Material. Kontekst. Družba. Perspektive prihodnje arhitekture. by masa.ogrin

Material. PERSPEKTIVE Kontekst. PRIHODNJE Družba. ARHITEKTURE

Ajda Bračič Maša Ogrin

Ajda Bračič, Maša Ogrin

Material. Kontekst. Družba. Perspektive prihodnje arhitekture

Ljubljana, 2023

Uvodnik Ena izmed glavnih predpostavk projekta je, da lahko oblikovanje okolja prihodnosti opišemo skozi tri glavne vidike, ki so skupni vsem projektom in ki opredeljujejo kakovostno arhitekturo prihodnosti. Imenujemo jih material, kontekst in družba. Material govori o stvarni pojavnosti arhitekture prihodnosti. Nujno je, da gradbene materiale v čim večji meri recikliramo, nove materiale pridobivamo neekstraktivno, z njihovim odvzemanjem iz narave ne škodujemo širši geologiji, družbi ali ekosistemu ter ohranjamo starodavne tehnike gradnje in z njimi izumljamo nove načine, kako graditi z materiali na biološki osnovi.

Projekt Material. Kontekst. Družba. Perspektive prihodnje arhitekture se je pričel v letu 2022 kot želja po preverjanju aktualne situacije v stroki in konceptih, ki nam lahko pomagajo pri razmisleku o njej. Njegov cilj je bil prevprašati arhitekturne smernice za interdisciplinarno prihodnost stroke, ki si prizadeva za skupno dobro ljudi in planeta. V času trajanja projekta sva kuratorki Ajda Bračič in Maša Ogrin razvili in pripravili razstavo ter izvedli delavnico in okroglo mizo, ki sta vzpostavili prostor razprave o prihodnosti stroke, z razstavljenimi primeri izzivali vprašanja o tem, kam plovemo in kaj si v svojem okolju želimo, ter iskali orodja, ki bi nam omogočila dobro prihodnost.

Kontekst se ukvarja z obstoječim tkivom družbe, stavbe, lokacije ali območja. Snovne strukture lahko naselimo z novim programom, obstoječe soseske nadgradimo z novo vsebino, stavbam, ki so v okolju zapuščeni osamelci, ponudimo novo vsebino. Eden najboljših načinov, kako se lahko zoperstavimo energetsko in materialno potratnim novogradnjam in pozabi kulturnih krajin, je prilagojena ponovna raba.

Družba ustvarja kulturo ter poudarja nujnost družbenega delovanja arhitekture in prostorskega urejanja. Vloga arhitekta je bolj kot vloga samostojnega strokovnjaka, ki koordinira procese gradnje, vloga mediatorja med deležniki, prebivalci, obiskovalci, graditelji, investitorji, družbo, naravo in državo. Najboljši arhitekturni projekti nastajajo s participacijo javnosti, s pogovori o dejavnostih, željah in potrebah. Arhitekturni projekti korenito vplivajo na gradnjo skupnosti v vsakem okolju. Veliko vprašanje je torej, kakšne skupnosti si želimo. Našteti trije sklopi vključujejo podsklope in vmesna polja, ki so območje medsebojnega prepletanja in novih zamisli. Pozdravljamo vsakršno večplastnost, neopredeljenost in eklektičnost, ki izzivajo naše utečeno dialoško dojemanje sveta ter pripomorejo k pluralnemu, večdimenzionalnemu dojemanju in ustvarjanju skupnega okolja. Slovenskemu prostoru predstavljamo projekte iz širše kulturne in geografske regije in vzpostavljamo referenčno mrežo, ki presega nacionalne meje. Pomembnejši od projekta je prebojni koncept, ki ga projekt predstavlja, koncept, s katerim budi misel in vpliva na razvoj prihodnje arhitekture. 5

Javni prostor

Odprti javni prostor je najsvobodnejši element grajene strukture, je kraj proste in nepredvidljive izmenjave med različnimi družbenimi skupinami, za razliko od grajenega ali virtualnega prostora je v njem manj pravil, ki bi določala uporabo in vzorce obnašanja, hkrati pa je to prostor, kjer se lahko oblikuje povezanost lokalne skupnosti. V času, ko vsako ped virtualnega sveta obvladujejo korporacije, je to, da razvijamo in negujemo snovne javne prostore, še toliko bolj pomembno.

Urbani prostor Gigantium

Paviljon pod nadvozom

JAJA Architects

Assemble + MUF

2018, Aalborg, DK | Površina: 3500 m2 | Naročnik: Aalborg Municipality | Fotografije: Rasmus Hjortshøj, Coast Studio

2011, London, UK | Naročnik: Create London | Fotografije: Assemble

Preoblikovanje nekdanje cone za raztovarjanje v nov urbani prostor je omogočilo širitev programa največjega aalborškega športnega in kulturnega središča navzven, hkrati pa pripomoglo k izboljšanju vizualne pojavnosti na videz manj privlačnega arhitekturnega objekta.

Projekt Folly for a Flyover je opuščen avtocestni podvoz v predelu Hackney Wick preobrazil v umetniško prizorišče in nov javni prostor. Izhaja iz ideje, da je to, kako si prostore predstavljamo, pri določanju njihove uporabe pogosto enako pomembno kot fizične značilnosti prostora. S ponovno predstavo o preteklosti kraja začasno vzpostavimo njegovo sedanjost. Prostor pod avtocesto je bil lep čas začasno prizorišče in je govoril o preteklosti kraja, ki ga je povozila avtomobilska infrastruktura.

»Številne oblike rdeče barve skupaj z igrivimi belimi črtami delijo preddverje na različne dele. Rdeča preproga vodi obiskovalce od okolju prijazne avtobusne povezave do športnega središča in jih že v predprostoru vabi, naj se tam nekaj časa zadržijo.« — avtorji

V devetih tednih je na prireditvah, koncertih, predstavah, delavnicah, večerjah in pogovorih sodelovalo 40.000 prebivalcev, umetnikov in obiskovalcev iz Londona. V novi »pravljici« za to območje je bil Folly opisan kot dom trmastega lastnika, ki se ni hotel preseliti, da bi naredil prostor za avtocesto; ta je bila pozneje zgrajena okoli njega, zaradi česar je s svojo poševno streho obtičal med vzhodnim in zahodnim prometnim pasom. »Akcija gradnje je bila izvedena s pomočjo prostovoljcev in lokalnega prebivalstva, materiali za začasni objekt pa so bili – kar je prav tako povedno – pridobljeni iz zavrženih delov železnice.« — avtorji

„Krize lahko rešujemo tudi prek arhitekture“ pogovor z Gilesom Smithom, Assemble studio

spraševali:

Assemble studio je interdisciplinarni

Ajda Bračič,

kolektiv iz Londona, ki se ukvarja z umetnostjo,

Maša Ogrin

arhitekturo in oblikovanjem. Od leta 2010 so pripravili širok nabor projektov, ki jih

fotografije: Assemble

združujejo odprtost, demokratičnost in sonaravnost.

Kdo je iniciiral projekt Folly for a Flyover?

Projekt paviljona je star že dvanajst let. Do takrat smo kot skupina izvedli le en projekt, tistega smo iniciirali popolnoma sami. Bil je uspešen, zato smo se odločili, da naredimo še enega. Takrat smo še študirali in počeli druge stvari, tako da je bil projekt bolj hobi, del našega prostočasnega ukvarjanja z mestom. Povezali smo se še s kolektivom MUF, ki je bil že udeležen s projekti v predelu Hackney Wick. Oni so identificirali to lokacijo pod nadvozom poleg kanala in začeli smo razmišljati, kaj lahko naredimo. Potem se je vključila še okrajna skupnost in nam dovolila, da smo projekt čez poletje tudi izvedli. Pri gradnji projekta je bilo udeleženih veliko ljudi. Kako ste našli prostovoljce, so bili to vaši prijatelji ali člani lokalne skupnosti? Oboje – prijatelji, družina, tudi mi smo bili kot kolektiv številčni. Delali smo ob koncih tedna in se vmes družili. Vsa oblikovna zasnova je temeljila na konceptu, da za gradnjo ni treba imeti strokovnega znanja: šlo je za povezovanje lesenih opek z vrvjo. Ko smo začeli z delom smo imeli veliko prostovoljske pomoči, seveda so mimo prihajali tudi domačini, ki jih je zanimalo, kaj počnemo, in so se vključili v gradnjo. Ko smo končali z delom, res ni bilo občutka, da bi projekt komurkoli pripadal. Bil je skupen, številni ljudje so mu posvetili čas in energijo.

Kaj pa sam oblikovalski proces? Ker smo delali na lokaciji, ki je bila zelo zanemarjena in je okoliški prebivalci niso dobro sprejemali, smo o njej želeli povedati zgodbo. Želeli smo ji dodati zgodovino, mitologijo, ki je ni imela. Razvili smo nekakšno pravljico o hiši, ki se ni umaknila avtocesti, in zaradi katere so morali avtocesto zgraditi tako, kot so jo zgradili. Ta struktura je morala izgledati surrealno, lepo in čudno hkrati. Vaši projekti imajo začasen značaj, pa vendar pustijo globoko materialen vtis. Številni materiali so prišli iz neposredne okolice, po koncu tega začasnega projekta pa ste jih znova uporabili, kajne? Tako je, za lesene opeke smo uporabili stare železniške pragove. Projekta zdaj ni več, trajal je eno poletje, del materiala konstrukcije pa smo po koncu uporabili in na lokaciji zgradili stalni oder. Del materialov smo vgradili v razne uporabne objekte za okoliške šole. Pazili smo, da uporabljamo le starejše kose lesa, ki niso bili premazani s sodobnimi toksičnimi kemikalijami. S kolektivom se lotevate tako začasnih kot bolj klasičnih projektov. Kako gledate na to začasnost? Tudi objekti z daljšo življenjsko dobo so v nekem smislu začasni. Začasni projekti so problematični, ker vseeno zahtevajo velik začetni vložek tako s stališča energije kot financ, konec koncev pa tudi ustvarjalnosti in čustev. Mislim, da smo na začetku naše kariere delali dosti začasnih projektov, ker je bila to edina opcija za nas. Sicer pa bo zelo 11

kmalu porušena tudi prva izmed naših ‚stalnih‘ stavb, kar je zelo zanimiva izkušnja. Začasnost se mi ne zdi toliko cilj, ki bi ga kot oblikovalci zasledovali, ampak bolj okoliščina, ki jo narekujejo zahteve trga. Govori o neprestani potrebi po spreminjanju, po naseljevanju novih programov, po produkciji novih vsebin. Bolje bi bilo, če bi se posvečali stavbam z daljšim življenjskim ciklom. Pri vašem projektu A Factory As it Might Be, ki je tudi začasna instalacija, je zanimiva ideja o stavbi, ki producira samo sebe. Tukaj arhitekti nastopajo zgolj kot tisti, ki vzpostavijo proces, ki se nato odvije sam od sebe. Ta projekt deloma temelji na naši delavnici iz Liverpoola, ki smo jo vzpostavili že pred časom. Gre za delavnico, v kateri delajo lokalni prebivalci in izdelujejo izdelke iz lokalnih materialov, s tem pa gradijo stavbo okoli sebe. Takšen mehanizem smo uporabili tudi pri večjem projektu v Arlesu, ki ga pravkar zaključujemo z BC Architects in Atelier LUMA. Vedno bolj ugotavljamo, da so ljudje radi vključeni v proces gradnje stavbe in da na koncu s takšnim objektom čutijo veliko večjo povezanost. Zdi se, da je to dobra smernica za naprej in takšen princip bi radi vključili v čim več naših prihodnjih projektov. Pravzaprav lahko zametke najdem že v projektu, o katerem smo govorili prej, Folly for a Flyover, ki je eden izmed naših zgodnejših projektov. Že takrat smo razmišljali o lokaciji kot o kraju, kjer se zgodi izmenjava znanja, povezovanje in gradnja skupnosti.

Torej delujete tudi kot facilitatorji, poiščete težavne lokacije, potem pa navežete stik z lokalnimi oblastmi, z lastniki lokacije, z lokalno skupnostjo, in skupaj poiščete rešitev? Takšna je bila tudi zgodba keramične delavnice Granby v Liverpoolu. Ne gre za čisto arhitekturno vlogo, temveč je ta širša, bolj organizacijska. V Liverpoolu smo dejansko vzpostavili delujoče podjetje, kar presega klasično vlogo arhitekta.

so navadno zelo odprti. Zdi pa se mi, da se o nekaterih temah, s katerimi se mi ukvarjamo že več kot desetletje, v javnosti začenja govoriti šele zdaj. Prilagojena ponovna raba, denimo – zdaj ljudje končno vedo, za kaj gre, čeprav smo mi o njej govorili že pred dvanajstimi leti. To je dobro, a zanimivo se mi zdi, da je vseeno trajalo toliko časa, da smo kot družba prišli do tovrstnih pogovorov.

Bi želeli karkoli sporočiti arhitektom prihodnosti? Ne vem, če to velja za vse, vendar pri mlajših generacijah arhitektov zaznavam strah pred tem, da arhitektura morda ni sposobna ničesar spremeniti. To je povezano s številnimi krizami, ki jih izkušamo. Zato je med mladimi velika želja, da bi se z eno nogo premaknili v druge stroke, oziroma da bi se na krize odzvali predvsem kot aktivisti. Mislim pa, da je velika vrednost v tem, da pri reševanju kriz uporabimo svoje spretnosti in znanja, ki jih imamo kot arhitekti. To je nauk, ki ga želim predati tudi svojim študentom: da je mogoče krize naslavljati in reševati tudi preko arhitekture.

Kakšen pa je pri tem navadno odziv investitorjev ali drugih deležnikov? Se zavedajo pomena in dodane vrednosti takšnega angažmaja? Do zdaj smo ponavadi naleteli na zelo dober odziv in razumevanje. Če skupne cilje z ljudmi dobro skomuniciramo, 13

Podeželje

Podeželje pogosto razumemo kot prostor preproste, bukolične idile ali pa zaprtega, izključujočega tradicionalizma, vendar je danes podeželje predvsem okolje, ki ponuja možnost eksperimenta in kjer se lahko razvijajo alternative dosedanjim proizvodnim in logističnim verigam, medosebnim odnosom in poselitvenim vzorcem.

Wraxall Yard

Qville

Clementine Blakemore Architects

B-Architecten

2022, Somerset, UK | Površina: 800 m2 | Naročnik: Wraxall Yard CIC | Fotografije: Lorenzo Zandri

2020, Essen, BE | Površina: 5966 m2 | Naročnik: HEEM | Fotografije: Lucid

Kompleks opuščene živinorejske kmetije z začetka 19. stoletja je danes preurejen v ekološko kmetijo. Ker so lastniki želeli stik z zemljo omogočiti vsakomur, je projektna naloga za obnovo kompleksa klicala po kar največji meri dostopnosti, trajnosti in vključevalnosti. Od julija 2022, odkar so tam na voljo počitniške nastanitve, so okoli 60 % odstotkov obiskovalcev sestavljale družine z gibalno oviranim članom. Skupnostni prostor se brezplačno oddaja za srečanja starejših domačinov in mladih s težavami z zasvojenostjo.

V velikem spomeniško zaščitenem kompleksu nekdanjih konjušnic v Essnu je nastal projekt ekološkega skupnostnega bivanja. Ozke in dolge stavbe so danes pregrajene v manjše enote z velikimi odprtimi bivalnimi prostori in obojestransko osvetlitvijo. Vsaka izmed enot ima majhen lastni vrt, hkrati pa tudi dostop do skupnih zelenih površin.

»Projekt dokazuje, da novi stanovanjski kompleksi – ki podeželju neposredno ne dajejo dodane vrednosti in ga hkrati niti ne ogrožajo – niso nesmiselni, pač pa jih lahko strateško uporabimo za aktivno ohranjanje in optimalno ponovno rabo zgodovinske dediščine. Ponuja navdihujočo in privlačno alternativo tipični prostorsko potratni flamski parcelizaciji s samostojnimi hišami, obkroženimi z zasebnimi vrtovi, daleč od mestnih središč in javne infrastrukture.« — Brecht Van Duppen

»Z uporabo recikliranih, lokalno pridobljenih in naravnih materialov je projekt uspešno vpeljal alternativo ogljično potratnim, ekstraktivnim postopkom, ki spremljajo mnoge sodobne gradbene procese in materiale. Prav tako je podprl izkušene zidarje in mizarje, ki poznajo tradicionalne tehnike, s tem pa je gradnjo vpel v lokalni kontekst – tako v kulturnem kot v ekonomskem smislu. Ne nazadnje vključujoče oblikovanje in prav takšno upravljanje stavbe postavljata pod vprašaj domnevo, da oblikovanje za vsakogar nujno pomeni kompromise, za nekatere pa tudi odpoved želenemu.« — Clementine Blakemore

Material

Po dobrih dveh stoletjih nepremišljene vsesplošne uporabe svetovnih materialnih virov so posledice – v obliki degradacije planeta in podnebne krize – jasno vidne. Številni ustvarjalni oblikovalski in raziskovalni kolektivi zato razvijajo nove načine arhitekturnega delovanja, ki izkoriščajo lokalne danosti in regenerativno vplivajo na okolje. Premislek o materialu, s katerim gradimo, in o pripadajočih tehnikah, s katerimi vire obdelujemo, je za prihodnost prostora bistvenega pomena. Če poiščemo navdih v tradicionalnih znanjih v kombinaciji s sodobnimi tehnologijami, lahko z zmanjševanjem odpada, uporabo naravnih, razgradljivih materialov oziroma reciklažo že obstoječih izdelkov prispevamo k boljši prihodnosti prostora. 18

Vrtec La Jette v Issenheimu

Vrtec Ohlstedt

Dratler Duthoit Architects

Kraus-Schönberg Architekten

2022, Issenheim, FR | Površina: 700 m2 + 500 m2 | Naročnik: Mestni odbor Issenheim | Fotografije: Clément Guillaume

2012, Hamburg, DE | Površina: 420 m2 | Naročnik: zasebni | Fotografije: Hagen Stier

Dvorišče je pomemben del šolskih stavb, saj se na njem dogajajo socialni stiki. V pričujočem primeru kolonada nenavadnih lesenih stebrov omogoča zaslon pred vremenskimi pojavi in namenoma deluje surovo, zaradi izbranega materiala pa hkrati tudi prijetno, domače in obenem izobraževalno, saj so stebri obdelani ročno, z mizarsko veščino. Večnamenska dvorana je umeščena v vmesni prostor med šolo in dodani zunanji prostor; zunanje fasade postanejo notranje. V nasprotju z monumentalnostjo dvorišča notranja arhitektura črpa iz neskladij, heterogenih materialov, polikromije in obilice drobnih elementov, ki ustvarjajo domačnost.

Vrtec v predmestju Hamburga je namenjen najmlajšim otrokom, pri katerih je radij zaznavanja še zelo omejen. Ideja vrtca je, da bi bili otroci že v prvih obdobjih razvoja intenzivno povezani z naravo. Razgibana tlorisna zasnova vsem igralnicam ponuja stik z zunanjim prostorom. Tudi osrednji del, na katerega se navezuje živahni skupni prostor preoblačilnice in igralnice, je uokvirjen z umirjenim naravnim okoljem atrija, kar deluje pomirjujoče. O pomembnosti okolice govorijo tudi uporabljeni naravni materiali, zlasti les, obdelan na lokalni žagi in preoblikovan v arhitekturo.

»Cilj projekta je ohraniti znanje mizarjev, in ta pristop je bil mogoč le z uporabo lokalnega lesa ter s sprejemanjem njegovih napak, grč in razpok, ki prispevajo k lepoti lesene konstrukcije. Naš predlog je zmagal na natečaju zaradi sugestivne moči dvorišča in naše želje po nadzoru izvora lesa, od njegove rasti v gozdu do namestitve na kraju samem. Ker smo se izognili vgradnji krhkih elementov, upamo, da bo ta projekt kljuboval času desetletja dolgo.« — avtorji

»Otroci vseh skupin so med seboj povezani prek osrednjega prostora.« — Timm Schönberg

LOT 8 – Magasin Électrique

TECLA

BC Architects, Atelier Luma, Assemble

Mario Cucinella Architects, World’s Advanced Saving Project

2020, Arles, FR | Površina: 2000–2500 m2 | Naročnik: LUMA Foundation | Fotografije: Baptiste Chatenet, Victor&Simon – Joana Luz, Jean-Yves Demuyter, Olivier Querette / Ektadoc / Caméléon

Lot 8 je zasnovan kot raziskovalni in oblikovalski atelje v nekdanji železniški elektro delavnici. Člani kolektiva raziskujejo delovanje nizkoogljičnih biomaterialov; stavbo so v namene raziskovanja in izobraževanja prenovili s ponovno uporabo odpadnih materialov (npr. odpadkov iz industrije pridelave olja, iz kamnolomov ...), da bi preizkusili možnosti uporabe snovi, hkrati pa s tem ustvarili nove priložnosti za lokalno skupnost. Stavba je primarno kreativni prostor z delavnicami za obdelavo lesa, kovin, keramike, z laboratoriji za raziskovanje alg in micelija, z delovnimi in skupnostnimi prostori, knjižnico materialov … Tesen odnos med projektiranjem in gradnjo je arhitektom omogočil svobodno eksperimentiranje in pripravo več kot 20 novih receptur za materiale, ki jih je bilo treba testirati in certificirati za uporabo.

2021, Massa Lombarda, IT | Površina: 60 m2 | Naročnik: Občina Massa Lombarda, TER Construzioni | Fotografije: Iago Corazza

»Atelier Luma skozi raziskovanje virov in obstoječega znanja v naši bioregiji ter povezovanje različnih strokovnih področij razvija lokalne rešitve za ekološki, ekonomski in družbeni prehod. Razvija se v sodelovanju z lokalnimi akterji, črpa iz regionalnega znanja in surovin ter ustvarja dolgoročen vpliv skozi izobraževalne programe in projekte.« — avtorji

TECLA – ime je sestavljeno iz besed technology in clay – je prva hiša iz zemlje, zgrajena s pomočjo tehnologije 3D-tiskanja. Gre za prototip, ki poskuša temeljito spremeniti navade glede gradnje in bivanja. Uporabljeni material je pridobljen na sami lokaciji in ga je mogoče v celoti reciklirati, tehnologija prav tako ne porablja velikih količin energije. Organsko obliko so arhitekti razvili zato, da bi kar najbolje ustrezala izbranemu materialu in gradbeni tehniki. TECLA je bila natisnjena v približno 200 urah. »Stavbo smo želeli natisniti samo iz enega materiala. Tiskanje kupole pa je bilo res velik izziv.« — avtorji

„Potrebujemo bolj prilagodljive predpise“

TECLA je zaenkrat le prototip in stoji na

pogovor z Lapom Naldonijem, MCA

Trenutno dodelujemo zasnovo, saj obstajajo nekatere kritične točke, ki jih moramo nasloviti. Na spletu ste lahko zasledili prvo verzijo, vendar bo naslednja od nje precej drugačna. Prvo različico objekta smo natisnili, nato pa smo skupaj z WASP preučevali njene pozitivne in negativne lastnosti. Odkrili smo mnogo reči in zato zdaj razvijamo novo zasnovo. Zaenkrat nam je preizkušanje pomembnejše od distribucije.

spraševali:

Lapo Naldoni je gradbeni inženir in oblikova-

Ajda Bračič,

lec, ki pri projektu TECLA sodeluje že od

Maša Ogrin

samega začetka. V pogovoru s kuratorkama je naslovil prednosti uporabe novih tehnolo-

fotografije:

gij v gradbenem procesu ter opisal načrte za

Iago Corazza

nadaljnji razvoj 3D tiska z zemljo.

grafika: Mario Cucinella Architects 24

eni sami lokaciji. Vendar pa je bil projekt zelo odmeven. Si ga želite razširiti še na druge lokacije?

Kaj pa so bili ti glavni izzivi, s katerimi ste se srečevali ob razvijanju prototipa? TECLA nima zunanjega investitorja, vse smo napravili sami v sodelovanju konzorcija podjetij. Prispevali smo svoj čas, znanje, podjetje Mapei, denimo, pa nam je zagotovilo brezplačen material. Massimo Moretti, ki je ustanovitelj Wasp in Mario Cucinalla, je leta 2019 začel raziskovati 3D tiskanje kupol, saj to do tedaj ni bilo mogoče. Glavna ideja je bila, da bi cel objekt natisnili iz enega samega materiala, in da bi bil ta material splošno dostopen, kot je zemlja. Napravili smo ogromno testov na modelih v merilu 1 : 20 in 1 : 30, da bi preverili arhitekturno vrednost, ko pa smo začeli preverjati konstrukcijsko trdnost, smo izdelali modele 1 : 10. Da bi dejansko preveril konstrukcijo in vse lastnosti, pa je nujno imeti prototip v merilu 1 : 1.

Kako ste razvili arhitekturo objekta? Gre za kupolo, ker se ta podpira na podoben način kot starodavni oboki? Oblika je zelo arhetipska. Če pomislimo na starodavno arhitekturo, je jasno, da so te oblike rezultat človeškega boja proti gravitaciji. Kupola in obok sta najboljša načina, kako ustvariti pokrit prostor in s tem premagati težnost. Pred TECLO sem pomagal razviti prvi projekt, Gaia, kjer je šlo za zelo majhen prostor z vertikalnimi stenami, vendar ni bilo povsem enako. Pri TECLI je občutek izjemen, saj človeka prekriva isti material kot ta, na katerem stoji. Kako je potekalo sodelovanje z lokalnimi oblastmi pri postavljanju objekta? V EU še nimamo splošnih standardov za gradnjo z zemljo. Z občino imamo sklenjen dogovor, da na tem področju lahko gradimo prototipe. V TECLI so nam celo dovolili organizirati zabavo! Kljub temu, da smo objekt veliko testirali, ni nobenega certifikata ali zagotovila o njegovi stabilnosti. Zato ga lahko jemljemo le kot paviljon oziroma prototip. Tudi na beneškem arhitekturnem bienalu za paviljone ne veljajo tako stroga določila, kot bi veljala za klasične objekte. 3D tisk je popolnoma nova tehnologija, zato je do tega, da bi jo certificirali kot gradbeno tehniko, poenotili rezultate in pridobili dovoljenja, še dolga pot. 3D tisk se pogosto pojavlja kot polnilo, mi pa si želimo 3D natisniti nosilno konstrukcijo, kar je precej drzno. Vsaka stvar potrebuje čas, da se razvije, preizkusi in uveljavi. Tako kot denimo pri konopljinem betonu se je tudi pri zemlji treba zavedati, 25

COMPONENTS COMPONENTS COMPONENTS COMPONENTS

ELECTRICAL

PV LIGHTS

OUTLETS OUTLETS OUTLETS

OUTLETS

SWITCHES SWITCHES SWITCHES

SWITCHES

WATER TAPS WATER WATER TAPS TAPS

WATER TAPS

WATER WELL WATER WATER WELL WELL

WATER WELL

UV FILTER UV UV FILTER FILTER PIPES PIPES PIPES

WATER TANKS

FIBERS

SANITARY WARE

POUFCURTAIN POUF POUF

BATTERIES BATTERIES BATTERIES

EARTH

CHAIRS CURTAIN CURTAIN CURTAIN

WATER TANKS

CHAIRS CHAIRS CHAIRS

PV LIGHTS

BINDER

OUTLETS

CHAIRS CHAIRS zelo razvili tehnično risbo, načrti so zelo CHAIRS CHAIRS POUF POUF kompleksni, in danes je arhitekt lahko POUF POUF SANITARY WARE SANITARY WARE SANITARY WARE SANITARY povsem odmaknjen odWARE gradbišča. Sedi v CURTAIN CURTAIN CURTAIN CURTAIN studiu, po njegovih navodilih pa gradijo drugi. Menim, da lahko 3D tisk pomaga pri tem, da se arhitekt in gradbišče znova povežeta. Arhitekt svoj načrt namreč pošlje neposredno stroju in ta stroj natisne natanko to, kar je bilo izrisano. Poleg tega pa je posebna prednost v tem, da 3D tiskamo z zemljo. Zemlja je eden izmed najpogosteje uporabljanih gradbenih materialov na svetu, eden od treh ljudi živi v hiši iz zemlje. Vendar pa je večina s temi hišami nezadovoljna.

TABLE WARE WARE WARE SANITARY SANITARY SANITARY

SWITCHES

TABLE

TANKS TANKS TANKS WATER WATER WATER

FURNITURE

PIPES

BINDER BINDER BINDER

TABLE TABLE TABLE

PIPES PIPES PIPES

TABLE TABLE TABLE

FURNITURE FURNITURE FURNITURE

UV FILTER PIPES

Na nek način pa je 3D tisk z zemljo tudi demokratičen, saj bi bilo s popularizacijo te tehnologije hipotetično hišo mogoče natisniti kjerkoli za nizke stroške. Cena 3D tiska je odvisna od količine materiala in količine porabljenega časa, ne pa tudi od oblike, ki jo tiskamo. To je pomembno. Pri 3D tiskanju ni nujno, da so vse stavbe enake oblike, tako kot je bilo na primer pri standardiziranih betonskih objektih, ki so omogočili znižanje končne cene gradnje. To nam omogoča, da imamo več variacij podobne geometrije stavbe, ali pa da parametrično prilagodimo objekt na specifično lokacijo ali glede na specifičnega uporabnika. ON-SITE COLLECTION COLLECTION ON-SITE ON-SITElocal COLLECTION ON-SITE COLLECTION Natural resources Natural TakoNatural kot local pri resources drevesu: vsa semena Natural local local resources resources so videti enako, drevesa pa bodo zrasla PURCHASE PURCHASE PURCHASEcomponents PURCHASE Locally purchasable Locally purchasable components Locally purchasable Locally components purchasable različna glede na components količino sonca, vode itd. Menim, da je tukaj velika priložnost za 3D natisnjeno arhitekturo: da se torej popolnoma izogne standardiziranju in namesto tega razvije nekakšne fenotipe, ki pa se potlej prilagajajo glede na lokacijo, program, uporabnike. Kaj takšnega do sedaj ni bilo mogoče. DOOR

WATER TAPS

CABLES

EARTH EARTH EARTH FIBERS FIBERS FIBERS

WATER TANKS WATER WATER TANKS TANKS

WATER TAPS WATER TAPS WATER TAPS

CABLES CABLES

RECYCLABLE RECYCLABLE RECYCLABLE

WATER WELL

CABLESCABLES

WELL WELL WELL WATER WATER WATER

CABLES CABLES CABLES

WATER

ELECTRICAL ELECTRICAL ELECTRICAL

PV LIGHTS PV PV LIGHTS LIGHTS

PV LIGHTS PV LIGHTS PV LIGHTS

SOLAR PANELS

WATER WATER WATER

LED STRIPS

REUSABLE REUSABLE REUSABLE

UV FILTER

BATTERIES

LED STRIPS LED LED STRIPS STRIPS

PHOTOVOLTAIC

LED STRIPS

BATTERIES BATTERIES BATTERIES

PHOTOVOLTAIC PHOTOVOLTAIC

EARTH

PHOTOVOLTAIC PHOTOVOLTAIC

WINDOWS

FILTER FILTER FILTER UVUV UV

PHOTOVOLTAIC PHOTOVOLTAIC PHOTOVOLTAIC

DOOR DOOR DOOR

STRIPS STRIPS STRIPS LED LED LED

SOLAR PANELS

WINDOWS WINDOWS WINDOWS

DISPOSAL DISPOSAL DISPOSAL

3D PRINTER CRANE WASP

ADDITIVES

SYSTEMS

FIBERS

SYSTEMS SYSTEMS SYSTEMS

SOLAR PANELS SOLAR SOLAR PANELS PANELS

TOP

SHADING

BINDER

COVERING

SHADING SHADING SHADING

SHADING

TOP

COVERING COVERING COVERING

ADDITIVES ADDITIVES ADDITIVES

WINDOWS

TOP TOP TOP

EARTH EARTH EARTH

WINDOWS WINDOWS WINDOWS

FIBERS FIBERS FIBERS

DOOR

TOP TOP TOP

DOOR DOOR DOOR

BINDER BINDER BINDER

FOUNDATIONS

COVERING SHADING SHADING SHADING

FOUNDATIONS FOUNDATIONS FOUNDATIONS

zemlje vpeljemo bolj kompleksne geometrije in natančnejše poteze, ki lahko povečajo kapaciteto materiala in drastično zvišajo kakovost bivanja. Mislim, da je na arhitektih velika odgovornost, saj so neposredno odgovorni za končni rezultat. Niso več odgovorni le za dobre risbe, temveč za dobro izvedbo na gradbišču.

3D PRINTER CRANE WASP 3D PRINTER CRANE WASP 3D PRINTER CRANE WASP

SWITCHES SWITCHES SWITCHES OUTLETS OUTLETS OUTLETS

Kaj pa so po vašem mnenju glavne prednosti vpeljevanja teh novih tehnologij v gradbeništvo? Menim, da lahko prek 3D tiska premostimo vrzel, ki se je v arhitekturi in gradbeništvu razprla od renesanse naprej. Če pomislimo na primer na kupolo cerkve Santa Maria del Fiore v Firencah, ki jo je zgradil Brunelleschi: to gradbišče brez arhitekta ni moglo delovati, saj je bil ves načrt le v njegovi glavi. Od renesanse smo

ENVELOPE

SHIPMENT SHIPMENT nam omogoča, da v gradnjo iz SHIPMENT 3D tisk SHIPMENT

PANELS PANELS PANELS SOLAR SOLAR SOLAR

Menite, da si bo v prihodnosti mogoče v lastni režiji 3D natisniti celo hišo? Mislim, da je dobro, da uporabljamo več kot le eno tehnologijo naenkrat, pa tudi več kot en material naenkrat. Tako lahko iz vsakega dobimo njegove najboljše lastnosti. Tudi pri TECLI razmišljamo, kako bi lahko pri projektu uporabili več različnih tehnologij in se poslužili njihovih raznolikih prednosti. Če govorimo o avtomatiziranem procesu, pa je to velik izziv, saj je različne tehnologije težko spajati brez vsaj delne prisotnosti človeške delovne sile na gradbišču. To je namreč eden od izzivov 3D tiska: kako zmanjšati potrebo po visoko specializiranih tehnikih, ki bi stroju pomagali pri izdelovanju zelo kompleksne geometrije. Najti moramo ravnovesje med vsemi temi aspekti.

ENVELOPE ENVELOPE ENVELOPE

COVERING COVERING COVERING

da gradimo z biološkimi materiali. To so živi materiali, ki se spreminjajo glede na vreme, vlažnost, glede na merilo objekta. Zelo težko je takšne materiale primerjati z betonom ali opeki. Zato bomo v prihodnosti potrebovali bolj prilagodljive predpise, ki nam bodo omogočali, da uporabljamo te materiale.

MY Y ONO NOM ER EC ECO OMY MAK R KITECON TEER AK M STAR R KIT TEER AK M STARTER KIT STAR

BATTERIES

MY ONO ER EC MAK KIT TER STAR

BIO BIO DEGRADABLE BIO DEGRADABLE DEGRADABLE

WASTE WASTE WASTE

POUF

Nizkoogljična šola St. Pabu

Skupnostni center Sands End

Guinée*Potin Architects

MAE Architects

2022, St. Pabu, FR | Površina: 1152 m2 | Fotografije: Stéphane Chalmeau

2022, London, UK | Površina: 633 m2 | Naročnik: London Borough of Hammersmith & Fulham | Fotografije: Rory Gardiner, Michael Dillon

Šola je zamišljena kot skupina treh lesenih lamel (t. i. longères – tradicionalna zasnova stavb v Bretanji) s streho z dvojnim naklonom, ki se stikajo na zahodni strani ter tvorijo sprejemni prostor in vhodno dvorano, na vzhodu pa se odpirajo na otroško igrišče. Igra drsenja med temi tremi volumni sodeluje v arhitekturni kompoziciji in podpira zamisel o začrtanju poti po pokrajini, tako zunaj stavbe kot znotraj nje. Fasada, ki je na severni strani večinoma zastekljena, omogoča neposreden pogled na gosto zasajeno pobočje in omogoča sedenje v okenskih nišah. Obodna krona iz opalescentnih okvirjev zagotavlja homogeno osvetlitev. »Igra drsenja med temi tremi volumni sodeluje v arhitekturni kompoziciji in podpira zamisel o začrtanju poti po pokrajini, tako zunaj stavbe kot znotraj nje.« — avtorji

Umetnostni in skupnostni center Sands End je dobrodošla pridobitev za lokalno skupnost. Stoji ob objektu Clancarty Lodge v severozahodnem delu South Parka in je namenjen širokemu krogu uporabnikov, saj ponuja prostore za družabne in izobraževalne dejavnosti, klube, kavarno ... Objekti, namenjeni skupnosti, spodbujajo socialno vključenost in so zasnovani v tesnem sodelovanju s prihodnjimi uporabniki in deležniki. Cilj stavbe je zagotoviti čim večji prispevek ob minimalni porabi virov. Vrednost vsebovanega ogljika za življenjsko dobo stavbe znaša 546 kg CO2e/m2. Več kot 35 % gradbenega materiala je recikliranega, les za križno lepljeno konstrukcijo pa je bil pridobljen iz odgovornih virov in ima nizko vrednost vsebovane energije.

»Oblikovanje se začne z umestitvijo stavbe v okolje. Med bogatimi soseskami in socialnimi stanovanji je skupnostni center zamišljen kot demokratičen prostor za vse družbene sloje – odprt, dostopen in prijazen. Vodi ga skupnost in namenjen je skupnosti. Gre za v celoti leseno konstrukcijo, zato ni bilo potrebe po zapletenih detajlih za izognitev toplotnim mostovom. Z odločitvijo, da konstrukcijo ohranimo vidno, smo se izognili tudi nepotrebnim dodatnim notranjim oblogam. Opečna obloga stavbe je bila izdelana z reciklažo več kot 28 ton odpadnega gradbenega materiala, uporabljeni križno lepljeni les pa je sledljivega izvora.« — avtorji

Community Garden

Clancarty Road

Projekt na sodoben in lokalen način reinterpretira vernakularne vidike kraja in značilnosti tradicionalne arhitekture v Bretanji: izrazite stavbe z malo napušča, ki ščitijo pred jugozahodnimi vetrovi, dvokapne strehe, slamnate strehe, velike odprtine v prvem nadstropju …

The Lodge Courtyard

The Arts Courtyard

Peterborough Road

General Notes The data contained in this document includes proprietary rights of Mæ. Any party in receipt of the document shall receive and hold the same in confidence and agrees not to duplicate or otherwise reproduce the document in whole or in part, nor disclose the contents of the same without the written consent of Mæ.

Notes: 1. Measurements are based on metric system. 2. All levels are in meters to Ordnance Datum Newlyn (ODN) unless noted otherwise. 3. Do not scale off the drawing and CAD file. 4. All shown figure dimensions are to be followed. 5. Do not use for construction unless expressly permitted. 6. This drawing shows design intent only. 7. Contractor should verify all conditions, levels and dimensions on site and notify contract administrator of any variations from dimensions before construction and/or fabrication. 8. Any discrepancies on this drawing should be reported to Mæ before proceeding to fabrication.

9. Drawings to be read in conjunction with all relevant documents, which include but are not exhaustive - MEP, Structures, shop/fabrication drawings and CDM documents. 10. This drawing may contain colour data. Please refer to original electronic document. 11. These are architectural drawings only. Refer to consultant drawings for further information. 12. Existing buildings to be measured on site and confirmed by contractor. 13. Also refer to accompanying Mæ Schedules and drawings.

Revision

Date

Description

P01

12/10/17

Planning Submission

Key Plan General Note: Landscape indicative, refer to Landscape Architects drawings.

Stilt House Material Cultures, David Grandorge, Structure Workshop, Will Stanwix

Začasnost V času trajnosti je zmožnost začasnosti bistvena za to, da se stvari pretvorijo v kaj drugega, preobrazijo in reciklirajo.Začasnost kliče po razmisleku o življenjskem ciklu objektov in uporabljenih materialov ter o proizvodnih procesih. Začasnost je lahko manifest, želja, naznanitev.

2019, Margent Farm, UK | Površina: 30 m2 | Naročnik: Margent Farm | Fotografije: David Grandorge, Oscar Proctor

»Naročnik, Margent Farm, je pridelovalec industrijske konoplje, ki se ukvarja z razvojem konopljenih izdelkov, med drugim tudi stavbnih ovojev. Okna, vrata in stopnice so oblikovani po meri in izdelani na lokaciji. Hišo ogrevata peč na biomaso in sončna energija.« — avtorji

MONTAŽA Naravni materiali so obdelani in sestavljeni na lokaciji

Growth

Assembly

Polyvalent Model

Mobility

Dis-Assembly

Materials grow capturing CO2 from the environment

The natural materials are processed and assembled on site

The building use is able to adapt to extend its usable life

The building is able to relocated to extend its usable life

The building can be disassembled and the materials reused

POLIVALENTNI MODEL Uporaba stavbe se lahko prilagodi, da se lahko podaljša njena življenjska doba

Polyvalent Model

Mobility

Dis-Assembly

The building use is able to adapt to extend its usable life

The building is able to relocated to extend its usable life

The building can be disassembled and the materials reused

Infrastruktura omogoča delovanje družbenih in prostorskih povezav, prometna infrastruktura omogoča povezanost med točkami v prostoru, industrijska infrastruktura omogoča procese proizvodnje. Nemalokrat se zgodi, da nova infrastruktura zaradi družbenih sprememb zmanjša vrednost stare oziroma jo izpodrine. Ker gre za znatne posege, ti objekti v prostoru postanejo drage ruševine, ki pa jim lahko omogočimo, da ponovno zaživijo v novih vlogah.

Kontekst

DIPLOMA UNIT 7. THE CASS

RAST Med rastjo material skladišči CO2

Ustvarjalnost je sposobnost, da ustaljene stvari vedno znova prevprašujemo in iščemo nove, boljše rešitve. Je sposobnost, da na posege v prostor pogledamo z več zornih kotov. Angažirana ustvarjalnost pomeni, da sami iščemo rešitve in dajemo predloge ter se v skupnem zanosu trudimo za njihovo uresničitev.

DIPLOMA UNIT 7. THE CASS

Infrastruktura

Ta mali objekt je pod vodstvom mentorjev z londonske univerze Metropolitan University zasnovalo 14 študentov, ki so ga nato v 12 dneh tudi sami postavili. Po britanski zakonodaji za tovrstne objekte ni potrebno gradbeno dovoljenje, kar omogoča preprosto aplikacijo v številnih A POLYVALENT MODEL FOR MARGENT FARM situacijah. Konstrukcija obsega smrekov okvir, v katerega je vbrizgan konopljeni beton; podi so leseni, hiša je dodatno izolirana z lesnimi vlakni ter oblečena v fasado iz konopljenih vlaken in biosmole. Objekt je ogljično negativen.

Ustvarjalnost

Kontekst zajema snovne ostaline v okolju v prepletu s kulturno zgodovino in vsebino prostora, vključno z navadami, jezikom, družbenimi in političnimi silnicami ter željami skupnosti, ki na obravnavanem območju prebiva. Umestitev novih programov v obstoječe tkivo pripomore k ravnovesju in ohranjanju identitete krajine in prebivalcev, hkrati pa zmanjšuje ogljični odtis, saj ohranja energijo, že vloženo v gradnjo. Ustvarjajo se uporabni prostori, ki spodbujajo kontinuirano nadgradnjo našega skupnega okolja.

Prilagojena ponovna raba

Prilagojena ponovna raba je termin, ki se v prostorskem načrtovanju šele uveljavlja. Pomeni preobražanje obstoječe arhitekture z novimi programskimi vsebinami. S tem se obstoječi prostorski kontekst prepleta z novo rabo in nas kot uporabnike prostora vpenja v kontinuirani razvoj zgodovine proti prihodnosti, kar omogoča razvijanje družbene in prostorske identitete.

Socialni center El Roser

Muzej tradicionalnih obrti

Josep Ferrando Architecture, Gallego Arquitectura

Atelier Kempe Thill

2022, Reus, ES | Površina: 1323 m2 | Naročnik: Reus City Hall | Fotografije: Adrià Goula

2008, Veenhuizen, NL | Površina: 5200 m2 | Naročnik: VROM Rijksgebouwendienst | Fotografije: Ulrich Schwarz

Socialni center El Roser je bil ustanovljen za spodbujanje politik oskrbe ljudi, ki se znajdejo v razmerah socialne ranljivosti. Za njegovo lokacijo so izbrali nekdanji mestni zapor iz leta 1929, ki je bil zaprt od srede 20. stoletja in v katerem je nato nekaj časa deloval občinski predšolski center. Deset let po zaprtju slednjega so stavbo obnovili za socialno rabo, povsem nasprotno njenemu prvotnemu namenu, in sicer s projektom, ki preoblikuje in reaktivira vso sosesko. Arhitekti so strogo zasnovo stavbe zapora prilagodili mehkim programskim vsebinam. Odstranili so vso odvečno zazidavo, vključno z obodnimi zidovi, ter tako dobili odprt mestni prostor, namenjen uporabnikom in lokalnim prebivalcem. »Pandemija je dokazala: če je del populacije lahko delal na daljavo, je drugi del doživel drastičen upad dohodka, celo do te mere, da ni bil več sposoben plačevati stroškov. V Reusu se je leta 2020 število družin, ki so potrebovale pomoč v obliki hrane povečalo za 60 %.

Veenhuizen so na začetku 19. stoletja zasnovali kot poboljševalnico s ciljem izobraziti varovance in jih ponovno vključiti v družbo. Kmalu po odprtju pa je bil ta napredni koncept opuščen, kraj pa spremenjen v zaporniško vas. Strategija prenove je bila na neki način arheološka – stavbe so arhitekti očistili do njihove prvotne oblike, tako da je ponovno prišla do izraza njihova klasicistična zasnova z osrednjim trgom. Objektom so bili dodani veliki stekleni okvirji, ki naznanjajo ponovno javno rabo stavbe in služijo tudi za orientacijo v prostoru.

»Arhitekturno vrednost vsakega dela stavbe smo morali presoditi glede na njegovo družbenozgodovinsko vrednost.« — avtorji

Zgodovinski stavbni kompleks tako ni zgolj na ogled, temveč z elementi arhitekture pripoveduje zgodbo o zgodovini. Prostorsko čiščenje, nove plasti ter kombinacija zadržanega klasicističnega interierja in uporabnih elementov izhajajo iz prepričanja, da niso pomembni zgodovinski prelomi, temveč kontinuiteta.

Pozornost, namenjena takšni ranljivosti, ima jasno lokalno komponento, saj temelji na individualni skrbi in monitoringu posameznikov. El Roser omogoča socialne storitve za 21. stoletje, saj je njegov pristop razumljiv, vključujoč, sodelovalen – skratka, strateški – poleg tega pa temelji na lokalni dejavnosti, neposrednem stiku z ljudmi in neprestani interakciji z družbo.« — avtorji 34

Alveoles St. Nazaire

Ljudska šola pri festivalu Roskilde

51N4E, Bourbouze&Graindorge

COBE, MVRDV

2018 I Saint-Nazaire, FR I Površina: 2954 m2 I Naročnik: Mesto Saint-Nazaire l Fotografije: 51N4E, Filip Dujardin, Philippe Ruault

2019, Roskilde, DK I Površina: 2980 m2 (šola), 2598 m2 (stanovanja) I Naročnik: Roskilde Festival Højskole l Fotografije: Rasmus Hjortshoj

Med drugo svetovno vojno so okupatorji na francoski atlantski obali zgradili veliko podmorniško oporišče. Podmorniška baza je bila edina stavba, ki je preživela siceršnje uničenje mesta. Omenjena infrastruktura je zaradi svoje neuničljivosti postala spomenik. Njena rušitev bi bila povezana z velikimi stroški, zato je mesto pred dvajsetimi leti sprejelo odločitev, da jo preuredi. Postopoma je tako kompleks začel gostiti različne funkcije: restavracijo, javni prostor, doživljajski center za čezatlantska potovanja, strešni vrt, koncertno dvorano in prostor za eksperimentalno umetnost. Premestitev slavnostne dvorane Jacquesa Brela v podmorniško bazo je nato ponudila potencial, da se vse programe poveže in nadgradi.

Baza danes deluje kot mestno okrožje, kot naprava s številnimi potenciali, infrastruktura s celo paleto možnosti za različne prihodnje uporabnike. Zadržane arhitekturne poteze omogočajo močan fizični učinek: arhitektura, nekdaj navezana na kontekst bunkerja in vode, je ponujena v intenzivno uporabo kot del vsakdanjega življenja v mestu. »Rezultat je namerno preprost projekt, ki deluje bolj kot mestno okrožje, ne toliko kot posamezna stavba: naprava s številnimi potenciali, infrastruktura s široko paleto možnosti za različne prihodnje uporabnike.« — avtorji

Festivalska ljudska šola Roskilde je prva novoustanovljena splošna ljudska šola na Danskem v zadnjih 50-ih letih. Nekdanja proizvodna hala danskega proizvajalca betona je preurejena v srednjo šolo ter prebivališča za učence in učitelje. Sistem temelji na idejah danskega intelektualca N. F. S. Grundtviga iz 19. stol.; ta je menil, da bi morale šole učence vzgajati v aktivne udeležence v družbi. Učni objekt s površino 5.578 m2 učencem in učiteljem ponuja okolje za ustvarjalne projekte, ki temeljijo na prostovoljnem sodelovanju, humanitarni usmerjenosti, ustvarjalnosti in socialnem podjetništvu. Ponovno uporabljena betonska lupina, ki je bila prvotno en sam odprt prostor, tvori robustno nasprotje 16 individualno obarvanim škatlam, ki gostijo programe, kot so delavnice za umetniške tečaje šole, odri, glasbeni studii, plesna dvorana, učilnice, soba za osebje in predavalnica s 150 sedeži, ter skupaj ustvarjajo zaščiteno okolje: učno pokrajino za eksperimente z urbanim družbenim udejstvovanjem. »Najpomembnejše sporočilo, ki bi ga želeli s svojim projektom posredovati drugim arhitektom inprojektantom, je, naj pri projektiranju načrtno v čim večji meri uporabljajo obstoječe strukture. Poleg tega, da tako ohranimo identiteto in dediščino kraja, lahko s ponovno uporabo obstoječih struktur in materialov zmanjšamo ogljični odtis stavbe, namembnost struktur pa spremenimo tako, da jih bo mogoče prilagajati tudi v prihodnosti.« — avtorji

Skrb

Skrb pomeni konsistentnost in vzdrževanje, hkrati pa tudi odnos, bodisi do prostora in narave bodisi do družbe oziroma do uporabnikov arhitekture. Tema odpira zanimive in uporabne razmisleke o našem odnosu do objektov in prostorov, pa tudi do vseh krhkih naravnih, družbenih in simbolnih ekosistemov, v katerih prebivamo.

Skupnostni center Kinning Park

Agrotopia

New Practice

Van Bergen Kolpa Architects, META Architectuurbureau

2022, Glasgow, UK | Površina: 1702 m2 | Naročnik: Kinning Park Complex SCIO | Fotografije: Will Scott

2021, Roeselare, BE I Površina: 9500 m2 I Naročnik: Inagro, REO Veiling l Fotografije: Filip Dujardin, Filippo Rossi

Kompleks Kinning Park (KPC) je v lasti skupnosti in je že več kot stoletje neprestano spreminjajoče se središče izobraževanja, aktivizma in zaščite lokalne skupnosti. Stavba je bila leta 1910 zgrajena kot osnovna šola, leta 1976 pa preurejena v skupnostni center. Do leta 1996 je nato propadala in oblasti so se jo zaradi varčevalnih ukrepov odločile zapreti, zato je njene prostore zasedla skupina uporabnikov in podpornikov, ki so s tem želeli poudariti pomen stavbe za skupnost. Pridobili so podporo odločevalcev in danes je kompleks Kinning Park večnamenski skupnostni prostor. Značaj stavbe je za uporabnike pomemben in prenova ni želela ustvariti sterilnega prostora, zato je bil njen cilj ponovno uporabiti čim več obstoječega stavbnega

pohištva. Odprtje prvotnih stopnic je pripomoglo k boljši vidljivosti, varnosti, zaščiti in dostopnosti, odprtje strehe z zasteklitvami ob slemenu pa je omogočilo naravno osvetlitev, tako da osrednji prostor stavbe sedaj deluje velikodušno in svetlo. Notranjost, poživljena s sistemom barvnih blokov v osnovnih barvah, pripomore k temu, da se ljudje z različnimi stopnjami pismenosti zlahka orientirajo. »Naša ambicija je ustvarjati arhitekturo, ki izhaja iz potreb skupnosti in uporabnikov, hkrati pa je drzna, radoživa, barvita in polna osebnosti. V preteklih letih smo se naučili, kako narediti veliko z malo, ta spretnost in predanost pa bosta postajali še vse pomembnejši, saj se bo kriza življenjskih stroškov nadaljevala, organizacije pa se bodo soočale s krčenjem financiranja in kapitalske podpore.« — avtorji

Agrotopia preigrava načine pridelave hrane v mestih; obravnava teme intenzivne rabe prostora, krožne rabe energije in vode ter bolj trajnostnega vrtnarjenja v rastlinjakih. Postavljena je na strehi zelenjavno-sadne tržnice REO na obvoznici v mestu Roeselare, zahodnoflandrijskem logističnem središču za sadje in zelenjavo. Stavba obsega prostore za pridelavo in skladiščenje zelenjave in sadja; v njej so visokotehnološki raziskovalni objekti za gojenje hrane, ki jih obdaja izobraževalna pot za širšo javnost. Agrotopia je namenjena usposabljanju prihodnje generacije mestnih kmetov, ki se bodo poleg pridelovanja zelenjave naučili delati z novimi vrtnarskimi tehnologijami in poslovnimi modeli. Deževnico, ki se zbere na strehi, uporabijo za namakanje rastlin; preostalo vodo očistijo in ponovno uporabijo. Rastlinjak ogreva toplota iz bližnje sežigalnice komunalnih odpadkov. Celotna stavba je standardni rastlinjak z mlečnim steklom. »Agrotopia je testni primer: še nikoli doslej ni bil na vrhu kake obstoječe zgradbe zgrajen steklenjak takšnega obsega, zato je bil projekt poln možnosti in izzivov. Integracija jeklenega steklenjaka v betonsko konstrukcijo in kompleksne inštalacije so ustvarile resnično javno stavbo z izjemnim arhitekturnim pomenom za mesto Roeselare.« — Niklaas Deboutte, META Architectuurbureau

Psihiatrična klinika Karitas

Sobivalna skupnost De Warren

Architecten de Vylder Vinck Taillieu, BAVO

Natrufied Architecture

2016, Melle, Belgija | Površina: 1800 m2 | Naročnik: Psihiatrična klinika Karitas | Fotografije: Filip Dejardin

2022, Amsterdam, Nizozemska | Površina: 3070 m2 | Naročnik: De Warren Coop | Fotografije: Jeroen Musch

Na obsežnem zemljišču blizu Genta v več različnih paviljonskih objektih že od leta 1908 deluje psihiatrična klinika. Ena izmed stavb, imenovana Sint-Jozef, je bila dolgo zapuščena; arhitekti so jo pred kratkim preoblikovali v polpokrit skupni prostor, ki služi kot javni trg. Konstrukcijo so ohranili in zaščitili, v nekdaj notranje prostore pa danes vstopajo drevesa in drugo zelenje. Dvojno naravo nove arhitekture razkriva streha: ta je ponekod odstranjena, drugje rekonstruirana, spet tretjič se pojavi kot steklena reinterpretacija strehe. Raznoliki ambienti odpirajo več možnosti uporabe in pacientom klinike zagotavljajo prostor za počitek in interakcijo.

De Warren je prva stanovanjska zadruga v Amsterdamu, ki si je svojo stavbo tudi sama zgradila. Po seriji delavnic, ki so jih arhitekti organizirali z bodočimi prebivalci, je obveljalo, da naj bo kar 30 % nove stavbe namenjene skupnim prostorom: ti obsegajo avditorij, igralnico, več prostorov za sodelo, skupne kuhinje in dnevne sobe, sobo za meditacijo, steklenjak in celo glasbeni studio. Fasada je sestavljena iz recikliranega lesa, in sicer iz zelo trdega tropskega lesa azobe, pa tudi siceršnja konstrukcija je v celoti lesena. Zaradi lastnosti tal je stavba postavljena na 30-metrske pilote; ti imajo poleg konstrukcijske tudi energetsko vlogo, saj so vanje vstavljene cevi, ki po principu toplotne črpalke uravnavajo temperaturo v stavbi. Na strehi so fotovoltaične celice, modularni tloris pa je za morebitno drugačno rabo v prihodnosti mogoče v celoti preoblikovati.

»Skrb se spreminja, kar navdihuje kontekst. A kontekst je že tam in bi lahko navdihnil skrb. Jozef – navdih za spreminjajočo se skrb. Skrb – navdih za spreminjanje Jozefa. Jozef kot nepričakovani rezultat. Spreminjanje skrbi, a ne brez Jozefa. Skupaj z njim, kot kontekst za novo skrb. Kot navdih. In ne nekaj, na kar pozabimo. Nepričakovano, a preprosto. Brez tehnologije, brez udobja, a z veliko možnostmi. Z drugačnim branjem konteksta, kar povzroči drugačen kontekst. Mogoče ravno to, mogoče v ravno pravšnji meri.« — Architecten de Vylder Vinck Taillieu

»Arhitektura lahko k skrbi za okolje in družbo pripomore tako, da v kar največji meri uporablja biološke materiale (les je tukaj zelo pomemben), ki so tudi primerni za demontažo in jih lahko v prihodnosti brez težav ponovno uporabimo. Tako zmanjšamo vpliv na naravne vire. Stanovanjska stavba, v kateri je 30 % vseh prostorov skupnih, ima zelo drugačen učinek na to, kako ljudje živijo, in ustvarja močan občutek za skupnost.« — Boris Zeisser

Vrtec +e Marburg

Sobivalna skupnost za stare Balancen

opus Architekten

Vandkunsten

2014, Marburg, DE | Površina: 1100 m2 | Naročnik: Občina Marburg | Fotografije: Eibe Sönnecken

2021, Kildedal i Ry, DK | Površina: cca 3000 m2 | Naročnik: Pensiondanmark in Realdania | Fotografije: Astrid Maria B. Rasmussen

Na posestvu nekdanje psihiatrične klinike Vitos v mestu Marburg danes delujejo različne izobraževalne ustanove. Med njimi je prostor našel tudi okolju prijazen vrtec, ki je bil v času gradnje ena prvih stavb v Nemčiji, ki na letni ravni proizvedejo več energije, kot je porabijo. Prvi razlog za to je izvrstno izoliran stavbni ovoj, drugi pa uvedba ločenih sistemov za toplo vodo in ogrevanje z dvema toplotnima črpalkama zrak/voda. Stavba se poletnemu pregrevanju izogiba s kompaktno geometrijo in velikimi senčnimi napušči. Premišljeno je tudi prezračevanje: ob blažjem vremenu se uravnava naravno, poleti in pozimi pa centralno, z rekuperacijo. Zaradi vsega tega lahko strešna fotovoltaika proizvaja več električne energije, kot je stavba porabi.

Konstrukcija sobivalnega naselja za aktivne prebivalce nad 50. letom je v celoti izdelana iz lesa in recikliranih jeklenih plošč. 33 enotam, ki sestavljajo prvo fazo projekta, se bo v nekaj letih pridružilo še več enot, namenjenih medgeneracijskemu sobivanju. Arhitekti so pri načrtovanju sodelovali z bodočimi stanovalci: serija delavnic pred začetkom idejne faze je omogočila, da je soseska nastala zares participatorno.

Lageplan 1:500

opus

»Cilj je bil preveriti, ali je mogoče zgraditi nestanovanjsko stavbo, ki proizvede več energije, kot je porabi, in ali je mogoče stavbo upravljati izključno z lokalno razpoložljivo okoljsko energijo. In uspelo nam je. Uporaba lokalno razpoložljive okoljske energije – sončne, vetrne ali geotermalne – lahko in mora postati naravni del arhitekture.« — avtorji

»Model, ki ga preizkušamo v Ryju, skupne prostore razporeja v manjše zgradbe različnih funkcij. Te površine so povezane s primarnimi dostopi. Namen tega je, da gredo prebivalci ‘organsko’ mimo njih, kadar odhajajo ali prihajajo v naselje, s tem pa pride do neformalnih srečevanj, ki stimulirajo aktivno sodelovanje v skupnosti. PesionDanmark ima močno trajnostno agendo, kar je v Ryju pomenilo, da so vsi skupnostni prostori narejeni iz recikliranih materialov, celoten projekt pa ima leseno konstrukcijo.« — Emma Hansso, Vandkunsten

Družba

V prostorskih procesih se nenehno izmenjujeta vpliv prostora na družbo in vpliv družbe na prostor. Arhitektura se obravnavanega prostora mnogokrat loteva kot zunanji agent v službi investitorja. Pomembno je, da se procesi v prostoru odvijajo celostno, z mehanizmi, ki vključujejo uravnavanje želja vseh posameznikov, ki jih projekti zadevajo, pa tudi investitorjev, zakonodajalcev, strokovnjakov in posameznikov, ki v prostoru prebivajo. Komunikacijo oziroma izmenjavo z lokalnimi skupnostmi in končnimi uporabniki je treba razvijati tako, da ne bo ekskluzivna, temveč vključujoča.

Odpornost Odpornost pomeni, da stavbe lahko kljubujejo zobu časa, vremenskim vplivom ter družbenim spremembam in katastrofam. Družbena odpornost je zmožnost, da vzdržimo v času in prostoru kljub spremembam, ki nas postavljajo pred izzive. In ne nazadnje je odpornost zmožnost, da zavzamemo lastna stališča in branimo vrednote, kadar so ogrožene.

Identiteta Iskanje identitete je v današnjem času razpršenosti in mnogovrstnih vplivov eno najbolj zagonetnih iskanj, hkrati pa je ključno za oblikovanje skupnih družbenih agend in občutka pripadnosti. Arhitektura in ostali gradbeni posegi, ki spoštujejo zgodovino prostora in jo s prostorskim dialogom nadgrajujejo, pomagajo preprečevati izgubljanje miselne in prostorske orientacije ter krepijo dostojanstvo in samozavest družbe, ki prostor naseljuje.

Material. Kontekst. Družba. prostorska delavnica

Perspektive prihodnje arhitekture

Vsebine prostorske delavnice

seznanjanje z vsebino projekta

vodenje po razstavi

Tridnevna delavnica, ki je potekala med 9. in 11. oktobrom, je združila posameznike, ki jih zadeva prihodnost prostora.

obisk laboratorija za razvoj 3D tiska z glino

obisk laboratorija za raziskavo ometov pri obnovi stavb

Pod vodstvom mentorjev arhitektke, naravne graditeljice Katarine Živković in urbanista, aktivista Björga Köhlerja, ter z moderacijo arhitektk, kuratork Ajde Bračič in Maše Ogrin, so udeleženci prepoznavali izzive v prostoru in arhitekturi, izpostavili pomanjkljivosti in priložnosti v praksi naše neposredne okolice. Podporno okolje razstave ter ogledi na terenu so služili kot inspiracija in pomoč pri oblikovanju akcijskih načrtov za realizacijo želenih prostorskih rešitev.

Na podlagi izraženih interesov udeležencev so nastale tri prostorske skupine.

mreže zaščitenih kotičkov miru na zunanjih zelenih javnih površinah, … Skozi čas bi se te lokacije lahko spreminjale, glede na prostor, ki je na voljo, ugotovljeno pa je bilo, da bi nekdo moral prevzeti odgovornost in skrb, da je teh površin vedno dovolj glede na število prebivalcev mesta.

“REBIRTH OF VILLAGES”

obisk paviljona iz zemlje na Kraterju

predavanje o preobrazbi garažne hiše

„MUD GAMES“ Prva skupina je naslovila izobraževanje na področju prostora. Skozi različne aktivnosti, bi vzpostavili varen in vzpodbuden prostor, v katerem bi se otroci do dvanajstega leta lahko naučili delovati na trajnosten način. V kontekstu delavnic in tehničnih dni, bi se učili izdelovati objekte iz naravnih materialov in pripravljati obroke iz hrane, ki je na voljo v okolici. Izdelan je bil tudi predlog za otroško igro – Trije prašički – skozi katero bi otroci ob poslušanju in z lastno aktivnostjo, risanja, skiciranja, pripovedovanja, prevpraševali smisel vsem poznane zgodbe in jo predrugačili, da bi bilo sporočilo zgodbe bolj trajnostno naravnano, obenem pa bi se skozi lastno aktivnost otroci opolnomočili.

Tretja skupina je naslovila izziv oživljanja vasi. Zaznali so problem umiranja vasi, pomanjkanja javnega dogajanja v vaseh in veliko število opuščenih stavb, ki imajo po možnosti nerazdelano lastništvo. Predlog rešitve je bil nekakšna obveza, da bi te prazne stavbe, v kolikor niso v uporabi po desetletje ali več, namenimo za začasno uporabo lokalnim skupnostim in društvom, v zameno za angažma pri skrbi za objekt. Na ta način lahko oživimo hiše, ustavimo propadanje, hkrati pa omogočimo prostor za vsebino, ki bi vasi prinesla življenje. V kolikor bi bilo možno te hiše najemati tudi za življenje, za neprofitno najemnino oz. v zamenjavo za skrb za objekte, bi se v njih lahko naselili mladi, ki imajo stanovanjski problem. Izziv bi bil le v urejanju in določanju teh razmerij, kar bi morali pravno in formalno urediti.

„TEENY-TINY SQUATS“ Druga skupina je naslovila odprt javni prostor, in njegovo trenutno zasičenost s privatnimi interesi. Želja po sproščujočih nenadzorovanih kotičkih, kjer bi prebivalci mesta lahko imeli možnost počitka, igre, ter celo dela je rezultirala v oblikovanju agende za začasno uporabo opuščenih izložbenih prostorov/lokalov za delo, telovadbo, vzpostavljanju

prostorska delavnica 53

URNIK DELAVNICE Ponedeljek, 9. 10.

raziskovanje ometov

15h – uvodno srečanje v Dessi in vodstvo po razstavi 16h – predavanje Björge Köhler: „Tabula Plena – The Existing as Basis for Transformation“ 17h – predavanje Katarina Živković: „Hidden Practices – Earthen Construction“ 18h – pogovor in snovanje nalog Torek, 10. 10.

predstavitev CT skenerja

14h – obisk na Zavodu za gradbeništvo Slovenije, pogovor o testiranju in certificiranju materialov in ogled laboratorijev 16h – srečanje v Dessi in delo z mentorji 18h – diskusija Sreda, 11. 10.

predpriprava gline

14h – obisk Kraterja, ogled ekosistema gradbene jame in začasnih laboratorijev, krajša delavnica 15h – delo z mentorji 18h – predstavitve končnih strategij 19h – okrogla miza v Rafineriji Cukrarna: Katarina Živković, Björge Köhler, Maša Hawlina, moderirata Ajda Bračič, Maša Ogrin 20h – druženje in povezovanje ob glasbi

BJÖRGE KÖHLER, urbanist. Deluje na območju severne Nemčije. Njegovi projekti so raznoliki, od strategij načrtovanja in obsežnih krajinskih pristopov do arhitekturnih projektov manjšega obsega in posegov v urbano okolje. Po študiju v Hamburgu in Oslu je Björge postal del urbanistične agencije Urbanista s sedežem v Hamburgu, ki se osredotoča na procese skupnega načrtovanja. Je vodja zadruge “Gröninger Hof”, katere cilj je preoblikovanje stare mestne garaže v mešano uporabno strukturo.

KATARINA ŽIVKOVIĆ, arhitektka in naravna graditeljica. Posveča se raziskovanju različnih gradbenih tehnik in materialov, ki jih je mogoče uporabiti v sodobnem kontekstu. Je članica Kluba uporabnih obrti in združenja za promocijo gradnje iz zemlje v Srbiji, kjer vodi delavnice. Kot mentorica je sodelovala na regionalnih dogodkih, kot so festival Regio Earth na Madžarskem in v Romuniji ter usposabljanje o tradicionalni gradnji na Kosovu.

AJDA BRAČIČ, arhitektka, publicistka in urednica. Vodi platformo za prenovo stavb – Kajža. Sodeluje z mediji s področja arhitekture in kulture. Sodelovala je pri urejanju publikacij za Beneški arhitekturni bienale (Benetke, 2018) in Bienale industrijskega oblikovanja BIO (2019, 2022). Sokustosinja razstave Iščem stanovanje … 100 let organizirane stanovanjske gradnje (2021). Avtorica nagrajenega prvenca, zbirke kratke proze Leteči ljudje (2022).

MAŠA OGRIN, arhitektka, sopobudnica in ustvarjalka več oblikovalskih in družbenih akcij Pop-up dom (2012–2015). Soavtorica nagrajenega oblikovalskega izdelka, stojala za vino Helga (2018). Soavtorica projektov in prejemnica nagrad na več mednarodnih arhitekturnih natečajih (Hamburg, 2014, Kiel, 2016). Sooblikovalka, organizatorka in kuratorka iniciative Altstadt für alle (Hamburg, 2020). Soavtorica projekta Slamnata streha (2022).

Material. Kontekst. Družba. Perspektive prihodnje arhitekture Galerija Dessa, 11. 9.–11. 10. 2023 Kuratorki: Ajda Bračič in Maša Ogrin Produkcija: Zavod Kriterij Zanj: Kajža, Materially Based Soproducent: Galerija Dessa Oblikovanje razstave: Urška Alič, Ajda Bračič, Maša Ogrin Oblikovanje plakatov in publikacije: Urška Alič Slovenska lektura besedil na razstavi: Katja Paladin Angleška lektura besedil na razstavi: Sašo Podobnik

Projekt Material. Kontekst. Družba. Perspektive prihodnje arhitekture je potekal v letu 2023 v Ljubljani. Publikacija je nastala v okviru projekta Material. Kontekst. Družba. Perspektive prihodnje arhitekture in je na voljo v tiskani in spletni obliki.

Fotografije otvoritve razstave: Blaž Jamšek Fotografije delavnice: Amadeja Smrekar Zahvala za pomoč pri pripravi razstave in izbor glasbe na otvoritvi: Borut Bernik Tisk: Print Point d.o.o. Št. izvodov: 50 Sponzorska podpora: Udeleženci delavnice: Katja Florjanc Tim Gerdin Živa Gostinčar Tanja Kocjančič Lara Pišl Ptičak Mojca Sfiligoj Amadeja Smrekar Jaka Šubic Veronika Tržan Blaž Završnik

Projekt podpira Ministrstvo za kulturo RS.

Pokrovitelj razstav v galeriji DESSA: Mestna občina Ljubljana.

Ljubljana, november 2023

kajza.si

materially-based.com