ILUZIJA UTRIPA ŽIVLJENJA Franc Vozelj 5. 1. - 31. 3. 2016
Slika na naslovnici: Homo, Padanje 4, mešana tehnika, 135 x 85 cm, 1993, izsek
ILUZIJA UTRIPA ŽIVLJENJA Franc Vozelj je rojen 28. marca 1954 v Kranju. Po končani šoli za oblikovanje se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1979 diplomiral na oddelku za slikarstvo ter leta 1981 končal podiplomski študij slikarstva. Doslej je imel preko 100 samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa je tudi na 130 skupinskih razstavah. Med priznanji, ki jih je prejel za svoje delo, je velika Prešernova plaketa mesta Kranj leta 1999. Ukvarja se s slikarstvom in oblikovanjem. Od leta 1980 je član Združenja slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) in Likovnega društva Kranj. Živi in dela v Kranju kot samostojni umetnik. Akademski slikar Franc Vozelj se izraža skozi neposredno zaznavna motiva človeškega telesa – akt in tihožitje. V njegovem slikarstvu je prisoten klasični jezik, reinterpretiran na sodoben način, zato je zanimiva zgodovina obeh motivov, ki nam omogočata lažje razumevanje avtorjevih del.
Homo, Tri 4, olje na platnu, 150 x 180 cm, 1998
Akt predstavlja golo človeško telo in izhaja iz latinske besede “actus”, kar pomeni dejanje in gibanje. Prvotni namen akta je bila študija telesa, ki je nudila vpogled v samo držo oziroma pozo telesa kot tudi informacije o sami telesni sestavi človeka. Tako delimo akt na realistični, ki je podvržen študijski zasnovi, in idealizirani akt, ki nastaja na podlagi kanona (določenih proporcev človeškega telesa in lepotnih idealov v posameznih obdobjih). V klasični grški in rimski umetnosti je golo telo odsev božjega reda (popolno, atletsko izoblikovano, ki deluje naravno in erotično) ter hkrati temelji na raziskovanju naravnih proporcev. Renesansa predstavlja ponovno odkritje telesa, saj študij anatomije in iskanje kanona idealnih telesnih proporcev vplivata na razvoj akta. Novi vek v ospredje postavi predvsem žensko telo in erotični moment, kar je novost, saj je bil prej v ospredju moški. V poznem 19. stoletju in 20. stoletju vzporedno z razvojem fotografije nastopi tudi neprizanesljiva upodobitev človeka takšnega, kot je, s poudarkom na telesnih danostih in njihovem notranjem svetu s sanjami, upanjem in strahovi. Vrhunec pa nastopi z ekspresionizmom kot izrazom notranjega razpoloženja in občutkov s poenostavljeno podobo in deformiranimi formami. Nastajajo dela, kjer je meja med moralnim in estetskim zelo tanka.
Homo, Tri 2, olje na platnu, 150 x 100 cm, 2008
V aktih Franca Vozlja prevladujejo atletsko grajena moška telesa nad ženskimi, ki so elegantnejša in posredujejo lahkotnejši občutek v samih gibih. Pri upodabljanju telesnosti nekatera še vedno ohranjajo pridih atletskega telesa v kontrastu z nežnim krhkim ženskim telesom. Akti ne prikazuje upodobitve natančnosti in popolnosti telesa, temveč neko drugo zgodbo, ki je odraz nevidnega dela človeka, torej njegove notranjosti in občutenj ter ima zato ekspresivni pridih. Zato tudi ni tako izrazita erotičnost, temveč gre bolj za čustveni izraz. Obrazi zanj niso pomembni, jih ne zasledimo, so le zabrisane ali nedokončane gmote, v katerih zaznamo podobo glave, vse ostalo je kot neka skrivnost. Prepuščeni smo lastni presoji, da odkrijemo, kaj se skriva za posameznikom ali skupino, ki posreduje medčloveške odnose ali le stanje človeka, ki ga je zaznamovalo življenje, kjer ni pomemben posameznik, temveč gre za vsesplošno bitko za obstoj in preživetje. S pomočjo študijsko analitičnega pristopa razkriva plastičnost in telesnost človeka ter njegovo fiziologijo mišic in gibanja. Vedno znova mu ga uspe pokazati v novem položaju in pogledu. Samo gibanje je v sliki težko upodobljivo, celo nemogoče, imamo pa možnost podajanja nekega trenutka v gibanju. Le-to je pri Vozljevih aktih vidno v razgibanosti telesa ali muskulaturi, ki beleži vsako njegovo potezo. Tako je lahko raztegnjeno, klečeče, skrčeno, v padanju, v skoku, teku, borbi ali plesni živahnosti.
Homo, Padanje 4, mešana tehnika, 135 x 85 cm, 1993
Vsem je skupna neka napetost, ki je včasih nakazana le s pomočjo barvne ploskve brez dodatnih informacij. Njegova slika razkriva risbo, ki je kot nek temeljni izhodiščni nosilec same figure in hkrati vezna nit vseh del. V njej se skriva krhkost in intimnost telesa, tako na površje pridejo detajli skeleta in njegova členitev, kot bi želel pokazati, da smo pod kožo vsi ljudje enaki ali pa nam razkriti samo sestavo telesa, iz katerega izhaja. Dvojnost (na eni strani zgradba telesa s kostmi in mišicami ter na drugi strani njena deformacija ali popačenost in izpuščanje posameznih delov ali elementov telesa) v sebi nosi ostanke anatomsko zasnovane telesnosti in linijskega obrisa telesa, a se hkrati že podreja barvni površini – nosilki zgodbe. Prevladuje rjava barva inkarnata v različnih tonih, kateri pa doda tudi oker in zeleno. Sama kompozicija je večinoma centralna in razgibana. Ne manjka ji dinamike, zato imamo včasih občutek, da ima figura moč preseči platno in vstopiti ali skočiti iz njega, saj prostor ni omejen. Pri ozadju se umetnik odmika v abstrakcijo, ki je v nekem dvogovoru s samim aktom in se mu podreja. Tako je prostor rezultat igre svetlobe in barvnih potez ali ploskev. V njem lahko zaznamo neko zabrisanost ozadja, ki nam daje občutek prostorske globine, po drugi strani pa lahko v plastenju barve začutimo gibanje, kot bi ujel čas, prostor in zrak, skozi katerega se telo premika.
Tiho탑itje, olje na platnu, 60 x 80 cm, 1994
Tihožitje je druga veja avtorjevega interesa, ki ravno tako zaseda pomembno mesto v njegovem 34-letnem opusu in ga ne smemo zanemariti. Predstavlja upodobitev objektnih kompozicij v različnih kombinacijah, združenih po notranjih simboličnih ali estetskih vidikih. Le-ta lahko vsebujejo mrtve ali negibne elemente, kot so cvetlice, sadje, posodje, glasbene inštrumente, orodje, knjige ali drage predmete iz vsakdanjega življenja. Motiv tihožitja je znan v vseh kulturah in časih. V 15. stoletju je še kot dodani element in del ozadja, medtem ko se v 16. stoletju razvije v samostojen motiv, ki doseže največji razcvet v 17. stoletju na Nizozemskem. Ta je bila v tistem času svetovno trgovsko središče in s tem gospodarski, kulturni in umetniški center. Tihožitja pa naj bi predstavljala bogastvo tedanjih naročnikov – srednjega meščanskega sloja in kmetov. Nato nastopi padec. V 19. stoletju z impresionisti in post-impresionisti si tihožitje spet pribori višji rang v umetnosti, za kar so bila zaslužna dela Paula Cézanna, ki je raziskoval geometrično prostorsko organizacijo. Predstaviti pa želi tudi neodvisno elemente barve, oblike in črte, kar je pomemben korak na poti k abstraktni umetnosti. Kubisti pa so začeli vključevati v tihožitja še izrezke časopisov, kar je pogojevalo nastanek prvih kolažev. Od 20. stoletja naprej pa nastopi nov odnos umetnika do objektov, ki jih upodablja, hkrati pa se s pomočjo novih medijev še poveča avtorska kreativnost.
Tiho탑itje 5f, olje na platnu, 100 x 130 cm, 2005
V delih je prisoten kontrast hladno-toplih tonov, torej prostora in telesa. Uporabljeni sivomodri toni ozadja delujejo melanholično in dramatično, medtem ko z dodajanjem toplejših odtenkov kompozicijo poživi. Celoto pa v nekaterih delih dopolni s časopisnimi izrezki in ji na ta način vdahne novo življenje, saj figuro nekako umesti v realni prostor in čas ter hkrati na ta način le nakaže, da se za aktom ne skriva le študijski pristop, temveč gre za pravega človeka, ki se prebija skozi nepredvidljivo življenje, ki mu ga narekuje svet in na katero nima vpliva.
V delih Franca Vozlja kompozicijo večinoma sestavljajo cvetlični aranžmaji, sadje in vaze. Imamo nek prehod iz še realno zaznavnega podajanja posameznih elementov v abstrakcijo, kjer redukcija tako predmetov kot samega ozadja postaja slikovita barvna igra potez, pack, lis in ploskev, ki ustvarijo živahen ambient in migetajoč efekt. V zgodnjih tihožitjih posega po zemeljskih neizrazitih barvnih tonih, kjer celota deluje temačno in v sebi zaključeno, kar v kasnejših delih zamenja s toplimi, močnimi, intenzivnimi barvami (rdeča, zelena, oranžna in rumena) in na ta način ustvari močnejši kontrast med samimi predmeti in hladnim ozadjem, kjer prevladujejo sivinski toni v kombinaciji z drugimi barvnimi. Tihožitja vsebujejo tako plastenje barve kot tudi črno risbo, ki je kot del študijskega zapisa ali načrta, ter časopisne izrezke, ki na ta način vnašajo v sliko tudi teksturo in strukturo ter kažejo na samosvoj pristop avtorja do upodabljanja prostora. Kljub abstrakciji je v vsakem delu možno zaznati prostor ali elemente, ki se skrivajo za predmeti v ospredju. Rdeča nit njegovih del pa je ujeti utrip življenja, ki mu ga je uspelo vnesti v svoje slike, saj le-te živijo, dihajo in v svoji zabrisanosti ohranjajo gibanje in dinamiko kljub statičnosti upodobljenih predmetov. Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.
Izdala Mestna knji탑nica Kranj, december 2015