Ustvarjalno in uspešno delo mladih pianistov

Prva dva novembrska tedna sta bila za dijake klavirskega oddelka velenjske umetniške gimnazije napolnjena z ustvarjalnimi dogodki in s povezovalnimi vsebinami.

Dijaki so skupaj s profesorji pripravili celovito in domiselno zasnovan koncert, na katerem so zaigrali cikel skladb slovenskega skladatelja Matevža Goršiča z naslovom Suita 1-13. Gre za klavirsko zbirko, ki je nastala poleti leta 2020. Njena posebnost je, da je vsak stavek pisan v svojem taktovskem načinu (od 1- do 13-dobnega) ter da se izvajalec ob izvedbi sooča tako s klasičnimi kot sodobnimi kompozicijskimi prijemi.

Koncert so najprej zelo uspešno zaigrali v Marinovi dvorani Glasbene šole 9. novembra, dva dni kasneje pa so se s projektom predstavili še slovenski strokovni javnosti, saj so ga izvedli na 21. Dnevih klavirske glasbe, ki jih je organiziralo Društvo slovenskih klavirskih pedagogov v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Dijaki pianisti Petja Emeršič, Manca Ernst, Matej Ferlež, Tinka Muck, Pia Landeker, Matic Acman, Ula Aurelija Gams, Neža

Avberšek in Zoja Elizabeta

Strah so se izvrstno izkazali, tako kot pianisti in kot igralci. Teden kasneje pa so svoje znanje izpopolnjevali na tako imenovanem mojstrskem tečaju. Na šoli smo gostili odličnega pianista in klavirskega pedagoga armenskega rodu Rubena Dalibaltayana. Za naše dijake je pripravil strokovno predavanje o klasicističnih sonatah, nato pa je sledilo aktivno delo z dijaki pianisti. Ruben Dalibaltayan je večer pred seminarjem s svojo ženo Julio Gubaidullino na glasbeni šoli izvedel krasen koncert v okviru cikla Abonmaja Klasika.

Sledil je nastop Julie Gubajduline, ki se je rodila v moldavski prestolnici Kišinjev. Kasneje jo je pot zanesla na študij na Moskovski državni konservatorij Čajkovski, danes pa poučuje na Akademiji za glasbo v Zagrebu. Svoj nastop je začela s Skrjabinovo poemo, op. 32. Pa naj še kdo reče, da barve v klavirskem zvoku ne obstajajo. Pianistka je namreč s svojim igranjem predstavila drugačno paleto barv, ki pa jo glasba Skrjabina sama po sebi zahteva. Če tudi iz fizikalnih razlogov različne barve na klavirju ne obstajajo, je Julija na klavirju vsekakor pokazala iluzijo le-teh, kar zahteva izredno mojstrstvo in tonsko kontrolo. Sledila je izjemna interpretacija Skrjabinove sonate št. 9 za klavir, ki je sicer predzadnja od njegovih sonat in precej težka za poslušanje, če govorimo o nepianistični populaciji. V tej glasbi se namreč močno čuti Skrjabinovo filozofsko ter mistično raziskovanje samega sebe, njegove glasbe ter sveta, ki se močno odmika od romantičnih ter impresionističnih vplivov zgodnjih sonat in ostalih del. A mislim, da je sonato velenjska publika dobro sprejela, kajti pianistka je njeno sporočilnost zelo dobro predstavila. Svoj nastop je zaključila z odlično Vers la flamme, poemo iz opusa 72, prav tako skladatelja Aleksandra Skrjabina.

Glasbena dvojina skozi impresionizem

Klavirski duo Dalibaltayan – Gubajdulina je nastal leta 2000. V teh 22 letih se je po-

Zato se splača biti Šifrer

Andrej Šifrer je držal besedo in za nekaj tednov postal Velenjčan javil na mnogih koncertnih odrih ter predstavil ogromno glasbenih del za dva klavirja in klavir štiriročno. Na tokratnem koncertu sta se odločila za preludij k Favnovemu popoldnevu Claudea Debussyja ter Špansko rapsodijo Mauricea Ravela. V Marinovi dvorani sta tako po dolgem času zazvenela oba koncertna klavirja, saj je bil koncertni klavir Steinway skoraj leto dni v obnovi. V obeh impresionističnih delih sta, v dveh besedah, prikazala pianistični profesionalizem. V skupnem muziciranju sta namreč natančna, tonsko usklajena in v interpretaciji zelo prepričljiva. Občinstvo sta še posebej navdušila z zadnjim stavkom Španske rapsodije – Feria (Festival). Namenila sta nam tudi dodatek, in sicer 2. stavek Suite št. 1, op. 5, skladatelja Sergeja Rahmaninova za dva klavirja. Naslov stavka je La nuit … L'amour (The night … The Love …). S slednjo glasbo sta za konec pianistično obarvanega večera poslušalce s svojo čutno izvedbo pobožala – za lahko noč, z ljubeznijo. �� Lara Oprešnik

Šramel Vučina

Oba projekta sta primera dobre prakse v premišljenem strokovnem delovanju, za kar gre v prvi vrsti pohvala odličnim profesorjem klavirskega oddelka. �� Urška

V Knjižnici Velenje so sredi novembra odprli razstavo o pevcu, tekstopiscu in avtorju številnih ponarodelih skladb Andreju Šifrerju. Razstavo 70 let – NIČ proti VEČnosti, ki ponuja vpogled v njegovo dolgoletno glasbeno delovanje, so pripravili sodelavci Gorenjskega muzeja ob Šifrerjevi 70-letnici. Iz Kranja pa je razstava nato romala v Šaleško dolino, na katero slovenskega glasbenika vežejo številna poznanstva in vezi, med drugim tudi njegova partnerka Mirjam.

Učiteljica Majda

Glasbena ustvarjalnost pevca nas spremlja že več kot štiri desetletja, s svojimi danes že zimzelenimi melodijami pa se

Uspešna mlada violinista

Prejšnji konec tedna, od 23. do 25. novembra, sta dva dijaka violinista velenjske umetniške gimnazije sodelovala na 6. tekmovanju Leona Pfeiferja za mlade slovenske violiniste do 15. let, ki je potekalo na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Bila sta izjemno uspešna. Vesna Zupančič iz 1. U je prejela diplomo in posebno nagrado za perspektivnega violinista v 4. kategoriji. V isti kategoriji pa je Mark Lev Krajnc iz 2. UI osvojil prvo mesto in prvo nagrado!

Njuna mentorica, profesorica Danica Koren, ki ju je na tekmovanje intenzivno pripravljala, je prejela posebno pedagoško nagrado žirije. Posebno nagrado žirije za klavirsko spremljavo je dobil tudi njun korepetitor, pianist Danijel Brecelj. �� je zapisal v srca mnogih Slovencev in nezavedno postal del številnih zgodb. »Na razstavi v Kranju sem bil prisoten vsak četrtek. Ljudje so mi zaupali svoje zgodbe o tem, kdaj so se srečali z mano … Če zavrtimo čas 60 let nazaj, v 3. razred osnovne šole. K nam je prišla učiteljica, 22 let stara Majda, ki mi je bila všeč, čeprav še nisem točno vedel, zakaj. Ta Majda me je navdušila in ko je odhajala, sem ji napisal pesmico. In če gremo 60 let naprej, v leto 2022. V četrtek pride v muzej starejša gospa, stara 82 let. Bila je Majda, ki mi je prinesla pesmico nazaj – zato se splača biti Šifrer, da doživiš takšne stvari,« pripoveduje kranjski glasbenik, ki je ob razstavi v Velenju držal besedo in – kot je pred časom dejal za naš medij – za nekaj tednov postal Velenjčan. Postal je redni obiskovalec velenjskega knjižnega kotička, v katerem je prisluhnil tudi zgodbam ljudi iz Šaleške doline. »Nič drugače ni v Velenju, gospa mi je že kazala sporočilo njenega prijatelja, ki ji je napisal, da smo nekoč igrali skupaj. Na teh srečanjih z ljudmi izveš zgodbe, ki ti privabijo solze v oči, takšne stvari me presunejo.«

Pa saj to sem jaz

Avtorici razstave, ki je še zadnje dni na ogled v velenjski knjižnici, sta kustosinji Ana Beno in Tjaša Šoštarič, oblikovala jo je Tjaša Štempihar Trojica, ki je izpostavila ključne trenutke Šifrerjeve glasbene kariere, je razstavo zasnovala tako, da obiskovalca nagovarja kar Andrej Šifrer sam. Na ogled so številni predmeti, med katerimi so plakati, izvirniki besedil, fotografije, nagrade in plošče. Pomemben del razstave je namenjen tudi njegovemu obsežnemu delovanju v tujini oziroma njegovemu sodelovanju s tujimi glasbeniki. »Od vseh slovenskih glasbenikov sem največ sodeloval s tujimi glasbeniki. Pa ne, da bi bil tako pameten, ampak ker sem za to imel priložnost,« je dejal Šifrer, ki je bil ob prvem pogledu na razstavo o sebi tudi sam presenečen. »Moram priznati, da ko sem zagledal celotno steno z mojimi diskografskimi izdajami vse od Zobobluesa, sem rekel, pa saj to sem jaz.« �� tr