Zvitica ZIMA 2018/19

ZIMA 18/19

Poštnina plačana pri pošti 8340 Črnomelj

zvitica

ZVITICA ZIMA 2018/19 Klub belokranjskih študentov 2019/1 450 izvodov Cena: 0 € Odgovorna urednica: Valentina Ambrožič Lektoriranje: Valentina Ambrožič Oblikovanje naslovnice: Tjaša Miketič Oblikovanje in prelom: Tjaša Miketič Tisk: Bucik, d. o. o. zvitica.kbs@gmail.com www.klub-kbs.si

iz uredništva Novi začetki ........................................................................................5 študentska razmišljanja V bran delu .........................................................................................6 Šikijevo vređanje družboslovcev: v premislek in odgovor ...........8 učimo se Shrani kot ... ......................................................................................10 Kanabis in možgani ..........................................................................12 angleški kotiček How to write in English? .................................................................14 aktualno Belokranjske pramenke ...................................................................16 intervju Intervju s Patricio Blažič .................................................................18 dijaški kotiček Dobro, boljše, lepše? ........................................................................20 Misli dijakov .....................................................................................21 Cankar, Hlapci in hlapci .................................................................22

čas za javni prostor Prostor v letu 2018 ...........................................................................24 FOTO GALERIJA S KBŠ v Novem Sadu .......................................................................26 podjetniški inkubator Kar sem danes videl pri vas, je bomba! A se ti tega zavedaš?! ...28 MKK Dogajanje v januarju, februarju in marcu ....................................29 av lab ustvarja Snemanje kratkega igranega filma »The creep« ...........................30 dogajanje v Semiču Prve snežinke ....................................................................................31 dogajanje v Metliki Jesen po metliško .............................................................................32 dogajanje v Črnomlju Recept za 100 % izkoristek časa v Črnomlju .................................33 Slovenija za študentski žep Celje ...................................................................................................34 Bled ....................................................................................................34 naši predhodniki so zapisali ...

Uvodnik ............................................................................................35 študentska kuh’na Fižolova enolončnica s panceto in testeninami ............................36 Mineštra z ohrovtom, lečo in klobaso ...........................................37 razvedrilo Sudoku ...............................................................................................38

kazalo

uvodna beseda Vztrajanje ............................................................................................4

vztrajanje Vztrajanje, vztrajanje na vsakem koraku. Tudi ko nimaš motivacije, tudi ko bi raje ležal doma. Takrat imej v mislih, da kar delaš, je vredno. Ima višji namen – pomagaš drugemu, daješ družbi nazaj in gradiš boljšo prihodnost.

Velikokrat se tudi sama znajdem v trenutku, ko se v delu izgubim in pozabim prvotno vizijo in misel, zakaj na prvem mestu počnem to, kar počnem. Večkrat se vprašam, če je sploh vredno. Prositi mlade, da se včlanijo v KBŠ, čistiti KBŠ, iti tam in sem, in potem na takšen sestanek in drug in se truditi, na koncu pa ne dobiš občutka, da si nekaj naredil.

Zato na prvem mestu – hvala vsem, ki vas ni bilo potrebno prositi, da se včlanite v KBŠ, za vse ostale – nič ne boli, samo potrdilo o vpisu prinesete pa še prehudo majico dobite. Ker mi vsi se trudimo za vas, da vam ne bo potrebno govoriti, da se “pr nas itak nč ne dogaja”.

Ker se da. Prenesite to dalje.

Klub belokranjskih študentov je v študijsko leto 2018/2019 zakorakal s skoraj v celoti prenovljeno ekipo (poimensko na naslednjih straneh). Kar pomeni, da KBŠ v letu 2019 čaka kar nekaj novih projektov, izzivov in predvsem (upajmo) novih obrazov, ki bodo sooblikovali mladinsko dogajanje v Beli krajini. Pripravljamo tudi več projektov v Metliki in Semiču, saj se zavedamo, da moramo dogodke ustvarjati tudi izven Črnomlja. Zato vsi, ki imate ideje, vabljeni, da jih delite z nami in da tako poskušamo skupaj ustvariti še kakšno novo zanimivo stvar. Kontaktirajte nas in povejte, kaj mogoče pogrešate in bi želeli imeti. Skupaj smo močnejši in lahko dosežemo več.

“

uvodna beseda

Naj vam zaželim še vse najlepše v novem letu. Veliko uresničenih ciljev, lepih trenutkov z najdražjimi, veliko vztrajnosti in poguma za nove stvari.

“Put your heart, mind, and soul into even your smallest acts. This is the secret of success.”

(Swami Sivananda)

”

Nina Miketič, predsednica 4

novi začetki

iz uredništva

Novo leto, novi začetki, novi izzivi, nova upanja … Januar – mesec, ko se odločimo, katera vrata bomo dokončno zaprli, katerim stvarem in ljudem bomo dali nove priložnosti, katere bodo tiste odločitve in odgovornosti, ki jih bomo sprejeli in s katerimi bomo dopolnili ter izpopolnili sami sebe ... Temu duhu je do sedaj sledila Zvitica – vsak dan, vsako leto si moraš prizadevati za to, da si boljši. Darji Vukčevič, prejšnji urednici revije, je povelje pod tem sloganom odlično uspevalo leta in leta. Če bi rekla zgolj ‘hvala’, bi bilo to premalo. Lahko pa obljubim, da bo Zvitica pod novo taktirko sledila temu, kar je bilo ustvarjeno, in si ob enem prizadevala za to, da bo še boljša. Ker je vedno lahko boljša. In draga Darja, hvala za ta izziv.

Če nadaljujem … Prva stvar, ki ste jo verjetno opazili, je Zvitičina nova podoba. Z oblikovalko Tjašo Miketič sva se odločili, da spremeniva format in doprineseva k vizualni podobi almanaha. Tega nisva naredili zaradi protesta do prejšnjega vodenja (ali kakršnih koli drugih negativnih razlogov), pač pa si res želiva, da bi študentsko glasilo obstajalo v taki obliki, kot se spodobi – da bi bilo kvalitetno tako navzven kot tudi navznoter. Srčno upam, da boste to našo potezo prepoznali kot dobronamerno in ljubezni do Zvitice polno.

Spremenilo se je vodstvo uredništva, kot sem že omenila na samem začetku. Sama sebe ne bi izpostavljala in pisala o tem, kdo sem, kaj študiram, pač pa želim, da to ugotovite sami, preko naslednjih strani – naj bo Zvitica odsev uredništva. Ker se zavedam, da je tokratna številka precej družbeno-kritične narave, velja pripomniti, da naloga urednice ni, da zatira mnenja svojih piscev, pač pa jih spodbuja k nadgradnji in boljši oblikovanosti prispevkov.

Menim, da živimo v družbi, ki ne premore kritičnega mišljenja oziroma je kritičnosti vse manj. Prehitro se zadovoljimo s stvarmi, ki jih posedujemo, z razmerami, v katerih živimo, in z ljudmi, ki nas obdajajo. Lev Nikolajevič Tolstoj je nekoč zapisal: »Resnične besede niso nikoli prijetne, prijetne besede niso nikoli resnične.« In če odgovorim s citatom še vsem tistim, ki boste jezni nad ostro besedo piscev Zvitice, ali pa se boste mogoče prepoznali v katerem izmed člankov; v mislih imejte tale Konfucijev stavek: »Plemeniti ne izbira ljudi po njihovih besedah, niti ne zavrže človeka zaradi besed.« Pravite, da na mladih svet stoji – sicer izpeta in ‘brez večjih doprinosov v svet’ fraza, vsaj za moje pojme, saj svet je in vedno bo stal na deležu modrosti, ki smo in jo še bomo mladi prevzeli od starejših ter na tem, v kolikšni meri bomo to znanje izkoristili in razvijali naprej (hvala, prijatelj). Jaz pravim, da si mladi zaslužijo priložnost. Povedati na glas svoje mnenje. Oziroma popravek, ne ‘povedati’, pač pa zapisati, kar je, verjemite mi, še težje. Dejstvo je, da smo ljudje različni in te različnosti nas povezujejo v družbo. V družbo, ki deluje. Različna mnenja pripeljejo do soglasij, nestrinjanja pripeljejo do sprejetja kompromisov … Vabim vas, da nam prisluhnete.

In še nekaj besed vam, dragi moji Zvitičarji, hvala vam za ves trud, za vse izjemne ideje in zamisli o tem, kako izboljšati glasilo. Ponosna sem na vas in v čast mi je sodelovati z vami.

Gremo novim podvigom naproti. Z odprtimi rokami pa pričakujemo tudi nove obraze, pridne roke, željne pisanja.

Valentina Ambrožič

Do naslednjič, 5

v bran delu

študentskauvodna razmišljanja beseda

AVTOR: Rok Šikonja Vse bolj mi postaja jasno, da znanost, o kateri lahko sicer še vedno govorim le s strastjo, entuziazmom in superlativi, ne odpira vrat v svet, v katerem bi kot posameznik lahko živel v zadovoljstvu in miru, sam s seboj.

K mojemu razmišljanju je botroval odhod v tujino in redno spremljanje poročil ter dogajanj v Sloveniji in po vsem svetu. Čakaj, kaj ima to sploh veze? O čem ti sploh govoriš? Bolj kot spremljam dogajanje v svetu, bolj se sprašujem, kaj bi sam naredil v primeru, o katerem poročajo, in zakaj. Ta »zakaj« si želim razjasniti, ob tem pa naletim na vprašanja, kot so na primer, kaj je dobro in kaj slabo, kaj so stvari, za katere se splača živeti in kje lahko posameznik išče svoje poslanstvo. ZAENKRAT VEM LE TO, DA O TEH VPRAŠANJIH PREMALO VEM, BI PA RAD VEDEL VEČ.

Ob teh razmišljanjih ne najdem razloga, da se ne bi dotaknil temeljnega aspekta življenja, in sicer diskusije o ljubezni in sovraštvu do dela. Zdi se mi, da človeka določajo njegova dejanja, ta pa določajo njegovo poslanstvo. Še več, samo delo človeku omogoča preživetje. Že po biblijskem izročilu Bog v Genezi obsodi človeka na garaško delo do konca svojih dni. Menim, da to niti ni tako slabo, kot se zdi na prvi pogled. Mogoče še boljše, da je tako.

Leta 1837 je nemški filolog Lorenz Diefenbach napisal roman z zloglasnim imenom Delo osvobaja (Arbeit mach frei), v katerem je prikazal zgodbo prevarantov in hazarderjev, ki so pot do svojega odrešenja in kreposti poiskali preko težkega, fizičnega dela. Prav ta slogan je nato nacistični režim v ironičnem smislu posredoval zapornikom v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno.

Vprašanje, ki išče odgovor, bi se v tem trenutku glasilo nekako tako: ali delo resnično lahko osvobodi posameznika in ali je Hitler mogoče z mukotrpnim delom navsezadnje le pomagal zapornikom? Oziroma z drugimi besedami, vprašanje, na katerega želim odgovoriti je, ali lahko posameznik v svojem delu, fizičnem ali psihičnem, najde svoj smisel in zadovoljstvo v življenju.

KAKRŠNO KOLI DELO JE TEŽKO IN PRAV JE, DA JE TAKO. Vsako delo od nas zahteva energijo, trud in naprezanje. Temu pa se naši možgani upirajo in vsak trenutek dela naredijo še bolj neprijeten in težak. Ravno zaradi tega se nam zdi dejanje, ki zahteva nizko pozornost in aktivacijo možganov, kot je »skrolanje« po Instagramu in gledanje resničnostnih šovov, še toliko bolj mikavno.

VENDAR PA NIKOMUR NE PRIVOŠČIM, DA BI ŽIVEL BREZ TEGA, DA BI MU BILO POTREBNO DELA6

TI. Noben velik podvig ali napredek ne pride brez velikih ovir in odrekanja. Življenje brez dela bi bilo depresivno in brez smisla. Leta 1961 je predsednik John F. Kennedy v svojem zgodovinskem govoru dejal: »We choose to go to the moon. We choose to go to the moon in this decade and do the other things, not because they are easy, but because they are hard.« Če povzamem, ravno zaradi dejstva, da je težko, je uspeh prvega obiska lune še toliko odmevnejši in pomembnejši.

Pravo delo je tisto, v katerem vidimo ovire, pomisleke in možnost neuspeha; delo, ki od nas zahteva najboljše in nam pri tem ne popušča, niti nam ne ostane dolžno. Šele takrat, ko je delo težko, lahko posameznik v njem najde pravo zadoščenje. In ko nam končno uspe narediti to delo, rešiti in premagati problem, pravo zadovoljstvo šele pride – zadovoljstvo s samim seboj. Zavemo se, da smo sposobni, da sami naredimo nekaj in to je občutek, ki nam ga nihče ne more odvzeti, pa tudi podariti ali kupiti ne. To je tudi razlog, zakaj je prepotrebno, da je delati težko. Enostavna pot do osebne rasti in modrosti ne obstaja. Samo spomnimo se, kako dober občutek je, ko opravimo naporen trening, napišemo članek za Zvitico, pravilno rešimo integral iz matematične zbirke Ivana Štalca ali pa v enem dnevu pospravimo 20 metrov drv (ker vemo, da nam ne bo potrebno še enkrat v gozd).

Na tem mestu vas pozivam, da pobrskate po svojem spominu in poskušate priklicati na dan dogodke osebnega zadovoljstva po opravljenem delu. Najverjetneje bodo to spomini na delo, ki ste ga premagali z mukami, kljub številnim preprekam in v nasprotju z vsemi pričakovanji.

Spomnimo se dogodka iz leta 1848 – kaj so zahtevale ženske z dokumentom »Declaration of Sentiments« od moške vlade v ZDA. Uprle so se biti moška lastnina, želele so prevzeti svoj del odgovornosti v družbi, dobiti volilno pravico in postati nove zdravnice, učiteljice in pravnice. Želele so delati, pokazati, kaj vse zmorejo, prispevati k družbi, moških in žensk, ter tako zaživeti dostojanstveno življenje. Sorodne psihološke reakcije opazimo tudi pri zapornikih tega časa, ki si s svojim zglednim obnašanjem lahko prislužijo pravico do dela. Med štirimi stenami, brez kakršnega koli dela, neizprosnost dolgčasa postane še toliko bolj kruta.

Z delom pridejo tudi obveznosti, skrajni roki in odgovornost. In ravno ta odgovornost, ta, ki so jo goreče zahtevale ženske, da posamezniku smisel v življenju; ta odgovornost v človeku prebudi občutek moči ter mu da sredstvo, na katerega je lahko ponosen in se z njim v družbi pokaže. Še

več, človek, ki dela, dela tudi napake. Napake so naravni pojav človekovega dela. Konec koncev pa, katero stvar je človeku uspelo v prvo narediti pravilno? Še ognja ni prvič prižgal, ne da bi se pri tem opekel. Reakcije na te napake posameznika določajo in ga delajo unikatnega. Ljudje, ki nič ne delajo, imajo tudi manj možnosti, da se najdejo in sploh pokažejo, kdo so ali kdo in kaj si želijo biti.

Nevarnost nedela hitro pripelje do tega, da se začnemo ukvarjati z »glupostmi«. Več časa preživimo ob gledanju televizije, »svajpanju« po Facebooku in slepemu sledenju »influencerjem« (sploh v teh časih). Posledično naši možgani postajajo še bolj leni, neumni in manj zmogljivi. Z vsakodnevnim »preležavanjem« in uživanjem tudi manj cenimo trenutke počitka in užitka.

V tej luči si poglejmo reševanje problematike brezposelnosti. Ali so poskusi njenega reševanja res pravi? Ali je v posameznikovo dobro, da prejema socialno nadomestilo, za kar pa ne izkaže nobenega truda, napora in želje? Ali je moralno človeka prikrajšati dela in s tem odgovornosti, zadovoljstva in dostojanstva? Dolgoročna in humanitarna rešitev brezposelnosti bi morala slediti smeri ustvarjanja dela. To pa bi lahko ustvarili s tem, ko bi omogočili take pogoje, da bi bil posameznik zmožen poiskati si delo ter s tem sam rešiti svoje težave in na lastni koži začutiti težo dela. Šele takrat bi posameznik spoznal nujnost tega dodatnega vira sreče in zadovoljstva. SPOZNAL BI, DA KLJUČ NI V CILJU, AMPAK V POTI PROTI NJEMU.

Potegnimo še paralele z vprašanjem absolventskega staža, ki je zelo mamljiv za današnje študente. Pred odločitvijo o izbiri absolventskega leta predlagam vsem, da dobro premislite, ali bo to leto izkoriščeno na najboljši možen način. Najmanj, kar bi si želeli, je izguba zagnanosti ter forme v razmišljanju in reševanju problemov. Študij naj bi bil obdobje maksimalne osebne rasti in izpopolnjevanja na vseh področjih, kar vključuje tudi učenje, branje, »žurke«, potovanja, šport in vse ostalo – v pravem ravnovesju, ki nam omogoča izstop iz študentskih let s celovito osebnostjo.

Za konec. V tem članku sem želel indirektno prenesti svoje razmišljanje o delu in njegovem pomenu z eksistenčnega in življenjskega vidika. Moj nasvet pa je: po študiju/po srednji šoli najdi delo, ki te bo izpopolnjevalo in dopolnjevalo. Še boljše pa je, če v vsakem delu najdeš vsaj nekaj, kar ti bo vrnilo kanček tistega zadovoljstva, tj. vsakemu delu pristopi s srcem in delo ti bo to vrnilo.

SAM UŽIVAM V MARSIKATEREM SVOJEM DELU, ZARADI ČESAR PA ŠE TOLIKO BOLJ UŽIVAM OB VSAKEM SVOJEM NEDELU.

Opisoval sem le en pozitiven aspekt delavnosti, vendar je tudi delo tisto, ki nas dela bolj kvalitetne in zaželene sogovornike ter nas povezuje z ostalimi, ki opravljajo delo skupaj z nami. Torej nam delo odpira vrata k spoznavanju novih prijateljev. Veliko težje je spoznavati nove ljudi, če smo zaprti doma in »odrešeni« dela. Še več, saj veste, kako je včasih težko navezati pogovor s prijateljem, ki nič ne dela. Na vprašanje »kaj delaš?« že sami vemo odgovor. Ironično se zdi, da prav tisti, ki najmanj delajo, najglasnejše obtožujejo druge za lastno bedo in prelagajo še to malo odgovornosti, kar jim je ostalo, na druge.

7

Šikijevo vređanje AVTOR: Matej Banovec

Prispevek Jake Šikonje »Svinčnik in list papirja«, iz dveh izdaj Zvitice nazaj, je med bralci, ki smo/še študiramo v programih družboslovnih smeri, izzval dobršno mero nejevolje. S kolegom Šikijem se sicer glede večine vsebine prispevka strinjam. Če njegov prispevek strnemo v trditev »Slovenski faksi proizvajajo preveč nekonkurenčnega kadra družboslovnih smeri«, potem je odgovor da. Vseeno pa sem mnenja, da bi Jaka lahko svoje pisanje nekoliko boljše strukturiral, nekatera stališča bolj razdelal in jih bolj diplomatsko predstavil. Ta prispevek najprej na hitro naslovi vprašanje, ki se zastavi po branju Šikija: »Koliko družboslovnega kadra je sploh težko pogrešljivega in zakaj?« Sledi nekaj predlogov za optimizacijo slovenskih družboslovnih, pa tudi ostalih faksov, na osnovi mojih nizozemskih izkušenj.

Hipoteza Jake je, da gre marsikateri družboslovni poklic v popolno informatizacijo. »Popolna« je zelo močna beseda – določenim poklicem bo precej težko kaj kmalu odklenkalo. Popis in obravnava vseh, ki še imajo perspektivo, bi trajal predolgo in ne bi bil zanimiv. Glavni izsledek tovrstne vaje bi po mojem bil, da informacijske tehnologije, prvič, zmanjšujejo povpraševanje po nekaterih družboslovnih poklicih in, drugič, nudijo vedno močnejše orodje, s katerimi si lahko pomagamo pri poskušanju razumevanja družbe. Še vedno pa bomo potrebovali ljudi, ki: a) bodo lahko to orodje »naštelali«, da bo zares uporabno, b) so za nekatere naloge preprosto bistveno cenejši in točnejši kot roboti, ki se teh nalog lahko sicer priučijo, a se to trenutno za nikogar ne izplača, in

študentska razmišljanja

c) ker opravljajo naloge, pri katerih si preprosto želimo človečnosti.

Pod točko a) bi med drugimi uvrstil (kvantitativne) akademske raziskovalce. Že sedaj imajo na voljo zelo napredna statistična orodja, s katerim lahko obdelujejo velikanske količine podatkov. A vendarle so vsi ti podatki neuporabni, če nimamo bistrega uma, ki si zna najprej zastaviti dobro vprašanje, nato podatke dobro obdelati in jih na koncu razložiti na način, da bo skoraj vsak razumel, kaj se je iz vaje naučil. Pod b) bi dal denimo psihologe kadrovnike. Težko si predstavljam, da bodo roboti ugotavljali, kateri izmed prijavljenih kandidatov poseduje tiste sposobnosti, zaradi katerih se za podjetje najbolj splača, 8

da zaposli prav njega. Istočasno se mi to dolgoročno ne zdi popolnoma neizvedljivo, če bi se dovolj vlagalo v tovrstne raziskave. Pod točko c) je poklicev v bistvu morda še največ. Roboti še nekaj časa ne bodo vzgajali naših otrok, se ukvarjali z ljudmi s posebnimi potrebami, ali pa interpretirali pravnih besedil. Prav tako dvomim, da bomo kmalu izvolili robota na položaj, ki ga trenutno pokrivajo strankarski politiki, ali pa videli robotske duhovnike. Poleg vsega pa imamo tu še »nevidno roko trga«. Zanimivo, v ZDA so najbolje plačani družboslovci politologi in ekonomisti, ki morda na prvi pogled sodijo med bolj pogrešljive …

Torej, za nekaj »zdravih« družboslovnih smeri bo kader zagotovo treba še naprej usposabljati in ukinitev programov ne pride v poštev. Kje potemtakem ležé možnosti za izboljšave? Začel bom s sistematskim problemom, ki pesti skoraj celotno slovensko univerzitetno šolstvo, ne le družboslovje. Kot pri večini univerzitetnih programov po svetu tudi v Sloveniji večinoma vidimo sistem »sage on the stage« (čarovnik na odru): nek (baje) strokovnjak pride v predavalnico, dolge ure predava o svojem področju, v tem času pa se podano znanje magično prenese na slušatelje.

(Moja) univerza v Maastrichtu je ena redkih z drugačnim pristopom, t.i. PBL (Problem-based learning). Poenostavljeno: od študenta se pričakuje (zelo okvirno) 40 ur tedenskega študija, od tega le okoli 10 ur na faksu samem.

Slednje izgleda tako, da se nekajkrat tedensko s sošolci dobimo za dve uri. Na prvem sestanku imamo »preddebato« o problemu, ki nam ga zastavi predmetna knjiga, in o tem, kaj pričakujemo v čtivu, ki ta problem naslavlja. Skupaj si zastavimo učne cilje (vprašanja). Odgovore nanje poiščemo v naslednjih dneh med branjem predpisanega čtiva (okrog 20 strani na dan). Ko pridemo nazaj na faks, imamo prvo uro za debato, ki ji predseduje eden od študentov, in v kateri predstavimo naše izsledke. Druga ura pa je za naslednjo preddebato. Večinoma smo tu samostojni, če se kje zatakne, nam pomaga prisotni profesor ali pomočnik.

Slednji so praviloma visoko usposobljeni tako glede poznavanja svojega področja kot pedagoško. Zraven nam faks organizira še neobvezna predavanja profesorjev, ki se z dano temo bolj ukvarjajo. Nikoli niso daljša od dveh ur.

Vidim ogromno prednosti sistema PBL napram sistemu »sage on the stage«. Prvič, veliko poudarka je na samouče-

nju, ki ga hvali že Šiki. Od predvidenih 40 ur tedenskega učenja se pričakuje 30 ur samoučenja. Kot študenti imamo spodbudo, da smo čim bolj samostojni in neodvisni.

Hkrati ni nobene stigme, če česa ne vemo in to na sestankih vprašamo. Drugič, učenje mora biti sprotno. Preprosto ne znese, da bi si puščal za naprej, ker je čtiva preveč. Prav tako je tu »peer pressure« od sošolcev, da vsi v skupini sodelujejo in prispevajo k debati. Tretjič, spodbuja se kritično razmišljanje. Ker je vloga profesorja minimalna, se bolj naučimo dvomiti v vse, kar slišimo od sošolcev. Debate so namenjene reševanju učnih problemov. Od študentov se ne išče reprodukcija faktografije, ampak kritičen pristop, velikokrat pa tudi zmožnost kreativnega razmišljanja in kombiniranje znanja iz več disciplin.

zaposljivosti vedno obstaja v družboslovju v mali državi, kot je Slovenija; še posebej na bolj eksotičnih področjih (stil kulturologija). Kako torej povečati konkurenčnost diplomantov? Zagotovo bi se našlo vsaj nekaj študijskih programov, kjer bi bilo smiselno uvesti angleščino kot jezik študija. S tem bi diplomanti postali bolj tržno zanimivi, privabljati bi lahko začeli več mednarodnih študentov kot tudi uglednejših profesorjev, univerza bi pridobila na lestvicah kvalitete … Nekateri programi pa so verjetno res povsem neperspektivni in jih je smiselno le izločiti.

Pomembno se mi zdi tudi vprašanje akreditacije študijskih programov. Če želi povprečna nizozemska univerza izvajati nek študij, mora najprej dokazati strogi mednarodni akreditacijski komisiji, da izpolnjuje predvidene kriterije kvalitete. Sumim, da je to preverjanje v Sloveniji, sploh pa za družboslovne programe, tako ostro. Od praktično vsakega bivšega sošolca poslušam zgodbe o predavateljih, ki bi jim precej koristilo, če bi imeli nad sabo dekane in rektorje, ki bi imeli resno (finančno) motivacijo za to, da se profesorji držijo za jajca, saj bi se zanič programi sicer hitro ukinili. Hkrati bi lahko uvedli več spodbud za študente, da vzamejo študij bolj resno – tako pozitivnih kot negativnih. Moj faks recimo vpleta inovativne pedagoške tehnike, kot so kvizi Kahoot. Razred študentov (tudi cela dvorana!) preko mobitelov tekmuje v kvizih, ki preverjajo razumevanje teme, na projekciji pa se izpisuje, kdo je najboljši … Brez skrbi, da popestri sestanek/predavanje!

Po drugi strani obstajajo finančne kazni za študente, ki opustijo študij in morajo zatem recimo vračati prejete štipendije in subvencije – celo za javni prevoz se doplača polna cena.

Zdi se mi, da je slovenski univerzitetni sistem obstal v obdobju, ko se je morda nekako shajalo s tem, če so diplomanti dobro poznali neka temeljna znanja iz svojega področja in so potem med opravljanjem poklica pridobili še tiste sposobnosti, ki so jih za svoje delo potrebovali.

V dobi prehoda v informacijsko družbo pa bi se morali vprašati, kaj si sedaj želimo od naših diplomantov. Je glavni cilj, da si čim bolj zapomnijo neke naključne podatke, ki se v nekaj sekundah zguglajo? Ali bi rajši to, da so sposobni kritično razmišljati in inovativno reševati nepredvidljive probleme, ki so stalnica na praktično vseh sodobnih delovnih mestih (vsaj tistih, ki od zaposlenih upravičeno terjajo univerzitetno izobrazbo)? Odgovor na to dobimo po mojem že s splošnim nezadovoljstvom glede nekonkurenčnosti družboslovnih faksov. Na eni strani diplomiranci pogosto nimajo občutka, da so se veliko naučili, na drugi delodajalci v družboslovnem kadru – velikokrat upravičeno – ne vidijo zaposljive dodane vrednosti. Temu primerno bi zagovarjal (vsaj postopen) prehod na PBL sistem.

Naj si bo to za ta prispevek dovolj. Še nekaj problematik bi se dalo nasloviti, a naj ostanejo za prihodnjič ali pa za koga drugega. Velja omeniti poudarjanje vloge študijskih praks, skrajševanje trajanja razvlečenih programov in uvedbo krajših, praktično usmerjenih magistrskih programov za tiste študente, ki se ne vidijo v akademskih vodah. Zaenkrat pa ne pozabite »razturat« v čemurkoli, kar že študirate, pa četudi v antropologiji!

Razpisanih mest je na večini slovenskih družboslovnih faksov verjetno zares preveč. Dolgoročno bolj smiselno glede na razmere na trgu dela se mi zdi, da se vzgaja eliten kader, ki je lahko konkurenčen tudi na mednarodnem trgu, če doma dela ni. Tveganje nizke zaposljivosti ali ne-

v odgovor in premislek 9

shrani kot ...

avtorICA: Nina Miketič

»Kriminalci« že od malega

Od kar nas je »svet interneta« pogoltnil iz realnosti in so nam vse stvari prosto dostopne, imamo občutek, da je vse, kar je na internetu, preprosto za nas. Pa je res tako?

Vsi plakati, ki smo jih naredili v osnovni šoli, vsi Power Pointi in slike, ki smo jih delili na Facebooku. Sploh pomislimo, da je nekdo te slike moral narediti/posneti, mi pa jih kar tako vzamemo in niti ne pomislimo na avtorja?

No, po izkušnjah sodeča, se veliko ljudi tega ne zaveda.

Začnimo pri začetku. Internet je preplavljen z multimedijsko vsebino, ki je le z nekaj kliki lahko na vašem računalniku oz. mobitelu. Kar se tiče glasbe so večino takšnih prekrškov že uspešno regulirali – npr. če želiš glasbo iz YouTuba, je ne moreš kar tako shraniti, moraš se poslužiti neuradnih strani, ki ti pomagajo pri shranjevanju (te ideje od mene niste slišali!). Enako je z video vsebinami in npr. z diplomskimi nalogami in drugimi pomembnimi dokumenti, ki so v obliki pdf zaščiteni pred kopiranjem. Največji problem se potem pojavi pri fotografijah. Čeprav Google ponuja velik izbor fotografij in grafik na kakršno koli temo in ker so na voljo samo z desnim klikom in »Shrani kot …«, obstaja še veliko dela, da bodo tudi fotografi in ustvarjalci vizualne kulture bili upravičeni do svoje intelektualne lastnine.

učimo se

Lep primer bi bil, ko googlamo in si zamislimo, da bomo imeli predstavitev o mačkah. V Google vtipkamo mačka (oziroma »cat«), kliknemo na fotografije in si shranimo najljubšo. Jo vstavimo v predstavitev, kjer je zelo »kjut«.

Poznano? Naj vas opomnim, da v kolikor ni zraven slike obstajal napis, da je fotografija zastonj, je velika verjetnost, da ste prekršili kakšno pravilo in naredili ilegalno stvar.

Fotografije prav tako spadajo med intelektualno lastnino in so avtorsko zaščitene. Avtorska dela so individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, med drugimi tudi fotografije (vir: http://www.uil-sipo.si/uil/ dodatno/koristni-viri/pogosta-vprasanja/avtorska-pravica/). Ker Google zbira fotografije iz vseh možnih virov, verjetno tudi fotografije, posnete s telefonom oz. zelo stare, je to področje zelo težko nadzorovati. Korak k boljši uredbi je že to, da se vsaj nekaj ljudi več začne zavedati svojih dejanj in razmisli preden shrani naključno sliko in jo uporabi brez navedbe vira.

10

uvodna beseda

Kako se temu izogniti?

Temu se seveda lahko izognemo z navedbo vira (spletne povezave, navedbe spletne strani, na kateri je bila fotografija uporabljena, ime fotografa ipd.). Tukaj velikokrat nastane problem, ker najdemo slike, ki jih potem združimo, uporabimo v kolažu, ne najdemo pa avtorja, ali pa spletna stran deluje zelo sumljivo. Obstaja zelo elegantna rešitev – pozabite na Google fotografije in uporabljajte t. i. »stock photos«, ki so neprimerljivo boljše kvalitete, lahko jih uporabite, kakor želite in najboljša stvar – te so zastonj!

Nekatere platforme so plačljive in kot fizična ali pravna oseba lahko zakupite pakete, v katerih dobite določeno število fotografij, ki jih lahko uporabljate. Bistvo tega je, da so bili fotografi za to fotografijo že plačani in so svojo sliko »prodali« takšnim stranem. Vsebujejo splošne slike

Seznam strani – res jih prečikirajte!

• Pexels • Unsplash • Free Images • Dreamstime • Pixabay *če pozabiš in nimaš Zvitice pri roki, samo napiši “Free images” v Google

skoraj vsake stvari, ki si jo lahko zamislite (no, verjetno ne boste našli slike Sečjega sela notri, ampak kakšne druge vasice pa že). Sama se pri svojem delu veliko poslužujem vizualnega dela in mi te fotografije pridejo v veliko pomoč. Izbirate lahko med klasičnimi fotografijami narave, hipsterskimi, modernimi, vintage – res, ni, da ni.

S fotografijami, na navedenih plaformah, boste lahko res ustvarili lepše predstavitve, najdete lahko veliko ozadij za vaše računalnike in mobitele. Če ste zelo ustvarjalni in radi ustvarjate tudi video in audio vsebine, priporočam uporabo besede »free« pred iskalnim nizom. Npr. »free sounds«, kjer najdete veliko zvočnih efektov zastonj, »free video clips« za krajše videoposnetke, “FMA – Free Music Archive”, kjer najdete zvočne podlage za vaš nov projekt. Še posebej vam polagam na srce, da ste solidarni do »domačih« fotografov. Verjetno ste delili ali uporabili kakšno sliko iz partyja, dogodka ipd. Delite to fotografijo na svojem Instagram profilu in to fotografijo bo po vsej verjetnosti avtor te fotografije videl. Jaz osebno bi se počutila užaljeno. Imejte to v mislih.

Zato od zdaj naprej – uporabljajte portale z zastonj fotografijami, podpišite slike v svojih predstavitvah, označite avtorja na Instagramu in Facebooku in bodite solidarni do ostalih.

11

kanabis in možgani

uvodnaučimo beseda se

avtor: Jaka Šikonja

»Pa vutra nije droga!«

Kanabis, marihuana, trava, »gandža«, »vutra« skupaj z obilico preostalih imen je pripravek iz rastline iz rodu Cannabis. Pojavlja se praktično povsod in je najbolj dostopna nelegalna psihoaktivna snov. Približno 12 % oseb, starejših od 12 let, je v zadnjem letu zaužilo kanabis, nekoliko višji odstotek je med mladostniki. Vsepovsod po svetu se pogosto vprašujejo, ali je dejstvo, da je kanabis nelegalen, nepravično, in ali bi morali razmišljati o legalizaciji.

Zasledimo lahko mnoga gibanja, ki pozivajo vlade držav, naj premislijo o pripravi sprememb zakona, ki obravnava kanabis kot psihoaktivno snov.

oči, tako nosijo tudi navodila za izoblikovanje možganov.

Posledično bomo imeli posameznike, ki bodo prej razvili znake odvisnosti od drog napram drugim. Naj pojasnim še, kaj vpliva na začetek jemanja drog. To ni toliko odvisno od podedovanih genov, ampak od naših osebnostnih značilnosti in družbe. Impulzivne osebe, ki se burno in nepremišljeno odzivajo, bodo bolj verjetneje razvile odvisnost. Če bomo obkroženi z ljudmi, ki odobravajo rabo drog ali jih mogoče tudi sami uživajo, je bolj verjetno, da bomo začeli z uporabo droge.

Kanabis se v javnosti razlikuje od preostalih psihoaktivnih drog predvsem zaradi percepcije, da od kanabisa ne moreš postati odvisen, in od dejstva, da od pokajenih džointov ni še nihče umrl. Resnično upam, da vas bom tekom tega članka prepričal, da je iz medicinskega pogleda legalizacija kanabisa precej sporna, ker ne samo, da lahko postanemo odvisni, ampak pride tudi do številnih zdravstvenih in razvojnih problemov pri posamezniku.

Najprej vzemimo heroin kot drogo, pri kateri ni dvoma, da povzroča odvisnost. Ta se kaže s hlepenjem po zaužitju droge, z odtegnitvenim sindromom ob prenehanju jemanja, razvojem tolerance (kar pomeni, da za enak učinek potrebujemo večji odmerek); takšna oseba ne zmore nadzorovati svojega zauživanja ter jemlje drogo navkljub jasnim škodljivim posledicam, v njenem življenju pa pride do upada funkcioniranja na družbenem in delovnem področju. Če se poglobimo, opazimo, da zasledimo podobne težave tudi pri dolgoletnih in rednih kadilcih kanabisa.

Raziskave kažejo, da 3–9 % vseh oseb, ki so kadarkoli eksperimentirale s kanabisom, postanejo odvisne. Večina pa tudi ob redni uporabi ne navaja klinično pomembnih težav. Pozdraviti odvisnosti je težje, kot izgleda. Če si predstavljamo, da droge delujejo na možgane, ki so sestavljeni iz milijard različnih povezav med celicami, se pri uživanju drog spremenijo tudi sami možgani, ki imajo povezave nastavljene tako, da osebo silijo k zaužitju. Takšna oseba mora seveda najprej prekiniti jemanje, nato pa morajo možgani popraviti napačno postavljene povezave, kar si lahko predstavljamo kot izjemno počasen proces.

Ljudje smo različni. Vsak ima nekoliko drugačno telesno konstitucijo, barvo kože, oči itd. Kljub tej različnosti, pa smo najbolj podobni našim ožjim družinskim članom, saj svoje gene dobimo od staršev. Nekateri geni, ki jih podedujemo, nas naredijo bolj dovzetne za odvisnost od drog, saj tako kot geni nosijo navodila za izdelavo barve 12

VIR SLIKE: https://cdn-images-1.medium.com/ max/1600/0*scybY-hP_jFeqzWn.jpg

Nadzorno središče v telesu oziroma biološki računalnik so možgani. Že v maternici se oblikujejo specializirane celice in se med seboj povezujejo. Proces razvijanja možganov se odvija počasi in se zaključi nekje do 21. leta starosti. Zadnja se izoblikuje prefrontalna skorja. Med njene funkcije uvrščamo načrtovanje in nadzor vedenja, sprejemanje odločitev in presojo. Prav zaradi napisanega so najbolj ranljiva skupina mladostniki, ki nimajo še dokončno razvitih možganov in nimajo še popolnega nadzora nad svojim vedenjem.

Neizmerno zanimiv pojav je odtegnitveni pojav. Opazimo ga tako pri kanabisu kot pri drugih drogah. Osebe, odvisne od alkohola ali benzodiazepinov (pomirjeval), lahko zaradi nenadnega prenehanja uživanja droge tudi umre-

jo, zato je pri njih zmanjševanje uporabe pod nadzorom zdravnika. Ob dolgotrajnem uživanju droge se naše telo prilagodi na povišano koncentracijo te droge v telesu, do te mere, da je droga nujno potrebna za funkcioniranje različnih organskih sistemov. Simptomi odtegnitve pri kanabisu so precej podobni odtegnitvi od nikotina, med njih štejemo razdražljivost, motnje spanja, znižano razpoloženje, zmanjšan apetit, hlepenje po kanabisu in notranjo tesnobo, nemir. Pojavijo se približno 1 dan po prenehanju in trajajo do enega tedna, nato izzvenijo. Odtegnitvene simptome prekinemo s ponovnim zaužitjem droge.

osebe postanejo brez motivacije že za vsakodnevne stvari, kar vodi v zmanjšano storilnost na vseh področjih. Pri duševnih boleznih se poveča verjetnost za razvoj anksioznosti, depresije in psihotičnih motenj, kot je shizofrenija, pri kateri imamo izgubljen stik z realnostjo, motnje čustvovanja in pogoste slušne halucinacije. Prekomerno uživanje je povezano z nižjim zaslužkom, večjo potrebo po socialni pomoči, brezposelnostjo, kriminalnimi dejanji in nižjim zadovoljstvom v življenju. Kajenje kanabisa je povezano tudi z boleznimi dihal in krvožilnega sistema. Še dodaten problem predstavlja kajenje cigaret, ki je pogosto pridruženo pri rednih kadilcih kanabisa.

Glavna aktivna sestavina pri kanabisu je tetrahidrokanabinol (THC), ki se veže na kanabinoidne receptorje.

Odgovoren je za odvisnost in za psihoaktivne učinke, saj zvišuje raven dopamina v možganih. Kakovost kanabisa se zato meri v vsebnosti THC-ja, ki je v zadnjih 30 letih narasla s 3 % na 12 % zaradi izpopolnjenih načinov priprave. THC-ju podobne molekule najdemo tudi v telesu, pravimo jim endogeni kanabinoidi. Ob zauživanju kanabisa je kanabinoidni sistem preveč stimuliran, predvsem je problematičen vpliv na celice živčevja. Kanabinoidi zmanjšajo sposobnost tvorjenja novih povezav med celicami možganov. Če oseba uživa marihuano pred 21. letom, potem bo imela manj povezav v možganih, kar vodi v oslabitev nekaterih možganskih funkcij. Poudariti je potrebno, da se naj tudi nosečnice izogibajo kanabisu, saj kanabinoidi vplivajo tudi na razvoj možganov ploda. Najbolj prizadeti predeli pri dolgotrajnem uživanju so prefrontalna skorja, hipokampus, ki je predvsem pomemben pri učenju in pomnjenju, ter amigdala, ki sodeluje pri nadzoru čustev in odzivu na stres.

Prevečkrat sem že slišal, da lahko oseba v akutni zadetosti od kanabisa učinkovito vozi avto in da isto ni možno pri opitosti od alkohola. Moram pa to trditev odločno zanikati, saj ni resnična. Kanabis je najpogostejša nelegalna droga, ki jo povezujemo z okrnjeno sposobnostjo vožnje avtomobila in s prometnimi nesrečami. Raziskave so pokazale, da zadetost od kanabisa poveča možnost prometne nesreče za dvakrat, alkohol pa za petkrat – pri zelo visokih koncentracijah droge v krvi pa je verjetnost še večja. Zato se dajmo držati reda in tako kot ne pijemo, ko vozimo, tudi ne uživajmo kanabisa.

Kanabis lahko uporabljamo tudi v medicinske namene, katere uporaba mora biti nadzorovana, da se izognemo zlorabi. Pri bolnikih z razvitim AIDS-om s kanabisom spodbujamo apetit, prav tako pomaga pri slabosti in bruhanju bolnikom na kemoterapiji, znižuje bolečino in lajša nekatere oblike mišičnih krčev.

Zaradi nepoznavanja učinkov kanabisa in trenutnih sociokulturnih okoliščin se pojavlja vse več pritiskov na zakonodajalce z namenom legalizacije kanabisa za rekreativno uporabo. S tem se bi kanabis pridružil nikotinu in alkoholu, ki kljub temu da nista tako nevarna kot težje droge, delujeta s svojimi učinki škodljivo, k temu pa doprinese tudi njihova večja razširjenost. Problem je, da ko legaliziramo drogo, ta postane bolj dostopna, še posebej se bojimo dviga uživanja kanabisa pri mladih. Povečana dostopnost bi tako povečala populacijsko breme, kar bi bil neželeni učinek. Medicinsko bi bilo zato najbolj korektno, da se posledično kanabis ne legalizira. Lahko se pa zgodi, da so takšna predvidevanja napačna. Vpogled v realno situacijo nam bodo dale države, ki so legalizirale kanabis, med njimi je tudi Kanada z legalizirano rekreacijsko uporabo marihuane od oktobra 2018.

Kanabis je pogosto tudi droga, ki vodi k uživanju močnejših in bolj zasvajajočih drog – npr. heroina. V to skupino sodijo tudi cigareti in alkohol. Učinke kanabisa lahko grobo razdelimo na kratkoročne oziroma akutne, ki se pojavijo po zaužitju, in dolgoročne, ki se razvijejo po dalj časa trajajočem uživanju. Pri akutni zadetosti imamo prizadete spomin, dojemanje časa, motorično koordinacijo, lahko imamo tudi halucinacije različnih tipov.

Med dolgoročnimi pa zasledimo tudi večje pojavljanje različnih bolezni, predvsem duševnih, zmanjšano sposobnost sprejemanja odločitev, prizadeto je čustvovanje, upad kognitivnih funkcij (spomin, pozornost, učenje), kar vodi v upad na socialnem, šolskem in delovnem področju, ter znižanje inteligenčnega kvocienta (IQ). Te

13

How to write

angleški kotiček

avtorICA: Pia Zevnik The first thing to be done before writing any kind of text is preparation. To better understand this I have prepared short checklist of things to consider before writing.

Time It’s best to know when you are the most productive. Some people get most of their work done in the mornings or afternoons and some people are most productive after nightfall. When you have discovered what the best time is for you, we can move on to place selection. It’s also good to have a lot of time when writing, so as to not feel overly pressured over the lack of time, because the work that gets done when pressed for time tends to not be very good work.

Place Writing can essentially be done anywhere, but some places tend to be more appropriate for certain people. If you need complete silence in order to concentrate properly, then writing at home where you can control your surroundings is advisable. Others, who need some background noise, can achieve that with listening to music or maybe taking all your writing necessities (ex. a notebook, some pens and pencils, a computer, a dictionary maybe) to a café, where you can settle down with a warm cup of tea or coffee and the sounds of the café acting as your background noise.

Materials Do we have everything we might need with us or at least in reach? The most basic necessities, as already mentioned in the previous paragraph, are a notebook and some pens, pencils and whatnot, if you are the old-school type and like writing by hand and a computer for those of us who cannot read our own handwriting. Writing a text on a computer also makes it easier for us to send the text to someone to read it over for us. Dictionaries also fall under this category, although if you are writing by means of a computer, everything one may need is just a click away.

Draft To make writing easier we first create a draft of what we want to write about. If we are writing a formal text then there is a prescribed format which we must adhere to (more about this next time). Still a draft is a good idea in every case. Here we write down some of the most important points we want to mention in the text. Maybe a sentence or two we wish to use. Keep it short and simple and remember that a draft is meant to help you decide which information is important enough to be in the final text.

14

Let’s start writing!

Now that we have our draft ready and all set out, we can begin writing. While writing we need to be conscious of some very important things. First of them is grammar.

Now grammar might sound a bit scary but in its core it is only the way in which words are put together into proper sentences. There are some important grammatical rules we must comply with no matter the type of text. These are the usage of a/an and the. a/an are indefinite articles. They are used when something is mentioned in the text for the first time, while the definite article the is used after the object we are talking about has already been mentioned in the text. The indefinite an is used with words starting with vowels – a, e, i, o, u and the silent h (as in honest – an honest man), while the indefinite a is used with all others.

Something to also be careful of is spelling. There are different ways to spell certain words, depending on which variation – or version – of the English language you write in. For example some words, which end in –our in British English, like colour or flavour, are spelled with –or in American English, giving us color and flavor. There are sometimes also different words for the same thing in the two versions. One such example would be the American elevator vs. the British lift. When uncertain, it is best to check how a word is spelled or which word is used in which version in a dictionary. Thankfully, in this modern era of digitalization most of the dictionaries are available online. I would recommend using the Longman Dictionary of Contemporary English or perhaps the Oxford Advanced Learner’s Dictionary of Contemporary English.

Both versions are accessible online and are quite reliable where spelling is concerned. They also provide the user with the English explanation of the word and give examples of how the word is used in a sentence.

When writing in English, whether an essay, a formal letter/e-mail, maybe writing your own book, we have to look out for something called ‘common mistakes’. These are mistakes, which occur when we try to implement Slovenian grammar rules into English. Most often than not these mistakes are limited to the usage of incorrect prepositions – for example, in Slovene we say Na mapi, while the English Equivalent is not On the map, but rather In the map. This may seem strange to us, because we are so used to certain words being together, something called a conjunction in English, that we are surprised to see them in a different way in English. The best way to avoid this is yet again to make use of a dictionary, or better yet, to read

a lot. Pick up a book, a newspaper, an article somewhere on the Internet, even switching the pre-set language on any kind of mobile apps to English can help us with this.

By doing this we see many of these conjunctions and over time we get used to them and even remember them so that they can be used without thinking about it. Reading in English also helps us build our vocabulary, meaning we learn new words and see where and how they are best used.

understand our text more. They are most often than not placed at the start of a sentence and act as introductory words.

Checking Once we have finished writing we need to check over what we have written. If we are using a computer there are already many programs which check our spelling and any grammatical mistakes. But these programs cannot evaluate our style and how comprehensive (understandable) our text is. For that we need a human component.

If you have a friend who knows English very well you can send your text to them and they can check it for you. Or if maybe you have a friend whose native language is English then they would be the best suited person for proofreading your work.

Another important point in writing is style. While it may be true that each one of us has their own peculiar style of writing, there are some general rules, which should be followed by us all, no matter our preferences. One of them is the length of sentences. The English tend to use shorter sentences than us Slovenes do. Reading this article you may have noticed that I tend to use longer and more complex sentences. I myself face this problem every time I write something in English. I like using long sentences and I do not always even see that I am writing this way until someone points it out. All in all, long sentences are okay to use, but they should not be too long otherwise it seems as though we, the writers, cannot really get to the point of what we are saying. Another thing connected to longer sentences are grammatical mistakes, which can occur in them. To connect more information in a single sentence we must use commas, the placement of which is thankfully less complicated than it is in Slovene, but still something we must be conscious of. Commas are used, other than the obvious listing of many things, to separate information. In English the clauses that start with which/ who/that/whom/whose are divided into two categories: defining and non-defining clauses. They most often come after the noun they are describing and can either be precede by a comma or not. Defining clauses contain important information and are not precede by a comma, while non-defining clauses still carry some information but that information is not needed for us to understand the whole sentence and can actually be left out without any major changes occurring in the meaning of the whole sentence.

The end Now that all is done, we just need to hand our work in.

Our work has come to an end and we are ready to have our text checked by a teacher, if the assignment we had was for school, or published somewhere, if we wrote an article and many more. I hope, that this checklist has helped you write a better text and maybe even taught you something.

Words, such as however, nonetheless, on the one/on the other hand etc., are also good to know and help the reader

in English?

15

belokranjske pramenke

AVTOR: Jure Kuhar

(NA PAŠI)

Lokalne volitve! Komaj smo se jih rešili, ne? Po enem mesecu kampanj, potem še drugi krog … Groza! Pa prej predsedniške, parlamentarne, še evropske se bližajo, pa kdo to rabi? Dejte nam mir!

aktualno

Pa se vrnimo nekoliko nazaj, v čas, ko na vsakih nekaj kilometrov stojimo na semaforju pred delom na cesti, ko je dela na odprtih projektih več kot izvajalcev, ko v Sloveniji zmanjka asfalta. To je čas, ki nas navdahne z optimizmom, da se stvari premikajo naprej. Je pa to tudi čas, ko začnemo poslušati, kako lepo nam je, kakšne vse velike stvari so se zgodile, kaj bi mogoče lahko bilo boljše in predvsem, ko poslušamo, kako se bosta kmalu cedila med in mleko.

To je čas, ki napoveduje, da se približujejo lokalne volitve.

Vsakemu, ki vsaj malo spremlja (politično) delovanje v svoji lokalni skupnosti pa kaj hitro postane jasno, da so to pravljice za lahko noč. Pa ne pravljice za otroke, ampak za vse potencialne volivce, torej delavce, kmete, intelektualce, (sposobne) mlade (ljudi z ambicijami in željo po izboljšanju situacije v Beli krajini), ljudi z izkušnjami in širokim pogledom na svet, zate, zame in za vse nas. In vsi vemo, da vse ne bo moglo biti uresničeno, si pa želimo, da se program našega favorita realizira v čim večji možni meri.

Glavne tematike letošnjih zgodbic so bile migracije, vrtci, 3. razvojna os, gospodarstvo in mladi(!). V vsakem od volilnih programov je bilo mogoče prebrati, kako smo mladi pomembni, kako je potrebno preprečiti beg možganov in odpirati delovna mesta z dodano vrednostjo, da se bomo lahko izobraženi mladi vrnili domov in razvijali svojo kariero tam, kjer smo odraščali. Seveda nam obljubljajo tudi stanovanja, kjer si bomo lahko ustvarili družinsko življenje. A kaj, ko se nobeden od kandidatov v svojih predvolilnih dejavnostih ni sestal s predstavniki organizacije, ki združuje največ mladih – Klubom belokranjskih študentov. Nekateri so bili na pogovorih z Mladinskim centrom, vendar so področja dela različna in največ stika z mladimi ima ravno KBŠ, ne pa Bit. Kje se je pa izgubil MKK? Sicer je pa vse lepo in prav in vse kaže na to, da se bosta za mlade res cedila med in mleko. Kaj pa naredimo potem mladi? Ne gremo volit, ker se ti zmačkanemu po sobotnem žuru pač ne da kazati pred ljudmi. Ker se itak ne da nič spremenit. Ker ceste v našem življenju ne bomo dočakali.

Ker je v Ljubljani vse tako super. Ker vlak – ah, boljše, da ga sploh ne bi bilo. Ker kaj pa boš v Črnomlju, ko se pa nič nikoli ne dogaja. Ob vseh teh stavkih nam lahko postane 16

jasno, da bo s takšno mentaliteto res težko bolje v bližnji prihodnosti. Stara mama vseh teh težav nima, njej so obljubili boljšo oskrbo za starejše, vlak do Novega mesta je zakon, avta že leta ne potrebuje … In ona gre vsa vesela takoj po jutranji maši še z župnikovo pridigo v podzavesti na volišče in voli tistega, ki pripoveduje najlepše pravljice.

Mladi pa ne grejo.

Kot veste, sem bil tudi sam na zadnjih volitvah kandidat za člana občinskega sveta in sem spoznal oziroma se še bolj prepričal v to, da naslov članka odraža stanje družbe v Beli krajini. »Bi dobil moj glas, ampak zaradi stranke, pri

kateri kandidiraš ti ga nemorem dat,« in »In kaj ti je bilo obljubljeno, da si v `ta pravi stranki`?«. Ker kandidiram s podporo določene stranke, sem postal »slab« človek? Od zdaj naprej se bom trudil za dobro le določenih ljudi, vas pa ne več? Je res problem v tem, da je bil pred več kot 70 leti od strica Vinkota pradedkov bratranc po mamini strani pri Belih/Partizanih? Resno … ? Bi se lahko nehali ozirati tako daleč nazaj in začeli razmišljati drugače, napredno, trajnostno in optimistično? Danes ne, nismo še sposobni spremembe mišljenja, žal bo moralo preteči še nekaj časa in se bo morala generacija še malce zamenjati. Zgodovina pa je zgodovina z razlogom in mi bi morali biti sedaj tisti, ki se iz te zgodovine naučimo čim več in to svoje znanje povezani izkoristimo v smeri svetlejše prihodnosti. Da, vedno bodo na tem svetu prisotna nesoglasja med levim in desnim političnim polom, to je dejstvo, vendar pa konec koncev vsi stremimo k podobnemu cilju, po kvalitetnejšem življenju in vsaj v lokalni politiki bi morali biti složni. Ker je vsem jasno, da potrebujemo 3. razvojno os, da potrebujemo posodobljeno železniško povezavo, da potrebujemo vrtec, da moramo urediti romsko in migrantsko problematiko v skladu z mednarodnim pravom in upoštevanjem človekovih pravic …

Mnogi vse te pravljice, žal predvsem negativne, požirajo in naprej razlagajo kot edino pravilno, kot edino resnico, ki nas bo rešila pred žalostnim propadom brez prometnih povezav, brez gospodarstva in nenazadnje brez kvalitetnega življenja. Pa je to res? Je življenje v Beli krajini težko?

Je v naši lepi, gostoljubni in prijazni Beli krajini res tako slabo, da bi kar vsi spakirali kovčke in šli v Ljubljano, Švico ali pa na Kanarske otoke?

NE, ni (še)! Na zadnjih lokalnih volitvah se je za mesto v občinskem svetu potegovalo 152 oseb, od tega le 15 mlaj-

ših od 30 let. Izvoljen pa je bil 1. Povprečna starost trenutnega mestnega sveta je malce več od 49 let. In ko bodo zaključili mandat, bodo torej stari dobrih 53 let. Nič kaj spodbudne številke. Ker kako bo vedel nekdo v letih abrahama, kaj potrebujemo dvakrat mlajši od njega? Časi se zelo hitro spreminjajo in sem prepričan, da sam v svojih 50-ih ne bom pametoval mladim, kaj oni potrebujejo in kako jim to omogočiti. Mladi bi morali zato sami začeti bolj aktivno politično sooblikovati družbo, v kateri živimo, saj bi na ta način hitreje prišli do stimulativnejšega in nam prijaznega okolja. Ampak večini se pač ne da, ker je kosilo najpopularnejše instagramuše bolj interesantno od tega, kar se dogaja v lokalnem okolju.

Pa naj zaključim z bolj optimističnim pogledom. Občina Črnomelj je prejela certifikat Mladim prijazna občina. In to je obveznost za novo ekipo, da bo še naprej sodelovala z mladimi, nam prisluhnila in pomagala, da bo mladinsko udejstvovanje vsaj na družbenem področju najmanj vztrajalo na ravni zadnjih nekaj let. Prihodnost Občine Črnomelj in nasploh Bele krajine je lahko svetla, le bremena preteklosti, ozkoglednosti in mržnje do drugače mislečih in tujega se bomo morali v veliki meri znebiti. Mladi, ki smo združeni v mladinskih organizacijah dokazujemo, da se da, da lahko z voljo in idejami tudi tukaj deluješ zelo kvalitetno in boljše kot organizacije iz bolj razvitih regij.

In mladi verjamemo, da smo in bomo Belokranjci do konca svojih danof! Pa to ne velja samo za Občino Črnomelj, podobne vzorce lahko preslikamo tudi na Občini Semič in Metlika. S tem da je izraz družbeno kritična semiška mladina na žalost že skoraj izumrl, z metliškimi problemi pa se ukvarjajo cajtinge Ruzanc. Lepo pa bi bilo, če bi se s podobnimi problemi ukvarjal tudi lokalni mesečnik Belokranjec, vendar je tam veselica PGD Grabrovec žal pomembnejša od tega, kaj delamo in počnemo mladi.

Do takrat, ko se spremeni mentaliteta in bomo začeli vsi optimistično verjeti in skupaj delati za boljšo prihodnost, bomo na lokalnih volitvah iskali pastirje in pastirice, ki bodo znali usmerjati čredo belokranjskih pramenk med njenimi izločki. Prav pa bi bilo, da bi iskali kapitane, ki bi uspešno usmerjali prodorne barke med čermi in skrivnostmi političnih morja s podporo vseh svojih uslužbencev in podporo ljudi na obali, prebivalci občin Bele krajine.

Vsebina ne odraža mnenja KBŠ-a, ampak avtorjev pogled.

Vsako zaznavanje ciničnih misli in pogledov je vključeno z namenom, na bralcu pa je, da to prepozna.

17

Patricia Blažič

intervju

Pripravila: Valentina Vrbos V tokratnem intervjuju smo se pogovarjali s Patricio Blažič, študentko agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Patricia je z novim študijskim letom začela opravljati tudi novo funkcijo pri KBŠ-u; namreč, postala je vodja sekcije za kulturo in družbo. Zato smo si jo želeli skozi naslednja vprašanja malce bolje spoznati.

Z novim študijskim letom si pridobila tudi novo funkcijo pri KBŠ-u. Kako se ti zdi ta vloga/naloga in kaj pričakuješ od svojega mandata?

Res je, letos sem po novem vodja sekcije za kulturo in družbo, kar me izjemno veseli. Oba področja sta zelo široka in raznolika, saj sta tesno vpletena v naše vsakdanje življenje. Glede na to, da študiram naravoslovno smer, sem potrebovala pobeg izven svojih varnih okvirjev. Od svojega mandata pričakujem predvsem, da bom s svojo ekipo z veseljem ustvarjala nove projekte, hkrati pa si želim, da prinesemo v Belo krajino, nekaj novega, svežega in povsem drugačnega. Več razkrijem v prihodnje, skozi leto, ko bodo ideje realizirane in upam, da tudi uspešno izpeljane.

Kaj lahko mi pričakujemo od tebe?

Od mene lahko pričakujete veliko dobre volje, kreativnosti in novih idej, s katerimi želim pritegniti mlade, da kar se da najbolje izkoristijo ta leta in priložnosti, ki jih imajo pred seboj. Kakor pravijo, uživaj dokler si mlad. V prihodnjem letu si želim izvesti nekaj novih, drugačnih projektov.

Ali imaš že kakšne ideje, kako popestriti dogajanje v Beli krajini?

Ena izmed idej, ki se mi je porodila je, da bi vključila svoje znanje iz študija ter tako še bolje približala družbi zavest o okolju, v katerem živimo. Prav tako sem razmišljala tudi o tem, da izpeljemo pesniški večer na malce drugačen način, kot smo ga bili vajeni do sedaj. Želim si, da bi Belo krajino obiskalo več novih izvajalcev ter da bi se, tako kot nekoč, mladi več vključevali v ustvarjanje novega glasbenega okolja v Beli krajini. V času toplih pomladnih mesecev nas čaka tudi kino pod zvezdami.

Sama sem že nekaj let prostovoljka na različnih področjih. Upam, da bom s svojim mandatom spodbudila koga izmed vas, da se mi pridruži in skupaj z mano ustvari prijetno okolje in razvije večje sočutje do soljudi.

Si študentka agronomije. Zakaj si se odločila za to smer?

Odločitev je prišla popolnoma spontano. Že od otroštva me veseli narava, biotska raznovrstnost, krajinska pestrost ter rastlinski in živalski svet. Vedela sem le, da 18

si nikoli ne želim biti zaprta 8 ur v pisarni ter delati za računalnikom. Vodila me je želja za terenskim delom in upravljanjem prostora v naravi, zato je bila agronomija logična odločitev. Mnogi ne vedo, kaj sploh moj študij je. Na kratko vam ga lahko predstavim kot splet naravoslovne in družboslovne smeri, ki vključuje znanje iz urejanja prostora, uporabe naravnih danosti v predelavi, trženja ter ekonomije, poznavanje delovanja rastlin in upravljanje s sodobnimi tehnologijami, ki jih uporabimo pri raziskovalnih metodah s področja naravoslovja.

Priznati moram, da je bil začetek izjemno težak, predvsem, ker sem se še vedno iskala, razmišljala, kaj zares želim početi celo življenje. Sčasoma pa sem začela razvijati svoje znanje in spoznavati vse več podsmeri, ki me veselijo. Šele letos sem zares ozavestila, da je bila odločitev prava, saj uživam v tem, kar študiram. Lahko priznam, da mi učenje ne predstavlja problemov kot nekoč (smeh). Hkrati letos zaključujem dodiplomski študij, zato sem zaradi tega še bolj sproščena in študiram z veseljem ter uživam pravo študentsko življenje.

Letos si s skupino študentov sodelovala pri zanimivem projektu. Nam lahko na kratko poveš, o čem gre?

marketinga, fleksibilnosti v prostoru in času, upravljanja z ljudmi in organizacijske sposobnosti. Izvedli smo tudi intervju in prispevek za Radiotelevizijo Slovenija ter se s tem naučili tudi nekaj s področja novinarstva. Zame je bila to najboljša izkušnja leta 2018, saj sem v tem še bolje spoznala sebe in se naučila veliko neformalnega znanja, ki mi bo v prihodnosti prišlo še kako prav. Hkrati me v prihodnjem letu čaka diploma, ki je že v pripravljanju.

Tema, ki sem si jo izbrala je s področja vinarstva, vključevala pa bp tudi Belo krajino, zato mi bo že pridobljeno znanje iz projekta Levant v veliko pomoč pri izdelavi le-te.

Aprila 2018 smo skupaj s šestimi sošolci oblikovali projekt pod imenom Levant. S slednjim smo se prijavili tudi na Lidlovega mladega vinarja, na katerem smo v začetku novembra zmagali. Svoje vino smo predstavljali tudi na Slovenskem festivalu vin in Vinskem univerzumu.

Kako je potekalo vaše delo in kaj vse je bilo vključeno v ta projekt?

Lotili smo se pridelave prvega lastnega vina ter celotnega razvijanja mogoče bodočega podjetja. Prvotno je bilo potrebno oblikovati ime, ter ustvariti logo, ki bi opisoval našo zgodbo. Izbrali smo ime Levant, ki hkrati pomeni veter vzhodnik. Piha v hladnejših mesecih, zato prinaša svežino, kakor je bilo tudi naše vino rose. Sorto, ki smo izbrali je Pokalca, ker je danes v Sloveniji zelo redka in skoraj neznana širši populaciji. Sledila so tehnična dela v Goriških Brdih v vinogradu. Po dozorelem grozdju pa predelava na Biotehniški fakulteti. Slednje je zahtevalo veliko znanja s področja enologije. Po končanem stekleničenju je bilo vino ocenjeno pred dvema strokovnima komisijama. Na podlagi njihovih ocen smo prijeli nagrado za najboljšo zgodbo, ki je bila do sedaj kadarkoli predstavljena na natečaju, in priznanje za najboljšo študentsko ekipo.

Nasvet, ki bi ga dala dijakom in študentom.

Vsem dijakom, bodočim in zdajšnjim študentom polagam na srce, naj se vestno vključujejo v čim več organizacij in projektov, ki jih nudijo šole in fakultete. Leta, ki so pred vami so edinstvena priložnost, da jo izkoristite kar se da najbolje. Za srečo je potrebno delati na sebi in imeti v svoji bližini le ljudi, ki te podpirajo in spodbujajo, da boš boljši človek. Zastavite si majhne in dosegljive cilje. Med seboj si ustvarjate prave prijateljske vezi, ne samo tiste, ki bodo tukaj le za hip. Potrebujete zaupanje vase in majhen krog ljudi, ki je tukaj z vami v težkih trenutkih. Podpirajte se in se ljubite. Med ljudmi je preveč nepotrebnega sovraštva in zavisti, zato čim bolj uživajte v tistem, kar imate VI in bodite hvaležni. V trenutku, ko začutite, da se vas ne spoštuje, se umaknite. Sreča je svoboda, zato si ne jemljite življenja preveč resno.

Kakšna izkušnja je bil projekt zate?

Levant mi je prinesel veliko več kot novo izkušnjo. Z njim sem rastla 8 mesecev in razvijala kompetence kritičnega in ustvarjalnega razmišljanja, pogajalske spretnosti,

19

dobro,

boljše,

lepše?

AVTOR: Blaž Pečarič

dijaški kotiček

Se kdaj sprašujete, zakaj se ne morete učiti? Ali zakaj ne morete zbrati svojih misli? Razlog je mogoče precej preprost, a tudi zapostavljen. V svetu, v katerem živimo, pa mu najverjetneje zavestno namenjamo premalo pozornosti in časa. Naše življenje je lahko boljše s preprosto več lepega.

Beseda »lepo« ima v našem vsakdanu precej subjektiven prizven in tako je tudi prav. Ljudje smo si različni in všeč so nam različne stvari. Pa vendar lahko rečemo, da nekateri principi vsesplošno veljajo. Dva najbolj poznana sta zagotovo simetrija in pravilo zlatega reza, ki segata nazaj vse v čase antične umetnosti in tudi dlje, prav verjetno do samega dneva stvarjenja. V naravi sta namreč ta dva principa močno zastopana in ju povezujemo z zdravjem, rodovitnostjo in močjo. Tako, bi lahko rekli, sta kar trajno zapisana v našo zavest.

20

Lepo in lepota sta največkrat obravnavana v umetnosti, predvsem likovni, ki jo zlahka opazimo. Kot pravijo, je slika vredna tisoč besed. Tako že kratek pogled zadošča precejšnji količini vizualnih informacij prehod v naše misli. Tam se, če dobijo dovolj pozornosti, lahko razvijejo v domišljiji in v nas sprožijo postopke vrednotenja, obdelovanja informacij, postavljajo vprašanja ... Ob vsem tem pa se zagotovo kdaj pa kdaj pojavi vprašanje, kaj je umetnost in kaj jo določa.

Na to vprašanje zagotovo ni enotnega odgovora. Upal pa bi si trditi, da je umetnost izražanje njenega stvaritelja skozi kreativnost. Najboljša umetniška dela so torej dela briljantnih umov in njihovih zmožnosti izražanja. Lastnost teh del ni le poosebljanje mišljenja, pač pa tudi zmožnost nagovarjanja in povezovanja z občudovalcem stvaritve. Ta dela, polna navdiha prekipevajo tudi z lepim. Z lepim, ki se iz misli preliva v stvarnost, skozi roke umetnika. Pri vrednotenju umetniških del pa veliko vlogo igrajo tudi detajli na njih.

Kot rečemo, da je sreča v malih stvareh, lahko trdimo tudi, da je lepo v malih podrobnostih. Pravo veličino delu prinesejo prav tiste majhne točke ali besede, ki same po sebi niso prav nič posebnega, a prav umeščene lahko spremenijo naše sprejemanje dela. Če se vrnemo k prvotnemu vprašanju, še vedno ne vemo, kaj je torej lepo. Gre za pojmovanje vsakega posameznika. Lepo je tisto, ob čemer so naša čutila sproščena, zainteresirana in predvsem aktivna. Tako vsrkavamo navdih iz svoje okolice, kar vpliva na naše vsesplošno počutje. Tako tudi razvijamo svoje čute, jih negujemo s tistim, kar potrebujejo. Nekaj, pri čemer so še vedno budni, pa vendar lahko počivajo, se napolnijo z energijo za nadaljnje naloge. Tako z njimi počivamo mi, rastemo in se razvijamo v svojem delu, mišljenju.

Filozof Immanuel Kant je trdil, da moramo biti vedno obdani z umetniškimi deli, ki na nas delujejo s svojo vsebino, barvo in simboli ter tako pripomorejo k našemu spoznavanju samega sebe. Okolje, zapolnjeno z lepim, je veliko bolj privlačno in tudi vabljivo. V takšnem okolju se počutimo boljše, smo bolj produktivni, navsezadnje lahko tudi pozitivno vpliva na naše zdravje.

Zato naslednjič, preden se zapodiš v učenje, nameni kakšno minuto prebiranju, opazovanju, poslušanju, okušanju, zaznavanju lepega. Neguj svoje čute z lepim in mogoče pa bo tudi tvoje življenje zaradi tega lepše in lažje.

ŠEST ZJUTRAJ.

Včasih minuta več, če ti le na hitro uspe z blazinico podrsati po tisti tipki za dremež. Po možnosti je ponedeljek, ki pride za nedeljo, ta pa po tisti prekrokani soboti, ki nemalokrat še smrdi po petku. Vem, da imam še 3 opozorilne alarme preden pride tisti zadnji, pravi. Pa se končno dvignem. Najprej stopi leva noga, za njo pa ji ustrežljivo sledi še desna. Sledijo ostale rutinske zadeve, po katerih še ves »zaliman« odkorakam, kakor je primerno napisati, novim izzivom naproti. Osebno mi je najhujša druga polovica leta, ko te poleg nehumane ure, če seveda nisi jutranji človek, za dobro jutro vseka še mraz, katerega občutek je podoben tistemu, ko ti matematik v redovalnico zapiči kol. Hodim. Vrinem se v kolono kolegov, ki se drug za drugim nalagajo na avtobus. Usedem se na prvi zguljen sedež pa čakam, da me ne preseneti kak zgovornež.

Pred šolo, katere dijaki NE kadijo, stoji rdeče obarvan zid, ki pozdravlja s pravim naborom okrasnih vzorcev, narejenih iz ogorkov. Naj povem, da so ti stvaritev mojih kolegov, šolo obiskujejo, a ne kadijo. Pospremi me še malo zakasneli senzor premičnih vrat in tu pa tam kakšen (ne)cigaretni dim, ki mi na jakni ostane še celo prvo uro. Sledi kup mrkih obrazov na levo in pravi Fijasko na desno.

Menim, da moja pot v šolo nikogar kaj dosti ne zanima. Konec koncev, ni prav nič adrenalinska. Po prebranem verjetno delujem kot najbolj asocialna in duhamorna oseba na svetu, ki ji pot do šole predstavlja križev pot, šola sama pa klečanje na koruzi. Temu pač ni tako. Misli pravzaprav niti niso čisto moje, ampak sem si upal parafrazirati nekaj tistih, ki jih slišim med sošolci, ki dan za dnem jamrajo o tem, kako tesnobno se jim zdi vzdušje na šoli zadnjih nekaj mesecev. Vsi se dobro zavedamo politične igrice zaposlenih na naši šoli, ki se izmenjavajo v vlogi propozicije in opozicije, se med seboj obmetavajo s tem, kdo bo koga bolj obremenil in »zajebal«. Da ne mečem vseh v isti koš, je pošteno, da omenim tudi nekaj »poslancev«, ki ne pripadajo »nobeni« stranki.

S tem se nikoli nisem pretirano ukvarjal, ker pač na svetu sta in vedno bosta zavist ter hinavstvo, mi pa smo sami po sebi tihi predatorji. Nekaj tednov nazaj sem na postaji slučajno slišal pogovor med dvema dijakoma, ki sta govorila o tem, da se profesorji mečejo v politiko, ker je črno na belem, da naši 70-letni šoli bijejo še zadnja leta … Nisem mogel mimo vprašanja, ali je temu kajpak res tako.

Starejša prijateljica (s tem mislim na res starejšo prijateljico) mi velikokrat pripoveduje o svojih srednješolskih dneh. Bila

misli dijakov

dijaški kotiček

Pripravila: Maša Kuzma

je ena prvih gimnazijskih generacij, ko je gimnazija še stala na tleh zdajšnje Osnovne šole Mirana Jarca. Njena pripovedovanja so vedno takšna, da še sam postanem nostalgičen. Na tej šoli so se potem šolali še njeni otroci, vnuki. Pravnukom žal slabo kaže. In če ne grem tako daleč v zgodovino, so tu še moji starejši prijatelji, ki se prav tako radi spomnijo kakšne štorije in me čudno pogledajo, ko se zraven namrdnem.

Marsikomu je vseeno, kakšna bo prihodnost naše šole. Tako dijakom, ki so jim vsega največkrat krivi profesorji, kot tudi šolskemu aparatu, ki do nas ni prav nič spodbuden in ravno v zadnjih mesecih ustvarja en velik oblak slabe volje in napetosti, ki nas vestno spremlja. Žalostno je, da so nam nemalokrat ukinjene pristojnosti, ki nas – dijake – razbremenijo pod izgovorom, da gre za čisto birokratsko zadevo, pravzaprav pa je vršilec formalizma surovost. Za pretirane entuziaste ni prostora ali pa so ti močno omejeni. In še in še.

Na to, kdo v tej situaciji igra vlogo grešnega kozla, ne znam odgovoriti. Morda, ker sem za to še prezelen. Upam pa, da z njim odpiram vprašanje, ki se zadeva vseh nas. To pa ni le o obstanku edine srednješolske izobraževalne ustanove v naši regiji in ne o polomljenih odnosih v njej, pač pa o nadaljnji aktivnosti in obstoju belokranjskega življenja nasploh. – CK

Iznakazijo te.

Iz tebe naredijo lutko in ti v možgane vsejejo, kar so jim naročili manipulatorji. V roko ti postavijo puško in te naučijo streljati. V dušo tvoje umetnosti postavijo zakone in pravila in te omejijo. Zaklenjen si. Postavljen v jekleno kletko, ki ti začne razžirati možgane. Razžira tvoj um, miselnost, umetnost ...

Z injekcijami ti počasi vbrizgajo še robotsko naravnanost in univerzalnost. Oh, na stotine lutk, ki plešejo točno po zapisanih notah.

Da, šola te zavira. Ubija tvoje zmožnosti in ti vliva klišejskost.

Sistem perfekcionističnih brezčutnežev pa uspešno narašča.

Pa ti? Še hočeš biti del sistema? – anonimno

Šola

- ustanova, ki ne ceni širše razgledanosti in spodbuja k robotiziranju ljudi ter vsesplošni podrejenosti, ne pa k razvijanju lastnega razmišljanja mladostnikov. – i.

21

Cankar, Hlapci in hlapci avtorica: Maša Kuzma

11. decembra 2018 je minilo sto let od smrti Ivana Cankarja. Vlada Republike Slovenije je leto 2018 razglasila za Cankarjevo leto.

dijaški kotiček

Ivan Cankar, pisatelj, dramatik, pesnik, esejist, kritik in politik, katerega nedvomno vsak Slovenec pozna po njegovih delih in vplivu na slovenski narod, je človek izrednih talentov. Pronicljivih misli, bistrega uma, umetniškega obvladovanja besede, večinoma znan po svojih literarnih delih, mogoče celo po nepogrešljivih elementih njegove zunanjosti – navzgor zavihani brki, obrabljen klobuk in lesena palica. A skrivnosti njegovega kontroverznega življenja so odeti v tančico. Učencem je bil večinoma predstavljen kot pisatelj, ki je občudoval in spoštoval svojo mamo, dijakom pa že kot pisatelj in dramatik, ali, bolje rečeno, kritik takratnih družbenih razmer in mogoče celo revolucionar. Vse prej kot povprečen človek, se je Cankar velikokrat upiral življenjskim normam, prav tako pa je na svet gledal z abstraktnimi očmi, to je z očmi velikega umetnika. O njegovem čudaštvu kroži legenda, da je nekoč ob vrnitvi iz Ljubljane na Rožnik, kjer je stanoval, naročil dve kočiji. V prvi naj bi se pripeljal on, v drugi pa njegov klobuk in sprehajalna palica.

Kljub njegovim nenavadnim pogledom na življenje ne moremo zanikati, da je bil Cankar izredno pameten in – za svoje čase mogoče celo preveč – napreden človek. Njegova dela so vsebovala vse: od opisovanja kmečkega življenja in ljubezni do matere ter empatije do živali pa do kritike svojega naroda in popisovanja najglobljih, še vedno aktualnih tabujev naše družbe: podobe brezupa, revščino, lažno moralo, socialno problematiko. V črtici Skodelica kave oriše ljubezen do mame; v drami Hlapci se glavni lik skuša upreti na novo izvoljeni oblasti; v pesniški zbirki Erotika opisuje čutno ljubezen in na ta način upodablja elemente radikalne lirike; vendar je Cankar v zgodovini svojih del opisoval tudi temnejše plati človeške sprevrženosti. Brez zadržkov piše o pedofiliji, prostituciji, o umorih, o samomoru otrok, o posilstvih; ponekod opisuje prav bolestno nrav revnega ljudstva v tedanji Sloveniji. V delu Hiša

22

Marije Pomočnice pisatelj govori o nadlegovanju otrok s strani starejših in poročenih mož, o majhni deklici, ki je vsakodnevno navzoča prizorom človeške izprijenosti …

Prav zaradi drugačnega pogleda na svet je bil s strani velikega števila ljudi gledan zviška in z neodobravanjem. A ne le to, Cankar je že leta nazaj razvil resnično sliko o Slovencih kot narodu. Opazoval, razkril, opisal in popisal nas je, vsakega posebej. V romanu Na Klancu opisuje revno življenje in propadanje preprostega naroda, a se na koncu prikaže upanje iz brezupne situacije z omembo izobraževanja in narodnega preporoda. Naj mi to sprejmemo ali ne – Cankar je eden izmed redkih ljudi, ki je s kritiko našega ljudstva skušal le-tega poboljšati. Neuspešno?

Manj znano pisateljevo novelo Melitta, v kateri mlad deček stori samomor, lahko aktualiziramo še danes. Petošolcu v tej noveli, ki je odličnjak, se nekega dne ne posreči šolska naloga, zato staršem v poslovilnem pismu napiše: »Kdor ni več prvi, je zadnji. Jaz sem bil prvi do konca; nikjer ni drugače zapisano. Zbogom!« Otrok se ni boril, ne zase, ne za nadaljevanje svoje poti in ne za življenje.

Obupal je ob prvem neuspehu. Nas to spominja na prizore današnjega sveta? Ko podobo odličnjaka preslikam na današnjega učenca, dijaka, študenta, si v bistvu vsak prizadeva k najboljšim rezultatom. Vsi stremimo k priznanjem, nagradam, pohvalam, odlikovanjem, saj nas očitno le-te stvari delajo srečne. Ne samo nas, temveč tudi naše starše, ki se pikolovsko obregnejo ob vsak padec svojih potomcev. Če kljub temu ne dosežemo željenih rezultatov, iščemo izhod v uživanju drog, ali pa zapademo v, danes tako rado diagnosticirano, depresijo, tesnobo, anksioznost. V gonji za čim boljšim uspehom mladi ne uvidimo, da nas prav ta sebična tekmovalnost in nezdravo stremljenje k idealu (če to sploh je ideal) vodita k laganju, poniževanju, slabi samopodobi, k zasmehovanju sebe in drugih … V bistvu se izobražujemo za življenje v kapitalizmu, kjer domujejo sebičnost, nelojalnost in ločenost, za delavnost in za znanje znotraj predpisanih okvirjev. Ko pokukamo izven meja teh okvirjev, dobimo takoj oznako zanesenjaka, nihilista ali egocentrika.

“

“Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!”

Vsem so te besede že dodobra znane. Toda ali je Cankar s tem verzom nehote zapisal usodo naroda, iz katere več ne najdemo izhoda? Nas je s tem zaznamoval in ne najdemo rešitve? Ali pa so nam pisateljeve besede zgolj izgovor za naše vsakodnevno hlapčevstvo in ponižnost, kar je razvidno povsod: kot smo pohlevni šolarji pred učitelji, smo pohlevni kot delavci pred delodajalci in, nenazadnje, kot država, ki vedno podlega vplivnejšim državam. Skušamo biti čim bolj neopazni in se izogniti vsakršnim konfliktom; korakamo po utečenih tirnicah. V nas ni ne poguma ne domoljubja. In prav pred tem nas je Cankar svaril. Pred pogubo slovenskega naroda zaradi njegove plašnosti. Če se dotaknem mentalitete mladih Belokranjcev, večina v svojem brezupu nenehno tarna, da nestrpno pričakuje trenutek, ko bo zapustila »to malo« Belo krajino in zaživela nekje na boljšem. Pridružujejo se t.i. »begu možganov«, saj vidijo svojo prihodnost izven meja svoje domovine. S tem propada narodna zavest, zapuščina prednikov, bogastvo jezika in nenazadnje narod sam. Pozabljamo, da imamo veliko potencialov, ki bi jih bilo treba izkoristiti, ne pa ostajati zvesti gospodarju in biču. Neumni smo, da ne vidimo, da se da ogromno narediti prav tukaj in sedaj. Misleč, da bomo le v tujini uspeli, smo vase nehote zasidrali predsodke do lastne domovine, ali pa so nam ti predsodki položeni že v zibelko. Če se bo ta miselnost v nadaljevala, ne bomo nikoli dosegli samozavesti in poguma, po katerem smo hrepeneli že v dobi pred Cankarjem.

Potrebujemo nekoga ali nekaj, za kar bi se lahko postavili, da bi končno oživeli to zatrto moč v sebi in se zbudili iz pohlevnega spanca. Ta nekdo ali nekaj smo mi sami. In kaj je boljši razlog kot borba za na novo zapisano zgodovino in s tem našo prihodnost? Potrudimo se, da bomo lahko svojim otrokom pripovedovali anekdote, pravljice in bajke, ki bodo temeljile na resničnosti. Naredimo nekaj in spremenimo slavne besede Ivana Cankarja: »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!« Ne le to, naredimo ga ponosnega v slavi njegove smrti in mu dokažimo, da imamo v sebi to, kar je potrebno za prebujenje našega naroda – pogum. Si upamo skočiti iz okvirjev?

23

”

prostor v letu 2018

Pripravili: Klemen Beličič, Polona Gorše, Martina Auguštin

Lansko leto smo večinoma delovali znotraj štirih sten in nismo uspeli nagovarjati širše javnosti o tematikah javnega prostora, kot bi si želeli. Vendar pa to ne pomeni, da nismo delovali za javnost. Leta 2018 smo predvsem zastopali javni prostor kot eni izmed sodelujočih pri odločitvah o njegovem spreminjanju.

Na SŠ Črnomelj so dijaki v sklopu projekta Erasmus + nastavili zametke idej o šolskem parku. Izrazila se je želja, da bi se ustvaril načrt na strokovni ravni, zato smo izdelali idejni načrt za ureditev šolskega parka na travnati površini nasproti SŠ Črnomelj ter ga poimenovali 'Park generacij'. Po poimenovanju sodeč si lahko predstavljate, da ni načrtovan zgolj za dijake, ampak je vsebinsko toliko kompleksen, da se na njem lahko izmenjujejo različni uporabniki – od vrtčevskih otrok in njihovih staršev, prebivalcev naselja Loka (in ostalih) vseh starosti, športnih navdušencev, zunanjih obiskovalcev izobraževalne institucije, obiskovalcev športnih in drugih dogodkov, bližnjih osnovnošolcev ter ostalih funkcionalnega prostora željnih ljudi. Navsezadnje je eden izmed kriterijev

kakovostnega javnega prostora ravno njegova raznolikost rab in njegovih uporabnikov. Dandanes se vse preveč pojavljajo

čas za javni prostor

enolični posegi v prostor, ki nagovarjajo točno določenega uporabnika za točno določeno dejavnost, s čimer se močno oddaljimo od harmonije življenja v mestu, po kateri tako hrepenimo.

Večino časa smo lani posvetili sodelovanju z občino Črnomelj pri pripravi celostne prenove Krajevne skupnosti Petrova vas. Pri kakršni koli prenovi nekega kraja, se moramo zavedati, da so njegovi prebivalci najboljši načrtovalci. Oni najbolje vedo, kje se zbirajo ob večerih, kam se gredo otroci sankat pozimi, kaj je turistom najbolj zanimivo v njihovem kraju, katere njivske poti so najboljše za galopiranje, kje je skriti izvir studenca, katere navade so se po pričevanju babice tu odvijale pred stotimi leti itd. V prejšnji Zvitici (jesen 2018) smo že omenili sodelovanje z osnovnošolsko populacijo prebivalcev, ki prihajajo iz teh krajev in predstavili, kakšen rezultat smo dosegli skupaj. Konec novembra pa smo za zaključek sodelovanja izdelali predstavitev za prebivalce KS Petrova vas Predstavili smo tematiko, ki se nam je zdela temeljna za upoštevanje pri posegih v prostor, pričevali smo namreč o identiteti prostora. Tvorijo jo tradicija in kultura prebivalcev,

24

zgodbe njihovega kraja, povezanost ljudi, prepoznavnost in spremenljivost krajinskih tipov ter samo doživljanje prostora in njegova vizualna privlačnost. Tiste elemente, ki jih prepoznamo kot gradnike identitete prostora nekega kraja, je ključno upoštevati v nadaljnjem načrtovanju. Če jih bomo upoštevali, bomo poskrbeli, da bo prostor vedno prepoznan po svoji identiteti in hkrati ne bo dovoljeval raznoraznim tujim aktualnim trendom in izstopajočim kičem, da ga kazijo.

Začne se že pri reklamnih panojih, ki vizualno onesnažujejo okolje.

Pripravili smo tudi predavanje na ZIK-u, in sicer smo udeležence podučili o trajnicah, tj. o rastlinah, ki v našem podnebnem pasu preživijo na prostem več kot dve leti. Predstavili smo, da za optimalno rast različne rastline potrebujejo različne pogoje, katere moramo upoštevati. Zato je pomembno, da se pred saditvijo izdela zasaditveni načrt. Podali pa smo tudi predlog o prenovi otroškega igrišča v stanovanjskem naselju Čardak.

Med delovanjem smo spoznali, da kljub najbolj optimalnim rešitvam včasih stvari ne stečejo gladko, predvsem kadar pridejo navzkriž financiranja ali individualistične namere ali pa nesrečno volilno leto. Zato so nekateri naši projekti neizvedeni ali pa niso izvedeni v skladu s prostorskimi načeli.

Po drugi strani pa smo imeli priložnost izkusiti tudi dobro plat načrtovanja prostora, kjer se vsi sodelujoči zavzemamo za skupen cilj. Naša želja še naprej ostaja, da se zavzemamo za javni prostor, saj je konec koncev naše ogledalo – bomo za iste stvari porabljali sredstva vsako naslednjo sezono ali bomo nekaj sezon žrtvovali in vlagali v kakovost?

Veseli nas, da ste se lani udeležili nekaterih javnih dogodkov, ki smo jih organizirali. V lepem številu udeležili delavnice potiska na majice občinskih simbolov z jaškov v sodelovanju z MC Bit. Z udeležbo niste samo majicam dodali barve, ampak ste popestrili tudi sive ulice. Najboljši poseg v javni prostor je ravno njegovo uporabljanje. Tudi z urbanim sprehodom Jane's Walk smo vsaj za eno uro pokazali, da so pločniki in ulice naše, da v mestu ne zadostujejo tri urbana drevesa, da jekleni konjički zavzemajo preveč prostora, da mesto nudi privlačnejše sprehajalne poti, kot jih nudi obvoznica in mnoge druge opazke.

Idejni načrt za ureditev šolskega parka SŠ Črnomelj, 'Park generacij' Vsebina šolskega parka SŠ Črnomelj: 1 - vstopna ploščad s kolesarnico 2 - prostor za dijake 3 - osrednja ploščad 4 - prostor za sprostitev 5 - učilnica na prostem 6 - igrišče za ''malo starejše'' (družabne igre, ovire) 7 - klopi z mizami 8 - otroško igrišče povezano z vrtcem (ograjeno) 9 - parkirišče 10 - trajnice 11 - prehod tlakovca v utrjeno travnato pot 12 - osrednji prazen prostor za prosto igro 13 - izhod v gozd 14 - odbojkarsko igrišče 15 - manjša plezalna stena 16 - trim prostor

V tej izdaji smo vam na kratko podali poročilo o delovanju naše sekcije v minulem letu. Hkrati VABIMO ZAINTERESIRANE ŠTUDENTE, ki bi želeli vplivati na kakovost belokranjskega prostora, da se nam pridružite. Lahko ste študenti krajinske arhitekture, prostorskega načrtovanja, arhitekture, urbanizma, sociologije, gradbeništva, hortikulture … ali na splošno tiste smeri, za katere menite, da bi se jo moralo upoštevati kadar se obravnava prostorska problematika. Pišete nam lahko na e-mail: caszajavniprostor@gmail.com ali v sporočilo na Facebook strani 'Čas za javni prostor' (m.me/ caszajavniprostor).

Veselimo se sodelovanja!

25

Jan Kocjan

26

27

a se ti tega zavedaš?!

podjetniški inkubator

AVTOR: Kristian Asani

Kar sem danes videl pri vas, je bomba!

Podjetniški inkubator Bela krajina spada med najmlajše inkubatorje v Sloveniji, kljub temu pa se že od samega začetka trudimo, da tega dejstva nihče ne opazi oz. želimo, da smo v očeh (potencialnih) članov enakovredni oz. boljši od ostalih inkubatorjev v regiji ter širše. Menim, da nam (skupaj z našimi člani) to dobro uspeva, saj nekatera podjetja sodijo v sam vrh najuspešnejših startup podjetij. Veliko vlagamo v družbeni kapital, veliko se mrežimo, zato uspemo v naš inkubator zvabiti najboljše mentorje, kar jih premore Slovenija. Že od same ustanovitve sodelujemo s profesionalnim inovatorjem in mentorjem Borisom Pfeiferjem, ki je pod svojim okriljem k življenju spravil ter uspešno izstrelil več idej. Boris je mentor, ki je specializiran za razvoj fizičnih produktov ter njihovo patentno zaščito – od ideje, do oblikovanja produkta, industrializacije in prve prodaje. Opazili smo, da je ta segment v Sloveniji zelo podhranjen, saj v ostalih inkubatorjih prevladujejo IT mentorji. Mi tako želimo med drugim svojo prepoznavnost graditi na ustvarjanju inovativnih fizičnih produktov in eden, za katerega ste zagotovo slišali, je Active Chair – stol za aktivno sedenje za odrasle in otroke, ki je plod sodelovanja mentorja Borisa Pfeiferja ter naših članov, podjetja Starkmat. Produkt je prejel že ogromno nagrad za inovativnost na najvišjem slovenskem nivoju, v zadnjem času pa se ekipa uspešno prebija tudi na tuje trge.

Ob Borisu pa smo pred slabima dvema letoma pričeli sodelovati tudi z Matejem Golobom, ki velja za pionirja med startup mentorji v Sloveniji, in ki je v svoji karieri

mentoriral že več kot 350 ekip. Mentorju najprej predstavimo naše ekipe ter njihove poslovne ideje, nato pa še sam z njimi opravi pogovore. Po končanem prvem obisku pri nas je Matej vstopil v mojo pisarno in mi dejal: ''Kristian, kar sem danes videl pri vas, je bomba! A se ti tega zavedaš?!'' Bil je izjemno navdušen nad ekipami in njihovimi inovativnimi idejami, izpostavil pa je eno. Sedaj, po dveh letih, to podjetje generira ogromno mesečnega profita in zagotovo sodi med najuspešnejše Startup ekipe v Sloveniji.

Metličani ste verjetno opazili en ''supercar'', ki se vozi po Metliki. No, to je to.

In zakaj to pišem? Pišem zato, ker sem ravno pred enim tednom od našega novega mentorja slišal podobne besede in začudenje kot pred dvema letoma s strani Mateja.

Razlika je le v tem, da se sedaj tega zavedam tudi jaz in me njegovo začudenje ni presenetilo. Belokranjski inkubator zagotovo sodi med najboljše inkubatorje v Sloveniji in pri nas imamo podjetja, na katera smo in moramo biti zelo ponosni. V letu 2018 smo bili uspešni tudi pri pridobivanju evropskih sredstev in verjamem, da bomo s slednjimi lahko spisali še več tako uspešnih podjetniških zgodb.

V kolikor vas zanima več o podjetjih v našem inkubatorju (nekatera tudi iščejo nove sodelavce) oz. o naših podpornih storitvah ter kako postati naš član, pa vas vabim, da se osebno oglasite pri nas na naslovu Ulica heroja Stariha 19, Črnomelj, ali pa mi pošljite e-mail sporočilo na

kristian.asani@ric-belakrajina.si.

28

29

“the creep“ »Rok vbije Davida i pol David vbije Roka,« sem pravil ljudem, ki so me spraševali, kaj bomo snemali tokrat.

Le nekaj dni pred 31. oktobrom lani, ki je drugače širše znan kot noč čarovnic, se je sedem članska ekipa zbrala za snemanje kratkega igranega filma The Creep. Zgodba sledi značilni temačni tematiki, primerni za to noč v letu.

»V temni noči zadnjega oktobra se zaradi ljubezni pretresen Rok usede za volan. Steklenica viskija v roki in močan dež mu preprečita, da ne opazi peščca na cestišču. Žal je prepozno in pešca zbije. Ker se zaveda, da je kriv za njegovo smrt, se odloči, da bo truplo skril in s tem ubežal roki zakona. Zakonu se je morda uspel izogniti, ampak ali se lahko svoji vesti?« Produkcija se je začela v prostorih KBŠ-ja, kjer je maskerka Sara Hudelja poskrbela za videz uničenega obraza igralca Davida Rupčiča. To smo dosegli s pomočjo obraznega voska, tekočega lateksa in umetne krvi. Nato smo se preselili na Majer, kjer smo v močnem dežju začeli s prvimi kadri.

Snemanje v dežju se je izkazalo za izjemno problematično, saj je scenarij zahteval od igralca Davida konstantno ležanje na močno premočenih tleh. V nekem trenutku ga je igralec Rok Babič kot truplo celo vrgel v moker grm, vsa snemalna oprema in osvetlitev pa je morala operirati iz zavetja marel.

Zaradi grdega vremena smo celo želeli odpovedati snemanje, vendar so ravno te težavni vremenski pogoji na koncu dali takšen »cinematični« izgled slike. Video je že na dan objave doživel zelo dober odziv, kasneje pa smo bili tudi povabljeni na Festival neodvisnega filma, kjer je prejel Posebno omembo, in sicer:

av lab ustvarja

»/… / za učinkovitost kratke forme in dosledno spoštovanje pravila 'manj je več' v kombinaciji s psihološko temo in spretno uporabljenih ter odlično izvedenih posebnih učinkov.« Veliko vprašanj je prebudil prav ta posebni učinek, kjer Rok z avtomobilom zbije Davida, da ta kar odleti čez »haubo«.

To je bilo doseženo s pomočjo dveh različnih posnetkov, ki so bili sličico po sličico ročno korigirani. Več pa si lahko ogledate tudi v dodatnem »behind the scene« videu, v katerem si lahko ogledate dobro vzdušje med snemanjem in ostale člane ekipe (Tomaža Starešiniča, Martina Fira, Jureta Kuharja in Grego Drobniča).

Disclamer: med snemanjem videa ni bil poškodovan noben David..

Grega Drobnič, režiser 30

SNEMANJE KRATKEGA IGRANEGA FILMA

prve snežinke

dogajanje v Semiču

Prve snežinke so pobelile semiške ceste, narisale nasmehe na obraze otrok, naslednji dan pa tudi odraslih, saj jih preprosto ni bilo več. Jesen nas je očitno močno pogrešala in se nas zato letos tudi močno oklenila.

tudi martinovo slavje. Od 9. do 11. novembra se je lahko semiška vesela družba zavrtela ob ritmih mnogih glasbenih skupin, ki so se zvrstile na odru Martinovanja in Praznovanja jeseni v Semiču.

V barvah listja in ob pesmi jesenskega vetra smo v Semiču obeležili občinski praznik. 28. oktober, dan, ko se je leta 1941 na Smuku ustanovila prva belokranjska četa, je tudi dan, ko se številni občani zberemo v središču kulturnega dogajanja v Beli krajini, v Kulturnem centru Semič. 10 let je že minilo, odkar je v polnem sijaju zaživela ideja nekdanjega župana Občine Semič, Ivana (Janka) Bukovca. 10 let, prežetih s kulturnimi poslasticami, s katerimi se hranijo novih znanj in obzorij lačni občani, je minilo. Že 10 let stoji na svojih nogah naš, semiški, pa tudi belokranjski kulturni center. S pridihom praznovanja 10-letnice Kulturnega centra Semič je potekala tudi občinska proslava.

Ozirali smo se v preteklost, se spomnili starega kulturnega doma, katerega gradnja se je pričela davnega leta 1921, a kljub temu vselej ostali prisotni v trenutku in pozorni na prihodnost, ki nas čaka. Podelili smo kar 4 občinske plakete, in sicer: Albini Pašič, za 50 let dela na področju folklore in aktivno sodelovanje v mnogih društvih, Francu Jakofčiču, za dolgoletno uspešno udejstvovanje v planinstvu, podjetju TOKI, d.o.o., za ustvarjanje novih delovnih mest in uspešno širjenje dejavnosti ter Prostovoljnemu gasilskemu društvu Rožni dol, ob 70-letnici njihovega delovanja. Športnika leta sta bila Žana Pintarič in Leon Pečavar, oba nadvse uspešna mlada lokostrelca.

16. november je bil petek, katerega pomnimo zaradi še ene dobrodošle spremembe v Semiču. Ne zavajam, če povem, da gre za estetsko zelo dovršeno spremembo. Znova so se odprla vrata semiškega hotela Smuk. Uporaba lesa, kot primarnega konstrukcijskega materiala tega objekta, je bila močno pozdravljena s strani občanov. Kulinariko pa spoznajmo skupaj, vabljeni v Semič!

Uspešno zgodbo na področju gospodarstva pa piše podjetje direktorja Francija Požka in njegova trgovina Agri-Grad, s katerima uspehom je pod semiško goro pripeljal

Svoj izgled je nadgradila tudi semiška muzejska hiša, katero krasi nov prizidek. Občinska stavba pa je tista, katera ni doživela spremembe. Tako je, govorim o lokalnih volitvah, ki so potekale v nedeljo, 18. novembra. Občanke in občani občine Semič so za svojo županjo znova izbrali Polono Kambič, ki je z 72 glasovi premagala svojo protikandidatko, Sonjo Klemenc Križan. Letošnje lokalne volitve so bile za prebivalce Semiča praznik demokracije, saj smo zabeležili kar 66,24 % volilno udeležbo, visoko nad državnim povprečjem.

V pričakovanju zimske idile se Semič počasi odslavlja od jesenskih barv in že maha novemu letu v pozdrav. Naj bo leto 2019 polno dobrih ljudi, lepih trenutkov in toplih nasmehov, ki ogrejejo še tako ledeno srce.

Z lepimi pozdravi iz Semiča,

Dino Subašić

31

jesen po metliško AVTOR: Jaka Virant Ko začne odpadat prvo listje iz metliški drv, za Metličane to pomeni, da bo počasi cajt za trgatve, festival Mlado portugalko, rojstvo novega vina i s tem povezan jako veseli december. Koupa ne bo za kopat še bar 5 mescof, zato se je treba znajt. I Metličani se skus znajdemo.

dogajanje v Metliki

Spodobi se, da se prvo dotaknemo mednarodnih dogodkov v občini. Verjetno ste redki taki, ki ste znali, da je v Metliki 25. novembra potekal mednarodni turnir v namiznem tenisu z imenom Metlika 2018. Namiznoteniški klub, ki deluje že od leta 2010, fsako leto za počastitev občinskega praznika organizira tekmovanje. Na letošnjem je sodelovalo 50 igralcev iz Slovenije, Hrvaške i Srbije, v dvojicah so zmagali naši Mitja i Joško Omerzel, po posameznih kategorijah pa niso zmagali naši. K mednarodnim dogodkom lahko štejemo i tradicionalni pohod po poteh Soseske zidanice. Gre za pohod od zidance do zidance v Draščih, kjer lahko pohodniki probajo izvrstna domača vina i jedačo. Na tak način se je f preteklosti zbiralo sredstva za skupne projekte, dns pa je pohod usmerjen k turizmu, kar pripelje vsako leto več Podgurcof na pohod.

Da ne bo kdo reku, da se smo je i pije jeseni; tak ko povsod, so ble i pr nas lokalne volitve. To pomeni smo eno.

Obnavljale so se ceste, kulturni dom, telovadnica i še kaj bi se našlo. Dobro da je do zdej tega že konc, ker ljudim je šlo že na živce na semaforih čakat. Na volitvah smo izvolili dosedanjega župana Darkota Zevnika. Kmalim po volitvah smo proslavljali občinski praznik, to je 26. novembra, ko praznujemo poraz belogardistične postojanke leta 1942 na Suhoru. Takrat občina podeli najvišja priznanja na proslavi v telovadnici, ki je ponavadi slabo obiskana. Letos so nagrade za delo na športnem področju dobili namizni tenisači Mitja i Joško Omerzel i rokometni trener Peter Milek.

Plaketo občine Metlika pa je dobila gospa Albina Tošeska, Peter Šneljer i Društvo vinogradnikov Metlika. Novi častni občan Metlike je postal Janez Dular.

32

Od kulturnih dogodkov v mestu Metlika so v sezoni jesen/ zima najizrazitejši Mlada Portugalka, Zimske kratkočasnice, slavnostni prižig lučk i tretji tradicionalni Praznični sejem pr Mladinskem centru. Portugalko so lahko obiskovalci i ljubitelji žlahtne i nežlahtne kapljice letos prvič isprobavali na Mestnem trgu i ne na Gradu. Ostalo je blo dost isto. Muzika standard, za pojest i popit dosti fsega, ljudi malo več ko ponavadi. Metlika se kljub napovedim raznih institucij ne vidi iz satelita niti po prižigu lučk 3. decembra.

Praznični sejem i festival penin je bil po mnenju organizatorof uspešnejši ko prejšnja leta. Poleg glavnega organizatora, KUD Placa, se je na štantih predstavlo 21 rokodelcof, društev, kulinaričnih ponudnikov i še kake sorte lokalnih prodajalcof. Odmah zravn, v tako zvani Makarovi hiši, pa je potekal festival penin, kjer so se predstavli 4 ponudniki; poleg penečega vina so meli še koktejle i prigriske. Če potegnemo črto, je blo obiskovalcof okuli 2 krat več ko lani.

Da je blo fse to mogoče, so s Kudovcih sodelovali še Turistično informacijski center Metlika, Zavod za kulturo, šport in mladino Metlika i Društvo vinogradnikov Metlika.

Za konc je treba nujno opozorit, da je začnu izhajat mesečnik Ruzanc – metliške cajtinge. Notr najbistrejši misleci glavnega mesta na sončni strani Gorjancev pišejo najrelevantnejše stvari o Metliki i iz Metlike. Če koga zanimajo podrobnosti, naj pocuka kelnara al pa kelnarco v kaki metliški kafani pa fpraša za Ruzanca. Okuli se govori, da je to najbulja stvar, kaj se je zgodila na Zahodnem Balkanu zadnjih 800 let. Zdej si pa vi mislite.

Prihaja malo zatišja kaj se tiče kulturnih aktivnosti, a i nočnega pohajkovanja. Veseli decembr, ki se tradicionalno zaključi s poodom po Urbanovi poti v organizaciji Prostovoljnega gasilskega društva Grabrovec, bo nadomestil žalostni januar. Se beremo po maškarah, ko se fse spet začne. Nekarte zamudit povorke na pustno soboto 2. marca.

produktivnost, ideje in prijateljstva Ko se ti čas ustavi in imaš dva tedna časa zase ter veliko željo po produktivnosti, novih stvareh, nadgrajevanju sebe in hkrati apetita po socialnem življenju, se obrneš na MC Bit. Tako sem storila tudi sama in se pridružila dvema mednarodnima usposabljanjema, ki sta potekala en za drugim v prostorih mladinskega centra v Črnomlju.

O čem govorim? Mladinski center Bit v Črnomlju je organiziral mednarodno usposabljanje “Making a difference through social entrepreneurship” na temo socialnega podjetništva. Dan zatem je prispela organizacija SEEYN iz Sarajeva in v prostorih mladinskega centra izvedla lastno mednarodno usposabljanje o uporabi digitalnih orodij pri mladinskem delu.

Na Bit-ovem usposabljanju sem izvedela za socialna podjetja iz cele Evrope, katerih ideje bi lahko uporabili tudi v Sloveniji. Z veseljem jih bom podpirala z nakupom njihovih izdelkov in storitev, hkrati pa sem dobila navdih, da tudi sama dodam socialno noto, če bom kdaj podjetnica. Če ne, pa lahko zdaj vsaj predlagam podjetnikom, kako lahko tudi sami v svoje dejavnosti vključijo družbeno odgovorne elemente. Na delavnicah smo spreobrnili obstoječa znana podjetja, kot so Coca-Cola, Nike in Akrapovič, v socialna podjetja. Coca-Colo smo si zamislili brez

uporabe plastične embalaže, Nike je v naši ideji investiral v športne dejavnosti v Afriki, Akrapovič pa je uporabljal reciklirane materiale. Zaključni projekt prvega usposabljanja je zavzel največ časa in truda. Razvrstili smo se v štiri skupine in zgradili štiri ideje za socialna podjetja.

Da mladi iz različnih okolij z različnimi ozadji zmorejo sodelovati skupaj, so dokazali poslovni plani, ki smo jih ustvarili. Sama sem z Bolgarom, Poljakinjo in dvema Makedoncema napisala poslovni plan za podjetje, ki bi prodajalo čokolado s sporočilom. Sporočila bi širila zavedanje o mentalnih težavah in vsakdanjih spopadanjih z življenji.

Del izkupička bi šel v organiziranje delavnic v mladinskih centrih po Evropi, kjer bi se mladi lahko naučili spopadati s tovrstnimi problemi in imeli možnost o njih spregovoriti. S skupino sem tudi po zaključku usposabljanja ostala v kontaktu in razmišljamo, da bi našo idejo prijavili na množično financiranje Kickstarter.

Z drugega usposabljanja, o digitalnih orodjih, sem odnesla znanje o pomembnosti uporabe le teh in zvedela za veliko mobilnih aplikacij, ki mi lahko olajšajo marsikatero delo, komunikacijo in organiziranje skupinskega dela. Za zaključek sem se združila s hrvaško mladinsko organizacijo LDA iz Siska. Skupaj smo ustvarili zanimiv projekt o vključevanju mladih v najinih organizacijah. Žal vam kaj več ne smem povedati, saj bomo projekt po vsej verjetnosti izvedli, tako da več o tem ob svojem času! Spremljajte naše delo na spletni strani www.mc-bit.si in socialnih omrežjih pa boste izvedeli.

za 100 % izkoristek časa v črnomlju:

Ne bom rekla, da ni bilo naporno oddelati dva projekta poučnih delavnic, ene za drugo. Lahko pa rečem, da sem ponosna nase, ko se obrnem nazaj, in vidim, koliko sem ustvarila v samo dveh tednih in hkrati presrečna, da imamo organizacijo v Beli krajini, ki mi omogoča tovrstne izkušnje.

recept

dogajanje v Črnomlju

Preden zaključim, bi rada še omenila, kako pomembno se mi zdi sodelovanje z mladimi iz drugih držav. Poleg omenjenih projektov v Črnomlju sem se v preteklosti udeležila tudi usposabljanj in mladinskih izmenjav v drugih državah. Druženje, sodelovanje in skupno ustvarjanje gradijo pomembne vezi ter osveščajo o razlikah med državami, medkulturnih razlikah, razlikah v načinu dela in komunikaciji. Sama sem veliko odnesla od vsakega projekta: od prijateljstev do novega znanja in kompetenc. Dobila sem pogled iz različnih zornih kotov, osebnostno rastla in še bolj spoznala samo sebe in okolje, v katerem živim. Tako da, mladi Belokranjci hojte na Erasmus+ projekte!

Ivana Paun, MC Bit so.p.

33

Celje Možnost dostopa in čas vožnje (začetna postaja: Metlika): avtobus (2 h 59 min); vlak (3 h 36 min); avtomobil (1 h 55 min).

Naravne znamenitosti: soteska Hudičev graben; Šmartinsko jezero.

Kulturne znamenitosti: Stari grad Celje; Staro mestno jedro; Slovensko ljudsko gledališče; Pokrajinski muzej Celje; Muzej novejše zgodovine Celje.

Kulinarični predlogi: Hotel Celeia (na bone), doplačilo 3,50 €; Picerija Verona (na bone), doplačilo: 2,86 €.

Celoten strošek izleta: strošek za prevoz (avtomobil – v obe smeri): 16 €; vstopnina za Pokrajinski muzej Celje (šolska mladina): 3 €; vstopnina za Stari grad Celje: 4 €; kosilo na bone v Hotelu Celeia: 3,50 €.

Bled

Skupaj: 26,5 €.

AVTORICA: Valentina Vrbos

Možnost dostopa in čas vožnje (začetna postaja: Metlika): avtobus (3 h 30 min); vlak (4 h 27 min); avtomobil (1 h 52 min).

Slovenija za študentski žep

Naravne znamenitosti: Blejski otok (dostop s pletno 14 €/osebo, linijski prevoz 11 €/osebo, čoln); Ojstrica; Osojnica; soteska Vintgar (študentska vstopnina 6 €).

Kulturne znamenitosti: Blejski grad (študentska vstopnina 7 €); cerkev na otoku; Galerija 14.

Kulinarični predlogi: Pizzeria Gallus (na bone), doplačilo 3,70 €; Kitajska restavracija Peking (na bone), doplačilo 3,27 €; tradicionalna Blejska kremna rezina (kavarna Park 3,90 €).

Celoten strošek izleta: Strošek prevoza (npr. povratna karta za vlak): 16,82 €; sprehod okoli jezera in na Ojstrico (brezplačno); ogled gradu 7 €; kosilo v Pizzeriji Gallus 3,7 €.

Skupaj: 27,52 €.

34

AVTORICA: Tina Plut

naši predhodniki so zapisali ...

Pripravila: Darja Vukčevič

35

enolončnica

AVTORICA: Klavdija Lakner

V hladnih zimskih dneh nas nič ne pogreje tako kot dobra in krepka enolončnica. Vedno jih kuhamo v večjih količinah, saj jih lahko pogrevamo, z gretjem pa postajajo samo še boljše. Enolončnice lahko v manjših posodah tudi zamrznemo za dneve, ko nam zmanjka časa za kuhanje. Za vegetarijansko različico enolončnice lahko meso enostavno izpustimo in dobili bomo prav tako okusno jed.

študentska kuh’na

Sestavine: - 1 čebula - 4 stroki česna - 4 krompirji - 4 korenčki - 100 g pancete - 2 pločevinki rjavega fižola - 100 g manjših testenin - 3 češnjevi paradižniki - 4 žlice olja - paprika v prahu - timijan - šetraj - majaron - lovorjev list - sol, poper

Fižolova enolončnica s panceto in testeninami

Priprava: V kozici segrejemo olje, na katerem počasi popražimo sesekljano čebulo. Med mešanjem jo pražimo toliko časa, da se zmehča in postekleni. Nato v kozico dodamo še narezano panceto, korenje in lovor. Pražimo nekaj minut in dodamo še na kocke narezan krompir, strt česen in papriko v prahu. Ko zadiši po česnu, zalijemo z vodo in dodamo eno pločevinko fižola ter češnjev paradižnik. Drugo polovico fižola spasiramo in prav tako dodamo v kozico. Začinimo po okusu in počasi kuhamo 45-60 minut, 10 minut pred koncem pa dodamo še testenine. Ko so testenine kuhane, je enolončnica gotova.

36

AVTORICA: Klavdija Lakner

mineštra Sestavine: - 1 čebula - 3 stroki česna - 2 para kranjskih klobas - 2 sladka krompirja - 2 navadna krompirja - 1/2 pora (zeleni del) - 6 listov kodrolistnega ali glavnatega ohrovta - 1 pločevinka leče - 4 češnjevi paradižniki - 4 žlice olja - lovorov list - timijan - šetraj - sol, poper

Mineštra z ohrovtom, lečo in klobaso

Dober tek!

37

študentska kuh’na

Priprava: Sesekljano čebulo v kozici pražimo dokler se ne zmehča in postekleni. Dodamo narezano klobaso in lovorov list. Ko se klobasa popeče, dodamo obe vrsti krompirja, ki smo ga prej narezali na kocke. Por narežemo na kolobarje in prav tako dodamo v kozico. Nato dodamo še strt česen in ohrovt, ki smo ga narezali na večje koščke. Ko česen zadiši, zalijemo z vodo, dodamo lečo, češnjevce in začinimo po okusu. Počasi kuhamo 45 minut. Na koncu 3-4 zajemalke mineštre (brez klobase) spasiramo in dodamo nazaj v kozico, še enkrat prevremo in postrežemo.

sudoku

razvedrilo

AVTOR: Jaka Šikonja Par Zvitic nazej smo se igrali z magičnimi kvadrati, zat mislim, da smo že navajeni ugank s ciframi. V 19. stoletju so se neki francoski matematiki spomnli, da bi iz kvadrata vzeli nekej številk i tak smo dobili Sudoku.

Ime je igra dobila na Japonski i v nekem enostavnem prevodu to pomeni, da se cifra lahk pojavi sam enkrat.

Vseh različnih Sudokujov je jako dosti i v mreži 9 × 9 to znaša 6.670.903.752.021.072.936.960. Da je sploh rešljiva zadeva, to pomeni, da je sam ena prava rešitev, še niso skužli za zihr; kulko cifr mora bit v prvotni mreži, se jim pa svita, da je to najbrž 17.

Navodilo za reševanje: Cilj je zapolniti kvadratno mrežo, običajno velikosti 9 × 9, s števili od 1 do 9. Vsako število se lahko pojavi točno enkrat v vsakem stolpcu, vsaki vrstici in vsakem manjšem kvadratu velikosti 3 × 3. V mreži so nekatera števila že podana.

38

39

40