kao da se time bavi čitav svoj život. On mi je otkrio da je kod prevođenja najvažnije ono što se čini najbanalnijim: uključiti mozak.

Zatim sam ga upoznala kao čovjeka; pravednog, iskrenog, bez dlake na jeziku, koji se ne ustručava očitati bukvicu, ali nije ni škrt na riječima kada zaslužiš pohvalu. A njegova je pohvala, jednom kad je dočekaš, velika k’o kuća!

Ali ono zbog čega je zauvijek stekao moju naklonost je ipak veliko srce koje u njemu čuči i na kojem sve gore navedeno počiva.

Od srca, Ana

Carissimo Boris, Longtemps fâchée avec cette chienne de traduction, tu as su me réconcilier avec mes premières amours linguistiques.

Ces années de collaboration ont été pour moi une expérience enrichissante et agréable, grâce à tes nombreuses paroles de reconnaissance et d’encouragement.

Au cours de mes pérégrinations sur papier qui m’ont emmenée aux quatre coins de la Slovénie, j’ai eu l’occasion de découvrir des trésors cachés dont les Slovènes ont le secret.

Au fil des catalogues usant et abusant de superlatifs, travail et plaisir s’entremêlaient et m’ont permis rapproché de ce pays cher à mon cœur.

Si je m’en vais à présent vers des cieux plus payants mais certes moins cléments, je garderai néanmoins toujours à l’esprit ce lieu au bout de la terre, suspendu au-dessus de l’Adriatique, offrant un horizon infini où il fera bon laisser voguer tes pensées et profiter du premier jour du reste de ta vie.

Con affetto, Patricia

Dragi Boris!

Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem te poklicala po telefonu in rekla, da bi bila rada prevajalka. To je bilo leta 1995. Takrat sem delala v Centru Brdo, za katerega sta delala tudi vidva s Petjo. Razen ustrezne izobrazbe nisem imela skoraj nobenih izkušenj. Vendar pa te to ni motilo. Začetki so bili težki, saj sem se vse naučila v Verisu. Ko sem dobila popravljeni prevod, sem bila presrečna, če si me pohvalil. Ker si verjel vame, sem tudi jaz. In ni mi žal, da sem vztrajala.

Ponosno vsakomur povem, da sem prevajalka in da delam za Veris. Čeprav nisem v njem redno zaposlena, pa se ves čas počutim kot del tega kolektiva.

Vsa naša srečanja so mi ostala v prijetnem spominu, nikoli pa ne bom pozabila našega potepanja po Parizu. Upam, da se z januarjem ne bo veliko spremenilo in da se bomo še srečevali. Verisa brez tebe si sploh ne morem predstavljati. Želim ti, da bi našel čas za stvari, za katere ga ni bilo nikoli dovolj, in da bi bil še naprej tako poln življenjske energije in načrtov za prihodnost.

Naj ti na koncu rečem samo še: Hvala, Boris!

Mari

Scrivo nella mia lingua perché lo trovo più sentito e perché so che il signor Boris capisce benissimo l’italiano come anche tante altre lingue.

Con questa mia breve lettera desidero augurare al signor Boris un meritato riposo all’insegna del benessere, dell’allegria, e di tanti hobby a cui dedicarsi attivamente e finalmente lontano dagli obblighi lavorativi.

Vorrei anche ricordare che, avendo collaborato saltuariamente con l’agenzia Veris, non ho avuto modo di instaurare rapporti profondi col personale dell’agenzia. Tuttavia voglio menzionare il fatto che il signor Boris mi ha sempre dimostrato un’enorme e ammirevole pazienza. Mi ha anche dato preziosi consigli dicendomi cosa avrei potuto migliorare e a cosa avrei dovuto prestare più attenzione per una maggiore professionalità. Ricordo anche un momento particolare in cui una cliente, che aveva commissionato una traduzione, aveva aperto una lunga e sterile polemica nella quale la cliente aveva profondo torto ma nonostante tutto non demordeva con la sua fastidiosissima polemica: mentre io avevo già perso abbondantemente la pazienza e avevo risposto a tono alla polemica, il signor Boris aveva saputo mantenere il sangue freddo e la lucidità, impartendomi indirettamente una grande lezione che non dimenticherò.

Grazie signor Boris di aver creduto in me, di avermi offerto la possibilità` di dedicarmi attivamente a questo lavoro di traduttrice, lavoro che tutt’ora svolgo con particola piacere e dedizione.

Un augurio sincero di ogni bene.

Edmonda

KAJ NAM JE ŠE POSEBEJ OSTALO V SPOMINU

Borisova ljubezen do jezikov in znanja Ekonomist, zaljubljen v jezike in predvsem v Francijo, njen jezik in kulturo.

Boris je name vedno naredil velik vtis s svojo splošno razgledanostjo, kozmopolitanskim pogledom na svet, jezikoslovnimi sposobnostmi, zlasti dobrim poznavanjem neverjetnega števila jezikov, socialnim občutkom, zlasti za mlade mamice, in ne nazadnje prefinjenim okusom za dobro hrano in vino. Predvsem pa bo zame vedno avtoriteta v prevajanju.

Dijana Meni je zelo všeč, da Boris očitno obožuje jezike in besede, ne samo poklicno, ampak tudi osebno. Besedne igre in uživanje v besedilu so značilne zanj.

Dawn Če drži stereotip, da so Francozi veliki romaniki, potem je to tudi Boris, ker se zdi, da ljubi vse, kar je francosko.

Dejan in Suzana

Z eno šibko točko ...

ANGLEŠČINO!

In the three, perhaps four (or more) years of work with Veris I spoke and/or communicated with Boris very little. On the few occasions we did mail or talk on the phone, he always apologised, very humbly, claiming that he didn’t speak English.

And yet his mails were always understandable – brief, yet clear. His few phone calls to me were also curious, as he phoned our home number (surely plucked from some records from way back), which almost no one knows and even fewer ever use. Usually it’s my wife’s father, if the call comes during the day; and my sister, from Toronto, if it rings late at night. Either that or someone selling a vacuum cleaner, water heater maintenance or just this week, selling very involved, highquality cosmetic treatments.

It would usually be my wife who answered the phone, as I’m rarely home during working hours.

She’d talk with him shortly, then pass the message on to me, at the studio. Yet sometimes I would be home, he’d explain everything to her, then she’d tell him she was passing the phone over to me and he’d start all over again – in English. Similarly, the dialogue was brief and to the point yet very friendly (not common enough here in my experience) and perfectly clear: not perhaps Shakespeare’s English, but then again nor, with a typical Canadian mix of American, Brit and “international” English, is mine.

After we’d concluded and hung up, I always smiled to myself, sympathetically, thinking what torture it must have been to do the whole thing comfortably in Slovene, then hear that yes I was actually home, could come to the phone, and we could do it all again – in that terrible English.

I’m confident he asked each time we began if I spoke French; to which I’d reply, in my largely miserable French, that it was quite miserable. (Note: French Canadians (21% of the population) speak French; the rest of us study it at school for what seems like decades and promptly forget, not using it anywhere, in our English-speaking Canada, everything we were supposed to have absorbed.) At which Boris chuckle, sigh resignedly, and launch into that dreaded English.

Perhaps in the days and years to come, in the less-complicated framework of retirement, Boris will come to learn (more) English. Perhaps too I will find the magic motivation to learn to speak more than trznica Slovene. Or perhaps – in what seems fairest – I’ll resurrect my long-lost French, we’ll bump into each other at Trznica, and over a coffee and croissant, enjoy a pleasant chat, en francais, in the traditional language of letters, culture and diplomacy. That would be nice.

The Best of Days Ahead to Boris, Best, Jeff

Čut za ljudi Jezika ni mogoče ljubiti, ne da bi ljubili ljudi, ki ga govorijo. Vaš „socialistični“ pogled na svet je občutilo nemalo ljudi, Boris je eden redkih delodajalcev, ki znajo svojo okolico tu in tam presenetiti z izrazitim socialnim čutom. Sama sem imela priložnost spoznati to njegovo lastnost, ki je marsikdaj ni opaziti na prvi pogled, že na samem začetku. Zgodba gre nekako takole: Nekega dne sem se po dolgem nosečniškem cincanju, kaj natančno bi sama s seboj, končno odločila, da oddam vlogo za status samostojnega kulturnega delavca. Prepričana sem bila, da je to to, da bom malo svobodnjarila in vlekla tistih dvesto evrov na mesec.

Ker pa sreča nikoli ne počiva, me je naslednji dan poklical Boris. Ponudil mi je službo na Verisu in me povabil na razgovor. Seveda ni vedel, da sem noseča.

Priznati moram, da je pošteno zameštral in prebrkljal vse sveže izoblikovane podobe o moji prihodnosti. Ker pa ponudbe za službo ne padajo z neba, sem privolila v razgovor, čeprav mi je še vedno nekako bolj dišalo svobodnjakarstvo. A sem si rekla, pa poglejmo, za kaj gre.

Razgovor je šel nekako takole: „Hmmm, no, ja, ne vem …“ – „Imeli boste redno plačo, božičnico, možnost dela na domu, stimulacije …“ – „Jah, no, saj je v redu, ampak …“ – „Res bi potreboval anglistko in slovenistko, zadovoljen sem z vašim delom …“ Potem sem se odločila za dokončni udarec: „Noseča sem.“ in dobila presenetljiv odgovor: „Še en razlog več, da potrebujete službo.“ Te izjave ne bom pozabila nikoli. Boris me je z njo čisto razorožil in me zaposlil – predvsem zato, ker sem se zavedla, da ne srečaš vsak dan delodajalca, ki bi ti rekel kaj podobnega. V letih, ki sem jih preživela na Verisu, je nato še večkrat potrdil, da nikakor ni tipičen delodajalski produkt tranzicijskega kapitalizma.

Manica

Seveda ne smem mimo dejstva, da je Boris človek z velikim socialnim čutom. Namreč po treh mesecih, ko sem se zaposlila pri Borisu, ki je imel z mano velike načrte, sem zanosila. Ni me odslovil, pač pa mi je zvišal plačo, češ da bom imela boljšo porodniško. Tega nisem nikoli pozabila.

Pozabila ga ni niti moja hči Ana, ki še danes pravi:„A tisti tvoj direktor, ki mi je za novo leto podaril pravljice!“ Darja G. Ko sem se zaposlila na Verisu, so me opozarjali, da zaposlitev na Verisovem izobraževalnem oddelku pomeni „družinski naraščaj“ v bližnji prihodnosti, saj se je to zgodilo še vsaki zaposleni v zgodovini izobraževanja na Verisu. Nisem verjela, da bo to veljalo tudi zame. Vendarle: čez eno leto se je napoved uresničila. Zdaj sem na porodniškem dopustu in se z veseljem spominjam leta in pol sodelovanja z Borisom.

VERISOVI OTROCI: Nataše Ž. Nuša (1993) in Anže (1995) Petjini Nuša (1995) in Inja (1999) Dijanin Ervin (2000) Darje G. Ana (2000) in Miha (2003) Maničin Nace (2003) Nataše O. Rok (2003) in Brina (2006) Kristinina Lučka (2005) in Jakob (2007) Katjin Tim (2006) Brankina Tit (2006) in Mak (2008) Evina Sara (2006) Nataše H. Lana (2007) Klaudijin Tilen (2008) In naslednji rod? Za zdaj ga še ni na obzorju … :-)

Klaudija Ne spomnim se nič … mogoče ker že 2 leti bolj rojevam, kot pa imam stike z Borisom ali Verisom …

Branka Po krajšem nabiranju delovnih izkušenj s poučevanjem sem se odločila, da se kot prevajalka po duši (in izobrazbi) vendarle posvetim prevajanju. Od dvajsetih poslanih prošenj za honorarno delo so me na razgovor povabili samo na Veris. Boris mi je takoj povedal, da me potrebuje za francoščino in da mi je „nastavil past“. Izkazalo se je, da s tem misli testni prevod. Opravila sem ga kar na razgovoru in kmalu začela delati. Po dobrem mesecu ali dveh me je Boris povabil na firmo, da „narediva obračun in se pogovoriva o nadaljnjem sodelovanju“. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, pa me je prijetno presenetil s ponudbo za redno zaposlitev. Sama pri sebi sem bila seveda navdušena, vendar sem se samo zmedeno prijela za trebuh in izjavila (bil je september): „Ja, ampak jaz imam februarja rok.“ Na moje začudenje se je samo nasmehnil in zamahnil z roko: „Saj takih smo pa pri nas že navajeni.“ In me je zaposlil. Nosečo in za nedoločen čas. Zdaj se s porodniške vračam že drugič in vsak, ki mu povem, kako so me zaposlili, se strinja: „Takih šefov je pa zelo zelo malo.“ Pa še kako res je, mamicam in otročičkom prijazno podjetje.

Kristina …vedno je bilo poskrbljeno za dobre porodniške.

Nataša O.

Kot skoraj povsem sveža diplomantka marsikje ne bi prišla niti v ožji izbor za službo lektorice, kaj šele brez diplome slovenščine. Boris pa je kot nekdanji novinar razumel, da lahko tudi študij novinarstva človeka marsičesa uporabnega nauči, zato sem dobila svojo priložnost na Verisu.

Posredne zasluge za to je imela tudi (skoraj) sovaščanka Kristina, ki se je v tem podjetju zelo izkazala, in ker je bila tako dobra, je Boris verjetno upal, da z njo Gorenja vas z okolico še ni izkoristila vseh svojih adutov.

Mateja Nikoli ne bom pozabila, da me je vzel v službo brez kakega posebnega preverjanja mojih prevajalskih sposobnosti. Menda mu je žena rekla, da sem zanesljiva in dobra, ko je videla moj lastnoročni podpis. Menda verjame v te astrološke stvari. Pa tudi on je imel takoj dober občutek, ko sem prišla (menda sem se precej smejala in to mu je bilo všeč).

Anja Borisa sem spoznala, ko je bil še direktor podjetja Dekorativna. Imeli so razpis za prevajalko.

Takrat sem delala v Lesnini v računovodstvu. Ko sem uspešno opravila testni prevod, mi je rekel, da me je škoda za računovodstvo, in me zaposlil v Dekorativni. Ta je nato počasi propadla, in šla sva vsak svojo pot. Čez petnajst let sem ga znova prosila za posredovanje pri zaposlitvi, ker so me pri Renaultu metali ven oziroma mi ponujali mesto tajnice. Tako me je znova rešil neprimerne zaposlitve in mi omogočil, da delam, kar si resnično želim, to je da prevajam.

Darja A.

V 16 letih so vam zaposlene z osmimi deklicami in desetimi fantki »naprtile« za 18 let porodniškega dopusta, Najbolj rodno je bilo leto 2006, ko se jih je z veselo novico pri vas zvrstilo kar pet in ste lahko rekli samo še: A ti tudi?

Seveda niste bili prijazni samo do mladih mamic. Včasih znate pomagati ljudem, včasih pa presenetite kar tako, iz trenutnega vzgiba, ker ste se pač tako odločili.

Boris zna razveseliti z nepričakovanim darilom, kot sta seminar v Atenah in prednovoletno obiskovanje evropskih ustanov. Le malokdo se lahko pohvali s šefom, ki čisto mimogrede po telefonu omeni, da ima zate že letalsko vozovnico za Grčijo, kamor te pošilja na izobraževanje...

Mateja

Majhne nerodnosti

Gurmanski užitki

Pred približno 10 leti mi je Boris ponudil službo koordinatorke prevajalcev. Sveže prispela iz tujine, kjer vlada povsem druga miselnost kot tukaj (takrat pa še sploh), sem seveda najprej vprašala po plačilu in po točni količini dela, ki bi ga za ta denar morala opraviti, ter drugih pogojih. V razgovoru nisva prišla daleč. Boris je vzkliknil: „Saj z vami se pa sploh ne da pogovarjati! Kdo vam pa kaj hoče?! Saj ste kot ranjena žival!“ Jaz sem seveda kar ostrmela – jasno mi je bilo samo to, da s službo očitno ne bo nič …

Nataša K.

Najbolj smešna beseda, ki sem jo slišala od njega, je: biček. To je vsakič rekel, ko mu je preglavice delal računalnik in je nazadnje ugotovil, kaj je bilo narobe.

Ingrid

Rada bi omenila še neko drugo prigodo, s katero pa je dokazal, da je pravi prevajalec.

Zgodbica se nadaljuje približno tam, kjer se je prejšnja končala.

Po več kakor enoletni odsotnosti sem bila vabljena na prvi sestanek na Veris. Po svoji dobri stari navadi sem malo zamujala. Ko sem vstopila v sejno sobo, so vsi že sedeli. Boris me je sumničavo pogledal in rekel: „Ja, kdo ste pa vi?“ Ha, samo prevajalci z dušo in telesom so sposobni tolikšne koncentracije, da pozabijo obraz človeka, ki so ga zaposlili.

Manica

Borisa bom imela vedno v spominu kot poznavalca dobrih restavracij in še boljše hrane, ne samo doma ampak tudi v tujini. Vesela sem, da sem bila med povabljenimi, ko nam jih je odkrival.

Darja G. Ena od Borisovih »šibkih točk« je zagotovo hrana in pijača. Če kje, potem je ob dobri hrani in dobrem vincu mogoče z njim zgladiti vse spore in težave. Gorje pa, če je iz restavracije odšel nezadovoljen! V tem primeru je bolje probleme še nekaj časa zadržati zase.

Tadej

Izleti in dogodki

Z Borisom sem bila prvič v Bruslju, z majhno skupino verisovcev smo poslušali bruseljske zgodbe, ki jih je pripovedoval s posebnim žarom.

Urša

Vašo popotovalno žilico in željo po odkrivanju tujih krajev so občutili številni, ki se radi spominjajo krajev, kamor ste jih popeljali.

Najbolj mi je ostal v spominu ostal izlet v Beograd in to, da so me skoraj pozabili doma. Boris je misli, da je Petrolova črpalka ob Ivančni Gorici na avtocesti in ne v Ivančni Gorici, zato so se mirno odpeljali mimo mene.

Malo pred cestninsko postajo Trebnje pa so ugotovili, da te bencinske črpalke ni, in Tadej je (kar na avtocesti!!! ) polkrožno obrnil kombi in prišli so nazaj pome. Ne pozabimo, da sem imela jaz rezervacijo in naslov od hostla ter vse karte za Evrosong J Špela

Spominjam se tudi vseh prednovoletnih srečanj, vključno s tistim, kjer je Boris blestel s svojim petjem šansonov J, da ne omenjam tistega, kjer nam je pripeljal striperja, hehehe.

Po teh začetkih smo se večinoma videvali samo na tradicionalnih Verisovih zabavah ob koncu leta. Tam je vedno poskrbel za židano voljo vseh nas. Če ne z ubranim žgolenjem francoskih šansonov, pa z drugimi presenečenji – recimo tistega leta, ko je na zabavo povabil navihanega in porednega Božička.

Nataša L.

Borut in Monika

MENTORSTVO

Veliko ljudi je imelo izjemno srečo, da so začeli prevajati pod vašim vodstvom, saj so se naučili ne le svojega poklica, ampak tudi biti prevajalec.

Bil sem študent nemščine, star 25 let, kar nadut in prepričan o tem, da bom zlahka postal prevajalec iz slovenščine v nemščino. Kakšna zmota. Moji prvi prevodi so bili, če se ozrem nazaj in jih primerjam s svojimi današnjimi merili, čista polomija. Mislim, da niti en stavek ni bil brez napak, in zelo dobro se še spomnim, da sem v nekem prevodu ameriškega proizvajalca letal „Boeing“ prevedel kot „Boing“, da o drugih spodrsljajih sploh ne govorim.

To so bili moji prvi, nič kaj obetavni prevajalski začetki pri Borisu – prevodi najbrž daleč od tega, kar je pričakoval, in tudi z mano ni bilo vedno najbolj enostavno.

Borut N.

Leta 2002 mi je gospod Verbič velikodušno ponudil možnost opravljanja pripravništva v svojem podjetju, in sicer v času, ko sem žal prejela že mnogo zavrnitev pri iskanju svoje prve „resne“ zaposlitve.

V letu pripravništva na Verisu sem se ogromno naučila, največ iz svojih spodrsljajev, ki jih je g. Verbič sprejel včasih z nasmehom, včasih pa tudi z nekoliko več nejevolje, kar je povsem razumljivo.

Jasna

Borisa sem spoznala pred nekaj leti. Pri delu, seveda, in v francoski družbi. Bil je prvi tolmač, ki sem ga slišala delati, in prvi, ki mi je zaupal prevod kakega besedila. „Vidiš, tole prevajalsko orodje uporabljamo,“ je pred tem na hitro pokazal nepregledno stran z nenavadnimi znaki. Boris mi je odkril nov svet in dal možnost, da se od njega učim.

Urša

Vesela sem, da sem svojo prevajalsko pot začela pod budnim Borisovim očesom. Spominjam se najinega prvega leta, ko si je velikokrat vzel celo popoldne in do večernih ur z mano pregledoval moje začetniške prevode (še danes mi ni jasno, kako to, da ni obupal). No, kljub mojemu takratnemu negodovanju zaradi napornih popoldnevov sem spoznala, da mi to še danes zelo koristi pri prevajanju.

Dijana

Z Borisom se sicer nismo pogosto videvali, saj smo sodelovali bolj na daljavo.

Spoznal sem ga na razgovoru za službo pred mnogo leti, ko je na srečo zelo stoično prenesel neumnosti, ki sem jih takrat gotovo zagrešil cel kup, in mi dal priložnost, da začnem resneje prevajati. Kmalu zatem je dal priložnost tudi Moniki.

Borut P.

Imela sem srečo, da sem se Verisovi ekipi pridružila v časih, ko je Boris ob vsej obilici dela še našel čas za takšne izgubljene in nevedne nadebudneže, kot sem bila sama, da mi je lahko pri vsakem prevodu posvetil čas za skupno pregledovanje ali vsaj obrazložitev, kaj sem prevedla narobe ter kako in zakaj bi bilo bolje drugače. Še zdaj ga slišim, kako stopi v pisarno – takrat še tisto zadnjo na desni – in reče: „Pridite malo z mano.“ Kako sem se tresla na poti do njegovega računalnika … Priznam, da se mi je kamen odvalil od srca, ko je poklical k sebi katero drugo. In še zdaj včasih zatrepetam, ko zazvoni telefon in zagledam na zaslonu njegovo številko.

Mojca

Hvaležna sem mu za priložnost, ki mi jo je dal, in za vse, kar sem se od njega naučila, prav posebno kot prevajalka.

Klaudija Nekoč, še v časih mojega malce čudaškega izogibanja redni zaposlitvi, mi ni bilo všeč, kako je razdelil prevod, in sem mu rekla, da bi jaz nekaj naredila drugače. Presenetljivo se je strinjal in dodal: „Saj sem vas hotel poklicati, pa sem se bal, da me boste iz hlač stresli.“ In jaz sem imela njega za bavbava.

Mojca Vesela sem, da lahko delam s tako sposobnim, izkušenim in prizadevnim človekom, kot je on, od katerega sem se že in se še bom veliko naučila.

Helena

11) Dodatna stran From: Zoran Jovanoski [mailto:prevod.mak@gmail.com] Sent: Thursday, October 25, 2007 4:12 PM To: Veris Subject: Re: Ispravke

Postovani, U zivotu nisam radio ovoliko ispravke za prevode, ali mislim da su skoro svi opravdani i na mestu.

Evo posljedna tri dokumenta u prilogu (ECHA, Europol i CEPCM).

Pozdrav Zoran. Nadam se da cete ih sada dobiti.

On 25/10/2007, Veris <veris@siol.net> wrote: Još malo ispravkov…-molim pošaljite ispravljenu verziju što prije moguþe.

Lp Špela -----Original Message----From: Zoki Jovanoski [mailto:jzoki@yahoo.com] Sent: Thursday, October 25, 2007 2:05 PM To: veris@siol.net Subject: Ispravke

Postovani, Posto ne mogu ispratiti od gmail, onda od Yahoo.

U prilogu je ispravljena verzija AESA. Pozdrav Zoran.

12) Sledi nespremenjena stran DELAVNOST, NESKONýNA ENERGIJA IN VOLJA, za njo pa stran z naslednjo dodatno izjavo: Žal nisem imela dovolj þasa, da bi spoznala vse plati Borisove osebnosti, vem pa, da je: temeljit in preudaren, skrben, pa tudi zaskrbljen, duhovit in razgledan ter (pre)poln delovne energije.

DEJAVNOST, NESKONČNA ENERGIJA IN VOLJA

V enem letu na Verisu sem se veliko naučila, precej tudi po Borisovi zaslugi, saj lahko v kriznih razmerah tudi sam odigra lektorja. Sploh na začetku sem spoznala marsikatero lektorsko modrost, ki jo je prinesel z Dela, tudi pozneje pa sva z razpravljanjem rešila dosti jezikovnih zadreg. Vedno si namreč prizadeva za res najboljše rešitve in se ne zadovolji s prvim kolikor toliko dobrim izrazom.

Prav zato mu gre do živega, kadar sedi za računalnikom in se muči s prevodom, katerega prevajalec nima enako visokih meril kot sam, kljub temu pa do tega prevajalca običajno pride zelo omiljena različica tega nezadovoljstva.

Mateja

Bojevito, z iskreno zagnanostjo na poti do uspeha, Oriše segment prevajalskega prepleta, Raziskuje strokovni konstrukt, In podaja jezikovno-kakovostni produkt, Skozi vrtinec mednarodnih spodbud. dr. Slađana Mihajlović

Že od vsega začetka me preseneča, koliko energije in časa je pripravljen žrtvovati za izboljšanje prevodov.

Imamo izjemno srečo, da smo del kolektiva, v katerem je tudi v teh napornih časih pehanja za dobičkom prav zaradi Borisove prizadevnosti, ki včasih že boleče niha na robu fizične in psihične zmogljivosti, še vedno na prvem mestu kakovost.

Mojca

Vse v prizadevanju za čim bolj kakovostne prevode!

Žal nisem imela dovolj časa, da bi spoznala vse plati Borisove osebnosti, vem pa, da je: temeljit in preudaren, skrben, pa tudi zaskrbljen, duhovit in razgledan ter (pre)poln delovne energije.

Andreja

Tvoje življenje zadnjih 15 let se je v glavnem vrtelo okrog Verisa in prevajanja. Praktično si imel dve pisarni – eno v službi, drugo doma. Tako zagrizeno si bdel nad prevodi, da si večkrat zaradi tega izpustil kakšno poslovno priložnost, da ne govorimo o svojih prostočasnih aktivnostih. Če česa, potem si za svojo bodočo kariero nisem želel take službe. Danes, ko mi predajaš direktorski stolček, imam malo mešane občutke. Bom jaz izkoristil več priložnosti? Bom znal bolje uravnotežiti delo in prosti čas?

Se bom znašel z vsemi pravnimi, davčnimi in računovodskimi izzivi, ki mi vzbujajo toliko veselja, kot matematika v srednji šoli (malo)? Predvsem pa bom zmogel tako zagrizeno skrbeti, da so prevodi oddani v roku, da je kakovost na nivoju in da v računovodstvu vse »štima«? Mislim, da mi bo skupaj s sposobnimi sodelavci, ki ostajajo v podjetju, in tudi z nekaj tvoje pomoči vseeno uspelo.

Tadej

Z gospodom Borisom Verbičem sem v zadnjih petih letih sodelovala občasno, nikoli se nisva osebno srečala. Najino sodelovanje je bilo dobro, saj je vedno natančno pregledal moje delo in večkrat sva usklajevala mišljenja.

Spominjala se ga bom kot izjemno predanega delu, ker ni poznal omejenega delovnega časa, večkrat sva tudi pozno ponoči izmenjavala besedila. Občudovala sem njegovo veliko jezikovno znanje.

Podjetje Veris prav zaradi Borisove delovne vneme in strokovnosti velja za eno najboljših slovenskih prevajalskih podjetij.

Damjana

Kljub velikemu trudu so se dogajali tudi spodrsljaji. Taki in podobni maili so vam nagnali strah v kosti.

VeÄ?krat ste od preobilice dela tudi obupavali, a se nikoli vdali.

Za konec pa še: ZAHVALE IN ŽELJE 13 let sodelovanja z Borisom pozneje – mislim, da sem postal kar dober in zanesljiv prevajalec (o svoji nadutosti bom raje molčal), poleg tega sem bil tudi dve leti asistent na Oddelku za prevajanje na Filozofski fakulteti. Tega lepega, a hkrati tudi zelo napornega časa se zelo rad spominjam, obenem pa nisem prepričan, da bi ga doživel, če se v vsem tem času ne bi kalili pri raznih prevajalskih agencijah, na veleposlaništvu in zlasti pri – Borisu.

Spoštovani kolega Boris – tako si vas drznem nagovoriti zato, ker vas poznam kot predanega prevajalca, ki živi v več jezikih, prav to pa je tudi moj cilj.

Hvala vam za vse povratne informacije in spodbudne oziroma pohvalne besede, ki ste mi jih naklonili. Iz vaših izkušenj bomo številni še dolgo črpali.

Borut N.

Žiga

Želim vam, da boste tudi v prihodnje ohranili ustvarjalnega duha!

Boris, hvala za dano priložnost. Malo je ljudi, ki so pripravljeni ponuditi roko začetniku in ga voditi med pastmi jezika. Niste me naučili samo ljubiti in negovati jezik, ampak tudi stremeti za popolnostjo in predvsem boriti se za svoj prav.

Pomagali ste mi, da sem se otresla prirojene plašnosti in molčečnosti, ter mi dali glas. Brez najine trme ne bi bila to, kar sem. Hvala za zaupanje. Upam, da bom nekoč poplačala vse, kar ste mi dali.

Zato Vam, Boris, želim, da bi bil vaš pokoj bolj spokojen kot vaše običajne počitnice, da bi sproščeno uživali zasluženi „dopust“ ter da vam misli ne bi stalno uhajale tja, kjer ste že bili. Želim vam veliko lepega v novem življenju, Andreja

Mojca Iskreno želim Borisu še veliko podvigov, ki bodo bogatili njegov vsakdan, k predstavitvi njegovega življenjskega in strokovnega dela ob njegovem odhodu pa prispevam svoj delež našega sodelovalnega perioda – akrostih, ki ga bo hranil v arhivskem spominu.

Hvala Borisu in vse samo dobro ...

Dragi Boris, po vseh teh letih še vedno ugotavljam, da sem se predvsem od tebe naučila natančnosti in vztrajnosti pri prevajanju ter pravilne rabe slovenščine.

Hvala.

Sonja

Slađana

Ja, z Borisom sva ostala prijatelja, kljub temu, da že več kot tri leta nisem zaposlena v njegovem podjetju. Želim mu vse dobro in upam, da se še kdaj dobiva v kakšni dobri restavraciji.

Darja G. Boris, hvala za priložnost, da sem lahko zaplula v prevajalske vode, hvala za vse spodbudne besede, ki so mi vlivale samozavest pri prvih prevodih, hvala za zaupanje, da sem se lahko po enem letu med plenicami in otroškim jokom vrnila k slovarjem in prevajalskim izzivom, hvala za priznanje in spoštovanje, ki ju izkazuješ do našega dela, in ne nazadnje, hvala za včasih zame kar bolečo neposrednost in iskrenost, ker sta mi pomagali prepoznati in sprejeti mojo lastno občutljivost in napake.

Vse dobro ti želim, Kristina

Rada bi poudarila, da mi je leto, ki sem ga preživela na Verisu, pomembno utrlo pot v prevajalske in poslovne vode, v katerih plujem še danes. Zato se iz srca zahvaljujem svojemu prvemu mentorju za ves trud, ki ga je vame vložil, in mu želim vse dobro na njegovi nadaljnji življenjski poti.

Jasna Boris, želim ti vse dobro.

Elvira

Zaposlenim in vsem drugim sodelavcem želim, da bi ohranili ta sloves tudi po Borisovem odhodu, gospodu Verbiču pa vse najlepše na novi poti.

Damjana

Vse, kar potrebujete, da zaživite življenje, o katerem sanjate, imate že ta trenutek v sebi. Držite se svojih sanj. In naredite vse, kar je treba, da jih spremenite v resničnost!

Barbara

Kot zunanja prevajalka nisem imela veliko osebnih stikov z vami, vendar je bilo naše sodelovanje vseskozi korektno. Hvala za vse ponujene priložnosti in zaupanje, ki ste mi ga izkazali. Veliko sem se naučila in – po zaslugi Verisa (= vas) – veliko prepotovala, poklicno in „z ruzakom“ : ) Dragana

Mojca Uršič in Špela Belak

Ingrid June

Simona

Dijana Alagić, Darja Avsec, Manica Baša, Špela Belak, Ana Benčič, Jeff Bickert, Dragana Bobić, Branka Bogdan, Damjana Bračič, Tadej Dobravc Verbič, Helena Dobrila, Ingrid June Dua, Patricia Dugaro, Marija Erjavec, Monika Fritz, Darja Goršek, Nataša Klarič, Žiga Kovač, Sonja Lešnik, Nataša Lindič, Elvira Medved, Slađana Mihajlović, Barbara Munih, Patricija Dugaro, Suzana Novak, Borut Novinec, Nataša Ostanek, Kristina Peternelj, Urša Planinšec, Borut Praper, Nataša Purkat, Anja Radjenovič, Katja Recko Mesarič, Dawn Reindl, Edmonda Sbressa, Petja Sovilj, Ingrid Stariha, Andreja Šalamon Verbič, Klaudija Savrič, Dejan Tomše, Mateja Tušek, Jasna Uršič, Mojca Uršič, Simona Vidic, Nataša Žugelj.

Zbrali in sestavili:

Borisu bom vedno hvaležna, ker je od začetka verjel vame.

Hvala, ker si mi dal priložnost. Bil si odličen mentor in ob tebi sem se res veliko naučila. S svojimi zahtevami in pričakovanji si sicer vsakega novinca hitro postavil na realna tla, nekateri so zaradi tega obupali, drugi vztrajali ..., toda ravno to je bila odlična popotnica za moje nadaljnje delo.

Ne bi mogla imeti boljšega prvega šefa, kot si bil ti.

Spomine in misli prispevali:

Oblikoval: kratko popo to je u č n o k e 6 S to mislijo s as zadnjih 1 v o s m re te ka tovanje, na jalci, lektorji a v re p i n il v šte let spremljali vci. oceni sodela g ra d i g ru d in rag spomin. d a g ji n k ta Naj vam bo alo drugače! m tu le m e v o n Se vidimo v Au revoir!

Tadej Dobravc Verbič Lektorirala (posegi v besedila so bili minimalni, da bi ohranili avtorjev duh): Mateja Tušek

Ker pa celotne poti le ĹĄe ni Ä?isto konec, pustimo ĹĄe nekaj praznih strani za prihodnje misli in spomine.

December 2008