Revija Marija 10

10 GLASILO SLOVENSKEGA NARODNEGA SVETIŠČA MARIJE POMAGAJ

IZHAJA ŠTIRIKRAT LETNO LETNIK 4 – ŠT. 10 februar 2013

3 Uvodnik

piše p. dr. Silvin Krajnc 4 O veri, o športu… o smislu pravzaprav!

piše Gregor Čušin 6 V Marijinem naročju

Iz brezjanske kronike 12 Svetovni kongres jasličarjev v Innsbrucku

piše p. dr. Leopold Grčar 14 Intervju – Mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek

pogovarja se Špela Uršič 19 Marijino varstvo

piše Mateja Feltrin Novljan 20 Marijini romarji - »Živeti v bližini Brezij je velik privilegij«

pogovarja se Vesna Leban 23 Godoskop – Sveti Janez Evangelist

piše Vesna Leban 24 Povsod Boga, ljubeljena Mati!

piše p. Bogdan Rus 26 Slovenska Marijina svetišča – Blejski otok

piše Rok Andres 28 Mreža evropskih Marijinih svetišč – Loreto

piše Vesna Leban 30 Homilija svetega očeta Benedikta XVI. v Loretu

prevod p. Mari Osredkar 32 Marija Pomagaj po svetu – Marija v Afganistanu

piše Vesna Leban 34 Evangeljski odlomek

piše diakon Ferdinand Rus 36 Marija Pomagaj v slovenski književnosti

piše Bogo Jakopič 38 Marijine molitve iz izročila Cerkve

piše br. Miran Špelič OFM 40 23. mednarodna mariološko-marianski kongres

piše p. dr. Leopold Grčar 43 Avdienca za udeležence 23. mednarodnega

mariološko-marianskega kongresa

prevod mag. Igor Luzar 45 Ostanki vulkanizma na Brezjah

piše Matjaž Geršič 46 Sarafinski rožni venec

piše Petra Ulamec 48 Povest – Dekla Tona

piše Janez Resman 52 Tik tak – zakramenti

piše p. Bogdan Rus 54 Kreposti - Zvestoba 56 Duhovnost v družini

piše Petra Grimani 59 Dobrote iz Marijine hiše

kuha s. Nikolina Rop 60 Dekanije molijo

piše Polona Zupan Grašič

VERO SEM PREJEL V DOMAČI DRUŽINI IN JO KREPIL V ŽUPNIJSKEM OBČESTVU Z veseljem podelim v letu vere z vami, dragi bralci revije Marija, in z vami, dragi romarji k Mariji Pomagaj, nekaj spominov na otroštvo, ki sem ga preživel v zavetju Matere Usmiljenja, zavetnice moje rojstne župnije v Mariboru.

nje ure, zato je bilo treba vstati ob petih in pohiteti do šeste maše. Skrb za bujenje je imela mama. Verjetno smo se ji kdaj smilili, ko je bil zunaj mraz ali je deževalo in snežilo, a spoštovala je naše navdušenje in bila po tihem ponosna na svoje fante.

Imam še tri sestre in tri brate, tako sem svoje starše doživljal kot velikodušne darovalce življenja in skrbne varuhe družinskega ognjišča. Občudoval sem mamino globoko vero, da je udarce življenja sprejemala mirno in vedno upala v rešitev. Njeno »orodje« stika z Bogom je bil rožni venec. Oče je pri družinski molitvi rad sodeloval, na nedeljskih sprehodih v naravo pa nam je odkrival lepoto stvarstva in seveda njihovega Stvarnika.

V veliko veselje in spodbudo nam je bilo tudi večkratno romanje k sv. Arehu na Pohorju. Odkrivali smo smisel naporov v življenju in veselega praznovanja v čudovitem svetu narave.

Godove smo praznovali tako, da smo šli k maši in jo darovali za slavljenca. Tako so se mi odpirala obzorja darovanja, ki so kazala na vrednost molitve za drugega.

Starši so nas vzgajali k delavnosti, poštenju in solidarnosti. Spomnim se, da je mama, ko smo od sorodnikov iz Združenih držav Amerike prejeli paket rabljenih oblačil, nekaj oblačil podarila tudi sosedovi družini.

Lepo jih je zavila ter sestri in meni naročila, naj jih neseva, češ »tudi oni jih potrebujejo«. Tako nas je učila dejavne vere.

Naša družinska knjižnica je bila bogata in je hranila bogastvo knjig in revij še izpred druge svetovne vojne.

Posebno dragoceni knjigi pa sta bili Sveto pismo stare in nove zaveze. Otroci smo ju radi prebirali in občudovali lepe grafike. Starejši so brali mlajšim. Ob zgodbah smo se tudi pogovarjali. Ob nedeljskih večerih smo skupaj prebirali Družino. Najbolj me je nagovarjala nadaljevanka Otrok luči, ki mi je razkrila svetniški lik Antona Martina Slomška.

Starši so nas otroke povezali z življenjem v župniji. Vsi štirje fantje smo bili ministranti. Radi smo imeli jutra-

Patri frančiškani so bili zelo delavni, kaplani pa so se še posebej zavzeto posvečali katehezi. Ministrantom so namenili še dodatno vzgojo. Prav te ministrantske vaje so bile dodatna vzgoja v veri. Odkrival sem, da je vera brez del mrtva, da je za versko skupnost potrebno žrtvovati svoj čas in svoje talente.

Spomnim se redovnega brata, ki je pot do vrta, za katerega je skrbel, porabil za molitev. V rokah je imel rožni venec. To je bila zame spodbuda, da sem tudi sam začel na poti v šolo ali cerkev moliti rožni venec. Da bi ohranjal smisel molitve, sem izbiral najrazličnejše namene: za starše, za bolne otroke, za misijonarje, za bodočo družino ...

Bogu sem hvaležen za našo družino, v kateri so se v skladnem ritmu vrstili delo, molitev, razvedrilo, počitek. Vere nisem čutil kot dolžnost, ampak kot pravico in smisel življenja, ki naj bi bil v tem, da živim za druge.

Duhovniki so mi pomenili razumevajočo in solidarno Cerkev. Odkrival sem, da je v hoji za Jezusom izvir pristnega veselja in notranjega zadovoljstva.

Morda bo moje pričevanje spodbudilo tudi vas k razmišljanju o koreninah vaše vernosti. p. dr. Silvin Krajnc, rektor

MARIJA 10 I 3

O veri, o Športu…

o smislu pravzaprav!

- Gregor Čušin

4 I MARIJA 10

O veri se zadnje čase govori kar naprej.

Ker je modno in ker se sme …, malo pa kar tako! In je te vere očitno veliko! In več vrst! Saj je vsak po svoje veren. In veruje. Po svoje. In verjame v kaj. Že kaj. Običajno v »kar nekaj«.

žnega jezika. Potem pa vzemite v roko še neko drugo knjigo: Sveto pismo. In tam boste v Lukovem evangeliju lahko prebrali, da je Jezus v soboto »po svoji navadi šel v shodnico.« (Lk 4, 16) Po svoji navadi!!! Je bil mar tudi Jezus tradicionalni vernik??!

A verjeti ni isto kot verovati!

Če vera ni osebna, potem je neosebna… in ne vem, če taka opredelitev drži vodo. Preizkušenj, ki pridejo v življenju, vsekakor ne zdrži! Če je tradicija - navada, potem je tradicionalna vera – navadna vera. Če ni navadna, je – nenavadna. Ampak v moji veri ni nič »nenavadnega«. Kljub čudežem, svetosti in skrivnosti – prav nič nenavadnega. Prav nič! Ena sama preprosta, navadna, tradicionalna božja ljubezen. Osebna!

Lahko verjamem, da Bog je! A če ne verujem Vanj: če ne izpolnjujem Njegovih zapovedi, če ne odgovorim na Njegovo ljubezen, če ne priznam, da je On gospodar (mojega) časa in prostora …, je ta vera prazna, oziroma je to praznoverje! In slej ko prej bom ugotovil, da je Bog, ki ga častim, zgolj – bog!

Lahko verujem v Boga! A če Bogu ne verjamem: da je Stvarnik vidnih in nevidnih stvari, da se je učlovečil, da me ljubi, da je zame umrl, vstal od mrtvih, da (mi) daje večno življenje …, je ta vera zidana na pesku! In slej ko prej me bo v življenju pričakala »podrtija«, ko bom Boga ozmerjal z – bogom!

So ljudje, ki zase trdijo, da so verni. A če jih človek pogleda takole »od zunaj«, bi rekel, da so verni le ob nedeljah in praznikih (In tukaj zavestno namesto »svetka« uporabljam besedo »praznik«, saj prav taki ljudje s svojim ravnanjem svetke ponižajo v praznike!). Pa še ob nedeljah so verni le pol ure, največ uro …, odvisno pač ali si je pridigar dal duška ali ne! Če je vera pot, ki vodi od zemlje k nebu, potem se je njihova »pot« spremenila v »potico« in zaključila svoje potovanje že po slabem metru: v višini trebuha oziroma mize, na kateri se bohotijo ali jaslice ali pirhi ali že poprej imenovana potica – glede na letni čas! In to praznoverje smo poimenovali tradicionalna vera!

Pa je to vera? Če se mene vpraša – ne! In prav nič vesel nisem, da se pljuva na moje navade. Kajti »tradicija« je »navada«! Kar poglejte v Slovar slovenskega knji-

Mogoče bo neumnost in neumestnost take delitve bolj jasna, če namesto vere spregovorim o športu: Če je poklicni nogometaš – pravi (osebni) športnik, potem sem jaz, ki ga, ob nedeljah seveda, kdaj pa so tekme?!, gledam in spodbujam v naslanjaču pred televizijo ali pa celo na stadionu – tradicionalni športnik! Gledam ga - iz navade! Spodbujam ga - iz navade! Privoščim mu – iz navade! Jezim se nanj – iz navade! Morda ne samo zgolj iz navade, ampak iz iskrene privrženosti in navdušenja! Vendar… ali sem zato jaz kaj bolj športnik? Sem kaj bolj zdrav? Kaj bolj zdravo živim? Sem izgubil nekaj kilogramov? Imam kondicijo? Ne! Še vedno sem isti zavampani dedec s čipsom in steklenico piva v roki in s kletvijo na ustih, če smo tekmo izgubili!

In s preveč sape, kadar je treba po stopnicah, ker je dvigalo v okvari! Športnik pa nisem. In tudi moje vedenje ni športno! Sploh, če preklinjam!

Vera je ali pa je ni!

Lahko je šibka. Lahko slabotna. Lahko je je malo. Lahko obilo. Lahko je goreča. Lahko je tleča …

Vedno pa je in mora biti: osebna in tradicionalna.

Sicer je ni!

MARIJA 10 I 5

iz brezjanske kronike

V Marijinem naročju 2. september

105. obletnica kronanja Prvo septembrsko nedeljo smo na Brezjah slovesno praznovali 105. obletnico kronanja milostne podobe Marije Pomagaj. Slovesno somaševanje je vodil murskosoboški škof dr. Peter Štrumpf. Že na predvečer praznika je bilo zelo slovesno. Navadno na ta dan povabimo novomašnika, da nas nagovori. Sveto mašo ob 19. uri je letos daroval frančiškanski novomašnik p. Jan Cvetek. Po sveti maši je sledila procesija z lučkami po vasi. Petim litanijam pa je sledilo molitveno bdenje, ki so ga pripravile različne molitvene skupine.

dopušča in ki si zasluži krono. Marija je človekovo dostojanstvo postavila na pravo mesto, ker je zaupala Bogu. Bog se pusti najti vsem, ki ga iščejo in prosijo iskreno. Na koncu je poudaril, naj nam bo vedno znova Marija zgled v vseh dejanjih našega življenja in iskanju sreče, ki nikoli ne mine.

8. september

Romanje starih staršev in dan duhovnih poklicev v lj. nadškofiji Ob prazniku malega šmarna, rojstnem dnevu naše nebeške Matere, smo na Brezjah obhajali dan duhovnih poklicev in romanje starih staršev. Verniki so se zbrali že ob devetih, ob pol desetih je sledila molitvena ura, ki se je zaključila z litanijami. Ob pol enajstih pa je bila slovesna sveta maša; daroval jo je nadškof dr. Anton Stres.

V pridigi je poudaril, da je bilo Marijino rojstvo pogoj za rojstvo Jezusa Kristusa. Da je prek nje in prek Jezusa Bog postal človek in nas sprejel takšne, kot smo. Opomnil nas je, naj se vedno zavedamo, da je življenje največji dar, ki smo ga prejeli od Boga.

V homiliji je novomašnik poudaril, naj nas na ta dan navdihuje vesele, ko se ob Mariji spominjamo njenega dostojanstva. Bog jo je namreč izbral za veliko delo odrešenja in se s tem ponovno sklonil k človeku. Iz nje se bo tako rodil svet, v katerem bo veljala logika božjega. Bog namreč človeka vedno vabi, da sodeluje pri soustvarjanju sveta, v katerem živi. Marijin vzklik »zgodi se« pa je tisti, ki preustvarja, ki 6 I MARIJA 10

Naj ta dar spoštujemo in z njim ravnamo odgovorno. Po pridigi je sledil sprejem bogoslovca Mohorja Rihtaršiča, ki se pripravlja na posvetitev v diakona.

Program pred mašo in med njo so pripravili verniki in duhovniki iz dekanije Domžale.

Slovesnosti se je udeležilo veliko ministrantov, ki so se po maši z nadškofom Stresom srečali v dvorani nad zakristijo.

Kaplan iz župnije Ljubljana Trnovo, Janez Rus, jim je spregovoril tudi o Božjem klicu in pomembnosti odgovora nanj.

Nadškof Anton Stres je vsem prisotnim ob slovesnostih praznika Marijinega rojstva zaželel vere, zaupanja in poguma – naj sledimo Marijinim besedam: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!«

7. oktober

112. obletnica posvetitve svetišča Na rožnovensko nedeljo pred 113. leti je bila posvečena Bazilika Marije Pomagaj. Posvetitve smo se spominjali tudi letos, s slovesno sveto mašo ob 10. uri, ki jo je daroval mariborski škof. msgr. dr. Marjan Turnšek. Po maši pa smo praznično obarvan dan zaključili s procesijo k Mariji Pomagaj.

V pridigi je škof poudaril, kaj sploh pomeni posvetitev. Da je škof Jakob Missia pred 113 leti s sveto krizmo mazilil stene in oltar brezjanskega svetišča in s tem prostor izvzel iz vsakdanje rabe in ga namenil za božjo rabo. Poudaril je tudi vlogo Marije v našem življenju. Ona je bila prva, ki je celotno svoje življenje prepustila v Božje roke in zaupala. Škof. Marjan Turnšek je zaključil z besedami: » Naj nas današnje praznovanje napolni z veseljem, novim upanjem in pogumom, da se bomo vsak dan veselili svoje posvetitve, svoje izvzetosti iz vsakdanje rabe in bomo hvaležni, da smo postavljeni za nekaj več- za božjo rabo!«

MARIJA 10 I 7

da bomo močni v veri, trdni v upanju in dejavni v ljubezni.

Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Globoko v srce se nam je zapisala beseda svetega evangelija, ki nam je nakazala, da je naša vera že nagrajena v tistem trenutku, ko se obrnemo na Boga.

11. oktober

Začetek leta vere Tudi na Brezjah smo slovesno začeli leto vere. Pri vseh svetih mašah smo molili za Cerkev, ki je stopila na to pogumno pot.

Papež Benedikt XVI. je v svojem pismu »Vrata vere« razglasil leto vere, ki bo potekalo od 11. oktobra 2012, ko se spominjamo 50. obletnice II. vatikanskega Cerkvenega zbora, do nedelje, 24. novembra 2013, praznika Kristusa Kralja.

Marijo Pomagaj imenujemo tudi Mati slovenske vernosti«, zato se zbiramo ob njej, da bi svojo vero okrepili in prenovili. Marija Pomagaj v nas budi čudež vere. Kakor je bila Marija prva učenka Jezusa Kristusa, tako je tudi danes prva poslušalka Božje besede in nam daje zgled, kako naj jo poslušamo.

Pri slovesni sveti maši ob 10. uri smo to še posebej močno naglasili. Marijo smo prosili, da bi okrepila našo vero.

Prosili smo: Vsemogočni večni Bog, sveto Devico Marijo, slavno mater svojega Sina, si dal za varuhinjo vsem, ki jo kličejo.

Na njeno priprošnjo nam podeli,

8 I MARIJA 10

V Lukovem evangeliju smo brali Jezusovo besedo: »In jaz vam pravim: Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka se mu bo odprlo.« V letu vere se bomo Slovenci zbirali na Brezjah in krepili svojo vero. Bazilika Marije Pomagaj je prava hiša molitve za vse narode. Posebej to simbolizirajo medaljoni, vdelani na stebre cerkve.

pa sta poskrbeli pianistka ga. mag.

Vlasta Doležal Rus in sopranistka Barbara Tišler.

V nadaljevanju so o vzornikih v letu vere spregovorili mag. Anton Berčan o arhitektu Jožetu Plečniku, g. Adolf Mežan o prof. Cvetani Priol ter prof. dr Anton Štrukelj o prof. dr. Antonu Strletu. Prof. dr. Rafko Valenčič je predaval na temo: Concilium redivivum – oživljeni koncil, g. Tone Rode, direktor podjetja Družina, pa na temo Kako udejaniti »Leto vere«?

Na koncu bogatega programa je sledil pogovor o vseh temah ter sklepna molitev.

JOŽE PLEČNIK, VERNIK IN UMETNIK

Frančiškanski Marijanski center Slovenije, ki deluje pod okriljem Mednarodne Marijanske papeške akademije je letos pripravil Brezjanske pogovore z naslovom Vzorniki v letu vere.

Mag. Anton Berčan je spregovori o arhitektu Jožetu Plečniku kot verniku in umetniku. V svojem dolgoletnem proučevanju arhitektovega življenja in njegovih del je prišel do spoznanja, da Plečnik ni bil le velik umetnik in arhitekt, ampak tudi pokončen Slovenec, mislec, predvsem pa globoko veren človek, ki je svoja velika dela črpal iz globoke vere in zagledanosti v Boga. Mag. Berčan nam ga je prikazal kot moža, ki je hotel vdahniti svojim delom duha vere. Plečnik se je namreč zavedal, da je umetnost božji dar.

Brez Svetega Duha, brez njegovega vodstva, pa umetnost nima pravega cilja, niti lepote, in tudi umetnik se mora njemu podrediti.

Po sveti maši in petih litanijah Matere Božje smo se ob pol deseti uri zbrali v dvorani nad zakristijo. Uvodni pozdrav in dobrodošlico so zbranim izrekli p. dr. Silvin Kranjc, OFM, rektor, p. Mari Osredkar, OFM, predstavnik Slovenske frančiškanske province, ter g. Milan Knep v imenu škofa dr. Antona Jamnika. Pogovore je povezoval g. Anton Gorjup z Radia Ognjišče, za lepo glasbeno obogatitev programa

Naš veliki arhitekt je bil vse življenje prepričan kristjan in tudi vsa njegova dela, še posebej sakralna, kažejo, da so sad njegove vere. Sam je zapisal, da naj bodo najlepša dela za Boga in naj bodo od njega navdahnjena. Seveda pa v današnjem razkristjanjenem času o Plečniku kot globoko vernem kristjanu, človeku, ki je redno opravljal vsakdanjo molitev in se udeleževal nedeljskega bogoslužja, ni dosti govora.

20. oktober

BREZJANSKI POGOVORI

VZORNIKI V LETU VERE

VERA V ŽIVLJENJU PROFESORICE CVETANE PRIOL O veri v življenju Cvetane Priol je v imenu profesorja Adolfa Mežana, ki je bil prisoten, a mu zdravstveno stanje ni dopuščalo nastopiti, predaval dramski igralec g. Pavel Ravnohrib.

Mariborčanka Cvetana Priol je bila izredna osebnost. Šele zdaj, trideset let po njeni smrti, polagoma odkrivamo njeno veličino, njene junaške kreposti ter globino njenega duhovnega življenja. Bog ji je bil vse. Iz vere v neskončno svetega, neskončno dobrega, vsemogočnega Boga je živela, iz te vere je črpala moči za strašno, dolgotrajno trpljenje, za hude preizkušnje, ki jih je morala prestajati. Iz sebe je izklesala svetal krščanski lik, ki je velik vzor nam vsem. Za naš narod pa ima Cvetana še poseben pomen zaradi tega, ker je Bogu ponudila svoje življenje, da bi Bog Slovencem ohranil vero in Cerkev. Dosegla je tako visoko stopnjo popolnosti, da se je zdaj pričel zanjo postopek razglasitve za blaženo.

PROF. ANTON STRLE, ČLOVEK GLOBOKE VERE O prof. dr. Antonu Strletu – človeku globoke vere, je predaval prof. dr Anton Štrukelj. Poudaril je, da so prav vsi, ki so poznali dr. Strleta, občudovali njegovo dosledno življenje po evangeliju. Kot zvest Kristusov učenec si je namreč prizadeval hoditi po ozki in strmi poti, ki drži v življenje. Z askezo in odpovedovanjem samemu sebi ter z nesebičnim delom za božje kraljestvo je stopal skozi ozka vrata.

Vedno je iskal le »eno potrebno« (Lk, 10,42).

Kljub svojemu krhkemu zdravju je izgoreval v profesorskem in dušnopastirskem življenju.

Sveto pismo je znal skoraj na pamet. Veroval je, kar je bral; učil kar je veroval, in živel po skrivnosti Kristusovega križa. Profesor Štrukelj je v predavanju omenil tri vidike svetniške osebnosti dr. Antona Strleta. Najprej njegovo globoko vero, nato osebno ljubezen do Gospoda Jezusa in končno njegovo zaupanje v Marijo Pomagaj. Prof. Strle je bil namreč zgleden vernik in še posebno goreč Marijin častilec.

20. oktober

ROMANJE DEKANIJE POSTOJNA Vsako leto na Brezje roma dekanija Postojna. Tokrat so prišli na 30. nedeljo med letom, ki je bila tokrat zadnja pred praznikom vseh svetih.

Vsako leto se romarji iz dekanije Postojna dobro pripravijo in množično udeležijo romanja k Mariji Pomagaj. Tudi letos so se verniki množično udeležili romanja kljub temu, da je bilo vreme silno neugodno. Preko celega dne je namreč snežilo.

Romarje so spremljali duhovniki s svojim dekanom g. Ervinom Mozetičem, ki je zbrane nagovoril v pridigi. V nagovoru se je osredotočil na začetek leta vere. Vernike je spodbudil, naj si v svojem življenju prizadevajo za to, da bodo vero postavili na prvo mesto v življenju. Vera naj v nas povzroči, da bomo postali novi ljudje, kakor nam omogoča Jezus.

Romarji so se po maši zadržali pri Mariji Pomagaj v tihi molitvi in se po krajšem podoživljanju čudovite mašne daritve vrnili domov.

MARIJA 10 I 9

5. december

MIKLAVŽEVANJE NA BREZJAH Vsako leto otroke na Brezjah obišče Miklavž. Otroci ga lepo sprejmejo in ga ob pomoči nekaterih oblikovalcev programa lepo pozdravijo.

Sveti Miklavž je dober svetnik. Njegova dobrota lahko tudi utrdi našo vero. Na Brezjah se praznovanja godu sv.

Miklavža radi udeležijo mnogi otroci. Tudi letos je Miklavž otroke na Brezjah obiskal in jih obdaril.

30. december

16. december

ROMANJE DEKANIJE ŠKOFJA LOKA Na tretjo adventno nedeljo so romali k Mariji Pomagaj romarji iz dekanije Škofja Loka. Oblikovali so molitev za duhovne poklice in sveto mašo.

Zbralo se je veliko romarjev in duhovnikov, ki so ob 15. uri oblikovali molitev za duhovne poklice in stanovitnost poklicanih, ob 16. uri pa je bila darovana sveta maša. Ob somaševanju duhovnikov iz te dekanije je maševal župnik iz Žirov, g. Igor Jereb, pridigal pa je g. Jože Dolenc, župnik župnije Leskovica. Mnogi romarji so pristopili k zakramentu svete spovedi. Na to slovesnost so se romarji pripravili že dva dni prej v župnijski cerkvi v Žireh s spraševanjem vesti, sveto mašo ter predavanjem g. Jožeta Dežmana o pomenu Brezij in Marije Pomagaj.

10 I MARIJA 10

Božični koncert na praznik Svete družine 2012 Na praznik Svete družine sta imela božični koncert v Baziliki Marije Pomagaj dva zbora, ki delujeta na Gorenjskem. Moški Pevski zbor Triglav Lesce Bled in Vokalno instrumentalna skupina Triglavski zvonovi sta nam s pesmijo pričarala božično vzdušje. Dirigentki, Slavica Magdič in Metka Magdič, sta v sodelovanju predstavili delo obeh zborov. Program je povezovala Maja Šmitek.

Veseli smo, da so se pevci s svojim delom predstavili tudi na Brezjah, od koder izhajata obe dirigentki.

Upamo, da bomo lahko naslednje leto spet priča tako lepemu dogodku.

30. december

Gloria na Brezjah 2012 Na nedeljo Svete družine, je pri maši sodelovala vokalna skupina Gloria. Prijatelji iz vokalne skupine so sodelovali s petjem in nam pričarali pravo božično vzdušje. Ob njihovih tonih smo čutili, kaj pomeni vse življenje odeti z glasbo. Peli so pri sv. maši ob 11.30, ki jo je daroval p.

Mari Osredkar. V pridigi se je še posebej dotaknil skrivnosti in pomena Svete družine in naših družin.

Po maši je bil blagoslov otrok. Vsi otroci in družine so prejeli poseben skupni blagoslov, potem pa smo vsakega otroka blagoslovili še posebej. Po maši je imela vokalna skupina Gloria koncert svojih pesmi. Nepozabni zvoki so odmevali pred Marijo in nas spomnili, da mora biti vera sporočilna za današnji čas.

1. januar 2013

PRAZNIK BOŽJE MATERE MARIJE V nararodnem svetišču 1. januarja obhajamo praznik Božje Matere Marije. Spomnili smo se tudi slovesne razglasitve naše bazilike za slovensko Marijino narodno svetišče. To je letos že 13. obletnica.

Romarji so prišli z vseh koncev Slovenije, da bi praznovali ta pomemben dan za naše svetišče. Škof Jamnik se je v nagovoru približal ljudem, ko jim je spregovoril o neposrednosti Božjega oznanila za vsakega človeka.

Ves dan smo praznovali, ob 16. uri pa je bil z nami ljubljanski škof Anton Jamnik. Prišli so tudi drugi duhovniki. Slovesnost smo obhajali v sodelovanju samostanske družine.

MARIJA 10 I 11

jaslice

19. SVETOVNI KONGRES JASLIČARJEV V INNSBRUCKU 14. – 18. 11. 2012 SVETOVNA JASLIČARSKA ZVEZA - SJZ UNIVERSALIS FOEDERATIO PRAESEPISTICA - UN FOE PRAE

SJZ je mednarodna katoliška zveza jasličnih združenj, ustanovljena leta 1952 v Barceloni. Nastala je iz narodnih jasličarskih združenj Avstrije, Nemčije in Španije ter iz ustanavljajočega se italijanskega združenja z imenom: »Italijansko združenje prijateljev jaslic«. Zveza ima sedež v Rimu: Via Tor de` Conti n. 31/A, poleg italijanskega združenja »Prijatelji jaslic«.

Nameni Zveze so: ohranjati živo izročilo jaslic v njihovi kulturni različnosti in v krščanskem navdihu s pospeševanjem postavljanja le-teh in vedno večjim poznanjem Jezusa Kristusa preko jaslic.

SJZ - UN. FOE. PRAE. deluje z namenom ponuditi tečaje postavljanja jaslic, razstave, trge, natečaje, zbiranja dokumentov, in to v polni avtonomiji posameznih združenj, tako narodnih, pokrajinskih in lokalnih.

Statut Zveze predvideva tudi »Svetovne kongrese jasličarjev« na vsaka tri leta, ko se srečajo umetniki in obrtniki. Udeleženci teh mednarodnih kongresov si izmenjujejo naslove in tako zacvetijo med jasličarji vsega sveta nova prijateljstva. Revije pa si izmenjujejo zgodovinske in tehnične članke. Velike razstave jaslic, ki vedno spremljajo kongrese, pa pomagajo odkrivati do sedaj še skrite jaslične zaklade.

19. svetovni kongres jasličarjev v Innsbrucku se je spremenil v veličastne jaslice, na kar pa je vpliva12 I MARIJA 10

lo tudi okolje podnebja, celo sneg po vrhovih gora, skrivnostnost cerkva in jaslice s svojo očarljivostjo po tirolskih vaseh, po muzejih in razstavah, kar je napolnjevalo srca navzočih s pesmijo svetega veselja in sreče.

Posebno veselje pa je ožarjalo 700 navzočih kongresistov, ko je vodstvo UNIVERSALIS FOEDERATIO PRAESEPISTICA – UNIVERSUS PRAESEPIORUM CONVENTUS MMXII izročilo DRUŠTVU LJUBITELJEV JASLIC SLOVENIJE DIPLOMO PRO AMICORUM SODALITATE PRAESEPIORUM SLOVENIAE. Laeto valde animo sodalitatem et omnes praesepiorum amicos Sloveniae in communitate nostra salutamus, kar v prevodu pomeni: »SVETOVNA JASLIČARSKA ZVEZA. SVETOVNI KONGRES JASLIČARJEV 2012. DIPLOMA ZA DRUŠTVO LJUBITELJEV JASLIC SLOVENIJE. Z velikim veseljem pozdravljamo združenje in vse ljubitelje jaslic Slovenije v naši družbi.« S to diplomo je bilo DRUŠTVO LJUBITELJEV JASLIC SLOVENIJE 17. novembra 2012 sprejeto v SVETOVNO JASLIČARSKO ZVEZO. DRUŠTVO LJUBITELJEV JASLIC SLOVENIJE je imelo ustanovni zbor 14. novembra 2001 v Frančiškanskem samostanu na Brezjah, 16. novembra 2001 pa je Upravna enota Radovljica, Oddelek za upravne notranje zadeve, izdala ODLOČBO, da se v register društev vpiše DRUŠTVO LJUBITELJEV JASLIC, s sedežem na Brezjah št. 72 in z matično številko 1601300.

Ob baziliki na Brezjah je nastal tudi MUZEJ JASLIC IN VOTIVOV, pri njegovem nastanku pa ima pomembne zasluge muzejski svetovalec Gorenjskega muzeja gospod Jože Dežman s takratnim predstojnikom samostana p. Cirilom Božičem!

Kaj nas je vodilo k ustanovitvi muzeja? Avtoriteta, ki jo v slovenskem duhovnem prostoru predstavljajo Brezje, se v siloviti dokazljivosti izraža predvsem skozi vse zapise, podobe in umetniška izražanja romarjev. To breško romarsko kulturo je bilo potrebno predstaviti javnosti.

Muzej na Brezjah ima dve temeljni zbirki. Prva priča o breški romarski kulturi, druga pa je domača in mednarodna zbirka jaslic; s posebno pozornostjo do slovenskih kotnih jaslic.

z vsakoletno izmenjavo jasličnih eksponatov z ustreznimi društvi v Avstriji, Franciji, Italiji in Nemčiji.

DRUŠTVO LJUBITELJEV JASLIC SLOVENIJE vsako leto organizira in izvede razstavo SLOVENSKIH JASLIC po posameznih škofijah: ljubljanski, murskosoboški, mariborski, celjski in drugod.

Vsa ta pomembna dejavnost, ki povezuje ljudi in jih osrečuje ob zazrtosti v učlovečenje Božje Ljubezni v »Betlehemskem Detetu« je pripomogla, da je bilo naše društvo LJUBITELJEV JASLIC SLOVENIJE dne 17.

11. 2012 pridruženo SVETOVNI JASLIČARSKI ZVEZI! SLAVA BOGU – MIR LJUDEM!

Pomembna dejavnost muzeja je predstavljanje slovenske jaslične dediščine ter sodobne ustvarjalnosti jasličarjev v Sloveniji in po svetu, kar muzej uresničuje MARIJA 10 I 13

intervju

14 I MARIJA 10

- Špela Uršič

MARIBORSKI NADŠKOF

DR. MARJAN TURNŠEK Na praznik rožnovenske Matere Božje, ko smo na Brezjah obhajali 112. obletnico posvetitve bazilike Marije Pomagaj, je slovesno mašo daroval mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek. Ob tej priložnosti smo z njim opravili prijeten pogovor.po govor.

Danes ste prišli na Brezje kot romar. Kaj vam to pomeni?

Romanje me vedno spomni na to, da tukaj, na Zemlji, nismo doma. Da je pravzaprav vse naše življenje romanje. Ob tem vedno pomislim tudi na to, da je vedno treba nekaj zapustiti. To je za kristjana tudi temeljno, da zna zapustiti svoje običaje, navade in oditi naprej.

Pa ne samo tisto, kar je grešno, ampak včasih tudi tisto, kar je dobro, da lahko pridemo do nečesa boljšega, do nečesa več. Romanje nam lahko predstavlja izziv, da pomislimo, kaj bi v svojem življenju moral spremeniti, da bi bilo v njem več ljubezni.

Kaj pa, ko romate na Brezje? Tukaj je Marija še toliko bolj prisotna.

Tukaj, pri Mariji Pomagaj, je Marija res še toliko večja spodbuda. Sam tudi nosim ime po njej, čeprav sem krščen na Marjana. Ona je tista, ki hodi pred mano po poti, ki jo je začrtal Jezus Kristus. Ko zrem v njo, ko opazujem njeno držo, odzive, mi daje luč za moje vsakdanje odločitve. In na Brezjah je to vedno zelo zgovorno. Že njeno ime - Marija Pomagaj -, tudi jaz sem na svetu zato, da pomagam drugim! Vedno mi pomaga v stiskah, težavah, pomaga pa mi tudi živeti tako, da

je moje življenje Bogu v čast. Seveda pa nikoli ne priromam sam, oziroma samo zase, vedno priromam za svojo škofijo, slovensko in vesoljno Cerkev.

Kristjani se med seboj ločimo tudi po tem, kakšno vlogo ji pripisujemo (npr. protestanti). Kakšno vlogo pa ima po vašem Marija v življenju drugih?

Glede čaščenja Marije je zelo različno; danes so ljudje zelo pluralni, ni več enotne duhovne usmerjenosti.

Zato lahko pri nas in v zahodnem svetu ločimo dve vrsti ljudi v odnosu do Marije. Prvi so tisti, ki zelo močno poudarjajo marijansko pobožnost. Ti so zelo globoko začutili njeno bližino in želijo živeti po njenem zgledu. Nastajajo razne marijanske skupine po župnijah, usmeritve, povezane s svetovnimi romarskimi kraji, tudi slovenskimi. Druga skupina pa so še nekoliko bolj tradicionalno usmerjeni k marijanski pobožnosti. Za nekatere je to neka zadnja oblika vernosti. Za primer vzemimo Brezje, sam sem prepričan, da je to kraj, kamor prihaja ogromno Slovencev, oziroma ljudi, ki prebivajo pri nas, ki ne gredo več vsako nedeljo k sveti maši. Pa vendar priromajo na Brezje. To je lahko druga oblika izražanja, kaj nam Marija pomeni. Je nekaj svetega, še posebej Marija na Brezjah.

Tudi Jezus nam je Marijo na križu postavil za našo mater, ko je rekel Janezu: »Glej, tvoja mati!« Res je, Marija je v Svetem pismu zelo jasno postavljena za tisto, ki nas zbira ob svojem sinu. Ne samo takrat pod križem, ampak že prej, ko je skupaj z apoMARIJA 10 I 15

stoli čakala Svetega Duha. Z dogodkom pod križem pa je bila postavljena za središče, ki nas zbira. Ampak to središče ni statično, ampak je središče, ki usmeri še globje do središča. Včasih, ko častimo Marijino in Jezusovo srce, razmišljam, da, kdor se posveti Marijinemu brezmadežnemu Srcu, se naseli v njenem srcu.

Marijino srce pa je vedno v središču Jezusovega srca.

Torej je Marijina oseba v središču Jezusove osebe. Ko smo pri Mariji, smo torej najbolj v središču najglobjega srca. Tako si sam predstavljam to Marijino vlogo, ki ji jo je Jezus zaupal. Verjetno je to tudi razlog, da marijanska središča tako pritegujejo sodobnega človeka.

Kaj pa mladi in romanja? Danes se je na Brezjah zbralo veliko ljudi, a le malo mladih. Kaj lahko naredimo, da bomo mladi predstavljali velik del Cerkve?

Ob tem se mi zdi, da je pred nami to, kar se imenuje nova evangelizacija. To ne pomeni nov evangelij, nove Marije, ampak pomeni to, kar lahko na začetku Cerkve vidimo pri Mariji in učencih. Živeli so tako živ in oseben odnos z Bogom, da je to prepričalo tudi druge. Torej moj odgovor je ta: mladih ne bomo pritegnili samo z novimi metodami, kajti metoda je samo lupina, lupine se pa kmalu naveličaš. Predstavljajte si, da prejmete darilo, ki je samo ovoj, brez vsebine. Tako darilo boste kmalu zavrgli. Zato tudi metode same na sebi ne pomagajo, so šele drugotnega pomena. Bistvena je vsebina! Vsebina smo mi, ki že prihajamo na Brezje. Če se bomo mi tukaj ob Mariji vneli, potem bomo z vsakdanjim življenjem vneli tudi druge. To je rekel že blaženi Slomšek: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti!« Tako bomo svojo vero prenesli na druge, jih bomo duhovno okužili v dobrem pomenu besede. In to je nova evangelizacija. Tudi v zgodovini Cerkve imamo ogromno primerov. Recimo Pavel, prej je preganjal kristjane, ko pa je doživel živega Kristusa, je rekel, da ne more početi ničesar drugega kakor oznanjati Kristusa, in to križanega. Z vsakim dejanjem, z vsako besedo kristjan širi vero in to priteguje druge. Tudi danes imamo ogromno primerov, zakaj nekateri nagovarjajo,

16 I MARIJA 10

drugi pa ne. Nagovarja tisti, ki ima resnično vsebino, ki je nekaj pravega. Tisti, ki samo dela reklamo, pa ne zastavlja svojega življenja, ne bo pritegnil. Torej, kako pritegniti več mladih: tako, da mi poglobimo vero! To je verjetno začutil tudi papež, ko je razglasil leto vere.

Da bi razumeli, da nova evangelizacija ni reklama, kampanja, ampak poglobitev osebne vere.

Mesec oktober je mesec rožnega venca. Ko se pogovarjamo s starejšimi, jih veliko poudari, da je rožni venec družinska molitev. Spominjajo se večerov, ko so sedeli okrog peči in skupaj molili.

Dandanes tega ni več.

Tudi jaz izhajam iz družine, kjer nismo redno molili rožnega venca. Molili pa smo ga enkrat na leto, ponavadi prvega novembra. Gotovo je to izredno lepa oblika skupne družinske molitve. Vendar je tako, da je na silo ne bomo uvedli nazaj. Če bodo starši doma to želeli uvesti na silo, se bodo otroci uprli. Odgovor na to vprašanje ima Sveti Duh. Tudi danes je rožni venec zelo aktualna molitev, recepta, kako jo približati ljudem, predvsem mladim, pa ni. Danes sam opažam nekaj zelo zanimivega - ne samo, da starši uvajajo otroke v življenje v veri, mnogokrat so otroci tisti, ki starše pritegnejo v molitev. Ker so otroci sami našli stik z vero in molitvijo po drugi poti. Zanimivo je, da sedaj otroci vabijo starše v cerkev. Za začetek je bolje začeti s kakšno drugo obliko.

Spomnim se papeža Janeza Pavla, ki je molil rožni venec tako, da je različne skrivnosti iz različnih delov povezal v eno desetko. Ni molil po vrsti, ampak je izbral to iz neke potrebe. Iz vseh štirih delov je izbral tiste skrivnosti, ki so bile v tistem trenutku bolj aktualne. V tem nam je dal sam zgled, da je tudi v molitvi rožnega venca mogoče biti zelo ustvarjalen. Kajti ni temeljno ponavljanje zdravamarij, temeljno je priti v stik s skrivnostjo Jezusovega življenja. Kajti Jezusovo zemeljsko življenje je ena sama skrivnost. Eno je, če grem jaz po cesti, drugo pa je če gre učlovečeni Bog po cesti. To je bistvena razlika in to spremljamo ob

molitvi rožnega venca. Tu je pomembno,da smo bolj kreativni. Zanimivo je na primer, ko na božič beremo tri različne evangelije. Ob polnočnici beremo poročilo zgodovinskega dogodka, kako Marija rodi. Naslednja je pastirska maša, ko beremo, kako angel oznani pastirjem, da se je rodil mesija in takrat se je Jezus rodil v srcu pastirjev. Dnevna maša s tretjim evangelijem, ki je Janezov, pa pravi: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« Ko spravimo vse troje skupaj: dogodek Marijinega rojstva, rojstva v naših dušah in to, da je tisti večni Bog, takrat vstopimo v Jezusovo skrivnost. To je pomembno, ne toliko samo ponavljanje, ampak vstopanje v skrivnost.

V Svetem pismu večkrat piše, naj se Bogu prepustimo in mu popolnoma zaupamo. Vendar je to včasih težko, primer so lahko dogodki v zadnjem času. Kje naj najdemo vero in pogum, da ne bomo nasedli vsemu, kar pravijo mediji, ampak bomo zmožni zaupati Gospodu?

Spomnimo se francoskega novinarja Andrea Frossarda, ki ga vprašanja Boga niso zanimala. Praktično je živel kot ateist. Nekoč je bil zmenjen s prijateljem pred cerkvijo v Parizu. Ker prijatelja še ni blo, se je odločil vstopiti v cerkev in tam počakati. Bil je ravno čas večernic in med Magnificatom je doživel srečanje s Kristusom.

Čez 10 minut je stopil iz cerkve kot vernik. Kasneje je tudi napisal knjigo Bog biva, srečal sem ga. Če sam verjamem v te besede, potem lahko vsi mediji trdijo drugače, ampak če sem ga jaz srečal, potem je! Drugi vidik pa je, da vzamemo zares Jezusa, ki se je učlovečil. To pomeni, da je začel živeti kot človek, sredi te zgodovine je dal skozi prav vse, kar dajemo skozi tudi mi. Bil je zavrnjen, zasramovan, bil je celo ubit! Sam je prišel na svet zato, da bi šel skozi vsa ta naprotovanja Bogu in nam pokazal, da je mogoče znotraj tega ustvariti trden svet v povezavi - on z Očetom, mi pa v povezavi Svetega Duha z njim in posledično z Očetom. Marija pa nam pri tem stoji ob strani in nam pomaga. Cerkev je Božje in človeško delo. In kot človeška je tudi grešna.

Seveda ni prav, da te grehe kar sprejmemo, moramo se boriti proti njim, ampak tega ne smemo škandalizirati, ker vemo, da je to del zgodovine po izvirnem grehu. Če izhajam iz teh dveh predpostavk, potem lahko ostanem trden tudi takrat, ko se ves svet postavi proti meni oziroma kristjanom. Odnos med nami in Bogom lahko primerjamo z odnosom med fantom in dekletom. Pride do trenutkov, ko se začeta oddaljevati eden od dugega. Če v tistem trenutku odnosa ne bosta utrdila, se bosta prej ali slej razšla. Enako je z Bogom - če takrat, ko začutimo, da odnos peša, napnemo vse sile, se bo odnos utrdil in zažarel.

MARIJA 10 I 17

Jezus nas je že vnaprej opozoril, da bomo kristajni vedno in povsod preganjani, dejal je tudi: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni, jaz sem svet premagal!« Res je, celo več, rekel je: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse grdo o vas lažnivo govorili. Veselite se in vriskajte, kajti veliko bo vaše plačilo v nebesih!« To je sicer zelo težko razumeti, posebej v trenutku, ko doživljamo zlo in nasprotovanje. Če takrat to lahko začutiš, potem blagor ti!

Jezus nam je hotel povedati, da se na svetu temu ne moremo popolnoma izogniti, je nemogoče. Vendar je pomemben poudarek na besedni zvezi: zaradi mene!

To pomeni: ne zaradi nas. Pomembno je tudi, da se zavedamo, da trpljenje ne prihaja od Boga. Včasih smo si sami krivi zato, da trpimo, drugič pa je to trpljenje, katerega jedro nismo mi.

Pred nami je teden za življenje. Sami ste tudi v pridigi poudarili, da je Bog že pri spočetju izvzel dve celici, ju združil in jima dal dušo. Se vam zdi, da dandanes ljudje premalo cenimo dar življenja?

Da, to je velika rana današnjega sveta. Na žalost se tudi o tem premalo pogovarjamo, na primer splav je postal tako splošno sprejemljiv, da se mnogi več ne vprašajo, ali je to prav ali narobe. Postalo je preveč 18 I MARIJA 10

samoumevno. Sem pa prepričan, da ženska ob splavu globoko v sebi čuti, da je to dejanje proti njej sami.

Ker je nemogoče, da tega v najglobjih globinah ne bi doživljala. Seveda pa so te globine marsikdaj obložene z raznimi plastmi, ki jih svet naloži. Danes je še ena žalostna resničnost, da tudi kontracepcijske tablete ne delujejo več samo kontracepcijsko, ampak tudi abortivno. Marsikatera ženska tega sploh ne ve, kajti tudi zdravniki tega ne poudarjajo. Zaradi zmanjševanja stranskih učinkov pri kontracepcijskih tabletkah so zmanjšali tudi količino hormonov, ki povzorčajo negativne druge probleme. Posledično ne preprečijo več ovulacije, ampak onemogočijo, da se že oplojeno jajčece ugnezdi v steno maternice. To pa pomeni splav, ki se ga žena sploh ne zaveda. Se ne zgodi vedno, ampak nikoli ne vemo, kako tablete delujejo. Slabo smo poučeni tudi o poskusih na zarodkih, ki jih ohranjajo zamrznjene, potem pa jih ubijejo. To je nova oblika grešnega ravnanja človeka v odnosu do drugega. Ni se vredno pogovarjati, kdaj lahko celice oziroma zarodek poimenujemo človek. To je nečloveško in nerazumno.

Vsi vemo, da do odgovora ne bomo nikoli prišli. Zato dogovora v tej smeri ne bomo nikoli imeli in bo edini kriterij spočetje. Tretja oblika napada na življenje pa je ravnanje z ostarelimi, težko bolnimi, ki niso več »koristni«, tako imenovano vprašanje evtanazije, ali naj pomagamo ljudem umreti. Sveto pismo in Cerkev sta pri tem zelo jasna, da življenje pripada samo Bogu.

Samo Kristus je lahko rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje«. Življenje prihaja od Boga in se kasneje tudi vrne. Zato ima samo on pravico odločati o njem, ne pa mi. To je oznanilo Cerkve, ki bo ostalo vedno in ne bo spremenjeno.

Hvala za vaše besede. Veseli smo, da se srečujemo z vami pri Mariji Pomagaj!

Do Marije ima najbrž vsak čisto svoj odnos. Meni je bila dolgo časa v nekaterih rečeh tako daleč, tako neoprijemljiva. Njeno življenje se mi je zdelo kot življenje pravljičnih princes - je mati Odrešenikova, torej velika žena, s krono na glavi, vsemogočna, nezmotljiva, nadčloveška .... Šele preko Delavnic molitev in življenja sem spoznala pravo Marijo.

Takrat so se odpirala nova obzorja, ki so Marijo prikazali kot ženo in mater, ki je kuhala kosilo, prala, živela čisto običajno družinsko življenje. Tako kot jaz, slehernica, je tudi ona večkrat doživljala strah; na primer, ko je iskala Jezusa in ga končno našla v templju: Tudi ona je bila žalostna, osamljena, trpeča, bolna … Na njeni glavi se ni lesketala krona, bila je ponižna in včasih ponižana. Neznosne bolečine, ki jih je trpela ob križu, razumejo premnoge matere, ki so izgubile svoje otroke. Marija je bila mati, ki je brezpogojno ljubila, Marija je sveta, ker je dovolila, da se je zgodilo. Verovala je. Če sem se v mladih letih bolj kot k Mariji zatekala naravnost k Jezusu, se sedaj v svojem materinstvu s prošnjo vedno obračam k njej. Rada bi bila tako potrpežljiva in skromna, kot je bila Ona, a ugodje tega sveta me velikokrat zanese. Rada bi tako zaupala, kot je Ona, a se ne znam prepustiti Božjemu načrtu; načrte kujem sama. Rada bi posnemala njen Zgodi se, a ne znam, ker prevečkrat hočem, da bi se zgodilo takoj in tako, kot si jaz želim.

marijino varstvo - Mateja Feltrin Novljan

A življenje je modrejše od človeka, zato gre svojo pravo pot. Tega se skušam zavedati, zato v zadnjem času bolj kot nekdaj sprejemam tisto, kar se mi dogaja, bolj vdano. Vem, da se v življenju dogodi določena mera reči, ki jih ne morem preprečiti, spremeniti; dogodki, ki bolijo, a bodo mogoče čez čas na odpadu slabih spominov … Kdo ve? Jaz vedno manj. A nisem obupana, ker vem, da takrat, ko ne zmorem, Mati v svoje naročje poleg Jezusa vzame tudi mene. Zato upam, zaupam in se veselim življenja.

MARIJA 10 I 19

»ŽIVETI V BLIŽINI BREZIJ JE VELIK PRIVILEGIJ.« - Vesna Leban Romarji, ki prihajate na Brezje, ste največji zaklad.

Naše poslanstvo je tudi to, da spoznamo namene, s katerimi prihajate na Brezje. Zato se bomo v rubriki Marijini romarji trudili predstaviti manj znane romarje, ki dajejo svetišču največji pečat.

Eden takih, ki ga vsakodnevno lahko srečamo na Brezjah je gospod Tadej Trelc, ki ga bomo predstavili v tokratni reviji.

Tadej, ste redni obiskovalec Brezij, videti je, da vam vsak obisk pri Mariji Pomagaj pomeni veliko.

Kaj vam osebno pomeni Marija Pomagaj? Zakaj tako pogosto prihajate na Brezje? Če je le mogoče pridem vsak dan na Brezje. Vsak dan je namreč nov začetek in res bi mi nekaj manjkalo, če ne bi prihajal na ta milostni kraj. Marija Pomagaj je vodnica, je priprošnjica, k Mariji hodimo, jo prosimo in se zahvaljujemo. Iz zgleda Marijinega življenja se da tudi lepo živeti. A da prideš do tega spoznanja, so potrebna leta in razne preizkušnje, to ne pride čez noč. Meni to res pomeni zelo veliko. Dandanes se mi pogosto zdi, da se iz vere želi narediti celo znanost.

Ampak vera zame je preprosto HVALA in PROSIM. V teh dveh besedah je strnjeno vse.

Bližina Brezij vam veliko pomeni. Je živeti v bližini Brezij privilegij? Živeti v bližini Brezij je velik privilegij, poglejte samo, od kod vsepovsod ljudje prihajajo k Mariji Pomagaj.

20 I MARIJA 10

Pešačijo po štirideset, petdeset kilometrov. Mi pa smo tukaj blizu. Me pa boli oz. pogrešam to, da v brezjanski cerkvi ni dosti domačinov. Dano jim je, pa ne izkoristijo. Živeti v bližini Brezij je res velik privilegij.

Kdo vas je vzgajal v srčni pobožnosti do Marije?

Se spominjate vašega prvega obiska Brezij?

Pri tej vzgoji je na prvem mestu moja mama, so pa tudi kateheti zagotovo pustili velik pečat. Dobro se spominjam svojega prvega obiska Brezij; šli smo kot družina s kolesom z domače Kokrice pri Kranju.

Mama, oče in jaz. Potem je bilo še nekaj romanj, vendar niso bila tako pogosta. Ko sem šel k vojakom, sem šel pred vsakih odhodom vedno k Mariji Pomagaj na Brezje, tudi ko sem se vračal domov, je bil moj prvi postanek vedno na Brezjah. Vedno. Tudi kasneje, na začetku devetdesetih let, ko sem spoznal svojo ženo, sva večkrat skupaj poromala tja. Moja žena je šla po triindvajsetih letih na Brezjah spet k spovedi. Brezje so res poseben milostni kraj.

Kako se je vaš odnos do Marije oz. do vere nasploh spreminjal skozi leta?

Danes mineva sedemnajst let od rojstva mojega sina.

To lahko rečemo, da je Marijino delo. Takole bom rekel: Za toliko milosti, kot smo jih mi doživeli na Brezjah, se ne bomo mogli nikoli dovolj zahvaliti, pa če bomo živeli petsto let. Z leti svojo vero poglabljaš, veliko

marijini romarji

razmišljaš. Posebej po kakšnih življenjskih preizkušnjah. Imel sem težave s srcem in sem moral na operacijo. Na operacijo sem šel od Marije, ko sem prišel z operacije, sem se spet najprej ustavil pri Mariji. Prav tako sem vsako leto na dan operacije dal na Brezjah v zahvalo za sveto mašo in peš smo ob tej priliki poromali na Brezje. Včasih nas je bilo tudi deset. Sedaj pa peš poromam na Brezje vsak mesec.

Kaj vam pomenijo takšna romanja? Kaj človek doživlja ob tem?

Kot prvo je treba paziti, da ima vsako peš romanje svoj namen. Sicer to postane trim, romanje pa ne sme biti trim. Za vsako peš romanje si zadam nek namen.

Tako sem šel na primer peš na Brezje v zahvalo, da sem pred štiridesetimi leti prišel srečno iz vojske; pa pred kratkim za slovenske škofe, itd. Vedno nek namen, prošnja ali zahvala.

Sicer pa uporabljam za pot na Brezje dve poti. Ena ima 17.500 korakov, ena pa 21.700 korakov. To je od tri do štiri ure hoje, včasih tudi malo več, če so noge težke.

Ampak takrat, ko so noge težke, sem prav vesel. Med potjo zmolim vse rožne vence in veliko premišljujem,

saj sem takrat sam s sabo. Ko greš peš na Brezje, je Marija blizu tebe in takrat marsikaj razmisliš in premisliš.

Vas na Brezje veže kakšen prav poseben spomin?

Vam je kakšno romanje ostalo posebej v spominu?

Spominov je veliko. Sedaj mi na misel pride en dogodek, ki se je zgodil na sveti večer, ne vem točno, katerega leta, vendar ni tako zelo dolgo. Vsako leto se namreč z bratom in njegovo družino tradicionalno peš odpravimo k otroški polnočnici na Brezje. Midva z ženo greva od doma, z bratom in njegovo ženo se dobimo v Kovorju, nato pa se po sveti maši odpravimo na njihov dom v Ljubno. Tistega leta, ki se ga zelo dobro spominjam, pa se je na sveti večer zgodila res ena velika stvar. Na romanje k polnočnici sem takrat povabil gospo, ki je veliko pomagala v naši tiskarni, z njo je šel tudi njen sin. Ta gospa je po končani maši vstala in šla k sveti spovedi. Po maši smo se poslovili, si voščili praznike. Po novem letu pa je omenjena gospa poklicala mojo ženo in jo prosila za pomoč, češ da se je odločila za zdravljenje alkoholizma. In nihče od nas niti ni vedel, da ima s tem težave. Žena ji je pri zdravljenju veliko stala ob strani in zgodba se je srečno končala.

MARIJA 10 I 21

»Če ne bi imel te vere, bi verjetno v tem svetu zelo težko zdržal. Zdi se mi, da je največji problem današnje družbe, da se ne znamo umiriti in da se ne znamo poslušati.« To so prav posebna doživetja, velike milosti, ki se zgodijo na Brezjah. Rečemo lahko samo Hvala, Marija! In Bog daj, da bi sedaj tako ostalo!

Kako to vero iz svetišča prenašate v domačo okolico. Se to kaj pozna v vaših vsakodnevnih odnosih z bližnjimi?

Kako se to pozna, bi morali povedati drugi. Jaz pa lahko rečem samo eno stvar: Če ne bi imel te vere, bi verjetno v tem svetu zelo težko zdržal. Zdi se mi, da je največji problem današnje družbe, da se ne znamo umiriti in da se ne znamo poslušati. Danes je vse treba narediti tako hitro in vsem se tako mudi. Ampak veste, do kam se mudi – do srečne zadnje ure, potem pa nič več.

Jaz sem bil v takem poklicu, da se je sploh ves čas mudilo, vedno so bili roki, ves čas smo delali pod pritiskom. To je verjetno vplivalo tudi na moje zdravje, ampak z izkušnjami človek začne drugače razmišljati. Ko pa prideš na Brezje in se usedeš k Mariji, se pa pomiriš.

Vedno. Bom povedal en primer, eno mojo izkušnjo.

Nekoč smo v naši tiskarni dobili nujno naročilo, ki je moralo biti končano do naslednjega dne. Ves popoldan sva se s tiskarjem trudila, da bi namešala pravo barvo, pa ni in ni šlo. Videl sem, da bova na silo še manj dosegla. Rekel sem mu: »Ti pojdi domov in se spočij, jaz pa grem na Brezje in jutri se spet dobiva.« Šel sem k Mariji, se usedel, razmišljal in prosil. Med molitvijo mi je prišla na misel imenitna ideja, kako lahko nastaliproblem rešimo. Zadeve smo se potem lotili na malce drugačen način in naročilo je bilo končano točno do ure. Lahko samo rečeš: Hvala, Marija! Če bi takrat nervozno in na silo hotel priti do rešitve, ne bi naredil nič. In ko to enkrat doživiš, začneš drugače razmišljati.

22 I MARIJA 10

- Vesna Leban

Se mi je pa nekoč pripetila drugačna izkušnja. Nekega leta sem se peljal na velikonočni ponedeljek ves vesel na Brezje k poldvanajsti sveti maši. Aleluja! In ko sem v takem radostnem vzdušju zavijal proti Brezjam, je močno počilo. Spregledal sem avto in prišlo je do nesreče. Kaj pa lahko rečeš v takem primeru? Rekel sem si, verjetno je za nekaj že dobro. Morda bi se tisti ponedeljek popoldan z družino še kam odpravili in bi se lahko zgodilo še kaj hujšega. Človek nikoli ne ve.

Vam je kakšna marijanska molitev posebej pri srcu?

Molitev O, Gospa moja, o Mati moja. Zdi se mi, da je v tej molitvi zajeto prav vse. Sicer pa se z Marijo najraje pogovarjam po domače, tako kot sedaj z vami. Ko pride do kakšnega težkega trenutka v življenju, se lahko samo usedeš k Mariji in rečeš: »Draga Marija, kaj bi ti naredila? Prosim, pomagaj mi.« Marija se je v nekem trenutku brezkompromisno odločila za Boga, čeprav to ni bilo lahko. Ampak ona je zaupala. In tudi nam se življenje lahko v enem trenutku obrne in zelo pomembno je, kako človek take stvari sprejme. In vera je v življenju res velika milost!

Tadej, hvala za čas, ki ste si ga vzeli za nas in z nami delili svojo duhovno izkušnjo.

Ni za kaj. Na koncu bi rad povedal še to, da na pogovor nisem pristal zato, ker bi hotel sebe kakorkoli poveličevati. Vem, da gre revija Marija med ljudi, in če jo bo v roke dobil kdo, ki sem ga kakorkoli užalil ali prizadel, ga prosim odpuščanja. Nikdar nisem želel nikogar načrtno prizadeti. Je pa tako, da moramo moliti tudi za tiste, ki nam naredijo kaj slabega, čeprav to ni prav nič lahko.

godoskop

- Vesna Leban

SVETI JANEZ EVANGELIST 27. DECEMBER

Sveti Janez evangelist je bil med apostoli Jezusu najljubši, na križu mu je celo priporočil svojo mater. Janezovo pravo ime je bilo Johanaan, kar pomeni Gospod je milostljiv. Bil je sin ribiča Zebedeja in verne žene Salome ter brat apostola Jakoba Velikega. Skupaj z bratom in očetom se je preživljal z ribolovom na Genezareškem jezeru. Ko je kot mladenič zaslišal »glas vpijočega v puščavi«, se je pridružil Janezu Krstniku in postal njegov učenec, potem pa ga je Jezus povabil med svoje učence.

Prvo srečanje s Kristusom se mu je močno vtisnilo v spomin. V njegovi šoli si je širil obzorje in globje doumeval skrivnost njegovega nauka in poslanstva. V zboru dvanajsterih je s Petrom in bratom Jakobom zavzemal čedalje bolj častno mesto. Bil je z Jezusom, ko je ta obudil Jairovo hčer, doživel je Jezusovo čudežno spremenjenja na gori Tabor, bil navzoč v getsemanskem vrtu in tudi na Golgoti je bil navzoč kot edini izmed apostolov. Spremljal je prav vse dogodke do Jezusove smrti in podpiral Marijo, ki mu jo je Gospod izročil z besedami: »Glej, tvoja mati!«. Janez je po Jezusovi smrti Marijo vzel k sebi in je ni zapustil do njene smrti.

Vse svoje življenje je oznanjal ljubezen, ki naj druži vernike. Pri razdelitvi misijonskih področij je bila Janezu dodeljena Mala Azija. V času cesarja Dioklecijana

naj bi ga, ker je odklonil čaščenje poganskih bogov, vrgli v sod vrelega olja, a ni utrpel škode. Bil je pregnan na otok Patmos, vendar je bil po smrti Dioklecijana oproščen obsodb in se je smel vrniti v Efez. Svoj evangelij je začel pisati na stara leta, ko so bili evangelisti Marko, Matej in Luka že mrtvi. Ker je minilo že nekaj desetletij, kar je hodil za Jezusom, ga je pisal iz večje časovne odmaknjenosti, zato pa iz večje notranje bližine. Njegov evangelij je »duhovni evangelij«, zato ga ne moremo razumeti z nobeno še tako popolno filološko-zgodovinsko razlago.

Janez je dosegel visoko starost in umrl naravne smrti.

Legenda pripoveduje, da si je sam pripravil grob, šel po stopnicah vanj, legel in umrl. Apostola in evangelista Janeza pogosto upodabljajo v skupini z drugimi apostoli, zlasti pri zadnji večerji, pod križem, samega kot evangelista z njegovim simbolom orlom, s kelihom, iz katerega se izvija kača, ali s kotlom kot simbolom njegovega mučenja. Za svojega zavetnika so ga izbrali pisatelji, stavci, tiskarji, ilustratorji, kiparji, steklarji, voskarji, izdelovalci ogledal in viničarji.

Sveti Janez, »Šentjanž« je bil ljudstvom vsega krščanskega sveta zmerom zelo priljubljen svetnik. Na Slovenskem mu je posvečenih kar 40 cerkva. Ljudem ni bil blizu samo zaradi ljubezni, ki jo je oznanjal, temveč tudi zaradi skrivnostnosti, ki ga obdaja. Na njegov god je po cerkvenem obredniku v navadi blagoslov vina, ki naj velja za obredno pijačo. Ponekod so se nekdaj na šentjanževo posli selili od enega gospodarja k drugemu, v Predgradu v Beli krajini pa je na ta dan po izročilu praznovanje zimskega kresa s posebnim plesom na prostem.

MARIJA 10 I 23

Povsod Boga, ljubeljena Mati!

Kako lepo je videti, ko romarji prihajajo pred Marijin oltar in se pred njo ustavijo. Polni so želje po skrivnosti, želje po upanju, po Bogu. In dovolijo, da Bog v njih začne ali obnovi dobro delo.

Spomin na to dobro delo je neprecenljiv. »Hvala, Marija Pomagaj, si mi omogočila srečanje z Bogom...«, »Marija, hvala ti za toliko lepega na tem svetu...«, »Hvala, Marija, da smo se lepo imeli v Kanadi in smo se vsi srečno vrnili...«, Marija pomagaj mi pri mojem okrevanju in mojo družino varuj vsega hudega. Hvala ti dobra Mati«. Toda tukaj se izkušnja Marijine bližine ne konča. Brezjanski romar hoče to bližino in zahtevnost vere čutiti vse svoje življenje, vsak trenutek, zato Marijine podobo nosimo v svoje domove in jih obešamo na vidna mesta, saj je Marija Pomagaj svetinja naših slovenskih domov.

- p. Bogdan Rus

Veliko je primerov, da so se iz Slovenija izselile celotne družine ali celo vasi. Kljub malo prostora za svoje življenjsko imetje so želeli s seboj ponesti tudi podobo Marije Pomagaj. Celo na vozu so si prihranili prostor, da so med izgnanci vozili še podobo Marije Pomagaj. Kakor da bi hoteli reči: »Kaj nam bo bogastvo in sreča v tuji deželi, če si ne ohranimo spomina na (večno) žilvjenje.

In Marija Pomagaj je naš vstop v večno življenje.« Teh spominov in te močne vere ter zaupanja v Marijo Pomagaj se ne da raziskati, lahko pa predstavimo kraje, kjer Slovenci po svetu Marijo Pomagaj še posebej častijo. To je pripoved o ljubezni vsakega Slovenca do Marije, naše kraljice.

24 I MARIJA 10

Vse to je razlog, da prosimo za pomoč pri iskanju Njenih podob. Želimo si opise cerkva, posvečenih Mariji Pomagaj, kapel in kapelic, hišnih kapel, znamenj od poti, podob, ki imajo svoje stalno mesto v našem domu.

Zbirka podob in krajev, kjer Marijo častijo, je pred kratkim postala dostopna na spletni strani www.marija.si/svet.

Veseli bomo fotografij, opisov podob, spominv iz zgodovine o posebnih dogodkih pred to podobo, spominov o avtorju, nastanku in slovesnosti, med katero so podobi postavili svoje mesto. Pa tudi današnje dogajanje nas zanima. Če imate posebno molitev, če je s to podobo povezan kakšen poseben dogodek, pa tudi pobožnost; mogoče šmarnična, rožnovenska ali kakšna druga, zaupajte nam jo.

Na tej spletni strani še zdaleč niso predstavljene vse podobe Marije, kar tudi ni bil naš namen. Danes prosimo, da bi ta seznam dopolnili skupaj.

Podobe Marije Pomagaj po svetu govorijo o večni resnici, da Bog in Marija želita živeti z nami in z nami nositi težo in veselje življenja.

Iz ljubezni do Marije želimo zbrati kraje, zapise, mesta in fotografije, kjer Slovenci častimo Marijo. Le nekaj cerkva je na svetu posvečenih Mariji Pomagaj, njej pa je posvečenih ogromno kapelic in znamenj. Samostojnih kapelic ali takih, ki so del večje stavbe. Nemogoče je opisati pomen podob, ki jih imamo doma v bogkovem kotu ali pa drugje na steni. Ko se za trenutek ustavimo, pa se spomnimo, da smo božji in Marijini otroci. In ko pridemo na Brezje k Mariji, se počutimo kot doma.

In zlahka pred njo prinesemo vse svoje življenje. In ni nas sram, saj Marija živi z nami.

S klikom na zamljevid na spletni strani www. marijapomagaj.info se nam odpre mahno okence in potem pot naprej do vseh podatkov v zvezi z našo podobo. Če vaša podoba še ni vpisana, nam pošljite podatke na info.brezje@marija.si, če pa je vaša podoba že vpisana, pa lahko zapis dopolnite s kakšnim podatkom, fotografijo, mislijo, dogodkom ali molitvijo.

Marija, ki nas združuje, kjerkoli smo, naj nas navduši tudi za to skupno delo.

MARIJA 10 I 25

Marija Kraljica

na Blejskem otoku slovenska MARIJINa SVETIŠČa

Tje na otok z valovami obdani, v današnjih dnevih božjo pot Marije; v dnu zad stojé snežnikov velikani, poljá, ki spred se sprósti, lepotije ti kaže Bléški grad na levi strani, na desni griček se za gričam skrije.

Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja.

- Rok Andres

26 I MARIJA 10

Navdih za verze, ki tako lepo opisujejo dom Marije Kraljice na Blejskem otoku, je France Prešeren našel v starodavnem ljudskem izročilu. Po legendi naj bi na Blejskem otoku stalo svetišče staroslovanske boginje Žive. Zanj sta skrbela svečenik Staroslav in hčerka Bogomila. V bojih med krščansko in pogansko vojsko je bilo svetišče uničeno. Ljudje so zgradili cerkev in Bogomila je z očetom ostala tu, Črtomir pa je po krstu pri Savici odšel v Oglej in postal misijonar.

Arheološke najdbe in drugi zgodovinski viri res pričajo, da je otok že stoletja namenjen božjemu češčenju. Krščanska kapela na otoku velja za enega izmed prvih bogoslužnih prostorov na slovenskem ozemlju, saj datira v čas pokristjanjevanja, v 8. stoletje. Prva znana pisna omemba otoške cerkve je v darilni listini briksenškega škofa Henrika, z dne 3. decembra 1185. V dokumentu se omenjata cerkev in proštija na otoku. Na mestu današnje cerkve so bili odkriti ostanki štirih cerkva, ki segajo do osmega stoletja. Dr. Marija Weißkirchen v svojem članku Božja pot Marije Kraljice na Blejskem otoku zapiše tudi legendo o nastanku božje poti:

»Kjer sedaj valovi jezero, se je nekdaj razprostiral sočen pašnik. Sredi se je dvigal grič z Marijino kapelico. Ker nista bila ograjena niti pašnik niti kapelica, so mogle ovce v kapelico, kjer so onečedile celo oltar. Brezbrižni prebivalci si zaradi večkratnega takega oskrunjenja kapelice niso delali nobenih skrbi, čeprav so večkrat slišali opomin: 'Ogradite pašnik, če ne, bom kapelico sama ogradila.' – In res je Marija sama preskrbela kapelici ograjo, ker se prebivalci niso zmenili za njene opomine. Ko so se nekega jutra zbudili, so s strahom v srcu zagledali ves pašnik pod vodo, iz vode pa se je dvigal vrh hribčka s kapelico.« Božja pot k Mariji Kraljici na Blejski otok je bila med romarji izjemno priljubljena. To priča tudi bogata oprema in zakladnica. Mnogo je bilo uslišanj, mnogo ozdravljenj. Romarjev in svetišča niso uničile ne reforme Jožefa II. ne poskusi v času Ilirskih provinc, ko so se pogumne Blejke kar s poljskim orodjem v roki zoperstavile francoskim orožnikom, ki so prišli, da bi iz cerkve odpeljali opremo. Najhuje je bilo v času po letu 1946, ko je povojna oblast podržavila cerkev in objekte, prepovedala bogoslužje in romanja, otoško cerkev pa spremenila v muzej. Takrat je moral utihniti tudi znameniti zvon želja. Ta je star skoraj 480 let. Po legendi je bil prvi zvon last mlade vdove Poliksene, ki je živela na blejskem gradu. V žalovanju za možem, ki so ga ubili razbojniki, je vse svoje zlato in srebro dala uliti v zvon za otoško kapelico. Ko so ga peljali na otok, je čoln v viharju potonil in iz globin jezera se še danes sliši njegovo otožno zvonjenje. Vdova je v silni žalosti odšla v Rim in svoje življenje popolnoma posvetila Bogu. Po vdovini smrti je papež za cerkev na otoku poslal nov zvon. Kdor nanj pozvoni, mu glas zvona tiho prošnjo odnese v nebo. A prošnja je izpolnjena šele, če je vse to Mariji v čast.

Marija na otoku je po drugi svetovni vojni samevala – vse do osamosvojitve, saj so bili vsi poskusi blejskih dušnih pastirjev, da bi božjo pot obudili, zaman. Z letom 1990 so se v cerkvi spet začela redna bogoslužja in z njimi tudi romarski shodi.

MARIJA 10 I 27

Loreto sodi med najbolj obiskana romarska središča v Italiji. V tem kraju v osrednje italijanski pokrajini Marke častijo Marijino »sveto hišo«. Po izročilu je nazareška hišica v Loretu domovanje, v katerem je v Nazaretu živela sveta družina. Leta 1291, ko so bili križarji pregnani iz Palestine, so zidove Marijine hiše angeli prenesli najprej v Ilirijo, na ozemlje današnje Hrvaške, nato pa v italijanski Loreto, predvidoma leta 1294. Danes se na podlagi najdenih dokumentov, arheoloških izkopavanj v Nazaretu in raziskav spodnjega dela nazareške hišice ter filoloških in ikonografskih študij predpostavlja, da je bila hiša v Loreto prepeljana po morju, in sicer na pobudo rodbine Angeli, ki je v takratnem času vladala v Egiptu.

V preteklih letih so številni znani umetniki okraševali cerkev, ki je postala priljubljena destinacija za milijone romarjev. Njen sloves se je hitro razširil po vsem svetu. To slavno svetišče romarje vabi k razmišljanju o vrhovnih teoloških in duhovnih sporočilih, vezanih na skrivnosti učlovečenja in odrešenja.

LORETO IN NJEGOVO SPOROČILO

LORETO - Vesna Leban

28 I MARIJA 10

Svetišče učlovečenja: Hiša iz Nazareta, ki se jo časti v Loretu, nas spominja na napoved odrešenja in na to, da je Božji Sin prevzel našo človeško naravo. Prav v tej hišici je usmiljeni načrt Boga dobil dobrodošlico v Marijinem »da«. Tako nam ti obrabljeni in prepereti kamni pričajo o prihodu Sina Božjega med nas.

Svetišče Svetega Duha: Tretja oseba Svete trojice, ki je obsenčila Marijo, se je kasneje spustila nad Cerkev, da bi le-ta spoznala božji načrt za vse ljudi, ki bodo postali sinovi in hčere Boga v Kristusu.

Svetišče družine: Sveta družina je zgled vseh krščanskih družin. S posnemanjem Jezusa, Marije in Jožefa družine rastejo v veri, molitvi in ljubezni, tem pa svetost poklanja Sveti Duh. Na ta način ponovno odkrijemo vrednost ljubezni in življenja ter človeških in krščanskih odnosov v vsakodnevni svetosti, ki naredi veselje tudi v trpljenju, tišini in delu.

MARIJA POMAGAJ PO SVETU

Svetišče sprave: 8. decembra 1987 je Janez Pavel II. dejal: »Misel skromnega doma, v katerem je leta živela učlovečena Beseda, prepričuje romarje, da Bog res ljubi človeka takega kot je in ga kliče, naj mu sledi, ga razsvetljuje, mu odpušča in ga rešuje. V Loreto vsak dan prihaja ogromno število ljudi z vsega sveta in pristopa k zakramentu evharistije in spovedi ter se spreobrača od nevere k veri, od greha k milosti«.

Svetišče posvečenega dela: To je še ena lekcija, ki nas jo uči sveta hiša. Med svojim romanjem v Loreto je Janez Pavel II. dejal: »Zelo malo vemo o skritem življenju Jezusa, vemo pa vse, kar moramo vedeti o delu, ki ga je opravil v tridesetih letih. Kot rezultat Jezusovega dela je dvajset stoletij krščanstva pomagalo človeku, da bi našel svojo polno identiteto in ga dvignil na zavest svojega dostojanstva«.

V hiši iz Nazareta delo postane znak odrešenja in je narejeno za svetega: to je delo Božjega Sina, Marije in Jožefa. Če pogledamo Sveto družino, vsi tisti, ki delajo, razumejo svoje poslanstvo v svetu; podaljševanje v času Božjega stvarstva.

Svetišče hiše soglasja: Beseda, ki je postala človek v Marijinem naročju, je rekla Očetu: »Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod« (Heb 10, 7).

Na angelove besede, ki so naznanjale njeno sveto materinstvo, je Marija odgovorila: »FIAT!« »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se po tvoji besedi« (Lk, 1, 38).

Ti dve dejanji sta odrešili človeštvo.

Na koncu je Sveta hiša tudi privilegiran kraj molitve za tiste mlade ljudi, ki so pripravljeni odgovoriti na povabilo Jezusa, naj mu sledijo v izbiri duhovniškega poklica ali verskega življenja.

V zadnjih sedmih stoletjih se je več kot 50 papežev zavzelo za nazareško hišico v Loretu. Mnogi med njimi so tja tudi poromali. Papež Klemen V. je z bulo, 18. julija 1310, posredno potrdil avtentičnost Svete hiše, v kateri so v Nazaretu živeli Marija, Jožef in Jezus. Papeži so skozi stoletja vedno znova izrazili svojo pobožnost do loretske Matere Božje, predvsem v težkih trenutkih.

Tako sta se k Mariji zatekla papeža Pij II. in Pavel II. ter čudežno ozdravela. Ostali papeži, ki so romali v Loreto, so Benedikt XV., Marcel II., Gregor XVI., Pavel III. in Pij IX. Vsekakor je treba posebej izpostaviti romanje papeža Janeza XXIII. leta 1962, ko je Mariji v varstvo izročil drugi vatikanski koncil, ter pet romanj Janeza Pavla II..

Tudi Benedikt XVI. je Loreto kot papež obiskal že leta 2007, pred tem pa kot Joseph Ratzinger kar sedemkrat.

Loreto je eno izmed svetišč, ki tvorijo Mrežo Marijinih svetišče Evrope, kamor je vključeno tudi Slovensko Marijino narodno svetišče Marije Pomagaj Brezje. Predstavniki svetišča Loreto so se udeležili že veliko srečanj in pri tem tudi dejavno sodelujejo. Varuhi tega svetišča so bratje kapucini. S tem svetiščem naše svetišče vežejo prisrčne prijateljske vezi in nekatera skupna spoznanja.

Jožef je dal svoje soglasje po svojih sanjah. Na ta način je Sveta hiša postala privilegiran kraj molitve in ponudba za vse zavedne Kristjane, ki vsak dan dajejo soglasje k Jezusu. To še posebej velja za tiste, ki so kot Marija posvečeni in so dali soglasje s svojo zaobljubo duhovnosti ali verskemu poklicu, ki jo lahko s posebno intenzivnostjo obnovijo prav na tem svetem kraju. V Loretu na človeka močno vpliva Marijina vera: vera, ki ni samo privolitev uma k razkriti resnici, pač pa tudi poslušnost, veselo sprejemanje Boga v svojem življenju ter iskren in radodaren »da« njegovemu načrtu (Janez Pavel II.) MARIJA 10 I 29

Sveta maša homilija sv. očeta BENEDIKTA XVI. Trg Marije Loretske, četrtek, 4. 10. 2012 prevod p. Mari Osredkar

Gospodje kardinali, častitljivi bratje v škofovski službi, dragi bratje in sestre!

4. oktobra 1962 je blaženi Janez XXIII. priromal v to svetišče, da bi priporočil Mariji Devici Drugi vatikanski ekumenski cerkveni zbor, ki naj bi se začel teden dni kasneje. Ob tej priložnosti se je papež, ki je gojil globoko pobožnost do Marije, obrnil k njej s temi besedami: »Danes, še enkrat, in v imenu vseh škofov, Vam, najdražja Mati, ki Vas pozdravljamo Auxilium Episcoporum, prosite za Nas, rimskega škofa in za vse škofe vesoljnega sveta, da bi imeli to milost, da bi vstopili v prostor cerkvenega zbora bazilike svetega Petra, kot so v dvorano zadnje večerje vstopili apostoli in prvi Jezusovi učenci: enega srca, ki utripa v ljubezni do Kristusa in do duš, z enim samim namenom, da bi življenje darovali za rešitev posameznikov in narodov. Tako naj bi se po Vaši materinski priprošnji, v letih in stoletjih, ki bodo sledila, lahko reklo, da je Božja milost spremljala in kronala enaindvajseti ekumenski cerkveni zbor, ki je v vseh sinovih Cerkve vžgal novo vnemo in zagon velikodušnosti za nove predloge« (AAS 54 [1962], 727).

Petdeset let kasneje, ko sem bil poklican po Božji previdnosti, da nasledim na sedežu sv. Petra nepozabnega papeža, sem prišel tudi jaz kot romar na ta kraj, da bi Božji materi priporočil dva pomembna namena Cerkve: leto vere, ki se bo začelo čez teden dni, 11. oktobra, ob 50-letnici začetka Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, in Redni generalni zbor Škofovske sinode, ki jo bom sklical v oktobru na temo

30 I MARIJA 10

Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere. Dragi prijatelji! Na vse vas naslavljam svoj najprisrčnejši pozdrav. Zahvaljujem se loretskemu nadškofu, Msgr. Giovanniju Tonucciju, za toplo dobrodošlico. Pozdrav vsem drugim prisotnim škofom, duhovnikom, patrom kapucinom, ki jim je zaupana pastoralna skrb za svetišče, in redovnicam. Pozdrav naslavljam tudi na župana, dr. Paola Niccolettija, najlepša hvala za vaše spoštljive besede, predstavniku vlade in civilnih oblasti, ter prisotnim vojakom. Moja zahvala pa gre tudi vsem tistim, ki so velikodušno sodelovali in pripomogli k uresničenju tega mojega romanja.

Kot sem omenil v Apostolskem pismu, nameravam v Letu vere »povabiti sobrate škofe vsega sveta, da bi se zbrali pri Petrovem nasledniku v času duhovnih milosti, ki nam jih Gospod naklanja, da bi se spomnili dragocenega daru vere« (Vrata vere 8). Prav tu, v Loretu, imamo priložnost, da vstopimo v Marijino šolo. Marija je bila blagrovana, ker je »verovala« (Lk 1,45). To svetišče, ki je zgrajeno okoli njenega zemeljskega prebivališča, hrani spomin trenutka, ko je Gospodov angel prišel k Mariji s pomembnim sporočilom Učlovečenja in ona je odgovorila. To preprosto bivališče je stvarna in otipljiva priča največjega dogodka v naši zgodovini: Učlovečenja. Beseda se je učlovečila.

Marija, dekla Gospodova, pa je bila izbrana, da je preko nje Bog prišel med nas (prim. Jn 1,14). Marija je podarila sama sebe in se dala na razpolago Božji volji, postala je »kraj« Božje prisotnosti, »kraj«, v katerem prebiva Božji Sin. Tukaj lahko omenimo besede psalma,

s katerimi, kakor pravi Pismo Hebrejcem, je Kristus začel svoje zemeljsko življenje, rekoč Očetu: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil … Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 10,7). Marija je izrekla podobne besede angelu, ki ji je razodel, kakšen je Božji načrt z njo: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Marijina volja se ujema z voljo Sina v edinstvenem načrtu Očetove ljubezni in v njej se združita nebo in zemlja, Bog stvarnik in njegovo stvarstvo. Bog je postal človek, Marija je postala »živo Gospodovo prebivališče«, tempelj, kjer prebiva Najvišji. Blaženi Janez XXIII. je pred 50imi leti tukaj, v Loretu, povabil k meditaciji te skrivnosti, k »razmišljanju o združitvi neba in zemlje, ki je cilj Učlovečenja in Odrešenja«, in nato potrdil, da je isti Zbor imel za cilj, da čedalje bolj razširi dobrodelni žarek Kristusovega Učlovečenja in Odrešenja na vsa področja družbenega življenja (prim.

AAS 54 [1962], 724). To je vabilo, ki se danes zdi še veliko močnejše. V sedanji krizi, ki ni samo ekonomska, temveč se dotika različnih področij družbe, nam učlovečenje Božjega sina govori, kako je človek za Boga pomemben in kako je Bog pomemben za človeka. Brez Boga bo človekovo samoljubje prevladalo nad solidarnostjo in ljubeznijo, materialne dobrine nad duhovnimi vrednotami, »imeti« bo več vredno od »biti«.

Vrniti se moramo k Bogu, da bo človek resnično postal človek. Če smo z Bogom povezani tudi v težkih trenutkih krize, bomo lahko ugledali obzorje upanja: Učlovečenje nam pravi, da nismo nikoli sami, Bog je vstopil v človeško naravo in nas spremlja.

Toda prebivališče Božjega Sina v »živi hiši«, v templju, ki je Marija, nam da misliti še na nekaj drugega: kjer prebiva Bog, moramo priznati, tam smo vsi »doma«; kjer prebiva Kristus, tam njegovi bratje in njegove sestre niso več tujci. Marija, ki je Kristusova mati in tudi naša mati, nam odpira vrata svoje Hiše in nas spodbuja, da bi »vstopili« tudi v nauk njenega Sina.

Vera nam torej nudi prebivališče na tem svetu, nas združuje v eno samo družino in nas vse naredi brate in sestre. Ko razmišljamo o Mariji, se moramo vprašati, ali želimo biti tudi mi odprti za Gospoda, ali želimo podariti svoje življenje, da bi se v njem lahko nastanil Gospod; ali pa se bojimo, da bi njegova prisotnost omejila našo svobodo in želimo ohraniti del svojega življenja samo zase. Toda, samo Bog lahko osvobodi našo svobodo, jo osvobodi zaprtosti same vase, jo osvobodi žeje po moči, po imetju, po prevladi nad drugimi in ji omogoči, da se lahko odpre razsežnostim, ki jo bodo v polnem pomenu besede uresničile: razsežnostim podaritve sebe, razsežnostim služeče ljubezni in delitve z drugimi.

Vera nam omogoča bivanje, obstoj in nam odpira življenjsko pot. Glede tega sveta loretska Hiša vsebuje pomemben nauk. Kot vemo, je bila postavljena nad neko potjo, kar bi se lahko zdelo zelo čudno: z našega vidika se namreč zdi, da se hiša in pot izključujeta. V resnici pa se ravno tu izraža edinstveno sporočilo te Hiše. To ni zasebna hiša, ne pripada eni osebi ali eni družini, temveč je prebivališče, ki je odprto vsem, ki je, če se tako

izrazimo, na vseh naših poteh. Tukaj v Loretu torej najdemo hišo, ki nas vabi, da se v njej naselimo, da ostanemo v njej. Istočasno pa nas vabi, da nadaljujemo pot, in nas spominja, da smo vsi romarji, da smo namenjeni k nekemu drugemu bivališču, k dokončnemu domu, k Večnemu mestu, k Božjemu prebivališču poveličanega človeštva (prim. Ap 21,3). Želel bi izpostaviti še eno pomembno točko iz evangeljske pripovedi o Oznanjenju. To je vidik, ki nas nikoli ne preneha vznemirjati: Bog prosi človeka, da bi mu odgovoril z »da«.

Bog je ustvaril človeka kot svobodnega sogovornika in sedaj želi, da bi mu njegova stvaritev odgovorila popolnoma svobodno. Sveti Bernard iz Chiaravalla v eni od svojih najznamenitejših pridig predstavlja, kako Bog in človeštvo pričakujeta Marijin »zgodi se«, ko jo roti: »Angel čaka na tvoj odgovor, ker je že skrajni čas, da se vrne k Njemu, ki ga je poslal …

O Gospa, odgovori tako, kot zemlja, pekel in celo nebesa pričakujejo. Kot Kralj in Gospod vseh želi videti tvojo lepoto, tako komaj čaka na tvoj »da«… Vstani, teci, odpri! Dvigni se z vero, pohiti z darom, voljno se odpri Gospodu!« (In laudibus Virginis Matris, Hom. IV, 8: Opera omnia, Edit. Cisterc. 4, 1966, str. 53s). Bog se želi učlovečiti preko prostovoljne Marijine privolitve. Gotovo, »da« Marije Device je sad Božje milosti. Toda, milost ne ukinja svobode, nasprotno, milost ustvarja in ohranja svobodo.

Vera človeški naravi ničesar ne odvzema, pač pa ji omogoči popolno in dokončno uresničenje.

Dragi bratje in sestre, na tem romanju po stopinjah blaženega Janeza XXIII. – ki se po Božji previdnosti dogaja na godovni dan svetega Frančiška Asiškega, ki je »Živi evangelij«, želim priporočiti Najsvetejši Božji Materi vse težave, s katerimi se srečuje današnji svet, ki hrepeni po miru in sreči, želim ji priporočiti vse težave mnogih družin, ki zaskrbljeno gledajo v prihodnost, hrepenenje mladih, ki so odprti življenju, trpljenje tistih, ki pričakujejo solidarnost in ljubezen.

Materi Božji želim priporočiti tudi ta milostni čas za Cerkev, ki se za nas začenja. Ti, Mati, ki si odgovorila »da«, ki si poslušala Jezusa, spregovori nam o njem, pripoveduj nam o svoji poti, da bi mu tudi mi sledili z vero, pomagaj nam ga oznanjati, da ga bo lahko vsak človek sprejel in postal Božje bivališče. Amen.

MARIJA 10 I 31

MARIJA POMAGAJ V AFGANISTANU - Vesna Leban

Marija Pomagaj spremlja tudi naše vojake na misiji v Afganistanu. Osebje vojaškega je poskrbelo, da tam stoji slovenska kapelica z milostno podobo, v kateri se zbirajo slovenski vojaki, ki so daleč proč od domovine in svojih bližnjih.

V Vojaškem vikariatu so zaposleni vojaški vikar, namestnik vikarja za rimskokatoliško Cerkev, namestnica vikarja za evangeličansko Cerkev, vojaški kaplani, pastoralni asistenti in podčastnik za administrativne zadeve. Osebje Vojaškega vikariata je navzoče v vseh trenutkih vojakovega življenja. Sodeluje pri usposabljanjih, na terenskih vajah in tudi pri delu na mednarodnih vajah ter v operacijah kriznega odzivanja. Vodilo pri delu osebja Vojaškega vikariata je:

32 I MARIJA 10

Naj Marija Pomagaj spremlja vse pripadnike Slovenske vojske, ki bodo pred njo molili, in jim naklanja neštete milosti!

»Zvest Bogu in domovini.« Iz tega izhaja prizadevanje za zvesto služenje vojaku in širši skupnosti, ki je utemeljeno z lastno izkušnjo duhovnega življenja in vere v Boga. Pripadniki Vojaškega vikariata skrbijo za redno zagotavljanje duhovne oskrbe s svojo navzočnostjo med vojaki, z organiziranjem romanj, srečanj za družine, delitvijo zakramentov, bogoslužji za domovino, predavanji, družinskimi vikendi, tečaji meditacije, duhovnimi vajami in drugimi priložnostnimi akcijami. Redno pa obiskujejo pripadnice in pripadnike Slovenske vojske v mednarodnih operacijah in misijah.

Slovensko kapelico v Bala Baluku v Afganistanu je pred letom in pol izdelal vojaški kaplan Milan Pregelj.

Slike na stenah z domovinsko tematiko so risali vojaki sami, tudi milostno podobo z Brezij so sami uokvirili.

Namestnik vojaškega vikarja za rimskokatoliško erkev Matej Jakopič je dejal, da se vojaki zelo radi zbirajo v Marijini kapelici pred milostno podobo, tam obhajajo tudi sveto mašo. Posebej slovesna je bila sveta maša na lanskoletni veliki šmaren, ko so kronali Marijo in Jezusa v njenem naročju.

STARO MARIJO SMO ZAMENJALI Z »NOVO« Enega od bratov, ki sta se borila v isti četi v Afganistanu, je zadela talibanska krogla. Tisti, ki se je rešil, je častnika prosil, da bi smel oditi po padlega. »Verjetno je mrtev,« je rekel častnik, »in nobenega smisla ni, da tvegaš svoje življenje zato, da greš po bratovo truplo.« Po nadaljnjih prošnjah je častnik privolil. Ravno, ko je vojak z ranjenim bratom prispel za bojno črto, je ranjeni brat umrl. »No, vidiš,« je rekel častnik, »svoje življenje si tvegal za nič.« »Ne,« je odgovoril Tom. »Storil sem, kar je pričakoval od mene, in imam svoje zadoščenje. Ko sem se splazil k njemu in ga vzel v naročje, je rekel: »Tom, vedel sem, da boš prišel – kar čutil sem, da boš prišel.« Bistvo vsega je: nekdo pričakuje od nas nekaj odličnega, plemenitega in nesebičnega; nekdo pričakuje, da smo zvesti. Tudi vojaki Slovenske vojske želimo biti zvesti Bogu, domovini in Mariji.

Staro Marijo s pokopališča eksplodiranih granat smo zamenjali z novo v slovenski kapeli.

Matej Jakopič namestnik vojaškega vikarja za rimskokatoliško Cerkev Bala Baluk, Afganistan MARIJA 10 I 33

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi(‌) Lk 1,48

EVANGELJSKI ODLOMEK

- diakon Ferdinand Rus

… in res jo blagrujemo že dve tisočletji. Blagrujemo jo kot tisto, ki je v celoti prejela blagre, ki jih je njen sin pozneje predstavil na Gori blagrov. Zaslužila je vse te blagre s svojo predanostjo, saj je v življenju v celoti pozabila nase in se predala svojemu poslanstvu. Tako njeni sodobniki kakor romarji vseh časov so in bodo v Mariji lahko spoznali samega sebe in tako dobili neodtujljiv dokaz, kako se Bog z veselim upanjem sklanja k vsakemu človeku posebej in k vsem skupaj.

Kljub veličini teh besed ni v njih nobenega napuha. Preprosto: »Dala sem se in ljudem je bilo to razodeto in to mi priznajo.« Ničesar »več« ne vidi v tem. Kakor se nam včasih zgodi, da podamo roko slepemu na križišču, kjer so ugasnjeni semaforji. Prepeljemo ga čez cesto in mu želimo srečno pot, ko vidimo, da je z otipom palice spoznal mesto, kjer se nahaja. Pa kadar damo pohabljencu, ki prosi vbogajme, skromen prispevek. Ne poznamo njegove zgodovine, ne vemo, kaj ga je v življenju pripeljalo na to mesto, pa vendar mu damo dar.

Tudi taka dejanja so blagrovanje naše skupne matere.

So del naše zavesti, da bomo le ob spoznanju, da je bil naš bližnji v težavah, nekoč morda razumeli besede »… karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Marija je videla sočloveka. Zato je že davno spoznala in živela vse tiste poglobitve, spoznanja, globoko

predanost Bogu, ki jih danes pred nas postavlja papež Benedikt XVI. z razglasitvijo leta vere in nove evangelizacije.

Skušajmo razumeti to novo evangelizacijo ne le kot besedo, ki ji je posvečeno letošnje leto, ampak kot nov izziv po poglabljanju, po novem odnosu do bližnjega, po novem pristopu k sočloveku. Nujno je, da si pridobivamo nove prijatelje, vendar je še bolj nujno, da sedanjim prijateljem pokažemo, kako so nam dragi. Da smo srečni, ker jih imamo. Poglobimo se v sveto daritev, sodelujmo na vseh področjih oznanjevanja evangelija, pokažimo zgled prijaznosti in dobrote, pojdimo drugim naproti, ko začutimo, da si ne upajo pristopiti in prositi. Bodimo ljudje.

Ta isti odnos lahko dosežemo s svojo vero. Poglejmo, na katerem koncu je že zaprašena, kje je mesto, kjer se nam zdi, da smo že vse storili in smo torej na pravi poti, skoraj bi rekli, da smo že nekaj več, da smo že skoraj »in«. Take misli nas pa lahko zelo hitro pripeljejo do razmišljanja, podobnega farizeju (»Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje, grabežljivci, krivičniki, prešuštniki, ali kakor tale cestninar … Lk 18.11), kar bi bil vsekakor dokaz zaprašenosti naše vere. Vedno in v vsakem trenutku je potrebno skloniti glavo in sprejeti izziv leta vere in v spoznanju nove evangelizacije očistiti prah z duše in z resnim pristopom osvežiti svojo vero v njenih najglobljih osnovah.

MARIJA 10 I 35

MARIJA POMAGAJ V slovenski umetni pesmi (nadaljevanje) Bogo Jakopič Številna romanja k Mariji Pomagaj na Brezje v drugi polovici 19. stoletja in tudi kasneje, ki so se nam ohranila v zapisih ali v umetniški obliki, kot F. S. Finžgarja, svetniškega škofa Vovka in nenazadnje pisateljice prof. Berte Golobove, dokazujejo, da se Marijina slava vedno bolj širi.

V dobi slovenske moderne se srečamo s podobo Marije Pomočnice (Marije Pomagaj) vsaj trikrat, tako pri Murnu, Ketteju in Župančiču. Pri pesniku Josipu Murnu Aleksandrovu (1879-1901) najdemo globoko izpovedno pesem Pred Marijo. Poglejmo si jo v celoti, kot primer zelo pretresljive izpovedne pesmi, ko se pesnik kot poslednje rešilne bilke oklepa Matere Marije.

I Plapolaj, plapolaj večna luč pred Marijo!

Ah, v srcu je tak tesnó, plapolaj luč pred Marijo!

Skrivnostni mir, sveti mrak... čarobno se lučka utrinja... lahno dviga se, pada spet... smrtna senca izginja...

36 I MARIJA 10

II Mene obdaja temà blodnje in zmote globoke in k tebi iztezam roké, kraljica mojà!

Poj, le poj mi dolgo pesem o Mariji tožni z mečem, dolgo pesem, kmečko pesem, čul sem jo, jo čuti še čem.

Ah, ti moja mladost z grehi ponižana, ah, ti večna krepost, tolikrat križana, nazaj te želim!

Ljudsko srce spè na pot, tja v Velesovo potuje, v Log, na Brezje; polno zmot pa ko ajd mojé vzdihuje!

Tu v samoti, v smrtni tihoti pred tabo klečim.

Gre za izrazito izpovedno pesem, ki izraža do skrajnosti stopnjevano pesnikovo nemoč, ko zaupa le-ta Mariji svoje najbolj težke ure obupa in žalosti. Tu gre za pesnikov klic, naj bi plapolal plamen pred Marijo tako žgoče, kot pesnikova prošnja, očividno za pomoč v hudi stiski. Pesem je nadvse pretresljiva, saj se duhovna stiska naravnost trga iz pesnika, ki išče miru in tolažbe pri Mariji. Upravičeno lahko slutimo, da je ta Murnova pesem v našem slovstvu enkratna. Nekoliko manj čustveno razgibana je Murnova pesem Romarska, v kateri se pesnik priporoča vernemu ljudstvu, naj moli pri Mariji tudi zanj.

Ljudstvo moli; še za mé dva al' tri vsaj očenaše, eno svečko za srce, če mu k'tera plapola še.

Murnova Romarska je pisana v ljudskem slogu, celo v »prostem govoru«, kar dokazuje, da je pesnik upošteval prosto govorico našega ljudstva.

Kettejeva (1876-1899) pesem Na blejskem otoku je pesem, v kateri pesnik izpove svoje misli ob opazovanju verne množice, ki išče pomoč pri Mariji. Prihajajo imenitni ljudje (stotnik), prihajata brata za bolno mater, prihaja kmetič za bolno ženo. Med bratoma vlada prepir, zato ju pesnik obsoja, saj vsi prihajajo k Materi božji po pomoč. Gre za Kettejevo pesem, v kateri pesnik globoko čuti in soču-

stvuje z ljudmi, ki imajo trdno zaupanje v Marijo, brez grešnosti kot onadva, ki sta v sporu. Kettejeva pesem Na blejskem otoku je izraznekakšne Kettejeve presoje tistih, ki se zatekajo po pomoč k Mariji.

S ponižno sklonjeno glavó sem stopil v Marijin hram, uprl oči v Brezmadežno: ne mislite, da se bahám! ...

Najprej je prišla, Bog ve, Bog ve, al' angelček ali demonprijela za vrv je s prebelo rokó in tenko zaklenkal je zvon. »Oj sveta božja Poródica!

Pred svetoj veliko nočjoj ostavil me je; da vrne se, daj, galantni stotnik moj.

»Oh, padarji jo zdravijo s planinskimi rožicami, a vendar nič ne opravijoumrje božica mi!

Pa če bi umrla ženica mojà, kdo bi tolažil njih jok?

Pomisli, o Mati Jezusova, da imam pet majhnih otrok!« ... Četrti nastopi - kdo je pač to? Četrti bil sem jaz, ki sem prijel za milostno vrv in gledal v Madonin obraz: »Čuj! Ljubita sinčka mater bolnó in jo tolažita, a med seboj se hudó, hudó ta sinčka sovražita. ...

...

No, druga pride, ženka starà s tresočo, koščeno rokó, da tudi ona zacinglja in milost veliko dobó. »Prišla sem stara revica na zvonček cingljat, da šel bi iz osme šole moj sin v ljubljanski lemenat.« ...

In tretji se bliža gorjanski kmet in prime nerodno za vrv, v oltar upre zaupljivi pogled in tožno namršči obrv:

O sveta božja Porodica, usmili, usmili se nas!

Sprijazni brata sovražnika, saj je že zadnji čas...«

Če bi primerjali Kettejevo in Murnovo pesem, bi kmalu opazili razliko: pri Ketteju gre za pesnikov opis ljudi, ki prihajajo k Mariji (gre za pesnika opazovalca), pri Murnu pa gre za globoko osebno prizadeto izpoved (za pesnika izpovedovalca), katerega vera in zaupanje segata do religioznih globin.

Oton Župančič nam je v eni zelo znamenitih pesmi z naslovom Na Bledu zaupal skrb, ki bi jo nesel pred nebeško Gospo kot romar. To izpove takole:

»Glej Marija, mati presveta, srce poeta drug je tvoj.

In krog njega se gnete usoda mojega roda, k meni roma domovina od vseh strani.

O, da bi bila pesem moja kot je tvoj zvon!

Da bi čutila, da bi nosila na svoji peruti, kar misli, kar čuti kar vriska, joče, kar hoče dom.« Pri sopotniku slovenske moderne dr. Alojzu Merharju-Silvinu Sardenku (1878-1942), ki pogosto v svojih pesmih opisuje Mater božjo, njeno življenje in njeno povezanost v življenju z njim, pesnikom, zasledimo le v eni pesniški zbirki (V mladem jutru iz leta 1903) en sam ciklus, z naslovom Oh, obrni tedaj, naša Pomočnica, svoje milostljive oči v nas! Ves ciklus je, lahko bi rekli, v naslovih pesmi ponovitev nabožne molitve Češčena, bodi Kraljica! Nekoliko smo presenečeni nad pesništvom, sicer izrazitega marijanskega pesnika pri Slovencih.

Tudi evharistična pesnica m. Elizabeta Kremžar bolj opeva čisto Devico (Imaculato), kakor pa Marijo Pomočnico. (nadaljevanje v prihodnji številki)

MARIJA 10 I 37

MARIJINE MOLITVE IZ IZROČILA CERKVE (nadaljevanje) br. Miran Špelič OFM

Sub tuum praesidium Sub tuum praesidium confugimus, sancta Dei Genitrix: nostras deprecationes ne despicias in necessitatibus, sed a periculis cunctis libera nos semper, Virgo gloriosa et benedicta. _ Pod tvoje varstvo Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica.

Pred nami je najstarejša znana marijanska molitev. Poznajo jo mnoga krščanska izročila, tako vzhodna kot zahodna, obstaja v nekaj različicah. Leta 1917 pa je knjižnica Johna Rylandsa iz Manchestra odkupila celo škatlo papirusnih fragmentov iz Egipta neznanega porekla, med njimi je bil tudi 9 x 18 cm velik košček z odlomkom te molitve. Vse gradivo so predali strokovnjaku C. H. Robertsu, ki je leta 1938 objavil te dokumente, poskrbel za njihov prepis in jih poskusil 38 I MARIJA 10

tudi datirati. Omenjeni fragment je tako postavil v četrto stoletje.

(Catalogue of the Greek and Latin Papyri in the John Rylands Library, III, Theological and literacy Texts, Manchester 1938, str. 46-47). Kasneje so o njem pisali tudi drugi. E. Lobel je tako na osnovi zgolj papirološke analize prestavil datum nastanka med 250 in 280, torej v sredino tretjega stoletja.

Zlasti pade v oči Marijino poimenovanje »Theotokos«, Bogorodica oz. v našem prevodu Božja Mati.

Gre za naziv, ki ga je Cerkev Mariji uradno priznala šele na efeškem koncilu leta 431, eden poglavitnih razlogov za to odločitev pa je ravno umeščenost tega izraza v že tedaj starodavno molitveno izročilo. Nekaterim se je zdelo neprimerno ali vsaj dvoumno tako poimenovati Jezusovo mater. Bali so se, da bi s tem zasenčila svojega Sina ali da bi se tako postavila na božjo raven.

Poleg tega je bil ta izraz nekoč pridržan za egipčansko boginjo Izido, Ozirisovo ženo in mater boga Horusa. Verski čut in navdih sta po dolgotrajni molitveni rabi pripeljala tudi do teološkega razmisleka, da se sme njo, ki je rodila tistega, ki je vselej Bog in tudi človek, ime-

novati Božja Mati, čeprav njegova božanskost ne izvira iz nje, pač pa le človeška narava. Prav ta papirus je dokaz za starodavnost tega Marijinega imena in njegovo zakoreninjenost v aleksandrijski krščanski tradiciji. Resda v bogoslužju ta molitev ni zavzemala vidnejšega mesta razen v koptskem okolju, jo je pa zaradi jasnosti in kratkosti za svojo vzela ljudska pobožnost tudi daleč od Aleksandrije.

Molitev tudi prikaže Marijino vlogo varuhinje, saj se zatekamo pod njeno zaščito kot pod nekak plašč (ta upodobitev je postala ena od klasičnih marijanskih ikon, nam je znana zlasti s Ptujske Gore). Upravičeno prihajamo ljudje k njej s svojimi prošnjami, da jih predstavi svojemu Sinu, podkrepljene s svojo priprošnjo.

V molitvi lahko opazimo še stopnjevanje molivčevega položaja, iz katerega se obrača na Marijo.

Najprej se ta izrazi z glagolom »pribežati«, »zateči se«, ki kaže na premik v varnejše okolje. Potem so omenjene »potrebe«, v katerih izrekamo svoje prošnje. Slednjič pa pridejo na vrsto še »nevarnosti«, in to vsakovrstne in mnoge, iz katerih naj Marija prosilca vedno osvobaja.

Izvirna oblika molitve se tukaj zaključi s kratkimi litanijami, to je naštevanjem Marijinih vlog oziroma lastnosti, in sicer je poleg božjega materinstva izpostavljeno še njeno devištvo, slava in blagoslovljenost.

Ambrozijanska, to je milanska tradicija te molitve, se od rimske razlikuje v besedi »usmiljenje«, s katero nadomešča »varstvo«, del besedila pa je padel tudi pod vpliv očenaša in se je vanj vrinilo sosledje besed iz tiste molitve, kar pa niti ni tako moteče. Rimski obred – najstarejše pričevanje je iz 9. stoletja – je med drugim tej molitvi namenil mesto odpeva v Malem Marijinem oficiju, po zadnji reformi pa je to molitev kot eno izmed izbirnih postavil na konec zadnje molitve dneva, to je sklepnic.

Srednjeveške koralne molitve ga še ne poznajo, pač pa ga že ima znamenita Mozartova uglasbitev, ki jo je skomponiral v letih 1772-74.

Odlomek je del daljše molitve, ki je pripisana sv. Bernardu (+ 1153) in je zabeležena v molitveniku Coeleste Palmetum iz 1741.

Gre za preprost pojav podaljševanja in krajšanja molitev. Tako se tudi v nekaterih naših molitvenikih pojavlja starejša, to je krajša različica, kakršno imamo v bogoslužnih knjigah, ki veljajo za ves svet. Ker pa je bila naša ljudska raba očitno močnejša, se je tudi to daljše besedilo vrnilo v slovenske molitvenike. Je pač postalo del naše pobožnosti, obenem pa je tako vešče spojeno z ostalim besedilom, da sploh ni videti stika.

Pravoslavje je to molitev postavilo v večernice postnega časa, ruska tradicija pa ta spev rada prepeva tudi iz pobožnosti zunaj posta in dodaja na koncu še vzklik: »Presveta Bogorodica, reši nas!«

Domina nostra, mediatrix nostra, advocata nostra, tuo filio nos reconcilia, tuo filio nos commenda, tuo filio nos repræsenta. _

Samo srednjeevropsko okolje (poleg naših dežel še Avstrija, Češka, Slovaška, Poljska in delno Nemčija) pa pozna še dodatek, ki ga zasledimo šele od novega veka dalje.

Naša Gospa, naša Srednica, naša Besednica: s svojim Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči svojemu Sinu nas izroči.

V tej spremembi se poveča število Marijinih nazivov v »malih litanijah«, s tremi stavki pa se še pokaže, kakšno mesto ima Marija med nami in Jezusom. Marijanska pobožnost je tukaj povsem kristocentrična, to je postavljena za gradnjo našega odnosa s Kristusom, edinim Odrešenikom. Marija tako nikakor ne odriva Jezusa, ampak nas vodi k njemu.

Ob tej starodavni molitvi se torej pred Božjo Mater postavimo skupaj s stoletji molivcev iz vseh koncev sveta in iz mnogih krščanskih tradicij. Stoji med nami in Jezusom, a nikakor ne kot ovira, ampak kot tista, ki nam dostop do svojega Sina olajša, za kar jo tudi prosimo v tej molitvi.

Viri: http://www.preces-latinae.org/thesaurus/BVM/OratioSBern.html http://campus.udayton.edu/mary/ questions/faq/faq19.html MARIJA 10 I 39

23. mednarodni mariološko-marianski kongres

Mariologija na temelju II. vatikanskega koncila p. dr. Leopold Grčar Letošnji XXIII. mariološko-marijanski kongres: Mariologija na temelju II. vatikanskega koncila – sprejetje, ovrednotenje in možnosti, nam je na temeljih koncilskih dokumentov in nauka papežev, pokoncilske mariologije in marioloških znanosti v povezavi z antropologijo, kristologijo, ekleziologijo ter pnevmatologijo, odkrival, nakazoval in spodbujal, da je in ostaja II. vesoljni vatikanski cerkveni zbor vir in studenec mariološkega spoznanja in pot, kako približati po »Via Mariae« odrešenje in vero sodobnemu človeku.

Prav ta XXIII. mariološko-marijanski kongres na Antonianumu je poudarjal izreden pomen poznanja in češčenja Božje Matere Marije, kar je bilo poudarjeno tudi v prispevkih slovenske jezikovne skupine.

Namen kongresov Papeške mednarodne marijanske akademije je pogla-

40 I MARIJA 10

bljanje marioloških vidikov Marijinega življenja, kakor jih poznamo iz evangelijev in iz del cerkvenih očetov ter njihovo udejanjanje v našem vsakdanjem življenju po Gospodovi besedi: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo« Lk 8,21.

Do sedaj so bili ločeni mariološki in marijanski kongresi. Običajno je eden sledil drugemu, od leta 2000 pa potekajo skupaj. Glede na poteke kongresov bi tega leta moral biti XIII. mednarodni mariološki in XX. marijanski kongres, a so ga poimenovali XX. mednarodni mariološko – marijanski kongres. Dopoldne in popoldne se srečujejo strokovnjaki, razpravljajo in proučujejo tematiko kongresa. Večerne ure pa so namenjene slavljenju Boga za velika dela, ki nam jih je storil po Mariji.

Kongresi, na katerih smo sodelovali tudi Slovenci, so bili: XX. mariološko-marijanski kongres: Skrivnost Svete Trojice in Marija, (Madonna del Divino Amore) Rim, 2000, XXI. mariološko-marijanski kongres: Marija iz Nazareta sprejema Božjega Sina v zgodovino, Rim, 2004, XXII. mariološko-marijanski kongres: Marijina prikazovanja med zgodovino, vero in teologijo, Lurd, 2008.

XXIII. mariološko-marijanski kongres: Mariologija na temelju II.Vatikanskega koncila – sprejetje, ovrednotenje in možnosti. Antonianum, Rim, 04.-09. 09. 2012.

Silvo Novak, župnik v Lomu pod Storžičem Od 4. do 9. septembra 2012 je v veliki predavalnici univerze Antonianum v Rimu potekal 23. mednarodni mariološko-marijanski kongres , ki smo se ga udeležili štirje duhovniki iz Slovenije. Uglašen je bil na témo: Mariologija po 2. vatikanskem koncilu. Pričel se je s slovesnimi petimi večernicami v baziliki Marije Snežne, ki jih je vodil kardinal Angelo Amato, predsednik kongresa. Ob tej priliki je imel tudi daljši nagovor. Kongres je vse dni potekal po istem delovnem načrtu: ob 8. uri koncelebracija, od 9. do 13. ure sta bili dve predavanji. Ob 15. uri so bile delavnice po jezikovnih skupinah.

5. september: predsednik kardinal Angelo Amato; moderatorka prof. s.

Luca Maria Ritsuko Oka (Japonska).

1. predavanje: 8. poglavje dokumenta Lumen gentium in nauk papežev p.

Salvatore M. Perella OSM, papeška teološka fakulteta Marianum 2. predavanje: Pokoncilske mariologije. Status Quaestionis prof. Alfonso Langella, italijansko interdisciplinarno mariološko združenje

6. september: predsednik prof. p.

Priamo Etzi OFM, rektor papeške univerze Antonianum; moderatorka prof.

Deyanira Flores, Marijanski center de los Siervos, Mehika.

1. predavanje: Praktične in pastoralne aplikacije pokoncilske mariologije mons. Juan Miguel Ferrer Grenesche, špansko mariološko združenje

2. predavanje: Antropologija in mariologija v sodobni teološki diskusiji: skupni vidiki in problemi - prof. don Manfred Hauke, nemško delovno mariološko združenje

7. september: predsednik kardinal Zenon Grocholewski, prefekt kongregacije za katoliško vzgojo; moderatorka prof. s. Vittorina Marina SMA, papeški inštitut Janez Pavel II. 1. predavanje: Mariologija med kristologijo in ekleziologijo: skupne teme in problemi prof. Cettina Militello, papeška mednarodna marijanska akademija 2. predavanje: Mariologija in pnevmatologija: skupne teme in problemi prof. p. Grzegorz Bartosik OFM Conv, poljsko mariološko bratstvo

MARIJA 10 I 41

Popoldanski čas je bil namenjen srečanjem jezikovnih skupin, ki jih je bilo 15. V slovenski skupini so imeli referate: prof. dr. Anton Štrukelj, p. dr.

Lepold Grčar OFM in p. Bogdan Rus OFM. Prebrana sta bila tudi referata dr. Marije Zupančič in dr. Ane Lavrič, ki pa nista bili osebno navzoči.

8. september: Namesto dveh predavanj je bila avdienca za udeležence kongresa pri sv. očetu Benediktu XVI. v Castelgandolfu Popoldne je bila okrogla miza, uglašena na témo mariologije prihodnosti. Govorniki so bili predsedniki marioloških zduženj severne Amerike, južne Amerike, Afrike, Azije, Avstralije in Evrope. Predsedoval je prof. p.

Vincenzo Battaglia OFM, predsednik, PAMI. Moderator je bil prof. don Antonio Escudero SDB 9. september: predsednik kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik pape42 I MARIJA 10

škega sveta za kulturo; moderatorka prof. s. Ursula Okolie (Nigerija) 1. predavanje: Ekumenski izzivi abbé Jean-Fronçois Chiron, francosko mariološko združenje 2. predavanje: Multikulturni izzivi prof. p. Johann Roten SM, mariološko združenje ZDA Kongres se je zaključil s koncelebracijo v baziliki sv. Antona Padovanskega, ki jo je vodil kardinal Gianfranco Ravasi, liturgijo je glasbeno oblikovala skupina Vocalia Consort, ki je 7. septembra ob 21. uri imela koncerrt v baziliki Santa Maria in Aracoeli.

Kot je razvidno iz programa kongresa, so bili predavatelji mednarodno uveljavljeni mariologi iz različnih držav. Prvo predavanje, ki ga je imel odlični italijanski mariolog Salvatore M. Perella, ni bilo prebrano. Za simultane prevajalce je bilo trši oreh, za poslušalce pa izjemno zanimivo, ker se je izognil monotonosti. Vsi ostali referatorji so brali, kar je zanimivost poslušanja zmanjšalo kljub kvalitetnim prispevkom. Slovenski udeleženci smo ob različnih predavanjih jasno razumeli, da je mariologija pomemben teološki predmet, ki ima predvsem povezovalno vlogo. To potrjuje nauk 2. vatikanskega koncila, učenje zadnjih petih papežev in pokoncilska mariologija. V današnjem času predmet mariologije na teoloških fakultetah po svetu ni obvezen.

Razlog za to navajajo v tem, ker je mariologija zajeta v kristologiji, soteriologiji, pnevmatologiji in nauku o Cerkvi. Med ugotovitvami kongresa in stališči velike večine teoloških fakultet je opaziti veliko razhajanje..

Kongres je poudaril izjemen pomen Device Marije v skrivnosti odrešenja, zato mariologija ne more biti obrobni predmet.

Slovenski udeleženci smo svoje vtise izrazili tudi v slovenski oddaji vatikanskega radia.

23. mednarodni mariološko-marianski kongres

Avdienca za udeležence 8. september 2012 v Castel Gandolfu

prevod: mag. Igor Luzar (slovenski prevod papeževega nagovora v Castel Gandolfu) Na praznik Marijinega rojstva dopoldne, 8. septembra 2012, je sveti oče Benedikt XVI. na dvorišču letne rezidence v Castel Gandolfu sprejel udeležence 23. mednarodnega mariološko-marianskega kongresa, ki se je v tistih dneh odvijal na Papeški univerzi Antonianum ob spominu na 50. obletnico začetka drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora.

Sveti oče Benedikt XVI. je s temi besedami nagovoril udeležence:

Dragi bratje in sestre, z velikim veseljem vas sprejemam tukaj v Castel Gandolfu ob skorajšnjem sklepu 23. mednarodnega mariološko-marianskega kongresa. Pripravljamo se na obletnico in praznovanje 50-letnice začetka velikega koncila, ki se je pričel 11. oktobra 1962. Zato je zelo primerno, da premišljujete o vprašanju: »Mariologija od začetkov drugega vatikanskega koncila. Sprejetje, ovrednotenje, možnosti«.

Prisrčno pozdravljam predsednika kongresa kardinala Angela Amata, prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, predsednika Papeškega sveta za kulturo in Sveta za usklajevanje med papeškimi akademijami kardinala Gianfranca Ravasija, kakor tudi predsednika in predstavnike akademskih oblasti Papeške mednarodne Marijanske akademije, katerim je namenjena moja hvaležnost za organizacijo tega pomembnega dogodka. Pozdravljam tudi prisotne škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, predsednike in predstavnike Marioloških združenj in vse ostale, ki sodelujete pri delu kongresa.

Blaženi papež Janez XXIII. je želel, da bi se drugi vatikanski ekumenski koncil začel prav 11. oktobra, na isti dan, na katerem je bila leta 431 na koncilu v Efezu Marija razglašena kot »Theotokos«, Božja Mati (prim. AAS 54, 1962, 67-68). Ob tej priložnosti je začel svoj pomenljiv in programski govor z besedami: »Gaudet Mater Ecclesia quod, singulari divinae providentiae munere, optatissimus iam dies illuxit,

quo, auspice Deipara Virgine, cuius materna dignitas hodie festo ritu recolitur, hic ad Beati Petri sepulchrum Concilium Oecumenicum Vaticanum Secundum sollemniter initium capit« (Slov. prevod: »Mati Cerkev se veseli, ker je po posebnem daru božje Previdnosti zasijal tako želeni dan, ko pod varstvom Device Marije, katere materinsko dostojanstvo danes veselo obhajamo, tukaj pri grobu svetega Petra slovesno začenjamo 2. vatikanski ekumenski koncil«).

Da bi se spomnili tega izrednega dogodka, se bo 11. oktobra letos kot veste, slovesno začelo Leto vere, ki sem ga želel napovedati z motu proprijem Porta fidei in v katerem je Marija predstavljena kot zgled vere. Ko prosim za njeno posebno varstvo in priprošnjo Cerkvi, ki je na poti, izročam ta milostni čas njej, ki je blažena, ker je verovala. Tudi danes, dragi bratje in sestre, se Cerkev veseli v liturgičnem praznovanju rojstva Device Marije, vse svete, začetku našega odrešenja.

MARIJA 10 I 43

Sveti Andrej s Krete, ki je živel med 7. in 8. stoletjem, nam v svoji znameniti homiliji za praznik Marijinega rojstva kliče v spomin pomen tega praznika.

Ta dogodek nam predstavlja kot dragocen kamenček izrednega mozaika, ki je božji načrt odrešenja človeštva: »Skrivnost Boga, ki postane človek, pobožanstvenje človeka, ki si ga je privezala Beseda, predstavljata vrhunec dobrin, ki nam jih je podaril Kristus, razodetje božjega načrta in poraz vsakršne domišljave samozadostnosti človeka. Prihod Boga med ljudi, ki je kot svetla luč in jasna ter vidna božja resničnost, je največji in najčudovitejši dar odrešenja, ki nam je podarjen. Današnje slovesno bogoslužje časti rojstvo Božje Matere.

Toda pravi smisel in pomen današnjega dogodka je učlovečenje Božje Besede. Marija se je rodila, rasla in krepila, da bi bila Mati Kralja vekov, Boga«.

(Discorso I: PG 97, 806-807). To pomembno in starodavno pričevanje nas usmerja v srce tematike, o kateri premišljujete in ki ga je drugi vatikanski koncil želel poudariti že v naslovu osmega poglavja Dogmatične konstitucije o Cerkvi Lumen gentium: »Blažena Devica Marija, Božja Mati, v skrivnosti Kristusa in Cerkve«. Gre za »nexus mysteriorum«, za globoko povezanost med skrivnostmi krščanske vere, ki jih je koncil nakazal kot obzorje za razumevanje posameznih prvin in različnih trditev zaklada katoliške vere.

Na koncilu, na katerem sem kot mlad teolog sodeloval kot izvedenec, sem imel možnost videti različne oblike soočenj s tematikami, ki obravnava44 I MARIJA 10

jo lik in vlogo blažene Device Marije v zgodovini odrešenja. Na drugem zasedanju koncila je precejšnja skupina koncilskih očetov prosila, da bi o Mariji razpravljali znotraj dogmatične konstitucije o Cerkvi. Medtem pa je druga, prav tako števila skupina, čutila potrebo po posebnem dokumentu, ki bi primerno osvetlil dostojanstvo, vzvišenost in edinstveno vlogo Marije v Kristusovem odrešenjskem delu.

Z glasovanjem dne 29. oktobra 1963 so se odločili za prvi predlog. Osnutek Dogmatične konstitucije o Cerkvi je bil obogaten s poglavjem o Božji Materi, v katerem je Marijina podoba ponovno ovrednotena na temelju božje besede ter patrističnega in liturgičnega izročila. Vrh tega pa se je Marija v širokem teološko in duhovnem premišljevanju znova pokazala v vsej svoji lepoti in enkratnosti ter tesni vključenosti v temeljne skrivnosti krščanske vere. Pri Mariji je poudarjena predvsem njena vera, ki je obsežena v skrivnosti ljubezni in občestva Svete Trojice. Njeno sodelovanje pri božjem odrešenjskem načrtu in pri edinem Kristusovemu sredništvu je jasno potrjeno in postavljeno na pravo mesto.

Marija je vzor in zgled za vso Cerkev, ki v njej prepoznava sama sebe, svojo lastno poklicanost in poslanstvo.

Ljudska pobožnost, ki je že od nekdaj naravnana na Marijo, je končno podprta s številnimi svetopisemskimi in patrističnimi navedbami. Jasno je, da koncilsko besedilo ni izčrpalo vseh vprašanj, ki se nanašajo na podobo Božje Matere. Vzpostavlja pa hermenevtično obzorje, ki je nujno za vsako nadaljnje premišljevanje tako teološkega pomena kakor tudi čisto

duhovnega in pastoralnega značaja. Poleg tega predstavlja dragoceno točko uravnoteženosti, ki je vedno potrebna, in sicer med teološko racionalnostjo in čustvenostjo vernika.

Enkratno podobo Božje Matere moramo obravnavati in poglabljati pod različnimi in dopolnjujočimi se vidiki: medtem ko vedno ostaja veljavna in nujna via veritatis (pot resnice), ne smemo iti mimo via pulchritudinis in via amoris (poti lepote in poti ljubezni), da bi odkrili in še globlje premišljevali o jasni in trdni Marijini veri, njeni ljubezni do Boga in njenem neomajnem upanju. Zato sem v apostolski spodbudi Verbum Domini povabil, da bi nadaljevali začrtano smer koncila (prim. št. 27). To povabilo sedaj prisrčno namenjam vam, dragi prijatelji in strokovnjaki s področja mariologije.

Vabim vas, da svoja tehtna premišljevanja in pastoralne predloge ponudite tudi drugim, da bi bližnje Leto vere moglo biti čas milosti za vse verujoče v Kristusa. Marijina vera naj bo pred nami in naj nas spremlja kot svetli žarek in vzor polnosti ter krščanske zrelosti. Glejmo nanjo z zaupanjem in iz nje zajemamo gorečnost in veselje za življenje. Z vedno večjo zavzetostjo in doslednostjo uresničujemo svojo poklicanost božjih otrok, bratov v Kristusu, živih udov njegovega Telesa, ki je Cerkev.

Vse vas in vaše znanstveno delo izročam Marijini materinski priprošnji in vam podeljujem poseben apostolski blagoslov. Hvala. papež Benedikt XVI.

Ostanki vulkanizma na Brezjah Matjaž Geršič Pri večini cerkva pomemben gradbeni material predstavlja okrasni kamen. Zaradi svoje pestrosti omogoča umetnikom izražanje raznovrstnih poudarkov posameznih delov stavbe.

Brezjanska bazilika je z okrasnim kamnom še posebej pestra. Uporabljen je pri zunanjščini (pročelje, portali, zidovje) in v notranjosti (tlak, kropilniki, oltarji, prižnica, obhajilna miza).

Natančen opis vseh kamnin v brezjanski cerkvi je sestavil pokojni geolog prof. dr. Anton Ramovš in ga objavil v Brezjanskem zborniku leta 2000.

Prva lastnost, ki jo lahko opazimo pri okrasnem kamnu v baziliki, je gotovo naravna pestrost barv. Barve obdelane in polirane kamnine pridejo do izraza v posebnem sijaju. Težko si predstavljamo, koliko truda so kamnoseški mojstri vložili v obdelavo surove kamnine, preden so nastali gladki, ravni, polkrožni, ali kako drugače oblikovani gradniki, ki sestavljajo posamezne dele cerkve.

Prva kamnina, ki jo romarji lahko opazijo na baziliki, je vidna že od daleč, saj je z njo obložen cerkveni stolp - zvonik, opazimo pa jo lahko tudi v podnožju nadzemnega dela cerkve do višine okoli 2 metra. Ta kamnina se imenuje konglomerat. Ime izhaja iz latinske besede conglomerare, kar pomeni kopičiti. Slovenska imena, ki

jih še uporabljamo za konglomerat, so labora, sprimek in skupek. Imena izvirajo iz nastanka oz. značilnosti kamnine. Konglomerat spada v skupino sedimentnih kamnin ali usedlin.

Sestavljen je iz različno velikih prodnikov, ki jih naravni cement veže v kompaktno kamnino. Zaradi preperevanja matične kamnine najprej nastaja grušč (ostrorobi delci, npr. na meliščih). Te delce kasneje hudourniki, reke, veter ali ledeniki prenašajo navzdol. Na tej poti se ostri delci obrusijo in tako nastanejo zaobljeni delci – prodniki. Ti različno veliki prodniki se kasneje s pomočjo naravnega cementa sprimejo v kompaktno kamnino. Prodniki v konglomeratu so lahko raznovrstni, apnenčevi, kremenovi, lahko so magmatskega izvora.

Konglomerate pa ločimo tudi glede na starost.

Konglomerat, ki so ga kot okrasni kamen uporabili pri gradnji brezjanske bazilike, je zelo mlad, star komaj 2 milijona let. Sestavljajo ga večinoma apnenčasti prodniki, ki so jih reke v času pleistocena nanosile iz Julijskih Alp in Karavank ter z njimi zapolnile Ljubljansko kotlino. Lomili so ga v Ljubnem, vasi v neposredni soseščini Brezij.

Delo gradbenikov pri transportu kamnitih kvadrov lepo opisuje prof.

Ramovš: » Z njegovega podnožja (zvonika op.a.) so s konjem vozili kamnite kvadre po dvigajočem se trdnem lesenem podestu k zidarjem.

Bloke so nakladali samo na sprednji del voza, tako imenovano kobilo, zadnji del pa so odstranili.« MARIJA 10 I 45

1. ... ki si ga Devica z veseljem od Svetega Duha spočela.

Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin« (Lk 1,36).

Prva skrivnost nas vabi k posnemanju Device Marije, ki angelovega odgovora ni razumela, pa vendar mu je v ponižnosti sledila, ga sprejela in mu verjela. V trenutku se je dekletu življenje postavilo na glavo. Device Marije ni zagrabila panika, ni obupala in ni doživela vznesenosti ob zavedanju dejstva, da je prav ona izbrana. Z zaupanjem v Božjo obljubo je sprejela in za svojega Sina živela življenje v popolni podaritvi Bogu in bližnjim.

2. ... ki si ga Devica z veseljem k Elizabeti nosila.

- Petra Ulamec

SERAFINSKI ROŽNI VENEC Rožni venec veselja Device Marije je venec pričakovanja. Vsako leto se spominjamo Jezusovega rojstva v majhnem mestu Betlehem, ki v času Njegovega prihoda ni zmoglo Sveti družini ponuditi drugega kot borne jasli. Adventni čas je čas posebne priprave, ki nas vabi, naj prečistimo svoja srca. Ob spremstvu Device Marije nam je podarjena milost, da lahko spoznamo skrivnost Jezusovega prihoda na svet.

Prav vsi smo povabljeni, da se na ta čas tudi pripravimo.

46 I MARIJA 10

Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar je povedal Gospod!

(Lk 1,45).

Druga skrivnost nas vabi k poglobitvi osebne vere. Elizabeti je bilo dano spoznanje in srečala se je z Njim, ker je zmogla odpreti svoje srce in zaslišati pozdrav še nerojenih otrok. Čas nosečnosti je čas priprave na porod in novo življenje.

Tudi advent je čas pričakovanja in povabljeni smo, da ga preživimo v miru in zbranosti. Zapustiti moramo ta svet, da nas vsaj za trenutek lahko nagovori bližina otroka, ki prinaša odrešenje.

7. ... ki te je Devica z veseljem v nebesa vzel in te z veseljem za kraljico Danes se vam je v Davidovem Po treh dneh so ga našli v tem- nebes in zemlje kronal.

3. ... ki si ga Devica z veseljem rodila.

5. ... ki si ga Devica z veseljem v templju našla.

mestu rodil Odrešenik, ki je Me- plju. Tam je sedel med učitelji, jih Medtem ko jih je blagoslavljal, se sija, Gospod (Lk 2,11). poslušal in vpraševal (Lk 2,46). je odmaknil od njih in se vzdignil Tretja skrivnost nas vabi, da za tre- Peta skrivnost nas vabi v tempelj. v nebo (Lk 24,51). nutek postanemo preprosti pastirji.

Tako nas lahko obsije Gospodova slava in v preprostosti srca zmoremo slišati glas angela, ki prinaša vest o rojstvu. Rodil se je Odrešenik, ki je postal človek zato, da bi lahko vsakega od nas približal Bogu. Shranimo te besede in skrivnosti v svoja srca in jih premišljujmo tako, kot je to storila Mati Marija. Zahvaljujemo se Gospodu, tako kot so se pastirji.

Jožef in Marija sta Jezusa našla v hiši Njegovega Očeta. Človek ne more biti izgubljen, če se zateče pred tabernakelj, kjer posluša in sprašuje. Marija nas zmore naučiti tiste potrpežljivosti, da Gospod lahko spregovori in spreminja naša srca. V Njegovi družbi je mir, ki je po Njem podarjen tistim, ki mu sledijo in ki po Njegovem nauku v zvestobi živijo. Marija nam je pokazala, kje iskati.

4. ... ki si ga Devica z veseljem modrim molit dala.

6. ... ki si ga Devica z veseljem prva od mrtvih vstalega videla.

In Sveti Duh mu je razodel, da ne Mar ni bilo potrebno, da je Mesija bo videl smrti, dokler ne bo videl to pretrpel in šel v svojo slavo?

Gospodovega Mesija (Lk 2,26).

(Lk 24,27). Četrta skrivnost nas vabi, da bi svoje življenje posvetili srečanju z Njim. Starec Simeon je živel za ta trenutek. Modri so za to srečanje sledili zvezdi in doživeli so ga. Mnogi še danes posvečajo svoje življenje daritvi, da bi po njej vsi lahko spoznali Odrešenika, ki prihaja kot otrok, da bi se mu zmogli približati.

Marija nas vodi v Njegovo bližino in na nas je ali si bomo to dovolili ali ne.

Šesta skrivnost nas vabi, da se poglobimo vase in se zavemo ljubezni, ki nam jo prinaša Jezusov prihod na svet. Za vsakega od nas se je Jezus rodil, trpel in umrl. Marija je bila ob Njem, pa vendar se Njegovega življenja ni oklepala. Marija je vsakemu od nas pripravljena ponuditi svojo roko na poti za Njim, da bi bilo tudi nam dano doživeti Njegovo vstajenje. Spoznanje Božje ljubezni je upanje tega sveta.

Sedma skrivnost nas vabi, da bi živeli iz Njegovega blagoslova v ljubezni. Obljubil je, da bo z nami vse dni do konca sveta. Podarjeno nam je spoznanje, da je to prava pot.

Mati Marija nas spremlja na vsakem koraku in lahko se zatečemo v njeno naročje takrat, ko smo preizkušeni in dvomimo. Prejela je krono in pomagala nam bo, da bomo dosegli svojo, ki jo je za nas pripravil Gospod.

Vsako soboto zvečer na Brezjah molimo za slovensko Cerkev po vzoru bl. Janeza Pavla II. Ob 19. uri je sveta maša, ob 20. uri tiho češčenje Najsvetejšega v Marijini kapeli in serafinski rožni venec, ob 21. uri pa procesija z lučkami. V zimskih mesecih (od praznika vseh svetih do bele nedelje), ko je sveta maša ob 18. uri, pa sta samo prva dva dela, tiho češčenje in rožni venec. Sprotna obvestila glede procesije spremljajte na spletni strani www.marija.si Prisrčno vabljeni!

MARIJA 10 I 47

ZGODOVINSKA POVEST

- Janez Resman

Pravzaprav je njena zgodba samo ena od tistih vsakdanjih s sončne strani Alp. Mati, dekla na grofovskem posestvu v Moravčah, se je spozabila s pastirjem Froncem. Sicer sta se menda imela rada, celo o poroki se je govorilo – a kaj boš sanjal o poroki in družini, hlapec na grajskem, delaj in ne sanjaj! Tako je porodila nezakonsko punčko, za Antonijo so jo krstili. In kot se je v onih časih dogajalo, ni vstala z otročniške postelje. Čez dober teden so jo pokopali. Menda je ostal kos posteljice v njej, zastrupila se ji je kri in namesto nazaj na grofovske njive so jo v preprosti rakvi odnesli na božjo njivo, petindvajset bi jih bila jeseni.

Punčko je vzela k sebi njena mlajša sestra. Prva leta je bilo lepo, otrok

48 I MARIJA 10

je imel svoje, teti Florjani je pravila mamica, njo so klicali Tončka. Saj ni bila vedno sita, stradala pa tudi ni, med svojimi je bila in tepli je niso.

Včasih, kadar je bil praznik in je sijalo sonce, jo je kdo vzel v naročje, jo poujčkal in ji rekel: »moja Tončka!« Takrat je tudi njej sijalo sonce in bil je praznik. Potem pa, ko je že hodila v ljudsko šolo, se je teta Florjana poročila in pri hiši so se drug za drugim rojevali otroci. In ko jih je bilo toliko, da so zapolnili vso klop za mizo, je šla Tončka služit.

Na velik grunt je prišla za malo deklo. K Mežnarju. Rekli so ji Tona, odkazali ji delo in lepo skrbeli zanjo.

Vsak dan se je trikrat do sitega najedla in še malica je bila vmes, ob nedeljah je šla s posli k zgodnji maši ob šestih, in ko je pomila in pospravila po južini, je bila do večera, ko je

dekla tona bilo spet treba k živini v hlev, prosta. Lahko je poležala ali pa sta z Julko zapeli, včasih sta celo zavili na vas. Poleg prve dekle Julke sta bila pri hiši še dva hlapca. V hlevu dva lepa konja, švorc in fuks, v štali ducat molznic, kakšen bikec, teliček kdaj in junički, vsako leto so vzredili šest prašičev, po dvorišču in vrtu je petelin ponosno prepeljaval dva ducata kokoši – domačija, da je bil gospodar ponosen nanjo in Toni ni bilo nikoli žal, da je prišla k hiši. Delala je od zore do mraka, dela res ni nikdar zmanjkalo. A se je tudi znala zasukati – zlepa ga ni bilo, ki bi ji bil pri delu kos. Pa naj bo okopavanje ali seno, žetev ali spravilo krompirja jeseni – Tona je znala delati in je rada delala. Ko ji je bilo dvajset let, je v deželo prišla vojska. Hitlerjeva vojska. Začela se je velika vojna. Že prvo jesen so

ustrelili starejšega hlapca – pobirali so talce zaradi diverzije na progi pod vasjo, gospodar se je skril. Potem so štiri leta še bolj delali, jedli pa niso vedno. A so, hvala Bogu, vsi živi dočakali svobodo. Čeprav ne takšne, kot so jo čakali. Partizani so prišli iz goše in ustrelili drugega hlapca, Jerneja – enemu od terencev je pred letom prevzel dekle.

Gospodar se je spet skril.

Potem se Mežnarjevemu gruntu ni več dobro godilo. Prva leta obveznih oddaj so še preživeli – delali so vsi pri hiši, dekli, gospodar in gospodinja, pa so še komaj zmogli. Sinova, ki sta se vrnila s fronte, sta namesto naprej v šole šla v polje in v gozd, vse je čakalo pridnih rok. Potem se je začela nacionalizacija: pobrali so jim pašnik v hribih, hosto za Savo, pa to njivo in oni boršt. Ko je šel naj-

lepši gozd pod Zalim robom, je gospodarja zlomilo. Napil se je in pod noč razgrajal po vasi, novo oblast je ozmerjal, da so delomrzneži in povzpetniške barabe in da tudi nič drugega nikdar bili niso, pa so ga vtaknili v arest. Ko je čez mesece prišel domov, je bil drugačen in malce čuden, predvsem pa zaznamovan in sam. In pokašljeval je. Vse bolj, vse teže je lovil sapo. Ni bilo pol leta, pa mu je pozvonilo in so ga odnesli za hlapcema. Čez dva meseca so Mežnarjevino delili. Starejši sin se je odrekel svojemu deležu in je šel za kruhom v mesto, v fabriko. Mater je vzel s sabo.

Na gruntu sta ostala samo novi gospodar, mlajši sin Joža, in dekla Tona. Vso zemljo sta obdelala MARIJA 10 I 49

sama. S starim Pramom, ki so ga zamenjali za dva voliča in najboljšo mlekarico, potem ko je prihišni par konj rekvirirala vojska. Saj so dali potrdilo, pa kaj boš, s potrdilom ne moreš ne voziti ne orati! Od zore do mraka sta garala, pa še komaj shajala. Včasih, v dobrih letih, je še šlo.

A so bile tudi slabe letine, dajatev pa vsako leto enako, prej več kot manj. Ko bi ne bilo dekle Tone, bi Mežnarjevina šla na boben. Tako pa sta za silo vozila – gospodar Joža je gospodaril, podelal moška dela okrog hiše in na polju, pa tudi gozd je bil njegov – ostalo pa je postorila Tona, kar ne podnevi, pa ponoči.

Pozno v noč je še brkljala in kinkala po kuhinji in shrambi, da je bila tudi hiša vsaj za silo urejena, ne le polje in hlev. Pa še eno tolažbo je imela dekla Tona. Še stari gospodar, ki je videl, kako čudni so časi pod komando nekdanjih hlapcev, jo je prijavil kot hišno pomočnico in ji plačeval dajatve, da bo z leti imela vsaj penzijon. Tako sta garala od setve do žetve, iz leta v leto, iz desetletja v desetletje.

A zgodilo se je, neke jeseni, pozno popoldne. Gospodar je s Pramom še zadnjič peljal peso iz polja, mrak je že legal. Na začetku vasi, nasproti Repetovega hleva, sta srečala tovornjak. Konj se je splašil in potegnil voz čez cesto. Nekako je še zavil v grapo pod pot, voz pa je tovornjak zmečkal pod kolesi. Joža je zadelo v koš in trebuh, ves bled je v dve gube stokal ob razbitini.

50 I MARIJA 10

Saj so ga peljali v bolnico, a je bilo prepozno. Tako so zapisali, da je bil gospodar Joža kriv in da je podlegel. Čez dva dni so ga sosedje zanesli na božjo njivo, k staremu gospodarju. Konja, ki je preživel, so prodali nekemu dolenjskemu mešetarju, tistih nekaj repov, kar jih je še bilo v hlevu, so odpeljali v klavnico.

In Tona je kar tako, čez noč ostala brez kmetije, na kateri bi lahko delala, in brez doma, kjer bi v miru preživela svojo starost.

sploh, da ni prav, če v domu dela za druge. Najbolj pa je pogrešala živali. Že res, da je imel vratar in telefonist Blaž eno pritepeno mačko, sivo belo z razcefranim desnim uhljem, ki se je pustila božati in je tudi zapredla v prijaznem naročju, a to je bilo v domu tudi vse. Vse, če odmislimo tiste bebave zlate ribice, ki so v akvariju v sprejemnici z odprtimi usti nemo zijale v kogarkoli, lahko po cele dni. Nikjer pa ni bilo kakega telička ali krav, ne pujsov, ne kozà …

Tu pa se pot dekle Tone obrne drugače, kot je bilo v deželi na sončni strain Alp nekdaj v navadi. Ostala je sicer sama in brez vsega, a je imela pokojnino kot gospodinjska pomočnica. In še nekaj – v bližnjem kraju so nekaj let pred tem postavili lep nov dom za starostnike. Ni bil posebej drag in sprva je bilo v njem še precej prostih sob. Pa so občinski staknili glave in se odločili, da jo dajo v ta dom. Saj svojih tako nima nikogar, dohodek pa ima in tako bo še najbolje preskrbljena.

In tako je dekla Tona začela na stara leta uhajati iz doma. Sama, saj ji do družbe ni bilo – in če je le mogla, jo je mahnila vsaj do pašnika na robu mesta, kjer so se vedno pasle krave. Tam jih je opazovala in se z njimi pogovarjala, včasih tudi po cel dan. Pozabila je, da je lačna in včasih je pozabila tudi, kje se gre domov in še celo to je pozabila, kje je zdaj sploh doma.

A Toni dom ni bil prijazen. Družba je že bila, pa kaj, ko je prej vse življenje delala bolj sama, družbe ni bila vajena in ji je bila večinoma odveč.

Pogrešala pa je delo. In to kako pogrešala! Včasih je potem, ko je ena, dve pospravila svojo sobico, šla pomagat sosedam in sobarici – a kaj, ko vsem še prav ni bilo! Tudi v kuhinji je lahko pomagala, a le kdaj. Včasih pa so jo nagnali, češ da nima spričevala in kaj če pride sanitarna in

Posebej nemirna pa je postala pozimi, pred prazniki. Takrat so vsi pazili nanjo, tako sestre kot strežnice in še vratar in telefonist. Dekla Tona pa je begala iz nadstropja v nadstropje, iz jedilnice do hišne ambulante, popravila tu prt na mizi in tam zaveso, mrmraje predse: »Pripraviti bo treba, pripraviti. Saj bodo ja prazniki, Jezušček se bo rodil. Pa je treba sveže slame v jasli in sena za voliča in osla, pa hišo je treba očediti za praznike pa zakuriti v peč in kdo bo spekel hlebe in

potico …« Tako je zdaj nemirno begala po domu, zdaj spet tiho obstala v kakšnem kotu in strmela predse, čudna je bila. Dokler ni na sveti večer našla odklenjenih vrat na koncu spodnjega hodnika. Kuharicam se je, kot vsem na sveti večer, po večerji mudilo domov, pa so sicer vrata zaklenile, le zaprle jih pred tem niso dobro. Vrata so se vdala, dekla Tona je smuknila ven, v noč.

Prav nič je ni motil sneg, ki se ga je to leto kar nasulo v zadnjem adventnem tednu. Saj za Božič mora biti belo, kakšni pa so prazniki brez snega! Brž bo pohitela do doma, pospravila in zakurila, da bo gospodar vesel, ko pride domov in najde toplo in bo dišalo po poticah in kadilu. Zavila je čez cesto in po ozki gazi preko sosednjih vrtov. Malo čudno je nocoj, slabše vidi in noge je ne ubogajo prav, tudi roke postajajo težke in – no, končno, tule bo skuhala za prašiče. Zavila je mimo razsvetljene hiše in na koncu vrta stopila v lopo. V prostoru je bilo te-

mno in od živine ni bilo nobenega glasu, kotla ni našla in tudi luči ni mogla prižgati, nikjer ni bilo stikala. Kar v temi je zatipala po policah.

Aha, petrolejka je tu, tudi žveplenke ne morejo biti daleč. Pa tako se ji mudi, gospodar bo vsak hip tu.

Nerodno je prevrnila petrolejko, da se je razbil cilinder in je po prostoru ostro zadišalo po smrdljivcu. Potem je le zatipala škatlico z žveplenkami, poiskala eno in jo podrgnila ob stranico. Posvetilo se je v kotu, hip nato je bila svetla vsa lopa, Tone ni več zeblo. A glej čudo – saj to ni več svinjski hlevček, štalica je z voličkom in osličkom, zunaj gore ognji in pastirji krog njih začudeno zro v nebo. Zdaj je tudi Tona zaslišala cingljanje in nato radostno pesem angelskih trum. In nato se je k nji sklonilo samo Božje Detece in ji prijazno reklo: »Le počij, Tončka, toplo je in svetlo nocoj!« In Tona je z blaženim smehljajem na ustnah legla v kot. Tričetrt stoletja je minilo, kar ji je kdo na tej zemlji rekel: Tončka!

med pokanjem petard in prasketom raket zatulila tudi sirena, rdeč tovornjak z modrimi lučmi in nekaj prezeblih gasilcev se je zapodilo tja nekam mimo doma. A ogenj ni bil velik – ko so prispeli, se je lopa zrušila in podrtija je sama zadušila plamene, hiša se ni vžgala. Šele drugi dan, ko so domači pospravljali požgane ostanke, so v kotu pod posutimi deskami našli malo ožgano, slabo oblečeno truplo starke. Tako se je na Božič v domu že pred poldnevom razvedelo, kam je prejšnji večer izginila dekla Tona.

V zdravstvenem domu pa so v mrliško knjigo zapisali, da je petindvajsetega decembra leta dva tisoč enajst v sedeminosemdesetem letu starosti tragično umrla Antonija Prek, varovanka doma starostnikov. Kot vzrok smrti pa ni stalo, da je od malega nihče nikoli več ni poklical za Tončko, ampak: asfiksija, opekline obraza in koša ter demenca.

Ko so šli ljudje od polnočnice, je MARIJA 10 I 51

Nimam greha III - p. Bogdan Rus

Predsednik vlade, obdolžen korupcije; sodnik podkupljen; čuvaj gledal stran; predsednica uprave prikrila dobiček; pri izdaji vinjete zaračunala preveč; neupravičeno izdajal potrdila; goljufal pri igri; oškodovala; na podelitvi nagrad je preklinjal; objavila je svoje gole fotografije in zaslužila; ni opravil svojega dela, a vendar prejel polno plačo ... Že kar navadili smo se na takšnih besednih zvez v časopisih in medsebojnih pogovorih. Pojav se je že tako razširil, da smo ga začeli jemati za samoumevnega, neizbežnega. Toda. Kaj se dogaja? Kje je meja vsega tega? Do kam seže taka pokvarjenost?

Naše razmišljenje je žal jasno v eni stvari. Vsa pokvarjenost sveta je razširjena med vsemi ljudmi, konča pa se takrat, ko se začnem spraševati o sebi. Vse te stvari se dogajajo drugim, meni ne; javnim osebam, ne pa meni.

52 I MARIJA 10

TIK TAK - ZAKRAMENTI

Toda: če sem jaz popolnoma brez greha, če vse zlo tega sveta v ničemer ne sovpade z mojimi dejanji; od kod potem toliko zla v naši okolici? Ne slepimo se. Ta miselnost se je zajedla v vse pore naše družbe in ta »negrešnost« je postala značilnost vseh nas. Mi smo edini krivci in povzročitelji zla v naši družbi. Če so naše norme odvisne samo od trenutka, v katerem se odločamo, ter od tega, koliko slabega naredijo tudi drugi, potem je to neskončen vir pokvarjenosti družbe ter zanemarjanja svoje vesti, ki jasno kliče, da nečesa ne smem in pika. In upajmo, da nam sploh še govori tako.

In že izraz pove manj, kot bi lahko. Ko vidimo slabo dejanje v javnosti, rečemo korupcija, zloraba, zločin.

Zakaj ne bi stvari poimenovali tako, kot so in jim preprosto rekli: greh. Korupcija je napaka v sistemu, neujemanje z dogovorom; navsezadnje to, da so me dobili.

Greh pa je moj oseben, notranji. Pred očitkom vesti, ki mi očita greh, ne morem pobegniti, ampak vedno kriči. Ni pomembno, ali me odkrijejo ali ne. Očitek vesti je moja notranja drža. Vest je božji glas v človeku.

Na družbo je veliko lažje gledati kot na nek organizem, ki je v določeni fazi razvoja. »Sedaj smo prispeli do točke, na kateri se bo naša družba očistila.« To je le nov pesek v oči. Družba se ne bo očistila sama od sebe. Posamezniki lahko sprejmejo slaba dajanja kot osebne grehe, ki jih je treba obžalovati in se jih kesati.

Mi moramo sprejeti dejstvo, da je vsako slabo dejanje greh, če smo nanj zavestno pristali. Krščanski nauk o grehu je najsodobnejša misel o zlu, ki jo poznamo. Zlo ni več neka predstava, ampak moje osebno dejanje, ki ga moram obžalovati in pred katerim ne morem zbežati. Če bom dolgo poskušal bežati pred grehom, pa se lahko zgodi, da bo moj glas vesti postajal vedno tišji.

Ko poslušamo o pokvarjenosti družbe, naj bo torej prvo vprašanje, kaj pa jaz delam v tej smeri? Kako sem pa jaz udeležen pri grehu naše družbe? Ali s svojim načinom govorjenja spodbujam, da se vedno manj spoštuje človekovo dostojanstvo? Ali niso celo naše krščanske družine bolj navezane na strah pred sramoto kakor pa na varovanje človeškega življenja? Tolikokrat

nezavedno, v ozadju, postavljamo na daleč najvišje mesto naših vrednot denar, imetje, ugled, naslove ...

In ko otrok, ki vse življenje to posluša, ob tem raste in pogosto nima druge možnosti, kakor da upošteva take nauke, pride v svet velikih možnosti, kjer je vse dovoljeno, če imaš moč, se ne bo odločal za dobro. Greh povzročamo in nanj pristajamo. Mar ni skoraj vseeno?

Zato si ne drznimo reči, da nimamo greha, dokler je med nami še kakšna solza, kakšno trpljenje; doker so med nami lačni, dokler ljudi zebe ali pa so bili ubiti pred svojim rojstvom.

Vse to naj nam bo najprej klic, da svoja dejanja z Jezusovo evangeljsko preprostostjo razkrinkamo in spoznamo njihov pravi pomen. Da je vsaka beseda pomebna, tudi tista, ki jo izrečem samo v zaprtem prostoru; da vse, kar delam, gradi mojo prihodnost in prihodnost vseh nas. Predvsem pa naj nič ne spreminja mojih meril za greh, razen Jezusov Evangelij. Ne dopustimo, da postajamo vedno bolj otopeli, ampak bodimo vedno bolj tenkočutni, da bomo spoznavali popolno svobodo, ki je samo v Bogu. Zaradi te svobode hodimo k spovedi. Zato je spovednica učilnica prave evangeljske sreče.

V naslednjih številkah bomo pisali: Čim prej ven Brez obraza Spoved je praznovanje V imenu Očeta!

Tudi telo moli Zakaj pa ne kreposti? xxx Včasih?

Nikoli več!

Kamen od srca!

MARIJA 10 I 53

kreposti

zvestoba Moj jaz v ogledalu Berta Golob

Vsi se radi sklicujemo na svojo zvestobo. Celo sam demon obljublja ljubljenki v pesnitvi Demon: »Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest.« V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil, je pa rečeno v evangeliju (prim. Mt 25, 21). Kakšna velikodušnost! Predvsem pa, kakšna obljuba! A glede obljub radi dvomimo. Niti svojih kdaj ne pojmujemo dovolj resno. Biti zvest pa pomeni precej več kot na primer zagotoviti, da bomo poslali razglednico s potovanja. Razne okoliščine nam to hitro preprečijo. Pri zvestobi gre pa kdaj kar za življenje ali smrt.

Pomislimo na zvestobo Bogu, ki so jo dokazali toliki mučenci, tudi slovenski! Ali pa na zvestobo bližnjemu. Zavzeti se zanj, čeprav je skrajno nevarno.

Sveto pismo preizkuša našo zvestobo na področju gospodarjenja z gotovino. Uvaja nas v trgovanje.

Danes bi rekli v menedžerstvo; v upravljanje. S petimi talenti je mogoče pridobiti dvojno vrednost.

Zrno na zrno pogača, dinar na dinar palača. Tudi če gre le za varčevanje, to pomeni vsaj dvakrat obrniti denar, sicer ga porabimo kar za prvo mikavnost. Oni zakopani talent je lenemu in negospodarnemu slu54 I MARIJA 10

žabniku usodno naprtil gospodarjevo jezo (prim. Mt 25,22). A vse to je le površinska plast, v jedru gre za - zvestobo gospodarju. Kakšen sem do njega v njegovi odsotnosti?

V enakem odnosu kot takrat, ko sva drug drugemu na očeh?

Zvestoba je radikalna. Polzvestoba ni popolna zvestoba. Biti le na pol zvest pomeni koga kdaj celo zatajiti. Tako kot Peter Gospoda. Nemara se nam je kaj podobnega že zgodilo. Peter se je zjokal, nezvest oziroma polzvest pa ni bil samo enkrat. Služabnik v priliki o talentih ni pokazal kakega obžalovanja. V svojem odnosu do zvestobe Bogu, ljudem in stvarem se lahko ob obeh svetopisemskih dogodkih zagledamo v ogledalu.

Močno občutljivi smo na ljudi, ki »menjajo barve« in prav v tem najbolj nazorno doumemo pomen zvestobe. Sicer gre pri menjanju barv največkrat za slalom med ideologijami in nazorskimi stališči, a tudi tem, pravimo, je treba ostati zvest in jih radi primerjamo z vero.

Zvestoba ideologiji še ne pomeni uporabe vseh sredstev proti idejno nasprotujočemu sogovorniku. Ateist in vernik sta lahko enako plemenita in se ne sovražita, ostajata pa zvesta sebi in svojemu prepričanju.

Toda za pot z brega na breg je po-

treben most, čemur danes rečemo dialog, na verskem področju pa ekumenizem. Ta zanesljivo vključuje zvestobo osebnim stališčem; vodi k utrjevanju skupnega, ne ukinja/prepoveduje pa različnosti.

Največkrat se pojem zvestobe lepi na odnos med sozakoncema. Sveto pismo je jasno: Ne želi svojega bližnjega žene (2Mz 20,17), a tudi Nova zaveza ni milejša od Mojzesove postave. Zakonska nezvestoba, prikrita in očita, je zlo vseh časov in njena posledica najgloblja rana za dva, če v duševnem in duhovnem pomenu sploh še zmoreta ostati »eno telo« (Mz 2, 24).

Vzgoja za zvestobo je vzgoja za dano besedo. Tudi ta se začne v družini z izpolnjevanjem drobnih obljub. Kako biti zvest v velikem, če ne držim besede v majhnem?

Zgled družinske medsebojnosti danes oblikuje družinsko ozračje in navade za jutri.

Zvestoba, kot krepost visoko postavljena v Postavi, psalmih, evangeliju …, je enako pomembnem temelj osebnega in družbenega ravnanja tudi dandanes. Ko smo v letu vere in se sprašujemo o pomenu tradicionalnega in osebnega odnosa do nje, nam krovni dokument za pastoralno prenovo »Pridite

O ZVESTOBI IN USMILJENJU p. Gregor Kos

in poglejte« močno naglaša vlogo osebne povezanosti z Bogom.

Ne podcenjuje pomena tradicije, zgubili pa bi stik z božjim, če bi se spustili na raven zgolj priložnostne vernosti. Zvestoba je vedno osebni odnos do kake stvarnosti, tudi do Boga in zaupanja vanj.

Kako da je treba to v našem času tako močno poudarjati? Kdaj se je igla na kompasu mišljenja zasukala v nasprotno smer k veeenosti, v filozofijo: »traja, pač dokler traja«. O tem je možno na dolgo razglabljati, trden temelj za soodgovornost pa potrebujemo ves čas. Zgrajen na zvestobi zagotavlja, da se nam dom - osebni, družbeni, občestveni - ne bo podrl.

Sodobni človek se v svojih odločitvah čuti vse manj zavezan moralnim načelom. Njegov relativizem ima težke posledice v neurejenosti in zadolženosti v osebnem življenju in medosebnih odnosih. Marsikdo ne najde izhoda iz tega začaranega kroga. Kako naj Cerkev obravnava takega človeka? Na kakšen način naj mu posreduje božje odrešenje, da ga ne bi vzel preveč na lahko?

In po drugi strani: kako naj Cerkev ohranja svoja moralna načela neokrnjena, da jih posameznik ne bi občutil kot pretežko breme in bi bila v njegovih očeh ogrožena prava podoba Boga?

Na ta zapletena vprašanja nam daje čudovite odgovore koncilski oče in veliki moralni teolog 20. stoletja Bernhard Häring … »Bog izkazuje svojo dobroto in zvestobo ubogim, zatiranim, tistim, ki ga v svoji stiski kličejo, celo grešnikom. Iz tega sledi, da mora biti odgovor na Božjo zvestobo enak -

Bogu, Stvarniku in Odrešeniku smo zvesti tako, da se v medčloveških odnosih opredelimo za njegovo milosrčnost in odrešujočo pravičnost.« Božje usmiljenje, ki izhaja iz Božje zvestobe do človeka, nas kliče k spreobrnjenju v smeri vedno večje zvestobe in usmiljenja do naših bližnjih. Pravo razmerje med njima je edina možnost, ki lahko prepreči, da se ne bi ponavljali žalostni primeri iz katoliške preteklosti (in sedanjosti), ko so nekateri poskušali zvestobo enostransko zagotoviti s strogim nadzorom in sankcijami. »Dokler ohranjamo zvestobo le s strogim presojanjem drugih in v strahu, da bodo tudi za nas veljala enaka merila, naša zvestoba še ni pristna.« Häring nas torej svari pred tem, da se zvestoba, ki se je odtrgala od svojega vzora v Kristusu, lahko hitro sprevrže v legalizem brez usmiljenja …

MARIJA 10 I 55

duhovnost v družini

Nič več strah me ni teme - Petra Grimani Najprej se pokrižamo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

V družini se počutimo varne in sprejete. Vendar ni vedno tako.

Včasih je težko priti skupaj. Velikokrat si ne moremo in nočemo pogledati v oči. Tudi ko smo skupaj, je kdaj hudo. Takrat je prav, da se spomnimo Jezusovih besed: »… pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom …« Preden drugemu ne odpustim, tudi z Bogom nisem spravljen.

Spomnimo se luči, ki jo prižigajo v Betlehemu in jo skavti pred božičem prinesejo tudi k nam. V teh dneh sveti po naših domovih.

Toda ta lučka ni prižgana samo za nekaj dni. Lahko sveti vse dni v letu, najmanj pa do svečnice, k v rokah nosimo sveče in s tem želimo nositi znamenje luči, ki je Kristus. Tale pesmica jo spremlja.

56 I MARIJA 10

E A E Ti, ki si na svet prinesla sonce, H7 razjasnila noč v najlepši dan, E

A E ti, ki lepa si kot mlado jutro, H7

E mati si, vodnica naših dni.

Po vrtovih smo nabrali rože. v gredah utrgali najlepši cvet, v vence spletli smo molitve naše, zdaj polagamo jih na oltar.

Daj, daj, zapri oči, naj srce spregovori, naj ti da plamen svoj, nosi ga vedno s seboj.

Zdaj odpiram oči, srečanje mi govori, nič več strah me ni teme, hočem svetiti za vse. ODP. Stopam v novi dan, svojo odpiram dlan, glej, prinašam majhno stvar, nekaj lepega v dar. ODP.

Nekdo od otrok prebere: Ja, strah nas je. Teme. Tega, da je kdaj tema tako temna, da me v njej nihče ne opazi. Zato se zberemo ob Marijini podobi in pred njo prižgemo svečko. Še drugi otrok prebere: Hočem svetiti, hočem biti dober. Najteže je biti lučka prav doma, razsvetljevati in razveseljevati svoje domače. Še Bogu je včasih lažje reči: A sva midva uredu? Zdi se, da se pri Jezusovem obisku v cerkvi napolnimo in opogumimo, a včasih je težko prestopiti domači prag, ko vsa teža – izrečenega, še bolj pa tihih dni – spet pade na nas. A Jezus nas vabi, naj Božjo luč ponesemo prav tja, kjer je v tem trenutku najbolj temno. Pa ni treba veliko.

Poglejva se, in če bodo usta samo nakazala bežen nasmeh, bo to že zmaga. Ta dan sem/sva/smo korak bliže Bogu.

E Zate, Marija, nagelj je in rožmarin, H7 E rožmarin, rožmarin.

E Zate, Marija, nagelj je in rožmarin, A H7 E za ljubezen in spomin.

V tvojem licu je lepota dneva, v tvojih belih rokah skrit je mir, našo srečo v svojem srcu nosiš, naše solze v tvojih so očeh. Odp. Ko na nebu zvezde se zbudijo, dan umira, noč prihaja k nam, z Jezusom prihajaš v nase hiše, z nami moliš, predno dan zaspi. Odp. Nekdo moli: Marija. Ko gledam tvojo podobo, vidim, da si vsa osvetlljena, vsa lepa. Vse okrog tebe je temno, ti pa si tako svetla. To je zato, ker v rokah držiš Jezusa, ki je tvoja prava luč. To je zato, ker v rokah držiš živega Boga. Tudi mi želimo v srcu vedno nositi Jezusa in ga prositi, da bi nas spremljal v življenju. Želimo zbrati moč za dobra dela, za to, da bi druge ljudi razveseljevali, da bi drugim naredili kaj dobrega, ne da bi za to želeli plačilo.

Prosimo te, Marija, varuja nas vedno, da bomo v tebi videli novo luč življenja. Tudi mi želimo to luč, Jezusa, nesti med ljudi. Kako velik čudež se zgodi takrat, ko smo pred teboj. Ni nas več strah. Nismo več sami. Hvala ti za tvoje besede, s katerimi nam vedno, ko smo pred teboj, govoriš, da je Jezus naš Bog in da zato nismo nikoli sami.

MARIJA 10 I 57

Starša molita očenaš in zdravamarijo, otroci pa vsak molitev, ki mi je najbolj pri srcu. Lahko tudi kakšen psalm. Naj bo ta kratka molitev polna veselja.

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.

Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

Prošnje: Dobri Bog, dal si nam Marijo, da bi lahko na svetu videli dobro, in da bi luč dobrote v nas zmagovala.

Prosimo te: 1. Za papeža, ki danes oznanja evangelij. Da bi ga res sprejemali kot očeta v veri. Prosimo te, usliši nas.

2. Za duhovnike, da bi bili vedno Marijini sinovi in bi imeli radi ljudi tako kakor Marija. Prosimo te, usliši nas.

3. Da našo družino, da bo vedno znala premagovati strah. Prosimo te, usliši nas.

4. Za vse, ki se trudijo za boljše življenje drugih, da bi imali dovolj moči. Prosimo te, usliši nas.

5. Za revne, da bi zmogli poiskati pomoč pri njihovih bližnjih in najti rešitev za svoje stanje. Prosimo te, usliši nas.

Dobri Bog. Veliko te prosimo, tuda vedno nam potem daješ še več. Zaradi Marijine ljubezni vemo, da nas boš uslišal; po Kristusu, našem Gospodu.

Amen.

2013 za 2.–5. razred od 1. do 7. julija za 6.–9. razred od 8. do 14. julija 2013

Na koncu se pokrižamo.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Amen.

DOBROTE IZ MARIJINE HIŠE

Testo: 60 dag moke, žlička soli, 2 rumenjaka, dve žlici sladkorja, 1 vanilijev sladkor, limonina lupina, 2 žlici ruma, 3 dag kvasa, 4 dl mleka, 8 dag masla Kvas raztopimo v dveh žlicah toplega mleka, dodamo polovico žličke sladkorja in žlico moke. Pustimo, da vzhaja. Moko presejemo v skledo. V jamico sredi moke damo rumenjake, sladkor, aromo in ob steni sklede sol. V moko dodamo vzhajan kvas, prilivamo toplo mleko in z roko mešamo, da dobimo mehko testo.

Prilijemo še raztopljeno maslo in testo dobro pregnetemo. Skledo pokrijemo in testo vzhaja dobro uro.

Sadje: 1 kg na kocke narezanega sadja: 30 dag suhih jabolčnih krhljev, 20 dag suhih marelic, 20 dag orehov ali mandljev, 25 dag rozin ali podobnega sadja; 1 dcl ruma, vanilijev sladkor, cimet

- s. Nikolina Rop

sadni kruh Narezano sadje polijemo z rumom, dodamo cimet ter vanilijo, posodo pokrijemo, da se sadje navzame arome. To si pripravimo že prejšnji dan!

Pripravljeno sadje stresemo v skledo in pridamo dobro polovico vzhajanega testa. Z roko pregnetemo, da se testo enakomerno porazdeli med sadje. Ostalo testo tanko razvaljamo kot za potico. Na sredini po dolžini razvaljanega testa naložimo sadni nadev ter ga prekrijemo s testom. Zavitek še pokotalimo – oblikujemo ter damo v namazan model ali pekač, nabodemo s pletilko (zobotrebcem), poravnamo z roko, pokrijemo s prtom in naj vzhaja dve uri.

Vzhajan kruh namažemo z beljakom, postavimo v 190 stopinj C vročo pečico in pečemo do eno uro. Vmes vročino zmanjšamo. Pečen sadni kruh obrnemo iz modela na desko, pokrijemo s servieto in še s folijo ter pustimo, da se v kuhinji ohladi. Še toplega lahko zavijemo v folijo za živila in hranimo v hladnem prostoru!

MARIJA 10 I 59

Dekanije molijo

Šenčur Zagorje

Novo mesto

Cerknica

Molitev za duhovne poklice - Polona Zupan Grašič

V baziliki Marije Pomagaj na Brezjah vsako tretjo nedeljo v mesecu molimo za duhovne poklice.

Vsak mesec molitveno uro in zatem sveto mašo oblikuje druga dekanija z vsemi svojimi župnijami. V jesensko zimskem času so za duhovne poklice molile dekanije Novo Mesto, Šenčur, Zagorje, Škofja loka in Cerknica.

Duhovni poklic je milost. Potrebno ga je odkriti , ga skrbno gojiti. Predvsem pa izmoliti. Ne moremo ga nekomu dati, saj ga daje Bog. Je Božji dar.

Za vse te skrivnosti duhovništva prosijo romarji. Svoje prošnje in molitve polagajo v Marijino naročje v upanju, da bodo uslišane. Zahvaljujemo se vsem romarjem, duhovnikom in dekanom za lepo pripravljene molitvene ure in sodelovanje pri sveti maši.

60 I MARIJA 10

ŠKOFIJSKA MARIJINA SVETIŠČA Narodno svetišče

Škofija Novo mesto

BREZJE

ZAPLAZ

Bazilika Marije Pomagaj

Cerkev Marijinega vnebovzetja

t 04/537 07 00 w www.marija.si

t 07/348 90 14 w www.zaplaz.si

Urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 7h, 8.30h, 10h, 11.30, 16h, 19h / zimski čas 18h delavniki: 7h, 8.30h, 10h, 19h / zimski čas 18h sobota tudi 16h

Urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 10h, 16h

Nadškofija Maribor

Škofija Celje

PTUJSKA GORA

PETROVČE

Za napovedane romarske skupine in druge slovesnosti je maša po dogovoru tudi ob drugih urah ali na druge dni.

Bazilika Marije Zavetnice s plaščem

Bazilika obiskanja Device Marije

t 02/794 42 31 w www.ptujska-gora.si

t 03/714-0-300 w www.zupnija-petrovce.rkc.si

Urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 6.30h, 8h, 10h delavniki: 7h v poletni sezoni od maja do oktobra: sobota 10h, nedelja 16h

Urnik bogoslužja: nedelje: 8h, 10h delavniški prazniki: 8h, 19h /poleti, 18h /pozimi delavniki: torek in četrtek: 7h, ponedeljek, sreda, petek in sobota: 19h /pozimi ob 18h

Škofija Koper

Škofija Murska Sobota

SVETA GORA

TURNIŠČE

Bazilika Marije Božje Matere

Cerkev Marijinega vnebovzetja

t 05/330 40 20 w www.svetagora.si

t 02/573 51 23 w zupnija-turnisce.rkc.si

Urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 8h, 10h, 11.30, 16h delavniki: 7h v samostanski kapeli, 17h v cerkvi

Urnik bogoslužja: nedelje: 7h, 9h, 10.30 prazniki: 8h, 10h delavniki: 7.30h

MARIJA 10 I 61

ROMARSKI URAD BREZJE t 04/ 537 07 00 w www.romar.si odprto VSAK DAN od 7. do 20./19. ure

MARIJA Glasilo Slovenskega narodnega svetišča Marije Pomagaj Uredila: Vesna Leban, odgovarja: p. dr. Silvin Krajnc.

Oblikovanje: Nina Urh, izdal in založil: Romar, d.o.o., Brezje 72b, Brezje; tel. 04 537 07 00.

Spletna stran: www.revijamarija.si, www.marija.si in www.romar.si.

Tisk: Odessa d.o.o., naklada: 3000 izvodov. Cena izvoda: 2 €, v ceni je vračunan 8,5 % DDV. Fotografije: arhiv Bazilike Marije Pomagaj, Borut Peterlin, p. Robert Bahčič, Davorin Baloh, Neža Strenčan.

ISSN 1855-9808

MARIJA 10 I 63

SLOVESNOSTI V PRVI POLOVICI LETA 2013 NARODNO SVETIŠČE MARIJE POMAGAJ NA BREZJAH ponedeljek, 11. februar ob 10.00

LURŠKA Mati božja – SREČANJE BOLNIKOV msgr. Miro Šlibar sobota, 16. februar ob 10.00

SREČANJE ALKOHOLIKOV IN VSEH, KI TRPIJO ZARADI ALKOHOLA nadškof dr. Marjan Turnšek sobota, 23. marec ob 10.00

SREČANJE NOSEČIH MATER IN VSEH, KI SI ŽELIJO OTROK škof msgr. Andrej Glavan četrtek, 23. maj ob 20.00

VEČER NARODNIH IZROČIL – TRETJE LETO PRIPRAVE NA 200-LETNICO PODOBE MARIJE POMAGAJ nadškof, dr. Anton Stres sobota, 8. junij ob 10.00

ROMANJE PRVOOBHAJANCEV sobota,15. junij ob 10.00

VSESLOVENSKO ROMANJE BOLNIKOV (organizira Ognjišče)

REDNO BOGOSLUŽJE molitev rožnega venca: vsak delavnik ob 6:30 in 17:30 molitvena ura pred Najsvetejšim: vsak četrtek ob 17. uri molitev in procesija z lučkami: vsaka sobota po večerni sveti maši (v poletnem času) molitev za duhovno in moralno prenovo slovenskega naroda: prva nedelja ob 15. uri molitev za duhovne poklice in njihovo stanovitnost: tretja nedelja ob 15. uri srečanje bratov in sester Frančiškovega svetnega reda: zadnja nedelja ob 17. uri duh Assisija – molitev za mir in Pravičnost: 27. v mesecu ob 17. uri biblični tečaj: vsaka dva tedna, sreda po večerni maši zakonsko občestvo: vsak tretji ponedeljek v mesecu po večerni maši večer s terapevtom dr. J. Ramovšem v Romarskem uradu: vsak prvi petek ob 19. uri (oz. po večerni maši) maša za ozdravitev notranjih ran: drugi četrtek ob 18. uri

Iskren BOGLONAJ vsem novim sodelavcem!

Svoje prispevke (fotografije, razmišljanja, pisma bralcev …) nam lahko pošljete po elektronski pošti: info@marija.si ali z navadno pošto: Romarski urad, Brezje 72, 4243 Brezje. Če želite postati naš naročnik, nas prav tako pokličite ali nam pišite.

64 I MARIJA 10