30x30 Morja v težavah: podnebna kriza in nujna potreba po zaščiti by matjazd

KAZALO PREDGOVOR

UVOD Zakaj je odprto morje pomembno?

Ogroženo odprto morje Globalni sporazum o oceanih Pomen morskih rezervatov Izumrtje vrst Naslednji koraki

MODRI OGLJIK: OHRANJANJE ZDRAVEGA PLANETA Največji ponor ogljika na Zemlji Anorganski ogljik Biološka komponenta ogljika v oceanu Obalni ekosistemi 'modrega ogljika'

5 7 8 8 11 14

19 19 19 20

POSLEDICE POVEČANJA EMISIJ FOSILNIH GORIV 23 Podnebne spremembe Segrevanje oceanov Morski vročinski valovi Južna oscilacija El Niño (ENSO) in podnebne spremembe Pogostejša močna neurja Močnejše valovanje Taljenje ledu Naraščanje morske gladine Zapuščanje domovanja: spremembe v razširjenosti vrst in morskih ekosistemov Podnebne spremembe in biološka črpalka ogljika Zakisljevanje oceanov Deoksigenacija Polarna oceana – na udaru toplote Različni vplivi podnebnih sprememb na polarna oceana Vplivi podnebnih sprememb na morske sesalce, odvisne od ledu Koralni grebeni Toplovodne korale Hladnovodne korale

23 24 24 25 25 26 26 29 32 33 34 36 37 37 40 42 42 44

Zaključek

ČAS JE ZA UKREPANJE 47 VIRI

30X30

MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI ii MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

PREDGOVOR

DALEČ ONKRAJ MEJA NAŠEGA KOPENSKEGA SVETA SE NAHAJAJO OBMOČJA ZUNAJ JURISDIKCIJE POSAMEZNIH DRŽAV, KI JIH OBIČAJNO IMENUJEMO ODPRTO MORJE*. VEČINO ČLOVEŠKE ZGODOVINE SO BILA TA OBMOČJA ZA VEČINO LJUDI NEVIDNA, V NJIHOVI DOMIŠLJIJI SO JIH NASELJEVALE POŠASTNE RIBE, RAZJARJENA BOŽANSTVA IN PREPADI V NESKONČNO VESOLJE. V STOLETJIH RAZISKOVANJ SO AVANTURISTI, RIBIČI, TRGOVCI IN ZNANSTVENIKI TO IMAGINARNO KRALJESTVO STRAHU IN NEVARNOSTI IZKORISTILI, ZAČRTALI IN PREIZKUSILI, S ČIMER SO BILE SKRIVNOSTI RAZKRITE, STRAH PRED NJIMI PA SE JE RAZBLINIL.

Kit grbavec, Indijski ocean © Paul Hilton/Greenpeace

Odprto morje je ogromno skupno dobro, ki pokriva 61 % oceanskih površin in predstavlja 73 % njihove prostornine. Zaobjema neverjetnih 43 % Zemljine površine in predstavlja 70 % življenjskega prostora na našem planetu, če upoštevamo tako kopno kot oceane. Te mednarodne vode predstavljajo dom za osupljivo raznoliko in obsežno morsko življenje in ekosisteme, zaradi svojega ogromnega obsega pa so ključnega pomena za zdravo delovanje planeta. Toda v zadnjih desetletjih se je zaradi vse večjega obremenilnega vpliva različnih človeških dejavnosti raznolikost življenja občutno zmanjšala, zaradi česar so se Združeni narodi lotili zgodovinskega podviga za večjo zaščito in izboljšanje upravljanja teh področij.

* Izraz 'odprto morje' se v tej študiji uporablja za označevanje 'območij zunaj nacionalne jurisdikcije' (AJBN). Območja AJBN sestavljata odprto morje (vode zunaj območij nacionalne jurisdikcije) ter območje (oceansko in morsko dno ter pripadajoče podmorje zunaj meja nacionalnih pristojnosti). To pomeni, da naša študija zaobjema vse habitate od morskega dna do površinskih voda.

Mrož na ledeni morski obali v Čukotskem morju © Daniel Beltrá / Greenpeace

Predgovor

UVOD

Zakaj je odprto morje pomembno? Za večino ljudi je edina izkušnja z odprtim morjem prizor velikanske modre površine, na katerega zremo skozi okno letala. Enolično modrino le tu in tam prekinjajo počasi premikajoča se pike kontejnerskih ladij ali značilni beli grebeni nevihtnih valov. Toda najbolj se v možgane zasidra globoko modra praznina, ki se odraža v praznih, modro obarvanih površinah na zemljevidih. Ta navidezna enoličnost v sebi skriva kompleksen podvodni svet, katerega bogastvo in raznolikost se lahko kosata z tistim na obali in na kopnem. V s soncem obsijanih zgornjih plasteh odprtega morja so območja, vključno z mejnimi področji med vodnimi masami in področji dvigovanja pridnene vode, kjer tokovi prinašajo hranila na površje in tako omogočajo cvetenje planktona. Te eksplozije rasti planktona, ki lahko obsegajo več tisoč kvadratnih kilometrov in so zlahka vidne iz vesolja, predstavljajo 'gorivo' za oceanske prehranjevalne splete. Zaradi ogromnih razsežnosti odprtega morja ter redko posejanih prehranjevalnih in razmnoževalnih območij morajo številne morske živali prepotovati ogromne razdalje. Med takšnimi globokomorskimi nomadi so kiti, morski sloni, tune, pahljačaste mečarice, jegulje, morski psi, želve, pingvini in albatrosi – nekateri med njimi prečkajo celotne oceane, se zbirajo na oceanskih zbirališčih in nato potujejo naprej. Te bogate koncentracije morskega življenja so prvi odkrili nekdanji kitolovci, ki so lovili kite glavače po področjih z dviganjem globokomorske vode v ekvatorialnem Pacifiku, južnomorske kite v turbulentnem prehodu med južnim Atlantikom in gladnim Južnim oceanom ter kite grbavce v Koralnem morju. Moderno satelitsko sledenje morskih ptic, morskih psov, tjulnjev in želv je omogočilo, da ta premikanja razumemo še natančneje in bolj podrobno ter prepoznavamo oceanske in zračne selitvene poti, oaze in puščave. Morsko življenje v osončenih površinskih plasteh oceana vzdržuje območje mraka in teme, ki sega vse do dna oceanskih globeli, 4.000–6.000 metrov globoko, in še naprej v jarke, ki so globlji, kot je visoka Himalaja. Območje somraka takoj pod z življenjem bogato površino je domovanje bizarne mešanice živali, ki

Gorgonska koralna morska vetrnica v Velikem avstralskem zalivu © Richard Robinson / Greenpeace

teh bitij bi zemeljsko " Brez ozračje vsebovalo

50 % višje koncentracije toplogrednega ogljikovega dioksida, svet pa bi bil precej bolj vroč."

sodeluje v največji migraciji na planetu. Vsako noč se v zavetju teme ogromne množice morskih bitij premikajo iz globin več sto metrov navzgor proti z življenjem bogati površinski plasti ter se tam prehranjujejo s planktonom ali lovijo druge živali, nato pa se proti jutru spet spustijo nazaj v globine. Mednje sodijo hektorjeve laterne z osvetljeno kožo, bioluminiscentne meduze, krvavo rdeči lignji, veliki kot tuni, ali pa takšni z majhnim, kot grozdna jagoda velikim in steklu podobnim telesom. Kljub pomanjkanju svetlobe so te mračne globine dom za okoli 90 odstotkov svetovne mase rib. Njihove vsakodnevne migracije – prehranjevanje na površini in povratek v globine – prispevajo k pojavu, ki ga imenujemo biološka črpalka, s katero iz ozračja odstranjujejo ogljik in ga prenašajo globoko pod površino, kjer lahko ostane ujet. Brez teh bitij bi zemeljsko ozračje vsebovalo 50 % višje koncentracije toplogrednega ogljikovega dioksida, svet pa bi bil precej bolj vroč. Še globlje navzdol, v svetu teme, se voda ohladi na le nekaj stopinj nad lediščem, pritisk pa je več stokrat višji kot v ozračju. Kljub ekstremnim razmeram se tudi tam za preživetje borijo različna bitja. Živijo od organskih snovi, ki se z vodnim tokom pomikajo navzdol, ali pa uživajo v presenetljivem izobilju okrog slojev vode, ki je več sto stopinj toplejša od vrelišča. V tej hladni temi je življenje ledeno – ribe lahko živijo več stoletij, korale pa tudi več kot tisoč let. Večino zgodovine je bil ta krhki svet neviden, daleč stran od vpliva in grožnje človeka. Toda zdaj so tudi najodročnejša morska območja in globine ogroženi zaradi dejavnosti, kot je ribolov z vlečnimi mrežami, ki uničujejo habitate, še preden jih lahko raziščemo in spoznamo.

Uvod

Ogroženo odprto morje Ljudje že dolgo iščejo slavo, moč ali bogastvo na robovih poznanega sveta in pri tem izkoriščajo odsotnost zakonov, ki bi preprečile njihovo plenjenje. Na kopnem je večina področij že dolgo raziskanih in ukročenih, njihove svoboščine pa omejene z zakoni. Toda izven meja nadzora posameznih držav še vedno obstajajo zadnja neraziskana področja na svetu – odprto morje in morske globine – kjer se zaradi pomanjkljive zakonodaje in neučinkovitega nadzora plenjenje še naprej odvija skoraj neovirano. Na teh območjih peščica, večinoma bogatih, držav izkorišča morski živelj za lastne dobičke, pri čemer jim to omogoča Konvencija Združenih narodov o pomorskem pravu (angl. United Nations Convention on the Law of the Sea; UNCLOS). Ista konvencija sicer vsebuje tudi dolžnosti teh držav, ki pa jih te večinoma ignorirajo: dolžnosti ohranjanja živih morskih virov ter varstva in ohranjanja okolja, vključno z redkimi ali krhkimi ekosistemi in habitati. Globokomorske vlečne mreže v Tasmanskem morju © Roger Grace/Greenpeace

naraščajočih " Zaradi groženj in zaskrbljenosti

zaradi neučinkovitega in razdrobljenega upravljanja ima naša generacija edinstveno priložnost, da zaščiti življenje v mednarodnih vodah"

Zaradi kombinacije nezadostnega upravljanja ter priložnosti in pohlepa trpijo živa bitja na odprtem morju in v globokomorskih vodah. Populacije številnih izmed najbolj znamenitih živalskih vrst, kot so albatrosi, želve in morski psi, so v zgolj nekaj desetletjih dramatično upadle. Globokomorske habitate, kot so hladnovodne korale in področja s spužvami, nekateri stari več sto let, uničuje težka ribiška oprema, ki jo ribiči vlečejo po morskem dnu. Zmanjšuje se celo število vrst, ki naj bi jih strogo upravljali, kar je znak nezmožnosti organizacij, zadolženih za nadzor njihovega izkoriščanja, da izvajajo svoja že tako ali tako šibka pooblastila. Tako se je na primer številčnost populacije modroplavutega tuna zmanjšala na vsega 3 odstotke svojega zgodovinskega obsega, pa to ribo kljub nevarnem zdesetkanju populacije še naprej lovijo. Trošijo se viri, ki pripadajo celotnemu planetu. Ribolov poleg globalnega segrevanja, zakisljevanja oceanov, deoksigenacije, ladijskega prometa, hrupa, onesnaženja s plastiko in kemikalijami ter globokomorskega rudarjenja predstavlja najstarejšo in še vedno eno najhujših človeških groženj oceanom. Kombinacija teh groženj za morski živelj predstavlja vse večje obremenitve, ki jih ni mogoče naslavljati ločeno, prav tako pa jih ne morejo zadovoljivo reševati organi, zadolženi za upravljanje odprtega morja in globokomorskih voda.

Modroplavuti tun

Ribiška ladja s pridneno vlečno mrežo v Barentsovem morju

6 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Fish in the Maldives

Uvod

Polarna čigra

Globalni sporazum o oceanih

Pomen morskih rezervatov

Države sveta so prepoznale upadanje biotske raznovrstnosti, ki smo mu priča, vse večje negativne vplive in trajno odsotnost učinkovitega upravljanja, zaradi katere prihaja le do posameznih nepovezanih ukrepov, ter so v okviru Združenih narodov sklicale medvladno konferenco o zaščiti biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije. Cilj konference je oblikovati mednarodni pravno zavezujoč instrument, ki bi omogočil zaščito morskega življenja in habitatov na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije. Prvo izmed štirih srečanj je bilo septembra 2018, postopek pa naj bi se zaključil leta 2020. Pogajalska vprašanja vključujejo potrebo po celoviti presoji vplivov na okolje za dejavnosti na odprtem morju, krepitev zmogljivosti na področju upravljanja in ohranjanja, mednarodno izmenjavo koristi od morskih genetskih virov ter uporabo območnih upravljavskih orodij, vključno z morskimi zavarovanimi območji. Kar zadeva slednje, morajo udeleženci mednarodne konference v razpravi razmisliti, kako je mogoče vzpostaviti mehanizme za ohranjanje, ki bodo omogočili izpolnjevanje mednarodnih obveznosti v skladu s konvencijo UNCLOS za zaščito prostoživečih živali na odprtem morju in v globokih vodah. Vzpostaviti morajo tudi mehanizem za odpravo pomanjkljivosti v določbah Konvencije ZN o biološki raznovrstnosti (KBR). Namen KBR je zaščititi prostoživeče živali sveta, a uporabljajo jo lahko samo posamezne države na svojih ozemljih ali na plovilih, ki plujejo pod njihovimi zastavami. Zaradi tega je skoraj polovica Zemljine površine praktično nezaščitena.

Zaradi naraščajočih groženj in zaskrbljenosti zaradi neučinkovitega in razdrobljenega upravljanja ima naša generacija edinstveno priložnost, da zaščiti življenje v mednarodnih vodah. To poročilo preučuje potenciale in vzpostavitev zaščitenih morskih območij (ZMO) na odprtem morju v globokomorskih vodah ter podaja kontekst in zagotavlja podporo za pogajanja na medvladni konferenci ZN. Pomen ZMO in še posebej popolnoma zaščitenih morskih rezervatov (oceanskih zavetišč) kot ključnega orodja za zaščito habitatov ter živalskih vrst, ponovni vzpostavitvi biotske raznovrstnosti oceanov, pomoči pri obnavljanju oceanskih ekosistemov ter vzdrževanju nujno potrebnih ekosistemskih storitev, je splošno priznan in izrecno omenjen v cilju trajnostnega razvoja ZN št. 14 ter v cilju Aichi št. 11 v okviru strateškega načrta KBR za biotsko raznovrstnost 2011–2020. Znanstveniki pozivajo k popolni zaščiti 30 % oceana do leta 2030, čemur se pridružuje tudi resolucija svetovnega kongresa Mednarodne zveze za ohranjanje narave (IUCN) iz leta 2016. Uspešen rezultat pogajanj na medvladni konferenci ZN je bistvenega pomena za vzpostavitev, učinkovito upravljanje in uveljavljanje mreže zavarovanih območij v odprtem morju.

8 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Ribe na9Maldivih Uvod

Orjaška črepaha v Sergoškem morju © Shane Gross / Greenpeace

Izumrtje vrst vseh nevarnosti svet najbolj očitno drsi v katastrofo na " Izmed področju tistih, povezanih z okoljem." --Svetovni gospodarski forum1

Maja 2019 je Medvladna platforma za znanstveno politiko o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES) objavila najbolj celovito oceno svetovne biotske raznovrstnosti.2 Ugotovitve tega globalnega poročila o stanju narave, ekosistemov in koristih narave za ljudi – ki temelji na približno 15.000 znanstvenih in državnih virih, pa tudi na znanju avtohtonih skupnosti – so resnično šokantne. Poslabšanje stanja narave je največje v zgodovini, izumiranja vrst pa je postalo tako hitro, da izumrtje grozi milijonu vrst, številnim med njimi v roku desetih let. To je več kot kadar koli prej v človeški zgodovini.3 Med ogroženimi vrstami je skoraj 33 % koral, ki tvorijo grebene, in več kot tretjina vseh morskih sesalcev. Izsledki poročila kažejo, da človeška dejavnost ne povzroča samo izgube in hudega uničevanja kopenskih okolij. Do danes se je zaradi človeških dejanj 'močno spremenilo' dve tretjini morskih okolij, od obalnih območij do globokomorskih voda. Prekomerni ribolov in škodljive ribolovne prakse terjajo svoj davek: leta 2015 je bilo po ocenah v netrajnostnem obsegu ulovljenih 33 % staležev rib v morju, dodatnih 60 % pa je bilo izkoriščenih v celoti. Samo 7 % staležev naj bi bilo izkoriščanih v obsegu, manjšem od dovoljenega. Položaj je še resnejši zaradi dejstva, da po nekaterih raziskavah nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov predstavlja 15–30 % globalnega letnega ulova.4 In ker v globalnem sektorju ribolova majhnega obsega dela več kot 30 milijonov ljudi, je pomen teh številk za svetovno preskrbo s hrano izjemno velik.

Industrijski ribolov v Rokavskem prelivu © Christian Åslund/Greenpeace

Izkoriščanje je glavni vzrok za izgubo biotske raznovrstnosti in spreminjanje ekosistemov na globalni ravni, ne pa tudi edini. V morskem okolju so pomembni dejavniki tudi spremembe v rabi morja, podnebne spremembe, zakisljevanje oceanov, onesnaženje ter invazivne vrste. Vpliv teh dejavnikov je izjemno velik. Tako se je na primer razširjenost habitatov morske trave v obdobju 1970–2000 zmanjševala s hitrostjo več kot 10 odstotkov na desetletje.5 Podobno se je pokritost grebenov s koralami v zadnjih 150 letih skoraj prepolovila, pri čemer se je dramatično zmanjšala v zadnjih dveh ali treh desetletjih. To krizo so še pospešili dejavniki kot so povišana temperatura vode, morski vročinski valovi in zakisljevanje oceanov – ki so vsi povezani z naraščajočimi količinami ogljikovega dioksidazaradi človeških dejavnosti. Posledica tega je,

10 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Fish in the Maldives

Uvod

Kitovec v zalivu Cenderawish, Indonezija © Paul Hilton / Greenpeace

vrst, ekosistemov in genske raznolikosti že predstavlja " Izguba globalno in generacijsko grožnjo človekovi blaginji. Ključni izziv

prihodnjih desetletij bo varovanje neprecenljivih koristi narave za ljudi." -- Sir Robert Watson, predsednik Medvladne platforme za znanstveno politiko o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES)

da je zaradi s tem povezane izgube obalne zaščite po ocenah v nevarnosti preživetje 100–300 milijonov ljudi. Poleg tega narašča intenzivnost t. i. 'mrtvih con' – hipoksičnih območij z nizkimi ravnmi kisika, ki nastajajo zaradi odtekanja gnojil – ki zdaj obsegajo skupaj že več kot 245.000 km2. Poročilo platforme IPBES poudarja, da so podnebne spremembe povzročile velike spremembe v morskem okolju. Po ugotovitvah poročila se bo do konca stoletja neto primarna produkcija oceanov zmanjšala za 3–10 %, s tem pa bo povezano tudi 3–25% zmanjšanje ribje biomase. Spremembe v strukturi in delovanju morskih prehranjevalnih spletov imajo posredne učinke na spodobnost oceana, da pomaga ohranjati dobro delujoče zemeljske sisteme, vključno z uravnavanjem podnebja in skladiščenjem ogljika. Nekatere izmed teh sprememb lahko privedejo do okrepljenih povratnih zank, ki bodo težave še povečale, kot je npr. sproščanje CO2 v ozračje6 zaradi povečanega dihanja bakterij v oceanu. Posebno poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC), o oceanu in kriosferi, objavljeno septembra 2019, je še poglobilo naše vse bolj podrobno razumevanje kompleksnih in obsežnih interakcij med globalnim podnebjem in oceanom ter povsem jasno razkrilo hude posledice trenutnih sprememb tako za življenje v morju kot za človeka.7 Pri Greenpeaceu upamo, da bo objava tega sporočila spodbudila usklajen odziv, ki se bo hkrati spopadel tako s podnebno krizo kot tudi z zaščito oceanskih ekosistemov.8 Spodbudno je, da se je od podpisa Pariškega sporazuma leta 2015 naprej povečal politični zagon za koordinirane ukrepe na področju oceanov in podnebja, ki so bistvenega pomena, če želimo zagotoviti zadostno zaščito oceanov. Številna mednarodna politična srečanja, ki so načrtovana v bližnji prihodnosti, predstavljajo ključno priložnost za ambiciozen spopad z medsebojno povezanimi problemi, ki danes ogrožajo zdravje oceanov in preživetje človeka na Zemlji, zlasti s podnebnimi spremembami in izgubo biotske raznovrstnosti.

IPCC je jasno povedal, da je za zadostne ukrepe za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C potrebno globalne emisije zmanjšati za 45 % v primerjavi z ravnijo iz leta 2010 ter doseči 'neto ničelne' emisije do okoli leta 2050.9 Za to bo potrebna popolna preobrazba naše ekonomije in družbe v smeri dekarbonizacije in vzpostavitve krožnega gospodarstva.10 To je mogoče doseči na različne načine – med drugim s prenehanjem nadaljnjega iskanja in pridobivanja fosilnih goriv, z drastičnim povečanjem proizvodnje obnovljive energije, z izboljšanjem energetske učinkovitosti domov, tovarn in pisarn in njihove odpornosti na spreminjajoče se podnebje, z vzpostavitvijo pametnega električnega omrežja, s postopnim opuščanjem motorjev na notranje izgorevanje, z izboljšanjem javnega prevoza ter s preoblikovanjem kmetijstva v smeri bolj zdravega in bolj trajnostnega prehranskega in kmetijskega modela. Sočasno s temi družbenimi spremembami moramo ohraniti in obnoviti naravne in morske krajine ter na ta način zavarovati in izboljšati razmere za prostoživeče živali. Poleg tega moramo poskrbeti za zaščito naravnih skladišč ogljika ter za ohranitev in izboljšanje procesov, s katerimi ta skladišča nastajajo.

To poročilo pojasnjuje, zakaj je zaščita vsaj 30 % svetovnih oceanov ključnega pomena za to, da življenju v morju omogočimo, da preživi negotovo prihodnost ter se prilagodi na podnebne spremembe, zakisljevanje oceanov in deoksigenacijo, obenem pa pomagamo krepiti odpornost oceanskih ekosistemov na te grožnje, pa tudi na druge pritiske. Poleg tega poročilo razloži, na kakšen način vzpostavitev mreže oceanskih zavetišč pomaga ohranjati zdravje preostanka planeta, ter proučuje, kako bi lahko s tem – prek zaščite naravnih skladišč modrega ogljika in procesov, s katerimi ta skladišča nastajajo – omilili najhujše posledice podnebnih sprememb.

12 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Uvod

Ribiške mreže duhov v Veliki pacifiški coni smeti © Justin Hofman/ Greenpeace

bi preprečili grozečo " Da krizo, moramo nujno takoj začeti izvajati učinkovito zaščito v ustreznem obsegu."

Naslednji koraki Zaradi čedalje večjega pritiska, ki ga izvaja človek na odprto morje, je prišlo do hitrega in skrb vzbujajočega zmanjšanja obsega prostoživečih živali ter do degradacije habitatov. Ti pritiski niso škodljivi le za dobrobit življenja v oceanu, temveč ogrožajo tudi sposobnost odprtega morja za zagotavljanje ključnih ekosistemskih storitev, ki omogočajo preživetje vseh nas, to stanje pa še dodatno poslabšujejo podnebne spremembe. Da bi preprečili grozečo krizo, moramo nujno takoj začeti izvajati učinkovito zaščito v ustreznem obsegu. Izsledki naših analiz kažejo, da je vse bolj razdelane in prostorsko razpršene podatke mogoče uporabiti za vzpostavitev ekološko ustrezne globalne mreže zaščitenih območij na odprtem morju. Načrtovanje sistematične zaščite predstavlja ključno orodje za sprejemanje načrtovalskih odločitev na stroškovno učinkovit, transparenten in ustrezen način. Vendar pa je zaradi kompleksnosti projekta in potrebe po cenovno ugodni rešitvi nujna vzpostavitev globalnega mehanizma, v okviru katerega bodo države kolektivno odgovorne za vzpostavitev oceanskih zavetišč in sprejetje konkretnih ukrepov za njihovo zaščito. Ta organ bo moral sodelovati z obstoječimi globalnimi in regionalnimi strukturami upravljanja in z drugimi deležniki s celovitim pristopom, ki bo združeval prilagajanje zavarovanih območij glede na lokacijo ter sistematično načrtovanje ter tako zagotovil celovito zaščito prostoživečih živali v mednarodnih vodah.

14 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Taljenje ledene gore na 15 Antarktiki Uvod © Steven Morgan / Greenpeace

EKOSISTEMI V BOJU S PODNEBNO KRIZO

Mesopelagična cona

Arktika

Zaščita vsaj 30 % svetovnih oceanov do leta 2030 z mrežo oceanskih rezervatov bo varovala te ključne ekosisteme, gradila njihovo odpornost in tako ublažila podnebne spremembe.

Podnebna kriza hitreje kot kjerkoli drugje vpliva na podnebje na Arktiki. Polarni oceani so še posebej nagnjeni k zakisanosti. Ta območja bi morala biti najhitreje zavarovana, da bi se lahko spopadla z bližajočimi se pretresi.

Za zasluge slik glejte konec poročila.

Ribe, ki živijo več sto metrov pod gladino morja, v coni somraka, imajo ključno vlogo, kot biološka črpalka ogljika in predstavljajo varovalni pas pred zakisanjem oceanov. Zaradi vse obsežnejšega industrijskega ribolova, so rezervati na odprtih morjih edini način, da zavarujemo to mesopelagično populacijo in pomembno funkcijo, ki jo imajo.

Koralni grebeni

Podnebne spremembe in zakisanost oceanov so največja nevarnost za koralne grebene. Beljenje koral je vedno bolj pogost pojav v Tihomorskem oceanu. Ukrepi za zmanjšanje izpustov CO2 in zavarovanje teh področij so nujni ukrepi, če želimo ohraniti te krhke ekosisteme.

Saragoško morje

Saragoško morje je pomemben člen v globalnem sistemu kopičenja ogljika. To bi lahko bil prvi rezervat na odprtem morju, vzpostavljen v okviru Globalnega sporazuma o oceanih.

Globine oceanov

Mangrove Morska trava Antarktika

Mangrove so pogosto imenovane tudi ekosistemi 'modrega ogljika', saj kopičijo ogljik kar 50-krat hitreje, kot tropski gozdovi. Varujejo tudi obalne skupnosti pred dvigom morske gladine in pred nevihtami, vendar je bilo v zadnjih pedesetih letih, izgubljenih kar 30 - 50% Mangrovinih gozdov. Če se bo uničevanje nadaljevalo v tej meri, kot do sedaj, jim preti izumrtje.

Kiti

Deli Antarktike se segrevajo hitreje kot drugi deli sveta, kar povzroča, da se pomembne živalske vrste, kot je kril, selijo vedno južneje, led pa se topi, kar povzroča dvig morske gladine povsod po svetu. Vlade, odštevši leta 2016 vzpostavljen Rossov morski rezervat, niso izpolnile svojih zavez, ki naj bi omogočile mrežo rezervatov v Antarktičnem oceanu. Prav taki rezervati pa omogočajo zatočišča vsem, od ledu odvisnih, živalskim vrstam.

16 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI

Kiti imajo sposobnost kopičenja takšnih količin ogljika v svojem telesu, kot drevesa. Tudi Mednarodna komisija za kitolov s svojo resolucijo iz leta 2018, potrjuje pomembnost te lastnosti kitov. Globalna mreža rezervatov bi omogočila varovanje teh velikanov med njihovo migracijo.

Travniki morske trave omogočajo znaten ponor ogljika v svojih usedlinah in tudi izven svojega rastišča. Večinoma jo najdemo v plitvih priobalnih vodah. Vendar se ti travniki soočajo z velikimi izgubami in degradacijo. Najpomembnejši tovrsten primer je obrežje Saya de Malha, ki je že priznan kot ekološko pomembno področje.

Najgloblji deli oceanov predstavljajo največje rezervoarje ogljika na svetu, vendar lahko intenzivno izkoriščanje oceanskega dna to funkcijo tega ekosistema uniči, kar bi pripeljalo do motenj v sistemu shranjevanja ogljika. Globokomorsko rudarjenje na primer lahko uniči hidrotermalne vrelce in s tem skladiščenje ogljika na oceanskem dnu.

Predlagana mreža oceanskih rezervatov pokriva 30 % mednarodnih voda. Ekosistemi v boju s podnebno krizo

MODRI OGLJIK: OHRANJANJE ZDRAVEGA PLANETA

Z mrežo oceanskih zavarovanih območij, ki bo pokrivala vsaj 30 % svetovnih oceanov, moramo prednostno zaščititi tiste morske ekosisteme, ki so s svojimi sposobnostmi absorpcije in skladiščenja ogljika ključnega pomena za vzdrževanje zdravja planeta. V tem poglavju so opisani ekosistemi z največjim potencialom za modri ogljik. Ocean je sestavni del ogljičnega cikla Zemlje in po ocenah absorbira 2 ± 0,8 milijard ton ogljika letno, kar pomeni, da od 1980 ih let naprej shrani 20–30 odstotkov vseh emisij ogljikovega dioksida iz človeških dejavnosti.11 Na ta način prispeva k manjši stopnji naraščanja neto atmosferskega CO2 in k počasnejšemu globalnemu segrevanju. Obstaja pa tudi slaba stran tega procesa: povišane ravni CO2 povzročajo velike spremembe v morski fiziki, kemiji in biologiji, med drugim segrevanje oceanov, zakisljevanje in deoksigenacijo, ki ogrožajo sposobnost oceanov, da z vzdrževanjem bistvenih ekosistemskih struktur in procesov ohranjajo zdravja našega modrega planeta.12

Največji ponor ogljika na Zemlji Vrsta kompleksnih fizikalnih in bioloških procesov uravnava gibanje ogljika med različnimi območji oceana in prenašanje atmosferskega ogljika s površja v globoko vodo, kjer lahko ostane ujet še tisočletja. Ta globokomorska območja predstavljajo največji rezervoar uskladiščenega ogljika na Zemlji, v njih je spravljeno več kot 50 krat toliko ogljika kot v ozračju in več kot 10 krat toliko kot vsega ogljika, kot ga je shranjenega v zemeljski vegetaciji, prsti in mikrobih skupaj.13

Anorganski ogljik Velika večina ogljika v oceanu je v obliki anorganskih spojin (ogljikova kislina, bikarbonatni ioni in karbonatni ioni), ki nastajajo kot posledica raztapljanja atmosferskega CO2 v površinskih vodah oceana v

procesu, ki ga imenujemo topnostna črpalka (angl. solubility pump). CO2, ki ga absorbira ocean, ni razporejen enakomerno, zato so v nekaterih oceanih koncentracije raztopljenega CO2 večje kot v drugih. Tako na primer severni Atlantik skladišči 23 odstotkov CO2, medtem ko Tihi ocean, čeprav je največji, absorbira samo 18 odstotkov.14,15 Oceanski tokovi prenašajo toplo vodo iz tropskih območij proti hladnejšim predelov ob obeh polih, med tem pa se voda ohlaja in absorbira atmosferski CO2. Ta CO2 se v hladni vodi raztopi dvakrat hitreje kot v toplih vodah ob ekvatorju. Hladna voda se ob polih potopi v globoko morje skupaj z raztopljenim CO2, kjer lahko ta plin ostane shranjen stran od ozračja še več stoletij ali celo več tisočletij. Prenašanju ogljika v globoko morje z mešanjem plasti oceana včasih rečemo fizična črpalka. Z nadaljnjo akumulacijo ogljika in toplote v oceanu skozi celotno 21. stoletje se bosta poslabšala stratifikacija in zakisljevanje oceana ter zmanjšala vsebnost kisika in izvoz ogljika, ki bi bila v scenarijih z visokimi emisijami še manjša.16

Biološka komponenta ogljika v oceanu V globalnem ciklu ogljika je delež organsko vezanega, biološko 'fiksiranega' ogljika, ki se nahaja v morskih organizmih in usedlinah, veliko manjši od anorganskega vodika, raztopljenega v morski vodi. Vendar pa je ta ogljik pomemben sestavni del cikla. Znano je, da ogljik, ki je dolgoročno uskladiščen na morskem dnu, prihaja iz obalnih ekosistemov in ekosistemov odprtega morja, toda povezave med temi viri in med stopnjo sekvestracije še niso natančno znane.17 Pomembno je, da bi ta biološka komponenta, če bi jo ustrezno zaščitili oziroma ji dopustili, da si opomore od poškodb in degradacije – na primer z mrežo oceanskih zavetišč – lahko imela ključno vlogo pri blaženju obsega in posledic podnebnih sprememb in zakisljevanja oceanov.

modrega ogljika predstavljajo največji rezervoar " Ekosistemi uskladiščenega ogljika na Zemlji, v njih je spravljeno več kot

50 krat toliko ogljika kot v ozračju in več kot 10 krat toliko kot vsega ogljika, kot ga je shranjenega v zemeljski vegetaciji, prsti in mikrobih skupaj."

Mangrove Komodo,PODNEBNA Indonezija KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA 18 v nacionalnem MORJA Vparku TEŽAVAH: © Paul Hilton / Greenpeace

Modri ogljik: ohranjanje zdravega planeta

Obalni ekosistemi 'modrega ogljika' V znanstveni literaturi kot ključni za odstranjevanje CO2 veljajo trije rastlinski obalni ekosistemi – mangrovi gozdovi, slana močvirja in območja morske trave – ki jih običajno imenujemo ekosistemi 'modrega ogljika'. Nekatere oblike organskega ogljika, ki nastajajo v teh rastlinskih obalnih ekosistemih, končajo v globokih vodah, druge pa ostanejo v obalnih območjih. Za razliko od kopenskih tal se v usedlinah, kjer uspevajo slana močvirja, mangrove in morske trave, ne kopiči ogljik, Usedline se z naraščajočo gladino morja kopičijo vertikalno, zaradi česar se lahko sčasoma povečata hitrost in količina sekvestracije ogljika.18

Poleg tega ti ekosistemi modrega ogljika bistveno prispevajo k prilagajanju na podnebne spremembe, vključno z zaščito obalnih območij in zanesljivo preskrbo s hrano za številne obalne skupnosti. Ko se ti pomembni ekosistemi poškodujejo ali izginejo, ni izgubljena ali resno ogrožena samo njihova funkcija ponorov ogljika, ampak se poleg tega sprosti tudi ogljik, shranjen v tleh in v živi biomasi, kar povzroči emisije CO2 in s tem hitrejše podnebne spremembe.

Manj je znanega o vlogi makroalg (morskih alg) in o ekosistemih, kjer prevladujejo te alge, kot so gozdovi halug (rjavih morskih alg), ki zelo hitro rastejo in imajo visoko primarno produktivnost, vendar same po sebi ne skladiščijo ogljika. Vendar pa imajo ti sistemi zelo verjetno pomembno vlogo kot viri organskega ogljika, ki se lahko skladišči drugje v oceanu.19,20

Ekosistemi modrega ogljika. Vir: Pendleton idr., (2012)21

20 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Modri ogljik: ohranjanjeMangroves zdravega planeta 21 Mexico in Laguna de Términos, Travniki Morske pozejdonke na Sardiniji © Tomas Bravo Garcia / Greenpeace © Egidio Trainito / Greenpeace

POSLEDICE POVEČANJA EMISIJ FOSILNIH GORIV

Podnebne spremembe IPCC je v svojem povzetku za oblikovalce politik leta 2014 v spodnjem besedilu povzel učinke podnebnih sprememb na morske sisteme v naslednjih nekaj desetletjih, pri čemer je različnim splošnim napovedim pripisal stopnje verjetnosti.22

'Zaradi predvidenih podnebnih sprememb, do katerih bo prišlo do sredine 21. stoletja in kasneje, bodo zaradi globalne prerazporeditve morskih vrst in zmanjšanja morske biotske raznovrstnosti na občutljivih območjih ogrožene trajnostna produktivnost ribolova in druge ekosistemske storitve (visoka stopnja verjetnosti). Prostorski premiki morskih vrst zaradi predvidenega segrevanja boso povzročili široke invazije in visoke stopnje izumiranja lokalnih vrst v tropskih in polzaprtih morjih (srednja stopnja verjetnosti). Raznolikost vrst in ribolovni potencial se bosta v srednjih in visokih zemljepisnih širinah predvidoma povečala (visoka stopnja verjetnosti), v tropskih območjih pa zmanjšala (srednja stopnja verjetnosti). Zaradi postopne širitve območij z nižjimi koncentracijami kisika ter anoksičnih 'mrtvih območij' se bo habitat rib predvidoma še dodatno zmanjšal. Predvideno je, da se bo neto primarna produkcija na odprtem morju prerazporedila ter po vseh scenarijih izpustov toplogrednih plinov (scenariji RCP)23 do leta 2100 globalno zmanjšala' Kljub temu, da je besedilo precej skrb vzbujajoče, ne prikaže v celoti obsega in stopenj sprememb, ki jih bodo v oceanih povzročile podnebne spremembe. Gigatonske letne emisije ogljika v ozračje so povzročile številne fizične spremembe, vključno z naraščanjem globalne temperature, motnjami v regionalnih vremenskih vzorcih, zviševanjem morske gladine, spremenjenimi vsebnostmi hranilnih snovi ter spremembami v kroženju vode v oceanih. Te spremembe že ogrožajo preživetje milijonov ljudi po vsem svetu in predstavljajo eksistenčno grožnjo še precej večjemu številu.

Posledice Sandy vVNew Jerseyju,PODNEBNA ZDA. 22 orkana MORJA TEŽAVAH: KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA © Tim Aubry / Greenpeace

je, da je naša " Jasno zasvojenost s fosilnimi gorivi že nepovratno spremenila naš modri planet."

Obseg teh sprememb v oceanu je jasno predstavljen v Posebnem poročilu IPCC o oceanu in kriosferi v spreminjajočem se podnebju, objavljenem septembra 2019.24 Eno izmed najbolj skrb vzbujajočih poglavij poročila (poglavju št. 6) obravnava t. i. točke preloma ter povzema 'nenadne in nepovratne pojave, povezane z oceanom in kriosfero'. Med opisanimi pojavi je tudi 15 odstotna oslabitev atlantskega meridionalnega povratnega toka (AMOC), ki v Evropo prinaša toplo vodo. Gre za le enega izmed petnajstih pojavov, naštetih v povzetku, ki predstavljajo znanstveno podlago za prizadevanja za omejitev segrevanja podnebja na precej manj kot 2 °C. Jasno je, da je naša zasvojenost s fosilnimi gorivi že nepovratno spremenila naš modri planet. Ker koncentracije oceanskega in atmosferskega plina težijo k ravnotežju, poleg tega povečane ravni atmosferskega CO2 pomenijo tudi več CO2 v oceanu, kar povzroča velike spremembe v kemijski sestavi oceana (glej poglavje o zakisljevanju). Leta 2017 so znanstveniki na podlagi rezultatov skupka dvanajstih podnebnih modelov ugotovili, da bi se v primeru ohranitve sedanjega trenda emisij do leta 2030 v 55 odstotkih oceanov 'mozaik' štirih velikih podnebnih stresnih dejavnikov – temperature, vrednosti pH, kisika in primarne produkcije – do leta 2050 povečal na 86 odstotkov.25 Glede nadaljnjega razvoja dogodkov v prihodnosti študija predvideva, da bosta do leta 2100 skoraj dve tretjini (62 odstotkov) oceanov deležni vseh štirih stresnih dejavnikov skupaj. Študija je pokazala tudi, da bi blaženje podnebnih sprememb upočasnilo hitrost pojavljanja vseh stresnih dejavnikov ter tako morskim ekosistemom in z njimi povezanim družbenoekonomskim sistemom omogočilo več časa za prilagajanje.

Posledice povečanja emisij fosilnih goriv

Južna oscilacija El Niño (ENSO) in podnebne spremembe El Niño in La Niña, topla in hladna faza tako imenovanega cikla Južne oscilacije El Niño (ENSO) sta kompleksen naraven pojav, za katerega je značilno nihanje oceanskih temperatur v osrednjem in vzhodnem Tihem oceanu, skupaj s spremembami v ozračju. El Niño in La Niña se v povprečju pojavljata vsakih 2–7 let in običajno trajata okoli enega leta, včasih tudi dlje. Običajno se El Niño pojavlja pogosteje kot La Niña, oba pojava pa lahko imata velik vpliv tako na oceanske procese kot tudi na globalno vreme in podnebje. Čeprav je veliko območij na svetu izpostavljeno katastrofam v katerem koli obdobju, lahko pojav El Niño v nekaterih državah povzroči poplave, sušo in požare, obenem pa vpliva tudi na smer gibanja in število tropskih ciklonov.

Pogled na orkan Dorian z Mednarodne vesoljske postaje © NASA

Segrevanje oceanov

Morski vročinski valovi

Ocean absorbira skoraj toliko CO2 kot vsi kopenski gozdovi in rastline skupaj, v obdobju 1971–2010 pa je absorbiral tudi okoli 93 % skupne presežne toplote, shranjene v segretem zraku, vodi, zemlji in staljenem ledu.26 Temperatura (in s tem vsebnost toplote) zgornje plasti oceana sicer variira glede na različna časovna obdobja – sezonska, medletna (npr. tista, ki so povezana z južno oscilacijo oz. El Niñom), desetletna in stoletna – toda od leta 1998 se je temperatura v vseh oceanskih kotlinah znatno povečala. To segrevanje je najmočnejše v Južnem oceanu, v tropskem oz. subtropskem Tihem oceanu ter v tropskem oz. subtropskem Atlantskem oceanu.27, 28 Med letoma 1971 in 2010 se je zgornjih 75 metrov teh oceanov segrevalo za 0,11 °C [0,09–0,13 °C] na desetletje.29

Znanstveniki so s pomočjo različnih nizov podatkov o temperaturi zdaj opravili celovito analizo načina, na katerega so se spreminjale temperaturne skrajnosti v oceanih na globalni ravni. Njihove ugotovitve kažejo, da so v zadnjem stoletju v primeru daljših časovnih obdobij ekstremno visokih temperatur oceanov morski vročinski valovi postali pogostejši in daljši.31 V obdobju 1925–2016 sta se povprečna pogostost in trajanje morskih vročinskih valov na globalni ravni povečala za 34 oziroma 17 odstotkov, zaradi česar se je število dni z morskimi vročinskimi valovi v svetovnem merilu povečalo za 54 %. Pri tem je pomembno, da je ključni dejavnik teh sprememb srednja temperatura oceana, kar pomeni, da se bo ta trend z naraščanjem temperatur oceanov še stopnjeval.32

Ker se z valovi, plimovanjem in tokovi oceanske vode stalno mešajo, se toplota prenaša iz toplejših v hladnejše zemljepisne širine in v večje globine, pri čemer se večina toplote absorbira v zgornjih 700 metrih. Toplota, ki jo absorbira ocean, se premika po planetu, a se ne izgublja z Zemlje. Zaradi dinamičnega odnosa med oceanom in ozračjem določen del te toplote neposredno segreva ozračje. Toplota, ki je že nakopičena v oceanu, se bo sčasoma sprostila, zaradi česar je neizogibno dodatno segrevanje Zemlje v prihodnosti.30

Raziskava posledic morskih vročinskih valov na živalske vrste in ekosisteme je pokazala, da ti vročinski valovi lahko povzročijo množična izumiranja, spremembe geografske razširjenosti vrst ter spremembe celotnih ekosistemov in ekoloških procesov.33 Raziskava je poleg tega identificirala tudi več območij v Tihem oceanu, v Atlantiku in v Indijskem oceanu, ki so še posebej izpostavljena tem vročinskim valovom. Gre za območja z visoko koncentracijo živalskih vrst, kjer so številne vrste na robu svojih toplotnih meja in so lahko izpostavljene tudi drugim, s podnebjem nepovezanim vplivom.

24 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

V obdobju nevtralnih razmer in pojava La Niña se hladna, s hranili bogata voda iz globin Tihega oceana dviga na površje in omogoča ribolov v obalnih območjih ekvatorialne Južne Amerike, vključno z lovom na sardele, ki je največji ribolov na svetu. Zato je pomembno, da razumemo in smo zmožni predvideti faze cikla ENSO. Znanstveniki vedo, da El Niño prispeva k zvišanju globalnih temperatur, zdaj pa mnogi poskušajo ugotoviti tudi to, ali posledično tudi višje globalne in oceanske temperature povečujejo intenzivnost pojava El Niño. Zaradi kompleksnosti s tem povezanih procesov ugotovitve niso enoznačne, toda po izsledkih ene izmed tovrstnih raziskav iz leta 2014 bi se lahko zaradi podnebnih sprememb pogostost pojavljanja dogodkov El Niño v prihodnosti podvojila.34 Nove raziskave kažejo tudi, da bi lahko oslabitev povezave med Atlantikom in Pacifikom zaradi toplogrednega segrevanja otežila napovedovanje učinkov pacifiškega pojava ENSO.35 Kako točno se bodo odvijali dogodki pojava El Niño v okoliščinah podnebnih sprememb, ni jasno, obstaja pa s tem povezana bojazen, da bi lahko prišlo do njihovega vzajemnega delovanja in sprememb, ki jih nismo doživeli še nikoli prej.36

Suša na jezu Nong Saleek na Tajskem, ki jo je povzročil El Niño © Vincenzo Floramo / Greenpeace

gladine morje je " Naraščanje povečalo učinek orkana Sandy, ki je leta 2012 v New Yorku, New Jerseyju in Connecticutu povzročil za 65 milijard dolarjev škode."

Pogostejša močna neurja Globalno segrevanje je spremenilo vremenske vzorce, zaradi povišanja temperature površinske morske vode v tropskih oceanih pa se je povečala pogostnost pojavljanja močnih tropskih ciklonov. Znanstveniki ameriške vesoljske agencije NASA so s preučevanjem podatkov za zadnjih petnajst let, ki so jih pridobili z merilcem atmosferskega infrardečega sevanja AIRS, ugotovili, da so ekstremna neurja – takšna z vsaj 3 mm dežja na uro na 25 km2 velikem območju – nastajala takrat, ko je bila temperatura površinske morske vode višja od približno 28 °C. Ugotovili so tudi, da se po podatki ob vsakem zvišanju temperature površinske morske vode za 1 °C število neurij poveča za 21 %.37, 38 Če bo povprečna površinska temperatura vode v tropskih območjih do konca stoletja narasla na 2,7 °C, se bo po predvidevanjih agencije NASA pogostnost pojavljanja močnih neurij povečala za 60 %. Pri tem je potrebno opozoriti, da podatki sicer kažejo, da se je povečalo število močnih intenzivnejših neurij, toda skupna frekvenca pojavljanja tropskih ciklonov se s toplejšimi oceani manjša.39 Čeprav znanstveniki menijo, da je še prezgodaj za zanesljiv zaključek, da je globalno segrevanje zaradi kurjenja fosilnih griv že povzročilo zaznavne (torej takšne, ki jih je mogoče razlikovati od naravne variabilnosti) spremembe v aktivnosti atlantskih orkanov, obstaja precejšnja verjetnost, da bodo v prihodnjem stoletju imeli atlantski orkani večje količine dežja kot današnji orkani, ter srednja verjetnost, da bodo v povprečju intenzivnejši (višje maksimalne hitrosti vetra in nižji osrednji zračni pritisk).40 Nekateri znanstveniki so na primer že ugotovili, da so bile zaradi globalnega segrevanja posledice nedavnega orkana Dorian hujše, saj so višje temperature morja povzročile več padavin in močnejše vetrove.41 Zaradi naraščanja gladine morje, ki je še ena izmed posledic globalnega segrevanja (glej poglavje o dviganju morske gladine) se bo povečalo poplavljanje obale zaradi tropskih ciklonov in orkanov. Tako je bilo na primer že ugotovljeno, da je naraščanje gladine morje povečalo učinek orkana Sandy, ki je leta 2012 v New Yorku, New Jerseyju in Connecticutu povzročil za 65 milijard dolarjev škode.42

Posledice povečanja emisij fosilnih goriv

Močnejše valovanje Zaradi segrevanja zgornje plasti oceana so valovi v povprečju močnejši. Z raziskavo, ki je bila objavljena leta 2019, so bile ugotovljene dolgoročne korelacije in statistična medsebojna odvisnost od temperature morske gladine, in sicer tako na globalni ravni kot po posameznih oceanskih kotlinah. Te korelacije so še posebej očitne med temperaturami tropskega Atlantika in močjo valov v višjih južnih zemljepisnih širinah, ki so najbolj energetsko intenzivno območje v globalnem merilu.43 Ti podatki kažejo, da je segrevanje oceana v različnih oceanskih kotlinah najverjetneje povzročilo povečanje povprečne moči valov, in sicer prek vpliva temperature morske gladine na smeri vetrov.

Taljenje ledu Meritve, ki jih opravljajo s satelitskimi laserskimi višinomeri in na postajah za merjenje plimovanja po vsem svetu, kažejo, da globalna gladina oceanov pospešeno narašča, pri čemer so prisotne razlike po posameznih regijah.44 Svetovna meteorološka organizacija navaja, da je bila leta 2018 globalna srednja raven gladine morja 3,7 mm višja kot v letu 2017 ter najvišja kadarkoli zabeležena.45 Med januarjem 1993 in decembrom 2008 je bila povprečna stopnja naraščanja gladine 3,5 ± 0,3 mm na leto-1, ocenjeno pospeševanje naraščanja gladine pa 0,1 mm na leto-2. To se morda ne zdi veliko, a sčasoma se ti majhni dvigi seštejejo, tako da je danes morje v povprečju za 13–20 cm višje, kot je bilo leta 1900. Podnebje, ocean in kriosfera v okviru zemeljskega sistema medsebojno delujejo v številnih kompleksnih procesih. Kar zadeva globalno naraščanje gladine morja, je še posebej pomembna kriosfera.

je danes "Morje v povprečju za

13–20 cm višje, kot je bilo leta 1900."

Dva glavna vzroka za globalno naraščanje gladine morja sta povezana s podnebnimi spremembami. To sta toplotna ekspanzija, do katere prihaja zaradi segrevanja oceanov (voda se namreč zaradi segrevanja širi) ter povečano taljenje kopenskega ledu, kot so ledeniki, ledeni pokrovi in ledene plošče.46 Pomembno je opozoriti, da morski led in ledene police, ki so že v oceanu, nimajo nikakršnega dodatnega vpliva na morsko gladino, ko se talijo. Učinek globalnega naraščanja gladine morje zaradi taljenja ledenikov je večji kot učinek toplotne ekspanzije oceanske vode. Trenutno k višini morske gladine v sedanjem podnebju največ prispevajo ledeniki, toda ledene plošče na Grenlandiji in Antarktiki imajo potencial, da povsem zasenčijo druge kriosferske dejavnike naraščanja morske gladine.47 Ker ni bilo zabeleženo nikakršno povečanje v neto količini zapadlega snega, taljenje snega ni dejavnik, ki bi prispeval k letnemu neto povišanju morske gladine. Znanstveniki še ne vedo, kakšne količine dodatne tekoče vode se izlivajo v reke in potoke – in na koncu v morja – zaradi taljenja permafrosta.

Ledenik v Alpah

26 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Taljenje ledene ploskve na Grenlandiji © Nick Cobbing / Greenpeace

Gorski ledeniki se po vsem svetu krčijo in tanjšajo, zato so postali močni simboli podnebnih sprememb. Z obsežno študijo 19.000 gorskih ledenikov, ki se nahajajo izven polarnih območij ter grenlandske in antarktične ledene plošče, je bilo ugotovljeno, da je zmanjšanje mase ledenikov verjetno večje, kot je kazalo do sedaj. Rezultati kažejo, da je trenutna izguba ledeniške mase enaka vplivu grenlandske ledene plošče na dviganje morske gladine ter precej presega izgubo zaradi atlantske ledene plošče. Ta izguba je vzrok za 25–30 odstotkov skupnega dviga morske gladine.48 Na Zemlji sta dve glavni ledeni plošči – ena na Grenlandiji in druga na Antarktiki. Grenlandska ledena plošča je precej manjša, obsega približno 1,7 milijona km2 (650.000 kvadratnih milj), antarktična pa je velika skoraj 14 milijonov km2 (5,4 milijone kvadratnih milj).49 Na večini ozemlja Grenlandije in Antarktike tok se ledu iz osrednje kupole ledene plošče konča v oceanu, kjer se spremeni bodisi v obalni ledenik, ki ni v celoti ploven, ali pa v ledeni jezik oz. ledeno polico, ki je sestavljena iz gostega trajnega ledu, ki v celoti plava na oceanu. Prav na teh robovih polarnih ledenih plošč je mogoče opazovati najbolj dramatične posledice okoljskih sprememb, ki se dogajajo. Zaradi višje temperature oceanov se lahko led v vodi s spodnje strani hitro tali, zaradi česar se ledena plošča tanjša in postaja šibkejša. Poleg tega se lahko med drsenjem čez trdno podlago ali okoli otokov sprednji rob ledu lomi, in v obliki ledenih gor pada v morje. Za razumevanje vloge ledenih plošč pri naraščanju gladine morja je pomembno preučiti masno bilanco ledenih plošč, tj. razliko med skupnim prirastkom snega in skupno izgubo mase zaradi taljenja, ablacije (tj. izhlapevanja ledu) ali lomljenja. Za ugotavljanje masne bilance ledenih plošč se uporabljajo različne metode, pri čemer so trije glavni pristopi primerjanje odtoka in taljenja z akumulacijo snežnih padavin (metoda masnega proračuna), opazovanje sprememb v višini ledenika (sprememba obsega oz. geodetska metoda)

ter zaznavanje sprememb v zemeljskem gravitacijskem polju nad ledeno ploščo (gravimetrična metoda). Znanstveniki so s primerjavo in združevanjem informacij, pridobljenih s temi metodami, lahko izdelali najboljše ocene za posamezna območja. Znanstveniki so z uporabo izboljšanih podatkov o debelini ledu, višini površine plošč, hitrosti ledu in površinski masni bilanci 260 ledenikov rekonstruirali masno bilanco grenlandske ledene plošče za zadnjih 46 let. Ugotovili so, da je masna bilanca v 1980 ih letih začela odstopati od naravnega obsega variabilnosti.50 Od 1980 ih let naprej se je masna izguba povečala za šestkrat, zaradi česar se je morska gladina od leta 1972 povprečno povišala za 13,7 mm, pri čemer je do polovice tega povišanja prišlo v zadnjih osmih letih. Dogajanja na grenlandski ledeni plošči so bolj razumljiva kot dogajanja na antarktični ledeni plošči. Antarktična ledena plošča je razdeljena na tri dele: vzhodna antarktična ledena plošča, zahodna antarktična ledena plošča in Antarktični polotok. Segrevanje Antarktičnega polotoka je bilo v drugi polovici dvajsetega stoletja močnejše kot segrevanje katerega koli drugega kopenskega območja na južni polobli, tople poletne temperature pa naj bi prispevale k temu, da se je nekaj ledenih plošč na tem območju bodisi odlomilo ali pa so hitro razpadale. Med toplimi poletji so na površini ledene plošče nastala jezera staljenega ledu. Nekaj te staljene vode je prodrlo v razpoke v ledu in tako zarezalo skozi ledeno ploščo. Zaradi tega povečanega lomljenja, v kombinaciji s potencialnimi spremembami na robu ledene plošče, npr. izgubo povezave s kopnim, ter z delovanjem valov, ki jo nekoliko upogibajo, začne plošča razpadati.51 Ledene police 'hranijo' ledenike višje v toku, in ugotovljeno je bilo, da se lahko hitrost premikanja ledenikov po razpadu ledenih plošč poveča. Takšni jasno vidni pojavi – npr. ledena polica Larsen Inlet (1986/1987),

Posledice povečanja emisij fosilnih goriv

Dvig morske gladine, otok Satjelia, Indija © Peter Caton / Greenpeace Antarktične ledene police. Vir: Scambos T.A. idr., Remote Sensing of the Environment vol. 111(2-3) (2007)

ledena polica Larsen A (1995), ledena polica Larsen B (2002) ter severozahodna ledena polica Wilkins (2008) – so povzročili zaskrbljenost v zvezi s spremembami na Antarktiki ter njihovimi nevarnimi posledicami, vključno z dvigovanjem morske gladine. Januarja 2019 so znanstveniki objavili najbolj celovito oceno preostanka mase ledu na Antarktiki do sedaj, ki se nanaša na obdobje 1979–2017.52 Ugotovili so, da se je letna izguba ledene mase na Antarktiki v štirih desetletjih povečala za šestkrat, pri čemer se je hitrost taljenja s časom dramatično povišala. Med letoma 1979 in 2001 je bila izguba ledene mase v povprečju 48 gigaton na desetletje, v obdobju 2001–2017 pa se je ledena masa zmanjšala kar za 134 gigaton.53 Do nedavnega so se glaciologi v splošnem strinjali, da se je od konca 20. stoletja naprej na zahodni Antarktiki masa ledu zmanjševala, na vzhodni Antarktiki pa rahlo zviševala. Vendar pa se razumevanje tega, kar se dogaja na vzhodni Antarktiki, spreminja. Po ocenah je sektor

Wilkes Land na vzhodni Antarktiki na splošno vedno precej prispeval k izgubi ledu na Antarktiki, tudi že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Po nedavnih ugotovitvah je to območje verjetno bolj občutljivo na podnebne spremembe, kot smo predpostavljali do sedaj,54 kar je posebej pomembno zato, ker je tam celo več ledu kot na zahodni Antarktiki in na Antarktičnem polotoku skupaj. Študija je poleg tega pokazala, da je do največjega zmanjšanja mase ledu prišlo na območjih, ki so najbližje topli, slani, globinski polarni vodi. Ker okrepljeni polarni zahodni vetrovi potiskajo proti ledenikom vse več takšne polarne globoke vode, bodo v naslednjih desetletjih prav ta območja verjetno najpomembneje prispevala k naraščanju gladine morja. Glede na to, da se polarna območja segrevajo hitreje kot katerakoli druga območja na Zemlji, je nujno, da takoj sprejmemo previdnostne zaščitne ukrepe in tako poskrbimo za čim večjo odpornost teh območij na te hitre spremembe.

Razpoka v ledeni polici Larsen © Steven Morgan / Greenpeace

28 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Naraščanje morske gladine Zaradi različnih razlogov – temperature, gravitacije in celo vrtenja Zemlje – dvigovanje svetovne gladine morja ni enakomerno. Tako se je na primer na območju pacifiških otokov med letoma 1992 in 2009 gladina vode dvigovala s hitrostjo 15 mm na leto, medtem ko se je na drugih območjih gladina vode nižala.55 ISplošno je znano, da dvigovanje morske gladine, v kombinaciji z neurji in uničevanjem obalnih območij, predstavlja eksistenčno grožnjo za majhne otoške države v razvoju (t. i. države SIDS),56 saj tam po ocenah vsaj 11–15 odstotkov prebivalstva živi na nadmorski višini 5 metrov ali manj.57 Republiko Maldivi, ki leži v Indijskem oceanu, sestavlja 1.192 široko razpršenih koralnih otokov, ki so združeni v atolska otočja. Gre za najnižje ležečo državo na svetu, v kateri višina kopnega ni nikjer večja kot 3 metre nad povprečno gladino morja, 80 odstotkov kopenske površine pa je manj kot 1 meter nad povprečno gladino morja. Podnebne spremembe že vplivajo na življenja tamkajšnjih prebivalcev otokov, katerih preživetje z ribolovom in turizmom je v celoti odvisno od oceana. Visoke temperature so povzročile beljenje koral, čedalje višji valovi pa krčijo obalna področja najnižjih otokov in erodirajo plaže. Ko se otokom približuje tropski ciklon ali cunami, se prebivalci nimajo kam umakniti, slana voda pa z vdiranjem na kopno ogroža zaloge sladke vode na otokih. Kot je na zasedanju Varnostnega sveta Združenih narodov januarja 2019 povedal maldivski minister za zunanje zadeve Abdulla Shahid, bodo 'podnebne spremembe popolnoma uničile naše domove'.58

Obalni ekosistemi, kot so koralni grebeni, mangrove in slana močvirja, ki so dokazano ključnega pomena za sekvestracijo ogljika, so tudi sami izpostavljeni dvigovanju morske gladine. Naraščajoča gladina morja lahko na te morske ekosisteme vpliva tako, da se določene vrste utopijo, pa tudi s spreminjanjem določenih parametrov, kot je razpoložljiva svetloba, slanost in temperatura. Kako močan je vpliv dvigovanja morske gladine na te ekosisteme, je odvisno od sposobnosti živalskih vrst na vse višjo gladino morja.59 Sposobnost mokrišč, da prenesejo dviganje morske gladine, je odvisna od hitrosti dvigovanja gladine morje, njihove sposobnosti, da se navpično prilagajajo z nabiranjem usedlin, ter razpoložljivega 'bivalnega prostora', torej vertikalnega in lateralnega prostora, ki je na voljo za nabiranje drobnih usedlin in naseljevanje močvirskega rastlinja.60 Lateralni bivalni prostor je še posebej pomemben za preseljevanje mokrišč, če ta ne morejo slediti tempu dvigovanja morja z vertikalnimi prilagoditvami. Na žalost so mnoga mokrišča omejena z nasipi, valobrani in drugimi umetno narejenimi konstrukcijami, ki predstavljajo tako imenovani 'obalni oklep' in preprečujejo, da bi se mokrišča selila v notranjost.61

spremembe bodo "Podnebne popolnoma uničile naše

domove." — Abdulla Shahid, maldivski minister za zunanje zadeve

Posledice povečanja emisij fosilnih goriv

V Bangladešu bi bilo z dvigom gladine morja za 0,5 metra izgubljenih okoli 11 % ozemlja države, s čimer bi se bilo prisiljeno preseliti okoli 15 milijonov ljudi."

Zanimivo je, da je nova raziskava ogljika, ki je shranjen v več kot 300 slanih močvirjih na šestih celinah, pokazala, da se nekatera obalna mokrišča na naraščanje morske gladine odzovejo tako, da v svoja tla shranijo še več ogljika.62 Slana močvirja na obalah, ki so izpostavljena naraščanju morske gladine, so imela v zgornjih 20 cm usedlin v povprečju od dva do štirikrat več ogljika, v spodnjih 50–100 cm usedlin pa od pet do devetkrat več ogljika v primerjavi s slanimi močvirji na obalnih območjih, kjer je bila v enakem 6.000 letnem obdobju gladina morja bolj enakomerna.63 To je mogoče zato, ker se ogljik, ki v usedlinah mokrišča nastaja z rastjo rastlin, s poplavljanjem mokrišč hitreje zakopava pod zemljo. Organski detritus, ki je ujet pod vodo z le malo ali brez kisika, počasneje razpada in sprošča ogljikov dioksid. Ta analiza kaže, da se sekvestracija ogljika povečuje glede na vertikalno on laterno razpoložljiv bivalni prostor, ki nastaja s hitrim naraščanjem gladine morja. Raziskava je še okrepila že obstoječe argumente za zavarovanje obalnih mokrišč zaradi nujno potrebnih storitev in varnosti, ki jo ti zagotavljajo obalnim skupnostim. Izboljšanje stanja mokrišč je v celoti odvisno od tega, kako kakovostno bomo implementirali ekosistemsko prilagoditveno strategijo, s katero bomo omogočili, da se bodo mokrišča lahko širila z dviganjem gladine morja.64 Posebno poročilo IPCC o globalnem segrevanju za 1,5 °C opozarja, da bi globalni dvig temperature za 1,5–2 °C lahko povzročil katastrofalno izginjanje ledenih plošč na Grenlandiji in Antarktiki, zaradi česar bi se

Zapuščena, z vodo zalita zemljišča, kjer so nekoč stale hiše na otoku Ghoramara v Indiji. Otok izginja zaradi obalne erozije in dviga gladine morja. © Paul Caton / Greenpeace

v končni fazi gladina morja dvignila za več metrov.65 Zaradi kompleksnosti vzajemnega delovanja segrevanja ozračja, naraščanja temperature oceanov in učinkov na ledene plošče je zelo težko napovedati, kaj točno se bo zgodilo. Vendar pa je očitno, da obstaja ogromna nevarnost za številne ljudi, zlasti tiste, ki živijo na območjih rečnih delt in na nizko ležečih obalnih mestih po vsem svetu. Že danes je ob dvigu morske gladine za 0,5 metra do leta 2050 po ocenah ogroženih okoli 800 milijonov ljudi, ki živijo v več kot 570 obalnih mestih po svetu.66 Nekatera mesta na vzhodni obali ZDA, vključno z Baltimorjem in Miamijem, že ogrožajo vse številnejše poplave 'lepega vremena', torej poplavljanja ob plimovanju, ki so posledica naraščanja gladine morja.67, 68 Med afriška mesta, ki so ranljiva za dvigovanje morske gladine, sodijo Abidžan, Akra, Aleksandrija, Alžir, Casablanca, Dakar, Dar es Salaam, Douala, Durban, Lagos, Luanda, Maputo, Port Elizabeth in Tunis.69 V Aziji so zelo ranljiva področja okoli delt rek Krišna (Indija), Ganges-Brahmaputra (Bangladeš) in Brahmani (Indija), v Bangladešu pa bi bilo z dvigom gladine morja za 0,5 metra izgubljenih okoli 11 % ozemlja države, s čimer bi se bilo prisiljeno preseliti okoli 15 milijonov ljudi.70 Znanstveniki ocenjujejo, da bi se ob dvigu globalne temperature za 2 °C pod vodo znašla domovanja 110 milijonov ljudi, ki trenutno živijo na obalnih področjih. Med najhuje prizadetimi bi bili Bangladeš, Vietnam in nekatere majhne otoške države v razvoju, kjer bi se bilo do leta 2100 prisiljeno preseliti 10 % prebivalstva.71

Vaščani v vasi Kalabogi v Bangladešu stojijo na začasnem nasipu. Če nasip popusti, odplakne s seboj več kot 1000 domov. Ob visoki plimi manjka le nekaj centimetrov do razlivanja vode čez nasip. © Peter Caton / Greenpeace

30 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Posledice povečanja emisij fosilnih goriv

vreme kot posledica hitrega segrevanja podnebja zavira nastajanje jajčec in preživetje ličink krilov, obenem pa se stopnja preživetja odraslih krilov dejansko povečuje.

Trska

Zapuščanje domovanja: spremembe v razširjenosti vrst in morskih ekosistemov Morske vrste se zaradi segrevanja oceanov že selijo na sever ali jug v primernejše habitate ali pa v globlje, hladnejše vode. Z metaanalizo iz leta 2013, ki je združila vse razpoložljive študije o koherentnosti morskih ekoloških opazovanj ter pričakovanja, povezana s podnebnimi spremembami, je bilo ugotovljeno, da se morski organizmi premikajo s povprečno hitrostjo 75 kilometrov na desetletje, najpogosteje v smer obeh zemeljskih tečajev.72 Selitev toplovodnih vrst v zmerne vode imenujemo 'tropizacija'. Primeri premikanja tropskih in subtropskih vrst v druge zemljepisne širine so bili zabeleženi v številnih delih oceana. Območja z dolgimi zmerno tropskimi obalami, na katere močno vplivajo zahodni obalni tokovi, se segrevajo 2–3 krat hitreje od globalnega povprečja. To pomeni, da bodo ta območja verjetno postala 'žarišča tropizacije', saj bodo okrepljeni tokovi omogočali preseljevanje toplovodnih vrst in njihovih ličink. Med takšna območja sodijo Japonska, vzhodne ZDA, vzhodna Avstralija, severna Brazilija in jugovzhodna Afrika.73 Ko začnejo prevladovati toplovodne vrste in se vrste, ki živijo v hladnejših vodah, umikajo, nastajajo novi biološki sestavi, to pa lahko posredno vpliva na ekosistemske funkcije in storitve.74 Tako na Japonskem kot v Sredozemlju (kjer Sueški prekop omogoča prehajanje organizmov iz tropskega Rdečega morja v zmerno toplo Sredozemlje) so že bili zabeleženi primeri priseljevanja invazivnih rastlinojedih tropskih rib, ki se intenzivno pasejo na morskih travah in drugih makroalgah ter tako spreminjajo strukturo ekosistema.75 Podnebne spremembe so vzrok za spremembe tudi v Arktičnem in Južnem oceanu. Glavni prehodi subarktičnih vrst v Arktični ocean so skozi Beringovo ožino za pacifiške ter skozi Norveško in Barentsovo

morje za atlantske organizme. Ameriška Nacionalna uprava za oceane in atmosfero (NOAA) je ugotovila, da je prek Beringove ožine in Beaufortovega morja svoje življenjsko območje razširilo šest vrst, vključno s pacifiško trsko, aljaškim polakom in morsko ploščo (Hippoglossoides robustus).76 Na atlantski strani se več subarktičnih vrst že pojavlja v vodah okoli Spitsbergov oz. Svalbardskega arhipelaga.77 Leta 2013 so biologi v vodah okoli Spitsbergov odkrili številčno populacijo mladih trsk. Druga skupina raziskovalcev je v Isfjordnu na Svalbardu prvič zabeležila skušo (Scomber scombrus). To je najsevernejše območje, kjer je bila do sedaj zabeležena ta komercialno pomembna vrsta ribe, kar pomeni, da se je verjetno razširila okoli 5° zemljepisne širine severno.78 Ena izmed možnih posledic poletij brez ledu v Arktičnem oceanu je potencialno medsebojno izmenjavanje življenjskih območij pacifiških in atlantskih vrst, kar je bilo do sedaj zaradi hladnih temperatur in nizkih vsebnosti hranil v Arktičnem oceanu več tisočletij nemogoče.79 V Južnem oceanu vse večjo skrb vzbujajo opažene spremembe v razširjenosti antarktičnega krila, vrste, ki ima ključno vlogo v prehranjevalnem spletu in je zelo pomembna za prenos atmosferskega ogljika v globokomorske vode oceana. Podatki iz Škotskega morja in Antarktičnega polotoka, območja z največjo razširjenostjo krila ter pomembnega prehranjevalnega območja za populacije pingvinov, kitov, mrožev in rib, kažejo, da se je središče porazdelitve krilov v zadnjih štirih desetletjih premaknilo za 440 km (4° zemljepisne širine) proti Antarktiki.80 Sočasno z upadanjem številčnosti krila na severni meji njihovega območja ter povečanimi koncentracijami teh rakov nad antarktičnimi policami so znanstveniki zaznali spremembe v strukturi populacije teh živali, saj prevladujejo večji, starejši osebki. Mogoče je, da toplejše vetrovno in oblačno

32 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Nov model kaže, da je segrevanje oceana v zadnjem stoletju povzročilo največje spremembe v morski biologiji do sedaj, iz rezultatov pa je mogoče sklepati, da bo naraščanje temperatur v prihodnosti povzročilo velike spremembe v morskem ekosistemu.81 Model je bil navzkrižno potrjen s 14 več desetletnimi časovnimi serijami in je upošteval vzorce morskih organizmov od epikontinentalnega pasu do globokega morja ter na vseh zemljepisnih širinah. Model kaže na občutljivost Arktičnega oceana, kjer lahko največje taljenje ledu do sedaj povzroči reorganizacijo bioloških skupnosti, ter predvideva povečanje geografskega obsega in resnosti posledic močnih bioloških sprememb v vse toplejšem okolju. V neki drugi študiji so znanstveniki proučevali razširjenost in raznolikost največjih plenilcev v Tihem oceanu v povezavi s podnebnimi spremembami. V raziskavi je bila uporabljena baza podatkov iz 4.300 elektronskih oznak, ki so jih v okviru projekta Tagging of Pacific Predators ('Označevanje pacifiških plenilcev') namestili na 23 morskih vrst, ter podatki, pridobljeni iz globalnega podnebnega modela do leta 2100. Po napovedih iz študije bi lahko pri nekaterih vrstah prišlo do 35 odstotnih sprememb v njihovem osnovnem habitatu, pri čemer naj bi se osnovni habitat pri nekaterih povečal, pri drugih pa zmanjšal. Na splošno je bil v študiji po celotnem severnem Tihem oceanu zaznan znaten obseg preseljevanja biotske raznovrstnosti proti severu.82 Za vrste, ki so že deležne drugih pritiskov, bi lahko izguba najprimernejših pelagičnih habitatov in daljši časi migracij še dodatno pospešilo upad številčnosti ali zaviralo okrevanje populacij. Tako je bilo na primer pri sinjih kitih zaznano zmanjšanje osnovnega habitata, kar bi lahko upočasnilo okrevanje te vrste po sezoni kitolova. Vrste z obalnimi razmnoževalnimi kolonijami in priobalnimi območji prehranjevanja, ki se lahko premaknejo dlje od obstoječih kolonij, bodo utrpele s tem povezane energetske stroške in slabše reproduktivne sposobnosti. Ker se morske ribe in nevretenčarji na segrevanje oceana odzivajo s spremembo območja razširjenosti, običajno na višje zemljepisne širine in v globlje vode, segrevanje vpliva tudi na ribolov. Raziskava iz leta 2013 je proučevala korelacijo med ulovom in temperaturo morske gladine v 52 velikih morskih ekosistemih, ki pokrivajo večino svetovnih obalnih območij in območij epikontinentalnega pasu. Pokazala je, da je segrevanje oceanov v zadnjih štirih desetletjih že vplivalo na globalno ribištvo.83 Študija je izpostavila potrebo po takojšnji pripravi načrtov za prilagajanje, da bi minimalizirali učinek segrevanja na gospodarstvo in preskrbo s hrano obalnih skupnosti, še posebej v tropskih regijah.

Podnebne spremembe in biološka črpalka ogljika Biološka črpalka ogljika ima ključno vlogo pri neto prenosu CO2 iz ozračja v ocean, kjer lahko del tega plina kasneje ostane ujet v usedlinah. Učinkovitost tega procesa je odvisna od fiziologije fitoplanktona in strukture skupnosti, to pa določajo fizične in kemijske lastnosti v okoliškem oceanu. Med dejavnike, ki vplivajo na strukturo fitoplanktona, sodijo razpoložljivost ogljika in hranil, temperatura ter globina mešanja (in s tem količina razpoložljive svetlobe), in s spreminjanjem teh dejavnikov se bodo spreminjale tudi fitoplanktonske skupnosti. Raziskava iz leta 2018 je preučevala globalne podnebne spremembe ter njihove učinke na fiziologijo in strukturo fitoplanktonskih skupnosti. Opažene so bile spremembe v moči biološke črpalke, do katerih je prišlo zaradi spreminjajočega se podnebja. Vendar pa je zaradi kompleksnosti sistema težko napovedati, v katero smer se bodo razvijale te premembe – torej ali bo v naslednjem stoletju prišlo do okrepitve ali oslabitve te biološke črpalke.84 Spremembe, ki jih povzročajo globalne podnebne spremembe na oceanskem ogljikovem sistemu, vključno s temperaturo, svetlobo in razpoložljivimi hranili, bodo v različnih območjih sveta različne. Prav tako bodo različni učinki teh sprememb na fitoplankton, ki bodo lahko sinergijski ali pa antagonistični. S študijami, opravljenimi v Atlantiku in Tihem oceanu, je bilo ugotovljeno, da toplejše temperature oceana omejujejo količino organskega ogljika, ki se premešča v globokomorske vode oceana.85 Rezultati kažejo, da mrtvi fitoplankton in ostali organizmi v toplejši vodi z večjo verjetnostjo razgradijo že v zgornjem sloju vode, preden se potopijo. To pomeni, da ogljik v njihovih celicah razpade in se lažje sprošča in reciklira, tako da ostaja na površini oceana, kjer se lažje sprošča nazaj v ozračje. To bi lahko povzročilo povratno zanko, ko se bo biološka črpalka z nadaljnjim naraščanjem temperatur upočasnjevala.

Cvetenje fitoplanktona gledano iz vesolja © Jeff Schmaltz / NASA

Posledice povečanja emisij fosilnih goriv

površinskih voda oceana se je od predindustrijske dobe že " Kislost povečala za okoli 30 % , pri čemer se v zadnjem času spreminja hitreje kot kadarkoli v vsaj zadnjih 400.000 letih."

Zakisljevanje oceanov Izraz 'zakisljevanje oceanov' opisuje stalno nižanje oceanskega pH, ki se dogaja zato, ker ocean absorbira del atmosferskega CO2, ki nastaja s kurjenjem fosilnih goriv. Ta proces sicer upočasnjuje hitrost naraščanja ravni CO2 v ozračju in tako zmanjšuje vplive podnebnih sprememb, a lahko na drugi strani zakisljevanje oceanov povzroči široke in močne vplive na morske ekosisteme. Podobno kot podnebne spremembe je zakisljevanje oceanov negativna posledica življenja v svetu z velikimi količinami CO2, zato je bilo poimenovano 'zlobni dvojček podnebnih sprememb'.86 Kislost površinskih voda oceana se je od predindustrijske dobe že povečala za okoli 30 % , pri čemer se v zadnjem času spreminja hitreje kot kadarkoli v vsaj zadnjih 400.000 letih.87 Povprečna vrednost pH površinskih oceanskih voda se je od začetka industrijske revolucije že znižala za 0,1 enote, z 8,2 na 8,1. To je zelo velika

sprememba, saj je lestvica pH, podobno kot Richterjeva lestvica, logaritemska, tako da zmanjšanje za samo 0,1 enote pH pomeni približno 30% povečanje kislosti. Nedavno so se raziskovalci lotili rekonstrukcije ravni kislosti oceana in količine atmosferskega CO2 v zadnjih 22 milijonih let. Proučili so fosile drobnih morskih organizmov, ki so nekoč živeli blizu površine oceana, ter analizirali kemično sestavo njihovih lupin, da bi ugotovili kislost slane vode, v kateri so živeli.88 Kar zadeva scenarije prihodnjih emisij ogljika, kot jih je predvidel IPCC, so raziskovalci ugotovili, da bo do leta 2100 v primeru scenarija nespremenjenih okoliščin oceanska vrednost pH manj kot 7,8, torej na ravni, na kateri ni bila že od obdobja srednjega miocenskega podnebnega optimuma (pred približno 14 milijoni let) – v času, ko so bile globalne temperature za okoli 3 °C višje kot danes.

Napovedane spremembe v osnovni kemijski sestavi oceana in hitrost teh sprememb bodo verjetno imele daljnosežne posledice za morske vrste in ekosisteme. Nekatere vrste bodo migrirale na manj prizadeta ali neprizadeta območja, druge se bodo prilagodile, nekatere pa bodo izumrle.89 Na splošno bodo te posledice spremenile prehranjevalne splet, potencialno pa bodo spremembe vplivale tudi na ekosistemske funkcije. Morski organizmi, ki za tvorjenje svojih lupin ali zunanjih okostij uporabljajo raztopljeni karbonat, spadajo med tiste, katerim zakisljevanje oceanov predstavlja največjo grožnjo. Mednje sodijo apnenčasti plankton, morski metulji, lupinarji, morski ježki, raki in korale. Toda najbolj škodljivi vplivi zakisljevanja oceanov so precej večji od tistih, povezanih z izločanjem struktur kalcijevega karbonata. Mednje sodijo:90

→→ manjša stopnja preživetja morskih organizmov v fazi ličink, vključno s komercialno pomembnimi ribami in školjkami; →→ moten razvoj nevretenčarjev med oploditvijo, v fazi ličink in jajčec, pri naseljevanju in razmnoževanju; →→ presežne vrednosti CO2 v krvi rib in glavonožcev, ki lahko pri nekaterih vrstah povzročijo toksičnost in s tem precej počasnejšo rast in manjšo plodnost; →→ pomembne posledice za senzorično zaznavanje morskih organizmov, pri čemer bodo odzivi organizmov precej različni glede na vrsto, življenjsko dobo, ekosistem in vpliv starševskih organizmov;91 →→ škodljivi vplivi na širjenje in ustaljevanje ličink ribh.92 Na vplive zakisljevanja oceanov sta še posebej občutljiva polarna oceana. Hladna voda lahko absorbira večje količine ogljikovega dioksida kot topla in je naravno manj nasičena s kalcijevi karbonatom, posebej s tistim v obliki aragonita. Poleg tega se s taljenjem ledu povečuje površina, na kateri lahko poteka akumulacija ogljikovega dioksida, ter obenem zmanjšuje slanost vode. To je težava, saj raztopljena sol pomaga varovati oceane pred posledicami zakisljevanja.

Z dovoljenjem Encyclopædia Britannica, Inc., avtorske pravice 2018; uporablja se z dovoljenjem

34 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Znanstveniki so fizične dokaze o posledicah zakisljevanja oceanov prvič pridobili z vzorcev pteropoda (Limacina helicina Antarctica ) – vrste morskega metulja, ki so jo v začetku leta 2008 živo izvlekli iz Južnega oceana. Ko so si jih ogledali s skenirnim elektronskim mikroskopom,

Morski ježki na Amazonskem grebenu © Greenpeace

so na običajno gladkih lupinah živali znanstveniki opazili krhke zaplate. Vzrok za to so bolj kisle vode, ki raztapljajo lupine iz aragonita.93 Zaradi tega so lahko pteropodi bolj ranljivi za plenilce in bolezni.94 Na Arktiki so raziskovalci ugotovili, da zakisljevanje oceanov še dodatno pospešuje pritekanje pacifiške zimske vode v zahodni Arktični ocean, ki je mogoče zaradi taljenja ledu v poletnem morju.95 Ta masa vode med premikanjem absorbira dodatni ogljikov dioksid iz razpadajočih organskih snovi v vodi in iz usedlin. S tem se poveča splošna kislost vode, tako da se v Arktičnem oceanu zakisljevanje povečuje hitreje kot v Tihem oceanu in v Atlantiku. Zahodni Arktični ocean zdaj dejansko velja za prvo regijo odprtega morje, kjer je bil v zgornjem vodnem stolpcu neposredno opažen obsežen porast 'zakisane' vode. Primerjava ranljivosti polarnih oceanov za antropogeno zakisljevanje kaže, da je Arktika bolj izpostavljena zaradi več dejavnikov, med drugim zaradi nižje alkalnosti, hitrejšega segrevanja in omejene količine hranil.96 Na Antarktiki so sezonske spremembe izrazitejše, zato poleti taljenje ledeniškega in morskega ledi povzroča pomembno sproščanje železa, zaradi katere sta poleti proizvodnja in odstranjevanje CO2 večja, s tem pa je nekoliko manjše tudi zakisljevanje. Zakisljevanje oceanov je še posebej skrb vzbujajoče v predelih, kot je kalifornijska obala, kjer prihaja do sezonskega dviganja globokomorske vode.97 Tam se zaradi močnih vetrov površinske vode odmikajo od obale, zaradi česar se na površje dviga hladnejša, s hranili bogata globoka voda. V tej vodi je tudi veliko raztopljenega CO2, ima pa tudi naravno nižje vrednosti pH v primerjavi z vodo, ki jo nadomesti. Območja dviga pridnene vode so biološko pomembna, saj s hranili bogate vode z dviganjem na površje omogočajo preživetje raznolikim populacijam morskih živali.

Posledice povečanja emisij fosilnih goriv

Deoksigenacija Deoksigenacija pomeni izgubo kisika iz oceanov zaradi podnebnih sprememb. Morski organizmi, kot so ribe in raki, potrebujejo višjo raven kisika in so zelo občutljivi na znižanje vsebnosti kisika v vodi, nekatere druge živali, na primer meduze in lignji, pa so bolj odporni.98

plenom ter spremembe v številčnosti in dostopnosti morskih vrst, ki se izkoriščajo v komercialne namene.100 Tako kot pri drugih spremembah, povezanih s podnebje, bo tudi v tem primeru veliko poražencev in le malo zmagovalcev.

Območja z nizkimi ravnmi kisika (angl. Oxygen minimum zones, OMZ) so 'jezera' podpovršinske vode, kjer se koncentracije kisika znižajo z običajnih ravni za podpovršinsko plast vode, ki je 4–6 mg/l, na manj kot 2 mg/l. Takšna območja nastajajo po vsem svetu na globinah med okoli 200 in 1.500 metri, in sicer zaradi bioloških procesov, ki znižujejo koncentracijo kisika, ter fizičnih procesov, ki preprečujejo mešanje vode med področji OMZ in okolico. Območja OMZ se pogosto nahajajo na vzhodnih robovih oceanskih kotlin in se zaradi podnebnih sprememb povečujejo.99 Lokacija takšnih območij je odvisna od kombinacije več dejavnikov. Prvič, voda vsebuje manj kisika, ko se oceanske vode segrevajo. Drugič, zaradi višjih površinskih temperatur vode prihaja do večje stratifikacije (in manj mešanja). In nazadnje, zaradi večjih količin CO2 na površini ali hranil zaradi izpiranja z obale se poveča količina nastajanja planktona. Ko fitoplankton odmira in se potaplja, se hkrati povečuje aktivnost bakterij, zaradi česar se ravni kisika v območjih OMZ znižujejo.

Tako je na primer interdisciplinarna raziskava, v kateri so sodelovali oceanografi, ribiška industrija, biologi in označevalci živali pokazala, da so se v obdobju 1960–2010 zaradi območij OMZ razpoložljivi habitati za tropske pelagične ribe, kot sta tuna in pahljačasta mečarica, morda zmanjšali za okoli 15 odstotkov.101 Raziskovalci so ugotovili, da se zaradi višanja zgornje meje območij OMZ tako plenilci kot njihov plen vse bolj zgoščujejo v čedalje plitvejših površinskih plasteh, zaradi česar so lahko ocene o številčnosti živali, pridobljene z opremo za površinski ribolov, preveč optimistične. Sinja jadrovnica (Makaira nigricans) se lahko potopi tudi do 800 metrov globoko, če je na voljo dovolj kisika, v nasprotnem primeru pa so omejene na okoli 100 metrov globine, s čimer pridejo do globljih območij OMZ. Zaradi sprememb v vedenju določenih vrst bodo lahko nekatere gospodarsko izkoriščane ribe, kot so morski psi, ribičem na voljo v večjem številu, saj se zaradi izogibanja območjem OMZ nahajajo v višjih plasteh vode.

To povečevanje in višanje zgornje meje območij OMZ v oceanu, ki smo mu bili priča v zadnjih 50 letih, naj bi se z nadaljnjim višanjem globalnih temperatur še nadaljevalo. To bo verjetno imelo številne in daljnosežne posledice, med drugim spremembe bioloških procesov, s katerimi nastajajo in se porabljajo ključna hranila in plini, spremenjeno dinamiko interakcij med plenilci in

Med druge ekološko pomembne vrste, na katere bosta verjetno vplivala širitev in višanje zgornje meje območij OMZ, sodijo kril in hektorjeva laterna, ki se dnevno selijo navpično iz zgornjih območij OMZ navzgor v epipelagična območja. Za nekatere vrste, ki potrebujejo zadostne koncentracije kisika v vodi, lahko to krčenje primernega vertikalnega habitata zaradi zadrževanja plena v bližini površinskih vod povzroči spremembe v interakciji med plenilcem in plenom.102

Mečarica

36 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

oceana največ prispevata k oceanskemu odvajanju toplote "Polarna na globalni ravni, saj kljub temu, da predstvljata 20 % skupne površine oceanov, absorbirata kar 75 % skupne toplote, ki jo absorbirajo naši oceani."

Polarna oceana – na udaru toplote Polarna oceana sta ključnega pomena za delovanje zemeljskega sistema. Poganjata termohalino cirkulacijo, ki skrbi za globalno kroženje vode v oceanu in s tem za premikanje toplote, kisika, ogljika, raztopljenih mineralov in organskih snovi po našem planetu. Hranila, ki prihajajo iz Južnega oceana, vzdržujejo znaten delež globalne primarne produkcije oceanov izven Južnega oceana ter na ta način podpirajo prehranjevalne splete po vsem planetu.103, 104 Poleg tega polarna oceana največ prispevata k oceanskemu odvajanju toplote na globalni ravni, saj kljub temu, da predstavljata samo 20 odstotkov skupne površine oceanov, absorbirata kar 75 odstotkov skupne toplote, ki jo absorbirajo naši oceani. Polarna oceana absorbirata tudi velik del CO2 človeškega izvora, ki ga naša morja odstranijo iz ozračja – samo Južni ocean tako absorbira okoli 40 odstotkov vsega ogljika, ki ga naši oceani izločijo iz ozračja. Polarna območja – domovanja številnih izjemnih vrst morskega življenja, ki so vse prilagojene na zahtevne življenjske razmere – se spreminjajo najhitreje na svetu in so tudi med najbolj ranljivimi.105

Različni vplivi podnebnih sprememb na polarna oceana Nekaj izmed vplivov na polarna oceana, ki so posledica podnebnih sprememb in zakisljevanja oceanov, smo opisali že v predhodnih poglavjih poročila. Mednje sodijo taljenje ledenikov in ledenih plošč, spremembe v območjih razširjenosti organizmov v polarnih območjih zaradi segrevanja morske vode ter razkrajanje apnenčastih lupin pteropodov zaradi vse višje stopnje kislosti polarnih voda. Polarna oceana imata številne skupne značilnosti, a je med njima tudi nekaj pomembnih razlik. Najbolj očitna razlika je to, da Arktični ocean obdaja kopno, na jugu pa antarktično celino obdaja Južni ocean. Zaradi razlik v velikosti, starosti, izoliranosti, globini, oceanografiji in biologiji so bile in bodo tudi v prihodnje razlike v vplivih podnebnih sprememb in zakisljevanja oceana na obe območji. Tako bodo na primer zaradi manjšega pritoka sladke vode in sposobnosti zadrževanja ogljika v površinskih vodah Južnega oceana do posledic zakisljevanja oceana na Antarktiki verjetno prišlo kasneje kot v Arktičnem

Arktika

Antarktika

Posledice povečanja emisij fosilnih goriv

Jata rakovičarjev

temperature v Arktičnem oceanu so danes 2–3°C višje "Poletne od srednje vrednosti v obdobju 1982–2010, posledično pa se je od poznih 1970 ih let do leta 2017 obseg morskega ledu poleti zmanjšal za skoraj 50 odstotkov."

oceanu, saj naj bi do kritičnih koncentracij nasičenosti z aragonitom prišlo do leta 2030. Vendar pa naj bi nekatere arktične vode postale kemično korozivne na aragonit že v naslednjih desetih letih, in sicer v primeru uresničenja katerega koli scenarija, ki ga je predvidel IPCC.106, 107 Po ugotovitvah raziskave o tem, kako bodo vse večje podnebne spremembe vplivale na ekosisteme Južnega oceana, ki je bila opravljena leta 2014, bo prišlo do splošnega povišanja temperature in osvežitve današnjega sistema, vključno z močnejšimi zahodnimi vetrovi, potencialnim premikom teh vetrov in frontalnih sistemov proti južnemu polu ter močnejšo aktivnostjo vrtinčenja.108 Ti dejavniki bodo vplivali na obseg ledu v različnih predelih Južnega oceana – pri čemer je potrebno opozoriti, da se je kljub povišanju temperature skupni obseg morskega ledu na Antarktiki v zadnjih desetletjih povečal. Navedeni dejavniki bodo vplivali tudi na časovno razporeditev in obseg primarne produkcije, kar bo imelo posredne učinke na številne vrste, ki so odvisne od spomladanskega cvetenja fitoplanktona. V kakšni meri bodo posamezni taksoni lahko prenesli ali se prilagodili na te spremembe, bo odvisno od njihove fiziološke prilagodljivosti in zmožnosti selitve na območja, kjer bodo lahko preživeli. Čeprav splošnih posledic trenutnih sprememb okolja ne poznamo v zadostni meri, bodo po pričakovanjih presegale zgolj spremembe v življenjskih okoljih različnih vrst in bodo morda povzročile novo funkcionalno organizacijo in dinamiko prehranjevalnih spletov na Antarktiki in v Južnem oceanu ter zmanjšanje biotske raznovrstnosti. Arktika se na podnebne spremembe odziva hitreje, verjetno pa tudi močneje kot kateri koli drug predel na Zemlji. Polarna morja so zaradi krčenja morskega ledu še posebej občutljiva na podnebne spremembe.109 Danes so poletne temperature v Arktičnem oceanu 2–3 °C višje od srednje vrednosti v obdobju 1982–2010, posledično pa se je od poznih 1970 ih let do leta 2017 obseg morskega ledu poleti zmanjšal za skoraj 50 odstotkov.110 Zmanjševanje obsega in debeline morskega ledu še pospešuje povratna zanka, saj se z manjšanjem površine ledu manjša tudi odbojnost zemeljske površine oziroma albedo na globalni ravni, zaradi česar se od površine odbije manj toplote. To povzroča nadaljnje tajanje permafrosta ter tanjši in manj kompakten led, ki ob močnih vetrovih hitreje razpade. V splošnem je prišlo do bistvenih sprememb v ledenem režimu Arktičnega morja, za katerega je bil nekoč značilen debel led skozi

vse leto, danes pa prevladuje tanjši, bolj dinamičen enoletni led. Arktični ocean se spreminja tudi na druge načine. Raziskovalci so z analizo podatkov, pridobljenih s privezanih opazovalnih postaj, ugotovili, da je topla voda iz Atlantika prodrla skozi pregrade v arktične vode in začela od spodaj taliti arktični led.111 Običajno je topla voda Atlantika zaradi halokline plasti – pregrade med globokomorsko slano vodo in sladko vodo bližje površini – ločena od talečega se ledu. S to 'atlantifikacijo' evrazijske kotline Arktičnega oceana je mogoče razložiti hitro manjšanje obsega arktičnega ledu, verjetno pa bo povzročila tudi velike biogeokemične in geofizikalne spremembe, ki bodo vplivale na morsko življenje na tem območju. Tako se bo na primer cvetenje planktona lahko pojavljalo na drugih lokacijah. Vse zgoraj opisane spremembe bodo skupaj z drugimi pojavi – kot je npr. zmanjšanje pretoka hranil zaradi povečanje stratifikacije, do katere prihaja zaradi povečanega dotoka sladke vode v Arktični ocean – korenito posegle v arktične morske ekosisteme. Ker lahko podnebne spremembe na morske organizme vplivajo prek številnih medsebojno povezanih procesov, bo zelo verjetno prišlo do številnih nepričakovanih sprememb.112 Podnebne spremembe so v prehranjevalnih spletih vplivale na primarno produkcijo in na razširjenost, številčnost in telesno stanje največjih plenilcev. Ena najpomembnejših sprememb je bil premik iz polarnih na zmerne vzorce primarne produkcije, saj se je med letoma 1998 in 2012 letna neto primarna proizvodnja v Arktičnem oceanu povečala za 30 %.113, 114 Spremembe v primarni produktivnosti in planktonskih skupnostih lahko vplivajo na največje plenilce in na številne priljubljene morske vrste. Tako je bilo na primer opaženo, da male njorke (Alle Alle), imenovane tudi rakovičje njorke, v iskanju hrane prepotujejo daljše razdalje po Atlantiku, kjer so njihov priljubljen plen, z lipidi bogate vrste ceponožcev Calanus glacialis in C. hyperboreus, zamenjale manjše, manj hranljive vrste ceponožcev (Calanus finmarchicus), ki so v vodah, segretih zaradi povečanega dotoka vod iz Atlantika, številčnejše.115 Spremembe v prehranjevalnih vzorcih, še posebej v primerih, ko morajo osebki prepotovati daljše razdalje in porabiti več energije, lahko imajo za celotne populacije določenih vrst posledice, ki jih še ne razumemo v celoti.

38 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Posledice povečanja emisij fosilnih goriv

Vplivi podnebnih sprememb na morske sesalce, odvisne od ledu Ikonični arktični morski sesalci, ki so najtesneje povezani z morskim ledom, so narvali, beluge, grenlandski kiti, od leda odvisni tjulnji (npr. kolobarjasti, brkati, navadni, progasti, grenlandski in kapičasti tjulnji), mroži in severni oz. polarni medvedi. Znanstveniki so leta 2015 v raziskavi proučevali podatke, povezane z vsemi populacijami teh arktičnih morskih sesalcev ter razpoložljivost primernega habitata morskega ledu v polarnem območju z izjemo osrednje arktične kotline.116 Ugotovili so, da za številne podvrste primanjkuje podatkov. Takšne ugotovitve glede na široko razširjenost in skrivnostno vedenje številnih vrst ter zahtevno logistiko raziskovanja v arktičnem okolju niso presenetljive. Zaradi pomanjkanja osnovnih podatkov je težko prepoznati populacijske trende. Raziskovalci so izgubo habitata morskega ledu kvantificirali na podlagi časovnice sezonskih sprememb med zimskim in poletnim stanjem morskega ledu. Zaznali so očitne trendi, kar zadeva datume spomladanskega krčenja in jesenskega širjenja morskega ledu v obdobju med letoma 1979 in 2013. Ugotovili so, da se v vseh območjih razen enega – izjema je bilo Beringovo morje ¬– morski led močno spreminja. Obdobje zmanjšanega obsega poletnega ledu se je podaljšalo za 5–10 tednov, v ruskem Barentsovem morju pa celo za 20 tednov. Odzivi arktičnih morskih sesalcev na te s podnebjem povezane spremembe bodo različni in bodo za nekatere vrste kratkoročno celo pozitivni, če se bo produktivnost ekosistemov povečala.

Za pagofilne (od leda odvisne) tjulnje je čas razpadanja ledu bistvenega pomena, saj potrebujejo dovolj časa, da odstavijo svoje mladiče, preden se to zgodi. Vsakršno skrajšanje obdobja, primernega za mladiče, lahko zmanjša stopnjo njihovega preživetja. Kolobarjasti tjulnji lahko svoje brloge naredijo samo v posebnih pogojih, v snegu in ledu. Mrož se prehranjuje v plitvih vodah, pri čemer za počitek izkorišča ledene plošče. V zadnjih letih so se mroži med poletnim umikom ledu združevali v velike kopenske kolonije prej kot v prejšnjih letih. Pri tem obstaja nevarnost prevelike gostote živali, zaradi katere lahko pride do stampedov, kjer posamezne živali zmečkajo do smrti.117

poletnim umikom ledu so "Med se mroži združevali v velike

kopenske kolonije prej kot v prejšnjih letih. Pri tem obstaja nevarnost prevelike gostote živali, zaradi katere lahko pride do stampedov, kjer posamezne živali zmečkajo do smrti."

Mrož na ledeni plošči na Arktiki

40 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Polarni medvedi v Arktičnem oceanu © Nick Cobbing / Greenpeace

Od morskega ledu je še posebej odvisen polarni medved, ki je na rdečem seznamu ogroženih vrst Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN), saj ledene plošče uporablja pri lovljenju, parjenju in vzreji mladičev. Led je torej glavno orodje medvedov v njihovem celotnem življenjskem ciklu.118 Da bi preživeli v ekstremnih razmerah svojega arktičnega prebivališča, medvedi potrebujejo veliko energije, ki jo pridobivajo s prehranjevanjem z mastnim plenom, kot so tjulnji, ki jih na morskem ledu najdejo razmeroma enostavno.119 Vendar morajo medvedi zaradi spremenjenih pogojev morskega ledu v iskanje primernega plena vložiti več energije. Ti dodatni napori vplivajo na krhko energijsko ravnovesje teh živali, kar vpliva na celotne populacije. Tako so na primer zaradi krčenja ledu v Barentsovem in Čukčijevem morju medvedi prisiljeni v maratonska potovanja, kar povečuje smrtnost njihovih mladičev, odraslim živalim pa povzroča ogromen stres. Znano je, da je neka samica polarnega medveda v iskanju plena neprekinjeno plavala devet dni ter preplavala 687 kilometrov (426 milj).120 Znanstveniki menijo, da se bo zaradi podnebnih sprememb in manjšega obsega morskega ledu verjetno povečalo število polarnih medvedov na štirih raziskovalnih lokacijah na zahodni obali Spitsbergov (Svalbard) ter na lokaciji na vzhodni Grenlandiji. Na teh mestih se nekateri medvedi pojavljajo, da svoje prehranjevalne navade prilagodijo okoljskim razmeram ter oportunistično plenijo gnezda arktičnih gosi, gage in lednega galeba. V letih, ko medvedi tja prispejo še preden se izvalijo mladiči, je lahko oplenjenih tudi do 90 % gnezd.121 Dolgoročnih vplivov teh sprememb v prehranjevalnih navadah še ne poznamo v celoti, a ta primer ponazarja potencialni verižni učinek podnebnih sprememb na ekosisteme.

je, da je neka samica "Znano polarnega medveda v iskanju plena neprekinjeno plavala devet dni ter preplavala 687 kilometrov (426 milj).

Mladiček tjulnja na Svalbardu © Nick Cobbing / Greenpeace

Posledice povečanja emisij fosilnih goriv

Koralni grebeni Podnebne spremembe in z njimi povezana nevarnost zakisljevanja oceana predstavljajo največjo globalno grožnjo ekosistemom koralnega grebena po celotnem oceanu. Do negativnih vplivov prihaja na vseh ravneh, od individualne do ekosistemske, saj se zmanjšuje stopnja preživetja, prirasta, rasti in reprodukcije koral in z njimi povezanih organizmov koralnih grebenov. Grožnje je resna, in v nekaterih primerih smo morda že presegli kritično točko, saj znanstveniki opozarjajo, da bo tudi v primeru uresničitve scenarijev nižjih emisij toplogrednih plinov (kot je npr. potek vsebnosti toplogrednih plinov; angl. Representative Concentration Pathway, RCP) večina toplovodnih koralnih grebenov do obdobja 2040–2050 izginila.122 Te še posebej krhke ekosisteme je nujno potrebno zavarovati.

Toplovodne korale Toplovodne korale in alge živijo v simbiotskem odnosu, ki traja že vsaj 120 milijonov let. Ta simbioza je koristna za oba organizma.123 Korale algam (zooksantelam) nudijo zatočišče in spojine, ki jih te potrebujejo za fotosintezo. Alge proizvajajo kisik in s tem pomagajo pri odstranjevanju odpadnih snovi ter koralnim polipom s fotosintezo zagotavljajo hrano v obliki sladkorjev, glicerola, lipidov in aminokislin.124 Do koralnega beljenja prihaja, kadar korale v stresu odstranijo drobne alge, ki živijo v njihovih tkivih ter pri tem za seboj puščajo bele skelete. Zaradi izgube simbiontov se pri koralah povečata stopnji smrtnosti in bolezni, poleg tega pa se zmanjša njihova sposobnost tekmovanja z drugimi bentoškimi organizmi. V nekaterih predelih sveta je v zadnjih 30 letih prišlo do katastrofalnega zmanjšanja obsega koral.125, 126 Z naraščanjem temperature morske vode postajajo bolj pogosti primeri beljenja toplovodnih koralnih grebenov. Analiza podatkov o primerih beljenja koralnih grebenov,

Zdrave korale na Velikem koralnem grebenu © Darren Jew / Greenpeace

opravljena v obdobju 1980–2016 na 100 koralnih grebenih v 54 državah je ugotovila, da se nevarnost beljenja koral po vsem svetu povečuje za 4 odstotke na leto, pri čemer je bilo v 198 ih zaradi beljenja prizadetih 8 % koralnih grebenov, leta 2016 pa že 31 %.127 V neki drugi študiji so proučevali globalno beljenje koral v obdobju 2104–2017 in ta dogodek primerjali s podobnimi dogodki v prejšnjih treh desetletjih. Ugotovili so, da se je obseg koral, kjer je prišlo do beljenja, v času preučevanja povečal in se še pospešil v zadnjem desetletju.128 V obdobju 2014–2017 je bilo toplotnemu stresu, ki povzroča beljenje, izpostavljeno več kot trikrat toliko koralnih grebenov kot v primeru globalnega beljenja leta 1998. Raziskovalci so ugotovili, da je to povečanje beljenja posledica daljše izpostavljenosti stresnim okoliščinam, in ne višje maksimalne stresne izpostavljenosti. V preteklosti, ko je do beljenja prihajalo relativno redko, so imeli koralni grebeni med dvema takšnima dogodkoma dovolj časa, da so si lahko opomogli. Zdaj, ko je povprečni časovni interval med posameznimi primeri beljenja več kot dvakrat krajši kot nekoč. pa je to vmesno obdobje prekratko, da bi si grebeni lahko opomogli. Ključni dejavnik pri tem, ali si bo določen greben lahko opomogel, je število koralnih ličink, ki se naselijo na grebenu in ga obnavljajo. Na žalost pa 'mrtve korale nimajo potomcev'.129 Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da se je število koral, ki so se naselile na Velikem koralnem grebeni, po največji izgubi odraslih koral zaradi podnebnih sprememb v letih 2016 in 2017 zmanjšalo za 89 odstotkov v primerjavi z zgodovinskimi ravnmi.130 Največji upad obnavljanja (93 odstotkov glede na predhodna leta) je bil zabeležen pri prevladujoči vejnati korali, akropori, ki je pomembna za ohranjanje strukture koralnega grebena.

Pobeljene korale (izumrle) na Velikem koralnem grebenu © Dean Miller / Greenpeace

42 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Koralni greben v Andamanskem Posledice povečanja emisij fosilnih goriv morju, 43 Tajska © Sirachai Arunrugstichai / Greenpeace

Hladnovodne korale Medtem ko so nekatere korale razvile simbiotske odnose z algami in so omejene na tople, plitve vode, kjer lahko poteka fotosinteza, nekatere druge vrste koral naseljujejo hladne, globoke vode. Te hladnovodne korale, ki živijo na celinskih policah, pobočjih, v kanjonih, na podvodnih gorah in grebenskih sistemih po vsem oceanu, v globinah med 40 in 2.000 metri, se prehranjujejo z mikroskopskimi organizmi, ki se spuščajo iz površja in se premikajo z oceanskimi tokovi. Te korale so pomembni 'ekosistemski inženirji', ki zagotavljajo tridimenzionalne habitate v obliki 'koralnih vrtov'. Te velike globokovodne grebene, ki jim strukturo pogosto dajejo bambusne ali gorgonske korale, običajno tvorita ena ali dve majhni skupini sklerektinskih koral.131 Takšni koralni habitati predstavljajo domovanja tudi za številne druge vrste – pogosto je tam v izobilju suspenzijofagov, kot so spužve, hidrozoji in briozoji. Naše poznavanje hladnovodnih koral in njihovega obsega v globokem oceanu se je v zadnjih nekaj desetletjih povečalo, vendar pa je naše razumevanje tega, kako se bodo ti izjemno pomembni grebeni odzvali na spreminjajoče se okoljske razmere, še posebej na stalno naraščanje temperatur, omejeno. S študijo, v kateri so preučevali geološke podatke, je bilo ugotovljeno, da je najpomembnejši dejavnik pri propadanju in obnavljanju hladnovodnih koral verjetno razpoložljivost hrane.132 Kot kaže, na preskrbo s hrano vpliva kompleksno medsebojno delovanje produktivnosti površinskega oceana in hidrodinamike globokih voda, pri čemer lahko na oboje vplivajo naraščajoče temperature oceana. Tako toplovodni kot sladkovodni koralni grebeni so občutljivi na posledice zakisljevanja oceanov (glej poglavje o zakisljevanju oceanov), pri čemer je bilo ugotovljeno, da so še posebej ranljive hladnovodne korale. Kot vedno se bodo na spremenjene razmere različne vrste odzvale različno. Poskusi v laboratorijih so pokazali, da se nekatere vrste koral in apnene koralinske alge niso sposobne prilagoditi na zakisljevanje oceana, dve drugi vrsti koral pa sta bili odporni že od začetka.133 Raziskava nakazuje, da bodo sestava in funkcije koralnih grebenov v prihodnosti, če bodo ti preživeli podnebne spremembe, zelo drugačne od današnjih koralnih grebenov.134 Nedavna raziskava je pokazala, da bi lahko zakisljevanje oceanov do leta 2050 ogrozilo okoli 70 odstotkov hladnovodnih koral, ki živijo v severnem Atlantiku v globinah, večjih od 1.500 metrov.135 Te živali gradijo svoje krhke zunanje skelete z aragonitom, a to lahko delajo samo v primeru, da je morska voda dovolj nasičena z njim, namreč nad 'horizontom nasičenosti z aragonitom' (ASH). Pod to mejo so v vodi premajhne koncentracije aragonita, ker pomeni, da se lahko raztopi in oslabi trde korale. S pomočjo podatkov iz opazovanj v obdobju 2002–2016 so raziskovalci ugotovili, da se globina območja ASH na nekaterih območjih

preživetje in stanje "Prihodnje svetovnih koralnih grebenov

ter njihove številne dobrobiti in ekosistemske storitve, ki jih zagotavljajo človeku – hrana, dohodek, rekreacija, zaščita pred nevihtnimi valovi in erozijo obale, kulturni pomen in druge – so v celoti odvisni od prihodnjega trenda globalnih emisij ter od naše sposobnosti krepitve

severnega Atlantika dviga. V Irmingerjevem morju ob južni obali Islandije se tako na primer dviga za 10–15 metrov na leto.136 Z dvigovanjem območja ASH se povečuje tudi delež koral, ki so izpostavljene koroziji. Glede na prihodnje scenarije za koncentracije CO2 je bilo ugotovljeno, da bodo bi bile lahko v naslednjih treh desetletjih severnoatlantske hladnovodne korale resno ogrožene. Medtem ko so številne študije omejene na preučevanje enega samega stresnega dejavnika, pa obstaja tudi študija o medsebojnih vplivih zakisljevanja oceanov in segrevanja na hladnovodno koralo vrste Lophelia pertusa.137 Raziskovalci so ugotovili, da lahko pod določenimi pogoji negativne učinke zakisanja oceanov preprečijo višje temperature vode. Vendar pa obenem menijo, da bo imela Lophelia pertusa koristi od segrevanja vode samo v primeru, da temperature ostanejo v razponu, kakršne so trenutno na njihovem območju razširjenosti. Številni grebeni, ki jih naseljuje ta korala, se že nahajajo na svoji temperaturni meji, in če bodo temperature še naprej naraščale, se bo kompenzacijski učinek, ki so ga zaznali raziskovalci, lahko spremenil v negativnega, s čimer se bo vpliv zakisanosti oceanov še povečal.138 Prihodnje preživetje in stanje svetovnih koralnih grebenov ter njihove številne dobrobiti in ekosistemske storitve, ki jih zagotavljajo človeku – hrana, dohodek, rekreacija, zaščita pred nevihtnimi valovi in erozijo obale, kulturni pomen in druge – so v celoti odvisni od prihodnjega trenda globalnih emisij ter od naše sposobnosti krepitve odpornosti z odstranjevanjem in zmanjševanjem različnih stresnih dejavnikov.

44 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

ČAS JE ZA UKREPANJE

V tem poročil smo predstavili, kako pomembni so oceani in oceanski ekosistemi za kroženje, sekvestracijo in skladiščenje ogljika. Raziskali smo, na kakšen način oceani pomagajo uravnavati podnebje Zemlje in kako so trenutno izpostavljeni različnim nevarnostim, povezanim s hitrim povečevanjem emisij CO2, ki jih povzroča človek. Te nevarnosti se pojavljajo vzporedno z grožnjami, ki izhajajo iz drugih destruktivnih in ekstraktivnih človeških dejavnosti, kot sta globokomorsko rudarjenje in prekomeren ribolov. Te grožnje in podnebne spremembe medsebojno delujejo na nepredvidljive in skrb vzbujajoče načine. Že danes prihaja do resnih motenj v oceanskih ekosistemih, ki posredno vplivajo tudi na njihove ekosistemske storitve. V vseh pogledih je nujno potrebno takojšnje ukrepanje. TZnanstveniki so povsem nedvoumni: v primeru globalnega segrevanja za največ 1,5 °C bodo s podnebjem povezana tveganja za naravne in človeške sisteme manjša kot pri segrevanju za 2 °C: Na ta tveganja bodo vplivali številni različni dejavniki, vključno z obsegom in hitrostjo segrevanja, zemljepisno lego, stopnjo razvoja in ranljivostjo ter izbiro in izvedbo prilagoditvenih in blažilnih ukrepov.139 Tako se na primer verjetnost za poletja brez morskega ledu na Arktiki poveča z enkrat na sto let v primeru dviga povprečne globalne temperature za 1,5 °C na enkrat na desetletje v primeru dviga temperature za 2 °C. Pri povišanju temperature za 1,5 °C se bo obseg koralnih grebenov zmanjšal za 70–90 odstotkov, v primeru povišanja za 2 °C pa bodo koralni grebeni praktično izginili.140 Ob upoštevanju obsega in hitrosti podnebne krize morajo torej države pogodbenice Pariškega sporazuma okrepiti svoje ambicije ter sprejeti odločne ukrepe za znižanje ravni emisij. S trenutnimi zavezami dviga povprečne globalne temperature ne bo mogoče omejiti na 2 °C, kaj šele na 1,5 °C. Ključnega pomena je tudi zagotovitev in povečanje finančne pomoči in podpore revnim in ranljivim državam.

nikoli se nismo v "Še tolikšni meri zavedali, kaj delamo našemu planetu. Še nikoli nismo imeli takšnih zmožnosti, da ukrepamo." — David Attenborough bomo izvedli usklajenih ukrepov za zaščito biotske raznovrstnosti našega planeta ob hkratnih prizadevanjih za zmanjšanje emisij, nenazadnje tudi zato, ker sta zaščita in obnova naravnih sistemov, vključno z morskimi, bistvenega pomena za sekvestracijo in skladiščenje ogljika. V letošnjem letu morajo države članice OZN sprejeti konvencije, ki bodo prinesle transformativne spremembe. Te spremembe morajo nasloviti razpad podnebnega sistema, izgubo biotske raznovrstnosti in zaščito oceanov na globalni ravni ter prispevati h korenitemu napredku pri uresničevanju dogovorjenih ciljev trajnostnega razvoja. Vse bolj je jasno, da bo leto 2020 edinstvena priložnost naše generacije, ki je ne smemo zapraviti; ali kot pravi David Attenborough na koncu serije Modri planet 2: 'Še nikoli se nismo v tolikšni meri zavedali, kaj delamo našemu planetu. Še nikoli nismo imeli takšnih zmožnosti, da ukrepamo.' Če ne bomo nemudoma ukrepali, to ne bo imelo samo hudih posledic za morsko življenje, temveč tudi za vse in vsakogar med nami.

Ključna pomanjkljivost Pariškega sporazuma pa je, da ta ne varuje raznolikosti življenja na Zemlji. Mnogi znanstveniki, pa tudi drugi, so prepričani, da ciljev Pariškega sporazuma ne bo mogoče doseči, če ne

Vendelov tjulenj in Oslovski pingvin na otoku Antarktika 46Greenwich, MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA © Paul Hilton / Greenpeace

Čas je za ukrepanje

Greenpeace zahteva, da države sveta ukrepajo vsaka zase, skupaj ter na številnih različnih podnebnih forumih, da ublažijo najhujše posledice naraščanja antropogenih emisij CO2 ter povečajo odpornost oceanov.. Za dosego teh ciljev morajo države:

1. Povečati svoje ambicije in sprejeti ukrepe za postopno odpravo emisij fosilnih goriv. Države se morajo čim prej, najpozneje pa do leta 2020, zavezati k okrepitvi nacionalnih podnebnih načrtov in z njimi povezanih nacionalno določenih prispevkov v skladu z omejitvijo globalnega segrevanja na 1,5 °C.

2. Do leta 2020 sprejeti ambiciozen globalni sporazum ZN o oceanih. Sporazum mora omogočiti vzpostavitev, učinkovito upravljanje in uveljavljanje globalne mreže popolnoma zavarovanih območij na območjih zunaj nacionalnih jurisdikcij ter zagotavljati izvajanje ustreznih presoj okoljskih vplivov. Sporazum mora poleg tega podpreti mednarodni odločevalski organ v obliki Konference pogodbenic, prek katerega bodo države kolektivno ustanovile oceanska zavetišča ter sprejele potrebne zaščitne ukrepe. To mora biti podprto z neodvisnim znanstvenim odborom in zadostno finančno podporo.

3. Na Konvenciji o biološki raznovrstnosti (CBD) sprejeti cilj '30 x 30'.

4. V nacionalnih vodah vzpostaviti mreže močno zavarovanih območij. Vzpostaviti je potrebno nacionalne mreže oceanskih zavetišč, ki morajo do leta 2030 pokrivati vsaj 30 % območja nacionalnih voda. Prednostno je potrebno poskrbeti za ohranitev obalnih habitatov modrega ogljika. Da bi bile te nacionalne mreže učinkovite, morajo biti ustanovljene v dogovoru z deležniki ter zlasti z avtohtonimi in obalnimi skupnostmi, katerih preživetje je odvisno od oceana. Vzpostavitev nacionalnih mrež sama po sebi ne bo zadostovala za zavarovanje morskega okolje, za to bo potrebno tudi trajnostno upravljanje dejavnosti, vključno z ribolovom izven mreže zavarovanih območij.

5. Sprejeti sporazum o prepovedi globokomorskega rudarjenja – v času, ko se ocean spopada z več grožnjami kot kadar koli prej. nobenih dokazov ni, da je mogoče globokomorsko rudarjenje opravljati na način, ki bi zagotavljal učinkovito zaščito morskega okolja in preprečil izgubo biotske raznovrstnosti.141

Na konvenciji CBD COP15 na Kitajskem se bodo države pogajale o novih ciljih zaščite za naslednje desetletje. Cilj glede morske biotske raznovrstnosti bi moral biti zaščita vsaj 30 % oceana z implementacijo oceanskih zavetišč ter trajnostno upravljanje preostalih 70 % oceana.

Zaključek Kurjenje fosilnih goriv ter druge človeške dejavnosti, kot so ribolov, rudarjenje in onesnaževanje oceana, so povzročili hiter in skrb vzbujajoč upad števila divjih živali ter degradacijo oceanskih habitatov. Ti pritiski niso škodljivi samo za življenje v oceanu, temveč ogrožajo tudi sposobnost oceanskih ekosistemov za opravljanje ključnih funkcij, od katerih smo odvisni vsi, ter za ohranjanje zdravja planeta, stanje pa še dodatno poslabšujejo globalne spremembe podnebja. Da bi se izognili ekološkim prelomnim točkam, ki nam grozijo, je naša najnujnejša naloga vzpostavitev učinkovite zaščite v zadostnem obsegu.

48 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Hranjenje belug na ledenem robu Arktiki Čas je zanaukrepanje

VIRI 1.

IPBES (2019). Introducing IPBES' 2019 Global Assessment Report on Biodiversity and Ecosystem Services. First global biodiversity assessment since 2005. https://www.ipbes.net/ news/ipbes-global-assessment-preview (obiskano 28. junija 2019).

IPBES (2019). Media Release: Nature's Dangerous Decline 'Unprecedented'; Species Extinction Rates 'Accelerating'. https:// www.ipbes.net/news/Media-Release-Global-Assessment

Nacionalni obveščevalni svet (ZDA). (2016). Global Implications of Illegal, Unreported, and Unregulated (IUU) Fishing. This memorandum was prepared by the National Intelligence Council and was coordinated with the US Intelligence Community. 19. september 2016 NICWP 2016-02 https://fas.org/ irp/nic/fishing.pdf

Sončni vzhod in koralni greben v nacionalnem Komodo, Indonezija PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA 50 parku MORJA V TEŽAVAH: © Paul Hilton / Greenpeace

Svetovni gospodarski forum (2019). TThe Global Risks Report 2019, str. 15. http://www3.weforum.org/docs/WEF_Global_Risks_ Report_2019.pdf

IPBES (2019). Summary for policymakers of the global assessment report on biodiversity and ecosystem services of the Intergovernmental Science-Policy Platform on Biodiversity and Ecosystem Services. Advanced Unedited Version 6th May 2019. https://www.ipbes.net/sites/default/files/downloads/spm_ unedited_advance_for_posting_htn.pdf Steffen W., Rockström J., Richardson K., Lenton T.M., Folke C., Liverman D.,Summerhayes C.P., Barnosky A.D., Cornell S.E., Crucifix M., Donges J.F., Fetzer I., Lade S.J., Scheffer M., Winkelmann R., in Schellnhuber H.J. (2018). Trajectories of the Earth System in the Anthropocene. PNAS 14. august, 2018 115 (33) 8252-8259; prvič objavljeno 6. avgusta 2018. https://doi. org/10.1073/pnas.1810141115 IPCC (2019). Summary for Policymakers. V: IPCC Special Report on the Ocean and Cryosphere in a Changing Climate. H.-O. Pörtner, D.C. Roberts, V. Masson-Delmotte, P. Zhai, M. Tignor, E. Poloczanska, K. Mintenbeck, M. Nicolai, A. Okem, J. Petzold, B. Rama, N. Weyer (ur.) V tisku. https://report.ipcc.ch/srocc/pdf/ SROCC_FinalDraft_FullReport.pdf

Devex (2018). Ocean advocates find new ways to link their cause with climate change. Catherine Cheney, 17. september 2018. https://www.devex.com/news/ocean-advocates-find-newways-to-link-their-cause-with-climate-change-93410.

IPCC (2018). Summary for Policymakers of IPCC Special Report on Global Warming of 1.5ºC approved by governments. Izjava za javnost IPCC, 8. oktober 2018. http://ipcc.ch/pdf/session48/ pr_181008_P48_spm_en.pdf

10.

Greenpeace. How Government Should Address the Climate Emergency. https://www.greenpeace.org.uk/wp-content/ uploads/2019/04/0861_GP_ClimateEmergency_Report_Pages. pdf (obiskano 5. julija 2015).

11.

IPCC (2019). Summary for Policymakers. V: IPCC Special Report on the Ocean and Cryosphere in a Changing Climate[H.-O. Pörtner, D.C. Roberts, V. Masson-Delmotte, P. Zhai, M. Tignor, E. Poloczanska, K. Mintenbeck, M. Nicolai, A. Okem, J. Petzold, B. Rama, N. Weyer (ur.)]. V tisku. A2.5 https://report.ipcc.ch/srocc/ pdf/SROCC_FinalDraft_FullReport.pdf

12.

Bouillon S., Rivera-Monroy V., Twilley R. in Kairo, J. (2009). Mangroves. V: Laffoley, D. and Grimsditch, G. (ur.). The management of natural coastal carbon sinks. IUCN, Gland, Švica (2009).

13.

Honjo, S. idr. (2014). Understanding the role of the biological pump in the global carbon cycle: An imperative for ocean science. Oceanography 27(3):10–16, http://dx.doi.org/10.5670/ oceanog.2014.78

CO2 survey. Oceanography 14, 18–32 16.

17.

Thompson K., Miller K., Johnston P. in Santillo D. (2017). Storage of carbon by marine ecosystems and their contribution to climate change mitigation. Greenpeace Research Laboratories Technical Report (Review) 03-2017 http://www. greenpeace.to/greenpeace/wp-content/uploads/2017/05/ Carbon-in-Marine-Ecosystems-Technical-Report-March-2017GRL-TRR-03-2017.pdf

18.

Chmura G.L., Anisfeld S.C., Cahoon D.R. in Lynch, J.C. (2003). Global carbon sequestration in tidal, saline wetland soils. Global. Biogeochem. Cy. 17, 1111 (2003)

19.

Krause-Jensen D., Lavery P., Serrano O., Marbà N., Masque P. in Duarte C.M. (2018). Sequestration of macroalgal carbon: the elephant in the Blue Carbon room. Biology Letters. 30. junij 2018, vol. 14, št. 6; https://doi.org/10.1098/rsbl.2018.0236

20. Smale D.A., Moore P.J., Queirós A.M., Higgs N.D. in Burrows M.T. (2018). Appreciating interconnectivity between habitats is key to blue carbon management. Frontiers in Ecology and the Environment. vol. 16, št. 2, marec 2018, str. 71–73; https://doi. org/10.1002/fee.1765 21.

Pendleton L., Donato D.C., Murray B.C., Crooks S., Jenkins W.A., Sifleet S., Craft C., Fourqurean J.W., Kauffman J., Boone M.N., Megonigal, J. P., Pidgeon E., Herr D., Gordon D. in Baldera A. (2012). Estimating Global “Blue Carbon” Emissions from Conversion and Degradation of Vegetated Coastal Ecosystems. PLoS ONE. 7 (9):1–7. https://doi.org/10.1371/journal. pone.0043542

22. IPCC (2014). Summary Report for Policy Makers from Climate Change 2014: Synthesis Report. Contribution of Working Groups I, II and III to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change [Core Writing Team, R.K. Pachauri and L.A. Meyer (ur.)]. IPCC, Ženeva, Švica, 151 str. 23. Scenarij izpustov toplogrednih plinov (angl. Representative Concentration Pathway, RCP) je scenarij koncentracij (ne emisij) toplogrednih plinov, ki ga je IPCC sprejel za svojo peto ocenjevalno poročilo (AR5) leta 2014. 24. IPCC (2019). Summary for Policymakers. V: IPCC Special Report on the Ocean and Cryosphere in a Changing Climate[H.-O. Pörtner, D.C. Roberts, V. Masson-Delmotte, P. Zhai, M. Tignor, E. Poloczanska, K. Mintenbeck, M. Nicolai, A. Okem, J. Petzold, B. Rama, N. Weyer (ur.)]. V tisku. A2.5 https://report.ipcc.ch/srocc/ pdf/SROCC_FinalDraft_FullReport.pdf 25. Henson S.A., Beaulieu C., Ilyina T., John J.G., Long M, Séférian R., Tjiputra J. in Sarmiento J.L. (2017). Rapid emergence of climate change in environmental drivers of marine ecosystems. Nature Communications, 8.14682; https://doi.org/10.1038/ ncomms14682 26. Generalna skupščina ZN (2015). Summary of the first Global Integrated Marine Assessment. https://www.un.org/ga/search/ view_doc.asp?symbol=A/70/112 27. Generalna skupščina ZN (2015). Summary of the first Global Integrated Marine Assessment. http://www.un.org/ga/search/ view_doc.asp?symbol=A/70/112

14.

Sabine, C. idr. (2004). The Oceanic Sink for Anthropogenic CO2. Science 305, 367–371

28. Cheng L., Trenberth K.E., Fasullo J., Boyer T., Abraham J. in Zhu J. (2015). Improved estimates of ocean heat content from 1960 to 2015. Science Advances, 10. marec 2017: vol. 3, št. 3, e1601545; doi: 10.1126/sciadv.1601545

15.

Feely R. A., Sabine C. L., Takahasi T. in Wanninkhof R. (2001). Uptake and storage of carbon dioxide in the ocean: The global

29. IPPC (2014). IPCC AR5 WGI: Climate Change 2013: The Physical Science Basis. Stocker T.F., Qin D., Plattner K., Tignor M., Allen

Viri

S.K., Boschung J., Nauels A., Xia Y., Bex V. in Midgley P.M. (ur.). Gl. povzetek za oblikovalce politik, str. 24. 30. Dahlman L. in Lindsey R. (2018). Climate Change: Ocean Heat Content. NOAA Climate.gov, 1. avgust 2018 https://www.climate. gov/news-features/understanding-climate/climate-changeocean-heat-content 31.

Oliver E.C.J., Donat M.G., Burrows M.T., Moore P.J., Smale D.A., Alexander L.V., Benthuysen J.A., Feng M., Sen Gupta A., Hobday A.J., Holbrook N.J., Perkins-Kirkpatrick S.E., Scannell H.A., Straub S.C. in Wernberg T. (2018). Longer and more frequent marine heatwaves over the past century. Nature Communications vol, 9, št. članka: 1324 (2018). https://www. nature.com/articles/s41467-018-03732-9

32. Frölicher T.L., Fischer E.M. in Gruber N. (2018). Marine heatwaves under global warming. Nature 560, 360–364 (2018); doi: 10.1038/s41586-018-0383-9 33. Smale D.A., Wernberg T., Oliver E.C.J., Thomsen M., Harvey B.P., Straub S.C., Burrows, M.T., Alexander L.V., Benthuysen J.A., Donat M.G., Feng M., Hobday A.J., Holbrook N.J. , Perkins-Kirkpatrick S.E., Scannell H.A., Sen Gupta A., Payne B.L. in Moore, P.J. (2019). Marine heatwaves threaten global biodiversity and the provision of ecosystem services. Nature Climate Change, vol. 9, št. 4 , str. 306–312; doi: 10.1038/s41558-0190412-1. 34. Cai W., Borlace S., Lengaigne M., van Rensch P., Collins M., Vecchi G., Timmermann A., Santoso A., McPhaden M.J., Wu L., England M., Guilyardi E. in Jin F. (2014). Increasing frequency of extreme El Niño events due to greenhouse warming. Nature Climate Change, vol. 4, str. 111–116 (2014). https://www.nature. com/articles/nclimate2100 35. Jia F., Cai W., Wu L., Gan B., Wang G., Kucharski F., Chang P. in Keenlyside N. (2019). Weakening Atlantic Niño–Pacific connection under greenhouse warming. Science Advances, 21. avgust 2019, vol. 5, št. 8, eaax4111; doi: 10.1126/sciadv.aax4111 36. Cho R. (2016). El Niño and Global Warming—What’s the Connection? State of the Planet Earth Institute Columbia University. 2. februar 2016. https://blogs.ei.columbia. edu/2016/02/02/el-nino-and-global-warming-whats-theconnection/ 37. NASA (2019). Warming seas may increase frequency of extreme storms. NASA Global Climate Change, 28. januar 2019. https:// climate.nasa.gov/news/2837/warming-seas-may-increasefrequency-of-extreme-storms/ 38. Aumann H.H., Behrangi A. in Wang Y. (2018). Increased Frequency of Extreme Tropical Deep Convection: AIRS Observations and Climate Model Predictions, Geophysical Research Letters (2018); doi: 10.1029/2018GL079423 39. Kang N-Y. in Elsner J.B. (2015). Trade-off between intensity and frequency of global tropical cyclones. Nature Climate Change 5:661–664. http://myweb.fsu.edu/jelsner/PDF/Research/ KangElsner2015.pdf 40. Geophysical Fluid Dynamics Laboratory (2019). Global Warming and Hurricanes – An Overview of Current Research Results. Revid. 15. avgust 2019. https://www.gfdl.noaa.gov/globalwarming-and-hurricanes/ 41.

Mann M. in Dessler A. (2019). Global warming made Hurricane Dorian bigger, wetter - and more deadly. https://www. theguardian.com/commentisfree/2019/sep/04/climate-crisishurricane-dorian-floods-bahamas (obiskano 28. oktobra 2019).

42. C2ES – Center for Climate and Energy Solutions. Hurricanes and Climate Change. https://www.c2es.org/content/hurricanesand-climate-change/ (obiskano 15. avgusta 2019). 43. Reguero B.G., Losada I.J. in Méndez F.J. (2019). A recent increase in global wave power as a consequence of oceanic warming. Nature Communications, vol. 10, št. članka: 205 (2019) https://www.nature.com/articles/s41467-018-08066-0 44. NOAA (2019). Is Sea Level Rising? https://oceanservice.noaa.gov/ facts/sealevel.html (obiskano 18. julija 2019).

45. Svetovna meteorološka organizacija (WMO) (2019). WMO Statement on the State of the Global Climate in 2018. WMO-št. 1233 ISBN 978-92-63-11233-0 https://library.wmo.int/doc_num. php?explnum_id=5789 46. Church J.A., Clark P.U., Cazenave A., Gregory J.M., Jevrejeva S., Levermann A., Merrifield M.A., Milne G.A., Nerem R.S., Nunn P.D., Payne A.J., W.T. Pfeffer, Stammer D. in Unnikrishnan A.S. (2013). Sea Level Change. V: Climate Change 2013: The Physical Science Basis. Prispevek Delovne skupine I k petemu ocenjevalnemu poročilu IPCC [Stocker, T.F., D. Qin, G.-K. Plattner, M. Tignor, S.K. Allen, J. Boschung, A. Nauels, Y. Xia, V. Bex in P.M. Midgley (ur.)]. Cambridge University Press, Cambridge, Združeno kraljestvo, in New York, ZDA 47. Nacionalni center za podatke o snegu in ledu (National Snow and Ice Data Centre, NSIDC). SOTC: Contribution of the Cryosphere to Changes in Sea Level. https://nsidc.org/ cryosphere/sotc/sea_level.html (posodobljeno 24. junija 2019)

addressing_the_impacts_of_climate_related_disasters_on_ international_peace_and_security 59. Wong P.P. Losada., I.J , Gattuso J.-P. , Hinkel J., Khattabi A., McInnes K.L., Saito Y. in Sallenger A., (2014). Coastal systems and low-lying areas. V: Climate Change 2014: Impacts, Adaptation, and Vulnerability. Part A: Global and Sectoral Aspects. Contr Prispevek Delovne skupine I k petemu ocenjevalnemu poročilu IPCC [Field, C.B., V.R. Barros, D.J. Dokken, K.J. Mach, M.D. Mastrandrea, T.E. Bilir, M. Chatterjee, K.L. Ebi, Y.O. Estrada, R.C. Genova, B. Girma, E.S. Kissel, A.N. Levy ,S. MacCracken, P.R. Mastrandrea in L.L. White (ur.)]. Cambridge University Press, Cambridge, Združeno kraljestvo, in New York, ZDA, str. 36. 60. Schuerch M., Spencer T., Temmerman S., Kirwan M.L., Wolff C., Lincke D., McOwen C.J., Pickering M.D., Reef R., Vafeidis A.T., Hinkel J., Nicholls R.J. in Brown S. (2018). Future response of global coastal wetlands to sea-level rise. Nature, vol. 561, str. 231–234 (2018); doi: 10.1038/s41586-018-0476-5

48. Zemp M., Huss M., Thibert E., Eckert N., McNabb R., Huber J., Barandun M., Machguth H., Nussbaumer S.U., Gärtner-Roer I., Thomson L., Paul, F., Maussion F., Kutuzov S., in Cogley J.G. (2019). Global glacier mass changes and their contributions to sea-level rise from 1961 to 2016. Nature 568: 382-386.

61.

49. Nacionalni center za podatke o snegu in ledu (National Snow and Ice Data Centre, NSIDC). SOTC: Ice Sheets. https://nsidc. org/cryosphere/sotc/ice_sheets.html (posodobljeno 24. junija 2019)

62. Smithsonian (2019). “As sea level rises, wetlands crank up their carbon storage.” Science Daily, 6. marec 2019. https://www. sciencedaily.com/releases/2019/03/190306131401.htm

50. Mouginot J., Rignot E., Bjørk A.A., van den Broeke M., Millan R., Morlighem M., Noël B., Scheuchl B. in Wood M. (2019). Forty-six years of Greenland Ice Sheet mass balance from 1972 to 2018. Proceedings of the National Academy of Sciences maj 2019, 116 (19) 9239–9244; doi: 10.1073/pnas.1904242116 51.

Nacionalni center za podatke o snegu in ledu (National Snow and Ice Data Centre, NSIDC). SOTC: Ice Sheets. https://nsidc. org/cryosphere/sotc/ice_sheets.html (posodobljeno 24. junija 2019)

52. Rignot E., Mouginot J., Scheuch Bl, van den Broeke M., van Wessem M.J., in Morlighem M. (2019). Four decades of Antarctic Ice Sheet mass balance from 1979–2017. PNAS 116(4): 1095–1103. https://doi.org/10.1073/pnas.1812883116 53. Gigatona je milijarda ton 54. Univerza v Kaliforniji – Irvine (2019). Antarctica losing six times more ice mass annually now than 40 years ago: Climate change-induced melting will raise global sea levels for decades to come. ScienceDaily. ScienceDaily, 14. januar 2019. www. sciencedaily.com/releases/2019/01/190114161150.htm 55. Victoria University Wellington (2018). Alarming projections for polar ice sheets - Professor Tim Naish from Victoria's Antarctic Research Centre tells the second University co-hosted Pacific Climate Change Conference about 'the elephant in the room'. 2. marec 2018. https://www.victoria.ac.nz/news/2018/02/alarmingprojections-for-polar-ice-sheets 56. Med majhne otoške države v razvoju (države SIDS) spadajo naslednje članice OZN: Antigva in Barbuda; Bahami; Barbados; Belize; Zelenortski otoki; Komori; Kuba; Dominika; Dominikanska republika; Fidži; Grenada; Gvineja Bissau; Gvajana; Haiti; Jamajka; Kiribati; Maldivi; Marshallovi otoki; Mavricij; Mikronezija (zvezne države); Nauru; Palau; Papuanska Nova Gvineja; Saint Kitts in Nevis; Sveta Lucija; Sveti Vincent in Grenadine; Samoa; Sveti Tomaž in Princ; Sejšeli; Singapur; Salomonovi otoki; Surinam; Vzhodni Timor; Tonga; Trinidad in Tobago ter Tuvalu. 57. OZN (2017). Factsheet: People and Oceans, Konzerenca ZN o oceanih, New York, 5–9 junij 2017. https://www.un.org/ sustainabledevelopment/wp-content/uploads/2017/05/Oceanfact-sheet-package.pdf 58. Stalna misija Republike Maldivi (2019). Izjava nj. ekselence, Abdullaha Shahida, ministra za zunanje zadeve Republike Maldivi, na odprti razpravi Varnostnega sveta z naslovom ‘Addressing the impacts of climate-related disasters on international peace and security’, 25. januar 2019, New York. http://www.maldivesmission.com/statements/statement_ by_the_maldives_at_the_security_council_open_debate_

52 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

Borchert S.M., Osland M.J., Enwright N.M. in Griffith K.T. (2018). Coastal wetland adaptation to sea level rise: Quantifying potential for landward migration and coastal squeeze. Journal of Applied Ecology, vol. 55, 6, november 2018, str. 2876–2887. https://doi.org/10.1111/1365-2664.13169

63. Rogers K., Kelleway J.L., Saintilan N., Megonigal J.P., Adams J.B., Holmquist J.R., Lu M., Schile-Beers L., Zawadzki A., Mazumder D. in WoodroffeC.D. (2019). Wetland carbon storage controlled by millennial-scale variation in relative sea-level rise. Nature, 2019 doi: 10.1038/s41586-019-0951-7 64. NOAA (2019). Conserving Coastal Wetlands for Sea Level Rise Adaptation. https://coast.noaa.gov/applyit/wetlands/understand. html (obiskano 31. julija 2019). 65. IPCC (2018). Special report: Global warming of 1.5OC. Summary for Policy Makers. https://www.ipcc.ch/sr15/ (obiskano 21. julija 2019). 66. C40 Cities (2018). Staying Afloat: The Urban Response to Sea Level Rise. C40Cities. https://www.c40.org/other/the-future-wedon-t-want-staying-afloat-the-urban-response-to-sea-level-rise 67. Morrison, J. (2018). Flooding Hot Spots: Why Seas Are Rising Faster on the U.S. East Coast. Yale Environment360. 24. April 2018 https://e360.yale.edu/features/flooding-hot-spots-whyseas-are-rising-faster-on-the-u.s.-east-coast 68. Hino M., Belanger S.T., Field C.B., Davies A.R. in Mac K.J. (2019). High-tide flooding disrupts local economic activity. Science Advances, 15. februar 2019, vol. 5, št. 2, eaau2736; doi: 10.1126/sciadv.aau2736 69. UN Habitat (2014). The State of the African Cities 2014: ReImagining Sustainable Urban Transitions. Nairobi, Kenya: United Nations Human Settlements Programme.. https://unhabitat.org/ books/state-of-afri-can-cities-2014-re-imagining-sustainable-urban-transitions/ 70. Fundacija za okoljsko pravičnost (Environmental Justice Foundation, EJF) (2017). Climate Displacement in Bangladesh https://ejfoundation.org/reports/climate-displacement-inbangladesh 71.

Kulp S.A. in Strauss B.H. (2019). New elevation data triple estimates of global vulnerability to sea-level rise and coastal flooding. Nature Communications, vol. 10, št. članka: 4844 (2019), https://www.nature.com/articles/s41467-019-12808-z

72. Poloczanska E.S., Brown C.J., Sydeman W.J., Kiessling W., Schoeman D.S., Moore PJ.., Brander K., Bruno J.F., Buckley L.B., Burrows M.T., Duarte C.M., Halpern B.S., Holding J., Kappel C.V., O'Connor M.I., Pandolfi J.M., Parmesan C., Schwing F., Thompson S.A. in Richardson A.J. (2013). Global imprint of climate change on marine life. Nature Climate Change 2013; 3: 919–925. DOI: 10.1038/nclimate1958 73. Vergés A., Steinberg P.D., Hay M.E., Poore A.G.B., Campbell A.H., Ballesteros E., Heck K.L., Booth D.J., Coleman M.A., Feary D.A., Figueira W., Langlois T., Marzinelli E.M., Mizerek T., Mumby P.J., Nakamura Y., Roughan M, van Sebille E., Sen Gupta A., Smale D.A., Tomas F., Wernberg T. in Wilson S.K. (2014). The tropicalization of temperate marine ecosystems:

climate-mediated changes in herbivory and community phase shifts. Proceedings of the Royal Society B Biological Sciences. 22. avgust 2014. vol. 281, št. 1789 https://doi.org/10.1098/ rspb.2014.0846 74. Vergés A., McCosker E., Mayer‐Pinto M., Coleman M.A., Wernberg T., Ainsworth T. in Steinberg P.D. (2019). Tropicalisation of temperate reefs: Implications for ecosystem functions and management actions. Functional Ecology, vol. 33, št. 6, Special Feature: Coral Reef Functional Ecology In The Anthropocene, junij 2019. https://doi.org/10.1111/1365-2435.13310 75. Vergés A., Steinberg P.D., Hay M.E., Poore A.G.B., Campbell A.H., Ballesteros E., Heck K.L., Booth D.J., Coleman M.A., Feary D.A., Figueira W., Langlois T., Marzinelli E.M., Mizerek T., Mumby P.J., Nakamura Y., Roughan M, van Sebille E., Sen Gupta A., Smale D.A., Tomas F., Wernberg T. in Wilson S.K. (2014). The tropicalization of temperate marine ecosystems: climate-mediated changes in herbivory and community phase shifts. Proceedings of the Royal Society B Biological Sciences. 22. avgust 2014, vol. 281, št. 1789. https://doi.org/10.1098/ rspb.2014.0846 76. New Scientist (2012). A rush for oil, gas and valuable minerals is taking place on the roof of the world. New Scientist offers a guided tour of the region's riches. 6. oktober 2012. 77. Alfred Wegener Institute (2013). Escaping the warmth: The Atlantic cod conquers the Arctic. Izjava za medije, 17. oktober 2013. http://www.awi.de/en/news/press_releases/detail/ item/escaping_the_heat_the_atlantic_cod_conquers_the_ arctic/?cHash=a37b1f4d9f2329fe96868717d233b68b 78. Berge, Jørgen et al. (2015). First Records of Atlantic Mackerel (Scomber scombrus) from the Svalbard Archipelago, Norway, with Possible Explanations for the Extension of Its Distribution. ARCTIC, [S.l.], vol. 68, št. 1, str. 54–61, februar 2015. ISSN 1923–1245. Dostopno na: http://arctic.journalhosting.ucalgary.ca/arctic/ index.php/arctic/article/view/4455 (zadnjič obiskano 19. marca 2015); doi:http://dx.doi.org/10.14430/arctic4455. 79. McSweeney R., (2015). Warming Arctic to break down barriers between Atlantic and Pacific fish, study finds. Blog The Carbon Brief, 27. januar 2015. https://www.carbonbrief.org/warmingarctic-to-break-down-barriers-between-atlantic-and-pacificfish-study-finds 80. Atkinson A., Hill S.L., Pakhomov E.A., Siegel V., Reiss C.S., Loeb V.J., Steinberg D.K., Schmidt K., Tarling G.A., Gerrish L in Sailley S.F. (2019). Krill (Euphausia superba) distribution contracts southward during rapid regional warming. Nature Climate Change, 2019; doi: 10.1038/s41558-018-0370-z 81.

Beaugrand G., Conversi A., Atkinson A., Cloern J., Chiba S., Fonda‐Umani S., Kirby R.R., Greene C.H., Goberville E., Otto S.A., Reid P.C. Stemmann L. in Edwards M. (2019). Prediction of unprecedented biological shifts in the global ocean. Nature Climate Change, 9, 237–243. https://doi.org/10.1038/ s41558‐019‐0420‐1

82. Hazen E.L., Jorgensen S., Rykaczewski R.R., Bograd S.J., Foley D.G., Jonsen I.D., Shaffer S.A., Dunne J.P., Costa D.P., Crowder L.B in Block B.A. (2013). Predicted habitat shifts of Pacific top predators in a changing climate. Nature Climate Change, 3(3), 234-238. https://doi.org/10.1038/nclimate1686 83. Cheung W.W., Watson R. in Pauly D. (2013). Signature of ocean warming in global fisheries catch. Nature. 16. maj 2013, 497(7449):365-8. doi: 10.1038/nature12156 84. Basu S. in Mackey K.R.M. (2018). Phytoplankton as Key Mediators of the Biological Carbon Pump: Their Responses to a Changing Climate. Sustainability 2018, 10(3), 869; https://doi. org/10.3390/su10030869 85. Marsay C. M., Sanders R., Henson S., Pabortsava K., Achterberg E.P. in Lampitt R.S. (2014). Attenuation of sinking particulate organic carbon flux through the mesopelagic ocean, Proceedings of the National Academy of Sciences, doi: 10.1073/pnas.1415311112 https://www.researchgate.net/ publication/270453250_Attenuation_of_sinking_particulate_ organic_carbon_flux_through_the_mesopelagic_ocean 86. Cooke S.L. in Kim S.C. (2019). Exploring the “Evil Twin of Global Warming”: Public Understanding of Ocean Acidification in the United States. Science Communication, vol. 41, št. 1, 2019. https:// doi.org/10.1177/1075547018821434

Viri

87. IPCC (2014). Climate Change 2013. The Physical Science Basis. Frequently Asked Questions. Izdelala Ekipa za tehnično podporo Delovne skupine I IPCC, marec 2014, Univerza v Bernu, Bern, Švica https://www.ipcc.ch/site/assets/uploads/2017/09/ WG1AR5_Frontmatter_FINAL.pdf 88. Sosdian S.M., Greenop R., Hain M.P., Foster G.L., Pearson P.N. in Lear C.H. (2018). Constraining the evolution of Neogene ocean carbonate chemistry using the boron isotope pH proxy. Earth and Planetary Science Letters, vol. 498, 15. september 2018, str. 362–376. https://doi.org/10.1016/j.epsl.2018.06.017 89. Barry J.P., Widdicombe S. in Hall-Spencer J.M. (2011). Effects of Ocean Acidification on Marine Biodiversity and Ecosystem Function In book: Ocean acidification, 10. poglavje; Založnik: Oxford, str. 192–209. https://www.researchgate.net/ publication/230650830_Effects_of_Ocean_Acidification_on_ Marine_Biodiversity_and_Ecosystem_Function 90. Reef Resilience Network (2018). Biological Impacts of Ocean Acidification http://www.reefresilience.org/coral-reefs/stressors/ ocean-acidification/biological-impacts-of-ocean-acidification/ (obiskano 10. oktobra 2018). 91.

Ashur M.M., Johnston N.K. in Dixson D.L. (2017). Impacts of Ocean Acidification on Sensory Function in Marine Organisms. Integrative and Comparative Biology, vol. 57, št. 1, julij 2017, str. 63–80. https://doi.org/10.1093/icb/icx010

92. Leis J.M. (2018). Paradigm Lost: Ocean Acidification Will Overturn the Concept of Larval-Fish Biophysical Dispersal. Frontiers in Marine Science, 13. februar 2018. https://doi. org/10.3389/fmars.2018.00047 93. Bednaršek N., Tarling G.A., Bakker D.C.E., Fielding S., Jones E.M., Venables H.J., Ward P., Kuzirian A., Lézé B., Feely R.A. in Murphy E.J. (2012). Extensive dissolution of live pteropods in the Southern Ocean. Nature Geoscience volume 5, pages 881–885 (2012) https://doi.org/10.1038/NGEO1635 94. Univerza v Cambridgu (2018). Pteropods tougher than thought. By Douglas Palmer, Sedgwick Museum. 19. november 2018. https://www.esc.cam.ac.uk/about-us/news/pteropods-tougherthan-thought 95. Qi D., Chen L., Chen B., Gao A., Zhong W., Feely R.A., Anderson L.G., Sun H., Chen J., Chen M., Zhan L., Zhang Y., in Cai, W.-J. (2017). Increase in acidifying water in the western Arctic Ocean. Nature Climate Change, 7, 195–199. doi: 10.1038/nclimate322 96. Shadwick E.H., Trull T.W., Thomas H. in Gibson J.A.E. (2013). Vulnerability of Polar Oceans to Anthropogenic Acidification: Comparison of Arctic and Antarctic Seasonal Cycles. Scientific Reports 2013; 3: 2339. doi: 10.1038/srep02339 97. Center for Ocean Solutions. (2012). Why Ocean Acidification Matters to California, and What California Can Do About It: a Report on the Power of California's State Government to Address Ocean Acidification. Inštitut za okolje Stanford Woods, Univerza v Stanfordu, Kalifornija. https://oceansolutions. stanford.edu/sites/default/files/2012%20Why%20Ocean%20 Acidification%20Matters%20to%20California_0.pdf 98. OSIP (Ocean Scientists for Informed Policy) (2019). Ocean Deoxygenation. https://www.oceanscientists.org/index.php/ topics/ocean-deoxygenation (obiskano 23. oktobra 2019). 99. Stramma L., Schmidtko S., Levin L.A. in Johnson G.C. (2010). Ocean oxygen minima expansions and their biological impacts. Deep Sea Res. Part I Oceanogr. Res. Pap. 57, 587–595; doi:10.1016/j.dsr.2010.01.005 100. Gilly W.F., Beman J.M., Litvin S.Y. in Robison B.H. (2013). Oceanographic and Biological Effects of Shoaling of the Oxygen Minimum Zone. Annual review of Marine Science 2013. 5:393–420 https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/22809177 101. Stramma L., Prince E.D., Schmidtko S., Luo J., Hoolihan J.P., Visbeck M., Wallace D.W.R., Brandt P. in Körtzinger A. (2012). Expansion of oxygen minimum zones may reduce available habitat for tropical pelagic fishes. Nature Climate Change, vol. 2, str. 33–37 (2012), https://doi.org/10.1038/nclimate1304 102. Gilly W.F., Beman J.M., Litvin S.Y. in Robison B.H. (2013). Oceanographic and Biological Effects of Shoaling of the Oxygen Minimum Zone. Annual review of Marine Science 2013. 5:393–420. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/22809177 103. Meredith M., Sundfjord A., Henson S., Meijers A., Murphy

E., Bellerby R., Daase M., Cottie, F., Belchier M., Chierici M., Ellingsen I., Falk-Petersen S., Hill S., Holland P., Tarling G., Trathan ., Turner ., Wilkinson J., Batchellier L., Capper L. in Oliver J. (2018). The state of the polar oceans 2018: making sense of our changing world. Cambridge, British Antarctic Survey, str. 14 https://www.bas.ac.uk/wp-content/ uploads/2018/07/State-of-the-Polar-Oceans-2018_final.pdf 104. Hauck J., Lenton A., Langlais C. in Matear R. (2018). The Fate of Carbon and Nutrients Exported Out of the Southern Ocean. Global Biogeochemical Cycles, vol. 32, št. 10, oktober 2018 (str. 1556–1573)https://doi.org/10.1029/2018GB005977 105. Barnes D.K.A. in Tarling G.A. (2017). PPolar oceans in a changing climate. Current Biology, vol. 27, št. 11, 5. junij 2017, str. R454–R460. https://doi.org/10.1016/j.cub.2017.01.045 106. Riebesell U., Gattuso J.P., Thingstad T.F. in Middelburg J.J. (2013). AArctic ocean acidification: pelagic ecosystem and biogeochemicalresponses during a mesocosm study. Biogeosciences, 10, str. 5619–5626, 2013. doi:10.5194/bg-10-56192013 107. McNeil B.I. in Matear R.J. (2008). Southern Ocean acidification: A tipping point at 450-ppm atmospheric CO2. PNAS, 2. december 2008, 105(48): 18860–18864 https://doi.org/10.1073/ pnas.0806318105 108. Constable A. J., Melbourne-Thomas J., Corney S. P., Arrigo K. R. , Barbraud C., Barnes D. K., Bindoff N., Boyd P., Brandt A., Costa, D., Davidson A., Ducklow H., Emmerson L., Fukuchi M. , Gutt, J. , Hindell, M. , Hofmann, E. , Hosie, G. , Iida, T. , Jacob, S. , Johnston, N. , Kawaguchi, S. , Kokubun, N., Koubbi P., Lea M. A., Makhado A., Massom R., Meiners K., Meredith M., Murphy E., Nicol S., Reid K., Richerson K., Riddle M., Rintoul S., Smith Jr. W., Southwell C., Stark J., Sumner M., Swadling K., Takahishi K. , Trathan P., Welsford D., Weimerskirch H., Westwood K., Wienecke B., Wolf-Gladrow D., Wright S. W., Xavier J. C. in Ziegler, P. (2014). Climate change and Southern Ocean ecosystems I: how changes in physical habitats directly affect marine biota. Global Change Biology; doi: 10.1111/gcb.12623 109. IPCC. The Regional Impacts of Climate Change http://www. ipcc.ch/ipccreports/sres/regional/index.php?idp=4 (obiskano 17. oktobra 2018). 110. Meredith M. idr. (2018). The State of the Polar Oceans 2018. Making Sense of Our Changing World. Published by the British Antarctic Survey. https://www.bas.ac.uk/wp-content/ uploads/2018/07/State-of-the-Polar-Oceans-2018_final.pdf 111. Polyakov I.V., Pnyushkov A.V., Alkire M.B., Ashik I.M., Baumann T.M., Carmack E.C., Goszczko I., Guthrie J., Ivanov V.V., Kanzow T., Krishfield R., Kwok R., Sundfjord A., Morison J., RemberR. in Yulin A. (2017). GGreater role for Atlantic inflows on sea-ice loss in the Eurasian Basin of the Arctic Ocean. Science (2017); doi: 10.1126/science.aai8204 112. Norveški polarni inštitut (2014). Climate change: effects on marine ecosystems (zadnja sprememba 4. marca 2014). http:// www.npolar.no/en/themes/climate/climate-change/ecosystems/ marine.html#swipa2011 113. Villarrubia-Gomez P., Albinus Søgaard H., Samuelsson K., Laggan S. in Blenckner T. (2017). Primary Production in the Arctic Ocean. V: Regime Shifts Database, www.regimeshifts.org. Zadnja revizija 16. oktobra 2017 ob 18.30 po GMT. https://www. regimeshifts.org/item/616-primary-production-in-the-arcticocean# 114. Arrigo K.R. in van Dijken G.L. (2015). Continued increases in Arctic Ocean primary production. Progress in Oceanography, vol. 136, avgust 2015, str. 60–70. https://www.sciencedirect.com/ science/article/pii/S0079661115000993 115. Kuletz K.J in Karnovsky N.J. (2012). Seabirds. Arctic Report card. 11. november 2012. http://www.arctic.noaa.gov/report12/ seabirds.html 116. Laidre K.L., Stern H., Kovacs K.M., Lowry L., Moore S.E., Regehr E.V., Ferguson S.H., Wiig Ø., Boveng P., Angliss R.P., Born E.W., Litovka D., Quakenbush L., Lydersen C., Vongraven D. in Ugarte F. (2015). Arctic marine mammal population status, sea ice habitat loss, and conservation recommendations for the 21st century. Conservation Biology; doi: 10.1111/cobi.12474 117. McKenna P. (2017). Arctic Sea Ice Disappears, 2,000 Walruses Mob Remote Alaska Beach. 17. avgust 2017. Inside Climate News.

54 MORJA V TEŽAVAH: PODNEBNA KRIZA IN NUJNA POTREBA PO ZAŠČITI OCEANA

https://insideclimatenews.org/news/17082017/walrus-alaskahaul-out-climate-change-sea-ice-temperature-records 118. Wiig Ø., Amstrup S., Atwood T., Laidre K., Lunn N., Obbard M., Regehr E. in Thiemann G. (2015). Ursus maritimus. The IUCN Red List of Threatened Species 2015: e.T22823A14871490. http:// dx.doi.org/10.2305/IUCN.UK.2015-4.RLTS.T22823A14871490.en (preneseno 18. oktobra 2018). 119. Pagano A.M., Durner G.M., Rode K.D., Atwood T.C., Atkinson S.N., Peacock E., Costa D.P., Owen M.A. in Williams T.M. (2018). High-energy, high-fat lifestyle challenges an Arctic apex predator, the polar bear. Science 02, februar 2018: vol. 359, št. 6375, str. 568–57; doi: 10.1126/science.aan8677 120. National Geographic News (2011). Longest Polar Bear Swim Recorded—426 Miles Straight: Study predicts more longdistance swims due to shrinking sea ice. Anne Casselman, National Geographic News, 20. julij 2011. https://www. nationalgeographic.com/news/2011/7/110720-polar-bears-globalwarming-sea-ice-science-environment/ 121. Prop J, Aars J, Bårdsen B-J, Hanssen SA, Bech C, Bourgeon S, de Fouw J, Gabrielsen GW, Lang J, Noreen E, Oudman T, Sittler B, Stempniewicz L, Tombre I, Wolters E in Moe B (2015). Climate change and the increasing impact of polar bears on bird populations. FronMct. Ecol. Evol. 3:33; doi: 10.3389/ fevo.2015.00033 122. Hoegh-Guldberg O., Poloczanska E.S., Skirving W. in Dove S. (2017). Coral Reef Ecosystems under Climate Change and Ocean Acidification. Frontiers in Marine Science, 29. maj 2017 https://doi.org/10.3389/fmars.2017.00158 123. Frankowiak K., WangX.T., Sigmanm D.M., Gothmann A.M., Kitahara M.V., Mazur M., Meibom A. in Stolarski J. (2016). Photosymbiosis and the expansion of shallow-water corals. Science Advances, 2. november 2016: vol. 2, št. 11, e1601122; doi: 10.1126/sciadv.1601122 124. NOAA (2017). Corals - Zooxanthellae… What's That? Revidirano 6. julija 2017 https://oceanservice.noaa.gov/education/kits/corals/ coral02_zooxanthellae.html. 125. Alling, A., Doherty O., Logan H., Feldman L. in Dustan, P. (2007). Catastrophic coral mortality in the remote central Pacific Ocean: Kirabati Phoenix islands. Atoll Research Bulletin. 551:1–19. https://doi.org/10.5479/si.00775630.551.1 126. Hughes T.P., Kerry J.T., Baird A.H., Connolly S.R., Dietzel A., Eakin C.M., Heron S.F., Hoey A.S., Hoogenboom M.O., Liu G., McWilliam M.J., Pears R.J., Pratchett M.S., Skirving W.J., Stella J.S. in Torda G. (2018). Global warming transforms coral reef assemblages. Nature volume 556, str. 492–496 (2018); doi: 10.1038/s41586-018-0041-2. 127. Hughes T.P., Anderson K.D., Connolly S.R., Heron S.F., Kerry J.T., Lough J.M., Baird A.H., Baum J.K., Berumen M.L., Bridge T.C., Claar D.C., Eakin C.M., Gilmour J.P., Graham N.A.J., Harrison H., Hobbs J.A., Hoey A.S., Hoogenboom M., Lowe R.J., McCulloch M.T., Pandolfi J.M., Pratchett M., Schoepf V., Torda G. in Wilson S.K. (2018). Spatial and temporal patterns of mass bleaching of corals in the Anthropocene. Science, 5. januar 2018: vol. 359, št. 6371, str. 80–83; doi: 10.1126/science.aan8048 128. Skirving W.J., HeronS.F., Marsh B.L., Liu G., De La Cour J.L., Geiger E.F. in Eakin C.M. (2019). The relentless march of mass coral bleaching: a global perspective of changing heat stress. Coral Reefs (2019) 38: 547. https://doi.org/10.1007/s00338-01901799-4 129. ARC Centre of Excellence in Coral Reef Studies (2019). Global warming disrupts recovery of coral reefs. ScienceDaily. ScienceDaily, 3. april 2019 www.sciencedaily.com/ releases/2019/04/190403135052.htm 130. Hughes T.P., Kerry J.T., Baird A.H., Connolly S.R., Chase T.J., Dietzel A., Hill T, Hoey A.S., Hoogenboom M.O., Jacobson M., Kerswell A., Madin J.S., Mieog A., Paley A.S., Pratchett M.S., Torda G. in Woods R.M. (2019). Global warming impairs stock–recruitment dynamics of corals. Nature, 2019; doi: 10.1038/ s41586-019-1081-y

Geological Perspective. Front. Mar. Sci., 18. marec 2019. https:// doi.org/10.3389/fmars.2019.00119 133. Comeau S., Cornwall C.E., DeCarlo T.M., Doo S.S., Carpenter R.C. in McCulloch M.T. (2019). Resistance to ocean acidification in coral reef taxa is not gained by acclimatization. Nature Climate Change, 2019, 9(6): 477; doi: 10.1038/s41558-019-0486-9 134. ARC Centre of Excellence for Coral Reef Studies (2019). Coral reefs can't return from acid trip. ScienceDaily. ScienceDaily, 29. maj 2019. www.sciencedaily.com/releases/2019/05/190529113055. htm 135. Perez, F. F.. Fontela M., García-Ibáñez M.I., Mercier H., Velo A., Lherminier P., Zunino P., de la Paz M., Alonso-Pérez F., Guallart E.F. in Padin X.A. (2018). Meridional overturning circulation conveys fast acidification to the deep Atlantic Ocean, Nature http://nature.com/articles/doi:10.1038/ nature25493 136. Ocean Acidification International Coordination Centre (OAICC). (2018). Acidification could leave oceans 'uninhabitable' for cold-water corals. 13. februar 2018. https://newsoceanacidification-icc.org/2018/02/13/acidification-could-leaveoceans-uninhabitable-for-cold-water-corals/ 137. Büscher J.V., Form A.U. in Riebesell U. (2017). Interactive Effects of Ocean Acidification and Warming on Growth, Fitness and Survival of the Cold-Water Coral Lophelia pertusa under Different Food Availabilities. Frontiers in Marine Science, april 2017; doi: 10.3389 / fmars.2017.00101 138. Center Helmholtz za raziskovanje oceanov v Kielu (GEOMAR) (2017). Cold-water corals: Acidification harms, warming promotes growth: Long-term study reveals combined effects of two climate change drivers. ScienceDaily. ScienceDaily, 27. april 2017. www.sciencedaily.com/releases/2017/04/170427100646. htm 139. IPPC (2018). Special Report: Global Warming of 1.5 ºC – Summary for Policymakers. https://www.ipcc.ch/sr15/chapter/ spm 140. IPCC (2018). Special Report: Global Warming of 1.5 ºC – Impacts of 1.5°C of Global Warming on Natural and Human Systems. Glavni koordinatorji: Ove Hoegh-Guldberg, Daniela Jacob in Michael Taylor. https://www.ipcc.ch/site/assets/uploads/ sites/2/2019/02/SR15_Chapter3_Low_Res.pdf 141. Izjava o stališču DSCC glede globokomorskega rudarjenja: http://www.savethehighseas.org/wp-content/uploads/2019/08/ DSCC-Position-Statement-on-Deep-Seabed-Mining_July2019. pdf. Naslovna fotografija: Ribe 'čistilke' plavajo skupaj z želvo na grebenu Elphinstone, Egipt © Marco Care / Greenpeace Slike na straneh 16 - 17: Arktika © Markus Mauthe / Greenpeace Saragoško morje: Orjaška črepaha © Shane Gross / Greenpeace Mangrove: Mangrove v nacionalnem parku Komodo, Indonezija © Paul Hilton / Greenpeace Antarktika © Daniel Beltrá / Greenpeace Kiti: Kit grbavec v Indijskem oceanu © Paul Hilton / Greenpeace Morska trava © Egidio Trainito / Greenpeace Globine oceanov © NOAA / OAR / OER

131. Roberts J.M. in Cairns S.D. (2014). Cold-water corals in a changing ocean. Current Opinion in Environmental Sustainability 7:118–126; doi: 10.1016/j.cosust.2014.01.004

132. Hebbeln D., Portilho-Ramos R., Wienberg C. in Titschack J. (2019). The Fate of Cold-Water Corals in a Changing World: A

Viri