JVL: Obhajilo

OBHAJILO

gospod, nisem vreden da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.

gnev mojih misli se vrtinči v tokovih mojega obstoja in bijem boj le sam s seboj. dolgo časa je že minilo, odkar sem nazadnje molil. sedaj le še bdim v postelji in se trudim slišati namišljene glasove ter jih razločiti od škripanja nohtov in brenčanja elektrike.

gospod, kdaj se mi boš razodel, ko se bom pogledal v ogledalo? ker vse kar vidim je le ostudna ostudnost, izviren greh, skušnjava ki vodi v smrt. ne čutim se takega kot sem v resnici. ne čutim se takega, ker kot sam dobro veš, ne ločim več resnice od vročičnih sanj.

tepem samega sebe s svetim pismom. modrice bolijo bolj, kot teža svetomašnih pridig. z mrkimi pogledi se spogledujem s portreti svetnikov. ne prenesem več njihove čistosti ker ne prenesem več tega, kar sem bil. zapiram oči.

žarek pronica skozi razpoke v vratih. mar je res to tvoja roka, ki me bo objela ter ponesla gor, kakor je ponesla vse moje dede? za žarkom padla je tišina. ne morem več čakati. pijem si lastno kri. jem svoje lastno meso. končal se je moj post. blagor povabljenim na jagnjetovo gostijo.