Boris Revo, Tina Urbajs, Blaž Zorko

Oddelek za fotografijo VIST: Kaj pa če je vse res...? Fotografska razstava 16. 1.–4. 2. 2021 Galerija Layerjeve hiše Kuratorka: Jasna Jernejšek

Avtorji in avtorica se poslužujejo različnih načinov pomenske reciklaže in rekontekstualizacije tako ali drugače »najdenih« podob – vernakularne fotografije, dokumentarnega in/ali arhivskega gradiva in fotografij s spleta, ki jih sestavljajo v nove pomenske celote. Danes ustaljena praksa ponovne (upo)rabe najdene oziroma obstoječe fotografije v vizualni umetnosti svojo konceptualno zasnovo črpa iz ideje ready-made objekta avantgardnih gibanj z začetka 20. stoletja.

Vsak od razstavljajočih se predstavlja z zgodbo, ki jo podpre z »dokazi« – različnimi objekti, ki postanejo (materialni) nosilci najdene fotografske podobe in naracije. Nobena od zgodb ni nujno resnična, niti ni nujno neresnična. Pravzaprav »resnica« in »dejstva« ne igrajo posebne vloge, pomembneje je pustiti imaginaciji svojo pot in dopustiti možnost, da je morda vendarle vse res ...

Aljaž Anžič: Izgubljena vas, 2020

Država kot vešči manipulator ves čas stremi k popolni kontroli nad svojim prebivalstvom in za doseganje svojih ciljev uporablja različne vzvode. Enega od tovrstnih vzvodov zamolčanih '”dejstev'' nam avtor predstavi v zgodbi o izgubljeni vasi na robu Krasa, kjer je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skupina znanstvenikov po ukazu Republike Slovenije v popolni tajnosti začela raziskovati človeški genom. Nastali so prvi kloni ''pravih Slovencev'', vendar so ti gensko spremenjeni ljudje zaradi ponesrečenega eksperimentiranja ostali iznakaženi. V popolni izolaciji in nezavedanju preostalega sveta so živeli v oddaljeni vasi, dokler niso utonili v pozabo in se je za njimi (načrtno) izgubila vsaka sled. Pod drobnogled jih v svoji terenski raziskavi vzame avtor.

Lovro Megušar: V hiši samotarja, 2020

Avtor se sprašuje, kako človek gradi, sooblikuje in spreminja okolje, v katerem živi in kaj ostane za njim, ko se (zanj) čas ustavi. Od tega trenutka naprej okolja ne spreminja več človek sam, ampak je prepuščen drugim dejavnikom. Čas preoblikuje nek predmet, objekt, neodvisno od njegovega uporabnika in nekaj, kar je bilo nekoč ustvarjeno z namenom, da bi človek uporabljal, danes morda nima več iste funkcije ali se je ta spremenila. Avtor dokumentira notranjost podirajoče se zapuščene hiše, v kateri je do pred kratkim, 15 let živel gospod Jože. Samotar in vaški posebnež je v svoji veliki hiši zbiral in skladiščil vreče najrazličnejših stvari, predmetov in objektov. Dokumentarne fotografije njegove nenavadne zbirke in zapuščine so s pomočjo posebne tehnike prenesene na dejanske predmete, najdene v hiši, ki poleg svoje izvorne funkcije sedaj postanejo materialni nosilci fotografske podobe.

Boris A. Revó: 289, 2020

Set 54 kart, 61 x 88 mm Avtor je četrto poletje zapored opravljal delo reševalca iz vode na slovenski obali in tako avgusta 289 ur svojega časa in življenja menjal za denar. Ker mu praktično ni ostalo časa za ustvarjanje in fotografiranje, je svoj delovni prostor preoblikoval v ustvarjalnega in z orodjem, ki ga je imel pri roki – prenosnim telefonom, lovil zanimive, bizarne in humorne trenutke kar na plaži. Ker mora kljub delu v življenju ostati tudi čas za sprostitev in igro, je avtor v duhu dopustniškega kratkočasja iz motivov najdenih na plaži izdelal set kart.

Tina Urbajs: Parazol, 2020

Parazol je beseda za sončnik, dežnik oziroma senčnik. Izhodiščna ideja za avtoričino delo je spomin na babico, ki je pred leti na morju krpala star senčnik. Zakrpan senčnik je posedoval določeno unikatnost, saj je bil babičino ročno delo, obenem pa je vsak dan, ko je nudil senco nad glavo, deloval tudi kot neke vrste razstavni eksponat. Parazol sestavlja devet analognih fotografij z motivom senčnikov, ki so s tekočo emulzijo odtisnjeni na blago starega senčnika in nato po posameznih delih všiti v drug senčnik, ki predstavlja novo celoto. Za ogled fotografij je potrebno stopiti pod Parazol, dvigniti pogled in se sprehoditi v krogu od leve proti desni, tako da je zadnja fotografija zaprt senčnik, ki zaključuje zgodbo.

Blaž Zorko: Poročilo, 2020

Poročilo sestavljajo iz različnih virov pridobljene informacije o osebah, s katerimi avtor, ki se je postavil v vlogo neuradnega informanta, razstavlja na dotični razstavi. Sorazstavljavci so tako postali objekti avtorjevega subjektivnega zaznavanja, del interpretacije njegove realnosti in vpogled v določen način videnja. Proces zbiranja podatkov spominja na sistem novačenja vzhodno nemške tajne policije Stasi, ki je med obdobjem hladne vojne rekrutirala številne t. i. neuradne informatorje, da so poročali o vsakodnevnem življenju svojih sosedov, sodelavcev in drugih posameznikov. Po padcu železne zavese je bil vsak Nemec, ki je pri Stasiju dobil kartoteko, upravičen do vpogleda v svoj dosje, če jih prej niso uničili. Podobno imajo danes avtorjevi sorazstavljavci možnost vpogleda v svoje datoteke, z njihovo javno razgrnitvijo pa tudi vsi obiskovalci razstave.