Brihta junij 2012 by Dejan Košenina

Hojla! Pa smo dočakali! Kaj le?! Novo Brihto vendar! Verjetno še boljšo kot prejšnjo. V njej boste našli vse, kar se je v tem polletju dogajalo na šoli. In tega je bilo res veliko. Mi, novinarji, smo se udeležili vseh dogodkov in jih za tiste, ki se jih niste udeležili, zapisali in objavili v tej novi Brihti. V njej boste našli utrinke z raznih prireditev, ekskurzij, dnevov dejavnosti … Glede na to, da se na novo ponašamo z laskavim nazivom KULTURNA ŠOLA, je temu primerno kar nekaj strani namenjenih kulturnim dejavnostim. Seveda nismo pozabili niti na športne dosežke, ki jih v tem polletju ni bilo malo. Športniki in kulturniki! Si lahko kakšna šola želi še kaj več?  Upam, da boste tudi vi tako navdušeni nad tokratno izdajo Brihte, kot smo mi, novinarji. Po napornem delu bomo končno lahko videli, kako smo opravili svoje delo. In veste, kaj smo še dočakali? POLETNE POČITNICE!! Samo še malo in bomo lahko ležali na plaži, se kopali v morju in se nastavljali toplim sončnim žarkom. Prepustite se druženju s prijatelji in uživajte v dneh brez šolskih obveznosti. Ja, poleti bo res lepo. Upam, da nam bo vreme naklonjeno za športanje ali lenarjenje. Konec koncev – poletje je le poletje. To je čas, ko se je treba odpočiti od naporne šole. Če pa kdaj ne boste vedeli, »kam se dati«, pa pobrskajte po Brihti in preberite, kaj vse se je dogajalo na šoli in kaj vse smo dosegli. Verjemite, ne bo vam žal!

Vaša Brihta

KULTURNI EKSPRES V mesecu kulture se je na šoli odvil kulturni ekspres. Zadnji dve šolski uri smo vsi učenci višje stopnje odšli v jedilnico, kjer smo si ogledali kratek film o Francetu Prešernu. Nato smo se razdelili v skupine in odšli v učilnice. Vsakih petnajst minut smo se prestavili v drugo učilnico, saj se je vsaka prelevila v mini gledališče. Tako so učenci v eni učilnici predstavljali ples kot kulturo, v drugi gledališko igro kot kulturo itd. Prelevili so se v junake iz Županove Micke, v Romea in Julijo, v Jurčičevega Krjavlja, detektiva Naočnika in Očalnika … Vsaka skupina si je ogledala vse predstave in tako smo lahko dobili res občutek, kako različna je lahko kultura. Našlo se je nekaj za vsakega in domov smo odšli nasmejani. Kaj pa vem, mogoče se kulturni ekspres ponovi tudi naslednje leto in postane prava tradicija naše šole. Leja Messec, 8. b

Kulturo iz učilnic smo v počastitev Franceta Prešerna ob kulturnem dnevu preselili na oder v Hmeljarski dom.

MAMMA MIA

Učenci 8-ih razredov smo se 2. aprila odpravili v šolo v naravi, in sicer v CŠOD Vojsko. Tam smo počeli veliko napornih, zabavnih in poučnih stvari. Učenci, ki obiskujemo angleško dramsko skupino Page2Stage, pa smo tam imeli tudi intenzivne vaje za musical Mamma Mia. V torek po kosilu smo se zbrali v večnamenskem prostoru, kjer smo začeli pridno vaditi. Vaje so trajale najmanj 2 uri. Najprej smo odplesali vse že naučene koreografije, nato pa smo začeli vaditi tudi z besedilom. Tam smo prvič celotno igro odigrali od začetka do konca. V sredo in četrtek se je zgodba ponovila. Zaradi vaj nam je odpadlo tudi nekaj dejavnosti, ampak nismo bili preveč žalostni, saj smo se med gledališkimi vajami zelo zabavali in uživali. Celtno igro smo v treh dneh zaigrali kar nekajkrat. V četrtek pa se je naša mentorica gospa Veronika Tavčar odločila, da bi jo lahko celo posneli. Za pomoč je prosila gospo Marjano Lešnik, ki je tudi edina oseba, ki je do sedaj videla celotno igro in nas za dosedanje delo in izvedbo zelo pohvalila, kar nas je še dodatno pozitivno spodbudilo. Igra je zelo zabavna, saj se v njej ogromno pleše in poje. Čeprav pridno vadimo že vse od novembra lani, še vedno ni čisto dokončana. Premiero predvidevamo v oktobru 2012 in upam, da boste med ugledom uživali. Kristina Hlupič, 8. b

FOLKLORA Na naši šoli že vrsto let deluje folklorni krožek. V njem sodelujemo učenci od 6. pa do 9. razreda, na POŠ Trje pa učenci od 2. do 5. razreda. Naša mentorica je ga. Helena Turnšek. Vsako leto znova se udeležujemo otroških folklornih revij, sodelujemo pa tudi na različnih šolskih prireditvah. Tudi letos smo se v marcu udeležili območne revije otroških folklornih skupin, ki je potekala v Žalcu, v

dvorani Doma II. slovenskega tabora. Tam smo se predstavili s spletom Mlinarjeva hči. V tem spletu smo pokazali, česa vse smo se naučili v tem šolskem letu. Tudi sodnica je bila navdušena. Posebej ji je bila všeč tema našega spleta, pohvalila pa je tudi izvedbo. Upamo, da bomo tudi drugo leto poželi takšno pohvalo, kot smo jo letos. Klementina Krulec, 8. a

Mladinski pevski zbor Petrovče Tam na koncu mesta stara hiša spi. Za devetim oknom deklica bedi ...

Tako odmeva iz glasbene učilnice 0. in 6. uro v sredo, 6. uro v torek in prav tako 6. uro v četrtek, ko prepeva Mladinski pevski zbor Petrovče ali krajše Mpz, ki ga sestavljajo učenke in učenci 6., 7., 8. in 9. razredov. Pri petju nas na klavirju spremlja gospa Anita Žolnir. Na nastopih pa prepusti poglabljanje v violinske ključe in izvabljanje nežnih zvokov iz klavirja komu drugemu, saj nas vodi z dirigiranjem. Pojemo kar nekaj zanimivih pesmi, primernih glede na letni čas in/ali na bližnje praznike. Vsako leto gremo na revijo pevskih zborov, pojemo tudi na raznih koncertih, prireditvah … Mpz obstaja že vrsto let in upam, da bo tako tudi ostalo. Maja Ciglar, 6. a

NAJ KULTURNA ŠOLA 2012 V petek, 1. 6. 2012, smo se predstavniki OŠ Petrovče, mentorica Šolskega kulturnega društva, gospa Marjana Lešnik, gospa ravnateljica Irena Kolar in predstavniki učencev, odpravili v Vače na zaključek projekta Kulturna šola. V Vače smo prispeli okrog 8. ure. Najprej smo dobili zajtrk, nato pa nas je čakal kratek kulturni program. Po koncu programa smo se učenci razdelili po skupinah, ki so imele različne tematike in so bile kakorkoli povezane s kulturo. To so bile različne delavnice, in sicer literarna, novinarska, gledališka, filmska, lutkovna, glasbena, pevska … Učitelji so imeli v tem času okroglo mizo na temo kulture. Okrog 12.00 smo se vsi udeleženci zaključka projekta Kulturna šolo zbrali v telovadnici, kjer so vse skupine predstavile svoje delo. Sledila je še podelitev posebnih priznanj in priznanja za najbolj kulturno šolo 2012. Naša šola je v hudi konkurenci poleg naziva KULTURNA ŠOLA dobila še posebno priznanje za uspehe na področju folklore. Klementina Krulec, 8. a

ZAKLJUČEK BRALNE ZNAČKE V torek, 24. 4. 2012, se je na OŠ Petrovče odvijal zaključek bralne značke. Vsi, ki smo celo leto pridno brali in uspešno opravili bralno značko, smo lahko prej odšli od pouka in se udeležili zaključka. Na žalost je bilo takšnih učencev iz predmetne stopnje zelo malo, je pa bilo zato veliko mlajših učencev. Letošnja slavnostna gostja je bil pisateljica Janja Vidmar. Njena najbolj poznana dela so Princeska z napako, Čudni vitez, Pink in Hiša groze. Zaključek bralne značke se je začel okoli 10.30, ko smo se vsi pridni bralci zbrali v telovadnici. Tam smo si najprej ogledali monodramo osmošolke Zale Županič. Po njenem nastopu, ki je bil naravnost izjemen, pa nam je nekaj besed namenila tudi slavnostna gostja. Najbolj nas je navdušila s svojo sproščenostjo in odkritosrčnostjo. Z nami se je pogovarjala predvsem o ljubezni, s svojimi vprašanji in mislimi pa nas je pošteno nasmejala. Glavo pa je »zmešala« tudi Zali in devetošolcu Juretu, ki sta morala odgovarjati na njena vprašanja, ki niso bila povezana samo z

ljubeznijo. Za svoje sodelovanje sta prejela knjižno nagrado. Mislim, da smo vsi, ki smo bili prisotni na zaključku bralne značke, zelo uživali tako ob Zalinem nastopu, kot ob šaljivem govoru pisateljice Janje Vidmar. Klementina Krulec, 8. a

PROSLAVA OB MATERINSKEM DNEVU Marec je prav poseben mesec. Zakaj? Ker takrat naše mame, babice, tete … praznujejo dan žena in materinski dan. Zato smo učenci OŠ Petrovče 15. marca v Hmeljarskem domu pripravili prireditev njim v čast. V domu smo se zbrali nekaj minut prej, saj smo imeli krajše vaje, nato pa je bil čas za nastop. Sledile so recitacije in misli o mamicah naših najmlajših, v svet glasbe nas je ponesel Cici zbor, s plesom sta nas prevzeli mlajša in starejša skupina plesalk, mlajši učenci so pripravili lutkovno igrico, svoje so dodali tudi otroci iz vrtca in petrovška folklorna skupina. Ob koncu je sledil dolg aplavz, odzivi občinstva so bili zelo dobri. Ko so gostje začeli odhajati, je vse ženske čakalo majhno presenečenje. Nastopajoči smo jim ob izhodu razdelili rdeče nageljne, ki jih je podarila Krajevna skupnost Petrovče. In to je bila pika na i ob zaključku materinskega dneva. Kristina Hlupič, 8. b MISLI O MAMAH

Mama, ti si najboljša mama. Zelo te imam rad. Ti si mi vse na svetu. Vem, da si zabavna in smešna. Brez tebe ne bi bilo na mizi kosila. Filip Belej, 4. a Mama je ena sama, brez nje skoraj ne bi bilo življenja. Mamo imamo najrajši na zemlji, ker skrbi za nas in si včasih odtrga od ust, da nas preskrbi. Vemo, da nas ima rada kot katerega koli otroka. Le kdo bi kuhal, pral, pomival, če nje ne bi bilo? Mama je zavetje, varnost. Eva Aja Kuzman, 4. b

Mama mi pomeni največ na svetu, ker mi veliko da, veliko kupi, veliko pomaga. Mame so zakon! Tadej Štampar, 4. b Družina je nekaj najlepšega, pa če je majhna ali velika. Če si v njej varen, zadovoljen in sprejet, si srečen. Taja Štinjek, 5. b

LE PLESAT ME PELJI V GALICIJO V soboto, 12. 5. 2012, je bil v dvorani Doma II. slovenskega tabora v Žalcu prireditev 'Le plesat me pelji v Galicijo' ob 10. obletnici folklorne skupine OŠ Petrovče in 6. obletnici folklorne skupine Galicija. Nastopali so: odrasla folklorna skupina, mladinska folklorna skupina in mi, najmlajši folkloristi. Najprej smo skupaj zaplesali na pesem Galicija pleše, potem pa smo se predstavili vsak s svojim plesom. Najzahtevnejšo koreografijo so imeli seveda odrasli. Odplesali so kar tri različne plese: belokranjskega, štajerskega in gorenjskega. Posebej slovesen je bil gorenjski splet, saj so se prvič predstavili v gorenjskih kostumih, ki so jih izdelovali tri leta. Tam smo imeli tri harmonikarje: Roka, Matica in Alena, ki so nam igrali ves čas, pomagali pa so jim tudi drugi glasbeniki in skupina Gemaj. Ta dan je bil zelo naporen, vendar smo vsi zelo uživali. Po koncertu smo imeli še pogostitev, posebno presenečenje pa je bila torta velikanka. Koncert je bil zelo uspešen, saj je bilo veliko gledalcev, ki so bili nad našim nastopom navdušeni. Posebej pa smo bili veseli pohvale naše mentorice Helene Turnšek. Zala Kapitler, 4. r. POŠ TRJE

PLES JE … Kaj sploh je ples? Ali je to gibanje ob ritmu? Da je za ples potrebno več kot samo gibanje, ste se lahko prepričali v torek, 29. maja. Tisti dan smo imeli učenci naše šole v Domu II. slovenskega tabora v Žalcu plesno produkcijo. Nastopalo nas je zelo veliko, saj smo svoje sposobnosti pokazali tako najmlajši kot tudi tisti malo starejši. Nastopali smo pod vodstvom naših mentoric, in sicer najmlajši pod vodstvom gospe Sergeje Dvornik, mlajša in starejša skupina plesnega krožka pod vodstvom gospe Maje Bubik, mlajša in starejša folklorna skupina pod vodstvom gospe Helene Turnšek, nastopile pa so tudi “poklicne” plesalke. To so bile Leja Messec, Zala Županič, Mia Volasko, Tamara Tavčar in Ema Turnšek. Slednje so povedale, kolikokrat na teden imajo treninge, kako dolgo trajajo … Starejši skupini plesnega krožka pa sta se pri tangu pridružila še Tjaša Šprajc in Rok Petkovič. Da pa bi bila produkcija še bolj zabavna, sta jo povezovala Staša Lesjak in Leon Pečnik. Svoje delo sta opravila zelo dobro, saj so se ob njunemu povezovanju gledalci zelo zabavali. Po končani produkciji pa je za konec sledil še zelo dolg aplavz. Kristina Hlupič, 8. b

ŠOLSKI PLESNI FESTIVAL »Dajmo Petrovče, dajmo naši!« se je slišalo iz športne dvorane v Šentjurju 20. aprila, kajti takrat smo imeli plesno tekmovanje. Tekmovali so pari, skupine in posamezne plesalke. Skratka, dan se je začel takole. Zjutraj smo vse plesalke prišle normalno v šolo. Imele smo samo dve uri pouka, ker smo ostale ure porabile za vajo. Pred trgovino Balo smo počakale na avtobus, nato pa se z njim odpeljale proti Šentjurju v spremstvu učiteljic. Ko smo prišle v telovadnico, se je slišala glasna glasba. Preoblekle smo se in odšle po številke. Takrat pa se je začelo za res, kajti na vrsti smo bile najprej učenke od sedmega do devetega razreda. Bile smo zelo uspešne, saj smo bile skupinsko tretje, česar sploh nismo pričakovale. Vse smo skakale od veselja, najbolj pa je bila vesela naša učiteljica (no, vsaj tako je zgledalo). Najbolj uspešna med nami je bila Zala Županič, saj je zasedla tretje mesto. Še bolj kot me so bile uspešne mlajše plesalke, saj so skupinsko zasedle prvo mesto, hkrati si je Nadja Dolžan med posameznicami prav tako priplesala zlato, kar je res izvrstno. Z lepimi spomini in izjemnimi dosežki smo se vrnile v Petrovče. Še bolj vesele smo se vrnile z državnega tekmovanja, saj smo osvojile zlato za plesno produkcijo, Zala Županič pa je bila srebrna … Zala Silovšek, 7. c

Helena Turnšek je učiteljica 4. razreda na POŠ TRJE. Vodi mlajšo folklorno skupino POŠ Trje in mladinsko OŠ Petrovče. Je tudi idejni vodja Odrasle folklorne skupine Galicija. Ta je imela pred kratkim koncert v Domu II. slovenskega tabora v Žalcu. 1. Zakaj ste se odločili za učiteljski poklic? Odraščala sem v družini, kjer nas je bilo 5 otrok. Bila sem najstarejša in zato mi je bila velikokrat dodeljena naloga, da sem pazila na svoje sestre in brate. Pri tem sem zelo uživala. Pomagala sem jim tudi pri šolskih nalogah in tako je v meni zrasla ljubezen do pomoči drugim. 2. Zakaj ste se odločili ravno za učenje 4. razreda? Otroci v 4. razredu že znajo brati in pisati. Z njimi se da marsikaj ustvariti in narediti. Sama rada vsako leto dodam nekaj novega učnemu načrtu, da razširim njihovo znanje. Z otroki, starimi 10 let, pa je tudi veliko lažje delati in z njimi lahko v življenju marsikaj dosežeš. 3. Kdaj ste se začeli ukvarjati s folkloro? S folkloro sem se začela ukvarjati pred 10 leti. Takrat je na nekem učiteljskem sestanku ravnateljica vprašala, če bi katera učiteljica želela voditi folklorno skupino. Izrazila je željo po tem, da bi bila naša šolo prepoznavna tudi po tem. Le jaz sem se želela poizkusiti v tem in naslednji dve leti sem obiskovala folklorne seminarje ter dosegla naziv »izprašani vodja folklornih skupin«. Tako se je vse skupaj začelo in na to sem danes zelo ponosna. Vidim namreč, da ob plesu in učenju le-tega zelo uživam. 4. Ali vam folklora predstavlja hobi ali je že bolj način življenja? Ne bi več mogla reči, da je to le hobi, saj v to delo vlagam ogromno časa, tudi prostega; veliko se izobražujem, hodim na seminarje, prebiram Folklornik –tematska revija, ki izide enkrat na leto, sicer pa vodim tri skupine in pri vsaki je moj cilj, da izbrani ples odpleše najboljše.

5. Folklora vam vzame veliko časa. Ali vas družina pri tem podpira? Moja želja je, da družina pri tem čim manj trpi. Karkoli počnem za folklorno dejavnost, počnem po 10. uri zvečer, ko otroka že spita. Kadar pa imam izobraževanja, me navadno ni čez vikend, ker takrat pač tovrstna izobraževanja potekajo, a mislim, da moja družina to razume, zato pa se v prostem času toliko bolj intenzivno družimo in posvečamo drug drugemu. 6. Vodite tri različne folklorne skupine, ki se razlikujejo po starosti. Katera vam povzroča več »težav« - odrasli ali mi, mlajši? Zelo sem vesela, da lahko delam s populacijo od 6. pa do 60. leta. Vsaka generacija ima v sebi nekaj pozitivnega in od vsake generacije se nekaj naučim. Delo z mlajšimi je zelo lepo, delo z vami, mladimi, ki se še hitreje naučite plesne korake, je morda za spoznanje lažje, delo z odraslimi pa je spet posebna izkušnja. 7. Kaj je za vas najboljši del vodenja folklornih skupin? Zame je najboljši del takrat, ko vidiš, da plesalci na odru uživajo in da so plesi, ki jih plešejo, odplesani konkretno in z veseljem. V veliko zadovoljstvo mi je, ko vidim otroke in njihove starše, kako uživajo ob predstavi. Čudovit občutek je, ko lahko predajam svoje znanje mlajšim. 8. Zakaj pa mislite, da je na OŠ Petrovče tako malo otrok, ki želijo plesati folklorne plese? V folklorni skupini, ki deluje na OŠ Petrovče, sodelujete otroci od 6. pa do 9. razreda. Mislim, da ste to otroci, ki jim ljudsko izročilo ni več tako blizu in da se sploh ne zavedate več, od kod prihajate, kje so vaše korenine. Najbrž bi bilo v to dejavnost vključenih več otrok in se ti ne bi tako sramovali nastopanja v narodni noši, če bi vsi, tudi mi učitelji, polagali večjo pozornost zavedanju slovenskega ljudskega izročila. Tukaj torej vidim največji problem - učenci se sramujete plesati v narodni noši pred publiko. 9. Ali mislite, da bi več učencev hotelo plesati v folklorni skupini, če bi organizirali kakšno predstavitev te dejavnosti? V Petrovčah otrokom od malega ni dano, da bi bili vključeni v folklorno dejavnost in mislim, da zato ni takšnega zanimanja. V mladinski skupini na OŠ Petrovče večinoma sodelujejo samo otroci iz Galicije, to pa zato, ker je tem otrokom folklorna dejavnost ponujena že na začetku.

10. Kljub temu da nas je v folklorni skupini OŠ Petrovče zelo malo, vseeno dosegamo lepe uspehe; kateri je vam najljubši? Vsak uspeh in vsak nastop ima zame svoj čar in na čisto vsakega sem ponosna. Prvi, ki bi ga izpostavila, pa je ta, ko sem nekega dne dobila klic od Bojana Knifica iz Ljubljane. Prosil me je, če bi lahko nastopali na klicu dobrote v Celju in to pred zelo velikim občinstvom. Mislim da je bil takratni nastop velik dogodek, ne samo zame, ampak tudi za plesalce, ki so lahko nastopali pred tako veliko množico in so pri tem tudi zelo uživali. Drugi uspehi, na katere sem tudi zelo ponosna, pa so koncerti, kot so Od zrna do kruha, Zaplešimo v poletje, Le plesat me pelji v Galicijo ... To so prireditve, ki so zagotovo vredne ogleda. 11. Zadnji koncert, ki ste ga pripravili, je bil koncert Le plesat me pelji v Galicijo. Koliko časa ste potrebovali za pripravo in kakšni so bili odzivi občinstva? Zamisel se mi je porodila že septembra in ko smo se s skupino odločili, da bomo prireditev pripravili v Žalcu, sem začela pisati scenarij. To je trajalo približno tri mesece zato, ker menim, da mora zamisel nekaj časa v tebi zoreti, da lahko narediš najboljše, kar se da. Občutki po koncertu so bili neverjetni. Pohvale, ki sem jih prejela, mi pomenijo veliko in v številnih trenutkih, ko je, tudi pri pripravi drugih nastopov, kdaj težko, pomagajo in dajo novega elana. Hvala za vaš čas in veliko uspehov in zadovoljstva na vaši ustvarjalni poti še naprej.

Ali si predstavljate, da ne bi imeli možnosti iti na končni izlet ali v šolo v naravi? No, to se lahko zgodi vsem. Toda nekaterim od naših sošolcev, prijateljev ali znancev se to že dogaja. V takšnem primeru se lahko po pomoč obrnejo na Šolski sklad. Ravno zato smo učitelji in učenci OŠ Petrovče v januarju priredili dobrodelno prireditev z naslovom Podaj mi roko. Sredstva, ki so se zbrala od prodaje vstopnic in dobrodelnih prispevkov, so bila namenjena v Šolski sklad. Prireditev je 30. 1. 2012 do zadnjega kotička napolnila dvorano II. slovenskega tabora v Žalcu. Začela in zaključila se je s pesmijo vseh štirih pevskih zborov petrovške šole in POŠ Trje. Osrednja točka pa je bila predstava Pepelka, ki so jo pripravili člani dramskega krožka pod vodstvom gospe Sonje Rebernik. Najbrž med gledalci ni bilo nikogar, ki se ne bi vsaj malo nasmejal ob odlično izpeljani igri, ki so jo popestrili pevski in plesni vložki igralcev. Vsi nastopajoči so se zelo izkazali in poželi zasluženo pohvalo ravnateljice gospe Irene Kolar in župana Občine Žalec gospoda Janka Kosa. Tudi bučen aplavz je pričal o kakovostno izpeljani prireditvi. Klementina Krulec, 8. a

SMUČANJE V petek, 17. 2. 2012, smo imeli učenci predmetne stopnje zimski športni dan. Izbirali smo lahko med tremi možnostmi: drsanjem, smučanjem in pohodom. Smučarji smo odšli izpred šole malo po osmi uri. Okoli devete ure smo prispeli na Celjsko kočo. Tam smo pobrali vso opremo iz avtobusa in se pripravili za smučanje ali bordanje. Učitelji so nam po skupinah razdelili smučarske karte. Seveda pa je lahko tako smučanje kot tudi bordanje nevarno. Zato smo se morali pred odhodom na vlečnico dobro ogreti, da ne bi prišlo do kakšnih poškodb. Nato smo imeli malo več kot eno uro prostega smučanja. Seveda po pravilih. Tudi učitelji so smučali. Okoli enajste ure smo se zbrali v koči in se okrepčali z malico ter si naročili kakšen čaj ali sok. Po 30 minutah »lenarjenja« smo se za slabo uro ponovno odpravili na smučišče. Kmalu je napočil čas za odhod. Kljub temu da se nam je mudilo, je večina še vedno želela smučati ali bordati, saj se je ravno, ko smo odhajali s smučišča, prikazalo sonce. Vožnja proti domu je bila zelo živahna. Če smo bili ob prihodu na Celjsko kočo še vsi malo zaspani, to zagotovo nismo bili na poti domov. Pred šolo smo prispeli malo po eni uri popoldan. Tisti, ki smo imeli kosilo, smo odšli v šolo, ostali pa proti domu. Ob pol dveh je prišel tudi avtobus, ki je razvozil vozače. Klementina Krulec, 8. a

DRSANJE Učenci, ki smo se odločili za drsanje, smo se do Celja odpravili z vlakom. Ko smo prispeli na postajo, smo do celjskega drsališča pešačili. Takoj ko smo prispeli, smo si nadeli drsalke in odhiteli na led. Bilo je zelo zabavno, saj smo se veliko družili. Proti šoli smo se odpravili z avtobusom. Bili smo utrujeni,

a smo se še vseeno zbrali dovolj moči za pogovor in analiziranje, kako lep dan smo preživeli. Upam, da bo še veliko takšnih dni. Zala Lončar, 7.c

NAMIZNI TENIS Na Osnovni šoli Petrovče je v ponedeljek, 16. 4. 2012, potekalo četrt-finale posamezno in ekipno v namiznem tenisu. Tekmovalo je kar 14 osnovnih šol iz bližnjih regij. V kategoriji deklice posamezno 6.–9. razreda sta se borili Ivana Mazzoni ter Moni Čede, slednja je imela več športne sreče in se je uvrstila naprej. Pri starejših dečkih pa je v polfinale odvihral Matej Šoba. Tudi učenci nižjih razredov so dokazali, da zmorejo in znajo. V kategoriji posamezno dečki 1.–5. razreda sta za našo šolo tekmovala Jan Hodžar in Gal Grobelnik, za katerega bomo držali pesti v nadaljnjem tekmovanju. Prav tako so petrovški učenci tekmovali ekipno in se uvrstili na odlično 3. mesto. Leja Safran, 7. c

ČETRTFINALE Na naši šoli je veliko športnikov. Tudi kar nekaj rokometašic. Te smo tudi letos sestavile ekipo in se udeležile občinskega prvenstva v rokometu, na katerem smo se odlično izkazale in se uvrstile v četrtfinale. To je potekalo v torek, 7. 2. 2012, v Brežicah. Tja smo se odpravile skupaj z gospo Vero Čretnik in gospodom Milanom Ramšakom, trenerjem ekip mlajših in starejših deklic v rokometnem klubu RK Zelene Doline. Rokometašice smo se zbrale okoli 7.30, si razdelile drese, »preučile« nasprotnice in se pogovorile o poteku dneva. Ob osmih smo se s kombijem odpeljale proti Brežicam. Tam smo najprej odložile stvari v garderobo, nato pa si ogledale telovadnico. Prve tekme nismo igrale, zato smo imele več časa za preoblačenje in ogrevanje. Naša prva tekma je bila z ekipo OŠ Toneta Okrogarja iz Zagorja. Zelo smo se borile in na koncu zmagale. Imele smo srečo, ker smo igrale vsako drugo tekmo, zato smo si lahko odpočile. Naslednjo tekmo smo igrale z ekipo OŠ Mihe Pintarja Toleda iz Velenja. Tudi to tekmo smo zmagale. Ostala nam je le še ena tekma. Toda, ker smo v naši rokometni ekipi sama pametna dekla, smo ugotovile, da smo se že uvrstile v polfinale. Ekipi iz Zagorja in Velenja sta namreč izgubili dve tekmi. Zato naša zadnja tekma ni bila odločilna za našo uvrstitev v polfinale. Čeprav

smo se borile, smo morale tokrat priznati premoč ekipi OŠ iz Brežic. Kljub izgubljeni tekmi smo bile vesele uvrstitve v polfinale, pa tudi izmučene. Za naš izjemen uspeh pa je sledila tudi nagrada. Privoščile smo si pico. To pa je bil tudi zaključek našega uspešnega dne. Klementina Krulec, 8. a

ROKOMETNI DAN NA OŠ PETROVČE Rokomet in šola sta za nekoga na prvem mestu. To smo učenci in učenke dokazali v ponedeljek, 12. 3. 2012, v naši telovadnici. V goste smo povabili deklice iz OŠ Žalec in fante iz OŠ Griže. Deklice smo na žalost

izgubile, fantje pa so obranili čast naše šole in presenetljivo zmagali. S tem so se uvrstili na področno tekmovanje v Celje, na katerem so 14. 3. 2012 zasedli 1. mesto. Čestitamo! Leja Safran, 7. c

WE ARE THE CHAMPIONS … Zmage, zmage, zmage. Kot bi bili magnet zanje, saj zmagujemo in požiramo aplavze občinstva. Od zmage na košarkaškem področju in medobčinski rokometni tekmi nas je zmaga popeljala na področno tekmovanje v rokometu. Tukaj smo se morali zelo zagristi v igro, saj smo se vsi borili za naslov področnih prvakov. Na žalost ali pa morda na srečo pa je vedno tako, da mora nekdo biti zadnji in nekdo prvi. Med igro smo imeli en sam cilj – premagati nasprotnika! Tako smo tekali po igrišču gor in dol (včasih z žogo, včasih pa tudi brez nje) in zabijali gole ter jih tudi sami prejemali. Na naše veliko veselje je bilo slednjih veliko manj in s prepričljivo zmago smo si priigrali nov pokal. Upamo, da ne zadnji, saj je pred nami še nogometni izziv. Držite pesti za nas, medtem pa pridno trenirajte tudi vi. Luka Lešek, 7. a Ritmična gimnastika Dekleta ob sredah popoldan v telovadnici naše šole spoznavajo in osvajajo elemente ritmične gimnastike pod vodstvom mag. Gulje Avkhadieve. V

soboto,

14.

2012,

polni

telovadnici

OŠ

Ljubečna

potekal

finale

osnovnošolskega prvenstva v ritmični gimnastiki. Po lanskem velikem uspehu v Škofji Loki, ko je ekipa OŠ Petrovče v kategoriji mlajših učenk osvojila odlično prvo mesto, je letos sledil nov uspeh. Deklice so sodelovale v dveh kategorijah, in sicer v kategoriji mlajših in v kategoriji starejših učenk. Ekipo mlajših učenk so sestavljale Iva Cimperman Fric, Jona Gržinič, Neža Leskošek, Iza Lupše, Staša Pečnik, Gaja Plešnik in Pia Solina Konec, ki so med

osmimi skupinami z dobrim nastopom dosegle peto mesto. Za večino deklet je bil to prvi nastop na tekmovanju, kar pa med nastopom ni bilo opaziti. V skupini starejših učenk pa so Maja Ciglar, Katja Grobelnik, Teja Kurko, Hana Mirnik, Tjaša Orešnik in Špela Šinkar med šestimi ekipami dosegle tretje mesto. Glede na to, da so bila dekleta v svoji kategoriji med mlajšimi, je ta uspeh še toliko večji.

RAZPNIMO JADRA Tudi letos so v Žalcu potekale športne prireditve pod skupnim imenom Razpnimo jadra. Učenci 7. in 8. razredov, ki obiskujejo izbirna predmeta šport za zdravje ali šport za sprostitev, so svojo privrženost športu pokazali na prireditvi 3, 2, 1 ŠTART. Preizkusili so se v testu hoje na 2

kilometra, odbojki na mivki; tisti, ki pa so hoteli biti malo mokri, so se poizkusili v družabni igri z vodnimi baloni. Sledile so predstavitve ameriškega nogometa, borilnih veščin in rokometa. Prireditev se je zaključila z nastopom padalcev. Klementina Krulec, 8. a

ORIENTACIJA V tem šolskem letu sem se vključila v interesno dejavnost mladi planinec. Naša mentorica je učiteljica Karmen Zupanc. Hodimo na pohode in nekateri tekmujemo v orientaciji. V nedeljo, 13. 5. 2012, smo celo tekmovali. Bila sem v ekipi skupaj s Tiano, Mojco, Katarino in učiteljico Karmen. Ta orientacija je bila zadnja v tem šolskem letu. Cilj je bil na Mozirski koči. Ko smo hodili, smo opazovali, kje so točke. Tekmovali smo v poznavanju planinskih rožic, uporabi kompasa, vezanju planinskih vozlov in prvi pomoč. Bilo je hladno. Tla je pobelil sneg. Ko smo prišli na cilj, smo odšli v hotel na kosilo. Tam smo tudi počakali na razglasitev rezultatov. Naša ekipa je zasedla 2. mesto v kategoriji G. Bile smo vesele in prijetno utrujene. Dobile smo diplomo in dve vrečki, v katerih so bile 3 majice, knjižica o prvi pomoči, planinske knjige in 5 zgoščenk. Bilo mi je zelo lepo. Domov sem se vrnila vesela. Ajda Mandelc, 4. r. POŠ TRJE

FESTIVAL ŠPORTA V sredo, 6. junija, je ob 6.15. uri izpred OŠ Petrovče odpeljal avtobus z 18 športniki. Na avtobus smo sprejeli še sovrstnike iz Žalca, Griž in Šempetra. Odpravili smo se proti Kopru v Športni park Bonifika na 3. Festival športa mladih. V okviru le-tega sta potekala tudi atletsko finale in državno prvenstvo v judu za OŠ. Na festivalu je vsak našel nekaj zase, predstavljenih pa je bilo tudi kar nekaj novih in neobičajnih športnih aktivnosti, ki slovenski javnosti niso tako dobro znane. Udeležili smo se lahko ustvarjalne delavnice, delavnice plesne skupine FK (Allthat/Artifex), teniške, košarkarske in Ultimate frizbi delavnice, fotografirali smo se lahko z znanimi športniki, si ogledali predstavitev baseballa in se v njem tudi preizkusili. Prav tako smo se lahko preizkusili na kolesarskem poligonu, v lokostrelstvu, preverili svoje ravnotežje s hojo po vrvi (Slack line), igrali mini nogomet, se zabavali na skakalnem gradu, uporabljali otroške fitness naprave, se sproščali s Smovey obroči … Mene je najbolj mikala odbojka na mivki, vendar je bilo igrišče neprestano zasedeno. Skupaj smo preživeli čudovit športno obarvan dan, ki ne bo šel v pozabo! Anja Grubelnik, 9. a

TEK OKOLI VRBENSKEGA JEZERA Petek, 8. 6. 2012, ni bil čisto navaden dan. Na ta dan je namreč potekal tek okoli Vrbenskega jezera. S prijateljico Marjo sva se odločili, da se ga bova udeležili. Ob štirih sva prišli pred jezero in tam poklepetali s prijatelji iz šole. Na pašniku blizu jezera sta bila dva shetland ponija. Z Marjo sva ju božali in jima dajali suho travo. Ker konje obe naravnost obožujeva, sva takoj z vprašanji začele napadati lastnika. Ko sva jih božali, sva zaslišali glas po zvočniku, ki naju je opomnil, da se bo kmalu začel tek za osnovnošolce. Poslovili sva se od ponijev in že sva bili na startu. Zaslišali sva glas gospoda Petra, ki nam je dal znak za začetek. Vsi smo stekli, kolikor smo lahko. Tekli in tekli smo, midve pa sva bili vedno bolj utrujeni in za nekaj časa sva se morali ustaviti, da sva zadihali. Pot se nama je vlekla, čeprav v resnici sploh ni bila tako dolga. Ko sva zagledali cilj, nama je kar odleglo. Tistih nekaj metrov sva tekli, kolikor sva lahko. Veliko prijateljev je že čakalo na cilju. Tam je bil tudi prodajalec rogljičkov, ki so se nama res prilegli. Pa ne samo rogljički, najbolj sva potrebovali vodo. Ko sva se že malo »nadihali«, sva spet odšli h konjema. Ker nista bila več privezana, sta se pasla na drugem koncu pašnika in tako ju nisva mogli božati. Odšli sva gledat začetek tekmovalnega teka. Vsi tekmovalci so imeli na majicah številke. Tretje mesto je zasedel najin prijatelj in takoj sva mu čestitali. Navsezadnje se je tek le dobro končal in mislim, da smo bili vsi zadovoljni. Bilo mi je zares všeč. Zala Seles, 7. b

EKO DAN V soboto, 24. 3. 2012, smo petrovški osnovnošolci imeli eko dan. Najprej smo imeli delavnice v svojih matičnih učilnicah. Mi, sedmošolci, smo se seznanili s problematiko onesnaženosti in primanjkovanja pitne vode na Zemlji. Koliko je odstotkov pitne, zamrznjene in slane vode na našem planetu, koliko držav je celo brez pitne vode, kako se soočajo s tem, kaj lahko naredimo,

da pomagamo naravi ... Nato smo odšli na »kratek sprehod«. Pridružili smo se namreč vseslovenski čistilni akciji. Učiteljice so nas na tem dnevu zelo pohvalile, saj so bili tudi tisti učenci, ki so v razredu pravi hudički, na tem dnevu zelo pridni in delavni. V šolo smo se vsi vrnili dobre volje, zato je bilo kot v mravljišču. Razkropili smo se in odšli domov. Luka Lešek, 7. a

VSAKO LETO POSADIMO NOVO ŽIVLJENJE Kot že vrsto let smo tudi to leto 22. aprila na dan Zemlje pred šolo posadili drevo. Ker smo eko šola in se trudimo pripomoči k čistejšemu okolju, so se eko predstavniki zbrali pred šolo in skupaj z ravnateljico odšli v učilnico na prostem. Tam so imeli že pripravljene vse pripomočke, da je saditev novega vira življenja tekla zelo gladko. Drevo nam namreč daje kisik, ki ga potrebujemo za dihanje. Pozimi si s pomočjo polen pogrejemo dom in mrzle roke, ko se vrnemo v hišo. A pozabljamo, da zaradi našega onesnaževanja okolja drevesa umirajo. In da mora letno umreti veliko preveč dreves za naše udobje. Saditev je uspela in vsi so se zadovoljnih obrazov in z zavestjo, da bo tudi zaradi naše šole prihodnost modrega planeta nekoliko lepša, odpravili nazaj k pouku. Leja Messec, 8. b

ŠOLA V NARAVI NA DEBELEM RTIČU Vsi četrtošolci smo se veselili šole v naravi, komaj smo čakali ponedeljek in naš odhod. Ko smo ga le dočakali, smo bili neznansko navdušeni in razburjeni. V ponedeljek, 2. 4. 2012, smo se skupaj s starši zbrali pred šolo. Po nekaj minutah čakanja se nam je pridružila učiteljica in nato je pripeljal še avtobus. Poslovili smo se od staršev, zložili kovčke na avtobus, nato pa se udobno namestili na sedežih. Vozili smo se približno tri ure. Ko smo končno prišli na DEBELI RTIČ – naš cilj, smo končno izstopili. Razpakirali smo kovčke in jih odpeljali v paviljone. Nato smo imeli še nekaj časa za igro in pospravljanje. Ta prelepi dan se je končal z enournim plavanjem, raziskovanjem morja, spoznavanjem rastlin in po tuširanju s pisanjem dnevnikov. Dnevi v tednu so si bili kar podobni, a je bil hkrati vsak dan nekaj posebnega, npr. v torek smo se zelo zabavali, ko smo lovili ribe. Na žalost v prvi skupini nismo ujeli nobene, zato pa smo ujeli veliko rakovic in rakcev. Prav zares so se nekateri rakci ujeli na trnke ribiških palic! V sredo smo imeli kviz o raziskovanju morja. Razdelili smo se v skupine in vsaka skupina je izvlekla kartonček, na katerem je bila narisana morska žival, ki smo jo morali poiskati in jo dati v vedro s slano vodo. Na ta dan smo se preizkusili tudi v lokostrelstvu. Lahko smo držali pravi lok. In ne samo to! Lahko smo streljali in merili v tarčo. Veseli in utrujeni smo dan zaključili s prijetnim sprehodom. Naslednji dan smo takoj po zajtrku odšli na bazen plavat. Tokrat smo imeli štafetne igre v vodi, igrali smo košarko v vodi, se vozili na blazinah, se potapljali s pravo potapljaško opremo. Pri raziskovanju morja pa nam je učitelj skozi mikroskop pokazal vse morske rastline in nekaj mikroskopsko majhnih živali. Proti večeru smo imeli poskuse s sadjem, zelenjavo in drugimi snovmi. Zabavali smo se, pri tem pa smo spoznavali, kaj plava in kaj ne. Ta dan je bil res naporen in smo bili zelo veseli toplih in udobnih postelj v paviljonu. Petek je bi poln dogodivščin. Po zajtrku smo začeli s pakiranjem kovčkov. Nato smo kovčke odložili na kombi, ki jih je odpeljal do avtobusov, mi pa smo se kar peš odpravili do njih. Prtljago smo zložili na avtobuse in se odpeljali v Piran. Tam smo se sprehodili in si ogledali staro cerkev z vodnjakom. Nato smo se odpravili do akvarija v Piranu, kjer smo si ogledali ribe, rakce, školjke in morske zvezde. Po ogledu smo si kupili spominke. Potem smo odšli še na sladoled. Res je bil okusen in še ena kepica gratis! Nato smo utrujeni sedli na avtobus. Ko smo po dolgi vožnji prispeli, so nas starši že čakali. Skupaj smo se odpravili domov. Te šole v naravi ne bom nikoli pozabila, ker mi je vsak dan ostal v spominu. Eva Aja Kuzman, 4. b

V SALZBURG Naše potovanje se je začelo ob 5.00 zjutraj. Vozili smo se približno tri in pol ure, z vsemi postanki vred. Najprej smo si ogledali rudnik soli. Nekaj časa smo čakali, da so nas sprejeli, nato smo se oblekli v bela oblačila in se z vlakcem odpeljali v rudnik. Tu smo si najprej ogledali film o nastanku soli in razvoju rudnika skozi stoletja. Nato smo se spustili po drči (tobogan) ter se na koncu popeljali z ladjico po podzemnem jezeru. Za darilo smo dobili sol. Nato smo se z avtobusom odpeljali v center Salzburga, kjer smo si ogledali znamenitosti Mozartovega rojstnega mesta. Nato smo imeli dve ure in pol časa, da smo se sami sprehodili po mestu in si kupili nekaj spominkov. Domov smo se vrnili v poznih urah. Aljaž Razgoršek, 8. a

STROKOVNA EKSKURZIJA V NEMČIJO 25. 5. 2012 smo učenci od 7. do 9. razreda odšli na Bavarsko jezero Cheemse. To je dan, ki so ga pred leti praznovali mladi kot dan mladosti in ponekod ta dan še vedno z veseljem mladi praznujejo s pesmijo, plesom, druženjem in smehom. Mi smo ga obeležili na svoj način. Štartali smo izpred šole ob 4.00 zjutraj. Vožnja je trajala pet ur, vključno s postanki, vendar – lepo od začetka … Vsi smo komaj čakali, da gremo, čeprav so nekateri še zaspano godrnjali. Avtobus je pripeljal pred šolo pet minut do štirih. Ko smo ga napolnili, smo se odpravili proti naši prvi postaji na Jesenicah. Vožnja do tja je trajala dobri dve uri in skoraj vsi smo že težko čakali na postanek. Tam smo se najprej malo pretegnili, nato pa nekaj pojedli in spili ter se odpravili naprej. Spet po dveh urah vožnje smo prispeli v Avstrijo, natančneje v Goeling, kjer smo ponovili vse s prvega postanka in našo prehrano dodatno obogatili z jedmi iz restavracije. In že se je napolnilo pol filma v fotoaparatu z veselimi in sproščenimi fotkami vseh izletnikov. Potrebovali smo še dobro uro vožnje do Bavarskega jezera v Nemčiji. Tam je naša vodička kupila karte, mi pa smo bili prosti, dokler ni prišel trajekt. Seveda smo si krajšali čas z raziskovanjem okolice in obiskom trafike. Tam je bila že tudi prva prodajalna s spominki …, a na našo žalost zaprta. Ko je prišel trajekt, smo se vkrcali na krov. Po 10-minutni vožnji smo prispeli na Moški otok, kjer so nekoč stanovali samo menihi in kjer stoji samostan že od leta 780. Tam smo si ogledali grad Ludvika II. Pred graščino sta rasla popolnoma simetrična vrta, posejana z rožami, in se bohotila dva razkošna vodnjaka. Najprej smo si šli ogledat osebne prostore in sobane kralja. Mogoče se vam bo zdelo malce čudno, a je celo graščino namenil samo – sebi; ogromne sobane, zlata spalnica, obdana z rdečim žametom, soba zrcal, svečniki za 5000 sveč in ogromna okna. Zelo

zanimivo. Posebej navdušeno smo opazovali tudi različne lestence, ki so jih uporabljali v tistem času, prelepe in umetniško izdelane svečnike ter neverjetno natančne portrete z različnimi vsebinami. Naš ogled smo nadaljevali v njegovem osebnem muzeju, kjer hranijo njegovo krstno obleko, kipe, portrete. Po ogledu čudovite graščine smo se z ladjo odpeljali še na Ženski otok, kjer še zdaj živijo nune. Ogledali smo si majhno cerkvico, samostan in pokopališče. Mogoče se vam zdi čudno zakaj pokopališče? No, na tem pokopališču je pokopana oseba, ki je Hitlerju, diktatorju druge svetovne vojne, pomagala uresničevati njegove takratne načrte za prevzem sveta. Seveda pa se nismo mogli odpraviti domov brez spominkov, zato smo v tamkajšnji trgovinici kar nekaj zapravili. »Bogati« in polni čudovitih vtisov smo se zadovoljni in malce utrujeni odpeljali proti domu, kamor smo prispeli pozno zvečer. Luka Lešek, 7. a

ZAKLJUČNI IZLET 9. RAZREDOV V petek, 8. 6. 2012, smo se učenci 9. razredov odpravili na naš zadnji skupni izlet. Odšli smo na Primorsko. Ob 8:00 smo se odpeljali proti Dolgemu mostu, kjer nas je že čakal vodič. Skupaj smo odšli proti Ljubljani, kjer smo si sredi gozda in na čisto pravem poligonu za Paintball privoščili nepozabno zabavanje z njim. Tam smo se oblekli v vojaško opravo in se razdelili v dve skupini. Vsak od nas je dobil še puško, nato se je zabava začela. Vsi smo zelo uživali. Točno opoldne smo končali z igro in si privoščili malico, nato pa smo odšli na avtobus in se odpeljali proti Kopru. Med vožnjo smo lahko poslušali tudi glasbo in na avtobusu je vladalo veselo vzdušje.

Ko smo prispeli v Koper, smo se odpravili proti majhnemu pristanišču, kjer nas je že čakala gospodična. Razdelili smo se v skupine po 10. Ko smo bili končno na vrsti za najbolj adrenalinsko vožnjo s Speedboatom, smo dobili še rešilne jopiče in naša pustolovščina se je začela. Čeprav se nismo vozili dolgo, smo vsi zelo uživali ob močnem vetru, ki nam je pihal v obraz zaradi hitrosti; suhi pa tudi nismo ostali. Po adrenalinski vožnji smo se zopet odpravili na avtobus in se odpeljali proti Izoli, kjer smo si privoščili kosilo. Nato pa smo zopet sedli na avtobus in se odpeljali proti Portorožu, kjer smo lahko igrali odbojko ali pa se kopali. Zelo smo bili presenečeni, ker je bila voda ravno prav topla in smo v kopanju lahko prav vsi uživali. Tam smo ostali do 19-ih, nato pa smo odšli v Izolo v diskoteko. Ob odlični glasbi in družbi nisi mogel biti pri miru. Čisto vsi smo plesali in peli, spoznali pa smo tudi nekaj novih prijateljev iz drugih šol. V diskoteki smo lahko ostali do 22-ih, ampak so nam naši odlični učitelji in vodič podarili še pol ure zabavanja. Ob 22:30 smo torej morali zapustiti diskoteko. Ker pa smo bili vsi še zelo dobro razpoloženi in smo bili še vedno polni energije, smo za piko na i skupaj zapeli še himno 9. razredov. Nato smo se odpeljali proti domu. Na avtobusu smo podlegli celodnevnemu zabavanju in smo skoraj vsi zaspali. Verjamem, da ni nikogar, ki bi rekel, da to ni bil naš najboljši izlet. Imeli smo se več kot odlično in sem prepričana, da nam bodo ti trenutki ostali v spominu. Smo seveda najboljša generacija 1997, saj TAKIH NE DELAJO VEČ! Tjaša Jereb, 9. b

OTROŠKI PARLAMENT V februarju smo se predstavniki razredov zbrali na šolskem parlamentu, ki je potekal v petrovški šolski knjižnici. Letos je bila tema šolskega parlamenta Junaki našega časa – kdo so in zakaj? To temo so nam že prej po razredih predstavili učenci 8. in 9. razredov, pomagala pa jim je tudi Lara Safran, bivša učenka OŠ Petrovče. S šolskim parlamentom smo pričeli ob 10. uri. Najprej nam je mentorica, ga. Maja Bubik, predstavila, kako naj bi potekalo naše srečanje. Nato pa smo skupaj pogledali rezultate ankete in ob njih razpravljali. Na koncu je vsak glasoval za tistega, ki je najbolje argumentiral svoja mnenja. Izvoljenih nas je bilo osem predstavnikov, ki smo se udeležili občinskega parlamenta v Žalcu. Ta je potekal 9. 2. 2012. Tam je delo potekalo drugače kot na šolskem parlamentu. Razdeljeni smo bili v skupine, vsaka skupina pa je imela svojega moderatorja. Ta je na koncu izbral predstavnika, ki je odšel na regijski parlament v Velenje. Med samim delom in razpravo smo svoja mnenja napisali tudi na plakat, ki ga je na koncu predstavil tisti, ki ga je izbral moderator. Naše delo pa so popestrili tudi skeči, ki so se seveda navezovali na temo junakov. Z naše šole sta se na regijski parlament uvrstila Pina Držan in Matic Grešak. Klementina Krulec, 8. a

JUNAKI NAŠEGA ČASA – KDO SO IN ZAKAJ 22. NACIONALNI OTROŠKI PARLAMENT Mladi smo prihodnost, na mladih svet stoji, mladi smo … marsikaj, tudi parlamentarci. V ponedeljek, 2. aprila, so slovenski državni zbor zasedli otroci, ki so imeli zasedanje 22. Nacionalnega otroškega parlamenta. Tema letošnjega parlamenta je nosila naslov JUNAKI NAŠEGA ČASA – KDO SO IN ZAKAJ. Tudi letos je bil med šestimi izbranimi učenci Savinjske in Šaleške regije naš učenec, Matic Grešak iz 9. b. S svojimi modrimi izjavami in dobrimi argumenti je prepričal vrstnike, da so ga izvolili »na poslansko mesto«. Tako mu je letos že drugo leto pripadla čast, da je obiskal naš parlament. Letos je bila zanimiv pogled na mlade parlamentarce, saj so bili vsi oblečeni v modre majčke. Na dan zasedanja je bil namreč svetovni dan avtistov in s to gesto so jim mladi parlamentarci izkazali svojo podporo in razumevanje. V uvodu so mlade parlamentarce pozdravili častni gostje (dr. Danilo Türk, minister Žiga Turk …) in letošnji gostitelj, gospod Gregor Virant. Po uvodnem delu je sledil zajtrk in razprava po skupinah, ki so jih vodile članice lanskoletnega predsedstva. Pogovarjali so se o

tem, kako postati junak, o prezrtih junakih s področja dobrodelnosti in prostovoljnosti, o junakih, idolih in vzornikih skozi čas ter o virtualnih junakih. Pogovor v zadnji skupini je vodila nekdanja učenka OŠ Petrovče, zdaj že dijakinja srednje medijske šole, Lara Safran. Ko so teme po skupinah dodobra predelali, so napravili povzetke in jih predstavili na glavnem plenarnem zasedanju, ki je sledilo. Ob navzočnosti nekaterih poslancev, varuhov človekovih pravic in drugih je vsak povedal svoje mnenje. Po dobrih dveh urah napornega zasedanja so mladi parlamentarci razglasili še temo, o kateri bodo razpravljali učenci naslednje leto in nato odšli na pravo poslansko kosilo – brezplačno ! Lara Safran, Maja Bubik Slika: Mladi parlamentarci Savinjsko-Šaleške regije z animatorko Laro Safran v državnem zboru. Matic je prvi z desne.

Ko človek doživi ta trenutek, ga zaznamuje za vedno … Vsi poznamo nekoga, ki je že bil udeležen v prometni nesreči, nekateri ste jo mogoče doživeli tudi sami in približno veste, kakšen občutek je, ko nimaš nikakršnega vpliva na dogajanje, saj se vse skupaj zgodi v manj kot minuti. Veliko prometnih nesreč se namreč konča z veliko škodo ali celo s smrtnimi žrtvami. Vemo pa, da velikokrat ponesrečeni voznik in sopotniki niso naredili nič v nasprotju s cestnim pravilom in so se le znašli na napačnem mestu ob napačnem času. Tisti pomembni trenutek pa se lahko zgodi tudi, ko ti zdravniki povedo diagnozo. Mnogokrat bolniki sploh ne vedo, da je kaj narobe oz. se ne

počutijo slabo in njihovo bolezen odkrijejo na splošnem zdravniškem pregledu. Ena izmed takih zahrbtnih bolezni, ki se čisto po tihem priplazi, je tudi rak. K uspešnemu zdravljenju pripomorejo različne metode. Ena izmed njih je obsevanje, a so stranski pojavi zelo močni in utrujajoči. Največ uspeha pri zdravljenju je takrat, če ga odkrijejo dovolj zgodaj, velikokrat pa je prepozno, predvsem v najstniškem obdobju, saj se nam – najstnikom utrujenost, kakšne bolečine v telesu in pogostejši glavobol sploh ne zdijo pomembni in jih vzamemo kot simptome pubertete. A vendar včasih to niso le nedolžni znaki obdobja odraščanja. Podobno se je na žalost zgodilo tudi naši sošolki in prijateljici Tjaši. Pomanjkanje kondicije in zatečene bezgavke se ji takrat niso zdele omembe vredne. In tudi po zdravniškem pregledu, ko so ji povedali, da ima slabo kri, je ni še prav nič skrbelo. Stvari so se zapletle, ko so se izvidi po številnih pregledih le slabšali. Na nekem pregledu pa je kar naenkrat omedlela. Zdravniki so takrat bili mnenja, da za tem stoji malo več kot samo slaba kri. Tjaša je morala ostati v bolnici nekaj dni, da so lahko opravili preiskave in jo imeli na opazovanju. Pravi, da si nikoli ni predstavljala, da se bo to zgodilo njej. Njeno bolezen so diagnosticirali kot rak limfatičnega sistema. Na srečo so ga odkrili zelo hitro in so bili zdravniki zelo pozitivni glede uspehov zdravljenja. Tudi Tjaša je čez čas postala optimistična in to ji je zelo pomagalo pri zdravljenju. Močna, kot je, se je bila takoj pripravljena boriti in zelo kmalu je začela s kemoterapijami. Po končanih terapijah pa je hodila tudi na obsevanja. Zdaj je končala z zdravljenjem in pridno okreva doma. Zelo se že veseli drugega šolskega leta, ko bo lahko spet drgnila šolske klopi z nami. Mislim, da jo je ta izkušnja oz. preizkušnja naredila samo močnejšo. Še vedno pa je tista stara Tjaša, ki najraje pleše. Vsi smo prepričani, da se kaj takega ne bo nikoli zgodilo nam in da se nam ni treba ničesar bati, a če se še tako trudiš imeti vajeti svojega življenja trdno ujete med svojimi dlanmi, se lahko v enem samem trenutku spremeni usoda tvojega življenja. Vsem polagam na dušo: »Živite vsak dan posebej, kot da je vaš zadnji dan! Ne sekirajte se zaradi nepomembnih reči in se raje poveselite s prijatelji in jim dajte vedeti, da vam veliko pomenijo. Ne obžalujte svojih dejanj, temveč se učite na svojih napakah in na podlagi njih izboljšajte svoje življenje.« Leja Messec, 8. b

UTRINKI Z NARAVOSLOVNEGA DNE – OLIMJE V sredo smo bili na izletu. Ogledali smo si čokoladnico, Jelenov greben, muzej in cerkev. Odpeljali smo se proti Podčetrtku. Ustavili smo se v muzeju in videli zelo stare predmete. Bili smo na kmetiji z malimi živalmi. Imeli so veliko različnih ptic, lami in majhne prašičke. Ogledali smo si cerkev in zeliščni park. V ribniku sem videl veliko različnih rib. Na Jelenovem grebenu smo videli veliko jelenov in košut. Bilo mi je všeč, ko smo jih hranili in božali. Všeč mi je bilo v čokoladnici, kjer smo si lahko kupili čokoladne dobrote. Matija si je kupil čokoladno orodje. Dobili smo tudi darilo, čokoladice. Na igrišču sem se igrala z Ano, Klaro, Tajdo in Nino. Izlet mi je bil všeč, ker sem se zabavala. Fantje smo igrali nogomet na velikem igrišču. To mi je bilo zelo všeč. Všeč mi je bilo to, da sem si lahko kupil spominek. Z učenci s Trja sem se igral na igrišču. Všeč mi je bilo, ko so me lovile lame. Bil je lep dan. Zelo mi je bilo všeč, ker sem se zabaval. Miha, Nejc, Klara, Anina, Urh, Aleks, Matic, učenci 2. a

OBISKAL NAS JE AKADEMSKI SLIKAR RUDI ŠPANZEL

V letošnjem šolskem letu smo na Osnovni šoli Petrovče izdelovali raziskovalno nalogo z naslovom Slovenski tolar skozi otroške oči, pri kateri so sodelovale učenke 6. razredov: Maša Bedrač, Katja Grobelnik, Špela Guček in Nataša Hudej ter učenci 8. razredov: Jernej Flis, Jan Hriberšek, Lucija Lobnikar in Laura Potočnik, pod mentorstvom Zale Valenčak in Katje Zagoričnik. Za to temo smo se odločili, ker je bil tolar prvi slovenski denar, hkrati pa je podobe znanih Slovencev narisal prav naš rojak, akademski slikar gospod Rudi Španzel, ki smo ga ob koncu šolskega leta povabili na našo osnovno šolo. Skozi zanimiv pogovor nam je omogočil, da smo dobili priložnost vstopiti v slikarjev svet.

Vtisi in občutki učencev Nataša Hudej, 6. c: »Kljub njegovemu resnemu videzu je bil zelo prijazen, opisal nam je veliko zanimivih dogodkov iz svojega življenja in ustvarjanja ter nam natančno razložil postopek risanja podob na slovenski tolar.« Špela Guček, 6. a: »Pri risanju podob so mu s poziranjem pomagali njegovi znanci, ki imajo podobne poteze kot znane slovenske osebe, upodobljene na tolarjih.« Laura Potočnik, 8. b: »Izpostavila bi, da nam je gospod Španzel podal tudi odlične življenjske nasvete. Poudaril je, da je pomembno izbrati poklic, ki ga v življenju rad opravljaš. Občutki ob obisku so izjemno lepi in nepozabni. Upam, da nas bo še kdaj obiskal.« Lucija Lobnikar, 8. b: »Srečanja z njim smo bili zelo veseli. Dobili smo veliko novega znanja.«

ZGODOVINA NAŠEGA KRAJA K nam smo povabili predsednico Turističnega društva Galicija, gospo Anico Grobelnik. Povedala nam je … … da je bila prva poseljenost v našem kraju v 7. stoletju in da to dokazujejo ostanki iz tistega časa. Ljudje so se najprej poselili v bližini pitne vode. Zaselki so dobili imena po svojih značilnostih, na primer kraj Železno se tako imenuje zato, ker so tam izkopavali železo. V našem kraju pa so bili tudi rudniki, ki so se nahajali v Gorci, Galiciji, Železnem in Zavrhu. Na hribčku proti Zavrhu je stal tempelj. Mesto, kjer je tempelj stal, se zdaj imenuje Rimski graben. Pri nas imamo nekaj hiš iz 17. in 18.

stoletja. Iz romanja v Španijo se je preneslo ime Galicija. Tam, kjer je zdaj Dom krajanov, je včasih stal zadružni dom in v njem trgovina. Tjaša Lešnik in Tim Ašenberger, 4. r. POŠ Trje

Valentinovo Na dan zaljubljencev, 14. februarja, smo tudi na naši šoli praznovali valentinovo. Nekaj dni pred njim smo lahko v škatlico oddali valentinova darilca in pisma. Potem pa so jih nekateri učenci na valentinovo 3. šolsko uro tudi razdelili. Pisma so najbolj nestrpno pričakovale plesalke, saj so ravno preko njih izvedele, ali so bile izbrane za Šolski plesni festival. Pina Hrovat Mastnak, 7. c

PUSTNI TOREK Vam ta dan kaj pomeni? Za nekatere je to navaden dan, ko je treba v šolo, se učiti, priti domov, narediti domačo nalogo in se spet učiti. Vendar pa tretji torek v februarju letos ni bil čisto tak dan! Ta navadni torek se je spremenil v pustni torek. Sam sem ga letos praznoval v Kranjski Gori. Bilo je čudovito. Najprej so se vse maškare zbrale in se prijavile na smučanje v maskah. Medtem ko so smučale, so nam pripravile razne »akrobacije na smučeh«. Seveda pa niso manjkali voditelj, glasba iz zvočnikov, snemalec in ocenjevalna žirija. Vsak tekmovalec je moral povedati, v kaj je našemljen. Če je bila skupina, so morali povedati ekipno ime. Žirija pa ni ocenjevala samo kostumov, pač pa tudi nastope vseh smučarjev. Če vas zanima, kdo je zmagal, vas moram razočarati, saj nismo ostali do konca. Bilo je prijavljenih več kot 89 mask, mi pa smo prišli na začetku in smo morali prej oditi. Morda kdaj drugič izvem še kaj več. Luka Lešek, 7. a

ODKRIJ GALAKSIJO ZNANJA! Uporabi silo znanja! 14. 3. 2012 je na šoli potekalo šolsko tekmovanje iz znanja vesele šole, ki se ga je udeležilo 12 učencev iz različnih razredov. Bronasta priznanja so dobili Gal Grobelnik, Teja Krivec, Zara Meško, Aljaž Poljšak, Janja Teržan. Tomaž Maroh pa se je udeležil tudi državnega tekmovanja in dosegel srebrno priznanje. Vsem učencem čestitam in se skupaj z njimi veselim uspehov. Smilja Gaberšek, mentorica

ZVERINICE Člani lutkovne skupine Zverinice smo letošnje šolsko leto bili zelo pridni, saj smo pripravili kar tri lutkovne predstave. Prvo smo zaigrali v šoli ob prihodu dedka Mraza. Potem smo presenetili naše mamice ob materinskem dnevu s predstavo Medvedkovi medenjaki. S predstavo Bobek in barčica pa smo se udeležili območnega srečanja lutkovnih skupin v Dobrni. Zelo smo bili veseli, ko nam je mentorica Marika Divjak povedala, da smo se z našo predstavo uvrstili na regijsko srečanje lutkovnih skupin. To predstavo so si ogledali vsi učenci razredne stopnje, bodoči prvošolčki ter na koncu še naši starši in otroci zaposlenih v šoli. Lutke so nas čisto začarale in komaj čakamo novo šolsko leto, ko bomo pripravljali nove predstave, s katerimi vas bomo razveseljevali. Člani lutkovne skupine Zverinice

A-jevci proti B-jevcem Pa se je končno zgodilo! Dogodek, o katerem se je na šoli že kar nekaj časa govorilo. Že kar nekaj časa je namreč krožila naokoli novica, da bi bomo oddelki med sabo tekmovali v znanju in splošni razgledanosti. Tako je vsak razred določil predstavnika, ki se je pridružil a-jevcem ali b-jevcem in eno rezervo. Ampak kot veste, sta na šoli tudi dva c oddelka: 6. c in 7. c. Predstavnika sta z žrebom določila, ali bosta šla k b-jevcem oziroma a-jevcem. Predstavniki a-jevcev so bili Maja Ciglar, Nejc Doler, Ema Pilih, Klementina Krulec in Rok Duga, b-jevcev pa Maja Lobnikar, Jan Vindar, Tomaž Mazej, Žiga Sušin in Jan Podbrežnik. Vprašanja so bili z različnih področij, pri nekaterih so morali tekmovalci bolj napeti možgančke, pri drugih pa manj. Na začetku sta bili ekipi

precej izenačeni, ampak so vodstvo kmalu prevzeli b-jevci. Toda v zadnjem delu tekmovanja so se a-jevci bolje izkazali in prevzeli vodstvo ter zmagali s 26 proti 22. Obe skupini sta se dobro odrezali, ampak sreča in znanje sta bila tokrat na strani ajevcev. Pina Hrovat Mastnak, 7. c

PREDAJA KLJUČA 2012 Kot vsako leto, so tudi tokrat letošnji devetošolci pripravili predajo ključa. V naši veliki telovadnici se je zbrala množica učencev, ki so opazovali napete igre oz. 'boj' med 8. a in 8. b. Začelo se je s precej kislim in smrdečim izzivom, v katerem sta se pomerili Teja Ozvaldič (8. a) ter Moni Čede (8. b). V posodi so bila jabolka, ki sta jih morali brez pomoči rok – samo z usti prenesti na mizo, ki je bila nekaj metrov oddaljena od prve. Zadevo je precej otežil kis, v katerem so plavala jabolka. Tista, ki zbere največ koščkov jabolk, je zmagovalka. Začeli sta prenašati koščke jabolk ... in zmaga je pripadala 8. b, saj se je Teja predala. 1:0 za 8. b. V naslednji igri so iz vsakega razreda poklicali dva predstavnika, ki so ju zvezali. Njuna naloga je bila, da čim hitreje premagata poligon. Pri tej igri se je zgodila nesreča, saj sta oba para padla po tleh, pri čemer se je en tekmovalec udaril v glavo ter si poškodoval čeljust. Zaradi nesreče te igre niso upoštevali in kljub vsemu nadaljevali s programom. Igra za tem je vključila dve zelo dobri plesalki in fanta, ki sta plesala poleg njiju. Iz 8. a sta bila tekmovala Zala Županič in Meris Mejrić, pri 8. b pa Leja Messec in Žiga Sušin. Oba para sta morala plesati 'makareno' na listu papirja, na katerem sta morala oba stati. List so vsakič, ko je glasba utihnila, prepognili. Izgubil bi tisti par, pri katerem bi eden od njiju prestopil list. Vendar sta se oba para obdržala in zato sta oba razreda dobila točko. 2:1 za 8. b. Pedzadnji izziv: stiropor in med. Precej nenavadna kombinacija. Iz vsakega razreda so bili poklicani štirje, ki so si morali z medom namazati roke, potem

steči do posode, polne stiropora, pomešanega s papirnatimi črkami, ki so jih morali najti in iz njih sestaviti slogan devetošolcev: 'Takih ne delajo več!' Zmagal je 8. a in tako izenačil na 2:2. Še zadnja naloga: tudi tu so sodelovali štirje iz vsakega razreda. Iz korita, polnega moke, so morali izpihati vso moko, dokler niso vsi videli vsaj polovico ključa, ki je bil zakopan v moki. Preden so začeli pihati so si morali obraz namazati s kremo, tako da se je moka prijela njihovih obrazov in zato so bili videti kot nekakšna bela kepa. Zmagal je 8. a in si tako priboril ključ. Vsi so si planili v objem in bili ponosni, da so osvojili ključ, ki ga bodo dobro pazili, da kdaj ne bo izginil ... Monika Šinkovec, 7. b

NOVI TEDNIK IN RADIO CELJE »Lep pozdrav iz Osnovne Šole Petrovče!« Tako se je na Radiu Celje glasil pozdrav novinarjev izbirnega predmeta šolsko novinarstvo in radijskega krožka, ki smo v petek, 15. 6. 2012, obiskali prostore Radia Celje in Novega tednika. Tam smo marsikaj izvedeli o delu na radiu in časopisu. Tudi sami smo se lahko preizkusili v vlogi radijskega novinarja. Naš potep na Radio Celje se je začel ob 10.00 z železniške postaje v Petrovčah, kjer smo počakali na vlak in se z njim odpeljali v Celje. Nato smo se peš odpravili do prostorov NT&RC, kjer nas je že čakala novinarka Nina Pader, ki nas je popeljala po prostorih in prijazno odgovarjala na vsa naša vprašanja. Pokazala nam je tudi arhiv Novega tednika iz leta 1999. Ko smo si ogledali pisarne novinarjev, smo obiskali še radijski del. Tam smo o delu na radiu povprašali novinarko Sašo Pukl, ki nam je skupaj s tehnikom izpolnila glasbeno željo, in sicer What makes you beautiful od One Direction. Prav tako pa smo dobili priložnost, da smo poslušalce prijazno pozdravili preko radijskih valov. Seveda pa mora nekdo na radiu skrbeti tudi za tehnični del. O tem smo povprašali tehničnega mojstra Aljošo Bončino. Tudi ta nam je prijazno odgovoril na vsa naša vprašanja, ki pa so bila skoraj vsa povezana z glasbo. Mislim, da smo se veliko novega naučili. Zelo smo jim hvaležni, saj so nas tako prijazno sprejeli. Kdo ve? Mogoče pa bo tudi kdo izmed nas nekoč novinar in bo čez nekaj let popeljal učence v svet novinarstva, tako kot so nas. Za še bolj popolni zaključek dneva pa sta nam učiteljica Suzana Filipčič in gospa Maja Bubik dovolili, da smo odšli v McDonald's, kar je bilo nam, učenkam 7. in 8. razredov, še posebej všeč. Po oddihu smo se odpravili proti železniški postaji. Z vlakom smo kmalu spet prispeli v Petrovče. Klementina Krulec, 8. a

Moja družina Mami in ati sta moja prijatelja. Mami je roža. Ati je korenjak, kot ni vsak. Moj brat je navihan veseljak. Domen Simon Cajhen, 5. b Mamica Mamica pomeni vse mi na svetu: sonce, dež, veselje v letu. Zelo rada jo imam, to vam povem. Neža Jelen, 4. b Moja mami Moja mami je kot roža, ki vsak dan bolj cveti. Je kot rahel vetrič, ki te nasmeji. Družina je kot svet, ki v barve je ujet. Je kot svetla luč, ki vsak dan ti kaže pot v svet. Babica je kot zlato, ki sveti se zelo. Govori skoraj vse jezike in se prilagaja kot sadike. Janja Žagar, 5. b

Za mojo mamico Moja mamica je zlata, njen dotik mehak. Pomaga mi na vseh področjih, da lahek je moj plesni korak. Mamica je kakor sonce, sveti nam, kadar dežuje ali pa ko se spušča mrak. Kdo pokril bi me z odejo drug kot moja zlata mamica. Pia Dolar, 4. a

Moja družina Moja družina je majhna, a fina. To me veseli, da skačem od radosti. Družina poskrbi, da izginejo skrbi. Ko smo žalostni, vedno najdemo stvari, da smo spet veseli vsi. Ko veseli postanemo, takšni tudi ostanemo. Nejc Guček, 5. b

O mamici in babici Mamica je ena sama, rada jo imam. Vsak dan me poljubi, tudi ko se skregava. Tudi babica je super, vedno rada me ima. Danes praznik svoj praznuje, jutri pa piškote da. Maša Šon Neuholt, 5. b

Družina Moja mamica je zlata še posej danes na ta dan. Saj mamica je samo ena in zelo rad jo imam. Lahko me poboža in jaz lubčka ji dam. Moja babi je zelo prijazna in vredna je zlata. Vedno me babi tolaži, velikokrat pazi. Ko mami in ati gresta na izlet, pa še sladkarije mi da za poobed. Nal Napotnik, 5. b

2. a smo mi

ŠvN

2. a smo mi, super smo prav vsi. Radi se učimo in se veselimo. Brati že vsi znamo, tako se prepoznamo, računi gredo nam v glavo, nič zares nam ni težko.

Zdaj smo se pred šolo zbrali, da na morje bi se odpeljali. V spremstvu kovčkov, staršev in ostalih prič gremo učenci na Debeli Rtič. Avtobus nas je že poln, s prtljago je natlačen, imamo tudi malico, da ne bo kdo lačen.

Deklic je pri nas devet, pravi mavrični smo svet. Plesalke smo res prave, zapojemo vam rade. Veselje se zgodi, ko skupaj 2. a smo vsi.

Pot ni bila preveč naporna, saj ni daleč od Petrovč do morja. Nastanitev in hrana prava, punc enajst nas v sobi razgraja. Z masko v bazenu, z lokom v roki, na obali pa stikamo za školjkami in raki.

Veliko nereda v razredu se zdi, ko dečkov dvanajst se za nami podi.

V Piran smo prišli, si ribe vse ogledali. Meni najbolj všeč bil je skat, saj bil je ves ploščat.

Učiteljica naša rada nas prenaša, če pa kdaj se razjezi, skrijte se vsi. Klara Divjak, 2. a

Telefon že zazvoni, mamica sprašuje: »Pa kje si ti?« »Dva ovinka še imam, pa se stisnem k vam.« Urška Košir, 4. b

Petrovče, 2. 3. 2012 Draga Anna! Odločila sem se, da ti napišem pismo o počitnicah, saj ti o tem še nisem povedala ničesar, ti pa si takrat odšla v Nemčijo. Veš, lahko bi rekli, da so bile moje počitnice kar zanimive. Za začetek se je mami v soboto odločila, bo kupila omaro za čevlje. Saj do takrat, ko je mami prinesla omaro domov, je bilo vse lepo in prav. Zapleti so se začeli, ko smo se mami, mama in jaz odločile, da bomo to omaro tudi sestavile. Najprej je bilo vse v redu, toda ko je bilo treba delati točno po načrtu, so nastale težave, saj je bil tisti načrt na grozno majhnem listu, z zelo majhnimi slikami, kako naj to skupaj spravimo. V bistvu sem jaz kar hitro odnehala, saj je moja mami začela izgubljati živce, meni pa se ni dalo prepirati zaradi malenkosti, kot so: kam gre kateri vijak ... Zato sem se odločila, da grem v svojo sobo in izpopolnim svoj pustni kostum čarovnice. S tem sem se ukvarjala vse do večera, tako da sploh nisem vedela, kaj se je dogajalo z našo omaro, zato sem šla pogledat, kako jima gre. Zagledala sem že skoraj sestavljeno omaro. No, ja, v resnici so manjkale le še kljuke. In še danes niso na naši omari, pa čeprav jo uporabljamo že dobra dva tedna!! Do pustnega torka je bil en velik grozen dolgčas. Pa tudi do večera ni bilo kaj preveč zanimivo, saj me je mami zvlekla na pustno povorko v Žalec. Zvečer me je po dolgem prepričevanju na željo moje tete peljala v Laško. Najprej k njej, nato pa k mojemu dedota, ki sta me bila zelo vesela in sta mi dovolila, da sem tam tudi prespala. Preden smo šli spat, sem mojega dedota prosila, naj nikar ne peče potice ali česar koli drugega pred osmo zjutraj, vendar mu je točno to uspelo in kot vedno sem se tudi zbudila. Popolnoma prepričana sem bila, da sem se zbudila, ko je bila še tema, se pravi ob štirih zjutraj, kar se očitno mojemu dedotu zdi odličen čas za peko takšnih in drugačnih dobrot, ki jih jaz naravnost obožujem. Prav zato mu nikoli ne zamerim tistega ropota s posodami, pa tudi vedno zaspim nazaj. A kot ponavadi sem se tudi tokrat zbudila ob devetih. Ob desetih je imela babi frizerja, tako da sem jaz ostala doma in ju počakala. Ko sta se vrnila, smo imeli kosilo, ki je bilo kot vedno božansko. Kmalu zatem sta prišla teta in sestrič, zato smo se odpravili na bližnji hrib, kjer smo videli še zadnje vzdihljaje zime – zadnje zaplate snega. Želela sem si biti še malo pri teti, kjer sem se igrala s petletnim sestričem, pa čeprav je bil tudi malo siten. Okrog sedmih je mami prišla pome, malo je še poklepetala s teto in potem sva se odpravili domov. Do petka se ni dogajalo popolnoma nič, tako da bi lahko odprla veleblagovnico, kjer bi prodajala dolgčas. Na srečo, pa me je poklicala sestrična in me vprašala, če bi prespala k njej, kar mi je po dolgem prepričevanju in pregovarjanju moje mamice

uspelo. Pri Zali je bilo res super, saj mi nikoli ni bilo dolgčas. Res se je vedno kaj dogajalo, čeprav sem morala ob desetih že domov, ker je imela sestrična trening. A vseeno se moj zanimiv teden še ni zaključil, saj sem (po zelo hitrem kosilu in pakiranju) skupaj s Selino odšla k prijateljici Tini, od koder smo skupaj odšle našemljene (Tina: vampirka, Selina: žrtev, jaz: čarovnica) na Nikin rojstni dan z namenom, da jo malo prestrašimo oz. – bolje povedano – nasmejimo, kar nam je kar dobro uspelo. Na zabavi smo se veliko smejale z ostalimi, ki so še prišle. Na koncu smo vse “utrujene” (bolj od smeha kot pa od česa drugega) odšle domov. Selina in jaz sva prespali pri Tini, kjer smo se morale najprej “odšemiti”, potem smo pa popadale v postelje. Tam smo se še dolgo pogovarjale in smejale, tako da so nas boleli trebuhi. To je tudi razlog, da smo tako dolgo spale. Na žalost je kar hitro prišla pome moja mami in sem moral domov. Moje počitnice so bile kar zanimive (vsaj torek, sreda, petek, sobota in pol nedelje). Upam, da si se tudi ti imela lepo v Nemčiji. Ema

MODERNA PRAVLJICA Utrujen sem, saj se že dve uri učim. Potrebujem odmor. Ali naj grem na sprehod ali naj ležem? Nehote sem zgrabil povodec in legel na kavč. Naenkrat je zamigotalo in pred menoj je stal pes. Bil je lep, bel labradorec. Hotel sem ga pobožati. Kar naenkrat pa mi je rekel: »Živijo, jaz sem Karl.« Prestrašil sem se in skoraj zbežal. Rekel mi je, naj se ga ne bojim, saj mi nič noče. Približal sem se in ga hotel vprašati, če so to sanje ali resničnost, a me je hitro preglasil. »Kaj, ko bi počela kaj zabavnega?« Labradorec Karl me je povabil v čaroben labirint. Ko sva hodila po labirintu, sva spoznala vse sladkarije in igrače sveta. Kar naenkrat je iz daljave prišel pes in me začel lizati po obrazu. Zbudil sem se in nad mojo glavo je bil moj pes Reks, ki me je res lizal po obrazu. Začel sem se smejati in skupaj sva se odšla igrat. Matevž Žolnir, 5. r. POŠ TRJE

Naslednja zgodba je bila na literarnem natečaju Kralj Matjaž nagrajena.

KRALJ MATJAŽ se prebudi

Nekoč je živel Kralj Matjaž … No, živi še zdaj, le da zdaj trdno spi v jami pod Peco in čaka, da se mu brada devetkrat ovije okoli mize. Tako je bilo ... Kralj Matjaž je bil dober kralj, pravičen in bogat. Vladar in pol! Zato pa so mu drugi kralji zavidali. Poslali so svojo vojsko in v krvavem boju pokončali njegovo. Ker je bil kralj sam pravičen, njega niso ubili, le spodili v jamo pod Peco, kjer še spi, da dočaka ... Njegove oči so se odprle. Zbudil se je v 20. stoletju. ˝Ahh!˝ je zastokal po mnogih letih spanja ter se poskusil postaviti na noge. Stare kosti pa so bile že čisto zarjavele. Zagledal je kup ljudi, ki so se sprehajali po jami in z nekim žarkom – ni vedel, kako bi temu rekel – svetili njemu v oči. ˝Še eno fotko!˝ se je zaslišal glas nekega mladeniča in spet mu je nek blisk zaslepil oči. ˝Ste mar sovražniki in me 'čete oslepiti?˝ se je razburil kralj Matjaž. Tedaj so se vsi obrazi v jami ozrli k njemu in se začudili pred nekaj minutami spečemu kralju. ˝Kaj pa buljite kot tele v nova vrata?˝ je glas spet povzdignil kralj. Še tisti trenutek so prišli neki črno oblečeni ljudje z zamaskiranimi obrazi, ki so mu v kožo porinili neko šivanko ali iglo, sam ni vedel, kaj na bi to bilo. Potem je slišal samo še medle glasove in kmalu se je ugreznil v brezmejno temo. Naslednji dan se je v vseh časopisih pojavil velik naslov: KRALJ MATJAŽ PREBUJEN. To je bila tudi prva tema poročil: ˝Se je kralj Matjaž dejansko zbudil ali gre le za potegavščino? Ne, res je, saj so znanstveniki potrdili, da je teoretično povsem možno, da človek preživi toliko let. Tu pa je še velik ampak, ker je brez hrane in pijače nemogoče preživeti. Gre torej za čudež. Kralja so znanstvenikom predali zločinci, ki so ga močno omamili, zato so nadaljnje raziskave za zdaj preklicane. Zločinci so hoteli ugrabiti kralja Matjaža, za kar so bili obsojeni na 40 let zapora. Priče dogodka so izjavile, da se je kralj precej razburil in jih ozmerjal s 'sovražniki'. Več na spletni strani ...˝

Ko so kralju razložili osnovne stvari socializma in ga malo privadili na novo okolje, so ga predali njegovi prapraprapraprapravnukinji samohranilki Evi Marii, ki naj bi skrbela zanj. Eva ga je kmalu vzljubila, on pa njo. Pazila je, da ji ni kam ušel, ker bi se po vsej verjetnosti izgubil. Ko je nekega dne iz šole prišla Evina hčerka Lucija, je

obstala že pri vratih. ˝Mami! Kdo je ta tip?!˝ je z jeznim tonom zavpila. Hitro se je vmešal kralj: ˝Mlada dama, v tvojem čudnem govoru sem zasledil, da te zanima, kdo sem. Torej, sem kralj Matjaž,˝ se je predstavil in se ji priklonil. ˝Prvič: kralji so živeli najkasneje v srednjem veku! Drugič: stari, nisem princeska, da bi se mi moral kdo priklanjati, ok?˝ mu je odvrnila Lucija. Kralj je zaprepaden strmel v 15-letnico in ni imel več pripomb. ˝Vidim, da sta se že spoznala,˝ je dopolnila Eva Maria in se široko nasmehnila. Nek dan je Lucija telefonirala, pri čemer jo je zalotil kralj. Ko je prišla iz službe Eva, jo je kralj hitro potegnil v kuhinjo. ˝Tvoja hči se res čudno obnaša, veš. Sama s sabo govori! Danes sem jo slišal!˝ Eva je bruhnila v smeh. Ko je prišla do sape, pa mu je odgovorila: ˝S prijateljico se je pogovarjala po telefonu.˝ Kralj je začudeno odvrnil: ˝Tele...kaj?˝ Ko mu je Eva na dolgo in široko razlagala, kaj je telefon, pa je počilo. Razbito okno in zamaskirana človeka pod njem sta povedala vse. Še ena ugrabitev! ˝Na podstrešje!˝ je Eva prišepnila kralju in skupaj z Lucijo so se napotili na podstrešje. Zaprli so se in bili popolnoma tiho. Slišali so korake pod njimi. ˝Kje je?˝ je rekel eden izmed ugrabiteljev. Drugi mu je hotel nekaj odgovoriti, a je zaslišal šum. Majhen šum nad sabo. Z glavo je pomignil proti vratom na podstrešju. Skupaj sta s pištolo merila v vrata in se jim počasi približevala. Ko sta prišla do vrat, sta počasi zagrabila za kljuko in jih odprla. Takrat je Lucija tako zakričala, da sta ugrabitelja začela streljati naokrog. Potem sta za roko pograbila kralja in odhitela iz hiše v črn kombi brez registrske tablice. Čez mesec dni, ko so policisti že skoraj obupali, se je v Evinem nabiralniku pojavilo pismo. V njem je pisalo: ŽeLIte KRalJa nAZaj? 100.000 eVRov, pA GA dOBiTe naZaJ. Če DEnaRjA dO jUTri Ne bo, Bo KRaLj MRteV! To pismo je bilo napaka ugrabiteljev, saj so jih izsledili in aretirali. Kralj pa je zaživel z Evo Mario in Lucijo, ki sta mu pomagali preboleti šok, ki ga je doživel ob ugrabitvi in spoznavanju novega načina življenja. Ko si je opomogel, je zavladal Sloveniji. Za njene državljane je naredil veliko dobrega, zato so bili zelo zadovoljni. A usoda je hotela, da je čez sedem let umrl, a v spominu bo živel večno kot dober in pravični vladar. Monika Šinkovec, 7. b

UMORI Z VEGASTIM STOLOM 2. DEL … NADALJEVANJE …

Bil je tretji dan po umorih. Selino je že bolela glava od vsega tega. Naenkrat pa se je spomnila, da so na ulicah postavljene kamere. Dolge ure gledanje so bile mučne, ampak ne zaman. Videla je sloko postavo in koder las, ki se mu je spuščal na obraz. Začel jo je glodati črv, da je to osebo nekje že videla. Potem jo je spreletelo: »To je Tomi, moj nekdanji fant!« Vendar zakaj on? Zakaj, zakaj, zakaj? Glavobol je postajal neznosen. Henry in Jack sta bili žrtvi. Pa menda ne. Tomi me je vedno klical kraljica. Ker se pišem Queen. Umora sta bila samo začetek. Kako se je spomnil, da bo pobijal z vegastim stolom in po priimkih, ki namigujejo na modro kri. Hitro ga moramo ustaviti, preden bo prepozno. Tedaj je poklicala specialce in se odpeljala k njemu domov, vendar ga ni bilo doma. Na mizi je sameval listek. Bilo je sporočilo: Kraljica! Če me iščeš, sem v parku. Tomi … Ni čakala specialcev. Odhitela je v park. Tomi je tam res sedel na klopi, pred sabo pa je imel vegast stol. Podoben tistima, s katerima sta bila umorjena Henry in Jack. Na stolu je imel Selinino sliko. Selina je prišla do njega in ga po tiho ogovorila. Tomi se je obrnil proti njej, obraz je imel blazen. Zagrabil je stol, ga dvignil in zamahnil. »To je za zlomljeno srce!« je zakričal. Selina je odskočila kot gazela. V naslednjem hipu je že potegnila pištolo in Tomiju prestrelila kolena. Tomi je nemočen, stokajoč obležal v mlaki krvi. Selina je hladno poklicala zdravniško službo, nato so jo izdala čustva. Solze so se ji ulile po licu. Prišli so reševalci, prišli so specialci. Selina je delovala odsotno. Rešen primer je ni potolažil. Brazgotina se ne bo zacelila nikoli. Manja Kavčič, 7. c

Čarovnice Zakaj čarovnice letijo na metlah? Ker so sesalci pretežki. Pobožna želja Nekega dne se je Janez, ki je zelo pobožen vernik, sprehajal po obali. Nato je vzdihnil: “O, Bog, izpolni mi eno željo. Imam samo eno željo.” Takrat zagrmi, se zabliska in se prikaže Bog, ki reče: “Janez, naredil si veliko dobrega v življenju. Z veseljem ti bom izpolnil kakršnokoli željo.” Janez pa pravi: “Imam zelo nenavadno željo. Ne vem, če boš lahko to naredil.” Bog odgovori: “Jaz sem vsemogočen. Naredim lahko karkoli. Vem, da si zelo dober človek, zato ti lahko izpolnim kakršnokoli željo. Vem, da imaš dobro službo in veliko plačo. Imaš srečno družino. Žena te ima rada, otroci te imajo radi, vsi ste zelo zdravi. Le kako ti lahko pomagam?” Janez pa pravi: “Želim si most med Evropo in Ameriko. Na mostu naj bo 6 pasov na vsaki strani, da ne bo gneče. Poleg tega morajo biti še steza za motoriste, kolesarska steza in steza za pešce. Na vsakih 100 km naj bo postavljeno počivališče s črpalko in hotelom.” Bog odgovori: “Kaj takega človek ne more narediti, to lahko edino jaz naredim. Toda pomisli. Marsikje je morje globoko 5 km ali več. Če bom tam postavil stebre, bom ogrožal življenje mnogih morskih živali.” Bog nadaljuje: “Ampak Janez! Od tebe, ki si zelo duhoven in razumevajoč človek, sem pričakoval bolj nematerialistično željo. Prosim, zaželi si raje kaj drugega.” Janez pravi: “Imam še eno željo, vendar ne vem, če mi jo lahko izpolniš.” Bog odgovori: “Janez! Jaz sem vsemogočen. Izpolnim ti lahko karkoli.” Janez razmišlja in nato reče: “Rad bi razumel ženske. Rad bi vedel, zakaj je žena včasih brez razloga slabe volje in kaj razmišlja takrat, ko me samo gleda in nič ne reče.” Bog nekaj časa razmišlja, nato zajoka in odgovori: “Janez, kakšne luči bi rad imel na mostu?” Miš in slon Miš in slon se sprehajata. Ker je zelo vroče, ponudi slon miši, da lahko hodi v njegovi senci. Nekaj časa tako hodita, nato miš reče: ”Če ti je vroče, se lahko zamenjava.”