Zvitica zima 2018 by KLUB BELOKRANJSKIH ŠTUDENTOV

KAZALO ZVITICA zima 2018 Klub belokranjskih študentov

2018/1 500 izvodov cena 0€

Odgovorni urednik Darja Vukčevič Oblikovanje naslovnice Martin Fir Oblikovanje in prelom Jan Kocjan TISK natiskaj.si Uredništvo ZVITICE zvitica.kbs@gmail.com www.klub-kbs.si Lektoriranje Nastasja Schweiger

UVODNA BESEDA

ŠTUDENTSKO RAZMIŠLJANJE: Za hlapce rojeni in vzgojeni

UČENJE JE PREPROSTO

VEŠ, POET, SVOJ DOLG?

V OČEH DIJAKA: Še en dober spomin na srednješolska leta

ANGLEŠKI KOTIČEK: The Otherside of the Melting Pot

TILEN MAJERLE: »Če te nekaj zanima, pojdi brez strahu v to.«

UTRINKI IZ BRUCOVANJA

AvLab ustvarja

ZVITIČINIH TOP 3

ČAS ZA JAVNI PROSTOR: Gremo kr peš

PREHRANA ŠPORTNIKA

ZAKON ZA UREJANJE POLOŽAJA ŠTUDENTOV

RUZAK NA HRBET PA GREMO

(TELO)VADBA NA DELOVNEM MESTU

DOGAJANJE V METLIKI

KBŠ V BANJA LUKI

MCBIT: Uspešna jesen Mladinskega centra BIT

MKK UTRINKI

NAŠI PREDHODNIKI SO ZAPISALI

ŠTUDENTSKA KUH’NA

RAZVEDRILO

Uvodna beseda Pripravila: Nina Miketič, Foto: Jan Kocjan

a vrhu bele hiše. Vstopila sem notri (vrata so se skoraj razpadla). Šla na levo skozi grda, velika in rjava vrata s steklom. Tam je stala velika miza z logotipom Kluba belokranjskih študentov. Mrzlo je bilo in smrdelo je po cigaretah. Vstopila sem v t. i. pisarno, ki je bila na polno nametana z osvojenimi trofejami, pogačo, prežeto s črvi, in razpadajočimi se policami, ki so komaj kaj držale fascikle. Prostor za druženje, polno ljudi, ki so čakali na sestanek. Poznala sem nekaj obrazov.

V zgodovino KBŠ-ja (katero smo začeli ustvarjali davnega 1963) sem se tako vpisala kot približno peta predsednica nežnejšega spola (med tistimi, ki so znani – namreč imamo luknjo v evidenci za nekaj let). Mogoče le naključje, ampak tudi upravni odbor sestavlja 6 ženskih predstavnic in 3 moški predstavniki – go girls! (P. S. Tudi rože rastejo na KBŠju – zaenkrat). In kakšno leto je za nami – za KBŠ – za ekipo – za Zvitico – za vse vas – za Črnfest! Noro. Ko pogledam nazaj, imam občutek, da smo ravnokar začeli metati tiste vreče na Magnificu, ko je lilo kot iz škafa, in že je tukaj januar in novo, sveže leto 2017. Ups, ne, 2018. Kot prejšnja leta tudi letos pripravljamo velik izbor dogodkov, delavnic, koncertov, predavanj, druženj, tečajev in seveda – Črnfest, ki bo ponovno »dober za vse«!

To je bil moj prvi stik s Klubom belokranjskih študentov. Po letu pregovarjanja me je Jernej Perušič le prepričal, da sem odšla na sestanek novega vodstva KBŠ-ja, takrat pod taktirko Kristiana Asanija. Prvi dve leti sem bila vodja sekcije za dijake, kasneje dve leti tajnica in prejšnji mandat podpredsednica.

In sedaj imamo na KBŠ-ju nove prostore, ni več pogače s črvi, trofeje še stojijo v spomnim vsem dosežkom, prostor smo osvežili, prav tako ekipo. Pridite nas pogledat, vrata KBŠ-ja so odprta, ta v beli hiši in tista za vse nove ideje in mlade, ki bi radi z nami ustvarjali mladinsko vzdušje v naši lepi Beli krajini.

Klub belokranjskih študentov je del mene tako že peto let. V tem času sem zrasla kot oseba, našla svojo strast dela z vrstniki, navdušenja ob dobro izpeljanih projektih in napake, ob katerih sem se veliko naučila. Po tolikih letih si ne predstavljam več dneva, da ne bi pomislila na KBŠ in čutila posebno vez do njega.

Belokranjci do konca svojih danof! In sedaj sem tukaj. Postala sem 34. predsednica Kluba belokranjskih študentov. 4

ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA: Za hlapce rojeni in vzgojeni Pripravila: Nastasja Schweiger

oj november je bil turoben, še bolj turoben kot vsi novembri do zdaj in v njem sem se malce izgubila, se prepustila vsakdanu pritoževanja in se predala mesecu, ki ne ve, kaj bi sam s sabo, no, pa tudi z mano. Ko sem tako z distance razmišljala, zakaj mi je bilo tako ‘težko’, sem prišla do dognanja, da preprosto nisem imela pravega razloga. Naj povem, zakaj. Mesec sem začela na pokopališču, vse dni sem bila prehlajena, ves čas je padal dež, večkrat tudi moker sneg, zaradi katerega so mi premočili čevlji. Na faksu smo imeli ogromno obveznosti, domačih nalog smo imeli več kot sestra v osnovni šoli, vsak vikend sem morala obiskovati dogodke, rojstne dneve in se smejati, ko se mi ni smejalo, ves čas me je preganjala misel, da moram napisati novo predstavo, da moramo vaditi za staro predstavo (moja prijateljica pravi, da se mora le umreti), da bo kmalu mojega študentskega življenja konec, da bom kmalu čisto zares vržena v svet odraslih, da nimam več časa za brezskrbna druženja, da moram pospravljati in podobno. Ljudje okoli mene so se pritoževali, pritoževala sem se z njimi, jamrala zaradi popravljanja cest, zaradi prometnih zastojev v Črnomlju, zaradi izpadlega interneta, delila nečimrne poglede in vse, kar spada k temu. Pač problemi turobnega novembra, sem si rekla, ki so mi zlezli pod kožo in me potisnili v pritoževanje in smiljenje samemu sebi, prišlo je celo do te stopnje, da bi sama sebi dala kovanec v lonček, če bi lahko.

me je nekako spet vrnila na tirnice, me oddaljila od novembrskega prolateriziranja in jamranja. Ko sem tako razmišljala o samem sporočilu, o samem dogajanju v predstavi, sem se spomnila na nas, tipične hlapčevske Belokranjce in moje novembrsko nesprejemanje in pritoževanje. Če bi naši regiji morali določiti tragično epopejo belokranjstva oziroma z drugimi besedami literarno delo, ki nas karikirano determinira v naših najglobljih gonih preteklosti, nas etiketira in zaznamuje in hkrati tudi določuje v vrtinčastih časih naše sodobne ere, bi z gotovostjo lahko izbrali Cankarjeve Hlapce, dramsko delo, za katerega smo bili rojeni in vzgojeni.

Mogoče bo zvenelo pravljično ali pa absurdno, ampak sem se nato nekako predramila. Zaradi študijskih obveznosti sem se prvič čisto sama odpravila v gledališče in si ogledala Hlapce, da bi v Jermanu spet našla svojo bit, začutila vest in načela, ki bi me še naprej gnala v prihodnosti in se preprosto nehala smiliti sama sebi. Ta predstava

Ob kozarcu metliške črnine in koščku pogače bi ga prijazno poteptali, kot so to naredili z njim v Hlapcih. Pogazili ga bi v največji nemoči in krhkosti, da bi se zlomil zaradi družbene samote v ideji, padel bi zaradi zlaganosti in nemoralnosti družbe ter predal bitko zoper napredka in drugačnosti. Izgubil bi moč lastne

Jerman (če še zanj nisi slišal, nazaj v šolo) je tako v dramskem besedilu kot tudi v predstavi prikazan kot nam oddaljen samotar, kot človek, za katerim se obrnemo na cesti in preprosto rečemo: čudak. Jerman je intelektualec, ki sledi svojemu srcu in načelom – iz hlapcev želi narediti ljudi, uveljaviti želi svojo idejo o boljšem svetu, o napredku, bori se zoper zlaganost in koristoljubje družbe zaradi njene pasivnosti in nesprejemanja drugačnosti. Postavlja ogledalo družbi, stremi k napredku in postavlja višje cilje svojemu narodu.

In kaj bi s takšnim človekom naredili mi v Beli krajini?

viseti na socialnih omrežjih. Če se napiše resna igra z moralno noto, je dobro, a mi bi raje komedijo, da bi se lahko voajersko smejali drugim. Če kdo želi narediti nekaj novega, je čudak. Če se nekdo samozaposli ali se vključi v podjetniški inkubator, je čudak. Če se spremeni Jurjevanje, je slabo. Če nekdo stremi k napredku in dela nekaj drugačnega, iščemo napake za hrbtom, zavistno grizemo dobre stvari, ko mu čestitamo za res čudovito stvar, ki jo je naredil. In na tem mestu se vprašam, zakaj bi se sploh še kdo trudil, če se le pritožujemo, če le lažno kimamo, ne sprejemamo novih in drugačnih stvari, če delimo lažne pohvale, ki jih spljuvamo za hrbtom, in o njih anonimno pišemo na portalih?

eksistence in se šalamunsko utrudil podobe lastnega plemena, izbrisal bi se iz obličja dežele belih brez, potuhnili v samoto stelnikov, mogoče odšel stran, v večja mesta ali v tujino ali pa preprosto po najbolj nižji ceni prodal svojo vest in se pokorili pasivni čredi belokranjskih pramenk.

V Beli krajini ne najdemo več Jermanov, ostala je zgolj še že omenjena čreda, ki slepo sledi lažni vesti. Opira se na stare ideale, na neka konzervativna in kmečka prepričanja in ne sprejema novega, drugačnega in višjega. Ljudje smo preveč pasivni, preveč vdani v usodo, ukvarjamo se z novembrskimi problemi, namesto, da bi poskusili izboljšati to našo lepo Belo krajino za nas in za naše zanamce. Ko pride nekdo, ki želi to spremeniti, narediti nekaj drugačnega, dvigniti nivo kulture, iz hlapcev narediti ljudi, ga poteptamo in spet slepo hlapčujemo preteklosti ali pa se podrejamo nekomu, ki ima neko prepričanje, ki ga sicer ne razumemo, a se nam zdi v dveh besedah dobro, zato mu sledimo.

Napredek se začne z drugačnostjo in s stremljenjem k višjemu. Vsi si želimo, da bi naša Bela krajina bila boljša, da bi se znebila obsojanja, zavistnosti sosedu in zatiskanja oči pred nečim novim, da bi znali pohvaliti dobro stvar in se upreti slabi stvari, da bi znali podati konstruktivno kritiko namesto žalitve, da bi bili potrpežljivi, da bi podpirali domače in da bi v njej še naprej živeli srečno in s ponosom, vsi mi, ne glede na usmerjenost, prepričanje ali preteklost. Mislim, da je čas, da nehamo le z besedičenjem in naredimo spremembo. Mladi, čas je, da se prebudimo iz hlapcev. Rojeni, vzgojeni in ustvarjeni smo bili za več …

Če želimo napredek, o katerem vsi zgolj govorimo, moramo pristati na odrekanje in žrtvovanje, sprijazniti se moramo z drugačnostjo. Vendar ne, mi se v imenu neke višje sile pritožujemo nad vsem, igramo neke neznane igre in se obračamo tam, kamor zapiha veter. Smo hlapci oblasti, hlapci lastne biti, hlapci preteklosti in omejenosti. Če imamo slabo kanalizacijo, ni dobro. Če popravljajo kanalizacijo, ni dobro, ker je otežen dotok vode. Če imamo slabo cesto, ni dobro. Če popravljajo cesto, ni dobro, ker je otežen promet, ker imamo umazan avto in ker moramo stati na semaforju pet minut. Če izboljšujejo internet, ni dobro, ker ne moremo 7

Učenje je preprosto Pripravil: Jaka Šikonja

naj bo učenje matematike. Mnogi gojijo odpor do nje, ker je za reševanje nalog potrebna večja aktivnost možganov, ki so v osnovi zelo len organ, saj se najrajši čim manj naprezajo, ker s tem telo varčuje z energijo.

čni proces nima roka trajanja in ni nikoli zaključen. Formalno poteka v vrtcu, šoli in fakulteti, neformalno pa vedno in povsod. Učimo se vsi, v vsakem trenutku in o katerikoli stvari. Dejansko gre za procesiranje informacij iz okolja in njihovo urejanje v smiselne celote, čemur pravimo pomnjenje. Preden pa kaj shranimo v spomin, morajo naši možgani oceniti, ali gre za pomembno ali nepomembno informacijo, kar ocenijo iz čustvenega odziva, ki ga informacija sproži. Nazoren primer je, če punca pusti fanta tako, da ga prevara z njegovim najboljšim prijateljem, se v njemu sproži močan čustven odziv in si vsako podrobnost o varanju hitro zapomni.

Osnovna naloga učitelja ni zgolj razložiti postopke seštevanja, odštevanja, risanja grafov, ampak navdušiti otroke nad logičnim razmišljanjem, nad uporabnostjo razbiranja grafov in lepoto matematičnih rešitev. Podobna napaka pa je storjena s strani staršev, ki vpisujejo svoje otroke na različne tečaje, delavnice in to izključno z dobrim namenom, ker menijo, da bo otrokom to koristilo. Tu se moramo zavedati, da starši in otrok niso ena oseba in da otrok ni zmožen branja misli, zato mu je treba večkrat in na različne načine pojasniti, kaj je pomen te delavnice, tečaja in kje mu bo pridobljeno znanje koristilo. Enostavno povedano je, da moramo otroka le dobro motivirati, preostali del učnega procesa bo že opravil sam.

Prenesimo vse skupaj na učenje v šoli, da razjasnimo, zakaj smo se česa z lahkoto naučili, nekaj pa ni in ni šlo v glavo. Vso učenje je spet povezano s čustvi, ampak ne na tak dramatičen način kot v podanem primeru. Snov, ki si jo želimo zapomniti, mora v nas spodbuditi čustva. Če ‘nam je ravno’ za nek predmet, si bomo tudi manj zapomnili, kot če smo mnenja, da nam bo nova informacija mogoče kje koristila, zato se nam bo bolj vtisnila v spomin. Pogosta napaka pri šolanju otrok je, da se jim posreduje ogromna količina informacij, brez da jim najprej pojasnimo možno korist pridobljenega znanja, saj bomo tako spodbudili čustven odziv. Primer

Na testih otrok pokaže svoje znanje, ki mu ga je predal učitelj. Pomanjkanje znanja je lahko posledica pomanjkanja učiteljeve strokovnosti, nerednega dela učenca ali primanjkljaja motivacije do predmeta. Da postaneš učitelj, so za tabo leta šolanja o področju, ki ga želiš poučevati in o pedagogiki, torej kako se dobro prenaša znanje na druge osebe. Ker se na tej študijski poti naučiš veliko več o tvojem izbranem področju, kot je sploh potrebno za razumevanje snovi, ki jo predavaš otrokom, lahko prvi vzrok pomanjkanja znanja zanemarimo. Neredno delo otroka je odraz vzgoje s strani staršev in avtoritete učitelja. Pri rednem delu se predvsem osredotočam na domačo nalogo, s katero utrjujemo pridobljeno znanje med poukom. Pri svojem šolanju sem imel več primerov, ko učitelj ni obvladoval razreda, se 8

znanja zaradi opuščanja domačih nalog.

pa je izjemno trudil in nam na razumljiv način podajal snov. Takšen učitelj je redno naložil učencem nalogo, ki pa je večina ni naredila, saj se naloga ni preverjala. Na koncu se je izkazalo, da učenci pri tem učitelju dosegajo slabše rezultate na testih, za kar se je krivilo učitelja in njegovo slabo razlago, ki je bila daleč od tega. Edini vzrok neznanja je bilo pomanjkanje avtoritete, ki je posledica bolj nežnega karakterja učitelja ali pomanjkanja ukrepov, ki jih dovoljuje naš šolski sistem proti učencem, ki motijo pouk. Najhujše od vsega pa je, da učitelj nima podpore s strani ravnatelja šole. Ker je izrekanje hujših disciplinskih ukrepov v šoli redko (npr. izključitev s šole), učitelj lahko izreče le ukor (to je samo listina, da se je otrok slabo obnašal), ki v bistvu nima nekega resnega pomena. Tudi če jih učenec dobi več, ga ne bodo izključili s šole, saj je financiranje šol odvisno od števila vpisanih učencev. Čim bi lahko učitelj izrekel ukor zaradi zamujanja in motenja pouka ter čim bi več ukorov vodilo v izključitev, bi spet avtoriteto v razredu pridobil marsikateri učitelj.

V šolskih sistemih po svetu so deklice bolj uspešne od dečkov, govorimo seveda na splošno. Vzgoja jih pripravi na to, da so pripravljene vnaprej načrtovati svoje zadolžitve in si zastaviti akademske cilje ter jim bolj vestno slediti. Dekleta več berejo, kar jim daje prednost, ker je branje osnova učenja in se bolj posvetijo delanju domačih nalog. Pri dečkih je večji pritisk po dokazovanju med vrstniki, zato je pogosto, da včasih kakšno ‘ušpičijo’ tudi med poukom in se pokažejo sošolcem. Nauk, ki želim, da ga bralec članka odnese s seboj v življenje, je, da težji del učnega procesa ne predstavlja snov, ampak pomanjkanje motivacije, ki se kaže kot slabša sposobnost tvorjenja novih spominov in manjša zavzetost za učenje. Če uspemo osebo navdušiti o koristnosti novega znanja, bo ta znanje tudi pridobil.

Redno delanje domačih nalog (to ne pomeni, da jo prepišeš in prineseš k pouku) pripomore k učnemu uspehu. Največ težav pri določenih predmetih so imeli tisti, ki so delali za določen predmet zgolj pred testom in ne sproti, torej tisti, ki so prepisali nalogo ali poiskali sto in en razlog, zakaj naloge nimajo. Najbolj se je to pokazalo pri matematiki v srednji šoli, kjer je za razumevanje tekoče snovi potrebna uporaba znanja iz že obravnavanih snovi. Ko opustiš delanje domačih nalog, ne utrdiš pridobljenega znanja in nekoliko zaostaneš za ostalimi sošolci. Če to počneš dalj časa, je zaostanek tako velik, da ne razumeš več trenutne snovi in tudi če bi hotel, ne moreš napisati domače naloge, saj ti manjka utrjeno znanje predelanih poglavij. Tako da je pogost argument »nisem znal narediti domače naloge« večinoma posledica pomanjkanja predhodnega 9

Veš, poet, svoj dolg? Pripravila: Maja Jakša

Bitka ali rojstvo bisera

možgani lebdijo znotraj lobanje plavajo v strupeni tekočini šivanka dela drobne luknje v njih po navodilih tiktakajoče bombe v prsih odmirajo celice razuma, odločnosti, samozavesti ni več črna črna praznina je ostala in krvave sledi smrdijo po gnilobi, čustvih, hrepenenju in bolezni. mrtveci in črvi v mlakah opoldanskega sonca dišijo lepše če prerežem vrat prerežem pot tiktakajoči bombi v prsih končam njun boj morda zato ljudje delajo samomore ali pa si pustim rasti zares dolge nohte in jih zarijem v prsa, mehko meso prežagam votle kosti, pa saj je vse votlo, in v pest stisnem bombo ter jo iztrgam preden katastrofično eksplodiram in se spremenim v černobilsko okolje radioaktivno žarčenje vse iz mene izhaja pohabljeno votla luknja v prsih iz lobanje naj se do nje spustijo še možgani stisnem in iztrgam jih prazna in votla krvavitve so le notranje navzven sem popolna pripravljena da vas pogledam v oči in vi rečete “preveč se smejiš”

“Vsi enaki, vsi enakopravni” Živela sem v svetlečem mehurčku. Lebdela nad tlemi. Človek je človek. Mehurček so prepikali z zarjavelo okuženo iglo. Z železno britvijo so počasi zarezali v moje veke in jih trgali narazen. Še malo ... Pa bodo vsem. Oči bodo držali na široko odprte, jezike pa odsekali in z njimi nahranili svoje pse, ki so jim predhodno izsesali možgane in si jih scvrli za večerjo. Nazdravljali bodo s čašami krvi, ki jih bodo točili iz naših žil, prej pa jo bodo prekuhali, da izničijo virus sočutja. Bombe niso padale le leta 1941. Skupaj z njimi pa solze, ki močijo osušena tla, polna razpok, in jih ne zlepijo niti za milimeter. Človek ni človek. Ni enakih. So visoki. In so poteptani.

V OČEH DIJAKA: Še en dober spomin na srednješolska leta Pripravil: Miha Babič, Foto: Arhiv Srednje šole Črnomelj

srednji šoli se pri večini predmetov piše po štiri teste. Profesorji nam vedno govorijo, kako pomembno je, da si dobro organiziramo svoj čas za učenje in nam bo potem ostalo še veliko prostega časa. Če pri katerem predmetu dobimo slabo oceno, je to po njihovem mnenju zaradi slabe organizacije svojega časa. Se strinjam do neke mere, ampak če dobro pomislim, do teh težav z organizacijo časa sploh ne bi prišlo, če bi se profesorji med seboj dogovarjali in teste razporedili skozi celo leto. Tako pridejo tedni, ko po šoli mirno zaspimo, ker smo prejšnjo noč predolgo gledali filme, se zvečer zbudimo in še vedno ne vemo, kaj bi sami s sabo. To so tedni brez ocenjevanj. Teh je malo, pogostejši so tedni, ko je potrebno biti delaven in organiziran, kar je dobra praksa za prihodnje življenje in prav je, da se navajamo sami razporejati svoj čas. Tu pa tam se še vedno najdejo stvari, ki te odklopijo od šole in poskrbijo, da se sprostiš. Pridejo pa tudi tedni, ko nisi prepričan, če sploh imaš čas dihati. Ko pride teden s tremi testi in temu sledi še en takšen, vem, koliko je ura. V tem obdobju vedno naredim ogromno napako. Vedno eno in isto. Učim se in učim in spet učim, saj če se ne bi, bi imel slabo vest. Takrat si nikoli ne vzamem časa zase. Sam sem se vsega tega zavedal. Vem, da moje ravnanje ni kaj preveč koristno in da postavljanje učenja in

ocen na prvo mesto ne bo obrodilo sladkih sadov. Pa kljub temu, še vedno sem se učil cele dneve in čakal da pade noč, da bom lahko zaspal. To je obdobje, ko se od nasmejane in optimistične osebe spremenim v zaspano, tečno osebo, ki pozabi na svoje prijatelje, pozabi, kako živeti. Kot da bi vedelo, pa je življenje poslalo rešitelja, izkušnjo. Na naši šoli dijaki tretjih letnikov gimnazije že vrsto let sodelujejo z nemško organizacijo za izobraževanje, kulturo in šport, ki je razširjena po celem svetu in omogoča, da se na določenih šolah izvaja program DSD (Deutsche sprach Diplom), s katerim dijaki dobimo certifikat o nivoju znanja nemščine. Preden pa se piše izpit, se vsako leto organizira tudi nemški tabor v Dolenjskih toplicah, na katerem se naj bi dijaki intenzivno pripravljali. In tudi se! Letos se je tabor odvijal decembra in isti teden smo imeli dva testa, ki bi se ju še dalo odpisati, ampak tabor je na tem mestu hodil zelo narobe tako meni kot drugim. Prišli smo do ideje, da ne bi šli na tabor, saj tako ali tako ne bi zamudili nič posebnega. Ko je bil tabor mimo, sem bil drugačnega mnenja. Vseeno smo šli. Po prihodu v Dolenjske toplice smo se registrirali v hotelu in ker nekateri nismo imeli še

pospravljenih sob smo šli na kavo in zanjo plačali skoraj dvakrat več kot doma v Črnomlju. Brez besed z mislimi, da smo popili zlato kavo, smo odšli v konferenčno sobo, kjer so potekale vse delavnice. Najprej smo reševali pole za bralno razumevanje, sledile so pole za slušno razumevanje, vmes pa so bili tudi odmori in različni krepčila, za katere je poskrbel prostovoljec na naši šoli, Christoph Zehendner. Skratka, vzdušje je bilo sproščeno in skoraj smo pozabili, da vse to poteka v sklopu šole. Z delom smo prvi dan končali okoli šestih zvečer. Na voljo smo imeli tudi kopanje, kar smo na polno izkoristili in tako pokazali upokojencem, kako je, ko si še mlad. Zabavno! Eno nesmiselno dejstvo pri ekskurzijah je to, da je odhod iz hotela vedno ob osmih ali celo prej, torej če hočeš na zajtrk, se moraš vstati ob pol sedmih, kar pomeni, da se ti sploh ne splača iti spat. Tokrat je bilo drugače. Na zajtrk smo sicer lahko šli že ob sedmih, ampak v konferenčni sobi smo morali biti malo pred deseto, tako da smo si lahko privoščili nekaj več ur jutranjega spanca, ravno zato pa smo boljše izkoristili nočno življenje po sobah, tako kot ga dijaki na ekskurzijah in podobnih zadevah najbolje znamo! Po neprespani noči je sledil še zadnji del, to pa je pismo bralcu oziroma pisanje pisma, kar nam je predstavljalo največji izziv, pa ne vem, ali zaradi težavnosti ali zaradi neprespanosti. Po napornem dopoldnevu je zopet sledilo kosilo in nato odhod domov v Metliko in naprej proti Črnomlju.

Glede na to, da smo v naslednjih treh dneh pisali dva testa, bi bilo dobro, da bi se začel učiti, ampak se nisem. Že pred odhodom na nemški tabor sem vedel, da me čaka še pisanje prispevka za v Zvitico, vendar sem bil brez navdiha ali kakršnih koli idej. Ko sem se vrnil domov, ni bilo tako. Namesto, da bi se učil, sem odprl program za pisanje in začel pisati o svoji pomanjkljivosti, kako se v času testov preveč učim in pozabim živeti. Vsak ima svoje napake in prvi korak je, da se jih zave, si jih prizna in šele potem bo lahko delal na tem, da jih odpravi, da ga več ne bodo obremenjevale. Težava, ki je omenjena na začetku in mi je včasih predstavljala velik problem, je odpravljena. In vesel sem za to in upam, da nisem edini, ki v sebi išče probleme, o njih razmišlja, išče vir in rešitve problema. To se mi zdi nekaj vsakdanjega in človeškega. Ampak to ne pomeni, da se bom sedaj preko telefona vsak dan cel dan pogovarjal s prijatelji in visel na socialnih omrežjih, ker nočem, da bi postal asocialen ali da bi živel le za ocene. Definitivno bo prišel dan, ko se bom do večera učil, ko bom pred spanjem imel nad 90 % baterije in mi bo tako telefon zdržal tudi tri dni brez polnjena, vseeno pa si bom vmes definitivno vzel čas, da povečerjam s svojo družino, grem ven na svež zrak, obiščem stare starše ali pa si privoščim osemurni spanec, torej da si ustvarim spomine, ki bodo dokaz, da res živim, spomine, ki niso le številke na listu papirja, ampak veliko več.

ANGLEŠKI KOTIČEK: The Otherside of the Melting Pot Pripravil: Kristjan Spudić

veryone has at least once heard of the popular phrase. The Melting Pot. It’s effects are taught in schools, colleges, reported in documentaries. It’s characterised almost as a movement with, more than no, a negative connotation. The association brings most of us the thought of the great country across the pond – we can all imagine which it is referred to −, but is, without a doubt, definitely present across other lands of the world. Unfortunately, the media, as developed as it is, can only show us a glimpse of the melting pot (intentionally, maybe) from the western world, as if the eastern world can, somewhat, be slightly insignificant. Why speak of the West when we have a melting pot here, at our door steps? Why say that the eastern world is of “less significance”? That is because the phrase Melting Pot which I would like to discuss is different, much more subtle but present, and in full effect, still breaking ground in social circles. To not delay any further, I would like to impose questions, on which the article is based: is the Melting Pot of the Western World truly only a part of the Western World? Is the Pot spilling and into nations across the world as well? The western melting pot – including the almighty Americanisation − is quite clear: peoples of other ethnicities are integrated, assimilated (engulfed, probably) into the ethnicity of the majority. Their culture is pushed a side, as it is believed that assimilating will produce a much better “response” from the major community. Consequently, discrimination is inevitable, pressures of the majority are applied and, day by day, we watch as vivid and culturally diverse nationalities are replaced by a single unity, a single, distorted ethnicity. But does it only affect North America? Once again, is the Pot not spilling over and flooding others as well? Not visibly, that is to be understood, and

not in every aspect of the word “melting pot”. It is believed, and with reasonable arguments, that it affects us as well. But the source of the change is in something which has, apparently, made our lives much easier – the media. With it we achieved a global connection, a linking of every part of the world, knowledge about different cultures, their different lifestyles. This appears to be the purpose of globalisation, but, unfortunately, there is a thin veil between healthy global connection and a global melting pot. To elaborate, it seems like our culture, which has survived despite being of a very small size, is being changed, almost unnoticeably to adapt to the culture of the larger nations. As a student of the English language, the change I have noticed at first was the change of our own language, the assertion of English phrases and words into our language, especially in our youth. English has always had its assertion into languages around the world, especially slangs, but what is most intriguing is the fact that, for instance, the mixture of Slovene and English has now become the medium of communication on the highest and most formal level. Teachers, students, government officials – the function is not important − have difficulties finding words in our own language, because we were taught that it was tolerable to use words from various languages, mostly English, as a substitute. The use of these “substitutes” is usually dismissed, not particularly thought of, accepted as normal. This way, little by little, we adapt our language, making it lose its cultural meaning by simply forgetting words, forgetting how to properly express ourselves or even consciously replace a word because “if we say it in English it sounds better.” Why have we generated such apathy? Are we to blame for allowing this to happen? Maybe yes, but being bombarded by news of the West cannot help, which brings me to my next point. Being informed about the political

and economic situation is vital and cannot be doubted, therefore this is specifically referring to the influence of the current “social media” society on us, or, so to say, too great of an influence. There is no proper way of avoiding it. It is forced on television, web pages, even put in commercials, making room for nothing else, nothing authentic, nothing home-made. Knowing about music, celebrities, fashion styles and entertainment from the great countries of the West has, so to seem, become a necessity. Nowadays, knowing about people from Hollywood (for example) seems to count more than people who actually make a difference here – or those who don’t. It sort of seems that there is no room for the development of our own “new-age” culture – most brand new thing seems like a (poor) copy of what could be seen in the western cultures years ago. When thought of it in that way, it seems like our originality and our dedication to create something unique, something special, has been buried under the weight of everyone we try to adapt to. Creating entertainment that is similar to entertainment in the USA, social media people imitating social media stars, viners, tweeters… You get the picture. Do we believe that it will make us more popular with the others? Yes, and it is true, in a way. We are recognized by the bigger nations because we act similar to them, because we desire to be as comparable to them as we can, and, again, it all happens so suddenly and without us knowing. We are looking for recognition from people who shouldn’t even

ask for our recognition. We are brought into the belief of appreciating a different culture, because ours is not capable of being on the same level – to summarise what I’ve heard on many occasions, from many different people. We don’t even give a chance to ourselves anymore, because it might sound strange to others. To develop one self in this day and age is difficult, everyone has experienced that – but to deny one self’s originality and uniqueness for someone else’s sake is behaviour which shouldn’t be tolerated. This was not an attack towards the western cultures. Their scientific discoveries, political and social movements and, of course, their cultural differences are important and significant in today’s world, as are of those of whom we might hear less. They have, are and will always be breaking grounds in no matter what field. However, intentionally or not, their influence is present everywhere, and it vastness can easily drown us out in the crowd. No… this was more of a wake-up call. A wake-up call to awaken our own cultural possibilities, an opportunity to create something of ours, something different and special. To realise that we have just as much potential as they do, which we have proved to ourselves and to others on several occasions. To not just follow and be inspired, but to inspire as well. To keep and preserve what is ours and cherish it, for it is only ours. The world has been given a huge chance of cooperation with the globalisation – what use would it be by not contributing to it with our own special abilities and quirks? It is difficult to not get pulled into this “cultural Melting Pot”, but if we remind ourselves of who we really are and where our roots lie – well, who knows what the possibilities could bring.

Tilen Majerle: »Če te nekaj zanima, pojdi brez strahu v to.« Pripravila: Darja Vukčevič, Foto: osebni arhiv Tilna Majerleta

Tilen je uspešen mladenič, ki prihaja iz belokranjske vasice Tušev Dol. Čez teden ga najdemo po vsej Vzhodni Evropi, čez vikend pa obvezno doma v Beli krajini, kamor se vrača prav vsak vikend. Na svoji šolski poti se je seznanil z elektroniko in tej je naklonjen še danes. Tako v službi kot v prostem času. Povprašali smo ga, s čim se ukvarja in kako je prišel do tega … Tilen, povej nam, kaj točno počneš. Hm … To je težko razložiti nekomu, ki ni v svetu elektrotehnike. Moja naloga je preko tehničnega področja stranko prepričati, da je naš izdelek koristen za njihov projekt. Naš izdelek lahko vržeš v telefon, v bistvu skoraj vsaka elektronska naprava vsebuje vsaj en naš izdelek. To je mikrokontroler. To je naprava, mali čip, ki ga lahko sprogramiraš po svoji želji. In ta lahko v telefonu izračuna naklon telefona, bere uporabniške tipke in podobne zadeve. Imamo čez 1000 različnih malih čipov in med temi izberemo tistega, ki je primeren za strankin projekt. Delam pa za francosko podjetje STMicroelectronics. To je moje osnovno delo. Poleg tega pa dvakrat letno vodimo seminarje po Evropi z različnimi temami, ki so trenutno aktualne v svetu mikrokontrolerjev in s tem poskušamo prepričati še več uporabnikov, da se priključijo našemu podjetju.

od petih, šestih let. V srednji šoli smo začeli eksperimentalno delati z mikrokontrolerji in meni je bilo to izjemno zanimivo. Napisal si program in zadeva je delala točno to, kar si hotel. Fascinantno. Kasneje sem v 3. letniku faksa začel z delom v podjetju MESI, kjer sem bil del razvojne ekipe. Tam smo programirali mikrokontrolerje, ki so bili v medicinskih napravah, kot je EKG. Največ sem se naučil o teh zadevah doma, vendar sem v podjetju še nadgradil svoje znanje. Sočasno sem imel tudi spletno stran, na kateri sem objavljal vodiče in knjižnice za različne programe. Kasneje pa je prišla ponudba iz STMicroelectronics, ki sem jo sprejel bolj kot ne zato, da sem se priključil mednarodni korporaciji z okoli 45.000 ljudmi. V MESI-ju si mož iz ozadja, ki programira, ko ti nekdo nekaj reče, da moraš. Tukaj pa si ti v prvi vrsti pred vsemi. Plus tega je moje področje cela Vzhodna Evropa razen Rusije, kar pomeni ogromno potovanj. Kako pa si se soočil z javnim nastopanjem?

Moje prvo predavanje je bilo v Ljubljani, bilo je zelo neprijetno. Tam je bilo okoli 45 ljudi in moral sem predavati v angleščini. Imel sem tremo, seveda, ampak zdaj je to že čisto spontano. Spomnim se, da je bil nek dogodek, kamor smo bili povabljeni, da kot proizvajalci predstavimo nek del elektronike. Predstavitev smo si trije Svojo šolsko pot si začel na … Si vedno zase razdelili po temah, tako da je bilo mojega dela imel v mislih delo, ki ga opravljaš oz. ali te okoli 15 minut. Najprej se ti vsekakor malo zatika, je splet okoliščin pripeljal do tega, kjer si? nisi čisto prepričan, ampak zdaj je super. Ravno sedaj imamo neke delavnice po celi Evropi in Najprej sem se šolal v OŠ Loka, potem pa na predavamo po osem ur o različnih temah. Šolskem centru Novo mesto na srednji elektro šoli. Na študij sem se vpisal na fakulteto za elektrotehniko, visokošolski program, ter Kakšna pa je starostna populacija na teh kasneje na podiplomski študij elektrotehnike. delavnicah? Tega dela nisem vedno imel v mislih zase. Od nekdaj me je sicer zanimala elektronika, že Obiskovalci so različnih starosti. Od 20. leta 15

naprej … Nazadnje sem imel v Kopenhagnu moškega, starega čez 90 let, in moral je imeti slušalke z ojačevalcem, da je slišal predavanje (smeh). V svojem delu predvidevam, da uživaš, zagotovo pa obstaja nekaj, kar te malce zmoti. Kaj je to? Absolutno uživam, to je hobi in dejanska služba v enem paketu. Je pa res, da so tudi stvari, ki mi ponekod niso všeč. To so stranke, ki znajo biti vse prej kot vljudne. Se mi je že zgodilo, da je moj prvi kontakt s stranko takšen – jaz dobim namig, da stranko nekaj zanima, jo pokličem in me »iz prve« nadere. Brez ‘dober dan’. V tem primeru se mi s stranko ne da izgubljati energije in ji mogoče ne povem tega, kar bi ona rada, ampak po ovinkih razložim, naj sama reši svoj problem. Tako me ponavadi po dveh dneh pokliče nazaj in me prosi za pomoč tako, kot je treba. Moraš ohraniti mirno kri. Če sem se kaj naučil pri tej službi – pa je samo 9-10 mesecev od tega, kar sem začel – je to, da če se kdo nesramno obnaša do tebe, se preprosto ne odzoveš.

so moja desna roka, v primeru, da je problem pri stranki časovno prezahteven zame, potem problem pošljem njim in oni delajo, da problem rešijo. Sam imam preveč strank, s katerimi sem v stiku, da bi lahko sam vse rešil. Skupno sem v Pragi od 6 do 7-krat letno. Njihova najbolj čudna navada je, da otroci lulajo vsepovsod. In to je tam dobrodošlo. Mogoče tega v Pragi ali Brnu ne opaziš, ampak ko greš bolj na vzhod … Je to prvi problem ... Do petnajstega leta je to čisto normalno. Sredi ceste se obrne stran in se polula. Druga stvar pa je to, da je znanje angleščine zelo slabo v kakšni krajih izven Prage ali Brna. Se je že zgodilo, da sem potreboval prevajalca na sestanku. Predstavil sem v angleščini, on pa naprej v češčini. Kadar prevajalec ni mogoč, potem gre z mano nekdo iz tehnične ekipe, ki mi pomaga. Kaj je najbolj neprijetna situacija, ki si jo doživel na poslovnem potovanju?

Enkrat so me skoraj zaprli v Marseillu, ker naj bi razbil avto. V bistvu ga nisem. Na letališču sem v najem vzel avto, da sem prišel od letališča do podjetja. Rabil sem ga za okoli 50 km in avto S čim se, poleg službe, ukvarjaš v prostem je potem cel teden stal na mestu, ker sem od času? Ukvarjam se s športom in delam na razvoju programske opreme, ki jo brezplačno naložim na svoji spletni strani. Dnevno tudi posodabljam svoj blog. Veliko potuješ. Kje si bil največkrat in kaj je njihova najbolj “čudna” navada? Res je, veliko potujem, ampak sem vsak vikend doma, tudi če je skupno potovanje v eni destinaciji več kot teden dni. Podjetje ti dovoli pot domov in ponovno pot nazaj. Najbolj čudna navada in kje … Čehi. Tam sem največ, saj imam tam dodatno tehnično ekipo. V njej je okoli 20 ljudi, ki cel dan sedijo v laboratorijih z elektronskimi napravami. Oni 16

hotela do podjetja hodil peš. Prevzel sem ga ob desetih zvečer, tema, seveda nič ne vidiš … No, in ko sem ga vrnil, naj bi imel nad prednjo tablico neko praskico. Črn avto, lak je odpadel, po temi seveda ni videti tiste majhne praskice, ki naj bi bila tam. To, da so mi iz računa odbili kavcijo, je najmanjši problem, ker mi jo je podjetje povrnilo, so pa naredili grozno paniko. Skoraj sem zamudil letalo, ampak na koncu so me le izpustili. Kasneje sem ugotovil, da nisem edini, ki so ga tako pretentali, med ljudmi v pisarni v Ljubljani.

to naredili … Potem pride tudi do tega, da sploh nimam več prostega časa in dan nima dovolj ur. Kakšne pa se ti zdijo zaposlitvene možnosti v Beli krajini in kakšno je tvoje mnenje glede mladih pri nas? Zaposlitvene možnosti so zdaj dobesedno slabe, žal. Mogoče kakšen strojnik bi si našel kje službo. Ampak kot elektronik ne vidim, kje bi bila dobra priložnost.

Kaj pa glede odnosa mladih do zaposlitve? Kaj pa se ti je vtisnilo v spomin kot najbolj Da, poznam tudi takšne, ki govorijo, da dela prijetna situacija? enostavno ni, v večini je res videti, da ni … Večina Najboljše do zdaj je bilo, ko sem šel v Tel Aviv v jih gre v Ljubljano študirat in tam najde službo, Izrael. Tam so ljudje prijazni in mirni, čeprav je tako rekoč čez noč (glede na možnosti v Beli zraven polno terorizma, vključno z Gazo … Čez krajini). Problem je samo, ker nočemo ostajati v Tel Aviv je samo 50 km široka država, vse ostalo Ljubljani in tam delati. okoli je terorizem. Tam sem bil 4 tedne nazaj in morje je imelo 24 stopinj. Smešno mi je bilo, ko Kaj bi sporočil belokranjski mladini? so rekli, da se ne kopajo, če ni vsaj 28 stopinj. Če te nekaj zanima, pojdi brez strahu v to. Kaj bi svetoval mlademu nadobudnemu Skušajte se sami izobraževati, kolikor se le da. Da pa se. Zagotovo. Če vam je res do tega, boste študentu, ki se trudi uspeti? našli pot. Absolutno to, da poleg faksa dela zase, da obiščeš še kje kakšno spletno stran, prebereš knjigo na temo, ki te zanima. Faks se mi zdi, da je premalo. Da ti odlično podlago za razumevanje, vendar ne dovolj za podrobnosti. Za to delo, ki ga zdaj opravljam, mi faks ni dal skoraj nič. Kaj je vedno bilo tvoje vodilo oziroma si imel kakšnega vzornika, po katerem si se zgledoval? Ne. Mene je enostavno zanimalo … To, kar delam jaz, je verjetno le kakšen odstotek celotne elektronike. To je zelo širok pojem. Ampak sem videl, da je to zanimivo in da se tukaj lahko zasluži tudi dober denar. Ker če si dober in če znaš nekaj o tem … Ko sem postavil spletno stran, so ljudje kar pisali, če mam čas, da bi to ali 17

UTRINKI IZ BRUCOVANJA 18

AvLab ustvarja Pripravila: Grega Drobnič in Tjaša Miketič, Foto: Arhiv AVLAB

Snemanje reklame za Active Chair

ctive chair je belokranjsko start-up podjetje, za katerega smo že lani snemali reklamo za njihov otroški aktivni stol, imenovan “Mushy”. Proti koncu tega leta so svojo ponudbo razširili še z novim stolom za odrasle “Active chair Pro”, zato je bilo potrebno snemanje nove reklame. Tako se je 3. decembra zbrala petnajstčlanska ekipa in se odpravila na snemanje v Ljubljano. AvLabovo ekipo sta sestavljala Jan Kocjan in Grega Drobnič, poleg pa je bila potrebna cela vrsta statistov in ostalih sodelujočih. Skozi snemanje nas je vodil nekdanji aktivni član AvLaba, Tomaž Aupič, ki je zdaj del ekipe Active chair. Tako smo lahko skozi zelo zabavno snemanje dobili najboljše posnetke. Cel dan je spremljalo smejanje ob ponesrečenih prizorih, ki si jih lahko poleg glavnega končnega produkta ogledate na naši Facebook strani.

Čisto nekaj naključnega. Kar tako. Čutila sem. Poznaš tisti občutek, ko si neznano kje? Se ozreš in ni nič poznanega? Pa greš naprej. Se pretvarjaš, da poznaš to ulično svetilko, da poznaš naslednjo hišo, da ti je znana tista pekarna ... In stopaš naprej. Prehodiš mnogo neznanih ulic. Vsakič isto? Drugo? Foto: Tjaša Miketič

No, nekako tako je izgledalo moje dosedanje počutje in delo v AvLabu. O ničemer nisem vedela veliko, le malo, samo delček in občutek. Željna novega znanja, novih izkušenj. In zdaj je vsak dogodek nova stopnica in je vsako delo za svoj korak višje. Hvaležna za vsak nasvet in potrdilo stopam naprej ... Po isti ulici? Po drugi? Malo bolj mi je znano. In malo bolj znan človek. Znan obraz. Znan občutek in bolj poznan jaz.

Foto: Tjaša Miketič

ZVITIČINIH TOP 3 Pripravili: Marko Simčič, Neža Steiner, Nastasja Schweiger

GLASBA: Slovenski rock: Joker Out - Omamljeno telo Surovost adolescentnega benda iz prestolnice, ki vse bolj kaže, da odrašča. Distinktiven zvok, zrelejši obrazi, skratka shagadeličen rokenrol. Slovenski indie: MRFY - Anakin Podgurski jezdeci nadzvočnih konjev potujejo vse globje v srca poslušalcev. Očarljiv frontmanski pogled in njegovo uigrano zaledje je pot v višave. Slovenski pop: Gasper ft. Zala Kralj – Valovi Osvežitev slovenske glasbene scene je valovanje nežnega Zalinega glasu po Gašperjevem ritmu. Zasanjana in iskrena debitantska zgodba. SERIJE: Mindhunter je serija o dveh agentih, ki rešujeta aktualne umore preko intervjujev s serijskimi morilci. Detektiva poskušata razumeti sprevržena dejanja serijskih morilcev, da bi na podlagi tega oblikovala teorijo, ki bi pomagala reševati prihodnje umore. Razvija se v času, ko kriminalna patologija pojma serijski morilec ni niti poznala. Nadaljevanka ne obljublja veliko dogajanja, ampak je njeno bistvo poudarek na razvoju likov in dialogov med njimi. Je nadaljevanka s počasnim tempom, a razburljivimi razkritji. Namami te s temačnimi primeri in te prisili, da si želiš vedeti vse, kar se potika serijskim morilcem po glavi. Mr. Mercedes je serija o detektivu, ki se upokoji, vendar se vrne raziskovati pretekli grozljiv in nerešen primer, zaradi katerega ima še vedno neprespane noči in alkoholni apetit. Kaže zgodbo satiričnega detektiva, ki želi najti sprevrženega morilca – drug drugega testirata in izzivata. Ta nadaljevanka je bazirana na kompleksnosti likov, vsak je po svoje nenavaden, a kljub temu obeta veliko dogajanja. Med drugim smo lahko priča tudi incestnim dejanjem. The Deuce je serija o rastoči porno industriji sedemdesetih let v New Yorku. Je realna, umazana in direktna nadaljevanka. Zajema ogromno karakterjev, ki si med seboj stojijo na nasprotnih polih. Padeš v vznemirjenje New Yorka, saj je mesto prikazano v najboljši in najslabši luči.

KNJIGE: Tadej Golob: Jezero Prva slovenska kriminalka, ki jo lahko postavimo ob bok skandinavskim mojstrovinam kriminalnega romana. Knjiga se dotika slovenskega policijskega sistema, nenavadnih portretov ljudi in dogajanja na domačih tleh. Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, naleti na dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev in kdo morilec?

Elena Ferrante: Genialna prijateljica Italijanska pisateljica, ki ostaja skromna in piše pod psevdonimom, je prevzela že več kot 40 jezikov, v katere je bila prevedena. Lila in Elena, tako različni, a vendar nerazdružljivi, sta najboljši prijateljici že od otroštva. Povezani ostaneta vse življenje, več kot šestdeset let, dokler ena od njiju ne izgine brez sledu, druga pa z obujanjem preteklosti in razkrivanja ozadja njunih življenj poskuša rešiti uganko prijateljičinega izginotja. Guardian piše, da naj bi Ferrantejeva prikazala najboljši portret prijateljstva vseh časov.

Goran Vojnovič: Figa Knjiga, za katero je Vojnović letos prejelkresnika, najprestižnejšo slovensko nagrado za literaturo. V romanu spremljamo več prepletajočih se zgodb o Aleksandru in Jani, Vesni in Safetu, pa Jadranu in Anji. In drugih. A predvsem o Jadranu, ki iz mozaika zgodb sestavlja sliko o odhajanju svojih prednikov, da bi razumel, zakaj je Anja odšla iz njunega skupnega življenja. Iz drobcev spominov in vedenja Jadran sestavi veliko zgodbo preteklosti, da bi razumel svojo sedanjost. Spoznamo, da nas preteklost ne odvezuje odgovornosti za prihodnost.

ČAS ZA JAVNI PROSTOR: Gremo kr peš Pripravili: Martina Auguštin, Polona Gorše, Klemen Beličič, Grega Drobnič

navade oblikovali v krajšem časovnem obdobju, zato lahko na tem mestu marsikaj spremenimo. Gre predvsem za minimalne stvari, ki lahko v lokalnem okolju marsikaj izboljšajo. Večina naših dnevnih opravkov je krajših kot 5 km, kar pomeni, da se lahko pogosteje po odpravkih odpravimo peš ali s kolesom. Ta sprememba ne vpliva samo na naše zdravje, ampak tudi na lokalno skupnost in izgled mesta. Mesto dobi več življenja, dogajanja, veliko socialnih interakcij in povezanosti. Parkirišča, predvsem v starem mestnem jedru, bodo manj zasedena in prostor bo zopet lahko ponudil tudi kaj drugega kot samo ‘kup pleha’, ki ga gledamo že zadnjih nekaj Naše potovalne navade oblikujemo že v desetletji. Si mar ne želimo, da bi bila videti otroštvu. Zaradi slabega razvoja javnega naša mestna središča kot v času pred masovno prometa, neprimerne infrastrukture za pešce uporabo avtomobila? in kolesarje ter močne želje po mobilnosti velika večina Belokranjcev že od nekdaj ob Načela trajnostne mobilnosti nas bodo, hočemo svoji polnoletnosti opravi vozniški izpit. Občine ali nočemo, kmalu dohitela. To ne pomeni samo so zadnjih nekaj desetletij vlagale predvsem v na papirju, ampak tudi v praksi z različnimi razvoj osebnega motoriziranega prometa in s omejitvami, ki jih narekuje Evropska unija. tem velikokrat izpustile številne priložnosti za Zato je potrebno, da smo seznanjeni z načeli razvoj avtobusnega in železniškega prometa in skušamo čim prej spremeniti naše mišljenje ter infrastrukture za druge načine mobilnosti, in predvsem navade. Morda se lahko že danes kot sta hoja in kolesarjenje. Po dolgoletnem odpraviš po opravkih kar peš, na hitrejši vlak pa razvoju naših potovalnih navad, ki so usmerjene bo potrebno še počakati. v osebni motoriziran promet, je sedaj zahteva sodobne družbe, da se vedemo trajnostno mobilno. To pomeni, da kot družba zadovoljimo potrebe vseh ljudi po mobilnosti in obenem zmanjšamo promet, posledično onesnaževanje, emisije toplogrednih plinov in porabo energije. Pri tem se poraja vprašanje, kako bomo to dosegli, če smo desetletja razvijali popolnoma nasprotne navade. romet je za belokranjske občine že od nekdaj veljal za pomemben člen pri razvoju naše pokrajine. Povezoval je ljudi, kulturo, mestna središča in do danes predstavlja eden izmed glavnih stebrov sodobne družbe ter sodobnega gospodarstva. Prav tako pa prispeva tudi k blaginji in kakovosti našega življenja. Poleg slabo razvitega javnega prometa, ki ga dobro poznamo pri nas, lahko rečemo, da je avtomobil sestavni člen vsake belokranjske družine. Po statističnih podatkih je imel leta 2015 vsak drugi prebivalec v občini Črnomelj osebni avtomobil (50 avtomobilov na 100 prebivalcev).

Izbira je predvsem naša, je izbira vsakega posameznika. Lahko se odločimo, da bomo podpirali čist, dostopen in s podnebnimi spremembami skladen sistem mobilnosti. Ker ‘na mladih svet stoji’, smo mladi svoje potovalne 24

POŠTA

GRIČEK

500 m ... 6 minut hoje

STADION

Prehrana športnika

Pripravila: Tina Tomc

rehrana neposredno vpliva na športnikovo počutje, zmogljivost in zdravje. Ustrezna prehrana oz. primeren vnos hranil ob pravem času je pomemben del telesne dejavnosti. Ta članek vam bo pomagal pri odločanju o tem, kako se prehranjevati in kdaj so nekatera hranila pomembnejša od drugih, katero tekočino je primerno uživati in v kakšnih količinah. Prehranska strategija omogoča varovanje posameznikovega zdravja, preventivo pred poškodbami in tako optimalno športno vadbo ter boljšo zmogljivost. Članek je povzet iz Priročnika klinične športne prehrane, katerega avtorji so Nada Rotovnik Kozjek, Bojan Knap in Denis Mlakar Mastnak. Osnovna prehrana naj bo uravnotežena in kakovostna. Uživa naj se mešano in polnovredno hrano, ki zadosti potrebam po energiji, beljakovinah pa tudi po mikrohranilih, predvsem vitaminih, mineralih in antioksidantih. Najpogostejša napaka, ki jo v želji, da bi znižali vrednost telesnega maščevja, športniki storijo, je zmanjšanje celodnevnega energijskega vnosa. V prehrani športnika so beljakovine pomembne za obnavljanje in graditev proteinskih struktur – telesnih mišic. Beljakovine predstavljajo tudi majhen delež goriva za mišično delo. Kljub temu z uživanjem beljakovin ni potrebno pretiravati. Večina svoje dnevne potrebe po beljakovinah pokrije z običajno prehrano, tako da poseganje po beljakovinskih praških ni nujno potrebno. Potrebe po beljakovinah pri športnikih varirajo od 1,2 – 1,7 g/kg telesne mase (TM). Sodobne raziskave so pokazale, da sta za učinkovito obnovo telesnih tkiv in prilagoditev na vadbo zelo pomembna čas in način uživanja B takoj po vadbi. Uživanje biološko visokokakovostnih beljakovin živalskega izvora (mleko in mlečni izdelki, meso, jajca, ribe) v

uri po vadbi izboljša sintezo beljakovin med okrevanjem. Koristen učinek je dosežen že, če športnik po vadbi zaužije vsaj 10 g B, maksimalen učinek pa je dosežen, kadar regeneracijski obrok po vadbi poleg OH vsebuje 20 – 25 g B, saj sta tako omogočeni mišična obnova in rast. Sirotkine beljakovine kot prehranski dodatek so še posebej priljubljene v regeneracijski prehrani športnika, vendar so mleko in mlečni izdelki (jogurti, skuta, sir) hranilno bogatejši in zelo kakovostni regeneracijski obrok, saj so bogati z B, OH, tekočino, elektroliti in kalcijem. PREHRANA PRED VADBO Kadar je športnikova vadba intenzivna in traja več kot eno uro ali kadar športnik vadi večkrat dnevno, je priporočljivo, da obrok vsebuje živila z višljim glikemičnim indeksom (testenine, riž, krompir, beli kruh) in hitro prebavljivo kuhano zelenjavo in sadni sok. V tem primeru je priporočljivo, da polovico krožnika zasedajo OH živila, četrtino B živila in drugo četrtino zelenjava. Čim bližje je začetek športne dejavnosti, tem manjši mora biti obrok. Športnikom koristi, če v uri pred športno dejavnostjo zaužijejo obrok z enostavnimi in s hitro prebavljivimi OH, kot so sadni sok, banana, sveže sadje, pusti keksi, nemastni krekerji ali preste, kosmiči, kos kruha z medom ali marmelado, sadni sok z nemastnim pecivom, puding, športna pijača ali ploščica. PREHRANA MED VADBO OH, zaužiti med športno dejavnostjo, zagotavljajo dodatno ‘gorivo’ (glukoza), s čimer povečajo športnikovo zmogljivost. Uživanje OH je posebej koristno pri športnih dejavnostih, daljših od ene ure. Uživanje OH med dolgotrajnejšo športno dejavnostjo zmanjša psihično utrujenost

in ohranja visoko stopnjo oksidacije OH Pri večjem naporu, višji temperaturi in večji vlagi (sposobnost mišic, da razgrajujejo OH). ozračja se telo bolj pregreva, zato je pravilno in zadostno pitje še posebej pomembno. Da bi po športu nadomestili izgubljeno tekočino, je PREHRANA PO VADBI – REGENERACIJA potrebno zaužiti več, kot jo izgubiš z znojenjem Cilji prehrane po koncu športne vadbe so: med vadbo, prav tako pomembno pa je tudi obnova zalog glikogena, obnova telesnih mišic nadomeščanje izgube soli, predvsem natrija. in nadomeščanje izgubljene tekočine, zato so takoj po športu pomembni OH, B in tekočina Splošno velja, da potrebujemo 2-3 litre tekočine (elektroliti). Za športnika je pomembno, da na dan – približno polovico jo zaužijemo s hrano, regeneracijski obrok zaužije kmalu, najbolje v eni preostali del pa s tekočino. Športna vadba pa te uri po vadbi. Regeneracijski obrok naj poleg OH potrebe poveča. Pomembno je, da se ne zanaša vsebuje tudi B, saj sta tako omogočeni mišična na žejo kot signal za pitje. Piti mora načrtno, obnova in rast. Raziskave so pokazale, da za na podlagi ocene izgube telesne tekočine z optimalno regeneracijo zadošča, če športnik z znojenjem med vadbo. obrokom zaužije 15-25 g B. Če športnik med vadbo ne nadomešča izgubljene tekočine, lahko postane zelo dehidriran, Primeri regeneracijskih obrokov: posledice pa so lahko povišana telesna temperatura, glavobol, slabost in utrujenost. - čokoladno mleko; Za oceno hidracije si lahko pomagamo tudi z opazovanjem barve izločenega urina. Bolj kot je - kosmiči s sadjem + posneto kravje mleko; urin temen, bolj je športnik dehidriran. - banana + pusta skuta + med; Pri intenzivnejši in dalj časa trajajoči vadbi ter pri visoki temperaturi ozračja je pomembno, - 2 pečena jajca + kruh + pomarančni sok; da športnik uživa športno pijačo, obogateno z ogljikovimi hidrati in natrijem (za nadomeščanje - losos + kuhan riž + sveže sadje; izgube energije in soli). - kruh + pusta šunka + manj masten sir + Celoten prispevek s primeri obrokov bo jabolčni sok; objavljen na spletni strani. - špageti z bolonjsko omako + hruškov sok; - smoothie + sirotkini proteini. HIDRACIJA Med športom se telo segreva, znojenje pa je ‘hladilni sistem’, ki s povečanim izhlapevanjem vode skozi kožo iz telesa izloča odvečno toploto. 27

Zakon za urejanje položaja študentov Vir: ŠOS

oslanke in poslanci Državnega zbora RS so na 50. izredni seji državnega zbora sprejeli Zakon za urejanje položaja študentov, ki ga je pripravila Študentska organizacija Slovenije, ob podpori več kot 16.000 državljanov Republike Slovenije pa ga je vložil prvi med poslanci, • predsednik državnega zbora, dr. Milan Brglez.

Dejstvo, da so na ŠOS v podporo Zakona za urejanje položaja študentov (ZUPŠ) zbrali preko 16.000 podpisov ter da so ga podprli prav vsi poslanci državnega zbora, kaže na to, da je položaj mladih, še posebej študentov, po krizi v nezavidljivem položaju in da so bile zakonodajne spremembe nujne. Kljub temu, da so na ŠOS pripravili zakonodajne spremembe, ki so bile realne in ki so upoštevale finančne zmogljivosti državnega proračuna, je bila večina predlogov tekom zakonodajnega procesa spremenjenih in dopolnjenih. Od predlaganih rešitev so bile naslednje sprejete brez sprememb: študenti na 2. stopnji bolonjskega študija si po novem lahko, tako kot tisti na 1. stopnji, obetajo status študenta do konca študijskega leta, tudi če magistrirajo tekom leta, statusu pa se bo študent lahko po novem tudi odpovedal (na primer za potrebe prijave v evidenco brezposelnih oseb); • ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport bo z enotnim pravilnikom uredilo položaj študentov s posebnimi potrebami, s čimer se bodo poenotile doslej različne prakse posameznih visokošolskih zavodov; • dijaki in študenti, ki prejemajo štipendijo po Zakonu o štipendiranju (ZŠtip-1), bodo lahko tudi med letom zaprosili za prejemanje dodatka za bivanje, če bodo za to izpolnjevali pogoje. Spremenjeni in nato sprejeti so bili naslednji predlogi:

Iz zakona pa so bili odstranjeni naslednji predlogi: •

•

študentske prehrane je bil spremenjen tako, da bodo študenti po novem upravičeni do koriščenja subvencionirane prehrane do 21. ure (in ne do 20.00, kot je veljalo doslej in 22.00, kot je bil predlog ŠOS); predlog ŠOS, da študenti ohranijo zdravstveno zavarovanje po starših za ves čas, ko so vključeni v izobraževanje, je bil spremenjen tako, da so študenti do takšnega zavarovanja upravičeni do konca šolskega oziroma študijskega leta, v katerem posameznik dopolni 26 let (in ne do dopolnjenega 26. leta kot velja doslej).

•

predlog možnosti koriščenja subvencionirane 28

posebna osebna olajšava za prihodke študentov z naslova občasnega in začasnega dela dijakov in študentov se z ZUPŠ ne bo dvignila na predkrizno raven, je pa ta ukrep napovedan v Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (EVA 20171611-0023), ki je že v postopku sprejemanja v državnem zboru; možnost koriščenja subvencionirane študentske prehrane med 15. julijem in 15. avgustom; usklajevanje višine subvencije subvencionirane študentske prehrane, ki že od leta 2012 ostaja na isti višini 2,63 EUR na obrok, kljub temu, da bi se po Zakonu o subvencioniranju študentske prehrane višina subvencije morala usklajevati dvakrat letno v skladu z gibanjem cen življenjskih potrebščin.

Ruzak na hrbet pa gremo Pripravila: Špela Nagode

uzak sem tokrat pustila doma, s sabo v Francijo pa sem vzela kar kovček, sej je bil tokrat izlet malo bolj načrtovan. Sama sem šla na pot že dan prej in ga izkoristila za potep po švicarskem mestu Basel. Manjše obrečno mestece s kar nekaj zanimive arhitekture in dobro energijo, ravno pravo za popoldanskovečerni sprehod in sprostitev pred izmenjavo.

Z Evo in Emo, Juretom iz Ljubljane ter še enim Juretom iz Kopra smo se udeležili 12-dnevne mladinske izmenjave, ki je potekala v majhnem francoskem mestu Montbeliard, tik ob meji s Švico. O mladinskih izmenjavah je pisal že Miha Babič v poletni izdaji Zvitice, namen naše izmenjave pa je bil ustvarjanje obfestivalskega programa hip hop festivala Urban Session - festivala ulične umetnosti. Na izmenjavi sta bili poleg francoske in slovenske ekipe petih mladih prisotni še ekipa Romunov in Portugalcev. Glede na interese smo se razdelili v delovne skupine. Fotografi smo morali pričeti kar takoj z delom, saj smo morali do konca festivala načrtovati in postaviti celotno razstavo. Plesalci so se pripravljali na delavnice z otroki v dvorani poleg dijaškega doma in v dvorani centra Le Jules Verne. Grafitarji so se v prvih dneh lotili skic, v naslednjih pa vsak svojega panela, namenjenega v jedilnico gostinske srednje šole. Drugi dan smo se z ostalo organizacijsko ekipo festivala udeležili tudi tiskovne konference pri županji Montbeliarda. Sama sem v bila v fotografski skupini. Naša naloga je bila fotografiranje njihovega urbanega okolja in ljudi v njem. Ker je bila napoved sončna zgolj prvih nekaj dni, smo jih fotografi izkoristili za potep po mestu in okolici. Organizatorici Florence in Linda sta nam že prvi dan zaupali avto in kombi, zato je bilo potepanje po mestu lažje. Grafitarji so za nalogo imeli porisati avtobus, katerega lastnica je ulična umetnica, ki s svojim možem in še s tremi prijatelji potuje naokoli in na različnih lokacijah po mestih skupaj z njimi deli kavo in prigrizke ter dela

poslikave po telesu in obrazu. Naslednjih nekaj dni smo bili vsi v dvorani, dež nam je preprečil večje premike, fotografi smo urejali fotografije in plesali na hip hop delavnici, ki so jo pripravili plesalci skupaj z Junesom in Markom. Fantje so nam skozi celotno izmenjavo pomagali tako ali drugače, od prevoza do moralne podpore. V sklopu festivala smo si ogledali komično-pevsko predstavo z naslovom La cabine, ki so jo odigrali mladi domačini. En dan na festivalu je bil namenjen otroškim delavnicam, ki smo jih pripravili udeleženci. Fotografi smo v naslednjih dneh živčno pripravljali slike, ki smo jih morali natisniti. Zvečer pa smo se sproščali ob predstavah, filmih ter druženju ob dobrem francoskem vinu in še boljšem portugalskem viskiju. Odšli smo tudi na koncert slavnega francoskega reperja Silya v njihov klub Moloco. In končno je napočil dan pred uradno otvoritvijo razstave. Za dobro jutro smo se z Juretoma in Evo odpeljali po slike ter material in skočili še na hitro kavico. Popoldan smo pripravili podloge za slike, si ogledali razstavni prostor ter načrtovali 40-minutni dogodek. Priprave so se zavlekle pozno v noč. Naslednje jutro se je že od samega začetka v zraku čutila napetost. Živčni, tečni, ampak uspešni. Fotografi smo opravili delo z odliko, dogodek je bil dobro obiskan in poln pozitivnih komentarjev. Med razstavo smo izvedeli, da bo razstava na ogled 3 tedne, nato pa se bo selila naokoli po francoskih mestih. Za nagrado smo zvečer odšli na ‘open mic’. Sledil je dan evalvacije, rehabilitacije in ogromne pogostitve ter poslavljanja, kajti 12 dni je bilo naokoli in vrnili smo se domov, polni novega neformalnega znanja in z Youthpassom v roki. Za konec bi rada dodala še zahvalo Av-labu, ki mi je posodil fotografsko opremo in mi dal priložnost, da se naučim nekaj novega.

(Telo)vadba na delovnem mestu Pripravil: Darjan Spudić

d 60 do 85 % ljudi na svetu je podvrženih sedečemu načinu življenja, s čimer se močno povečuje tveganje za nastanek številnih kroničnih bolezni. Že v šoli se otroke »prikuje« na stol, kar je v popolnem nasprotju s priporočili svetovnih zdravstvenih organizacij za zdravje. Ugotovljeno je bilo, da oseba, ki opravlja sedeče delo, v povprečju preživi 5 ur in 41 minut v sedečem položaju. Če temu dodamo še povprečni čas sedenja v prostem času, potem ljudje dnevno presedijo več kot 10 ur. In ne samo pomanjkanje telesne aktivnosti na tedenski ravni, tudi čas sedenja je neposredno povezan z nastankom nekaterih kroničnih nenalezljivih bolezni. Dejstvo je, da dandanes vedno več časa preživimo na delovnem mestu, za študijskimi in šolskimi klopmi. Tovrstno delo ne zahteva večje telesne obremenjenosti, saj vedno več del opravimo sede, stoje, v prisilni drži, brez gibanja. Obremenitev telesa je večinoma enolična, obremenjene so le določene mišice, kar lahko vodi do mišičnega neravnovesja v sklepih in povečuje tveganje za nastanek raznih obolenj mišic in kosti. Prav kostno mišična obolenja predstavljajo v svetu več kot tretjino vseh znanih poklicnih bolezni in prispevajo k največjemu odstotku bolniškega staleža. Kostno mišična obolenja, med katerimi so najpogostejše bolečine v predelu vratu, ramen in hrbtenice, zmanjšujejo delovno sposobnost ter vodijo v bolniške staleže, invalidske pokojnine in povečan obseg zdravstvenih storitev. Nekatere raziskave kažejo, da slaba telesna drža, kjer se ne ohranjajo naravne krivine hrbtenice, privede do negativnih učinkov na mišično-skeletni sistem in s tem do bolečin v tem predelu. Bolečina v križu je drugi najpogostejši razlog izostanka z delovnega mesta in predstavlja velik socialnoekonomski problem razvitih držav in držav v razvoju. Podatki zadnje raziskave o življenjskem

slogu Slovencev kažejo, da se kar 52 % odraslih Slovencev sooča z bolečinami v križu ter 36 % v predelu ramen in vratu. Pomembna sestavina zdravega življenjskega sloga je redna telesna dejavnost. Bolje telesno pripravljen delavec, študent, učenec ali dijak bo lahko bolj sposoben prenašati vsakodnevne obremenitve in bo posledično manj odsoten zaradi zdravstvenih težav. Če temu dodamo še dejstvo, da se starostna meja zaposlenih vedno bolj dviguje, s starostjo pa je povezanih vedno več obolenj in zdravstvenih težav, potem je redna (telo)vadba potrebna tudi na delovnem mestu in v času učenja, študiranja. Dokazano je namreč, da redna telesna dejavnost povečuje tudi delovno storilnost. Že 10-minutna vadba lahko učinkovito izboljša fizično in psihično počutje ter dvigne organizem na višjo stopnjo delovanja. Zaposleni ali študenti se lahko sprostijo iz prisilnih drž, naredijo nekaj razteznih oz. krepilnih gimnastičnih vaj za določene dele telesa; odvisno od zahtev delovnega oziroma študijskega okolja. Nedavne raziskave potrjujejo celo višjo stopnjo pomnjenja ob izvajanju dvojnih nalog, vendar so te še v povojih. Ker smo ljudje naravnani tako, da želimo z najmanj truda vedno doseči največji učinek, je na slikah spodaj prikazan poenostavljen sklop primernih vaj za kompenzacijo negativnih učinkov sedenja oziroma vzdrževanja prisilnih drž, ki se jih splača izvesti med delovnim časom ali v času učenja. Vaje je potrebno izvajati pravilno, saj napačna izvedba kompenzacijskih vaj ne prinese pričakovanega učinka. Vaje se izvede v 8-12 ponovitvah (v 1-3 nizih). Med posamezno vajo se priporoča do 30 sekund odmora. Pri vajah, kjer je položaj potrebno zadržati, se v njem vztraja od 10 do 20 sekund.

Potisk rame naprej z oporo podlahti na steno (statično). Raztezanje prsnih mišic.

Zasuk in predklon glave z držanjem za rob mize (statično). Raztezanje vratnih mišic.

Opora na mizi z nagibom trupa naprej in prenosom teže na roke (statično). Sproščanje ledvenega dela hrbta.

Zamahi nasprotne noge in roke nazaj (nato dotik kolena s komolcem) z oporo na steno. Dinamično raztezanje kolčnih in ramenskih mišic.

Počepi z oporo z rokami na mizi. Krepitev mišic nog.

Obračanje palcev gor v polčepu predklonjeno z odročenjem. Krepitev oblopatičnih mišic. 31

Dogajanje v Metliki Pripravil: Jaka Virant

»Sej se nč ne dogaja!« je eden izmed najpogostejših odgovorov na vprašanje, kaj bodo mladi Metličani počeli konec tedna. In dejstvo je, da nam starejše generacije rade z nostalgijo pripovedujejo o številnih dogajanjih, nočnih klubih – spomnimo se zlatih let Bakhusa in Bollywooda iz naših otroških let, pa pred tem Ghetta, Krokarja, nenazadnje Disko kluba v prostorih današnjega Slovenskega gasilskega muzeja, uporništva in pankerstva, ki se je razvijalo v Metliki. Resnici na ljubo danes takšnih zgodb ne pripovedujejo, ne počutimo se več aktivni Metličani in mladi moramo tako prepotovati najmanj 20 km do Mladinskega kluba Bele krajine, da bi se pošteno naplesali. Večkrat še dosti dlje.

tudi Mestna godba Metlika vsako leto nekaj dni pred božičem pokaže svoj repertoar, Mladinski center Metlika pa se trudi organizirati čim bolj raznolike vsebine za vse generacije. Torej dogajanje je. Večji problem se pojavlja pri obiskovanju teh dogodkov, kjer znova lahko za primanjkovanje obiskovalcev najdemo razlog v zgoraj naštetih pomanjkljivostih Metlike in metliške mladine. Problema sta dva: verjamem, da za številne zgoraj naštete dogodke še niste slišali in gotovo vseh še niste obiskali (priznam, tudi sam se najdem v tem), za kar krivdo pripisujem slabemu obveščanju organizatorjev in splošnemu nezanimanju prebivalstva za dogajanje. Torej obiskovalci delajo po načelu: »ne bom se pozanimal, ne bom vedel, torej bom lahko rekel, da se nič ne dogaja«, organizatorji pa: »kdor se ne bo pozanimal, ne bo vedel, lahko bomo rekli, da interesa ni«. Opazimo, da publika in organizator recipročno ohranjajo status quo in s tem odmaknjeno, pozabljeno Metliko.

Razloge za upad družbenega življenja v Metliki smo iskali (in našli) že velikokrat, razpenjajo pa se od krivde lokalne politike, pasivnosti mladih in hitrega življenja v 21. stoletju do propadajočega gospodarstva v Beli krajini. Resnica se verjetno skriva v vsakem izmed teh razlogov. S tem se Upam in verjamem, da bomo z nekaj volje torej v tem članku ne bom ukvarjal. in aktivacije, ko odrastemo, tudi mi lahko Pišem raje o tem, kar se dogaja, kot pa o tem, kar nostalgično razlagali o svojih »zlatih letih se ne. V zimski Metliki imamo kljub vsemu vrsto Metlike«, ko se je »še komu kaj dalo delat i se je dogodkov, ki se jih ne sme prezreti. V hotelu kaj dogajalo, a ne zdej, nč od nč«. decembra organizirajo Zimske kratkočasnice, ki so sklop pogovorov z znanimi obrazi slovenske kulture, gospodarstva in politike. Društvo prijateljev mladine Metlika prav tako decembra organizira številne dogodke za otroke v sklopu veselega decembra. Imamo pohod po poteh soseske zidanice, novoletni pohod, prvič letos je občina organizirala slavnostni prižig lučk, Kud Plac drugič zapored organizira praznični sejem. Na zabavni sceni je zimska ponudba bolj slaba – po veselem decembru Metlika do pusta in tradicionalne sobotne pustne povorke spi – decembra občina organizira tradicionalni božični koncert (letos je nastopil Oto Pestner), 32

KBŠ v Banja Luki Pripravila: Manja Novak, Foto: arhiv KBŠ

anja Luka, središče republike Srbske v Bosni in Hercegovini, je priljubljena novoletna destinacija. Klub belokranjskih študentov se je tako odločil organizirati 4-dnevni novoletni izlet na to področje balkanske kulture. Čevapčiči, lepinje, kajmak in domača rakija so obarvali zadnje dni 50-ih udeležencev izleta. Prijazna pogostitev in sprejem v Banji luki, bolj ali manj razumevajoči taksisti ter neprespane in preplesane noči pa so nam le še polepšale konec leta in nas pripravile na nove podvige v letu 2018. Najbolj pomembna pa je bila dobra družba domačih Belokranjcev, ki je na KBŠ dogodkih nikoli ne manjka. Srečno in novih doživetij polno leto 2018 vam želi Klub belokranjskih študentov!

MC BIT: Uspešna jesen Mladinskega centra BIT Pripravila: Vita Jankovič, Foto: arhiv MC BIT

etošnja jesen je bila za Mladinski center BIT res delovna in naporna, pa vendar tudi zelo uspešna, saj je celotna ekipa na realizacijo projektov zelo ponosna. Najprej smo med 9. in 16. oktobrom v sklopu programa Erasmus+ na mladinski izmenjavi URBAN HOUSE gostili 36 udeležencev in vodij skupin iz Slovenije, Hrvaške, Španije, Poljske, Makedonije in Portugalske. Kot nam že samo ime izmenjave pove, smo z udeleženci govorili o urbanosti na podeželju, razvijali ideje, kje in kako postaviti in ponuditi urbane vsebine ter preko praktičnih kreativnih delavnic obnovili zastarelo in neuporabno pohištvo, pobarvali stene, uredili teraso, ustvarili urbani vrt in tako predvsem terasi v bivšem dijaškem domu v Črnomlju podali novo urbano podobo, ki bo primerna predvsem za bodoče projekte in razvoj turizma za organizirane skupine. S to izmenjavo smo želeli pokazati, da lahko z različnimi idejami ter sodelovanjem in timskim delom na lahek način ter brez veliko denarja ustvarimo nekaj novega. Hkrati smo udeležencem predstavili socialno podjetništvo kot orodje za reševanje družbenih problemov na podjetniški način ter dali prednost praktičnim znanjem, ki nam še kako lahko koristijo v nadaljnjem življenju.

2017 z naslovom NEE(D)T YOUTH WORK, ki je združevalo 24 mladinskih in socialnih delavcev ter trenerja iz 13 evropskih držav in 16 partnerskih organizacij. Mladinski center BIT v svojem okolju identificira mnogo mladih, ki so padli na rob družbe zaradi izgube več kot 1500 delovnih mest v občini. Njihovo radikalizacijo lahko preprečimo samo z novimi znanji in dialogom, ki bo vodil v ustvarjanje novih možnosti za vključevanje mladih. To pa ni samo problem občine Črnomelj, pač pa celotne Evrope. Prihodnost Evrope je odvisna od milijonov mladih Evropejcev, starih med 15 in 29 let. Na žalost se mladi v današnjem času soočajo s prevelikim odstotkom brezposelnosti, ki je posledica ekonomske krize v letu 2008. Eden od šestih mladih Evropejcev se sreča s tveganjem, da postane odmaknjen od družbe, Nato je sledilo usposabljanje mladinskih marginaliziran. In to so mladi, ki prihajajo iz delavcev, in sicer med 6. in 12. novembrom najbolj ranljive skupine v smislu zaposlovanja. To so mladi, ki niso zaključili šolanja, niso zaposleni in se ne usposabljajo na kakršnikoli način (Not in Employment, Education or Training - NEET). Na usposabljanju so udeleženci pridobili različne kompetence in metode, s katerimi lahko neet mladini svetujejo, jim povrnejo samozavest ter samozavedanje, da imajo tudi oni različna znanja in talente, ki lahko vodijo v zaposlitev in s tem k popolnemu članstvu v lokalni skupnosti. Udeleženci so po končanem usposabljanju sposobni analize trenutnega stanja mladine v 34

projekt, tako da če ima kdo kakršnokoli željo po mednarodnih delovnih izkušnjah, mu lahko pomagamo.

lastnih državah ter preko novo naučenih tehnik in metod sposobni izvajati podobne delavnice v partnerski organizaciji in voditi mlade k boljšemu jutri. V mesecu novembru smo poleg zgoraj omenjenih projektov skupaj z OŠ Milke Šobar Nataše organizirali mladinsko izmenjavo z naslovom VIDEO INCLUSION, kjer smo v bivšem dijaškem domu gostili 35 mladih, učiteljev in spremljevalcev iz Slovenije, Hrvaške, BIH, Srbije in Makedonije. Skozi različne fotografske in video delavnice smo mlade opremili z znanjem in veščinami, da so skozi izmenjavo posneli dva kratka filma po lastnem scenariju. Na ta projekt smo še posebej ponosni, saj smo uspeli združiti formalno izobraževanje z neformalnim ter v enem tednu izkusili inkluzijo v vseh pomenih – v en projekt smo združili mlade in starejše, osebe s potrebnimi potrebami in brez njih ter različne kulture. Mladi so domov odšli polni vtisov, zavedanja o različnosti kultur, novih znanj in prijateljstev ter željo, da v prihodnosti naredimo še kakšen skupen projekt.

Poleg Erasmus+ projektov smo začeli tudi s prenovo prostorov in nakupom nove bivalne opreme v bivšem dijaškem domu, skupaj z lokalnimi organizacijami iz Črnomlja in lokalne akcijske skupine smo organizirali mesec boja proti zasvojenosti (različna predavanja, delavnice …), se odzvali povabilu OŠ Mirana Jarca Črnomelj za predstavitev držav naših EVS prostovoljk in za njih organizirali kuharsko delavnico tradicionalne makedonske hrane, organizirali nemški in makedonski večer, sodelovali na Miklavževi tržnici ter skupaj s KBŠom začeli s tečajem nemščine. Tukaj poudarjam, da sodelovanje različnih organizacij in institucij bogati naš prostor in teži k istemu cilju, to je izboljšati kvaliteto življenja v Občini Črnomelj. Zato ne bodimo »fouš« uspehu drugih, ampak se potrudimo, da s skupnimi močmi delamo boljši jutri. V Mladinskem centru že snujemo ideje za nove projekte in te na tem mestu vabimo, da se nam pridružiš. Če imaš ideje in zamisli, pa ne veš kako bi jih realiziral, stopi z nami v kontakt in skupaj lahko naredimo nekaj zares norega in dobrega za lokalno skupnost.

Naj omenim, da imamo še vedno odprt EVS

SREÄ&#x152;NO NOVO LETO!

Se vidimo v februarju!

RNI KLUB TU BE

LE KRAJI E

INSKI KU L AD

info@mkkbk.si www.mkkbk.si

Študentska kuh’na SESTAVINE: • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •

Zavita pica Pripravil: Matej Sudac

400 g pirine moke pol kocke kvasa ščepec soli žlička sladkorja 300 ml vode 100 g suhe salame 100 g pršuta 100 g pica šunke 150 g mocarele 150 g sira edamca 200 g pelatov sveža bazilika strok česna origano timijan salsa maslo srednje velika čebula pol rdeče paprike olivno olje

TESTO: Najprej nadrobljen svež kvas prelijemo z mlačno vodo, dodamo sladkor in vse skupaj zmešamo ter pustimo vzhajati. V posodo za mešanje damo moko, sol in olje ter počasi dodajajmo vzhajan kvas. Nato vse skupaj dobro zmešamo in po potrebi dodamo mlačno vodo ter testo še dobro pregnetemo. Pripravljeno testo pustimo vzhajati dobre pol ure. NADEV: Vzhajano testo lepo razvaljamo po pekaču. Posebej pripravimo omako, tako da skupaj zmešamo pelate, salso, timijan, origano, drobno nasekljana baziliko in strok česna. Pripravljeno omako na tanko namažemo po razvaljanem testu. Nato testo po dolžini razdelimo na pet enakih delov. Prvi del obložimo s suho salamo, drugi z mocarelo, tretji s pica šunko, četrti z naribanim edamcem ter zadnji del s pršutom. Končno na enako velike drobne koščke narežemo še čebulo in rdečo papriko ter jih enakomerno porazdelimo po obloženi pici. Pico zavijemo po dolžini, nato stisnemo zavitek ob robovih, da tekoči sir ne steče ven ter jo na koncu premažemo s stopljenim maslom. Pico postavimo v segreto pečico in pečemo 30 minut pri 200 °C. NASVETI: Pečeno pico narežemo na kose. Serviramo jih lahko s poljubnimi omakami (salso, nacho sirom, tatarsko, kečapom ...). Naj vas ne bo strah improvizirati, saj lahko za tovrstno vrsto pice uporabite vse, kar imate pri roki. 40

Zdrava zelenjavna pica s cvetačnim testom SESTAVINE: • • • • • • • • • • • •

Pripravila: Klavdija Lakner

1 glava cvetače 1 jajce 1 pest naribanega parmezana pol žličke soli sveže mlet poper origano pol pločevinke pelatov 150 g mocarele 1 majhna rdeča čebula pol rdeče paprike nekaj svežih šampinjonov sveža bazilika

PRIPRAVA: Cvetačo nareži na manjše koščke in jo sesekljaj v multipraktiku. Če ga nimaš, jo lahko tudi naribaš. Naribano cvetačo prenesi na pekač, obložen s papirjem za peko, in peci na 190 °C 15 minut. Pekač vzemi iz pečice in pusti nekaj minut, da se cvetača nekoliko ohladi. Nato jo pretresi na čisto kuhinjsko krpo in dobro ožemi. Ta korak je pomemben, saj cvetača vsebuje veliko vode. Ožeti cvetači dodaj stepeno jajce, nariban parmezan, sol, poper in origano. Maso razporedi na pekač, obložen s papirjem za peko, v obliki kroga in peci na 240 °C 15 minut oziroma toliko, da se robovi lepo zapečejo. Pečeno cvetačno podlogo premaži s pelati, ki si jih prej pretlačil z vilico ali s paličnim mešalnikom. Posuj z naribano mocarelo in na tanko narezano zelenjavo ter vse to posuj z origanom. Pico peci še dobrih 5 minut oziroma toliko, da se sir stopi. Pečeno pico po želji okrasi s svežo baziliko.

Razvedrilo Pripravil: Jaka Ĺ ikonja

1. reka na Peloponezu 2. medicinska priprava 3. Toni Gašperič 4. raperji iz Metlike 5. radar je največkrat v … 6. Zagreb / nova banka 7. Termoelektrarna Šoštanj 8. Kranjska Gora 9. Ranko Babič 10. Lucija Reš 11. št. predsednikov RS 12. dogovor o rečni plovbi / skalna stena ob morju 13. Klub belokranjskih študentov 14. Nina Ulen / metliški navijači 15. vigred 16. Mario Čulibrk 17. naravni logaritem 18. pijača brucev 19. krajšava za acetil 20. ruzanski župan (priimek) 21. spopad, bitka 22. nikalnica 23. slo. košarkar Marko 24. zaporedje, nabirek / sarkoplazemski retikulum 25. 2,63 € 26. »Dober za vse« / namizna igra 27. mestece pri Splitu 28. organizator TKNP-ja 29. Fakulteta za računalništvo in informatiko 30. rokometno društvo 31. Ralph Lauren 32. …-47 (orožje)

33. pomočnik pri IOS-u 34. konec ladje / Združeno kraljestvo (angleško) 35. diskoteka v Metliki 36. narod v Turčiji 37. attention deficit disorder 38. Fakulteta za šport 39. pevec Rahimovski / črnomaljske fužine 40. roštilj 41. žel. postaja pred Črnomljem 42. public relations / ameriška drsalka (Zayak) 43. Zoran Predin 44. Boris Ihan 45. Slovenske železnice 46. …psin – fotosenzitivna molekula 47. ravnateljica SŠČ (Prus) 48. ljubljanski avtobus 49. predlog 50. rim. boginja jeze / referent za šport (Štukelj) 51. Oto Herman 52. acetilholin / divja mačka 53. nasprotno od lasten 54. št. semaforjev v Semiču 55. hr. rokometaš (Igor) 56. Erik Nagel 57. Cene Cerar / »Priložnost dela …« 58. Tim Roth 59. sin brez bratov in sester 60. bk. nogometaš (Jasmin) 61. mesto v Kalabriji 62. lik v filmu Pr’ Hostar