πr kvadrat, razstava sodobne kinetične keramike 2023

Kinetičnost keramike – lupljenje večplastnosti (ne)gibnega

Keramika in kinetika, na prvi pogled nezdružljiva koncepta v četrti ediciji razstave sodobne kinetične keramike π r kvadrat, ki bienalno predstavlja razmisleke o gibkosti negibnega – keramike. Keramika s svojo tradicijo pogosto zasidra tradicionalno, zaprto razmišljanje o potencialih medija samega. Poudarjanje mojstrstva, obvladovanje materiala, ki se izkazuje v perfektnem, brez napake oblikovanem produktu. Pa je res tako? Kinetičnost zaznamuje materijo že s samim nastankom. Brezčasno razpadanje sedimentnih kamenin, njihovo mešanje, gnetenje, ponovno razkrajanje, izplakovanje in nalaganje glinencev, plasti za plastjo rodi arhetipsko materijo, ki je tako živa, da so jo starodavne kulture celega sveta povezovale z izvorom človeka. Glina se nadalje kontinuirano premika in giba pod impulzi ustvarjalčeve roke. Zaznamujejo jo naše geste – dajo ji novo obliko, nov pomen, novo vlogo. Kinetičnost se, po naravi materiala samega, nadaljuje z odzivanjem materije na samo okolje. Sčasoma se bo glina, v suhi atmosferi, pričela sušiti. Iz gibke materije postaja vedno le bolj toga, krhka. V tem stanju bo odlomljena, razmočena ali zbrušena, zavzela bo nove oblike in omogočila nove izraze. Žganje je nadalje edini pristop, ki glini odvzame povratek v primarno stanje in jo preobrazi/ transformira v keramiko, trdo vitrificirano skorjo, ki se upira našim prizadevanjem po preoblikovanju. Cikel kinetičnosti materije se na tej točki zaokroži. Pa se res?

Črepinja, posledica grobe intervencije v keramiko, postane večplasten dokaz o dvoumni (ne)kinetičnosti keramike. Keramika, ki svoje forme ne more spreminjati, vsekakor ne tako kot določeni drugi materiali, ki ob vzpostavitvi akcijareakcija / vzrok-posledica, vzbudijo kinetične karakteristike. Zlom tako lahko razumemo kot nefleksibilnost materiala, kot faktično negibčnost. V tehnicističnem smislu in tradicionalnem razumevanju črepinja ali razpoka predstavljata nespretnost, napako v procesu dela z materialom. Sočasno lahko vzpostavimo tudi drugačen zorni kot in črepinjo lahko razumemo ravno kot zmožnost preoblikovanja materiala, iz ene oblike v drugo. Večplastnost interpretacij črepinj lahko analiziramo v več delih, prisotnih na pričujoči razstavi.

Delo Louise Winter (Galerija Janez Puhar-Stolp Škrlovec) zamrzne trenutek razbitja keramike. Ustvarjen je paradoks nekinetičnosti kinetičnega procesa, ki obvisi v zraku, v prenesenem in dobesednem pomenu, ki pa, s tehničnim pristopom postavitve, vsakemu delcu posebej omogoča gibanje znotraj svojega osebnega prostora. Zamrznitev gibanja je lahko prekinjena z našo lastno aktivnostjo in posegom v instalacijo.

Črepinja je tudi monument, spomenik zgodbe samega dela. Miha Livk skupaj z Jero Dacar in Rilindom Beqollijem (Galerija Layerjeve hiše) poglablja večplastnost črepinj z ohranjanjem spomina materije – razstavljeno delo je bilo v preteklosti podvrženo poškodbam, kar je rezultiralo v razbitju keramičnih figur. Razstavljene črepinje, kot ohranjeno “prizorišče zločina” ustvari kinetični monument izhodiščno nekinetičnemu delu.

Črepinja lahko tudi postane nova izrazna oblika primarne forme, kot lahko izkusimo v delu Brigite Gantar in Mete Mramor (Medprostor), ki preko prostorskih postavitev in interakcije posameznika z delom sprožata preoblikovanje materiala iz ene forme v drugo. Uporaba različnih stadijev gline (suhe, plastične, žgane) in z združevanjem z drugimi silikatnimi materiali (steklom) se kreira personifikacija črepinj – te niso le material, ki se odziva na akcijo, ampak pripovedujejo osebne pripovedi, s katerimi se gledalec neposredno prepleta.

Delo Tanje Gabrijelčič Goršič (Galerija Layerjeve hiše) ravno tako omogoča interakcijo posameznika z delom, ki se zaključi s simbolnim vdorom v osebni prostor umetniškega dela. Hoja po šamotu, granulirani, zdrobljeni glini, da lahko pridemo do jedra, ki je vir izbruha okroglih delcev, ki razpršeno zavzemajo prostor.

Prostor, ki je pomemben gradnik zaznavanja umetniškega dela, pomembno zaznamuje in sočasno kreira tudi narativ dela Lane Pastirk (Galerija Mahlerca). Zdrobljene ptice, ki, tako kot figura, ujetništvu zaprtega prostora ne morejo uiti, utelešajo pesnitev Daneta Zajca, Črni deček.

Lara Žagar (Galerija Layerjeve hiše) ustvarja lastne prostore znotraj dela samega. Uokvirjena, črna, refleksna podlaga zaznamuje kompozicijski prostor okroglih in pravokotnih kovinskih podstavkov, ki kot celice (in samostojna prostorska entiteta) nosijo fragmente glinenih form, ki, kot pri črepinjah, ki aludirajo na ostanke forme, zbujajo razmišljanja o njihovem izvoru in identiteti.

Če pri delu Lare Žagar govorimo o odprtem prostoru znotraj prostora, pa Špela Šedivy (Galerija Janez Puhar-Stolp Škrlovec) prostor glinenih delcev zapre in omeji materijo (znotraj sebi lastne materije), ki je podvržena akciji obiskovalca – vrteče se keramične posode s keramičnimi delci niso le razstavni objekt, ampak ob vzpostavitvi kontakta med subjektom in objektom postanejo instrumenti, ki prevajajo frekvence keramike in dematerializirajo njeno prisotnost v prostoru.

doc. Kristina Rutar