Zgodovina Čabra in Babnega Polja

Zgodovina gospostva Čabar in nastanka vasi Babno Polje, 2. izdaja, Koča vas 1928 je rokopis, napisan v nemščini, ki ga je pisala hčerka Henrika Schollmayerja Margarete Schollmayer, domačinom poznana kot Kočevska Greta. Rokopis je v slovenščino prevedel Jože Matevžič iz Vrhnike pri Ložu. Delo pod skrajšanim naslovom Zgodovina Čabra in Babnega Polja izhaja v nadaljevanjih. Avtor tega zgodovinskega dela Henrik Schollmayer - Lichtenberg je leta 1924 v Koča vasi zapisal: »Vprašanja o mejnih sporih med gospostvoma Snežnik in Čabar, ki se ne umirijo, so me vzpodbudila, da razrešim njihove vzroke. Proučevanje arhivskih listin me je pripeljalo do tega, da nisem napisal samo zgodovino Čabra, temveč tudi zgodovino nastanka vasi Babno Polje.«

Henrik Schollmayer - Lichtenberg

Zgodovina Čabra in Babnega Polja

(nadaljevanje VIII.)

V takšnih okoliščinah so bili grofje Lichtenbergi prisiljeni to ozemlje prodati za majhno ceno 6.000 goldinarjev konvencijske vrednosti Matiji Jožefu pl. Paraviču, ki je bil že lastnik Čabra. V pogodbi iz leta 1820 so prodajalci opozorili na te razmere in so predali kupcu Paraviču zakupno pogodbo v izvirniku z dne 20. 12. 1678 skupaj s plačilnimi nakaznicam1 .

Z isto pogodbo so grofje Lichtenbergi prepustili Paraviču tisti sporni del gozda med Malim in Velikim Smrekovcem, velikim približno 100 oralov, ki ga je Klana in Grobnik nista zahtevala, toda zahteval ga je Čabar2 .

S »Smrekovcem« smo se ponovno vrnili k mejnim vprašanjem in zdi se nam, da so postala tako zapletena, ker je v tem gozdu igrala pomembno vlogo paša ovc. Na začetku 18. stol. so gospostvo Brod – Grobnik podelili državnemu grofu Rajmundu pl. Vilani - Perlasu, mejnemu grofu pl. Rialpu in tajnemu državnemu svetniku. Dne 14. oktobra 1726 je s kameralnima gospostvoma Bakar in Čabar sklenil pogodbo o meji. Pogodbo je 19. aprila 1727 predložil cesarju, ki jo je 3. oktobra 1731 potrdil. Točki pogodbe 7 in 8 se glasiti: točka 7: »Če bi se zgodila, da bi podložniki gospostva Grobnik in Čabar pomešali pašo, sme vsakdo pasti živino tudi preko omenjenega ozemlja, kar je bila njegova neizpodbitna pravica pred sedanjo razdelitvijo.« Točka 8: »Podložniki kameralnih gospostev Bakar in Čabar in podložniki njegove svetlosti mejnega grofa iz Broda in Grobnika so morali skrbeti ne samo za izgradnjo in popravilo poti, temveč so morali pozimi skrbeti za prehodnost preko Javorniškega in Snežniškega pogorja z odstranjevanjem snežnih zametov; njihova dolžnost je bila tudi, da so na tem prehodnem ozemlju in v sosednih gozdovih preganjali tatove in roparje, ki so bili nevarnost za trgovce in druge popotnike na potovanju do pristanišča in nazaj.«3

Komori se je v prvi vrsti šlo za to, da po najboljših močeh podpira in varuje trgovino s soljo in železom preko Bakra. Komora je morala tudi poskusiti nekako urediti pašo ovc v gozdu, ker so zaradi razkosanja nekdanjih Zrinjskih posestev nastale nove meje. Zaradi novih meja, ki so bile, kot kaže, zelo nejasne in zaradi zaupanja skrbi za varnost na poteh hrvaškim ovčarjem, je bilo gospostvo Snežnik zelo prizadeto. V letu 1814 so pogodbo o meji med takratnimi lastniki oz. gospostvi obnovili, za Čabar jo je podpisal M. Jožef Paravič pl. Čabranski, za Ozalj, Brod in Grobnik grof Anton Jožef Batthyani4. V pogodbi so ovčarjem posebej zabičali, da se pri paši varujejo posegati v tuje pravice. Ta določba kaže, da so se ovčarji, kolikor se zdi, malo brigali za meje. Prihodnost je pokazala, da hrvaški ovčarji niso posegali na ozemlje gospostva Snežnik samo pri Malem in Velikem Smrekovcu, temveč tudi v Jelenovi in Praprotni dragi ter Beli vodi, dokler v avgustu 1817 gospostvo Snežnik ni zaseglo 72 ovc, zaradi česar so se ovčarji pritožili na kresijskem uradu na Reki. Dne 25. 9. 1817 je prišlo do revizije meje, ki pa ni prinesla rezultatov5 . Dne 22. marca 1747 je dvorna komora na Dunaju naročila grofu Herbersteinu, da skupaj z rudarskim mojstrom iz Idrije Antonom Hauptmannom in idrijskem gozdarskim mojstrom Francem Ksaverijem Jurmanom izravna že desetletja trajajoče gozdne in mejne spore Čabra. Komisija je delala od 22. septembra 1747 celih 57 dni in ni mogla rešiti mejnih vprašan6 .

Končno se je avstrijska vlada odločila napraviti velike korake in je v letu 1793 dala mejo med Kranjsko in Hrvaško geometrično izmeriti in jo vrisati v katastrske mape. Cesarsko – kraljevi gradbeni direktor Jožef Šemerl je pripravil navodila in cesarsko – kraljeva inženirja Janez Stratil in Karel Postavka sta opravila delo7. Izgleda, da vlada meritev in cele zadeve na splošno ni vzelo resno, zakaj ko so se v letu 1828 lotili revizije meja, niso našli niti navodil niti pripravljenih map. Na pravi birokratski način so skrbno razveljavili besedilo prisege, ki sta ga podpisala omenjena inženirja.

Celotna naslednja zgodovina revizije in regulacija meje v letih od 1828 do 1832 kaže, kako malo razumevanja in pripravljenosti je imela avstrijska vlada za takšna mejna vprašanja; kako si je sama prizadevala dajati prednost birokratski uradni poti z zavlačevanjem in oviranjem, medtem ko so se na drugi strani Madžari lotili stvari z živahnostjo, imeli uspehe in prevzeli vodstvo8 .

Že pobudo za popravek meje je dala Ogrska. »Po 16. členu, ki ga je pred kratkim sprejel ogrski državni zbor so za nadaljevanje in dokončanje dela že delujočih komisij imenovali štiri nove komisije in sicer ena za določitev meje z Moravsko pod predsedstvom nadžupana županije Bars (slovaško: tekovska župa) grofa Janeza Kegleviča, druga je bila za Štajersko pod predsedstvom škofa iz Györa Antona pl. Juraniča, tretja je bila za Štajersko in Kranjsko pod predsedstvom nadžupana županije Vasvár kneza Filipa Batthyanija, četrta je bila za Galicijo pod predsedstvom škofa iz Zipsa (slovaško: Spiš) Jožefa pl. Belika.9

1 Arhiv Snežnik 5. 5. I a, Besitzwechsel - Urkunden 2 Arhiv Snežnik 5. 5. I a, Besitzwechsel - Urkunden 3 Arhiv Snežnik 5. 12. II b, Landesgrenzen -Berichtigumg 4 Arhiv Snežnik 5. 12. II b, Landesgrenzen - Berichtigung 5 Arhiv Snežnik, 5. 12. II. B, Landesgrezen - Berichtigung 6 Wiener Hofkammer - Arhiv, fasc. 20 12. sept. 1747 7 K.K. Gubernial- Arhiv, Laibach fasc. 46 - 63 za leto 1792 8 Arhiv Snežnik, 5. 12. II b Landesgrenzen - Berichtigung 9 Hofkanzlei - Weisung u. Gubernial - Dekret, Laibach 28. 2. 1828 št. 3997 V prejšnji številki se nam je med priložene fotografije vrinila tudi ena, ki ne spada v obdobje o katerem govori članek. Mejni kamen na drugi sliki iz prejšnje številke označuje mejo med Jugoslavijo in Italijo. Za napako se opravičujemo.