Varuhi postave nekoč

Obdobje med letoma 1850 in 1918

»Sem orožnik. Moram biti resen, spodoben in odgovoren. Moja uniforma mora biti urejena. Levo roko držim na ročaju sablje, hodim po vojaško, moško in tako, da lahko opazim vse, kar se dogaja okrog mene.«

Prirejeno po: Poduk za deželno žandarmerijo, kako službo opravljati, 1851

Začetek organiziranega policijskega dela sega v čas, ko je slovensko ozemlje spadalo pod Avstrijsko cesarstvo, natančneje v leto 1850. Po vzoru francoskih žandarjev se je takrat oblikovala žandarmerija oziroma orožništvo. Žandarmerija je bila najpomembnejša varnostna služba v tistem času. Njene enote so bile dokaj enakomerno porazdeljene po vsej deželi in podrejene ministrstvu za deželno obrambo na Dunaju. Po načinu delovanja je bila podobna vojski, vendar pa je opravljala vse tiste policijske naloge, za katere so policisti zadolženi tudi v današnjem času. Žandarji so skrbeli za varnost in red, iskali storilce kaznivih dejanj ter tudi opravljali posebne naloge za sodišča in davčne urade.

Žandarmerija ali orožništvo?

Beseda žandarmerija je nastala iz francoske besedne zveze gens d’armerie, ki pomeni možje z orožjem. Na Slovenskem smo žandarmerijo kasneje nadomestili z orožništvom, v uporabi pa sta ostali obe poimenovanji. Poklic žandarja oziroma orožnika se je obdržal skoraj sto let, vse do začetka druge svetovne vojne.

Kdo je lahko postal žandar?

Delo žandarja so lahko opravljali samo moški. Morali so imeti avstrijsko državljanstvo in biti stari med 24 in 36 let. Niso smeli biti poročeni, morali pa so biti zdravi in postavni ter visoki najmanj 5 čevljev in 5 palcev, kar je pomenilo približno 163 centimetrov. Znati so morali jezik dežele ali pokrajine, v kateri so služili, pa tudi brati, pisati in računati ter se lepo in zadržano obnašati. Njihovo ime je moralo biti neomadeževano, kar je pomenilo, da v preteklosti niso smeli zagrešiti kaznivega dejanja. Na slovenskem ozemlju so bili žandarji po priimkih sodeč večinoma Slovenci.

Kdo so »možje« oziroma »varuhi postave«?

V vrste žandarjev oziroma orožnikov so dolga leta sprejemali le fante in može, ki so bili telesno in duševno zdravi ter so dosegli določeno telesno višino. Obenem so morali v očeh javnosti predstavljati in varovati zakon oziroma postavo. Zato se jih je prijelo ime možje postave.

Življenje žandarja

Žandar sprva skorajda ni imel prostega časa. Patruljna služba je trajala od osem pa do petintrideset ur. Leta 1890 so jo zmanjšali na največ štiriindvajset ur, dobrih deset let kasneje pa je bil orožnik vsak dan v službi po osem ur. Vendar v ta čas nista bila všteta priprava raznih poročil o dogajanju na terenu in učenje. Poleg tega je moral biti žandar na orožniški postaji v pripravljenosti, če so ga poklicali k opravljanju kakšne policijske naloge. Poroka orožnikov je bila strogo omejena in pogojena s posebnimi okoliščinami. Kandidat za poroko je moral imeti dovolj denarja in svoje stanovanje, zaročenka in njena družina pa sta morali biti na dobrem glasu. Več možnosti za poroko so tako imeli orožniki na višjih položajih.

Marija Žagar z možem in dveletnim sinom Mirkom, mož nosi orožniško uniformo, Krška vas pri Krškem 1910. Vir: Slovenski etnografski muzej

Žandarjeva uniforma

Obleka, oprema in oborožitev žandarjev so se skozi čas pogosto spreminjale. Razlike v uniformi pa so bile opazne tudi med posameznimi žandarji, saj so bili različno oblečeni glede na svoj delovni položaj oziroma čin. V začetnih letih je bil njihov suknjič temnozelene barve z medeninastimi gumbi v dveh vrstah. Na glavi so nosili čelado s konico, imenovano pikača. Oboroženi so bili z bajonetom oziroma kratko puško z bodalom in kratko sabljo.

Vir: Žandarska himna, v Kmetijske in rokodelske novice, 1853. Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Nadzorovanje območja

Žandarji so določeno območje nadzorovali tako, da so na njem opravljali daljše obhode. Vsaka žandarmerijska postaja je imela svoje razporede tovrstnih obhodov, kar je pomenilo, da so skupine žandarjev oziroma patrulje imele vnaprej določene poti, kraje, kjer so se morale ustaviti, ter razdaljo, ki so jo morale prehoditi v določenem času.

Mestna policija v Ljubljani

Ljubljana, ki je bila v tistih časih osrednje mesto dežele Kranjske, je imela svojo mestno policijo, ki jo je organizirala in vzdrževala mestna občina in je bila podrejena županu. Delovne naloge policijskih stražnikov so med drugim obsegale patruljiranje po mestu, nadziranje večernega zapiranja gostiln, pazili pa so tudi na red na cestah in ulicah ter preganjali berače.

Stražnik v zimskem plašču. Vir: Alenka Kačičnik, Poročila ljubljanskih policajev o prestopkih 1901–1914, v Kronika (Ljubljana), letnik 35, številka 3 (1987)

Kdo je bil »kifeljc«?

V času Avstro-Ogrske so žandarji pod ovratnikom nosili kovinski znak v obliki rogljiča, na katerem je bila zapisana službena številka. Zaradi oblike znaka se je žandarjev na Slovenskem prijel pogovorni izraz kifeljc. Ta izraz se tako v smešnem kot tudi slabšalnem smislu pojavlja še danes.

Uniforma orožnika. Vir: https://www.policija.si/ medijsko-sredisce/sporocila-za-javnost/sporocila-za-javnost-gpue/92091-ficko-na-collectikradel-pozornost-obiskovalcev-2018

Kdo je lahko postal mestni stražnik in kakšno je bilo njihovo življenje?

Kandidati za ljubljanske policijske stražnike so morali izpolnjevati podobne pogoje kot žandarji. Morali so biti primerne starosti, višine in videza, znati brati, pisati in računati ter se lepo vesti. Prav tako niso smeli biti kaznovani zaradi kaznivega dejanja. Samski policijski stražniki so praviloma stanovali v stražnicah, poročeni stražniki pa so lahko stanovali v svojih stanovanjih ali hišah. Poročiti so se smeli samo z županovim dovoljenjem. Stražnik ni smel pijančevati, razgrajati ali igrati iger na srečo. Če bi ga pri teh dejanjih kdo zalotil in prijavil nadrejenemu, bi ga za kazen odpustili iz službe.

Kako sta se razlikovala žandar in policijski stražnik?

Žandar je svoje delo opravljal v različnih krajih na Slovenskem, mestni policijski stražnik pa samo v Ljubljani. Žandarja je plačevala takratna država, mestni stražnik pa je plačo prejemal neposredno od mestne občine oziroma župana.

Službena uniforma s suknjičem. Vir: Alenka Kačičnik, Poročila ljubljanskih policajev o prestopkih 1901–1914, v Kronika (Ljubljana), letnik 35, številka 3 (1987)

Oprema in uniforma

Na začetku 20. stoletja so bili policijski stražniki opremljeni s suknjo, bluzo, dežnim plaščem, hlačami, škornji, rokavicami, letno čelado, sabljo, revolverjem, piščalko, verižico za vklepanje in beležko. Orožje so lahko uporabili le v samoobrambi. S sabljo so smeli udariti s plosko stranjo rezila in samo izjemoma suniti. Če so stražniki uporabili orožje, ko ga ne bi smeli, so bili zaradi nepravilne uporabe kaznovani.

Vir: Slovenec, 1874. Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Policaj je zaplenil satirični časopis Brencelj. Vir: Jakob Aléšovec, Ričet iz Žabjeka, kuhan v dveh mesecih in zabeljen s pasjo mastjó, 1973

Med obema vojnama

Po koncu prve svetovne vojne, ko je bilo slovensko ozemlje vključeno v novo državo, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, so nekateri žandarji oziroma orožniki obdržali svoje službe. Opravljali so naloge, za katere so bili zadolženi že v prejšnji državi: skrbeli so za varnost državljanov, preprečevali kriminalna dejanja, vzdrževali javni red, skrbeli pa so tudi za varnost v prometu. Bili so po vojaško organizirani, plačani iz sredstev državne blagajne in vodeni iz Beograda, ki je bil takrat glavno mesto države. Podobne naloge so opravljali tudi mestni stražniki, ki pa v novi državi niso bili prisotni samo v Ljubljani, temveč tudi v Celju, Mariboru in Ptuju.

Kdo je lahko postal orožnik? Fantje, ki so stopali v orožniške vrste, niso smeli biti poročeni in so morali biti mlajši od 35 let. Morali so biti zdravi in primerno visoki, znati so morali pisati, brati in računati, se lepo obnašati, predvsem pa v preteklosti niso smeli biti kaznovani. V orožništvu je veljala stroga disciplina.

Orožnik, Kungota na Pohorju pred 2. svetovno vojno. Vir: Slovenski etnografski muzej

Orožniki leta 1939, od leve proti desni: Žabkar, Čanžek, Švigelj. Vir: Muzej slovenske policije

Poroke orožnikov so bile pod budnim nadzorom nadrejenih. Kandidati so morali svojemu nadrejenemu vložiti prošnjo za poroko, ki pa pogosto ni bila odobrena, zato je marsikdo dolga leta ostal samski. Lažje so se poročili tisti orožniki, ki so delali že dlje časa in imeli dober gmotni položaj ter so si izbrali nevesto iz ugledne in dobre družine. Vendar pa po poroki niso smeli službovati v kraju svoje ali nevestine družine.

Poroka kmečke hčere z orožnikom, ženin ima paradno uniformo brez sablje in pištole, Brezina pri Brežicah 1937.

Vir: Slovenski etnografski muzej

Uniforma in orožje

Orožniki so nosili uniforme, ki so bile olivno sive barve in izdelane iz tkanine, imenovane čoja. Na bluzah in plaščih so nosili čine. Imeli so dve vrsti pokrival: šajkačo in šapko (kapa s ščitnikom). Opremljeni so bili z nožem oziroma sabljo, puško in samokresom oziroma revolverjem. Ob odhodu na teren so puško napolnili s strelivom in nanjo nasadili nož. Delo so večinoma opravljali peš ali s kolesom.

Simonič Franc, žandar v Murski Soboti v 30. letih, Murska Sobota.

Vir: Slovenski etnografski muzej

Prva slovenska policistka

Večkrat smo omenili, da so bili varuhi postave izključno moški. Pred skoraj devetdesetimi leti pa je v njihove vrste stopila prva ženska. To je bila Danica Melihar Lovrečič, ki se ji je po uspešno opravljenem študiju na pravni fakulteti leta 1936 uspelo zaposliti na socialnem oddelku kriminalističnega oddelka. Dela sicer ni opravljala na terenu, temveč na postaji, vseeno pa je postala prva policistka v Sloveniji in tudi Jugoslaviji, o čemer so poročali tudi številni tuji časopisi. V tej službi je ostala do konca druge svetovne vojne, nato pa se je zaposlila kot tajnica na pravni fakulteti, kasneje pa je do upokojitve vodila tamkajšnjo knjižnico.

SFRJ Jugoslavija

Po drugi svetovni vojni je bila Slovenija vključena v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo oziroma na kratko Jugoslavijo. Nekdanje orožnike in policijske stražnike so v tem času zamenjali miličniki, ki so opravljali običajne policijske naloge: varovali so življenja ljudi in njihovo premoženje, odkrivali storilce kaznivih dejanj ter vzdrževali javni red in mir.

Miličniki prometniki, Kranj. Vir: Muzej slovenske policije

Takoj po vojni miličniki niso nosili modrih oblek, temveč sivozelene ali svetlo rjave. Modra uniforma se je uveljavila po letu 1946, izbrana pa je bila zato, da se je razlikovala od vojaških uniform. Na miličnikovi kapi je bila peterokraka zvezda, ki so ji leta 1975 dodali še zlate žarke. Njihova uniforma se je z leti večkrat spremenila. Sprva so morali biti miličniki ves čas oblečeni v uniformo, kasneje pa so se stroga pravila o delovni obleki sprostila. Danes je policist dolžan nositi uniformo le med opravljanjem službe.

Zakaj »milica«?

Beseda milica izhaja iz latinske besede militia, ki pomeni oboroženo silo.

Ali veš kdo so »modri« oziroma »plavi angeli«?

Miličniki so večinoma nosili uniformo temno sive ali modre barve. Zaradi tega so jim rekli oziroma jim še vedno rečejo modri angeli.

Po vojni so miličniki delo na terenu opravljali peš, saj so le redki od njih imeli kolo. Nekoliko kasneje so dobili motorna kolesa in mopede. Osebni avtomobili so bili zelo redki, med njimi sta dolgo prevladovali znamki Fiat in Crvena zastava.

Prve miličnice

Zaradi velikega pomanjkanja policistov so se konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja pojavile pobude za zaposlitev žensk v uniformirani policiji. Konec leta 1973 je bilo tako na delovno mesto miličnica-pripravnica sprejetih prvih šest kandidatk. Danes je v slovenski policiji zaposlenih več kot dva tisoč žensk, kar je dobra četrtina vseh uslužbencev. Med njimi so tudi ostrostrelka, pilotka helikopterja in policistka na konju.

Zlatka Gorup, prva miličnica na Primorskem, Koper 1973.

Vir: Muzej slovenske policije

Prve miličnice v slovenski milici, Tacen, 13. maj 1973