Zbrane pesmi polfinalnega nastopa SEDMEGA EVROPSKEGA PRVENSTVA V SLAMOVSKI POEZIJI by MKC Maribor

Polfinale

7. Evropsko prvenstvo v slam poeziji

Produkcija in realizacija: Mladinski kulturni center Maribor (zanj Marja Guček, direktorica) Izvršna produkcija in organizacija: Petra Kolmančič, Nina Medved Koprodukcija: SiSlam, Slam zverine Prevodi: Jan Podbrežnik, Saša Horvat Šimonka, Boštjan Kmetec, Petra Kokol, Kristina Prah, Ariela Herček, Matic Ačko, Klavdija Volf, Metka Zadravec, Nina Medved Uredila: Petra Kolmančič Oblikovanje: Matic Ačko Jezikovni pregled: Tonja Jelen Zahvaljujemo se Oddelku za prevodoslovje Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in mentorici Natalii Kaloh Vid.

Maribor, december 2020

7. Evropsko prvenstvo v slam poeziji Zbrane pesmi polfinalnega nastopa

KAZALO

Polfinale, prvi del petek, 4. december 2020, 17.00–18.30

1. Juozas Ališauskas, Litva: Moje življenje je trailer / My Life is a Trailer / Mano gyvenimas traileris

2. Lucerna do Moco, Portugalska: Novodobno suženjstvo / Non-Slavery / Neo-escravatura

3. Lasse Nyholm Jensen, Danska: Lotil sem se pletenja / I Have Taken up Knitting / Jeg er begyndt at strikke

4. Richárd Sárközi, Madžarska: Navaden / Ordinary / Átlagos

5. Eva Kokalj, Slovenija: Vsi to vemo / We All Know That

6. Beau Williams, Irska: Najpogumnejše dejanje / A Strongest Act of Bravery

7. Dino More - Tremens, Hrvaška: Ženske padavine na svet moške korenine / Female Rain in Male Domain / Ženska kiša u svijetu malih piša

8. Argyri Loizou, Ciper: Razsvetljenje trebušastega pingvina ali POK BZZZ HUNN / The Enlightenment of the Pot Bellied Penguin or CRAKC BUZZ HUNN

9. Michal Krakovský, Slovaška: Očetovstvo / Fatherhood / Tatko

10. Kaisa Kuslapuu, Estonija: Kolo dreka / The Wheel of Shit / Sitaratas

Polfinale, drugi del petek, 4. december 2020, 20.00–21.30

1. Olza Olzeta, Španija: Zbežim / I Run Away / Huyo

2. Julie Lombe, Belgija: Naslednji! / Next! / Suivant!

3. Solja Krapu, Finska: Začelo se je tako nedolžno z umivalnikom v kuhinji / It Started So Innocently With the Kitchen Sink / Se alkoi niin viattomasti tiskipöydästä

4. Igor Trpčeski, Republika Severna Makedonija: Duh tišine / The Spirit of Silence / Духот на тишината

5. Ondřej Hrabal, Češka: Domovina / Homeland / Hrouda

6. Panagiotis Drakopoulos, Grčija: Vse bo v redu / Everything Will Be Fine / Όλα θα πάνε καλά

7. Aleksander Delphinov, Rusija: Bruhati boršč / The Borscht Puke / Вырванный борщ

8. Jovana Ilkić, Srbija: Ribiči betonskega morja / Concrete Fishermen / Ribari betonskog mora

9. Treize accordée, Francija: Kdo nadzoruje vašo spermo? / Who Controls Your Cum? / Qui contrôle ton sperme ?

Juozas Ališauskas Litva

Naslov v izvirniku: Mano gyvenimas traileris Naslov v angleščini: My Life is a Trailer

Iz litvanščine v angleščino prevedel Juozas Ališauskas. Iz angleščine prevedla Ariela Herček.

MOJE ŽIVLJENJE JE TRAILER

Rekli so mi, naj živim svoje življenje, kot da bi bilo v filmu, v katerem igram glavno vlogo. To sem tudi storil. Tukaj je zgodba: otrok se rodi, družina sploh ni bogata, zato želi otrok postati milijonar. Njegovi starši mu govorijo, da mu ne bo uspelo, zato si tega želi še toliko bolj. Kakor Pepelka. Kakor Volk z Wall Streeta! Ampak milijoni ne bi bili dovolj! Želi tudi večno ljubezen kot v Titaniku. Ni zadovoljen s svojim telesom, zato dviguje uteži kakor Rocky! Želi si slave, želi potovati po svetu kakor v filmu Bohemian Rhapsody! Želi imeti ves svet kakor Scarface. Želi hiter avtomobil, koktajle med počitnicami, noče poceni vina iz plastenk, želi si dom perignone, letnik 1973, kakor James Bond. Želi si, da bi vsaka scena, vsak kader njegovega življenja, bil pomemben kakor v dobrih filmih. Zato se trudi, malo po malo, centimeter za centimetrom. In njegovo življenje je film. V takšnih filmih je glavni lik na začetku nepomembnež. Potem pa sledi del, ko začne igrati glasba in se začne vrteti montaža, kadri, v katerih lik teče po tekalni stezi, dela sklece in bum, zgleda kakor bodibilder. Kamera kaže, kako v svoji pisarni odgovarja na klice in samo v dveh minutah ni več Jordan Belfort, ampak Volk z Wall Streeta. Montaža kaže, kako potuje po svetu in tako ni več Farrokh Bulsara, temveč Freddie Mercury. Toda v mojem življenju se taka montaža noče začeti vrteti. Nazaj prevrtim pet let svojega življenja – še vedno iste scene kot danes. In nenadoma razumem, da sem živel, kot da sem v filmu, toda moje življenje je trailer. Veliko se pričakuje. Čudovite scene. Neverjetna filmska glasba. Nori posebni učinki.

Toda vse je naslednje poletje. Naslednje leto. Coming soon.

Lucerna do Moco Portugalska

Naslov v izvirniku: Neo-escravatura Naslov v angleščini: Non-Slavery

Iz portugalščine v angleščino prevedla Lucerna do Moco. Iz angleščine prevedla Petra Kokol.

NOVODOBNO SUŽENJSTVO

izgubil sem vrečo sanj na tržnici znanosti kjer sem zgradil stojnico idealov ki me vodijo skozi življenje Izgubil sem to vrečo jo je kdo videl? jo je kdo videl?

je kdo kje v okolici videl žrtev maltuzianizma? uličnega prodajalca ali trmastega trgovca čustev odloženih v majhni trgovinici kjer zgolj še goreča potreba po tem da postajamo ljudje daje nekaj smisla kapljam rose na tem čelu kjer izzivi obstajanja oblikujejo to slovesno odtujitev bom to jaz (žrtev)!?

bom poslednji strasten in zaljubljen ljubimec utopije edinega gospodarstva brez trga? bom jaz poslednji strasten in zaljubljen ljubimec za ohranitev relacijskega gospodarstva ki me je predstavilo lastni zveri

na eni tistih poti ki vodijo k vsemu? Jaz sem mali quibuto* gibajočega se mesa Jaz sem nezaželeni romar čutenja ki naseljuje dušo zasužnjeno in okovano s tokovi iste podrejenosti ki mi je ugrabila radost otroštva s poljubi absinta ki mi jih viharji preteklosti strežejo v skodelici solz

še zmeraj iščem vrečo sanj ki sem jo izgubil na pozabljeni tržnici ki jo ženejo sočutni delavci nazarečani in madibe gautame in mučeniki ki se razpršijo v mukah dneva in nemočni sužnji ki še vedno delajo v upanju na boljše življenje to isto humanitarno upanje zaradi katerega sodelujem pri iskanju izgubljene vreče sužnja brez šefa in razindustrializiranega delavca

kje bodo ta vreča ti sužnji ti delavci? kje bodo? v ovratnikih izobilja ali v bluesu lažnih svetnikov? v posteljah iz katerih buržuazija bruha svojo nediskretno otopelost lastnih noči?

ali v telesih grešnikov katerih želje so uplinile nadloge? v hegemoniji vej ki tavajo v ozračju čez korenine ki se na suho drgnejo ob zemljo ali v fetiših ki napovedujejo madeže tega novodobnega suženjstva? kje bodo? torba delavec in suženj delavec torba in suženj torba delavec in suženj kje bodo?

* quibuto; žakelj (op. prevajalke)

Lasse Nyholm Jensen Danska

Naslov v izvirniku: Jeg er begyndt at strikke Naslov v angleščini: I Have Taken up Knitting

Iz danščine v angleščino prevedel Lasse Nyholm Jensen. Iz angleščine prevedla Saša Horvat Šimonka.

LOTIL SEM SE PLETENJA

Lotil sem se pletenja, ker je s pletenjem tako, da je precej sproščujoče. Nasnuješ nekaj zank, potem pa potuješ naprej in nazaj, najbolje kot znaš. Obstajata samo dve vrsti zank, leva in desna, in nobena od njiju ni bolj pravilna, čeprav morda zveni nekako tako. Ampak leva je lahko enako napačna, kot je desna lahko pravilna, odvisno pač – kot vse v življenju – od okoliščin. S pletenjem je torej tako, da je preprosto in jasno. Dve palčki in nitka in dokler so pletilke izdelane iz lesa s certifikatom FSC iz trajnostnega gozda, lahko pleteš z mirno vestjo,

če tvoja preja le ni nekakšen izdelek, ki vsebuje mikroplastiko, ali gensko spremenjena bombažna reč, prelita in poškropljena s 36-imi različnimi pesticidi, ki škodujejo tako naravi kot pridelovalcem bombaža na poljih. In o tem pač ne moreš biti prepričan, nič ne piše na papirnatem traku okrog klobka preje v trgovini s prejo, ampak za vsak primer sem se odločil, da bom pletel samo z volneno prejo. Ker je z volneno prejo tako, da gre za naravni izdelek, ki nam ga da ovca, ki se sprehaja pod milim nebom v sožitju s svojim okoljem. Pojé nekaj trave in na drugi strani pokaka gnojilo v popolnem ravnovesju. In potem lahko dejansko pleteš naprej z mirno vestjo, če le preja ni bila pobarvana z vsemi mogočimi čudnimi kemikalijami in v kritičnih delovnih pogojih z otroško delovno silo z bosimi nogami, ki taca v velikih sodih z barvo

na nekem nedoločenem kraju na Zemlji. In o tem pač ne moreš biti prepričan, ampak za vsak primer sem se odločil svojo volneno prejo pobarvati sam. Ker je z barvanjem lastne preje tako, da se lahko sam odločiš, da ne boš uporabil vseh teh strupenih kemikalij, ampak boš svojo prejo pobarval z rastlinsko barvo iz različnih rastlin in zelenja, ki si jih našel v naravi ali pridelal na lastnem vrtu. Ker potem lahko dejansko pleteš s pisano prejo z mirno vestjo, če le preja, ki jo barvaš, ni bila izdelana z nepotrebno porabo energije ali je niso prevažali čez ves planet v iskanju najnižjih proizvodnih stroškov. In o tem pač ne moreš biti prepričan, ampak za vsak primer sem se odločil, da sam spredem svoj rastlinsko obarvano volneno prejo, saj je s predenjem lastne preje tako, da lahko delaš energijsko učinkovito, razčešeš jo lahko ročno

in volno spredeš z nožnim poganjanjem kolesa in potem lahko res kar pleteš, dokler volna, ki si jo česal in predel, ne prihaja od denimo ovc z merino volno z Nove Zelandije, ki so jih brez uspavanja pohabili, da bi se znebili zajedavca v njeni riti, ali ovc, ki so bile žrtve druge vrste krutosti do živali na nekem neznanem kraju na svetu. In o tem pač ne moreš biti prepričan, zato sem se za vsak primer odločil okoli svojega vrta postaviti ograjo, da imam lahko svojo čredo ovac. Ker je s tem, da imaš svoje ovce, tako, da lahko potem hodiš okrog in govoriš z njimi, jim pogledaš v oči, jih odgovorno hraniš in poskrbiš za to, da so zdrave in srečne, in potem lahko dejansko, ko si jih nahranil in napojil in ostrigel

in opral volno in jih umil in razvrstil in počesal in spredel in spletel in pobarval in zvil v klobčiče, sedeš in si spleteš par prijetnih, toplih, čistih, pisanih, odgovornih nogavic (nekaj let pozneje). In ZA TO nekako gre pri pletenju: res je sproščujoče, res je preprosto in jasno, dve palčki in nitka in za nič ti ni treba skrbeti.

Richárd Sárközi Madžarska

Naslov v izvirniku: Átlagos Naslov v angleščini: Ordinary

Iz madžarščine v angleščino prevedla Zsuzsa Maczák. Iz angleščine prevedel Matic Ačko.

NAVADEN

Tega nisem nikoli nikomur povedal. Jaz, Richard Sarkozi, sem navaden človek. Če naročim hrano po spletu, ta stane 5,95 evrov, in minimalna vrednost naročila znaša 6 evrov. Imam eno ženo in dva otroka, kar je bedno, kajti, če bi bilo obratno, bi imel dve ženi; ena bi skrbela za mojega otroka, medtem ko bi druga navijala zame na tem tekmovanju. Tako navaden sem, da se moj seznam opravil začne z nakupom plenic. Tako navaden sem, da po mojem nastopu ni treba prilagajati mikrofona. In moje oblačenje? Več kot vsakdanje. Hipervsakdanje. V mojem življenju je toliko preobratov kot v upočasnjenem ponavljajočem se filmu Tarkovskega. Nikoli se nisem uspel zabavati z modeli, razen če štejete moj model vlakca. Moj slogan je »Drzni si ne biti velik«. Lahko bi bil naslednji Napoleon, pa sem previsok. Naslednji kapitan Ahab, pa imam preveč nog. Naslednji Columbo, ampak imam dvoje oči. Naslednji van Gogh, ampak sem stereo. Naslednji Michael Jackson, pa v meni ni dovolj pedofila. Nevarno je biti navaden dandanes, ko so vsi preveč avtentično oni sami. Bodi kredibilen – in lahko plačuješ kredit za to vse življenje.

Bodi preprosto ti – ja, ampak kaj, če sem kreten? Bodi unikaten – čemu? Da lahko imaš tematski Insta-profil, ker si najboljši v risanju širokoustih nosorogov od zadaj? Jaz pravim; bodi navaden in bodi ponosen na to! Jaz sem na primer nadpovprečno navaden. Veliko sem razmišljal o tem, kaj me dela posebnega, da bi se lahko s tem hvalil svojima otrokoma. Imam na primer ekstremen občutek za smer: doma grem na stranišče s pomočjo GPS-ja. Rubikova kocka? V tridesetih minutah je NE zmorem rešiti. Lahko naštejem 5 slavnih pisateljic, od katerih so tri sestre Brontë. Sposoben sem živeti v Budimpešti – v enem od najboljših mest v Evropi in od ene najslabših plač v Evropi. Znam biti odrasel ali pa vsaj znam poiskati na YouTube-u, kako se to dela. Vem, kaj dati ljudem leta 2020: bagete in Cirque du Soleil. Jaz sem zavestno navaden in zavest je leglo tesnobe. Bojim se, da sem tako navaden, da bo nekoč govorec naznanil, da Richard Sarkozi pred vhodom čaka samega sebe. Medtem se trudim biti tako poseben, da ne bi mogel biti bolj navaden. Izgubljam lase kot vsi drugi, jem, spim in seksam kot vsi drugi, rodil sem se in bom umrl kot vsi drugi. Torej, kaj pa če bi ostal kar navaden? Pravzaprav sploh ne vem, kaj počnem tukaj, raje bi se vrnil k vam.

Eva Kokalj Slovenija

Naslov v angleščini: We All Know That

VSI TO VEMO

Izstradana zemlja, prazni računi, polna podzemlja, svobodni tajkuni, zamenjana podnebja, rušilni tajfuni, ubita predmestja, prazni saloni. Burger kultura, popust na gotovino, samocenzura, kjer vse dovolimo, civilna dresura nam igra pantomimo, diktatura denarja narekuje vsebino.

Trgovine in popusti, predsezonske razprodaje, v izložbi pa majica z motivom lanske vstaje; ugrabljena svoboda, vedno isti zajeb–, nič se ne spremeni, nič se ne zamaje.

Zgodovina se ponavlja, nč se nismo naučil, pobijamo se med sabo, namest da bi kej skup nardil; pa tut če zdej začnemo, smo že zamudil, pred očmi se nam bojo ledeniki stopil.

In še vedno molčimo, odločitve preložimo, uničujemo klimo, sploh se ne zbudimo, vrtimo se v krogu, skos isto govorimo, izgubljamo upanje, da lahko sploh kej nardimo. Plastične vrečke, zasvinjani oceani, izsekani gozdovi, nepredvideni orkani, industrija za potrošnjo – utapljamo se v krami, življenje na kredit in lažna sreča v gramih: sladkor vsepovsod, mesna industrija, gensko spremenjena hrana, lažna ekologija, kultura strahu, omejena domišljija, zaton vrednot, naraščajoča ksenofobija, jedrske grožnje, vojne in ozemlja, begunska kriza, smrt v morju Sredozemlja ...

V šok terapiji folk nima več mnenja: »Sej je skos isto, sej se nič ne menja.« Drvimo v propad, u bistvu nas je strah, sam noben tega več ne reče naglas. Čas teče, vsi enkrat postanemo prah. Kaj bo ostalo, predstavljalo naš čas? Človek na luni, adis in cepiva, zdravilo za raka, obnovljiva goriva,

črte v zraku, strupena škropiva, do kdaj bo pravica do vode še neodtujljiva?

Slabi zakoni, nesmiselna birokracija, prepolni zapori, nasilna policija,

lažne novice, marketing filozofija, izvoljeni fašizem – temna stran demokracije. Podkupljeni obrazi, marionete, triči-trači, pomembne odločitve pa za zaprtimi vrati. Skupaj smo v dreku, a ne znamo sodelovati; sami sebi ne moremo več ubežati. Pametna tehnologija in prazni obrati, ne znamo se zbrati, vse delamo hkrati. Otroci dandanes ne znajo več brati, igrat se na dvoriščih, skos so v aparatih. Zanemarjeni odnosi, prazne vrednote, naraščajoča osamljenost, nezmožnost samote, prekomerna teža, anksioznost, depresija, živčni zlomi, adolescentna psihiatrija ...

Izgubljamo smer, izgubljamo se v glavi, obnašamo se, kot da smo na svetu sami, živimo, kot da ne bo nikogar več za nami, v agoniji napredka se nam kisajo možgani.

Beau Williams Irska

Naslov v izvirniku: A Strongest Act of Bravery

Iz angleĹĄÄ?ine prevedla Petra Kokol.

NAJPOGUMNEJŠE DEJANJE

Najpogumnejše dejanje, ki so ga videle te oči, si ustvaril ti. Valujoči otrok gromkega poplavnega vala. Pohabljen zaradi poškodbe hrbtenice, a podprt z arogantno voljo do življenja. Zdravniki so te označili za rastlino. Ti si zdravnike označil kot zmoto. Tvoja artilerija so bili pogum v obliki figure kmeta, šah mat samozavesti in sposobnost režati se v obraz patpoziciji negotovosti. Strmel si skozi betonske rešetke bolnišničnega stropa, z lastnimi rokami si odtrgal zvezdo v obliki sanj, jo obrnil na njen mehki trebuh in napisal: »1. junija bom odšel iz te bolnišnice.« Ko boš z žebljičkom pripel zvezdo nazaj na nebo, bodo vsa ušesa slišala supernovo, že ure preden bo satelit lahko eksplodiral in zdrobil vse življenjske negotovosti v resničnost. Votli kanjoni v naših ustih govorijo

v ustja naših dlani in bobneči grom v naših prsih naznanja, da smo vsi ustvarjeni iz iste peščene nevihte. Zvezdni prah, ki se je združil, da je ustvaril vse, je bil izvržen iz vesolja, da preživi. Korenine tvojih prednikov sežejo dlje od strica Adama in tetke Eve. Prepletajo se med seboj in skozi očeta Čas in mati Naravo, deda Goro in babico Ocean, očeta Saturna in staro mamo Luno, vsi imamo zgodovino začetka, vsi imamo miselnost ustvarjanja. V naš DNK je zapacano črnilo namere. Vsi imamo namen. Ko strmimo v smodnikovo arterijo strahu, se upognemo s hrbtom vrbe ali dvignemo ob grčah javorja; iskalec usode. Pogum je prepreden po tem krvnem obtoku, ki ga imenujemo življenje, in ko ti prvi junij na stežaj odpre bolnišnična vrata, stopi na parkirišče, močan kot zemlja, in med prsti

vrti boksar, ko da bi imel svoj lasten doma narejen kljuÄ? do svobode.

Dino More Tremens Hrvaška

Naslov v izvirniku: Ženska kiša u svijetu malih piša Naslov v angleščini: Female Rain in Male Domain

Iz hrvaščine prevedla Kristina Prah.

ŽENSKE PADAVINE NA SVET MOŠKE KORENINE

Moral bi biti srečen, ker sem moški, ampak meni pravi um, A ne živimo vsi v istem žrelu moči, ki nas spravlja ob razum? Dovolite mi nekaj minut, da pojasnim svojo stisko, Poskusil bom pritegniti Vašo pozornost, da predstavim bistvo.

Ja, 21. stoletje je, živimo zunaj domene španske inkvizicije, Radi se hvalimo z enakostjo in dosežkom civilizacije, Navsezadnje, te besede bi lahko padle v vodo že takoj, Vzel bom primer Hrvaške, s svojega dvorišča stopam v boj,

Feminizem – oh, ta odurna beseda, ki povzroča glavobol, Kaj bi sploh rade? Zaboga, kako so trmaste, vzbujajo nejevoljo! Obnašamo se do njih, kot da so moški, skoraj, kot da so iste, Ampak vseeno, nehvaležnice, kakor orkan raznesejo vse s spodobne liste.

Ali veste, da 20 % moje vlade predstavljajo ženske? Uau! To zveni enako! Če prezremo dejstva matematike. Ampak, hej, ostanimo srečno neumni, skadimo malo volčiča, odprimo šampanjec, Še vedno smo boljši kot tisti praznoglavi poljski evroparlamentarec.

Živim v Zagrebu, v središču Hrvaške, našem središču urbanega, Ampak manj kot 2 % ulic je poimenovanih po ženskem osebnem imenu. Trije trgi se imenujejo po ženskah, moral sem jih poguglati, čeprav so v bližini, Oh, ampak to je nekako nepomembno, v trenutku sem podlegel bolečini!

Veliko je vzrokov za krivico, ampak neumnost bi lahko bila odločilnega pomena, Ženske veljajo za uspešne, če najdejo bogatega starega prdca za svojega mecena. Ubijmo jim samozavest z otroško literaturo, naj tako dojamejo Idejo o princu na belem konju, on je edini način, da se rešijo.

Zato Vas prosim, oprostite, če je moja govorica žaljiva, Ampak če ste oseba, rojena z vagino, je vaša sreča izmuzljiva, Človeške pravice?! Juhuuuu – prepovedano je vkleniti osebo v verige, Jebemti! Mislim, da si bom prihranil preveliko razburjenje.

Ne, ne, ne, ne, ne, prosim te, Tremens, ne dotikaj se teme splava, Ne dotikaj se Pandorine skrinjice, tukaj je preveč bolečine in ponosa! Bog, Bog, Bog, Bog in samo Bog je odmeril vse, kar je treba, Mi bomo odločali za življenja vse od Abela in Kajna.

Nazadnje, dovolite, da sklenem govor s tistim, kar je treba podčrtati: Če dobiš v življenju hčer, se boš moral malo zvijati, Politično korektna sranja so samo laži, ki jih jezik dopusti, Radi dominiramo – vse nasprotnike je treba zapisati smrti.

Argyri Loizou Ciper

Naslov v angleščini: The Enlightenment of the Pot Bellied Penguin or CRACK BUZZ HUNN

Iz angleščine prevedel Matic Ačko.

RAZSVETLJENJE TREBUŠASTEGA PINGVINA ALI POK BZZZ HUNN

Nekdo sveti z lučjo v moje oči! AHH AHH AHHH Mnv Taraxies. Eremisai Eiremisai! Sprosti se, dihaj, sprosti se. Ate Pe Mou … Tn Thimase? Povej mi … česa se spominjaš? Hmmm, vsega … Hodim. Ravnokar sem parkiral avto. Vse bi lahko bilo v redu, ne? Ponedeljek je, drugega julija in ura je po sedmi zvečer, zakaj torej ponavljam in si skušam zapomniti točen datum in čas? To je čudno, a ni? Skoraj tako je, kot da, kot da … Moram biti tam. Na drugi strani ceste, v kinu na prostem. Dobro, opravimo s tem. Zberi se in bodi pozoren na svoje korake. Nagib v desno. Nagib v levo. Desna noga in zdaj leva noga. Priden fant … to ni način, na katerega kdorkoli kadarkoli je ali bo hodil, ampak zdi se, da mene premika naprej … na neki način. Poskušam ignorirati dejstvo, da izgledam kot bradati dvometrski trebušasti pingvin, ki skuša prenašati svojega mladiča med nogami … Skoraj sem že tam. Fantastično! Nobenih stopnic. Samo v ravnini položene hrapave krem ploščice, ki pomenijo dovoljšne trenje vse do ogromnega zunanjega prenosnega platna. Olajšanje. Uspelo mi je. Imam dovolj časa, da najdem stol, ulovim sapo, počakam na prijatelje …

Nagib v desno. Nagib v levo … Desna noga, leva noga … BZZZ Samo trenutek … moj telefon vibrira. Leva roka v moj žep, da preveri. Ja, vibrira … HUNNN Nenadoma se zavem, da je iz nekega razloga mojo desno nogo ustavila nevidna, nepremična sila na tleh. Moja leva noga se zašibi. Izgubljam ravnotežje. Padel bom. Tega ne morem preprečiti. Samo iti moraš s tem. Veš, kaj moraš storiti. (Prikimam) Vem, kaj moram storiti. Imam nekaj sekund od padca do točke zloma, ampak lahko bi bilo v redu, ker … O, sranje, v mojem žepu je! Moja leva roka je v mojem žepu in nimam časa, da bi se obrnil in padel na desno, ampak če moja roka ne zaustavi mojega padca, bo moja glava ... o, ssss … POK BZZZ HUNN Česa se spominjaš? Spomnim se vsega … spomnim se … spomnim se, da so me dvigovali v zrak, dokler se nisem polulal od smeha. Ona ima lep nasmeh in vse, kar on poskuša, je, da me nasmeji. Zdaj sem višji. Višji od njiju obeh, ampak, ampak. Spomnim se, kako mi on napiše pismo. Ona mi ga bere v solzah. Do danes se za nič na svetu ne morem spomniti niti ene same besede tega pisma, ker so mi možje v belih haljah ravnokar postavili diagnozo. Njihove besede še vedno davijo s težo besed mož v belih haljah. Njihovi glasovi ponavljajo stvari, kot je »neozdravljivo«, in termine, kot je »skrajšana

pričakovana življenjska doba«. POK, BZZZ Spominjam se je. Sediva na klopci in gledava, kako se igrajo otroci iz Gitonie. Vprašala me je, ali bodo tudi najini takšni. Takrat sem vedel, preprosto sem vedel, zato sem zastavil retorično vprašanje. Brez besed je njen obraz preplavila evforija. Spominjam se, kako jo 3 leta pozneje vidim v beli obleki. Prekrito z dragotinami. Kako pleše na glasbo, ki se igra le ob tej posebni priložnosti. Kako pleše z … njim. Z njim in ne z mano. Moral bi biti jaz. Moral bi biti jaz, ampak nisem bil dovolj dober. Nisem bil dovolj hiter, dovolj smešen ali dovolj močan. Star sem skoraj 40 let in nimam nikogar, ki bi ga ljubil. Kako sem lahko dovolj moški, ko pa je vse, kar vidim, moj sram in moja nezmožnost. Zato padam, padam, padam, padam. Čutim vso silo strahu pred resničnostjo. Večno ujet. Večno sam, utapljajoč se v mrzlem grobem prostoru neskončnosti. Čutim svoje srce, kako želi eksplodirati iz mojih prsi in vse končati … ampak … Dih se izoblikuje iz praznine. Če imam dih, imam trenutek. Nobene preteklosti, nobene prihodnosti, samo ta trenutek zdaj. Dihaj, Anasa, dihaj. Tako jasno vidim odgovor in odgovor je ljubezen. Vem, vem – »um, telo in duša« – sranje. Ampak je res in je ljubezen. Pozabil bom in izgubil upanje. Ampak je še vedno … ljubezen. In če čutim ljubezen, sem še vedno točno tukaj. Nenadoma sem nazaj s še enim HUNN. Ampak ne morem biti, saj je vse, kar vidim, ti angeli in svetloba.

Samo trenutek! To je moj oče in to je moja mama in moja družina in prijatelji. To je moja žena … čakaj, kaj? Jaz nimam žene, ampak to je moja sorodna duša in zdaj bledi in kdo je ta mala punčka, ki jo drži za roko in zakaj mi pravi očka? Čakaj! Čakaj! Ne morem si jih dobro ogledati, ker nekdo sveti s prekleto lučjo v moje oči! AHH AHH AHHH Mnv Taraxies. Eremisai Eiremisai! Sprosti se, dihaj, sprosti se. Giasou Argyri. En argyri ene? Akou me kala Phile mou Efages Kamposi Fatcha Jai Pmrepi na elexoumev kati mpramata Entaxi? Bravo. Dihaj, Anases, dihaj … Ate Pe Mou, Tn Thimase? Povej mi … Česa se spominjaš?

Michal Krakovský Slovaška

Naslov v izvirniku: Tatko Naslov v angleščini: Fatherhood

Iz slovaščine v angleščino prevedla Dorota Bachratá. Iz angleščine prevedla Ariela Herček.

OČETOVSTVO

biti oče je redna zaposlitev, potrebuješ redno zaposlitev, družina vedno nekaj potrebuje, življenje brez otrok mora biti tako dolgočasno, kajne? nenehno uživam, preden se obrnem okoli, ona polije vodo iz kopeli in naš sosed ne skače od sreče kot moja hči, resno, kar kmalu plačujem za beljenje sten, Lesana ve, kako slikati, problem je tista škatla, polna flomastrov in barve, in z njimi je problem zadeti papir, naše stanovanje se zdi kot galerija, poskuša ugotoviti, kako zelo resen sem, ko ji nekaj prepovem, poskuša me ne ubogati, aaaaaampak njen nasmeh je kot droga, na bruhanje mi gre, ko voham plenice, toda zdaj smo že skoraj brez njih, tako da uuu jaaa!

Preizkuša, koliko načinov obstaja, da si obleče hlače, medtem ko ji jaz spenjam lase, iz jaslic greva takoj v park, plezalna igrala za otroke se ji zdijo res nora, obesim jo na drog, tipi, ki hočejo trenirati, se naj postavijo v vrsto, močneje, oči! zavpije, ko je vertikalno na gugalnici, in ko začnem z njo peti v avtu, me takoj ustavi, šššš, oči, ušesa me bodo bolela, oči, ti si moja druga mami z brki, in ti si spet moja muza, nekaj želim napisati, kar pojedel te bi, ampak poljubčki bodo dovolj, nisem muza, jaz sem Lesanka, očka, pusti me pri miru, zdaj se igram, ko zunaj dežuje, se moramo igrati drugače, bazen, poln plastike, in trampolin, ošteva neubogljive otroke v kotu, jaz oštejem njo, Lesanka, ne teči,

ker boš paaaadlaaaa, ko podre kupček, se opraviči, to se je prvič zgodilo in ponosen očka sem, o, kako je pametna, Lesanka, kam so šli tisti piškoti? zakašlja, zato ji rečem, da si naj zatakne majico za hlače, potem ji jaz zataknem majico za hlače, njen osebni služabnik, in ko jé kašo, ima seveda kašo povsod, pa ne samo kašo, karkoli pojé, ji na majico kaplja igrivi grafit, dam jo v kad, ji pomežiknem, uspelo ji je izprazniti vse šampone, rečem ji, pridi, obleci se, ona se zasmeji in steče stran, igrajva se skrivalnice, jaz se bom skrila, ti iščeš, tako se igram skrivalnice in se pretvarjam, da me igra zabava, pretvarjam se, da sem presenečen, ko ta majhna opica skoči iz skrivališča, Lesana, tvoj oče sem, star sem 25, znam žonglirati in rad imam rap

in še vedno nisem ničesar izdal, čeprav imam črni pas v besednem karateju, nemogoče je razumeti moje poante, v Pieštanih na Karate (tuning party), prosim, hitro zaspi, hočem pofukati tvojo mamico.

Kaisa Kuslapuu Estonija

Naslov v izvirniku: Sitaratas Naslov v angleščini: The Wheel of Shit

Iz estonščine v angleščino prevedle Mirjam Parve, Ragne Schults in Hilary Bird. Iz angleščine prevedel Jan Podbrežnik.

KOLO DREKA

zabavava se v mlačni vodi – sediva v napol praznem kozarcu, poslušava, recimo, solidno glasbo, pijeva, recimo, solidno pijačo in se po svojih močeh trudiva uživati v dobri družbi rečeš mi, da imam rahlo problematičen odnos do stvari ko rečem da je življenje preprosto sranje in, kot po naključju, ravno takrat mimo naju priplava drek midva zreva vanj in drek zre nazaj v naju nato se že topi v vodi ki je izredno ugodno okolje za različne bakterije in praživali predvidevam, da obstajajo tudi mnoge druge oblike življenja ki jim ustreza okolje teh za pol kozarca mlačnih pljunkov kjer lahko, nekako neprestano, izločaš slino in milino in ljubiš kogarkoli, ki se pač tam znajde

in podajaš globoke odgovore ko ti zastavljajo preprosta vprašanja ješ ročno narejene hlebčke črnega kruha obarvane z naravnim ogljem odkrivaš čarobnost Helsinkov s fantastično valentinovo ponudbo za dva biti šumeča tableta v kanalizaciji koktajl, poimenovan Around the World ali po estonsko Kolo dreka in vendar se premika in loviš ravnotežje na njegovih špicah ni čudno da vse postaja vedno dražje ker dlje kot živiš dlje moraš loviti ravnotežje na špicah drekastega kolesa gremo na juriš ne »zanima me« pač pa »pridem« medtem ko se vrtim na vrtiljaku med raztopljenimi dreki

si želim pogledati konjem v zobe a iz vljudnosti se zgolj vrtim in vrtim in kupim paleto senčil za oči morda mi pride prav vsaj izgledala bom profesionalno v trenutku, ko mi bodo palice, ne besede priletele v obraz in mi polomile kosti o, konji pravite, da imam problem z odnosom a jaz se vsaj ne vrtim na mehanizmu ki se že sam vrti kot dvojni negativ v prestižni publikaciji ali v prvem polfinalu predizbora za Pesem evrovizije ki je potekala v univerzitetni športni dvorani na nabrežju mlačne vode v brezčasno ogabnem napol praznem kozarcu Euglena gracilis veselo pljuskne s svojim bičkom ne poskuša biti super globoka Euglena gracilis je enocelični organizem

človek je kot z maslom namazan toast leta 2002 – brezčasno ogaben in nezdrav a, ker boljše alternative ni, bo pač moral zadoščati

Olza Olzeta Španija

Naslov v izvirniku: Huyo Naslov v angleščini: I Run Away

Iz španščine v angleščino prevedli Clara Bafaluy Avenoza in Maria Rosa Calzada. Iz angleščine prevedla Ariela Herček.

ZBEŽIM

Zbežim v zavedanju svojega poraza. Zbežim v zavedanju, da so rane, ki jih zadane vojna, stranska škoda, toda tokrat sem jaz tista, ki si držim pištolo pod brado, ki na petelin pritisnem svoj kazalec.

Namreč duševno obolelim ni bilo nikoli dovoljeno vstopiti v vojno, in to je bil moj najboljši izgovor, da sem se ji izognila in jaz sem bila tista, ki je sama sebi odprla vrata.

Zbežim, ker, kljub temu da kot otrok nisem nikoli blagoslovila mize, v svojih dlaneh nosim žeblja, ki me spominjata, da nosim katoliško, apostolsko in romansko krivdo. V naklonjenosti in ljubezni do same sebe sem se že odločila, da se bom tokrat na svoji poti izognila bičanju.

Pogumno je namreč zbežati, ko je vojna nepremagljiva, ko so smrti ravnodušne in posledice nepopravljive.

Moja nenasitna potreba po tem, da ljubezen postavim pred bitko, danes zamenja stran. Ker vidim svoj odsev v ogledalu, ko mi gre spet na bruhanje in dvomim v vsak korak, pri katerem se moji železni čevlji obotavljajo iz strahu do stvari, ki mi ne pripadajo.

In izkazalo se je, da ljubezen, Maria, ljubezen ni tako lahka, kot smo mislili.

Pademo v že utečene vzorce zaradi ljubezenskih vezi, ki so nas nekoč zapustile nekje med hrepenenjem in znanjem, v zadnjem jarku, ki ga ni zasedla vlačuga, vedoč, da se bo zgodila tragedija.

In stvar je v tem, da je kozarec vedno preveč poln, saj pustoši nevihta in potres uničuje in si zatiskamo oči, da ne bi videli neposrednega uničenja, toda zvok vedno pride nekoliko z zamikom in na to vedno pozabimo, neumneži.

V notranjosti smo zajeli klic na pomoč in paniko tudi, ki jo bežno razkriva le naš utrip,

in ne vem več, ali svoja pljuča oblačim v žalovanje zaradi ogljikovega dioksida, ki ga vdihujem, ali zaradi zla, ki me čaka.

Ker se spomnim … Spomnim se, kako me je rob noža božal po majhnih vzpetinah mojih zapestij, ko sem jih rahlo premikala, občutila neizprosno praznino, oblak ničesar, ki je plaval skozi drobovje, napolnjeno s tekočim železom, ogenj v pljučih, ki je ožgal sapnik, ki me je zadušil, in zadušitev je rodila vse in vse je postalo oblak, ničnost in vsaka molekula tekočega železa pa trpljenje.

Trpljenje, ki je prestalo mučenje, odeto le v kožo, se je utapljalo v džinu.

Kako naj bi prosila za pomoč? Če je zid požiral svetlobo in zvok, če so moji klici na pomoč bili streli, ki so se odbili nazaj vame.

Zato je povsem normalno; normalno je, da se bojim stopiti na tla, da bi bila ranljiva med petimi prozornimi stenami, ki služijo kot most med hrepenenjem in prepovedanim.

Koliko, ampak res koliko bi nas ostalo, če Bog ne bi kaznoval samomora?

Zato se poslavljam, ljubezen moja, z glasbo solza, ki ne prepuščajo zvoka, ki vojno razglasijo za smrt in ljubezen za vojno, vedoč, da ljubezen ne premaga vsega. Žal mi je, toda začenjam z iskanjem sebe in zato danes ne bom zbežala, zato danes odhajam.

Julie Lombe Belgija

Naslov v izvirniku: Suivant! Naslov v angleščini: Next!

Iz belgijščine v angleščino prevedli Julie Lombe in Christ Eteint.

Iz angleščine prevedla Metka Zadravec.

NASLEDNJI!

To besedilo se imenuje: »Naprej!«, pri čemer gre za vse oblike disfunkcionalnosti: telesno, duševno in socialno. To besedilo vedno prilagodim državi gostiteljici. Zahvaljujem se Sloveniji, da je sprejela mene in mojo slamovsko poezijo.

Naslednji! Naslednji! Kdo ima listek številka 24? Številka 24? Stopite naprej, prosim! Da ... Ne preblizu. Prosim, držite se meter razdalje in uporabite protibakterijski gel. Ja, gospod. Kaj za? Ne razumem, govorite glasneje z masko! Da. Bi radi najeli? Ne, stanovanje ni primerno, gospod. NE BOMO razširili vhoda, samo zato ker ste na invalidskem vozičku. Seveda ne! Dajte no … Naslednjiiiii! Katera številka v čakalni vrsti? Kdo je naslednji? Ali kdo spremlja? Nihče ne sledi?! Brez heca ... Veste, da v tej čakalni vrsti sledijo vsi? In jih je na stotine. Na stotine v vrsti. Stotine, ki trpijo, ker zdravi ne trpijo njih. Torej jih skrijte! Naj umrejo! Kje so v Celju? Tisti gibalno ovirani invalidi? Tisti s »tihimi telesi«? Tiste žrtve opeklin, tisti iznakaženi. Tisti, ki vas plašijo?

Kripli iz Stanley Poola? Z gonilko v višini prsnega koša. Njihov nos, obrnjen proti naši riti, našim polnim želodcem. Tisti slepi, enooki, slabovidni? Tisti brez pravega odtenka pigmenta? Tisti brez rok, tisti, ki berejo s konicami prstov, ko se jezikavo norčujemo iz njihove brajice. Kaj naredimo z vsemi temi ljudmi? Pošljemo jih nazaj, na konec vrste, nazaj – nazaj! – Naslednji! Potem jih je na tisoče! Na tisoče v vrsti. Trpi jih na tisoče, ker zdravi ne trpijo njih. Torej jih skrijte! Naj umrejo! Kje so v Mariboru? Tisti duševno prizadeti ljudje? Tisti nori čudaki, idioti Downovega sindroma, nenormalni kreteni, shizoti. Tisti psihofriki, nori fantje. Tisti, ki so izgubili pamet. Tiste pobesnele, nore, neobzirne ženske. Tisti, ki se preglasno smejijo, tisti, ki imajo hudiča v telesu. Tisti slabo misleči ali tisti, ki kličejo duhove, tiste otroške čarovnice, shégué,* sinovi demonov z izbuljenimi očmi. Kaj naredimo z vsemi temi ljudmi? Kaj naredimo z njimi? Pošljemo jih nazaj, na konec vrste, nazaj – nazaj! – Naslednji!

Potem so milijoni! Milijoni v čakalni vrsti. Milijoni, ki trpijo, ker zdravi ne trpijo njih. Torej jih skrijte! Naj umrejo! Kje so v Ljubljani? Tisti družbeno prizadeti ljudje. Brezdomci. Klošarji. Tisti ubogi in tisti, ki so postali bolj revni od revnih. Vse tiste zgube. Tisti brez zob. Tisti »preveč umazani« berači. Tisti z ušivimi očmi. Tisti stari, ki jih skrivamo. Tisti, na katere pljuvamo. Tisti, ki jih je zadel bič, wilaya,** pest, sjambok.*** Tiste, ki rojevajo osamljene na javnih straniščih. Tiste zaklane pizde. Tiste deklice, ki postanejo kurbe. Tisti, ki jim je treba pomagati. Tisti, ki so ostali brez vsega. Tisti, ki kljubujejo Sredozemlju. Tisti zatirani, izpodrinjeni. Podnebni begunci. Kaj naredimo z vsemi temi ljudmi? Kaj naredimo z njimi? Pošljemo jih nazaj, na konec vrste, nazaj – nazaj! – Naslednji! Torej, v tej vrsti, tiho skriti za vašimi ekrani, si zdaj dobro poglejte številko na vašem listku ... Naslednji!!! *

Shégué je poimenovanje za cestne otroke v Demokratični republiki Kongo.

** Wilaya je upravna regija v Alžiriji. *** Sjambok je bič iz težkega usnja pretežno v uporabi južnoafriške policije. (vse navedene opombe so prevajalkine)

Solja Krapu Finska

Naslov v izvirniku: Se alkoi niin viattomasti tiskipöydästä Naslov v angleščini: It Started So Innocently With the Kitchen Sink

Iz finščine v angleščino prevedla Solja Krapu. Iz angleščine prevedla Petra Kokol.

ZAČELO SE JE TAKO NEDOLŽNO Z UMIVALNIKOM V KUHINJI

Začelo se je tako nedolžno z umivalnikom v kuhinji Zgladila sem ga do čistega in si mrmrala melodijo ko sem se nenadoma ustavila, presenečena kako to, da se v predalu zmeraj nabere toliko drobtin Z grobo stranjo gobice sem podrgnila madež in zagledala naslednjega podrgnila madež in zagledala naslednjega takega, ki ga ne moreš kar pustiti tam Če sem že začela, lahko pospravim celotno kuhinjo! Odtok je zanemarjen: zato ga očisti! In pobriši pod umivalnikom, steklenice v reciklažo, tista lepljiva sled po notranji strani kuhinjskega elementa in nadaljuj z deskami na tleh

ročaji vrat okvirji slik prašne površine pohištva, po katerih lahko rišeš s prstnimi blazinicami in luč v kuhinji, na katero se tako zlahka pozabi takooo-oooo ven s preprogami stepi prah potegni pečico proč od stene in kad vse prazne steklenice šampona vrzi v smeti očisti omarico in spoliraj ogledalo obriši vsak madež zobne kreme čisto … čisto ... In zavesa v tuš kabini primerna je za v smeti Vsi predmeti brez imena Zakaj se ne ločim od njih? In zdaj držim v rokah staro košaro Zakaj sploh imam košaro? Zato, z vsem na deponijo Majhna knjižna polica? Proč! In televizija?

Ven čez balkon! – uuups, spodaj so bili otroci! In satenasti čevlji tete Vere stara kitara vrata Pravzaprav, tudi zavese so že videle boljše dni Kako dolgo že božično drevo leži v kotu? Nato stene s kuhinjsko krpo in jekleno volno dol s tapetami ven s pisalno mizo na njej se zgolj kopičijo računi Začelo se je tako nedolžno z umivalnikom v kuhinji in krtačko za čiščenje in z brisačo znebi se starih škornjev, v enem je še zataknjeno stopalo, in parket in telefon in naslanjač

in knjige, ki si jih že prebrala zakaj jih hraniš? In enci, klop, enciklop, esiplokledidija, Priročnik! Niti izgovoriti je ne znaš! Torej, proč z njo, naj gre na lokalni zbirni center za star papir In rastline bi najbolj koristile kompostu že dolgo jih nihče ni zalil In spominki okraski majhni porcelanasti psi Eifflov stolp v vrečko za smeti! Začelo se je tako nedolžno z umivalnikom v kuhinji in viledo in vrati od hladilnika in zamrzovalnikom, ki ga je treba tu in tam odtaliti zdaj grahki skačejo po stopnicah kot zelena poplava toče Zelo lepo je, se mi zdi Zelo lepo je! Kmalu začne odmevati tu notri

ZaÄ?ne odmevati Halo! Odmeva Tu notri Halo! Halo

Igor Trpčeski Republika Severna Makedonija

Naslov v izvirniku: Духот на тишината Naslov v angleščini: The Spirit of Silence

Iz makedonščine v angleščino prevedla Lidija Mitoska Gjorgjievska.

Iz angleščine in makedonščine prevedla Klavdija Volf.

DUH TIŠINE

Ponovno vdihavam duha tišine. Ponovno se pogovarjam sam s sabo iz globine. Novim priložnostim hrbet obračam, k starim vrednotam več se ne vračam. Vstanem, da začnem čakati, pričnem negodovati, se začnem pritoževati, se pričnem obremenjevati. Kdaj bom nehal jokati, do kdaj bom trdil, da vem? Vem, a še zmeraj nikamor ne grem. Mar čakam na pravi dan, ali je dan, ki ga čakam, noč? Je resnica neiskrena ali skrivnost me prevzema? Prižigam svečo; čeprav ne želim, se mi zdi; kadim cigareto, duša mi zgori. Bom imel srečo, me bo sram postalo? Vem, vem, vem, vem, nimam pojma, ko bi vedel vsaj malo. Kaj naj zdaj storim, h kateri steni glavo tiščim? Oh, no ... kaj naj si mislim, kakšno prevaro naj si izmislim? Komu naj rečem; ne želim lagati, komu naj povem, da ne želim si priznati? Zakaj stojim, zakaj obstajam?

Mar padam ali vstajam? Naj pas zategnem ali pobegnem? Ali vem? Zakaj molčite, zakaj me mučite? Nisem mar kriv, ker sem živ in radoveden? Ali trn v peti, ker nisem ozkogleden? Ali mislite, da me več ni? Boste šli ali ne boste prišli? Kamorkoli že grem, vi boste k vragu odšli! Ker je um neprecenljiv, ker sem močnejši, vem, ne bom molčal, temveč kričal in pisal, vam povem! In ne bom se več prikrajšal za nobeno z a d o v o l j s t v o. O Bog, mar je vsem za moje bitke vseeno? Hočete, da v smrt zaidem? Ali da preprosto odidem? Hočete, da vas vprašam, koga in kako naj se bojim? Hočete, da se melodično oglašam ali morda, da vas nasmejim? Naj se jočem ali pojem, vas vprašam? Ali vem?

Ondřej Hrabal Češka

Naslov v izvirniku: Hrouda Naslov v angleščini: Homeland

Iz češčine v angleščino prevedla Bob Hýsek in Matthew Sweney.

Iz angleščine prevedel Jan Podbrežnik.

DOMOVINA

v tej pesmi sledil bom nalogi, že dolgo znanem pravilu da vsak poet mora, nekega dne, pisati pesem o svojem domicilu; o preprostem človeku brez sence zla, katerega morala je v srednjem veku doma; ki ni podlegel urbanim pastem in strahovom, ki obljublja zvestobo kruhu in soli, poljem in vrtovom. a ta naloga ni preprosta, vas vnaprej opozarjam, kajti v moji deželi se še župnik v nedeljo prebudi prekrokan in zanemarjen, in naša hrana, kakšen gnus in gad, tu vsako tradicionalno kosilo vključuje srčni napad svinjska pečenka z rižem, omaka je pivo, zraven pa pivo, pivo, pivo, in to je ta preprostost, ta čisti, neoporečni život dekle s čopoma, na majici slika ptičke sramežljivo zardi, zaplahuta s trepalnicami dame nato pa butne borovničke in odreže kos salame za klobukom ima šop slame a v rokah iPhone doma pridni, Jezuščka čakajoč izza šankov glasno revolucijo klicoč

Ludvik XIV. – Sončni kralj Vaclav Havel – predsednik sončece soseda hitro izprazni koše takoj, ko za vaše obiske izve te informacije pa ne more več deliti s tajno policijo, in to jo žre no, vseeno gospa Jurka najbolj spremlja temo džihada pač ti džihadi, proti njim noben čaj z limono, dobro mislijo ali slivovka ne pomaga poslušaj, Boža, v trgovini sem danes videla Hrabala fant je bodel v oči, izgledal je kot budala bil je oblečen v raztrgan, razvlečen jopič ta naš kolega nisem se mogla držati dovolj stran od njega je v cerkvi stara teta vneto razlagala, medtem ko si je smrkelj brisala v predpasnik prazen a ne mislite, da želim gospo Tomankovo narediti za preklasto prikazen pravzaprav za doseganje estetskih idealov s svojimi kolegicami ima ne samo en predpasnik, ampak dva enega za v cerkev in drugega za k prasetom bo nadela enega od ponedeljka do sobote, za drugega nedelja ker red pač mora biti in vsem sosedom želim vse dobro, a bog ne daj, sveta mati božja, ne polnih riti ker me res močno zanima, od kod učiteljici za dva dopusta čista lumparija in imam potrjeno, govorijo usta da njihov mali v grmovju goji neke čudne rastline če tam ne goji marihuane

naj me prekolnejo teroristi v Afriki in jaz sem dobro videla, da je učiteljica domov privlekla ustreljeni gosi sem sedela na terasi pa tudi cel bife ti to lahko potrdi in videli smo jo hoditi po ulici z dvema rejenima ptičema okrog pol ene popoldne, saj veš, ni ji težko učiteljici osnovnošolskih otrok kakorkoli, popila sem, plačala in šla povedat Mariji ona jo ima res na piki in naša Anica najbolj goreča vernica v vsej župniji na koncu besede omfg zapiše veliki g

Panagiotis Drakopoulos Grčija

Naslov v izvirniku: Όλα θα πάνε καλά Naslov v angleščini: Everything Will Be Fine

Iz grščine v angleščino prevedel Makis Moulos. Iz angleščine prevedel Matic Ačko.

VSE BO V REDU

Vsak dan sama sebi zakričim: »V redu sem, vse bo v redu.« Kajti, ko se pritožujem, moje misli zapolnijo glasovi in slišim, kako mi nekaj govori: Hej, me slišiš? Veslam v čolnu, da zapustim vojno območje. Moji bratje in sestre umirajo neprestano. Vsako novo sekundo nas je vse manj in manj. Zemljevid se zdi kot prtiček, poln krvi politikov, ki pihajo svoj nos vame, in končno prispem v Evropo. Utopila sem se, a se tega nisem zavedala, roka me povleče na površje in me reši, in ko rečem hvala, me vrže v ječo in mi pove: »Tukaj boš živela ta mir, o katerem si sanjala,« in glasno zakričim, da me bo slišala:

»Vse bo v redu.« Poskušam ubežati, ampak njihove pištole se obrnejo proti meni. Metek me zadane in umrem, uspem se izogniti metkom, a ponovno umrem, tokrat počasneje umrem. Vsak dan je ena smrt, ki ji pravim »še en dan življenja«, pri čemer sem iztrošena, sem vpletena v to sranje, moram krasti za preživetje, moram preprodajati droge in jih tudi sama uživati, postanem kurba v civiliziranih državah, kjer moram zato, da bi jedla, z nekom fukati in čutiti, kako njihova ljubezen brizgne čez moje telo in prst prekriva mojo dušo malo po malo, medtem ko govorijo z mano o pravih službah in mi priskrbijo ponarejen potni list in vsi moji intervjuji za delo potekajo v stanovanjih, polnih kamer, in me posiljujejo znova, znova, znova,

vsi ti, ki so se mi pred kratkim smehljali in govorili: »Boš videla, vse bo v redu.« Vsak njihov orgazem me ubije mene in otroke v meni in potem se vrata zaklenejo in spet sanjam o vojnem območju. Tako zelo rada bi bila spet tam, tudi če bi morala umreti naslednje jutro, sem že mrtva v premikajočem se telesu, moje roke so moji okovi, pri mojih nogah je vrv, ki jo ovijam okrog svoje glave počasi, počasi, počasi kot kača, ki nežno zateguje moje grlo, in vse moje življenje se odvije pred mano, kot da mi želi povedati:

»Pomiri se zdaj, konec prihaja, in kmalu boš s svojimi sestrami in brati.«

In ko se približujem, je pojemajoč glas edino, kar se zdaj sliši: »Vse bo v redu, boš videla, vse bo v redu.«

Aleksander Delphinov Rusija

Naslov v izvirniku: Вырванный борщ Naslov v angleščini: The Borscht Puke

Iz ruščine v angleščino prevedel Alexander Delphinov s prijatelji.

Iz angleščine prevedel Boštjan Kmetec.

BRUHATI BORŠČ

Naj vam povem, kako so me tepli. Tepli in mlatili so me. V glavo so mi vbijali smisel. Razbili so me, bedaka. Kaj pa če vam povem, da bo nekdo, ki je to preživel, ponovno doživel takšne stvari, po njem bodo tolkli spet in spet, ga mlatili in maličili, mu razbili njegov butast fris? Kako naj vam to povem? Torej, v vrtcu so me silili jesti boršč. Nisem ga hotel, a so me prisilili, a ga nisem hotel, a so me prisilili. Daj, pojej boršč! Zate so ga skuhali! Sram te bodi! Doma si tega gotovo ne bi upal! Tukaj pa nočeš jesti boršča!? Jej! Jej! Jej! ŽRI ŽRI ŽRI

Ali je kuharica Natalija Pavlovna zaman kuhala zate? Zakaj bi morala zabijati čas s tabo? Še veliko drugih otrok je, ki so pojedli in se zdaj lahko igrajo. No, Smirnov, daj, pojej svoj boršč! BORŠČ BORŠČ BORŠČ Vonj kuhane pese. Zelje plava, plava. Otroški smeh. SMIRNOV SPET NE JÉ Ne greš od mize, dokler ne končaš! Ne boš se igral z drugimi otroki, dokler ne poješ! In če ne boš pojedel boršča, te bomo zaprli v temno sobo! NASEKLJALI TE BOMO IN TE SKUHALI V LONCU Pojej boršč! Pojej boršč! Pojej boršč! In jaz … Neumni fant, ki ga je spet mrazilo od znotraj navzven in ki se je potil v jedilnici v vrtcu, ne da bi bil zmožen kar koli razumeti. Osamljen fantič. Ali te ni to pravkar spravilo v jok? Mene je spravilo v jok že pri šestih letih. Solze so padale v boršč. Vzel sem žlico in začel jesti.

Začel sem goltati ledeni boršč s svojimi solzami. Se dušil in dušil in dušil in dušil … IN POTEM SEM BRUHAL Na zelje, peso, krompir, iz mene je butnilo nazaj v jebeni krožnik v rdečem curku, ves boršč se je dvignil kot Jezus v nebesa tretji dan po smrti. In postalo jih je strah. Pustili so me pri miru. Pustili so me samega. MOJI VZGOJITELJI In njihov pobalin Smirnov, ki ni pojedel boršča, ki so ga skuhali za vse. Ne spomnim se, kaj se je zgodilo potem. Spomnim se samo tistega trenutka. BRUHAM vse svoje prihodnje življenje v okrogli krožnik brezupne samote.

Jovana Ilkić Srbija

Naslov v izvirniku: Ribari betonskog mora Naslov v angleščini: Concrete Fishermen

Iz srbščine v angleščino prevedla Jovana Ilkić. Iz angleščine in srbščine prevedla Saša Horvat Šimonka.

RIBIČI BETONSKEGA MORJA

Mi smo ribiči betonskega morja, lovimo čudesa v svetu, ki požira ladje prihodnosti hitreje, kot zmoremo razumeti, lovimo solze hinavcev, ki nikoli ne jočejo, lovimo pomilovanje ljubimcev, ki so se morali raziti, lovimo tiste, ki dneve preživljajo na postajah in nikoli ne stopijo na avtobus, lovimo otroke, ki jih starši niso imeli, dokler jih niso izgubili, lovimo pse, katerih čas nikakor noče priti, lovimo zmedene zaradi korupcije in kapitala, lovimo nesebične, ki z razširjenimi rokami in nogami dajejo in dajejo in dajejo, lovimo in vlečemo, da izvlečemo vsaj nekaj,

ampak kot da v medsvetu betona in površja leži polprepustna prepreka za trnke upanja v eni smeri in utrudljive vesti iz nikogaršnje zemlje v drugi. Mi smo ribiči betonskega morja, lovimo človeka, ki se spominja notranjosti svoje matere, lovimo psa, ki se spominja holokavsta, lovimo človeka, ki je razumel človeštvo, lovimo psa, ki je razumel svoja usta, lovimo skrito ključavnico medsvetovja, ne da bi ga želeli odpreti, ker vlada strah pred resnico in spremembami, ki se dogajajo, nepovezane z vestjo kogarkoli. Lovimo ponovno rojstvo nepopolnega življenja, prvega joka svobode, prvega joka enakosti.

Lovimo psa, lovimo človeka.

Treize accordée Francija

Naslov v izvirniku: Qui contrôle ton sperme ? Naslov v angleščini: Who Controls Your Cum?

Iz francoščine v angleščino prevedla MariposK. Iz angleščine prevedli Metka Zadravec in Nina Medved.

KDO NADZORUJE TVOJO SPERMO?

Pornopotrošnik, ta je zate! Kar sledi, je heteroanaliza brez strokovne teorije, samo golo razmišljanje o moji zgodbi posebnega pomena, da se poskusim otresti primeža ogromnega imperija … Prvi stik: nisem imela pojma, kakšna so pravila. Mislila sem, da je to le za frustrirane fante. Pravzaprav pa sem bila v zvezi s potrošnikom bistre glave. Moj tip je obiskoval večerno šolo po netu, prešaltal z dejstev na fikcijo, kar so povzročile njegove odločitve – možnost moje odcepitve. Zgleda, da zanj ni bilo zadovoljivo, ko se je mučil nonstop z mano ponoviti erotični nastop. Avtomatsko obsojen na neuspeh, težka inštrukcija, manjka mu profi produkcija ... Kadriranje, snemanje zvoka, kader od blizu,

tabletke, prekinitve, montaža, postprodukcija, skratka vse zaradi česar je dogajanje na ekranu nemogoče ponoviti v vsakdanu. In jaz nisem prebrala scenarija, zato me je hitro izgubil: nisem štekala, kaj bi naj s tem pridobil! Potem pa kmalu ... fertik s posredniki. Odločila sem se raziskati svojo spolnost in se takoj ujela v past, so me izcuzali ti porniči, bemumast ... Ker so brezplačni, ker so nevpadljivi, ker lahko pridem do tega kr tak, sem začela jih gledat brez kakšne velike skrbi. Prepogosto pozabimo, da imamo opravka z razvejanimi lovkami industrije, dobro skrite za slamnatimi družbami in oazami brez davkarije, kupi prepranega keša in vsemi temi stvarmi, ki se zapečejo v naše mrežnice, s strategijami, dobro podmazanimi s sokom tvoje sperme, za boljši nadzor vedenja, uspavanje možganov in upravljanje odziva potrošnika.

Če tega ne štekaš in vse to uvoziš naravnost v svoje spolovilo, se odpoveš lastnim čutom. Stvar je v tem ... Ni nujno, da se tega zavedaš. Sama sem bila navdušena nad vsem tem sranjem, marketinškim odličnim delovanjem! Mislila sem, da sem svobodna. Ampak sem morala imeti široko zaprte oči, da nisem pogruntala, kako fukam kot nora: na zapletene dni sem v urnik uspela stisniti 3 dejte enega za drugim, ne da si katerokoli fantazijo izpolnim. Seks industrija ti odstrani možgane in odcepi srce, to je logika denarja. In če pogledam nazaj, dobro vidim, kako pogosto so bili v moji postelji tipi, moje sanje pa vse bolj slippy. O. K., zavedam se, da sem naporna oseba, ampak če ti razlagam to, je to zato, ker verjamem, da nas je kar nekaj, ki smo pustili, da se gospodarstvo infiltrira in na nas onanira.

Ko več ne veš, kako bi naredil seksi selfi le sam s sabo, je kot da bi dal geslo za svoj libido v prosto uporabo. Danes se ponovno učim poželenja in res mi je težko. Vseeno pa želim vsakemu, ki se ga to tiče, da tisto (prej) odvrne, ker je tako dober filing, ko si povrneš malo svobode ... Zdaj ti zastavim vprašanje in ga pustim, da obvisi v tvojih mislih, v upanju, da preplavi tvojo sobo, če se ti bo zahotelo gledati porno: Povej mi, kdo nadzoruje tvojo spermo?

7. Evropsko prvenstvo v slam poeziji

Družabna omrežja: Klavdija Volf

Logotip prvenstva: Maja Šušteršič

Oblikovanje: Matic Ačko

Videonapoved in opremljanje videov: Mitja Lorenčič Grafična animacija: Jože Slaček Tehnično vodstvo izvedbe dogodka: Marko Lük, Jan Podbrežnik S prijazno podporo: Umetnostna galerija Maribor, Mariborska knjižnica, LIDL, Radio MARŠ, Banda ferdamana, Isabella food&wine, Vinyl fabrika, II. gimnazija Maribor S finančno podporo: Mestna občina Maribor, Urad RS za mladino

Produkcija

Koprodukcija

oblikovanje