SI
Slovenski
O GLEDALIŠČU, BONTONU in BONTONU V GLEDALIŠČU Ilustrirana knjižica za otroke in odrasle
Dvojezična osnovna šola I Lendava 1. Sz. Lendvai Kétnyelvű Általános Iskola
www.zkp-lendava.si
O gledališču, bontonu in bontonu v gledališču
B
onton je nauk o lepem vedenju in se odraža v medsebojnih človeških stikih. Nastal je iz potrebe, da bi ljudje v vsakdanjem življenju našli sprejemljive rešitve v komuniciranju in se izognili nesporazumom, ki se dogajajo zaradi različnih pogledov na določeno situacijo in različnega obnašanja v njej. Bonton - torej temeljna pravila o lepem vedenju so sestavni del kulture vsakega naroda, med posameznimi narodi oziroma kulturami pa se bonton tudi razlikuje. Skozi čas se pravila obnašanja seveda spreminjajo, preoblikujejo, dopolnjujejo in prilagajajo novim okoliščinam. Vpliv je obojestranski: pravila vplivajo na odnose z ljudmi in način življenja, na drugi strani pa življenje samo in odnosi med ljudmi sooblikujejo pravila lepega vedenja in vplivajo nanje. Pravila lepega vedenja so v vsakem zgodovinskem obdobju določale človeške vrednote in v luči teh se pravila lepega vedenja zgodovinsko gledano spreminjajo v smer bolj sproščenih odnosov.
Bistvene sestavine lepega vedenja so vedno vljudnost do drugih, spoštovanje, naklonjenost in želja, da življenje v neki skupnosti, torej medsebojne odnose naredimo lepše, bolj kakovostne, prijazne.
Z
animiv pojav je, da ljudje skoraj praviloma mislimo, da se znamo obnašati, in kritično ocenjujemo le obnašanje drugih. Sebe in svoje vedenje teže opazujemo in ocenjujemo. Vsak od nas mora s stalno vajo in pozornostjo ´vaditi´ pravila lepega vedenja, da le-ta postanejo del nas in našega obnašanja. Ni dovolj se pravil naučiti, temveč jih je potrebno tudi osvojiti, ponotranjiti, da bomo delovali naravno in spontano.
Z
bontonom – pravili obnašanja – je tako, da je malo stvari predpisanih, malo zahtevanih, a veliko pričakovanih. Veliko stvari je samoumevnih, nekaj premalokrat upoštevanih, nekaj po krivici zapostavljenih. Za mnoge 2
stvari vemo, pa vendar nanje morda občasno pozabljamo in se jih spomnimo ponovno le takrat, če jih preberemo oziroma nas nanje spomnijo. Včasih se s kakšnimi pravili bontona preprosto ne strinjamo in jih ne upoštevamo oziroma jih prilagodimo našemu razmišljanju in delovanju. Vendar delajmo to tako, da ne delamo v škodo drugih obiskovalcev in nastopajočih! Navodila, pravila in majhne skrivnosti nam bodo pomagale, da se v gledališču počutimo bolje in prijetneje in bomo tudi s svojim obnašanjem počastili dogodek ali prireditev.
O
dnos med moškim in žensko je eden temeljnih odnosov kadar govorimo o bontonu. Po tradicionalnih pravilih lepega vedenja se od moških pričakuje, da so do žensk spoštljivi, uglajeni, dajejo prednost in se obnašajo kot gentelmani. V sodobnem času enakopravnosti, samostojnosti in emancipiranosti žensk mnoge ženske takšne oblike vljudnosti odklanjajo, ker naj ne bi potrebovale moške zaščite in pozornosti. Vendar moška obzirnost in uglajenost nimata nič opraviti z žensko nebogljenostjo in moško potrebo po zaščiti. Moški s svojim ravnanjem izkazujejo le spoštljivost in s takšnim vedenjem sporočajo, da cenijo žensko samostojnost, neodvisnost in ženstvenost. Nekateri načini izkazovanja spoštljivosti iz preteklosti - kot so prikloni, poljubljanje rok – so seveda zastareli in danes smešni in nesprejemljivi.
V
vsakem trenutku življenja pa naj bodo spoštovanja in olike deležni starejši ljudje in ljudje s posebnimi potrebami. Prav tako bodimo razsipni pri izkazovanju pozornosti do najmlajših, ki jih spoštljivosti in vsesplošne olike najbolj uspešno učimo z dobrim zgledom.
Bonton v gledališču
P
ravil obnašanja, ki bi bila v gledališču natančno izražena in zahtevana je pravzaprav malo. Gre bolj za priporočila o določenih pravilih, ki se nana-
3
šajo na obiskovanje kulturnih prireditev. Pa vendar se določena omika, določen pričakovan in želen način obnašanja od obiskovalcev vendarle pričakuje, čeprav so nekateri pojavi in načini obnašanja moteči, jih kljub temu ne moremo popolnoma preprečiti (kašljanje, stikanje glav in komentarji med potekom prireditve). Osnovna pravila se nanašajo na sledeče kategorije:
1.
Nakup vstopnice
P
ogosto so v predprodaji, s čimer se izognemo gneči na blagajni in seveda imamo z zgodnjim nakupom tudi več možnosti pri izbiri boljšega sedeža. Po navadi lahko vstopnice tudi rezerviramo po telefonu, vendar jih moramo v tem primeru pravočasno prevzeti ali rezervacijo preklicati, sodobna prodaja pa poteka tudi preko spleta. Največ ugodnosti v gledališču ponuja nakup abonmaja. Če dobimo posebno vabilo ali brezplačne vstopnice za prireditev, je vljudno da se dogodka udeležimo ali pa se pravočasno opravičimo.
2.
Pravočasnost prihoda na prireditev Točnost je »kraljevska vrlina« ali »vljudnost princev«.
Z
amujanje na ogled kulturne prireditve je nezaželeno in celo neopravičljivo. Pravočasno preverimo koliko imamo do kulturnega hrama, koliko je oddaljeno parkirišče in v večjih mestih moramo v obzir vzeti tudi morebitne prometne zastoje. Na kraj dogodka pridimo raje prezgodaj. Preostali čas lahko namenimo klepetu, pijači, ogledu razstave, plakatov ali branju gledaliških/ koncertnih listov. V dvorano najpogosteje povabijo z zvočnimi ali svetlobnimi signal. V mnogih ustanovah zamudnikom ne dovolijo vstopiti v dvorano, ko se prireditev začne. Iz spoštovanja do vseh obiskovalcev, ki so prišli pravočasno in že zbrano sledijo dogodku, je ta ukrep pravilen. Če prireditelji kljub temu dovolijo vstop v dvorano po pričetku predstave, moramo to narediti karseda nemoteče, s tihim zapiranjem vrat, zasedbo najbližjega stranskega sedeža v zadnjem delu dvorane. Svoj sedež poiščemo in zasedemo šele med odmorom.
4
3.
Dogodku primerna obleka
N
ekoč je ogled umetniškega dogodka bil dosegljiv le tako imenovanim višjim, premožnejšim slojem in so bila pravila oblačenja temu ustrezno strožja (frak za moške, svečana večerna obleka, rokavice za ženske). Danes, ko je gledališče dostopno skorajda vsem, se na obleko ne gleda več tako strogo, vendar se kljub temu v gledališče prihaja iz spoštovanja do umetnosti v izbrani, svečani obleki. Tudi jeans več ni nepredstavljiv, vendar mora biti kombiniran z drugimi izbranimi kosi in dodatki. Klobuk je nezaželen.
4.
Odlaganje vrhnjih oblačil
P
red vstopom v dvorano naj obiskovalci v miru opravijo vse, kar jih ne bo omejevalo v ogledu predstave: odložijo garderobo, odidejo v toaletne prostore, pozdravijo prijatelje, znance in če je priložnost taka, uradne osebe, si privoščijo pijačo.
V
dvorano naj obiskovalci ne bi vstopali v plaščih, s klobuki in dežniki, ampak naj bi vse našteto oddali v garderobnem prostoru, razen če imamo ložo, kjer je za vse našteto dovolj prostora. Bonton pravi, da če gresta na prireditev moški in ženska, je moški tisti, ki poskrbi za garderobo, sleče najprej svoj plašč, nato pomaga še ženski, shrani garderobno številko, kupi gledališki list, pokaže hostesi/ biljeterju vstopnici in prvi vstopi v dvorano in v vrsto. Tudi po koncu prireditve poskrbi za garderobo moški.
5.
Pravočasnost vhoda v dvorano in pravilno zavzetje sedeža v vrsti
V
dvorano vstopamo strpno in brez drenjanja. Zamujanje je skrajno nezaželeno in nevljudno. Če imamo sedež v sredini vrste in je ta že polna obis
5
kovalcev, stopamo do svojega sedeča tako, da smo z obrazom obrnjeni proti njim. Ti po navadi vstanejo in nam s tem pomagajo priti do našega sedeža, za kar se jim vljudno zahvalimo. Če imamo sedež na začetku vrste je pametno, da počakamo, da se vrsta napolni, sicer bomo kar nekajkrat morali vstajati. Če na našem sedežu že nekdo sedi, se strpno in prijazno pogovorimo ter preverimo pri komu je nastal nesporazum oziroma neljuba pomota. Ko zasedemo sedež, mirno počakamo na začetek predstave. Torbice ne odlagajmo pod sedež. Za obisk prire8 9 10 ditev po navadi izberemo manjšo, ki lahko med predstavo počiva na naših kolenih.
6.
Pravilni načini obnašanja moškega v spremstvu ženske
V
vrsto do sedeža najprej vstopi moški iz nje pa najprej odide ženska. Po navadi ženski ponudimo boljši od dveh sedežev. V loži velja, da na sprednjih sedežih sedijo ženske, moški za njimi. Če sta v družbi dva para, sedita ženski na sredini, moška pa levo in desno od njiju. Če en moški spremlja dve ženski, sede med njiju in velja tudi obratno. Če se udeleženci dogovorijo drugače, ker jim tako ustreza, je seveda prav tudi drugače.
7.
(Ne)ustreznost prinašanja otrok na prireditve, ki so praviloma namenjene odraslim
O
troke s svojim zgledom poučimo, da morajo predstavo spremljati sede in da vstajanje in sprehajanje ni primerno, pa četudi v najbolj temačnem in od odra najbolj odmaknjenem delu dvorane. Če ima dvorana stojišča, so tudi ta namenjena zbranemu in mirnemu spremljanju prireditve in ne nenehnemu premikanju in hoji. Če otrok ne zmore več spremljati dogajanja na odru, je vljudneje zapustiti dvorano, kot pa vztrajati, otroka loviti po dvorani, mu polglasno prigovarjati in z vsem tem motiti ostale obiskovalce. Izjemoma lahko zelo majhne otroke (na otroških predstavah) držimo tudi v naročju. Nikakor pa ne prinašajmo otrok na prireditve, ki jih starostno niso dorasli in jih ne morejo
18+!
6
zbrano spremljati, kar pomeni, da so nemirni, zdolgočaseni in željni druge animacije, s čimer motijo odrasle obiskovalce.
Otrok torej ne vodimo na večerne prireditve, ki so zanje prepozne, prezahtevne in neprimerne, saj bomo s tem naredili več škode kot koristi.
8.
Izključitev telefonov in drugih zvočnih in svetlobnih naprav
V
nekaterih kulturnih ustanovah posneti glas opozori, da moramo utišati oz. ugasniti prenosne telefone. Morda je nekaterim to opozorilo odveč in jih celo žali, vendar je veliko primerov, ko ljudje res pozabijo izključiti naprave in jih glas napovedovalke na to prijazno opozori. Zvok in svetloba, ki jo oddajajo telefoni in ure so za vse obiskovalce in nastopajoče zelo moteči. Prav tako nas zvočni signali in oglašanje zvonca, vibriranje, piski ali svetlobno utripanje ki smo ga pozabili izključiti spravlja v izredno neprijeten položaj.
9.
Nejezikovni načini komuniciranja (vonjave, obleka, mimika…)
L
judje ne govorimo le z besedami, ampak tudi z obrazom, vonjem, mimiko, gibi, načinom hoje, sedenja, kretnjami in držo. Na ta način komuniciramo tudi s tistimi, ki jih ne poznamo in z njimi ne želimo stopiti v intimnejši odnos. Prvi vtis o človeku si ustvarimo ob pogledu nanj , na splošni podobi, urejenosti, ki jo izraža s pričesko, kretnjami, z negovanostjo, mimiko in obleko.
V
onj, ki ga oddajamo ima med nejezikovnimi sporočili s katerimi ljudje komuniciramo visoko mesto in sporočilnost. Ne da se ga umakniti in ima izjemno asociativno moč. Z vonjem spo7
ročamo svoj odnos do drugih, do življenja, do sebe, sporočamo o tem, kakšen je naš vrednostni sistem. Močen vonj, ki ga oddajamo je neprijeten, tako tisti, ki prihaja od znoja ali aromatične hrane, kot tudi tisti od premočnega parfuma. Zmernost je edina pravšnja mera, ne le v gledališču, temveč v vsakem javnem prostoru in v katerikoli situaciji druženja.
10.
Uporaba programskega/koncertnega lista
G
ledališki oziroma koncertni listi v današ njem pomenu besede so se pojavili konec 19. stoletja. Seznanijo občinstvo z igralsko ali pevsko zasedbo, režiserjem in drugimi ustvarjalci predstave. Včasih je na njem tudi povzetek dogajanja, program koncerta, v obsežnejših, ki so že knjižice, pa so tudi recenzije, razmišljanja ustvarjalcev predstave, fotografije. Priporočljivo je, da se pred ogledom predstave, koncerta nanj pripravimo in spoznamo s tematiko, obdobjem in družbenimi razmerami v katerem je delo nastalo, izvajalcem, saj bomo tako lažje razumeli in spremljali stvaritev. Vse to preberimo že doma ali pred pričetkom predstave, nikakor ne šumimo in motimo zbranost vseh okoli nas med potekom predstave, koncerta.
11. Pravilna uporaba naslonjala za roke
in odnos do obiskovalcev na sosednjih sedežih
S
edež ima dve naslonjali in najbolje bomo naredili, če upoštevamo, da je desno naslonjalo namenjeno nam, tisto , ki je levo od nas, pa našemu sosedu. Z izjemo skrajnega levega sedeža v vrsti, kjer sta nam na voljo obe naslonjali. Na javnem mestu v naš intimni prostor vstopajo ljudje, s katerimi si čustveno nismo blizu. Tako imenovani javni, družbeni pas se razprostira več kot tri metre od človeka. V primeru gneče je ta razdalja seveda presežena in se približa meji oziroma območju, ki mu rečemo socialni, poslovni oz. uradni pas, ki se razteza okoli dva metra od človeka. V trenutku, ko zasedemo sedež v dvorani, pa se lahko z naključnim obiskovalcem , popolnim neznancem znajdemo
8
v območju osebnega (1 meter) ali celo intimnega pasu (razdalja je manj kot meter ali pa je sploh ni). Vdor neznanca, nekoga, ki nam ni blizu v naše intimno, dobro varovano okolje je lahko neprijeten. Zato do ljudi na sosednjem sedežu bodimo čim manj vsiljivi in si z rokami, nogami, premikanjem, cepetanjem, nenehnim presedanjem ali raztegovanjem ali kako drugače ne lastimo njihovega prostora in pri tem motimo.
Ne le ljudje ob nas, temveč tudi pred in za nami so pomembni. Bodimo kar se da obzirni in čim manj motimo svojo okolico.
12. Moteče vedenje (spanje, smrkanje, pretirano kašljanje, komentiranje)
S
panje med prireditvijo je neprimerno, moteče in žaljivo za nastopajoče in ostale obiskovalce. Če smo preutrujeni in bi nas v gledališču morebiti premagal spanec, raje ostanimo doma. Ker gre v gledališču za živo umetnost, je v dvorani potrebna tišina, ki nastopajočim omogoča boljšo zbranost in s tem kakovosten nastop. S kašljanjem, kihanjem in smrkanjem motimo ostale obiskovalce pri zbranem ogledu predstave, lahko pa okužimo tudi druge. Če pa omenjeni dejavniki niso bolezenske narave, storimo to tiho in diskretno in nikakor na uho gledalcu pred nami. Pri močnem kašlju je bolje, da zapustimo dvorano in se odkašljamo zunaj, vendar se pri vrnitvi v dvorano ne poskušajmo pririniti do svojega sedeža nekje na sredini dvorane, ampak počakajmo v zadnjem delu dvorane in svoj sedež zasedimo med odmorom. Pripombe in komentiranje namenjeno nastopajočim
9
ali preostalemu občinstvu je med predstavo moteče in nesprejemljivo. Oceno predstave, mnenja in komentarje prihranimo za čas po predstavi. Vsekakor imamo do mnenja pravico, vendar s svojimi stališči bodimo previdni in jih ne vsiljujmo drugim kot končne sodbe. sodobnem času je gledališče vse bolj tudi družabni prostor zabave in sprostitve, kjer se na oder postavljajo predstave, ki so izrazito komunikativne in kar kličejo po dejavnem sodelovanju gledalcev. V teh primerih je dobro, da se sproščeno odzivamo na povabila nastopajočih po aktivnem sodelovanju v predstavi, saj tako pripomoremo, da predstava zažari v vsej komičnosti. Podobno se dogaja pri otroških prireditvah, predstavah. Te so mnogokrat narejene tako , da pričakujejo odziv in sodelovanje otrok. Tudi če predstava ne pričakuje dejavnega sodelovanja, pustimo otroke, da reagirajo s svojimi pripombami, odzivi, reakcijami in jim ne kratimo užitka s pripombami, da naj bodo tiho ali razlagami o predstavi in dogajanju na odru. Pustimo otroku, da ga predstava prevzame, da jo razume, tako kot se mu razkriva sama in da od predstave dobi to, čemur se je odprl in kar se ga je dotaknilo. Priporočljivo je na predstavo, na obisk kulturnega dogodka otroka pripraviti, se o tem pogovarjati, ga povezati z obstoječim znanjem in izkušnjami. Opozoriti ga, na kaj je lahko pozoren (glasba, kostumi, zgodba, igralci, avtor, scena, knjižno predlogo po kateri je bil oblikovan scenarij…). Z otroci se pogovorimo tudi o osnovah obnašanja na prireditvah, vendar ne pozabimo, da je najboljša vzgoja tista, ki jo dajemo z zgledom in ne le z besedami.
V
13. Neprimernost konzumiranja hrane, pijače, žvečenja
H
ranjenje, pitje, šumenje z ovojnimi papirčki čokolad ali bonbonov, žvečenje žvečilnega gumija ne sodi v dvorano. Ni pa v vseh kulturnih prostorih tako. Na londonskih in newyorških muziklih vnašajo v dvorano hrano in pijačo, med odmori pa prodajalke vstopijo v avditorij in različne dobrote še dodatno ponujajo. rane in pijače ne prinašamo v dvorano niti za otroke, saj otroške predstave trajajo do 45 minut, če so pa daljše, imajo odmor.
H
10
14. Pravila obnašanja med odmori
M
ed dvema ali več dejanji so odmori, ko je igra prekinjena in lahko občinstvo začasno zapusti dvorano. Odmor ima več vlog: ponavadi je nujen zaradi zamenjave scene, možnosti odhoda na toaleto, krajši počitek za nastopajoče in občinstvo in seveda ima svoj družabni pomen. Zaključek dejanja in začetek odmora ponavadi nakazujeta spuščen zastor in močnejša luč v dvorani. Odmor traja ponavadi 10 do 15 minut in v tem času stopimo v foyer, preddverje oziroma avlo, gremo na pijačo v bife, v toaletne prostore, pokramljamo z znanci. Pri obiskovalcih ima ta del precejšenj pomen, saj jim pomeni prijeten družabni dogodek z ljudmi, ki jih zanimajo sorodne reči. Po bontonu naj moški svojih spremljevalk med odmorom ne bi puščal same, vendar so danes pravila že nekoliko ohlapnejša. Prav je, da se oba počutita med odmorom v redu in se v skladu s tem tudi obnašata. Konec odmora nakaže ponavadi svetlobni ali zvočni signal. Pravila vhoda v dvorano in v vrsto do sedeža so enaka kot pred začetkom dogodka. Pred odmorom ali pred koncem predstave dvorano zapuščamo le izjemoma, zaradi slabega počutja naprimer.
Če nam predstava ali koncert ni všeč, je ne zapuščajmo predčasno, ker s tem motimo nastopajoče in ostale obiskovalce. Počakajmo vsaj do odmora.
15. Aplavz, ploskanje
Z
aplavzom izražamo obiskovalci prireditve svoje priznanje, sprejemanje in pokažemo, da cenimo izvajalce in njihovo delo. Navada ploskanja se je uveljavila v 17. stoletju. Aplavz je čustvena reakcija obiskovalcev na dogodek in ene najbolj splošen in spontan izraz navdušenja in čustvene vznesenosti. Z aplavzom izražamo priznanje umetnikom ter se z njim zahvaljujemo. Gre za pristno in notranjo reakcijo, zaradi česar jo je nemogoče predpisovati ter določati, kdaj in koliko časa bi naj ljudje ploskali. Kljub temu pa se moramo
11
tudi tukaj držati določenih pravil, da ne motimo nastopajočih in ne vplivamo neugodno na njihovo zbranost in kakovost izvajanja. Aplavz ima dvojno vlogo: kot sredstvo, s katerim pozdravimo nastopajoče in sredstvo, s katerim izražamo zahvalo in navdušenje oziroma nagrado za dobro opravljeno delo in vložen trud. Nastopajoči so aplavza veseli in ga spoštujejo, zato ne skoparimo z njim. Vendar sta tudi pri vnovičnih prihodih nastopajočih na oder in priklonu dobrodošla zmernost in dobra mera okusa, saj so izvajalci izčrpani in potrebni počitka. plavz v spontanih primerih, ko nas izvedba še posebej prepriča pospremi tudi vstajanje občinstva, kar je pogosteje na koncertih kot na gledaliških predstavah. Ne bojmo se svojih čustev in četudi smo v tem navdušenju v manjšini, si lahko izraze navdušenega odobravanja mirno privoščimo. ravila glede nagrajevanja nastopajočih se pri različnih dogodkih in različnih narodih razlikujejo. Ponekod so kot izrazi zadoPri koncertih sodobne glasbe so voljstva dovoljeni tudi vzklipravila manj toga, prav tako pri ki, žvižganje in topotanje z muziklih, ko je ozračje bolj sproščeno nogami. in ustrezno zabavni obliki, pri čemer nekaterih primerih se občinstvo izraža svoja občutja zelo ploskanju odpovemo spontano in nezadržano. in dogodke počastimo tako,
A P
V
da vstanemo. To velja predvsem za himne. Ploskanju se odpovemo tudi ob žalnih koncertih in pogrebih. ri koncertu klasične glasbe ploskamo že ob prihodu članov orkestra na oder in še enkrat, ko na oder pride dirigent(ka). Pozorni moramo biti, kdaj ploskamo med koncertom, saj se ne ploska po vsakem stavku, temveč šele po koncu skladbe. Če nismo povsem prepričani, kdaj sledi aplavz oz. kdaj je skladba zaključena, počakajmo, da najprej zaploskajo boljši poznavalci. Dolg aplavz ob koncu koncerta je nagovor k bisu, ki ne izostane skoraj pri nobenem koncertu. Vljudno je, da nastopajoče pospremimo z odra z aplavzom.
P
12
P
ri operi in baletu, ki ju spremljata živa orkestrska glasba, ob prihodu pozdravimo le dirigenta, medtem ko lahko med potekom predstave z aplavzom pozdravimo tudi kakšni izjemno dobro zapeti glasbeni točki (ariji, duetu) ali dobro izvedenemu posameznemu plesnemu prizoru.
16. Način zapuščanja dvorane (po koncu prireditve)
P
redvsem počakajmo, da je prireditev zares končana. To pomeni, ko se po koncu nastopajoči poklonijo občinstvu in se po prejetem aplavzu umaknejo v zaodrje, ter se v dvorani prižge luč. Posebej je treba na to opozoriti mlade obiskovalce, da se dvorana ne zapušča takoj po koncu predstave ali celo med priklanjanjem igralcev. Pokloni in aplavz so del predstave in enako velja tudi pri ogledu otroških predstav. Izjemoma po predstavi ustvarjalci vzpostavijo stik z mladim občinstvom, si snamejo masko, pokažejo lutke, vendar tudi v tem primeru otrokom ne dopustimo, da bi brez nadzora tekali po odru in se dotikali scene in lutk. dvorane odhajamo mirno in brez prerivanja. Ker je v garderobi ponavadi gneča, si pripravimo številko, ki smo jo prejeli pri oddaji garderobe in bodimo pozorni na red, ki velja ob prevzemu oblačil. V ženski družbi ponavadi prevzame oblačila moški, najprej obleče svoj plašč in potem pomaga še ženski obleči njenega. Vsako drenjanje pri odhodu in izhodu je nevljudno.
Iz
13
Kultura obnašanja v gledališču
K
ultura obnašanja v gledališču ni nekaj, kar bi se nanašalo ne določen izbrani krog ljudi in ni nekaj, kar bi bilo odmaknjeno od povprečnega človeka. Kultura obnašanja v gledališču je del splošne kulture, s katero človek govori o sebi in o svojih vrednotah. V gledališče prihajajo ljudje najrazličnejših okusov, prepričanj in vrednot. Od vseh pa se pričakuje spoštovanje, vljudnost, dostojanstvo in upoštevanje določenih pravil obnašanja. Človek, ki je s pravili lepega vedenja seznanjen že od otroštva in živi v okolju, kjer se pravila spoštujejo in upoštevajo, bo ta pravila tudi prevzel in jih ponotranjil, ter se tudi v življenju lažje znašel v katerikoli situaciji, saj je njegov občutek za lepo, pravilno in dobro ponotranjen. Pomen odraslih je predvsem, da se zavedamo, da vzgajamo predvsem z zgledom in ne le z besedami.
G
ledališče je v svoji sociološki dimenziji način preživljanja prostega časa oziroma možnost družabnega srečanja. Vzroki za obisk gledališča in pričakovanja glede obiska so pri vsakem posamezniku različna. Ključno je odrsko dogajanje (z gledališko predstavo, plesom, glasbeno produkcijo), ki se dogaja pred občinstvom. Nastopajoči in občinstvo sta nujna dela gledališča in prav gledališka umetnost je v širšem pomenu najbolj odvisna od občinstva, saj se dogaja prav pred njim v prostoru in času.
14
B
esedo gledališče v širšem pomenu opredel juje vsakršno odrsko dogajanje pred občinstvom, čeprav ga ponavadi v ožjem pomenu besede razumemo kot dramsko gledališče. Odrsko dogajanje občinstvu prikazuje igralec. Ta je ključni element odrskega dogajanja oziroma najpomembnejše izrazno sredstvo dramskega gledališča. Vsaka dramska uprizoritev pa je kompleksno in timsko delo, ki ga sooblikujejo številni drugi poklici. Umetniški (scenarist, režiser, kostumograf, scenograf, glasbenik…) in tehnični (prišepetovalec, lučni tehnik, tonski tehnik inscipient, garderober, frizer, masker…). Glavno izrazno sredstvo gledališča je živa beseda, vendar gledališče uporablja seveda tudi izrazne eleIgralec mente drugih umetnostnih panog, kot so glasba in ples, gledališko predstavo pa pomembno sooblikujejo tudi scena, kostumi, osvetljava in drugi odrski učinki. lede na značaj in družbeno vlogo delimo gledališke predstave na zabavne in umetniške. Med zabavne sodijo opereta, muzikal, variete, kabaret in so namenjeni razvedrilu in sprostitvi. Umetniško gledališče pa v svoji dramatični, komični, tragični, groteskni ali satirični obliki raziskuje in upodablja človeške odnose, razkriva spoznanja, si zastavlja vprašanja ter gledalca napeljuje k razmišljanju in opredeljevanju. Umetniški izrazi s katerimi to dosega so: ples (izrazni ples, balet), glasba (opera) in beseda (dramsko in lutkovno gledališče). Seveda pa je v praksi mnogo stvaritev/produkcij, ki ne sodijo v izključno eno kategorijo, temveč so preplet večih ali kar vseh kategorij hkrati. biskovalce gledališča imenujemo občinstvo. Za razliko od gledalcev katerekoli druge (športne, zabavne) prireditve, gledališko občinstvo zaznamuje določna višja duhovna zahtevnostna raven, ter primarna potreba po zahajanju v gledališče zaradi predstav (in ne zaradi družabnih in prestižnih razlogov), prav tako pa tudi dostopnost, dojemljivost za pozorno in notranje zbrano spremljanje gledališke predstave kot umetniške manifestacije ter vzpostavljanjem miselno in čutno-čustvenega odnosa z odrskim dogajanjem.
G
O
15
Zaključek
T
udi pri bontonu, ki velja ob obisku gledališča, je bistveno, da s svojim vedenjem ustvarjamo pozitiven vtis o nas samih in da z njim vplivamo na dobro počutje vseh, ki se na prireditvah srečujemo: nastopajočih, ostalih obiskovalcev in nas samih. Z lepim vedenjem namreč plemenitimo tudi sami sebe. Najlažje je upoštevati jasno navedena pravila in omejitve, saj tu ne potrebujemo nobenega občutka za lepo in primerno. Težje je, ko se znajdemo v neki situaciji, za katero način pričakovanega obnašanja ni zapisan ali predpisan, ko moramo torej ukrepati po svojih najboljših močeh in se zanašati na svoj notranji občutek, se znajti. Takrat nam je v olajšanje, če smo poučeni o osnovnih pravilih lepega vedenja in če imamo do posameznih vprašanj izoblikovana stališča. Takrat se splošna raven kulture, ki jo premoremo najbolj jasno izrazi in nam koristi, prav tako pa je s ponotranjenim občutkom in znanjem o pravilih obnašanja naše vedenje bolj pristno, naravno in manj izumetničeno.
R
azmišljanje o lepem vedenju, olikanem nastopu in posameznikovem pravilnem odzivu v določeni situaciji je nikoli končana zgodba. Danes ljudje prevzemamo in igramo veliko različnih vlog in imamo razvejane odnose ter delujemo v mnogih različnih sredinah v zasebnem in poklicnem življenju. Odnosi in življenje nasploh so danes večplastni, zapleteni, vprašanja zapletena in odgovori nanje mnogokrat ne morejo biti enoznačni. Trudimo se, da v vsakdanu in ob različnih svečanih priložnostih in druženjih pustimo osebni pečat, ki ne bo brezoseben, šablonski, hkrati pa tudi ne v nasprotju z zapisanimi oziroma sprejetimi normami lepega vedenje. Nadgradimo svoja ravnanja in obnašanja s svojo različico in ji dodajmo osebno noto. Presežek torej.
Povzeto po: • Saša Šepec: Odlike gledališke olike (Kulturni center Janeza Trdine Novo Mesto) • Pravila za gledalce, izbrala in uredila Tanja Lužar (SNG Maribor)
Publikacijo izdal: Zavod za kulturo in promocijo Lendava – Művelődési és Promóciós Intézet Lendva Uredila: Tanja Šimonka, Mihael Štampah • Oblikovanje in ilustracije: Peter Orban • Tisk: Digifot d.o.o. © 2014, ZKPL-MPIL • www.zkp-lendava.si
16