Druženje upokojencev Gorenja

jeta kar nekaj pomoči, a s skupnimi močmi se »rihtamo«, od obiskov pri zdravniku do sosedov in sorodnikov. Kdor ju pozna, ve, da sta vesela vsakega obiska in prijetnega klepeta ob kozarčku ali kavici. Hvaležna sta za skupna leta, ki niso bila rožnata. Ponosna sta na ustvarjeno in doživeto. Še naprej bodita vztrajna, pogumna, dobrovoljna, potrpežljiva, predvsem pa zdrava. �� Nada

Vrzelakova rodbina: vedno veseli srečanja

Prvo srečanje družine Vrzelak je bilo davnega leta 1991, 31. avgusta. Zbrali smo se v Kavčah, v vasi, kjer so bile doma naše mame. Bilo nas je 138. Veliko manj, samo sestrične, bratranci in partnerji, nas je bilo na drugem srečanju v Bevčah 13. oktobra 2001. Tretje srečanje je bilo 17. novembra letos v Restavraciji Jezero, kjer smo se lahko zbrali kar za mizo. Prišli smo sestrične in dva bratranca, Ivi in Franc srečanje pa sta organizirali naši najmlajši, Jana in Anica, obe zelo aktivni. Sicer pa nas je Vrzelakov veliko, rada povem. Kadar grem v mesto po opravkih, vedno srečam kakšno sorodnico. Obujamo spomine, kako je bilo, ko še ni bilo računalnikov, mobitelov in drugih modernih naprav. Živeli smo počasi, izobilja ni bilo, skoraj vsako nedeljo smo se dobili v Starem Velenju, šli peš k sestrama od mame, tetama Ančki in Micki.

Leta pa hitro tečejo, a še v naših letih smo nasmejane, rade pojemo, rade se imamo. Tudi od lepih spominov se da živeti, slabe pa je treba pozabiti. Življenje je lepo, a minljivo, zato smo vesele, ko se naslednjič srečamo. �� Ana Zrimšek