Prof. dr. Zvonka ZupaniÄ? Slavec, dr. med.
Iz slovenske medicinske tradicije
od 1. 7. do 26. 8. 2016
UVODNE MISLI Tukaj predstavljeni plakati želijo pokazati del tradicije slovenskega zdravništva in zdravstva ter predvideno vsebino porajajočega se Slovenskega zdravstvenega muzeja. Slovensko javnost želijo seznaniti z bogatim predmetnim, knjižnim, slikovnim, dokumentarnim in drugim gradivom, ki so ga več desetletij zbirali zaposleni na Inštitutu za zgodovino medicine Medicinske fakultete. Slovenska medicinska tradicija je dolga in bogata, korenine, globoke in vredne oživitve v sliki in besedi. Na razglednicah bomo torej z različnimi zdravniškimi rekviziti, ki jim patina časa daje žlahtnost in so večinoma iz Inštitutove zbirke, poskušali zaokrožiti neko vsebino, predstaviti področja medicine, in njihov razvoj, znane osebnosti, ki so krojile nacionalno medicino in jih hkrati z izrazno močjo fotografske leče priznanega strokovnjaka Dragana Arriglerja predstaviti v slovenskem kulturnem prostoru. Podobne fotografije so v letu 1997 krasile naslovnice glasila Slovenske zdravniške zbornice Isis. Zahvala velja fotografu za podarjene različice diapozitivov. Slovenski zdravstveni muzej, dolgoletne sanje slovenskega zdravstva in ljudi, ki se zavedajo pomena korenin in stebrov stanovske identitete, postopoma dobiva svoje konkretnejše oblike. Obstoječi prostori in zbirka so njegova osnova, ustanovitev, osebje, financiranje ter izdelan načrt pa delo, ki še čaka. Da bo projekt zaživel, bomo potrebovali pomoč navdušenih posameznikov, zbirko pa bomo morali izpopolniti. Predvsem pa bomo potrebovali naklonjenost odgovornih ustanov, ki bodo v sodobni muzejski zasnovi prepoznali pomen ustanove. Ta bo izhajala iz nacionalne, stanovske tradicije in se bogatila s predstavitvijo aktualne medicinske problematike.
ZVONKA ZUPANIČ SLAVEC Redna univerzitetna profesorica, zdravnica, medicinska humanistka, zgodovinarka medicine Rojena v Mariboru, kjer je končala 2. (naravoslovno) mariborsko gimnazijo. Po maturi je nihala med študijem glasbe (violina), jezikoslovja in medicine. Diplomirala je leta 1984 na Medicinski fakulteti v Ljubljani in se po tem vpisala na študij primerjalne književnosti. Na Medicinski fakulteti v Ljubljani je tudi magistrirala in doktorirala, oboje z interdisciplinarnih področij socialne medicine in zgodovine medicine. Izpopolnjevala se je na Dunaju, v Londonu, Pragi, Padovi, V ZDA na Univerzi Washington in drugod. Po nekaj zaposlitvah v zdravstvenih ustanovah in Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana se je leta 1987 zaposlila na Inštitutu za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Od 1992 vodi ta Inštitut, od leta 1993 predava predmeta zgodovina medicine in zgodovina dentalne medicine študentom Medicinske fakultete v Ljubljani in se ukvarja z medicinsko humanistiko. Njeno strokovno, znanstvenoraziskovalno in publicistično delo sega na različna področja, največ pa se ukvarja z zgodovino slovenske medicine 19. in 20. stoletja. Organizira poljudna, strokovna in znanstvena srečanja s svojega področja v domačem in mednarodnem prostoru, popularizira svojo stroko preko poljudnih, strokovnih in znanstvenih objav, radijskih in televizijskih oddaj, časopisja, javnih nastopov. Med njenimi deli so javnosti bolj znana: študija o lobanjah grofov Celjskih, ki je izšla pri založbi Springer, raziskava o tuberkulozi v srednji Evropi, ki je izšla pri založbi Peter Lang in o škrljevski bolezni – endemskem sifilisu, ki je prav tako izšla v tujini. Foto: Jelka Simončič
Za slovensko strokovno samobitnost so pomembne njene zgodovinskomedicinske monografije o razvoju slovenskega javnega zdravstva in različnih področjih medicine pri nas, znamenitih osebnostih, ustanovah, koreninah medicine pri nas in njenih prosperitetah. Med skoraj 60 knjižnimi deli je spisala ok. 30 znanstvenih in strokovnih monografij ter uredila oz. prevedla ok. 30 drugih knjig. V pedagoškem delu vzgaja bodoče zdravnike in zobozdravnike v bolje povezane s humanističnimi strokami, za njeno delo pa so jo študenti tudi predlagali za Lavričevo priznanje za najboljšega učitelja. Je članica več uredniških odborov strokovnih in znanstvenih revij doma in po svetu ter vodja ali član vodstva nekaj strokovnih združenj. Od leta 1991 je podpredsednica Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije. Od leta 1990 sodeluje z mednarodnim združenjem za zgodovino medicine International Society for the History of Medicine. Od 1993 vodi Kulturno-umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher z okoli 600 člani in je v vsem času pripravila, organizirala in vodila okoli 500 prireditev, največ za bolnike v ljubljanskem kliničnem centru. Je dobitnica več priznanj (mdr. Zlata dediščina Slovenije, Prometej znanosti, ) Je mati treh otrok.
LJUDSKA MEDICINA IN RANOCELNIŠTVO Človek si je že od nekdaj skušal pomagati ob poškodbah, boleznih, bolečinah in drugih tegobah. Pomoč je bila odvisna od znanja in izkušenj. Tako je ljudska medicina stara prav toliko kot človeštvo in bolezen. Ljudska medicina je črpala znanje iz neposrednega okolja in se zato razlikovala od kraja do kraja. Ljudski zdravilci so zbirali in zapisovali spoznanja o zdravilnih zeliščih, različnih postopkih
zdravljenja, vse to so spremljale mistične primesi, od vraž in urokov do zaklinjanj, bele in črne magije itd. Tudi preprost slovenski človek se je pred časom, ko še ni bilo dovolj šolanih zdravnikov, ob bolezni zatekal k domačim zdravilcem. V okoli 200 let stari zdravilski “bukvi” s fotografije preberemo, kaj narediti ob razbijanju srca (Od Serza. Kader Serze kleple): »Pushanje je vte bolesni prau nusnu. Duhej gevirz nagelne, ali pa pi vodo v kteri se je to selshe Herzgespan kuhalo. Napolni en shakelz iz seleno Meliso, pofeihtej s roshno vodo ino s Medam ino poloshi na Serze.« Pred dvema stoletjema je torej ljudski zdravilec pri razbijanju srca na prvem mestu predpisal puščanje krvi. To se je dogajalo skozi večtisočletni medicinski razvoj kot terapevtska stalnica, ki je v različnih obdobjih dobivala in izgubljala veljavo. V splošnem pa lahko rečemo, da se je v Evropi vse do 19. stoletja puščanje krvi uporabljalo zelo nekritično. Ni bilo le terapevtska metoda za paleto zelo ohlapnih diagnoz, predstavljalo je tudi preventivo. Ranocelniki, kirurgi, padarji, brivci in drugi, zdravstveno v glavnem skromno opismenjeni poklici so se pri puščanju krvi držali različnih astroloških koledarjev in predpisov, ki so se iz stoletja v stoletje spreminjali in postopoma dopuščali tudi znanstveni medicini, da pomaga presojati zdravilnost flebotomije in indikacije za uporabo. Nožiček za puščanje krvi ali flebotom (na razglednici) izhaja iz začetka 18. stoletja. Ob flebotomih so za puščanje krvi uporabljali tudi skarifikatorje, medicinske pijavke in rožičke (ventuze), s katerimi so po načelu vakuuma izsesavali površinsko kri in jo lovili v medeninaste ledvičke, kakršna je prav tako na sliki. Nekritično puščanje krvi, klistiranje in dajanje bruhal so skozi stoletja napravili bolnikom velikokrat več škode kot koristi; zaradi njih so umrli nekateri znameniti možje in na račun teh metod je bilo napisanih tudi veliko parodij, npr. Molièrov Namišljeni bolnik, hkrati pa se je pregovorno obsežno medicinsko znanje skrčilo na - sancta simplicitas! - puščanje krvi, purgiranje, klistiranje.
BABIŠTVO IN PORODNIŠTVO NA KRANJSKEM Porajanje novega življenja je bilo v vseh civilizacijah spremljano z veliko pozornostjo. Strokovna skrb za nosečnico in porodnico ter novorojenca in otročnico pa se je razvijala počasneje. Porodniška stroka, predvsem babiška pomoč pri porodu, je bila na Kranjskem nekdaj izredno zanemarjena. V času razsvetljenstva in Van Swietnovih zdravstvenih reform pa je prišlo do velikega napredka: Leta 1753 je babiško šolo dobila Ljubljana, do 1815 pa tudi Celovec, Gradec in Trst. Zakonski predpisi in odloki so za avstroogrsko monarhijo predvideli uporabo Steidelejevega učbenika o porodništvu za babice, a je bil slovenskim babicam zaradi nepoznavanja nemškega jezika nedostopen. Prevoda v naš jezik se je lotil Anton Makovic, mag. kirurgije in porodništva na ljubljanskem kirurškem liceju. Uporabil je bohoričico in se držal Pohlinovega pravopisa. V prvi izdaji z naslovom Prashanja inu odgovori zhes vshegarstvu leta 1782 je veliko pozornosti posvetil razumljivosti; v novi izdaji leta 1788 (Vshegarske bukve za Babize na Desheli – predstavljena na sliki) se je trudil za jezikovno čistost in izvirno slovensko medicinsko izrazoslovje. Tako smo leta 1782 dobili prvo strokovno knjigo v slovenščini. Leta 1789 je ljubljanska civilna bolnišnica dobila svoj porodniški oddelek, leta 1923 pa so se babice združile v Slovensko babiško društvo. Med leti 1929 in 1968 so izdajale svoje glasilo - Babiški vestnik. Porodništvu v pomoč je bil tudi razvoj različnih instrumentov. Porodne klešče (forceps) so angleški izum iz 17. stol. in so se uporabljale pri številnih porodih. Predstavljenih je nekaj prototipov forcepsa iz zbirke Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete UL.
STARI INSTRUMENTI ZA IZDIRANJE ZOB Na razglednici so različni instrumenti za puljenje zob in zobnih korenin; to so včasih opravljali ranocelniki. Večina predstavljenih prototipov izvira izpred dobrih dvesto let. So last slovenske zobozdravstvene zbirke v Muzeju novejše zgodovine v Celju (avtor prim. Franc Štolfa, dr. stom.) in Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete UL. Predmeti z leve proti dlesni predstavljajo: angleška ključa 3 navadni, drugi z v ročaju vgrajenim dvigalom; različna dvigala (elevatorje) za ekstrakcijo zobnih korenin: po Beinu (2), ravno in na koncu vdolbeno, za odstranjevanje gingive od vratu zoba in izdiranje korenin zgornjih zob, dvigalo z navojem (4) za izdiranje nalomljenih korenin (3-3) zgornjih zob, kozja noga ali Bertenov zaviti elevator (5), Winterjev (6) oz. Schlemerjev “londoner” elevator (7). Slednja sta rabila za ekstrakcijo korenin spodnjih molarjev; zobne klešče: zaokrožene (8) so bile namenjene puljenju spodnjih kočnikov, bolj ravne (9, 10) pa ruvanju zgornjih sekalcev; listina pod instrumenti je “Lehr-Brief”, dokument o absolviranju študija ranocelništva. Spričevalo na pergamentnem papirju je iz leta 1746.
INTRICATUM EXTRICATUM MEDICORUM ZAVOZLANO RAZVOZLANO V MEDICINI
–
Notranjost človeškega telesa je skrita in zato skrivnostna; njeno skladno oz. neurejeno delovanje pa se kaže na človekovem zdravju, v dobrem počutju ali v bolezni. Pri notranjih boleznih ni vedno lahko odkriti vzrokov, zato ni čudno, da velja interna medicina za kraljico medicine. Zdravnik je z znanstvenim postopkom skozi stoletja s človeškega telesa odstiral tančice skrivnosti. Pogovor z bolnikom, opazovanje bolnika in temeljit fizikalni pregled so mu morali povedati vse. Koliko je lahko fizikus-zdravnik spoznal z omenjenimi metodami, nam pove primer dr. Marka Gerbca (1658–1718) iz Šentvida pri Stični. Po tankočutnem opazovanju svojih bolnikov je v vsej medicinski literaturi prvi opisal bolnika s simptomatiko popolnega srčnega bloka (1718 v periodiki nemške Akademije raziskovalcev narave). Gerbčev značilni opis pulza je 44 let po objavi kar 11-krat citiral znameniti italijanski patolog in klinik Morgagni v svojem zbranem delu. Podobno objavo je doživel pri več znanih avtorjih. Gerbčev opis, dandanes bolj znan kot AdamsStokesova sinkopa, je bil prvi te vrste sploh. Zato so jugoslovanski kardiologi leta 1977 predlagali, da se Gerbcu prizna časovna prioriteta, in podprli zahtevo po mednarodni korekturi poimenovanja bolezenske slike syndroma Gerbezius-Morgagni-Adams-Stokes (GMAS). V našem Pravopisu medicinskih izrazov iz leta 1997 ga imamo zapisanega kot syndroma Gerbec-Morgagni-Adams-Stokes. Na razglednici je stetoskop, Laënneckovo odkritje iz leta 1819, eden največjih in najpomembnejših izumov v vsej zgodovini medicine. Zdravniku je bistveno približal šume nad srcem in pljuči ter s tem silovito izpopolnil diagnostiko. Na fotografiji so tudi knjige: na vrhu Gerbčeva Intricatum extricatum medicorum, pod njo delo Tomasa Sydenhama ter tri knjige iz Morgagnijevega opusa.
MATERIA MEDICA – NAUK O ZDRAVILIH Človek je vedno intuitivno in izkustveno spoznaval zdravilne snovi. V klasični Dioskoridesovi farmakopeji »De materia medica« iz 1. stol. n. št. je zbran antični repertoar zdravil rastlinskega, živalskega in mineralnega izvora. Uporabljali so ga vse do renesanse. V 13. stoletju je nemški cesar Friderik II. ločil farmacijo od medicine. Lekarne so dobile svoje mesto v srednjeveških samostanih. Prve javne lekarne na slovenskem ozemlju so nastale med 15. in 16. stoletjem v Kopru, Piranu, Ljubljani, Celju, Ptuju, Novem mestu ... Med Slovenci so v glavnem delovali češki lekarnarji: Freyer, Minařik, Lavička, Burdych, Trnkoczy ... Z renesanso je tudi v mistično mračnost lekarniških oficin začelo prodirati novo znanje. Zdravniki - naravoslovci iz 16. in 17. stoletja: P. Mattioli, C. Clusius in drugi so temeljito preučili slovensko floro. V okolici Idrije je G. A. Scopoli spoznal rožo kranjsko buniko; poimenovali so jo po njem in iz nje kasneje izolirali skopolamin. Paracelsus je v farmakopejo vnašal prva kemična sredstva. Razvoj kemije in eksperimentalne medicine je v 18., predvsem pa v 19. stol. pripeljal do izolacije prvega alkaloida - morfina. Sledili so kofein, atropin, akonitin, kolhicin, strihnin, hiosciamin, kodein, papaverin, kokain, amilnitrit, sinteza salicilne kisline. Za kup odkritih mikroorganizmov so bila prav tako potrebna specifična zdravila. A. Fleming je sicer že leta 1928 odkril način delovanja glivice Penicillium notatum, vendar so penicilin pričeli uporabljati šele med drugo svetovno vojno. Pred njim so že sulfonamidi (Domagk, 1935) uspešno zavirali rast strepto- in gonokokov. Odkritju antibiotikov so se pridružili še vitamini, hormoni z notranjim izločanjem – predvsem inzulin (Banting, Best, 1921) pa cepiva, serumi itd. Fotografija prikazuje prenosno, t. i. “poljsko lekarno” iz 18. stoletja in nemško knjigo o zdravilih iz 17. stoletja.
ŽELEZNA ROKA Z VRANSKEGA Slika prikazuje železno ročno protezo z Vranskega iz obdobja od 1500 do 1635 in Heisterjevo Kirurgijo iz leta 1743. Prve znane proteze roke so se pojavile na začetku novega veka, okoli leta 1500. Iz železa so jih izdelovali orožarji za takratne plemiče. Zaradi trajnega materiala so se prenekatere ohranile do današnjih dni. Protezo roke na fotografiji so našli na Vranskem leta 1907, v zazidani niši starega gradu. Nekaj časa je bila v lasti zbiralca starin, veterinarja Sadnikarja iz Kamnika, sedaj je last Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani. Prvotni lastnik proteze bi morda lahko bil eden od fevdalcev iz okolice Vranskega, ki je izgubil del palca in večino ostalih prstov na desni roki. Poškodbo bi bil lahko povzročil meč, ko je imel lastnik roko stisnjeno v pest. S preostalim krnom palca in gibljivim zapestjem je nekdanji lastnik svojo železno protezo lahko delno tudi vodil. Proteza je težka 795 g in v grobi obliki posnema človeško roko. Dlan je obilnejša, v njej je skrit mehanizem, ki je zadrževal ali sproščal napravo za krčenje prstov. Prsti (razen palca) se gibljejo po dva in dva v treh stopnjah, vendar tako, da ne pridejo v popoln stik z vrhom palca in dlanjo proteze. Palec je krajši, negiben in postavljen v opozicijo proti dlani, položaj, ki ga še danes posnemajo sodobne proteze. Omogoča cilindrični prijem, da lastnik lahko drži meč, sulico ali uzdo ter jedilni pribor.
SPLOŠNI ZDRAVNIK – KIRURG NA TERENU Še pred petdesetimi leti je splošni zdravnik na terenu opravljal številne manjše, nemalokrat pa tudi večje kirurške posege: oskrboval je rane, odpiral površinske vnetne procese, pomagal pri različnih poškodbah, deloval kot porodničar in tudi kot ginekolog, ruval je zobe itd. Pogled v torbo s kirurškim priborom nas pouči o zdravnikovi terenski kirurški praksi. Praktikus je na terenu opravljal nekatere nujne posege, zato je imel pri sebi veliko prijemalk, peanov in različnih sond (tudi uroloških). Za oskrbo plitvih ran je uporabljal Michelove sponke. Šivalna nit catgut mu je služila za šivanje globljih ran. Delal je tudi nekatere ginekološke posege, saj je poleg različnih ginekoloških sond in prijemalk v zgornjem delu torbe videti še preprosta vaginalna spekula. V kirurški torbi manjka nekaj nujno potrebnih predmetov, tako šivalnik, kirurške igle, skalpeli, pincete in škarje. Prav tako je moral zdravnik imeti brizge za dajanje zdravil in lokalno anestezijo ter povoje za obvezovanje ran. V torbi ni najti instrumentov za ruvanje zob; splošni zdravnik je še pred pol stoletja opravljal tudi to delo. Torba je iz zapuščine tržiškega zdravnika dr. Otta Hawline, poklonila jo je njegova vnukinja Ana Klemenc.
OČI, OČALA – OKNO V SVET Ljudje so se od nekdaj borili proti slabovidnosti in slepoti. O tem pričajo najstarejši ohranjeni medicinski zapisi. Sivo mreno, najpogostejši vzrok za starostno slepoto, so operirali že Babilonci in Asirci. Egipčani so zdravili trahom. Očala so slabovidnim izredno olajšala življenje. Izum izvira iz severne Italije med leti 1285 in 1290, izumitelj je ostal neznan. Prva očala so izdelovali v Benetkah, kmalu nato V Nemčiji in na Nizozemskem. Sprva so bila narejena iz naravnih kristalov, šele kasneje iz stekla. Z bikonveksno lečo so lahko izboljšali vid le pri starostni slabovidnosti in pri daljnovidnosti. Divergentna stekla za kratkovidne so izumili v 16. stoletju, cilindrična pa, ki korigirajo astigmatizem, šele v 19. stoletju. Leta 1872 je Monoyer uvedel enoto dioptrija za določanje jakosti stekel. Tudi kontaktna stekla (L. Heine, 1930) in intraokularne leče iz akrilata (1952), ki nadomestijo lečo po operaciji katarakte, poznamo že okoli pol stoletja. Oftalmoskop, dragocen pripomoček za pregled očesnega ozadja, uporabljajo zdravniki in okulisti od leta 1851 (Helmholtz). Mayerjeva električna izpeljanka oftalmoskopa (1915), kot je prikazana na naslovnici, se še danes veliko uporablja. Slovenci smo dobili prvi okulistični oddelek leta 1940 v Ljubljani; vodil ga je dr. Leopold Ješe. Napisal je tudi prvi slovenski učbenik oftalmologije. Zgodovinsko so omembe vredni tudi slovenski operaterji katarakte, znan je predvsem Franc Ipavec in zdravilci trahoma v Prekmurju.
PRVIH STO LET KIRURŠKE ANESTEZIJE NA SLOVENSKEM Prikazan je instrumentarij za splošno in spinalno anestezijo, kakršen se je uporabljal v slovenskih kirurških ustanovah okroglih sto let, od prve narkoze z etrom v Ljubljani leta 1847 do priznanja posebne zdravniške stroke – anesteziologije z reanimatologijo – ter do uvajanja sodobnih metod in aparatur po letu 1945. V prvih sto letih so se kirurgi odločali o anesteziji med operacijo in zanjo tudi odgovarjali. Lokalno in spinalno anestezijo so izvajali sami. Staro “narkozo” so po navadi prepuščali srednjemu kadru. V takih razmerah je na evropski celini stroka zaostajala kar za sto let, medtem ko se je razvijala kot zdravniška veja “sui generis” v Veliki Britaniji in ZDA. Od tam je po 2. svetovni vojni v nekaj letih preplavila vso Evropo. Na sliki si sledijo od zgoraj navzdol: Ombrédannov inhaler: kovinska obrazna maska in krogla z vato, prepojeno z etrom, ter svinjski mehur kot dihalni rezervoar zmesi zraka etrovih hlapov - priprava za zaprto metodo inhalacijske anestezije, nevarna zaradi spremljajoče hipoksije in hiperkapnije; kapalna steklenica z etrom; Schimmelbuschevi maski s kovinskim ogrodjem in gazo; kapalna ampula s kloretilom, vse za odprto metodo inhalacijske anestezije z etrom, kloretilom ali kloroformom; brizgalka in igla za subarahnoidno punkcijo za večkratno uporabo (sterilizacija s prekuhavanjem) oz. za spinalno anestezijo s tropakokainom, pri nas v rabi od leta 1901. Predmete je podarila Inštitutu za zgodovino medicine prva profesorica anesteziologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani prof. dr. Darinka Soban.
LABORATORIJ IN EKSPERIMENTALNA MEDICINA Pot od kvalitativnega do kvantitativnega vrednotenja pojavov v naravi in pri človeku je bila dolga in polna zablod. Antični in srednjeveški zdravniki in filozofi so delali le kvalitativne poskuse. Znanstvena eksperimentalna metodologija se je pojavila šele v renesansi. Bila je plod neodvisnih zamisli nekaterih velikanov človeštva, npr. da Vincija, Bacona, Galileja in drugih. Galilejev mehanicistični način razmišljanja se je prenesel tudi na njegovega podnajemnika Angleža Williama Harveya, odkritelja krvnega obtoka, in na Koprčana Santoria Santoria (1561–1636). Slednji je v medicino uvedel kvantitativni pristop. Leeuwenhoekovo odkritje mikroskopa leta 1672 je s približanjem ultrastrukture pomenilo za znanost pravo revolucijo. V kemijo je znanstveni eksperimentalni postopek uvedel Francoz Lavoisier, v medicini pa se je poskus zasidral po osrednjih odkritjih temeljnih naravoslovnih ved. S tem je drevo medicine pognalo nove veje: fiziologijo (Bernard, Magendi, Puřkine, Pavlov ...), patologijo (Rokytanski), mikrobiologijo (Pasteur, Koch ...), farmakologijo (Buchenin ...) itd. Ti laboratoriji so postopoma razvili tudi svoje rutinske preiskovalne metode. Slovenci smo ponosni, da je zdravnik slovenskega rodu Friderik/Fritz Pregl leta 1923 dobil Nobelovo nagrado za izjemne dosežke na področju medicinske mikrokemijske analize. Danes si razvoja medicine ne znamo več predstavljati brez eksperimentalnih laboratorijev, opremljenih z najsodobnejšo tehnologijo. Privlačno svetlečo steklovino je zamenjal računalnik, duha so zamenjale magične krivulje, pogosto razumljive le še vrhunskim strokovnjakom.
Iz slovenske medicinske tradicije
Uredila Nina Svetelj Besedilo in izbor predmetov Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med. Predstavitev dela zbirke Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani Fotografije Dragan Arrigler Oblikovala Lucija Podbrežnik
Izdala Mestna knjižnica Kranj, julij 2016