NA SLEMENOVI ŠPICI Štartali smo z Vršiča in se po markirani poti dvigovali skozi rušje in čez melišča povzpeli do sedla Vratca, kjer je križišče poti, ki vodijo desno na Robičje, levo na Malo Mojstrovko in pod njeno steno, mi pa smo izbrali pot naravnost skozi rušje, pod macesne nad dolino Tamar. Med skalovjem ter grmi rododendrona smo prišli na planino Sleme.
Zaradi sušnega poletja, je bila le ena kotanja napolnjena z vodo. Voda je bila motna a vseeno smo iskali v njej odseve, svoje in obrise Jalovca, ki se je dvigal pred nami kakor na dlani. Jalovec, naša šesta najvišja gora, ki je zaradi svoje markantne lege in oblike dobila svoje mesto tudi v grbu PZS. Po travnem pobočju smo se povzpeli na vrh Slemenova špica in se medtem uživali v pogledih na bele grebene gora naokoli. Stene obeh Mojstrovk so bile zavite v tišino, na vrhu Male Mojstrovke pa so se tudi premikale postave. Tik pod nami je odeta v zeleno ždela dolina Tamar in nad njo smo v steni Zadnje Ponce opazili izvir Nadiže. Vračali smo se po isti poti, za trenutek postali ob pogledu na dolge trepalnice Ajdovske deklice v steni Prisanka 1
in se nato ustavili na Vršiču, kjer nas je zajel vrvež motoristov in drugih obiskovalcev, ki pa ni motil naših pogledov na Prisojnik, na pobočji obeh Mojstrovki in na vrhove v smeri Zadnje Trente.
Z avtobusom smo se odpeljali še v Planico in se v toplem popoldnevu sprehodili do Doma v Tamarju.
2
Ko je sonce sijalo že nizko nad Poncami in je helikopter še vedno dovažal material za gradnjo objekta ob novi skakalnici, smo se vrnili v avtobus. Nazaj grede smo se ustavili na Zelencih, kjer so se zadnji sončni žarki poigravali z visokimi travami in se kodrali na gladini jezerc, izvirih Save dolinke.
3
Prehodili smo okoli 14 km poti in se vrnili ob načrtovanem času. Prežeti z lepotami naših Julijcev smo Sončki zadovoljno vstopili v jesensko sezono pohodov. Zapisala: Marija Dolinar
4