Praznični koncert Zarje navdušil

Leta 1999 je morda najbolj vsestranska slovenska umetnica Svetlana Makarovič izdala album šansonov z naslovom Namesto rož, ki potihne s pesmijo Katero poletje. Druga kitica omenjenega šansona se glasi:

»Noben bog ni poslušal molitev, ne videl solza. Noben bog se ne meni za krike deklet in žena. In tako se je v blatu spočelo nešteto otrok. In že spet bodo rekli, da tako preizkuša nas Bog.«

Le leto kasneje je vključno z denarnim delom zavrnila Prešernovo nagrado. Tej kulturni lovoriki, po kateri bržkone hrepeni sleherna umetnica ali kulturnik v deželi na sončni strani Alp, se je odrekla zaradi sonagrajenca – imenovanja nevrednega jezuitskega mozaičarja, ki v adventnem času, dobri dve desetletji pozneje, vztraja pri okupaciji naslovnic domačih in tujih medijev. Preroški kulturni opus Svetlane Makarovič na prelomu tisočletja je nemara najpopolnejši primer svarila, s pomočjo katerega bi lahko brez ovinkarjenja kolektivno obsodili institucijo okrutnega nasilja. Nasilja, ki ga na žalost ne zmorem opredeliti z berljivim številom pridevnikov. Institucija okrutnega nasilja s sklicevanjem na veroizpoved – sicer od hierarhične organizacije popolnoma neodvisno kategorijo – že stoletja namreč upravičuje lastno umazanijo, ki je za njih le obstranski delikt – za mnoge žrtve pa neopisljivo vseživljenjsko breme.

Podatki o številčnosti žrtev se osvežujejo praktično vsak teden. Oktobra smo lahko brali o štajerskem duhovniku, ki je v Demokratični republiki Kongo več let zlorabljal otroke, dandanes pa še vedno mašuje in poučuje verouk. Novembra je okrožno sodišče v Murski Soboti nekdanjega ljutomerskega duhovnika spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. Decembra so javnost razburkala pričevanja o že neimenovanem Prešernovem nagrajencu – dovolj velika ribi (dobesedno ihtisu), da zadeva po nekaj tednih še ni potihnila. Letošnji adventni koledar bi lahko tako zasnovali kar iz pričevanj o zlorabah imenovanja nevrednega mozaičarja ali iz načrtno prikritih zlorab znotraj institucije, za katere bomo izvedeli čez desetletje ali tri.

Šoštanj, 18. decembra – Tradicionalni božično-novoletni koncert Pihalnega orkestra Zarja nikoli ni samo koncert v klasičnem pomenu besede. Tudi orkester ni samo še ena pihalna godba, ampak niza uspeh za uspehom na domači sceni in ravno tako na mednarodni. Spomnimo, Zarja tekmuje v najvišji koncertni kategoriji in prinaša z mednarodnih tekmovanj zlata odličja.

Tudi zato lažje razumemo izvrstno izvedbo koncerta z gosti, ki je z vrhunsko odigranim programom dodobra ogrel polno dvorano v Šoštanju. Miran Šumečnik, strokovni vodja in dirigent, je pripravil program tako za zahtevne poslušalce kot za sproščeno prednovoletno vzdušje. Poleg Zarje so nastopili gostje, čudovita Irena Vrčkovnik, Oktet Zarja s solistom Lenartom Kukovcem, vokalna skupina Planike, katere vodja Špela Obšteter je iz vrst orkestra, in Irena z Miranom, ki sta navdušila z zimzeleno Sam po parku.

Še posebnosti koncerta. Dirigent je že poleti izbral skladbo Godzila in Farmers Tuba za večkrat nagrajenega člana orkestra Gašperja Poprijana, ki je nastopil solo. Poleg skladbe še scena, čisto »prava« Godzila. Podobno premišljeno je nastal solo za čelistko Tamaro Gombač. Pa spremljevalni video in Božiček z jelenčki, dobrimi željami in sladkorčki. Besedo je dobil tudi župan Občine Šoštanj Boris Goličnik, ki je poleg pohval in zahval za odličen program zbranim predal novoletno voščilo in jih povabil, naj v teh dneh tudi sami razveselijo koga: z obiskom, lepo besedo in drobnim dejanjem, ki bo marsikomu polepšalo praznike.

Izvedbo koncerta, ki je bil kot vsako leto v dvorani OŠ KDK Šoštanj, so podprli lokalna skupnost in nekateri gospodarstveniki, za realizacijo pa so poskrbeli v glavnem godbeniki sami s predsednikom Srečkom Potočnikom in podpredsednikom Francem Krevzlom na čelu. Orkester, ki šteje okoli sto članov, bo te dni nastopil še v praznični Ljubljani.

�� Milojka B. Komprej Foto Dušan Dobnik

Tovrstne tragedije vsakdanjega življenja v pokristjanjeni, nekdaj poganski Evropi in drugje kamor seže klerikalna finančna ročica, posledično niso redkost, redki so le njihovi epilogi. Dokler bo družbena toleranca do nasilja članov institucije in kasnejšega prikrivanja le-tega večja od jasno in glasno izražene potrebe po vsakokratnem epilogu, do takrat ne bo moč dokončno preprečiti krikov in solza. Epilog v tem kontekstu ne pomeni prvotnega medijskega ali vaškega pompa in kasnejše premestitve v drugi obrat, temveč da se storilca venomer kaznuje z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Izraziti pieteto do žrtve po tridesetih ali štiridesetih letih je kot rana, na katero vsak dan nekdo vrže kilo soli. Za božič sem si tokrat zaželel zadoščenja in pravice za vse, ki jim je institucija okrutnega nasilja odrekla osebno nedotakljivost in integriteto. ��

107,8 MHz