And Jesus was a sailor When he walked upon the water And he spent a long time watching From his lonely wooden tower And when he knew for certain Οnly drowning men could see him He said “All men will be sailors then until the sea shall free them”
Leonard Cohen
I
V dakarskem pristanišču daleč od bariloškega starega mesta ena, deset rož skupaj uničuje ladjo
in mogoče se barve v dolini jasnijo ampak prepričan sem mornarji ponoči mečejo ženske v morje najbrž da bi se jim zjasnile misli da bi kri obogatila vsak vodni pedenj.
Preluknjano kost ima in iz nje brizga mleko
Na planoti je ne marajo:
ta školjka, ta školjka, pravijo, ki je ta školjka, ki je v meni
šteje zakone kot veslač zasleduje potone vse stvari in jih osrečuje
Najmlajši po letih pomežiknejo z očesom pomežiknejo z očesom in ga izgubijo pomežiknejo z očesom in jih izgubijo
Vsi ostali iščejo zlato objokujejo svoje žene na usta poljubljajo galeba z razbitimi mislimi
II
Med prazniki je vojna vsakič prenehala.
Tedaj smo mi tujci lirično odpirali svoje dežnike
in zobje so se bleščali in koža ki smo jo naseljevali je bila prešteta tam
kjer je klasje višje od ramen kjer morje pobožno postaja eno s kopnim
misel telo govor
na koncu so eden
po eden kakor
cerkve padali vsak posebej glede na svoj sloves.
III
Na jug se potuje redko
Vsaj zavestno
Ljudje so vpoklicani na sever
IV
Dr탑ala si pun훾ko za roko in mene za drugo
jaz pa sem dr탑al drevje jezero 탑ivali
vso tisto Zimo
Nad ekvatorjem se je morje umaknilo
V tej pusti deželi punca potolčena punca s svojimi koleni pesem
V žepih ima revolucije Njen delež so Rusija Ljubezen in druge dežele
Hči moja Jezero s tvojim imenom bistrejšim od besed Tebi ki te nisem nikoli udaril se predaja zemlja
Bela Ana z naramnicami polj in s tem tvojim nasmehom v Normandiji
skoznjo boš začutil svoje ustnice in vmesno obdobje in vsako iskreno obžalovanje bo registrirano v tebi kakor otrok registrira ogledala
in si telo, noč in samotne pokrajine v svojem dometu so pretveza, njihov izstopajoči obraz in nič drugega ne priznavam in ne priznavaš
in bila si sto let in jaz bom vsaj še enkrat toliko, v tvojem umu beseda, glasba za besedo, otrok, ki govori o besedi, sam, na robu oblike in kar koli se bo še spremenilo se bo spremenilo za vedno
V
V dakarskem pristanišču
iščejo v letih, ki bodo prišla
priložnost kroglo krošnjo
- črno -
vsaj minimalni sporazum
naj vzamejo Kanado Mani Bruselj
V črni deželi na zabavi levov se odpre okno visoko zgoraj na Bergu in kot arijci se ljudje spuščajo da bi s sebe sprali barvo sprehodili kri po tem črnem trgu
Vse to se dogaja v vseh mestih
Tukaj smo bratje in sestre tukaj smo tujci Pravijo tudi sami so črni Ampak imajo plemena
VI
Podobe zaplujejo na mednarodne vode
tam zapojejo o neki revoluciji nekem vlaku nekem porazu – Na koncu – včasih pa tudi na začetku
telesa odprejo jezero v neki državi na severu in ostanejo sama
VII
KnjiĹžnica preneha obratovati
Medtem ko se njen nasmeh razpotegne se v mestu Larisi privzdigne križ in tu se potopi vsaka zastava kakor se vsak dan na istem kraju potaplja žalost
Odpre oči pred seboj uzre isto mesto zapre oči mesto je še vedno tam.
Toliko imamo že povedati vsi imamo kamen v rokah
In vozimo skozi množico izgubljena cesta, nagajaš nam
Vse si, kar stoji držiš govorim letim smejim se
In še naprej se smejim pa četudi odhajaš na drug kraj
Najtrše prsi od vseh so narejene iz male rožice
In kar koli zdaj razbiješ na njih bo iz njih prišel samo sneg
VIII
Vedno priklicujem iz velike kratkosti spomina:
Prvi dih velika razdalja
drugi: tvoja dlan v moji:
Točno to naju vedno vodi v morje:
V dakarskem pristanišču morje sega že vse do tja kamor ne moremo več
priti
Tanos Gogos NTAKAP DAKAR prevajalka Lara Unuk urednik Dejan Koban oblikovalka Lara Papov naklada 15 izvodov Mala Ignorirana Knjiga Ignor festival brez pridevnikov Ljubljana 2019
izvod ĹĄt. ____ / 15