PGD Šmartno, 1884 2014 (130 let) by Janez Bric

Prostovoljno gasilsko društvo Šmartno pri Litiji

130 let

1884–2014

NAMEN IZDAJE BROŠURE Zbornik smo pripravili in izdali ob 130. obletnici obstoja in delovanja Prostovoljnega gasilskega društva Šmartno pri Litiji. Zamisel za obliko in vsebino, ki je predstavljena, izhaja iz želje članov po drugačni publikaciji in podrobnejši predstavitvi bogate dediščine društva. Posebna komisija je k sodelovanju povabila zunanje sodelavce, med katerimi sta lokalna zgodovinarja, rodoslovec in drugi ljubiteljski raziskovalci naše preteklosti. Zaradi usmerjenega raziskovanja, je del zgodovine ostal neodkrit in ni vključen v to publikacijo. Veliko o zgodovini društva v novejših obdobjih pa je bilo napisanega v starejših zbornikih. Med zbiranjem in pripravljanjem gradiva smo odkrili veliko novih podatkov in zanimivosti, ki jih objavljamo v tej publikaciji.

VSEBINA 5

Domen Merzel UVODNE BESEDE PREDSEDNIKA DRUŠTVA

Milan Izlakar NAGOVOR ŽUPANA

Jernej Kotar ZAČETKI GASILSTVA V NAŠEM KRAJU

Sonja Perme, Jože Sinigoj JURIJ ADLEŠIČ

Sonja Perme DRUŠTVO V OBDOBJU PRVE SVETOVNE VOJNE

Tadej Čopar GASILSKO DRUŠTVO V ŠMARTNEM PRI LITIJI MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA

Sonja Perme, Jože Sinigoj PISALI SO O NAS…

Peter Kračan NAŠA TEHNIČNA ZAPUŠČINA

Matevž Avsec ZADNJE DESETLETJE V NAŠEM DRUŠTVU

Domen Merzel NAČRTI ZA PRIHODNOST

SKUPINSKA FOTOGRAFIJA

ZAHVALA

Domen Merzel

UVODNE BESEDE PREDSEDNIKA DRUŠTVA

ekoč sem na internetu zasledil video posnetek iz sedemdesetih let, v katerem je eden izmed nastopajočih gasilcev rekel: »Pa če bi se stuket rodil, pa bi bil stuket gasilc!« Posnetek ima globlji pomen in če ga človek dojame, če ga razume, spozna, da biti gasilec ni hobi, ni interesna dejavnost, ni prostočasna aktivnost. Biti gasilec je čast, biti gasilec je ponos in biti gasilec je način življenja. Velikokrat slišimo, da smo gasilci ljudje, ki vstopamo tja, od koder drugi bežijo. Ko zaslišimo poziv, na svetu ni pomembnejše stvari, kakor to, kako najhitreje priti v gasilski dom in odhiteti na pomoč. Gasilstvo je v naši državi že od nekdaj cenjeno na različne načine, odvisno od obdobja in potrebe po gasilcih. Žalostno je, da se ljudje prisotnosti ali pa potrebe po gasilcih zavedo šele takrat, ko se jim kaj pripeti ali jih doletijo različne nesreče. Gasilci smo vedno pripravljeni pomagati in smo vedno prisotni, kadar je potrebno hitro in učinkovito ukrepati. Naš gospod župan je nekoč dejal, da smo gasilci v Šmartnem njegova vojska. Mogoče je to res, saj vojske že nekaj časa nismo videli posredovati v naših krajih. Pa naj tako tudi ostane. Tradicija organiziranega gasilstva v naših krajih sega v konec 19. stoletja. Naše društvo je najstarejše na območju naše občine in je bilo ustanovljeno kot 39. prostovoljno gasilsko društvo na Slovenskem. Društvo je vseskozi zgledno delovalo, saj je bilo velikokrat omenjeno v različnih publikacijah, o našem društvu obstajajo različni zapisi, dobro pa imamo ohranjen tudi bogat zgodovinski arhiv. Naši predniki so zaslužni, da naše društvo tudi po 130 letih še vedno skrbi za varnost našega kraja. V 130 letih se je marsikaj zgodilo. Zamenjalo se je veliko število članov, nabavljala in posodabljala se je oprema, zgradila sta se dva gasilska domova, opravljenih je bilo veliko

intervencij. V dolgem obdobju so člani društva držali skupaj in poskrbeli, da smo danes lahko vsi ponosni na njihovo in našo zgodovino ter naše društvo. Ob visokem jubileju smo se odločili izdati publikacijo, ki bi predstavila zgodovino gasilstva na našem območju, zgodovino našega društva in seveda delo v desetletnem obdobju. S pomočjo zunanjih sodelavcev smo se zakopali v arhive in odkrili marsikaj zanimivega. Odkrili smo celo to, da je bilo po vseh zgodovinskih arhivih gasilstvo na našem območju organizirano že pred ustanovitvijo našega društva. Organiziranost gasilstva in predvsem preventivni ukrepi za preprečevanje požarov segajo že v srednji vek. Pri raziskovanju zgodovine našega društva smo naleteli na kar precejšnjo težavo. V vseh arhivih, listinah in zapisih ni bilo dokumenta, ki bi dokazoval, da je bilo naše društvo ustanovljeno 1884. leta. Res je, da je bilo ob organizaciji in ustanovitvi društva potrebno opraviti veliko sestankov in pogovorov in to se je težko opravilo v pol leta, vendar zgodovinski zapisi kažejo na leto 1885 kot ustanovno leto. Pričevanja, da so se ustanovni člani morali zbrati že v letu 1884, da so lahko nabavili uniforme in potrebno opremo, ter v naslednjem letu uradno ustanovili društvo, ostanejo samo pričevanja in povzetki ustnih virov. Čeprav razen ustnih virov nismo našli zanesljivejših dokazov, zakaj je zadnjih 50 let naše društvo praznovalo okrogle obletnice prav na ta časovni interval, ostajamo pri letnici 1884. Pri tej letnici ostajamo tudi zaradi tega, ker nas je pri naših pripravah, zgodovinskih raziskavah in ugotovitvah prehitel čas. V letu 2014 tako praznujemo 130. obletnico ustanovitve in delovanja našega društva. Kot nalogo za prihodnje desetletje si bomo zadali temeljito raziskavo naše zgodovine in morda bomo po zaključku raziskav, prihodnjo, 140. obletnico praznovali šele čez enajst let. Na dilemo o letu ustanovitve ne gledamo kot na nekaj slabega ali kot nedoslednost naših prednikov. Veseli in ponosni smo, da o našem društvu obstaja veliko zgodovinskih zapisov in da bomo tudi s pomočjo lastnega zgodovinskega arhiva, v prihodnosti ugotovili pravo letnico ustanovitve našega društva in tako prihodnje rodove seznanili s pravimi zgodovinskimi dejstvi, podprtimi z ustreznimi viri. Ne glede na to, katerega leta je bilo društvo ustanovljeno, smo člani našega Prostovoljnega gasilskega društva Šmartno pri Litiji veliko naredili. Za ustanovitev in delovanje v preteklosti so zaslužni vsi bivši člani, za dejanja v prihodnosti pa bomo poskrbeli sedanji in bodoči. Vem, da vas je v naši sredini že precej, ki lahko izrečete trditev omenjeno v začetku, veliko takih pa se bo našemu društvu pridružilo v prihodnosti. Ob visokem jubileju in ob izdaji zbornika vsem najlepše čestitke in seveda iskrena zahvala za dosedanje in prihodnje sodelovanje. Na pomoč!

Milan Izlakar

NAGOVOR ŽUPANA

Sloveniji skoraj ni lokalne skupnosti brez gasilskega društva. Protipožarno usposabljanje mladih in vseh ostalih je zasluga marljivih gasilcev, ki pomembno delo opravljajo brezplačno, v duhu solidarnosti in pomoči sočloveku. Šmarsko gasilsko društvo je v svoji pestri zgodovini dokazalo, da razvoj kraja in družbeno dogajanje brez društva praktično ni mogoče. Vsi zgodovinski zapisi dokazujejo, da je bilo pred sto tridesetimi leti potrebno ustanoviti protipožarno društvo, saj je bila ob takratnem načinu gradnje požarna nevarnost zelo velika. Toda gasilci se ne ukvarjajo samo z gašenjem požarov. Pomembno je tudi njihovo delovanje na humanitarnem področju, saj je njihova pomoč ob naravnih nesrečah in vseh dogodkih, ki prizadenejo človeštvo, nenadomestljiva. Spoštovane gasilke in gasilci šmarskega gasilskega društva! Ob vaši častitljivi obletnici vam želim še veliko zdravja, gasilskih uspehov in naj se najde tudi čas za veselo druženje z nami, navadnimi občani.

Jernej Kotar

ZAČETKI GASILSTVA V NAŠEM KRAJU

ožari so spadali med tiste nesreče, ki so ljudi zelo pogosto prizadele in so zato močno krojile njihov vsakdan. Zlasti na udaru so bila strnjena naselja in nemalo je takšnih, ki so bila v svoji zgodovini večkrat povsem upepeljena. Zgodovinski viri nam o tovrstnih nesrečah v Šmartnem pred 19. stoletjem ne nudijo kaj dosti podatkov. Zaenkrat edini znani požar je izbruhnil proti koncu 16. stoletja, ko ga je strela zanetila na gradu Roje, ki je tedaj povsem pogorel, tako da ga poslej niso več obnovili. Nekoliko več podatkov pa je na voljo za bližnjo Litijo, kjer so izpričani kar trije veliki požari, in sicer v začetku 16. stoletja, nato pa še okoli leta 1614 in 1636. Tovrstnih nesreč nikakor ne gre izključevati v primeru Šmartnega, četudi jih viri ne navajajo, zlasti zato, ker je bila tu že takrat močno razvita kovaška obrt, kjer je rado prihajalo do požarov. Preden preidemo na prikaz okoliščin, ki so botrovale nastanku gasilskega društva v Šmartnem, je potrebno najprej podati grob oris kraja in njegovega razvoja v tem času. Šmartno je bilo že od nekdaj gospodarsko, šolsko in cerkveno središče širše okolice. Zlasti pomembna je šolska tradicija, ki sega že v 17. stoletje in ga uvršča med kraje z najstarejšim organiziranim šolstvom na Slovenskem. V domačem kraju izšolani obrtniki so po končanem izobraževanju razvijali lokalne obrti, kar se je nenazadnje odrazilo tudi v zavidljivi statistiki. Leta 1830 se je v šmarski katastrski občini, ki je tedaj obsegala Šmartno in Ustje, z obrtjo skupaj s poljedelstvom ukvarjala kar četrtina družin. Od skupno 44 obrtnikov so prednjačili krčmarji (19), sledili pa so jim kovači (5), kramarji (4), strojarji (3), dve družini pa sta se ukvarjali s čolnarstvom. Morda je še bolj izpoveden podatek, da je imelo Šmartno tedaj 108 hiš in 641 prebivalcev, oziroma skoraj enkrat toliko kot Litija, ki je tedaj premogla le 48 hiš. V središču naselja se že od njegovih začetkov nahaja cerkev sv. Martina, kjer je bil več stoleten sedež teritorialno velike župnije, kar je bilo v obravnavanem obdobju velikega pomena. Do druge polovice 19. stoletja so se v Šmartnem tako razvili vsi pogoji za nastanek društev, ki so začela na Slovenskem nastajati zlasti od začetka sedemdesetih letih tega stoletja dalje. V tem času je bila ustanovljena narodna čitalnica, poleg tega pa tudi pevski zbor in požarna bramba. Do povečane skrbi za požarno varnost je verjetno prišlo že sredi 19. stoletja, ko sta bili v Šmartnem ustanovljeni Knaﬂičeva usnjarna in lesno

podjetje Izgorškovih, saj je bila nevarnost izbruha požara precej visoka v tovrstnih industrijskih objektih. Ustno izročilo navaja, da naj bi lokalna gospoda na okoliških gradovih vedno imela v pripravljenosti nekaj krajanov, da so posredovali v primeru požara, vendar v drugih virih zaenkrat še ni bilo mogoče najti potrditve za to, vsekakor pa tega ne gre izključevati, saj so podobni primeri poznani iz drugih delov Slovenije. O naprednem razmišljanju Šmarčanov in Litijanov pa nenazadnje priča tudi visok delež za primer požara zavarovanih stanovanjskih in gospodarskih poslopij, saj je odstotek močno presegal dolenjsko povprečje. Iz časa pred ustanovitvijo gasilskega društva je znanih še nekaj zanimivih podatkov iz prve polovice 19. stoletja. Tedaj so namreč Šmarčani še vedno opažali, da so nekateri sokrajani z ognjem nemarno ravnali, kar je bilo nevarno zlasti zato, ker je bila večina hiš grajenih tako, da ni bila varna pred požari. Dodatne skrbi zaradi požarne varnosti pa so povzročale še navade ljudi, da so na predvečer in v nočeh pred velikimi prazniki vsi, tudi še tako revni prebivalci v lesenih kajžah, streljali v bližini hiš, to pa je bilo zelo nevarno početje zlasti v strnjenih naseljih kakršno je Šmartno. Okoliščine nastanka šmarskega gasilskega društva še vedno niso pojasnjene v vseh podrobnostih. Ponavadi je ustanovitvi takšnega društva botroval požar, ki so se mu hoteli ljudje v bodoče izogniti, vendar tega v primeru Šmartnega ni mogoče niti potrditi niti ovreči. Zaenkrat ostaja edino neizpodbitno dejstvo, da je bila požarna bramba uradno ustanovljena jeseni 1885, priprave nanjo pa so potekale že večji del tega leta. Novo ustanovljeno društvo je bilo prvič na preizkušnji že leta 1887, ko je izbruhnil velik požar na Pungrtu, ki je uničil domove Grilovih, Glažarjevih, Porentovih in Bognovčevih. Poleg posredovanja v primeru požarov je bila tedaj vloga gasilskih društev mnogo večja. Skrbela so namreč tudi za ohranjanje slovenske besede in krepitev narodne zavesti, poleg tega pa so vestno skrbela tudi za pestro kulturno dogajanje v svojih krajih.

Literatura: GOLEC, Boris: Litija – trg ob reki od srednjeveških začetkov do zatona savske plovbe sredi 19. stoletja, v: Kronika, letnik 59, številka 3, Ljubljana 2011, str. 453-488. KAČIČNIK GABRIČ, Alenka: Litija in Litijsko v prvi polovici 19. stoletja, v: Kronika, letnik 59, številka 3, Ljubljana 2011, str. 489-504. KOLAR, Nataša: Prispevek k zgodovini šolstva v Šmartnu pri Litiji med letoma 1800 in 1850, v: Kronika, letnik 59, številka 3, Ljubljana 2011, str. 515-524. PGD Šmartno pri Litiji, 120 let, 2004. VALVASOR, Johann Weichard: Die Ehre dess Hertzogtums Crain, III. Theil, Laibach 1689.

Sonja Perme, Jože Sinigoj

JURIJ ADLEŠIČ

ri zbiranju gradiva za zbornik smo se odločili, da bomo raziskali tudi biograﬁje posameznih ustanoviteljev, o katerih do sedaj ni bilo veliko napisanega. Z začetki organiziranega gasilstva v Šmartnem pri Litiji je neločljivo povezan Jurij Adlešič, prosvetni delavec, nadučitelj, ki je zaslužen za ustanovitev požarne brambe v Šmartnem pri Litiji. Rodil se je 4. februarja 1844 v Adlešičih, umrl pa 16. aprila 1930 v Krškem. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, učiteljišče pa v Gorici. Svojo prvo službo je nastopil kot učitelj in voditelj dekliške šole v Kamniku. Od tu je odšel za nadučitelja v Vipavo.1 Leta 1885 se je skupaj z družino preselil v Šmartno pri Litiji. Stanovali so v šmarski šoli, po domače Ljudska šola, Šmartno 19.2 Isto leto je bil glavni pobudnik pri ustanovitvi gasilskega društva in bil v njem aktiven do leta 1895, ko je odšel v Krško. Do svoje smrti leta 1930 je ostal častni član društva. V Krškem je služboval vse do svoje upokojitve. Skupaj z družino je stanoval v hiši št. 18. Tudi v tem kraju je bil deloven in aktiven. Dolgo vrsto let je bil namestnik pravdnika pri sodišču. To službo je opravljal brezplačno. Bil je tudi krški občinski odbornik, načelnik odbora za pomirjanje strank in član krajevnega šolskega sveta in nad trideset let član načelstva Okrajne posojilnice.3 Poučeval je polnih 43 let. S šolsko mladino je bil ljubezniv in so ga izredno spoštovali, tudi v našem kraju. Tudi v Šmartnem je kot plemenit človek in učitelj ostal v lepem spominu. V časopisu Slovenec je bila objavljena pisna zahvala ob njegovem odhodu na novo delovno mesto v Krško. V brošuri objavljamo prepis članka:

VOZ Z MOTORNO ČRPALKO ROSENBAUER 1927 (Linz II) Leto izdelave: 1927 Država porekla: Avstrija Motor: bencinski 4-taktni, 16 konjskih moči Črpalka: H 50/III (820 L/min), centrifugalna

posredovali tudi v daljni okolici Šmartnega. Prva intervencija za voz je bila v Vintarjevcu, druga pa v Cerkovniku. O vozu imamo v arhivu društva ohranjenih tudi nekaj originalnih dokumentov, kot so ponudba s predračunom, račun, telegram in dopisnico o dostavi ter prospekt Rosenbauerjevih črpalk. Prva svetovna vojna je poleg trpljenja ljudi prinesla tudi napredek na tehničnem področju. Vse stvari in naprave, ki so bile prej težke in nepraktične za uporabo, so se spremenile. Vozove, ki so za premikanje potrebovali vlečno moč konjev, so zamenjala vozila na lasten pogon. Tako se je spreminjala tudi tehnika v gasilstvu. Namesto vozov so začeli izdelovati prikolice, ki so prevažale opremo, v nekaterih primerih pa je bila oprema že nameščena na vozilih. V letu 1939, ko se je začela druga svetovna vojna, je bila izdelana še ena izmed črpalk, ki jo hranimo v našem arhivu.

ČRPALKA WORTHINGTON-SIMPSON S PRIKOLICO Leto izdelave: 1939 Država porekla: Velika Britanija (Newark) Motor: bencinski 4-taktni (Ford, 10 konjskih moči) Črpalka: centrifugalna (800 L/min) Priklopnik: Briggs Motor Bodies Ltd.

Da je bila črpalka izdelana ravno na začetku druge svetovne vojne, ni naključje. Izdelovalci črpalke so vedeli, kakšne bodo zahteve vojne, in so se na to tudi pripravili. Črpalka je bila poimenovana tudi ARP (AirRaidProtection – zračna obramba). Povod za začetek izdelovanja teh črpalk so bile ameriške vojaške sile. Angleško črpalko iz nekorozivne kovine so združili s Fordovim motorjem in tako dobili idealno črpalko za uporabo na vojaškem ladjevju. Ker se je odlično izkazala v najbolj neugodnih razmerah na ladjah, so jo začeli uporabljati tudi v zaledju vojne, saj je bila nameščena na priklopniku tudi enostavna za transport. Zgodovina te črpalke je neznana, saj v arhivu nimamo nobenega podatka o tem, kako naj bi črpalka prišla v Šmartno. Po pisanju gasilcev iz drugih držav pa naj bi te črpalke izhajale ravno iz ladjevja ameriške in angleške vojske. Po končanih spopadih naj bi namreč črpalke razdelili med zaveznike. Izdelovalec priklopnika Briggs Motor Bodies je predhodnik podjetja Briggs&Stratton, ki je tudi v današnjih časih priznan proizvajalec motorjev.