Dela v zbirki: HERTA MÜLLER ZAZIBAN DIH DANIEL KEHLMANN SLAVA Roman v devetih zgodbah RICHARD FLANAGAN PLOSK ENE DLANI JONATHAN FRANZEN OBMOČJE NELAGODJA ■
DAVID GROSSMAN GLEJ GESLO: LJUBEZEN MICHAL VIEWEGH UČNA URA USTVARJALNEGA PISANJA ŠTIRI ZMAJSKE Zmaji na potepu po Ljubljani ZDAJ PA: LJUBLJANA Tuji avtorji o naši prestolnici LJ KOT LJUBEZEN Pesmi o Ljubljani SEBASTIJAN PREGELJ IN GAŠPER TROHA LITERARNE POTI LJUBLJANE
fabula 2010 - grossman Ea tisk notranjost .indd 1
1.4.2010 16:35:35
Naslov izvirnika: Ajen ereh: ‘ahava’
Copyright © David Grossman 1989 © Študentska založba 2010
Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.
Marina Abramović, Lips of Thomas (Performance, Galerie Krinzinger, Innsbruck, 1975) © Marina Abamović by VG Bild-Kunst, Bonn 2008
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.411.16'08-311.2
GROSSMAN, David, 1954Glej geslo: ljubezen / David Grossman ; prevedel Klemen Jelinčič Boeta. - Ljubljana : Študentska založba, 2010. - (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)
ISBN 978-961-242-279-0
250539008
Vse informacije o knjigah Študentske založbe so dostopne tudi na: www.zalozba.org
fabula 2010 - grossman Ea tisk notranjost .indd 2
1.4.2010 16:35:35
David Grossman GLEJ GESLO: LJUBEZEN
prevedel Klemen Jelinčič Boeta
fabula 2010 - grossman Ea tisk notranjost .indd 3
1.4.2010 16:35:35
fabula 2010 - grossman Ea tisk notranjost .indd 4
1.4.2010 16:35:35
MOMIK
Bilo je tako, da je nekaj mesecev po tem, ko je umrla babica Henny in so jo pokopali v zemljo, Momik dobil novega dedka. Ta dedek je prispel v mesecu švat leta 5719, kar je po krščansko leta tisoč devetsto devetinpetdeset, vendar ne preko radijske oddaje Pozdravi novih priseljencev, ki jo je Momik moral poslušati vsak dan med eno in dvajset in pol drugo, ko je jedel kosilo, in biti zelo pazljiv, če bodo na radiu povedali eno od imen, ki mu jih je oče napisal na kos papirja; ne, dedek je prispel v modrem Mogen David rešilcu, ki se je popoldne sredi nevihte ustavil pred kavarnotrgovino Bele Marcus in je iz njega izstopil debel in zagorel človek, ampak ne švarce,* temveč eden izmed naših, in vprašal Belo, če pozna tu na ulici družino Neumann, in Bela se je ustrašila in si je hitro obrisala roke v svoj predpasnik in vprašala, Ja, ja, se je kaj, Bog ne daj, zgodilo? In moški je rekel, da se ni treba ustrašiti, nič se ni zgodilo, kaj naj se zgodi, samo pripeljali smo jim sem nekega sorodnika, in s palcem je pokazal nazaj proti rešilcu, ki se je zdel prazen in tih, in Bela je naenkrat prebledela kot ta zid in ona, kot je znano, se ne boji ničesar, in vendar ni šla do rešilca, celo malo se je oddaljila v smer Momika, ki je sedel ob eni od majhnih mizic in delal domačo nalogo iz Tore, in rekla vej iz mir,** kakšen sorodnik neki? In moški je rekel, nu, guspa, mi nimamo čas, če jih poznate, mi mogoče povejte, kje so, ker pri njih doma ni noben. Govoril je z napakami, čeprav je zgledal, kot da je že dolgo v deželi, in Bela mu je rekla, takoj, da pri njih gotovo zdaj ni nikogar, saj niso paraziti, oni so ljudje, ki garajo za svoj kruh, od jutra do večera so tam v drugi ulici, v kiosku loterije, in ta tu, ta mali, on je njihov, in ti gospod, počakaj tukaj en trenutek, bom šla, stekla po njih. In Bela je stekla, celo svojega predpasnika ni snela, in človek je
5■
* Švarce, v jidišu črn, kar se v tem okolju ne nanaša na črnce ali ultraortodoksne, temveč na orientalske Jude. ** V jidišu »oj, meni«.
fabula 2010 - grossman Ea tisk notranjost .indd 5
1.4.2010 16:35:35
■6
za trenutek pogledal Momika in mu pomežiknil, in ko Momik ni naredil ničesar, ker zelo dobro ve, kako se je treba obnašati s tujimi ljudmi, ki jih ne poznaš, je moški skomizgnil takole z rameni in začel brati časopis, ki ga je Bela pustila odprtega, ter rekel v zrak, da tudi s tem dežjem, ki zdaj pada, bo to vseeno sušno leto in samo to se nam je še manjkalo. Ampak Momik, ki je običajno vljuden otrok, ni ostal tam, temveč je šel ven na dež do rešilca in splezal na zadnjo stopnico, ki je bila tam, in obrisal dež, ki je bil na majhnem in okroglem oknu, in pogledal noter in videl najstarejšega človeka na svetu, ki plava notri, na primer, kot riba v akvariju. Bil je oblečen v pižamo z modrimi črtami in je bil ves zguban kot babica Henny, preden je umrla. Njegova koža je bila rumeno-rjava, kot želvina, in je visela z njegovega vratu in njegovih rok, ki so bile zelo suhe, in njegova glava je bila popolnoma plešasta in imel je modre in prazne oči. Po zraku rešilca je plaval z močnimi gibi v vse smeri in Momik se je spomnil prav žalostnega švicarskega kmeta, ki sta ga prinesla teta Itke in stric Šimek zaprtega v mali stekleni krogli s snegom, ki pada, ki jo je Momik po nesreči razbil, in ne da bi pomislil je odprl vrata in se ustrašil, ko je slišal, da se človek pogovarja s sabo z nekim čudnim glasom, ki se je dvigoval in spuščal, zdaj z navdušenjem in zdaj skoraj jokajoče, kot da bi uprizarjal predstavo ali nekomu pripovedoval zgodbo, ki ji ni moč verjeti, in naenkrat, in temu je res težko verjeti, je bil Momik tisočodstotno prepričan, da je ta starec Anšel, mlajši brat babice Henny, mamin stric, za katerega so vedno rekli, da mu je Momik podoben še posebej okoli brade in čela in nosu, in ki je pisal zgodbe za majhne otroke v časopisih v tujini, ampak Anšel je umrl pri nacistih, naj bo izbrisano njihovo ime in spomin, in ta tukaj zgleda živ, in Momik je upal, da se bodo starši strinjali dedka vzgajati doma, ker potem, ko je babica Henny umrla, je mama rekla, da si želi samo še eno stvar, in to je končati življenje v miru, in prav v tem trenutku je prišla mama, škoda, da Momik v tem trenutku ni pomislil na mesijo, in za njo je tekla Bela in vlekla svoje bolne noge – s katerimi ima veliko srečo Marilyn Monroe – in kričala na mamo v jidišu, naj se ne ustraši in ne prestraši otroka, in za mamo in Belo je šel počasi njegov velikanski oče, ki je komaj dihal in je imel rdeč obraz, in Momik je mislil, da je to resnično resna reč, če sta oba skupaj zapustila kiosk za loterijo. Torej, in potem je voznik
fabula 2010 - grossman Ea tisk notranjost .indd 6
1.4.2010 16:35:35
rešilca počasi zložil časopis in vprašal, če so oni družina Neumann in če so sorodniki Henny Minz, naj bo njen spomin blagoslovljen, in mama je rekla s čudnim glasom Ja, moja mama je to bila, kaj se je sploh lahko zgodilo, in debeli voznik se je nasmehnil z debelim nasmeškom in rekel, da se ni nič zgodilo, kaj naj bi se zgodilo, vsi stalno čakajo, da se bo nekaj zgodilo, ampak samo dedka, mazl tov, smo vam pripeljali. In nato so šli vsi skupaj do zadnjih vrat rešilca in voznik je šel noter in z lahkoto dvignil starca v naročje in mama je rekla, oj, naj mi bo dobro, to je Anšel, in začela se je zibati tako, da je Bela tekla v kavarno in prinesla stol ravno ob pravem času, in voznik je še enkrat rekel, da se ni treba takole prestrašiti, da ne bomo dobili, Bog obvaruj, česa, kar ni dobro, in potem ko je postavil starca na tla in ga prijateljsko udaril po njegovem zgubanem hrbtu, ki je bil tudi popolnoma ukrivljen, in mu rekel, nu, tu je tvoja mišpuhe, guspod Wassermann, in rekel očetu in mami, že deset let je pri nas v norišni … umobolnici v Bat Jamu, in nikoli se ga ni dalo razumeti, vedno je pel in govoril s sabo, kot zdajle, mogoče moli ali kaj takega, in sploh ne sliši, kaj se mu govori, kot da bi bil gluh; Nebeh, tu je tvoja mišpuhe! se mu je zadrl prav v uho, da bi vsem dokazal, da je res gluh, ah, kot kamen, kdo ve, kaj so mu naredili Tam, naj bo njihovo ime izbrisano, nu, in niti ne vemo, kje je sploh bil, v katerem taborišču ali kaj, saj so k nam pripeljali ljudi v slabšem stanju, morali bi videti, Bog obvaruj, ampak pred kakšnim mesecem ali nekaj takega je naenkrat začel odpirati svoja usta in naenkrat izgovarja imena raznih ljudi in tudi ime guspe Henny Minz, in naš direktor je opravil majhno delo, kot na primer detektiv, in ugotovil, da so vsi ljudje, ki jih je omenil, že mrtvi, naj bo njihov spomin blagoslovljen, in da je guspa Henny Minz prijavljena tukaj, v Bet Mezmilu v Jeruzalemu, in da je tudi ona, naj bo njen spomin blagoslovljen, že mrtva, in da ste vi njeni edini sorodniki, nu, in guspod Wassermann bolj zdrav kot kaže ne bo več, in on zna jesti skoraj sam, in tudi, oprostite mi, ta nečedne stvari počne sam, in naša država je nebeh revna, in zdravniki pri nas so rekli, da se ga ima lahko doma tudi pri njegovem stanju. Končno družina, a ne? In tukaj imate torbo z vsemi njegovimi stvarmi, obleke in papirje o njegovi bolezni in dokumente in vse njegove napotnice za zdravljenja, ki so mu jih dali pri nas, in on je res zelo prijeten in tih, razen teh gibov in glasov, ampak to res ni
fabula 2010 - grossman Ea tisk notranjost .indd 7
7■
1.4.2010 16:35:35
■8
nič, pri nas so ga imeli vsi radi, klicali so ga družina Malavski, ker je ves čas pel, seveda le za hec. Pozdravi svoje otroke! je zakričal v uho starca. Ah, nič, kot kamen; in tukaj, guspod Neumann, podpiši tukaj in tukaj, da ste ga dobili od mene, imaš mogoče tukaj kakšno izkaznico za osebo? Ne? Nič hudega. Jaz že tako ali tako verjamem. Nu, šejn, naj bo z vso srečo, to je veliko veselje, mislim, kot dojenček, ki se rodi, ja, počasi se ga boste navadili, nu, in mi res že moramo nazaj v Bat Jam, je še veliko dela tam, hvala Bogu, nasvidenje, guspod Wassermann, ne pozabi nas! in se je zasmejal v obraz starca, ki sploh ni občutil, da je tam, se takoj usedel v rešilec in hitro odpeljal. Bela je stekla po rezino limone za mamo, da bi jo ta malo okrepčala. Oče je stal nepremično s pogledom navzdol, kjer se je deževnica stekala v prazno luknjo, v katero občina ni zasadila bora. Voda je tekla po maminem obrazu, ki je v dežju sedela na stolu z zaprtimi očmi. Bila je tako majhna, da se njene debele noge niso dotikale tal. Momik je pristopil k staremu človeku, nežno prijel za njegovo suho roko in ga potegnil, da bi stopil pod nadstrešek Beline trgovine. Momik in starec sta bila skoraj enako visoka, saj je bil starec popolnoma sključen in poleg tega je imel še majhno grbo pod vratom. V istem trenutku je Momik tudi videl, da je na roki novega dedka napisana številka, tako kot je bila na očetovi roki in na roki tete Itke in Bele, ampak Momik je takoj videl, da je to drugačna številka, in že tistega trenutka se jo je začel učiti na pamet, medtem pa se je Bela že vrnila z limono in začela drgniti mami čelo in sence in zrak se je napolnil z dobrim vonjem, ampak Momik je čakal, ker je vedel, da se mama ne zbudi tako hitro. Prav v tem trenutku sta prišla s konca uličice Maks in Moric, ki jima je bilo res ime Ginzburg in Zeidman, ampak tega se ni nihče spominjal, razen Momika, ki si zapomni vse. To sta bila dva starčka, ki sta bila vedno tam. Stanovala sta v shrambi bloka 12, ki sta jo zapolnila s cunjami in z nesnago, ki sta jo nabrala vsepovsod. Ko so ju z občine prišli vreč ven, je Bela tako kričala na njih, da so ju pustili tam in se takoj pobrali. Maks in Moric nista nikoli govorila z ljudmi, temveč samo drug z drugim. Ginzburg, ki je bil umazan in je smrdel, je stalno prihajal in spraševal, kdo sem, kdo sem, in to zato, ker je izgubil spomin pri tistih, naj bo njihovo ime izbrisano, in ta mali, Zeidman, se je nasmihal celemu svetu, in zanj so rekli,
fabula 2010 - grossman Ea tisk notranjost .indd 8
1.4.2010 16:35:35
da je znotraj prazen. Nikamor nista šla eden brez drugega, najprej črni Ginzburg in za njim Zeidman s črno aktovko, ki je smrdela na kilometer, smehljaje se v zrak. In ko je Momikova mama videla, da se približujeta, je sama pri sebi vedno tiho in hitro rekla, ojf ale puste felder, ojf ale viste velder, naj pride uničenje na vsa pusta polja in vse opustele gozdove. In seveda je rekla Momiku, naj se jima ne približuje, ampak Momik je vedel, da sta onadva v redu, in dejstvo, da Bela ni dovolila, da bi ju izgnali iz shrambe, čeprav jima je tudi ona sama v šali dajala različna imena, kot sta to Mupim in Hupim in pa Pat in Patašon – ki sta bila dve Miki Miški v časopisih v deželi, iz katere so vsi prišli. In tako sta oba počasi prišla, ampak tokrat je bilo čudno, saj tokrat, kot da se ne bi bala ljudi in sta se celo približala in stala prav zraven dedka in ga zelo pazljivo gledala, in Momik je gledal dedka in videl, da je malo premaknil nos, kot da bi ju zavohal, kar ni nič takega, saj lahko Ginzburga zavoha tudi tak, ki sploh nima nosu, ampak tu je bilo nekaj drugega, saj je dedek naenkrat ustavil svoje melodije in gledal oba trotla, tudi tako ju je mama klicala, in Momik je začutili, kako so se vsi trije starci naenkrat napeli, kot da bi skupaj nekaj začutili in potem se je nov dedek naenkrat obrnil od njiju v taki jezi, kot da bi zapravil čas, ki ga ne sme zapraviti, in se takoj vrnil k svoji nadležni melodiji, in spet, kot da ni videl ničesar in je samo zamahnil s svojima rokama, kot da plava v zraku oziroma govori z nekom, ki ga tam ni bilo. In Maks in Moric sta ga gledala, in ta mali, Zeidman, je začel s takšnimi gibi in glasovi, kot da so od dedka, namreč on vedno počne enako kot ljudje, ki jih gleda, in Ginzburg je izustil nekakšen jezen glas in začel hoditi stran z Zeidmanom, ki se je vlekel za njim. Tudi ko ju Momik riše za znamke kraljevine, sta vedno skupaj. No, medtem je mama vstala vsa bleda kot apno in zibaje se brez moči in Bela jo je prijela pod pazduho in rekla, nasloni se name, Gizela, in mama sploh ni pogledala novega dedka in je rekla Beli, to me bo ubilo, zapomni si, kaj ti pravim, zakaj nas Bog malo ne pusti pri miru in nam da živeti, in Bela je rekla, tfu, kako govoriš, Gizela, saj to ni maček, to je živ človek, ni lepo takole, in mama ji je rekla, ni zadosti, da sem ostala sirota, in zadosti, kako smo trpeli v zadnjem času z mojo mamo, zdaj se bo vse začelo znova, poglej ga, in potem je oče zakašljal takole, kot češ, nu, kaj bomo zdaj
fabula 2010 - grossman Ea tisk notranjost .indd 9
9■
1.4.2010 16:35:35
■ 10
takole stali, in je prišel in pogumno dal svojo roko na starčkovo ramo in pogledal Momika z malo sramežljivim izrazom in nato začel voditi starca od tam in Momik, ki se je že odločil, da bo starca klical dedek, čeprav ni bil čisto zares njegov dedek, si je rekel, da očitno starec ni umrl, ko se ga je oče dotaknil s svojimi rokami, ampak pravzaprav je to jasno, saj se temu, ki pride od Tam, pač ne more zgoditi nič. Še istega dne je šel Momik v shrambo, ki je bila pod njihovo hišo, in začel iskati. Vedno se je bal iti tja dol zaradi teme in umazanije, ampak tokrat je moral. Tam, med velikimi posteljami iz železa in žimnicami, iz katerih je štrlela slama, in vsemi kupi oblek in čevljev, je bil tudi kifat od babice Henny, ki je neke vrste velika in dobro zvezana skrinja, v kateri so bile vse obleke in stvari, ki jih je prinesla od Tam, in ena knjiga Tajč Humeš, ki se ji reče tudi Cenaurena, in velika deska, na kateri je bila pripravljala liste za testo, in predvsem so bile tam tri vreče polne perja iz riti gosi, kar je babica Henny vlačila čez pol sveta po ladjah in vlakih in v največjih nevarnostih, samo da si bo lahko v Deželi Izrael iz tega naredila pravo prešito odejo iz puha, da je ne bo zeblo v noge, nu, in ko je prišla sem, kaj se je izkazalo? Izkazalo se je, da sta ji teta Itke in Šimek, ki sta prišla pred njo in takoj postala bogata, že kupila dvojno puhasto odejo in perje je ostalo v shrambi in je takoj postalo plesnivo in polno razne golazni, ampak takšne stvari se pri nas ne meče stran, in bistvo je bilo, da je bil v tem kifatu spodaj zvezek z vsemi možnimi rečmi, ki jih je babica napisala v jidišu: neke vrste spomini, ki jih je imela, ko je še imela spomin, ampak Momik se je tudi spomnil, da mu je enkrat, še preden je sploh znal brati in je postal alter kop, se pravi glava starca in modreca, babica pokazala stran zelo, zelo starega časopisa in tam je bila zgodba, ki jo je napisal brat babice Henny, ta Anšel, pred kakšnimi stotimi leti (približno), in mama se je takrat razjezila na babico, da meša dečku glavo s stvarmi, ki so se že končale in jih ni treba omenjati, in res, ta stran časopisa je še bila v tistem zvezku, in ko jo je Momik vzel v roko, je takoj začela razpadati v prah in zato jo je Momik ujel med dve strani zvezka in njegovo srce je močno, močno utripalo, in potem se je usedel na kifat, da bi ga zavezal z vrvmi, ampak zato je bil prelahek in ga je pustil odprtega in že je hotel pobegniti iz shrambe, pa je imel táko čudno idejo, da je obstal
fabula 2010 - grossman Ea tisk notranjost .indd 10
1.4.2010 16:35:35