10 minute read
Umetnost ljubezni
Umetnost ljubezni s češko umetnico, mamo in univerzitetno profesorico Darino Alster
Advertisement
Darina, moje prvo vprašanje se nanaša na tvoj spol in spolno usmerjenost. Kako ju pojmuješ?
Kar se tiče spola, se dojemam kot »oboje«. Mislim, da bi o sebi mirno lahko govorila v kateremkoli slovničnem spolu. Kot mati se tudi veliko ukvarjam s temami, povezanimi z materinstvom, sploh v češkem okolju, in brez težav povem, da mi je všeč ta del mene in da uživam v svoji ženskosti, čeprav sem potrebovala precej časa, da sem prišla do te točke. V mlajših letih me je družba pogosto imela za moškega, ker nisem ustrezala spolnim normam.
Menim, da ljudje ne poznamo strogih meja. Prav tako družbeni spol, biološki spol in spolno usmerjenost dojemam kot ločene pojme. Telesa so lahko različna, a nas ne omejujejo.
Še pred petnajstimi leti smo kot družba to področje razumeli drugače in je vsako odstopanje od spolnih norm in stereotipov predstavljalo težavo. Moj globok glas je na primer veljal za nekaj slabega in sem se zaradi njega slabo počutila vse do svojega 25. leta, ko sem poglobila svoje razumevanje spekrta spola in spolne usmerjenosti, vključno s svojo privlačnostjo do žensk. Vse do takrat sem se zaradi nje počutila drugačno in izključeno. Všeč sem bila tudi moškim, ki pa so me dojemali zgolj kot potencialno ljubimko, ne pa tudi kot resno partnerko. Kos mi je bil šele Lukas, moj sedanji mož, ki je tudi biseksualec, in ki me bolje razume. Že od začetka sva bila glede tega odkrita drug z drugim. Sedaj sva skupaj že osem let in imava dva otroka.
Več kot se v naši družbi govori o kvir temah, večkrat se želim razkriti in ne le zato, ker se počutim bolj varno, ampak paradoksalno, ker se mi pogosto zdi, da nisem »dovolj kvir«, da je moja kvir identiteta pomotoma ali namerno spregledana. Želim, da ljudje vejo, da so tudi ljudje kot jaz mame, in da lahko biseksualne osebe živijo tudi tako, kot živim jaz. Da obstajajo biseksualni starši in da imajo nekateri izmed njih več kot eno partnerko. To omenjam predvsem, ker pri nas o vsem tem obstaja še ogromno stereotipnih predstav!
Kako si se razkrila in kaj/kdo ti je pri tem pomagal? Ali se ti zdi, da je bilo v tvojem življenju eno obdobje ali en trenutek, ko si se razkrila, ali je šlo za daljši proces?
Razkrila sem se leta 2007 in ni mi bilo lahko. Umetniška revija Umělec je objavila intervju z mano, ki govoril predvsem o mojem delu in identiteti. V tistem času sem bila v razmerju z moškim in žensko, šlo je za neke vrste ljubezenski trikotnik. Razmerje me je zelo izpolnjevalo, kar pa sem si težko priznala, saj so ga ljudje (tudi v umetniških krogih) imeli zgolj za senzacijo. Dojemali so ga na dva različna načina: ali so ga imeli za nekaj grdega in umazanega, kar me je omadeževalo, ali pa so hoteli tudi sami z mano v posteljo. Nihče ni razumel, da moje spolno življenje ni temelj moje identitete in da se lahko z mano obnašajo kot z normalno osebo. Članek je doživel številne odzive - tako pozitivne kot negativne. Nekateri so me označili za duševno bolno ali izprijeno. V tistem obdobju sem res pogrešala skupnost. Poznala sem ljudi iz lokalne gejevske skupnosti, a so bili naši odnosi preveč enostranski, lezbična skupnost pa me tudi ni sprejela. Čeprav mi je bila všeč, se med njimi nisem počutila dobrodošlo. To ni bila moja skupnost.
Prej si omenila, da sta s tvojim partjerjem že od začetka bila odkrita glede svoje spolne usmerjenosti in želja. Kako pa je glede tega z vajinimi otroci? Koliko so stari in kaj si jim povedala?
Laura, ki sedi tukaj v mojem naročju, je stara tri leta, Sofie pa jih ima šest. Informacije, ki jih deliva z njimi, umestimo v različne kategorije. Z njimi se pogovarjava o tem, kako široka paleta različnih osebnih okoliščin obstaja. Razumeta, da so pari lahko tudi istospolni in da ljudje izražajo svoj spol na različne načine. Naučila sem ju tudi postavljanja meja in privoljenja. Otroci so zelo odprti, zato jim moram včasih razložiti različne kontekste in situacije in mislim, da o tem govorimo na zelo zdrav način. Tako ju na primem poučim, kaj je primerno za v javnost in kaj so njune zasebne dejavnosti. Kar se tiče otrok, se mi tudi zdi zelo pomembno, da imajo drugi ljudje, s katerimi se z Lukasom videvava, zdrav odnos do dejstva, da imava otroke in da za nikogar vpletenega to ni skrivnost. Da, lahko sva starša in hkrati gojiva čustva in privlačnost do drugih ljudi. Glede vsega tega sem zelo racionalna. Če gresta najina otroka nekam s svojim očetom in je z njimi druga ženska, želim, da se otroka počutita varno in da vesta, da sem jaz s situacijo seznanjena in se ob njej dobro počutim. Karkoli drugega se mi ne bi zdelo pravično.
Kdo vse pa je del vaše družine? Ali se ti zdi, da je tvoja družina v kakšnem pogledu tudi tradicionalna? Kdo predstavlja vaš podporni krog in s kakšnimi izzivi se srečujete?
Mislim, da naš največji izziv in sovražnika predstavlja ideja »normalne družine« in tega, kar naj bi bila in kar ne bi smela biti norma. To uničuje ljudi in medosebna razmerja. Enako velja za stoge predstave o starševstvu. Vse preveč mam poznam, ki jih je breme izpolnjevanja ideala popolnega materinstva popolnoma izčrpalo in uničilo. Ideal popolnoga materinstva pa je tako ali tako nesmiselen, saj se otroci največ naučijo s posnemanjem. Ni dovolj, da jim samo povem, da sem v redu, videti in čutiti morajo, da si lahko vzamem čas za počitek in zase in da doživljam celoten spekter človeških čustev vključno z žalostjo. Da je tudi to normalen in zdrav del življenja. Enako velja za to, kar se naučita pri opazovanju svojega očeta. Na ta način se bosta veliko lažje naučili prepoznati svoja avtentična čustva in biti neodvisni.
Lahko bi rekla, da je moja družina tradicionalna v smislu, da želim ostati z Lukasom in z njim vzgajati najina otroka. Kar se tega tiče, posnemamo strukturo nuklearne družine. Morda se bo ta kdaj razširila in se nam bo pridružil še kdo, če bo do tega prišlo spontano. Po drugi strani pa so moje prijateljice že od nekdaj del naše družine. Vendar pa sem se morala naučiti, da ne delijo vsi mojih pričakovanj glede medosebnih odnosov in da dejstvo, da imajo moje prijateljice drugačne potrebe in pričakovanja še ne pomeni, da me zavračajo.
Pogosto omenjaš nasilje nad ženskami v javni sferi in diskriminacijo na področju reproduktivnih pravic, hkrati pa tudi redno obravnavaš področje spolnosti. Ali se ti zdi, da se ženske srečujejo z omejitvami pri izražanju lastne seksualnosti?
Zame osebno so otroci v moje življenje vnesli več neposrednosti in igrivosti. Počutim se bolj svobodno kot sem se, ko sem bila samska in brez otrok. Otroci so na nek način tudi dober pokazatelj primernosti novih potencialnih partnerk. Ali jih lahko sprejemejo? Starševstvo me je prav tako naučilo biti bolj iskrena in na nek način bolj otroška. A ker sem hkrati odrasla, lažje razložim svoje vzgibe in razloge – in to zame predstavlja odgovoren pristop do razmerij. Saj vendar nočemo nikogar prizadeti, kajne? Nikoli se nisem pretirano trudila ustrezati streotipom in sem pogosto zavestno sprevračala norme, še posebej norme glede spola in spolne usmerjenosti, tako da na tem področju nisem imela večjih težav. Resnične omejitve so praktične, na primer časovne – kdo bo šel ven in s kom, kdo bo med tem pazil otroke? Enako velja za podočje dela. Gre za vprašanje prioritet in želja in za skupinsko sodelovanje s svojimi partnerkami.
Kar se tiče omejitev, ki jih prinašajo družbena pričakovanja, se nanje ne oziram preveč. Potrebno je biti spoštljiva do sebe in do drugih in imeti lasten etični kodeks, ampak izven tega pa se mi zdi pravilno prevpraševati institucije in avtoritete. Ali norme res predstavljajo, kar je normalno? Ne vem. Pomembno je razumeti kontekst, v katerem živimo, a se vprašati, zakaj je takšen, kot je. Družina in solidarnost sta mi izjemno pomembni, vendar pa se moramo na individualni ravni vprašati, v kakšni obliki bosta najbolje funkcionirali za nas.
Bi želela dodati še kaj, o čemer še nisva spregovorili?
Zgolj eno stvar. Zdi se mi, da se ljudje, rojeni ob prelomu tisočletja ali pa tik pred njim, težko dojemajo kot zgolj moški ali zgolj ženske in se ne identificirajo zgolj z eno izmed teh izkušenj. Telo je orodje, ki ga je mogoče oblikovati v več kot zgolj dve obliki. Na Likovni akademiji predavam mladim generacijam in njihovo mišljenje se mi zdi zelo drugačno od mišljenja moje generacije, kar me navdihuje. Dobro se počutim med njimi, vidim, koliko jih živi v skupnosti in na kolektivne načine, o katerih sem v preteklosti le sanjala.
Mislim, da naš največji izziv in sovražnika predstavlja ideja “normalne družine” in tega, kar naj bi bila in kar ne bi smela biti norma. To uničuje ljudi in medosebna razmerja. Enako velja za stoge predstave o starševstvu. Vse preveč mam poznam, ki jih je breme izpolnjevanja ideala popolnega materinstva popolnoma izčrpalo in uničilo. Ideal popolnoga materinstva pa je tako ali tako nesmiselen, saj se otroci največ naučijo s posnemanjem. Ni dovolj, da jim samo povem, da sem v redu, videti in čutiti morajo, da si lahko vzamem čas za počitek in zase in da doživljam celoten spekter človeških čustev vključno z žalostjo. Da je tudi to normalen in zdrav del življenja. Enako velja za to, kar se naučita pri opazovanju svojega očeta. Na ta način se bosta veliko lažje naučili prepoznati svoja avtentična čustva in biti neodvisni.
Lahko bi rekla, da je moja družina tradicionalna v smislu, da želim ostati z Lukasom in z njim vzgajati najina otroka. Kar se tega tiče, posnemamo strukturo nuklearne družine. Morda se bo ta kdaj razširila in se nam bo pridružil še kdo, če bo do tega prišlo spontano. Po drugi strani pa so moje prijateljice že od nekdaj del naše družine. Vendar pa sem se morala naučiti, da ne delijo vsi mojih pričakovanj glede medosebnih odnosov in da dejstvo, da imajo moje prijateljice drugačne potrebe in pričakovanja še ne pomeni, da me zavračajo.
Pogosto omenjaš nasilje nad ženskami v javni sferi in diskriminacijo na področju reproduktivnih pravic, hkrati pa tudi redno obravnavaš področje spolnosti. Ali se ti zdi, da se ženske srečujejo z omejitvami pri izražanju lastne seksualnosti?
Zame osebno so otroci v moje življenje vnesli več neposrednosti in igrivosti. Počutim se bolj svobodno kot sem se, ko sem bila samska in brez otrok. Otroci so na nek način tudi litmus test za primernost novih potencialnih partnerk. Ali jih lahko sprejemejo? Starševstvo me je prav tako načilo biti bolj iskrena in na nek način bolj otroška. A ker sem hkrati odrasla, lažje razložim svoje vzgibe in razloge in to zame predstavlja odgovoren pristop do razmerij. Saj vendar nočemo nikogar prizadeti, kajne? Nikoli se nisem pretirano trudila ustrezati storeotipom in sem pogosto zavedno sprevračala norme, še posebej norme glede spola in spolne usmerjenosti, tako da na tem področju nisem imela večjih težav. Resnične omejitve so praktične, na primer časovne - kdo bo šel ven in s kom, kdo bo med tem pazil na otroke? Enako velja za podočje dela. Gre za vprašanje prioritet in želja in za skupinsko sodelovanje s svojim/i partnerji.
Kar se tiče omejitev, ki jih prinašajo družbena pričakovanja, se nanje ne oziram preveč. Potrebno je biti spoštljiva do sebe in do drugih in imeti lasten etični kodeks, ampak izven tega pa se mi zdi pravilno prevpraševati institucije in avtoritete. Ali norme res predstavljajo, kar je normalno? Ne vem. Pomembno je razumeti kontekst, v katerem živimo, a se vprašati, zakaj je takšen, ko je. Družina in solidarnost sta mi izjemno pomembni, vendar pa se moramo na individualni ravni vprašati, v kakšni obliki bosta najbolje funkcionirali za nas.
Bi želela dodati še kaj, o čemer še nisva spregovorili?
Zgolj eno stvar. Zdi se mi, da se ljudje, rojeni ob prelomu tisočletja ali pa tik pred njim, težko dojemajo kot zgolj moški ali zgolj ženske in se ne identificirajo zgolj z eno izmed teh izkušenj. Telo je otrodje, ki ga je mogoče oblikovati v več kot zgolj dve obliki. Na Likovni akademiji predavam mladim generacijam in njihovo mišljenje se mi zdi zelo drugačno od mišljenja moje generacije, kar me navdihuje. Dobro se počutim med njimi, vidim, koliko jih živi v skupnosti in na kolektivne načine, o katerih sem v preteklosti le sanjala.
