Območje nelagodja - Jonathan Franzen

Dela v zbirki: HERTA MÜLLER ZAZIBAN DIH DANIEL KEHLMANN SLAVA Roman v devetih zgodbah RICHARD FLANAGAN PLOSK ENE DLANI ■

JONATHAN FRANZEN OBMOČJE NELAGODJA DAVID GROSSMAN GLEJ GESLO: LJUBEZEN MICHAL VIEWEGH UČNA URA USTVARJALNEGA PISANJA ŠTIRI ZMAJSKE Zmaji na potepu po Ljubljani ZDAJ PA: LJUBLJANA Tuji avtorji o naši prestolnici LJ KOT LJUBEZEN Pesmi o Ljubljani SEBASTIJAN PREGELJ IN GAŠPER TROHA LITERARNE POTI LJUBLJANE

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 1

31.3.2010 13:52:55

Naslov izvirnika: The Discomfort Zone

© 2006 by Jonathan Franzen © Študentska založba 2010

Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

Marina Abramović, Lips of Thomas (Performance, Galerie Krinzinger, Innsbruck, 1975) © Marina Abamović by VG Bild-Kunst, Bonn 2008

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111-311.2

FRANZEN, Jonathan Območje nelagodja : osebna zgodovina / Jonathan Franzen ; prevedla Polona Glavan. - Ljubljana : Študentska založba, 2010. (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)

Prevod dela: The discomfort zone

ISBN 978-961-242-278-3

250505472

Vse informacije o knjigah Študentske založbe so dostopne tudi na: www.zalozba.org

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 2

31.3.2010 13:52:55

Jonathan Franzen OBMOÄŒJE NELAGODJA Osebna zgodovina

prevedla Polona Glavan

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 3

31.3.2010 13:52:55

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 4

31.3.2010 13:52:55

POSVEÄŒENO TK

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 5

31.3.2010 13:52:55

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 6

31.3.2010 13:52:55

Hiša naprodaj

V St. Louisu je bila tistega večera nevihta. V črnih kadečih se mlakah na pločniku pred letališčem je stala voda in z zadnjega sedeža v taksiju sem videl hrastove veje, ki so se upogibale pod nizko visečimi mestnimi oblaki. V soboto zvečer so bile ceste nasičene z občutkom potemskosti, zapoznelosti – ni deževalo, deževalo je že pred tem.

Mamina hiša v Webster Grovesu je bila v temi, če ne štejem lučke s programiranim vžigom v dnevni sobi. Ko sem odklenil, sem šel naravnost k polici s pijačami in si natočil kozarec, ki sem si ga obljubil že pred prvim od obeh letov. Imel sem vikinški občutek, da imam pravico do vsega, kar lahko uplenim. V kratkem jih bom dopolnil štirideset in starejša brata sta mi zaupala nalogo, da odpotujem v Missouri in izberem posrednika, ki bo hišo prodal. Dokler se bom v Webster Grovesu ukvarjal s premoženjskimi zadevami, bo polica s pijačami moja. Moja! Enako je veljalo za klimatsko napravo, ki sem jo naravnal na ledeno mrzlo temperaturo. Enako je veljalo za kuhinjski zamrzovalnik, ki sem ga nujno moral takoj odpreti in iti skozenj, v upanju, da bom odkril kakšne hrenovke, kakšno domačo govejo enolončnico, kakšno mastno in slastno reč, ki bi jo lahko pogrel in pojedel, preden grem spat.

Mama je pridno označevala hrano z datumom, ko jo je zamrznila.

Pod številnimi vrečkami brusnic sem našel zavitek brancina, ki ga je pred tremi leti ujel sosed. Pod brancinom je bil devet let star goveji kotlet.

Napotil sem se po hiši in v vsaki sobi snemal družinske fotografije. Tega opravka sem se veselil skoraj tako kot pijače. Mama je bila na formalni videz dnevne sobe in jedilnice preveč navezana, da bi ju natlačila s slikami, drugje pa je bila vsaka okenska polica in vsaka miza odlagališče, kjer so se kopičile fotografije v poceni okvirih. S plenom na njeni TV-omarici sem napolnil celo nakupovalno vrečko. Še eno vrečko sem nabral na stenah družinske sobe, kot bi obiral sploščeno sadno drevo. Na mnogih slikah so

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 7

7■

31.3.2010 13:52:55

■8

bili vnuki, vendar pa sem se pojavljal tudi jaz – enkrat sem kazal bleščeč ortodontski nasmešek na floridski plaži, enkrat sem bil videti mačkast na diplomi, enkrat sem s ključen stal na svoji propadu zapisani poroki, enkrat sem stal meter proč od družine na počitnicah na Aljaski, za katere je mama proti koncu porabila znaten delež življenjskih prihrankov, da nas je lahko odpeljala tja.

Na aljaški sliki nas je bilo devet videti tako dobro, da je z modrim kemičnim svinčnikom pobarvala oči desete, snahe, ki je ob fotografiranju zamižala in je bila zdaj s popačenimi črnilasto modrimi očmi videti pritajeno pošastna ali zmešana.

Rekel sem si, da opravljam pomembno nalogo, saj hišo razosebljam pred prihodom prvega posrednika. Če pa bi me kdo vprašal, zakaj je bilo treba prav tiste noči nakopičiti več kot stotnijo slik na mizo v kleti, pa vsako fotografijo iztrgati ali izrezati ali izbezati iz okvira, pa potem okvire odvreči v plastične vrečke, pa vrečke pospraviti v omarice, pa stlačiti vse fotografije v kuverto, da jih nihče ni mogel videti – če bi kdo pripomnil, da spominjam na osvajalca, ki požiga sovražnikove cerkve in razbija ikone v njih – bi moral priznati, da sem se naslajal nad tem, ker sem hišni lastnik.

Bil sem edini v družini, ki je tukaj preživel celotno otroštvo. V najstniških letih, ko sta starša odhajala ven, sem odšteval sekunde do takrat, ko se bom lahko za ta čas popolnoma polastil hiše, in ko ju ni bilo, mi je bilo žal, ker se bosta vrnila. V desetletjih potem sem sklerotično kopičenje družinskih fotografij opazoval z zamero in besnel, ker mi je mama zasedla prostor v predalih in omarah, in ko me je prosila, naj odstranim stare škatle s knjigami in papirji, sem reagiral kot hišna mačka, ki bi ji rada vcepila duh skupnosti.

Očitno je mislila, da je vse skupaj njena last.

Kar je bilo seveda tudi res. To je bila hiša, kamor se je, medtem ko smo z brati živeli na tej ali oni obali, deset mesecev po petkrat mesečno sama vračala s kemoterapije in se splazila v posteljo.

Hiša, iz katere me je leto po tistem, v začetku junija, poklicala v New York in rekla, da se vrača v bolnišnico, kjer jo bodo spet operirali, potem pa planila v jok in se opravičila, ker je vse skupaj tako razočarala in nam spet sporočala slabe novice. Hiša, kjer je teden po tistem, ko je kirurg grenko odkimal in ji zašil trebušno votlino, snaho, ki ji je najbolj zaupala, zasliševala o posmrtnem življenju, moja svakinja pa je priznala, da se ji s čisto logističnega vidika vse

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 8

31.3.2010 13:52:55

skupaj zdi dokaj malo verjetno, nakar je mama, ki se je strinjala z njo, odkljukala rubriko »Odloči se glede posmrtnega življenja« in na svoj običajni pragmatični način nadaljevala z zadanimi nalogami, se lotila drugih opravkov, ki so zaradi njene odločitve postali kar najbolj nujni, na primer »Povabi k sebi najboljše prijatelje drugega za drugim in se za večno poslovi od njih«. To je bila hiša, iz katere jo je nekega sobotnega dopoldneva v juliju moj brat Bob odpeljal k frizerki, ki je bila Vietnamka in dovolj poceni in ki jo je pozdravila z besedami »Oh, gospa Fran, gospa Fran, grozno izgledate« in h kateri se je uro pozneje vrnila, da bi se uredila do konca, saj je nameravala v dolgih letih nakopičene letalske milje zamenjati za dve vozovnici prvega razreda, za potovanje v prvem razredu pa je hotela biti kar najlepša, kar je pomenilo tudi, da se hoče kar najbolje počutiti; iz spalnice je prišla oblečena za prvi razred, se poslovila od sestre, ki je pripotovala iz New Yorka, da hiša ne bi bila prazna, ko bo mama odšla iz nje – da bi nekdo ostal za njo – nato pa je z bratom odšla na letališče in za vselej odletela na zahodno tihomorsko obalo. Njena hiša, ki je bila pač hiša, je umirala dovolj počasi, da je mami pomenila območje ugodja, saj je za oporo potrebovala nekaj večjega od sebe, ni pa verjela v nadnaravna bitja. Njena hiša je bila težki (a ne neskončno težki) in trpežni (a ne večni) bog, ki ga je ljubila in mu služila in ki jo je ohranjal pri življenju, in teta je ravnala zelo pametno, ker je takrat prišla.

Zdaj pa smo jo morali na hitro dati na trg. Prvi teden avgusta je bil že mimo in najbolj privlačna lastnost pri hiši, to, kar je odtehtalo mnoge pomanjkljivosti (majceno kuhinjo, zanemarljivo dvorišče, premajhno kopalnico v prvem nadstropju), je bila lokacija v katoliškem šolskem okrožju, ki se je držalo cerkve svete Marije, kraljice miru. Ker so bile javne šole v Western Grovesu dovolj kakovostne, mi ni bilo jasno, zakaj bi kakšna družina plačala več, da bi živela v tem okrožju, in zato plačala še več za šolanje pri nunah, ampak pri katolištvu je bilo tako mnogo stvari, ki jih nisem razumel. Po maminih besedah so katoliški starši težko čakali, da pridejo na seznam v tem okrožju, in znano je bilo, da družine v Webster Grovesu pakirajo kovčke in se preselijo vsega ulico ali dve daleč, da le pridejo vanj. Žal pa mladi starši po začetku šolskega leta, čez tri tedne, več ne bodo tako zagrizeni. Čutil sem dodatno prisilo, da pomagam bratu

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 9

9■

31.3.2010 13:52:55

■ 10

Tomu, izvrševalcu oporoke, da hitro opravi. Prisila druge vrste je prihajala od drugega brata Boba, ki se me je trudil spomniti, da govoriva o konkretnem denarju. (»Ko se ljudje pogajajo, zbijajo 782.000 dolarjev na 770.000 dolarjev, mislijo, da je to praktično ista številka,« mi je rekel. »No ja, dejansko pa je to dvanajst tisoč dolarjev manj. Ne vem, kako je s tabo, ampak meni pade na pamet veliko reči, za katere bi raje zapravil dvanajst tisoč dolarjev, kot pa da jih dam tujcu, ki kupuje mojo hišo.«) Resnično močna prisila pa je prišla od mame, ki je pred smrtjo jasno povedala, da za počastitev njenega spomina in vrednotenje zadnjih desetletij njenega življenja ni boljšega načina kot to, da hišo prodamo za šokantno vsoto denarja.

V štetju je vedno našla uteho. Ničesar ni zbirala razen danskih porcelanastih božičnih okraskov in serij ameriških znamk, si je pa delala sezname vseh potovanj, na katera se je odpravila, vseh držav, v katere je stopila, sleherne »Čudovite (izjemne) evropske restavracije«, v kateri je jedla, vsake operacije, ki jo je prestala, in vseh zavarovanih predmetov v hiši in sefu. Bila je ustanovna članica kluba za majhne naložbe, imenovanega Tajkunke, katerega gibanje je spremljala do najmanjše podrobnosti. V zadnjih dveh letih življenja, ko so se ji napovedi poslabšale, se je še posebej posvečala prodajnim cenam drugih hiš v soseščini, si zapisovala njihovo lokacijo in kvadraturo. Na listu z naslovom Nepremičninski vodnik za beleženje lastnine na ulici Webster Woods 83 je sestavila vzorčni oglas, tako kot bi si morda kdo drug oblikoval lastno osmrtnico:

Hiša v kolonialnem slogu, dvonadstropna, zidana, tri spalnice, osrednja veža, na senčni parceli v slepi ulici. Ima tri spalnice, dnevno sobo, jedilnico z nišo, kabinet v pritličju, kuhinjo z jedilnim kotom in z novim pomivalnim strojem itd. Dve terasi z nadstreški, dva kamina na drva, prizidana garaža za dva avtomobila, protivlomni in požarni alarmni sistem, ladijski pod v vseh sobah in ločena klet.

Na dnu strani, pod seznamom novih aparatov in nedavnih popravil, je bila njena končna ocena vrednosti hiše: 1999 – ocenjena vrednost 350.000,00+ dolarjev. Znesek je bil več kot desetkrat večji

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 10

31.3.2010 13:52:55

od tistega, ki sta ga z očetom odštela leta 1965. Hiša ni pomenila le njene najbolj vredne lastnine, temveč je bila daleč najuspešnejša naložba v njenem življenju. Sam nisem bil desetkrat srečnejši kot oče, njeni vnuki niso bili desetkrat bolje izobraženi od nje. Le kaj v njenem življenju se je obneslo pol tako dobro kot nepremičnine? »Tako bomo laže prodali!« je vzkliknil oče, ko je zgradil majceno polovično kopalnico v kleti. »Tako bomo laže prodali!« je rekla mama, ko je plačala delavcu, da nam je uredil opečnato potko pred hišo. To stavek je ponovila tolikokrat, da je oče izgubil živce in začel naštevati številne izboljšave, ki jih je izvedel, vključno z novo polovično kopalnico, zaradi katere pa po njenem očitno ne bomo laže prodali; glasno se je spraševal, zakaj je sploh delal vsak konec tedna toliko let, ko pa je bila za »lažjo prodajo« potrebna le ureditev nove opečnate potke! S potko ni hotel imeti nobenega opravka, prepustil je mami, da je drgnila mah z opek in pozimi previdno lomila led. Ko pa je petnajst nedelj nameščal okrasne frize v jedilnico, jih oblikoval in kital in barval, sta oba obstala in občudovala zaključeno delo ter z velikim zadovoljstvom spet in spet ponavljala: »Tako bomo laže prodali.« »Tako bomo laže prodali.« »Tako bomo laže prodali.« Krepko čez polnoč sem spodaj ugasnil luči in odšel v spalnico, ki sva si jo delila s Tomom, dokler ni odšel na kolidž. Teta je malo počistila, preden se je vrnila v New York, jaz pa sem odstranil vse družinske slike in spalnica je bila videti pripravljena, da jo pokažemo kupcem. Na komodah in pisalni mizi ni bilo ničesar več; tapison je bil čedno skrtačen, ker ga je teta posesala; postelji sta bili videti sveže postlani. In tako sem trznil, ko sem potegnil pregrinjalo nazaj in na žimnici poleg blazine nekaj zagledal. Bil je sveženj poštnih znamk v malih povoščenih ovojnicah: mamina stara zbirka serij.

Sveženj tako očitno ni spadal tja, da mi je začelo kljuvati v tilniku, kot da bi se lahko obrnil in zagledal mamo, ki še kar stoji na pragu. Vsekakor je znamke skrila ona. To je zagotovo storila julija, ko se je pripravljala na zadnji odhod iz hiše. Nekaj let prej, ko sem jo vprašal, ali lahko vzamem njene stare znamke, je rekla, da je lahko vse moje, ko bo umrla. In morda se je bala, da si bo cel sveženj prisvojil Bob, ki je zbiral znamke, ali pa se je morda le

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 11

11 ■

31.3.2010 13:52:55

■ 12

pomikala po seznamu opravkov. A vendar je ovojnice vzela iz predala v jedilnici in jih prestavila na edino mesto, kjer bom najverjetneje naletel nanje jaz. Kakšna mikro menedžerska daljnovidnost!

Zasebno sporočilo, ki so ga pomenile znamke, zarotniški pomežik v tem, kako je obšla Boba, signal, ki prispe, ko je pošiljatelj mrtev: to ni bil intimni pogled, kot si ga v filmu Bonnie in Clyde izmenjata Faye Dunaway in Warren Beatty tik pred tem, ko ju ustrelijo, je bil pa najbolj intimen, kar sva ga z mamo kdaj zmogla. Ko sem naletel na sveženj, je bilo, kot bi jo slišal govoriti: »Posvečam se podrobnostim. Se jim posvečaš tudi ti?« Tri posrednice, s katerimi sem govoril naslednji dan, so bile tako različne kot trije snubci iz pravljice. Prva je bila ženska slamnatih las in sijoče kože iz agencije Century 21, ki so ji pohvale na račun hiše očitno šle le stežka z jezika. Vsaka soba je pomenila novo razočaranje zanjo in za njenega močno nadišavljenega družabnika; polglasno sta razpravljala o »potencialu« in »dodatkih«. Mama je bila hči lastnika bara, ki ni nikoli študirala, in svojemu okusu je rada rekla tradicionalen, a se mi ni zdelo nič kaj verjetno, da so druge hiše na seznamu Century 21 bistveno bolj okusno opremljene. Vznejevoljilo me je, ker posrednice niso očarali materini pariški akvareli. Zato pa je našo staromodno kuhinjico primerjala s hangarjem podobnimi prostori v novejših hišah. Če bi hotel, da me zastopa, je rekla, bi predlagala, da postavimo ceno od 340.000 in 360.000 dolarjev.

Druga posrednica, čedna ženska z imenom Pat, je nosila eleganten poletni kostim, prijateljevala z našim dobrim družinskim prijateljem in prišla z velikimi priporočili. Spremljala jo je hčerka Kim, s katero sta skupaj vodili posle. Ko sta se pomikali iz sobe v sobo, občudujoče obstali prav pred podrobnostmi, na katere je bila mama najbolj ponosna, sta se mi zdeli kot avatarja domačnosti Webster Grovesa. Zdelo se je, kot bi Pat razmišljala, da bi hišo kupila za Kim; kot da bo Kim kmalu v Patinih letih in si bo tako kot Pat želela hišo nekje, kjer je vse mirno, obloge in pohištvo pa so ravno pravšnji. Otrok, ki nadomesti starša, družina, ki nasledi družino, ciklus predmestnega življenja. Skupaj smo sedli v dnevno sobo. »To je pa zares prekrasna hiša,« je rekla Pat. »Tvoja mama jo je prelepo vzdrževala. In mislim, da lahko zanjo dobimo kar precej,

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 12

31.3.2010 13:52:56

a moramo pohiteti. Predlagam, da jo ponudimo za tristo petdeset tisoč, damo časopisni oglas v torek in imamo naslednji konec tedna dan odprtih vrat.« »Pa vaša provizija?« »Šest odstotkov,« je rekla in me nepremično gledala. »Več ljudi poznam, ki bi jih trenutno zelo zanimala.« Povedal sem ji, da ji sporočim do konca dneva.

Tretja posrednica je v hišo vdrla uro pozneje. Ime ji je bilo Mike, bila je čedna, kratkolasa blondinka približno mojih let, oblečena v prekrasne kavbojke. Toliko vsega ima že na grbi, je rekla s hripavim glasom, ravno je prišla že iz tretje hiše tistega dne, ko pa sem jo v petek poklical, se je pripeljala pogledat našo hišo in se zaljubila vanjo že na ulici, od zunaj je bila fantastična, vedela je, da jo mora videti še od znotraj, in vau, prav tako, kot je mislila – lačno se je pomikala iz sobe v sobo – bila je čudovita, kar izžarevala je očarljivost, od znotraj ji je bila še bolj všeč in res bi bilo super, super, super, če bi jo prodala prav ona. Če zgornja kopalnica ne bi bila tako majhna, bi v bistvu lahko dvignila ceno vse do 405.000 dolarjev, ta soseska je bila tako vroča, tako vroča – saj vem, da je to šolsko okrožje Marije, kraljice miru, ne? – a kljub problematični kopalnici in žal majcenemu zadnjem dvorišču ne bo presenečena, če bo šla hiša za več kot tristo devetdeset, poleg tega pa lahko zame postori še kaj, njena osnovna provizija je pet odstotkov in pol, če pa je kupčev agent iz njene skupine, lahko to zbije na pet, in če je sama kupčeva agentka, se lahko spusti vse do štirih odstotkov, moj bog, ji je bilo všeč, kar je naredila mama, to je vedela takoj, ko jo je zagledala z ulice, blazno si je zaželela to hišo. »Jon, blazno si jo želim,« je rekla in me pogledala v oči – in mimogrede, čisto kot dejstvo, ne da bi se hvalila, resno, ampak na področju stanovanjskih nepremičnin v Webster Grovesu in Kirkwoodu je že tri leta zapored na prvem mestu.

Mike me je vznemirjala. Z bluzo, spredaj premočeno od potu, s tem, kako je stopala v kavbojkah. Na veliko je koketirala z mano, občudovala moje ambicije, jih velikodušno primerjala z lastnimi (čeprav njene niso bile nezanemarljive), upirala oči v moje in nenehno govorila s svojim ljubkim raskavim glasom. Rekla je, da ji je popolnoma jasno, zakaj hočem živeti v New Yorku. Rekla je, da le redko spozna koga, ki, tako kot očitno jaz, razume željo, lakoto.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 13

13 ■

31.3.2010 13:52:56

■ 14

Rekla je, da bo postavila ceno med 380.000 in 385.000 dolarjev in upala, da se bo sprožil licitacijski val. Ko sem sedel in gledal, kako bruha iz nje, sem se počutil kot kak Viking.

Ne bi smelo biti tako težko poklicati Pat, a je bilo. Zdela se mi je kot kaka mama, ki sem jo moral razočarati, mama, ki je v napoto, kljuvajoča vest. Očitno je o meni in hiši vedela marsikaj – marsikaj resničnega – kar bi si želel, da ne bi. Pogled, ki mi ga je namenila, ko mi je povedala za provizijo, je bil skeptičen in ocenjujoč, kot da bi vsak odgovoren odrasel lahko videl, da sta s hčerko očitno najboljši agentki za to nalogo, ni pa prepričana, ali to vidim tudi jaz. Čakal sem do pol desetih, do zadnjega mogočega trenutka, preden sem jo poklical. Kot sem se bal, ni skrivala svojega presenečenja in nejevolje. Me lahko vpraša, kdo je druga posrednica?

Zavedal sem se okusa in oblike Mikinega imena, ko mi je zlezlo skozi usta. »O,« je izmučeno rekla Pat. »Prav.« Mike tudi mami ne bi bila všeč, niti najmanj. Povedal sem Pat, da je bila odločitev zelo težka, da sem imel resnično nelahko izbiro in da sem vesel, ker je prišla, in obžalujem, ker ne moreva – »No, pa srečno,« je rekla.

Po tistem me je čakal veseli klic, klic v slogu »da, v petek zvečer imam čas«. Mike mi je doma zaupala, po tihem, kot da noče, da jo sliši mož: »Jon, vedela sem, da me boste izbrali. Takoj sem začutila vez med nama.« Stvari malo zaplete le to, je rekla, ker že dolgo načrtuje počitnice z možem in otroki. V petek odide iz mesta in hišo bo lahko pokazala strankam šele konec meseca. »Ampak kar brez skrbi, « je rekla.

Odraščal sem sredi države sredi zlate dobe ameriškega srednjega razreda. Starša sta prihajala iz Minnesote, se preselila na jug v Chicago, kjer sem se tudi rodil, in končno obstala v Missouriju, kartografskem zmagovalcu države. Kot otrok sem polagal velike upe v dejstvo, da nobena ameriška zvezna država ne meji na več drugih kot Missouri (skupaj s Tennesseejem imata po osem sosed) in da njegove sosede mejijo na tako daljne države, kot sta Georgia in Wyoming. »Populacijski center« cele države – ne glede na to, katero koruzno polje ali makadamsko križišče so v zadnjem popisu določili kot ameriško demografsko gravitacijsko središče –

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 14

31.3.2010 13:52:56

ni bilo od nas nikoli oddaljeno več kot par ur vožnje. Pozimi je bilo bolje kot v Minnesoti, poleti je bilo bolje kot na Floridi. In naš kraj, Webster Groves, je bil v središču tega središča. Ni bil tako bogato predmestje kot Ladue ali Clayton; ni bil tako blizu mestnega središča kot Maplewood ali tako daleč kot Des Peres; kakih osemnajst odstotkov prebivalcev je bilo hkrati pripadnikov srednjega razreda in črncev. Kot je rada govorila mama in pri tem oponašala Zlatolasko pri medvedih, je bil Webster Groves »ravno pravšnji«.

Z očetom sta se spoznala na večernem predavanju iz filozofije na Univerzi v Minnesoti. Oče je delal za družbo Great Northern Railroad, na predavanje pa je zavil za zabavo. Mama je bila redno zaposlena kot sprejemna sestra v ambulanti in počasi je zbirala točke za diplomo iz otroškega razvoja. Enega svojih sestavkov z naslovom Moja filozofija je začela tako, da se je opisala kot »povprečno ameriško dekle – povprečno pravim zato, ker imam podobne interese, dvome, čustva in nagnjenja kot dekle mojih let v katerem koli ameriškem mestu«. Potem pa je priznala resne dvome glede vere (»Trdno verjamem v Kristusove nauke, v vse, kar je predstavljal, nisem pa prepričana glede nadnaravnega«), zaradi česar se je njena trditev o »povprečnosti« prej izkazala za željo. »Tega dvoma ne pripisujem svetu v celoti,« je zapisala. »V človekovem življenju vsekakor obstaja potreba po veri. Pravim, da je to nekaj pravega za človeštvo, zase pa ne vem.« Ko ni mogla pritegniti bogu in nebesom in vstajenju in ko si ni bila gotova glede gospodarskega sistema, ki je povzročil veliko gospodarsko krizo, je sestavek sklenila z edinim, v kar ni dvomila: »Trdno verjamem v družinsko življenje. Mislim, da je dom temelj prave sreče v Ameriki – veliko boljši temelj, kot sta sploh lahko cerkev ali šola.« Vse življenje je sovražila misel, da ne bi nikamor spadala. Vse, kar bi nas lahko ločevalo od ostale skupnosti (njena nevernost, očetov občutek večvrednosti), je bilo treba izravnati s kakim načelom, ki nas je potegnilo nazaj v središče in se nam pomagalo vključiti. Kadar je govorila o moji prihodnosti, je poudarila, da je človekov značaj pomembnejši od njegovih dosežkov, in da bolj ko je nekdo sposoben, več dolguje družbi. Ljudje, ki so nanjo naredili vtis, so bili vedno »nadvse sposobni«, nikoli »pametni« ali »nadarjeni« ali celo »pridni«, saj so lahko tisti, ki se imajo za »pametne«, samovšečni ali sebični ali arogantni, medtem ko se ljudje,

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 15

15 ■

31.3.2010 13:52:56

■ 16

ki se imajo za »sposobne«, nenehno opominjajo, koliko dolgujejo družbi.

Ameriško družbo mojega otroštva so oblikovali podobni ideali. Po vsej državi ni bila razporeditev dohodkov nikoli bolj enakopravna in takšna tudi nikoli več ne bo; predsedniki podjetij so navadno spravili v žep le štiridesetkrat toliko kot njihovi najslabše plačani delavci. Leta 1965, na vrhuncu kariere, je oče zaslužil 17.000 dolarjev letno (malce več kot dvakratno državno povprečje) in imel tri sinove v javni šoli; imeli smo srednje velikega dodgea in črno-bel televizor z 20-palčnim zaslonom; moja tedenska žepnina je znašala petindvajset centov, dobival pa sem jo ob nedeljah zjutraj; včasih je bila najbolj razburljiva stvar med koncem tedna najem parnega čistilnika, s katerim smo odstranili stare tapete. Za liberalce je bila sredina stoletja doba nepreizkušenega materializma doma, brezsramnega imperializma v tujini, zanikanja možnosti žensk in manjšin, posiljevanja okolja in zlohotne hegemonije vojaško-industrijskega kompleksa. Za konservativce je bila to doba rušenja kulturnih tradicij, pa preveč napihnjene zvezne vlade, pa oderuških davčnih stopenj, pa socialistične sociale, pa pokojninskih načrtov. Ko sem gledal, kako se stare tapete luščijo s sten v težki, koži podobni, po celulozi smrdeči gmoti, ki se je prilepila očetu na delovne škornje, pa konec koncev na sami sredini ni bilo drugega kot družina in hiša in soseska in cerkev in šola in delo. Zapreden sem bil v zapredke, ki so bili tudi sami v nekaj zapredeni. Bil sem zapozneli sin in oče, ki mi je ob delovnikih bral vsak večer, mi je priznal svojo ljubezen do depresivnega osla Sivčka v A. A. Milnu, mama pa mi je v postelji prepevala uspavanko, ki jo je sestavila v čast mojemu rojstvu. Starša sta bila nasprotnika, brata pa tekmeca, in vsak od njih se je pritoževal nad vsemi drugimi, vsi pa so si bili enotni v tem, da sem se jim zdel zabaven, in na njih ni bilo ničesar, česar se ne bi dalo ljubiti.

Moram sploh dodati, da ni dolgo trajalo? Ko so se starši postarali, z brati pa smo jo pobrisali iz geografskega središča in pristali na obalah, je tudi država kot celota zbežala iz gospodarskega središča in končala v sistemu, v katerem najbogatejši odstotek prebivalcev pobere šestnajst odstotkov skupnega dohodka (v primerjavi z osmimi odstotki leta 1975). To so odlični časi, če si ameriški generalni direktor, a težki časi, če si njegov najslabše plačani dela-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 16

31.3.2010 13:52:56

vec. Odlični časi, če si veletrgovina Wal-Mart, težki časi, če si WalMartu napoti, odlični časi, če si dejaven ekstremist, težki časi, če si zmeren nasprotnik. Prekrasni, če dobiš naročilo za oboroževanje, ušivi, če si rezervist, fantastični, če imaš profesuro na Princetonu, pasji, če si pomožni profesor na Queens Collegeu, izjemni, če upravljaš pokojninski sklad, bedni, če si od njega odvisen, boljši kot kadarkoli, če knjige dobro prodajaš, težji kot kadarkoli, če si nekje v povprečju, fenomenalni, če zmagaš na turnirju v pokru, usrani, če si zasvojen z video pokrom.

Nekega avgustovskega popoldneva šest let po mamini smrti, medtem ko je veliko ameriško mesto uničeval orkan, sem šel s svakom igrat golf na prijazno majhno igrišče v gorah severne Kalifornije. Težko je bilo biti v New Orleansu, krasno pa je bilo biti na zahodu, kjer je bilo vreme idealno, Oakland A's, premalo plačana ekipa, za katero sem rad navijal, pa je konec poletja zasedala prvo mesto. Tistega dne me je najbolj skrbelo, ali naj imam slabo vest, ker sem šel iz službe že ob treh, in ali imajo v moji najljubši ekolopko špecerijo križance med limono in mandarino za margarite, ki sem jih hotel narediti po golfu. Za razliko od Bushevega pajdaša Michaela Browna, ki je imel tisti teden polne roke dela z manikuro in z rezervacijo večerje, je bil moj izgovor to, da nisem direktor Zvezne agencije za upravljanje v kritičnih razmerah. Ob vsaki žogi, ki sem jo poslal v gozd ali zalučal v vodo, se je moj svak šalil: »Pa vsaj ne sediš na strehi brez pitne vode in čakaš, da te pobere helikopter.« Ko sem čez dva dni odletel nazaj v New York, me je skrbelo, da bi zadnji ostanki Katrine lahko povzročili neprijetno turbulenco med letom, vendar pa je šlo nenavadno gladko in vreme na vzhodu je bilo toplo in brez oblačka.

V letih po mamini smrti mi je šlo dobro. Namesto da bi bil v dolgovih in na milost in nemilost prepuščen mestnim zakonom o nadzorovanju najemnine, sem bil lastnik čednega stanovanja na Vzhodni enainosemdeseti ulici. Ko sem po dveh mesecih v Kaliforniji stopil skozi vrata, sem imel občutek, kot da vstopam v tuje stanovanje. Tip, ki je živel tukaj, je bil očitno premožen Manhattančan srednjih let z življenjem, kakršnega sem mu od daleč zavidal skozi vsa trideseta, nekako zaničljivo, in ki sem ga končno premagal v svojih poskusih, da bi se lahko zamišljal v njegovi podobi.

Kako nenavadno, da sem zdaj imel ključe njegovega stanovanja.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 17

17 ■

31.3.2010 13:52:56

■ 18

Ženska, ki je pazila na stanovanje, je pustila za sabo čisto in pospravljeno. Vedno sem imel raje gola tla in kar najmanj pohištva – tradicionalnega sem se nasitil med odraščanjem – in po materini smrti sem iz njene hiše odnesel le malo. Kuhinjske pripomočke, foto albume, nekaj blazin. Omarico za orodje, ki jo je naredil moj praded. Sliko ladje, ki bi lahko bila Dawn Treader. Zbirko drobnarij, ki sem jih obdržal iz lojalnosti do mame: banano iz oniksa, Wedgwoodovo skledo za sladkarije, kositrn pripomoček za ugašanje sveč, medeninast nož za pisma z emajliranim ročajem in s škarjami, ki so spadale zraven, v zelenem usnjenem etuiju.

Ker je bilo v stanovanju tako malo stvari, ni trajalo dolgo, preden sem odkril, da je ena od njih – škarje iz etuija – izginila med mojim bivanjem v Kaliforniji. Reagiral sem kot zmaj Smaug v Hobitu, ko odkrije, da mu iz gore dragocenosti manjka zlata kupa.

Dirjal sem naokrog po stanovanju, medtem ko mi je iz nosnic sikal dim. Ko sem izprašal žensko, ki je pazila na hišo, ta pa je rekla, da škarij ni videla, sem se moral premagovati, da ji nisem odgriznil glave. Premetal sem stanovanje, po dvakrat pogledal v vsak predal in omarico. V bes me je spravljalo, ker sem od vseh stvari, ki bi lahko izginile, izgubil ravno nekaj maminega.

V bes so me spravljale tudi posledice Katrine. Tistega septembra nekaj časa nisem mogel na internet, odpreti časopisa ali celo dvigniti denarja na bankomatu, ne da bi naletel na prošnje za pomoč brezdomnim žrtvam orkana. Aparat za zbiranje sredstev je bil tako obsežen in dobro usklajen, da se je zdel kvazi uraden, nekaj takega kot napisi Podpirajmo svoje čete, ki so se čez noč pojavili na polovici avtov v državi. Zdelo pa se mi je, da bi morala za pomoč brezdomnim žrtvam Katrine poskrbeti vlada in ne jaz. Vedno sem volil kandidate, ki so mi hoteli povišati davke, ker sem menil, da je plačevanje davkov patriotsko, in ker sem si to, da me pustijo pri miru – moj libertarni ideal! – predstavljal kot dobro financirano, dobro vodeno osrednjo vlado, ki bi mi vsak teden prihranila sto različnih odločitev glede tega, kako naj zapravim denar. Mislim, je bila Katrina tako grozna kot potres v Pakistanu? Tako grozna kot rak dojke? Tako grozna kot AIDS v Afriki? Ne tako grozna?

Koliko manj grozna? Hotel sem, da moja vlada to razloži. Že res, da mi je Bush, ko je znižal davke, vtaknil nekaj dodatnega denarja v žep, in da smo morali biti tudi tisti, ki nismo glasovali

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 18

31.3.2010 13:52:56

za privatizirano Ameriko, še vedno dobri državljani. Ker pa se je vlada odrekla toliko nekdanjim odgovornostim, smo morali zdaj prispevati za stotine novih primerov. Bush ni zanemaril le upravljanja v kriznih razmerah in omejevanja poplav; poleg Iraka ni bilo kaj prida stvari, ki jih ne bi zanemaril. Zakaj bi moral sam seči v žep ravno za to določeno nesrečo? In zakaj bi politično podpiral ljudi, ki so po mojem prepričanju uničevali državo? Če so republikanci tako nasprotovali veliki vladi, pa naj prosijo lastne donatorje, da razvežejo mošnjičke! Poleg tega je bilo mogoče, da so protidavčno nastrojeni milijarderji in protidavčno nastrojeni mali podjetniki, s pomočjo katerih so v Kongres izvolili protidavčno nastrojene predstavnike, vsi velikodušno prispevali za pomoč, a se je zdelo enako verjetno, da ti ljudje, za katere je bila krivica to, da so od letnega prihodka v višini 2,8 milijona dolarjev lahko obdržali samo dva milijona namesto vsega, na tihem računali na spodobnost običajnih Američanov za pomoč pri Katrini: imeli so nas za norce. Ko so zasebne donacije nadomestile zvezne izdatke, se ni dalo vedeti, kdo igra zastonjkarja in kdo prispeva dvakrat več, kot bi lahko.

Iz česar sledi naslednje: moji dobrodelni nagibi so bili zdaj popolnoma v senci mojega političnega besa. In ne morem reči, da bi bil srečen, ker sem se čutil tako polariziranega. Želel sem si, da bi lahko napisal ček, ker sem si hotel pregnati Katrinine žrtve iz glave in se spet posvetiti uživanju življenja, ker sem kot Newyorčan čutil, da imam pravico uživati življenje, ker sem živel v teroristični tarči številka ena na zahodni polobli, v najljubši tarči vsakega prihodnjega norca s prenosno jedrsko napravo ali z epruveto povzročiteljev črnih koz, in ker je bilo mogoče, da se bo življenje v New Yorku spremenilo iz krasnega v katastrofalno še hitreje kot v New Orleansu. Dalo bi se trditi, da sem svojo državljansko dolžnost izpolnjeval že s tem, da sem živel z obilico novih tarč, ki mi jih je George Bush narisal na hrbet – in na hrbet vseh drugih Newyorčanov – ko je začel nemogočo vojno v Iraku, zapravil na milijarde dolarjev, ki bi jih lahko porabil za boj s pravimi teroristi, spočel novo generacijo protiameriško nastrojenih džihadistov in nas naredil še bolj odvisne od tuje nafte. Sramota in nevarnost, ker si državljan države, ki jo ostali svet enači z Bushem: ni že to dovolj veliko breme?

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 19

19 ■

31.3.2010 13:52:56

Dva tedna po vrnitvi v mesto, ko sem takole razmišljal, sem dobil skupinsko elektronsko sporočilo od protestantskega duhovnika po imenu Chip Jahn. Jahna in njegovo ženo sem spoznal v 70. letih in pred nedavnim sem ju obiskal v njuni župniji na podeželju v južni Indiani, kjer mi je pokazal svoji dve cerkvi, njegova žena pa mi je pustila jahati svojega konja. Predmet njegovega sporočila je bil »Misija Louisiana«, ob čemer sem s strahom pomislil na še eno prošnjo za prispevke, vendar pa je Jahn poročal le o tem, koliko traktorskih prikolic so pripadniki njegovih cerkva napolnili s hrano in s pripomočki ter odpeljali v Louisiano:

■ 20

Dve vernici sta predlagali, da bi morali na jug poslati tovornjak za pomoč pri odpravljanju posledic orkana. Foertschevi so bili pripravljeni darovati tovornjak, Lynn Winkler in Winkler Foods pa so ponudili pomoč pri oskrbi s hrano in z vodo …

Naši načrti so postajali vse drznejši, ko so prihajala sredstva.

(Malce več kot 35.000 dolarjev v darilih in v sredstvih. Več kot 12.000 dolarjev so prispevali pri sv. Petru in sv. Trojici.) Kmalu smo začeli iskati še en tovornjak in dodatne voznike. Izkazalo se je, da jih ni nič teže najti kot zbrati denar. Larry in Mary Ann Wetzel sta ponudila tovornjak. Phil Liebering je bil drugi voznik …

Foertschev tovornjak je imel težjo, a krajšo prikolico, ki smo jo naložili z vodo. Larryjev tovornjak je prevažal palete s hrano in z otroškimi potrebščinami. V zadnjem trenutku smo nakupili za 500 dolarjev brisač in sto penastih blazin za spanje, saj je bil odziv na prošnje velik. Oboje je bilo na seznamu želja Thibodauxovih.

Veseli so nas bili. Raztovarjali smo hitro in prosili so nas, ali lahko uporabijo Wetzlovo polprikolico, da prestavijo oblačila v drugo skladišče, kar je pomenilo, da jih lahko prestavljajo z viličarjem namesto ročno …

Ko sem bral Jahnovo sporočilo, sem si, kar se mi sicer ne bi nikoli zgodilo, zaželel, da bi bil član cerkve v južni Indiani, tako da bi se lahko vozil v enem od tistih tovornjakov. Seveda bi bilo nerodno, če bi moral vsako soboto sedeti v cerkvi in peti hvalnice bogu, v katerega nisem verjel. Pa vendar: ni bilo to prav tisto, kar so moji starši počeli vsako nedeljo v svojem odraslem življenju?

Spraševal sem se, kako sem lahko iz njihovega sveta prišel v sta-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 20

31.3.2010 13:52:56

novanje človeka, ki ga sploh nisem prepoznal kot sebe. Vso jesen, ko sem s pogledom zadel ob polprazen usnjen etui, so me odsotne škarje zbodle na novo. Preprosto nisem mogel verjeti, da so izginile. Še mesece po vrnitvi sem znova in znova premetaval predale in police omar, ki sem jih prebrskal že trikrat. …

Druga hiša mojega otroštva je bilo razprostranjeno bogataško zatočišče s stekleno prednjo steno in s šestimi spalnicami na ogromni beli peščeni plaži na Floridi. Poleg dolgega, zasebnega dela zalivske obale je hiša uživala tudi privilegije zastonjskega golfa na bližnjem igrišču in globokomorskega ribarjenja, v dnevni sobi pa je bil ohlajen sod piva, ki so ga gostje lahko uporabljali v neomejenih količinah; bila je telefonska številka, ki si jo poklical, če je sod kdaj presahnil. V tej hiši smo lahko kot bogataši počitnikovali šest zaporednih avgustov, saj je železnica, za katero je delal oče, od hišnega lastnika včasih kupila opremo za vzdrževanje proge. Ne da bi kaj povedali lastniku, so si starši dovolili povabiti tudi naša dobra prijatelja Kirbyja in Ellie, njunega sina Davida, enkrat pa tudi nečaka Paula. Da pri tem dogovoru nekaj ni čisto prav, se je videlo po vsakoletnem opozorilu staršev Kirbyja in Ellie, kako je izredno pomembno, da v hišo ne pridejo prehitro, da ne bi naleteli na lastnika ali lastnikovega zastopnika.

Leta 1974, ko smo že pet let zapored počitnikovali v hiši, je oče sklenil, da ne smemo več sprejemati lastnikovega gostoljubja.

Vse več poslov je prepuščal enemu od lastnikovih tekmecev, avstrijskemu proizvajalcu, katerega oprema se je očetu zdela boljša od vsega, kar je bilo kdaj izdelano v ZDA. Konec šestdesetih je Avstrijcem pomagal prodreti na ameriško tržišče in njihova hvaležnost je bila takojšnja in popolna. Jeseni 1970 sta z mamo na povabilo podjetja prvič odpotovala v Evropo, kjer sta za teden dni obiskala Avstrijo in Alpe, za teden dni pa še Švedsko in Anglijo. Nikoli nisem izvedel, ali je podjetje plačalo prav vse, vključno z letalskima vozovnicama, ali pa je plačalo le hrano in nočitve v najboljših hotelih Imperial na Dunaju ter Ritz v Parizu in lincolna continental in njegovega voznika Johanna, ki je starša vozil po vseh treh državah in jima pomagal pri nakupih, česar si sama nikoli

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 21

21 ■

31.3.2010 13:52:56

ne bi mogla privoščiti. Na potovanju sta ju spremljala šef podjetja za poslovanje z Ameriko in njegova žena Ilse, ki ju je vsako opoldne začela učiti, kako naj jesta in pijeta kot Evropejci. Mama je bila v nebesih. V dnevnik si je zapisovala restavracije in hotele ter slikovita prizorišča Kosilo v hotelu Geiger Berchtesgarden – izvrstna hrana & fantastično vzdušje – Schnapps, klobasa (kot surova slanina) & črni kruh na vrhu gore

■ 22

in če je poznala določena zgodovinska dejstva, ki so tičala za tem prizoriščem, na primer pogoste Hitlerjeve sproščujoče pobege v Berchtesgaden, tega ni omenila.

Oče je imel resne pomisleke glede tega, da bi sprejel tako velikodušno gostoljubje Avstrijcev, a ga je mama mehčala toliko časa, dokler ni pristal, da bo svojega šefa, gospoda Germana, vprašal, ali naj vabilo odkloni. (Gospod German je dejansko odvrnil: »Se hecate?«) Leta 1974, ko je oče izrazil dvome glede tega, ali bi se vrnili na Florido, ga je mama znova zmehčala. Poudarila je, da Kirby in Ellie pričakujeta, da ju povabimo, in kar naprej je ponavljala »Samo še letos«, dokler ni oče omahljivo sprejel običajnega načrta.

Kirby in Ellie sta dobro igrala bridž in če bi šel z njima samo jaz, bi bila pot za starše dolgočasna. Bil sem tiha, odmaknjena pojava na zadnjem sedežu skozi vso dvodnevno vožnjo skozi Cape Girardeau, Memphis, Hattiesburg in Gulfport. Ko smo vozili po cesti proti hiši na obali, na oblačno popoldne, ki je bilo še temnejše zaradi zlohotnega niza novih stanovanjskih blokov, ki so pritiskali z vzhoda, me je presenetilo, ker nisem bil ob prihodu prav nič vznemirjen. Pravkar sem jih dopolnil petnajst in bolj kot karkoli na obali so me zanimale knjige in plošče.

Ko se je v vidnem polju pojavil dovoz k hiši, je mama zavpila: »O, ne! Ne!« Oče je zavpil: »Prekleto!« Hitro je zavil s ceste ter se ustavil za nizko peščino, poraslo s travo. Z mamo sta se – česa takega še nisem videl – pritajila na prednjem sedežu in škilila čez armaturno ploščo. »Prekleto!« je jezno ponovil oče. In potem je to izrekla še mama: »Prekleto!«

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 22

31.3.2010 13:52:56

Takrat sem jo prvič in zadnjič slišal zakleti.

Malce naprej, na dovozu, sem videl Kirbyja ob odprtih vratih avta, ki sta ga imela z Ellie. Prijazno je klepetal z moškim, ki je bil, kot sem razumel brez vprašanj, lastnik hiše. »Prekleto!« je rekel oče. »Prekleto!« je rekla mama. »Prekleto! Prekleto!« Dobili so ju.

Natanko petindvajset let pozneje sta se posrednica Mike in moj brat Tom dogovorila, da bosta za hišo postavila ceno 382.000 dolarjev. V začetku septembra, med koncem tedna ob prazniku dela, ko smo se vsi zbrali v St. Louisu za mašo zadušnico za mamo, se je Mike oglasila le na kratko. Očitno je pozabila vso gorečnost ob najinem prvem srečanju – komaj je spregovorila z mano – in do bratov je bila zadržana in vljudna. Pred nekaj dnevi je končno odprla hišo za oglede, in nobeden od dveh morebitnih kupcev, ki sta pokazala nekaj zanimanja, ni dal ponudbe.

Ko smo v dneh, ki so sledili zadušnici, z bratom hodili iz sobe v sobo in urejali stvari, se mi je zazdelo, da je hiša mamin roman, konkretna zgodba, ki jo je povedala o sebi. Začela je s cenenim, vsakdanjim in serijskim temeljem, ki ga je kupila leta 1944. Dodajala in menjavala je različne poteze, kot so ji dovoljevala sredstva, preoblačila zofe in naslanjače, nabirala umetnine, ki so postajale vse manj grozne od grafik, ki jih je dobila pri triindvajsetih, opuščala prvotne samovoljne barvne sheme, ko je odkrivala in izpopolnjevala resnične notranje barve, ki jih je nosila s sabo kot usodo: turkizna in bež in medenina v dnevni sobi, češnjev les in breskev v jedilnici, modra in bela v kuhinji, zelena in rjava v dnevni sobi. Popravila je trideset let staro napako v podobi jedilne mize, tako da jo je zamenjala z ožjo in bolje izdelano. Tuhtala je o razporeditvi slik na steni, kot pisatelj tuhta o vejicah. Leto za letom je posedala po sobah in se spraševala, kaj bi ji lahko še bolj ustrezalo. Želela je, da vstopiš in se čutiš sprejetega in očaranega zaradi tega, kar je naredila; s pomočjo gostoljubja ti je kazala samo sebe; želela si je, da bi si želel ostati. Bila pa je edina, ki je tam dejansko živela, in oko, za katero si je prizadevala najti vizualno uteho, je bilo navsezadnje njeno lastno.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 23

23 ■

31.3.2010 13:52:56

■ 24

Čeprav je bilo pohištvo v končni verziji trpežno in dobro izdelano iz kakovostnega češnjevega in javorovega lesa, se z bratoma nismo mogli pripraviti do tega, da bi si želeli nekaj, česar si nismo; njena javorova nočna omarica mi ni mogla biti bolj pri srcu kot zavržen zaboj za vino, ki sem ga imel ob postelji v New Yorku. A me je misel, da bi kar odšel in pustil njeno hišo tako popolnoma opremljeno, tako podobno tistemu, kar si je vedno želela, navdajala z istim paničnim občutkom potratnosti, kot sem ga imel pred dvema mesecema, ko sem njeno še vedno popolno telo, s tako nedotaknjenimi in še nedavno dejavnimi rokami, očmi, ustnicami in kožo prepustil pogrebnikovim pomočnikom, ki so ga odpeljali in sežgali.

Oktobra smo najeli likvidacijsko upraviteljico, ki je določila ceno vsemu, kar smo pustili za sabo. Konec meseca so prišli ljudje in kupovali in Tom je dobil ček za petnajst tisoč dolarjev, likvidacijska upraviteljica je poskrbela, da je vse, česar ni prodala, preprosto izginilo, jaz pa sem se kar najbolj trudil, da ne bi mislil na usmiljenja vredno ceno, za katero je šlo zemeljsko bogastvo moje mame. Vedel sem, da se od mene ne da pričakovati, da bom ves mesec sam organiziral razprodajo premoženja in skušal prodati pohištvo in preproge in porcelan za ceno, ki bi malce bolj ustrezala trudu, ki ga je mama vložila v to, da ga je zbrala in uredila. Vseeno pa je bilo nenavadno, kako redko sem sploh pomislil na prodajo, kako brezbrižno sem jo dopustil in kako udobno sem lahko živel s pičlim izkupičkom.

Kar zadeva hišo, smo se trudili, da bi jo prodali, dokler je bila še opremljena. Ko se je začelo šolsko leto, zagrizeni mladi katoliški starši pa nas niso zasuli s ponudbami, smo ceno spustili na 369.000 dolarjev. Čez mesec dni, ko se je približevala prodaja opreme in so hrastom začeli odpadati listi, smo ceno znova znižali na 359.000 dolarjev. Na Mikin predlog smo dali v časopis tudi oglas, na katerem je bila hiša pod božičnim snežnim ogrinjalom; takšna, kakršna je bila mami najbolj všeč, skupaj z novim sloganom (ki ga je prav tako predlagala Mike): DOMA ZA POČITNICE. Nihče ni zgrabil. Hiša je stala prazna ves november. Nič od tega, zaradi česar sta starša mislila, da bomo laže prodali, ni pomagalo pri njeni prodaji. Bilo je že v začetku decembra, ko se je pojavil mlad par in nam milostno ponudil 310.000 dolarjev.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 24

31.3.2010 13:52:56

Takrat sem bil prepričan, da bi posrednica Pat že sredi avgusta lahko prodala hišo po ceni, ki jo je predlagala mama. Mama bi bila šokirana, če bi izvedela, koliko manj smo zanjo dobili – znižana cena bi zanjo pomenila sesutje njenih upov, zavrnitev njenega ustvarjalnega dela, nezaželeno znamenje njene povprečnosti. A to ni bilo tisto, s čimer sem jo najbolj razočaral. Konec koncev je bila zdaj mrtva. Bila je na varnem pred pretresi. To, kar je živelo naprej – v meni – je bilo nelagodje ob tem, kako dokončno sem prerasel roman, v katerem sem nekoč tako rad živel, in kako neizrekljivo oddaljena sta postala tako hiša kot mesto moje mladosti.

Izkazalo se je, da je naš prijatelj Kirby očaral lastnika floridske hiše, in sod za pivo je spet deloval in naš zadnji teden bogataškega življenja se je odvijal v dobrem vzdušju. V samoti sem preživljal morbidne, izvrstne čase, v katerih me je gnal nekakšen hormonski nagon, kakršen po mojem žene mačke, da jejo travo. Napol dokončano blokovsko naselje na vzhodu se je pripravljalo, da bo zamejilo našo idilo, tudi če bi se želeli naslednje leto vrniti, vendar pa je bila preobrazba mirne plaže, kamor so se zatekale ptice, v središče z visoko gostoto prebivalstva za nas nekaj tako novega, da sploh nismo imeli kategorije za izgubo, ki jo je pomenila. Skelete stolpnic sem preučeval tako kot slabo vreme.

Konec tedna smo se s starši odpeljali še naprej po Floridi, da bi lahko obiskal Disney World. Oče je veliko dal na pravičnost in ker sta brata pred mnogimi leti nekoč preživela dan v Disneylandu, bi bilo nezaslišano, če tudi sam ne bi bil deležen enakovredne časti, da preživim dan v Disney Worldu, ne glede na to, da sem bil za to prestar, in ne glede na to, ali sem sploh hotel iti. Morda bi še šlo, če bi šel s prijateljem Manleyjem ali s Hoenerjevo, ki ni bila moja punca, in se norčeval in vse skupaj parodiral in si tako dovolil, da bi mi bilo všeč. Norčevanje in parodije pa v družbi staršev niso prišle v poštev.

V hotelski sobi v Orlandu sem mamo moledoval, da bi mi dovolila obleči odrezane kavbojke in majico, vendar pa je zmagala mama in v Disney World sem prišel v zarobljenih kratkih hlačah in v karirasti športni srajci. Tako oblečen in do konca nesrečen zaradi občutka, da vsi zijajo vame, sem prestavljal noge le, kadar so mi to neposredno ukazali. Želel sem si le sesti v avto in brati.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 25

25 ■

31.3.2010 13:52:56

■ 26

Pred vsako atrakcijo me je mama vprašala, ali se mi tole ne zdi nadvse zabavno, vendar pa sem videl druge najstnike, ki so stali v vrsti, in čutil njihove oči na svojih oblačilih in na starših in v grlu me je zabolelo in rekel sem, da je vrsta predolga. Mama me je skušala pregovoriti, a jo je oče prekinil: »Irene, sem pač noče iti.« Skozi razpršeno, žgoče floridsko sonce smo se vlekli do naslednje oblegane atrakcije. Kjer se je spet ponovila ista zgodba. »Nekam pa moraš iti,« je končno rekel oče, ko smo pokosili. Stali smo pod nadstreškom jedilnice, medtem ko so se mlade turistke s porjavelimi nogami gnetle proti vodnim atrakcijam. Z očmi sem pristal na bližnjem vrtiljaku, na katerem je bilo le par malčkov. »Sem bom šel,« sem zamolklo rekel.

Naslednjih dvajset minut smo se vsi trije znova in znova vkrcavali na bedni vrtiljak in skrbeli, da vstopnice niso bile vržene proč.

Strmel sem v rebrast kovinski pod vrtiljaka in gorel od sramote, v mislih izbruhal to, s čimer sta me pogostila. Mama, ki se je na potovanjih vedno obnašala po pravilih, me je z očetom slikala na neudobno majhnih konjih, pod prisilnim nasmeškom pa se je name jezila, saj je vedela, da se maščujem njej zaradi najinega prepira glede oblek. Oče, ki se je s prsti ohlapno oklepal kovinskega droga, ki je prebadal konjski hrbet, je strmel v daljavo z malodušnim pogledom, v katerem je bilo povzeto njegovo življenje.

Pojma nimam, kako je lahko eden ali drugi to prenašal. Bil sem njun zapozneli, srečni otrok, zdaj pa si nisem ničesar želel bolj kot tega, da bi ju zapustil. Mama se mi je zdela ogabno konformistična in brezupno obsedena z denarjem in z videzom; oče se mi je zdel alergičen na vsakršno zabavo. Nisem hotel tega, kar sta hotela onadva. Nisem cenil tega, kar sta cenila onadva. In vsem je bilo enako žal, ker smo bili na vrtiljaku, in vsem je bilo enako nemogoče razložiti, kaj se je zgodilo z nami.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 26

31.3.2010 13:52:56

Ponija

Maja 1970, nekaj dni po tistem, ko so pripadniki narodne garde ubili štiri študentske protestnike na državni univerzi Kent, sta se oče in moj brat Tom začela prepirati. Nista se prepirala o vojni v Vietnamu, ki sta ji oba nasprotovala. Verjetno sta se prepirala o mnogo različnih stvareh hkrati. Neposredni povod pa je bila Tomova počitniška zaposlitev. Bil je dober slikar in zelo natančen po značaju, zato ga je oče spodbujal (lahko bi celo rekli, da ga je silil), naj se vpiše na kolidž s kratkega seznama šol z dobrim programom arhitekture. Tom je namenoma izbral najbolj oddaljeno šolo, univerzo Rice, in pravkar se je vrnil iz drugega letnika v Houstonu, kjer se je zaradi izletov v mladinsko kulturo poznih šestdesetih bolj nagibal k študiju filma kot arhitekture. Vendar pa mu je oče našel obetavno počitniško službo pri Sverdrupu & Parcelu, velikem tehničnem podjetju v St. Louisu, kjer je bil višji partner general Leif Sverdrup, junak inženirske vojaške enote na Filipinih.

Očetu, ki je nerad prosil za usluge, gotovo ni bilo lahko uporabiti zvez pri Sverdrupu. V podjetju pa so bili agresivni in ostri in nasploh sovražni do levičarskih študentov filma v zvončastih hlačah; in Tom ni hotel tja.

V spalnici, ki sva si jo delila, so bila okna odprta, v zraku pa je bil zaradi lesene hiše zadušljiv vonj, ki se je dvignil vsako pomlad.

Raje sem imel navidezno nearomatičen zrak klimatske naprave, vendar pa je bila mama, katere subjektivna izkušnja temperature se je poudarjeno ravnala po nizkih računih za plin in elektriko, po lastnih besedah privrženka »svežega zraka«, tako da so okna pogosto ostajala odprta do spominskega dne konec maja.

Na nočni omarici sem imel Peanutsovo zakladnico, ogromno, debelo, trdo vezano zbirko dnevnih in nedeljskih stripov Charlesa M. Schulza. Mama mi jo je dala lani za božič, in od takrat sem jo vedno znova prebiral pred spanjem. Kot večina ameriških desetletnikov sem bil v skrivnem, intenzivnem razmerju s Snoopyjem, risanim beaglom. Bil je samotarska neživalska žival, ki je živela

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 27

27 ■

31.3.2010 13:52:56

■ 28

med večjimi bitji drugačne vrste, kar je bil bolj ali manj moj občutek v lastni hiši.

Moja brata nista bila toliko brata kot dodatni, zabavni par kvazi­ staršev. Čeprav sem imel prijatelje in sem bil tudi pri skavtih dobro zapisan, sem veliko časa preživel na samem z govorečimi živalmi.

Znova in znova sem obsedeno bral A. A. Milna in romane o Narniji in Dr. Dolittlu, s svojo zbirko plišastih živali pa sem se ukvarjal toliko, da je bilo za moja leta že skoraj neprimerno. S Snoopyjem sva imela skupno tudi to, da se je tudi on rad igral živali. Oponašal je tigre in mrhovinarje in gorske leve, morske pse, morske pošasti, pitone, krave, piraje, pingvine in netopirje krvosese. Bil je popoln vedri egoist, ki je imel glavno vlogo v svojih smešnih sanjarijah in bil vedno v središču pozornosti. V stripu, polnem otrok, je bil pes tisti lik, ki sem ga prepoznal kot otroka.

Ko sem odšel v posteljo, sta Tom in oče govorila v dnevni sobi.

Zdaj, ob pozni in še bolj zadušljivi uri, po tistem, ko sem odložil Peanutsovo zakladnico in zaspal, je v spalnico vdrl Tom. Sarkastično je kričal. »Boš že prebolel! Pozabil me boš! Toliko lažje ti bo! Boš že prebolel!« Oče je bil nekje v drugem planu, kjer je spuščal glasne abstraktne zvoke. Mama je bila Tomu tik za petami, hlipala mu je v ramo, ga prosila, naj neha, naj neha. Odpiral je predale v omari, znova pripravljal kovčke, ki jih je komaj dobro pospravil. »Zdi se vam, da hočete, da sem tukaj,« je rekel, »ampak boste že preboleli.« »Kaj pa jaz?« ga je rotila mama. »Kaj pa Jon?« »Boste že preboleli.« Bil sem majhen in v bistvu smešen človek. Tudi če bi si drznil sesti pokonci v postelji, kaj bi sploh lahko rekel? »Oprostita, rad bi spal?« Negibno sem ležal in spremljal dogajanje skozi trepalnice.

Sledilo je še nekaj dramatičnih dogodkov, od katerih sem tega in onega morda dejansko prespal. Končno sem zaslišal Tomove korake, ki so bobneli po stopnicah, in mamino grozljivo vzklikanje, zdaj že skoraj vrišč, ki je zamiral za njim: »Tom! Tom! Tom! Prosim! Tom!« Potem pa so se vhodna vrata zaloputnila.

Kaj takega se v naši hiši še ni zgodilo. Najhujši prepir, ki sem mu bil kdaj priča, se je odvijal med bratoma glede Franka Zappe, katerega glasbo je Tom občudoval, Bob pa nekega popoldneva sesul s

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 28

31.3.2010 13:52:56

tako pokroviteljskim prezirom, da se je Tom začel zmrdovati nad Bobovo najljubšo skupino Supremes, kar je pripeljalo do žolčnega spora. Prizor z resničnim tuljenjem in odkritim besom pa je bil popolnoma nepredstavljiv. Ko sem se naslednjega jutra zbudil, se mi je spomin nanj zdel star že nekaj desetletij in napol sanjski in neopisljiv.

Oče je odšel v službo, mama pa mi je pripravila zajtrk brez komentarja. Hrana na mizi, avizi na radiu in pot v šolo niso bili nič posebnega; pa vendar je bilo tistega dne vse nekako prežeto z grozo. Tisti teden smo v šoli pri uri gospodične Niblack vadili igro za peti razred. Besedilo, ki sem ga napisal jaz, je imelo množico malih in eno zelo velikodušno odmerjeno vlogo, ki sem jo ustvaril z mislijo na svoje sposobnosti pomnjenja. Dogajanje se je odvijalo na ladji, nastopal je redkobesedni negativec z imenom gospod Scuba, v igri pa ni bilo niti najosnovnejše komike, bistva ali poduka. Niti jaz, ki sem največ govoril, nisem rad igral v njej. Njena slaba kakovost – moja odgovornost za njeno slabo kakovost – je postala del splošne groze tistega dne. Že pri sami pomladi je bilo nekaj groznega. Biološki razmah, brenčanje gospodarjev muh, rodovitno blato. Namesto da bi po šoli ostal zunaj in se igral, sem svoji grozi sledil domov in v jedilnici pritisnil mamo ob zid. Spraševal sem jo o razredni predstavi, ki se je bližala. Bo oče takrat v mestu? Kaj pa Bob? Bo Bob že prišel s kolidža? Kaj pa Tom? Bo prišel tudi Tom? To je bila kar prepričljivo nedolžna smer spraševanja – hlastal sem po pozornosti in kar naprej usmerjal pogovore k sebi – in mama mi je nekaj časa dajala prepričljivo nedolžne odgovore. Potem se je zrušila na stol, skrila obraz v dlani in začela jokati. »Nisi sinoči ničesar slišal?« je rekla. »Ne.« »Nisi slišal, kako sta Tom in oči vpila? Nisi slišal, kako so loputala vrata?« »Ne!« Vzela me je v naročje, česar me je bilo verjetno najbolj groza.

Togo sem stal, ko me je objemala. »Tom in oči sta se hudo skregala,« je rekla. »Po tem, ko si šel spat. Hudo sta se skregala in Tom je pobral stvari in odšel od doma in nič ne vemo, kam je šel.« »O.«

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 29

29 ■

31.3.2010 13:52:56

■ 30

»Mislila sem, da se bo danes kaj javil, a ni poklical, jaz pa sem vsa iz sebe, ker ne vem, kje je. Čisto sem iz sebe!« Malo sem se ji zvijal v rokah. »Ampak s tabo vse to nima nobene zveze,« je rekla. »To je med njim in očijem in nobene zveze nima s tabo. Prepričana sem, da je Tomu žal, ker ne bo gledal tvoje igre. Ali pa bo morda, kdo ve, v petek že nazaj, pa jo bo lahko gledal.« »Prav.« »Nočem pa, da komur koli govoriš, da je šel, dokler ne bomo izvedeli, kje je. Se strinjaš, da ne boš nikomur povedal?« »Prav,« sem rekel in se ji izvil. »Lahko vključiva klimo?« Tega se nisem zavedal, ampak po državi je izbruhnila epidemija. Starejši najstniki iz predmestij, kakršno je bilo naše, so nenadoma zblazneli, zbežali v druga mesta, da bi seksali in da ne bi hodili na kolidž, požirali vsako substanco, ki so jo dobili v roke, ne le prihajali navzkriž s starši, ampak zavračali in uničevali vse v povezavi z njimi. Nekaj časa so bili starši tako prestrašeni in tako zmedeni in tako osramočeni, da se je vsaka družina, zlasti moja, zaprla v karanteno in trpela sama zase.

Ko sem šel gor, se mi je v spalnici zdelo kot v pregreti bolniški sobi. Zadnji Tomov ostanek je bil plakat Don't Look Back, ki ga je prilepil na rob garderobne omare, kjer psihedelična frizura Boba Dylana ni venomer pritegovala maminega cenzorskega pogleda.

Tomova lepo postlana postelja je bila postelja otroka, ki ga je vzela epidemija.

V tem nemirnem obdobju, ko je kulturno krajino razklal tako imenovani generacijski prepad, je bilo delo Charlesa Schulza povsod enako priljubljeno. Petinpetdeset milijonov Američanov si je prejšnjega decembra ogledalo Božič Charlija Browna, kar je pomenilo več kot petdesetodstotno gledanost. Muzikal Charlie Brown, ti si najboljši je bil na Broadwayu razprodan že drugo leto.

Astronavti v Apollu X so med generalko za prvi pristanek na luni svoj orbiter in pristajalno vozilo krstili Charlie Brown in Snoopy. Časopisi, ki so objavljali Peanuts, so imeli več kot 150 milijonov bralcev, zbirke Peanuts so bile na vseh seznamih najbolj prodajanih knjig, in če se je dalo soditi po mojih prijateljih, je bil v Ameriki komaj kakšen otrok, ki v sobi ni imel Peanutsovega koša

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 30

31.3.2010 13:52:56

za smeti ali Peanutsove posteljnine ali Peanutsovih plakatov.

Schulz je bil s precejšnjim naskokom najslavnejši živeči umetnik na planetu.

Za tiste, ki so nasprotovali ustaljeni kulturi, so bila edina ustaljena stvar kvadrati v stripu. Beagle s pilotskimi očali, ki je pilotiral pasjo uto in ga je sestrelil Rdeči baron, je bil kot Yossarian, ki v čolniču vesla na Švedsko. Ne bi bilo bolje, če bi država prisluhnila Linusu Van Peltu kot pa Robertu McNamari? To je bila doba otrok cvetja in ne odraslih cvetja. Vendar pa je bil strip všeč tudi starejšim Američanom. Prav nikoli ni bil spotakljiv (Snoopy ni nikoli dvignil noge), odvijal pa se je v varnem, privlačnem predmestju, kjer so bili otroci, razen Pigpena, katerega podobo si je opazno prisvojil Ron McKernan iz Grateful Deadov, čisti in lepo vzgojeni ter zadržano oblečeni. Hipiji in astronavti, zavračajoči otroci in zavrnjeni odrasli so bili pri tem soglasni.

Izjema je bilo moje gospodinjstvo. Kolikor vem, oče v življenju ni prebral nobenega stripa, mamino zanimanje zanje pa je bilo omejeno na strip z enim samim okvirčkom in naslovom Punce, ki se ji je zdel z generičnimi matronami srednjih let, njihovimi težavami s težo in skopostjo in s slabim vozniškim znanjem in nagnjenostjo do ugodnih nakupov neskončno zabaven.

Vezanih stripov nisem kupoval, niti revije Mad, sem bil pa vernik risank Warner Bros in stripovske rubrike v časopisu St. Louis Post-Dispatch. Najprej sem prebral črno-belo stran rubrike, pri čemer sem preskočil dramatične stripe, kot sta bila Steve Roper in Juliet Jones, ter preletel Li'l Abnerja le toliko, da sem se z zadoščenjem prepričal, da je še vedno brezzvezen in odbijajoč. Na zadnji strani, ki je bila v celoti barvna, sem strogo začel s stripi, ki so mi bili najmanj všeč, se kar najbolj potrudil, da bi me zabavali polnočni prigrizki požeruha Dagwooda Bumsteada, in s težavo odmislil, da sta Tiger in Punkinhead nemarna nepremišljena otroka, kakršnih v resničnem življenju nisem maral, preden sem si privoščil svoj najljubši strip B. C. Strip Johnnyja Harta je premogel humor jamskega človeka. Hart je napletel na stotine šal iz prijateljstva med ptico, ki ni mogla leteti, in trpečo želvo, ki si je nenehno prizadevala izvesti kakšen podvig, za katerega potrebuješ neželvjo okretnost in prožnost. Dolgovi so se vedno plačevali s školjkami; za večerjo je bilo vedno kako pečeno bedro.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 31

31 ■

31.3.2010 13:52:56

■ 32

Ko sem prebral B. C., sem prebral tudi časopis.

Stripi v drugem časopisu St. Louisa, Globe-Democratu, na katerega starši niso bili naročeni, so se mi zdeli pusti in tuji. Broom Hilda, Funky Winkerbean in Družinski cirkus so me odvračali tako kot otrok, ki sem mu ves čas obiska s starši v kanadskem parlamentu strmel v delno vidne spodnje hlače, na katerih je imel z roko napisano ime CUTTAIR. Čeprav je bil Družinski cirkus odločno nesmešen, so njegovi okvirčki temeljili na zatohlem, dojenčkov polnem družinskem življenju neke konkretne družine, namenjeni pa so bili občinstvu, ki je takšno življenje poznalo, kar me je navedlo k temu, da sem določil celotno podvrsto človeštva, ki se ji je zdel Družinski cirkus salamensko smešen.

Seveda sem dobro vedel, zakaj so stripi v Globe-Democratu tako ubogi: časopis, ki je objavljal Peanuts, drugih dobrih stripov ni potreboval. V resnici bi celotni Post-Dispatch menjal za dnevno dozo Schulza. Le Peanuts, strip, ki ga nismo dobivali, je obravnaval to, kar je bilo resnično pomembno. Niti za hip nisem verjel, da so otroci v Peanutsih zares otroci – bili so toliko bolj sočutni in stripovsko resnični od vseh v moji soseski – vendar pa sem njihove zgodbe vseeno jemal kot sporočila iz vesolja otroštva, ki premore več vsebine in prepričljivosti od mojega. Namesto da bi igrali nogomet in med dvema ognjema, tako kot jaz in moji prijatelji, so imeli otroci v Peanutsih prave bejzbolske ekipe, pravo nogometno opremo, prave pretepe. Njihovi odnosi s Snoopyjem so bili veliko bogatejši od preganjanja in grizenja, ki je pomenilo moje odnose s sosednjimi psi. Majhne, a neverjetne nesreče, ob katerih si se pogosto naučil nove besede, so jih doletele vsak dan.

Lucy je »zadela črna krogla pri biljardu«. Žogo za kroket Charlija Browna je zalučala tako daleč, da je moral druge igralce poklicati iz telefonske govorilnice. Charliju Brownu je dala podpisan dokument, v katerem je prisegla, da mu ne bo izmaknila žoge, ko jo bo poskusil brcniti, vendar pa je bila »svojevrstna lastnost tega dokumenta«, kot je pripomnila v zadnjem okvirčku, to, »da ni bil notarsko overjen«. Ko je Lucy razbila doprsni kip Beethovna na Schroederjevem otroškem klavirju, se mi je zdelo čudno in smešno, da ima Schroeder polno omaro povsem enakih kipov za zamenjavo, vendar pa sem to sprejel kot nekaj, kar se pri ljudeh lahko zgodi, saj je to narisal Schulz.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 32

31.3.2010 13:52:56

K Peanutsovi zakladnici sem kmalu dodal še dve enako obsežni trdo vezani zbirki, Še enkrat Peanuts in Peanutsove klasike. Dobronamerni sorodnik mi je nekoč podaril uspešnico Roberta Shorta Peanutsov evangelij, vendar pa me knjiga ne bi mogla manj zanimati. Peanutsi niso bili le medij za prikaz evangelija. Bili so moj evangelij.

1. poglavje, 1. do 4. verz, o tem, kar sem vedel o razočaranju: Charlie Brown gre mimo hiše Male rdečelaske, predmeta njegovega večnega brezplodnega hrepenenja. Sede ob Snoopyja in reče: »Ko bi le imel dva ponija.« Predstavlja si, kako bi enega ponudil Mali rdečelaski, z njo odjezdil na deželo in sedel ob njej pod drevesom. Nenadoma se namršči proti Snoopyju in vpraša: »Zakaj nimam ponijev namesto tebe?« Snoopy zavija z očmi in si misli: »Sem vedel, da bova prišla do tega.« Ali pa 1. poglavje, 26. do 32. verz, o tem, kar sem vedel o skrivnostih bontona: Linus celi soseski razkazuje novo zapestno uro. »Nova ura!« ponosno reče Snoopyju, ki jo po krajšem oklevanju poliže. Linusu se lasje postavijo pokonci. »URO SI MI POLIZAL!« zavpije. »Zarjavela bo! Zelena bo postala! Uničil jo je!« Snoopy ostane malce zmeden in si misli: »Mislil sem, da bo nevljudno, če je ne poskusim.« Ali pa 2. poglavje, 6. do 12. verz, o tem, kar sem vedel o prozi: Linus nadleguje Lucy, ko javka in moleduje, naj mu prebere zgodbo. Da bi ga utišala, pograbi knjigo, jo na slepo odpre in reče: »Neki mož se je rodil, živel in umrl. Konec!« Knjigo odvrže iz rok, Linus pa jo z občudovanjem pobere. »Kako fascinantna pripoved,« reče. »Saj si kar zaželiš, da bi ga spoznal.« Popolna neumnost takšnih reči, njihova nerazložljivost, ki je spominjala na koane, me je začarala že pri desetih letih. Večina bolj zapletenih stavkov, zlasti tistih o ponižanosti in osamljenosti Charlija Browna, pa je name naredila le splošen vtis. Na razrednem tekmovanju v pravopisu, ki se ga je Charlie Brown že dolgo veselil, mora najprej napisati besedo »maze«. Z zadovoljnim nasmeškom napiše M-A-Y-S. V razredu zavreščijo od smeha. Vrne se v klop in zakoplje obraz v mizo in ko ga učiteljica vpraša, kaj je narobe, zavpije nanjo in konča v ravnateljevi pisarni. V Peanutsih je Schulz povedal, da se zaveda, kako mora biti pri vsakem zmagovalcu tudi poraženec, če ne dvajset ali dva tisoč poražencev, vendar

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 33

33 ■

31.3.2010 13:52:57

■ 34

pa sem sam rad zmagoval in ni mi bilo jasno, zakaj zganjajo takšen cirkus zaradi poražencev.

Spomladi 1970 smo pri gospodični Niblack jemali homonime, da bi se pripravili na to, čemur je sama rekla črkovanka homonimov. Z mamo sem tu in tam treniral homonime in drdral »sleigh« ter »slay« in »slough« ter »slew«*, tako kot so drugi otroci lučali žogice v tarčo. Zame je bilo edino kolikor toliko zanimivo vprašanje pri črkovanki to, kdo bo drugi. Tistega leta smo v razred dobili novega učenca, drobnega črnolasega grebatorja Chrisa Toczka, ki si je vbil v glavo, da sva tekmeca v znanju. Sam sem bil čisto prijazen deček, dokler mi ni kdo začel hoditi v zelje. Toczko se nikakor ni zavedal, da imam jaz, in ne on, naravno pravico do tega, da sem najboljši v razredu. Na dan črkovanke me je dejansko strašil. Rekel je, da se je veliko učil in da me bo premagal! Zviška sem pogledal malo zmene in nisem vedel, kaj naj rečem. Očitno je bilo to zanj precej bolj pomembno kot zame.

Pri črkovanki smo se vsi postavili ob tablo, gospodična Niblack je zaklicala polovico para homonimov, sošolci pa so šli sedet takoj, ko so se zmotili. Toczko je bil bled in tresoč, homonime pa je obvladal. Poleg mene je ostal samo še on, ko je gospodična Niblack zaklicala besedo »liar**«. Toczko se je stresel in poskusil: »L . . . I . . .« In videl sem, da sem ga premagal. Nestrpno sem čakal, medtem ko je s precejšnjo muko iz petnih žil potegnil še dve črki: »E . . . R?« »Žal mi je, Chris, ampak to ni beseda,« je rekla gospodična Niblack. V ostrem zmagovitem smehu, ne da bi sploh počakal, da Toczko sede, sem stopil naprej in zapel: »L-Y-R-E! Lira. To je glasbilo s strunami.« V resnici nisem dvomil, da bom zmagal, vendar pa mi je Toczko s svojimi grožnjami prišel do živega in kri mi je planila v glavo.

Zadnji v razredu sem ugotovil, da je Toczko pretresen. Pordel je v obraz in začel jokati ter jezno vztrajal, da je »lier« beseda, da je res beseda. * »sani« ter »ubiti« in »močvara« ter »zalivček« (op. prev.) ** lažnivec (op. prev.)

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 34

31.3.2010 13:52:57

Vseeno mi je bilo, ali je beseda ali ne. Poznal sem svoje pravice.

Ne glede na to, koliko homonimov besede »liar« morda teoretično obstaja, je bila beseda, ki jo je hotela gospodična Niblack, vsekakor »lyre«. Toczkove solze so me vznemirile in razočarale, kot sem jasno pokazal, ko sem prinesel razredni slovar in mu pokazal, da »lierja« ni v njem. Tako sva oba s Toczkom pristala v ravnateljevi pisarni. Še nikoli prej me niso poslali tja. Zanimivo je bilo izvedeti, da ima ravnatelj, gospod Barnett, v pisarni popoln Websterjev mednarodni slovar. Toczko, ki je tehtal komaj kaj več od slovarja, ga je odprl z obema rokama in obrnil strani do črke L. Stal sem mu za ramo in videl, kam kaže z drobcenim, drhtečim prstom: lier, samoglasnik, kdor laže (kot pri zasedi). Gospod Barnett naju je nemudoma razglasil za skupna zmagovalca črkovanke – kompromis, ki se mi ni zdel najbolj pošten, saj bi Toczka zagotovo potolkel, če bi se jo šli še enkrat. Njegov izbruh pa mi je nagnal strah v kosti in sklenil sem, da bi bilo tu in tam morda prav pustiti zmagati komu drugemu.

Nekaj mesecev po črkovanki homonimov, tik po začetku poletnih počitnic, je Toczko stekel na Grantovo cesto, kjer ga je povozil avto. To, kar sem vedel o zlu na svetu, sem poznal predvsem s kampiranja pred nekaj leti, ko sem v taborni ogenj vrgel žabo in gledal, kako se krči in kotali po ploski strani polena. Moj spomin na tisto krčenje in kotaljenje je bil sui generis, drugačen od mojih drugih spominov. Bil je kot nadležen atom očitka v meni, ki me je silil na bruhanje. Podoben očitek sem začutil zdaj, ko mi je mama, ki ni vedela ničesar o rivalstvu med Toczkom in mano, povedala, da je mrtev. Jokala je, tako kot je pred nekaj tedni jokala zaradi Tomovega izginotja. Posadila me je za mizo in mi naročila, naj Toczkovi mami napišem sožalno pismo. Nisem bil kaj prida vajen razmišljati o notranjem stanju ljudi, razen če je šlo zame, vendar pa se razmišljanju o stanju gospe Toczko ni dalo izogniti. Čeprav je nikoli nisem osebno spoznal, sem si njeno trpljenje v naslednjih tednih predstavljal tako nenehno in živo, da sem jo skoraj zagledal: drobna, suhljata, temnolasa ženska, ki je jokala tako kot njen sin.

35 ■

… »Zaradi vsega, kar storim, se čutim krivega,« reče Charlie Brown. Sedi na obali, ravnokar je vrgel kamenček v vodo, Linus pa je

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 35

31.3.2010 13:52:57

■ 36

pripomnil: »Lepa reč … Tale kamen je potreboval štiri tisoč let, da je prišel na obalo, zdaj pa si ga vrgel nazaj.« Čutil sem se krivega zaradi Toczka. Čutil sem se krivega zaradi žabice. Čutil sem se krivega, ker sem se izmikal maminemu objemu, kadar ga je očitno najbolj potrebovala. Čutil sem se krivega zaradi kuhinjskih krp na dnu kupa v omari za perilo, starejših, stanjšanih kuhinjskih krp, ki smo jih le redko uporabljali. Čutil sem se krivega, ker sem imel svoji najboljši frnikoli iz trdnega rdečega in trdnega rumenega kremena, svojega kralja in kraljico, raje od frnikol, ki so bile niže na moji togi hierarhični lestvici. Čutil sem se krivega zaradi družabnih iger, ki jih nisem rad igral – Strica Wiggilyja, Predsedniških volitev v ZDA, Igre zveznih držav – in včasih, ko prijateljev ni bilo blizu, sem odpiral škatle in opazoval figurice v upanju, da se igre ne bodo čutile tako pozabljene. Čutil sem se krivega, ker sem zanemaril togega medvedka s hrapavim kožuhom, ki se ni oglašal in ni šel dobro skupaj z mojimi drugimi plišastimi živalmi. Da se ne bi čutil krivega še zaradi njih, sem vsako noč spal z drugo, po strogem tedenskem razporedu.

Jazbečarjem se smejemo, ker nam naskakujejo noge, vendar pa je naša lastna vrsta v svojih predstavah še bolj zaverovana sama vase. Noben predmet ni tako tuj, da se ga ne bi dalo poosebiti in zaplesti v pogovor. Nekateri predmeti pa so temu vendarle bolj podvrženi kot drugi. Težava z Gospodom medvedom je bila v tem, da je bil dejansko bolj podoben medvedu kot druge živali.

Imel je določno strogo, divjo osebnost; za razliko od brezobličnih kuhinjskih krp je bil odločno Drugi. Nič čudnega torej, da nisem mogel govoriti skozenj. Komično osebnost je laže nadeti staremu čevlju kot pa na primer fotografiji Caryja Granta. Bolj ko je list prazen, laže ga zapolnimo z lastno podobo.

Naši vidni centri so urejeni tako, da hitro prepoznajo obraze in nato z njih hitro odstranijo ogromno količino podrobnosti, pri čemer se osredotočijo na bistveno sporočilo: Je ta človek srečen?

Jezen? Prestrašen? Posamični obrazi se lahko zelo razlikujejo, vendar pa je posmehljiv izraz na enem močno podoben posmehljivemu izrazu na drugem. Posmehljivost je konceptualna, ne slikovna.

Naši možgani so kot risarji stripov – risarji stripov pa so kot naši možgani, poenostavljajo in pretiravajo, obrazne podrobnosti podrejajo abstraktnim stripovskim konceptom.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 36

31.3.2010 13:52:57

Scott McCloud v svojem traktatu Razumevanje stripov utemeljuje, da se podoba, ki jo imaš o sebi med pogovorom, močno razlikuje od tvoje podobe v očeh osebe, s katero se pogovarjaš. Tvoj sogovornik se lahko univerzalno smehlja in univerzalno mršči, kar ti lahko pomaga, da se z njim čustveno poistovetiš, hkrati pa ima svojski nos in svojsko kožo in svojsko pričesko, ki te nenehno opominjajo, da je Drugi. Nasprotno pa je podoba, ki jo imaš o lastnem obrazu, nadvse stripovska. Kadar začutiš, da se smehljaš, si predstavljaš stripovski nasmešek, ne pa popoln paket kože in nosu in las. Prav preprostost in univerzalnost stripovskih obrazov, odsotnost svojskih lastnosti Drugega, nas mami k temu, da jih imamo radi, kot imamo radi sebe. Najbolj široko priljubljeni (in dobičkonosni) obrazi v sodobnem svetu so izredno osnovni in abstraktni liki: Miki Miška, Simpsonovi, Tintin ter – najpreprostejši od vseh, komaj kaj več od kroga, dveh pičic in vodoravne črtice – Charlie Brown.

37 ■

Charles Schulz si je od nekdaj želel le risati stripe. Rodil se je leta 1922 v St. Paulu kot edinec nemškega očeta in matere norveških korenin. Večina dosegljive literature o Schulzu se ukvarja s charliebrownovskimi travmami v mladosti: s suho postavo in z mozolji, nepriljubljenostjo med sošolkami, nerazložljivo zavrnitvijo njegovih risb za gimnazijski almanah in, nekaj let pozneje, z zavrnitvijo resnične Male rdečelaske, Donne Mae Johnson, ko jo je prosil za roko. Sam Schulz je o mladosti govoril z dokaj jeznim tonom. »Dolgo sem potreboval, da sem postal človek,« je povedal v intervjuju leta 1987.

Mnogi so me imeli za mehkužneža, kar sem sovražil, saj v resnici nisem bil mehkužen. Nisem bil žilav . . . sem bil pa dober v športih, kjer smo kaj metali ali udarjali ali lovili in take reči. Sovražil sem na primer plavanje in padanje po tleh in takšne reči, tako da nisem bil ravno mehkužen, [... vendar pa] so bili trenerji tako nestrpni in za vse ni bilo programa. Tako se nikoli nisem imel za kaj posebnega in nikoli se nisem imel za čednega in v gimnaziji se nisem nikoli dobil s kakšno punco, saj sem mislil, katera bi pa hotela hoditi z mano? Tako nisem niti poskusil.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 37

31.3.2010 13:52:57

■ 38

Schulz se »ni niti poskusil« vpisati na umetniško akademijo – samo pogum bi mu vzelo, je rekel, če bi bil v družbi ljudi, ki znajo risati bolje od njega.

Na predvečer Schulzevega odhoda v vojsko mu je mama umrla za rakom. Schulz je izgubo pozneje opisal kot katastrofo, po kateri se je komajda pobral. Med uvodnim urjenjem je bil depresiven, žaloval je in se umikal vase. Dolgoročno gledano pa mu je vojska koristila. V vojsko je stopil, kot se je pozneje spominjal, kot »nična oseba« in se vrnil kot štabni narednik, zadolžen za mitraljezce. »Mislil sem si, pri bogu, če to ni človek, kaj pa potem je,« je rekel. »In dobro sem se počutil v svoji koži, kar je trajalo približno osem minut, potem pa sem spet postal tak, kot sem zdaj.« Po vojni se je vrnil v sosesko, kjer je preživljal otroštvo, živel z očetom, se močno angažiral v krščanski mladinski skupini in se naučil risati otroke. Do konca življenja ni praktično nikoli risal odraslih. Izogibal se je odraslih grehov – ni pil, ni kadil, ni preklinjal – in v svojem delu je vse več časa preživljal na namišljenih dvoriščih in v namišljenih peskovnikih svojega otroštva. Tudi v tem, kako popolnoma je vztrajal pri svojih muhah in zadržkih, je ostal otroški. Tudi ko je postal slaven in vpliven, je le nerad zahteval prožnejši format Peanutsov, saj je menil, da to ni pošteno do časopisov, njegovih zvestih strank. Nepošteno se mu je zdelo tudi risanje karikatur. (»Če ima nekdo velik nos,« je rekel, »mu je zagotovo žal, ker ima velik nos, in kdo sem jaz, da bi to poudaril z nesramno karikaturo?«) Jeza zaradi imena Peanuts, ki so ga uredniki nadeli stripu leta 1950, se mu do konca življenja ni polegla. »Označiti nekaj, kar bo postalo življenjsko delo, z imenom Peanuts, je bilo resnično žaljivo,« je povedal v intervjuju leta 1987. Na vprašanje, ali se užaljenost v sedemintridesetih letih ni morda malo polegla, je Schulz odvrnil: »Ne, ne. Zamero gojim, vam povem.« Je bila Schulzeva striparska genialnost posledica njegovih psihičnih ran? Umetnik srednjih let je bil vsekakor skupek zamer in fobij, ki bi se jih dalo pripisati zgodnejšim travmam. Vse bolj je trpel za napadi depresije in hude osamljenosti (»Če mi samo omenite hotel, postanem ves mrzel,« je povedal življenjepiscu) in ko se je končno podal iz rodne Minnesote, je njene lastnosti poustvaril v Kaliforniji, kjer si je zgradil drsališče ob baru z imenom Topli

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 38

31.3.2010 13:52:57

kuža. Konec sedemdesetih let se ga ni več dalo spraviti na letalo, če ni bil ob njem kak član družine. To se zdi kot klasičen primer patologije, iz katere rase velika umetnost: naš junak, ki je bil ranjen v najstniških letih, se je za vedno zatekel v otroški svet Peanutsov.

Kaj pa, če bi se Schulz odločil, da raje kot umetnik postane prodajalec igrač? Bi še vedno imel tako odmaknjeno in čustveno viharno življenje? Mislim, da ne. Mislim, da bi se Schulz kot prodajalec igrač pregrizel skozi običajno življenje tako, kot se je pregrizel skozi vojaško službo. Počel bi, kar bi bilo pač treba početi, da preživi družino, od zdravnika bi izprosil recept za valium, spil par kozarčkov v hotelskem baru.

Schulz ni bil umetnik zato, ker je trpel. Trpel je, ker je bil umetnik. Če vedno znova izbereš umetnost pred lagodnim vsakdanjim življenjem – če petdeset let vsak dan iztisneš iz sebe strip, če za to plačaš zelo visoko psihološko ceno – je to prav nasprotno od prizadetosti. To je izbira, kakršno lahko sprejme le steber moči in duševnega zdravja. Razlog, da Schulzeve mladostne tegobe delujejo kot »viri« njegove poznejše briljantnosti, je v tem, da je imel talent in moč, da je v njih našel humor. Skoraj vsak mladostnik izkusi kakšno bridkost. Posebna lastnost Schulzevega otroštva ni njegovo trpljenje, temveč dejstvo, da je že od malih nog oboževal stripe, bil nadarjen risar in užival nedeljeno pozornost dveh ljubečih staršev.

Vsakega februarja je Schulz narisal strip o tem, kako Charlie Brown ne dobi nobene čestitke za valentinovo. V neki epizodi Schroeder ošteva Violet, ker skuša Charliju Brownu nekaj dni po valentinovem podtakniti zavrženo čestitko, Charlie Brown pa Schroederja odrine z besedami: »Ne vmešavaj se – sprejmem jo!« Zgodba, ki jo je o lastni otroški izkušnji s čestitkami za valentinovo povedal Schulz, pa je bila nadvse drugačna. Ko je bil v prvem razredu, je rekel, mu je mama pomagala izdelati čestitko za vsakega sošolca, tako da ne bo nihče prizadet, ker je ne bo dobil, ker pa ga je bilo preveč sram, da bi jih dal v nabiralnik pred razredom, jih je vse odnesel nazaj domov k mami. Na prvi pogled je ta zgodba odraz stripa iz leta 1957, v katerem Charlie Brown škili čez ograjo v bazen, poln veselih otrok, potem pa se sam odvleče domov in sede v vedro vode. Schulz pa je imel za razliko od Charlija Browna dejavno mamo – mamo, ki se ji je odločil podariti cel koš. Otrok,

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 39

39 ■

31.3.2010 13:52:57

■ 40

ki ga je globoko zaznamovalo dejstvo, da ni dobival čestitk za valentinovo, v odraslih letih verjetno ne bi risal stripov o tem, kako boleče je, če jih nikoli ne dobiš. Takšen otrok – pri tem pomislimo na R. Crumba – bi namesto tega narisal nabiralnik za čestitke, ki se preobrazi v vulvo, ta pa požre čestitke in nato še njega.

S tem ne mislim reči, da depresivni in z neuspehi zaznamovani Charlie Brown, sebična in sadistična Lucy, filozofski čudak Linus in obsesivni Schroeder (ki svoje beethovnovske ambicije uresničuje na otroškem klavirčku z eno oktavo) niso vsak po svoje Schulzevi avatarji. Njegov resnični alter ego pa je vsekakor Snoopy: spremenljivi zvijačnež, katerega svoboda temelji na prepričanju, da je v svojem bistvu vreden ljubezni, hitro spreminjajoči se umetnik, ki lahko iz čistega veselja postane helikopter ali hokejist ali kralj beaglov, nato pa znova, v hipu, še preden se lahko ob njegovi virtuoznost čutiš odtujenega ali manjvrednega, zagnani psiček, ki hoče le večerjati.

Nikoli nisem slišal, da bi moj oče povedal šalo. Včasih se je spominjal poslovnega kolega, ki je julija v neki dallaški restavraciji naročil »skoč in kolo« in »osličkov« file, in znal se je smejati lastni zadregi, netaktnim pripombam v pisarni, neumnim napakam pri domačih opravilih, vendar pa ni imel niti najmanjše žilice za neumnosti. Na šale drugih je reagiral s trzljajem ali z grimaso. Kot deček sem mu povedal zgodbo, ki sem si jo izmislil o smetarskem podjetju, ki so ga prijavili zaradi »flagrantnih kršitev«. Brezizrazno je odkimal in rekel: »To ni verjetno.« V še eni arhetipski epizodi Peanutsov Violet in Patty obkladata Charlija Browna z zlobnimi stereo žalitvami: »DOMOV POJDI! NOČEVA TE ZRAVEN!« Z očmi, uprtimi v tla, se odplazi proč, Violet pa pripomni: »Ta Charlie Brown je pa res čuden. Skoraj nikoli ne vidiš, da bi se smejal.« Tistih nekajkrat, ko sva se z očetom žogala, mi je metal žogo kot stvar, ki bi se je rad znebil, kot gnil sadež, ko pa sem jo vrgel nazaj, jo je lovil z okornimi gibi. Nikoli nisem videl, da bi v roke vzel nogometno žogo ali frizbi. Rekreiral se je v glavnem ob golfu in bridžu, njegov užitek pa je bil v tem, da je nenehno potrjeval, kako je neuporaben pri prvem in kako ima smolo pri drugem.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 40

31.3.2010 13:52:57

Vse, kar si je kdaj želel, je bilo, da ne bi bil več otrok. Njegova starša sta bila Skandinavca devetnajstega stoletja, ki sta bíla hobbesovski boj za prevlado v močvirjih severnega dela osrednje Minnesote. Njegov priljubljeni, karizmatični starejši brat je utonil v lovski nesreči, ko je bil še mladenič. Njegova zmešana in lepa in razvajena mlajša sestra je imela edinko, ki je pri dvaindvajsetih umrla v avtomobilski nesreči. Tudi očetovi starši so umrli v avtomobilski nesreči, a po tem, ko so ga petdeset let obkladali s prepovedmi, z zahtevami in s kritikami. Nikoli ni rekel žal besede o njih. Tudi lepe besede ni nikoli rekel.

Tistih nekaj zgodb iz otroštva, ki jih je povedal, je bilo o njegovem psu Spiderju in prijateljski klapi v mestecu z vabljivim imenom Palisade, ki ga je njegov oče s strici postavil med močvirji.

Krajevna gimnazija je bila štirinajst kilometrov oddaljena od Palisada. Da jo je lahko obiskoval, je oče leto dni živel v internatu, potem pa se je tja vozil z očetovim modelom A. Bil je socialna ničla, po šoli je izginil. Najbolj priljubljeno dekle v razredu Romelle Erickson naj bi bila kot najboljša učenka slavnostna govornica in šolska »družabna klapa« je bila, kot mi je oče večkrat povedal, »šokirana«, ko se je izkazalo, da ji je naslov prevzel »podeželan Earl Kdože«.

Ko se je leta 1933 vpisal na univerzo v Minnesoti, je šel oče z njim in na čelu vrste za vpis razglasil: »Gradbenik bo postal.« Do konca življenja je bil oče brez obstanka. Pri tridesetih je bil razdvojen glede vprašanja, ali naj gre študirat medicino; pri štiridesetih so mu ponudili partnerstvo v izvajalskem podjetju, ki ga na mamino večno razočaranje ni upal sprejeti; pri petdesetih in šestdesetih mi je očital, ker nisem niti poskusil izkoristiti svojih talentov v kakem podjetju. Na koncu pa je petdeset let počel prav to, kar mu je naročil njegov oče.

Po njegovi smrti mi je v roke prišlo nekaj škatel z njegovimi dokumenti. Večina stvari je na moje razočaranje povedala prav malo in iz zgodnjega otroštva je imel le eno samo rjavo kuverto, v kateri je hranil debel snop čestitk za valentinovo. Nekatere so bile oguljene in nepodpisane, nekatere bolj dodelane z reliefi iz krep papirja ali s tridimenzionalnimi zloženkami, nekatere, ki jih je poslala neka Margaret, pa so bile dejansko v kuvertah; po slogu so segale od podeželsko viktorijanskega do art decoja dvajsetih let. Podpisi –

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 41

41 ■

31.3.2010 13:52:57

■ 42

večinoma fantov in deklet njegovih let, nekaj bratrancev in sestričen, en sestrin – so bili napisani z grobimi osnovnošolskimi črkami. Nekaj najbolj gorečih izlivov je prišlo od njegovega najboljšega prijatelja Walterja Andersona. V nobeni škatli pa ni bilo čestitk staršev niti drugih kartic ali znamenj njihove ljubezni.

Mama je govorila, da je »preobčutljiv«. Povedati je mislila, da ga je lahko prizadeti, vendar pa je bila njegova občutljivost tudi telesne narave. Ko je bil majhen, je zdravnik na njem opravil preizkus, ki je pokazal, da je alergičen »praktično na vse«, vključno s pšenico, z mlekom in s paradižnikom. Neki drugi zdravnik, ki je imel ordinacijo v petem nadstropju dolgega stopnišča, mu je v pozdrav izmeril krvni pritisk in nemudoma razglasil, da se ni sposoben boriti proti nacistom. Tako mi je vsaj povedal oče, medtem ko je skomigal in se čudno smehljal (kot bi hotel reči »Kaj sem pa mogel?«), ko sem ga vprašal, zakaj ni bil v vojni. Že kot najstnik sem čutil, da je bil zato, ker ni bil v vojski, v družbi še bolj neroden in občutljiv. Vendar pa je prihajal iz družine pacifističnih Švedov, tako da je bil zelo vesel, ker ni bil vojak. Vesel je bil, ker sta moja brata odlašala z odhodom na kolidž in imela srečo na naborniški loteriji. Med kolegi, vojnimi veterani, je bil glede vietnamske vojne tak izobčenec, da si o njej ni drznil spregovoriti. Doma, na samem, je agresivno prisegel, da bi Toma, če bi izvlekel neugodno številko, osebno odpeljal v Kanado.

Tom je bil drugorojenec, narejen po očetovem modelu. Od bršljana je dobil take izpuščaje, da so spominjali na ošpice. Rojstni dan je imel sredi oktobra, tako da je bil vselej najmlajši v razredu.

Na edinem zmenku v gimnaziji je bil tako živčen, da je pozabil karte za košarko in pustil avto v prostem teku na ulici, medtem ko je stekel ponje; avto se je zapeljal po klancu, podrl asfaltni robnik, zravnal dve terasi na vrtu in obmiroval na sosedovi trati.

Ker avto ni bil le vozen, temveč povsem nepoškodovan, je Tom v mojih očeh postal le še bolj čaroben. Niti on niti Bob za moje pojme nista mogla narediti ničesar narobe. Bila sta strokovnjaka za žvižganje in šah, neverjetna umetnika pri uporabi orodja in svinčnika in edina prinašalca anekdot in podatkov, s katerimi sem lahko naredil vtis na prijatelje. Na rob svojega šolskega izvoda Umetnikovega mladostnega portreta je Tom narisal 200-stransko animacijo skakalca s palico, ki preskoči prečko, pristane na gla-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 42

31.3.2010 13:52:57

vi, nato pa ga na nosilih odnese reševalna služba. Zame je bila to mojstrovina filmske umetnosti in znanosti. Oče pa je Tomu rekel: »Dober arhitekt bi bil, tri šole so, med katerimi lahko izbiraš.« Rekel je: »Delal boš v Sverdrupu.« Tom se nam je oglasil pet dni po odhodu. Poklical je v nedeljo po maši. Sedeli smo na verandi in mama je tekla skozi celo hišo, da bi se oglasila na telefon. Od olajšanja je bila tako ekstatična, da mi je bilo nerodno zaradi nje. Tom je štopal nazaj v Houston in delal v lokalu z ocvrtimi piščanci v upanju, da bo zbral dovolj denarja in se pridružil najboljšemu prijatelju v Koloradu. Mama ga je kar naprej spraševala, kdaj misli priti domov, in mu zagotavljala, da je dobrodošel in da mu ne bo treba delati pri Sverdrupu; jaz pa sem vedel, ne da bi slišal Tomove odgovore, da z nami noče imeti nobenega opravka.

43 ■

Namen stripa, kot je rad rekel Schulz, je prodajati časopise in spravljati ljudi v smeh. Ta formulacija se na prvi pogled morda zdi samopodcenjujoča, v resnici pa je prisega zvestobe. Ko je I. B. Singer v govoru ob podelitvi Nobelove nagrade izjavil, da je prva naloga romanopisca pripovedovati zgodbe, ni rekel »zgolj pripovedovati zgodbe«, in Schulz ni rekel »zgolj spravljati ljudi v smeh«.

Bil je zvest bralcu, ki je na straneh z razvedrilom iskal nekaj smešnega. Praktično kar koli – protestiranje proti lakoti v svetu, izvabljanje smeha z besedami, kot je »flodranje«, širjenje modrosti, umiranje – je lažje kot prava komika.

Schulz se ni nikoli nehal truditi, da bi bil smešen. Okrog leta 1970 pa se je začel odmikati od agresivnega humorja v melanholično sanjarjenje. Prišli so duhamorni ovinki po Snoopyjevi deželi z nesmešnim ptičem Woodstockom in z nezabavnim beaglom Spikom. Določeni deli železnega repertoarja, na primer Marcijino vztrajno naslavljanje Peppermint Patty z »gospodom«, so se v nedogled pogrevali. Proti koncu osemdesetih je postal strip tako mlačen, da so bili moji mlajši prijatelji zbegani, ker sem bil njegov oboževalec. Ni pomagalo, da so v poznejših Peanutsovih antologijah zvesto ponatisnili toliko stripov s Spikeom in z Marcie. Zvezki, v katerih se je Schulzeva genialnost pokazala v vsej popolnosti, tri trdo vezane zbirke iz šestdesetih, so umaknili iz tiska.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 43

31.3.2010 13:52:57

■ 44

Schulzevemu ugledu so še bolj škodovali lastni kičasti odvodi. Že v šestdesetih si se moral prebijati skozi navlako v zvezi s Toplim kužkom, da si prišel do komičnih delov; ob vsej ljubkosti posebnih TV-izdaj Peanutsov v poznejših časih me je zazeblo v dušo.

To, zaradi česar so Peanutsi sploh bili Peanutsi, je bila krutost in neuspeh, vseeno pa je morala vsaka Peanutsova čestitka in igračka in napihljiva lutka nositi kakšen prisrčen, pomečkan nasmešek.

Vse v zvezi z milijardno Peanutsovo industrijo, ki je sama od sebe doletela osebo, ponosno, ker »prodaja časopise«, je bilo naperjeno proti temu, da bi Schulza jemali resno kot umetnika. Schulz je veliko bolj kot Disney, katerega studii so že od začetka po tekočem traku proizvajali kič, na koncu izpadel kot ikona umetnosti, ki jo pokvari posel, ki prej ali slej naslika smehljajoči se prodajni obraz na vse, česar se dotakne. Oboževalec, ki ga vidi kot umetnika, namesto tega zagleda trgovca. Zakaj ni namesto njega dveh ponijev?

Vendar pa je težko zavračati strip, če so tvoji spomini nanj bolj živi kot spomini na svoje lastno življenje. Ko je Charlie Brown odšel v poletni tabor, sem v domišljiji odšel z njim. Slišal sem, kako se trudi navezati stik s sosednjim tabornikom, ki leži na svojem pogradu, in noče reči ničesar razen »Utihni in mi daj mir«. Gledal sem, ko se je končno vrnil domov in zaklical Lucy: »Nazaj sem!

Nazaj sem!« Lucy pa mu je namenila zdolgočasen pogled in rekla: »Si kam šel?« Tudi sam sem šel k tabornikom poleti 1970, a je z izjemo šokantnega pojava v zvezi z osebno higieno, ki je bil očitno posledica tega, da sem lulal v strupeni bršljan, in za katerega sem bil nekaj dni prepričan, da pomeni bodisi zločest tumor bodisi puberteto, moja izkušnja v taboru zbledela v primerjavi s Charlijem Brownom. Najboljši del je bil, ko sem prišel domov in zagledal Boba, ki me je v svoji novi karman ghii čakal na parkirišču YMCA. Tudi Tom je bil takrat že doma. Uspelo mu je priti do prijateljeve hiše v Koloradu, vendar pa prijateljevi starši niso bili navdušeni nad tem, da bi nudili zavetje pobeglemu sinu nekoga drugega, zato so Toma poslali nazaj v St. Louis. Uradno sem bil zelo vznemirjen, ker se je vrnil. V resnici me je bilo sram v njegovi družbi. Bal sem se, da se bo situacija znova poslabšala, če bom omenjal njegovo bolezen in našo karanteno. Hotel sem živeti v Peanutsovem svetu, kjer je bila jeza smešna, negotovost pa vredna ljubezni. Najmanjša

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 44

31.3.2010 13:52:57

v mojih Peanutsovih knjigah, Sally Brown, je nekaj časa rasla, potem pa zadela ob nevidno mejo in se tam ustavila. Hotel sem, da bi se vsi v družini dobro razumeli in da se ne bi nič spremenilo; ko pa je Tom pobegnil, se je nenadoma zdelo, kot bi se nas vseh pet ozrlo naokrog, se vprašalo, zakaj sploh preživljamo čas skupaj, in bilo v zadregi glede dobrih odgovorov.

V mesecih, ki so sledili, so prepiri mojih staršev prvič postali slišni. Oče je ob hladnih večerih prihajal domov in se pritoževal, da je v hiši »mraz«. Mama je odvrnila, da v hiši ni hladno, če ves dan gospodinjiš. Oče je odkorakal v dnevno sobo, da bi nastavil termostat, in dramatično poudaril svoje »območje ugodja«, svetlomoder lok od 22 do 25 stopinj. Mama je rekla, da ji je tako vroče. Sam pa sem kot vedno sklenil zadržati zase svojo domnevo, da se izraz območje ugodja nanaša na klimatsko napravo poleti, ne pa na ogrevanje pozimi. Oče je nastavil temperaturo na 22 stopinj in se umaknil v kabinet, ki je bil neposredno nad pečjo. Nato je nastopilo zatišje, za njim pa velike eksplozije. Ne glede na to, v kateri konec hiše sem se skril, sem slišal očeta rjoveti: »PUSTI PREKLETI TERMOSTAT PRI MIRU!« »Saj se ga še dotaknila nisem, Earl!« »Si, ja! Že spet!« »Saj ga po moje še premaknila nisem, samo pogledala sem ga, nisem ga mislila obračati.« »Že spet! Spet si nekaj čarala z njim! Nastavil sem ga, kot sem hotel. Ti pa si ga dala na enaindvajset!« »No ja, če sem ga nekako premaknila, ga gotovo nisem mislila.

Tudi tebi bi bilo vroče, če bi cel dan delal v kuhinji.« »Na koncu napornega dneva v službi si želim le to, da bi bila temperatura naravnana na območje ugodja.« »Earl, v kuhinji je tako vroče. Ti ne veš, ker te nikoli ni tukaj, ampak tako vroče je.« »Na najnižji stopnji območja ugodja! Sploh ne na sredini! Na najnižji točki! To pa res ni preveč!« In sprašujem se, zakaj »stripovski« še vedno ostaja tako zaničljiv izraz. Pol življenja sem potreboval, da sem svoje starše lahko videl kot like iz stripa. In če bi tudi sam v še večji meri postal stripovski lik: kakšna zmaga bi bila to.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 45

45 ■

31.3.2010 13:52:57

Oče je težavo s temperaturo končno rešil z uporabo tehnologije. Kupil si je kalorifer in si ga postavil za stol v jedilnici, kjer ga je pozimi motil prepih, ki je prihajal z okna za hrbtom. Kot toliko naprav, ki jih je kupil, je bil tudi kalorifer prav bedno poceni majhna stvar, vrtavka s sopečim ventilatorjem in s smehljajočimi se oranžnimi usti, zaradi katere so luči potemnele, pogovor zamrl, vsakič, ko so ga vključili, pa je zasmrdelo po zažganem. Ko sem bil v gimnaziji, je kupil tišji, dražji model. Nekega večera sva z mamo začela obujati spomine na stari model, karikirati očetovo občutljivost na temperaturo, si izmišljati stripe o napakah malega kaloriferja, dimu in brnenju, in oče se je razjezil in odšel od mize.

Mislil je, da sva se zarotila proti njemu. Mislil je, da sem krut, in res sem bil, a sem mu hkrati tudi odpuščal.

■ 46

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 46

31.3.2010 13:52:57

POTEM NASTOPI RADOST

Dobivali smo se ob nedeljah ob pol šestih. Izbirali smo si partnerje, jim zavezali oči in jih vodili po praznih hodnikih z vrtoglavo hitrostjo – kot nekakšen eksperiment v zaupanju. Delali smo kolaže o varstvu okolja. Pripravljali smo skeče o prebijanju skozi čustveno krizo v sedmem in osmem razredu. Ko so svetovalci predvajali pesmi Cata Stevensa, smo jim pritegnili. Pisali smo haikuje na temo ljubezni in jih glasno brali: Prijatelj si mi, tudi ko mi je hudo, da mi je laže.

47 ■

Prijatelj je ta, ki mu lahko zaupaš in mu verjameš.

Moj prispevek na to temo: Ko se postrižeš, se ti skoraj vsak reži, prijatelj pa ne.

Ta haiku se je nanašal na določeno realnost v gimnaziji, ne v skupini. V skupini se mi tudi tisti, ki jih nisem imel za prijatelje, niso smeli smejati na tak način. To je bil eden od razlogov, da sem se ji sploh pridružil.

Skupina se je imenovala Bratovščina – brez vsakih dodatnih označevalcev – njena pokroviteljica pa je bila Prva kongregacijska cerkev, ki ji je nekoliko pomagala Evangelistična združena Kristusova cerkev na isti ulici. Večina otrok v sedmem in osmem razredu Bratovščine se je spoznala pri verouku v Prvi kongregacijski in se

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 47

31.3.2010 13:52:57

■ 48

poznala skoraj tako dobro, kot bi bili bratranci in sestrične. Drug drugega smo videli v miniaturnih športnih plaščkih in s pripeto kravato ali v nabranih puloverjih z žametnimi pentljami in dolge minute smo sedeli v klopeh in strmeli v nemočne starše drug drugega, medtem ko so ti sodelovali pri maši. Nekega jutra pa smo v cerkveni kleti med navdahnjenim prepevanjem pesmi Jezus ljubi otročiče vsi gledali, kako se je neka deklica v belih žabah dramatično polulala. Ker smo vse to skupaj dali skozi, smo v Bratovščino stopili z minimalnimi družabnimi travmami.

Težave so se začele v devetem razredu. Devetošolci so imeli ločeno skupino v Bratovščini, kot bi priznavali posebno toksičnost devetošolske adolescence, in prvih nekaj devetošolskih srečanj, septembra 1973, je pritegnilo na kupe novincev, ki so bili videti bolj kul in bolj močni in bolj izkušeni kot večina nas iz Kongregacijske. Tam so bila dekleta z imeni, ki so se topila v ustih, kot na primer Julie Wolfrum in Brenda Pahmeier. Tam so bili fantje s 30-centimetrskimi lasmi, poganjala jim je že brada. Tam je bila kot kip popolna blondinka, ki je nenehno vadila kitarsko spremljavo k pesmi The Needle and the Damage Done. Vsi ti mulci so dvignili roke, ko so nas svetovalci vprašali, kdo bi oktobra rad šel na prvi izlet skupine za konec tedna.

Tudi sam sem dvignil roko. Bil sem veteran pri Bratovščini in rad sem imel izlete. Bil pa sem majhen, imel sem cvileč glas in bil sem veliko bolj zgovoren kot pa odrasel – in s te stresne perspektive se mi je prihajajoči izlet bolj kot dogodek Bratovščine zdel kot zabava, na kakršne navadno nisem bil povabljen.

Na srečo so bili starši v tujini. Bili so sredi drugega potovanja po Evropi, kjer so se pustili zabavati avstrijskim poslovnim prijateljem na avstrijske stroške. Zadnje tri oktobrske tedne sem preživljal kot varovanec različnih sosedov in eno od njih, Celeste Schwilck, je doletela naloga, da me je v petek pozno popoldne odpeljala do Prve kongregacijske. Na sovoznikovem sedežu burgundskega oldsmobila Schwilckovih sem odprl pismo, ki mi ga je mama poslala iz Londona. Pismo se je začelo z besedo Najdražji, pri kateri mama očitno ni nikoli ugotovila, da je bolj vsiljiva in manj ljubeča kot Dragi. Tudi če bi jo slučajno pogrešal, kar je nisem, bi me Najdražji spomnil, zakaj mi je ni treba. Pismo sem neprebrano vtaknil v papirnato vrečko z večerjo, ki mi jo je pripravila gospa Schwilck.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 48

31.3.2010 13:52:57

Oblečen sem bil v kavbojke in vetrovko ter obut v čevlje iz semiša, kar je bila moja oprema v primeru živčnosti. Na cerkvenem parkirišču je petintrideset otrok v džinsu metalo frizbi in uglaševalo kitare, kadilo cigarete, si izmenjevalo posladke in se potegovalo za vožnjo v avtomobilih, ki so jih vozili bolj glamurozni mladi svetovalci. Šli smo v Shannondale, tabor na planoti Ozark tri ure južno od St. Louisa. Pri tako dolgi vožnji se je bilo nujno treba izogniti avtomobilu družabne smrti, ki je bil navadno poln deklet v brezobličnih širokih hlačah in fantov s podpovprečnim smislom za humor. Proti tem mulcem nisem imel nič razen obupanega strahu, da me bodo imeli za enega od njih. Odvrgel sem potovalko na kup prtljage in si stekel zagotovit prostor v varnem avtu z brkatim semeniščnikom in nekaj bistrimi, molčečimi kongregacionalisti, ki so se radi igrali besedne igre.

V tem obdobju leta se je mrak v Missouriju priplazil zahrbtno.

Ko sem se vrnil po potovalko, nisem več našel večerje. Avtomobilska vrata so loputala, motorji so se vžigali. Tekel sem naokrog in spraševal tiste, ki še niso odšli. Je kdo videl mojo papirnato vrečko? Pet minut po začetku izleta že nisem bil več tako kul. In to sploh še ni bilo najhujše, saj je bilo mogoče, da nekdo v enem od glamuroznih avtov prav zdaj bere mamino pismo. Počutil sem se kot letalski oficir, ki je izgubil jedrsko konico.

Stekel sem k izbranemu avtomobilu in z dodelanim samozaničevanjem izjavil, da sem izgubil večerjo. Vendar pa se je brkati semeniščnik moje izgube skorajda razveselil. Rekel je, da mi bodo vsi v avtu dali malce svoje večerje, nihče ne bo lačen in vsi se bodo najedli. Ko smo se v padajočem mraku vozili proti jugu mesta, so mi dekleta podajala hrano. Ko sem jo jemal, sem se jih dotikal po prstih.

Na edinem skavtskem koncu tedna dve leti pred tem so starejši skavti pustili, da smo mlajši postavljali šotore v neprekinjenem dežju. Vodje so se s prijatelji zabavali v bolje organiziranih skupinah, ki so s seboj prinesle zrezke, gazirane pijače in parafin za prižiganje ognja ter velike količine suhega, zelo vnetljivega lesa za kurjavo. Ko smo se mlajši ustavili pri njih, da bi se ogreli, so nam vodje naročili, naj se vrnemo v svoj razmočeni tabor. Pozno zvečer nas je skavtski vodja tolažil s šalami o Sally Budali, ki jih starejši skavti več niso poslušali. (»Ko je bila Sally Budali nekoč v

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 49

49 ■

31.3.2010 13:52:57

■ 50

gozdu, ji je neki starec rekel: 'Sally Budali, hočem, da se slečeš do golega!' Sally Budali pa je rekla: 'No, če to ni trapasto, prav gotovo ti moje obleke ne bodo prav!'«) Domov sem se vrnil premočen, lačen, utrujen, umazan in razjarjen. Oče, ki je sovražil vse v zvezi z vojsko, je bil vesel, ker me je lahko izpisal iz skavtov, je pa vztrajal, naj se udeležujem kake dejavnosti, in mama je predlagala Bratovščino.

Na taborih Bratovščine so bile punce v majicah brez rokavov in v odrezanih kavbojkah. Vsakega junija je skupina sedmošolcev in osmošolcev za pet dni odšla v Shannondale in tam vzdrževala cerkev s pomočjo srpov in valjev za barvanje. Tabor je bil blizu reke Current, potoka s prodnatim dnom, ki se je napajal iz izvirov, po njem pa smo šli vsako leto splavarit. V svojem prvem poletju sem si hotel po družabnih neuspehih v sedmem razredu popraviti podobo in se narediti bolj neumnega, to pa sem skušal storiti tako, da sem nenehno vzklikal: »Kurbin sin!« Ko smo pluli po Currentu, sem se vsaki zeleni pokrajini čudil: »Kurbin sin!« To je spravljalo ob živce mojega kolega v kanuju, ki se je ob vsaki ponovitvi nič manj mehanično odzval: »Ja, ti si že en tak.« Najin kanu je bil razbeljen kuhalnik, aluminijasta reflektorska pečica. Dan po izletu s kanuji sem bil bolj rdeč kot rdečelasi sedmošolec Bean, a sploh ne tako rdeč kot najbolj priljubljeni osmošolec Peppel, ki mu je Bean po strašansko opečenem hrbtu zlil celo skledo kurje juhe z rezanci, ki so jo pravkar odstavili s štedilnika. Beanu so bile takšne napake usojene. Imel je škripajoč glas, obziren je bil kot kak slon in ni se mu dobro pisalo v Bratovščini, kjer je prevladujoča etika iskrenosti in osebne rasti omogočala mulcem, kakršen je bil Peppel, da so vzklikali: »Jezus Kristus! Nisi neroden le fizično, neroden si glede občutja drugih! Naučiti se boš moral ozirati na druge!« Bean, ki je bil tudi pri skavtih, je kmalu po tistem odšel iz Bratovščine, tako da sem zaradi svoje nerodnosti sam postal vabljiva tarča iskrenosti drugih. Naslednje poletja sem v Shannondalu igral karte s sedmošolko MacDonaldovo, hinavsko punco, ki me je s svojimi staromodnimi očali in s pričesko Carole King hkrati privlačila in me delala živčnega. V trenutku beanovskega navdiha sem sklenil, da bi bilo smešno, če bi pokukal MacDonaldsovi v karte, medtem ko je šla na stranišče. Vendar pa MacDonaldova pri

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 50

31.3.2010 13:52:57

tem ni videla ničesar humornega. Kožo je imela tako svetlo, da se ji je vsako čustvo, še tako blago, pokazalo v obliki rdečice. Začela me je klicati Goljuf, čeprav sem s krivim nasmeškom vztrajal, da njenih kart nisem videl. Do konca izleta me je klicala Goljuf. Ko smo odhajali iz Shannondala, smo drug drugemu napisali poslovilna pisma, in pismo MacDonaldove meni se je začelo z Dragi goljuf in se končalo v upanju, da bom nekega dne spoznal, da je v življenju še kaj več kot goljufije. Štiri mesece pozneje tega zagotovo še nisem spoznal. Dober občutek, ki sem ga imel ob vrnitvi v Shannondale kot devetošolec, ko sem nosil kavbojke in ponoči dirjal skozi gozdove, sem večinoma pridobil s prevaro. Moral sem se pretvarjati, da sem mulc, ki velikokrat reče sranje, mulc, ki o rastlinski fiziologiji ni napisal za celo knjigo dolgega poročila, mulc, ki ne uživa ob izračunavanju absolutne velikosti zvezd na novem 6-funkcijskem kalkulatorju Texas Instruments, saj bi bil sicer izpostavljen, kot sem bil še nedavno tega izpostavljen pri angleščini, kjer me je neki športnik obtožil, da imam slovar rajši od vseh drugih knjig, moj stari prijatelj Manley, h kateremu sem se obrnil po uteho pri tem uničujočem obrekovanju, pa se mi je nasmehnil in tiho pritrdil: »Prav ima, Jon.« Ko sem vdrl v Shannondalov fantovski skedenj, sem ugotovil, katera prtljaga prihaja iz avta družabne smrti in se zagrebel za pograd kar najdlje od nje. Zanašal sem se na to, da moji prijatelji iz Bratovščine hodijo na druge šole in ne vejo, da sem družabna smrt jaz sam.

Zunaj sem slišal tesno povezane skupinice, ki so v semiš čevljih škripale po kremenovem produ Ozarka. Ob shannondalskem krajevnem centru, v gruči deklet iz Bratovščine z valovitimi lasmi in z značajem, sladkobnim kot sladkobne obtolčene breskve, sta dva neznana huda tipa v vojaških jaknah drug drugega klicala in si odgovarjala z visokim, poženščenim glasom. Prvi tip je imel redke lase in dovolj hormonov, da bi bil lahko kakšen mlečnozobi Fu Manchu. Zaklical je: »Najdražji Jonathan!« Drugi tip, ki je bil tako svetlolas, da je bil na videz brez obrvi in trepalnic, je odvrnil: »O, najdražji Jonathan!« »He he he. Najdražji Jonathan.« »Najdražji Jonathan!«

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 51

51 ■

31.3.2010 13:52:57

■ 52

Obrnil sem se na peti in stekel nazaj v gozd, se izognil odpadnemu lesu in se potuhnil v temi. Izlet je bil zdaj uradno katastrofa.

Malo me je tolažilo le, ker so me v Bratovščini klicali Jon, nikoli Jonathan. Kar zadeva tista huda tipa, bi bil najdražji Jonathan lahko kdorkoli. Najdražji Jonathan bi lahko še vedno iskal papirnato vrečko v Webster Grovesu. Če bi se tatovoma ves konec tedna lahko nekako izogibal, morda ne bosta nikoli ugotovila, komu sta pojedla večerjo.

Tatova sta mi vse skupaj malo olajšala, ker sta se držala skupaj in nista sedela v krogu Bratovščine, ko se je skupina zbrala v krajevnem centru. Vstopil sem pozno, s sklonjeno glavo, in se stlačil v spodnji del kroga, kjer so bili moji prijatelji. »Če hočeta biti del te skupine,« je tatovoma povedal mladinski duhovnik Bob Mutton, »pridita v krog.« Mutton se ni bal hudih tipov. Nosil je vojaški jopič in tudi sam govoril kot razburjen hud tip. Če si se mu postavljal po robu, si izpadel otročji, ne kul. Mutton je nadzoroval celotno delovanje Bratovščine z vsemi 250 otroki in z nekaj deset svetovalci in že kar strašljivo je bil podoben Jezusu – ne renesančnemu Jezusu z dolgim helenskim nosom, ampak trpečemu severnogotskemu Jezusu. Mutton je imel modre, skupaj pomaknjene oči pod žalobno upognjenimi obrvmi. Imel je trde, zavozlane lase, ki so mu viseli čez ovratnik in mu v poševni gmoti padali po čelu; namesto brade je imel gosto rdečkasto ščavje, v katerega si je rad zatikal Hauptmannove cigare. Kadar ni kadil ali žvečil cigare, je vzel zvito revijo ali grebljico ali palico ali šibo in se tleskal po drugi dlani. Ko si se z njim pogovarjal, nisi mogel nikoli vedeti, ali se bo smejal in prikimaval in se strinjal s tabo ali pa te bo pribil na križ s svojo najljubšo sodbo: »To je … totalno sranje.« Ker bi vsaka beseda, ki mi je prišla iz ust, lahko obveljala za sranje, sem se skušal držati proč od Muttona. Bratovščina je bila razred, v katerem ne bom nikoli najboljši; zadovoljen sem bil s trojkami in s štiricami iz odprtosti in iskrenosti. Pri prvi vaji tistega večera, na kateri je vsak od nas razkril svoje upe o tem, kako naj bi na tem izletu zrasel, sem ponudil nedoločni cilj »navezovanja novih stikov«. (Moj dejanski cilj je bil, da bi se določenim novim stikom izognil.) Potem se je skupina razdelila na pare in manjše skupine, ki naj bi se urili v občutljivosti. Svetovalci so nas skušali

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 52

31.3.2010 13:52:57

premešati, razbiti klape in nas prisiliti v nove stike, a sem bil v izbiranju že dodobra izurjen, zato sem hitro poiskal kolege, ki niso bili niti smrtno nevarni niti dobri prijatelji, ter svojo tehniko uporabil za izogibanje tatovoma. Sedel sem nasproti učiteljevemu otroku, prijetnem fantu, ki je na nesrečo zelo rad govoril o Gandalfu, in zaprl oči in ga potipal s prsti po obrazu in pustil, da je tudi on potipal mene. Razporedili smo se v skupine po pet in se prijeli tako, da smo s telesi ustvarili stroje. Potem smo se znova razporedili in legli v cikcakast krog, tako da smo položili glavo sosedu na trebuh, in se kolektivno zasmejali.

Olajšan sem bil, ko sem videl, da pri tem sodelujeta tudi tatova. Če si pustil, da te tujec otipava po obrazu, pa četudi z zaničljivim ali s posmehljivim izrazom, si postal del skupine in manj je bilo možnosti, da se boš v ponedeljek norčeval iz nje. Zazdelo se mi je tudi, da so vaje tatova stale več kot mene: da so tisti, ki kradejo vrečke z večerjo, veliko na slabšem kot jaz. Čeprav sta bila povsem očitno sovražnika, sem jima zavidal dolge lase in uporniška oblačila, ki jih sam nisem smel imeti, in napol občudoval njuno čisto najstniško jezo, ki je bila nasprotje moje lastne kombinacije nerodnosti in trapastega obnašanja ter nenaravnega poziranja. Takšni mulci so me delno strašili prav zato, ker so se mi zdeli pristni. »Samo, da vas spomnim,« je rekel Mutton, preden smo se razkropili pred spanjem. »Tri pravila, ki tukaj veljajo, so nobene pijače. Nobenega seksa. In nobenih drog. Tudi če vidite, da je pravilo prekršil nekdo drug, morate to povedati meni ali enemu od svetovalcev. Sicer je enako, kot da ste pravilo prekršili sami.« Mutton je z žarečim pogledom ošinil krog. Zdelo se je, da se tatova večerje močno zabavata.

53 ■

Kadar zdaj, kot odrasel, svojim novim znancem omenim Webster Groves, me pogosto poučijo, da sem odraščal v zadušljivo bogatem, izoliranem, konformističnem mestu s kazensko družbeno hierarhijo. Kakih dvajset ljudi, ki so mi skozi leta to povedali, je po moji oceni v Webster Grovesu skupaj preživelo kakih dvajset minut, vsi pa so hodili na kolidž v sedemdesetih in osemdesetih, kjer je bil tedaj sestavni del učnega načrta pri sociologiji dokumentarec CBS iz leta 1966 z naslovom Šestnajstletniki v Webster Grovesu. V filmu, zgodnjem eksperimentu iz enournih socioloških

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 53

31.3.2010 13:52:57

■ 54

prispevkov v najbolj gledanih terminih, so poročali o stališčih predmestnih šestnajstletnikov. Skušal sem pojasniti, da Webster Groves, kakršnega prikazujejo v filmu, kvečjemu od daleč spominja na prijazno, nepretenciozno mesto, kakršnega sem poznal med odraščanjem. A je televiziji nesmiselno oporekati; ljudje me gledajo sumničavo, sovražno ali pomilovalno, kot da si nikakor nočem priznati resnice.

Po besedah avtorja dokumentarca Charlesa Kuralta je na gimnaziji v Webster Grovesu vladala ozka elita, ki je grenila in marginalizirala življenje veliki večini dijakov, ki niso spadali med »kapetane nogometnega moštva«, »navijačice« ali »kraljice plesa«.

Pogovori s temi vsemogočnimi elitneži so razkrili, da gre za dijaški organ, obseden z ocenami, avtomobili in z denarjem. CBS je kar naprej predvajal posnetke največjih hiš v Webster Grovesu; nekaj tisoč majhnih in srednje velikih hiš v mestu sploh niso pokazali.

Brez kakega očitnega razloga razen čiste vizualne grotesknosti so ustvarjalci filma vključili skoraj minuto dolg posnetek odraslih, ki v smokingih in v koktajl oblekah plešejo rokenrol v družabnem klubu. Z razočaranim glasom, kot bi hotel pokazati, kako zatiralsko vzdušje vlada v mestu, je Kuralt sporočil, da je število upornikov in uživalcev alkohola na gimnaziji »zelo nizko«, in čeprav si je dopustil opazko, da »20-odstotna manjšina« šestnajstletnikov inteligenci pripisuje veliko vrednost, je hitro vnesel še orwellovsko zvenečo pripombo: »Takšno razmišljanje lahko ogrozi vaš družabni položaj na websterski gimnaziji«.

Predstava, ki jo je o websterski gimnaziji sredi šestdesetih ponudil film, ni bila popolnoma zmotna. Čeprav se moj brat Tom ni znašel med 688 šestnajstletniki, omenjenimi v filmu (rodil se je leto dni prepozno), se iz gimnazijskih let spominja predvsem zbiranja dobrih ocen in bredenja po družabnem močvirju skupaj z vsemi drugimi neelitneži; njegova glavna prostočasna dejavnost je bilo pohajanje s prijatelji, ki so imeli avtomobile. Tudi glede prevladujoče konservativnosti v mestu se film ni motil. Webster Groves je leta 1964 podprl republikanskega kandidata Barryja Goldwaterja.

Pri Šestnajstletnikih je bil problem v tonalnosti. Ko je Kuralt z obupanim nasmeškom spraševal skupino staršev iz Webster Grovesa, ali bi shod za državljanske pravice morda »vnesel nekaj

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 54

31.3.2010 13:52:58

življenja v ta konec«, so starši odskakovali, kot bi bil ob pamet; ustvarjalci filma, ki si niso mogli predstavljati, da je lahko nekdo prijeten človek, ki hkrati ne želi, da bi se njegov šestnajstletnik udeležil shoda za državljanske pravice, pa so Webster Groves prikazali kot nočno moro miselnega nadzora in brezdušnega materializma. »Kot smo včasih verjeli, mladina sanja o pustolovščinah,« je rekel Kuraltov glas. »Tri četrtine teh najstnikov pa je kot glavni cilj v življenju navedlo dobro plačano službo, denar, uspeh.

In včasih smo mislili, da si pri šestnajstih poln hrepenenja in nezadovoljstva. Devetdeset odstotkov pa pravi, da jim v je Webster Grovesu všeč. Skoraj polovica jih je dejala, da ne bi imeli nič proti, če bi tu ostali do konca življenja.« Kuralt je zadnje dejstvo izrekel z zloveščim poudarkom. Najočitnejša razlaga – da so pri CBS-ju naleteli na neobičajno prijateljsko skupnost – mu očitno ni padla na pamet.

Ko so film 25. februarja 1966 predvajali, so pri televizijski mreži iz Webster Grovesa dobili toliko jeznih telefonskih klicev in pisem, da so izjemoma posneli enourno nadaljevanje Znova v Webster Grovesu in ga čez dva meseca predvajali. V njem se je Kuralt opravičilu tako približal, kot se je le dalo brez uporabe besede »oprostite«. Ponudil je spravljiv posnetek elitnežev, ki gledajo februarsko oddajo in se držijo za glavo ob napihnjenih besedah, ki so jih izrekli pred kamero; sklenil je, da otroci, ki odraščajo v varnih okoljih, lahko še vedno odrastejo v pustolovce.

Temeljna vrednota v Webster Grovesu, vrednota, katere neomemba v Šestnajstletnikih je prebivalce najbolj razburila, je bila nekakšna apolitična prijaznost. Čeprav so bili pripadniki Prve kongregacijske večinoma republikanci, so bili njeni duhovniki lahko liberalni. Duhovnik, ki je v cerkvi služil v dvajsetih letih, je občestvo obvestil, da je njegova služba »klinična«, ne osebna. (»Uspešen duhovnik je psihoanalitik,« je rekel. »Če vas to šokira, naj vam povem, da je bil Jezus največji mojster psihoanalize vseh časov. Lahko duhovnik stori še kaj boljšega, kot da mu sledi?«) V tridesetih letih je bil glavni duhovnik zagrizen socialist, ki je nosil baretko in kadil cigareto, medtem ko se je s kolesom vozil v cerkev in iz nje. Nasledil ga je vojni veteran Ervine Inglis, ki je skozi vso drugo svetovno vojno pridigal pacifizem.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 55

55 ■

31.3.2010 13:52:58

■ 56

Bob Roessel, sin krajevnega republikanskega odvetnika, je med odraščanjem obiskoval cerkev pod vodstvom socialističnega duhovnika in preživljal poletne počitnice pri stricu v Novi Mehiki, ki je upravljal državni pisateljski projekt. Med potovanjem po jugozahodu se je Roessel zaljubil v kulturo Indijancev Navaho in sklenil postati misijonar – to željo je gojil, dokler ni šel na semenišče in spoznal aktivne misijonarje, ki so govorili o tem, kako vodijo divjake iz teme v svetlobo. Roessel je šel k Ervinu Inglisu, ki se je nagibal k unitarizmu (ni na primer verjel, da imajo molitve učinek), in ga vprašal, ali si lahko hkrati kristjan in Navaho.

Inglis je rekel, da ja. Roessel je zapustil semenišče, se poročil s hčerjo navaškega vrača in posvetil življenje služenju ljudstvu, ki ga je posvojilo. Kadar je prišel v Webster Groves, da bi obiskal mamo, je v Prvi kongregacijski postavil mizo in prodajal odeje in srebrn nakit, da bi zbral denar za svoje pleme. Prirejal je hipnotične govore o veličini plemena Navaho, govoril pripadnikom cerkve, da bi njihov predmestni svet, njihove senčne trate in dobre šole ter nižje upravne službe pri Monsantu za njegovo drugo ljudstvo pomenili nebesa. »Navahi,« je rekel, »nimajo ničesar. Brez vsega živijo v puščavi. Pa vendar imajo Navahi nekaj, česar vi nimate: Navahi verjamejo v boga.« Jeseni 1967 je novi pomožni duhovnik v cerkvi, Duane Estes, zbral šestnajst najstnikov in enega semeniščnika ter predlagal: kako bi jim bilo všeč, če bi ustanovili skupino, ki bi zbrala denar, da bi šli med spomladanskimi počitnicami v Arizono pomagat Indijancem Navaho? V mestu Rough Rock je Bob Roessel ustanavljal »demonstracijsko šolo«, prvo indijansko šolo v državi, pri kateri bo Urad za indijanske zadeve predal nadzor krajevnemu indijanskemu šolskemu odboru, in potreboval je prostovoljce, ki bi delali v skupnosti. Najstarejša skupina pri Prvi kongregacijski, Romarska bratovščina, je preživljala težke čase (morda je imelo to kaj opraviti s črnimi romarskimi klobuki, ki naj bi jih njeni člani nosili na sestankih). Estes, nekdanji kaplan na zasebni srednji šoli in nogometni trener, je zavrgel besedo »Romarska« (vključno s klobuki) in predlagal drugačno vrsto romanja, romanje nogometnega trenerja: pojdimo v svet in koga zbrcajmo! Pričakoval je, da bosta za pot v Arizono zadostovala dva karavana, a je skupina ob

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 56

31.3.2010 13:52:58

odhodu v Rough Rock, dan po streljanju na Martina Luthra Kinga Jr., napolnila cel avtobus.

Osamljeni semeniščnik Bob Mutton je sedel na avtobusu z vsemi čednimi in polikanimi predmestnimi otroki in razkazoval velike zalizce in režečo grimaso izobčenca. Mutton je odrasel v delavskem mestu blizu Buffala. V gimnaziji je bil pridanič, preganjal je dekleta v okornem buicku convertible iz leta 1949, ki sta ga popravila skupaj z očetom mehanikom. Primerilo se je, da je dekle, ki ga je Mutton še posebej preganjal, pripadalo lokalni cerkveni skupini, vodja skupine pa se je začel zanimati zanj in ga spodbujati, naj se vpiše na kolidž. Končal je na kolidžu Elmhurst, s cerkvijo povezani šoli poleg Chicaga. Dve leti je nadaljeval s svojo uporniško prakso; družil se je s pridaniči in jih imel rad. Potem je v četrtem letniku na Elmhurstu staršem razglasil, da se bo poročil s sošolko, chicaško punco iz delavskega razreda, in šel na semenišče. Njegovemu očetu ideja o semenišču ni bila všeč – kaj nisi mogel biti kristjan in kljub temu študirati pravo? – vendar pa je Mutton čutil klic in se jeseni 1966 vpisal na semenišče Eden v Webster Grovesu.

V tistih časih so šole, kakršen je bil Eden, privlačile študente, ki so si pri vpoklicu v vojsko prizadevali priti v kategorijo IV-D, kamor so uvrščali semeniščnike. Mutton je s prijatelji iz prvega letnika v spalnici prirejal razuzdane zabave in se v obraz smejal pobožnim študentom višjih letnikov, ki so se pritoževali zaradi hrupa. A dlje kot sta Mutton in njegova žena živela v Webster Grovesu, manj družabnega življenja sta imela. Webster Groves ni bil mesto aristokratov, bil pa je poln stremuhov iz srednjega razreda in Muttonova sta le redko spoznala kak mlad par, s katerim bi se počutila prijetno.

Mutton je jedel tako, da je vilice držal v pesti kot lopato. Vozil je avto, ki je pokuril skoraj toliko olja kot bencina. Šolanje si je plačeval tako, da je delal kot polagalec ploščic. Ko je v drugem letniku na Ednu prišel čas, da si izbere področje dela, je bil le eden od dveh v letniku, ki se je prijavil za duhovno delo z mladimi.

Začel se je zavedati ogromne skrite populacije izgubljenih najstnikov, med katerimi so bili nekateri dobri učenci, nekateri grobijani, nekateri preprosto neprilagojeni, vsi pa podhranjeni v smislu vrednot njihovih staršev, in jim dal za razliko od CBS popolnoma

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 57

57 ■

31.3.2010 13:52:58

■ 58

proste roke pri hrepenenju in nezadovoljstvu. Tudi sam je bil včasih tak. Pravzaprav je bil še vedno.

V cerkvah, velikih kot Prva kongregacijska, je v najstarejših skupinah navadno trideset ali štirideset članov – toliko jih je Bratovščina pritegnila prvo leto. Do junija 1970, ko so v Prvi kongregacijski zaposlili Muttona kot zamenjavo za Duana Estesa, se je število članov v skupini podvojilo na osemdeset in se v prvih dveh letih Muttonove službe na zgodovinskem vrhuncu ameriškega nezadovoljstva z institucionalno avtoriteto znova podvojilo. Vsak dan po šoli so se morali cerkveni dostojanstveniki spotikati čez najstniške noge v sandalah, supergah in delovnih škornjih. Bila je skupina oboževalk, ki je praktično živela v Muttonovi pisarni in se pulila za prostor na njegovi zdelani zofi pod psihedeličnim posterjem Jezusa. Med pisarno in cerkveno dvorano za srečanja je na desetine drugih mulcev v izvezenih haljah in srajcah iz džinsa tekmovalo v igranju kitare, medtem ko je beli cigaretni dim polnil steklenice za gazirane pijače, v katere so vsi vztrajno metali ogorke, čeprav se je podjetje, ki je skrbelo za avtomat, kar naprej pritoževalo. »Rekla bom mladinskemu duhovniku, naj jih še enkrat prosi, da tega ne počnejo,« je podjetju kar naprej obljubljala neskončno potrpežljiva cerkvena tajnica.

Mulci iz drugih cerkva so se skupini pridružili zaradi romantične Arizone, zaradi štiriindvajseturnih maratonov žive glasbe, v kar so se hitro razvile avtobusne vožnje v obe smeri, in zaradi čednih obiskovalcev, ki so prihajali na akustične in ozvočene koncerte, ki so jih ob petkih zvečer v cerkvi prirejali glasbeniki Bratovščine.

Največji magnet pa je bil prav Mutton. Kot je takrat prepevala zlajnana pesem Če hočeš blues zapeti, / moraš težko živeti, je Mutton zaradi proletarskega izvora in hude alergije na pobožnost postal žarek pristnosti za udobno preskrbljene otroke Webster Grovesa.

Delo z najstniki je bilo na slabem glasu, ker je vzelo veliko časa, vendar pa je Mutton, ki mu je manjkalo družabno življenje, imel zanj čas. S svojim zadržanim besom, šopirjenjem in s preklinjanjem je predstavljal najstniško odtujenost, ki je očitno ni razumel noben drug prebivalec Webster Grovesa nad dvajset let.

Na košarkarskem igrišču je bil Mutton manijak z žarečimi očmi in do konca premočeno majico. Slabim igralcem je lučal žogo z

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 58

31.3.2010 13:52:58

enako vratolomno hitrostjo kot dobrim; če nisi trdno stal na nogah, ko je z žogo prodiral proti košu, te je zbil na tla in stekel naravnost čezte. Če si bil starešina Indijancev Navaho in si zagledal cel avtobus belih mulcev srednjega razreda, ki so prišli na tvoje ozemlje s kitarami in s čopiči, ter šel do Muttona in ga vprašal, zakaj je skupina prišla, ti je dal edini pravilni odgovor: »Prišli smo v glavnem zaradi sebe.« Če si bil član Bratovščine in si se slučajno peljal z njim v avtu, ko je šel nakupovat za obhajilo, se je nate obrnil kot na kolega in te prosil za pomoč: »Katero vino naj vzamem?« Tudi o seksu je govoril na enak način. Spraševal je, kaj misliš o evropski predstavi, da so Američanke pasivne v postelji, in ali poznaš tisti vic o Francozu, ki je videl žensko, ki je ležala na obali, in začel z njo seksati, prijatelji pa so mu razkrili, da je mrtva (»Oh, oprostite, mislil sem, da je Američanka!«). Zdelo se je, da zaupa tvoji presoji, ko je vprašal, kaj meniš o določenih čudežih iz nove zaveze, na primer o kruhu in ribah. Kaj misliš, da se je takrat v resnici zgodilo? In morda si si drznil ugibati, da je imel eden od pet tisočih, ki so prišli poslušat Jezusa, pod haljo skrito zalogo hrane, Jezusovo sporočilo o bratstvu pa ga je napeljalo k temu, da je hrano, ki jo je nagrabil zase, razdelil, in iz dajanja se je rodilo še več dajanja, in tako se je nasitilo pet tisoč ljudi. »Torej nekakšen čudež socializma?« je rekel Mutton. »To je zame dovolj velik čudež.« »Starši se pritožujejo, ker njihov gimnazijec preživlja preveč časa v cerkvi!« je novembra 1972 v celostranskem članku o Bratovščini razglašal St. Louis Globe-Democrat. »Starši gimnazijcu za kazen prepovedali hoditi v cerkev!« Nekateri starši, tako pripadniki kot nepripadniki Prve kongregacijske, so mislili, da je Bratovščina celo nekakšen kult. Muttona bi v slabi svetlobi lahko zamenjali s Charlesom Mansonom in prav nelagodno je bilo, kako so se otroci veselili nedeljskih večerov, za to priložnost hranili najljubše, najbolj ponošene obleke, se metali ob tla, če so zamudili le eno srečanje.

Večina staršev pa je ugotovila, da bi bilo vse skupaj vpričo stanja medgeneracijskih odnosov v zgodnjih sedemdesetih lahko bistveno hujše. Mutton je užival zaupanje višjega cerkvenega duhovnika Paula Davisa in bistveno podporo več vodilnih cerkvenih očakov, ki so šli na prve izlete v Arizono ter se vračali kot zapriseženi privrženci Bratovščine. Nekaj konservativnih vernikov se je Davisu

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 59

59 ■

31.3.2010 13:52:58

■ 60

pritožilo zaradi Muttonovega sloga, njegovih cigar in obscenosti, Davis pa je z dejavnim sočutjem poslušal pritožbe, prikimaval in prijateljsko mežikal ter s svojim neverjetno pomirjujočim glasom ponavljal, da razume, zakaj jih skrbi, in da je resnično hvaležen, ker so se odločili, da mu to zaupajo. Potem je zaprl vrata pisarne in nikoli nič ukrenil.

Mutton je bil kot vaba vržen v ribnik, v katerem niso ribarili že trideset let. Komaj je prevzel Bratovščino, že so ga s težavami oblegali najstniki, ki niso prenašali svojih staršev, a so v življenju kljub temu potrebovali kakega odraslega. Otroci so prihajali in mu govorili, kot niso prej nikoli govorili nikomur, da so se njihovi očetje napili in jih pretepli. Poročali so mu o svojih sanjah, da jih je razložil. V vrsti so stali pred vrati njegove pisarne, čakali na individualne razgovore, trpeli, ker niso imeli te sreče, da bi bili prav zdaj z njim za zaprtimi vrati, in čutili, da niti radost, ki bo prišla ob vstopu v pisarno, ne more poplačati bolesti ob čakanju.

Vsi do zadnjega so se drogirali. Z vodo so redčili družinski džin, goltali tripe na šolskem stranišču, kadili posebej obogatene bananine olupke, zobali antihistaminike staršev in nitroglicerin starih staršev, se do nezavesti basali z muškatnimi oreščki, nalivali pivo v prazne tetrapake od mleka in pili v javnosti, izdihovali dim marihuane v napo ali v vpojno izolacijo kletnih stropov, potem pa so se napotili v cerkev. Tri fante iz dobrih družin so zalotili pri kajenju prav v svetišču Prve kongregacijske. Mutton je cele ure sedel in skušal slediti besedam ustanovnega člana Bratovščine, ki so ga nedavno izpustili iz umobolnice, kjer je pristal zaradi prepariranja možganov z lizergično kislino. Ko je neka punca iz Bratovščine Muttonu sporočila, da se je na zabavi napila in seksala zapored s tremi fanti iz Bratovščine, je Mutton zbral vse štiri v pisarni in ob uveljavljanju nekakšne patriarhalne avtoritete vsakega od fantov pripravil do opravičila. Neka druga punca, ki so jo starši pritisnili ob zid zaradi kontracepcijskih sredstev, ki so jih našli v njeni sobi, ni hotela govoriti z njimi, dokler niso za posrednika poklicali Muttona. Bil je napol boter in napol čarovnikov vajenec, vključen v življenje vedno več družin.

Septembra 1973, mesec pred devetošolskim izletom v Shannondale, je v Muttonovo pisarno prišel nadarjen sedemnajstletnik po imenu MacDonald in mu povedal, da v življenju več ne vidi izzi-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 60

31.3.2010 13:52:58

vov. MacDonald je bil starejši brat punce, ki sem jo tako razočaral zaradi goljufanja pri kartah. Ravno bi moral na kolidž, Mutton pa po pogovoru ni nič ukrenil; in čez nekaj tednov se je MacDonald obesil.

Mutton je bil na tleh. Pri devetindvajsetih se je sam sebi zdel preobremenjen in premalo pripravljen. Sklenil je, da se mora izučiti kot terapevt, neki župljan Prve kongregacijske pa mu je prijazno posodil pet tisoč dolarjev, da se je lahko šel učit k uglednemu krajevnemu krščanskemu psihiatru.

Več let – desetletij – je minilo, preden sem kar koli izvedel o tem. V Bratovščino sem vstopil z zamudo, tako kot sem z zamudo vstopil v lastno družino. Ko so sestavljali sezname o tem, kar je treba vedeti, so me vedno izpustili. Kot bi skozi življenje nosil oznako, na kateri piše DRŽITE GA V TEMI. Ko sva s prijateljem Weidmanom razpravljala, kaj punce počnejo med masturbiranjem, sem mislil, da se v pogovoru kar dobro držim, a sem najbrž rekel nekaj narobe, saj me je Weidman z glasom prijaznega profesorja vprašal: »Saj veš, kaj je masturbacija, ne?« Odvrnil sem, da seveda vem, da je to krvavitev, mesečna čišča in tako naprej. Pri govorni vaji nisem predvidel družabne cene, ki jo lahko plačaš, če prineseš plišasta Kengu in Ruja kot ilustracijo govora o avstralskih divjih živalih. Kar zadeva droge, mi ni ušlo, da se veliko dijakov zadeva zato, da se utrdi za pouk. Trava z missourijskega šolskega dvorišča je bila leta 1973 šibka, polna semen, in uživalci so morali tolikokrat potegniti, da so v prostor prismrdeli po dimu, kar je spominjalo na vsakoletni smrad v fizikalni učilnici po destilaciji lesa. Vendar pa nisem bil svetovljanski štirinajstletnik. Niti tega nisem vedel, kako naj rečem stvari, ki so jo ti mulci kadili. Beseda »trava« se mi je zdela kot iz navednic, spominjala pa je na mame in učitelje, ki so se trudili zveneti bolj kul, kot so bili, kar je neprijetno spominjalo na moj lasten opis. Namesto tega sem se odločil govoriti »doup,« saj je tako govoril moj prijatelj Manley, vendar pa je tudi ta beseda, ko mi je prišla z jezika, nekako nehala zveneti kul; nisem bil stoodstotno prepričan, da dejanski uživalci pravijo marihuani »doup«, in široki o se mi je v ustih skrčil kot rozina, tako da je izpadlo nekaj takega kot »dojp«.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 61

61 ■

31.3.2010 13:52:58

■ 62

Če bi torej sam prečkal shannondalsko parkirišče v soboto zvečer in zavohal smodečo se konopljo, bi držal jezik za zobmi. Konec tedna se je izkazal za manjšo katastrofo, kot sem se bal. Tatova večerij sta poniknila do te mere, da sta dejansko izpuščala obvezne dejavnosti, in postal sem tako pogumen, da sem dejansko povabil bivše sošolce z verouka igrat med dvema ognjema s košarkarsko žogo. (Leto pred tem sva z Manleyjem v šoli med odmorom za kosilo napol ironično oživila med dvema ognjema in ga znova zasnovala kot igro hitrosti in angleščine. In čeprav je bil Manley preveč dober športnik, da bi ga zasmehovali, je bilo moje brezbrižno zagovarjanje osnovnošolske dekliške igre verjetno glavni razlog za to, da so mojega laboratorijskega partnerja Lunteja vprašali, ali sem prezira vreden peder, in ga pretepli, ko je rekel, da ne.) Posedal sem po ozarškem soncu s svojo lepo, poetično prijateljico Hoenerjevo in se pogovarjal o Gregorju Mendlu in E. E. Cummingsu.

Pozno zvečer sem kartal s svetovalko, v katero sem bil zatreskan, gimnazijko, ki se je pisala Kortenhof, medtem ko je nekdo drug prečkal parkirišče in zavohal dim.

Naslednje jutro, ko smo se zbrali v krajevnem centru pri tem, kar naj bi bila kratka, z glasbo podprta nedeljska maša brez Jezusa, so se pojavili vsi svetovalci v mrki falangi. Mutton, ki je prebledel, kadar je bil jezen, je imel praktično modre ustnice. »Sinoči,« je rekel s suhim glasom, »so nekateri prekršili pravila.

Nekateri so uživali droge. Vedo, kdo so, in dolžni so nam kaj povedati. Če ste bili med njimi ali pa ste za to vedeli, pa ničesar rekli, hočem, da zdaj vstanete in poveste, kaj se je zgodilo.« Mutton je odstopil za korak kot napovedovalec na prireditvi in šest krivcev je vstalo. Bili sta dve dekleti, Hellmanova in Yanczerjeva, z zabuhlim solznim obrazom; neki neopazen član Bratovščine po imenu Magner; oba tatova, svetlolasi in hudi z bradico Fu Manchuja; ter odrezava punca v ozkih oblačilih, ki je očitno spadala k njima. Tatova sta bila videti nesrečna in uporna obenem.

Rekla sta, da sta mm-mm-mm. »Kaj? Nisem vaju slišal,« je rekel Mutton. »Rekel sem, da sem se ga zadeval na parkirišču in prekršil pravila,« je izpljunil Fu Manchu.

Fizična luknja je zazijala med nami in prestopniki, ki so se razvrstili ob steni krajevnega centra, nekateri srepeli, drugi jokali, pr-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 62

31.3.2010 13:52:58

ste pa so si vsi zatlačili v žep kavbojk. Počutil sem se kot majhen otrok, ki je ves konec tedna počel trapaste nekoristne reči (med dvema ognjema!), medtem ko so se drugje odvijale resne odrasle zadeve.

Najbolj razburjena je bila Hellmanova. Tudi v vsakdanjih okoliščinah so se ji oči bleščale in malo bolščale, kot bi nanje pritiskala zatrta čustva, zdaj pa se ji je bleščal cel obraz. »Tako mi je žal!« je zatulila pred Muttonom. Solze so ji pod visokim pritiskom brizgnile iz oči in obrnila se je proti ostalim. »Tako mi je žal!« Yanczerjeva je bila majhna punca okroglega obraza, ki je imela navado govoriti čez ramo, sklonjena proč od tebe, kot bi mislila oditi, a si je zaradi tebe premislila. Ramena je imela zdaj obrnjena proti steni. »Tudi meni je žal,« je rekla in nas gledala od strani. »Čeprav se mi hkrati tudi zdi, kaj pa je to takega?« »Skupnost smo, to je takega,« je rekel Mutton. »Lahko počnemo pametne reči, ker nam starši zaupajo. Kadar ljudje prekršijo pravila in to zaupanje spodkopljejo, to prizadene vse člane skupnosti. Mogoče to pomeni konec skupine. Ta konec tedna.« Tatova sta si podajala nasmešek sem in tja. »Zakaj se pa vidva smehljata?« je bevsknil Mutton. »Se vama to zdi smešno?« »Ne,« je rekel svetlolasi in stresel s skoraj belimi kodri. »Se mi pa zdi malce ekstremno.« »Nihče vaju ne sili, da ostaneta v tej sobi. Lahko odideta, kadar koli se vama zdi. Pravzaprav, zakaj res ne odideta. Oba. Cel vikend se nekaj zmrdujeta. Sit sem tega.« Tatova sta se pritrjujoče spogledala in se napotila proti vratom, odrezava punca pa jima je sledila. Tako so ostali Hellmanova, Yanczerjeva in Magner. Vprašanje je bilo, ali naj tudi njih vržejo iz skupine. »Če se mislite v skupini tako obnašati,« je rekel Mutton, »če si tako razlagate zaupanje, zakaj bi vas pravzaprav gledali naslednji teden? Radi bi slišali, zakaj mislite, da bi vam morali še naprej dovoliti, da ste del te skupine.« Hellmanova se je ozrla po nas, s široko odprtimi očmi, moledujoče. Rekla je, da je ne moremo izključiti. Obožuje Bratovščino! Praktično smo ji rešili življenje! Skupina ji pomeni več kot karkoli.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 63

63 ■

31.3.2010 13:52:58

■ 64

Pritlikavka v spranem kombinezonu je ugovarjala: »Če ti je toliko do skupine, zakaj si vanjo pripeljala te zmešance in nas vse spravila v težave?« »Hotela sem jim pokazati, kakšna je Bratovščina,« je rekla Hellmanova in si lomila prste. »Mislila sem, da jim bo koristilo! Žal mi je!« »Glej, ne moreš nadzorovati početja svojih prijateljev,« je rekel Mutton. »Odgovorna si edino zase.« »Pa saj sem tudi jaz zajebala!« je zatulila Hellmanova. »Res je, zato odgovarjaš.« »Ampak saj je zajebala!« je poudarila pritlikavka v kombinezonu. »Kako naj bi 'odgovarjala' za to?« »Tako, da stoji tam in se sooči z vami,« je odgovoril Mutton. »To je zelo težko. Za to rabiš pogum. Ne glede na to, kar vsi skupaj nameravate storiti, hočem, da razmislite o tem, koliko poguma so tile pokazali že s tem, da so ostali v isti sobi kot mi.« Sledila je enourna agonija, med katero smo drug za drugim nagovarjali tri hudodelce in jim govorili, kako se počutimo. Punci sta si vtirali pepel v džins in se poigravali s trdimi zavojčki Winstona.

Otroci so začeli hlipati ob misli, da bi skupino razpustili. Zunaj je škripal gramoz pod kolesi staršev, ki so nas prihajali iskat, vendar pa je procedura v Bratovščini nalagala, da krize rešujemo brez odlašanja, tako da smo še naprej sedeli tam. Hellmanova, Yanczerjeva in Magner so se izmenično opravičevali in nas izzivali: Kaj pa odpuščanje? Nismo sami nikoli kršili pravil?

Vse skupaj me je begalo. Hellmanova je s svojim priznanjem zame postala strašljiva izobčenka, nekakšna marginalka, kakršnih sem se v šoli bal in se jih ogibal, pa vendar je delovala, kot da bo umrla, če več ne bo mogla k Bratovščini. Tudi jaz sem imel skupino rad, vsaj do tistega jutra; si pa vsekakor nisem mogel predstavljati, da bi brez nje umrl. Hellmanova je imela očitno bolj poglobljeno in pristno izkušnjo Bratovščine kot pokorni člani, ki jih je izdala. In Mutton je govoril, kako pogumna je! Ko sem bil na vrsti za besedo, sem rekel, da se bojim, da me starši več ne bodo pustili k Bratovščini, saj tako močno nasprotujejo drogam, ne zdi pa se mi, da bi bilo treba koga izključiti.

Ko smo se prikazali iz krajevnega centra, je bilo že čez poldne in mežikali smo v močno svetlobo. Izključena tatova sta bila pri

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 64

31.3.2010 13:52:58

mizah za piknik, kjer sta si podajala penasto nogometno žogo in se smejala. Sklenili smo, da bomo dali Hellmanovi, Yanczerjevi in Magnerju še eno priložnost, najpomembnejše pa je, je rekel Mutton, da gremo naravnost domov in staršem povemo, kaj se je zgodilo. Vsak od nas je moral prevzeti popolno odgovornost za skupino.

To je bilo verjetno najtežje za Hellmanovo, ki je Bratovščino ljubila toliko, kolikor je bil oče doma neprijazen do nje, in za Yanczerjevo. Ko je njena mama izvedela novico, je zagrozila, da bo poklicala policijo, če Yanczerjeva ne bo šla h gimnazijskemu ravnatelju in zatožila prijatelja, ki ji je mamila priskrbel; ta prijatelj je bil Magner. To je bil teden grozovitih prizorov, vendar pa so se naslednjo nedeljo vsi trije nekako privlekli k Bratovščini.

Le jaz sem še vedno imel problem. Problem so bili moji starši.

Od mnogih rečeh, ki sem se jih v tistih dneh bal – pajkov, nespečnosti, trnkov, šolskih plesov, bejzbolskih žog, višine, čebel, pisoarjev, pubertete, učiteljev glasbe, psov, šolske jedilnice, cenzure, starejših najstnikov, meduz, garderob, bumerangov, priljubljenih punc, visoke skakalnice – sem se verjetno najbolj bal staršev. Oče me ni skoraj nikoli našeškal, kadar pa me je, je bil to bes bogov.

Mama je premogla kremplje, s katerimi mi je pri treh ali štirih letih, ko so me sosedovi otroci po glavi namazali z vazelinom, da bi dosegli nekakšen dojenčkasto briljantinast učinek, kar naprej napadala lasišče med eno in drugo dozo vrele vode, ki mi jo je zlivala na glavo. Mnenja je imela še bolj ostra od krempljev. Z njo preprosto ni bilo pametno češenj zobati. Nikoli si ne bi upal na primer izkoristiti njene odsotnosti in prekršiti pravil ter iti v šolo v kavbojkah, kajti kaj, če bi izvedela? Če bi lahko s starši govoril takoj, bi me morda ponesel zanos z izleta. A sta bila še vedno v Evropi in vsak dan sem bil bolj prepričan, da mi bosta prepovedala hoditi k Bratovščini – in ne le to, name bosta tudi vpila, in ne le to, prisilila me bosta, da skupino zasovražim – dokler nisem pristal v stanju popolne groze, kot bi bil jaz tisti, ki je kršil pravila. Ni minilo dolgo, ko sem se priznanja kolektivnega zločina skupine bal bolj kot česarkoli pred tem.

V Parizu se je šla mama frizirat k Elizabeth Arden in klepetala s Pie Traynor, vdovo znanega igralca bejzbola. V Madridu je jedla odojka v Casi Botin med hordo Američanov, ki so jo s svojo grdoto

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 65

65 ■

31.3.2010 13:52:58

■ 66

spravljali v malodušje, nato pa je naletela na zakonca, ki sta imela v Webster Grovesu železnino in ki sta bila prav tako na počitnicah, in počutila se je bolje. Osemindvajseti oktober je z očetom preživela v kupeju prvega razreda na poti v Lizbono in v popotni dnevnik zapisala: Prijetna 29. obletnica – ves dan skupaj. V Lizboni je prejela letalsko pismo, v katerem izleta Bratovščine nisem niti omenil.

Z bratom Bobom sva čakala na letališču v St. Louisu na noč čarovnic. Ko sta starša prišla z letala, sta bila videti neverjetno športna in svetovljanska in vredna občudovanja. Zalotil sem se, kako se nenadzorovano smehljam. To naj bi bil večer mojega priznanja, a se je zdelo, da bi bilo vpletati Boba lahko nerodno, in šele ko se je vrnil v svoje stanovanje v mestu, sem dojel, koliko teže se bo brez njega soočiti s starši. Ker je Bob navadno prihajal na večerjo ob nedeljah in ker je bila nedelja že čez štiri dni, sem s svojim razkritjem sklenil počakati, dokler se ne vrne. Kaj nisem čakal že dva tedna?

V nedeljo zjutraj je mama omenila, da ima Bob drugačne načrte in da ga ne bo na večerjo.

Razmišljal sem, da sploh nikoli ne bi nič omenil. Ni pa mi bilo jasno, kako naj se vrnem in soočim s skupino. Muke v Shannondalu so skrivnostno učinkovale tako, da sem se čutil z Bratovščino bolj in ne manj intimno povezanega, kot bi nas zdaj družila sramota, tako kot neznanca, ki sta spala skupaj, morda ob prebujanju začutita sočutje do zadrege drug drugega in se zaljubita ravno zaradi tega. Na svoje presenečenje sem odkril, da tako kot Hellmanova ljubim skupino.

Tistega popoldneva sem pri večerji sedel med staršema, ne da bi jedel. »Se počutiš slabo?« je končno rekla mama. »Povedati vama moram nekaj, kar se je zgodilo pri Bratovščini,« sem rekel in upiral pogled v krožnik. »Na izletu. Na izletu jih je šest kadilo dojp.« »Kaj so?« »Dojp? Kaj?« »Kadili so marihuano,« sem rekel.

Mama se je namrščila. »Kdo je bil? Kakšen tvoj prijatelj?« »Ne, v glavnem novinci.«

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 66

31.3.2010 13:52:58

»Oh, aha.« In to je bil ves njun odgovor: nepozornost in pritrditev. Preveč vznesen sem bil, da bi postal in se vprašal, zakaj. Lahko, da se je kaj slabega v zvezi z drogami zgodilo bratoma v šestdesetih, kaj takšnega, v primerjavi s čimer bi se zdelo staršem zaradi mojih prekrškov iz druge roke prav smešno skrbeti.

A mi nihče ni ničesar povedal. Po večerji sem ves lebdeč od olajšanja odjadral k Bratovščini in izvedel, da sem dobil glavno vlogo v farsi Mumbo-Jumbo v treh dejanjih, ki naj bi skupini pozimi prinesla največ zaslužka. Hellmanova je igrala navidezno plašno žensko, za katero se izkaže, da davi ljudi; Magler je igral zlobnega duhovnega učitelja Omahandro; jaz pa sem bil golobradi, ukazovalno živčni študent Dick.

George Benson, pri katerem se je Mutton usposabljal za terapevta, je bil skriti teoretik Bratovščine. V svoji knjigi In potem nastopi radost (Seabury Press 1972) se je Benson norčeval iz domneve, da je ponovno rojstvo »zgolj prelep čudež za pravičneže«.

Vztrajno je zatrjeval, da je »osebna rast« »edini referenčni okvir, v katerem ima krščanska vera v našem sodobnem svetu lahko smisel«. Da bi krščanstvo lahko preživelo v dobi tesnobe in skepse, mora graditi na radikalnosti Jezusove duhovne službe, osrednje sporočilo evangelijev pa je bil po Bensonovi razlagi pomen iskrenosti in soočenja in truda. Jezusov odnos s Petrom je še posebej spominjal na psihoanalitični odnos:

67 ■

Vpogled ni dovolj. Zagotovila drugih niso dovolj. Sprejemanje v trajajočem odnosu, ki zanika prepričanost (ta je navadno tako ali tako lažna), s tem pa trpečega privede do zavedanja svoje potrebe po samooceni in samosprejetju – to prinese spremembo.

Benson je opisal, kako je zdravil neko mladenko z resnimi simptomi hipijevstva – zlorabo drog, promiskuitetnostjo, nezaslišano slabo osebno higieno (v nekem trenutku so ji iz torbice prigomazeli ščurki) – in njen napredek primerjal s Petrovim, ki se je Jezusu sprva upiral, ga potem strašansko idealiziral, potem padel v obup ob misli, da bi se vse skupaj končalo, ter se končno rešil s tem, da je odnos ponotranjil.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 67

31.3.2010 13:52:58

■ 68

Mutton je prvič odšel k Bensonu kmalu po tem, ko je postal pomožni duhovnik. Nenadoma je imel nad najstniki, za katere je skrbel, takšen vpliv, da se je bal, da bi ga lahko začel izkoriščati, in Benson mu je povedal, da se po pravici boji. Muttonu je naročil, naj glasno našteje stvari, ki ga mikajo, tako da bo postalo manj verjetno, da jih uresniči. Bila je nekakšna psihična homeopatija in Mutton je metodo prenesel na sestanke za nadzor nad vodenjem Bratovščine, kjer so s svetovalci vsak teden za zaprtimi vrati v cerkvenem salonu izmenično spravljali drug drugega v zadrego, se cepili proti skušnjavam po zlorabi moči in rešetali osebna vprašanja, da jih ne bi prenašali na otroke. Fotokopije knjige In potem nastopi radost so začele krožiti med svetovalci Bratovščine.

Pristni odnos, kot sta ga poosebljala Jezus in Peter, je postal sveti gral skupine – njena alternativa pasivni preprostosti narkomanskih skupnosti, njen očitek tradicionalnim pastoralnim pojmom »tolažbe« in »spodbude«.

Takoj ko se je začel Mutton po MacDonaldovem samomoru usposabljati pri Bensonu, se je vzdušje v Bratovščini začelo spreminjati. Delno je šlo za kulturno spremembo, saj je hipijevsko gibanje usihalo; delno je šlo za Muttonovo lastno odraščanje, vse manjšo potrebo po sedemnajstletnih pajdaših, vse večje ukvarjanje z zunanjimi strankami. Po shannondalski katastrofi pa več ni bilo večjih kršitev pravil in Bratovščina več ni bila toliko solo projekt ali improvizirano dogajanje kot pa dobro naoljen stroj.

Ko sem začel hoditi v deseti razred, so v najstarejši skupini dajali majhne mesečne plače šestim mladim svetovalcem. Zaradi njih sem se še toliko laže izogibal Muttonu, ki me je imel navado klicati Franzone (to se je rimalo s trombone), kar je bila nekakšna potrditev, da med nama ni pravega odnosa. Svojih težav mu ne bi zaupal nič prej kot svojim staršem.

Po drugi strani pa so bili svetovalci kot starejši bratje in sestre.

Najraje sem imel Billa Symesa, ki je bil leta 1967 ustanovni član Bratovščine. Star je bil malo čez dvajset in študiral je na Ednu.

Ramena je imel kot volovski jarem, čop gost kot konjski rep, za noge pa je potreboval največjo številko čevljev. Bil je dober glasbenik, strastno je napadal jeklene strune akustične kitare. Rad je vkorakal v Burger King in glasno naročil dva hamburgerja brez mesa. Če je izgubljal pri kartah, je vzel karto iz rok, rekel drugim

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 68

31.3.2010 13:52:58

igralcem: »Tole je adut!«, potem pa karto polizal in si jo prilepil na čelo z licem navzven. Pri pogovorih se je rad nagibal proti drugim in bevskal vanje. Rekel je: »Bolje zate, da to rešiš!« Rekel je: »Zdi se mi, da imaš ti problem, o katerem ne govoriš!« Rekel je: »Veš kaj?

Po mojem ne verjameš niti besede tega, kar si mi pravkar rekel!« Rekel je: »Na vsak odpor se bomo odzvali nasilno!« Če si se obotavljal, kadar te je hotel objeti, je odstopil za korak in široko razprl roke in se z dvignjenimi obrvmi zagledal vate, kot bi hotel reči: »Halo? Me misliš objeti, ali kaj?« Če ni igral kitare, je bral Junga, in če ni bral Junga, je opazoval ptice, in če ni opazoval ptic, je vadil taj či, in če si med vadbo prišel k njemu in ga vprašal, kako bi se skušal braniti, če bi ga skušal oropati s pištolo, je z zasanjanimi vzhodnjaškimi gibi pokazal, kako potegneš denarnico iz žepa in jo predaš roparju. Ko je poslušal radio v svojem hrošču, je tu in tam iznenada vzkliknil »Rad bi slišal … Meal Ticket od Eltona Johna!« in plosknil po armaturni plošči. Na radiu se je nato oglasila Meal Ticket.

Nekega konca tedna leta 1975 so se Mutton, Symes in drugi svetovalci udeležili pastoralnih duhovnih vaj, ki jih je priredila Združena Kristusova cerkev. Druščina iz Bratovščine je privršala kot tolpa Apačev, z namenom, da šokira staromodneže, ki prisegajo na držanje za roke in spodbudo, in jih kaj nauči. Uprizorili so nekakšen nadzor in posedli v trdno sklenjen krog, medtem ko je sedemdeset ali osemdeset duhovnikov sedelo okrog njih in jih opazovalo. V tem akvariju se je Mutton obrnil k Symesu in ga vprašal: »Kdaj se boš pa ostrigel?« Symes je bil preveč presenečen in zbegan, da bi odgovoril; njegov čop se mu je zdel zelo pomemben.

Mutton ga je znova vprašal: »Kdaj se boš pa ostrigel?« »Zakaj bi se pa ostrigel?« »Kdaj boš odrasel in postal vodja?« Medtem ko so drugi svetovalci sklanjali glave, spodbujajoči in tolažeči starejši duhovniki pa so jih brez besed opazovali, je Mutton začel napadati Symesa. »Zavezan si družbeni pravičnosti in osebni rasti,« je rekel. »To so tvoje vrednote.« Symes je dobil neumen izraz. »In? Tudi tvoje vrednote so.« »No, in kdo so tisti, ki najbolj potrebujejo tvoj glas? Tisti, ki so ti podobni, ali tisti, ki ti niso podobni?«

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 69

69 ■

31.3.2010 13:52:58

■ 70

»Oboji. Vsi.« »Kaj pa, če se s tem, ko se tako držiš svojega sloga, oviraš pri opravljanju tega, kar je zate najbolj pomembno? Kakšen problem je zate striženje?« »Nočem se ostriči!« je rekel Symes in glas se mu je prelomil. »To je totalno sranje,« je rekel Mutton. »Na kateri fronti bi se rad boril? Bi se rad boril za svojo pobarvano majico in slikarske hlače? Ali pa bi se rad boril za državljanske pravice? Pravice priseljenskih delavcev? Ženske pravice? Sočutje do brezpravnih? Če so te bitke zate pomembne, kdaj boš odrasel in se ostrigel?« »Ne vem –» »Kdaj boš odrasel in sprejel vodilni položaj?« »Ne vem! Bob. Ne vem!« Mutton bi lahko enaka vprašanja postavil sebi.

Bratovščina se je dobivala v krščanski cerkvi že skoraj deset let, cela leta so minila, ne da bi videli sveto pismo, Jezus Kristus si rekel, kadar te je kdo z juho polil po ožganem hrbtu, George Benson pa je, v svojem nadzoru nad Muttonom, hotel vedeti, za kaj gre. Je to krščanska skupina ali ne? Se je bil Mutton pripravljen izpostaviti in priznati, da verjame v boga in Kristusa? Se je bil pripravljen posvetiti duhovni službi? Muttonu so podobna vprašanja zastavljali tudi nekateri svetovalci. Hoteli so vedeti, zaradi koga sta iskrenost in soočenje postala osrednji vrednoti skupine. Zaradi Muttona? Zakaj zaradi Muttona? Kdo pa je on? Če je skupina hotela biti še kaj več kot Mutton in skupina njegovih oboževalcev, kdo je imel torej odgovornost?

Za Muttona je bil odgovor jasen. Če si odmislil Kristusovo božansko naravo, ti je ostal le Kumbaya. Ostalo ti je le Primimo se za roke in bodimo prijazni drug do drugega. Jezusova učiteljska avtoriteta – in vsa avtoriteta, ki so jo imeli Mutton in nasledniki njegovih naukov – je bila v tem, da je imel dovolj jajc za izjavo: »Jaz sem izpolnitev prerokb, jaz sem judovsko darilo človeštvu, jaz sem božji sin,« ter za to, da se je v potrditev dal pribiti na križ. Če tega koraka pri sebi nisi mogel narediti, če se nisi mogel sklicevati na sveto pismo in slaviti obhajila, kako bi se lahko imel za kristjana?

Vprašanje, ki ga je pri nadzoru načel Mutton, je Symesa strašansko razdražilo. Skupina je že imela svoje obrede, liturgije in svete dneve, svoje sveče, svoje pesmi Joni Mitchell, svoje duhovne vaje

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 70

31.3.2010 13:52:58

in pomladanske izlete. Symes je bil osupel, ker Muttona, pri vsem usposabljanju iz Freuda in Junga, ni odbijala otročjost in regresivnost krščanskega obredja. »Kako se imamo lahko za kristjane?« je ponovil in se zabuljil v Muttona. »Hm, kaj če bi poskusili … s tem, da živimo kot Kristus in sledimo njegovim naukom? Le zakaj morami jesti telo in kri nekoga? To je neverjetno primitivno.

Kadar se hočem čutiti blizu bogu, ne berem Korinčanov. Delat grem z revnimi. Vzpostavljam ljubeče odnose. Vključno z mojim odnosom do tebe, Bob.« To je bilo klasično stališče liberalne vere in Symes si ga je lahko privoščil, ker se mu ni bilo treba ponižati, ker mu ni bilo treba biti Jezus pri Bratovščini. Mutton je bil bradati mladi mehanikov sin, ki je pridigal radikalne stvari mladim in zapostavljenim, se družil z liki sumljive morale, pritegnil gručo privrženih učencev, se boril s skušnjavami ega in postal noro priljubljen po krajevnih merilih. Zdaj se je bližal dvaintridesetemu rojstnemu dnevu. Kmalu bo odšel, in želel je doseči, da bi se v skupini osredotočili na vero namesto nanj.

Ker se Symes ni vedel kot ubogljivi Peter, temveč prej kot kljubovalni Jung, je moral na koncu srečanja v nedeljo zvečer leta 1975 neki drugi semeniščnik, rdečelasi nekdanji nepridiprav po imenu Chip Jahn, vstati in se spovedati. Jahnu je bilo devetnajst let, ko ga je Mutton prvič zadolžil za delovni tabor v kraju Bootheel v jugovzhodnem Missouriju. Mesec dni je preživel z otroki, le dve ali tri leta mlajšimi od sebe, se moral znajti s proračunom za hrano, ki so ga v zadnjem hipu prepolovili, moledoval za storže krmne koruze pri okoliških kmetih, se iz njih trudil kuhati enolončnico, začinjeno z koleščki cenene salame. Takrat se je odločil stopiti v semenišče, vendar je še vedno deloval kot razborit mornar, ko se je naslanjal na zid s prekrižanimi rokami in z rokavi, zavihanimi tik nad bicepse; kadar je nagovoril skupino, je navadno le s težavo ohranjal resen obraz, kot da ga dejstvo, da dela v cerkvi, nikoli ne bi nehalo zabavati. Ko pa je zdaj vstal, da bi se spovedal, je bil videti čudno resen. »Rad bi govoril o nečem, kar je zame pomembno,« je rekel.

Dvignil je knjigo, ki se je povešala kot surov zrezek. Ko so v skupini ugotovili, da gre za sveto pismo, je v sobi zavladala nelagodna

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 71

71 ■

31.3.2010 13:52:58

tišina. Nič bolj presenečen ne bi bil, če bi držal izvod Penthousa. »Tole je zame pomembno,« je rekel Jahn.

■ 72

V desetem razredu sem sanjal, da bi me izvolili v svetovalni svet, ki je bil tesno povezana skupina šestnajstih mladincev za obravnavo kršitev pravil, in pomoč svetovalcem pri vodenju najstarejše skupine Bratovščine. Dvakrat letno je skupina na neskritih tekmovanjih v priljubljenosti izvolila osem mladincev za enoletni mandat v svetu in spomladi se mi je zdelo, da imam nekaj možnosti za izvolitev. Končno sem začel rasti; imel sem nova očala z žičnatim okvirjem in dovoljenje, da dvakrat na teden oblečem kavbojke za v šolo. Na neki skrivnostni način – morda je šlo le za to, da so moj obraz v cerkvi bolje poznali – se nisem več čutil kot morebitna družabna smrt. Udeležil sem se preizkusa za jesensko igro Any Number Can Die in bil eden od edinih dveh desetošolcev, ki sta dobila vlogo. Ob nedeljah zvečer, ko je velika skupina razpadla na manjše zaradi določenih vaj, so člani svetovalnega sveta stekli preko sobe, da bi bili v skupini z mano. Govorili so: »Franzen! Rad bi te bolje spoznal, saj se mi zdiš zares zanimiv!« Govorili so: »Franzen, tako sem vesel, da si v tej skupini!« Govorili so: »Franzen! Že par tednov si želim, da bi bila pri čem skupaj, ampak mater, kar preveč priljubljen si!« Takšen občutek opaženosti mi je stopil v glavo. Na lanskem izletu sem kandidiral na svetovalni svet. V nedeljo zvečer se je po tajnem štetju glasov zbrala cela skupina in posedla okrog ene same sveče. Trenutni člani svetovalnega sveta so drug za drugim jemali nove sveče, jih prižigali ob osrednji sveči in stopali v množico, da bi jih izročili na novo izvoljenim članom. Bilo je, kot bi gledali ognjemet; množica je rekla »Ohhh!«, ko so razkrili vsakega novega zmagovalca. Nalepil sem si nasmešek na obraz in se delal, da sem vesel zaradi zmagovalcev. Ko pa so se mi sveče približevale in šle mimo mene in pristale – »Ohhh!« – pri drugih srečnežih, je bilo boleče jasno, koliko bolj priljubljeni in zreli so zmagovalci.

Sveče so dobivali tisti, ki so posedali naokrog v napol nagnjenem, toboganu podobnem objemu, ali ležali na hrbtu in noge v nogavicah naslanjali na bližnje hrbte in ramena, in ki so govorili tako, kot da si resnično prizadevajo za svoje odnose. Tisti, ki so, če se je kakega nedeljskega večera pojavil novinec in deloval izgubljeno,

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 72

31.3.2010 13:52:58

tekmovali, kdo se mu bo prvi predstavil. Tisti, ki so znali pogledati prijatelja v oči in reči Rad te imam, tisti, ki so se znali zlomiti in jokati pred celo skupino, tisti, h katerim je Mutton pristopil od zadaj in jih objel ter se z nosom podrgnil obnje kot kak oče lev, tisti, pri katerih bi moral biti Mutton tak kot Kristus, da jih ne bi imel raje. Morda se mi je zdelo nenavadno, da je skupina, ki je ponujala zavetje pred elitizmom gimnazije, skupina, posvečena služenju odrinjenim, zganjala tak cirkus glede obreda, v katerem so bili za vodje imenovani prav najbolj bistri in samozavestni; vendar pa sta bili dve sveči še brez lastnika, in ena od njiju je zdaj prihajala proti meni, in namesto da bi šla mimo, so mi jo dali v roke, in ko sem hodil proti prednjemu delu sobe, da bi se pridružil novemu svetu in se nasmehnil Bratovščini, ki nas je izvolila, sem lahko mislil le na to, kako srečen sem.

73 ■

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 73

31.3.2010 13:52:58

OSREDNJA LEGA

■ 74

Kortenhof je slišal, da so na neki gimnaziji šaljivci nataknili avtomobilsko gumo na vrh desetmetrskega droga za zastavo kot prstan na prst, in to se mu je zdel impresiven, eleganten in prelep podvig, ki bi ga morali ponoviti tudi na naši gimnaziji. Kortenhof je bil sin odvetnika in premogel je odvetniško neposrednost ter večen krokodilji nasmešek, zaradi katerega je bil zabaven, čeprav malce strašljiv. Vsak dan nas je med odmorom za kosilo vodil ven, kjer smo strmeli v drog za zastavo in poslušali njegova najnovejša razmišljanja o tem, kako bi ga okrasili z gumami, ki vsebujejo jeklo. (Gume z jeklom, je rekel, bodo člani uprave teže odstranili.)

Končno smo se vsi strinjali, da je to vznemirljiv tehnični izziv, vreden vsega časa in energije, ki ga bomo vložili vanj.

Drog, ki je bil visok trinajst metrov, je stal na betonskem odseku poleg glavnega vhoda v gimnazijo – na Selma Avenue. Na dnu je bil predebel, da bi se lahko zlahka potegnili gor, padec z vrha pa bi bil lahko usoden. Nihče od nas ni mogel priti do zložljive lestve, daljše od sedmih metrov. Govorili smo o tem, da bi zgradili nekakšen katapult, kako spektakularen bi bil katapult, vendar pa bi leteče avtomobilske gume gotovo povzročile veliko škodo, če bi zgrešile cilj, sploh pa so policaji po Selmi patruljirali vse preveč pogosto, da bi lahko tvegali, da nas zalotijo s težko opremo, če seveda predpostavimo, da lahko kaj takega sploh zgradimo.

Lestev bi bila pravzaprav lahko kar šola. Streha je bila le slaba dva metra višja kot krogla na vrhu droga in vedeli smo, kako se da priti na streho. S prijateljem Davisom sva se ponudila, da bova zgradila napravo, sestavljeno iz vrvi, škripca in dolge deske, s katero bomo prenesli gumo k drogu in jo spustili nanj. Če Naprava ne bi delovala, lahko poskusimo z lasom ujeti vrh droga, pri čemer bomo za boljšo višino stali na zložljivi lestvi in spustili gumo po vrvi. Če tudi to spodleti, bomo morda z veliko sreče uspeli skupinsko zalučati gumo kot frizbi navzgor in čez.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 74

31.3.2010 13:52:58

Šesterica – Kortenhof, Davis, Manley, Schroer, Peppel in jaz – se nas je zbrala poleg gimnazije nekega petkovega večera v marcu.

Davis je prišel z zložljivo lestvijo, naloženo na streho pinta svojih staršev. Ko je njegov oče videl lestev, je imel Davis doma nekaj težav, vendar pa je, ker je bil pametnejši in manj dobrosrčen od očeta, razložil, da je lestev Manleyjeva. »Da, ampak kaj pa boš z njo?« »To je Benova lestev, oči.« »Vem, ampak kaj pa boš z njo?« »Saj sem ravno povedal! To je Benova lestev!« »Christopher, že prvič sem te slišal. Vedeti hočem, kaj boš z njo.« »Zaboga! Oči! To je Benova lestev. Kolikokrat ti moram še povedati? Benova lestev je.« Če si hotel priti na glavni del strehe, si moral splezati po dolgem, trdnem žlebu mimo glasbenih učilnic, prečkati planjavo katranastega in karamelno rjavega missourijskega gramoza ter se vzpeti po kovinskem stopnišču in goli trimetrski steni. Razen v mojem primeru si se moral tudi ustaviti in me potegniti po trimetrski steni. Od skoka v rasti, ki sem ga doživel prejšnje leto, sem postal višji, težji in nerodnejši, moje roke in ramena pa so ostali enako bedno šibki.

Verjetno nisem ustrezal nobeni predstavi idealnega člana tolpe, vendar pa sem prišel v paketu z Manleyjem in Davisom, svojima starima prijateljema, ki sta bila dobra športnika in sta nadvse rada plezala po javnih stavbah. V nižji gimnaziji je Manley podrl šolski rekord v dvigih na drogu, ko jih je naredil triindvajset. Davis pa je bil obrambni igralec pri nogometu in napadalec pri košarki ter neverjetno prodoren. Nekoč smo na januarskem kampiranju v zapuščenem missourijskem krajinskem parku na tako mrzlo jutro, da smo morali zmrznjene grenivke sekati na pol in jih speči nad odprtim ognjem (bili smo v fazi, ko smo se prehranjevali z ročno pripravljenim sadjem), našli staro avtomobilsko havbo s pritrjeno vlečno vrvjo; nemogoče, nemogoče se ji je bilo upreti. Vrv smo privezali na starega terenca našega prijatelja Lunteja, on pa je z nepremišljeno hitrostjo vozil po nespluženih cestah v parku in za sabo vlekel Davisa, medtem ko sem ga jaz opazoval z zadnjega sedeža. Šli smo kakih šestdeset na uro, ko se je cesta nepričakovano spustila po klancu. Lunte je moral močno zavreti in zaviti v cel sneg, da se ne bi prevrnili, vrv pa se je pretrgala kot bič in Davisa z vrtoglavo hitrostjo zalučala proti vrsti trpežnih

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 75

75 ■

31.3.2010 13:52:59

■ 76

miz za piknik, zloženih v vrsto kot padajoče domine. Ob takšnih trčenjih so ljudje umirali. Nastala je s soncem obsijana eksplozija bleščečega pršiča in zdrobljenega lesa in ko se je sneg polegel, Lunte pa je ustavil vozilo, sem skozi zadnje okno zagledal Davisa, ki je korakal za nama, malce šepajoč in z nazobčanim okruškom mize za piknik v roki. Kot je povedal pozneje, je vpil: »Živ sem! Živ sem!« Uničil je eno od zmrznjenih miz – jo razbil na sto koscev – z gležnjem.

Na streho smo poleg mene zvlekli še lestev, veliko vrvi, dve zlizani gumi in Napravo, ki sem jo zgradil z Davisom. Ko smo se nagibali čez ograjo, smo se droga lahko skorajda dotaknili. Predmet naših fiksacij ni bil oddaljen več kot štiri metre, vendar pa se je prevleka aluminijeve barve ujemala z oblačnim svetlim predmestnim nebom, ki je bilo za njim, tako da ga je bilo nenavadno težko videti. Zdel se je blizu in daleč hkrati, pa oddaljen in zelo dostopen. Šesterica nas je stala tam in se ga želela dotakniti, renčala in vzklikala od želje, da bi se ga dotaknila. Čeprav je bil Davis boljši mehanik, sem bil jaz spretnejši pri prepričevanju, da naj narediva po moje. Posledica tega je bila, da so le redki izdelki sploh delovali. Najina Naprava, kot se je kmalu izkazalo, vsekakor ni imela nobenih možnosti. Na koncu deske je bil grob lesen okvir, ki nikoli ne bi mogel doseči droga, sploh ker je bil dodatno obtežen z gumo; poleg tega je obstajala še bolj temeljna težava v tem, da bi se morala nagibati čez ograjo in močno vleči za težko desko, da bi jo obdržala pod nadzorom, hkrati pa bi jo morala skušati potisniti proti drogu, ki je, kadar je kaj zadelo vanj, nevarno odzvanjal in se majal. Srečo smo imeli, da Naprava ni poletela skozi kakšno okno v nadstropjih pod nami. Skupinska sodba je bila hitra in ostra: navaden drek.

Zasmejal sem se in ponovil: navaden drek. Vendar pa sem stopil ob stran, v grlu me je stiskalo od razočaranja, in stal sem sam zase, medtem ko so drugi preizkušali laso. Peppel se je pozibaval v bokih kot kakšen tekmovalec na rodeu. »Jiii-ha!« »John, stari, daj mi že laso.« »Jiii-ha!« Čez ograjo sem videl temna drevesa Webster Grovesa in še bolj oddaljene luči televizijskega stolpa, ki so označevale meje mojega otroštva. Nočni veter, ki je potegnil čez nogometno igrišče, je nosil

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 76

31.3.2010 13:52:59

vonj po odmrznjeni zimski zemlji, velik bolestni svetovni vonj po tem, da si živ pod nebom. Tako v domišljiji kot v risbah, ki sem jih izrisal s svinčnikom, sem videl Napravo popolnoma delovati. Nasprotje med svetlimi sanjami in popolnim polomom pri izvedbi, obup, v katerega me je to nasprotje pahnilo, je bil recept za zadrego vpričo drugih. Čutil sem se eno z zasramovano napravo. Zeblo me je in hotel sem domov.

Odrasel sem med orodjem in ob očetu, ki je znal izdelati vse, in mislil sem, da tudi sam zmorem vse. Kako težko pa je zvrtati ravno luknjo skozi les? Temu sem se posvetil kar najbolj zbrano in ko se je sveder pojavil na popolnoma napačnem mestu na spodnji strani lesa, sem bil šokiran. Vedno. Šokiran. V devetem razredu sem se namenil izdelati cel teleskop s stojalom vred, ko pa je oče videl, kaj počnem, sem se mu zasmilil in vse je naredil sam. Nažagal je niti v železni cevi za oporo, nalil cement v pločevinko za protiutež, razžagal stari posteljni okvir iz ogljikovega jekla za osnovo stojala in vešče izdelal ležišče za lečo iz galvanizirane kovinske folije, strojnih vijakov in delov plastične škatle za sladoled. Edini del teleskopa, ki sem ga izdelal sam, je bilo držalo za okular, ki tudi edino ni pravilno delovalo, tako da je bilo vse ostalo praktično neuporabno. In tako sem sovražil dejstvo, da sem mlad.

Bilo je že čez eno, ko je Peppel končno vrgel laso dovolj visoko in daleč, da je ujel drog. Nehal sem se kujati in se pridružil splošnemu veselju. A so se takoj pojavile nove težave. Kortenhof je splezal na lestev in potegnil laso kakih trideset centimetrov pod kroglo, kjer pa se je zataknil za škripec in kable za zastavo. Gumo bi lahko na vrh poveznili le, če bi energično potegnili vrv gor in dol:

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 77

77 ■

31.3.2010 13:52:59

Ko pa smo nataknili gumo na vrv, se je ta tako povesila, da ni segla do vrha:

■ 78

Da bi Kortenhof dvignil gumo, je moral močno potegniti za vrv, ob čemer bi, če si stal na lestvi, lahko zlahka poletel čez ograjo. Štirje smo zgrabili za lestev in se uprli v nasprotno smer. Ob tem pa se je divje upognil drog:

Drog, ki več ni bil najnovejši, je zlovešče zaškripal in zapokljal, ko se je nagnil proti nam. Kot ukrivljena ribiška palica je tudi grozil, da bo zanihal in vrgel Kortenhofa čez Selma Avenue kot kakšno vabo. Že spet nam je nekaj prekrižalo načrte. Ob veselju, da bomo videli, kako bo guma podrgnila ob zaželeno kroglo, se je za vsega par centimetrov približala želenemu prodoru in naše muke so postale le še hujše.

Dva meseca prej, okrog svojega petnajstega rojstnega dne, me je prav grdo pustila moja prva punca, Merrellova. Bila je bistra punca iz Bratovščine poskočnih nog v žametnih hlačah in ravnih

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 78

31.3.2010 13:52:59

rjavih las, ki so ji segali do denarnice v zadnjem žepu. (Torbice so bile po njenem prepričanju punčkaste in protifeministične.) Našla sva se na izletu faranov v podeželski hiši, kjer sem svojo spalno vrečo razgrnil v tapecirani omari, v katero sta se poblaznelo počasi pomaknili tudi Merrellova in njena spalna vreča. V mesecih, ki so sledili, sem se s pomočjo Merrellove rešil svojih najbolj nezaslišanih čudaštev in najbolj nadležnih napačnih predstav o dekletih, včasih pa sem jo lahko tudi poljubil. Držala sva se za roke skozi ves moj prvi film z oznako R, Odplavljeno Line Wertmüller, kamor sta celo skupino peljali feministični svetovalki iz Bratovščine iz nekako nejasnih političnih razlogov. (»Seks, a ne očiten,« sem zapisal v dnevnik.) Potem pa je imela Merrellova januarja, morda kot odziv na moje obsesivne težnje, polne roke dela z drugimi prijatelji, tako da se me je začela izogibati. Zaprosila je za prepis na lokalno zasebno akademijo za nadarjene in premožne. Ves zbegan in močno prizadet sem se odrekel temu, kar naj bi se po naukih Bratovščine imenovalo »stagnacija« romantičnih zvez. Čeprav je situacija ob drogu postala brezupna, sta Kortenhof in Schroer še bolj divje potegovala za vrv, ob čemer se je drog majal in tresel, medtem ko sva jima najbolj zaskrbljena med nami – Manley in jaz – govorila, naj nehata. Končno je vrv seveda nekomu ušla iz rok, in vsi smo odšli domov z novo težavo: če bo vrv v ponedeljek zjutraj še vedno tam, bodo v upravi uganili, kaj naklepamo.

Ko smo se naslednjega večera, v soboto, vrnili, smo zlomili ključavnico ob vznožju droga, osvobodili kable za zastavo in skušali razvezati vrv tako, da smo brez uspeha vlekli za kable. Nekoč toga vrv je mlahavo bingljala ob neosvojenem upravnem jamboru, razparani konec pa se je vil v vetru kakih šest metrov nad tlemi. V nedeljo zvečer smo se vrnili z novo ključavnico in izmenično skušali zlesti po predebelem drogu, spet brez uspeha. Večina se nas je tedaj vdala – najbrž smo imeli domače naloge, Schroer pa je bil velik oboževalec Monty Pythona, ki je bil na sporedu ob enajstih – a sta se Manley in Davis še enkrat vrnila v šolo in uspela sneti vrv tako, da sta drug drugega potiskala navzgor in cukala za kable. Na drog sta namestila našo ključavnico; zdaj je bil naš talec.

79 ■

Manleyjevi starši so bili popustljivi, Kortenhofova hiša je bila tako velika, da se je dalo neopazno vstopati in izstopati, večina pa

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 79

31.3.2010 13:52:59

■ 80

nas je imela težave s tem, kako se po polnoči izmuzniti staršem.

Nekega nedeljskega jutra sem po dveh urah spanja prišel na zajtrk in ugotovil, da so starši zlovešče redkobesedni. Oče je na štedilniku pekel vsakotedenska predmašna jajca. Mama se je mrščila; zdaj vem, da najbrž bolj od strahu kot od neodobravanja. Tudi v glasu je imela strah. “Oči pravi, da te je zjutraj slišal vstopiti skozi vrata, ko je bilo že svetlo,« je rekla. »Gotovo je bilo že čez šesto. Si bil kje zunaj?« Dobili! Dobili so me! »Ja,« sem rekel. »Ja, v parku sem bil z Benom in s Chrisom.« »Rekel si, da boš šel zgodaj spat. Ugasnil si luč.« »Ja,« sem rekel in gledal v tla. »Ampak nisem mogel spati, pa rekla sta, da bosta v parku, saj veš, če ne bi mogel spati.« »Kaj za vraga ste pa delali tam tako dolgo?« »Irene,« jo je od štedilnika posvaril oče. »Ne sprašuj, kadar ne preneseš odgovora.« »Samo pogovarjali smo se,« sem rekel.

Občutek, ko te Dobijo: bilo je kot takrat, ko smo z Manleyjem in Davisom nekoč skupaj vdihavali plin iz pločevinke stepene smetane – lebdeči, vrtoglavi občutek, da me je sama površina, moj notranji jaz pa kar naenkrat tako razgaljen in velikanski, da mi je skoraj izrinil zrak iz pljuč in kri iz glave.

Ta občutek povezujem z drvečim zaletom avtomobilskega motorja, nizkim hrumenjem maminega buicka, ko je z alarmantno, neverjetno hitrostjo šinil po dovozu in v garažo. V naravi tega hrumenja je bilo, da sem ga vedno slišal prej, kot sem hotel ali pričakoval. Dobili so me, ko sem užival na samem, navadno v dnevni sobi, med poslušanjem glasbe, in sem moral zbežati.

Naš stereo je bil umeščen v mahagonijevo pobarvano konzolo, kakršne danes prodajajo v trgovinah s ceneno robo. Bil je znamke Aeolian, zvočniki pa so bili skriti za vrati, ki so morala biti na mamino vztrajanje zaprta, kadar je za goste pri večerji prestavila na lokalno postajo z lahko glasbo KCFM; orkestralni aranžmaji skladb Penny Lane in Cherish so se skozi omare prebijali v pritajenem šepetu, okrašene kljuke na vratih pa so brnele od glasov med oglasi, ki so se na KCFM vrstili na vsake pol ure. Ko sem bil sam doma, sem odprl vrata in predvajal lastne plošče, večinoma tiste, ki sta mi jih zapustila brata. V tistih predpankerskih letih sta bili

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 80

31.3.2010 13:52:59

moji najljubši skupini Grateful Dead in Moody Blues. (Moje navdušenje do slednjih je trajalo, dokler nisem v oceni v Rolling Stonu prebral, da njihova glasba ustreza »takšnim, ki šepetajo 'ljubim te' med avanturo za eno noč«.) Nekega popoldneva sem klečal pred oltarjem Aeolian in predvajal še posebej osladen poskus Moodiesov na takšni dušo parajoči jakosti, da sem preslišal mamino avtomobilsko hrumenje. Planila je v hišo in kričala: »Izključi to! Ta grozna rok muzika! Ne prenesem je! Izključi to!« Njene pritožbe niso bile pravične; pesem, ki sploh ni imela nobenih rokovskih ritmov, je ponujala sentimente v slogu KCFM, na primer Ni življenje čudno? / Stran se obrne … Ob tem mi gre na jok. Kljub temu pa sem čutil, da so me Dobili na vso moč.

Avto, ki sem ga raje slišal, je bil očetov avto, cougar, s katerim se je vozil na delo, saj se nikoli ni pojavil nepričakovano. Oče je razumel zasebnost in z odprtimi rokami je sprejemal odličnjaško podobo, kakršno sem mu kazal. Bil je moj racionalni in razsvetljeni zaveznik, močni inženir, ki mi je pomagal vzdrževati okope pred vselej napredujočim maminim morjem. Pa vendar ni bil po svojem temperamentu do mojega najstništva nič manj sovražno nastrojen od nje.

Očeta je stalno mučil sum, da se najstniki vedno nekako izvlečejo: da svojih užitkov ne omejujejo dovolj z vestjo in odgovornostjo. Levji delež njegovega nezadovoljstva sta odnesla moja brata, vendar pa mu je tudi ob meni kdaj pa kdaj prekipelo, ko je izrekal sodbe o mojem značaju. Rekel je: »Pokazal si, da imaš okus za drage stvari, ne pa tudi za delo, s katerim jih je treba zaslužiti.« Rekel je: »Prijatelji so že v redu, vendar pa je preveč, če z njimi preživiš vse večere.« Premogel je dvoumno frazo, ki je ni mogel nehati ponavljati, ko je prišel iz službe in videl, da berem knjigo ali se igram s prijatelji: »Ena sama runda užitka!« Ko sem imel petnajst let, sva si s Hoenerjevo, prijateljico iz Bratovščine, začela poetično dopisovati. Hoenerjeva je živela v drugem šolskem okrožju in neke poletne nedelje je po maši prišla k nam in preživela popoldne z mano. Odšla sva do moje nekdanje osnovne šole in se igrala v blatu: delala majhne blatne ceste, mostove iz lubja in kočice iz vejic na tleh pod drevesom. Sošolci Hoenerjeve so počeli običajne kul reči – pili, eksperimentirali s seksom in z drogami – ki jih sam nisem počel. Bal sem se njene

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 81

81 ■

31.3.2010 13:52:59

■ 82

lepote in suverenosti in bil sem olajšan, ko sem odkril, da imava skupne romantične poglede na otroštvo. Dovolj sva bila stara, da naju ni bilo sram, ker sva se igrala kot majhna otroka, in dovolj mlada, da naju je še vedno potegnilo. Do konca popoldneva sem ji že skoraj zašepetal »ljubim te«. Mislil sem, da je mogoče štiri, ko pa sva prišla k nam, sva videla njenega očeta, ki je čakal v avtu.

Bilo je petnajst čez šest in čakal je že celo uro. »Opa,« je rekla Hoenerjeva.

V hiši me je na mizi čakala hladna večerja. Starši (kar se še ni zgodilo) so pojedli brez mene. Mama se je za hip prikazala in rekla: »Oče ti mora nekaj povedati, preden se usedeš.« Šel sem v kabinet, kjer je imel v naročju odprto aktovko. Ne da bi dvignil pogled, je razglasil: »Ne smeš se več dobivati s Fawn.« »Kaj?« »Pet ur vaju ni bilo. Njenega očeta je zanimalo, kje sta. Moral sem mu reči, da nimam pojma.« »Samo k Clarkovi šoli sva šla.« »Ne boš se več dobival s Fawn.« »Zakaj ne?« »O Kalpurniji se ne sme sumiti,« je rekel. »Zate pa to ne velja.« Kalpurnija? Sumiti?

Pozneje tistega večera, ko se je oče pomiril, je prišel v mojo sobo in mi rekel, da se lahko znova dobim s Hoenerjevo, če želim.

A sem si njegovo neodobravanje že vzel k srcu. Hoenerjevi sem začel pošiljati nespametna in neprijazna pisma ter začel lagati tako očetu kot mami. Njune težave s Tomom leta 1970 so bile konflikt, kakršnemu sem se sklenil izogniti, in Tomova velika napaka je bila po mojem v tem, da se ni znal pretvarjati.

Vse bolj sem ohranjal dve različni verziji samega sebe; uradno, petdesetletnega fanta, in neuradno, najstnika. Prišel je čas, ko me je mama vprašala, zakaj vse moje spodnje majice v višini popka dobivajo luknje. Moja uradna verzija ni imela odgovora; neuradna najstniška jo je imela. Leta 1974 so bile bele spodnje majice z visokim ovratnikom modni samomor, vendar pa je mama prihajala iz sveta, v katerem so bile barvne majice očitno tako moralno sporne kot vodne postelje in ščipalke za džoint, in ni mi jih pustila obleči. Vsako jutro, ko sem odšel od doma, sem si tako potegnil spodnjo majico navzdol, dokler se ovratnika več ni videlo, nato

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 82

31.3.2010 13:52:59

pa sem si jo z varnostno zaponko pripel na spodnje hlače. (Včasih se je zaponka odpela in me zbodla v trebuh, vendar pa sem se vpričo druge možnosti – brez spodnje majice – počutil preveč golega.) Kadar sem se lahko izmuznil, sem šel tudi v fantovsko stranišče in se preoblekel iz kakšne tragično grozne srajce. Mama je imela v svoji varčnosti rada poceni pletene puloverje z visokim ovratnikom, navadno iz poliestra, v katerih sem hkrati deloval kot ubogljiv fantek in kot golfist srednjih let in ki so me grizli v vrat, kot da mi ne bi pustili pozabiti na sramoto, ker jih nosim.

Tri leta, skozi vso nižjo srednjo šolo, je bila moja družabna smrt potrjena na vseh področjih – imel sem velik besedni zaklad, begavo piskav glas, očala z roževinastimi okviri, šibke roke, preveč očitno naklonjenost učiteljev, neustavljivo potrebo po vzklikanju prav nič smešnih besednih iger, skoraj na pamet sem znal J. R. Tolkiena, v kleti sem imel velik kemijski laboratorij, bil nagnjen k temu, da osebno užalim vsako neznano punco, ki je bila dovolj nespametna, da me je nagovorila, in tako naprej – vendar pa je bil pravi vzrok smrti v mojih očeh ta, da mi mama nikakor ni dovolila obleči kavbojk za v šolo. Niti moj stari prijatelj Manley, ki je igral bobne, naredil triindvajset dvigov na drogu in bil v devetem razredu izvoljen za predsednika, si ni mogel privoščiti, da bi se družil z mano.

Pomoč je končno prišla v desetem razredu, ko sem odkril ravno krojene žametne leviske in se po srečnem naključju zvez, ki sem jih imel pri Bratovščini, znašel v središču klike Bratovščine v gimnaziji. Skoraj čez noč se je strah pred odmorom za kosilo spremenil v veselo prehranjevanje pri eni od miz Bratovščine, ki so ji predsedovali Peppel, Kortenhof in Schroer. Celo Manley, ki je zdaj igral konge v skupini z imenom Blue Thyme, je začel hoditi na srečanja Bratovščine. Neke jesenske sobote v prvem letniku me je poklical in vprašal, ali bi šel z njim v nakupovalno središče. Zmenjen sem bil z Weidmanom, s kolegom pri naravoslovju, a sem ga nemudoma črtal in nikoli več se nisva družila.

83 ■

V ponedeljek je Kortenhof pri kosilu radostno oznanil, da je naša ključavnica še vedno na drogu in da zastave niso dvignili.

(Bili smo leta 1976 in na gimnaziji niso bili prav strogi glede patriotskih dolžnosti.) Naslednji korak, je rekel Kortenhof, je očitno

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 83

31.3.2010 13:52:59

ta, da ustanovimo pravo skupino in zahtevamo uradno priznanje.

Tako smo napisali sporočilo Spoštovani, ugrabili smo drog za zastavo. Nadaljnje podrobnosti sledijo.

■ 84

– na hitro sklenili, da se bomo podpisali kot U.N.C.L.E (po televizijski oddaji iz šestdesetih), in ga dostavili v nabiralnik gimnazijskega ravnatelja, gospoda Knighta.

Gospod Knight je bil rdečelas, rdečebrad velikan nordijskega videza. Hodil je nekako postrani in okorno, se pogosto ustavljal, da si je potegnil hlače gor, kadar je stal, pa je bil rahlo sključen; kot nekdo, ki vse življenje posluša manjše od sebe. Njegov glas smo poznali iz splošnih razglasov po zvočniku. Njegove prve besede – »Učitelji, oprostite zaradi prekinitve« – so pogosto zvenele prisiljeno, kot da bi živčno okleval pred mikrofonom, po tistem pa so bile njegove kadence mile in spontane.

Nas šest si je bolj kot vse želelo, da bi nas gospod Knight prepoznal kot sorodne duše, kot akterje izven običajne sfere dijaške neubogljivosti in upravne moči. In ves teden so se naše frustracije postopoma kopičile, saj je gospod Knight ostal odmaknjen, neupogljiv kot drog (ki smo ga v naših dopisih radi omenjali kot njegovo osebno lastnino).

V ponedeljek smo po šoli iz revij izrezali besede in črke: VLJUDNO ZAHTEVAMO, DA NAŠO ORGANIZACIJO URADNO PRIZNATE V TOREK OB 14.30. ZAČNITE Z »UČITELJI, OPROSTITE ZARADI PREKINITVE«. ČE TO STORITE, KOT JE TREBA, BOMO DROG VRNILI V SREDO. U.N.C.L.E.

Fraza »Učitelji, oprostite zaradi prekinitve« je bila Manleyjeva zamisel, nekakšen sunek pod rebra za gospoda Knighta. Manleyja pa je tako kot mene tudi skrbelo, da bo uprava pritisnila na našo skupino, če bomo dobili sloves vandalov, zato smo se tisto noč vrnili v šolo s pločevinko aluminijeve barve in popravili škodo, ki smo jo povzročili na drogu, ko smo s kladivom odstranjevali

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 84

31.3.2010 13:52:59

staro ključavnico. Zjutraj smo sporočilo o odkupnini oddali in ob pol treh vsak v svoji učilnici nespametno upali, da ga bo gospod Knight objavil.

Tretje sporočilo smo natipkali na notni papir, ki je imel na vrhu ogromen napis v barvi avokada – ZDRAVO: Ker smo bratovščina prijaznih fantov, vam dajemo še poslednjo priložnost. In glede na to, da niste ustregli naši prejšnji prošnji, jo ponavljamo. Namreč: uradno priznajte našo organizacijo po javnem ozvočenju ob 14.59, v sredo, 17. marca. Če boste ubogali, vam bomo drog vrnili v četrtek zjutraj.

U.N.C.L.E.

Iz prevleke za blazino in črnega izolirnega traku smo izdelali tudi zastavo skupine U.N.C.L.E. in jo pod krinko noči dvignili na drog. V pisarni gospoda Knighta pa zastave sploh niso opazili, dokler ni Kortenhof nanjo mimogrede opozoril nekega učitelja – nato so poslali ven dva vzdrževalca, ki sta prežagala našo ključavnico in spustila piratsko zastavo – sam pa se za obvestilo ni zmenil. Zmenil se ni niti za četrto sporočilo, v katerem smo mu ponudili dva dolarja v zameno za polomljeno šolsko ključavnico.

Zmenil se ni niti za peto obvestilo, v katerem smo še enkrat navedli svojo ponudbo in ovrgli vsako domnevo o tem, da smo zastavo dvignili v počastitev dneva svetega Patrika.

Do konca tedna smo pritegnili edino pozornost drugih učencev. Na hodnikih je bilo vse preveč tiščanja skupaj in zarotništva, Kortenhof pa je imel vse predolg jezik. Sedmega člana smo sprejeli zgolj zato, da smo si zagotovili njegov molk. Par deklet iz Bratovščine me je trdo privilo: Drog? Stric? Se lahko pridružimo?

Ko so govorice postajale glasnejše, Kortenhof pa je razvil nov načrt za veliko podjetnejši in bolj izstopajoč podvig, smo se sklenili preimenovati. Manley, ki je premogel na pol nesramna, na pol pristna nagnjenja do resnično trapastih šal, je predlagal ime DIOTI. Zapisal ga je in mi ga pokazal. »Anagram besede idiot?« Manley se je zahihital in odkimal. »Notri je tudi tio, kar po špansko pomeni stric, in di, kar pomeni dva. U.N.C.L.E. Dva. Štekaš?«

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 85

85 ■

31.3.2010 13:52:59

»Di-tio.« »Samo pomešano. DIOTI se bolje sliši.« »Bog, je butasto.« Zavzeto, veselo je pokimal. »Vem! Tako butasto je! A ni super?«

■ 86

Na zadnjo soboto v šolskem letu se nas je devet zgnetlo v dva avtomobila, v temnih oblačilih in v temnih oprijetih kapah, z zvitki vrvi v rokah in z nahrbtniki, v katerih so bila kladiva, ključi za odvijanje, klešče, izvijači in prilagojeni tlorisi gimnazije, ko je okrog vogala Selma Anevue zavil policijski avto in vključil svetlobni žarek.

Moj nagonski odziv pri opravkih s policijo, ki se je izoblikoval v letih izvajanja ognjemetov v skupnosti, kjer so bili le-ti prepovedani, je bil steči v temno zavetje najbližje trate. Polovica skupine DIOTI se je razkropila in pritopotala za mano. Že dolgo nisem nepovabljen tekel po temnih tratah. Povsod je ležala rosa in lahko bi naletel na psa, lahko bi se z nogo zataknil ob vratca za kriket.

Obstal sem in se skril v gručo rododendronov, kjer se je skrival tudi Schroer, učenec Monty Pythonov. »Franzen? Si to ti? Neverjeten hrup povzročaš.« V nahrbtniku sem imel poleg orodja še velikonočne sladkarije in zeleno plastično velikonočno travo, pet rimanih štirivrstičnic, ki sem jih natipkal na trden papir, in drugo posebno opremo. Ko se mi je dihanje umirilo, sem zaslišal dihanje motorja policijskega avtomobila v daljavi, mrmrajoč pogovor. Potem pa, razločneje, silovit šepet: »An ban, vsi na plan! An, ban, vsi na plan!« Glas je pripadal Holyokeu, enemu naših novih rekrutov, in sprva nisem razumel, kaj pravi. Na naši ulici smo namesto tega govorili en, ben, zdaj pa ven. »Gre za to,« je zašepetal Holyoke, ko smo mu sledili proti patruljnemu avtu, »da bomo zvezali kljuko na vratih. Na vhodnih vratih Gerri Chopin. K Chopinovim gremo zavezat kljuko na vratih. Vrvi bomo uporabili za zavezovanje. Z orodjem pa bomo odvili tečaje.« »Michael, to nima nobenega –» »Zakaj bi snemali tečaje, če bomo zavezali –» »Živjo!« »Živjo, gospod policist!«

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 86

31.3.2010 13:52:59

Policaj je stal v soju lastnih žarometov, preiskoval nahrbtnike, preverjal osebne dokumente. »Je to vse, kar imaš? Izkaznica za knjižnico?« »Da, gospod.« Pogledal je Peppelu v nahrbtnik. »Kaj ti pa bo tako dolga vrv?« »To ni dolga vrv,« je rekel Peppel. »To je več kratkih vrvi, zvezanih skupaj.« Zavladala je kratka tišina.

Policaj nas je vprašal, ali nam je jasno, da je ura že čez eno. »Da, vemo, da je,« je rekel Manley, stopil naprej in zravnal ramena. Imel je odkrit nastop, katerega ironične votlosti očitno ni mogel zaznati noben odrasel, edino kolegi. Učitelji in mame se Manleyju niso mogli upreti. To je vsekakor veljalo za mojo mamo, kljub temu, da je imel Manley lase do ramen. »No, kaj počnete zunaj tako pozno?« Manley je sklonil glavo in priznal, da smo se namenili Chopinovim zavezati vrata. Z glasom je kazal, da zdaj, za razliko od petih minut nazaj, vidi, kako otročja in negativna zamisel je bila to. Trije ali štirje, ki smo stali za njim, smo pokazali na Chopinovo hišo. Tamle je Chopinova hiša, smo rekli.

Policaj je pogledal k vratom. Videti je bilo, da nas je kar precej, tako kot vrvi in orodja, če mislimo zavezati ena sama vrata, in manj kot sto metrov smo bili oddaljeni od gimnazije med najboljšo sezono za lumparije. Bilo pa je leta 1976 in bili smo beli in trezni. »Pojdite domov spat,« je rekel.

Patruljni avto je sledil Kortenhofovemu enoprostorcu k njemu domov, kjer smo se v njegovi sobi odločili, da nocoj ne bomo še enkrat poskusili. Če počakamo do torka, lahko vse skupaj izpeljemo še bolje. Lahko povemo, sem rekel, da opazujemo nenavadno razporeditev zvezd ob planetu Marsu, in da orodje potrebujemo zato, da sestavimo teleskop. Vztrajal sem pri tem, da so si vsi zapomnili izmišljeno ime izmišljene zvezde: NGC 6346.

Na srečo je bilo nebo v torek zvečer jasno. Davis je od doma pobegnil tako, da je skočil skozi okno. Schroer je prespal pri Peppelu in skupaj z njim porinil avto dovolj daleč, da ni nihče slišal, ko sta ga vžgala. Manley je kot ponavadi skočil v očetovega opla in se z njim pripeljal k meni, jaz sem splezal skozi okno svoje sobe

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 87

87 ■

31.3.2010 13:52:59

■ 88

in potegnil dele dotlej neuporabnega teleskopa iz grmovja, kamor sem jih skril. »Gledali bomo Mars v konjunkciji z NGC 6346,« je zdrdral Manley. Čutil sem se malce krivega, ker sem takole zlorabil astronomijo, vendar pa je bilo v mojem odnosu do narave vedno nekaj dvomljivega. Uradni petdesetletnik je z užitkom bral o znanosti; neuradni najstnik se je zanimal v glavnem za teatralnost. Vendar pa sem se pri praktičnem delu osredotočal le na izvedbo. Hrepenel sem po tem, da bi v roke dobil košček čistega selena ali rubidija, kajti le kdo drug je še imel doma čisti selen ali rubidij? Če pa kemikalija ni bila redka, barvita, vnetljiva ali eksplozivno reaktivna, je ni imelo smisla ukrasti iz šole. Oče, moj racionalni zaveznik, ki se je z mamo po lastnih besedah poročil zato, ker »je znala dobro pisati, jaz pa sem mislil, da so takšni sposobni vsega«, in ki je vse od takrat zatiral njeno romantično naravo, me je spodbujal, naj bom znanstvenik, in me odvračal od pisanja izmišljij. Nekoč mi je za božič kupil pravo laboratorijsko polico in nekaj časa sem užival v predstavi, da bi se temu resneje posvetil. Moj prvi in zadnji poskus je bil izolirati »čisti najlon« tako, da sem v žarilnem lončku stalil košček najlonk. Ko sem se usmeril k astronomiji, sem bil znova srečen, dokler sem bral knjige, vendar pa so bili v njih natisnjeni dnevniki amaterskih zvezdogledov, katerih urejenosti nisem mogel slediti niti minuto. Hotel sem le gledati lepe reči.

Ko sem se z Manleyjem vozil po ulicah duhov v Webster Grovesu, sem bil ganjen iz istega razloga kot v otroštvu, ko me je ganil sneg, ker je naredil navadne površine tako praznične. Dolge vrste temnih hiš, ki so jim v oknih medlo odsevale ulične svetilke, so bile nepremične kot vitezi, ki spijo zaradi uroka. Bilo je prav tako, kot sta obljubljala Tolkien in C. S. Lewis: drugi svet je v resnici obstajal. Cesta, prosta avtomobilov in izginjajoča v daljni meglici, je resnično segala v neskončnost. Kadar ni nihče gledal, bi se lahko dogajale nenavadne reči.

Na strehi gimnazije sta Manley in Davis zbirala vrvi, po katerih bi se lahko spustila po zunanjih stenah, medtem ko sta se Kortenhof in Schroer napotila proti telovadnici, kjer sta nameravala vstopiti skozi visoko okno in splezati navzdol po enem od zloženih trampolinov. Preostali člani DIOTI-ja so se spustili skozi stropno

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 88

31.3.2010 13:52:59

loputo, mimo prostora med stropom in streho ter ven skozi skladišče biološkega oddelka.

Na naših tlorisih je bilo prikazano, kje se nahaja kakih trideset zvoncev, ki smo jih odkrili pri podrobni preiskavi šole. Zvonci so bili večinoma veliki kot polovica kokosovega oreha in nameščeni na hodnikih. Med odmorom za kosilo smo spodbujali Kortenhofa, ki je z enega od zvoncev odvil pokrov in ga utišal tako, da je snel kembelj – kot svinčnik debel kovinski valj, prevlečen z grafitom – iz elektromagnetnega ohišja. Dve dvojici sta se zdaj napotili onesposobit druge zvonce in zbirat kemblje.

Jaz sem z listki deloval sam. Na hodniku v drugem nadstropju je bila v višini kolen med dvema omaricama neskončno zanimiva luknjica s kovinskim pokrovčkom. Vodila je v zakotna šolska skrivališča. Z Manleyjem sva brezdelne minute pogosto preživljala tako, da sva govorila vanjo in čakala odgovore.

V svojem domačem laboratoriju sem tesno zvil enega od listkov, ga z Bunsenovim gorilnikom zapečatil v epruveto, nanjo pa prilepil kratko vrvico. To ampulo sem zdaj spuščal skozi malo odprtino, dokler mi ni izginila izpred oči. Nato sem vrvico privezal na tečaj kovinskega pokrovčka in ga zaprl. Na listku je bila šaljiva štirivrstičnica:

89 ■

Na dnu rolet je še ena sled.

Poglejte v sejno sobo poleg knjižnice (Vsem na vpogled.)

V roletah je bila še ena šaljiva pesmica neenakomernega ritma, ki sem jo tja nastavil med poukom: Sled je tam za ploščo, ki gleda na zahod, kjer ob sobi tri šest pet požarni je izhod.

Zdaj sem šel k požarnim vratom in z njih odvil zaščitno ploščo in na les pod njo prilepil še en listek:

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 89

31.3.2010 13:52:59

In zdaj te od odkritja loči le še knjižna sled.

Knjigo o zvončkih si poglej, šifra: sedem osem devet.

■ 90

Še nekaj štirivrstičnic je bilo skritih na zasilni luči, zvitih v platno za grafoskop in zataknjenih v knjigo Klubi naše šole v knjižnici. Čeprav bi se nekatere dalo še izbrusiti, se nobenemu niso zdele ravno sranje. Moj namen je bil začarati šolo za gospoda Knighta, narediti stavbo za hip nenavadno in polno možnosti, kot nekakšno darilo zanj; in ravno sem začel ugotavljati, da se da to storiti s pisanjem.

V prejšnjih dveh mesecih so učenci fizike iz petih gimnazijskih razredov napisali in uprizorili farso o Isaacu Newtonu Figova zveza. Pisateljskemu odboru sem sopredsedoval s Siebertovo, lepo punco iz višje gimnazije, do katere sem kmalu razvil močne občutke stagnacije. Siebertova je bila športni tip, nosila je kombinezon in obvladala kampiranje, bila pa je tudi umetnica, ki je brez težav risala in pisala in imela roke popackane od oglja in akrilnih barv, pa tudi privlačna ženstvena punca, ki se je vsake toliko sprostila in oblekla krilo z visokim pasom. Hotel sem jo v celoti in zameril drugim fantom, ki so hoteli kateri koli njen del. Našo igro so tako toplo sprejeli, da je ena od učiteljic angleščine predlagala, naj jo s Siebertovo poskusiva objaviti. Tako kot mi je šlo v nižji gimnaziji vse narobe, mi je naenkrat šlo vse kot po maslu.

Malo pred tretjo se je DIOTI znova zbral na strehi s plenom: petindvajset kembljev in pet kovinskih ohišij, ki so jih drzno odvili z večjih zvoncev, pritrjenih na visoke stene. Kemblje smo zvezali skupaj z rožnatim trakom, napolnili največje ohišje s plastično travo in z velikonočnimi slaščicami, namestili kemblje in manjša ohišja v travo ter vse skupaj shranili v prostor med stropom in streho. Ko smo se nato vrnili domov, sta jo Peppel in Schroer odnesla najslabše, ko sta Peppelov avto vzvratno porinila po klancu in na dovoz. Sam sem se v hišo splazil manj previdno kot ponavadi. Ni mi bilo kaj dosti mar, če me Dobijo; za spremembo sem imel nekaj, česar mi niso mogli vzeti.

In ko sem se čez štiri ure vrnil v šolo in jo zagledal tako polno po tistem, ko sem jo videl tako prazno: to je bila napoved trenut-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 90

31.3.2010 13:52:59

ka, ko v dnevni svetlobi zagledaš oblečeno osebo, s katero si gol preživel noč.

In potem tista tišina, ob osmih in petnajst, ko bi moralo zvoniti, a ni: ta tiha preobrazba običajnega, ta zvok ploska ene roke, ta čudovita odsotnost je bila kot poezija, ki sem se jo hotel naučiti pisati.

Konec prve ure se je po zvočnikih oglasil učiteljičin glas, ki je izjavil, da so zvonci pokvarjeni. Pozneje tistega dopoldneva je učiteljica začela napovedovati ne le čas, temveč, prav nenavadno, tudi temperaturo. Poletna vročina se je zlivala skozi odprta okna in brez običajnega drdranja zvonca, ki je spominjalo na zaporniško dvorišče, so se množice na hodnikih zdele razpuščene, začetki in konci ur pa zabrisani.

Manley je med kosilom prinesel veselo novico: razlog, da gospod Knight ne opravlja najav osebno, je bil ta, da išče sledi. Manley je vohunil za njim v drugem nadstropju, kjer je škilil v luknjico. Kljub domačnemu tonu, ki smo ga uporabljali zanj, pa si je le nekaj članov skupine DIOTI, med katerimi zagotovo nisem bil tudi sam, z gospodom Knightom v življenju izmenjalo kako besedo. Bil je idealna, oddaljena, dobrohotna, absurdna avtoriteta in doslej je bila predstava, da bi se lahko prišel igrat z nami, zgolj hipotetična.

Edina temna točka tega dne je bila, da moja Naprava spet enkrat ni delovala. Davis me je po šoli poklical in sporočil, da je steklena ampula ušla gospodu Knightu v luknjico. Prebrisana učiteljica angleščine, prav tista, ki je menila, da bi morali igro objaviti, je Davisu v zameno za izgubljeno sled obljubila anonimnost. Zrecitiral sem sled po telefonu in naslednje jutro so zvonci spet delovali.

Kortenhof, ki si je natisnil dvesto nalepk DIOTI, je sredi belega dne s Schroerjem odšel ven in jih nalepil na vse odbijače avtomobilov učiteljev in drugih zaposlenih.

91 ■

Tisto poletje se je moja sestrična Gail, tetina in stričeva edinka, ubila za volanom svojega avtomobila v Zahodni Virginiji. Mamina mama je za boleznijo jeter umirala v Minneapolisu, jaz pa sem se začel zlovešče zavedati, da je na planetu petdeset tisoč jedrskih konic, od katerih jih več deset cilja na St. Louis. Mokre sanje so se mi zdele apokaliptične, kot bi mi trgali življenjsko pomembne

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 91

31.3.2010 13:52:59

■ 92

organe. Neke noči me je prebudil močan grom in prepričan sem bil, da je konec sveta.

To je bilo najprijetnejše poletje v mojem življenju. »Ena sama runda užitka,« je govoril oče. Uročila sta me Robert Pirsig in Wallace Stevens in začel sem pisati pesmi. Čez dan sva s Siebertovo v formatu super-8 snemala in montirala kostumsko dramo z Davisom in Luntejem, ponoči pa sva na steno v gimnaziji slikala roussaujevsko džunglo. Še vedno sva bila le prijatelja, a je bil vsak večer, ki sem ga preživel z njo, večer, ki ga ni preživela z drugimi fanti. Ko je julija na svoj rojstni dan odhajala od doma, smo jo trije naskočili od zadaj, ji zavezali oči, zvezali zapestja in jo položili na zadnji sedež Luntejevega avta. Na obrežju reke pod obvoznico smo pripravili zabavo presenečenja in na vse bolj žalostna vprašanja Siebertove – »Jon? Chris? Fantje? Ste to vi?« – nismo odvrnili ničesar, dokler ni šel Lunte sedemdeset na uro tam, kjer je bila omejitev petdeset. Policaj, ki nas je ustavil, je naročil, naj ji odvežemo oči. Ko jo je vprašal, ali nas pozna, se je videlo, kako razmišlja o različnih možnostih, preden je rekla da.

Avgusta je Siebertova odšla na kolidž, tako da sem jo lahko poveličeval na daljavo, se z njo sporazumeval v glavnem pisno, vlagal energijo v nove gledališke projekte in se neobvezno dobival z neko drugo. Pozno jeseni je neki založnik odkupil Figovo zvezo za sto dolarjev, jaz pa sem staršem povedal, da bom pisatelj. Tega nista rada slišala.

Začel sem pisati dnevnik in ugotavljati, da za izkušnjo bednosti ne potrebujem šole. Neznosno zadrego sem si lahko pričaral kar na samem v sobi, preprosto tako, da sem prebral, kar sem prejšnji dan zapisal v dnevnik. Na njegovih straneh so se zvesto odražale moja narejenost, patetičnost in nezrelost. Ko sem ga bral, sem si obupno želel, da bi se spremenil, da bi zvenel manj idiotsko. Kot je v In potem nastopi radost poudaril George Benson, je izkušnja rasti in samouresničevanja, celo ekstatičnega veselja, naravni proces, enako dostopen tako vernikom kot nevernikom. In tako sem napovedal zasebno vojno stagnaciji in se na samem zaobljubil k osebni rasti. Pristni odnos, ki sem si ga želel zdaj, je bil odnos do popisanega lista.

Nekega nedeljskega večera je skupina pri Bratovščini izvedla vajo, med katero se je po cerkvenem prostoru za srečanja razpo-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 92

31.3.2010 13:52:59

redila v neprekinjeno vrsto. En kot dvorane so določili za srce, nasprotnega za možgane. Kot bi lahko vsakdo predvidel, je večina skupine stekla v kot srca in se strnila v toplo in objeto množico.

Veliko manjša skupina, v kateri je bil tudi Symes, se je razpršila po središču neprekinjene vrste. Tam daleč v kotu možganov, brez koga drugega v bližini, sva z Manleyjem stala z ramo ob rami in kljubovalno strmela v srčneže. Nenavadno je bilo, da sem se imel za možgane, ko pa je bilo moje srce polno ljubezni do Manleyja. Še več kot nenavadno: bilo je strašljivo.

Prvi podvig, ki smo ga z DIOTI izvedli v novem letu, je bil ta, da smo poslikali rjuho za dvojno posteljo in jo razpeli preko glavnih šolskih vrat tistega jutra, ko je prišel izvest šolsko inšpekcijo akreditacijski odbor severno osrednje zveze. Sestavil sem Napravo iz dveh vzvodov iz kovinske folije, škripca in vrvi, ki je bila speljana čez streho in je bingljala ob dvoriščnem oknu v tretjem nadstropju. Ko smo v ponedeljek zjutraj potegnili za vrv, se ni zgodilo nič. Davis je moral ven, splezati na streho vsem na očeh in ročno odviti prapor. Na njem je pisalo SEVERNO-SREDNJA ZVEZA, DIOTI VAM IZREKA DOBRODOŠLICO. Pozimi so podskupine pri DIOTI izvedle nekaj stranskih podvigov. Meni so ležali prizori s kostumi in s plastičnimi pištolami.

Davis in Manley sta kar naprej plezala po hišah in se ob sobotah zvečer navadno vzpela z zvonika edenskega semenišča na strehe Washingtonove univerze, od tam pa v kuhinjo prezbiterijanske cerkve, kjer so bili vsiljivcem na voljo sveže pečeni nedeljski piškoti.

Za glavni spomladanski podvig smo si kot žrtev izbrali eno mojih najljubših učiteljic, gospo Wojak, ker je imela sobo sredi drugega nadstropja z zelo visokim stropom in ker nam je prišlo na ušesa, da podcenjuje skupino DIOTI. V sredo zvečer nas je devet potrebovalo štiri ure, da smo iz tridesetih učilnic odnesli mize, jih znosili dol in po hodnikih ter jih od tal do stropa natlačili v sobo gospe Wojak. V nekaterih učilnicah so bili prečni tramovi, po katerih sta lahko splezala Manley in Davis. Da smo lahko prišli v druge, smo z vrat zbornice odstranili tečaje in uporabili ključe, ki so jih učitelji navadno puščali v predalčkih za pošto. Ker sem bil star tudi petdeset let, ne le sedemnajst, sem zahteval, da vzamemo tudi maskirni trak in flomastre ter mize pred selitvijo označimo s

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 93

93 ■

31.3.2010 13:52:59

■ 94

številkami učilnic, tako da jih bo laže postaviti nazaj. Kljub temu mi je bilo hudo, ko sem videl, kakšen strašanski nered smo naredili v sobi gospe Wojak. Ker sem pomislil, da bi se lahko počutila, kot da preganjamo samo njo, sem ji na tablo napisal OSREDNJA LEGA. To je bilo edino, kar sem tisto pomlad napisal za skupino DIOTI. Nič več mi ni bilo mar za gospoda Knighta; pomembno je bilo samo delo.

Med maturantsko slovesnostjo je na nogometnem igrišču direktor vseh šol povedal zgodbo o mizah in oznake na maskirnem traku navedel kot dokaz »novega duha odgovornosti« med današnjo mladino. DIOTI je poslovilni prapor, pobarvan v šolske barve, skril v podstavek tabele za rezultate, vendar pa se Naprava, ki sem jo izdelal za njegovo spuščanje, med poskusi prejšnjo noč ni obnesla in budni šolski uradniki so vrv za spuščanje prerezali, še preden jo je Holyoke, zamaskiran v ribiško opremo in sončna očala, lahko prišel potegnit. Po slovesnosti sem hotel staršem povedati, da je stvar uradna: jaz sem bil avtor novega duha odgovornosti med današnjo mladino. Seveda pa nisem mogel in tako tega nisem storil.

Pričakoval sem, da bom tistega poletja začel piti in seksati. Siebertova se je sama vrnila s kolidža (njeni so se preselili v Teksas) in na zofi njene babice v dnevni sobi sva se že šla malo poštenega stagniranja. Zdaj se je Lunte s starši odpravljal na dvomesečno kampiranje, Siebertova pa naj bi jim čuvala hišo. Dva meseca bo v hiši vsako noč sama.

Oba sva si našla službo v mestu, prvega petka pa se ni prikazala na kosilo, za katero sva se dogovorila. Ves popoldan sem se spraševal, ali morda ne nastopam preveč odločno – tako kot pri Merrellovi. Ko pa sem zvečer večerjal s starši, je k nam prišel Davis in prinesel novico: Siebertova je z zlomljenim hrbtom ležala v bolnišnici St. Joseph. Noč pred tem je prosila Davisa, naj jo pelje na vrh zvonika edenskega semenišča, kjer je padla z desetmetrskega žleba. Šlo mi je na bruhanje. Pa vendar je bila že takrat, ko sem se trudil prebaviti novico, moja največja skrb ta, da so moji starši novico izvedeli neposredno, ne da bi jo sam prej prilagodil. Počutil sem se, kot bi me skupaj z vsemi prijatelji Dobili na nov, stra-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 94

31.3.2010 13:52:59

šansko močan, nepovraten način. Ko je mama poslušala Davisa, si je nadela najbolj neusmiljeno namrščen izraz. Vedno je imela raje uglajenega Manleyja kot nerodnega Davisa, Siebertova pa se ji prav tako ni zdela kaj prida. Zdaj je bilo njeno neodobravanje jasno vidno in dokončno. Oče, ki mu je bila Siebertova všeč, je bil skoraj do solz razburjen. »Ni mi jasno, kaj sta počela na strehi,« je rekel. »Hja, no, mislim,« je poklapano rekel Davis, »v bistvu še ni bila na strehi. Jaz sem bil na strehi, pa sem ji hotel dati roko in, no, pomagati.« »Ampak za božjo voljo, Chris,« je zavpil oče. »Zakaj sta sploh lezla na streho edenskega semenišča?« David je bil videti malce razpenjen. Prav je storil, ker mi je novico sporočil osebno, zdaj pa so se moji starši za nagrado spravljali nanj. »Hja, no, mislim,« je rekel, »sinoči me je poklicala, ne, in hotela, da jo peljem na vrh zvonika. Hotel sem uporabiti vrv, ampak ona zna dobro plezati. Ni hotela vrvi.« »Z zvonika je lep razgled,« sem poskusil. »Vse naokrog lahko vidiš.« Mama se je strogo obrnila k meni. »Si bil ti tam gori?« »Ne,« sem rekel, kar je bilo slučajno res. »Vsega skupaj sploh ne razumem,« je rekel oče.

Ko sva se z Davisom v njegovem pintu peljala v Eden, je rekel, da je splezal na žleb pred Siebertovo. Žleb je bil trden in dobro pritrjen na steno in Siebertova mu je zlahka sledila, dokler nista prišla do vodoravnega žleba. Če bi samo iztegnila roko, je rekel Davis, bi lahko segel s strehe in jo potegnil gor. A jo je očitno zgrabila panika in še preden ji je lahko pomagal, je zavila z očmi, roke so ji omahnile za glavo in padla je naravnost dol, osem metrov globoko, ter na trati semenišča pristala na hrbtu. Udarec, je rekel Davis, je bil grozljiv. Ne da bi pomislil, ne da bi se sploh spustil po žlebu, je skočil deset metrov globoko in padec ublažil z obratom, ki ga je vadil pri manjših skokih. Siebertova je ječala. Stekel je in pobobnal po prvem razsvetljenem oknu in vpil, naj pokličejo rešilca.

Trava pod žlebom ni bila tako poteptana, kot sem mislil, da bo.

Davis je pokazal na točko, kjer so reševalci položili Siebertovo na togo paleto. Prisilil sem se, da sem pogledal žleb. Večerni zrak v Edenu je bil nerazumljivo mil in blagodejen. Na sveže olistanih

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 95

95 ■

31.3.2010 13:52:59

■ 96

drevesih se je oglašala pesem ptic ob mraku, v gotskih oknih so se prižigale protestantske luči. »Od tam gor si skočil?« sem rekel. »Ja, res je bilo trapasto.« Izkazalo se je, da je imela Siebertova srečo, ker je pristala na hrbtu. Dve vretenci je imela počeni, živci pa so bili nepoškodovani. Šest tednov je bila v bolnišnici in vsak večer sem jo šel obiskat, včasih z Davisom, pogosteje pa sam. S prijateljem kitaristom sva pisala pesmi navdiha in ji jih prepevala med nevihtami. Vse poletje je bilo temno. Poležaval sem na Luntejevi biljardni mizi z rumom, Löwenbräuom, ginom in z robidovim vinom v želodcu ter gledal strop, kako se vrti. Nisem sovražil sebe, sovražil pa sem puberteto, sovražil že samo besedo. Avgusta, po tem, ko so starši Siebertovo odpeljali v Teksas z okorno opornico za telo in z veliko količino protibolečinskih tablet, sem se dobil s punco, s katero sem hodil spomladi. Sodeč po mojem dnevniku sva se ob pobotanju odlično zabavala. ...

V puberteti najbolj uživaš, če ne poznaš zadrege, vendar pa je zadrega žal eden njenih glavnih simptomov. Tudi kadar se ti dogaja kaj pomembnega, tudi kadar se ti srce lomi ali poskakuje od veselja, tudi kadar si ves zatopljen v izgradnjo temeljev osebnosti, pridejo tisti trenutki, ko se zaveš, da to, kar se dogaja, ni resnična zgodba. Razen če dejansko ne umreš, je resnična zgodba še pred tabo. Že samo to, ta kruta kombinacija zavedanja in nepomembnosti, ta vgrajena votlost, dovolj pripomore k tvojemu besu. Beden si in sram te je, če ne verjameš, da imajo tvoje pubertetniške težave kakšno težo, neumen pa si, če verjameš. To je bila zanka, ki smo je bili za petnajst mesecev čudežno rešeni zaradi poigravanja z gospodom Knightom, ker smo nekaj tako zelo brezzveznega jemali tako zelo resno.

A kdaj se začne resnična zgodba? Pri petinštiridesetih sem skoraj vsak dan hvaležen, ker sem kot odrasel takšen, kot sem si želel biti pri sedemnajstih. V telovadnici si krepim roke; z orodjem sem postal kar spreten. Hkrati pa skoraj vsak dan izgubljam bitke s sedemnajstletnikom, ki je še vedno v meni. Za kosilo pojem pol škatle piškotov, pretiravam s televizijo, na hitro sklepam moralne

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 96

31.3.2010 13:53:00

sodbe, po mestu hodim v raztrganih kavbojkah, ob torkih zvečer pijem martini, strmim v oprsje na reklami za pivo, kot nekul označim vsako skupino, ki ji ne morem pripadati, čutim potrebo po tem, da bi s ključem praskal po range roverjih in jim rezal gume, pretvarjam se, da ne bom nikoli umrl.

Ta zanka, problem zavedanja, pomešanega z ničem, nikoli ne izgine. Nikoli ne nehaš čakati, kdaj se bo začela prava zgodba, saj je edina prava zgodba nazadnje ta, da umreš. Vseskozi pa se pojavlja gospod Knight: gospod Knight kot bog, gospod Knight kot zgodovina, gospod Knight kot vlada ali usoda ali narava. In igra umetnosti, ki se začne kot potegovanje za pozornost gospoda Knighta, te nazadnje zvabi k temu, da se z njo ukvarjaš zaradi nje same, z resnostjo, ki te poplača in je poplačana s svojo temeljno neuporabnostjo.

Za neizkušenega prišleka s Srednjega zahoda se je kolidž na hitro živečem vzhodu izkazal kot ponovitev nižje gimnazije. Uspelo se mi je spoprijateljiti z nekaj podobno osamljenimi srci, vendar pa so bili edini podvigi, pri katerih sem sodeloval, odkrito sadistični – obmetavanje priljubljene punce s kockami želeja in dvig dvoinpolmetrske ograje v spalnico bradatega študenta mednarodnih študij. Manley in Davis nista bila videti nič kaj srečnejša na svojih šolah; veliko sta kadila travo. Lunte se je preselil v mestece Moscow v Idahu. Holyoke, ki je bil še vedno član skupine DIOTI, je organiziral sklepni podvig, pri katerem so učilnico do pasu napolnili z zmečkanimi časopisi.

Siebertova se je naslednjega poletja vrnila v St. Louis, hodila brez bolečin, se oblačila kot Annie Hall in z mano sodelovala pri pisanju farse o policijskem inšpektorju v kolonialni Indiji. Moja čustva do nje so bila pubertetniška godlja v slogu ljubi-in-premisli, zaobljubi-se-in-misli-tudi-na-druge-možnosti. Manley in Davis sta me za rojstni dan, na zadnje poletno jutro, peljala na zajtrk.

Pobrala sta me z Davisovim avtom, kjer sta imela tudi belo palico, Davisovega zaostalega španjela Goldija in plavalna očala, ki sta jih pomočila v črno barvo. Pozvala sta me, naj si nadenem očala, potem pa sta mi dala palico in Goldija na vrvici in me peljala v restavracijo, kjer sem ju zabaval tako, da sem pojedel porcijo palačink kot slepec.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 97

97 ■

31.3.2010 13:53:00

■ 98

Po zajtrku smo Goldija odložili pri Davisu in se šli vozit po obvoznici v žgoči avgustovski vročini. Ugibal sem, da smo najbrž namenjeni k znamenitemu oboku na rečni obali, in res smo bili.

Igrivo sem trkal po obokovi podzemni dvorani in sluh se mi je ostril iz minute v minuto. Davis je kupil vstopnice za zgornje nadstropje oboka, Manley pa me je spodbujal, naj se dotaknem Remingtonovega bronastega kipa, vzpenjajočega se konja. Za nama se je ostro oglasil neki moški: »Prosim, ne dotikajte se – Oh. Oh. Oprostite.« Odmaknil sem roke. »Ne, ne, prosim, kar daj. Originalni Remington je, ampak kar dotakni se ga.« Položil sem roke nazaj na bron. Manley, mali bedak, se je šel nekam hihitat z Davisom. Oskrbnikove roke so vodile moje. »Potipaj mišice na konjskih prsih,« me je spodbujal.

Nosil sem izmaličena očala za plavanje. Moja palica je bil drog s premerom dveh in pol centimetrov in z enim nanosom bele barve.

Obrnil sem se, da bi odšel. »Čakaj,« je rekel oskrbnik. »Rad bi ti pokazal par res luštnih stvari.« »Hm.« Prijel me je za nadlaket in me povedel globlje v Muzej prodora na zahod. Njegov glas je postajal še mehkejši. »Kako dolgo že ne vidiš?« »Ne dolgo,« sem rekel. »Potipaj ta indijanski šotor.« Usmeril mi je roko. »To so bivolje kože, ki so jim ostrgali dlako. Izvoli, vzemi palico.« Šla sva v šotor in pet minut, dolgih kot cel dan, sem ubogljivo božal krzno, se s prsti dotikal pripomočkov, duhal lesene košare.

Prejšnjo noč sploh nisem spal in zločinska prevara oskrbnika se mi je z vsako minuto zdela hujša. Ko sem pobegnil iz šotora in se mu zahvalil, sem bil premočen od potu.

Na vrhu oboka so me končno rešili slepote in videl sem: meglico, sij, ladje za prevoz premoga, Buschev stadion, reko driskaste barve. Manley je skomignil in pogledal v kovinska tla. »Upala sva, da boš tu zgoraj lahko videl kaj več,« je rekel.

Na moj rojstni dan se je pogosto zgodilo, da je prišla prva hladna fronta tistega poletja. Naslednjega popoldneva, ko smo se s

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 98

31.3.2010 13:53:00

starši peljali proti vzhodu na poroko v Fort Wayne, je bilo nebo kristalno čisto. Ogromna koruzna polja Illinoisa so za nami skoraj zrela valovala v zlati svetlobi. V svežem zraku, ki se je privalil od Velikih jezer, si lahko okusil skoraj vse, kar je bilo treba vedeti o življenju tod okrog. In kako prazne navznoter so bile v tako popolni luči videti kmečke hiše! Kako neučakana so bila videti koruzna polja, ki so v vetru čakala na žetev! In kako platonsko zelene so bile uradne oznake za Effingham! (Njegovo neuradno ime, sem domneval, je Fuckingham.) Letni časi so se spremenili čez noč, jaz pa sem bral boljše knjige in skušal pisati vsak dan, čisto od začetka, sam.

Oče je ves čas vozil šest kilometrov na uro več, kot je bilo dovoljeno. Z zadnjega sedeža se je oglasila mama. »Kaj si pa včeraj počel s Chrisom in z Benom?« »Nič,« sem rekel. »Zajtrkovali smo.«

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 99

99 ■

31.3.2010 13:53:00

TUJI JEZIK

Man wird mich schwer davon überzeugen, daß die Geschichte des verlorenen Sohnes nicht die Legende dessen ist, der nicht geliebt werden wollte.* Rilke, Malte Laurids Brigge

■ 100

Rotwerden, Herzklopfen, ein schlechtes Gewissen: das kommt davon, wenn man nicht gesündigt hat.** Karl Kraus V nemščino me je vpeljala mlada svetlolaska Elizabeth, ki je ne morem opisati s skromnejšo besedo kot »bohotna«. Bilo je tistega poletja, ko sem dopolnil deset let in ob njej naj bi sedel na dvosedu na verandi staršev in glasno bral iz osnovnega nemškega besedila – nič kaj mikavne knjige o germanskem domačem življenju, natisnjene s staromodnim tiskom in s strašljivimi lesorezi, izposojene iz krajevne knjižnice – medtem ko se je ona nagibala tesno k meni, mi knjigo odprto držala v naročju in kazala besede, ki sem jih narobe izgovarjal. Stara je bila devetnajst let in nosila je senzacionalno kratka krila in senzacionalno oprijete majčke in bližina njenih prsi, ob katerih je izginil ves svet, in ogromna ravnina njenih golih nog sta bili zame preveč. Ko sem sedel poleg nje, sem se počutil kot klavstrofobik v natrpanem dvigalu, nekdo, ki ga muči resen sindrom tresočih nog, zobozdravnikov pacient, podvržen dolgemu vrtanju. Njene besede, produkti njenih ustnic in jezika, so nosile nezaželeno intimnost in sama nemščina je zvenela grleno in vlažno v primerjavi z angleščino. (Kako dostojno je zvenel * Težko me bo prepričati, da Prilika o izgubljenem sinu ni legenda o človeku, ki ni hotel, da bi ga ljubili. ** Rdečica, pospešen utrip, slaba vest: to te doleti, če nisi grešil.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 100

31.3.2010 13:53:00

naš »slab«, kako meseno njihov »schlecht«.) Nagnil sem se proč od nje, a se je ona nagnila še dlje; po centimetrih sem se pomikal po dvosedu, a se je tudi ona pomikala za mano. Moje neudobje je bilo tako radikalno, da se nisem mogel zbrati niti za minuto, in edino to mi je prinašalo olajšanje: večino popoldnevov ji je potrpljenje z mano hitro pošlo.

Elizabeth je bila mlajša sestra žene avstrijskega proizvajalca železniške opreme, ki ga je oče pomagal uvesti na ameriški trg. Na povabilo staršev je prišla z Dunaja, da bi se izurila v angleščini in izkusila življenje pri ameriški družini; pri sebi je upala tudi, da bo spoznavala nove svoboščine, ki so, kot so slišali Evropejci, pretresale našo državo. Žal pa te nove svoboščine v naši hiši niso bile na voljo. Elizabeth so dali v izpraznjeno sobo brata Boba, ki je gledala na umazan, ograjen betonski kvadrat, v katerem je sosedov lovski mešanec Speckles lajal vse popoldneve. Mama je bila nenehno ob Elizabeth, jo jemala na kosila s svojimi prijatelji, v živalski vrt v St. Louisu, na Obok, v opero Muni in v hišo Toma Sawyerja v Hannibalu. Elizabeth si je lahko od te ljubeče pomoči oddahnila le v družbi desetletnika, ki so ga prav tako mučile težave glede svoboščin.

Nekega popoldneva me je na verandi obtožila, da se nočem učiti. Ko sem to zanikal, je rekla: »Zakaj se pa potem kar naprej obračaš in gledaš ven? Je tam kaj takega, česar jaz ne vidim?« Nobenega odgovora nisem imel. Njenega telesa nisem nikoli zavestno povezoval z lastnim nelagodjem – v mislih nisem nikoli izoblikoval besed, kot so »prsi« ali »stegno« ali »pokvarjeno«, njene omamne prisotnosti nisem nikoli povezoval s stavki, ki sem jih zadnje čase slišal na šolskem dvorišču (»Dve karti do New Joška, pa še eno do New Prsija …«) Vedel sem le, da mi ni všeč, kako se počutim zaradi nje, in da je ona zaradi tega razočarana: zaradi nje sem bil slab učenec, ona pa zaradi mene slaba učiteljica. Nobeden od naju ne bi mogel manj ustrezati temu, kar si je želel drugi. Konec poletja, ko je odšla, nisem znal nemško niti besede.

101 ■

V Chicagu, kjer sem se rodil, sta bila naša soseda na eni strani Floyd in Dorothy Nutt. Na drugi strani je živel starejši par, ki je imel vnuka po imenu Russie Totes. Prva zabavna dejavnost, ki se je spominjam, je bila ta, da sem si nataknil nove rdeče gumijaste

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 101

31.3.2010 13:53:00

■ 102

škornje in na pobudo Russieja, ki je bil kako leto ali dve starejši, tacal, se drsal in brcal po ogromnem poltrdem oranžno rjavem pasjem kakcu. Zabavo sem si zapomnil zato, ker so me zaradi nje nemudoma strogo kaznovali.

Ko smo se preselili v Webster Groves, sem ravno dopolnil pet let. Prvega dne v vrtcu me je mama zjutraj posedla na stol in mi razložila, zakaj je pomembno, da več ne sesam palca, in njeno sporočilo sem si vzel k srcu in nikoli več nisem nesel palca v usta, čeprav sem pozneje dvajset let kadil. Prvo, kar je me prijatelj Manley slišal reči v vrtcu, je bil odgovor na povabilo, da bi se udeležil neke igre. Rekel sem: »Raje se ne bi igral.« Ko sem imel osem ali devet let, sem zakrivil prestopek, ki se mi je večino življenja zdel nekaj najbolj sramotnega, kar sem kdaj storil. Nekega poznega nedeljskega popoldneva so me po večerji pustili ven in ker nisem našel nikogar, ki bi se igral z mano, sem postopal okrog sosedove hiše. Čeprav so sosedje še vedno večerjali, sem videl njihovi hčerki, prvo malce starejšo, drugo pa malce mlajšo od mene, ki sta se igrali v dnevni sobi med čakanjem na sladico. Ko sta me zagledali, sta se postavili med razmaknjene zavese in gledali skozi dvojno okno. Čeprav se nismo mogli slišati, sem ju hotel zabavati, in tako sem začel poplesovati, pa narejeno korakati, pa se sukati, pa izvajati pantomimo, pa se pačiti. Deklicama je bilo všeč. Spodbudili sta me, da sem začel izvajati vse bolj skrajne in smešne poze, in nekaj časa sem ju še zabaval, potem pa smo prišli do točke, ko sem zaslutil, da njuna pozornost upada, in ker se nisem mogel spomniti nobenih novih točk, prav tako pa nisem mogel prenesti, da se več ne bi zmenili zame, sem v hipnem vzgibu – popolnoma brez misli – potegnil hlače dol.

Obe sta si položili roko na usta v navdušeni narejeni grozi. Takoj sem začutil, da ne bi mogel narediti česa hujšega. Potegnil sem hlače gor in stekel po klancu, mimo naše hiše, v travnat trikotnik sredi križišča, kjer sem se lahko skril med hraste in prebil prvi, najhujši val sramote. V poznejših letih in desetletjih se mi je zdelo, da se niti takrat, ko sem v prvih minutah po dejanju sedel med hrasti, nisem mogel spomniti, ali sem si skupaj s hlačami slekel tudi spodnjice. Ta spominski mrk me je po eni strani mučil, po drugi pa mi je bilo zaradi njega vseeno. Dano mi je bilo – tako kot sosedovima deklicama – za hip uzreti človeka, kakršen, sem

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 102

31.3.2010 13:53:00

vedel, mi bo vedno grozilo, da bom postal. Bil je nekaj najhujšega, kar sem kdaj videl, in odločen sem bil, da ga ne bom več spustil na plan.

Nasprotno pa v urah, ki sem jih preživel med preučevanjem opolzkih revij, na lastno začudenje nisem čutil nobene sramote.

To sem v glavnem počel po šoli s prijateljem Weidmanom, ki je v spalnici staršev staknil nekaj Playboyev, nekega dne pa sem v nižji gimnaziji, ko sem brkljal po gradbišču, naletel na še eno revijo.

Imenovala se je Rogue, njeni prejšnji lastniki pa so iz nje iztrgali večino slik. Edina preostala slikovna oprema je upodabljala »lezbično orgijo s hrano«, sestavljeno iz banan, čokoladne torte, ogromne količine stepene smetane in štirih ubogih punc z mastnimi lasmi, ki so pozirale s tako očitno narejenostjo, mi je bilo celo pri trinajstih v Webster Grovesu jasno, da »lezbična orgija s hrano« ni koncept, o katerem bi sploh rad kaj več izvedel.

Vendar pa so bile slike, celo dobri posnetki v Weidmanovih revijah, zame tako ali tako prehude. V moji Rogue so mi bile všeč zgodbe. Ena je bila umetniška, z izrednimi dialogi o osvobojenem dekletu po imenu Little Charlie, ki skuša svojega prijatelja Chrisa prepričati, naj ji podari devištvo; v fantastičnem pogovoru Chris (sarkastično?) izjavi, da se hrani za svojo mamo, Little Charlie pa ga ošteva: »Chris, to je bolno.« Druga zgodba z naslovom Obratno posilstvo je govorila o dveh štoparkah, pištoli, vdanem družinskem očetu in motelski sobi. Premogla je obilico nepozabnih izjav, na primer spraviva ga v posteljo, poblaznelo srkajoč in stavek Hočeš še kar ostati zvest ženički? Moja najljubša je bila klasična zgodba o stevardesi, gospodični Trudy Lazlo, ki se nagne nad potnika v prvem razredu po imenu Dwight in mu razkrije »neskromen pogled na smetanasta hlebčka«, kar si on pravilno razloži kot vabilo, naj se ji pridruži na stranišču prvega razreda in z njo seksa v različnih položajih, ki sem si jih le stežka natanko predstavljal; v presenetljivem obratu se zgodba zaključi s pilotom, ki pokaže na predel za zaveso »z majhno žimnico, v zadnjem delu pilotske kabine«, kamor Trudy izmučeno leže, da bi poskrbela še zanj. Čeprav hormonsko še nisem bil sposoben, da bi se olajšal ob vsem tem vznemirjenju, me je opolzkost Rogue, njena popolna neskladnost

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 103

103 ■

31.3.2010 13:53:00

z mojimi starši, ki so me imeli za svojega čistega fantka, osrečila močneje od vsake knjige, ki sem jo kdaj prebral. …

■ 104

Z Weidmanom sva nekoč ponaredila opravičila vsak svoje mame, da sva opoldne lahko odšla iz šole in gledala izstrelitev prvega Skylaba. Nič tehničnega ali znanstvenega ni bilo (razen v mojem primeru živali), kar naju z Weidmanom ne bi zanimalo. Omislila sva si konkurenčna kemijska laboratorija, se vdajala sestavljanju miniaturnih železnic, kopičila odpadno elektronsko opremo, se poigravala s kasetofoni, delala kot laboratorijska asistenta, skupaj delala projekte za znanstvene razstave, hodila k pouku v planetarij, pisala programe v jeziku Basic za šolski računalniški terminal, ki ga je poganjal modem, in izdelovala fantastično vnetljive »rakete na tekoče gorivo« iz epruvet, gumijastih zamaškov in benzena.

Sam sem se naročil na revijo Scientific American, zbiral kamnine in minerale, postal strokovnjak za lišaje, vzgajal tropske rastline iz semen, z drobnoreznico rezal stvari in jih dajal pod mikroskop, izvajal domače fizikalne poskuse z vzmetmi in z nihajnimi utežmi ter v treh tednih prebral vse zbirke poljudnoznanstvenih člankov Isaaca Asimova od prve do zadnje strani. Moj prvi vzornik je bil Thomas Edison, katerega odraslo življenje je bilo sestavljeno zgolj iz prostega časa. Moj prvi določeni karierni cilj je bil »izumitelj«.

In tako so starši dokaj upravičeno domnevali, da bom postal nekakšen znanstvenik. Boba, ki je študiral medicino, so vprašali, kateri tuj jezik naj si nadebudni znanstvenik izbere v srednji šoli, in nedvoumno je odvrnil: nemščino.

Ko mi je bilo sedem let, smo s starši odšli obiskat Boba na Univerzo v Kansasu. Sobo je imel v Ellsworth Hallu, natrpani stolpnici z ostro razsvetljavo in z vsiljivim vonjem po garderobnih omaricah. Ko sem staršem sledil v Bobovo sobo, sem na steni zagledal poster gole ženske, ravno ko je mama z jezo in gnusom zaklicala: »Bob! Bob! O! Bljak! Ne morem verjeti, da si dal to na steno!« Tudi brez mamine sodbe, ki sem se je navadil močno bati, bi se mi krvavo rdeče ustnice in prsne bradavice modela zdele nasilne.

Bilo je, kot bi dekle fotografirali, ko je vsa koščena, ranjena in pri-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 104

31.3.2010 13:53:00

zadeta ravno preživela grozljivo nesrečo, ki jo je povzročila s svojo neprištevnostjo. Prestrašilo in užalilo me je to, kar mi je povzročala, in kaj je Bob povzročal staršem. »Jon ne sme v to sobo,« je izjavila mama in me obrnila proti vratom. Zunaj mi je povedala, da Boba niti najmanj ne razume.

Po tistem je postal bolj diskreten. Ko smo se čez tri leta vrnili na njegovo diplomo, je na svoje trenutno dekle prilepil bikini iz šeleshamerja; dekle se mi je tako ali tako zdelo toplo in nežno in hipijevsko – všeč mi je bilo. Bob je užival, ker je mama odobravala odločitev, da se vrne v St. Louis in vpiše na medicino. Če je imel kakšno punco, je nikoli nisem imel čast spoznati. Nekoč pa je na nedeljsko večerjo pripeljal kolega z medicinske fakultete in ta je povedal zgodbo, kjer je omenil, kako je s punco ležal v postelji. To podrobnost sem komaj opazil, a mi je mama takoj po Bobovem odhodu postregla s svojim mnenjem. »Ne vem, ali se je hotel hvaliti ali nas šokirati ali igrati svetovljana,« je rekla, »če pa to, kar je povedal o skupnem življenju z dekletom, drži, bi ti rada povedala, da mislim, da je nemoralen človek in da sem zelo razočarana, ker je Bob njegov prijatelj, saj takšnemu življenjskemu slogu kategorično nasprotujem.« Takšen življenjski slog je imel brat Tom. Po velikem prepiru z očetom je šel študirat film na Rice in živet v revno četrt Houstona s prijatelji umetniki. Bil sem v desetem razredu, ko je eno teh prijateljic, vitko temnolasko z imenom Lulu, za božič pripeljal domov. Lulu nisem mogel pogledati, ne da bi se počutil, kot da bi me nekdo z udarcem spravil ob sapo, tako je ustrezala idealu sproščene seksualnosti sredine sedemdesetih. V mukah sem razmišljal, katero knjigo naj ji kupim za božično darilo, da se bo v družini čutila bolj dobrodošlo. Mami pa se je medtem skoraj zmešalo od sovraštva. »Lulu? Lulu? Kakšnemu človeku je pa sploh ime Lulu?« Škripajoče se je zasmejala. »Ko sem bila jaz dekle, smo lulu pravili norcem! Si to vedel? Lulu smo rekli prismojenim norcem!« Leto pozneje, ko sta Bob in Tom živela v Chicagu, jaz pa sem ju šel obiskat za konec tedna, mi je mama prepovedala, da bi spal pri Tomu, kjer je stanovala tudi Lulu. Tom je študiral film na Umetnostnem inštitutu in snemal puste kratke filme brez zgodbe, ki so nosili naslove, kot je Pokrajina reke Chicago, mami pa se je po pravici zdelo, da ima name nezdravo velik vpliv. Ko se je Tom

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 105

105 ■

31.3.2010 13:53:00

■ 106

norčeval iz Cata Stevensa, sem Cata Stevensa odstranil iz svojega življenja. Ko mi je Tom podaril svoj album Grateful Dead, so Deadi postali moja najljubša skupina, in ko se je ostrigel in preklopil na Roxy Music in Talking Heads in DEVO, sem se tudi sam ostrigel in mu sledil. Ko sem videl, da obleke kupuje v dobrodelni trgovini ameriških veteranov, sem tudi sam začel nakupovati v trgovinah z rabljenimi oblekami. Ker je živel v velikem mestu, sem tudi sam hotel živeti v velikem mestu, ker je sam delal jogurt iz obdelanega mleka, sem tudi sam hotel delati jogurt iz obdelanega mleka, ker si je delal zapiske v velik blok s trdimi platnicami, sem tudi sam kupil velik blok in začel vanj pisati dnevnik, ker je snemal filme o industrijskih ruševinah, sem kupil fotoaparat in slikal industrijske ruševine, ker je živel iz rok v usta in mizaril in stanovanja oživljal z odvrženimi materiali, sem tudi sam hotel živeti iz rok v usta. Brezupno nedosegljive boginje moje pozne pubertete so bile v rabljena oblačila oblečene punce z umetnostne šole, ki so s koničastimi pričeskami krožile okrog Toma. …

Pri nemščini v srednji šoli ni bilo nobene kul stvari. Tega jezika si ni izbral noben prijatelj in od sonca zbledeli plakati v učilnici učiteljice za nemščino, gospe Fares, niso bili prepričljiv argument za obisk Nemčije ali navduševanje nad njeno kulturo. (To je držalo tudi za francosko in špansko učilnico. Bilo je, kot bi se pri modernih jezikih tako bali najstniškega posmeha, da so se morale celo učilnice obleči predvidljivo – nositi plakate bikoborb, Eifflovega stolpa, gradu Neuschwannstein.) Mnogi sošolci so imeli nemške starše ali stare starše, ki so se mi s svojimi navadami (»Pivo rad pije toplo!«) in tradicijami (»Za božič jemo Lebkuchen!«) zdeli podobno nezanimivi. Sam jezik pa je bil špica. Šlo je le za to, da si si zapomnil končnice pridevnikov in iz tega izhajajoča pravila, razvrščena v matriko štiri krat štiri. Šlo je za slovnico, ki mi je šla najbolje od rok. Že samo cirkus z nemškim spolom, navidezna samovolja te žlice in teh vilic in tega noža* me je spravljal v krohot.

* Der (moški) Löffel; die (ženski) Gabel; das (srednji) Messer.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 106

31.3.2010 13:53:00

Tudi ko so bradati Mutton in njegovi moški učenci znova vzpostavljali staro patriarhalnost, so nas pri Bratovščini učili, naj razmislimo o svojih domnevah glede spolnih vlog. Fantje so bili pohvaljeni in nagrajeni, ko so pretakali solze, dekleta, ko so pobesnela in zaklela. Tedenska »ženska skupina« Bratovščine je postala tako priljubljena, da je razpadla na dvoje. Neka svetovalka je dekleta povabila k sebi domov in jih živo poučila o tem, kako naj seksajo in ne zanosijo. Druga svetovalka se je spravila na patriarhat s takšno ostrino, da ji je Chip Jahn nekoč, ko ga je vprašala, kako se počuti, odvrnil, da bi jo najraje zvlekel na parkirišče in na mrtvo premlatil. Za protiutež sta dva svetovalca skušala ustanoviti moško skupino, a so se ji pridružili le že omehčani fantje, ki so si želeli pripadati ženski skupini.

Biti ženska se mi je v primerjavi s tem, da si moški, zdelo nekaj razburljivega. Po priljubljenosti tedenskih skupin za pomoč sem sklepal, da so bile ženske res zatirane in da se moramo moški torej postaviti zanje, biti prizadevni in spodbudni ter ustreči njihovim željam. Če si bil moški, je bilo še posebej pomembno, da si se ozrl globoko v srce in se prepričal, da iz ljubljene ženske ne delaš predmeta. Če si jo samo majčkeno izkoriščal zaradi seksa, jo postavljal na piedestal in jo častil, je bilo to zelo slabo.

V svojem dnevniku iz zadnjega letnika, ko sem čakal, da se Siebertova vrne s prvega letnika na kolidžu, sem nenehno usmerjal svoje občutke do nje. Zapisal sem »Ne KANONIZIRAJ je«, »Ne bodi zaljubljen ali kaj podobno idiotsko destruktivnega«, pa »Ljubosumje je značilno za posesiven odnos«, »Nisva sveta.« Ko sem se zalotil, da njeno ime pišem z velikimi tiskanimi črkami, sem se vrnil na tisto mesto in dodal opombo: »Zakaj za vraga velike črke?« Posmehoval sem se mami in ji zameril zaradi pokvarjenosti, ker je mislila, da mi je kaj mar za seks. Medtem ko Siebertove ni bilo, sem hodil z nabrito katoličanko O., ki me je naučila uživati v surovem cvetačnem pookusu cigaret v dekliških ustih, in sproščeno sem domneval, da bova s Siebertovo izgubila nedolžnost, še preden bom moral na kolidž. Vendar pa sem si to izgubo predstavljal kot nekaj odraslega in resnega, kar potrjuje prijateljstvo, ne pa kot spolni odnos, o kakršnih sem bral v Rogue. S takšnim seksom sem opravil v nižji gimnaziji.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 107

107 ■

31.3.2010 13:53:00

Nekega poletnega večera, kmalu po tistem, ko si je Siebertova zlomila hrbet, tik preden sem jih dopolnil osemnajst, sem s prijateljema Holyokeom in Davisom delal zidno poslikavo in Holyoke je naju z Davisom vprašal, kako pogosto se samozadovoljujeva.

Davis je odgovoril, da tega več ne počne. Rekel je, da je parkrat poskusil, a ugotovil, da v tem niti ne uživa.

Holyoke ga je prepadeno pogledal. »Nisi užival v tem.« »Ne, v bistvu ne,« je rekel Davis. »Ni mi prav potegnilo.« Holyoke se je namrščil. »Te lahko vprašam, kakšno . . . tehniko . . . pa material . . . si uporabljal?« Pozorno sem prisluhnil razpravi, ki se je razvila, saj za razliko od Davisa sam sploh še nisem poskusil.

■ 108

V prvem letniku na kolidžu Swarthmore je nemščino učil poskočen, nastopaški zabavljač Gene Weber, ki je stopical in hlastno poskakoval naokrog in tleskal po mizah in študente prvega letnika nagovarjal z »bambini«. Deloval je kot navdahnjen, duhovit vzgojitelj v vrtcu. Vse v učilnici se mu je zdelo na smrt zabavno in če bambini niso sami poskrbeli za zabavo, je namesto njih govoril na smrt zabavne reči in se smejal v njihovem imenu. Saj ne, da Webra ne bi maral, sem se mu pa upiral. Učiteljica, ki sem jo oboževal, je bila lektorica Frau Plaxton, ženska neskončne potrpežljivosti in čudovito izklesanega nordijskega videza. Videval sem jo ob torkih in četrtkih ob pol devetih, ob uri, ki je postala znosna zaradi tega, kako čustveno in zbegano je rekla »Herr Frazen«, kadar sem vstopil v učilnico. Ne glede na to, kako slabo so bili njeni študentje pripravljeni, se Frau Plaxton ni znala strogo namrščiti, ne da bi se ob svoji strogosti hkrati nasmehnila. Nemški samoglasniki in soglasniki, ki jih je pretirano poudarjala iz hevrističnih razlogov, so bili sočni kot dobre slive.

Na druge delovnike sem imel ob pol devetih računanje z več spremenljivkami, predavanje za bruce, na katerem naj bi izločili študente, ki so bili kaj manj kot fanatično predani matematiki in znanosti. Ob pomladanskih počitnicah mi je grozilo, da bom padel. Če naj bi nadaljeval kariero v znanosti – kot je uradni petdesetletnik še naprej prepričeval starše – bi moral pomladanske počitnice izkoristiti za zapolnjevanje vrzeli. Namesto tega sva se s prijateljem Ekstromom z avtobusom odpeljala iz Filadelfije v Ho-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 108

31.3.2010 13:53:00

uston, da sem lahko obiskal Siebertovo, ki več ni nosila opornice, živela pa je v študentskem domu univerze v Houstonu.

Nekega večera sva, da bi se izmuznila pred njeno cimro, odšla ven in sedla na klopco na dvorišču, obdanem z betonskimi zidovi.

Siebertova mi je povedala, da je brala Freuda in razmišljala, zakaj je padla s tistega žleba na edenskem semenišču. Spomnila me je na okoliščine, ki se jih raje nisem spominjal. Noč pred padcem sta bila s prijateljem Luntejem pri meni, ko je pozvonilo. In še preden sem se zavedel, kaj se dogaja, je Siebertova spoznala nekakšno mojo bivšo; O. O. je bila z Manleyjem in Davisom, ki jo je pravkar odpeljal na vrh zvonika edenskega semenišča. Od vzpona je bila zardela in sijoča in brez težav je priznala, da sta jo Manley in Davis privezala na vrv in jo praktično potegnila po žlebu navzgor; njena slaba kondicija je bila pravi vic.

Siebertova se dneva po tistem, ko je spoznala O., sploh ni spominjala, so ji pa drugi povedali, kaj je počela. Poklicala je Davisa in rekla, da hoče splezati na zvonik, na katerega je splezala O. Ko ji je Davis predlagal, naj gre zraven še Manley ali pa naj vzameta vsaj vrv, je Siebertova rekla, da ne, ne potrebuje Manleyja in ne potrebuje vrvi. In dejansko je po žlebu splezala brez težav. Šele na vrhu, ko ji je Davis pomolil roko, da bi ji pomagal čez vodoravni žleb, je vrgla roke vznak. Freud, mi je povedala, pa ima teorijo o nezavednem. Freud je verjel, da takrat, ko narediš čudno napako, tvoj zavedni del verjame, da gre za nesrečo, v resnici pa nikoli ne gre za nesrečo: počneš natanko tisto, kar ti narekuje temni, nedoumljivi del. Ko ti je roka zdrsnila in si se urezal z nožem, je bilo to zato, ker je tvoj skriti del hotel, da se urežeš. Ko si rekel moja mama namesto moja žena, je bilo to zato, ker si v resnici mislil moja mama. Čeprav je Siebertova utrpela popolno travmatsko amnezijo, je zdaj mislila, da je hotela pasti s strehe. Nezavedno v njej je hotelo umreti, ker sem ga jaz lomil z O., in na vrhu žleba je nehala biti, kar je, in se popolnoma spremenila v tisto temno, drugo stvar.

Nehala je govoriti. Za Freuda sem seveda že slišal in vedel sem, da je z Dunaja, vendar pa so bile njegove knjige videti neprijetne in odvračajoče, kadar sem katero potegnil s police. Doslej mi je uspelo, da nisem o njem vedel skoraj nič. S Siebertovo sva sedela na zapuščenem betonskem dvorišču in dihala pomladni zrak.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 109

109 ■

31.3.2010 13:53:00

Razbrzdanost pomladi, vonji parjenja, razpuščenost, odjuga, vonj po toplem blatu: vse to več ni bilo tako grozno kot pri desetih letih. Zdaj je prinašalo tudi užitek. Vseeno pa je bilo še vedno nekako grozno. Ko sem sedel na dvorišču in razmišljal o tem, kar je povedala Siebertova, se soočal z možnostjo, da imam tudi sam Nezavedno, ki o meni ve tako veliko, kot jaz malo vem o njem, Nezavedno, ki vedno preži, kako bo planilo iz mene, se mi nekako izmaknilo izpod nadzora in opravilo svoje umazano delo, mi pred sosedovima deklicama potegnilo hlače dol, sem začel vpiti od groze. Vpil sem, kar so mi dala pljuča, kar je močno prestrašilo tako mene kot Siebertovo. Potem sem se vrnil v Filadelfijo in na vse skupaj več nisem pomislil.

■ 110

Moj učitelj v tretjem semestru intenzivne nemščine je bil drugi redni profesor na oddelku, George Avery, živčni, čedni grški Američan raskavega glasu, ki se mu je očitno zdelo zelo naporno govoriti v stavkih, krajših od tristo besed. Slovnica, ki naj bi jo ponavljali, Averyja ni kaj preveč zanimala. Na prvem predavanju je pogledal gradivo, skomignil, rekel: »Po mojem to vsi že poznate,« ter se vrgel v živahno razpravo o barvitih in redko slišanih nemških idiomih. Naslednji teden je dvanajst od štirinajstih študentov v razredu podpisalo peticijo, s katero so zagrozili, da ne bodo več hodili k pouku, razen če Averyja ne odstranijo in nadomestijo z Webrom. Bil sem proti peticiji – zdelo se mi je podlo spraviti profesorja v zadrego, čeprav je bil živčen in mu je bilo težko slediti, in nič nisem pogrešal tega, da mi pravijo bambino – vendar so Averyja ustrezno umaknili in Weber je pristopical nazaj.

Ker bi skoraj padel iz računanja z več spremenljivkami, v resni znanosti nisem imel prihodnosti, in ker so mi starši predlagali, da bi si kolidž lahko plačeval sam, če mislim še naprej študirati samo angleščino, mi je pač ostala le še nemščina. Kot glavni predmet je bila najbolj privlačna zato, ker sem pri njej zlahka dobival najboljše ocene, vendar pa sem staršem zagotovil, da se pripravljam na kariero v mednarodnem bančništvu, pravu, diplomaciji ali novinarstvu. Na samem pa sem se veselil, ker bom eno leto preživel na tujem. Kolidž mi ni bil prav všeč – v vseh pogledih sem bil na slabšem kot v gimnaziji – in ker sem bil tehnično še vedno devičnik, sem računal, da bom v Evropi to popravil.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 110

31.3.2010 13:53:00

A se je zdelo, da nikakor ne ujamem pravega trenutka. Tistega poletja, preden sem odpotoval v Evropo, sem poizvedoval po nenavadni, potegnjeni lepotici, s katero sem nekoč plesal pri telovadbi v gimnaziji in o njej fantaziral na kolidžu, a se je izkazalo, da ima fanta in da je na heroinu. Dvakrat sem se dobil z Manleyjevo mlajšo sestro, ki me je na drugem zmenku presenetila s tem, da je s seboj pripeljala guvernanto, svojo prijateljico MacDonaldovo, ki je takrat mislila, da goljufam. Šel sem študirat nemško književnost v München in tretjega večera na zabavi za novince spoznal bistro, čedno Bavarko, ki je predlagala, da bi šla na pijačo. Odvrnil sem, da sem utrujen, da pa bi bilo lepo, če bi se dobila kdaj drugič.

Nikoli več je nisem videl. V münchenskem študentskem domu je bilo razmerje med študenti in študentkami 3:1. V naslednjih desetih mesecih nisem več spoznal niti ene zanimive Nemke, ki bi mi namenila kaj pozornosti. Preklinjal sem svojo strašno smolo, ki mi je namenila edino priložnost tako zgodaj. Če bi bil v Münchnu samo en teden dlje, sem si govoril, bi morda ravnal drugače in končal s prekrasno punco in začel popolnoma tekoče govoriti nemško. Namesto tega sem veliko govoril angleško z Američankami. Naklepal sem, da bi z eno od njih preživel štiri noči v Benetkah, vendar se je punca izkazala za tako neizkušeno, da jo je prestrašilo celo poljubljanje: neverjetna smola. Šel sem v Firence, spal v hotelu, ki je bil hkrati bordel, in bil s treh strani obkrožen z ljudmi, ki so prizadevno fukali. Na potovanju po španskem podeželju sem si za teden dni našel špansko dekle, še preden pa sva se lahko naučila jezika drug drugega, sem se moral vrniti v trapasto Nemčijo na izpite: moja sreča pač. Osvajal sem bolj obetavno izurjeno Američanko, z njo cele ure sedel, pil in kadil, znova in znova poslušal London Calling in preizkušal to, kar sem imel za skrajne meje vsiljivosti, ki se je še ujemala s prizadevnim in spodbudnim moškim. Vsak dan sem preživel v pričakovanju seksa, vendar pa je ona po mesecih osvajanja sklenila, da je še vedno zaljubljena v svojega ameriškega bivšega. Ko sem bil sam v študentski sobi, sem slišal več sosedov, ki so si dajali duška – stene in strop so bili kot ojačevalci. Svojo naklonjenost sem prenesel na še eno Američanko, ta pa je imela bogatega nemškega fanta, ki mu je ukazovala, potem pa tarnala nad njim za njegovim hrbtom. Če bom dovolj dolgo poslušal, kako se pritožuje nad fantom, in ji pomagal ugotoviti,

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 111

111 ■

31.3.2010 13:53:00

kakšna neprizadevna in nespodbudna rit je, bo prišla k pameti in izbrala mene, sem mislil. Vendar pa sem imel tako smolo, da se že kar ni več dalo verjeti.

Ker v Münchnu nisem imel dekleta, ki bi mi odvračalo misli, sem se dobro naučil nemško. Okužil sem se zlasti z Goethejevo poezijo. Prvič v življenju me je zadelo to, kako se v nekem jeziku parita zvok in pomen. Skozi celega Fausta se je na primer ponavljala čarobna igra glagolov streben, schweben, weben, leben, beben, geben* – šestih trohejev, v katere je bilo očitno zajeto notranje življenje celotne kulture. Bili so poblazneli nemški izbruhi, na primer besede zahvale, ki jih Faust nameni naravi po resnično dobrem spancu ■ 112

Du regst und rührst ein kräftiges Beschließen Zum höchsten Dasein immerfort zu streben** – in ki sem si jih v neskončnost ponavljal; napol s posmehom in napol z občudovanjem. Obstajala je ganljiva in odrešilna nemščina, ki je hrepenela po tem, da sploh ne bi bila nemščina, ampak namesto tega italijanščina, in ki jo je Goethe ujel v svoji klasični kitici v Wilhelmu Meistru: Kennst du das Land wo die Zitronen blühn, Im dunkeln Laub die Goldorangen glühn …

Kennst du es wohl?*** Bili so še drugi verzi, ki sem jih recitiral vsakič, ko sem plezal na cerkveni zvonik ali hodil na hrib, verzi, ki jih izreče Faust po tem, ko mu angeli iztrgajo dušo iz hudičevih krempljev in ga odpeljejo v nebesa.

* Stremeti, lebdeti, tkati, živeti, trepetati, dati. ** Prebudiš se in trdno odločiš, / da si boš odslej prizadeval za najvišjo obliko bivanja. *** Poznaš deželo, kjer cveto limonovci / in so oranže kot temno zlato… Jo morda poznaš?

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 112

31.3.2010 13:53:00

Hier ist die Aussicht frei, Der Geist erhoben.

Dort ziehen Frauen vorbei, Schwebend nach oben* V Faustu so bili celo kratki odlomki, v katerih sem dejansko prepoznal lastna občutja, na primer tam, kjer naš junak, ko se spravlja k delu v študijski sobi, zasliši trkanje in v obupu vzklikne: »Wer plagt mich jetzt?«** Kljub užitku ob občutku, da se jezik zakoreninja vame, in kljub nadvse utemeljenim seminarjem, ki sem jih napisal o Faustovem odnosu do narave in o Novalisovem odnosu do rudnikov in jam, pa se mi je literatura še vedno zdela pravzaprav le igra, ki jo moram osvojiti, da bom lahko diplomiral na kolidžu. Recitiranje Fausta na vetrovnih hribih je bil način uživanja, a tudi onemogočanja in končno norčevanja iz lastnih literarnih stremljenj. V resničnem življenju je šlo po mojem razumevanju za poroko in uspeh, ne pa za moder cvet. V Münchnu, kjer smo študenti lahko dobili gledališka stojišča za pet mark, sem šel gledat visokoproračunsko uprizoritev drugega dela Fausta, na poti iz gledališča pa sem slišal, kako je neki mož srednjih let ženi rogaje postregel s »popolnim in zadostnim« povzetkom drame: »Er geht von einer Sensation zur anderen – aber keine Befriedigung.«*** Njegova nespoštljivost, njegova filistejska zabava ob samem sebi je zabavala tudi mene.

113 ■

Težavni profesor z nemškega oddelka, George Avery, je učil seminar iz nemškega modernizma, ki sem ga obiskoval zadnjo jesen na kolidžu. Avery je imel temne grške oči, lepo kožo, močan nos, razkošne obrvi. Glas je imel visok in nenehno hripav in ko je pri predavanju zašel v podrobnosti, kar se je pogosto zgodilo, je s svojo hripavostjo preglasil signal besed. Njegovi izbruhi navdušenega smeha so se začenjali s frekvenco, ki je človeško uho ni zaznalo – usta je nemo odpiral – in se spuščali skozi pospešeno vrsto vzkli* Tu je pogled jasen / Duh vznesen. / Tam pa mimo mene / Letijo ženske proti nebu. ** »Kdo me zdaj nadleguje?« *** »Premika se od enega občutka do drugega – a ni zadovoljen.«

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 113

31.3.2010 13:53:00

■ 114

kov: »Ha! Ha! Ha! Ha! Ha! Ha!« Oči so mu zasijale od vznemirjenja in užitka, kadar je kak študent rekel kaj kolikor toliko umestnega ali inteligentnega; če pa se je študent na splošno motil, kar je bilo pri šestih udeležencih njegovega seminarja pogosto, je trzal in se mrgodil, kot bi mu v obraz priletela osa, ali pa je nesrečno strmel skozi okno ali si napolnil pipo ali brez besed nažical cigareto od enega od kadilcev in se le redko delal, da posluša. Bil je najmanj uglajen od vseh učiteljev na kolidžu, na položaj rednega profesorja pa je prišel, ne da bi objavil kakšno knjigo; je pa imel nekaj, česar drugi učitelji niso imeli: do književnosti je čutil brezglavo ljubezen in hvaležnost, kakršno krščanski spreobrnjenec čuti do Jezusa. Največja pohvala za kakšno delo je bila: »To je noro!« Njegovi porumeneli, razpadajoči izvodi nemških proznih mojstrovin so bili kot misijonarske biblije. Stran za stranjo je bil vsak stavek podčrtan ali komentiran z Averyjevo mikroskopsko pisavo, osvetljen z nakopičenimi hvalnicami petnajstih ali dvajsetih branj. Njegove mehko vezane knjige so bile hkrati ceneni zmazki in najdragocenejše relikvije – živa pričevanja o tem, kako je vsaka vrstica v njih za nekoga, ki preučuje njihove skrivnosti, lahko polna pomena, tako kot verniku vsak list in kot vrabec v stvarstvu prepeva o bogu.

Avery je bil sin priseljenskega čevljarja iz severne Filadelfije.

V vojsko so ga vpoklicali pri osemnajstih, leta 1944, in ob koncu osnovnega urjenja, sredi noči pred odhodom njegove enote v Evropo, ga je narednik grobo stresel in zavpil: »Avery! Zbudi se! MAMA TI JE UMRLA.« Ker so Averyju odobrili dopust, da je lahko odšel na pogreb, je v Evropo prišel dva tedna prepozno in nikoli ni dohitel svojega regimenta. Podajali so si ga od enote do enote, dokler se ni ob koncu vojne znašel v Augsburgu, kjer ga je poveljnik poslal pisat za okupatorjev časopis. Čeprav Avery sploh še ni znal nemško, so mu naložili, naj pokriva kulturo. V naslednjem letu in pol je hodil na koncerte, v gledališče in v muzeje, se naučil jezika in se zaljubil v nemško kulturo. Ko se je vrnil v ZDA, se je odločil za študij nemščine na kolidžu, in tako se je nazadnje poročil z lepo Švicarko in postal redni profesor na uglednem kolidžu ter živel v trinadstropni hiši, kjer smo imeli vsak ponedeljek ob štirih popoldne odmor za kavo in pecivo, ki nam ga je spekla njegova žena Doris.

Averyjeva sta imela moderen kontinentalni okus za porcelan, pohištvo in sobno temperaturo. Ko smo sedeli pri njuni mizi,

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 114

31.3.2010 13:53:00

govorili nemško z različnim uspehom, pili kavo, ki se je shladila v petih sekundah, bi bili listi, ki jih je nosilo po trati pred hišo, lahko nemški listi, ki jih nosi nemški veter, hitro temneče nebo pa nemško nebo, polno jesenskega weltschmerza. Na hodniku se je Averyjeva psica Ina, nemška ovčarka skesanega videza, drhte prebudila. Le kakih dvajset kilometrov smo bili oddaljeni od majcene vrstne hiše, v kateri je odraščal Avery, a je bila hiša, v kateri je živel zdaj, s podom iz masivnega lesa, z usnjenim oblazinjenim pohištvom in z elegantno keramiko (velik del je naredila Doris, ki je bila spretna lončarka) kraj, v kakršnem bi si želel odraščati tudi sam, oaza popolnoma dosežene samoizpolnitve.

Brali smo Nietzschejevo Rojstvo tragedije, Schnitzlerjeve in Hofmannsthalove zgodbe ter roman Roberta Walserja, ob katerem me je imelo, da bi kričal, tako nepremičen in bled in pust je bil.

Brali smo esej Karla Krausa Kitajski zid o kitajskem lastniku pralnice v New Yorku, ki je izvajal seksualne usluge za belke dobrega rodu, nazadnje pa eno od njih odmevno zadavil. Esej se je začel z besedami »Ein Mord is geschehen, und die Menschheit möchte um Hilfe rufen«* – kar se mi je zdelo malce premočno. Umor v Kitajski četrti, je nadaljeval Kraus, je bil »najpomembnejši dogodek« v dvatisočletni zgodovini krščanske morale: prav tako malce premočno, ne? Pol ure je trajalo, da sem se prebil skozi vsako stran njegovih aluzij in aliteracijskih dihotomij,

115 ■

Da entdecken wir, dass unser Verbot ihr Vorschub, unser Geheimnis ihre Gelegenheit, unsere Scham ihr Sporn, unser Gefahr ihr Genuß, unsere Hut ihre Hülle, unser Gebet ihre Brust war … [D]ie gefesselte Liebe liebte die Fessel, die geschlagene den Schmerz, die beschmutzte den Schmutz. Die Rache des verbannten Eros war der Zauber, allen Verlust in Gewinn zu wandeln.**

* . Zgodil se je umor, in človeštvo bi rado poklicalo na pomoč. ** Zdaj vidimo, da so naše prepovedi pomenile obotavljanje narave, naše skrivnosti njene priložnosti, naša sramota njeno spodbudo, naša nevarnost njen užitek, naši obrambni mehanizmi njeno krinko, naše molitve njeno paritveno sezono… Vklenjena ljubezen je ljubila svoje okove; pretepena ljubezen svojo bolečino; onečedena ljubezen svojo nesnago. Maščevanje izgnanega Erosa je bila čarobnost tega, da se vsaka izguba spremeni v pridobitev.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 115

31.3.2010 13:53:00

■ 116

– in takoj, ko sem sedel v Averyjevi dnevni sobi in skušal razpravljati o eseju, sem ugotovil, da sem imel toliko dela z razvozlavanjem Krausovih stavkov, da jih v resnici sploh nisem prebral.

Ko nas je Avery vprašal, za kaj gre pri eseju, sem mrzlično listal po fotokopiranih straneh in se skušal s hitrim branjem prebiti do nekakšnega prepričljivega povzetka. Vendar pa je bila Krausova nemščina dostopna le ljubiteljem z zelo počasnimi prsti. »Gre za,« sem rekel, »hm, krščansko moralo … in –» Avery me je prekinil, kot da se sploh ne bi oglasil. »Všeč nam je, če je seks umazan,« se je zarežal in pogledal vsakega posebej. »Za to gre. Bolj ko ga zahodna kultura dela umazanega, bolj nam je všeč, če je umazan.« Njegova množina me je ujezila. Moje razumevanje seksa je bilo še vedno predvsem teoretično, a sem bil dokaj prepričan, da mi ni všeč, če je umazan. Še vedno sem iskal ljubico, ki bi bila predvsem prijateljica. Na primer: temnolasa, ironična francistka, ki je z mano hodila na seminar iz modernizma in ki sem jo začel osvajati s pasivnimi, nizkotlačnimi metodami, v katere sem ohranil zaupanje, čeprav so se mi v preteklosti brez izjeme izneverile. Slišal sem, da je francistka brez fanta, in zdelo se mi je, da jo zabavam.

Pri seksu z njo si nisem mogel predstavljati ničesar umazanega.

Pravzaprav se kljub temu, da sem vse bolj mislil nanjo, nisem niti približal predstavi o tem, kako seksava.

Prejšnje poletje sem med pripravami na seminar prebral Rilkejev roman Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja. Takoj je postal moja najljubša knjiga vseh časov, s čimer mislim povedati, da sem nekaj odstavkov v prvem delu (najlažjem in edinem delu, v katerem sem popolnoma užival) začel brati na glas, da bi naredil vtis na prijatelje. Zgodba romana – mladi Danec iz dobre družine pristane v Parizu, živi iz rok v usta v hrupnem penzionu, postane osamljen in čudaški, se vdaja skrbem o tem, kako postati boljši pisatelj in popolnejši človek, hodi na dolge sprehode po mestu, sicer pa svoj čas posveča pisanju dnevnika – se mi je zdela nadvse pomembna in zanimiva. Ne da bi sploh v celoti razumel, za kaj gre, sem si zapomnil več odlomkov, v katerih Malte poroča o svoji osebni rasti, kar me je prijetno spomnilo na lastne dnevnike:

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 116

31.3.2010 13:53:00

Ich lerne sehen. Ich weiß nicht, woran es liegt, es geht alles tiefer in mich ein und bleibt nicht an der Stelle stehen, wo es sonst immer zu Ende war. Ich habe ein Inneres, von dem ich nicht wußte. Alles geht jetzt dorthin. Ich weiß nicht, was dort geschieht.*

Všeč so mi bili tudi Maltejevi opisi svoje nove subjektivnosti na delu, na primer: Da sind Leute, die tragen ein Gesicht jahrelang, natürlich nutzt es sich ab, es wird schmutzig, es bricht in den Falten, es weitet sich aus wie Handschuhe, die man auf der Reise getragen hat. Das sind sparsame, einfache Leute; sie wechseln es nicht, sie lassen es nicht einmal reinigen.**

Stavek iz Malteja, ki je postal moj moto, pa je bil tisti, ki ga nisem opazil, dokler nam ga ni poudaril Avery. Malteja z njim nagovori družinska prijateljica Abalone, ko Malte kot deček glasno in raztreseno bere pisma Bettine von Arnim Goetheju. Malte začne brati enega Goethejevih odgovorov Bettini, Abalone pa ga nestrpno prekine. »Ne odgovore,« mu reče. Potem pa izbruhne: »Mein Gott, was hast du schlecht gelesen, Malte.«*** To je bilo nekako tisto, kar je naši šesterici rekel Avery, ko smo bili na polovici prve razprave o Procesu. Tistega tedna sem bil nenavadno tiho, saj sem upal, da bom prikril dejstvo, da drugega dela romana nisem prebral. Vedel sem že, da knjiga govori o nedolžnem človeku, Josefu K., ujetem v morasto sodobno birokracijo – in zdelo se mi je, da je Kafka nakopičil veliko preveč primerov birokratske more. Jezilo me je tudi to, ker je tako nerad uporabljal odstavke, in iracionalnost njegovega pripovedovanja. Dovolj hudo je bilo že to, da Josef K. odpre vrata v skladišče svoje pisarne

117 ■

* »Učim se videti. Ne vem, zakaj, ampak vse prodira vame globlje in se ne ustavi tam, kjer se je doslej vedno ustavljalo. Imam notranje življenje, ki ga nisem poznal.

Vse gre zdaj tja. Ne vem, kaj se tam dogaja. ** So ljudje, ki dolga leta nosijo isti obraz; ta se seveda izrabi, umaže, razcefra na pregibih, razvleče se kot rokavice, ki si jih nosil na poti. To so varčni, preprosti ljudje; ne preoblečejo si obraza, še očistijo si ga ne. *** »Moj bog, kako slabo si prebral, Malte.«

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 117

31.3.2010 13:53:01

■ 118

in najde dva rablja, ki tepeta človeka, ta pa vpije, naj mu pomaga.

Ampak da se K. naslednjega večera vrne v skladišče in najde isto trojico, ki počne isto stvar: kar bolelo me je, ker Kafka ni hotel biti bolj realističen. Želel sem si, da bi napisal to poglavje na kak prijaznejši način. Zdelo se mi je, da nekako nalašč nagaja. Čeprav je bil Rilkejev roman tu in tam neprebojen, je imel kol razvojnega romana in končal se je optimistično. Kafka je bil bolj podoben morečim sanjam, iz katerih sem se hotel prebuditi. »O tej knjigi govorimo že dve uri,« nam je rekel Avery, »in pojavlja se zelo pomembno vprašanje, ki ga nihče ne zastavi. Mi lahko kdo pove, katero je to očitno pomembno vprašanje?« Vsi smo ga samo gledali. »Jonathan,« je rekel Avery. »Ta teden si pa zelo tih.« »No, saj veste, mora moderne birokracije,« sem rekel. »Ne vem, ali imam o tem kaj prida povedati.« »Ni ti jasno, kaj ima to s tvojim življenjem.« »Manj kot pri Rilkeju, vsekakor. Mislim, ne da bi imel ravno opravka s policijsko državo.« »Ampak Kafka govori o tvojem življenju!« je rekel Avery. »Saj ne, da bi ti zmanjševal občudovanje do Rilkeja, ampak takoj ti povem, Kafka govori o tvojem življenju veliko bolj kot Rilke. Kafka je bil kot mi. Vsi ti pisatelji so bili človeška bitja, ki so hotela osmisliti svoje življenje. Kafka pa najbolj od vseh! Kafka se je bal smrti, imel je težave s seksom, imel je težave z ženskami, imel je težave v službi, imel je težave s starši. In pisal je zato, da bi mu te stvari postale jasne. Za to gre pri tej knjigi. Za to gre pri vseh teh knjigah. Ljudje, ki v resnici živijo, skušajo najti smisel smrti in modernega sveta in zmede svojega življenja.« Avery nas je nato opozoril na nemški naslov knjige, Der Prozeß, kar pomeni tako »zadevo« kot »proces«. Ko je navajal besedilo s seznama dodatne literature, je začel nekaj momljati o treh različnih »univerzumih interpretacije«, v katerih lahko beremo besedilo Procesa: v enem univerzumu je K. nedolžen človek, ki ga po krivem obtožijo, v drugem univerzumu se o stopnji K.-jeve krivde ne moremo odločiti . . . Poslušal sem le napol. V oknih se je temnilo in zame je bilo to, da nisem bral dodatne literature, stvar časti. Ko pa je Avery prišel do tretjega univerzuma interpretacije,

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 118

31.3.2010 13:53:01

po katerem je Josef K. kriv, je premolknil in nas pričakujoče pogledal, kot bi čakal, da dojamemo šalo; in začutil sem, kako mi je poskočil pritisk. Užalila me je že sama omemba možnosti, da je K. kriv. Ob tem sem se čutil razdraženega, ogoljufanega, prizadetega.

Razbesnilo me je, ker so nekemu kritiku dovolili, da nekaj takšnega sploh omeni. »Vrnite se na tisto stran in poglejte, kaj piše na njej,« je rekel Avery. »Ostalo branje za naslednji teden kar pustite. Prebrati morate, kaj piše na tisti strani.« Josef K., ki so ga aretirali na domu zjutraj na trideseti rojstni dan, se vrne v najeto sobo po dolgem dnevu v službi in se gospodinji, gospe Grubach, opraviči zaradi jutranjega nereda. Izvajalci aretacije so si na kratko prisvojili sobo druge podnajemnice, mladenke Bürstnerjeve, vendar pa gospa Grubach K.-ju zagotovi, da je njena soba spet urejena. K.-ju pove, naj ga aretacija ne skrbi – ne gre za kazensko zadevo, hvala bogu, ampak nekaj zelo »učenega« in skrivnostnega. K. pravi, da se z njo »strinja«: zadeva je »popolnoma nična«. Gospo Grubach prosi, naj mu seže v roko in s tem zapečati »dogovor« o tem, kako je vse skupaj brez pomena. Namesto tega gospa Grubach odvrne, da si stvari ne bi smel tako gnati k srcu. K. nato mimogrede povpraša o gospodični Bürstner – je že doma? Z gospodično Bürstner ni nikoli izmenjal več od pozdrava, niti tega ne ve, kako ji je ime, ko pa mu gospa Grubach zaupa, da jo skrbi, ker se gospodična Bürstner druži s takšnimi moškimi in ker tako pozno prihaja domov, postane K. »besen«. Izjavi, da gospodično Bürstner pozna zelo dobro in da se gospa Grubach glede nje do kraja moti. Jezno odide v sobo, gospa Grubach pa ga hiti prepričevati, da jo skrbi le za moralno čistost svoje hiše. Na kar ji K. skozi špranjo pri vratih bizarno zakliče: »Če hočete gostišče ohraniti čisto, morate naprej meni odpovedati!« Vrata zapre gospe Grubach v obraz, ne meni se za njeno »tiho trkanje« in še naprej v zasedi čaka na gospodično Bürstner.

Do dekleta ne čuti posebnega poželenja – ne spominja se niti, kakšnega videza je. A dlje ko čaka nanjo, bolj jezen postaja. Nenadoma je ona kriva, ker je izpustil večerjo in tedenski obisk pri drugem dekletu. Ko se proti polnoči končno prikaže, ji pove, da

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 119

119 ■

31.3.2010 13:53:01

■ 120

jo je čakal več kot dve uri in pol (kar je popolna laž), in vztraja pri tem, da se morata takoj pogovoriti. Gospodična Bürstner je tako utrujena, da komaj stoji. Glasno se sprašuje, kako jo K. lahko obtoži, da je »pozna«, ko pa sploh ni vedela, da jo čaka. Vendar privoli v nekajminutni pogovor v njeni sobi.

K. vznemirjeno ugotovi, da ima gospodična Bürstner nekaj pravnega znanja, reče: »Zelo dobro, potem mi boste lahko nekoliko pomagali pri mojem procesu.« Podrobno ji poroča o jutranjem dogajanju in ko začuti, da njegova zgodba nanjo ni naredila dovolj velikega vtisa, začne premikati pohištvo in poustvarjati prizor. Brez pravega razloga omeni, da je njena bluza zjutraj visela na oknu. Ko upodablja nadzornika, ki je bil pravzaprav dokaj vljuden in mirnega glasu, svoje ime zakliče tako na glas, da na vrata gospodične Bürstner potrka neki drug najemnik. Znova se skuša znebiti K.-ja – zdaj je v njeni sobi že več kot pol ure, zjutraj pa mora zelo zgodaj vstati. A ji noče dati miru. Zagotovi ji, da bo, če ji bo drugi najemnik povzročal težave, osebno jamčil za njen ugled. Pravzaprav bo, če bo treba, gospe Grubach povedal, da je za vse kriv sam – da jo je »napadel« v njeni sobi. Potem ko se ga skuša gospodična Bürstner še enkrat znebiti, pa jo v resnici napade: – lief vor, faßte sie, küßte sie auf den Mund and dann über das ganze Gesicht, wie ein durstiges Tier mit der Zunge über das endlich gefundene Quellwasser hinjagt. Schließlich küßte er sie auf den Hals, wo die Gurgel ist, and dort ließ her die Lippen lange liegen.*

»Zdaj pa pojdem,« reče in si želi, da bi vedel, kako ji je ime. Gospodična Bürstner trudno pokima in odide s sklonjeno glavo in s povešenimi rameni. Pred spanjem K. razmišlja o svojem vedenju in sklene, da je z njim zadovoljen, začudi se le, ker ni zadovoljen še bolj. * stekel, jo prijel, jo poljubil na usta in potem po vsem obrazu,kakor gre žejna žival z jezikom po studencu, ki ga je naposled našla. Nazadnje jo je poljubil na vrat, tam, kjer je grlo, in pustil je, da so ustnice dolgo počivale na tistem mestu. (prevedel Jože Udovič)

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 120

31.3.2010 13:53:01

Mislil sem, da sem vsako besedo prvega poglavja Procesa prebral dvakrat, v nemščini in v angleščini, ko pa sem se zdaj vrnil k njemu, sem ugotovil, da poglavja še nisem prebral niti enkrat. V nasprotju s tem, kar sem pričakoval, da bom na tej strani našel, je bilo to, kar je na njej dejansko bilo, tako zaskrbljujoče, da sem preprosto zaprl možgane in se prepričeval, da berem. Tako sem bil prepričan o junakovi nedolžnosti, da mi je ušlo to, kar avtor jasno in nedvoumno izreka v vsakem stavku. Slep sem bil tako, kot je slep sam K. In tako sem se, ne da bi se zmenil za Averyjevo govorjenje o treh univerzumih interpretativnih možnosti, dogmatično navezal na nasprotje svoje prvotne domneve. Sklenil sem, da je K. zlovešč, aroganten, sebičen, žaljiv izmeček, ki noče razmišljati o svojem življenju, zato o njem namesto njega prisilno razmišljajo drugi.

Tisto jesen sem bil srečnejši kot kadarkoli po gimnaziji. S prijateljem Ekstromom sva živela v dvosobnem apartmaju v študentskem domu z osrednjo lego in z malo sreče sem postal urednik literarne revije na kolidžu. V ubrisanem duhu zgodnjih sedemdesetih, ki je prežemal serijo umetniških filmov, nastalih na kolidžu, z imenom TAFFOARD*, se je revija imenovala The Nulset Review**. Pred mano ga je urejala drobna rdečelasa pesnica iz New Yorka, ki je sestavila večinoma žensko uredništvo in v glavnem objavljala pesnice. Jaz sem bil tip od zunaj, ki naj bi revijo osvežil in našel nove avtorje, začel pa sem z natečajem za njeno preimenovanje. Rdečelasa nekdanja urednica se je elegantno poslovila s svojega položaja, ni pa hotela priznati, da bi bilo z imenom Nulset Review kaj narobe. Bila je pasivna punca velikih oči, z nežnim, trepetavim glasom in s tridesetletnim kubanskim fantom v New Yorku. S sodelavci smo prve pol ure našega prvega uredniškega sestanka čakali, da se pojavi in nam pove, kako urejati revijo.

Končno jo je nekdo poklical domov in jo zbudil – bilo je v nedeljo ob enih popoldne – in čez pol ure je le prilebdela, z ogromno skodelico kave v roki in pravzaprav še vedno speča. Legla je na zofo,

121 ■

* Take A Flying Fuck On A Rolling Doughnut (dobesedno: Privošči si leteči fuk na kotalečem krofu). ** Revija prazen ništrc (op. prev).

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 121

31.3.2010 13:53:01

■ 122

si podložila glavo z gnezdom kodrastih rdečih las in le redko kaj rekla, razen kadar smo skušali kaj razbrati iz oddanega rokopisa.

Ko je s slabotno roko vzela rokopis, ga je na hitro preletela in podala ostroumno analizo in povzetek. Jasno mi je bilo, da je moja konkurentka. Živela je nad trgovino, ki je bila tudi mesnica, v stanovanju v mestu, kjer je živela tudi temnolasa francistka, ki sem jo osvajal. Bili sta najboljši prijateljici. Novembra sem se na neki zabavi, kjer so vsi drugi plesali, nenadoma prvič znašel na samem s svojo konkurentko. Rekel sem: »Najbrž tole pomeni, da se bova končno začela pogovarjati.« Hladno me je pogledala in rekla: »Ne, pa ne,« in odšla proč.

Pri francistki sem kar dobro napredoval. Nekega decembrskega večera me je prosila, naj preverim slovnično pravilnost v spisu o romanu Berlin Alexanderplatz Alfreda Döblina, ki ga je naslednjega dne predstavljala na Averyjevem seminarju. Nisem se strinjal s tezo, ki jo je postavila v spisu, in v nekem trenutku sem spoznal, da lahko, če še naprej razpravljam z njo o knjigi, na koncu skupaj preživiva noč. Razvila sva boljšo tezo – da Döblinov delavski junak Franz Biberkopf verjame v moško MOČ, vendar pa mora za odrešitev priznati popolno nemoč vpričo SMRTI – in nato sva drug ob drugem besno čečkala, kadila cigarete Marlboro Lights in napisala čisto nov spis. Ko sva končala, ob šestih zjutraj, in jedla palačinke v lokalu, sem bil tako zadet od nikotina in vznemirjen od cele situacije, da nisem mogel verjeti, da po zajtrku ne bova skupaj padla naravnost v posteljo. Ker pa sem imel toliko sreče kot ponavadi, je morala spis še pretipkati.

Zadnji večer semestra sva z Ekstromom priredila veliko zabavo.

Prišla je francistka, tako kot vsi drugi prijatelji in sosedje, tako kot George in Doris Avery, ki sta ostala dolge ure, sedela na Ekstromovi postelji, pila burgundec in zavzeto poslušala, kaj imajo najini sošolci povedati o književnosti in politiki. Že sem slutil, da je Avery najboljši učitelj, kar jih bom kdaj imel, in zdelo se mi je, da sta nam z Doris naredila veliko uslugo, ker sta prišla in iz naše zabave naredila nekaj posebnega, ne le otročjo stvar, ampak tudi odrasel dogodek; ves večer so prijatelji hodili k meni in se čudili: »Kako krasna človeka sta.« Zavedal pa sem se, da sem tudi sam naredil Averyjevima uslugo – da ju študenti niso prav pogosto vabili na zabave. Avery je vsako leto začaral enega ali dva študenta, a

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 122

31.3.2010 13:53:01

nikoli več kot enega ali dva. In čeprav je bil Avery čeden, lojalen in dobrega srca, med mlajšimi kolegi ni bil kaj prida bolj priljubljen kot med študenti. Nobenega potrpljenja ni imel do teorije ali politične doktrine in preveč očitno so ga očarale lepe ženske (kot si Josef K. ne more kaj, da ne bi omenil bluze gospodične Bürstner, ki je visela na oknu, se Avery ob opisovanju sposobnosti določene ženske ni mogel upreti opisom njenega telesa in oblačil) in morda ni vedno po pravici povedal, kdaj je šla žogica na teniškem igrišču čez črto, in s kolegom Webrom sta se tako globoko sovražila, da sta se zatekala k čudnemu govorjenju po ovinkih, tako da sta se izognila že omembi imena drug drugega; in vse prepogosto, kadar se je Avery čutil negotovega, je svoje in Dorisine goste nadlegoval z dolgimi recitacijami surovih literarno-zgodovinskih podatkov, kamor so na primer spadala imena, nazivi in kratki življenjepisi različnih sodobnih arhivarjev v Nemčiji, Avstriji in Švici. Prav druga Averyjeva plat – dejstvo, da tako očitno ima drugo plat – mi je pomagala, da sem dokončno razumel vse tri razsežnosti pri Kafki: da je nekdo lahko prijazen, sočuten, komična žrtev, ki potrebuje pomoč, in opolzek, samopoveličevalen, zamerljiv dolgočasnež, ter, kar je bistveno, tudi nekaj tretjega: nestanovitno zavedanje, hkratnost krivdne nuje in ganljivega samoočitanja, osebnost v razvoju.

Z Ekstromom sva umaknila pohištvo iz moje spalnice in jo spremenila v plesišče. Precej čez polnoč, ko so Averyjeva in najini manj dobri prijatelji že odšli, sem se sam znašel na plesišču in plesal na pesem Elvisa Costella (I Don't Want to Go to) Chelsea na svoj močno zapletajoč način, medtem ko me je skupina ljudi gledala. Opazovali so mojo izraznost, sem v zvezek zapisal naslednjega dne na letalu za St. Louis. Zavedal sem se tega in kako minuto po začetku pesmi sem vsem skupaj vrgel nasmešek v slogu »Oh, koliko pozornosti dobivam za tole skromno predstavo!«. Mislim pa, da je moja resnična izraznost tičala v tem nasmešku. Zakaj ga je sram?

Saj ga ni sram, rad ima pozornost. No, sram ga je, ker je je deležen, saj ne more verjeti, da lahko drugi ljudje tako mirno sodelujejo pri njegovem razkazovanju. Smehlja se z dobrosrčnim zaničevanjem.

Potem se je Chelsea umaknila Miss You, kratkemu izletu Stonesov v disko, in francistka se mi je pridružila na plesišču. Rekla je: »Zdaj bova pa plesala kot zmešana!« Tesno sva primaknila obraza,

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 123

123 ■

31.3.2010 13:53:01

segla drug po drugem, se drug drugemu izmikala in z nosom ob nosu plesala v zmešani parodiji na privlačnost, medtem ko so naju gledali.

■ 124

Hiša v Webster Grovesu je bila videti utrujena. Moji starši so bili nenadoma stari. Občutek sem imel, da sta Bob in njegova žena na tihem ogorčena nad njimi in načrtujeta upor. Nisem mogel razumeti, zakaj je Tom, ki mi je predstavil pesem Talking Headsov Stay Hungry, mojo osebno himno v Nemčiji, kar naprej govoril o odlični hrani, ki jo je pojedel. Oče je sedel ob kaminu in bral mojo zgodbo in pesem, ki sem ju objavil v literarni reviji (novo ime: Small Craft Warnings*) in mi rekel: »Kje pa je tukaj kaj zgodbe?

Kje so podobe iz besed? Same ideje so je.« Mama je bila uničena. Od septembra je bila dvakrat v bolnišnici na operaciji kolena, zdaj pa je trpela za Crohnovo boleznijo. Tom je oktobra pripeljal nesluteno primerno novo dekle, pustil film in si iskal službo kot gradbenik, dekle pa je bilo očitno pripravljeno spregledati dejstvo, da nima zdravstvenega zavarovanja in konvencionalne zaposlitve.

Potem pa je mama odkrila, da dekle ni niti najmanj primerno.

Kot se je izkazalo, sta s Tomom živela skupaj, s tem pa se mama ni mogla sprijazniti. Glodalo jo je. Prav tako kot bližajoča se očetova upokojitev, ki se je je bala na smrt. Vsakomur, ki jo je hotel poslušati, je govorila, da je upokojitev neprimerna za »sposobne, vitalne ljudi, ki lahko še vedno prispevajo k družbi«. To je vedno povedala z istimi besedami.

Prvič v življenju sem na člane svoje družine gledal kot na prave ljudi in ne le kot na sorodnike, saj sem bral nemško književnost in tudi sam postajal človek. Aber diesmal wird es geschrieben werden**sem zapisal v zvezek prvega večera v St. Louisu. S tem sem hotel povedati, da bodo te počitnice z družino, za razliko od preteklih počitnic, pisno zabeležene in analizirane. Mislil sem, da citiram iz Malteja. Vendar pa je Rilkejev dejanski stavek še veliko bolj nor: Aber dieses mal werde ich geschrieben werden***, Malte si * Rokodelska opozorila (op. prev.) ** Tokrat pa bo to zapisano. *** Tokrat pa bom zapisan.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 124

31.3.2010 13:53:01

predstavlja trenutek, ko bo namesto tvorca pisanja (»zapišem«) njegov produkt (»zapisan sem«): namesto izvajanja je tu prenos; namesto osredotočanja nase razlitje po svetu. Pa vendar Rilkeja očitno nisem bral tako slabo, saj je bil družinski član, ki sem ga zdaj videl jasneje kot osebo, najmlajši sin, prijazen kuža, ki je druge zabaval z ljubkimi izjavami, potem pa se je pri mizi opravičil in v zvezek zapisoval ljubke stavke; in do tega izvajalca sem bil vse manj potrpežljiv.

Tisto noč, po večkratnih sanjah o francistki, ki so se vsakič končale z njenimi očitki, ker nisem hotel seksati z njo, me je mučila mora o Averyjevi prijazni nemški ovčarki Ini. V sanjah sem sedel na tleh Averyjeve dnevne sobe, ko je psica prišla k meni in me začela zmerjati. Rekla je, da sem površen, ciničen, po pozornosti hlepeči »peder«, ki že vse življenje živi v laži. Odgovoril sem ji površno in cinično ter jo krcnil pod brado. Zlobno se mi je zarežala, kot bi hotela pokazati, da me razume v dno duše. Potem mi je zasadila zobe v roko. Ko sem se prevalil na hrbet, se mi je zakadila v vrat.

Zbudil sem se in zapisal: So, eines morgens wurde er verhaftet.* Mama me je potegnila ob stran in mi, misleč na oktobrski obisk Toma in njegovega dekleta, zlobno rekla: »Preslepila sta me.« Ozrla se je od sporočila, ki ga je pisala na mizi v jedilnici, in me vprašala: »Je prav, če rečeš 'praznota'? Na primer 'občutek praznote'?« Pri božični večerji se je ves čas opravičevala, ker ni tradicionalnega brusničnega sorbeta, saj je letos preutrujena, da bi ga pripravila.

Vsakič, ko se je opravičila, smo ji zagotovili, da sorbeta sploh ne pogrešamo, saj so v običajni domači brusnični omaki vse brusnice, ki jih potrebujemo. Čez nekaj minut je kot mehanična igrača rekla, da ji je žal, ker letos ni naredila tradicionalnega brusničnega sorbeta, a je pač preutrujena. Po večerji sem šel gor in vzel zvezek, tako kot že tolikokrat prej; tokrat pa sem bil napisan.

125 ■

…

* Tako so ga nekega jutra prijeli.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 125

31.3.2010 13:53:01

Iz pisma, ki mi ga je mama poslala po počitnicah:

■ 126

Očiju se zdi tvoj predmetnik tako lahek, da se boji, da »meče denar stran« ali nekaj takega. Pravzaprav, ljubček moj, je razočaran (morda tega ne bi smela reči, čeprav se mi zdi, da to čutiš), ker ne boš diplomiral iz »nečesa unovčljivega«, kot si obljubil – že res, da počneš to, kar ti je všeč, ampak resnični svet je nekaj drugega – plus vse skupaj je izredno drago.

Seveda vem, da hočeš »pisati«, ampak to hoče še deset tisoč drugih talentiranih mladih & tudi jaz se tu in tam sprašujem, kako realen si. No, kar obveščaj naju o vsakem spodbudnem ali zanimivem dogodku – niti diploma s Swarthmora ne zagotavlja uspeha kar sama po sebi. Ne maram biti pesimistična (navadno razmišljam pozitivno), a sem videla, kako je svoje talente zapravil Tom & upam, da se ne bo ponovilo.

Iz mojega odgovora: Morda bi moral pojasniti nekaj stvari, ki so se mi zdele med nami tremi splošno znane.

1. Sem v NAJVIŠJEM PROGRAMU. V najvišjem programu imamo seminarje, ki zahtevajo ogromno samostojnega branja; vsak seminar torej ustreza štiri- ali peturnim predavanjem.

2. Kdaj točno sem obljubil, da bom diplomiral iz nečesa, čemur praviš »unovčljivo«? Na kaj je bila vezana ta obljuba? Na to, da me bosta še naprej podpirala pri šolanju? Točno, vse to mi je očitno ušlo iz spomina.

3. Vem, da me zdaj vsak teden opominjata, kako »izredno drag« je Swarthmore, kar ni toliko informativnega kot retoričnega značaja. Pa vendar bi lahko vedela, da takšno ponavljanje na neki točki povzroči učinek, popolnoma nasproten želenemu.

Iz očetovega odgovora na moj odgovor: Zdi se mi, da tvoje pismo zahteva zavrnitev, saj vsebuje toliko kritičnih in nekaj zlobnih pripomb. Malce težko je odgovoriti, ne da bi prebral mamino pismo, vendar pa si lahko v bistvu že ugotovil, da ni vedno racionalna ali uvidevna – po-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 126

31.3.2010 13:53:01

misli pa tudi na to, da se že od septembra ne počuti dobro …

Celo koleno ji spet nagaja. Večkrat na dan vzame štiri različne tablete, kar po mojem ni dobro zanjo. Po moji analizi ima duševne težave, ki jo mečejo iz fizičnega ravnotežja. Ne morem pa dognati, kaj jo skrbi. Njeno zdravje je najina edina skrb in situacija začenja spominjati na kavelj 22.

In iz maminega odgovora na moj odgovor: Kako lahko popravim škodo, ker sem te tako prizadela in zaradi česar sem vse od takrat tako potrta & imam slabo vest, saj te imam tako rada in te tako spoštujem (ne le, ker si moj sin, ampak ker si eden najbolj posebnih ljudi v mojem življenju), vsa depresivna sem, ker sem bila tako nerazsodna & nerazumna v pismu, ki sem ti ga napisala, ko sem se počutila nesrečno. Rečem lahko le, da mi je žal, da se počutim bedno zaradi tega, da ti popolnoma zaupam in te srčno ljubim – prosim te odpuščanja in govorim iz srca.

127 ■

…

Zadnji roman, ki sem ga v nemščini prebral v jeseni, in tisti, ki sem se mu najtrdneje upiral, je bila Čarobna gora. Upiral sem se mu, ker sem ga razumel toliko bolje kot druge romane. Njegov mladi junak Hans Castorp je buržuj z nižavja, ki odide na tritedenski obisk v gorski sanatorij, kjer ga posrka v hermetično čudaštvo tega kraja, tako da na koncu ostane sedem let. Castorp je nedolžnež tiste vrste, ki bi se morda postavil na možganski konec vrste Srce/Možgani, Thomas Mann pa ga obravnava z ljubečo ironijo in s pošastno vsevednostjo, od katerih se mi je mešalo. Mann, kot nam je pomagal ugotoviti Avery, je popolnoma razdelal vsak simbol: buržujsko nižavje je kraj telesnega in moralnega zdravja, boemske višave so prizorišče genialnosti in bolezni, to, kar Castorpa iz prvega potegne v drugega, pa je moč ljubezni – natančneje, privlačnost, ki jo čuti do bolnice Clawdie Chauchat. Clawdia je v resnici »vroča mačka«, kar pomeni njeno ime v francoščini.

S Castorpom se v jedilnici sanatorija sedemkrat spogledata, on je v sobi 34 (3 + 4 = 7!), ona pa v sobi 7, njuno spogledovanje pa končno doseže vrhunec na Valpurgino noč, natanko sedem mesecev po njegovem prihodu, ko pristopi k njej z izgovorom, da

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 127

31.3.2010 13:53:01

■ 128

si želi izposoditi svinčnik, s tem pa ponovi in izpolni trenutek, ko si je drzno sposodil svinčnik od fanta, podobnega Clawdii, v katerega se je zatreskal nekoč davno, fanta, ki ga je posvaril, naj ne »zlomi« svinčnika, in s Clawdio seksa zgolj in le enkrat, potem pa z nikomer več itd. itd. itd. In ker te ob tolikšni formalni popolnosti lahko zmrazi, Mann nato vrine briljantno poglavje Sneg, ki govori o smrtonosnem mrazu formalne popolnosti, ter roman odpelje v manj hermetične vode, kar je samo po sebi formalno popolna poteza.

Ob tako zelo nemški organizacijski zavesti, ki se je pokazala v tem, sem renčal tako, kot bi renčal ob zapleteni in uspešni besedni igri. Pa vendar je v jedru knjige tičalo vprašanje pristnega osebnega interesa tako za Manna kot zame: kako je mogoče, da se mlad človek tako hitro tako oddalji od vrednot in pričakovanj svoje vzgoje srednjega razreda? V Castorpovem primeru bi na prvi pogled lahko pomislil, da je kriva majhna tuberkulozna lisa, ki se ob rentgenskem pregledu pokaže v njegovih prsih. Castorp pa sprejme svojo diagnozo tako zavzeto, da je jasno, kako ne gre le za pretvezo – »ein abgekartetes Spiel.«* Resnični razlog, da ostane v sanatoriju in gleda, kako njegovo življenje postaja neprepoznavno, je ta, da ga privlači Clawdiina mons veneris, njena tako imenovana čarobna gora. Kot je zapisal Goethe v svojem s spoli zaznamovanem jeziku: »Das Ewig-Weibliche / Zieht uns hinan.«** In del tega, kar me je tako živciralo pri Mannovem ironičnem preziranju Castorpa, je njegova krivda pri tem, kar sem imel za Castorpovo pasivnost. Ni, da bi dejavno, nemirno zapustil buržujsko nižavje zaradi alpske boemskosti; to je nekaj, kar se zgodi njemu.

In zgodilo se je tudi meni. Po počitnicah sem šel v Chicago in obiskal Toma, ki je postajal gradbenik in projektant, precej podobno temu, kar si je zanj zamišljal oče, in spoznal njegovo novo punco, Marto Smith, ki je bila tudi v resnici tako krasna, kot so mi govorili (in ki je čez manj kot eno leto dejansko postala snaha, ki je uživala največje mamino zaupanje). Iz Chicaga sem se teden prezgodaj vrnil v šolo in živel v stanovanju nad mesnico, * Igra s kartami, kjer soigralci goljufajo. ** Večna ženskost / nas vleče naprej.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 128

31.3.2010 13:53:01

kjer je živela francistka. Tu je nemudoma postalo jasno, da sva s francistko naveličana drug drugega, naveličana tega, da se nič ne zgodi. Vendar pa se je njena sostanovalka, rdečelasa Newyorčanka, moja konkurentka, razšla s svojim kubanskim fantom, in z njo sem bedel in gledal stare filme po tem, ko so drugi v hiši že odšli spat. Bila je najbolj bister človek, kar sem jih kdaj srečal. Samo ošinila je Wordsworthovo pesem in že je povedala, kaj je mislil Wordsworth z vsakim verzom. Izkazalo se je, da imava enake ambicije glede tega, da pustiva otročje reči za seboj, in da tudi ona na svoj način beži iz nižavja. Ni minilo dolgo in njen glas mi je dan in noč odzvanjal v glavi. Posvetilo se mi je, da moje zanimanje za njeno najboljšo prijateljico, francistko, morda ni bilo nikoli kaj več kot »abgekartetes Spiel«. S konkurentko sva hodila na večerje k študentskemu paru, ki ni živel v domu, najinima skupnima prijateljema, katerih okus za hrano in obleke sva nato kritizirala v orgiji enakih mnenj. Ko je naslednjega dne prišla pošta, me je vprašala, ali poznam nekoga iz Chicaga po imenu Marta Smith. Ta tujka Smithova se je nekako dokopala do izvoda Small Craft Warninga, prebrala dolgo zgodbo z naslovom Razkosam te za rojstni dan in spontano napisala pismo o tem, kako ji je bila všeč. Marta ni imela pojma o tem, da se zanimam za avtorico zgodbe, in trenutek, ko je prišlo njeno pismo, je bil kot mistično znamenje iz nemškega romana, pri katerem sem za hip pozabil, da mi ni mar zanj.

Na večer konkurentkinega enaindvajsetega (3 x 7!) rojstnega dne, 24. januarja (1/24 = 1 + 2 + 4 = 7!), kar je bilo enaindvajset (3 x 7!) dni pred valentinovim (14/2 = 7!), sem prišel na njeno zabavo in ji za darilo prinesel škatlico dragih italijanskih cigaret. Tisti del mene, ki je vedel dovolj, da se je bal strahotnih dolgoročnih zapletov, je upal, da bova ostala le prijatelja. Drugi, pomembnejši del mene, pa je najbrž čutil drugače (oziroma sem tako pozneje vsaj ugibal, tako kot je Josef K. ugibal, da ga je »nekdo« »moral« očrniti), saj sem bil še vedno z njo na kavču naslednje jutro ob petih, dolgo po koncu zabave. Ko sem se opravičil, ker sem jo tako dolgo zadrževal pokonci, je bil odgovor, ki je prišel iz njenih neskončno mehkih ust s cvetačnim pookusom tolažeč in lep, tako kot je bil tolažeč in lep Mann. »Popoln enaindvajseti rojstni dan,« je rekla, »je zame vsekakor takrat, ko ne greš spat pred peto.«

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 129

129 ■

31.3.2010 13:53:01

…

■ 130

Še en prizor iz tovrstnega romana.

V tednu pred pomladnimi počitnicami sta intenzivno brala Freuda. Mala rdečelaska je imela prijateljico v središču vasi, profesorico na srednji šoli z imenom Chloe, ki je dekletu in fantu ponudila svoje stanovanje, medtem ko je bila na počitnicah. Dekle in fant sta bila v postelji pripravljena početi stvari, ki so bile nekaj popolnega novega za fanta, če že ne za dekle, in ki so se jima zdele preveč vreščeče mesene, da bi jih za tenkimi vrati lahko skrivala pred njenimi sostanovalci. Tako sta v torek popoldne, med dvema pomladnima nevihtama, odšla v Chloejino stanovanje. Cvetni listi magnolije, ki sta jih drgnila pod nogami, so nosili dežne kaplje. Dekle je v nahrbtniku nosilo kruh, maslo, jajca, džin, tonik, cigarete in kontracepcijska sredstva.

Chloejino stanovanje je bilo pritlična in temna enota v brezoblični nizki zgradbi, mimo katere je fant šel že stokrat, a je nikoli ni opazil.

Njegove sobe so bile napol porazne po odhodu fanta, ki ga je Chloe kritizirala pred dekletom, dokler ni končno zbrala poguma in ga pustila. Dekle in fant sta si naredila džin s tonikom in šla v Chloejino spalnico. Čeprav sta zaklenila vhodna vrata in v stanovanju ni bilo nikogar drugega, si nista mogla niti zamisliti, da ne bi za sabo zaprla Chloejinih vrat. Če bi padla v posteljo pri odprtih vratih, bi bilo tako, kot če bi povabila zlonamernega tujca, naj se pojavi tam, medtem ko je njuna pozornost usmerjena drugam; to se je zgodilo v vseh najstniških grozljivkah, ki so jih kdaj posneli. Fant je bil še vedno presenečen nad tem, da si je dekle želelo seksa prav tako kot on, čeprav več ni mogel reči, zakaj je bilo to takšno presenečenje. Bil je le hvaležen za pouk. Nič, kar bi lahko z njim storilo to dekle, ni bilo umazano. Vendar pa je bila precej umazana sama soba. S preproge je vel plesniv vonj in na stropu je bil velik rumen madež. Chloejine obleke so visele iz predalov, nakopičene ležale poleg omare, druga čez drugo bingljale s kljuke na vratih hodnika. Dekle je bilo čisto in dišalo je po svežem, kar pa očitno ni veljalo za Chloe, ki je fant ni nikoli spoznal. Tako je bilo nekaj umazanega v tem, da ti ga fafajo na Chloejini umazani postelji. Naliv je besno tolkel ob edino okno v sobi, za ceneno in poškodovano plastično roleto. Dež je vztrajal, a je ponehal, preden sta nehala fant in dekle. Nebo je bilo skoraj že temno, preden sta se oblekla in se podala na sprehod in cigareto. Na

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 130

31.3.2010 13:53:01

zahodu se je med umikajočimi se dežnimi oblaki in toplo osvetljeno stavbo kolidža kazal ozek trak jasnega modro zelenega neba. Tudi po cigaretah je fant še vedno čutil čarobni okus v ustih. V prsih je nosil tako močan občutek hvaležnosti in zadrege, da je proti svoji volji na kratko zajavkal vsakič, ko se je v mislih vrnil k temu, kar je dekle počelo z njim in kar je lahko sam počel z njo.

Bila je že noč, ko sta se vrnila v Chloejino stanovanje in odkrila, da je bil nekdo tam, medtem ko ju ni bilo. Vhodna vrata, ki sta jih pazljivo zaklenila, so bila zdaj odklenjena. Na koncu hodnika, v kuhinji, ki sta jo pustila v temi, sta videla svetlo goreti luč. »Živjo?« je zaklical fant. »... Živjo? … Živjo!« Ni bilo dogovora. V kuhinji ni bilo nikogar. Fant je vprašal, ali ima Chloejin fant morda še vedno ključ. Dekle, ki je iz hladilnika jemalo led za džin tonik, je reklo, da se ji to ne zdi prav mogoče, saj je tip pobral vse svoje stvari. »Chloe je dolžan tudi najemnino za pol leta,« je reklo dekle, odprlo hladilnik, potem pa: »Sranje! SRANJE! SRANJE!« Fant je rekel: »Kaj?« Dekle pa je reklo: »Tukaj je bil! Nekdo!« Steklenica tonika, ki sta jo fant in dekle pustila več kot do polovice polno, je bila zdaj skoraj prazna. Spogledala sta se s široko razprtimi očmi in pokukala na temni hodnik. Fant si je zaželel, da bi prižgal luč. »Živjo?« je zaklical. »Je kdo tukaj?« Punca je odpirala predale in iskala nože. Chloe pa očitno ni imela ničesar večjega od noža za zrezke. Punca je enega vzela in dala še enega fantu in skupaj sta se pomikala po hodniku in vzklikala: »Živjo? Živjo?« V dnevni sobi je bilo vse v redu. Prav tako v malem kabinetu. Ko pa je fant prišel do spalničnih vrat in jih odrinil, jih je moški na drugi strani odrinil nazaj. Moški je imel pištolo, fant pa je z obema rokama zgrabil za kljuko in jo potegnil k sebi in se s stopali uprl na obe strani vrat in potegnil, kolikor je le mogel, medtem ko se je tisti na drugi strani močno upiral. Za hip je zaslišal, kako mož s pištolo sope na drugi strani vrat. Potem pa nič več. Fant je še naprej vlekel na vso moč. Oba z dekletom sta sopla od strahu. »Kaj naj storim?« je rekla ona. »Pojdi, pojdi, pojdi, zbeži,« je hripavo rekel, »ven se spravi.« Stekla je do vhodnih vrat in jih odprla, se ozrla k fantu, ki je še vedno vlekel za kljuko. Bil je le osem korakov proč od nje. Lahko bi stekel ven, še preden bi mož s pištolo odprl vrata in dvignil orožje. In tako se je fant odločil. Z dekletom sta se pognala skozi vežo stavbe in na pločnik in vsa zadihana obstala tam. Bilo je ob šestih zvečer v prijetnem predmestju. Iz

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 131

131 ■

31.3.2010 13:53:01

službe so prihajali vozači, nekdo je čez cesto metal na koš, iz senc se je znova dvigal zimski hlad. Ko sta fant in dekle stala na pločniku in drgetala od mraza, sta se hkrati počutila trapasto in izredno, kot da se kaj takega še ne bi zgodilo – se ne bi moglo zgoditi – nikomur na svetu razen njima. Skok od tega občutka do poroke ne bo nič bolj strašljiv kot skok od spalničnih vrat do varnega zavetja. »Po mojem je primerno vprašati,« je trepetajoče reklo dekle, »zakaj bi nama Chloejin fant pravzaprav hotel storiti kaj žalega.« Tudi fant se je spraševal, ali teža in zvoki na drugi strani vrat morda niso bili le plod Chloejinih oblek, visečih na obešalnikih. Svet je spet postajal razumski. Na spodnji polici hladilnika je bila lepljiva luža tonika, v ključavnici vhodnih vrat se je nekaj zataknilo, luč v kuhinji pa je bila programirana. Fant in dekle sta skupaj odšla noter in postavila nezavedno na pravo mesto.

■ 132

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 132

31.3.2010 13:53:01

MOJE TEŽAVE S PTICAMI

Februarja 2005, južni Teksas: prijavil sem se v obcestni motel v Brownsvillu in vsako jutro vstajal pred zoro, skuhal kavo za starega prijatelja Manleyja, ki ni govoril z mano ali vstal iz postelje, preden jo je spil, nato pa skočil na brezplačni zajtrk in stekel v najeti avto in dvanajst ur brez oddiha opazoval ptice. Do teme sem čakal, da sem nakupil hrano za kosilo in natočil bencin v avto, ker nisem hotel zapraviti niti minute dnevne svetlobe, v kateri sem lahko opazoval ptice. Če se nisem hotel spraševati, kaj počnem in zakaj to počnem, nisem smel početi popolnoma nič drugega.

V nacionalnem rezervatu za divje živali Santa Ana sva z Manleyjem nekega vročega popoldneva med tednom več kilometrov pešačila po prašnih kolovozih do umetnega jezera na oddaljenem koncu, kjer sem videl tri svetlorjave race. Dve sta z odločno hitrostjo odveslali v zavetje gostih trsov in mi v pogled ponudili predvsem zadnjici, tretja pa je dovolj dolgo oklevala, da sem ji naravnal daljnogled na glavo, ki je bila taka, kot bi nekdo pomočil dva prsta v črnilo in ji čez obraz potegnil vodoravne črte. »Zakrinkana raca!« sem rekel. »Jo vidiš?« »Raco vidim,« je rekel Manley. »Zakrinkana raca!« Ptica je hitro izginila med trsje in nič ni kazalo, da se bo znova pojavila. Manleyju sem pokazal sliko iz Sibleyjevega priročnika. »Ta raca se mi ne zdi znana,« je rekel. »Vendar je ptica na sliki prav ta, ki sem jo videl.« »Črte na obrazu. Nekako cimetasto rjava.« »Ja.« »Zakrinkana raca je bila!« »Ko bi jo vsaj lahko spet videl, zdaj, ko vem, katera je.« Bila sva nekaj sto metrov oddaljena od Ria Grande. Če si po drugi strani reke potoval južno – recimo do Brazilije – si videl na ducate zakrinkanih rac. Severno od meje pa so bile redke. Užitek ob tem, da sva jo videla, nama je polepšal dolg pohod nazaj na parkirišče.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 133

133 ■

31.3.2010 13:53:01

■ 134

Ko je Manley legel v avto, da bi malo zadremal, sem stikal po bližnjem močvirju. Trije dobro opremljeni belci srednjih let so me vprašali, ali sem videl kaj zanimivega. »Ne kaj dosti,« sem rekel, »razen zakrinkane race.« Vsi trije so začeli hkrati govoriti. »Zakrinkana raca!« »Zakrinkana raca?« »Kje natančno? Pokažite nam na zemljevidu.« »Ste prepričani, da je bila zakrinkana raca?« »Poznate belolično trdorepko. Veste, kakšna je belolična trdorepka.« »Zakrinkana raca!« Rekel sem, da poznam samice belolične trdorepke, ja, v Centralnem parku jih imamo, to pa ni bila belolična trdorepka. Rekel sem, da je bila videti tako, kot bi nekdo pomočil dva prsta v črnilo in – »Je bila sama?« »Jih je bilo še kaj?« »Zakrinkana raca!« Eden od njih je izvlekel pisalo, si zapisal moje ime in mi naročil, naj na zemljevidu natančno označim lokacijo. Ostala dva sta se že pomikala po poti, po kateri sem prišel. »In prepričani ste, da je bila zakrinkana raca,« je rekel tretji. »Ni bila belolična trdorepka,« sem rekel.

Iz grmovja tik za nama je stopil še četrti. »Na drevesu spi severnoameriški legen.« »Tale je videl zakrinkano raco,« je rekel tretji. »Zakrinkano raco! Ste prepričani? Poznate belolično trdorepko?« Ostala dva sta prihitela nazaj po poti. »Je kdo rekel severnoameriški legen?« »Ja, dobil sem ga v objektiv.« Vseh pet nas je odšlo v grmovje. Legen, ki je spal na drevesni veji, je bil videti kot napol zvita siva nogavica. Lastnik objektiva je rekel, da ga je njegov prijatelj, ki je to ptico prvi opazil, poimenoval mali legen in ne severnoameriški legen. Dobro opremljeni trio se z njim ni strinjal. »Je rekel mali? Je slišal, kako se oglaša?«

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 134

31.3.2010 13:53:01

»Ne,« je rekel mož. »Ampak razpon –» »Razpon nič ne pomaga.« »Razpon kaže, da je severnoameriški, v tem obdobju.« »Poglej, kje ima progo na krilih.« »Severnoameriški.« »Definitivno je zame severnoameriški.« Četverica se je s tempom prisilnega marša odpravila iskat zakrinkano raco, mene pa je začelo skrbeti. Moja opredelitev race, ki se mi je v tistem trenutku zdela kot pribita, je delovala nevarno prenagljeno v kontekstu štirih resnih opazovalcev ptic, ki so več kilometrov korakali po popoldanski vročini. Šel sem zbudit Manleyja. »Pomembno je le,« je rekel, »da sva jo videla.« »Ampak tip si je zapisal moje ime. In če je ne bodo videli, bom prišel na slab glas.« »Če je ne bodo videli, bodo mislili, da je v trsju.« »Kaj pa, če namesto tega vidijo trdorepke? Tam so lahko trdorepke in zakrinkane race, trdorepke pa niso tako plašne.« »Zaradi tega se lahko žreš,« je rekel Manley, »če se pač hočeš zaradi česa žreti.« Šel sem v center za obiskovalce rezervata in v dnevnik zapisal: ZAKRINKANE RACE, ena opažena v celoti in dve delno, na severnem koncu poti Cattail št. 2. Prostovoljko sem vprašal, ali je še kdo drug poročal o zakrinkani raci. »Ne, to bo prvič to zimo,« je rekla.

Naslednje popoldne sem na otoku South Padre, v močvirju za konferenčnim središčem, kjer je po brveh stopalo kakih dvajset upokojencev s Srednjega zahoda in zanemarjenih belih bradačev s fotoaparati in z daljnogledi, zagledal čedno temnolasko, ki je s teleobjektivom fotografirala račji par. »Ameriške rjavke,« sem omenil Manleyju.

Dekle se je naglo ozrlo navzgor. »Ameriške rjavke? Kje?« Pokimal sem proti njenima pticama. »To so ameriške žvižgavke,« je rekla. »Točno.« To napako sem že storil. Popolnoma jasno mi je bilo, kakšne so ameriške žvižgavke, vendar so se mi včasih, ob vznemirjenju, ko

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 135

135 ■

31.3.2010 13:53:01

■ 136

sem nekaj zagledal, zmedli možgani. Ko sva se z Manleyjem umikala po brvi, sem mu pokazal slike. »Vidiš,« sem rekel, »žvižgavka in rjavka sta bolj ali manj enakih barv, le da so drugače razporejene. Moral bi reči žvižgavka. Zdaj bo pa mislila, da ne ločim žvižgavke od rjavke.« »Zakaj ji nisi tega preprosto povedal?« je rekel Manley. »Bi pač rekel, da se ti je zareklo.« »To bi vse skupaj le še zapletlo. Preveč bi ugovarjal.« »Bi pa vsaj vedela, da ju ločiš.« »Ne ve, kako mi je ime. Nikoli več je ne bom videl. To je edina tolažba, ki si jo lahko predstavljam.« Februarja za opazovanje ptic ni boljšega kraja od južnega Teksasa. Čeprav je bil Manley tam že pred tridesetimi leti kot najstnik, je bil to zame popolnoma nov svet. V treh dneh sem videl prikupno razmršene kukavice ani, ki so plahutale po grmovju, kačjevratnike jurskega videza, ki so si na soncu sušili krila, eskadrilje belih pelikanov, ki so s štiriinpolmetrskim razmikom kril drseli po reki navzdol, par ujed vrste karakara, ki je jedel povoženo kačo smokuljo, prelestnega trogona in kardinala s temnordečim ovratnikom ter dve eksotični taščici, ki sta oprezali s trakta društva Audubon v Weslacu. Nejevoljo mi je povzročala le glavna tarča moje odprave, črni žvižgač. Žvižgač, ki gnezdi na drevesu, ima nenavadno dolge noge, kljun rožnat kot sladkorna pena in debelo belo obrobo okrog oči, je bil ena tistih ptic v vodniku, za katere nisem mogel čisto verjeti, da obstajajo – kot nekaj iz Marca Pola.

V velikem številu naj bi prezimoval v urbanih rokavih Brownsvilla (imenovanih resacas) in pri vsaki obali, ki sem jo zaman preiskoval, je ptica zame postajala bolj mistična.

Na South Padreju, ko se je iz Mehiškega zaliva valila megla, sem se spomnil pogledati na mestni vodni stolp, kjer naj bi po podatkih v vodniku pogosto sedeli sokoli selci. In res sem na vrhu zelo nejasno zagledal selca. Naravnal sem daljnogled, neki starejši par, dva opazovalca izkušenega videza, me je vprašal, kaj sem našel. »Sokola selca,« sem ponosno rekel. »Veš kaj, Jon,« mi je z očmi, prislonjenimi k daljnogledu, rekel Manley, »v glavo je bolj podoben ribjemu orlu.« »Ribji orel je,« je tiho pritrdila ženska.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 136

31.3.2010 13:53:01

»Bog,« sem rekel in pogledal še enkrat, »tako težko je videti v megli, pa še imeti občutek za mere, saj veste, tam daleč zgoraj, ampak prav imate, da, že vidim. Ribji orel, ribji orel, ribji orel. Ja.« »To je dobra stran megle,« je pripomnila ženska. »Vidiš lahko, kar hočeš.« Ko sva bila z Manleyjem sama, sem ga sili, naj privoli v to, da je izraz »ribji orel« prvi izrekel on. »Da bosta vedela, da se spoznava na ptice,« sem rekel. »Prizadevala sva si, da ugotoviva prav. Skoraj nama je že uspelo. Selca sem predlagal le nekako za uvod, s prostim očesom. Samo priča sta bila najinemu postopku. Postopek pa je skoraj pripeljal do tega, da sem se s tabo strinjal, kako to nikakor ni selec.« Prav takrat je mimo prišla temnolaska s stojalom in z velikim fotoaparatom. »Ribji orel,« sem ji samozavestno povedal. »Mimogrede, še vedno se kar stresem, ko pomislim, da sem rekel rjavka, mislil pa konopnica.« Zastrmela se je vame. »Konopnica?« V avtu sem vzel Manleyjev telefon, da ne bi razkril svojega imena, poklical center za obiskovalce v Santa Ani in vprašal, če so »ljudje« kaj poročali o zakrinkanih racah v rezervatu. »Da, nekdo je včeraj poročal o njih. Spodaj pri Cattailsu.« »Samo eden?« sem vprašal. »Da. Mene ni bilo. Nekdo pa je poročal o zakrinkani raci.« »Fantastično!« sem rekel, kot da bi z vznemirjenjem lahko dodal kredibilnost lastnemu poročilu. »Iskat jo bom šel!« Na pol poti nazaj v Bronsville, na enem od ozkih kolovozov, po katerih me je rad usmerjal Manley, sva se ustavila in občudovala zeleno obrobljeno modro resaco z zahajajočim soncem za sabo.

Pozimi je bila delta preveč lepa, da bi me predolgo mučila zadrega.

Stopil sem iz avta in tam je tiho, na senčni strani vode, brezbrižno, kot bi bilo to nekaj najbolj normalnega na svetu – kakor konec koncev počnejo čarobna bitja na zakletih krajih – plaval moj žvižgač s črnim trebuhom.

137 ■

Čuden občutek je bil, ko sem se vrnil v New York. Ko sem odhajal iz južnega Teksasa, sem se počutil votlo in nemirno, kot zasvojenec v krizi. Truditi sem se moral, da so me prijatelji razumeli;

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 137

31.3.2010 13:53:02

■ 138

nisem se mogel osredotočiti na delo. Vsak večer sem v posteljo jemal knjige o pticah in bral o drugih potovanjih, na katera bi se lahko odpravil, preučeval oznake vrst, ki jih nisem videl, nato pa živo sanjal o pticah. Ko sta se na dimniku pred mojim kuhinjskim oknom začeli kazati dve postovki, samec in samica, ki sta ju iz Centralnega parka verjetno pregnala umetnik Christo in njegova žena Jeanne Claude, in si mazati kljun s krvjo pravkar ubitih miši, se mi je zdelo, da je njuna razseljenost zrcalna slika moje.

Nekega marčnega večera sem šel v Društvo za etično kulturo poslušat Ala Gora, ki je govoril o globalnem segrevanju. Pričakoval sem, da sem bom zabaval zaradi retorične šibkosti besedila – da bom zavijal z očmi, ko bo Gore začel z »usodo« in s »človeštvom«, se šopiril s svojimi dosežki, ošteval ameriške potrošnike.

A je Gore očitno znova odkril smisel za humor. Njegov govor je bilo zabavno poslušati, čeprav je bil neverjetno depresiven. Več kot uro je ob obilni grafični podpori predstavljal prepričljive dokaze za bližajoče se podnebne katastrofe, katerih posledice bodo neverjetno število prevratov in trpljenje po vsem planetu, verjetno že v času mojega življenja. Iz avditorija sem odšel pod težo bolečine in skrbi, kakršno sem čutil v najstniških letih, ko sem bral o jedrski vojni.

V New Yorku svojo okoljsko zavest navadno močno brzdam in jo v idealnem primeru omejim na deset minut na leto, ko si lajšam vest z nakazili skupinam, kakršna je Sierra Club*. Gorovo sporočilo pa je povzročalo takšno nelagodje, da sem bil že skoraj doma, preden sem se lahko domislil nekaterih razlogov, da si ga olajšam. Na primer: kaj se že tako bolj kot večina Američanov ne trudim, da bi se boril proti globalnemu segrevanju? Nimam avta, živim v energetsko učinkovitem stanovanju na Manhattnu, pridno recikliram. In tudi: ali ni nocoj vreme nenavadno hladno za začetek marca? In ali se ni na Gorovih zemljevidih Manhattna v prihodnosti otoka, napol potopljenega pod dvigajočim se morjem, videlo, da bomo na vogalu avenije Lexington in Enainosemdesete ulice, kjer živim, tudi v najslabšem primeru ostali na suhem? Zgornja vzhodna stran ima določeno topografijo. Ni se * najbolj vidna ameriška okoljska organizacija (op. prev).

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 138

31.3.2010 13:53:02

zdelo verjetno, da bo morska voda, nastala ob talitvi ledene konice Grenlandije, napredovala dlje kot do tržnice Citarella na Tretji aveniji, šest ulic proti jugu in vzhodu. Poleg tega je moje stanovanje v desetem nadstropju.

Ko sem vstopil, ni bilo otrok, ki bi pritekli v pozdrav, in to je očitno prevesilo tehtnico: Bolje bo, če se vznemirjam zaradi virusne pandemije in umazanih bomb kot pa zaradi globalnega segrevanja. Tudi če bi imel otroke, bi le stežka skrbel za klimatsko blagostanje otrok njihovih otrok. Ker nisem imel otrok, sem bil popolnoma prost. To, da nimam otrok, je bila moja zadnja, najboljša obrambna linija proti ljudem Gorovega kova. Podnebje bo v redu, dokler ne umrem, in ker nimam otrok, nisem osebno povezan s tem, kar se bo zgodilo po tistem.

Samo en problem je bil. Ko sem se tistega večera trudil zaspati in si v glavi predvajal Gorove računalniške podobe Severne Amerike, spremenjene v puščavo, se nikakor nisem mogel izogniti skrbi, kaj bo z milijardami ptic in s tisočimi vrst, ki jim po vsem svetu grozi izginotje. Večina krajev v Teksasu, ki sem jih obiskal v februarju, je ležala na manj kot sedmih metrih nadmorske višine, in podnebje tam doli je bilo že tako skoraj smrtno ekstremno. Ljudje bi se verjetno lahko prilagodili na bodoče spremembe, sloveli smo po tem, kako iznajdljivo se izogibamo nesrečam in si izmišljamo fantastične zgodbe, kadar nam to ne uspe, ptice pa niso imele tako bogatih možnosti. Ptice so potrebovale pomoč. In to, sem spoznal, je resnična tragedija sodobnega Newyorčana, ki živi v udobju. To je bil potek dogodkov, ki sem se mu mukoma izogibal dolga leta: ne to, da bo svet v prihodnosti razpadel, temveč to, ker se čutim neprikladno dolžnega, da zanj skrbim v sedanjosti. To je bila moja težava s pticami.

139 ■

Dolgo časa, tam v osemdesetih, sva z ženo živela na lastnem malem planetu. Drug z drugim sva preživela navdušujoče, nadčloveške količine časa. V prvih dveh stanovanjih v Bostonu sva bila tako zatopljena drug v drugega, da sva imela natanko enega dobrega prijatelja, najinega sošolca Ekstroma, in ko sva se končno preselila v Queens, se je Ekstrom preselil na Manhattan in nama s tem prihranil potrebo, da si poiščeva drugega prijatelja.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 139

31.3.2010 13:53:02

■ 140

Kmalu po poroki, ko me je stari učitelj nemščine Weber vprašal, kako kaj najino družabno življenje, sem mu povedal, da ga sploh nimava. »Za eno leto je to fino,« je rekel Weber. »Največ dve.« S svojo gotovostjo me je užalil. Zdel se mi je skrajno pokroviteljski, in nikoli več nisem spregovoril z njim.

Nihče od zloslutnežev med sorodniki in nekdanjimi prijatelji, nihče od čustvenih klimatologov z nagubanim čelom očitno ni prepoznal, kako iznajdljiva sva bila v svoji zvezi. Da bi jih postavila na laž, sva dosegla, da se je najina samost obnesla štiri leta, pet let, šest let; in potem, ko se je domače vzdušje resnično začelo pregrevati, sva iz New Yorka pobegnila v špansko vas, kjer nisva nikogar poznala in kjer so še vaščani komajda govorili špansko. Bila sva kot ljudstva trdovratnih navad v knjigi Collapse Jareda Diamonda, ki se na slabšanje ekosistema odzovejo tako, da ga dvakrat bolj obremenijo – srednjeveški Grenlandci, prazgodovinski prebivalci Velikonočnih otokov, sodobni lastniki terencev. Vse rezerve, ki sva jih še imela ob prihodu v Španijo, sva pokurila v sedmih mesecih izolacije.

Ko sva se vrnila v Queens, več nisva zdržala drug z drugim dlje kot nekaj tednov, nisva prenesla, da gledava drug drugega tako nesrečnega, ne da bi zbežala kam drugam. Na drobne prepire pri zajtrku sva se odzivala tako, da sva cele ure ležala z obrazom na tleh vsak svoje sobe in čakala, da bo kdo priznal najino bolečino.

Pisal sem strupene jeremijade družinskim članom, ki so po mojem mnenju kdaj ponižali mojo ženo; ona mi je dajala ročno napisane analize najinega stanja na petnajstih ali dvajsetih straneh; vsak teden sem uničil steklenico zdravila proti želodčni kislini.

Jasno mi je bilo, da je nekaj strašansko narobe. In to, kar je narobe, sem sklenil, je napad moderne industrijske družbe na okolje.

V mlajših letih sem bil preveč reven, da bi skrbel za okolje. Moj prvi avto v Somervillu je bila Nova iz leta 1972 z vinilno streho, ki je potrebovala veter v hrbet, da je s šestimi litri naredila petnajst kilometrov, izpuh pa je imela tako bogat in kompleksen kot fina francoska omaka. Po Novini smrti sva kupila enoprostorca Malibu, ki mu je bilo treba zamenjati smešni uplinjač s štirimi cilindri (800 dolarjev), katalizatorju pa so odstranili notranjost, da bi olajšali pretok plina. Če bi hotela malce manj onesnaževati zrak, bi naju to stalo dva ali tri mesece življenjskih stroškov. Malibu je

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 140

31.3.2010 13:53:02

praktično sam našel v vegasto delavnico, kjer sva kupovala letno nalepko za nadzor smoga.

Poletje 1988 pa je bilo eno najbolj vročih v zgodovini Severne Amerike, in špansko podeželje je bilo spektakel nebrzdanega razvoja in s smetmi posejanih pobočij in dizelskih izpustov, in po padcu Berlinskega zidu se je možnost jedrskega uničenja (dolga leta moja najljubša apokalipsa) nekako zmanjšala, dobra stvar pri posiljevanju narave kot alternativni apokalipsi pa je bila pridobitev možnosti, da krivim samega sebe. Odrasel sem med poslušanjem vsakodnevnih pridig o osebni odgovornosti. Oče je shranjeval ostanke vrvic in svinčnikov in razglašal fantastične švedske protestantske predsodke. (Zdelo se mu je nepošteno, če si spil koktajl doma, preden si šel v restavracijo, saj so bili dohodki restavracij odvisni od prodaje alkohola.) Skrbi zaradi papirnatih robčkov in brisač, ki sem jih rabil po nepotrebnem, zaradi pipe, ki sem jo pustil odprto med britjem, zaradi rubrik v Sunday Timesu, ki sem jih neprebrane metal proč, zaradi zraka, ki sem ga onesnažil vsakič, ko sem sedel v letalo, so bile zame nekaj popolnoma naravnega. Strastno sem se prepiral s prijateljem, ki je menil, da izgubiš manj energije, če imaš hišo celo noč ogreto na 20 stopinj, kot pa če temperaturo na 20 stopinj dvigneš zjutraj. Vsakič, ko sem pomival kozarec od kikirikijevega masla, sem skušal izračunati, ali bi za izdelavo novega kozarca morda porabili manj nafte kot za ogrevanje pomivalnega stroja in odvoz starega kozarca v središče za reciklažo.

Moja žena se je odselila decembra 1990. Prijateljica jo je povabila, naj pride živet v Colorado Springs, in pripravljena je bila uiti mojemu onesnaževanju njenega življenjskega prostora. Kot moderna industrializirana družba sem še naprej prinašal določene temeljne materialne koristi v najino gospodinjstvo, vendar za ceno še večjih psiholoških stroškov. Ko je žena zbežala v deželo odprtega neba, je upala, da si bo povrnila neodvisno naravo, ki so jo leta preveč poročenega življenja popačila skoraj do nerazpoznavnosti. Najela si je čedno stanovanje na aveniji North Cascade in mi pošiljala vznemirjena pisma o gorskem vremenu. Prevzele so jo pripovedi pionirk – trdnih, zatiranih, iznajdljivih žensk, ki so pokopavale mrtve dojenčke, videle, kako junijski snežni viharji uničujejo njihove posevke in živino, in preživele, da so lahko

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 141

141 ■

31.3.2010 13:53:02

■ 142

pisale o tem. Govorila je o tem, kako si skuša znižati srčni utrip ob mirovanju na manj kot trideset.

V New Yorku nisem verjel, da sva šla resnično narazen. Morda je postalo skupno življenje nemogoče, vendar pa se mi je ženina inteligenca še vedno zdela inteligenca najboljše vrste, njene moralne in estetske sodbe so se mi še vedno zdele edine, ki so kaj štele.

Vonj njene kože in vonj njenih las sta bila zdravilna, nenadomestljiva, najboljša. Zaničevanje drugih – njihove nepopolnosti – je bil vedno najin najljubši šport. Nisem si mogel predstavljati, da je ne bi več nikoli zavonjal.

Naslednje poletja sva šla z avtom kampirat na zahod. Ženi sem iskreno zavidal novo zahodno življenje, hotel pa sem se potopiti tudi v naravo, ker sem pač postal okoljsko zaveden. Mesec dni sva se pomikala za kopnečim snegom po Skalnem gorovju in Kaskadah ter se podala nazaj na jug po najbolj prazni deželi, kar sva jih lahko našla. Če vemo, da sva bila spet skupaj štiriindvajset ur na dan, si delila majhen šotor in bila odrezana od vseh družabnih stikov, sva se presenetljivo dobro ujemala.

Upiralo in zamerilo se mi je le to, da so bila na planetu tudi druga človeška bitja. Svež zrak, vonj po jelkah, snežniški hudourniki, velecvetne orlice in volčji bob, losi, ki sva jih tu in tam uzrla, so bili prijetni občutki, a sami po sebi nič boljši kot martini z džinom ali dobro uležan zrezek. Da bi zahod upravičil moja pričakovanja, bi moral izpolniti tudi željo po nenaseljenosti in nedotaknjenosti.

Ko sem vozil po prazni cesti mimo praznih hribov, sem nekako spet doživljal otroške fantazije o tem, da sem poseben pustolovec – da sem znova tak kot otroci v Narniji, kot junaki Srednjega sveta. Vendar pa Narnije niso izsekavali s stroji, velikimi kot hiša, skritimi za kamuflažno prevleko. Frodu Bisaginu in njegovim rojakom nikoli ni bilo treba deliti taborov s petinštiridesetimi enakimi Bratovščinami prstana v nepremočljivih jopičih. Za vsakim grebenom na glavni cesti se je odprl nov pogled na intenzivno namakane monokulture, od rudarjenja zabrazgotinjena pobočja in parkirišča, polna avtomobilov ljubiteljev narave. Da bi se izognila gneči, sva se z ženo podajala na dolge pohode po odmaknjenih predelih, se mukoma prebijala po strminah, na koncu pa naletela na prašne gozdarske ceste, posejane s konjskimi figami. In že je – pozor! – prišel nekakšen klovn, poskakujoč na gorskem kolesu.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 142

31.3.2010 13:53:02

In nad glavo nama je zletel Deltin let številka 922 v Cincinnati.

In pojavilo se je še ducat skavtov z žvenketajočimi skodelicami za vodo in z nahrbtniki, velikimi kot hladilnik. Žena se je zaposlila s srčno-žilnimi stremljenji, mene pa je ves dan grizlo: So tisto tam zgoraj človeški glasovi? Je med drevesnimi ostanki košček aluminijaste folije? O, ne, ali prihajajo človeški glasovi za nama?

V Koloradu sem ostal še nekaj mesecev, vendar pa je bivanje v gorah zame postalo neznosno. Zakaj bi vztrajal le zato, da vidim, kako uničujejo še poslednje prelepe koščke divjine, da zasovražim lastno vrsto in da začutim, kako sem tudi sam po malem kriv za uničevanje? Jeseni sem se preselil nazaj na vzhod. Vzhodni življenjski prostori, zlasti v Filadelfiji, so bili že tako uničeni. Onesnaževalsko vest mi je lajšalo dejstvo, da sem tako rekoč ležal na tem, kar sem pomagal postiljati. In to niti ni bilo tako slabo. Po vsem, kar je požrla, je bila pensilvanska zemlja še vedno ponorelo zelena.

Enako bi lahko rekel o najinem zakonskem planetu. Tudi tukaj je prišel čas za odločilno ukrepanje; dlje ko bom odlašal, večjo škodo bom povzročil. Najina nekoč na videz neskončna zaloga let, v katerih bi lahko imela otroke, se je na primer nenadoma in alarmantno skrčila, in če bi oklevala le še nekaj let, bi se s tem uničila za vselej. Pa vendar: kako lahko odločilno ukrepava? V tem poznem obdobju sem očitno imel na izbiro le dvoje. Ali se skušam radikalno spremeniti – se posvetim temu, da osrečujem ženo, skušam zasesti manj prostora in po potrebi postanem očka s polnim delovnim časom – ali pa se od nje ločim.

Da bi se radikalno spremenil, pa je bilo približno tako vabljivo (in verjetno), kot da bi se prostovoljno odločil za puščobno, doma narejeno, post-potrošniško družbo, ki je po mnenju »globinskih ekologov« edino dolgoročno upanje za ljudi na tem planetu. Čeprav sem govoril standardne zadeve o popravljanju in zdravljenju, včasih pa vanje celo verjel, je samoljubni del mene že dolgo navijal za težave in v mirni prepričanosti čakal, da naju bo zajela dokončna ujma. Imel sem stare dnevnike z zapisi zgodnjih prepirov, ki so se glasili do besede enako kot najini prepiri deset let pozneje. Hranil sem kopijo pisma, ki sem ga napisal bratu Tomu leta 1982, po tem, ko sem družini razglasil zaroko in me je Tom vprašal, zakaj ne bi preprosto živela skupaj in videla, kako in kaj;

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 143

143 ■

31.3.2010 13:53:02

■ 144

odgovoril sem, da v heglovskem sistemu subjektivni pojav (npr. romantična ljubezen) ne postane »resničen« v pravem pomenu, dokler se ne zgodi v objektivni strukturi, zato je pomembno, da se posamično in družbeno sintetizirata v obredu zaveze. Imel sem poročne fotografije, na katerih je moja žena pred obredom zaveze delovala blaženo, jaz pa sem se mrščil in se grizel v ustnico ter se tesno oklepal z rokami.

Da pa bi obupala nad zakonom, je bilo prav tako nepredstavljivo. Mogoče sva bila nesrečna, ker sva bila ujeta v slab odnos, mogoče pa sva bila nesrečna tudi iz drugih razlogov, tako da bi morala biti potrpežljiva in si pomagati. Za vsak dvom, zabeležen v zbirki fosilov, sem lahko našel pismo ali dnevniški zapisek, v katerem sem o najinem zakonu govoril z veselo gotovostjo, kot bi bila skupaj že od nastanka sončnega sistema, kot bi midva obstajala od nekdaj in za vedno. Suhceni mulc v smokingu je na najinih poročnih fotografijah po koncu obreda deloval do ušes zaljubljen v svojo nevesto.

Treba je bilo torej preučevati naprej. Zbirka fosilov je bila dvoumna. Liberalni znanstveni dogovor je bil sam sebi namenjen.

Morda bi bila lahko srečna, če bi poskusila v novem mestu? Odšla sva preverjat San Francisco, Oakland, Portland, Santa Fe, Seattle, Boulder, Chicago, Utica, Albany, Syracuse, Kingston, New York ter v vsakem odkrila kakšno napako. Moja žena se je vrnila in se mi pridružila v Filadelfiji, jaz pa sem si z obrestmi izposodil denar od mame in najel trinadstropno hišo s petimi sobami, v kateri sredi leta 1993 ni več zdržal nobeden od naju. Najel sem si lastno stanovanje na Manhattnu, ki sem ga potem zaradi slabe vesti predal ženi. Vrnil sem se v Filadelfijo in najel še tretje stanovanje, ki je bilo primerno tako za delo kot za spanje, tako da bi imela žena na voljo vseh pet sob v hiši, če bi jih potrebovala ob vrnitvi v mesto. Najine finančne izgube proti koncu leta 1993 so močno spominjale na državno energetsko politiko leta 2005. Najina odločenost, da se bova oklepala neuresničljivih sanj, je bila premo sorazmerna – morda celo enaka – najinemu nagonu po čimprejšnjem bankrotu.

Okrog božiča je denarja dokončno zmanjkalo. Prekinila sva najemne pogodbe in prodala pohištvo. Jaz sem vzel stari avto, ona je

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 144

31.3.2010 13:53:02

vzela novi računalnik, jaz sem spal pri drugih. Nepredstavljivo in grozljivo in goreče zaželeno: najin mali planet je bil uničen.

Sredi sedemdesetih je bila stalna tema družinskih pogovorov za mizo ločitev in ponovna poroka očetovega šefa na železnici, gospoda Germana. Nihče iz generacije mojih staršev v obeh širših družinah se ni nikoli ločil, tako kot tudi nobeden od njunih prijateljev, in tako sta starša drug drugega podpirala pri trdni odločitvi, da mlade druge žene gospoda Germana ne bosta spoznala.

Izčrpno sta pomilovala prvo ženo, »ubogo Glorianno«, ki je bila tako odvisna od moža, da se ni nikoli naučila voziti. Bila sta obenem olajšana in zaskrbljena, ker sta Germanova zapustila njihov sobotni večerni bridž klub, saj je bil gospod German v bridžu slab, Glorianna pa je ostala brez družabnega življenja. Nekega večera je oče prišel domov in rekel, da bi tistega dne pri kosilu skoraj izgubil službo. Ko so v jedilnici za vodilne uslužbence gospod German in njegovi podrejeni razpravljali o tem, kako oceniti človekov značaj, je očetu zletelo iz ust, da sam ocenjuje človeka po tem, kako igra bridž. Bil sem še premlad, da bi razumel, da v resnici ni bilo to tisto, kar bi ga skoraj stalo službe, ali da je obsojanje gospoda Germana in pomilovanje Glorianne način, na katerega starša govorita o lastnem zakonu, bilo pa mi je jasno, da je to, da zapustiš ženo zaradi mlajše ženske, prezira vredna stvar, kakršne počnejo kronični prepotentneži.

Podobna stalna tema v tistih letih je bilo očetovo sovraštvo do Agencije za zaščito okolja. Mlada agencija je izdala zapletena pravila o onesnaževanju zemlje, toksičnih izpustih in eroziji rečnih bregov in nekatera pravila so se očetu zdela nesmiselna. Najbolj pa so ga jezili izvajalci. Večer za večerom je prihajal domov ves razpenjen zaradi teh »birokratov« in »akademikov«, teh vzvišenih »takih-in-takih«, ki se niso trudili prikrivati, kako moralno in intelektualno večvredni se čutijo do korporacij, ki jih spremljajo, in ki so menili, da ljudem, kakršen je oče, niso dolžni nobenih razlag ali vsaj osnovne vljudnosti.

Nenavadno je bilo to, kako podobne so si bile očetove vrednote in vrednote njegovih sovražnikov. Prelomna okoljska zakonodaja iz tistega obdobja, vključno z zakonoma o čistem zraku in čistih vodah ter zakonom o ogroženih vrstah, je dobila podporo

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 145

145 ■

31.3.2010 13:53:02

■ 146

predsednika Nixona in obeh strank v Kongresu prav zato, ker se je zdela smiselna staromodnim protestantom, kakršni so bili moji starši, ki so sovražili potratno ravnanje in se žrtvovali za prihodnost otrok ter spoštovali božje delo in verjeli, da morajo prevzeti odgovornost za škodo, ki jo povzročajo. Družbeno vrenje, ki je leta 1970 privedlo do prvega dneva zemlje, pa je sprostilo kopico drugih energij – nevljudnost takih-in-takih, prijetno samouresničenje gospoda Germana, kult individualnosti – ki so bile sovražno nastrojene do stare religije in so nazadnje prevladale.

Kot samouresničujoči se posameznik v devetdesetih sem imel tudi sam težave z logiko nesebičnosti mojih staršev. Odrekanje dostopnemu užitku, zakaj? Krajše prhanje s hladnejšo vodo, zakaj?

Mukotrpni telefonski pogovori z odtujeno ženo na temo spodletelega starševstva, zakaj? Naporno branje zadnjih treh romanov Henryja Jamesa, zakaj? Stalno opominjanje na amazonski gozd, zakaj? New York, v katerega sem se za stalno vrnil leta 1994, je znova postajal zelo prijeten kraj za bivanje. Bližnji gorovji Catskills in Adirondack sta bili bolje zaščiteni kot Skalno gorovje in Kaskade. Centralni park, ki so ga obnavljali prebivalci z globokimi žepi, je bil vsako pomlad bolj zelen, in drugi ljudje, ki so hodili po njem, me niso spravljali ob pamet: bili smo v mestu, edino prav je, da so tu tudi drugi ljudje. Neke majske noči sem šel po novo posajenih tratah parka na zabavo, kjer sem videl lepo in zelo mlado žensko, ki je nerodno stala v kotu, za talno svetilko, ki jo je dvakrat skoraj prevrnila, in čutil sem se tako osvobojenega, da se več nisem spomnil niti enega samega razloga, da se ji ne bi predstavil in jo čez čas povabil ven.

Stare religije je bilo konec. Brez kulturne podpore ni moglo gibanje z lastnim kultom divjine nikoli zajeti množičnega občinstva.

John Muir, ki je iz San Francisca pisal v času, ko si še vedno lahko brez težav odšel v Yosemite in imel vso dolino za svojo duhovno prenovo, je ustanovil religijo, ki je zahtevala veliko parcelo prazne odmaknjene zemlje za vsakega častilca. Niti leta 1880 ni bilo dovolj parcel za to. Pravzaprav je varovanje divje narave naslednjih osemdeset let, dokler nista populističnega alarma sprožila Rachel Carson in David Brower, na splošno veljalo za domeno elit. Da bi obranil svojo ljubljeno Sierro, je Muir ustanovil klub (kaj pa drugega?). Henry David Thoreau, ki je do smrek gojil romantična, če

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 146

31.3.2010 13:53:02

že ne kar seksualna občutja, je delavce, ki so jih podirali, imenoval »golazen«. Za Edwarda Abbeyja, ki si je kot eden od redkih ekoloških piscev drznil priznati, da je ljudomrznik, je bilo v jugovzhodnem Utahu najbolj vabljivo to, da bi njegova puščava delovala negostoljubno za veliko krdelo Američanov, nesposobnih razumeti in spoštovati naravo. Bill McKibben, diplomiranec s Harvarda, je po svojem apokaliptičnem delu Konec narave (v katerem je »večino« tistih, ki se radi zadržujejo v naravi, odpisal kot plitvo misleče amaterje) izdal knjigo o manjvrednosti kabelske televizije v primerjavi z brezčasnimi užitki podeželskega življenja. Za Verlyn Klinkenborg, poklicno banalnico, katere naloga je bralce New York Timesa opominjati, da za zimo pride pomlad, za pomladjo pa poletje, in ki ima iskreno rada snežne meteže in vrečevino, je preostalo človeštvo le odmaknjena gmota, za katero sta značilni »podkupljivost« in »neznanje«.

In ko je EPA tako počistila najbolj očitno nesnago po državi, ko so si morske vidre in sokoli selci opomogli od skorajšnjega izumrtja, ko so Američani okusili grenke predpise v evropskem slogu, je okoljevarstveno gibanje začelo spominjati na le še en posebni interes, ki se je skrival pod plaščem demokratske stranke. Sestavljali so ga dobro stoječi navdušenci za naravo, ljudomrzneži, ki v drevesa zabijajo žeblje, da jih ne bi mogli požagati, piflarski zagovorniki nemodernih vrednot (varčnosti, predvidevanja), tisti, ki pozivajo k politično nerentabilnim abstrakcijam (blagostanje naših pravnukov), tisti, ki trosijo glasna opozorila o nevidnih tveganjih (globalno segrevanje) in pretiranih nevarnostih (azbest v javnih zgradbah), nadležni jadikovalci nad potrošništvom, tisti, ki se zanašajo na dejstva in politiko v dobi videza, volilno telo, ki se glasno ponaša s tem, da zavrača kompromis z drugimi. Bill Clinton, prvi predsednik iz povojne generacije, je prepoznal gnilo jajce, ko ga je zagledal. Za razliko od Richarda Nixona, ki je EPA ustanovil, in za razliko od Jimmyja Carterja, ki je sto milijonov kvadratnih kilometrov na Aljaski namenil za večno divjino, je Clinton Sierra Club potreboval veliko manj, kot je klub potreboval njega. Na pacifiškem severozahodu, na zemlji, ki pripada Američanom, je gozdarska služba ZDA zapravljala na milijone davkoplačevalskih dolarjev za izgradnjo cest za lesne multinacionalke, ki so trebile prekrasne pragozdove, in si jemala čeden zaslužek, pri čemer je

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 147

147 ■

31.3.2010 13:53:02

■ 148

ohranjala prgišče delovnih mest za logarje, ki tako ali tako kmalu ne bodo več delali, in večino lesa pošiljala v Azijo v obdelavo in prodajo. Čeprav si ne bi mislili, da ta tema lahko prinese poraz na fronti stikov z javnostjo, so se skupine, kot je Sierra Club, sklenile boriti skrite pred pogledom javnosti, na zveznem sodišču, kjer so bile njihove zmage navadno Pirove; in povojni predsednik, ki mu potrebe po ljubezni niso mogle zadovoljiti jelke ali sove, očitno pa so jo lahko zadovoljili drvarji, je desetkanje starih severozahodnih gozdov kmalu dodal na dolg seznam podobnih spodrsljajev – okoljevarstveno brezzoba organizacija NAFTA, metastaza širjenja mest, znižanje povprečnega državnega izkoristka goriva pri vozilih, zmagoslavje terencev, naraščajoče izčrpavanje svetovnih ribolovnih zalog, glasovanje senata proti Kjotskemu protokolu z izidom 95-0 itd. – v desetletju, ko sem zapustil ženo in si našel sedemindvajsetletnico ter se začel zares zabavati.

Potem je umrla mama in prvič v življenju sem šel opazovat ptice. To je bilo poleti 1999. Bil sem na otoku Hat, zaraščeni krpi gramoza, razdeljeni na parcele za majhne počitniške hišice, poleg delavskega mesteca Everett v Washingtonu. Tam so bili orli in vodomci, galebi in na ducate enakih vrabcev, ki so bili ne glede na to, kolikokrat sem jih preučil, vztrajno podobni šestim različnim vrstam vrabcev v vodniku, ki sem ga uporabljal. Jate liščkov so sijoče eksplodirale nad strmo, s soncem obsijano obalo otoka, kot nekaj obrednega in japonskega. Videl sem svojo prvo grahasto žolno in užival v očitni zmedi ob tem, za katero ptičjo vrsto pravzaprav gre.

Nič kaj žolnasta po perju, kot žalobna grlica v bojnih barvah, se je s sunkovitimi spusti, na tipično žolnasti način, z bleščeče belim repom spreletavala od ene približne identitete do druge. Pristajala je na naključnih krajih in se vedno malce zaletela. Njena nerodna lepota me je spominjala na bivšo punco, tisto, ki sem jo prvič uzrl, ko se je zapletala ob talno svetilko, in ki sem jo imel še vedno zelo rad, čeprav zdaj z varne razdalje.

Po tistem sem spoznal neko pisateljico, vegetarijanko iz Kalifornije, ki je bila po lastnih besedah »nora na živali«, malce starejša od mene in brez vidnega zanimanja za to, da bi zanosila, se poročila ali se preselila v New York. Takoj, ko sem se zaljubil vanjo, sem

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 148

31.3.2010 13:53:02

se lotil spreminjanja njene osebnosti, da bi postala bolj podobna moji; in čeprav to prizadevanje leto pozneje ni obrodilo sadov, mi vsaj ni bilo treba skrbeti, da sem spet nekoga uničil. Kalifornijka je bila tudi sama veteranka ponesrečenega zakona. Ker je misel na otroke ni ganila, mi ni bilo treba vsakih pet minut pogledati na uro, da bi videl, ali je že čas, da se odločim glede njene reproduktivne prihodnosti. Otroke sem si želel jaz. In ker sem moški, sem si lahko privoščil odlašanje.

Zadnji dan, ki sem ga sploh preživel z mamo, v bratovi hiši v Seattlu, mi je znova in znova zastavljala ista vprašanja: Sem kolikor toliko prepričan, da je Kalifornijka ženska, s katero bom končal?

Ali mislim, da se bova verjetno poročila? Je Kalifornijka pravzaprav sploh že ločena? Jo zanimajo otroci? Zanimajo mene? Mama je upala, da bo na kratko dobila vpogled v nadaljevanje mojega življenja po njeni smrti. Kalifornijko je srečala le enkrat, v hrupni restavraciji v Los Angelesu, a je želela imeti občutek, da se bo najina zgodba nadaljevala in da je k njej po malem prispevala tudi sama, pa čeprav le z mnenjem, da bi morala biti Kalifornijka zdaj pa res že ločena. Mama je bila nadvse rada del stvari in njena skrajna mnenja so bila način, da se je čutila vključeno. V vsakem trenutku v zadnjih dvajsetih letih življenja so se zaradi njenih skrajnih mnenj sekirali družinski člani v treh časovnih pasovih, ali pa so glasno izjavljali, da jim zanje ni mar, ali pa drug drugemu telefonirali in iskali nasvet, kako se z njimi spopasti.

Kdor si je že zamislil, da bi bilo LJUBI SVOJO MATER lahko dobro okoljsko geslo, očitno ni imel take mame kot jaz. Še dolgo v devetdeseta, ko sem vozil za subaruji in volvi s tem opozorilom in s spremljajočim posnetkom Zemlje, sem se čutil, kot da me terorizira, kot da bi se sporočilo glasilo »Narava se sprašuje, zakaj je že skoraj mesec dni nisi poklical« ali »Naš planet nikakor ne odobrava tvojega življenjskega sloga« ali »Zemlja nerada sitnari, vendar …« Tako kot svet narave tudi moja mama ni bila najboljšega zdravja, ko sem se rodil. Imela je osemintrideset let, trikrat zapored je imela spontani splav, že deset let pa je trpela za Crohnovo boleznijo. Ni me vpisala v vrtec, ker me ni hotela izpustiti niti za nekaj ur na teden. Ko sta brata odhajala na kolidž, je prav strašljivo ihtela. Ko sta odšla, je bilo pred mano devet let, v katerih sem bil zadnji priročni predmet njenega materinskega hrepenenja,

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 149

149 ■

31.3.2010 13:53:02

■ 150

frustracij in kritik, tako da sem sklenil zavezništvo z očetom, ki so ga njena čustva spravljala v zadrego. Začel sem tako, da sem zavil z očmi ob vsem, kar je rekla. Skozi naslednjih petindvajset let, ko jo je doletelo akutno vnetje žil, pljučna embolija, dve operaciji kolen, zlomljena stegnenica, tri zaporedne ortopedske operacije, Raynaudova bolezen, artritis, kolonoskopija na vsaki dve leti, mesečni testi za krvne strdke, ekstremno steroidno zatekanje obraza, kongestivna srčna bolezen in glavkom, se mi je pogosto nadvse smilila in skušal sem govoriti prave stvari in biti vesten sin, šele ko je leta 1996 izvedela za diagnozo raka, pa sem začel s tem, kar so mi ubijale v glavo tiste nalepke na avtomobilih.

Umrla je v Seattlu nekega petkovega jutra. Kalifornijka, ki naj bi prišla tistega večera in s katero naj bi skupaj preživeli nekaj dni, da se bolje spoznata, je za teden dni končala sama z mano v bratovi počitniški hiši na otoku Hat. Vsakih nekaj ur sem planil v jok, kar sem vzel kot znamenje, da se prebijam skozi bolečino in da je bo kmalu konec. Z daljnogledom sem sedel na trati in gledal pegastega čivkača, ki je mrzlično grebel pod grmom, kot nekdo, ki zares uživa v trdem delu. Veselilo me je, ko sem gledal rjave sinice, ki so poskakovale po iglavcih, saj so bili iglavci sodeč po vodniku njihovo najljubše okolje. Delal sem si seznam vrst, ki sem jih videl.

Sredi tedna pa sem si našel privlačnejše razvedrilo: Kalifornijko sem začel nadlegovati, ali bi imela otroke, in jo opominjati, da pravzaprav sploh še ni ločena. V slogu svoje mame, ki je bila talent za vrtanje po šibkih točkah ljudi, s katerimi ni bila zadovoljna, sem zbral in razvrstil vse napake in šibkosti, ki mi jih je Kalifornijka dotlej zaupala na samem, in ji pokazal, kako ji te medsebojno povezane napake in šibkosti preprečujejo, da bi se takoj zdaj odločila, ali se bova morda poročila, in ali si želi otroke. Do konca tedna, celih sedem dni po mamini smrti, sem bil prepričan, da je najhujša bolečina za mano, tako da me je Kalifornijka zmedla in zjezila, ker se ni hotela preseliti v New York in skušala nemudoma zanositi. Še bolj zmeden in jezen sem bil čez mesec dni, ko je odletela v Satna Cruz in se ni hotela vrniti.

Ko sem jo prvič obiskal v njeni koči v gorah Santa Cruza, sem obstal in gledal mlakarice, ki so plavale v reki San Lorenzo. Osupnil sem nad tem, kako pogosto so samci in samice nastopali v parih, pri čemer je eden čakal, medtem ko je drugi brskal po tra-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 150

31.3.2010 13:53:02

vi. Nobenega namena nisem imel živeti brez zrezkov ali slanine, vendar pa sem po tistem izletu naredil korak proti vegetarijanstvu in nehal jesti račje meso. Spraševal sem prijatelje, koliko vejo o racah. Vsi so se strinjali, da so to lepe živali; nekaj jih je pripomnilo tudi, da niso primerne za hišne ljubljenčke.

Medtem ko se je Kalifornijka pred mano zatekla v svojo kočo, sem v New Yorku kar sikal od skrajnih mnenj. Edino, kar sem želel, je bilo, da sva na istem kraju, in z veseljem bi odšel v Kalifornijo, če bi mi le naravnost povedala, da se ne bo vrnila v New York. Bolj ko so minevali meseci, ne da bi bila kaj bliže zanositvi, bolj agresivno sem vztrajal, naj živiva skupaj, in bolj agresivno ko sem vztrajal, bolj se mi je Kalifornijka izmikala, dokler se mi ni zazdelo, da mi preostane le še ultimat, ki se je končal z razhodom, za njim pa še dokončnejši ultimat, ki se je končal s še dokončnejšim razhodom, nato pa dokončni dokončni ultimat, ki se je končal z dokončnim dokončnim razhodom, po katerem sem kmalu odšel na sprehod ob jezeru v spodnjem Centralnem parku in zagledal samčka in samičko mlakarice, ki sta plavala drug ob drugem in skupaj brskala po travi, in planil sem v jok. Šele kako leto pozneje, ko si je Kalifornijka premislila in prišla v New York, sem se soočil z zdravstvenimi dejstvi in si priznal, da otroka ne moreva dobiti kar en-dva-tri. In še takrat sem pomislil: zaenkrat nama je lepo, če pa se mi kdaj zazdi, da bi rad poskusil živeti drugače z nekom drugim, bom imel pripraven izhod iz trenutne situacije: »Nisem vedno govoril, da si želim otroke?« Šele ko sem jih dopolnil štiriinštirideset, kolikor je bil star oče, ko sem se rodil, sem se začel spraševati, zakaj sem se, če mi je toliko do otrok, odločil za žensko, ki je bila ob tej misli že od samega začetka ravnodušna. Je mogoče, da sem želel otroke s prav to osebo zato, ker sem jo ljubil? V vsakem primeru je bilo jasno, da je moja želja po otrocih postala neprenosljiva. Nisem bil Henrik Osmi. Plodnost se mi ravno ni zdela lastnost, zaradi katere bi imel nekoga rad, ali obetavna podlaga dobrih pogovorov za celo življenje. Nasprotno, zdelo se mi je, da srečujem veliko zelo dolgočasnih plodnih ljudi.

Končno sem okrog božiča žal prišel do sklepa, da je moj pripravni izhod izginil. Morda bom pozneje našel še kakšnega, ampak tega ni bilo več. Za nekaj časa sem se v Kalifornijkini koči predajal sezonskim užitkom ob neznanskih količinah skandinavskega

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 151

151 ■

31.3.2010 13:53:02

žganja, šampanjca in vodke. Potem pa je prišlo novo leto in pred mano je bilo vprašanje, kaj naj počnem sam s seboj naslednjih trideset let brez otrok; in naslednje jutro sem zgodaj vstal in šel iskat evrazijsko žvižgavko, ki naj bi jo opazili v okrožju Santa Cruz.

■ 152

Moje ljubezensko razmerje s pticami se je začelo nedolžno – srečanje na otoku Hat, jutro, ko sem si s prijatelji delil daljnogled na Cape Codu. Prava predstavitev je sledila šele na toplo pomladansko soboto, ko sta me Kalifornijkina sestra in svak, dva zagrizena opazovalca ptic, ki sta obiskala New York zaradi njihovih spomladanskih selitev, odpeljala na sprehod v Centralni park. Začeli smo pri gradu Belvedere in prav tam, na muljastih tleh za vremensko postajo, zagledali ptico, ki je bila take oblike kot taščica, a svetlih prsi in z rdečkasto rjavim perjem. »Obvodni cikovtnik,« je rekel svak.

Nikoli še nisem slišal za obvodne cikovtnike. Edine ptice, ki sem jih opazil na svojih neštetih sprehodih po parku, so bili golobi in race, v daljavi, za vrsto teleskopov, pa tudi gnezdeče rdečerepe kanje, ki so postale tako pretirano izpostavljene zvezde. Nenavadno je bilo videti tujega, prav nič slavnega obvodnega cikovtnika, ki poskakuje naokrog vsem na očeh, meter in pol od obljudene steze, na dan, ko se je pol Manhattna sončilo v parku. Zdelo se mi je, kot da se že vse življenje motim glede nečesa pomembnega. Sledil sem obiskovalcema v gozdiček, zatopljen v prijetno nejevero, kot v sanjah, v katerih so krinkarje, drozge in modre ter zelene gozdičarje kot okraske postavili med listje mestnih dreves, filmska snemalna ekipa pa je za sabo pustila tangare in mavričarje kot zvitek traku, medtem ko so zlatoglavi ciparji tekali po načetih pobočjih gozdička kot majceni maskirani izgubljenci s kake parade na Peti aveniji: kot bi bile te ptice le začasni barviti odpadki, park pa bodo kmalu znova očistili in naredili prepoznavnega.

In tako je tudi bilo. Junija je bilo selitev konec; ptice pevke več niso letele vso noč in ob zori pristajale v New Yorku, kjer so zagledale puste širjave pločnikov in oken ter se napotile v park nabrat moči. Vendar pa sem se tistega sobotnega popoldneva naučil biti pozornejši. Kadar sem moral skozi park, sem začel prištevati dodatne minute. Na deželi sem z oken šablonsko zgrajenih motelov opazoval trsje in octovce ob avtocestnih nadvozih in si želel, da bi

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 152

31.3.2010 13:53:02

imel s sabo daljnogled. Kadar sem uzrl gosto grmovje ali skalnato obalo, me je prevzel zaljubljen občutek, kot da je svet poln možnosti. Povsod je bilo treba poiskati nove ptice in po malem sem se dokopal do tega, kdaj je najboljši čas (zjutraj) in kje so najboljši kraji (poleg kakšne vode) za iskanje. Tudi potem se je včasih primerilo, da sem hodil skozi park, ne da bi videl kako bolj nenavadno ptico od škorca, in čutil sem se neljubljenega in zapuščenega in prevaranega. (Te trapaste ptice: le kje so?) Potem pa sem v istem tednu zagledal martinca ob želvjem ribniku ali kapucastega žagarja v zbiralniku ali zeleno čapljo v blatu blizu mostu Bow in bil sem srečen.

Ptice so bile to, kar je nastalo iz dinozavrov. Te gore mesa, katerih okamnele kosti so bile razstavljene v Prirodoslovnem muzeju, so se skozi leta perfektno preobrazile, tako da jih zdaj lahko najdemo v obliki ptic na smrekah čez cesto. Kot rešitve problema zemeljskega obstoja so bili dinozavri še kar odlični, modroglavi vireji, rumeni gozdičarji in belovrati vrabci – peresno lahki, votlih kosti, polni pesmi – pa so bili še odličnejši. Ptice so bile kot boljši jaz dinozavrov. Imele so kratko življenje in dolgo poletje. Ko bi ljudje le imeli to srečo, da bi zapustili takšne potomce. Bolj ko sem gledal ptice, bolj sem obžaloval, ker se nisem z njimi seznanil že prej. Tako žalostno in potratno se mi je zdelo, ker sem toliko mesecev preživel na zahodu, kampiral in hodil med divjimi prepelicami, samotnimi drozgi in drugimi fantastičnimi pticami, v vsem tem času pa sem uspel opaziti in si zapomniti le eno: tenkokljunega škurha v Montani. Kako drugačen bi bil lahko moj zakon, če bi lahko hodil opazovat ptice! Koliko bolj znosno bi bilo najino leto v Španiji zaradi evropske vodne kokoške!

In če pomislim, kako nenavadno, da se me med odraščanjem ni prijel vpliv Phoebe Snetsinger, mame enega mojih sošolcev v Webster Grovesu, ki je pozneje postala najuspešnejša opazovalka ptic na svetu. Ko so ji leta 1981 diagnosticirali metastatični maligni melanom, se je Snetsingerjeva odločila preostale mesece življenja posvetiti resnično zagrizenemu opazovanju ptic in v naslednjih dveh desetletjih je med izboljšanji in poslabšanji svoje bolezni videla več vrst kot kateri koli človek pred ali za njo; na seznamu jih je imela skoraj osem tisoč petsto, ko je umrla v prometni nesreči na Madagaskarju, kjer je zasledovala redke vrste. V sedemdesetih

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 153

153 ■

31.3.2010 13:53:02

■ 154

je pod vpliv Snetsingerjeve padel moj prijatelj Manley. Ob koncu gimnazije je imel na seznamu več kot tristo vrst in čeprav je mene znanost bolj zanimala kot Manleyja, nisem daljnogleda nikoli uperil v kaj drugega kot v nočno nebo.

Med drugim tudi zato, ker so bili najboljši opazovalci ptic na naši gimnaziji hudi uživalci trave in tripov. Večina pa jih je bila tudi fantov. Opazovanje ptic ni bilo nujno nekaj piflarskega (piflarji v šolo niso prihajali zadeti), vendar pa vse to, povezano z njim, ni ustrezalo moji predstavi o žuru. Deseturno pohajanje po gozdovih in poljih, nepremično strmenje v ptiče, govorjenje izključno o ptičih, in tako celo soboto – v smislu družabne izkušnje je bilo čisto enako, kot bi bil zadet.

In morda je bilo prav to eden od razlogov, da sem imel tisto leto po seznanitvi z obvodnim cikovtnikom, ko sem začel večkrat opazovati ptice in dlje ostajati zunaj, hromeč občutek sramu zaradi svojega početja. Tudi ko sem se učil razlikovati galebe in vrabce, sem v New Yorku skrbno pazil, da daljnogleda nisem nosil okoli vratu, temveč sem ga diskretno držal v roki, in če sem s seboj prinesel vodnik, sem poskrbel, da sem naslovnico, kjer je z velikimi črkami pisalo PTICE, obrnil proti sebi. Ko sem na poti v London tamkajšnjemu prijatelju, knjižnemu uredniku, ki se oblači z veliko stila, povedal, da sem v Hyde Parku videl zeleno žolno, kako je mravlje, se je zgroženo spačil in rekel: »O, bog, samo ne reci, da si ptičar.« Tudi ameriška prijateljica, urednica oblikovalske revije, prav tako z izbranim okusom za oblačenje, se je prijela za glavo, ko sem ji povedal, da sem gledal ptice. »Ne, ne, ne, ne, ne, ne,« je rekla. »Ptičev pa že ne boš gledal.« »Zakaj ne?« »Ker opazovalci ptic – uffff. Vsi so tako – uffff.« »Ampak če to delam jaz,« sem rekel, »pa nisem tak –» »Saj prav zato!« je rekla. »Postal boš tak. Potem pa se več ne bom hotela družiti s tabo.« Delno je govorila o dodatkih, na primer o elastičnem pasu, ki si ga opazovalci namestijo na daljnogled, da zmanjšajo pritisk na vrat, na žalost pa ga poznajo pod vzdevkom »modrc«. Resnično moteča lastnost, ki jo je imela v mislih prijateljica, pa je nebrzdana iskrenost opazovalcev. Golota njihovega iskanja. Njihova tako javna lakota po videnju. Problem je bil manj pereč v senč-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 154

31.3.2010 13:53:02

nem gozdičku (katerega odmaknjeni predeli so priljubljeni tako zaradi opazovanja ptic podnevi kot zaradi gejevskega parčkanja ponoči); na nadvse javnih krajih New Yorka, na primer na mostu Bow, pa daljnogleda nisem mogel prislanjati k očem za več kot nekaj sekund. Preprosto preveč sram me je bilo, da bi čutil ali si predstavljal, kako so mojim zasebnim rečem priča bolje zavarovani Newyorčani.

In tako se je ljubezen zares razplamtela šele v Kaliforniji. Moji skrivni enourni zmenki so se umaknili celodnevnim pobegom, ki sem jih odkrito preživel med opazovanjem ptic in z modrcem na sebi. V Kalifornijkini koči sem si budilko nastavljal na strahovito zgodnje ure. Da s termovko kave sediš v avtu, ko so ceste že vedno sive in prazne, da si tam pred vsemi drugimi, da ne vidiš nobenih žarometov na pacifiški avtocesti, da si prvi, ki parkira pri državnem parku Rancho del Oso, da si že na prizorišču, ko se ptice prebujajo, da slišiš njihove glasove v vrbovi goščavi in na slanem močvirju ter na trati, kjer so razkropljeni z epifiti prekriti hrasti, da začutiš kolektivno lepoto ptic, ki obeta, da jo tam lahko najdeš: kakšen čisti užitek je bilo vse to. Ko v New Yorku nisem dovolj spal, me je ves dan ščemel obraz; ko sem v Kaliforniji prvič zagledal poskočnega kardinala ali raco očalarko, je bilo, kot bi me priključili na infuzijo amfetaminov. Dnevi so minevali kot ure.

Premikal sem se z enako hitrostjo kot sonce na nebu; skoraj bi lahko začutil, kako se zemlja vrti. Na kratko sem trdno zaspal v avtu in ko sem se prebudil, sem videl dva zlata orla, ki sta se arogantno spuščala po pobočju. Ustavil sem se pri živinski ogradi in iskal tribarvne in rumenoglave kose med tisoči bolj plebejskih ptic, ko se je ta množica dvignila v defenzivni let, pa sem namesto tega zagledal malega sokola, ki je pristal na vodnem stolpu. Kak poldrugi kilometer sem prehodil po obetavnih gozdovih, ne da bi pravzaprav kaj videl, umikajočega se drozga, nekaj navadnih kraljičkov, potem pa, ravno, ko sem se znova spomnil, kakšna izguba časa je opazovanje ptic, je gozd oživel od ptic pevk, na vsaki veji je sedelo kaj novega, in naslednjih petnajst minut je bil vsak ptičji gib v gozdu darilo, ki ga je bilo treba odviti – zahodni muhar, MacGillivrayev rakar, mali brglez – potem pa je val prav tako nenadoma spet izginil, kot navdih na ekstaziju, in gozdovi so potihnili.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 155

155 ■

31.3.2010 13:53:02

■ 156

V preteklosti sem vedno čutil, kot da me lepota narave ne more zadovoljiti. Ko sva z ženo hodila po zahodu, sva včasih našla kak vrh, ki ga drugi pohodniki še niso oskrunili, a še takrat, ko je pohod popolnoma uspel, sem se spraševal: »Kaj pa zdaj?« In slikal.

In še enkrat slikal. Kot moški s fotogenično punco, ki je ne ljubi. Kot da bi, če že sam ne morem biti zadovoljen, vsaj pozneje lahko naredil na nekoga vtis. In ko se je slikanje nazadnje zdelo preprosto preveč nesmiselno, sem si delal slike v glavi. Ženo sem nagovoril, da se je strinjala, kako je ta in ta razgled neverjeten, predstavljal sem si sam sebe v filmu s tem razgledom v ozadju in različna dekleta, ki sem jih poznal v gimnaziji in na kolidžu, kako gledajo film in me občudujejo; a ni nič delovalo. Stimulacije so vztrajno ostajale teoretične, kot seks na Prozacu. Šele zdaj, ko je narava postala kraj, kjer so ptice, sem končno dojel, čemu ves ta vik in krik. Kalifornijski čivkač, ki sem ga vsako jutro gledal pri zajtrku, najbolj vsakdanja srednje majhna rjava ptica, skromen stanovalec na tleh, izvajalec veselih, temeljno čivkajočih klicev, mi je prinesel več veselja kot pogled na goro Half Dome ob sončnem vzhodu ali oceansko obalo pri Big Suru. Kalifornijski čivkač na splošno, celotna vrsta, zanesljivo enotna po perju in navadah, je bil kot prijatelj, katerega energija in optimizem sta prestopila meje enega samega telesa, da bi oživljala robove cest in dvorišča po tisočih kvadratnih kilometrih. In tu je bilo še 650 vrst, ki so uspevale v ZDA in Kanadi, populacija, ki se je tako razlikovala po videzu, habitatu in vedenju – žerjavi, kolibriji, orli, viharniki, slokarji – da so bile, gledano v celoti, kot tovariš z neizčrpno bogato osebnostjo. Osrečile so me kot še nikoli nič v naravi.

Na to srečo pa sem se seveda odzval s skrbjo, da sem v krempljih nečesa nezdravega, slabega in napačnega. Zasvojenosti. Vsako jutro, ko sem se peljal v pisarno, ki sem si jo izposodil v Santa Cruzu, sem se boril s skušnjavo, da bi se ustavil in opazoval ptice »za par minutk«. Če sem videl dobro ptico, sem hotel ostati zunaj in videti več dobrih ptic. Če nisem videl dobre ptice, sem postal užaljen in obupan, edino zdravilo pa je bilo, da opazujem naprej. Če se mi je uspelo ustaviti »za par minutk« in mi delo potem ni šlo dobro od rok, sem sedel in razmišljal, kako visoko se dviga sonce in kako neumen sem, ker sem priklenjen na pisalno mizo.

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 156

31.3.2010 13:53:03

Končno sem proti poldnevu zgrabil daljnogled in takrat sem slabo vest zaradi zapravljenega delovnika lahko potlačil le tako, da sem se popolnoma osredotočil na zmenek, da sem odprl vodnik na volanu in že dvajsetič primerjal obliko kljuna in perje pacifiškega in rdečevratega slapnika. Če sem obstal za počasnim avtomobilom ali narobe zavil, sem bridko preklinjal in cukal za volan ter mlatil po zavorah in stiskal plin do konca.

Zaradi moje težave me je skrbelo, a nisem mogel nehati. Na službenih potovanjih sem si jemal proste dneve za opazovanje, v Arizoni in Minnesoti in na Floridi, in prav na teh samotnih izletih je moja ljubezen do ptic začela predstavljati prav tisto bolečino, pred katero sem se skušal skriti. Phoebe Snetsinger je v svojih spominih s pomenljivim naslovom Opazovanje ptic med nadurami povedala, koliko krasnih ptičjih zatočišč, ki jih je obiskala v osemdesetih, se je do poznih devetdesetih skrčilo ali izginilo. Ko sem vozil po novih poteh in gledal, kako se pred mano razpira dolina za dolino, me je stiska prostoživečih ptic začela vse bolj skrbeti. Tiste, ki so gnezdile na tleh, so pobijale domače in divje mačke, tiste, ki so letele nizko, je povozilo na regionalnih cestah, ki so se vse bolj širile, tiste, ki so letele na srednji višini, so obglavljali oddajniki mobilnih signalov in vetrne turbine, tiste, ki so letele visoko, so se zaletavale v razsvetljene nebotičnike ali mokra parkirišča zamenjevale za jezera ali pristajale v »zatočiščih«, kjer so jih po vrsti streljali možje v škornjih. Na arizonskih cestah so bila najbolj potratna vozila ovenčana z ameriškimi zastavami in z nalepkami, kot je ČE JIH NE MOREŠ HRANITI, JIH PA NE IMEJ. Busheva administracija je trdila, da Kongres z Zakonom o ogroženih vrstah ni nikoli nameraval posegati v gospodarstvo, če so bila na kocki delovna mesta – da naj ogrožene vrste pravzaprav uživajo zvezno zaščito le na zemlji, ki je nihče ni mogel uporabljati v gospodarske namene. Celotna država je do revežev postala tako sovražno nastrojena, da je tudi ogromno število samih revežev zdaj glasovalo proti lastnim gospodarskim interesom.

Težava ptic v takšnem političnem ozračju je ta, da so preprosto povsem revne. Če se izrazimo kar najbolj skrajno: živijo od žužkov. Pa tudi od črvov, semen, trave, popkov, glodavcev, rib, vodnih rastlin, ličink in odpadkov. Nekaj srečnih vrst – ki jih opazovalci imenujemo »smetiščne ptice« – si uredijo življenje v mestnih

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 157

157 ■

31.3.2010 13:53:03

■ 158

soseskah, če pa hočemo najti zanimivejše vrste, je najbolje iti na neugledna območja: kanalizacijska zbirališča, deponije, muljaste poloje, železniške služnostne poti, zapuščene stavbe, močvirja, v trnovo grmovje, tundro, zaraščene poseke, s sluzjo prekrite skale v plitvih lagunah, na polja ostre trave, na gnojišča mlečnih farm, na puščavska območja, kjer se vdiraš do gležnjev. Vrste, ki živijo v teh ptičjih getih in okrog njih, imajo precejšnjo srečo. Ptice z bolj izbranim okusom, čigre in deževniki, ki vztrajajo pri bivanju na plažah, lumnice in sove, ki gnezdijo v starih gozdovih, so tiste, ki pristanejo na seznamih ogroženih vrst.

Ne le, da hočejo ptice uporabljati našo dragoceno zemljo, ampak zanjo tudi nikakor niso zmožne plačevati. V Minnesoti, severno od Dulutha, na oblačno jutro, ko je temperatura vztrajala okrog minus dvanajst, sem videl klan beloperutih krivokljunov, jato zamolklih rdečih, zlatih in zelenih odtenkov, ki se je zgrnila na vrh zasnežene smreke. Vsak od njih je tehtal manj kot trideset gramov,vso zimo so bili zunaj, v pernatih plaščih so bili videti bahavi, smrekovi storži so se jim očitno zdeli nadvse okusni, in čeprav sem jim zavidal družabne igre v snegu, me je skrbelo za njihovo varnost v prihodnosti, ki jo narekuje dobiček in ki so jo zdaj načrtovali konservativci v Washingtonu. V tej prihodnosti bo le majhen odstotek ljudi zadel glavni dobitek – Lincoln navigatorja, palačo z dvonadstropnim atrijem in z nekaj hektari trate, počitniško hišo v Laguna Beachu – vsem drugim pa bodo ponujali elektronske simulare luksuznih dobrin, ki si jih bodo želeli. V tej prihodnosti je očiten problem krivokljunov ta, da navigatorja nočejo.

Nočejo atrija ali vsega, kar je na voljo v Laguni. Krivokljuni hočejo le subpolarni gozd, kjer lahko odpirajo storže s svojimi papagajskimi kljuni. Ko se bo zaradi ogljika v ozračju globalna temperatura dvignila še za dve stopinji, naši preostali neposekani subpolarni gozdovi pa bodo klonili pod napadom žuželk, spodbujenih s krajšo zimo, krivokljunom pa bo zmanjkalo življenjskega prostora, jim »lastniška družba« ne bo pomagala. Njihovega življenjskega standarda ne bo mogla izboljšati prosta svetovna trgovina. Niti na ubogo državno loterijo ne bodo mogli več računati.

Na Floridi, v laguni Estero na plaži Fort Myers, kjer naj bi po vodniku našel »na stotine« velikih prodnikov in Wilsonovih deževnikov, sem namesto tega našel pesem Jimmyja Buffeta na zvoč-

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 158

31.3.2010 13:53:03

nem sistemu Holiday Inna in jato galebov, ki je stopicala po belem pesku za hotelom. Imeli so vesele urice. Ko sem opazoval jato in se hotel prepričati, da jo sestavljajo zgolj progastokljuni in azteški galebi, jih je prišla slikat neka turistka. Pomikala se je vse bliže, zatopljena v svoje posnetke, jata pa se je brez reda pomikala proč od nje, pri čemer je nekaj galebov poskakovalo od naglice, skupina pa je nelagodno mrmrala in končno izbruhnila v opozorilno vpitje, ko je ženska prodirala proti njej z žepnim digitalnim fotoaparatom. Le kako, sem se spraševal, ne vidi, da si galebi želijo le miru? Po drugi strani pa galebov očitno ni motil Jimmy Buffet. Žival, ki si je najbolj očitno želela miru, sem bil jaz. Malce niže na obali, še vedno v iskanju obljubljenih množic velikih prodnikov in Wilsonovih deževnikov, sem naletel na še posebej neprivlačen kos blatnega peska, na katerem je sedelo prgišče običajnejših obalnih ptic, spremenljivih prodnikov in komatnih deževnikov ter pritlikavih prodnikov z rjavkasto sivim zimskim perjem. Ko so takole kampirali med stolpnicami in hoteli ter merili plažo z zaspanim kljubovanjem, s sklonjenimi glavami in z napol zaprtimi očmi, so bili videti kot majhna tolpa upornikov. Kot napoved prihodnosti, v kateri bodo vse ptice bodisi sodelovale z modernim svetom bodisi nekam odšle tiho umret. Kar sem čutil do njih, je bilo več od ljubezni. Popolnoma sem se poistovetil z njimi. Dobro prilagojene gruče sodelujočih ptic na južni Floridi, tako smetiščnih golobov in krakačev kot bolj dostojanstvenih, a enako krotkih pelikanov in kormoranov, so se mi zdaj zazdele izdajalske. Tista pisana tolpa skromnih prodnikov in deževnikov na obali me je spominjala na ljudi, ki sem jih imel najraje – tiste, ki so izstopali. Morda so bile te ptice sposobne čustev ali pa tudi ne, ko pa sem jih videl, oblegane, maloštevilne, moje izobčene prijatelje, sem se počutil enako. Povedali so mi, da živali in stvari ni dobro poosebljati, a se več nisem mogel spomniti, zakaj. Sploh pa je počlovečenje pomenilo le to, da vidiš sebe v drugih vrstah, ne pa da njih vidiš v sebi. Biti ves čas lačen, biti nor na seks, ne verjeti v globalno segrevanje, biti kratkoviden, živeti brez misli na vnuke, pol življenja posvetiti osebni negi, biti stalno na preži, biti kompulziven, biti vezan na okolje, biti iskriv, biti ravnodušen do človeštva, imeti najraje lastno vrsto: vse to je pomenilo biti ptica. Pozneje tistega večera sem v bogataškem, nekropolitanskem Naplesu na pločniku pred hotelom, ki

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 159

159 ■

31.3.2010 13:53:03

je imel vrata dvigala okrašena z ogromnimi fotografijami ljubkih otročičev in z nedvoumnim ukazom NASMEHNI SE, opazil dve neprizadeti najstnici, dva ptičici v popolnoma gotskem perju, in si zaželel, da bi ju lahko seznanil z rjavkasto sivimi neprilagojenci na plaži. …

■ 160

Nekaj tednov po tistem, ko sem šel poslušat Ala Gora v Društvo za etično kulturo, sem se vrnil v Teksas. Po mojem računalniškem programu za razvrščanje ptic je bil zeleni vodomec, ki sem ga videl zadnjo uro izleta z Manleyjem, moja 370. severnoameriška ptica.

Približal sem se mejniku štiristotih vrst, in če nisem hotel čakati na pomladanske selitve, je bilo najlaže znova oditi na jug.

Tudi Teksas sem pogrešal. Za nekoga, ki ima težave s pticami, je bilo na tem koncu nekaj nenavadno tolažilnega. Dolina spodnjega toka Rio Grande je premogla nekaj najgrše pokrajine, kar sem je kdaj videl: mrtve ravnice industrijskega kmetovanja in cenenih stanovanjskih naselij, ki jih seka državna cesta št. 83, obdana s tripasovnicami, prodajalnami hamburgerjev, skladišči, z oglasnimi tablami, ki ponujajo POMLAJEVANJE VAGINE in trdijo, da VERA VESELI BOGA, in pozivajo, da NE ODMETAVAJTE ODPADKOV (»Odpeljite jih na deponijo«), z gnilimi mestnimi središči, kjer očitno delujejo le trgovine s poceni čevlji, in z vrstami nizkih trgovskih zgradb, tako strašansko pustih, da je težko reči, ali jih še gradijo ali pa so jih že odprli in so propadle. Za ptice pa je bila ta dolina kraj s tremi Michelinovimi zvezdicami: vredna poti! V Teksasu sta bila doma predsednik Bush in vodja parlamentarne večine Tom deLay, ki ju ne bi mogel niti po pomoti imeti za prijatelja okolja; njegovi posestniki so bili slavni po svojem sovraštvu do zveznega nadzora; pa vendar je bila to država, v kateri si lahko, če si se malce bolj zapeljal naokrog, v enem samem dnevu izsledil 230 ptičjih vrst. Tu je bilo rastoče društvo Audubon, največji svetovni ponudnik izletov za opazovanje ptic, posebni kampi za opazovalce, dvajset letnih festivalov opazovanja ptic in velika teksaška obalna pot opazovanja ptic, ki se je vila štiriintrideset kilometrov daleč med petrokemičnimi tovarnami in trupi super tankerjev ter velikanskimi farmami citrusov, od Port Charlesa

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 160

31.3.2010 13:53:03

do Lareda. Teksačani se očitno niso prav žrli zaradi razlike med naravo in civilizacijo. Tudi vneti ljubitelji ptic so v Teksasu o pticah na splošno govorili kot o »viru«. Teksačani so radi uporabljali oksimoron »upravljanje z divjimi živalmi«. Lov jim ni povzročal preglavic, opazovanje ptic pa se jim je pravzaprav zdela njegova nenasilna različica. Namenjali so mi prazne, osuple poglede, ko sem jih spraševal, ali se istovetijo s pticami in se čutijo povezane z njimi ali pa jih nasprotno vidijo kot bitja, nadvse različna od sebe.

Prosili so me, naj ponovim vprašanje.

Priletel sem v McAllen. Ko sem znova obiskal begunce, na katere sva naletela z Manleyjem, in pobasal specialitete, kot so kozodoj (št. 374), pritlikava sova (št. 379) in rumeni žvižgač (št. 383), sem se odpeljal proti severu na zaplato državne zemlje, kjer sta črnoglavi virej (št. 388) in zlatolični rakar (št. 390), dve ogroženi vrsti, na srečo s petjem označevala, kje se nahajata. Pri opazovanju pa sem bil pogosto najbolj uspešen na zasebnem posestvu. Prijatelj prijateljevega prijatelja mi je razkazal svoje tri tisoč hektarov veliko posestvo poleg Waca, kjer sem našel tri nove vrste martinca na mokrišču, ki ga je ustvaril ob vladni podpori. Na Kraljevem ranču, ki obsega več zemlje kot država Rhode Island, vanj pa spada tudi več kot štirideset tisoč hektarov kritičnega obalnega habitata za ptice selivke, sem plačal 119 dolarjev, da sem lahko videl svojo prvo pigmejsko sovo in tahurija. Severno od Harlingena sem obiskal še dva prijatelja prijateljevega prijatelja, otroškega zobozdravnika in njegovo ženo, ki sta si na dva tisoč hektarih ustvarila zasebni rezervat za divje živali. Izkopala sta jezero, spremenila stare lovske opazovalnice v fotografske opazovalnice in nasadila velike cvetlične grede, da bi privabila ptice in metulje. Povedala sta mi za svoja prizadevanja, da bi znova izobrazila nekaj sosedov, posestnikov, ki so jih tako kot mojega očeta v sedemdesetih odvrnili okoljski birokrati. Pravi Teksačan je bil ponosen na lepoto in raznolikost Teksasa, in zakonca sta verjela, da je treba duh ohranjanja okolja pri večini teksaških lastnikov rančev le malce spodbuditi.

To je bil seveda aksiom konservativnega gibanja – če se vlada spravi ljudem z grbe, bomo z veseljem prevzeli odgovornost – meni pa se je zdel tako upajoč kot potencialno samozadosten. Na daljavo, v New Yorku, bi skozi meglico aktualne politike zobozdravnika in njegovo ženo, ki sta podpirala Busha, verjetno razglasil

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 161

161 ■

31.3.2010 13:53:03

■ 162

za svoja sovražnika. Od blizu pa je bilo bolj zapleteno. Kot prvo, všeč so mi bili vsi Teksačani, ki sem jih spoznal. Začel sem se spraševati tudi, ali ptice, ne glede na to, kako slabo se jim godi, morda raje poskušajo srečo v radikalno privatizirani Ameriki, kjer so dohodki že bolj neenakomerno razporejeni, kjer so odpravili davek na lastnino, na svojo zemljo ponosni teksaški rančerji pa lahko ohranjajo svoje hrastove gaje in ogromne goščave ter jih oddajajo bogatim lovcem. Zagotovo je bilo prijetno opazovati ptice na zasebnem ranču! Daleč proč od piknikov in šolskih avtobusov! Daleč od motoristov, terencev, sprehajalcev psov, zaljubljencev, onesnaževalcev, žurerjev, množic, ki se ne zmenijo za ptice! Ograje, ki so jih držale proč, niso bile ovira za stržke in drozge.

Vendar pa sem svojo štiristoto vrsto odkril na zvezni posesti.

V vasi Rockport ob zalivu Aransas sem se vkrcal na plitev čoln za opazovalce ptic z imenom Skimmer, katerega kapitan je bil prijazen mladi ljubitelj svežega zraka z imenom Tommy Moore. Poleg mene je bilo v njem še nekaj zagnanih starejših žensk in njihovih tihih mož. Če bi imeli piknik nekje, kjer sem se namenil iskati redko vrsto, bi morda ne bi bili všeč, vendar pa so bili na Skimmerju zato, da opazujejo ptice. Ko smo šli čez plitve, cementno sive vode zaliva in se namenili proti gnezdišču dvanajstih velikih modrih čapelj – tako pogostih ptic, da jih skorajda več nisem opazil – so ženske začele tuliti od vzhičenja in užitka: »O! O! Kako čudovite ptice! O! Samo poglejte jih! O, bog!« Ustavili smo se ob precej velikem zelenem slanem močvirju. V daljavi, do bokov pogreznjena v slano travo, sta bila dva odrasla ameriška žerjava, ki sta z belimi prsmi in z dolgimi, čokatimi vratovi in rdečkasto rjavimi glavami odsevala sonce, ki je nato zlezlo skozi moj daljnogled in mi padlo na mrežnico, s čimer sem žerjava lahko razglasil za svojo št. 400. Ena od živali se je sklanjala, kot bi jo skrbelo nekaj v visoki travi; druga je bila videti, kot da nemirno motri obzorje. Njuno vedenje me je spominjalo na vse ptičje starše, ki sem jih videl v skrbeh – dve modri šoji v gozdičku Centralnega parka, ki sta frfotali v ponoreli, nemočni jezi, medtem ko jima je rakun žrl jajca; drgetav, preveč pozoren slapnik, ki je do ramen pogreznjen sedel v vodi poleg močno poplavljenega jezera Minnesota in vztrajno grel jajca, ki se ne bodo izvalila – in kapitan Moore je pojasnil, da se je enoletnemu mladiču žerjavov

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 162

31.3.2010 13:53:03

očitno primerilo nekaj hudega; že več kot en dan stojita na istem mestu, mladega žerjava pa ni videti nikjer. »Je morda mrtev?« je vprašala ena od žensk. »Če bi umrl, staršev več ne bi bilo ob njem,« je rekel Moore.

Vzel je radio in poročal uradu državnega rezervata Aransas, kjer so mu povedali, da prihaja primer raziskovat glavni biolog za žerjave. »Pravzaprav,« je rekel Moore in pospravil radio, »je že tu.« Dobrega pol kilometra proč, na oddaljeni strani plitvega slanega bazena, je s sklonjeno glavo zelo počasi prihajala drobna človeška postava. Ko sem ga zagledal tam, na strogo zaščitenem zveznem območju, je bilo to tako nelagodno, kot če bi se v filmskem prizoru pojavil mikrofon ali pa bi se po odru za Jazonom in Medejo sprehodil scenski delavec. Se mora človeštvo res vtikati v vse? Ker sem za vstopnico plačal petintrideset dolarjev, sem pričakoval popolnejšo iluzijo narave. Biolog, ki se je po centimetrih pomikal proti žerjavom, sam v svojih ribiških škornjih, pa ni bil videti, kot da ga je sram. To, da je varoval ameriškega žerjava pred izumrtjem, je bil pač njegov poklic. In ta poklic je bil v nekem pogledu precej brezupen. Na vsem planetu je takrat živelo manj kot 350 divjih ameriških žerjavov, in čeprav je bila številka neprimerno boljša od populacije dvaindvajsetih ptic, zabeležene leta 1941, je bila dolgoročna napoved za vsako vrsto s tako majhnim genskim bazenom klavrna. Celotni rezervat Aransas je bil le za konico stopljenega grenlandskega ledenika oddaljen od smučanja na vodi, le za en hujši vihar oddaljen od polja smrti. Kot pa nam je veselo sporočil kapitan Moore, so znanstveniki jemali jajca iz žerjavovih gnezd v zahodni Kanadi in jih dali valit na Florido, kjer je zdaj obstajala popolnoma oblikovana druga jata več kot tridesetih ptic. In ker ameriški žerjavi sami po sebi ne poznajo selitvenih poti (vsaka nova generacija se poti nauči tako, da sledi staršem), so znanstveniki skušali žerjave naučiti, da sledijo letalu na drugo poletno točko v vzhodni Kanadi …

Ko veš, da je nekaj obsojeno na propad, hkrati pa to skušaš dobre volje rešiti: to je bila lastnost moje mame. Končno sem jo začel ljubiti proti koncu življenja, ko je eno leto hodila na kemoterapijo in obsevanje in živela sama. Zaradi tega sem občudoval njeno hrabrost. Občudoval sem njeno voljo do okrevanja in njeno izredno

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 163

163 ■

31.3.2010 13:53:03

■ 164

prenašanje bolečin. Ponosen sem bil, ko je njena sestra pripomnila: »Tvoja mama je dva dni po operaciji trebušne votline videti bolje kot jaz na večerni zabavi.« Občudoval sem njeno spretnost in brezobzirnost pri bridžu, kjer si je nadela enako odločen izraz, kadar je imela vse pod nadzorom, in kadar je vedela, da bo izgubila. Zadnje desetletje svojega življenja, ki se je začelo z očetovo demenco in končalo z njenim rakom debelega črevesa, je imela katastrofalne karte, s katerimi pa je igrala kot zmagovalka. Celo proti koncu pa v njeni družbi nisem zdržal več kot tri dni hkrati. Čeprav je bila moja zadnja živa vez z mrežo sorodnikov in s tradicijo srednjega zahoda, ki jo bom začel pogrešati v hipu, ko je ne bo več, in čeprav se ji je zadnjič, ko sem jo videl v njeni hiši, aprila 1999, rak spet vrnil in je hitro hujšala, sem se potrudil, da sem v St. Louis prišel v petek popoldne in odšel v ponedeljek zjutraj. Že res, da je bila vajena mojih odhodov in da se ni preveč pritoževala.

Vseeno pa je do mene čutila to, kar je vedno čutila, jaz pa tega do nje v resnici nisem začutil, dokler ni odšla. »Sovražim, kadar prideš ravno med premikom na poletni čas,« mi je rekla, ko sva se vozila na letališče, »saj to pomeni, da bom s tabo eno uro manj.« Ko se je Skimmer pomaknil po kanalu navzgor, smo se lahko dovolj približali drugim žerjavom, da smo slišali, kako hrustajo modre rakovice, temelj njihove zimske prehrane. Videli smo par, ki je izvajal svoj manekenski, elegantni, na pol zračni ples, ki ju seksualno vzburja. Po vzoru svojih sopotnikov sem izvlekel fotoaparat in vdano naredil nekaj posnetkov. Nenadoma pa – morda je bilo krivo to, da sem prekoračil mejo štiristotih vrst – sem se čutil naveličanega ptic in njihovega opazovanja. Vsaj za hip sem bil pripravljen na vrnitev v New York, kjer bom spet doma in med svojimi. Ob vsakem srečnem dnevu s Kalifornijko so se razsežnosti najinih prihodnjih izgub zdele še malo bolj žalostne, ob vsaki veseli uri sem ostreje začutil žalost ob tem, kako hitro nama mineva življenje, kako hitro nama naproti prihaja smrt, a sem kljub temu komaj čakal, da jo vidim: da za vrati postavim prtljago na tla, da jo grem poiskat v kabinet, kjer se najverjetneje spopada z neskončno vrsto elektronskih sporočil, in da jo tako kot vsakič, ko se vrnem domov, zaslišim reči: »No? Kaj si videl?«

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 164

31.3.2010 13:53:03

kazalo

Hiša naprodaj

7

Ponija

27

POTEM NASTOPI RADOST

47

OSREDNJA LEGA

74

TUJI JEZIK

100

MOJE TEŽAVE S PTICAMI

133

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 165

31.3.2010 13:53:03

ZBIRKA OBSEGA 2008

Preobrazba in druge zgodbe Amerika Pisma Felice Bauer 1912-1913

prevod: Štefan Vevar prevod: Janez Gradišnik prevod: Anja Naglič

2009

Opis nekega boja in druge zgodbe Pisma Mileni Jesenski Dnevnik 1909-1912

prevod: Štefan Vevar prevod: Amalija Maček prevod: Tomo Virk

2010

Pismo očetu; Osem zvezkov v oktavu Dnevnik 1912-1914

prevod: Štefan Vevar prevod: Tomo Virk

2011

Fragmenti iz zvezkov in zapiskov Pisma Felice Bauer 1913-1917 Dnevnik 1914-1923; Popotni dnevniki

ob naročilu celotne zbirke

prevod: Štefan Vevar prevod: Anja Naglič prevod: Tomo Virk

(11 knjig) priznamo 40% popust.

naročila sprejemamo na prodaja@zalozba.org in na www.zalozba.org

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 166

31.3.2010 13:53:06

Novi trg 2, Ljubljana Odpiralni Ä?as: Delovniki: 9.30 -19.30 Sobota: 9.00-15.00 Tel.: 01 425 45 56 knjigarna@zalozba.org

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 167

31.3.2010 13:53:07

preberite tudi: Jonathan Franzen POPRAVKI ROMAN, 2005 712 STRANI CENA: 33 €

Ne glede na to, kje so člani družine Lambert, junaki Franznovega romana, na Wall Streetu, v Litvi ali doma v provinci, doživljajo težke trenutke, od mučnega odkrivanja lastne seksualne identitete, odpuščanja s fakultete do parkinsonove bolezni in vsesplošnega moralnega kaosa. Roman je napisan izredno prepričljivo, bolj kompleksno od katerega koli romana z novejšim datumom. Franznovi Popravki so izredno ostra in natančna analiza današnje ameriške družbe in v globaliziranem svetu tudi današnje družbe kot take.

Jani Virk LJUBEZEN V ZRAKU ROMAN, 2009 196 STRANI CENA: 24 €

Protagonist je ločenec srednjih let, samohranilec, učitelj glasbe, pristaš Santane in Márqueza, ujetnik svoje lastne razdvojenosti in v tej dvojnosti na usoden način utemeljen, ki mu edino neuničljivo sonce predstavlja hčerka Ula. Njegovi poskusi uresničevanja ljubezni, opotekanja od ene telesne združitve z žensko do druge, ki ga v zaključku ga pripeljejo v mehiško Tequilo, se izkazujejo za nekaj negotovega, izmuzljivega, tako kot ljubezen, ki je v zraku, kot slutnja, napoved.

obiščite spletno knjigarno in kupujte 15% ceneje!

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 168

31.3.2010 13:53:07

je!

Ingo Schulze MOBI

KRATKA PROZA, 2009 284 STRANI CENA: 27 € Skoraj vse osebe v Schulzejevih novih »13 zgodbah v stari maniri«, zbranih pod naslovom Mobi, tavajo med slovesom in novim začetkom. Včasih zadošča že pogled in harmonija mlade ljubezni, sosedskega poznanstva ali lahkotnih počitnic je porušena. Z zanesljivim občutkom za tragikomične situacije se Schulze posveča naravi ljubezni, boju za dostojanstvo slovesa in darilom osrečujočih epifanij sredi vsakdana.

Andrej E. Skubic: LAHKO ROMAN, 2009 280 STRANI CENA: 29 €

Lahko je romaneskni diptih, v njem vidimo usodi dveh različnih žensk, obe sta značajsko skrivno povezani s čarovništva oproščeno Agato Schwarz­ kobler, obe neprilagodljivi in izstopajoči, in v obeh delih romana neugodne okoliščine pripeljejo do drastičnih in krvavih posledic. Že kmalu vidimo, da je sama pripoved, ki se poigrava z elementi srhljivke o nevarnostih čisto blizu nas, sproti spremljana v spletnem klepetu, in ugotovimo, da vse dogajanje opazuje in komentira anonimna medijska srenja.

www.knjigarna-beletrina.com

fabula 2010 - franzen Ea tisk notranjost.indd 169

31.3.2010 13:53:08