Popotovanja

RAZVEDRILO RAZVEDRILO RAZVEDRILO RAZVEDRILO RAZVEDRILO Popotovanja Tadeja Milivojevi~ Nemani~ Pacifi{ki biser - Vanuatu Oto~je le`i dobrih 1000 km SV od Avstralije in se razteza na povr{ini enega milijona kvadratnih kilometrov morja. Samo en odstotek te ogromne povr{ine je kopno, ki je razbito na dvesto otokov vulkanskega izvora.

MV Aloara v pristani{~u v Port Vili

Pred vsako vasjo smo se ustavili in za~elo se je iz- in vkrcavanje ljudi in tovora.

Prvi evropski popotniki tod naokoli so bili v 16. stoletju [panci, Francozi in Angle`i, ki so z bolj ali manj uspe{nimi pomorskimi odpravami odkrivali Novi svet. Tudi midva sva se na najino 400 km dolgo pot do Espiritu Santa odpravila na ta zastarel, a preverjen na~in. [tiri dni sva se pozibavala z doma~ini, pra{i~i, koko{mi, kopro (posu{eno meso kokosovih orehov), ananasom, tarom (domorodski krompir), ri`em in nekaj ladijskimi ma~kami na bolj tovorni kot potni{ki ladji MV Aloari.

Bila sva edina belca in doma~ini so naju nekaj ~asa z zanimanjem opazovali, naposled pa so se le opogumili in pogovor je stekel. Skupaj smo razen trdih pogradov na pol odprti palubi delili {e obupno ladijsko hrano, katere vrhunec je bil obrok ri`a z nekaj ko{~ki tunine iz konzerve ter dodatkom {pagetov. Sicer pa je bilo na ladji veselo. Vzdu{je je narekovala po~itni{ko razpolo`ena skupina srednje{olcev, ki je ravno opravila zaklju~ne izpite. O uspehu so jih obvestili kar po radiu. Radio je na Vanuatuju na mo~ uporaben medij, saj so ljudje po oto~ju precej razkropljeni, elektrike in telefona razen v nekaj mestih ni, ~asopisov prav tako ne, v vsaki vasi pa imajo vsaj en radio na baterije. Poleg obvestil o ladijskih poteh, so za oto~ane pomembna tudi sporo~ila, ki si jih doma~ini po{iljajo med seboj.

Ladijski dnevi so potekali po~asi in mirno ob pogovorih z doma~ini, lovljenju rib s krova, opazovanju dolgotrajnega prelaganja tovora z malih kanujev na ladjo in pri~akovanju … kon~no je pri{el na obzorje tudi najin cilj Espirtu Santo!?

Z nekaj pi~limi informacijami in velikimi pri~akovanji sva se napotila v bujno zeleno pragozdno notranjost otoka, ki pred zunanjim svetom varuje {e zadnje ostanke tradicionalnih plemen. Najina mala odprava je v dveh dneh hoje prek strmih vulkanskih pobo~ij in po brez {tevila prebredenih potokov pri{la do tako imenovanih obla~ilnih

Va{~ane je o na{em prihodu s trobljenjem na {koljko obvestil Red Jonov sin Fira

vrtov z visokimi rastlinami z dolgimi, ozkimi rde~ezelenimi listi. [ele v vasi sva ugotovila od kod ime vrtovom. Zagledala sva deklice, ki so namesto obleke imele le vrvico okrog pasu in za njo zataknjenih nekaj {opov listja, medtem ko so mo{ki imeli okoli ledij spleten pas s predpasni~kom, ki je skrival njihovo mo{kost.

Kljub temu, da so pred nama v vasi prvi belci bili {ele pred nekaj leti, so naju zelo lepo sprejeli. Slab teden sva odkrivala njihov vsakdan, jim pomagala pri delu na polju in se u~ila pripravljati hrano. Ena izmed njihovih specialitet je laplap. To je bananin ali tarov zavitek s ko{~ki zelenjave ali mesa kuhan v podzemni pe~i. Naprava je ~isto preprosta, vendar deluje. V zemljo izkopljejo luknjo, vanjo dajo vro~e kamenje, nanj polo`ijo v sve`e bananine ali tarove liste zavito testo, to prekrijejo s plastjo vro~ih kamnov in pustijo kuhati 2-3 ure. Medtem ko se je pripravljala ve-

Tja` in Red Jon pri pripravi tarovega pireja

Za razliko od doma~inov, ki so le sko~ili v tolmun in bili ~isti, sva midva morala kar naprej prati perilo pa {e sva zaradi izredne vla`nosti ves ~as smrdela kot pujsa Popotni{ka sekcija KDPM vsak drugi ~etrtek v mesecu v Dvoranici KS Vi`marje-Brod prireja Potopisni ve~er. 11. maj 2000 ob 20.00 – Luka Pozni~: Od Tibeta do Nepala. 8. junij 2000 – Sa{a Poljak: Maroko.

RAZVEDRILO RAZVEDRILO RAZVEDRILO RAZVEDRILO RAZVEDRILO

Polja tara so od vasi oddaljena pol ure hoda ~erja, sva ob ognju, ki ga {e vedno znajo zakuriti brez v`igalic, poslu{ala zgodbe o preteklem in sedanjem `ivljenju. Zanimivo je, da denarja ne poznajo in ga tudi ne rabijo, saj vse kar potrebujejo pridelajo ali ulovijo sami.

Dele`na sva bila tudi posebne skrbi. Za najino tu{iranje je skrbel Red Jon. Peljal naju je do majhnega tolmuna, odrezal dolgo bambusovo palico, jo razklal na pol in z njeno pomo~jo naredil tu{. Potem je sedel na bli`njo skalo in naju o~itno mislil stra`iti in varovati pred kdo ve ~im. Tja` se je slekel in se za~el umivati, meni pa je bilo malce nerodno. Ker pa nisem znala njihovega jezika in Red Jon ne angle{~ine, mu enostavno nisem mogla re~i, naj odide, zato sem se ~ez nekaj ~asa slekla tudi sama. In pri vsakem tu{iranju sva se z Red Jonom {la igrice: kadar sem ga gledala, je imel glavo obrnjeno stran, ko pa sem se obrnila pro~, me je naskrivaj opazoval.

Ravno obojestranska radovednost, neposrednost in iskrenost so nam pomagale presko~iti marsikatero oviro pri sporazumevanju.