SLAVA, Roman v devetih zgodbah - Daniel Kehlmann

Dela v zbirki: HERTA MÜLLER ZAZIBAN DIH ■

DANIEL KEHLMANN SLAVA Roman v devetih zgodbah RICHARD FLANAGAN PLOSK ENE DLANI JONATHAN FRANZEN OBMOČJE NELAGODJA DAVID GROSSMAN GLEJ GESLO: LJUBEZEN MICHAL VIEWEGH UČNA URA USTVARJALNEGA PISANJA ŠTIRI ZMAJSKE Zmaji na potepu po Ljubljani ZDAJ PA: LJUBLJANA Tuji avtorji o naši prestolnici LJ KOT LJUBEZEN Pesmi o Ljubljani SEBASTIJAN PREGELJ IN GAŠPER TROHA LITERARNE POTI LJUBLJANE

fabula 2010 - kehlmann Fa tisk notranjost.indd 1

31.3.2010 13:56:28

Naslov izvirnika: Ruhm Ein Roman in neun Geschichten

© 2009 by Rowohlt Verlag GmbH, Reinbek bei Hamburg © Študentska založba 2010

Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

Marina Abramović, Lips of Thomas (Performance, Galerie Krinzinger, Innsbruck, 1975) © Marina Abamović by VG Bild-Kunst, Bonn 2008

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.112.2-31

KEHLMANN, Daniel, 1975Slava : roman v devetih zgodbah / Daniel Kehlmann ; prevedla Tina Štrancar. - Ljubljana : Študentska založba, 2010. - (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)

Prevod dela: Ruhm ein Roman in neun Geschichten

ISBN 978-961-242-276-9

250504448

Vse informacije o knjigah Študentske založbe so dostopne tudi na: www.zalozba.org

fabula 2010 - kehlmann Fa tisk notranjost.indd 2

31.3.2010 13:56:28

Daniel Kehlmann SLAVA

Roman v devetih zgodbah

prevedla Tina Ĺ trancar

fabula 2010 - kehlmann Fa tisk notranjost.indd 3

31.3.2010 13:56:28

fabula 2010 - kehlmann Fa tisk notranjost.indd 4

31.3.2010 13:56:28

Glasovi

Še preden je bil Ebling doma, mu je zazvonil mobilnik. Leta se je upiral temu, da bi ga kupil, bil je namreč tehnik in stvari ni zaupal. Kako to, da nima nihče nič proti, da h glavi prislanjamo vir agresivnega žarčenja? Ampak Ebling je imel ženo, dva otroka in malo morje kolegov in nenehno se je kdo od njih pritoževal zaradi njegove nedosegljivosti. Tako se je končno vdal, kupil aparat in ga dal kar takoj aktivirati prodajalcu. Proti svoji volji je bil prijetno presenečen: mobilnik je bil naravnost popoln, lepe oblike, gladek in eleganten. In zdaj je, nepričakovano, zazvonil.

Obotavljaje se je oglasil.

Neka ženska je hotela Raffa, Ralfa ali Rauffa, imena ni razumel.

Pomota, je rekel, napačna številka. Ženska se je opravičila in odložila.

Nato zvečer naslednji klic. »Ralf!« je zaklical hripav moški. »Kako, stari, kaj dogaja?« »Pomota!« Ebling je vzravnano sedel na postelji. Ura je bila že deset proč in žena ga je očitajoče pogledala.

Moški se je opravičil in Ebling je izklopil aparat.

Naslednje jutro so ga čakala tri glasovna sporočila. Poslušal jih je v vlaku na poti v službo. Neka ženska ga je hihitaje prosila, naj jo pokliče nazaj. Neki moški je zarjovel, naj takoj pride, da ne bodo več dolgo čakali nanj; v ozadju se je slišalo žvenketanje kozarcev in glasbo. In nato spet ženska: »Ralf, pa kje si?« Ebling je zavzdihnil in poklical pomoč uporabnikom. Čudno, je zdolgočaseno rekla operaterka. Da se kaj takega sploh ne more zgoditi. Nihče ne dobi telefonske številke, ki jo ima že nekdo drug. Za to obstaja cela vrsta varoval. »Ampak se je zgodilo!« Ne, je rekla ženska. To je nemogoče. »In kaj naj zdaj?« Tega tudi ona ne ve, je odvrnila. Kaj takega je namreč nemogoče.

fabula 2010 - kehlmann Fa tisk notranjost.indd 5

5■

31.3.2010 13:56:28

■6

Ebling je hotel nekaj reči, a si je premislil. Vedel je, da bi se kdo drug zdaj zelo razburil – njemu pa kaj takega ni ležalo, ni bil tak tip človeka. Pritisnil je tipko prekini. Čez nekaj sekund je spet zazvonilo. »Ralf?« je vprašal moški. »Ne.« »Kaj?« »Ta številka je … pomotoma so jo … napačno številko ste klicali.« »To je Ralfova številka!« Ebling je prekinil in vtaknil telefon v žep jakne. Vlak je bil spet prepoln, tudi danes je moral stati. Z ene strani se je k njemu stiskala debela ženska, z druge je vanj strmel brkat moški, kot da bi se zarotil proti njemu. Obstajalo je veliko stvari, ki jih Ebling v svojem življenju ni maral. Motilo ga je, da je bila žena tako raztresena, da je brala tako neumne knjige in da je tako grozno slabo kuhala.

Motilo ga je, da ni imel inteligentnega sina in da se mu je hči zdela tako tuja. Motilo ga je, da je skozi pretanke stene vedno slišal sosedovo smrčanje. Še posebno pa ga je motila vožnja z vlakom v času prometne konice. Vedno tako utesnjeno, vedno nabito polno in vonjave tudi še nikoli niso bile prijetne.

Svoje delo pa je imel rad. S številnimi kolegi je sedel pod zelo močnimi lučmi in preiskoval pokvarjene računalnike, ki so jim jih pošiljali trgovci iz vse države. Vedel je, kako krhke so te drobne misleče ploščice, kako zapletene in skrivnostne. Nihče jih ni popolnoma spregledal; nihče ni mogel zares reči, zakaj so naenkrat odpovedale ali počele čudne stvari. Že dolgo niso več iskali vzrokov, preprosto so dele toliko časa zamenjevali, dokler vse skupaj spet ni začelo delovati. Pogosto si je predstavljal, kako odvisen je svet od teh naprav, za katere je vendar vedel, da je bila to vedno izjema in napol čudež, če so naredile prav to, kar bi morale. Zvečer v polsnu ga je ta predstava vznemirjala – vsa ta letala, elektronsko vodeno orožje, računalniki v bankah –, včasih tako zelo, da mu je začelo razbijati srce. Nato ga je Elke jezno vprašala, zakaj ne more ležati pri miru, saj se počuti tako, kot da bi si posteljo delila z mešalnikom betona, in Ebling se je opravičil in se spomnil, da mu je že mama govorila, da je preveč občutljiv.

fabula 2010 - kehlmann Fa tisk notranjost.indd 6

31.3.2010 13:56:28

Ko je izstopil z vlaka, je zazvonil telefon. Bila je Elke, ki mu je naročila, naj zvečer spotoma kupi še kumarice. V trgovini na njihovi ulici so zdaj v akciji.

Ebling ji je obljubil in se na hitro poslovil. Telefon je spet zazvonil in neka ženska ga je vprašala, ali je dobro razmislil, saj se ženski, kot je ona, odpoveš le, če si idiot. Ali pa se zdi njemu morda drugače?

Ne, je rekel, ne da bi pomislil, tudi njemu se zdi tako. »Ralf!« Zasmejala se je.

Eblingu je razbijalo srce, grlo je imel suho. Prekinil je.

Vso pot do službe je bil zmeden in živčen. Očitno sta imela s prejšnjim lastnikom številke podoben glas. Vnovič je poklical pomoč uporabnikom.

Ne, je rekla operaterka, ne morejo mu kar dati nove številke, razen če plača. »Ampak to številko ima že nekdo drug!« Nemogoče, je odvrnila. Za to obstajajo – »Varovala, vem! Ampak kar naprej prejemam klice za … veste, kaj, jaz sem tehnik. Vem, da vas nenehno kličejo ljudje, ki nimajo pojma o ničemer. Ampak jaz sem strokovnjak. Vem, kako se –« Da ne more nič za to, je rekla. Njegovo zadevo bo posredovala naprej. »In potem? Kaj se bo zgodilo potem?« Potem, je rekla, se bo videlo, kaj. Vendar za to ni pristojna ona.

Dopoldne se ni mogel osredotočiti na delo. Roke so se mu tresle in v času kosila ni bil lačen, čeprav so bili dunajski zrezki. Dunajskih zrezkov v menzi niso imeli prav pogosto in običajno se jih je veselil že en dan vnaprej. Tokrat pa je na stojalo vrnil pladenj s še napol polnim krožnikom, šel v miren kotiček jedilnice in vklopil telefon.

Tri sporočila. Hči, ki je hotela, da pride ponjo v baletno šolo.

To ga je presenetilo, sploh ni vedel, da pleše. Moški, ki je prosil, naj ga pokliče nazaj. Iz sporočila ni bilo moč razbrati, komu je namenjeno: njemu ali tistemu drugemu. In nato še ženska, ki ga je vprašala, zakaj ga ni nič na spregled. Njenega globokega, mačjega glasu ni slišal še nikoli. Ravno ko je hotel telefon izklopiti, je spet zazvonil. Številka na zaslonu se je začela z znakom plus in dvaindvajset. Ebling ni vedel, katera država je to. V tujini ni poznal

fabula 2010 - kehlmann Fa tisk notranjost.indd 7

7■

31.3.2010 13:56:28

■8

skoraj nikogar, le bratranca na Švedskem in staro, debelo žensko iz Minneapolisa, ki je vsako leto za božič poslala fotografijo, na kateri je nasmejano nazdravljala. Dragim Eblingom je pisalo na hrbtni strani in ne on ne Elke nista vedela, kdo od njiju je bil pravzaprav v sorodu z njo. Oglasil se je. »Se vidiva naslednji mesec?« je zaklical moški. »Saj prideš na festival v Locarno? Ne bodo ga izpeljali brez tebe, ne v teh okoliščinah, kajne, Ralf?« »Tam bom,« je rekel Ebling. »Ta Lohmann. Saj je bilo pričakovati. Si govoril z degetelovci?« »Ne še.« »Pa bi bil že čas! Locarno nam lahko zelo pomaga, tako kot Benetke pred tremi leti.« Moški se je zasmejal. »In drugače? Carla?« »Ja, ja,« je rekel Ebling. »Stari, ej,« je rekel moški. »Pa to je neverjetno.« »Res je,« je rekel Ebling. »Si prehlajen? Čuden glas imaš.« »Moram … ravno nekaj delam. Te pokličem nazaj.« »Že v redu. Nikoli se ne boš spremenil, kaj?« Moški je odložil. Ebling se je naslonil na steno in si otrl čelo.

Potreboval je trenutek, da je spet prišel k sebi: bil je v menzi, vse naokoli so kolegi jedli zrezke. Pravkar je s pladnjem prišel mimo Rogler. »Živijo, Ebling,« je rekel Rogler. »Vse v redu?« »Ja, seveda.« Ebling je izklopil telefon.

Ves popoldan ni bil pri stvari. Vprašanje, kateri deli računalnikov so pokvarjeni in kako je lahko prišlo do napak, ki jih trgovci opisujejo v svojih kriptičnih poročilih o škodi – Stranka pravi, pritisne reset oz. izklopi, pred displejem, ampak kaže nulo –, ga danes sploh ni zanimalo. Takšen je bil torej občutek, če si imel nekaj, česar si se veselil.

Zavlačeval je. Telefon je ostal izklopljen, medtem ko se je z vlakom peljal domov, ostal je izklopljen, ko je v trgovini kupoval kumarice, in tudi med večerjo z Elke in otrokoma, ki sta se brcala pod mizo, je počival v njegovem žepu, vendar Ebling ni mogel nehati misliti nanj.

Nato je odšel v klet. Dišalo je po plesni, v enem kotu so se kopičili zaboji za pivo, v drugem deli za silo razstavljene Ikeine omare.

fabula 2010 - kehlmann Fa tisk notranjost.indd 8

31.3.2010 13:56:28

Ebling je vklopil telefon. Dve sporočili. Ravno ko ju je hotel poslušati, je aparat v njegovi roki zavibriral: nekdo ga je klical. »Ja?« »Ralf?« »Ja?« »Kaj je zdaj?« Zasmejala se je. »Se ti malo poigravaš z mano?« »Veš, da se ne bi.« »Škoda!« Roka se mu je zatresla. »Prav imaš. Pravzaprav pa bi se … rad s tabo …« »Ja?« »… malo poigral.« »Kdaj?« Ebling se je ozrl okoli sebe. To klet je poznal bolje kot lasten žep. Vse te stvari je sam postavil sem. »Jutri. Ti povej, kdaj in kje.

Tam bom.« »Misliš resno?« »Sama ugotovi.« Slišal je, kako je globoko zajela sapo. »V Pantagruelu. Ob devetih. Ti rezerviraš.« »Bom.« »Saj veš, da to ni pametno?« »Koga to zanima?« je odvrnil Ebling.

Zasmejala se je, nato je prekinila.

Ponoči se je po dolgem času spet spravil na ženo. Sprva je bila le osupla, nato ga je vprašala, kaj je narobe z njim in ali je kaj pil, potem je popustila. Ni trajalo dolgo in medtem ko jo je še čutil pod sabo, mu je bilo, kot da bi počela nekaj nezaslišanega. Z dlanjo ga je potolkla po rami: da ne more dihati. Ebling se je opravičil, trajalo pa je še nekaj minut, preden se je ločil od nje in se prevalil na stran. Elke je prižgala luč, ga očitajoče pogledala in se umaknila v kopalnico.

Seveda ni šel v Pantagruela. Ves dan je imel izklopljen telefon in ob devetih zvečer je s sinom sedel pred televizorjem in gledal nogometno tekmo druge lige. Začutil je naelektreno gomazenje, zazdelo se mu je, kot da bi njegov dvojnik, nekdo, ki je prevzel njegovo vlogo v nekem drugem svetu, pravkar vstopil v drago restavracijo in srečal visoko lepotico, ki bi pozorno sledila njegovim

fabula 2010 - kehlmann Fa tisk notranjost.indd 9

9■

31.3.2010 13:56:28

■ 10

besedam, ki bi se smejala, ko bi povedal kaj duhovitega, in katere dlan bi se tu in tam, kot pomotoma, dotaknila njegove.

Med polčasom je šel v klet in vklopil telefon. Nobenega sporočila. Čakal je. Nihče ni poklical. Šele čez pol ure ga je izklopil in odšel v posteljo; nehal se je pretvarjati, da ga nogomet zanima.

Ni mogel zaspati in malo po polnoči je vstal in se, bos in v spodnji majici, pretipal nazaj do kleti. Vklopil je telefon. Štiri sporočila. Še preden jih je uspel poslušati, je nekdo poklical. »Ralf,« je rekel moški. »Oprosti, da tako pozno … ampak pomembno je! Malzacher vztraja pri tem, da se pojutrišnjem vidita.

Celoten projekt visi v zraku! Tudi Morgenheim bo tam. Saj veš, kaj je na kocki!« »Briga me,« je rekel Ebling. »Si zmešan?« »Se bo pokazalo.« »Res si nor!« »Morgenheim blefira,« je rekel Ebling. »Si pa pogumen.« »Ja,« je rekel Ebling, »to pa res.« Ko je hotel poslušati sporočila, je spet zazvonilo. »Tega ne bi smel narediti!« Njen glas je bil hripav in zategnjen. »Ko bi ti vedela,« je rekel Ebling. »Grozen dan sem imel.« »Ne laži.« »Zakaj naj bi lagal?« »To je zaradi nje! Torej sta … spet … skupaj?« Ebling je molčal. »Vsaj priznaj!« »Ne bodi trapasta!« Spraševal se je, katero od žensk, ki jih je poznal po glasovih, je imela v mislih. Rad bi vedel kaj več o Ralfovem življenju; ne nazadnje je bilo to zdaj delno tudi njegovo življenje.

Le kaj je počel Ralf, s čim se je preživljal? Zakaj nekateri dobijo vse in drugi malo? Nekaterim uspe tako veliko, drugim nič, in to nima nobene zveze s sposobnostmi. »Oprosti,« je šepnila. »S tabo je velikokrat … tako težko.« »Vem.« »Ampak nekdo, kot ti … pač ni tak kot drugi.« »Rad bi bil tak kot vsi,« je rekel Ebling. »Ampak nikoli nisem vedel, kako bi to postal.«

fabula 2010 - kehlmann Fa tisk notranjost.indd 10

31.3.2010 13:56:28