Dela v zbirki: HERTA MÜLLER ZAZIBAN DIH DANIEL KEHLMANN SLAVA Roman v devetih zgodbah RICHARD FLANAGAN PLOSK ENE DLANI JONATHAN FRANZEN OBMOČJE NELAGODJA DAVID GROSSMAN GLEJ GESLO: LJUBEZEN MICHAL VIEWEGH UČNA URA USTVARJALNEGA PISANJA ■
ŠTIRI ZMAJSKE Zmaji na potepu po Ljubljani ZDAJ PA: LJUBLJANA Tuji avtorji o naši prestolnici LJ KOT LJUBEZEN Pesmi o Ljubljani SEBASTIJAN PREGELJ IN GAŠPER TROHA LITERARNE POTI LJUBLJANE
fabula 2010 - 4 zmajske Ga tisk notranjost.indd 1
31.3.2010 13:54:20
© Študentska založba 2010
Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.
Marina Abramović, Lips of Thomas (Performance, Galerie Krinzinger, Innsbruck, 1975) © Marina Abamović by VG Bild-Kunst, Bonn 2008
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-32
ŠTIRI zmajske / [uredil in uvodno legendo spisal Boštjan Gorenc ; ilustriral Matej de Cecco]. - Ljubljana : Študentska založba, 2010. - (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)
ISBN 978-961-242-281-3 1. Gorenc, Boštjan 250505984
Vse informacije o knjigah Študentske založbe so dostopne tudi na: www.zalozba.org
fabula 2010 - 4 zmajske Ga tisk notranjost.indd 2
31.3.2010 13:54:20
Ĺ TIRI ZMAJSKE Zmaji na potepu po Ljubljani
fabula 2010 - 4 zmajske Ga tisk notranjost.indd 3
31.3.2010 13:54:20
fabula 2010 - 4 zmajske Ga tisk notranjost.indd 4
31.3.2010 13:54:20
davnih časih je v votlini pod Ljubljanskim gra dom živela mogočna zmajevka. Kakor vsi zmaji je tudi ona rada poležavala na kupu zlata in dragih kamnov, vendar ni bila nerazu mno lakomna. S prebivalci mesta, ki je obdajalo njen grič, je živela v sožitju in jim je rada pomagala. Nemalokrat je s plahutanjem svojih širnih usnjatih kril razgnala oblake, ki so pretili, da bodo s točo pobili posevke okoliških kmetov. Nekoč je iz Ljubljanice rešila otroka, ki je med preveč razposajeno igro padel vanjo, in ko je mesto prizadel potres, je z močnimi čeljustmi prestavljala ruševine, ko so iskali nesrečnike, ki so jih zasule podrte stavbe. Ljubljančani so jo tako cenili in spoštovali, da so jo sklenili posta viti v mestni grb. Ob jasnih večerih je pogosto letala pod nebo ter se dvigala k zasanjani luni in mežikajočim zvezdam, ljudje pa so jo radi opazovali, ko je krožila prek nočnega svoda in so se ji luske srebrno lesketale v soju mesečine. Nekega poletja pa so se nočni preleti prenehali. Sprehajalci ob nabrežju počasne reke so brez uspeha motrili nebo, da bi uzrli obris zmajevke, in se spraševali, kam je izginila. Ko je ni bilo na spregled že slab mesec, so od severa privršali temni oblaki, ki so se začeli kopičiti nad mestom in okolico. Kmetje so zaskrbljeno pogledovali k njim in se v mislih že poslavljali od obilnega pri delka, ko se je na nebu zarisala znana senca. Glasno so vzkliknili in zavriskali, ko se je zmajevka gibko zagnala med oblake in jih vrté razkadila, da so od grozeče temne gmote ostali le še kot ovči ce beli oblački, ki so se brezskrbno razkropili po sinjem pašniku. Zmajevka pa je brž zatem izginila, ne da bi vzela vola, ki so ji ga v zahvalo pripravili kmetje. Tako sta minila še dva meseca brez nočnih poletov, med kate rima se je zmajevka prikazala le, kadar je kdo potreboval pomoč. Nato pa je nekega toplega septembrskega večera med Ljubljančani
fabula 2010 - 4 zmajske Ga tisk notranjost.indd 5
5■
31.3.2010 13:54:20
■6
završalo. Prva jo je opazila skupina otrok, ki se je lovila po Polja nah. »Poglejte gor,« je vzkliknil temnolas deček. »Zmajevka!« sta v en glas zavpili pegasti dvojčici. »In ni sama,« je šepnil bosopet fantin. Prek neba je letalo pet zmajev. Poleg zmajevke so bili tu še štirje mladi, komaj izlegli zmajčki. Igrivo so se podili okoli mame, drug drugemu lovili repe in sem ter tja bušnili komaj opazen plamen ček, da se jim je iz nosnic lahno pokadilo. Zmajčki so počasi, a vztrajno rasli in naslednje leto so že poma gali materi pri razganjanju neviht. Radoživo so se prekopicevali po nebu in skakali v bele oblačke preprečenega neurja. Beseda o zmajevki in njenih živo zelenih otrocih, ki čuvajo mesto in njego ve prebivalce, se je razširila po svetu. Popotniki iz daljnih krajev so si prihajali ogledovat to čudo in ponašali zgodbe naprej zvedavim ušesom, vse dokler … Za zmajsko družino je izvedel zloben in pohlepen coprnik, ki si je močno poželel tiste grmade zlata in dragih kamnov, ki jim je služila za ležišče. Leto in dan je brskal po debelih in prašnih copr niških bukvah, dokler ni bil prepričan, da pozna pravšnje uroke, ki ga bodo zaščitili pred zmajskim ognjem. Odpravil se je torej proti Ljubljani in si tam pod krinko potujočega pevca dodobra ogledal navade zmajevke in njenih mladičev. Ugotovil je, da stara zmajevka med nočnimi poleti uživa v la godnemu jadranju prek daljših razdalj, od Šmarne gore do Barja, medtem ko so mladiči švigali nad mestnim jedrom in se pustili crkljati otrokom, ki so jim veselo mahali s tal. Coprnik je skoval podel načrt in ga sklenil ob prvi priložnosti tudi izpeljati. Priložnost se mu je ponudila že čez kak dan. Mati zmajevka je bila zgolj drobna pika v daljavi nekam proti severu, njen zarod pa je prevračal kozolce v zraku tik ob grajskem griču. Coprnik je stal na bližnjem mostu in neopazno odvrgel platnen omot v Ljubljani co ter zagnal vik in krik. »Na pomaganje!« je vpil. »Dete je padlo v vodo. Poglejte ga, tam ga nese voda. Na pomaganje!« Zmajčki, ki so letali v bližini, so klice seveda slišali in urno pri leteli na pomoč. Tedaj je coprnik udaril. Ko so se že skoraj spustili nad reko, je vanje zagnal urok, ki se je ob stiku z njihovimi luski
fabula 2010 - 4 zmajske Ga tisk notranjost.indd 6
31.3.2010 13:54:21
7■
nami zableščal, kakor bi razneslo drobno sonce, in jih spremenil v patinast bron. Ko so z višine kakega metra družno omahnili na tla, so sredi medle zelene kože njihove oči še zadnjič rdeče zabrlele in še same otrdele. Vse se je zgodilo tako urno, da niso imeli časa poklicati matere. Coprnik si jih je z zadovoljnim nasmeškom ogledal, pomahnil s čarobno palico in jih s pomočjo uroka postavil v vrsto. Nenava dno dogajanje so opazili tudi meščani, ki so besno planili proti co prniku, a ta je okrog sebe in zmajev pričaral ognjeni ris, da nihče ni mogel do njega. Daleč v zraku je zmajevka uzrla, da se sredi mesta dviga visok plamen. Njeni mladiči so bili sicer lepo vzgojeni in niso nikdar za žgali ničesar v bližini ljudi, toda vseeno jo je stisnilo pri srcu, da se niso mogoče spozabili med igro. Poletela je proti mestnemu jedru, in ko je bila že skoraj tam, jo je pri srcu stisnilo še bolj. Njeni štirje mladiči so spremenjeni v bron stali sredi ognjene ograde, poleg njih pa je z grozečim nasmeškom stal možak v dolgem, črnem
fabula 2010 - 4 zmajske Ga tisk notranjost.indd 7
31.3.2010 13:54:21
■8
plašču. V desnici je vihtel čarovniško palico, in ko je zaokrožila nad njim, ga je vprašala: »Kdo si?« »Jaz?« je odvrnil coprnik. »Zgolj nekdo, ki bi rad tvoje boga stvo.« Zamahnil je z roko in se dvignil v zrak, kjer je zalebdel kak meter od zmajevke. »Pa kaj še,« se ni dala zmajevka. »Raje urno odcopraj moje mla diče, sicer te spremenim v kupček smodečega se pepela.« »Kar poskusi, če hočeš,« ji je porogljivo zabrusil coprnik. »Ob dan sem z zaščitnimi uroki in mi tvoj ogenj ne more do živega.« Iz gobca mogočne zveri je bušnil steber ognja. Kake pol me tra pred coprnikom je zadel ob neviden oklep in se razcepil na dva kraka, ki sta obvila nepoškodovanega zlobca. Ko je plamen presahnil, je coprnik med dlanmi izoblikoval kroglo nebrzdane magije in jo zalučal proti zmajevki. Ta je zadnji hip odmaknila dolgi vrat in se izognila krogli, ki se je raztreščila ob drevesu in ga v hipu posušila. Tako sta se zaščitnica meščanov in pogoltni čarodej bojevala, medtem ko so ju ljudje zgroženo opazovali s tal in si ob razburlji vejših trenutkih zatiskali oči od strahu. Bojevalca sta se uspešno izogibala napadom drug drugega, dokler v nesrečnem trenutku krogla posebno močnega uroka ni zadela plamena. Temna magija in vroči plamen sta združena izbruhnila v eksplozijo, ki je zažarela v peklenski bleščavi. Ko je svetloba pojenjala in so se meščani zno va lahko zazrli v nebo, na njem ni bilo ne coprnika ne zmajevke. Razblinila sta se brez sledu. Ljubljančanom je uspelo pogasiti ogenj magičnega risa, a naj so si še tako trudili in brskali po starih knjigah, jim zmajevkinih mladičev ni uspelo oživiti. Vklenjeni v bronaste oklepe so s pra znimi očmi nepremično bolščali predse. V znamenje hvaležnosti in večni spomin za vse, kar so storili zanje, so meščani na kraju spopada zmajevke in coprnika zgradili most in na vsak vogal po stavili okamnelega mladiča. V dolgih letih se je iz spomina Ljubljančanov izgubilo dejstvo, da so zmaji nekdaj letali med njimi, in so ostali zgolj bronasti kipi ter turistična znamenitost. Vse do prehoda dvajsetega stoletja v enaindvajseto, ko so se v temni noči prižgala rdeča očesa in medlo zabrlela v novoletno noč. Zmaji so se prebujali. Najprej so oživeli
fabula 2010 - 4 zmajske Ga tisk notranjost.indd 8
31.3.2010 13:54:21
le navznoter, s pogledi so švigali po okolici in vpijali dogajanje vase, eni bolj, drugi manj pozorno. Miniti je moralo še nadaljnjih deset let, da so se prebudili do konca in znova zakorakali (ter se veda vzleteli) med ljudi. Knjiga, ki jo držite v rokah, popisuje njihove dogodivščine v sodobni Ljubljani. Zato ne odlašajte. Obrnite stran ter se skupaj z njimi sprehodite po svetu, ki je obenem znan in skrivnosten.
9■
fabula 2010 - 4 zmajske Ga tisk notranjost.indd 9
31.3.2010 13:54:21
Majda Koren: Kako je Tin iskal mamico
■ 10
majček Tin je zazehal in si pretegnil krila. Ozrl se je levo in desno. »Mami?« je dejal tiho. Prestopil se je s kremplja na krempelj in se spet ozrl levo in de sno. Tokrat je rekel glasneje: »Mami?« Nihče mu ni odgovoril. Mimo njega so po mostu hiteli ljudje, oblečeni sila čudno – čisto drugače, kot se jih je spominjal od te daj, ko jih je nazadnje videl. Po sredi mosta so se valile hrume če kočije brez konjske vprege. Toliko jih je bilo in zganjale so tak hrup, da je Tin pomislil, da ga mama ne more slišati. Zato se je zadrl na ves glas: »Mamiiiiiii!« »Kaj se pa dereš!« ga je nahrulila neka gospa s košaro v roki. »Kakšna mami neki! Lepo sedi pri miru tu na mostu in tiho bodi!« je še pristavila in sama pri sebi zamrmrala: »Presneta zmajska mu larija! Dandanes se niti na kipe ne moreš več zanesti, da bodo stali lepo mirno in tiho. Prav treba se mu je dreti! Kot da ni že brez njega dovolj hrupa v mestu!« »Oh …« je zastokal zmajček Tin in obsedel čisto mirno na svo jem mestu na mostu. Minila je ura, minili sta dve uri, a o mami zmajevki ni bilo ne duha ne sluha.
fabula 2010 - 4 zmajske Ga tisk notranjost.indd 10
31.3.2010 13:54:21