ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA

Ali moraš ubiti tudi mene?« AVTOR: Jaka Šikonja Toda rajši sem natančen. Potem si prip-„ joča, da ima opravka nečim, kar ne razume. Popustila ravljen, ko pride sreča.« ni niti za sveženj vrvi, a vendar se je utrujala. Starec je čutil njeno bolečino, od katere se je riba slabila. Za Starec je bil sanjal o obrežju na črni celini, kjer so se svojo bolečino od rezanja vrvi ob njegova ramena, utob ugašanju dnevnih žarkov igrali levi. Bile so lepe sa- rujenosti in krča leve roke se ni zmenil. »Svojo bolečinje, kljub temu da je stari ribič že štiriinosemdeset dni no lahko nadziram, ker je moja in jo razumem.« Čolnič vozil v pristanišče čolnič brez rib. Prvih štirideset dni je vztrajno rezal valova in burkal gladino in riba se mu je družbo delal deček. Starec ga je imel rad, kot je je utrujala in starec je bil natančen. »Škoda, da je ne imel rad leve iz sanj, naučil ga je ribariti in mu pripove- morem videti. Samo enkrat bi jo rad videl, da bi vedel, doval o baseballu. Deček bi še naprej ostal s starcem, kaj imam proti sebi,« se je s seboj pogovarjal. Ko je bil a ker je bil še premlad, je moral poslušati očeta, ki se še deček z njim, sta govorila le, kadar je bilo potrebno. je bal, da sta starca dokončno zapustila vrlina in sre- Zdaj pa je kršil pravilo, češ da nikogar nima motiti. V ča na morju. Deček v svoje zaupanje ni niti podvomil. noči je našel udoben položaj ob vrvi, ki je sekala po nje»Samo sreče nimam več. Toda kdo ve? Morebiti danes. govi koži. »Dejansko je bil položaj samo nekoliko manj Vsak dan je nov dan. Bolje je imeti srečo. Toda rajši sem neznosen; toda njemu se je zdel skoraj udoben.« Potožil natančen. Potem si pripravljen, ko pride sreča,« je rekel je, da deček ni z njim. Pripovedoval bi mu bil o basestarec dečku, preden je na petinosemdeseti dan prvo ballu, deček pa bi mu vračal s krotenjem ribe, a bil je veslo pomočil v morje. Okrutno in milostno, tisto, ki sam. Samo sebe je imel in pripravljen je bil to sprejeti. daje, in tisto, ki odvzame. Stari ribič je ljubil morje O bitju v globini je mislil prvič o sovražnici, drugič o takšno, kot je. Ljubil »jo« je, kot da je ženska, in o njej v prijateljici in tretjič o ljubici. Iz kaplje znoja v kapljo španščini govoril la mar1 , saj naj bi nanjo mesec vpli- krvi sta si bila vse bolj podobna, medsebojno sovražna, val kakor na žensko. Plul je, oddaljujoč se od obale, ki nato spoštljiva, a oba pripravljena umreti. Naposled so je ni bilo več moč uzreti, čeprav je imel starec, kljub le- ji mišice pričele popuščati. Medtem ko se je dvigovala tom, mladostno oster vid. Slutil je, petinosemdeset je proti soncu, je starec sveženj za svežnjem vrvi spravlahko srečna številka, zakaj le ne bi bila. In če je srečna, ljal v čolnič. Tem bližje sta bila, tem bolj utrujene so je on natančen. Ptice so se poganjale nad gladino mor- bile roke ribiča, a dokler je bila glava bistra, je imel ja po jatah rib in starec jim je sledil. Ptice imajo boljši prednost. »Riba, tako in tako moraš umreti. Ali moraš pregled nad morjem in starec se jim je naučil zaupati. ubiti tudi mene? Ubijaš me. Toda imaš pravico do tega. Stemnilo se je in noč je zasenčila okolico, le starčeva Nikoli nisem videl reči, ki bi bila mogočnejša, ali lepša, glava je bila še toliko bistrejša. Čolnič se je predramil, ali mirnejša in plemenitejša od tebe, sestra. Kar pridi ko se je en izmed trnkov pomočil. Nekaj je odžira- in me ubij. Vseeno mi je, kateri ubije katerega.« Riba je lo vabo v globini, se nato oddaljilo in spet poskusilo. krožila in z vsakim krogom se je premikala bližje do Trnek se je naposled bil zataknil ribi v goltanec. Vrv je trenutka, ko je udarila ob rob čolniča. Starec je bil zabila globoko glede na njeno nagnjenost prek čolna in sadil ostve v meso marlina, dolgega krepko čez čolnič. napeta s takšno močjo, da bi jo hipni sunek razparal. Odleglo mu je, privezal je plemenito bitje ob čoln, se Riba neizmučena je plavala proti toku, nerazumeva- orientiral glede na sonce in se namenil v pristan. Sre-

čo je imel in bil je pripravljen. Usoda pa mu je namenila nesrečo. Iz marlinovega mesa je polzela kri in se topila v morskih kapljah. Tokovi so jo raznesli v globine in morski volkovi so krvoločno sledili vonju. »To so bile ribe, ustvarjene, da se hranijo z vsemi ribami v morju, ki so tako hitre, močne in dobro oborožene, da nimajo drugega sovražnika.« S piramidnimi zobmi so trgali kose mesa in razgaljali lesketajočo kostnino hrbtenice marlina. Starec je predstavljal enakovrednega nasprotnika, a je bil bos v rokah ter brez orožja. Ko ni bilo več mesa, da bi se morski mrhovinarji nasitili z njim, so se porazgubili v temni modrini. Poraz ga je bil doletel, ker ni bil pripravljen na prežečo nesrečo. »Toda človek ni rojen za poraz. Človek je lahko pokončan, poražen pa ne.« Čolnič je plul in na obzorju se je prikazal blišč iz pristanišča. Vedel je, kje je. Pot domov se mu je sama odpirala. Presenečen, da je bil domači zaliv prazen, je pograbil jambor in se kakor Jezus Kristus vzpenjal na lasten hrib Golgota do koče, da bi se počil. To noč ni sanjal. Deček je bil ob njem, ko se je predramil. »Premagali so me,« mu je starec priznal.

»Ona te ni premagala. Riba ne.«

»Ne. Res ne. Bilo je pozneje.«

»Zdaj bova ribarila spet skupaj. K vragu sreča. Jaz jo prinesem s seboj,« je rekel deček.

»Dobiti morava dobro sulico za ubijanje in jo imeti zmerom na čolnu. Rezilo mora biti ostro in nekaljeno, da se ne zlomi. Moj nož se je zlomil.«

Potem je stari ribič zaspal. Sanjal je o levih na obrežju. Bil je poražen, ampak imel je nesrečo. Za srečo je bil pripravljen in jo je bil okusil. Naslednji dan se bo spet odpravil na la mar, pripravljen na njeno okrutnost in milost. Sprejel bo, kar mu bo ponujeno, in dal od sebe, kar bo zahtevano. Dečku pa bo govoril o baseballu. Epilog K dor opazuje ljudi v drvečem 21. stoletju, težko prezre odsotnost »starcev«, kot je ribič iz Hemingwayeve pripovedi Starec in morje. »Starec« je sinonim za odgovornost, tj. ko oseba nosi bodisi kazen bodisi nagrado kot posledico svojih dejanj. Namreč ribič ni polagal svoje usode v roke drugih, prisegal je na natančnost nad srečo in kljuboval materi naravi, ko mu ta ni bila naklonjena. Naposled je bil zaradi svojih napak kaznovan in premagan. Namesto da bi objokoval namenjeno nepoštenost in zahrbtnost, je uvidel, da niso bili morski volkovi krivi za končen izplen, temveč njegove bose roke, ko ni mogel braniti lastnine pred njimi. Z odločenostjo, da se mu več nikoli ne bi pripetilo kaj podobnega, je sklenil, da si priskrbi sulico za ubijanje z ostrim in nekaljenim rezilom, ki se ne more zlomiti.

Pandemija novega koronavirusa je celoten svet ob koncu leta 2019 ujela nepripravljen in bosih rok, v bistvu nas je zasačila napol gole. Več mesecev se že mučimo z zaupanjem v stroko, otepamo se nošenja mask z neumnimi izgovori, osiromašeni smo z mehanskimi ventilatorji in posteljami v bolnišnicah, le še poglobili smo spore v politiki, po drugi strani pa smo bili pripravljeni za gospodarsko rast in hedonistično naslajanje. Doživeli smo isto usodo kot ribič. In če se lahko kaj naučimo, je, da moramo v prihodnost gledati kritično in se na njeno okrutnost pripraviti. Sprejmimo, kar nam bo ponujeno, in dajmo od sebe, kar bo zahtevano.

Sporočilo alegorične pripovedi Starec in morje bi moral slehernik prenesti v vsakdan in se s sporočilom poistovetiti. Odgovornost za lastno življenje je zgolj naša lastna. Tem bolj se bomo odgovornosti izogibali, tem manjši smisel bo imelo naše življenje in tem bolj turbulentni časi bodo pred nami. Najbolj boli, ko mladi ljudje zapadejo v mentaliteto žrtve2, to je pridobljena osebnostna lastnost, za katero je značilno, da oseba sebe prepozna kot žrtev negativnih dejanj drugih in da se vede v skladu s tem, kljub temu da je predočena z nasprotujočimi dokazi. Sočasno je za osebe z mentaliteto žrtve ali kompleksom žrtve povezana opustitev odgovornosti, kar poraja dvom v smiselnost življenja in vodi v nezadovoljstvo. Ne se pustiti zanesti v spiralo. Nismo žrtve sistema. Življenje je kruto kot morje in namesto da nas nesreča preseneti, bodimo nanjo pripravljeni.