Bilten JKŽ, št. 20 by Peter Gedei

Naslovnica: Jama v Jezerini 1. Foto: Peter Gedei Zadnja stran: Skednena jama pri Planinskem polju. Foto: Peter Gedei

Vsebina Moja srečanja z jamami France Habe ............................................................................. 3 Poročilo predsednika JKŽ Igor Perpar ....................................................................... 4 Poročilo predsednika JKŽ Igor Perpar ....................................................................... 6 Poročilo predsednika JKŽ Mojca Opara .................................................................... 7 Jama pod Debelim vrhom Igor Perpar ....................................................................... 9 Jama pri gnezdu Gorazd Grmek ....................................................................................... 19 Raziskave v Županovi jami Igor Perpar ................................................................. 22 Novoodkriti deli Predjame Miha Celarc ................................................................ 26 Podpeška jama v Dobrepolju Tomo Vrhovec in Matej Mihailovski ........... 27 Govic Tomo Vrhovec in Matej Mihailovski ....................................................................... 29 Raziskave v Novokrajski jami David Dereani ...................................................... 31 Podpeško jezero Tomo Vrhovec in Matej Mihailovski ........................................... 34 Pekel pri Kopanju Peter Gedei ......................................................................................... 36 Kačna jama Nace Labernik .................................................................................................... 38 JKŽ na internetu Zoran Subotič .................................................................................... 40 Priprava za čiščenje karbida Nace Labernik .......................................................... 42 Ukrajina 1995 Igor Perpar ................................................................................................... 43 Izrael 1996 Tibor Gedei ........................................................................................................... 48 Slovaška 97 Špela Klemen ..................................................................................................... 56 Izrael v predavanjih Iztok Trček .................................................................................... 65 La Doux de Coly Arne Hodalič ........................................................................................ 65 Jamarji na Mont Blancu Igor Perpar ......................................................................... 67 Nazdar planinski dolini Rado Radešček .................................................................... 69 Psiho Rado Radešček ................................................................................................................... 70 Pismo našim vojakom 1979 Aleš Lajovic ................................................................. 71 Pismo Petru Japlju v rajnko armijo Aleš Lajovic ............................................ 72 Laz 76 Aleš Lajovic ...................................................................................................................... 73 (P)osebne novice Aleš Lajovic ......................................................................................... 74 In memoriam ............................................................................................................................ 77 Jubilejna 20. številka Biltena ................................................................................... 78 Seznam akcij JKŽ 1994 .................................................................................................... 84 Seznam akcij JKŽ 1995 .................................................................................................... 86 Seznam akcij JKŽ 1996 .................................................................................................... 90

NE PREZRITE !!! Izšla je nova, 20. ŠTEVILKA GLASILA JAMARSKEGA KLUBA ŽELEZNIČAR -

BILTEN ! V jubilejni številki lahko najdete poročila predsednikov JKŽ, članek o novoodkritih delih Županove jame, prispevek o vedno ožji Jami pri gnezdu. Za vas so se člani JKŽ potepali po tujih jamskih prostorih. V okviru klubske akcije “JKŽ na vsak vrh Evrope” so se naši jamarji povzpeli na Mont Blanc. Ne prezrite članka o vojni za predstavitveno stran na internetu. Objava zaupnih dokumentov tajne obveščevalne službe JKŽ iz leta ‘79. Neverjetna statistika - spisek minulih akcij.

Dogodek leta - Jama pod Debelim vrhom je dobila dno! Ekskluzivno!!! Potapljanje v najbolj kalnih vodah sveta. NE ZAMUDITE edinstvene priložnosti -

BILTEN KUPITE ŠE DANES !!! ZALOGE OMEJENE! Za vse “nepopravljene” in nepopravljene napake je odgovorna lektorica Marjana Šuštar.

BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 20 Naslov (adresse): Jamarski klub Železničar Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana Slovenija Bilten izhaja občasno. Prva številka je izšla leta 1963.

20. zvezek so sestavili: uredila: David Dereani in Peter Gedei postavil, itd.: Peter Gedei ilustracije: Špela Klemen Naklada: 350 izvodov Tisk: Lampelj Marjan

Po mnenju Ministrstva za št. , z dne , šteje publikacija med proizvode za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5%.

Moja srečanja z jamami

Moja srečanja z jamami France Habe

ilo je leta 1914, tik pred prvo svetovno vojno. Na Vrhniki je bila navada, da so hiše dajale vaškim revežem vsak petek krajcarje vbogajme. Denar za berače je mati pripravila na okenski polici. Zmaknil sem ves drobiž in zanj v vaški “štacuni” kupil piškote. Zbrana vaška mularija se je tako posladkala z beraškim drobižem. Ko so pričeli prihajati berači, jim je hotela mati ponuditi novčiče, ki pa jih ni bilo. Moj strogi oče je odkril tatu. Pošteno me je našeškal in me za nekaj ur zaprl v klet brez oken. To je bila groza za petletnega mulca, ki se je prvič v življenju srečal s popolno temo. To prvo srečanje s podzemljem me je spremljalo skozi vse življenje. Drugič sem se srečal z grozo, ko sem kot otrok na pobočju vrhniške Svete Trojice kukal v dobrih deset metrov globoko Mežnarjevo brezno. Tretje srečanje s podzemljem pa sem doživljal ob svojem učitelju in razredniku Ivanu Michlerju, ki je jeseni leta 1918 začel učiti naš razred. Ob njegovem pripovedovanju o krasu in jamah smo desetletniki doživljali lepoto in tudi grozo globokega podzemlja. Tako so me, mladega dijaka klasične gimnazije v Ljubljani, moja pota privedla k izvirom Pečkajevega in Primčevega studenca pod Sveto Trojico pa Kožuhovega izvira in Močilnika. Moje zanimanje za kraško podzemlje je ob Ivanu Michlerju raslo. Kot praktičen jamar je, hkrati s številnimi drugimi, doživljal tragiko rapalske pogodbe z Italijo, ki je z mejo na Javornikih in Snežniku ločila najlepše slovenske kraške jame od Slovenije. Takrat smo skušali Postojnsko jamo nadomestiti z Županovo (pozneje Taborsko) jamo. Po prvi svetovni vojni, v letih poživitve društva, se je Michler med robom Ljubljanskega barja in

italijansko mejo na Javornikih lotil iskanja podzemeljske Ljubljanice. V letu 1924 in naslednjih se je zagrizel v jamski svet okrog Planinskega polja in Rakeka. Kot gimnazijec sem se mu pridružil in doživel jamski krst v 200 m globokem breznu Gradišnice pri Logatcu. Bilo je na velikonočni ponedeljek leta 1926, ko smo oboroženi z doma izdelanim 80-kilogramskim vitlom, naloženim na majhen voziček, hoteli priti do podzemeljske Ljubljanice. Logačan Štraus, navdušen jamar in pravi hrust, si je potem vitel naložil na svoj široki hrbet in ga odnesel od poti do brezna. Z vitlom, ki ni imel krogličnega ležaja, so me prvega spustili v strašno temo globokega brezna. Bilo mi je tesno pri srcu in skoraj bi mi ušlo v hlače. Ko sem pristal na jamskih tleh in sem visoko nad seboj zagledal dnevno svetlobo, me je groza temnega podzemlja naenkrat minila. Takrat sem postal pravi jamar. Z Michlerjem in vrsto jamarjev iz Logatca, Ljubljane in z Vrhnike smo začeli raziskovati podzemeljski svet okrog Vrhnike, Logaškega ravnika in Planinskega polja. Najbolj se spomnim na severnem robu Planinskega polja ležeče Vranje jame, kjer me je očaral edinstven pogled v temno žrelo, ki zija v skalni steni globokega kotla. V večnem spominu mi ostaja tudi požiralna Fortunatova jama, kjer se mi je ob plezanju po desetmetrski steni odlomila težka skala in z mano vred zgrmela v vodo. Kot najmlajši član jamarjev sem se sredi januarja 1930. leta udeležil raziskovalne odprave v Križno jamo, ki je bila že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja znana kot zakladnica medvedjih jamskih kosti. S pomočjo vrhniških mecenov, predvsem tovarnarja Jeloška, je bil narejen lažji jamski čoln. Vsa takratna jamarska elita - Michler, Šerko, Seliš-

Moja srečanja z jamami kar, Bar, Bukovec in še nekaj navdušenih jamarjev - je “naskočila” jamo. Ker nihče ni poznal vremenskih razmer, je Michler na prehodu iz prvega v drugo jezero postavil mene kot najmlajšega, da sem pazil na naraščanje vode v nizki pasaži. Od tam so, prodirajoč po jami, vlekli telefon, s katerim bi jih lahko opozoril na morebitno naraščanje vode, ki bi jim lahko zaprla izhod iz jame. Trideset ur sem ždel na tem prehodu in od dolgega časa na levi strani prehoda z jamsko karbidovko izrisal svoji začetnici. Še danes spominjata na to naše zgodovinsko prodiranje v Križno jamo, ki je trajalo vse do leta 1935. Znani speleolog Putick je v svojih zapiskih omenil tudi prodor v podzemeljsko Ljubljanico vrh Hrvatov, na svetu med Planinskim poljem in Logatcem. Neštetokrat smo z Michlerjem prečesali ta svet, pa vhoda v jamo nismo našli. Morda je to pozneje odkrita in raziskana Najdena jama. Profesor Pavle Kunaver se je bolj posvetil raziskavam in opisom notranjskih kraških polj ter dolenjskega krasa, Michler pa se je predvsem lotil iskanja jam, ki bi ga pripeljale do podzemeljske Ljubljanice in morda do druge Postojnske jame.

Mene je takrat borba za kruh odpeljala na Ptuj, kjer sem ostal vse do druge svetovne vojne. Moja želja po skrivnostnem podzemeljskem notranjskem svetu se je izpolnila, ko je prišel po italijanski okupaciji svet Postojnskih in Škocjanskih jam v okvir Jugoslavije. Zaživelo je raziskovanje za nas dotlej zaprtega sveta. Razrasla se je vrsta jamarskih organizacij. Kot predsednik Jamarske zveze Slovenije in pozneje tudi Jugoslavije sem podzemeljski svet srečeval na kongresih. Od leta 1965 dalje pa mi je bila usoda tako naklonjena, da sem kot predsednik Mednarodne komisije za zaščito krasa in turističnih jam obiskal in se bolj ali manj intenzivno srečeval s šestim kontinentom - s podzemljem. Pot me je vodila do skoraj vseh evropskih kraških dežel, do 500 in več metrov globokih brezen kavkaških gora, do več sto kilometrov dolgih severnoameriških jam, pa vse tja do Galapaških otokov v Tihem oceanu, kjer so svojevrstne jame v lavi. Vseh svojih srečanj s tem skrivnostnim svetom, edinstvenem po svoji raznolikosti in barvitosti, ne bi znal našteti na pamet, vendar

Poročilo 1994

Poročilo predsednika JKŽ za leto 1994 Igor Perpar

inulo obdobje, ki je bilo tokrat nekoliko daljše od enega leta, bi označil kot plodno in uspešno, predvsem pri odpiranju in promociji kluba navzven. To ne pomeni, da smo zanemarjali našo osnovno dejavnost. V minulem obdobju smo se podali v različne kraške predele kar 148-krat in pri tem obiskali okrog 100 jam oziroma brezen. Največji dosežek je gotovo najdaljši preplavan slovenski jamski sifon, dolžine 300 m v izviru Savice, ki ga je februarja 94’ preplaval Cic.

Jama za njim se še nadaljuje in v njej pričakujemo nova odkritja. Težišče naših raziskav je bilo, podobno kot prejšnje leto, na Dolenjskem v okolici Stične ter na obrobju Radenskega polja, kjer smo odkrili in raziskali nekaj novih jam in intenzivno delali na povezavi Pekla s sistemom Viršnice. Tukaj bi omenil plodno sodelovanje našega kluba s Turističnim društvom Grosuplje, ki je že obrodilo sadove, saj smo v Taborski oz. Županovi jami odkrili nov, žal za

Moja srečanja z jamami pa sem v vsaki od teh jam čutil posebno telo, ki diha sredi kraških skal. Trudil sem se obiskati čim več teh svojevrstnih teles s svojo dušo; v vsaki sem iskal in občutil njeno specifičnost. Pa vendar sem se v vsem svetovnem kraškem prostoru v duhu vedno znova vračal v kraški svet med Ljubljanskim barjem in Jadranskim morjem, v svet klasičnega krasa. Vanj se vračajo vsi, ki jim kras pomeni nekaj skrivnostnega in tudi raziskovalno zanimivega. Ne nosi zastonj te posebne oznake: to je svet svojevrstnih pojavov, svet skrivnostne reke Ljubljanice s šestimi imeni in svet slovite slepe doline reke Reke. Ti reki sta na nekaj tisoč kvadratnih kilometrih ustvarili skoraj 7000 jam in brezen. Med vsemi so mi bile kot nekakšne svete jame najbolj pri srcu tri: Vilenica, ena najstarejših evropskih jam, zaradi svoje kapniške raznolikosti in barvitosti; Postojnska jama, v kateri sta se začela speleologija in jamski turizem; in ogromne Škocjanske jame, ki ob vsakem obisku zapuščajo občutek groze, saj si se srečal - majhen in nebogljen - s skrivnostnim podzemljem. Prav zato so bile Škocjanske jame, kot prvi evropski jamski svet, leta 1986 vpisane pri

UNESCU v Parizu v seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Čeprav je ta kraški svet v primerjavi z drugim svetovnim kraškim svetom majhen, najde preko 40 raziskovalnih društev v njem še vedno nov, občudovanja in proučevanja vreden podzemeljski svet. Prav zato mi je ta svet zares edinstven in vreden ponovnih srečanj. N Geograf, zgodovinar in speleolog dr. France Habe se je rodil leta 1909 na Vrhniki. Diplomiral je leta 1932, doktoriral pa leta 1965 v Ljubljani. Dotlej je bil v pedagoški službi, potem pa je bil do 1977. leta sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa SAZU. Raziskoval je geomorfološke, hidrološke in speleološke značilnosti notranjskega krasa, zlasti območje Pivške kotline. Proučeval je tudi kras v Jugoslaviji (v Črni gori) in tujini (v Romuniji in Ekvadorju). Jamarjem se je pridružil leta 1926 ter se uveljavil v slovenskem, jugoslovanskem in mednarodnem merilu. Poglobljeno se je ukvarjal z jamskim turizmom in varstvom krasa ter jam, posebej še s Škocjanskimi jamami. Bil je 6 let predsednik Zveze speleologov Jugoslavije ter predsednik komisije za varstvo jam in jamski turizem pri Mednarodni speleološki zvezi. Objavil je okrog 150 strokovnih prispevkov, med njimi tudi nekaj monografij. V speleologiji in krasoslovju se je uveljavil tudi kot fotograf. Živi v Postojni in je, kljub visoki starosti, še vedno agilen in ustvarjalen.

Poročilo 1994 turiste nedostopen rov. Nadaljevali smo z raziskavami na Nanosu. Tudi tam je bilo odkritih več novih objektov. Največ časa pa smo porabili za raziskvo Pihalnika, ki smo ga obiskali kar sedemkrat. Kljub pomoči tretjega člana nam še ni uspelo prodreti globlje, vendar z deli nadaljujemo. Pogosto obiskani področji sta bili še Matarsko podolje in Sežanski kras. V kataster JZS smo oddali 56 zapisnikov, od tega 17 takih, s katerimi smo registrirali nove objekte. Spomladi smo organizirali jamarsko šolo in tako popolnili naše vrste. Izpit za mlajšega jamarja smo časovno združili z veteransko akcijo, ki je bila dobro obiskana in se je odvijala v Planinski jami in okolici Ravbarjevega

stolpa. Kombinacija se je izkazala kot zelo dobra. Obiskali smo tudi nekaj globljih objektov, med njimi Kačno jamo, Brezno na Leški planoti, Brezno presenečenj in Skalarjevo brezno. Raziskovali in potepali smo se tudi v tujini, in sicer na Češkem in Hrvaškem. Tudi letos nas je obiskal Lucifer, Brka pa celo Abraham. Množično smo se udeležili 19. srečanja slovenskih jamarjev v Kostanjevici. Z Inštitutom za raziskovanje krasa, Univerzo v Ljubljani in DZRJ Ljubljana smo sodelovali pri geodetski izmeri Nove Križne jame. Sodelovali smo še s TV Medvode pri sne5

Poročilo 1994 manju jame Malinca in okrogli mizi na temo jamarstvo, s Slovensko vojsko pri prikazu vrvne tehnike in obisku kraške jame, s KS Trebnje pri raziskavah Velike jame pri Trebnjem ter Civilno zaščito pri predstavitvi naše dejavnosti na sejmu Varovanje - Security. O našem delu smo poročali v Proteusu, Novi progi, Naših jamah, Slovenskih novicah, Delu ter reviji Turist. Cic pa se je z 12. mednarodnega filmskega, video in foto festivala

NELOS 94 vrnil s posebno nagrado mesta De Haan. Ob vsem tem smo za 40. obletnico delovanja kluba izdali posebno številko Biltena, za kar imajo največ zaslug Kuki, Peter, Špela in Aleš. Zahvaljujem se vsem, ki ste v minulem obdobju kakor koli pripomogli k delovanju kluba. Hvala! N

Poročilo 1995

Poročilo predsednika JKŽ za leto 1995 Igor Perpar

ejavnost Jamarskega kluba Železničar v letu 1995 bi lahko na kratko opisal s štirimi točkami: proslava ob 40-letnici delovanja JKŽ; odprava Ukrajina 95; odprava Debeli vrh; drugo Proslave ob počastitvi štiridesete obletnice delovanja kluba, ki se je odvijala v Stekleni dvorani Direkcije Slovenskih železnic, se je udeležilo nad sto predstavnikov različnih klubov, organizacij, s katerimi sodelujemo, in novinarjev. Tam je bila predstavljena posebna številka Biltena, ki je neke vrste osebna izkaznica kluba. V njem so predstavljeni največji dosežki kluba, statistika in razmišljanja jamarjev, ki so krmarili klub skozi desetletja. Najbolj zaslužnim organizacijam in posameznikom za delovanje kluba smo podelili priznanja oz. pohvale. Spomladi smo izvedli brezplačno jamarsko šolo. Udeležilo se je je veliko, ostali so le štirje. S projektom Čiščenje Radenskega polja, smo se odzvali na javni razpis MOP-a ob Evropskem letu varstva narave 1995. Projekta nismo izvedli, ker za izvedbo nismo dobili potrebnih finančnih sredstev.

Junija smo v Predjami organizirali tradicionalno veteransko akcijo. Po večletnem premoru smo organizirali odpravo v tujino. Cilj dvanajstih jamarjev je bila Ukrajina. V sodelovanju z domačimi jamarji smo si ogledali pet njihovih jam, ki slovijo po izrednih dolžinah in razvejanosti. Med njimi naj omenim le drugo najdaljšo jamo na svetu Optimističeskajo, z dolžino rovov nad 200 km. Meseca avgusta smo se odpravili na Debeli vrh. V sedmih dneh smo raziskali 14 novih brezen, že znano Jamo pod Debelim vrhom pa opremili do globine 218 m. To brezno je ostalo izziv za letošnje leto, saj ta globina ne predstavlja dna brezna. V istem terminu so nas obiskali Ukrajinci. Obljubili smo jim vzpon na Triglav, vendar vrh zaradi slabega vremena ni bil dosežen. Za obe odpravi smo poiskali nekaj sponzorjev. Posebej se zahvaljujem Tinetu, ki nam je priskrbel delo na treh stolpnicah, kar je v končni fazi predstavljalo pomemben denarni vir za delovanje kluba. Med letom smo največ raziskovali na Nanosu in v okolici Grosupljega ter Ambrusa.

Poročilo 1995 Obenem so to področja, kjer smo registrirali največ novih jam. Sodelovali smo tudi s preostalimi društvi, predvsem iz Postojne, Logatca in Sežane. Število že znanih, a ponovno obiskanih jam se vrti okrog sto trideset. Poleti se je več članov kluba udeležilo tečaja za pripravnika JRS in uspešno opravilo potreben izpit. Za reševalca se je Za raziskovanje novih rovov Taborske jame smo se tudi sezuli. v končni fazi odločil Foto: Sandi Horvat le Sandi, ki je takorekoč obenem postal pomočnik gospodarja Člani objavljajo prispevke v dnevnem čaJRS. sopisju (Delo, Dnevnik, Slovenske novice...), Potapljaška sekcija je pridobila novega člastrokovnem glasilu Naše jame, kot klub pa na, pri nekaterih jamarjih pa je opazno velismo se predstavili tudi na TV Slovenija. ko zanimanje za gore in večkrat je v šali sliNaj tu omenim, da naš klub skrbi za knjižšati idejo o ustanovitvi Planinske sekcije JKŽ. nico JZS (Zvonka in Nace) in da je Aleš LaV klubskih prostorih mesečno organizirajovic postal upravnik revije Naše jame. mo predavanja z diapozitivi. Naj naštejem neMislim, da je klub v preteklem letu delokaj naslovov: Sledenje podzemnih voda, Jamval uspešno. Zahvaljujem se vsem, ki ste k ska fotografija, Kras Bahamov, Filipinov, Metemu kakorkoli pripomogli in želim, da bi hike... Zastavili smo geološko zbirko. bilo tako tudi v prihodnje. N

Poročilo 1996

Poročilo predsednika JKŽ za leto 1996 Mojca Opara

udi v svojem 41. letu delovanja je bil Jamarski klub Železničar precej aktiven: Jamarskih akcij je bilo približno 80, najbolj številčni akciji pa sta bili prvomajski obisk Kačne jame in decembrski obisk Jame v Jezerini 2.

Tudi na področju odkrivanja jam so se mnogi člani izkazali. Najbolj obiskana je bila Jama pod Debelim vrhom, kjer so se vrstile raziskovalne akcije od julija do oktobra, rezultat tega pa je podaljšanje jame in nova globina 410 m. 7

Poročilo 1996 lo pestro. Obiskali so nas člani jamarskih kluKonec marca se je “zgodila” jamarska šobov iz Karantanije, Kočevja, Divače, Logatca, la, ki jo je uspešno vodil Igor v sodelovanju Ljubljane in verjetno še od kod. Predvajala so s preostalimi člani. Naziv mlajšega jamarja je se številna predavanja z diapozitivi, ki so jih osvojilo 8 tečajnikov. Poleg tečajnikov pa je posneli tako naši člani kot tudi gosti iz drunaš klub pridobil tudi nekaj novih zagretih gih klubov. Naj omenim le nekaj tem: varsčlanov. tvo jam, jamsko potapljanje, jamarske odpraJunija smo se udeležili 20. srečanja slove v tujini... venskih jamarjev v Ribnici. Osvojili smo tretNenazadnje je potrebno omeniti tudi izje mesto v oddajanju zapisnikov in prejeli volitev dveh naših članov (Aleša in Igorja) za nagrado, obenem pa je našemu dolgoletnečlana predsedstva Jamarske zveze Slovenimu članu Petru uspelo osvojiti prvo nagrado je. Za naš klub pa je pomembna tudi funkcija za najboljše jamarske diase. vodenja jamarske knjižnice, ki jo uspešno Vse bolj se utrjuje naša potapljaška sekopravljata Nace in Zvonka. cija, saj se vse več članov zanima za jamsko V zvezi z javno promocijo našega kluba potapljanje. Največ se je potapljalo v Podje bilo v medijih objavljeno nekaj člankov o peški jami, Podpeškem jezeru, Krški jami, naši aktivnosti, David pa že zbira prispevke in Govicu, prišlo pa je tudi do novih odkritij pripravlja novo številko našega glasila Bilten. (v vseh zgoraj naštetih potapljaških podviTudi na Internetu smo že znani. Predstavitvegih). na stran JKŽ, za katero imata zasluge predKo smo že pri sekcijah našega kluba, pa vsem Zoran in Peter, se je v tem novem elekmoram omeniti tudi planinsko sekcijo, ki se tronskem mediju porodila sredi marca in je avgusta uspešno povzpela na najvišjo goro vzbudila precej ohrabrujočih odzivov doma v Evropi - Mont Blanc. in v tujini. Najpomembnejše delovanje naših članov Na koncu naj se zahvalim vsem, ki so na mednarodnem področju je seveda prvopripomogli k živahnosti in aktivnosti našemajska jamarska odprava v Izrael, ki jo je ga kluba. N vodil Tibor. Poleg zelo zanimivega popotovanja po Izraelu in obisku najbolj znanih jam pa so naši člani tudi raziskovali. Rezultat je odkritje novih rovov v jami Mearat Sela. Ena od pomembnejših klubskih prireditev je tudi luciferovanje, ki se je “zgodilo” konec novembra na Fridrihštajnu v Kočevju, kjer smo krstili novopečene mlajše jamarje. Tudi v samem štabu našega kluba je bi- Vhod v Jamo pod Debelim vrhom. Foto: Igor Perpar

Jama pod Debelim vrhom

Jama pod Debelim vrhom raziskave od julija do novembra 1996 Igor Perpar

soboto, 21. julija 1996, smo se v zgodnjih jutranjih urah zbrali na ferajnu Igor, David in jaz. Popokali smo kar nekaj opreme, se zbasali v Igorjev rdeči jugo in primerno obteženi odrinili proti Bohinju. V Ribčevem lazu smo si ohladili grla s hladnim pivom, pustili avtu, da si malo oddahne, in opravili še zadnje nakupe. Kmalu smo se znašli na strmi, mastno plačani cesti, ki vodi na planino Blato, kjer se je začel bolj naporen del naše akcije. Po raztovorjenju razgretega juga je zrasel na tleh zajeten kup opreme in žalostni smo ugotovili, da ne bomo zmogli odnesti vsega naenkrat. No ja, bomo šli pa dvakrat, kaj pa je to za nas! Otovorjeni kot mule smo se pogumno lotili poti, ki vodi na planino Laz, našo staro postojanko. Po uri in pol hitre hoje smo zaslišali, še bolj pa zavohali, bližino planine in kmalu se je odprla pred nami, vsa sveža in polna življenja. Pohiteli smo navzdol proti naši lanskoletni “depandansi”, močno odišavljeni z vonjem koz, in ugotovili, da je še vedno taka, kot je bila: skromna, lesena, z luknjasto streho in nekaj mrve za mehko zglavje. Rešili smo se težkega tovora, si privoščili kratek počitek in skromno malico. Pol lažji in spočiti smo jo mahnili še enkrat v dolino. Tokrat smo si za vrnitev izbrali pot, ki vodi mimo Koče na Planini Jezero, z namenom, da se tam okrepčamo z dobro domačo joto in se pogrejemo ob čaju z rumom. Od samega udobja smo se komaj spravili spet na noge in se proti mraku utrujeni in zaspani zavlekli v naše prijazno zatočišče. Zaspali smo kot polhi. Drugo jutro nas je že navsezgodaj zbudilo mukanje krav, meketanje koz in zvončkljanje

Prehod iz Južekovega rova v Žilov meander.

njihovih zvoncev. Tako nismo imeli druge izbire, kot da vstanemo in se začnemo pripravljati na odhod. Prijazna “mlekarica”, kakor smo klicali pastirico krav, nam je postregla s toplim mlekom in bila pripravljena shraniti našo odvečno opremo, da je ne bi nosili na Lazovški preval, nad katerim je vhod v jamo. Čakala nas je dobra ura strme, naporne hoje do spodnjega vhoda v jamo, ki leži nad Lazovškim prevalom na višini 2040 m. Pred nami se je odprl kar mogočen vhod v nenavaden vodoravni rov, iz katerega veje v poletni vročini prijeten hlad. Na samem vhodu in

Jama pod Debelim vrhom pred njim je bila zaplata snega, dolga približno 7 in široka 4 metre, ravno pravšnja za spust s transportko. Odvrgli smo tovor in se zleknili na skale pred vhodom, da smo se naužili še zadnjih sončnih žarkov, preden smo se podali v mrzlo in temno notranjost. Jama pa je čakala. Počasi smo se opremili, razdelili tovor v tansportke, napolnili karbidke in se odpravili v globine Jame pod Debelim vrhom. Drug za drugim smo se spustili po prvem breznu (Žilov meander) do “kapelice”, kjer smo lani namerili temperaturo 1,2°C. Tam se začenja meander, ki je ravno dovolj ozek, da povzroča preglavice tako vitkim kot malo močnejšim jamarjem; v primeru, da za seboj vlečeš transportko, pa je stvar tako ali tako precej zabavna. Tudi mi smo se vsak s svojo “prasico” (jamarski izraz za transportko transportno vrečo za prenašanje vrvi in preostale jamarske opreme) uspešno stlačili skozi meander. Za takratno akcijo smo si zadali predvsem nalogo, da opremimo del jame, popravimo nekatera pritrdišča in zabijemo nekaj novih svedrovcev, da bo nadaljnje spuščanje po breznih lažje in varnejše. Počasi smo se spuščali navzdol in tako prišli do Velikanovega kevderca, kot so dvorano poimenovali jamarji Jamarske sekcije planinskega društva Železničar že leta 1974. Tam so še od lanskega leta ostali malce srhljivo zabiti svedrovci, vendar pa se tudi tokrat nismo mogli spomniti nič pametnejšega. Tu smo tudi sklenili prvo letošnjo akcijo v to jamo in ker smo imeli pred seboj še lep kos poti do avtomobila, smo se odpravili proti površju. V jami smo prebili 6 ur, kar ni ravno veliko, ampak začelo se je! Ob vrnitvi na planino smo si malce oddahnili in posušili vsak svojo opremo. Pustili smo jo pri mlekarici do naslednje akcije. Z malce lažjimi nahrbtniki in težjimi nogami smo se ravno odpravljali v dolino, ko smo zaslišali: “Ejga, če to niso ajznponarji!” Ostrmeli smo, ko smo zagledali Igorja Potočnika,

Napredovanje skozi Žilov meander

nekdanjega načelnika jamarske reševalne službe, kako nam maha z načrtom Jame pod Debelim vrhom in karto tistega področja v roki. Ves zadihan nam je hitel razlagati, da jame nikakor ne more najti in da bi nam jo rad pomagal raziskati. Razložili smo mu, kje je, potem pa smo se skupaj z njegovima prijateljem in prijateljico odpravili v dolino. Medtem ko je on odbezljal naprej, kakor sta se izrazila njegova dva pajdaša, smo se mi trije zedinili, da ga nikakor ne bomo pustili v jamo, ki smo jo nameravali raziskati to poletje. Trdno odločeni in polni zagona smo odkorakali v dolino.

27., 28. in 29.7.1996 Tokrat smo se že v petek popoldne zbrali na ferajnu v isti zasedbi kot prejšnji teden (Igor, David in jaz), zopet nabasali rdečega juga z opremo in odropotali proti Bohinju.

Jama pod Debelim vrhom

Jama pod Debelim vrhom Ker se nam ni prav nič mudilo, smo šli vmes še na pijačo in prilezli na planino Blato šele okrog osmih zvečer. Od tu pa smo se že malo bolj podvizali, začel nas je namreč loviti mrak. Kljub temu da smo jamarji navajeni teme, smo okrog desetih zvečer skoraj pritekli na planino. Med potjo smo ugotavljali, kako dobro je, da imajo krave zvonce. Če ti ponoči prilomasti iz gozda nasproti temna gmota s svetlečimi očmi, je že dobro, da prej pozvoni. Na planini smo hočeš nočeš, morali zbuditi mlekarico, pri kateri smo imeli spravljene med drugim tudi spalne vreče, in se zavlekli spat. Tudi tokrat nam živina z budnico ni prizanesla in okrog osmih smo še vsi zaspani žvečili zajtrk. Naenkrat pa smo na drugi strani planine zagledali postavico, ki je živahno mahala proti nam. Spoznali smo Danielo, ki je sicer nekaj omenila, da bo prišla v soboto zjutraj v Laz, vendar je nismo jemali preveč resno. In že je kuhala kavo in tudi nas okužila s svojo vedrostjo. Že na prejšnji akciji smo se domenili, da se bomo gospe, ki nas je zalagala z mlekom in nam shranjevala opremo, nekako oddolžili. David se je na srečo že v Ljubljani spomnil in kupil lep predpasnik, okrašen s čipkami, ki sta ji ga z Igorjem podarila, preden smo odšli v jamo. Potem smo se otovorjeni zagrizli v hrib in čez dobro uro smo se že greli na soncu pred jamo. Nikomur se ni dalo, pa smo le nekako navlekli nase opremo, se oborožili s transportkami in skozi Južekov rov izginili v temo. Spustili smo se do Velikanovega kevderca, si nekaj časa belili glavo s tem, kako naj opremimo oporečno brezno, potem pa smo navezali vrv tako, kot je bila, ko smo lani prvič opremljali jamo. Svedrovci, ki smo jih zabili lani, so bili namreč v veliki luski, debeli le kakih dvajset centimetrov, ki je bila poleg tega še nekako zagozdena v samem breznu. Z vrha se to ni videlo, ko pa si se spuščal po vrvi navzdol, te je kar malo zmrazilo, ko si videl na čem visiš. Zamižali smo torej in se

Velikanov kevderc

po sistemu brezen spustili do Nenedejanega razpotja. Medtem ko smo malicali, nam je že začel lesti mraz v kosti, kajti na enem od zadnjih prepenjanj je voda prav veselo curljala po jamarju in ta nikakor ni mogel ostati suh. Z Igorjem sva slekla plezalno opremo in se podala skozi razvpito ožino, ki je pred tolikimi leti preprečila jamarjem, da bi jamo raziskali še naprej. Ožina se po približno dveh metrih prevesi v petmetrsko stopnjo, kjer pa so stene tako gladke in spolzke, da se ne moreš nikjer oprijeti. David in Daniela sta naju varovala z vrha in uspešno sva se prerinila skozi. Prišla sva do točke, kjer se je lani končalo naše raziskovanje (prav na tem mestu se je obrnil tudi Žila leta 1974), zabila vsak en svedrovec in se spustila še kakih deset metrov niže, kjer sva pristala v srednje veliki luži. Dvoranica, v kateri sva se znašla,

Jama pod Debelim vrhom se je na eni strani nadaljevala z meandrom. Zopet sva slekla opremo in se začela basati skozi ozek meander - Slačilnico - ki poteka približno pravokotno na meander, po katerem sva prišla. Kar nekaj časa sva iskala primeren prehod in si podajala transportko, ki se je pridno zatikala, kjer se je le dalo. Naenkrat sva zaslišala oddaljene glasove in mislila sva si, da sta se David in Daniela prerinila skozi pasažo. Bilo ni nikogar, še vedno pa sva slišala klice, zato sem pohitela nazaj pogledat, če je vse v redu, Igor pa je nadaljeval prebijanje po meandru. Uspešno sem se vrnila do ožine, kjer sta zmrzovala preostala dva tovariša. Zagotovila sta mi, da ju že pošteno zebe in tako smo se zmenili, da se bova z Igorjem čim prej vrnila. Že tretjič sem se tlačila skozi meander in prišla do nekoliko širšega dela, kjer je stal Igor na nekakšni polici, pokriti z blatom. “No, a je kej?” sem nestrpno vprašala. Igor pa je rekel: “Je ja, posluš!” Prijel je kamen in ga spustil v ne ravno veliko luknjo, ki se je odpirala ob polici. Ropotalo je in ropotalo, trušč se je izgubljal daleč tam nekje v globini, dokler ni zamrl. Z odprtimi usti in široko odprtimi očmi sva zrla v globino. Bilo nama je kar malo tesno pri srcu, ko sva takole stala nad vsaj stometrskim breznom, ki se je mogočno odpiralo pod najinimi nogami. Ker sta naju zgoraj čakala zmrznjena prijatelja, sva zabila še en svedrovec in se z mešanimi občutki še ravno pravi čas vrnila k njima. David in Daniela sta že začenjala izgubljati potrpljenje in tudi mraz ju je že pošteno načel, kaj bi ju tudi ne, saj sta naju morala čakati celi dve uri in pol! Tudi novica, da se jama nadaljuje z vsaj stometrskim breznom, ju ni mogla ogreti. Hitro smo jo podurhali iz jame in prispeli na površje okrog polnoči, kar pomeni, da smo v jami prebili dvanajst ur. To je pa že spodoben dosežek. Ko smo navlekli nase vse suhe cunje, kar smo jih prinesli s seboj in jamarsko mokroto stlačili v nahrbt-

nike, smo se s prižganimi karbidkami in vsak s svojimi mislimi podali v dolino, kjer nas je čakala topla spalnica in liter haložana. Sonce je bilo že visoko na nebu, ko smo pomolili nosove iz topih spalnih vreč v sveže planinsko jutro. Malce polomljeni, a dobre volje smo se skobacali na plano in razstavili jamarsko umazanijo po celi planini. Pujskov, ki so jih imeli pri sosedih, pa umazanija ni prav nič motila. Nasprotno, kar pulili so se za blatne transportke. Končno je prišel čas odhoda. Zopet smo spravili opremo pri mlekarici (prejšnji večer jo je že pošteno skrbelo za nas), se ji zahvalili in ji zagotovili, da naslednji teden spet pridemo.

2. in 3.8.1996 Teden je bil hitro naokrog in spet je bil na vrsti Debeli vrh. Tokrat sva se z Igorjem odpravila iz Ljubljane že v petek dopoldne, se še malo potepala in prisopihala na planino Laz okrog štirih popoldne. Po krajšem počitku sva se sprehodila še do planine Krstenice (kakšno olajšanje brez nahrbtnika!), nato pa sva se po lahki večerji zavila v spalne vreče in sladko zaspala. Drugo jutro naju je zbudilo glasno grmenje in kmalu se je ulilo kot iz škafa. Zunaj je zavladal vsesplošen kaos glasov: mukanje krav, meketanje koz, zvonjenje zvoncev in klici pastirjev, ki so gnali živino v zavetje staj. Midva sva se še bolj zavila v tople odeje in čakala, kdaj nama bo začela zamakati streha. V njej je bilo namreč nešteto lukenj, skozi katere je v notranjost uhajala dnevna svetloba. Za čudo pa je streha, razen nekaj kapljic, zdržala naliv in midva sva veselo dremala dalje, saj v takem dežju nisva imela kaj zunaj početi. Okrog poldneva so naju zdramili glasovi pred kočo in skozi vrata sta premočena prilomastila Peter in Luka, klubska tovariša, ki sta obljubila, da bosta prišla v soboto. Z Igorjem sva bila veselo presenečena, ker ju res nisva pričakovala v takem vremenu, onadva 13

Jama pod Debelim vrhom pa sta s seboj pritovorila nekaj opreme, 120 m vrvi in celo paleto piva. Takoj smo se je lotili. Kmalu je pred depandanso ležalo lepo število praznih pločevink. Dež je neusmiljeno padal dalje in postalo nam je jasno, da tokrat pač ne bomo šli v jamo. Tako nam ni preostalo drugega, kot da smo pustili nekaj stvari pri naši mlekarici, ki je imela tedaj že celo skladišče naše opreme, si oprtali nahrbtnike in odcmokali v dolino. Da pa dan ne bi bil kar tako zapravljen, smo jo ubrali na planino Dedno polje, od tam pa čez planino Viševnik do vhoda v Brezno pod Gamsovo glavico in naprej na planino Vogar; od tam pa še v planino Blato, kjer so nas čakali avtomobili.

30.8., 31.8. in 1.9.1996 Po skoraj mesečnem premoru smo se zopet odpravili pod Debeli vrh poravnat stari dolg. Tokrat smo se akcije udeležili: Mojca, Mark, Peter, Igor in jaz. Tudi sedaj smo se odločili, da startamo v petek, vendar vse le ni šlo brez zapletov - tokrat zaradi pomanjkanja bencina. V Markovi katri je lučka za bencin zasvetila že na Bledu in tudi kazalec se za nobeno ceno ni hotel več premakniti z ničle. Vse bi bilo v redu, če ne bi na bencinski črpalki v Bohinjski Bistrici ugotovil, da s seboj nima pravih ključev za rezervoar. Tako smo ob osmih zvečer še vedno sedeli v Ribčevem lazu in pili pivo. Končno se nam je nekako zazdelo, da bi bilo dobro, če bi odrinili in res smo se kmalu, že v trdi temi, znašli nad planino Blato. Otovorili smo se, nekateri prižgali karbidke, drugi baterije in veselo odkorakali v noč. Okrog polnoči smo že uspešno teptali kravjake na planini Laz, pili hladno pivo in zijali v polno luno, ki se je tu pa tam prikazala izza oblakov. Potem smo se zložili v bajtico kot v konzervo in potonili v spanec. Po običajni jutranji budnici, toplem mleku in klepetu z mlekarico nas je spet čakala že tako domača, enourna strmina do jame. Tudi tokrat nas je sonce lepo ogrelo na ploščadi pred vhodom, 14

ki je bila zdaj že čisto brez snega. Navlekli smo nase kombinezone z vso “kovačijo”, ki spada zraven, in še kakšni dve “fifiki” (transportki) ter jo mahnili v temo. Po kakšnih treh urah spuščanja po breznih in rinjenja skozi meandre smo se znašli na mestu, kjer sva zadnjič z Igorjem odnehala. V smrtni tišini smo poslušali neskončno padanje kamna v globino, potem pa se je Igor opogumil in se začel spuščati v brezno. Spremljali smo ga z očmi, dokler ni na koncu postal samo drobna lučka nekje v globini. Zaklical je: “Sem samo na polici. Lahko gre naslednji.” Drug za drugim smo se s strahospoštovanjem spustili po lepem, mogočnem breznu, z gladkimi stenami in s tlorisom v obliki ledvičke ter pristali na polički. Pod nami se je brezno nadaljevalo z enakimi dimenzijami. Igor se je že spuščal naprej in kakih petnajst metrov niže zopet pristal na polički. Navzdol pa se je nadaljevalo prav tako kot prej široko brezno. Spustil je kamen v temno praznino in tudi tokrat se je trušč izgubljal nekje globoko pod nami. Breznu smo dali ime Brezno pričakovanj. Bili smo že precej utrujeni in začelo nas je zebsti. Odločili smo se, da nadaljujemo raziskovanje drugič in odplezali smo proti izhodu. Okrog polnoči smo se znašli pod zvezdnatim nebom in ugotovili, da smo v jami prebili dvanajst ur. Kot bi mignil, smo bili v suhih in toplih oblačilih, se otovorili in se s klecajočimi koleni in bolečimi hrbti privlekli na planino. Rešili smo se vsak svojega bremena, se zavili v spalne vreče in v trenutku zaspali. Zjutraj nas tudi budnica ni več motila, tako smo spregledali šele ob desetih, ko je jutranje sonce že kar lepo grelo in smo spet lahko razpostavili jamarsko mokroto po planini. Privoščili smo si izdaten zajtrk, oprali in posušili opremo in se poslovili od mlekarice. Tisti konec tedna so namreč odgnali krave v dolino in z njimi je odšla tudi ona, kar pa je pomenilo, da smo morali vso našo kramo

Jama pod Debelim vrhom odnesti v dolino. Otovorili smo se torej kot mule in jo počasi oddrajsali proti Blatu. Peter, Igor in jaz smo se pobrali naravnost v Ljubljano, Mojca in Mark pa sta v Ribčevem lazu morala še nekoga počakati, da jima je pripeljal ključ od rezervoarja za bencin njune katrce.

5.10. in 6.10.1996 Spet je minil mesec dni, preden se je nekdo spravil na Debeli vrh in tokrat sta bila to Daniela in Sandi. Sedaj sta imela s seboj vrtalni stroj za vrtanje lukenj za svedrovce in težak akumulator, ki sta ga morala pritovoriti v jamo. Tudi njima se ni nikamor mudilo in sta šla v jamo šele okrog petih popoldne. Spustila sta se do Nenadejanega razpotja, se tam ogrela z vročim čajem in nadaljevala pot skozi ožino. Oba sta bila prvič v tem delu jame in ko sta prišla pred Slačilnico (majhna dvorana z lužo, kjer moraš sleči opremo), sta začela iskati prehod, vendar ga nikakor nista mogla najti, ker smo jima pozabili povedati, da ne moreta skozi, ne da bi slekla opremo. Po treh urah “bluzenja” po meandru sta končno našla pravo pot, seveda sta morala sleči opremo. Pri spuščanju v Brezno pričakovanj sta zavrtala še en svedrovec in se prepela, potem pa sta se spustila na polico, kjer smo zadnjič končali. Tudi tam sta naredila novo sidrišče in se nato spustila v novo brezno pod njima, po katerem pa je neusmiljeno curljala voda. Prišla sta kakšnih 50 m globlje in pristala na novi polici. Tu pa sta se odločila, da imata zaenkrat dovolj mokrote in mraza in jo ucvrla proti izhodu. Zunaj ju je prijetno presenetilo toplo jesensko jutranje sonce. V jami sta prebila kar šestnajst ur in postavila časovni rekord raziskovanja le-te. Odvrgla sta s sebe mokre jamarske cunje, se zavila v suhe obleke in se za nekaj ur zleknila na s soncem obsijane skale pred jamo. Ko sta se namartinčkala, sta pobrala povsod raztreseno kramo, se otovorila in jo mahnila v dolino.

12.10. in 13.10.1996 Začel nas je preganjati letni čas in to naj bi bila ena zadnjih možnih letošnjih akcij v Jamo pod Debelim vrhom. Sandi, Igor in jaz smo odrinili s ferajna v soboto zjutraj. V Ribčevem lazu smo si tudi tokrat privoščili kavo in deci haložana, potem pa pot pod noge in v Laz, kjer smo se znašli okrog dveh popoldne. Planina je bila prazna, tiha, osamljena in obdana z rumenečimi macesni, ki so napovedovali jesen. Namesto rjave, požrte trave jo je sedaj prekrivala živo zelena preproga sveže trave. Nas pa je čakala jama in ob petih popoldne nas je dočakala. Začeli smo se spuščati po njenih breznih in v eni uri prispeli do Nenadejanega razpotja. Tam smo se odložili, da skuhamo čaj globlje v jami, se uspešno zbasali skozi ožino in nato še skozi zadnji meander (Slačilnico) do Brezna pričakovanj.

Pogled v neznano

Jama pod Debelim vrhom Sandi se je prvi spustil vanj in ne preveč navdušeno ugotovil, da je vrv na dveh mestih tako predrgnjena, da se je videla sredica. Sidrišče je popravil, preden smo se spustili v globino. Na “fosilni polici”, še petnajst metrov niže od prve stopnje, sem ostala sama, Igor in Sandi pa sta se podala naprej v brezno. Na stenah je bilo opaziti polno nenavadnih črvastih fosilov, ki smo jih našli že v Velikanovem kevdercu. Verjetno gre za okamnela stebla morskih lilij. Kar nekaj časa sem opazovala te nenavadne oblike, preden sem zaslišala klic in začela sem drseti v temo pod seboj. Vedno bolj je deževalo po meni, dokler se vse skupaj ni spremenilo v velikansko kabino za prhanje in ko sem po kakšnih devetdesetih metrih prispela do dna, sem bila premočena do kože. Široko brezno se je zožilo na kratek, pol metra širok meander, kjer se je Igor že spuščal naprej skozi manjšo razpoko po meandru navzdol in se ustavil približno deset metrov niže. S Sandijem sva čakala njegovo poročilo in kmalu izvedela, da se jama nadaljuje z breznom, zato sva se spustila v majhno dvoranico, katere dno je bilo pokrito z okroglimi, belimi in tudi za pest debelimi prodniki. Voda, ki je dosedaj veselo curljala po stenah, se je tu nenadoma potuhnila med prodniki in izginila. Na enem koncu dvorane se je odpiral ozek, od vode lepo oblikovan rov in po petih metrih plazenja po vseh štirih je pred nami spet zazijalo brezno, tokrat malo manjših razsežnostih. V tem breznu se zopet pojavi voda. Nemalo pa smo bili presenečeni, ko smo hoteli zavrtati svedrovec in je ta izginil v skali kot v maslu. Ugotovili smo, da nas obdaja zelo mehka kamenina kot nekakšen skupaj zbit prah, toda vseeno smo se na rahlo majavi ploščici spustili še kakih petintrideset metrov niže in pristali na ravnem, podolgovatem dnu brezna (4x8 m), prav tako pokritem s prodniki. Na eni strani je stala kopa blata, pomešana s skalami. Kmalu smo nekoliko razočarani ugotovili, da je tu nedvomno tudi

Proti Igorjevi ožini

dno jame, kajti po natančnem pregledu nismo našli nadaljevanja. Končali smo torej na globini približno -410 m, v Dvorani treh (nas treh) razočarani, da ni “petstometrca”, pa obenem veseli, da nam je uspelo priti do dna. Zdaj pa nas je čakalo še štiristo metrov žumarjenja, nekaj razopremljanja ter merjenje in skiciranje novih delov. V Čajni dvorani, kjer voda izgine, smo si privoščili vroč čaj, potem pa smo se drug za drugim spravili pod Tuš (tako smo poimenovali brezno, po katerem tako neusmiljeno teče voda), pripravljeni na prhanje. Ko smo skozi vodo prilezli na Fosilno polico, smo iz vsakega škornja zlili liter vode, se malce oželi in nadaljevali pot. Vsakič, ko smo se ustavili, nas je začel gristi mraz, veke pa so bile tako težke, da bi lahko stoje zaspali. Dodobra smo se namučili, preden smo tri “prasice” spravili skozi Slačilnico in naprej skozi naslednji mean-

Jama pod Debelim vrhom der. V Nenadejanem razpotju pa se nam je zdelo, da smo že zunaj. S šklepetajočimi zobmi smo sesekljali vsak svojo malico in se zdaj že mukoma privlekli na vrh Velikanovega kevderca, kjer smo skozi meander komaj zbasali sami sebe, da o transportkah ne govorimo. Končno smo se znašli v Kapelici in prva sem se odpravila na zadnje štiridesetmetrsko žumarjenje in se z zadnjimi močmi privlekla skozi vhodno brezno v vodoravni del jame. Drugima dvema sem sporočila, naj prideta za mano in odcapljala proti izhodu, kjer me je pričakalo prebujajoče se jutro, in ko sta se iz teme prikazala tudi Igor in Sandi, je sonce vzšlo v vsej svoji veličini in z mehko svetlobo obsijalo okoliške hribe. Znebili smo se mokrih in težkih cunj, se zavili v vse, kar smo imeli suhega, se zamotali tudi vsak v svojo spalko in bivak vrečo ter od utrujenosti in mraza takoj zaspali. Sandi in Igor sta se spravila med ruševje, jaz pa na sonce pred jamo. Čez kakšni dve uri sem odprla oči in zagledala pred seboj Zvonko in Naceta, kako se mi režita, ker sem še na pol v spanju najbrž prav neumno mežikala v njiju. Komaj sem prišla k sebi, Zvonka pa je že vlekla iz nahrbtnika pivo, žganje, sok, vino, kavo in še nekaj drugih dobrot, kar je najbrž zbudilo tudi druga dva, da sta prilezla vsak iz svojega brloga. Kmalu smo dobili servirano kuhano vino in kavo in ko se je njuna toplota veselo razlezla po telesu, se nikomur ni več ljubilo nikamor. Toda čas nas je preganjal, zato smo spravili skupaj vso opremo, se otovorili in se nekoliko polomljeni začeli kotaliti v dolino. Na pol poti proti Lazu smo srečali Jolbeta, kako jo sopiha proti nam in takoj smo ga otovorili s “prasičko”, on pa nam je ponudil svež jabolčnik za boljši pogon. Čez kakšni dve uri smo se vsi skupaj znašli na planini Blato, se stlačili v avtomobile in se odpeljali proti Ljubljani. Akcijo smo uspešno sklenili v piceriji v Kranju, kjer je Sandi izjavil: “Dejte hitr kej za jest, če ne bom začel kuharja glodat!”

26.10. in 27.10.1996 Tokrat sta se prva odpravila na akcijo Tibor in Peter, z namenom, da razopremita del jame in naredita nekaj posnetkov. Iz Ljubljane sta odrinila v petek popoldne in prespala v depandansi v Lazu. Po mrzli noči sta se odpravila na preval in se spravila v jamo okrog enajstih dopoldne. Preostali, Igor, Sandi, David in jaz, pa smo v soboto ob osmih začeli v gostilni Jelen v Vižmarjih, nadaljevali v Bohinjski Bistrici in se ob desetih znašli ob litru kuhanega vina v Ribčevem lazu. Končno smo se skobacali v avtomobile in se začeli valiti na Blato. Luknje v steni nad cesto nam spet niso dale miru, zato smo se obuti v gojzarje in oboroženi s palicami zapodili v hrib, medtem ko se je Sandi demonstrativno zleknil na sedeže svojega juga in zaspal. Luknje, ki so bile s ceste videti prav obetavne, niso bile nič drugega kot spodmoli, zato smo se po melišču oddrajsali proti cesti precej hitreje, kot pa smo lezli navzgor. Zbudili smo Sandija in nadaljevali pot. Na Blatu smo si razdelili opremo, ki je ni bilo nič manj kot ponavadi, in jo mahnili v Laz. Pred jamo smo se znašli okrog petih. Medtem ko smo čakali na Tiborja in Petra, smo pomalicali in se opremili. Ura je bila sedem in zakoračili smo v temo, zunaj pa je začel naletavati sneg. Na dnu Velikanovega kevderca smo srečali Tiborja in Petra. Premražena in izmučena sta klela vsak svojo “prasico”, nabasano z mokrimi štriki, ”kovačijo” in fotoopremo. Veseli smo bili novice, da sta razopremila jamo do Slačilnice in privlekla 100 m štrika in akumulatorje skozi dva meandra do Nenadejanega razpotja. Ker ju je zeblo, nam pa se je mudilo naprej, smo se poslovili in si zaželeli srečno pot. Hitro smo prišli v Nenadejano razpotje, kjer sta David in Igor že hitela naprej čez meander in Slačilnico do Brezna pričakovanj, nazaj grede pa izmerila Slačilnico. S Sandijem sva medtem razdelila opremo po transportkah in se sprehodila skozi meander do

Jama pod Debelim vrhom

Mukotrpni prehod skozi Slačilnico

Slačilnice, da naju ne bi zeblo. V Igorjevi ožini sva uspela napraviti škripec in začela z žumarji vleči tovor, ki sta ga druga dva privezala na vrv. Pošteno sva “zašvicala”, preden sva zvlekla vso kramo na vrh, poleg tega pa sva vse skupaj lepo “zaštrikala” in minilo je precej časa preden sva štrike in transportke zopet spravila v red. Kmalu sta prisopihala za nama še Igor in David in v Dvorani oken (tik za Igorjevo ožino) smo se odločili za malico. Nabralo se je kar nekaj opreme, saj so pred nami ležale štiri blatne, težke in lene “prasice”. David se je opogumil in si na pas pripel eno najtežjih, potem pa je začel s prižemama “pumpati” štrik. Minilo je kar nekaj časa, preden je s tovorom vred obvisel v zraku in takrat smo zaslišali: “O šit!” In ko je potem začela še voda veselo curljati po njem, so take in podobne izjave odmevale po celem breznu, vso pot do vrha stopnjastega 18

brezna - do Vel. kevderca. Tam smo zdaj še malo večji tovor spet privezali na vrv in ga s pomočjo škripca vsi štirje vlekli, vmes pa molili in kleli, da se ne bi kam zataknil. Zdaj je bilo “prasic” že šest in prav nič zabavno si jih ni bilo podajati skozi meander (obstaja tudi pravilo: Težja ko je “prasica”, rajši se zatika). Samo še štirideset metrov pa bomo zunaj! Popokala sem torej dve transportki in se zakadila proti izhodu, drugi pa za mano. Ob štirih zjutraj smo prisopihali na plano in pozdravila nas je polna luna. Po hitrem postopku smo se zavili v spalne vreče in zaspali: mi trije malo niže v vodoravnem delu Južekovega rova, David pa pri vhodu v jamo. Tokrat smo se zbudili v temni tišini jame brez običajne budnice, popokali vsak svojo posteljo in jo ubrali v beli dan. Tudi David se je že zbudil in bil navdušen nad svojo novo spalko. Spet smo postavili običajno razstavo opreme in si niti pomisliti nismo upali, kako bomo vso to ropotijo spravili v dolino. Zvonka in Nace sta sicer obljubila, da nam bosta prišla pomagat, žal pa je Planinska sekcija popolnoma zatajila. Medtem ko smo čakali na nosače, smo si skuhali juho, nato pa se odpravili na krajši izlet po okolici. Kmalu sta prišla naša prijatelja z običajnimi dobrotami: kuhanim vinom, kavo... in začeli smo resno razmišljati o transportu opreme v dolino. V vrsto smo postavili osem zajetnih, blatnih “prasic”, vsak svoj ne ravno lahek nahrbtnik in še nekaj “malenkosti”, kot so: macola, majzelj, akumulatorji... Nič ni pomagalo: na vsakega dva kosa, nahrbtnik zadaj, transportka pa spredaj in mahnili smo jo v dolino. Še dobro, da nismo nikogar srečali! Vsi smo že škripali pod težkim tovorom in končno smo se opotekli k avtomobilom, tam pa pivo in “fotka”, pa še dvakrat v istem vrstnem redu in že smo bili dobre volje. Zbasali smo se v avtomobile in odvriskali domov. To pa je bila tudi zadnja letošnja akcija v Jamo pod Debelim vrhom. N Fotografije: Peter Gedei

Jama pri gnezdu

ali zgodba o iskanju podzemne Ljubljanice Gorazd Grmek

dkrivanje jam je težavna stvar. Kljub temu sem se nekega deževnega dne odpravil iskat Logaško jamo. Mesto, kjer naj bi se nahajala, mi je na zemljevidu pokazal starejši jamar (v klubu je predaval orientacijo). Na terenu pa so se okoliščine močno spremenile. Vrtače, gozd, vleke in podobne stvari so oteževale lociranje jame. Tako sem hodil po gozdu in iskal vhod. Končno sem na robu večje vrtače opazil skalno steno (odlom), našel sem tudi vhod, toda... Kasneje sem izvedel, da to ni bila Logaška jama, am-

Če je potrebno, razširimo tudi z drugačnimi kladivi. Akcija v Jamo pri rjavem kamnu spomladi 1997. Foto: Peter Gedei

pak Jama pri gnezdu. Odkrita je bila leta 1925 in nosi katastrsko številko 7. Čakala je celih 70 let, da je dobila nadaljevanje. Turistična sekcija JK Logatec se je odločila, da bo razbila ožino, ki je onemogočala pot globlje v jamo. Po ogledu ‘najboljšega’ jamarja naj bi to bilo jalovo delo. Kljub močnemu prepihu, ki ga je bilo čutiti v njej, po njegovi oceni ni bilo mogoče nadaljevati. Naša trma pa je bila neomajna. Čez nekaj dni smo se do zob oboroženi s kladivi, špicami, vrtalkami in vsemi dodatki vrnili v jamo. Garanje se je začelo. Trojica odpisanih je začela iskati Ljubljanico. Z malo sreče smo prebili prvo skalno ožino, za katero se je odprlo 3,5 m globoko brezno. Po spustu vanj smo ugotovili, da se za breznom odpira meander, dolg 7 m, širok pa le 15 cm. Razvila se je debata o smiselnosti nadaljnjega kopanja, končala pa se je s sklepom, da se delo mora nadaljevati. Čeprav so bile skale trde, se nismo dali. Akcije so se vrstile. Globina jame se je večala iz akcije v akcijo za centimetre. Kmalu pa so se pojavili problemi. Vsa dejstva v jami so kazala, da se je ‘najboljši’ jamar zmotil v oceni. Ker pa je bil zadolžen za opremo, je ta postajala vse teže dostopna. Zato sem si nabavil lastno vrv, ploščice pa sem si naredil kar iz kotnega železa. Dela so se nadaljevala, medtem pa so razprtije med turistično sekcijo in gospodarjem JK Logatec rasle. Jeseni leta 1996 je članica turistične sekcije, Petra Terček, odpotovala za pol leta v Južno Ameriko. Preostala dva člana, Miha Celarc in jaz, pa sva ostala brez enega pomagača in brez družbe. Odločitev je padla in zamenjala sva klub - pridružila sva se JK železničar. Tu so imeli razumevanje za turizem in delo v jami. Hitro sva pridobila nove člane za 19

Jama pri gnezdu

Prizori iz Slejkotove jame na Nanosu. Trije koraki jamarjevega življenja. Foto: Peter Gedei

kopanje. Najprej si je jamo ogledal predstavnik “sveta mod’rcov” Iztok Terček - Jolbe, ki je bil z delom v jami zadovoljen. Kmalu se je pridružil Tibor Gedei. S skupno močjo sva jamo poglobila za tri metre, ožina pa se ni in hotela razširiti. Organizirali smo večjo akcijo, v kateri je sodelovalo kar šest članov. Mark in Mojca sta izpraznila brezno, v katerem se je nabral odbit material. Igor, Špela, Miha in jaz pa smo prebili še eno ožino in prišli v majhno dvoranico nad meandrom. Po njegovem dnu, do katerega nas je ločilo le slabih deset metrov, je tekel potoček. Ker je bilo tudi tu zelo ozko, sem začel razbijati skale. Preostali člani so brez dela spremljali moje početje, zato jih je kmalu začelo zebsti in prekinili smo akcijo. Naslednji dan nisem zdržal doma. Z Mihom sva odšla v jamo. Dodatne vrvi nisva jemala s seboj, saj sva bila prepričana, da lahko prosto zlezeva deset metrov globoko, če je meander širok samo 30 do 50 cm. Zaradi pretrdih skal sva morala razbijanje prvotne odprtine opustiti, nato sva začela na koncu dvoranice, kjer so bile skale popustljivejše. Po petih urah dela je padla zadnja skala. Padala je in padala. Spogledala sva se in družno ugotovila, da je globina precej večja od

desetih metrov. Padale so ocene 20, 30, celo 40 m. Kljub Mihovemu nasprotovanju sem zlezel v razpoko in posvetil v globino z električno svetilko. Brezno pod menoj je bilo preširoko za prosto plezanje, kljub temu pa je bilo veselje nepopisno. Naslednji dan se je začela telefonska bitka. Čeprav sem postal pomočnik gospodarja v novem klubu, še vedno nisem imel ključa od skladišča. Dobil sem gospodarja Mateja in ob 13 h smo odšli v jamo. Obvezno zabijanje svedrovca sem opravil v rekordnem času. V brezno smo spustili 50 m vrvi in začel se je dolgopričakovani spust na dno. Na poti navzdol sem zabil še dva. Dno sem dosegel okrog 40 m globlje. Nadaljevanje mi je zaprl skalno blatni čep, ki ga bo potrebno v prihodnjih akcijah še prekopati. Po merjenju jame smo ugotovili, da je sedaj globoka 107,85 m, kar je največja globina na tem področju. Prebitih je bilo 17 m ožine, umetni rov pa smo, po treh članih, ki so začeli delo v jami, poimenovali “ROV ODPISANIH”. Zahvalil bi se podpori starejših članov JK Logatec, posebno pa Andreju Mihevcu in Dragu Korenču, ki so mi z opremo in nasveti pomagali pri delu v jami. N 21

Županova jama

Raziskave v Županovi jami Novoodkriti del Igor Perpar

ama nosi ime po županu Josipu Perme tu, ki se je pred sedemdesetimi leti (l. 1926) spustil v 9 m globoko Brezno pri Opolzkem kamnu in spodaj odkril dotlej neznano jamo. Še istega leta so jo jamarji DZRJ Ljubljana raziskali in izmerili. 15. maja 1927 so jo odprli za turiste. Pomembno je, da so bile tako Postojnska kot preostale primorske turistične jame takrat pod Italijo in da je bila Slovenija brez prave turistične jame. Leta 1935 so jamo s 34 m dolgim tunelom pove-

zali z bližnjo Ledenico, ki jo opisuje že Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske (l. 1689). Obsežnejše raziskave Taborskega hrbta in Taborske jame (po drugi sv. vojni so jamo preimenovali - ime je dobila po bližnjem vrhu Tabor; od leta 1996 naprej se ponovno imenuje Županova jama) je v letih 1962 in 1987 opravljal IZRK Postojna .

JKŽ v jami Sodelovanje kluba s Turističnim društvom

Izpred prejšnjega vhoda v Županovo jamo. Zanimiv je napis na tabli: “Kapnike lomiti je strogo prepovedano. Vsak slučaj se kaznuje z globo od 100 - 10000”. Sliko je posodil g. Kanduč.

Ĺ˝upanova jama

Županova jama Županova jama, ki je upravitelj jame, nas je seveda pritegnilo k obisku in k raziskavam v njenih neturističnih delih. 11.2.1995 smo se z upravitelji jame srečali pred vhodom v Ledenico (Daniela, Špela, Zvonka, Nace, Sandi, Mi-

Ob sedemdesetletnici Turistično društvo Županova jama Grosuplje je ob tej priložnosti na Permetovi hiši v Ponovi vasi odkrilo spominsko ploščo odkritelju jame Josipu Permetu in izdalo knjigo z naslovom ŽUPANOVA JAMA - 70 LET. Sestavlja jo več prispevkov različnih avtorjev (izviren tekst iz Slave vojvodinje Kranjske s prevodom, kako je bila jama odkrita in kako je z jamo danes, speloemorfološki opis jame, nova odkritja v jami, rastlinski svet okoli jame, turistični razvoj po drugi svetovni vojni, vizija bodočnosti jame z okolico). Gre za prijetno branje in uporaben vodnik po jami in njeni okolici. Knjiga je tudi bogato slikovno opremljena. Izredno zanimive so stare fotografije na steklu. Razveseljuje tudi bogata bibliografija. Pri promociji knjige je bil Jože Perme (sin Josipa Permeta) odlikovan s častnim zlatim znakom Turistične zveze Slovenije za uspešno delo pri razvoju turizma v Sloveniji. lan, Igor, g. Vreg, g. Kanduč in g. Šabić). Povedali so nam, da je IZRK Postojna leta 1987 jamo temeljito raziskal. Glede na to, da jamarji ne verjamemo niti najboljšim prijateljem, kadar se govori o možnostih nadaljevanja jame oz. trditvah, da je neke jame na določenem mestu konec, smo informacijo vzeli v vednost, vendar nam ni vzela poguma. Skupaj smo se odpravili v jamo. Razdelili smo se v dve skupini. Prva je raziskovala v Veliki dvorani, druga pa je lovila korak z g. Kandučem, ki nas je vodil v Zadnjo 24

dvorano. Dejal je, da je največ možnosti za odkritje česa novega prav na koncu dvorane, kjer naj bi bilo neraziskano brezno. Odbrzeli smo tja, navezali vrv, s pomočjo katere sta se dva kolega spustila do dna. Od tam je prispela novica o raztresenem karbidnem apnu, kar je pomenilo, da v 30 m breznu nista prva. Škoda. Medtem, ko sta se vračala, sem se preskušal v plezanju po breznu navzgor, tj. v kamin, ki se dviguje okrog 20 m v višino. Po petih metrih napornega in nevarnega vzpona sem bil prijetno presenečen, saj sem opazil horizontalen rov. Hitro sem se splazil vanj in ugotovil, da vodi v lepo dvorano(ico). Nisem raziskoval, vrnil sem se nazaj in veselo novico povedal preostalim. Sklenili smo, da bomo nove dele raziskali skupaj. Pridružila se nam je tudi ekipa, ki je raziskovala v Veliki dvorani. Kratek rov nas je popeljal v dvoranico z višino stropa okrog osem metrov. Na naši desni se je v soju karbidk lesketalo sigovo pobočje s prelepimi kapniki. Zavedali smo se, da smo prvi ljudje na tem mestu, v tem prostoru. Zaradi izredne lepote in nedotaknjenosti pobočja smo si sezuli čevlje in se podali iskat nadaljevanje. Nos smo vtaknili v vsako špranjo, vendar nadaljevanja rova ni bilo. Celotna dolžina novoodkritega rova z dvorano je cca 30 m. Posebnost so zanimivi kristali kalcita v suhih ponvicah skupne površine 0.5 m2. V dvorani je tudi nekaj makarončkov dolžine do 15 cm. Kot že rečeno nadaljevanja nismo našli. Tudi kazalcev, ki bi namigovali na nadaljevanje, nismo zaznali. Mogoče bi bilo perspektivno plezati v kamin nad 30 m breznom, ki pripelje v bližino površja. V zimskem času smo namreč na površju, na mestu, kamor naj bi pripeljal kamin, opazili dihalnik. Drži, da je odkritje skromno, vendar je vsekakor prispevek k poznavanju Županove jame, česar smo veseli tako mi kot tudi upravitelj jame. N

Predjama

Novoodkriti deli Predjame Potapljaške raziskave v ponoru Lokve Miha Celarc

etošnje prvomajske praznike smo izkoristili za raziskovanje in merjenje novoodkritih delov Predjame. V petek, 2. maja 1997, smo se odpravili merit rove, ki so jih v prejšnjih dneh odkrili člani kluba NORIK SUB. Tomo in Igor Vrhovec, Matej Mihailovski in Boštjan Slapernik so nadaljevali z raziskovanjem v rovih, ki jih je že leta 1964 raziskoval angleški jamar Mike Boon (član speleološkega kluba Shepton Mallet). Načrti teh rovov so objavljeni tudi v letošnji številki Naših jam. “Norikovci” so našli prehod skozi četrti sifon. Sledi mu nekaj deset metrov dolg rov s potokom, ki se nadaljuje v vodni rov. Sifoni so dokaj kratki. Najdaljši je prvi, ki je po meritvah prej omenjenega angleškega jamarja in po naših ocenah dolg 40 m. Dolžina drugega je le 15 m, globina pa do 2 m. Tretji in četrti sifon sta okrog 30 m dolga in do 5,4 m globoka. Peti je dolg 20 m in globok 4,5 m. Vidljivost se z globino in dolžino jame izboljšuje. Voda se občasno pojavlja v delu jame, ki je ob nizkem vodostaju sicer suh. V času naše akcije je bil ta del zalit (tj. občasni sifon, ki se pojavi med tretjim in četrtim). Po zadnjem, petem sifonu, če ne upoštevamo občasnega sifona, so že v prejšnji akciji izmerili 800 m poligona, ki obsega glavni rov in nekaj stranskih. V šesti sifon se je potopil Tomo in ugotovil, da se v globini 30 m le-ta zelo zoži, tako da je nadaljevanje

vprašljivo. Poleg glavnega smo izmerili tudi okrog 400 m stranskega rova. Ta je, za razliko od glavnega, ki sledi vodnemu toku, zelo blaten. V glavnem rovu se nanosi mulja pojavljajo le pred zadnjim, šestim sifonom, medtem ko so v stranskem nanosi zelo obsežni. Ne bi mogel reči, da je to blato, saj je bolj mešanica fine mivke in mulja. Čeprav se stranski rov glede na glavnega dviguje, so ti nanosi ogromni. To potrjuje našo domnevo, da je vir, ki napaja stranski pritok, drugačen od tistega, ki napaja glavni tok. Ta stranski pritok pa je opazen in omembe vreden le ob obilnejših padavinah. Stranski rov se konča z blatnim zatrepom na dveh mestih, vendar to še ne pomeni, da nadaljevanje ni možno. Raziskati bomo morali še vrsto kaminov, ki so sicer lahko dostopni, vendar pa nam je zanje zmanjkalo časa. Tudi stranskih rovov, predvsem višje ležečih, nismo raziskovali, čeprav smo na njihovih začetkih opazili sigaste kope. V nekaterih delih jame se pojavljajo sigaste tvorbe, ki pa so bolj izjema kot pravilo. Akcija je trajala kar deset ur, tako da so nam proti koncu že pojemale moči. Hoja in plazenje v potapljaški opremi ter transport druge opreme pač ni lahko delo. Domov smo se odpravili v trdi temi, zadovoljni, da smo sodelovali pri odkrivanju še neznanega in neraziskanega sveta. N

Podpeška jama

Podpeška jama v Dobrepolju Potapljaške raziskave v Podpeški jami Tomo Vrhovec in Matej Mihailovski

otapljaški klub Norik Sub. Najatraktivnejši klub v Sloveniji. Vedno najdemo možnost in izgovor za potop. Tudi pozimi in v slabem vremenu. Odkrivanje neznanega. Avantura. Zadnja leta vse pogosteje v jamah. Na žalost pa vremenske razmere za potapljanje v jamah niso vedno primerni, predvsem velika količina vode je sovražnik jamskih potapljačev. Močni tokovi in slaba vidljivost namreč kvarita potapljaške užitke in učinkovitost raziskovanja neznanega. Tako smo potapljači Norik Suba okoli božiča 96 zašli v Podpeško jamo. Medtem ko so bile zunaj razmere za potapljanje skoraj nemogoče (mraz, sneg, visoke vode), smo tukaj našli zatišje. Jamo je omenjal že Valvasor, saj je v njegovem času prebivalstvo Suhe krajine sem prihajalo po vodo, kar dokazujejo debele plasti keramike v jami. V jamo se pripeljemo z avtomobilom, saj je vhod kot skladišče in garaža. Pričaka nas prijetnih jamskih 7 ali 8°C nad ničlo. Na “parkirišču” se tako lahko udobno preoblečemo v potapljaške obleke in opremimo z jeklenkami. Težko izberemo smer potopa - s tokom ali proti njemu. Vhodna dvorana jame se namreč nadaljuje v dva rova: v pritočnega in odtočnega. Odločimo se za pritočnega, a že po nekaj metrih zagledamo jez. To je za potapljača najtežji del, saj je pot z vso potapljaško opremo do vode precej težavna. Voda za jezom je globoka 3 do 4 metre, samo jezerce pa je dolgo približno 45 metrov. Strop nad jezerom je spočetka visok le 2 metra, na koncu pa je manjša dvoranica, ki se konča s sifonom. Tam se končno prvič potopimo 2 metra globoko in 10 metrov daleč. Nato izplavamo na površje v drugi dvo-

rani, ki je precej prostornejša od prve. Zaradi zajezitve je globina vode 3 metre. Na koncu te dvorane pa se potopimo v glavni, 150 metrov dolg sifon. Največja globina je 15 metrov, povprečna širina sifona je 6, povprečna višina pa 2 metra. Sifon poteka večinoma v smeri proti jugu. Na dnu in v razpokah je precej usedlin, ki jih potapljač s plavanjem in z izdihanim zrakom dvigne s tal in vsuje s stropa. Zato je vidljivost na začetku potopa okrog 6 m, ob vrnitvi pa se zelo zmanjša, ponekod je skoraj onemogočena. V sifonu smo opazili nekaj človeških ribic, postrvi in postranic (jamski rakci). Za preplavanim sifonom se odpre večja dvorana, ki se nadaljuje v 200-metrski rov, skozi katerega plavamo po jezeru, ki je verjetno nastalo z zajezitvijo potoka v vhodnem delu jame. Na koncu podzemnega jezera odložimo potapljaško opremo in pot nadaljujemo le z acetilenskimi svetilkami. Jama se nadaljuje z zelo zanimivim vodnim rovom, po dnu katerega teče potoček s prodnatim, deloma tudi skalnim dnom. Med napredovanjem lahko opazimo čudovite kapnike, sigaste ponvice, v tolmunih pa tudi človeške ribice in jamske rakce. Dimenzije glavnega rova so: širina 2 do 6 in višina do 20 metrov, rov je večinoma usmerjen proti jugu. Od glavnega vodnega rova se odcepi stranski, ki je dolg približno 250 m, poteka vzporedno z glavnim rovom, le nekoliko višje. Je starejšega nastanka, zelo zasigan, zato so imena kot kristalna dvorana in dvorana ponvic zelo na mestu. Jama se konča z veliko dvorano, v kateri je podor prekrit s sigo. Veličastno in lepo. Možnosti napredovanja tu skorajda ni, v osrednjem delu jame pa bodo verjetno sledi-

Podpeška jama la odkritja novih jamskih prostorov. Skupna dolžina novo odkritih rovov znaša zaenkrat okrog 2100 m, kar pomeni eno največjih jamarskih odkritij leta 1996 v Sloveniji.

Jamo bomo gotovo še velikokrat obiskali, deloma za zelo prijeten izlet, deloma po dolžnosti (natančnejši načrt), pa tudi zaradi želje po novih odkritjih. N 1

Podpeška jama pritočni sifon - od konca akumulacije Risal: Tomo Vrhovec Merili: Tomo Vrhovec, Igor Vrhovec, Matej Mihailovski

Govic

Poročilo s potapljaško-jamarske akcije v Govicu Tomo Vrhovec in Matej Mihailovski

28.

in 29. septembra 1996 smo imeli v Bohinju potapljaški tabor. Poleg potapljanja, predavanj in diaprojekcij smo izvedli tudi akcijo v jami Govic, katere namen je bil nabiranje izkušenj, veseli pa bi bili tudi kakšnih novih odkritij. Naš načrt je bil takle: V jamo bi se najprej spustila Tomo Vrhovec in Matej Mihajlovski, ker sva imela največ mokrih in suhih jamarskih izkušenj. Seveda nama je bila dobrodošla vsakršna pomoč pri transportu opreme, do koder bi pač šlo. Odvisno od situacije bi potapljaško opremo pustila pri sifonu in nosila ven na polnjenje le jeklenke. Prvič bi poskusila le z eno opremo: jaz bi se potopil globlje, kasneje pa bi se Matej z mojo opremo potopil glede na razpoložljiv zrak. Priznati moram, da smo pristop in prvi del jame nekoliko podcenjevali (glede na dosedanje načrte smo imeli občutek, da je nekoliko lažje). Glavni problem je bila jamarska oprema, ki sva jo imela le midva z Matejem. Zaradi tega smo se v spodnjem delu jame nekoliko bolj namučili (po Nandetovem oknu sta lahko pot nadaljevala le dva), pa tudi manjše število potopov smo opravili. Govic seveda ni jamarsko naporen, vendar pa sta nošenje potapljaške opreme in nezadostna opremljenost pripomogla, da nam je bilo precej težje. Po drugi strani pa nas je to spodbujalo in motiviralo (saj se ne damo kar tako!). Prišli pa smo tudi do novih izkušenj, ki nam bodo v bodoče prišle prav. Tako se je v soboto zjutraj odpravila prava mala karavana norikovcev, otovorjenih z opremo. Kljub naštetim problemom so večinoma vztrajali in garali do Nandetovega okna. Od tam naprej sva seveda nosila sama. Tudi po

končani akciji se jih je našlo nekaj, ki so pomagali pri transportu opreme. V jami sem opravil štiri potope, spremljevalca pa sem imel vsakič drugega. Med fanti pa tudi dekleti je bilo veliko zanimanja in lahko bi ostali tam ves teden, da bi izpolnili vse želje. Poleg Mateja so se potapljali še Matej Simonič, Uroš Bradač in Simon Oprešnik. Vsi so dosegli globino okoli 20 do 30 metrov in bili nad potopom in jamo navdušeni. Moji cilji so se začeli nekje od 40-ih metrov naprej. Jama je do te globine izmerjena in narisana, od tu naprej pa je poleti 1996 Benjamin Gorkič opravil potop in dosegel globino 57 metrov. Tam je naletel na podor skal, ki je zaprl rov in imel je občutek, da naprej najbrž ne bo šlo. O tem sem se pred akcijo pogovarjal s Cirilom Mlinarjem, ki je bil precej prepričan, da prehod je. Odkriti nadaljevanje je bil moj cilj, če pa to ne bi bilo možno, pa vsaj izmeriti jamo do te globine. Pri drugem potopu sem pri tem uspel in med velikimi kamni na “dnu” (59 metrov) našel precej ozek prehod, ki se je odprl v pravo avtocesto: gladke, pravilne, stranske stene, po dnu lep bel pesek in manjši okrogli kamni (podobno dnu alpske reke), vse skupaj široko kakšnih 10 metrov, rov pada enakomerno in hitro ter gre skoraj popolnoma naravnost. Med potopi sem dosegel naslednje globine: 59 m, 82 m, 81 m, 55 m. Pri tem sem kolikor toliko tudi izmeril rov od 40 metrov globine naprej, vendar bo treba akcijo ponoviti, saj z natančnostjo merjenja nisem zadovoljen, pa tudi doseženo globino oz. dolžino rova bi se dalo povečati. Na tej akciji pač nismo bili pripravljeni na večje globine. Sifon je podoben jami pred njim: večji rov oz. dvorana, ki se konča s podornimi kamni,

Govic med njimi ozek prehod in tako dalje. Tudi po naši akciji velja komentar, ki sem ga nekje prebral o Govicu: vidljivost odlična, rov pa pada in pada, potrebno bo le volje in poguma (pa tudi pameti) in nova odkritja so pred nami. Poleg “težkega” pristopa je glavni problem mraz, saj je temperatura nekje od 4 do 4,5 stopinj. Precej problemov sem imel z zmrzovanjem zraka (oz. vlage) v regulatorju. Vidljivost je odlična - okoli 6 do 10 metrov (pravijo, da je ponavadi še boljša) - čeprav smo vsaj na začetku vodo nekoliko skalili. Mulja je zelo malo, nekoliko več v stranskih žepih.

Voda v sifonu je ves čas počasi upadala, približno 4 metre v 30 urah. Kasneje sem se pogovarjal z Alešem Lajovicem, ki jamo zelo dobro pozna. Pokazal mi je tudi načrte jame, ki jih je risal sam in pa kasneje Anton Praprotnik. Načrti so narisani dovolj natančno, da sva ugotovila naslednje: med našo akcijo je bila gladina vode približno 10 metrov nad tisto, ki je vrisana v načrtih. Tudi Beno Gorkič je imel približno enake razmere kot Lajovic in Praprotnik. Tudi dolžina vodnega rova do tja, do koder je prišel Beno (75 metrov), odgovarja tisti, ki sem jo dosegel na istem mestu jaz (85 metrov) - saj sem začel nekoliko višje. N

Novokrajska jama

Raziskave v Novokrajski jami Potapljaška akcija David Dereani

ovokrajska jama leži jugovzhodno od Ilirske Bistrice pri kraju Novokračine, kakšen kilometer od meje s Hrvaško. Jama je odtočna, vanjo se stekajo vode z bližnjih polj v času večjih deževij. Na žalost pa z vodo pride tudi cel kup smeti, tako da se vhoda ne da zgrešiti, potrebno je samo slediti s smetmi zametani suhi rečni strugi proti jugu polja. Člani jamarskega kluba Netopir iz Ilirske Bistrice so nas povabili k raziskovanju te jame. Suhe dele so že sami do potankosti raziskali in pri tem prišli do sifona, ki je bil zanje neprehoden. Manjkalo jim je tako potapljaške opreme kot znanja, zato smo nastopili mi. Organizirali smo številno ekipo, ki naj bi se ukvarjala z že omenjenim sifonom na koncu jame. Ekipo so sestavljali: Tomo Vrhovec (Potapljaški klub Norik Sub, Jamarski klub Železničar), Gorazd Grmek (JKŽ), Matej Mihailovski (Norik Sub, JKŽ), Damjan (Norik Sub) in jaz (Norik Sub, JKŽ), Igor Vrhovec in Tyson (oba Norik Sub) pa sta operirala samo na površini. Prvič smo se na primorsko stran odpravili 6.1. 97. Zjutraj naj bi se pred jamo dobili z jamarji iz Ilirske Bistrice, ki bi nam pomagali pri transportu opreme do sifona. Ta je bil namreč relativno težko dostopen; težave je povzročal predvsem vhodni del jame, kjer je nagrmadeno ogromno skalovje (pozimi dodobra poledenelo), ki tvori nekaj manjših stopenj. Dodatno nam je transport oteževala še štirimetrska stopnja, pod katero se je izoblikovalo manjše jezerce, pregloboko za prečenje z navadno jamarsko opremo. Prečko prek jezera, ki je bila na tem mestu edina rešitev za prehod v nadaljevanje jame, sva z nekaj težavami z Gorazdom pripravila, še preden

so se pojavili bistriški jamarji. Njihova ekipa sicer ni bila številčna, bila pa je toliko bolj učinkovita. Med raziskovanjem nam je pomagalo šest “netopirjev”: Igor Cubr, Radivoj Šajn, Mirko Matko, Joško Mršnik, Edo Lenarčič in Marjan Šabec. Z njihovo pomočjo smo do sifona spravili tri nepopolne potapljaške opreme (kompletno Tomotovo opremo ter še dve maski, plavutke, uteži, nekaj sedemlitrskih jeklenk in podvodnih svetilk). V majhno mlakužo, polno plastenk, vej in pločevink se je najprej skobacal Tomo. Za seboj je seveda vlekel varnostno vrvico, ki pa je presenetljivo kmalu nehala “cukati”. Zaskrbljeni, da je sifon neprehoden, smo čakali, da se Tomo spet pojavi. In res, kmalu zagledamo svetlobo podvodne svetilke, takoj za tem pa pokuka iz vode zadovoljen potapljačev obraz: “Samo par metrov je dolg, plitev, na drugi strani pa jama šiba!”. Po nekaj vzklikih veselja smo se Ljubljančani začeli pripravljati za potop skozi sifon. Tomo je medtem še razširil prehod, saj je bil poln vejevja in smeti, ki so v kalni vodi povzročali nešteto preglavic neopremljenim potapljačem. Zaradi pomanjkljive opreme je bila namreč potrebna improvizacija - nekdo je plaval brez luči, drugi s kamenjem za kombinezonom, ki je nadomestilo uteži, vsi razen Tomota tudi brez plavutk, kar v škornjih. Tudi jeklenk z zrakom ni bilo dovolj za vse, zato je Tomo prenašal opremo z enega konca sifona na drugega. Komaj sem prišel na drugo stran, že je prišla novica, da je za ovinkom neprijetna stopnja, za njo pa še eno jezerce, tokrat dosti večje. Pa smo spet pograbili Tomotovo opremo in jo s skupnimi močmi spravili do še neraziskanega vodovja. Za naslednjih dvajset minut je Tomo spet izginil pod vodo in se vrnil ma-

Novokrajska jama

Novokrajska jama lo manj veselega videza. Sifona ni preplaval, ker mu je po približno sedemdesetih metrih labirinta pot zaprla neprehodna ožina. Opis potopa ni bil dovolj natančen, saj mu je orientacijo oteževala izredno umazana voda. Malo nejevoljni smo še nekaj časa posedali ob jezeru in čakali na Damjana, ki se je naslednji potopil. Ni dolgo trajalo, pa je tudi on izplaval, saj mu je nemogoča vidljivost preprečevala napredovanje po rovih. Sledil mu je še Matej, pa tudi on ni prišel daleč, ker mu je že za ovinkom crknila svetilka. Ni nam preostalo drugega, kot da se vrnemo k našim čakajočim prijateljem in znosimo vso opremo na prosto. Spet improvizacija z opremo pri prvem sifonu in povratek k netopirjem. Ti so že nestrpno čakali na našo vrnitev. Veseli so bili naših odkritij in skupaj smo sklenili, da bomo akcijo ponovili, saj je bilo potrebno na novo odkriti del izmeriti in narisati, obenem pa opraviti še en potop v zadnjem sifonu. Dela se je nabralo veliko, še posebej potem, ko smo ugotovili, da tudi prvi, suhi del jame nima slovenskega načrta (obstaja samo neki zanikrn hrvaški list, ki pa je nenatančno izdelan in nepregleden). Vse je že pošteno zeblo, zato smo se z opremo podvizali iz jame. Po akciji smo po tradiciji zavili še v »oštarijo«, kjer so nas netopirji med debato pogostili s pico in pivom. Sklenili smo kompromis: Ljubljančani bomo izmerili novoodkriti rov, Bistričani pa stari del jame, skupaj pa bomo narisali načrt. Na naslednjih raziskavah onstran vode naj bi se nam pridružil tudi Igor Cubr, ki je imel nekaj potapljaških izkušenj, ni pa imel dovolj svoje opreme. Naslednja akcija je potekala štirinajst dni kasneje. Njen namen je bil, kot smo se dogovorili, izmeriti novoodkriti rov. Spet smo tovorili opremo, tokrat smo imeli že prakso in zabite svedrovce, pa je zato vse skupaj potekalo kanček hitreje. Skozi prvi sifon je tokrat zaplaval tudi Igor, da bi nama z Gorazdom pomagal izmeriti rov. Preostali (Tomo, Matej

in Damjan) naj bi poskrbeli za drug sifon. Na žalost je bilo merjenje uspešnejše od odkrivanja, saj smo v pičle pol ure uspeli natančno izmeriti celoten rov, medtem ko druga ekipa ni prišla do novih odkritij, vseeno pa je Tomo nekako izmeril zapleten labirint sifona. Ugotovili smo, da jama bolj ali manj sledi smeri JV in se približuje hrvaški meji, ki pa je

Ljudje žabe, David Dereani in Matej Mihailovski. Foto: Peter Gedei

na naše razočaranje še ne prečka. Dolžina novega rova je 165 m, prišteti pa je treba še 16 m prvega in 70 m drugega sifona. Onkraj vode smo hitro opravili, zato smo si med vračanjem na površje privoščili še ogled ponvic. Sledilo je veliko presenečenje, ko smo v eni od njih odkrili nov sifon. Tomo se je takoj ogrel za stvar, zato smo samo skočili po jeklenke, plavuti in masko in raziskovanje se je spet pričelo. Konec varnostne vrvice sem tokrat držal v rokah, medtem ko je Tomo drugi konec vlekel za seboj v sifon. Spet je prekma-

Novokrajska jama lu nehala “cukati” in spet smo v dvomih čakali na novice. In spet se je Tomo vrnil z nasmejanim obrazom in izjavo, da je nekaj metrov plitkega sifona, na drugi strani pa ponvice po rovu, na koncu tega pa nov sifon. Netopirji so samo še zmajevali z glavami in se smejali. V vsakem posebej je gorela želja, da bi nov del pri priči raziskal, vendar pa nas je čas gnal na površje. Po napornem vlačenju težke opreme nas je pred jamo čakalo neznansko presenečenje. Na jasi je gorel ogenj, nad njim pa visel bakren kotel z brbotajočim golažem. Nasmejan kuhar, med drugim tudi sam jamar, nam je, še preden smo se uspeli preobleči, že postregel golaž s polento in pijačo. Vsi sestradani smo seveda požrešno segli po njem in se ga do sitega najedli. Bil je zares odličen, tako da si je vsak privoščil še »repete«. Prav zadovo-

ljen je bil kuhar, ko je videl, kako neznansko nam je ustregel z odličnim kosilom. S tem pa se akcija še ni končala. Obredli smo še celo vrsto gostiln, kjer so nas netopirji postregli s pijačo, krofi in s pico. Spet smo cel večer debatirali in kovali načrte za prihodnost, končali pa smo z ugotovitvijo, da bo potrebno z raziskovanjem za nekaj časa prekiniti, se medtem izuriti v jamskem potapljanju in opraviti vse obveznosti doma. Raziskovanje Novokrajske jame je bilo zame prav posebno doživetje, na katerega me bodo še dolgo vezali lepi spomini. V tem času sem spoznal, kaj v resnici pomenijo skupinsko delo, požrtvovalnost in prijateljstvo. Za nova odkritja, pridobljene izkušnje in prijateljstvo bi se na tem mestu zahvalil vsem sodelujočim, še posebej članom Jamarskega kluba Netopir. N

Podpeško jezero

Podpeško jezero Podzemni svet jezera

Tomo Vrhovec in Matej Mihailovski

Ljubljani in njeni okolici živi večina po tapljačev Slovenije, zelo pa primanjkuje primernih potapljaških terenov. Najbolj ugoden teren za potapljanje je gotovo Podpeško jezero. Lega je primerna (2o km južno od Ljubljane), dostop do jezera pa idealen. Potopi so možni tudi v deževnejših obdobjih (čeprav je vidljivost precej boljša ob nizkem vodostaju). Kljub temu pa jezero ni posebno potapljaško obiskano, predvsem zaradi mulja, ki na debelo pokriva dno, police in razpoke, in tako močno zmanjšuje vidljivost. Potapljaške užitke pa poleg mulja kvarijo tudi neprijazni ribiči, ki ob lepem vremenu naseljujejo obale jezera. Med domačini so se širile zgodbe, da je na dnu jezera “brezno, spuščajoče se v grozo-

vite globine 80 in več metrov”, vendar nikoli nismo srečali nikogar, ki bi tam res bil. Zamuljeno dno se počasi spušča proti sredini jezera, kjer se na globini 8 do 15 metrov strmo prevesi v lijak, ki deluje kot požiralnik. Stene lijaka so navpične, tudi previsne. Kjerkoli je možno, se je nabrala plast mulja. Potapljači so se do poletja 1996 potapljali do globine približno 29 metrov. Na dnu lijaka so opazili ozko razpoko, ki pa je niso raziskali. Po nam dostopnih podatkih se je spomladi 1996 v razpoko prvi podal Benjamin Gorkič, član NORIK SUB-a. Po nekaj metrih ozkega rova je priplaval v večjo dvorano. Dosegel je globino 45 metrov, potem pa se je zaradi zelo slabe vidljivosti in prekratke varnostne vrvice vrnil.

Podpeško jezero

Vir: Naše jame 38

V NORIK SUB-u smo se odločili jezero in jamo pod njim podrobneje raziskati, saj smo se tu lahko potapljali tudi takrat, ko se zaradi visoke vode v drugih jamah nismo mogli. Že na prvem potopu je Tomo Vrhovec dosegel dno, 51 metrov globoko. Konec dvorane prehaja v nizek rov, po katerem voda izteka v smeri proti severu. Voda ponovno pride na površje v približno 300 metrov oddaljenih izvirih severno od jezera. Lijak in njegove skrivnosti pa s tem potopom še zdaleč niso bile razkrite. V oktobru in decembru smo opravili večje število potopov (predvsem Tomo Vrhovec in Matej Mihailovski) in pri tem jezero bolje spoznali. Ugotovili smo, da se lijak (začne se približno 10 metrov globoko) na globini 17 metrov razdeli na severni in južni del. Južni je globlji (29 metrov), v njem je nekaj previsov, severni pa je v jugovzhodnem delu globok 22 metrov. Prav tu se začne rov, ki skozi greben povezuje oba lijaka. Je precej ozek (1 meter), poteka pa v smeri severozahod-jugovzhod na globini 22 metrov. Na začetku rova v severnem lijaku sta na dnu dve še nekoliko ožji razpoki, skozi kateri po približno 10 metrih pridemo v spodnjo dvorano. Na začetku naših raziskovanj smo uporabljali to pot. Kasneje smo odkrili tretjo razpoko (le 3 metre proti vzhodu), ki pa je

precej večja (2 x 1 meter). Spodnja dvorana je precej zamuljena, razen na odtočnem delu, kjer je tok iztekajoče se vode ponavadi precej močan. Dolžina dvorane je približno 20 metrov, širina 8, višina pa 10 metrov, pod vhodom proti odtoku pa se oži kot nekakšen račji kljun. Razpoka, skozi katero voda izteka, je precej široka, a zelo nizka. Tu je tudi največja globina (51 metrov). Čeprav bi se potapljač po njej še lahko prebijal, ni videti mesta, kjer bi se lahko obrnil. Poleg tega, da se razpoka oži, so tudi izviri (kjer voda pride na površje) za potapljača preozki. Menimo, da potencialni rezultati ne bi opravičili tveganja prebijanja po razpoki. V dvorani je še nekaj manjših spodmolov in dimnikov, v katerih pa vidljivost zelo hitro močno pade in je čas za raziskave zelo omejen. Vrnitev vedno otežuje mulj, ki ga s stropa in sten sprožajo izdihani potapljačevi mehurčki. Potop v spodnjo dvorano je zelo zahteven, zato ga priporočamo le dobrim jamskim potapljačem. Potrebna je popolna jamska potapljaška oprema (varnostna vrvica, dvojna ločena jeklenka, zaščita proti zmrzovanju regulatorjev, več luči in drugo). Nadaljnje raziskave bodo usmerjene v iskanje morebitnih dodatnih povezav med lijakoma in spodnjo dvorano ter izdelavo natančnejšega načrta. N 35

Pekel pri Kopanju

Pekel pri Kopanju Raziskave pomembnejšega ponora na Radenskem polju Peter Gedei

kraljeval sifon, opazili normalen tek jame. b načrtnem raziskovanju Zatočnih jam “Novonastali” sušen rov se je po nekaj desein po neuspelem nadaljevanju smo vse tih metrih spet srečal s sifonom, vendar plisile na Radenskem polju usmerili v jamo Petvejšim in ožjim kot prej. Na tem mestu smo kel pri Kopanju. Vse skupaj se je dogajalo tudi opazili vklesani začetnici J.H. z letnico tam nekje okoli leta 1992. Pravzaprav je bilo 1888 (glej Bilten 1993, str. 19). Seveda smo akcij bolj malo, saj jama do sifona ni preveč sklepali, da naprej ni bilo še nobenega. zanimiva, pa tudi udobje bi lahko tu močno S seboj smo imeli tudi manjši napihljiv pogrešili. Veselje po novih obiskih se je vsečoln. Vanj smo posadili Naceta. Po petmetrkakor povečalo po daljšem sušnem obdobju. skem čolnarjenju je priplul do konca tega kratBilo je poletje, katastrofalna suša, vsaj mekega vodnega rovčka. S kratkim “konča se” je sec brez kaplje dežja. Tudi spomladi ni bilo že hotel opustiti vse upe, ko pa je še malce kaj prida padavin, zato je bil obisk vodnih pogledal proti desni, je opazil, da “tu pa kar delov jame nujen. Vstop v jamo ni otežkočen precej piha”. Nad vodo se je desno v steni pa tudi najti ga ni težko. Nahaja se okoli 300 odprla manjša špranja, po kateri smo s krajmetrov od udornice Viršnica na samem robu šim namakanjem prišli v večji prostor. Torej, polja. Na več težav lahko naletimo že po prjama se nadaljuje! In sredi tega večjega provih desetih metrih jame, saj je naplavin (vestora smo naleteli na manjšo vzpetinico, rejevja, trave, debel…) veliko in po sušnatih obcimo temu manjši hribček, v glavnem kup dobjih postanejo karseda kompaktne. Nadaljevanje jame je bolj plazilsko, po blatu, le tu in tam se zadeva malce razširi. Taka pot se vije vse do sifona. Nekaj akcij je bilo namenjenih predvsem merjenju. Skupna dolžina 170 metrov je bila dosežena predvsem s plazenjem po najbolj nemogočih kotičkih jame, tudi po rovčku, ki te popelje do drugega vhoda. Višinska razlika med vhodom in sifonom je 8 metrov. Tako se je Po drugem sifonu se srečamo z nenavadnim pojavom - svetlimi pojavil trenutek, ko smo koncentričnimi krogi na ilovnati podlagi - sigasta izsušitvena razpoka ali kolonija jamske favne? Foto: Tibor Gedei na mestu, kjer je vedno

Pekel pri Kopanju pela s kakšnim večjim doblata, na katerem smo se tokom vode, morebiti tudi znašli po prvem plavanju. iz kakšne druge jame. NoTakoj za njim se rov spet nabenemu se ni dalo plavati daljuje, tokrat z nemarno in smo se tako počasi obrblatnim dnom in nizkim nili proti izhodu, misleč, bostropom. Take vrste rov je mo že jutri lahko spet razikar kratek. So pa zanimive skovali. In kaj se je zgodilo? sigaste tvorbe ob robovih. Čez noč se je veselo ulilo in Tako se rov nadaljuje s pešje lilo in lilo. Tako smo še čenim dnom še do tretjega naslednji dan zjutraj ujeli jezerca, ki ga tudi ni bilo tekakšne zapoznele kaplje in žavno prebroditi. Potem pa se v takem vremenu podali se je jama kar odprla in najami nasproti. V gosteh smo daljevala z okoli 3 m široimeli še Dorotejo in Tomokim rovom, ki se je po kakvega očeta, ki pa z nami v šnih 50 metrih prevesil v drugo nista več mogla uživečjo dvorano, moram reči Prvopristopniki pred vati v novoraziskanih rovih. prav občudovanja vredno za “nepremagljivo” oviro zadnjim sifonom. Pred njimi Uspelo nam je prečiti prvo tiste kraje. se razprostira cca 6 × 2,5 m jezerce, drugo pa je že bilo Nadaljevanja so številna, veliko jezerce, za njim pa se polno vode. vodijo pa vsa v eni smeri, najbrž že diči stara znanka: Od takrat naprej vsako proti Viršnici. Tako se je rov dolenjska dama Viršnica. leto malce pokukamo v jaspet dolgočasno vil naprej mo, preverimo vodostaj in obujamo spomivse do krajše stopnje. Tu je nastopilo majhno ne na sušna obdobja. Morda pa bo jama spet presenečenje, saj smo naleteli na skupek rokdaj prehodna, in upam ne le pod vodo. vov, ki pa tokrat niso vsi potekali v isti smeri. Tako so naši vrli potapljači opravili potop Blizu je še majhna dvorana, nas pa je vseka11.9.1997 in se pretočili skozi prvi sifon dolkor zamikal ožji rov, po katerem smo prišli žine osmih metrov. Akcije do naslednjega jezera. In v jezercu vsaj 40 še sledijo. N cm dolga riba in to živa. Vse kaže, da je pris-

Pekel pri Kopanju Vhodni rov do prvega sifona Dolžina: 170 m Globina: 11,5 m Merili: JKŽ

Kačna jama

Prvomajski spust v Kačno jamo Nace Labernik

nezadržno hitrostjo se bliža novo leto in ker obljuba, čeprav dana pod vplivom terana in pršuta, dela dolg, sem se končno lotil pisanja. Za navdih sem si na mizo poleg zvezka in svinčnika postavil še en litrček pravega domačega terana, pršut in sir z luknjami - te so me spominjale na Jazbino v Rovnjah. Upam, da mi bo svinčnik do zadnje misli še obstal v roki. Pobuda za prvomajski spust v Kačno jamo se je oblikovala kmalu po tem, ko je bilo jasno, da bo klub organiziral jamarsko odpravo v Izrael. Seveda si tega vsi nismo mogli privoščiti, pa smo si ta spust izbrali kot drugo možnost. Pred “ferajnom” zbrana množica - Danilo, Dane, Badi, Sandi, Mojca, Mark, Bojan, Peter, Zvonka in jaz - je zagotavljala zabavno prvomajsko druženje. Ko smo se pripeljali na parkirišče pred jamo, se je pojavila rahla težava, saj nihče ni imel s seboj pitne vode. Žrtvoval sem se za skupnost in z Micko (tj. posoda za destilirano vodo) sva se odpeljala ponjo v Divačo. Že vsi “bojno opremljeni” smo se še fotografirali v vseh mogočih kombinacijah in akcija se je pričela. Ker sem bil za spust na vrsti zadnji, ne vem zagotovo, kdo je kot prvi jamo opremljal. Mislim pa, da je bil to Peter, ki se je že četrtič podal vanjo. Kot običajno je bil najbolj zgovoren Danilo, tako da smo se ob njegovih besednih dvobojih z Badijem do solz nasmejali. Za spust smo si izbrali tako imenovano Logaško smer, ki je opremljena s številnimi prepenjanji (kot bi jih naklel), tako da zna biti čakalna doba pri številčnejših ekipah kar dolga, še posebej, če se pri prepenjanju kdo “zaštrika”. Ko je Danilo nenadoma utihnil, sem vedel, da se je nekaj zgodilo.

Daneta, prvega pod seboj sem prosil, da ugotovi, kaj se je zgodilo in mi to sporoči. Obrnil se je k meni s široko razprtimi očmi in povedal, da se je Danilo na sidrišču zapletel in visi z glavo navzdol. Čeprav je položaj izgledal brezupen, se je Danilo kar hitro odpletel in sprostil prehod naslednjemu. Našemu, tedaj še “vajencu«, Marku, zaradi katerega smo bili nekateri zaskrbljeni, je šlo spuščanje in prepenjanje brez težav. Pri predzadnjem prepenjanju pa se je zataknilo meni. Armafleks s polivinilom in spalno vrečo sem imel tako slabo pritrjena na nahrbtnik, da se mi je pri prepenjanju slednja izpela in odfrčala v globino. Najprej je padla na polico, potem pa po več kot šestdesetih metrih pristala v spodnjem delu vhodne dvorane, kjer je ob padcu strahotno zabobnelo. Po nekaj trenutkih grobne tišine, sem zaslišal kričanje: “Naceeeee...!!!” Ves zasopel in prestrašen, da ni vreča padla komu na glavo, sem se oglasil. Sandi je bil tisti, ki se mu moram zahvaliti, da nisem čez noč drgetal od mraza, saj je prav on našel mojo “letečo” vrečo. Ko smo se končno vsi zbrali v vhodni dvorani, smo si odšli najprej ogledat najlepše in tudi najbolj znane dele jame in ker je bil z nami tudi Peter, seveda ni šlo brez fotografiranja. Kar nekaj jih je sledilo njegovemu zgledu. Utaborili smo se na znanem “fuzbal placu” in se po krajšem počitku odpravili proti reki Reki. Naši neseserji so bili polni tega in onega, predvsem pa piva in čokolade. Kot vedno so se pojavljale težave s karbidkami in te smo seveda sproti odpravljali. Ko smo opravili z lestvicami, globokimi ponvicami, polnimi vode in spustom po vrvi, se je pričelo iskanje prehoda do Saturna. Po ozkem rovu smo se priplazili v večjo dvorano, polno miv-

Kačna jama ke. Ker tu nismo našli prehoda, se nas je nekaj odpravilo nazaj po rovu v prejšnjo dvorano. Tu smo čakali, misleč, da je Sandi odšel iskat zgornji prehod. Popili smo prvo pivo, pa drugo pivo, Sandija pa ni bilo od nikoder. Minilo je kar nekaj časa, ko je iz prej omenjenega rova prilezel Peter in povedal, da so končno našli prehod in da je Sandi z njimi. Na poti do Saturna nas je čakala še zanimiva nihajna prečnica, ki je mnogim delala težave, seveda ob obilici smeha in pripomb. To prečko sem si še posebno zapomnil, saj sem, opasan s polnim neseserjem, priletel ob steno. Na stegnu sem začutil tako bolečino, da sem videl vse zvezde. Končno smo prišli do Saturna in se pod njim spustili do kamrice, kjer smo čakali na vrsto za spust po zasigani ožini, po kateri je veselo tekla voda. Čakanje na spust smo si krajšali s fotografiranjem, petjem in srkanjem piva. Na dnu smo se vsi premočeni znašli pri globokem jezercu, mimo katerega je bila speljana z vrvjo oprem-

ljena prečnica. Na drugi strani jezerca nas je čakal še en spust, za katerega nam je, žal, zmanjkalo vrvi. Večina nas je bila kar zadovoljnih, saj nismo imeli ne volje in ne moči za nadaljevanje. Verjetno je bil Peter še najbolj razočaran, saj mu po tolikih spustih še vedno ni uspelo priti do reke Reke. Bojanu je prišlo na misel celo to, da bi zadnjo vrv odvezali, nazaj grede pa bi nekdo prosto splezal navzgor in vrv spet pritrdil. Nad to idejo seveda nismo bili čisto nič navdušeni in tako nam ni preostalo drugega, kot da se odpravimo nazaj v tabor. Nekje na polovici nam je zmanjkalo pijače. Vsaj mislili smo tako. In ob vrnitvi v tabor je Danilo ves togoten ugotovil, da je bilo v neseserju, ki sem ga jaz nosil, še eno pivo. Seveda!!! Takoj sem se spomnil na boleč udarec, dobljen na nihajni prečnici, a sem raje molčal. V taboru smo si uredili ležišča in si pripravili tradicionalno jušno pojedino, ki se je končala s še bolj tradicionalno nogometno

Kopica opreme nas je spremljala vse do tabora v jami. Posnetek iz prvomajske akcije v Kačno jamo leto poprej. Foto: Peter Gedei

Kačna jama tekmo v “najglobljem - najnižjem razredu”. Posledica tekme je bilo nekaj polite juhe in čaja, za kar je bil kot vedno kriv Sandi. Zvonka je ravno na ta dan praznovala rojstni dan, ki smo ga med večerjo in po njej primerno proslavili. Utrujeni od vsega smo se zavalili vsak v svojo spalno vrečo in zaspali. Tega, da so nekateri smrčali kot medvedi, se raje ne spominjam. Ker nas v jami ne more zbuditi jutranja svetloba, so za to poskrbele biološke potrebe ali pa mraz in vlaga, ki sta lezla skozi slabo spalno vrečo. Po zajtrku in obvezni kavici smo pospravili tabor in se odpravili proti izhodu. Plezanje navzgor je terjalo kar precej časa, saj nas je bilo kar nekaj slabše kondicijsko pripravljenih. Dane in Danilo sta bila še posebno zanimiva. Na prepenjanjih sta si privoščila kajenje, tako da je zgledalo, kot da se navz-

gor vzpenjata dve sopihajoči lokomotivi. Med vzpenjanjem so bili tudi nevarni trenutki, ko je mimo mene padalo kamenje in med njim celo star, odpuljen klin. Eden od kamnov me je zadel s tako silo, da mi je povzročil na stegnu ogromno, bolečo modrico. Toda - konec dober, vse dobro. Vsi smo srečno prisopihali na površje, kjer nas je čakala prva pomoč - Nebojša z družino in Bojanova partnerka. Temeljito so poskrbeli predvsem za visokooktanska zdravila. Akcijo smo končali v gostilni v Lokvah, ki nam ni bila všeč, zato je ne bom dosti omenjal. Teran in pršut sta bila sicer dobra, postrežba pa je bila pod vsako kritiko. Razšli smo se z mislijo, da bi bilo lepo podobno akcijo še kdaj ponoviti. Petru pa smo zaželeli, da bi ob naslednjem poskusu le prišel do tako želene reke Reke. N

JKŽ na internetu

JKŽ na internetu Spletna stran našega kluba Zoran Subotič

nternet je računalniška mreža vseh računalniških mrež. To pomeni, da so vsi računalniki med seboj fizično povezani. S tem nam omogočajo iskanje, dajanje in prenos takšnih in drugačnih informacij. Začetek razvoja sega v šestdeseta leta. Tedaj so ga v ZDA uporabljali kot rezervni del telefonsko komunikacijskega sistema med vojaškimi bazami v primeru jedrske vojne. Nato pa se je počasi začel širiti v ameriških akademskih krogih in pozneje “prišel” v preostali del akademskega sveta. V Slovenijo je prispel konec osemdesetih oziroma v začetku devetdesetih let. Z razvojem protokola WWW (world wide web oz. svetovni splet) sredi tega desetletja je prišel iz akademskih krogov in postal privlačen tudi

za druge ljudi. Tudi v našem klubu imamo nekaj računalniških privržencev. Ti so Peter Gedei, Luka Kronegger, Miha Brenčič, Zoran Subotić in drugi. Zato smo se odločili postaviti predstavitveno stran našega kluba na internetu. Vendar je nastal problem, kam naj bi jo (predstavitveno stran) fizično postavili, saj so bili tedanji komercialni ponudniki interneta predragi. Na dan je planilo nekaj alternativnih idej. Vsak, ki je ima dostop do interneta, naj bi odstopil neko manjšo enoto prostora na disku za klub. Na žalost se je izkazalo, da se da spraskati skupaj le 3 Mb (mega byte) prostora, kar pa je premalo. Po premisleku sem predlagal pregled še neprofitnih dostopov na internet. V mislih sem imel predvsem

JKŽ na internetu

društvo Odprto za družbo (Open society), ki ima sedež v kulturnem društvu France Prešeren (KUD). Ker nihče ni nasprotoval ideji, smo jo soglasno sprejeli. Takoj sem stopil v stik z gospodom Vukom, ki vodi društvo v KUD-u. Po krajši predstavitvi našega kluba s pomočjo jubilejnega Biltena je bil gospod navdušen nad našo zamislijo in dobili smo dostop. Toda s tem smo šele začeli oblikovanje predstavitvene strani. Naslednji korak je bil razdelitev dela med člane kluba. Nekateri so pisali članke o klubu,

drugi pa so izrisovali ikone in prispevali fotografije. Minevali so dnevi, vendar nam je v treh mesecih s skupnimi močmi le uspelo pripraviti prvo JKŽ predstavitveno stran. Tako je postal JKŽ prvi slovenski jamarski klub, ki je dostopen tudi drugim ljudem v virtualnem prostoru. Rekel bi, da smo začeli osvajati nove globine kibernetičnega prostora in ne le kraško podzemlje. Zato pridite in nas obiščite na naslovu HTTP://www.ljudmila.org/jkz ter poročajte prijateljem. N 41

Čiščenje karbida

Priprava za čiščenje karbida Skrbimo za naše jame Nace Labernik

jamski karieri je gotovo že vsak imel težave s karbidko. Prvi pogoj za njeno dobro delovanje je zadostna količina karbida in vode, ki dajeta “svežino in ognjevitost”. Brez enega ali drugega nam karbidka dela same težave. Omeniti velja še to, da mora biti cevka karbidke do “šobe” oz. gorilnika dobro prehodna in suha. Poleg tega mora biti zgornja posoda tesno privita na spodnjo, sicer ogenj utripa in slabo sveti. Po koncu akcije ali pa že med njo, če traja dlje časa, je potrebno izprazniti posodo s preostanki karbida in ga nadomestiti z novim. V ostankih, tj. med karbidovim apnom, ostane še nekaj neizkoriščenega karbida. Da bi le tega prečistil, sem izdelal preprosto pripravo, ki je enostavna in poceni. Zanjo potrebujem 400 gramski plastični lonček viki kreme skupaj s pokrovčkom (ta je iz trše plastike) in 0,5 litrski plastični lonček katerega koli jo-

gurta. Lončku viki kreme odrežemo spodnji rob (spodnji obod) in s spajkalnikom naredimo luknje premera 8 mm v dno posode (glej sliko). V jogurtov lonček vstavimo preluknjan lonček viki kreme, vanj stresemo rabljen karbid, lonček pokrijemo s pokrovčkom in vse skupaj pretresemo. Stresamo toliko časa, da v zgornjem lončku ostanejo samo večji kosi karbida, v spodnjem pa karbidovo apno. Seveda moramo paziti, da zgornjega lončka ne napolnimo preveč, kajti potem vsebine ne moremo dobro pretresti. Priprava zadošča za čiščenje vsebine dveh karbidk, ne da bi izpraznili spodnji lonček. Zaradi krhkosti jogurtovega lončka je potrebno pripravo med transportom dodatno zavarovati. OPOZORILO: Po vsakem čiščenju je potrebno poskrbeti za ostanke - karbidovo apno je potrebno odnesti iz jame, da le-ta ostane čim bolj pristna in nedotaknjena. N

Pokrov Viki kreme

Jogurt 0,5 l Viki krema 250 g

Dno Viki kreme ∅ 8 mm

Ukrajina 1995

Ukrajina 1995 Odprava Igor Perpar

o večletnem premoru se je jamarski klub z namenom, da tudi delavno proslavi oz. zaznamuje 40. obletnico svojega delovanja, odpravil v Ukrajino. Prve stike z ukrajinskimi jamarji smo vzpostavili s pomočjo JD Rakek, ki je leta 1994 obiskalo Krim. Izročili smo jim dopis z našimi željami in kmalu smo prejeli odgovor. Vsi dogovori, pogovori ipd. so potekali z g. Valerijem Staričkovim, direktorjem “oblastnega, športno-turističnega kluba” iz Ternopila. Na začetku smo komunicirali pisno po pošti, kasneje po faksu in telefonu, pri čemer nam je zelo pomagala Makijeva prijateljica Ksenija, saj je dopisovanje potekalo v ruskem jeziku. Celotno odpravo smo organizirali v izredno kratkem času. Potrebovali smo mesec dni, toliko nas je namreč ločilo od proslave ob 40. letnici delovanja JKŽ. V tem času smo zbrali nekaj sponzorjev (glej prilogo), poseben problem pa je bil prevoz, kajti na železnici nam niso odobrili brezplačnih vozovnic (povratna karte Ljubljana-Lvov cca 230 DM). Tri dni pred odhodom še nismo imeli zagotovljenega prevoza, vedeli pa smo, da naj bi potovali s kombiji. Rezervirali smo tri kombije, vendar so bile rezervacije vprašljive oz. negotove (cene: v dveh primerih 110 DM/ dan in 190 DM/dan). Na sestanku, v nedeljo, 23. 04. 95, so se pojavili raznovrstni strahovi o razmerah v Ukrajini (kriminal, mafija...), ki so rojevali rezervno varianto - Slovaško. Po dolgi debati, vroči krvi, ki se ni ohladila niti po odhodu iz klubskih prostorov, smo vendarle sklenili, da je cilj našega potovanja znan že nekaj mesecev in ga tri dni pred odhodom na pot ne bomo spreminjali. Sledili so dnevi negotovosti, telefonskih pogovorov, dogovo-

rov, vprašanj in dan rešilnega klica, to je v torek, 25. aprila. Ta dan me je poklicala Zoranova mama, me brez stroškov za cestnine, nafto, možne prometne prekrške za čas od 28. 04. do 07. 05. 1995 za ceno 200 DM po osebi (to je 100 DM tja in 100 DM nazaj)” mi sporoči. Pošteno sem si oddahnil. Pogoj za izpolnitev omenjenega je bil dopis s strani JZS, da je s ciljem odprave seznanjena in jo podpira, kar seveda ni bil problem. V petek ob 6.00 smo se zbrali na ferajnu. (Kdo? Glej prilogo!) Ob 7.30 pripelje minibus. Šofer Vojo in Zoranova mama gresta na kavo, mi pa z goro opreme napolnimo vozilo. Za srečo v času odprave izpraznimo steklenico vina, ki ga je daroval g. Habe. Brez fotografiranja ni šlo (Glej klubski album). Oblekli smo majice, ki smo jih dali izdelati v ta namen. Na prvi strani je natisnjen znak kluba (tak, kot je na nalepkah za avtomobile) in napis Speleo expedition Slovaška-Ukrajina 95 (posledica nedeljskih nesoglasij), na zadnji pa reklame naših sponzorjev. Ob 7.30 zapustimo Ljubljano. Prva postaja je na Trojanah, druga v Prekmurju, kjer Bady pozdravi sestro in nečake. V Dolgi vasi smo ob 14.00. Brez čakanja in zapletov tako na eni kot na drugi strani prestopimo mejo. S krajšim postankom v Lentiju se oskrbimo s forinti, nato pa s polno paro proti Budimpešti, ki jo dosežemo ob 18.30. V mestu po nepotrebnem oz. zaradi nepazljivosti izgubimo uro časa. Ob 1.00 zjutraj se pripeljemo na mejni prehod Čop, tj. na madžarsko-ukrajinsko mejo. Iščemo prenočišče. Ker ga v primernem času nismo našli, se odločimo, da bomo “spali” kar v avtobusu. Poskrbimo za šoferja, drugi pa pol sede, pol leže čakamo jutro.

Ukrajina 1995 Zgodaj zjutraj se potikamo po parkirišču in med kolono parkiranih tovornjakov. Šele sedaj vidimo, kje pravzaprav smo (nečistoča in smeti na vsakem koraku). Pot do tu je bila dolga in naporna, kar se je poznalo predvsem na zalogi piva, ki se je grozeče krčila na minimum. Obisk Duty free shopa je bil neizogiben. Slovenska šoferja sta nam orisala razmere na drugi strani meje in sam potek prehoda preko nje. Vrsta, v katero smo se postavili ob 8.30, ni obetala nič dobrega. Sklenili smo, da se bomo pogajali. S Špelo se skušava prebiti do carinikov, vendar naju že vojaka nista spustila naprej. Vrneva se v avtobus. V žepe natlačiva cigarete, pod pazduho pa stisnem lično mapo z dokumenti v slovenskem in ruskem jeziku. Poskušava drugič. Prepričava vojaka in vsakega “plačava” z zavojčkom cigaret, carinik, ki naju spusti do šefa carine, pa dobi dva. Dogovor teče. Mislim, da se sploh

nismo razumeli oz. smo se razumeli slabo, vendar papirji, datumi in žigi naredijo svoje; smemo zapeljati mimo kolone. Šefu carine je bila namenjena steklenica vinjaka, vendar ni bilo priložnosti, da bi mu jo izročili. Sledila je formalna kontrola. Brez čakanja zapeljemo na drugo stran. Manjši zaplet na drugi strani nas stane deset minut čakanja. Vojo, človek z rdečim potnim listom, namreč ni imel potrebne vize. Barantal je za ceno in vizo res dobi za bistveno nižjo ceno, kot je uradna. Sledilo je izpolnjevanje formularjev z obveznim štetjem deviz in formalnim pregledom avtobusa. V bližini so, kot smo izvedeli kasneje, kaznjenci sadili cvetje. Zakaj so delali s tako naglico, nam še dandanes ni jasno. Ob 10.00 z vožnjo ob cca 2 km dolgi koloni zapustimo mejni prehod. Cesta, po kateri vozimo, je glavna transverzala kamionarjev za Kijev in Moskvo. Po-

Ukrajina 1995

Prekrasen lesketajoč se podzemni svet v enem izmed rovov jame Slavka. Foto: Tibor Gedei

sledice so vidne na cestišču. Cesta je izredno široka. Nekdo je dejal, da bi po njej lahko vozili počez in še bi se lahko srečevali z nasproti vozečimi vozili. S Karpatov se spuščamo z zavidljivo hitrostjo 20 km/h. Dohitita nas šoferja, s katerima smo govorili na Čopu. V Lvovu poznata kraj, kjer lahko poceni in okusno večerjamo. Vozimo skupaj. Ob 18.00 prispemo v Lvov. Parkiramo na zamreženem in zastraženem parkirišču. Šef parkirišča in “restavracije”, ki je izgledala kot podrtija, pošlje po dodatno delovno silo, ki nam je pripravila večerjo. Jedli smo po smenah; pet v eni smeni; vsi razen šoferja, ki mu hrana ni “pasala”. Telefoniram v Ternopil, v hotel, kjer naj nas bi čakal g. Staričkov. (Dogovorjeno je bilo, da pridemo med 18. in 19. uro. Žal ga nisem dobil, vendar mi receptorka pove, da imajo za nas rezervirane sobe in da nas pričakujejo. Naročim, da bomo zamudili tri do štiri ure.

Povečerjamo, spijemo kavo, se poslovimo in ob 19.20 zapustimo Lvov. 30 km pred Ternopilom nas na cestni zapori zaustavi policija in pokliče Vojca na zaslišanje. Razložijo mu, kje je hotel, v katerega smo namenjeni, češ da se ne bi lovili po mestu. Drvimo naprej. Tik pred mestom nas ponovno ustavi policija, ki nas prepusti Vitaliju in Juri (nevrokirurg in major policije), jamarjema iz Ternopila, ki nas spremljata naslednje dni. Z lado samaro vozita pred avtobusom. Peljeta nas na večerjo. Seznanimo se z Valerijem Staričkovim, predsednikom športno-turističnega društva iz Ternopila, posrednikom pri dosedanjih dogovorih. Po večerji z vmesnimi zapleti (pijana domačina, nesoglasja v ekipi -posledica naporne poti) nas odpeljejo v hotel, kjer prenočimo. Še prej dobimo nekaj prospektov mesta, karto ternopilskega okrožja in plan ekskurzij. Avtobus z opremo je parkiran na varnem. Zajtrkujemo v nekam lokalu v mestu. Dogovorimo se, da bomo v prihodnjih dneh hrano pripravljali sami, spali v hotelih (čeprav smo imeli s sabo šotore) iz programa pa smo črtali zadnji dan (ogled botaničnega vrta in mesta). Po zajtrku se Vitalij, Valerij, Tibor in jaz odpeljemo na sedež športno-turističnega kluba (drugi izkoristijo čas za krajši potep po mestu), kjer potrdiva izdelan program vključno s finsko savno ob koncu jamarjenja. Dogovorimo se za ceno tj. 120 DM na osebo in plačamo vnaprej. Njim pomeni to veliko, nam malo, če pomislim, da je v ceno vračunano vodenje po jamah, celodnevno spremstvo, hrana prvih in zadnjih dni, spanje v hotelih, savna in nafta. Odpeljemo se s Ternopila cca 100 km daleč proti JV, v vas Krivče, kjer obiščemo prvo jamo. Kristalnaja je turistična jama. Obisk je od samostojnosti Ukrajine močno padel. Jamo si ogledamo po daljši varianti, odnesemo nekaj sadre, fotografiramo ter si ogledamo okostje človeka, ki se je v jami izgubil v začetku stoletja.

Ukrajina 1995 Prenočimo v Skala Podolsku, v neke vrste sindikalno turističnem domu, brez tušev, z zabitimi okni, polomljenimi vrati... Kuhamo v eni izmed sob. Zdravljica ob večerji. Ponedeljek, prvi maj-praznik dela. V kolhozu, v bližini druge najdaljše jame na svetu (Optimističeskaja, nad 200 km) praznujejo praznik delovno. Izdelujejo opeko. Vzamemo si čas, pripravimo zajtrk, nato pa v spremstvu dveh jamarjev iz Lviva obiščemo jamo. Jama je pravi labirint, tako da se zgodi, da je na razpotju naenkrat možnih tudi po sedem različnih variant. Rovi so ozki in nizki (meandri). V jami je več bivakov, ki so bogato okrašeni s skulpturami. Živalstva v jami ni. Isto velja za vse ostale obiskane jame. Večerja iz kotla. Spanje tem, kot noč poprej. Torek. Po naporni in kratki noči si dopoldne ogledamo srednjeveško mesto Kamenopodolsky, s trdnjavo in etnološkim muzejem, popoldne pa jamo Slavka. Raziskuje jo kijevski klub. Trenutno je dolga okrog 10km, raziskave pa so v teku. Po besedah vodičev, smo prvi tujci v tej jami, kar se je kasneje izkazalo, da sploh ni res. Jama je izredno lepo okrašena z “ogromnimi” kristali (velikost do 10 cm) in ena redkih, v katerih se vidi voda. Večerja iz kotla (rižota s pečeno perutnino iz bližnje vasi). Spanje v “hotelu” Lavanda blizu mesta Boršiv. Stanje podobno, ali še slabše, kot prejšno noč. “Jože-Akcija” priredi skrivanje v omarah vseh sob ter obenem preverja kvaliteto, trdnost in odpornost. Umiramo od smeha, predvsem Zoran, ki se ne more načuditi odlepljeni tapeti, ki je na steno pribita kar z žeblji (80 mm), kopalnici, v kateri je pipa postavljena tako, da voda iz nje teče mimo kadi... Bady se zjutraj izkaže kot mojster za popravljanje razsutih omar. Sreda, obisk jame Ozernaja. Vhod v jamo je v manjši globeli sredi preoranega polja , ki mu ni videti konca. V jami so se med drugo svetovno vojno skrivali Židje, po vojni pa ukrajinski partizani, dokler jih niso odkrili in transportirali v Sibirijo. Jama slovi po 450 m dol-

gem in 6 do 8 m globokem meandru, ki ga sekajo prečne razpoke. Za premagovanje te razdalje smo potrebovali celo uro. Najhuje je bilo za Robija (Makijev prijatelj, naš gost, nejamar), ki se, kot se je izrazil sam, tako ne preznoji niti v savni. Pred leti je gladina podtalnice v jami in širši okolici iz neznanih vzrokov vpadla za pet metrov. Po umiku vode so odkrili še 90 km jame. Spanje tam, kot prejšno noč. Četrtek; zadnji delovni dan si ogledamo jamo Mlinki (22 km) tj. eno krajših jam (pri njih je jama votlina naravnega nastanka daljša ali globlja od 35 m). Utrujeni in že malce naveličani kristalne enoličnosti se sprehajamo po labirintih. Medtem zunajni del ekipe pripravlja kosilo ter minibus za odhod. Simbolično obdarujemo vodiče, Juri in Vitaliju pa podarimo vso odvečno hrano. Vrnitev v Ternopil (hotel). Potepanje po

Obisk moškega dela karavane JKŽ v ukrajinsko finski savni. Foto: Tibor Gedei

Ukrajina 1995 mestu, nakupovanje stvari, ki jih vidiš, gledaš, a jih uradno nimajo, so dolga zgodba. Glede na odziv in obnašanje prodajalcev prideš do zaključka, da je v njihovem interesu, da stvari imajo in ne, da jih čim več prodajo. Finska savna kot balzam deluje na telo po napornem jamolazenju. Zvečer nas povabijo na slavnostno večerjo, v nek dvorec, kjer res ni manjkalo ničesar. Glede na dosedanje izkušnje je bilo res težko verjeti, da je kaj takega tam sploh možno. Gostimo se po “rusko”, brez prave mere tako v hrani, kot pijači. V ranih jutranjih urah nam razkažejo še svoje klubske prostore. Sledi izmenjava naslovov, skromnih daril... Kratko spanje. Ob 6.30 zapustimo Ternopil. Utrujen Brko tudi z očali slabo vidi, zato ga Bady vpraša, če slučajno rabi baterije za očala. Vračamo se po drugi poti. Ustavimo se v mestu........., z namenom, da potrošimo ukrajinski denar. Tu smo imeli v trgovinah več sreče kot v Ternopilu. Zabijemo vsaj dve uri. Vojotu se mudi čez Karpate (pravzaprav si vsak želi čim prej tja čez). Na prelazu krajši postanek za boršč, nekaj spominkov... Zadnja postaja v Ukrajini je v neposredni bližini mejnega prehoda, kjer na izredno dobro urejani bencinski pumpi kupimo velikega palčka, ki sedaj krasi “ferajn”. Ob 17.15 prispemo na Čop. Kolona. Mimo ne gre. Posrednik pri pogajanih je Tibor, ki nas za 90 DM, ob pomoči dveh ne ravno treznih švercerjev mimo vrste spravi naprej. Na samem mejnem prehodu iz neznanih vzrokov in pojasnila čakamo v minibusu. Pred nami nikogar, za nami nikogar. Čakamo. Pohaja nam potrpljenje. Avtoradio privijemo do konca, Danilo vzame v naročje palčka, z njim pleše po minibusu, obenem pa vsi glasno prepevamo: “Nekaj me muči le, nekaj želi si srce...” Vojak, edino živo bitje v bližini plane v smeh, carinik, ki se kmalu prikaže pa v bes. Utišamo radio. Z Vojcem morava urediti ne-

ke papirje in kmalu zatem nas spustijo naprej. Kot kaže je naša razposajenost pomagala. Na nikogaršnjem ozemlju je veselje na višku-končno zunaj! Madžarska carina je zgolj formalnost. Za celoten prehod meje smo porabili 2.5 ure. Privoščimo si večerjo v dobri gostilni kmalu za mejo. Sledila je maratonska vožnja proti Budimpešti in skozi njo na obalo Balatona. Tam počivamo (šofer ima predpisan počitek oz. prepoved vožnje). Privoščimo si zajtrk, kasneje ne preveč okusno pizzo. Ogled butikov, sprehod ob jezeru, poležavanje na obali... 15.30 Lenti. Pranje minibusa. Prehod meje. Danilo, tik za mejnim prehodom, po zaobljubi poljublja slovensko zemljo (kot se je nekdo izrazil: “Tam, kjer urinira večina čakajočih šoferjev tj. kamionarjev!”). Bogojina. Ogled Plečnikove cerkve ter obisk Bady-jeve sestre, ki je povezan s praznenjem pletenke. “Akcija” hoče na vsak način ostati tu. Verjetno ga je zanimala kvaliteta in trdnost omar?! Vrnitev v Ljubljano, v soboto, ob 23.00. N

Udeleženci odprave v Ukrajino Danilo Cej, Vojo Vukanović - šofer, Tibor Gedei, Sandi Horvat, Jože Janežič - Akcija, Špela Klemen, Milan Kuzmič Bady, Igor Perpar, Viktor Robič - Brko, Zoran Subotić - Zoki, Daniela Štrempfelj, Marko Šuštar - Maki, Iztok Trček Jolbe, Robert Tusić (Makijev prijatelj)

Sponzorji odprave Ukrajina 95 KLASJE Picerija GALIA MIR Radgona VI - DA Marketing Ljubljana Trekking Slovenija - SAGMEISTER

Izrael 1996

Izrael 1996 Odprava Tibor Gedei

ed prvomajskimi prazniki 1996 smo se odpravili na obisk Republike Izrael. V ekipi je bilo sedem članic in članov JKŽ. Kljub tamkajšnjemu rožljanju z orožjem in kljub črnim, zloveščim prerokovanjem s strani slovenskih “poznavalcev tamkajšnjih razmer”, ki so nam vedeli povedati celo to, da nam bodo tam Arabci pa tudi Judje obrezali onega in odgriznili jajca, smo obiskali kar lepo število kraških objektov, predvsem podzemnih jam in ostali v enem kosu. Potikali smo se po vseh mogočih soteskah (vadijih), lebdeli smo v nenormalno slani in topli juhi - Mrtvem morju, podoživljali biblične zgodbe in nezgode. Na ozemlju vroče Palestine, v Judejski puščavi, smo v jami Mearat Sela odkrili celo nekaj novih jamskih rovov in manjšo dvorano ter dokazali izraelskim jamarjem, da nimajo pretiranega smisla za odkrivanje novih rovov. Seveda, saj v jamah dve tretjini svojega obiska posvetijo izključno spanju (brez šale, res spijo, saj je v jamah cca 25 stopinj C in je tako vsakršno gibanje po jami izredno naporno). V taki vročini ti preostane le, da sedeš, stegneš roke, jih nasloniš na kolena, glavo pa nagneš predse, plitko dihaš in počivaš, se hladiš…čas teče… zakinkaš… prava kopija izraelskega jamarja, če le nimaš obutih gojzarjev, temveč poletne sandale, kakršne nosijo v Izraelu. Spalne bolezni smo se seveda nalezli tudi sami. Še to - petnajst dni smo jedli čičeriko v vseh mogočih agregatnih stanjih. Ta mala, čudovito nagubana stročnica, križanec med grahom in fižolom (botanično pa popolnoma nekaj drugega) nam je, poleg strastnega, glasnega prdenja, dajala moč za klatenje po širnem Izraelu. Prav vsako jutro smo jo zaužili vsaj v obliki mazave paste pod imenom

Houmus. Čičeriko srečaš skoraj v vsaki izraelski jedi, vsem pa najbolj tekne v obliki ocvrtih kroglic. Z njimi in pa skupaj z na kocke narezanimi kumarami in paradižnikom ter pekočimi feferoni napolnijo žepke okroglih, stisnjenih hlebčkov kvasnega kruha, imenovenega pita. Tej jedi pravijo falafel in če v te napolnjene žepke naliješ še jogurt, se ti prikaže…mmmm… njam njam njam... Izraela brez falafela ni. Večni nasprotniki, Arabci in Židje so si v tem edini, falafel je kralj, pita shawama (pita, ki je poleg preostalih dodatkov napolnjena še s koščki ovčjega mesa, ki so nastrgani z velike kepe mesa, ki visi nad žarom) je kraljica. Svetovni znanec, McDonaldov hamburger, je v primerjavi s falafelom in shawamo navaden, brezkrven siromak. Izraelci sicer imajo svoj McDonald’s, le da veriga restavracij s hitro prehrano nosi naziv McDavid… Kljub temu, da smo prišli iz dežele pijančkov, pa nismo na svetih tleh popili skoraj ničesar. Kaj moreš, ne gre… še tako vesel, pa žejen pivec se v Izraelu ne bo izkazal. Nimaš kaj, Musliči in Židje tovrstnega opoja ne poznajo, pijače je malo, prevroče je, kar zamalo se ti zdi vse skupaj, zato raje natepavaš njihove olive in datlje… o, seveda ne pozabimo na slastni houmus, potresen z zaatarjem… njam! Republika Izrael je izredno zanimiva država, dežela polna nasprotij. Ta puščavski konec sveta si lastijo tri svetovne monoteistične vere in neprestana bitka med njimi se odraža v vsem, kar biva ali stoji v Izraelu. Nenehne krvave vojne trajajo že vsaj 6.000 let, o miru seveda ne duha ne sluha, pa saj miru tako ali tako ne bo nikoli - in to smrtno resno. Zgodba o nastanku Izraela je ena najbolj

Izrael 1996

Kanjon Wadi Kelt. Sredi puščave iz skal pogumno privre voda. Desetina slapov nato izoblikuje malo rečico, kateri pa nedaleč proč poide moč in nato izgine. Prav ta izvir na fotografiji pa je že od nekdaj napajal vodnjake najstarejšega mesta na svetu Jericha.

presenetljivih dram našega časa. Izraelci so danes v veliki meri strnjena družba z zelo samosvojim družbenim sistemom in hebrejsko kulturo, ki se je ohranila v vseh stoletjih izgnanstva in razkropljenosti po svetu. Izrael je država, kjer se Židje, ki so lastniki gospodarstev celega sveta, skratka kapitalisti non plu ultra, ukvarjajo s čisto obliko komunizma - življenjem v kibucih. Gre za naselja, obdana z visokimi neprehodnimi ograjami, v katerih so stanovanjske hiše, male tovarne, farme piščancev, skupne jedilnice, sinagoge, bazeni in še in še - skromni svet v malem. Nihče ne potrebuje denarja, nihče niti ne čuti potrebe, da bi se odpravil

na pot od tam; krog potreb je sklenjen sredi kibuca. Le zunaj za ograjo je negotov svet, ki si ga delijo z Arabci, je dežela, ki so jo Židje uradno dobili nazaj šele 1300 letni Alahovi nadvladi nad temi, njim obojim svetimi kraji. Židje se gibljejo po državi oboroženi, saj ves čas vlada stanje: “Ne mir ne vojna”. Z ramen jim visijo puške, brzostrelke, za pasovi pištole. Ob vsaki najmanjši izraelski skupini otrok se sprehaja vsaj en oborožen stražar. Izraelci se imajo za velike domoljube, saj povsod vise, tudi z drvečih osebnih avtomobilov, njihove modro-bele zastave z Davidovo zvezdo. Še to: ti ljudje so nori čvekači; prav vsi, resno mislim, non stop telefonirajo! Brez mobilnih telefonov in neznanskega števila telefonskih govorilnic si današnjega Izraela ni moč predstavljati. Kdor ima denar, ima oblast. Palestinci denarja nimajo. To je druga plat Izraela. Palestinci, socialno popolnoma odvisni od Židov, čakajo na vbogajme sosednjih arabskih držav, ki jih imajo pogosto za odpadnike. Židje ves čas dvomijo v palestinsko lojalnost skupni državi, Palestinci pa obsojajo izraelski ekspanzionizem in udarce nespretno vračajo. V času našega potovanja so Palestinci dobili popoln politični in policajski nadzor nad mestom Ramallah, dogodek bučno proslavili, pa kaj, ko so naslednji dan s sklonjenimi glavami odšli na slabo plačano delo v židovski del Jeruzalema. Palestinci se enostavno ne morejo ves čas boriti proti izraelski državi, ne morejo pa se tudi popolnoma vključiti vanjo, no ja, pa saj Judje prav nič ne hlepijo po tem. Na vsake toliko kvater se prenapetim arabskim mladeničem popolnoma zmeša v glavah in izvedejo lastni džihad - prelevijo se v ljudi bombe, usedejo se v prepoln avtobus Izraelcev, nekaj časa občudujejo panoramo mesta, npr. Tel Aviva, nato pa stisnejo magično stikalce, ki jih popelje naravnost v naročje Alaha… Neprestano pripravljena izraelska vojska se zgane. Palestinci na zasedenih ozemljih vzrojijo, pride do nemirov, padajo nove žrtve…

Izrael 1996 Potopis brez pregleda našega dela ne bi bil popoln, zato sledi oris naše izraelske poti po dnevih. Pazi zdaj:

Sobota, 27. 4. 96 Ob 15.00 zbor na ferajnu. Ob 16.00 odhod iz Ljubljane in prihod na Dunaj, zvečer »checkiranje« na letališču pod budnim očesom izraelskih vohljačev in tajnih agentk, presneto čednih deklet z velikimi ritmi, ki nas zaslišujejo. Letalo izraelske družbe ELAL stoji popolnoma osamljeno daleč stran od letališke zgradbe. Družbo mu delata le izraelski ofenzivni vojaški transporter in, če se ne motim, en manjši tank. Z Židi ni šale!

Nedelja, 28. 4. 96 Polet letala. Prihod v Tel Aviv ob 6.00, srečanje z izraelskim jamarjem Reijem Razom, našim vodičem. Najetje WV kombija Caravelle. Ogled centra Tel Aviva, kopanje ob obali Sredozemskega morja; potem delovni obisk jame MIN’HERET HERZELIA (tik ob obali Sredozemskega morja), delno kraškega, delno pa umetno skopanega rova (akvadukta) med dvema dolinama, ki se uporablja kot odtočna cev za naraslo vodo iz više ležeče doline. V vhodni dvorani srečanje s fruit netopirji. Te leteče miši dosegajo velikost naše vrane, režijo pa se ti v »fris« kot dvojica Beavis & Butthead. K sreči ti velikani niso krvosesi, temveč vegiji. Natepavajo greipfrute, grozdje; sklepam, da najbolj uživajo ob rabutanju čičerike. Zvečer spanje v field schoolu (tip manjšega mladinskega naselja, ki je nekakšna šola v naravi - zadeva je seveda ovita z grozljivo bodečo žico) na HAR GILOU, na vrhu griča, ki stoji na zasedenem arabskem ozemlju v bližini Jeruzalema.

Ponedeljek, 29. 4. 96 Skupen obisk starega mesta Jeruzalem, obisk GIHONSKE jame s studencem v prastarem Davidovem mestu, obisk podružnice SPNI 50

(organizacija je sorodna naši planinski zvezi), “zadnja normalna” večerja (steak požrtija v gostilni argentinske mafije; veriga gostiln nosi ime El Gaucho) v centru sodobnega Jeruzalema. Nočitev na HAR GILOU s prečudovitim razgledom na novi del Jeruzalema, s tremi markantnimi stolpi v ozadju.

Torek, 30. 4. 96 Obisk I.C.R.C. (Izraelski jamski raziskovalni center) v ortoreligioznem mestecu Ofra. V Izraelu se z raziskovanjem jam ukvarja le nekaj deset ljudi; jamarskih klubov ni, kljub temu, da kraških objektov ni malo. Nacionalni konjiček je arheologija, saj je prav vsak kamen vir zgodb o ljudeh, ki so tu kovali civilizacijo. Skok na Oljsko goro in v Jeruzalem. Vožnja mimo Hebrona proti židovskemu mestecu KARMEL, ki leži sredi Judejske puščave. Mestece, bolj vas, s tipskimi montažnimi družinskimi hišicami je seveda opasano z bodečo žico. Po pusti makadamski cesti, ki se vije ob tej ograji, vso noč patruljira vojaški džip. Nekaj kilometrov stran stoji arabska vas. Siromašni prebivalci le-te se ukvarjajo s kozjerejo. Kako uboge živali pridejo do krme sredi kamnite puščave, mi ne bo nikoli jasno. Delovni obisk jame MEARAT SELA, kjer smo izmerili vhodne dele, potem odkritje 12 m rova v drugi dvorani. Jama se nahaja na vrhu griča, visečega nad kanjonom, v katerem se ob dolgotrajnem deževju pojavi močan hudournik. Na dnu tega puščavskega kanjona je moč najti na kupe prodnikov spoštljive velikosti. Vegetacije ni niti za pest. Izredno razvejana jama z več vhodi, ki luknjajo celo področje vrha hriba, je najverjetneje nastala v nekdanji zaliti coni. Pred njo je opaziti na kupe odkruškov kremena, ki pa ne izvirajo iz te apnenčaste jame. Kakor marsikatera jama v Izraelu, je tudi ta služila kot zatočišče uboge raje pred podivjanimi vojskami, ki so sejale smrt po nekdanji Kanaanski deželi. Je že tako, da revež v vseh obdobjih povleče kratko. Kdo ve, koliko siromakov se je skriva-

Izrael 1996 lo v tej in njej sorodnih luknjah. Na koncu so bili tako ali tako pogubljeni zaradi nesoglasij med lokalnimi oblastniki. V njej vlada neznanska vročina, družbo ji dela suh prah… suha grla, pomanjkanje vode, utrujenost... prenočevanje v šotorih v vasi KARMEL.

Sreda, 1. 5. 96 Vožnja proti severu Judejske puščave, potem 6-urni trekking skozi Galileja je prepolna malih rajskih vrtov. Uležeš se v senco, izredno slikovit kanjon stegneš roko proti krošnji in “popapcaš” grapefruit ali WADI KELT, ki je vsa stopomarančo. Očalar na levi je naš izraelski vodnik Rei Raz. letja služil najstarejšemu berias ob Galilejskem jezeru; takojšen obisk mestu na svetu, Jerichu, za dotok pitne vode. jame BERNIKI z geometrijsko pravilnim elipSkozi kanjon se še danes vije akvadukt, le da sastim vhodom, ki se odpira visoko v previvoda v njem ni neoporečna. sni steni nad jezerom - morjem. Tik pred mrakom obisk bibličnega, mističTudi ta jama je najverjetneje nastala v neknega hriba HERODIUMA, umetno postavljedanji zaliti coni. Tvori jo kompaktnejša, bolj ne gore na robu judejske puščave, na katedolomitizirana kamnina, kot smo jo spoznali rem si je dal židovski kralj Herod postaviti v Judejski puščavi. Presenetila nas je s svojo utrdbo. Starodavni tirani so bili pretkani psirazvejanostjo. Z užitkom smo si tudi malo hologi. Umetni hrib, ki se vidi daleč daleč oblatili gojzarje, saj jama premore nekaj blanaokoli, vzbuja grozo in spoštovanje obenem. ta. Neznosna vročina, otopelost, ven, ven… Raja mu je enostavno morala biti podložna. To je bil prvi obisk jame, ki leži pod nivojem Pred odhodom v Izrael sem se pregulil skozi morske gladine. množico knjig o Sveti deželi. Dognal sem, da Spanje v kibucu JIFTAKH, naselju ob izraelrazen kralja Savla s sinom Jonatanom v Kasko-libanonski meji , ki “slovi” po tem, da je naanski deželi ni bilo vladarja, ki bi pošteno ob nedavnih meddržavnih spopadih v njegodeloval v prid večno trpinčenemu judovskevo neposredno bližino padlo največ hamasomu ljudstvu. vih katjuš. Spanje v field schoolu na HAR GILOU.

Četrtek, 2. 5. 96

Petek, 3. 5. 96

Dvodnevna pot na sever dežele, v zeleno Galilejo. Vožnja mimo Tel Aviva, postanek in ogled antičnega mesta in srednjeveške križarske utrdbe CEASAREAE, postanek v NAZARETHU z ogledom cerkve Marijinega razodetja in Marijinega vodnjaka, prihod v Ti-

Zajtrk v kibucu, potem vožnja proti skrajnem severu države s postankom v mestecu KIRYAT SHMONA, nato obisk slikovitega kanjona, pretkanega s številnimi slapovi NAKHAL LYONA, skok do izraelsko-libanonske meje GOOD FENCE. Ogled kraških izvirov 51

Izrael 1996 reke Jordan v BANIASIH. Nato vožnja po Golanski planoti z enkratnim pogledom na Sirijo. Skok do Galilejskega jezera z obveznim kopanjem v njem. Spanje v kibucu JIFTAKH.

Sobota, 4. 5. 96 Sobotno leno dopoldne v kibucu. Kibuci so, sociološko gledano, eni redkih primerov uspešno formiranih brezoblastniških združb. Je pa z ljudmi žal tako, da tudi pri njih ne more iti vse po maslu. Enostavno ne gre… v vsej človeški zgodovini je bilo tako: vedno se najde neki “gazda”. Po kosilu krenemo proti Jordanu. Kanuisti veslaške sekcije Jamarskega kluba Železničar se s kajaki spustijo po reki Jordan, ki v spodnjem delu toka začuda podari celo nekaj brzic. Nato obisk GOLANSKE planote. Proti večeru obvezni falafel v dolini reke Jordan. Dolga nočna vožnja proti Judeji. “Spanje” v field schoolu v židovski naselbini OFRA, ki leži nedaleč od Nablusa na zasedenem arabskem ozemlju.

Nedelja, 5.5.96 Že navsezgodaj zjutraj obisk brezna HABOR HASINI, ki je pod pravim majhnem kraškim poljem. Jama, tipična kraška “štirna”, nas preseneti z nenavadno stalno nadelavo plezalne poti v 60-metrskem breznu - doživljenjsko pričvrščen, zavarovan stolp s kovinsko lestvijo. Čista grozljivka, zadeva spominja na rusko raketo, ki je po ponesrečenem vzletu zdrknila v ozko luknjo. Kot že napisano, jama je popolna “štirna”; na dnu kraljuje manjša blatna luža. Odhod proti JERUZALEMU; daljši ogled mesta. Obisk legendarnega svetega mesta je seveda zgodba zase. Težko je popisati vse občutke, ki te prežemajo ob obisku starega mestnega jedra. Cittadelo mora vsak Evropejec vsaj enkrat v življenju podoživeti sam, nato naj sodi… mimogrede, v tem mestu je Mohamed kot edini smrtnik, ki je videl Alaha, s svojim konjem poletel proti nebu. Najbolj pobožnemu judovskemu mediju Iesusu Nazare52

tusu, krščanskemu božjemu sinu, so tu bedno sodili in ga nato usmrtili. Nabukaznedor je na tem mestu dal porušiti največjo židovsko svetinjo, tempelj, Jude pa je kot sužnje odvlekel s seboj v Mezopotamijo. Je že tako, da vse te zgodbe izhajajo iz Biblije, Korana… in vse te knjige so z nekaj izjemami in miti zanesljivo zgodovinsko točne! Res pa je, da je z vero, ki prihaja iz Judeje, cel križ. Nekemu pueblo Indijancu iz S.Amerike Jeruzalem ne pomeni kaj dosti, prav tako ne pomeni sveta izraelska zemlja kaj dosti kakšnemu Aboriginu iz Avstralije. Zanesljivo pa kljub temu oba živita bogato duhovno življenje in njuna najsvetejša zemlja se najbrž nahaja v kakšni tihi zatrepni dolini, kjer počivajo njuni predniki, kjer biva njun bog. Verniki porečejo, da njuna mitologija nima nikakršne zveze s sodobno vero. Pa jo ima! Tule ne nameravam oporekati krščanskim naukom ali dokazovati kaj nasprotnega. Vem pa, da tudi krščanstvo izhaja iz mitov, globokih zgodb o svetu in človeštvu, ki so jih resnici na ljubo dolga stoletja žal razumeli le dobesedno. Cerkev, kot aparat, je bila neusmiljena, zelo kruta glasnica le-teh. Danes je k sreči nekoliko drugače. Sporočila in nauki prastarih krščanskih mitov niso v natančnosti zgodb, ampak v tem, da nastanek sveta in naš obstoj kristjani dolgujemo Bogu. Aborigini, Hotentoti, izumrli Indijanci Maye, Kitajci??? Prav vsakemu izmed njih in nas se po žilah pretakajo danes pozabljeni, vendar zelo svojski miti… Krščanstvo je bilo Slovanom, vsaj na začetku, vcepljeno v glavo z ognjem in mečem. Danes le malokdo še pozna prastare slovanske mite in zgodbe o mogočnem Perunu, gospodarju groma in bliska, pa zgodbe o Vesni, o Živi, pa o rečnem bogu Hopunu, ki preži na hudobne ljudi, ki plavajo ali brodijo po vodi in jih potegne v smrt! To je naš panteon!!! Nama, bratoma Gedei, se poleg opisanih slovanskih mitov pretaka po žilah še kakšen azijski mit. Morda mit o mogočnem, pogum-

Izrael 1996 nem jezdecu, ki jaha na napol podivjanem konju, samorogu, sedeč na ponjavi, pod katero se mehča kepa surovega mesa za tatarski biftek. Kdo ve...? V Izraelu se je zmračilo, na nebu so se pokazale prve tri zvezde, kar pomeni, da se je pričel nov dan! No, in v “začetku” tega novega dne se odpeljemo proti stari znanki, vasici KARMELU, kjer prespimo pod šotori.

Ponedeljek, 6. 5. 96 Obisk stare znanke: jama MEARAT SELA. Merjenje jame, odkritje novih rovov v približni skupni dolžini 55 m. Odkrili smo med seboj povezana dva vzporedna meandra. Začuda je v tem delu jame najti kar precej jamskega okrasja; ne manjka stebričev, pa stalagmitov…, le da je vse že dolgo nazaj umrlo, vse je tako prhko. To so resnično kapniki mumije. Tokrat je raziskovalna akcija tekla kot po maslu. Dobro smo bili pripravljeni na samo raziskovanje. Vožnja proti Mrtvemu morju - najgloblji svetovni depresiji. Spanje v spalnih vrečah na plaži v EN GEDIJU.

zadnjih branilcev Masade, ki so se upirali večletnemu obleganju Rimljanov. Proti večeru smo zakurili miniaturni taborni ogenj in nato zaspali sredi peščenega kanjona v puščavi.

Sreda, 8. 5. 96 Zjutraj obisk jame FLOUR CAVE, ki se nahaja v istem kanjonu Resnično si zasluži to ime. Gre za svetle peščenjake, plastovito naložene, suhe kot poper, vsak pljunek jih takoj preoblikuje. Če bi se vlila pristna slovenska nevihta, bi ves ta svet enostavno odplaknilo v Mrtvo morje, ki leži nedaleč stran. Nato obisk vrha (tja nas je pripeljal kombi) HAR SODOMA, najvišjega vrha daleč naokoli. Stojimo na približni lokaciji mističnih

Torek, 7. 5. 96 Jutranje kopanje - lebdenje v DEAD SEA. Plavati se enostavno ne da, voda je pregosta. Če želiš plavati prsno, te voda v hipu obrne in že lebdiš kot “štofeljc” na gladini. Kdor si ponesreči zmoči glavo, tako da mu gre voda v oči, je seveda goden za zdravnika. Nato obisk dveh bližnjih, enkratnih kanjonov EN ARUGOT in NAHAL DAVID CANYON, nabitima s šolskimi ekskurzijami. Prečedna dekleta, vendar riti… V teh dveh kanjonih, naravnih rezervatih, je ob mirnih dneh moč poleg kozorogov videti še kakšnega puščavskega leoparda. Potem obisk legendarne trdnjave MASADA - “junaški” spomenik židovskega ponosa - o tej stvari lahko vsakdo debatira z menoj ali mladimi prosvetljenimi Izraelci. Rade volje razložimo povode za častni skupinski samomor

Jama Malham (ICRC sistem). Jamo Sodome in Gomore gradi sol. Med gromozanskimi kockami in kvadri soli se vijejo široki rovi spoštljivih 5,5 km naokoli. Vodič je pojasnil, da jama ob vsakem obisku kaže drugo sliko!! (Če te zasuje se na površje lahko tudi priližeš.)

Izrael 1996 mest Sodome in Gomore. Potem obisk impozantne jame v soli: MALHAM ali I.C.R.C. SYSTEM. Gre za neverjetno razvejan jamski sistem, ki se razprostira v čisti soli. V svetu je znanih nekaj takih jam, vendar pa so ti objekti dolgi kvečjemu le po 50 m. Nasproti jami MALHAM so druge pravi palčki, saj ta meri spoštljivih 5591 m. Prekrižarili smo jo podolgem in počez. Res je enkratna. S svojo posebnostjo in svojevrstno lepoto jo lahko postavimo ob bok katerikoli jami svetovnega slovesa. Ogledali smo si čudovite kapnike iz soli, poslikali orjaški slani monokristal, proti zadnjemu koncu jame pa nam je podarila 60-metrski(!) kamin - brezno; spoštljivega premera - seveda iz soli. Proti izhodu nam je pričarala nov trik, gromozanski vhod v jamo, ki se lahko kosa s kakšno Vranjo jamo. Prisegel sem si, da v to jamo še pridem, zato bo natančen opis še v naslednjih Biltenih. Nakup živeža v mestu DIAMONA. Prespali smo v bučnem beduinskem naselju BE’EROTU, v osrčju puščave NEGEV.

Četrtek, 9. 5. 96 Obisk kraškega belega kanjona EN AVDAT, kopanje v 2.800 let stari vodni cisterni sredi puščave na križišču prastarih beduinskih poti. Obisk geološkega raja CARPENTER’S HILL s famoznimi šesterokotnimi kvarcitnimi “poganjki”, ki so v širokem krogu nametani okoli hribčkov, ki spominjajo na ugasle vulkane. Priporočam ogled - kar takoj zdaj! Potem obisk AMMONITE WALL - gre za 50x50 m široko in visoko steno, nagnjeno za 45%, iz katere zijajo fosili, veliki prazgodovinski oklepi mehkužcev brodnikov. Noro. Te živali so imele premer školjčne lupine vsaj 50 cm in te školjke so naložene po steni kot polena v skladovnici drv… naši daljni sopotniki v evoluciji. Potem napol alpinistični vzpon v zanesljivih izraelskih sandalih na vrh osrednjega grebena, ki se vije čez RAMON CRATER, obisk 54

Red Canyon. Člani JKŽ se v senci skrivamo pred grozljivo pripeko, ki “divja” pred vhodom v senčno kraško sotesko v puščavi Negev.

prečudovito obarvanega kanjona na SAHARONIM PLATEAU z osamljenim drevesom, neko vrsto afriške akacije, iz katere teče rdeča kri. Spanje v tokrat popolnoma mirnem znancu BE’EROTU. Vse puščava NEGEV.

Petek, 10. 5. 96 Obisk tretje najvišje točke v Izraelu MT. RAMONA. Naš izraelski prijatelj si je tu dal malo duška. Izstrelil je nekaj rafalov iz svojega uzija, ki ga je, spretno skrivajoč, ves čas naše odprave nosil s seboj. Nato obisk jame EIN HAMEARA v neposredni bližini izraelsko-egiptovske meje. Žal se je izpridil, saj nam ni uspelo preplavati sifona! Na vhodu jame (sredi popolne puščave je v tej jami toliko vode, da se ne uspeš prebiti na drugi konec rova(!), potapljači JKŽ, rešite ugled našega kluba!). Vožnja ob egiptovsko-izraelski večno zaminirani meji. Obisk čudovitega kraškega RED

Izrael 1996 CANYONA, skok pod vznožje Salamonove gore, ki se koplje v smaragdni barvi. Pred nami pa se je končno odprlo morje, tokrat Rdeče morje. Večerni prihod v obmorsko mesto ELAT, izraelski Portorož z neznanskimi množicami luksuznih hotelov in debelih riti, tokrat ameriških in nemških, katere so na ta konec zvabile največje svetovne turistične agencije. Požrtija pri EL Gauchu, nato spanje v field schoolu ob obali Rdečega morja.

Sobota, 11. 5. 96 ALMOG BEACH - naravni morski rezervat s koralami ter živopisno floro in favno tropskih morij. Papagajke, pisane korale, gromozanski tropski ježki…k sreči brez morskih psov. Z najeto potapljaško masko sem bil osebno v vodi vsaj štiri ure neprekinjeno. Med koralami smo se vsi potapljali kot neukrotljivi otroci, popoldne pa je v obalni »oštariji« pošteno teklo izraelsko pivo “Makabi” - prav do noči. »Oštir«, ki je na koncu že govoril po slovensko, nam je laskal, da že dolgo ni imel tako hvaležnih pivcev in seveda zaslužka - kaj lepšega za židovsko srce. Kdorkoli se bo podal v Izrael, naj ve, da v Izraelu ni nič zastonj, ampak res nič, razen zraka. Židje brez misli o trgovini in dobičku ne preživijo niti minute, misel na zaslužek je pač religija številka ena, ti ljudje so iz takega testa - izbrano ljudstvo, živeče na obljubljeni sveti zemlji. Posvetilo se mi je ob dogodku pred Zidom objokovanja v Jeruzalemu. Gre za največjo svetinjo judovske vere, to je del še edino ohranjenega zahodnega dela zidu nekdanjega svetega templja, ob katerem Judje molijo in jokajo. V vseh judovskih srcih po širnem svetu ta zid pomeni najtesnejšo vez z Bogom. Stoji na koncu gromozanske ploščadi - praznega trga. Molišče, ki se razteza vzdolž 150m dolgega zidu, je s pregrado razdeljeno na ženski in moški del. Stal sem daleč stran, nato sem z glave snel kapo, z največjim možnim spoštovanjem do molečih sem se temu zidu tiho približal, gruča mož je v svetem transu pol-

glasno molila. Pa pristopi starejši, bradat, v posebno črno obleko napravljen mož, s še bolj črnim klobukom s krajci in me besno okara: “ Ej Ti, kapo takoj na glavo, kaj pa misliš, misliš, da si v cerkvi?” Hip zatem je začel klepetati z menoj prav prijazno, na koncu najinega pogovora pa mi je na njemu najbolj svetem koščku sveta rekel, naj mu dam kaj svojega drobiža, kar tako, meni nič tebi nič, da bo imel za domov… Kaj češ, tudi prijaznost v Izraelu stane; no, pa nič slabega misleč. Rahlo opiti smo se odkolovratili do field schoola. Že je dišalo po vrnitvi. Kratko spanje in nato...

Nedelja, 12. 5. 96 4.30 enotni klubski pobeg brez poravnanega računa za zadnjo prespano noč iz field schoola. S ceno so zadnjo noč res pretiravali, pa samo zato, ker field school leži tik ob obali Rdečega morja. Račun poravnamo kdaj drugič; ne bojim se, da bodo strošek v svojih finančnih knjigah razknjižili, preden bo poplačan. Ob 7.00 polet z letalom proti TEL AVIVU, nato polet proti FRANKFURTU. Še kasneje po zapletih na letališču in nevihti med letom nad Bavarsko nas je propelersko letalo Dash srečno dostavilo v CELOVEC. Sledila je še krajša vožnja s kombijem proti domu. N Fotografije Tibor Gedei

Za JKŽ smo se potepali Igor, Špela, Jolbe, Zagi, Danijela, Klemen in Tibor.

Sponzorji odprave Izrael 96 Gostišče KRPAN, Logatec Picerija GALIA, Logatec RLS - merilna tehnika Trekking Slovenija - SAGMEISTER Foto SANJA LORENCI, Trebnje TOMC inženiring ANNAPURNA, Ljubljana

Slovaška 1997

Slovaška 97 Odprava

Špela Klemen

Sobota, 26.4. Po napornih predprazničnih dnevih in mrzličnih pripravah na potovanje je končno napočil dan odhoda. V soboto, ob pol sedmih, smo se na ferajnu zbrali: Jolbe, Gorazd, Natalija, Zvonka, Nace, Igor, Špela, Mojca, Mark, Milan in Brko. Pred ferajnom se je že kopičila prtljaga in jamarska ropotija, kuhinja v malem, šotori in nepogrešljiva jamarska pijača pivo. Kmalu je priropotal naš stari znanec minibus firme Yatras s šoferjem Francijem. Ko smo v avtobus spravili še zadnji kos opreme, se poslovili od Aleša in po nekaj neuspelih poizkusih končno “zalaufali mašino”, smo se odmajali na pot.

Ekipa JKŽ na Slovaškem. Foto: Igor Perpar

Franci je vozil, mi pa smo pridno praznili pločevinke in tako smo se okrog enajstih poskušali izmuzniti skozi mejni prehod z Madžarsko, Pince. Pa ni šlo. Kljub šoferjevemu

prigovarjanju so nas slovenski cariniki poslali nazaj. Ker smo bili optimisti, smo se zakadili na mejni prehod Dolga vas, a nas tudi tam niso marali. Malce pobiti, pa vseeno židane volje, smo po trideset kilometrskem ovinku brez zapletov okrog enih prečkali mejni prehod Hodoš. Ker smo imeli v načrtu ogled nekaterih hidrotermalnih jam v Budimpešti, nas je čas že pošteno preganjal. Avtobus namreč ni zmogel več kot 80 km/h po ravnem. Bili pa smo vesela družba in se nismo dali motiti. Pili smo pivo in grizljali arašide, ko je nekaj zaropotalo, minibus pa je začel plesati po cesti. Ustavili smo se in vsi v en glas ugotovili guma! Franci je začel kleti in je hodil okrog avtobusa kot mačka okoli vrele kaše. Preostali smo že zavihali rokave, Franci pa je še kar stokal in nekaj brkljal po avtobusu, dokler nismo ugotovili, da s seboj nimamo niti enega samega izvijača, kaj šele, da bi imeli ključ ali dvigalko. Zdaj smo tudi mi podaljšali nosove in začeli mrzlično iskati rešitev. Po nekaj neuspelih poskusih smo ustavili dva Avstrijca, ki sta se smeje čudila naši nebogljenosti, potem pa sta Igorja in šoferja odpeljala do najbližjega mehanika, kakih 25 km daleč. Mi smo medtem seveda pili in se zabavali nad začudenimi pogledi mi-

Slovaška 1997 moidočih. Na srečo sta se Igor in Franci z mehanikom vrnila, preden sta Gorazd in Milan s podrtim deblom poskušala dvigniti avtobus. Mehanik je za 50 DEM in dve pivi zamenjal sprednjo desno gumo in mimogrede ugotovil, da nam manjka olje. S črnim madežem, ki se je naredil pod kabino vsakič, ko smo se ustavili, si še ni nihče Ko je prvič počila guma je Milan začel štopati. Foto: Igor Perpar belil glave. Z zavidljikaj gre, po telefonu poklical mehanika in ta vo hitrostjo smo se po dveh urah in pol zase je že čez pol ure prikazal s celo družino in peljali do najbližje bencinske črpalke, nalili 3 še enim pomočnikom. Vsa ceremonija melitre olja in ugotovili, od kod črn madež nafnjavanja gum pa se je raztegnila na cele štiri te na asfaltu: ena od visokotlačnih cevi za ure in okrog devetih zvečer smo z dvema gorivo ni dobro tesnila in ob prižganem monovima sprednjima gumama in eno rezervno torju je nafta veselo škropila naokoli. Ker ter s polno mero optimizma odrinili v noč. pa še vedno nismo imeli nobenega orodja, Nove gume in njihova menjava je šoferja olajsmo se nemočno podali na pot v upanju, da šala za 200 DEM. Med drugim je Franci zabomo nekje dobili rezervno gumo in kupili tegnil matico na visokotlačni cevi, tako da orodje. nismo več izgubljali nafte. Ravno smo se navadili, da spet nadaljujeKer je šofer obljubil, da bo vozil celo noč, mo pot in ni še minilo pol ure, ko je nekaj da bi prišli pravi čas na Slovaško, smo se strahovito počilo, škatla se je nagnila na eno počasi začeli pripravljati na dolgo nočno vožin nato še na drugo stran in se počasi ustanjo. Kmalu so se po avtobusu začele širiti vila. Nagnetli smo se okrog desne sprednje neprijetne vonjave. Ustavili smo in odprli pogume in nemo strmeli vanjo ali v kar je oskrov motorja. Nafta je veselo “špricala” iz netalo od nje. Preostanek je bil podoben sceke druge visokotlačne cevi. Z muko smo se frani črni gmoti. Ups, zdaj smo pa v kaši! pripeljali do najbližje črpalke. Tam je Milan iz Začela se je reševalna akcija: v bližnjem poprtljažnika “po naključju” potegnil komplet slopju smo si izposodili dvigalko, zamenjali čisto novih cevk in naslednjo uro in pol smo sprednje prazno kolo z enim od zadnjih štirih se zabavali z menjavo oporečne cevi. Končno koles, vrnili dvigalko in se počasi odplazili tudi nafta ni več uhajala in lahko smo odriproti najbližjemu vulkanizerju. Zapeljali smo nili z malce ironije v mislih: Koliko km nam se na prazno, zapuščeno dvorišče, kjer razen bo uspelo prevoziti brez okvare? ogromne pasje zverine pred velikimi vrati, ni Minibus je potonil v spanje in kar nekaj bilo znakov življenja. Kmalu pa se je prikazal časa smo mirno pluli po avtocestah, dokler gospod, ki je presenetljivo hitro doumel za

Slovaška 1997 Ob pol dveh smo že veselo ropotali proti turistični jami Domica, za katero je značilno, da je pol jame na Slovaški, pol pa na Madžarski strani. Jama ima zanimivo oblikovane hodnike in veliko različnih kapniških tvorb. Imeli smo smolo, da ni bilo dovolj vode za vožnjo s čolnom, a smo bili vseeno navdušeni. Na poti proti Rožnavi, smo se ustavili še v eni turistični jami, Gombasecki. Najbolj smo se navduševali nad več kot dva metra dolgimi makarončki ali špagetki, ki so viseli z lepo zasiganega jamPred odhodom v jamo v Rožnavi. Foto: Igor Perpar skega stropa. Po tem ogledu nam je vsem že pošteno krulilo v želodcih, zato so nas natih minutah čakanja je šofer plačal 20 DEM ši gostitelji peljali jest v edini odprt lokal v in odpeljali smo se naprej. Sledila je dolga, mestu, v Motel. Ko smo se najedli ocvrtega dokaj mirna vožnja do slovaške meje na mejsira in pomfrija, ga poplaknili s pivom in za ni prehod Salgotarjan. Ura je bila pet zjutraj. vse skupaj še mastno plačali, smo se odpraKer smo imeli samo pivo in nič bolj konkretvili proti tretji jami, Krasnohorski. nega za nazdraviti, nas je Madžar brez zaniTo je horizontalna, neturistična jama, kamanja spustil naprej. tere vhod je le kakih 300 m oddaljen od Nedelja, 25.4. našega prebivališča. Ob pol sedmih zvečer smo se zbrali pred vhodom vsi, razen Brkota Končno smo se znašli na Slovaškem. Začelo in šoferja in veselo odkorakali v približno 2 se je daniti in tudi mi smo se vsi polomljeni, km dolgo jamo, ki slovi po najvišjem stalaga dobre volje pretegovali in mežikali v nov mitu na svetu, visokem 32 m. Velik del jame dan. Čez kakšni dve uri smo pripotovali v je en sam meander z nekaj stranskimi rovi in Rožnavo, kjer naj bi se srečali s slovaškimi jaodtočnim sifonom. Ko smo si dodobra oglemarji. To se je tudi zgodilo. Nekaj po osmi uri dali največji ponos jame, smo se spustili še smo spoznali Bercija Šturmana in njegovega do sifona in se nato odpravili proti izhodu. prijatelja Janija. Po prisrčnem pozdravu sta Naenkrat smo pred seboj zagledali velik obnas peljala v štab - to je v bajtico, v kateri smo lak megle, iz katerega je prisopihal Brko s bivali naslednjih nekaj dni. Spoznali smo tudi svojo mogočno razsvetljavo in en domorodec lastnika našega začasnega doma in njegovega z brlečo baterijo. No, tudi Brko si je šel ogsina, jamarja. Dogovorili smo se, da si po naledat kapniškega velikana, potem pa smo jo porni nočni vožnji vzamemo prosto do enih. nas ni v centru Budimpešte ustavil policaj, ker smo prevozili rdečo luč. Tam se je Franci nekaj časa pregovarjal, mi pa smo izkoristili premor za pretegovanje okončin. Po dvajse-

Slovaška 1997 s premerom kakih sedem metrov, po naši novi devetmilimetrci začel spuščati Jani, potem pa smo se prvič po tako tankem štriku spustili tudi preostali in ugotovili, da je “čist fino”. Prvo brezno se po cca 40-ih metrih konča z nekakšnim naravnim mostom nad ogromno dvorano v obliki zvona (od tod tudi ime jame), na dnu katere je velik podor. S tega mostu smo se spustili še nadaljnjih 40 Ponedeljek, 28.4. m in pristali kakšnih 15 metrov od podora. Jani nas je popeljal do t.i. Male galerije na Zjutraj okrog osmih smo se odpravili v eni strani in nato še mimo podora na Veliko Rožnavo, da bi zamenjali nekaj denarja in galerijo, kjer stojijo trije mogočni stalagmiti, skočili na kavo. Ekonom Jolbe in Zvonka, s ki jih imenujejo trije kralji. Po dveh urah “bluskupno blagajno, sta v bližnjem diskontu pozenja” po jami smo drug za drugim odplezali skrbela za našo zalogo hrane in predvsem proti površju, kjer nas je čakalo toplo sonce piva, ki je neutrudno hlapelo. in mrzlo pivo. Pri avtobusu smo obstali od Kmalu smo s polžjo hitrostjo premagovali presenečenja, ko je Brko odprl sod s karbiklance na Plešivicki planini, kjer se nam je dom in je bil le-ta zdrobljen na majhne koščobetala jama Zvoniva, globoka okrog 80 m ke. Cele štiri ure in pol je Brko pridno tolkel in z veliko dvorano na dnu. Končno je mikrokarbid in zato si je res zaslužil pohvalo. bus (tako so mu rekli Slovaki) prilezel do Okrog pol šestih smo se veseli in vsak s svojim pivom v roki odmajali proti 20 km oddaljeni Silicki ledeni jami, ki naj bi bila najnižje ležeča ledena jama na svetu. Ogledali smo si velik vhod, žal pa smo ujeli le še ostanke nekdaj mogočnih ledenih sveč, ki jih je toplo vreme že močno načelo. Tudi nas je že močno načenjala lakota, zato smo se Kopanje v jami pri Miškolcu na Madžarskem. Foto: Iztok Trček odpravili v Rožnavo jest. Mali Veno, sin našega gospodarja, nas je peljal v neko restamesta, od koder smo morali nadaljevati pot vracijo, kjer smo si napolnili želodce in se kar peš. Opremili smo se z vso jamarsko ropotijo malce preveč navdušili nad njihovim vinom. in odhlačali do 1,5 km oddaljenega vhoda v V naši bajtici nas je čakal zakurjen kamin, jamo. Francija in Brkota smo pustili pri busu. tako da smo po običajnem večernem pivu Okrog dvanajstih se je v lep okrogel vhod, vsi skupaj mahnili ven. Zvečer smo ob pivu in lahki večerji skovali nekaj načrtov za naslednje dni, nato pa smo ob prijetni toploti odprtega kamina vsi potonili v spanec. Eni v tihega, Brko pa se je odločil za bolj glasno varianto in tako je bila druga noč za nekatere še bolj naporna kot prva.

Slovaška 1997 sladko zaspali. Brko je spet poskrbel za “malo (veliko) nočno glasbo” in spet so imeli nekateri ponoči precej dela.

Torek 29. 4. Po krajšem prepiru zaradi Brkotovega nočnega “žaganja” in zajtrku smo se odpeljali proti Rožnavi. Na poti smo se ustavili v Mavzoleju, grobnici kraljeve žene, operne pevke Františke. V mestu smo imeli dobro uro časa za pohajkovanje in z Igorjem sva zavila v Turistične informacije vprašat, če imajo v bližini kakšen notranji bazen. Tega sicer niso imeli, imeli pa so savno. Prijazna uslužbenka je zavrtela telefon in že smo bili domenjeni za deveto uro zvečer. Ko smo se ob enajstih dobili pri avtobusu, je najin predlog naletel na splošno odobravanje. Nasmejani smo se odpeljali novi jami naproti. Tokrat je bila to Ochtinska aragonitna jama pri Ochtini. Tudi zdaj smo potrebovali kar dve uri, da smo se “pricijazili” po ovinkasti strmi cesti do omenjene jame. Ogledali smo si jo v manjši skupini ljudi pod vodstvom dveh “paznic”, kot jih je krstil Jolbe. Z odprtimi usti smo opazovali krasne aragonitne tvorbe in lepo izrezljane marmornate hodnike in rove. Jolbe se je skoraj razjokal od žalosti, ker ni smel slikati. Še vedno vsi prevzeti smo se poslovili od aragonitne lepotice in se po drugi poti odpravili proti Rožnavi. Ustavili smo se na 612 m visokem Jablonovskem sedlu v restavraciji Koliba, kjer smo se nadejali domače hrane. Naročanje je bila prava loterija. Sama sem bila prepričana, da sem naročila “knedličke”, dobila pa sem močnik, ki pa niti ni bil tako slab. Tudi drugi so bili bolj ali manj presenečeni nad tem, kar so jim prinesli, najedli pa smo se vsi in s polnimi želodci nadaljevali pot. Naša naslednja postaja je bila Turna nad Bodvou, kjer smo nameravali obiskati trgovino Meander. Njen lastnik, Gustav Štibrany, je bil naša prva zveza s slovaškimi jamarji. Okrog petih popoldne smo priropotali pred trgovi60

no v neugledni blokovski soseski in Gustav nas je prisrčno pozdravil. Sledil je ogled trgovine, nakupovanje transportk, kombinezonov, podkombinezonov in drugih malenkosti. Po končanih nakupih smo se z Gustavom dogovorili za naše nadaljnje potepanje po jamah. Ker se nam je mudilo v savno, smo se poslovili in jo mahnili proti “domu” po brisače in preostale čistilne pripomočke. Okrog pol desetih se nas je osem nagcev že vztrajno “cmavžilo” v savni. Po dveh urah izganjanja umazanije smo se vsi čisti in sijoči vrnili v bajtico. Premleli smo načrt za drugi dan in utrujeni zaspali. Brko je šel tokrat zaradi varnostnih razlogov spat eno nadstropje nižje, v vežo, kjer sta skupaj z gospodarjem ustvarjala svojevrsten duet.

Sreda, 30.4. Jutra nam ni uspelo začeti tako zgodaj, kot smo si sprva zamislili, pa smo se vseeno kar kmalu skobacali iz toplih spalnih vreč. Najprej smo se ustavili v Rožnavi, da zamenjamo še nekaj denarja in obnovimo zaloge, nato pa se je začela tekma s časom. Minibus ni zmogel več kot 60 km/h po ravni cesti, po klancu pa se je mučil s 40 km/h. Ravno ko se je zdelo, da bomo šli lahko vsaj do vhoda Dobšinske ledene jame, sta nas na nekem klancu ustavila cestarja, češ, da moramo počakati. Po desetih minutah nervoznega čakanja smo končno nadaljevali pot in se odpeljali mimo ledene jame pri Dobšini proti Demanovskim jamam. Tam smo morali biti najkasneje do pol enih, čas pa je neusmiljeno tekel. Ko smo prišli do parkirišča Demanovske jame miru, sva se z Igorjem pognala v galop po klančinah, ki vodijo do vhoda v jamo in v zadnjem trenutku prisopihala do recepcije. V nekaj sekundah smo se vse dogovorili in z gručo glasnih srednješolcev so nas peljali po jami. Res smo imeli kaj videti: velike dvorane, posejane s tisočerimi kapniki vseh oblik in velikosti, ter lepe hodnike, ki jih je izobli-

Slovaška 1997 kovala reka Demanovka, ki se vije skozi jamo in ustvarja svojevrsten občutek življenja. Kapniki so vseh mogočih barv in barvnih odtenkov, srečamo pa tudi nekaj majhnih jezerc s kristalno čisto vodo. Vsi prevzeti od podzemnih lepot smo se po dobrih dveh urah vrnili na površje. Na naše razočaranje pa so zaprli že vse kioske z razglednicami ali kakršnimkoli slikovnim materialom o jami. Ni nam preostalo drugega, kot da se odpravimo proti Demanovski ledeni jami, nekaj kilometrov stran. Ta jama je bila uradno še zaprta, Gustav pa nam je omogočil, da si jo ogledamo z njegovim prijateljem. Parkirali smo ob vznožju hriba in se začeli vzpenjati do vhoda. Napisa, razprostrtega čez pot, češ da je prehod prepovedan in smrtno nevaren, seveda nismo upoštevali. Še več: malo je manjkalo, da ga nismo vzeli kot trofejo na ferajn. Brez skrbi smo nadaljevali vzpon, dokler se malo pod vrhom po pobočju niso začele valiti skale in padati na pot. Zdaj se nam je posvetilo: jamarja, ki smo ju malo prej videli v strmini nad jamo, sta čistila nevarne in nestabilne skale v steni in jih metala v dolino. Od tod tudi napis. Ucvrli smo jo na varnejše mesto pred vhodom v jamo. Tam nas je lepo pozdravil eden o jamarjev in nas odpeljal po hrastovih stopnicah v podzemno ledenico. Kmalu smo se znašli v ledeni dobi. Jama je bila dobesedno prevlečena z ledom, krasili pa so jo tudi mogočni ledeni stebri, sveče in ledeni kapniki. Led je bil svež, gladek in resnično prozoren. Po enournem obhodu, nas je zopet obsijalo toplo sonce. Vodiču smo se zahvalili in se odkotalili v dolino. Naslednja postaja je bil Liptovsky Mikulaš. Okrog petih smo parkirali v centru mesta in se zakadili v Turistične informacije, kjer sta nam dve prijazni mladenki pomagali najti poceni prenočišče in izbo z dobro domačo hrano. Spet smo igrali loterijo z jedilnim listom in na koncu zmagali: dobro smo jedli, še boljše pa pili, in to za slabih 600 SIT na osebo. Okrog sedmih smo se pojavili na vratih

Demanovska ledena. Foto: Iztok Trček

hiše z zasebnimi sobami in se seznanili s prijazno gostiteljico. Razporedili smo se po hiši in se nazadnje vsi znašli okrog kuhinjske mize, kjer smo izpraznili zadnjo steklenico dobrega vina. Pijače je zmanjkalo, nam pa še ni bilo do spanja in padla je odločitev: gremo v vinarno. Tako se nas je osem najbolj žejnih zbasalo v bus in odpeljali smo se v mesto. Čisto po naključju smo parkirali pred Speleološkim muzejem, ki smo ga nameravali obiskati naslednji dan in z zanimanjem ugotovili, da bo odprt. Potem smo zavili v lovsko vinarno in po drugem litru vina se je razvnela živahna debata. Drugi gostje so nas radovedno poslušali, dokler se nismo rahlo majavi pobrali ven. V avtobusu pa smo užgali še eno domačo vižo in že smo se kobacali po stopnicah do svojih sob, kjer smo zaspali kot ubiti.

Slovaška 1997 Četrtek, 1.5. Po zajtrku smo poravnali dolg za spanje in se poslovili od gospodinje. Sledila je vožnja okrog umetnega jezera Liptovska Mara in ogled speleološkega muzeja v Liptovskem Mikulašu. Ob tako bogati zbirki raznorazne dokumentacije o jamah, od slikovnega gradiva do nekaj vrst nagačenih netopirjev, nas je postalo sram, da Slovenci pri 7000 jamah in 43 jamarskih klubih nimamo česa podobnega. No, napasli smo si oči, nakupili nekaj značk, knjig, revij in kamnov ter nadaljevali z vožnjo. Levoča, naša naslednja postaja, je majhno, a lepo mestece s kar nekaj zanimivostmi. Ogledali smo si cerkev Sv. Jakoba z najvišjim lesenim oltarjem v Evropi, ki je delo rezbarja mojstra Pavla. Ker nas je čas preganjal kot vedno, smo si mestno hišo, muzej mojstra Pavla in turško hišo ogledali le z zunanje strani, potem pa odjadrali dalje. Pot nas je vodila v Spišske Podhradie in že od daleč smo zagledali hrib, na katerem stoji mogočen Spišski hrad. Avtobus smo pustili zastražen pred cigani ob vznožju in se začeli vzpenjati. Po polurnem sopihanju smo se končno znašli v samem gradu in ga pregledali po dolgem in počez. Najbolj smo bili pretreseni nad mučilnimi napravami, katerih delovanje je bilo zelo nazorno prikazano. Izmučeni in lačni smo se zapodili po pobočju in se zapeljali mimo Spišske Kapitule v Spišsko Novo Ves. Tam smo si napolnili želodce v restavraciji Sonata in spet poizkusili novo sorto vina. Ob osmih smo bili siti in pripravljeni na dveurno vožnjo do Rožnave. V našem toplem prenočišču smo naleteli na prijetno presenečenje. Čakali so nas slovaški prijatelji in nam slovesno izročili videokaseto o Slovaškem krasu, nekaj plakatov in njihovih jamarskih revij Spravodaj. Tudi mi smo jim podarili naš Bilten, nekaj Naših jam, plakatov in majic z znakom našega kluba. Kmalu se je ob šariču (slovaško pivo) razvil

prijeten pogovor in slovaški jamarji so izrazili željo, da obiščejo eno naših globljih jam. Pogovor se je zavlekel pozno v noč, zato smo se odločili, da ga nadaljujemo naslednji dan ob večerji. Vsak s svojimi mislimi smo se zavlekli spat.

Petek, 2.5. Zadnji dan zjutraj smo si vzeli uro in pol za nakupovanje in obnovitev pivskih zalog. Avtobus smo obložili s štirimi zaboji piva, dvema kartonoma vina in nekaj hrane za večerjo. Nato smo se zapeljali do vznožja hriba, na katerem stoji grad Krasnahorka. Podali smo se po kratki strmini in kmalu prišli do mogočnih vrat, kjer smo kupili vstopnice. Grad je zelo lepo urejen in napolnjen z bogatimi zbirkami porcelana, slik, starega pohištva in predmeti iz življenja kraljevega para. Ogledali smo si tudi kletne prostore z mučilnico in družinsko grobnico. Ta dan nas je čakala še ena neturistična jama, v katero naj bi nas peljal Gustav. Okrog pol dveh smo se srečali pred trgovino in mu sledili do nje. Nekateri smo se stlačili v nove, drugi v stare kombinezone in podobleke. Vsi, razen šoferja in Brkota, smo se pogumno odpravili proti vhodu v jamo, iz katere je tekel prijazen potoček. To je vodna jama in imeli smo pravzaprav srečo, da smo bili mokri samo čez pas, ne pa do vratu. Zakoračili smo torej v vodo, ki ima šest stopinj in ko je le-ta začela zalivati nekatere dele telesa, smo tulili kot Indijanci na bojnem pohodu. Od samega mraza prvih nekaj metrov nismo utegnili opazovati jame, potem pa smo se navadili. Jama je nekakšen meander, napolnjen z vodo, ki pa se po nekaj sto metrih spremeni v potoček, ki teče skozi celo jamo. Odleglo nam je, ko smo začeli tacati po nizki vodi in opazovati nenavadno oblikovane rove. Povzpeli smo se po lestvi do velike dvorane in naleteli na snežno belo, svetlečo se sigasto prevleko na tleh in si ogledali nenavadno velike kristale kalcita. Na poti proti

Slovaška 1997 izhodu smo srečali še veliko kolonijo na stropu čepečih netopirjev. Odleglo nam je, ko smo se skobacali iz težkih mokrih cunj in se okrepčali s toplo golaževo juho. Gustava je preganjal čas, zato smo se kmalu poslovili. Brko je imel še kratek tečaj vožnje avtobusa, potem pa smo se tudi mi pobrali. V bajtici so se začele priprave na sklepno večerjo: narezek, pivo, sadjevec in še cela vrsta dobrot. Kmalu so se prikazali tudi Slovaki, vsak z dvema »piroma« pod pazduho in začelo se je dogajati. Zbijali smo šale in se pogovarjali pozno v noč. Napočil je čas slovesa in segli smo si v roke v upanju, da se kmalu spet vidimo. Mi smo se zavalili vsak na svojo posteljo in ...

Sobota, 3.5. Kava je zadišala bolj zgodaj kot ponavadi in začelo se je mrzlično pakiranje, pospravljanje, pometanje, čiščenje in »basanje« naše precej narasle krame v minibus. Poslovili smo se od našega zvestega gospodarja in se mu s simbolično vsoto 100 DEM oddolžili za trud. Toda Murphy nam ni dal, da bi se odpeljali. Ko je Franci vžgal motor in pritisnil na plin, se ta nikakor ni hotel vrniti v prvotni položaj. Pa smo spet “šraufali”. Seveda še vedno nismo imeli nobenega orodja in sposoditi smo si ga morali od gospodarja, ki nas je prav nejeverno pogledal, ko smo ga prosili zanj. Še dobro, da se Jolbe spozna na TAMove minibuse in je uspel napako popraviti, drugače bi bili najbrž še danes tam. Po dobrih dveh urah in pol smo že ropo-

Sponzorji odprave Slovaška 97 KAGRA d.o.o. Papirnica Vevče d.o.o. ŠOU, Ljubljana VW Motor sport Kalin ANNAPURNA

Obešanje piva ŠARIŠ pred odohodm domov. Foto: Špela Klemen

tali proti Madžarski, sprijaznjeni z mislijo, da bomo doma šele v nedeljo zjutraj. Da pa bi se stvar še bolj zavlekla, smo morali na slovaško-madžarski meji zmetati iz prtljažnika vso našo smrdečo, umazano jamarsko kramo, ki smo jo potem z užitkom prav počasi zlagali nazaj. Naša naslednja postaja je bila hidrotermalna jama v Miškolcu, kjer smo se nadejali tople kopeli v podzemlju. Ha, ha, ha. Najprej smo se gnetli v množici za vstopnice, potem se je ta pred vhodom še podvojila, dokler se niso točno ob dveh odprla vrata in reka teles se je zlila nekam v notranjost. Imeli smo srečo, našli omarico in se spravili v kopalke. Znašli smo se v nekakšnih hodnikih z vodo, kjer je mrgolelo ljudi. Zapodili smo se v mlačno vodo in se začeli “sprehajati” med množico, ker se plavati pač ni dalo. Toliko o plavanju v jami. 63

Slovaška 1997 Nadaljevali smo pot proti Budimpešti in se vmes ustavili v nekem mestecu zaradi kosila. Po dobri hrani in kozarcu tokaja, smo se odpravili na maratonsko vožnjo proti Sloveniji. Z Brkotom sva uspešno prekrmarila Budimpešto in že smo drveli proti Balatonu, nato pa na mejni prehod Hodoš. Še malo, pa

bomo na domačih tleh, potem pa tudi, če »bus« razpade. Pa ni. Uspešno smo se pripeljali v Ljubljano okrog pol sedmih zjutraj in na ferajnu sklenili naše devetdnevno potepanje po Slovaški in njenih jamah. Še nasvet: preden greste na pot, četudi z avtobusom, poglejte, če imate s seboj orodje! N

Izrael v predavanjih

Izrael v predavanjih Iztok Trček

otem, ko smo se vrnili iz Izraela, je ostalo kar nekaj diapozitivov, ki jih je bilo škoda kar tako pospraviti v predal. Odločil sem se in organiziral nekaj predavanj v slovenskih knjižnicah. Seveda je za tako predavanje potrebno nekaj več kot samo posredovanje lastnih doživetij. Tako sem moral prebrati kar nekaj literature, kot ateist pa sem bil prisiljen vsaj površno pogledati v biblijo, da sem lahko v celoti dojel to deželo in naša doživetja popestril z zgodovino, zemljepisom in sedanjostjo. Zanimanje za predavanja je bilo različno. Na nekaterih je sedelo le nekaj oseb, ponekod pa je bil prostor poln do zadnjega kotička. Kako so predavanja uspela, je sicer vprašanje za poslušalce, vendar se je mnogokrat razvil po predavanju zanimiv pogovor, ki se je v enem primeru končal kar debelo uro po koncu predavanja. Dostikrat sem se srečal s posamezniki, ki so prišli obujat spomine na svojo pot po biblični deželi in zanimiva je bila izmenjava mnenj. Ponavadi so bila mnenja

usklajena, smo se pa tudi razhajali pri ocenah. Predvsem mlade so zanimali način potovanja, stroški in možnosti. Posebno presenečenje za mnoge, ki so v Izraelu že bili kot turisti ali romarji, pa je bil prav naš cilj, torej obisk jam in naravnih posebnosti. Tako kot mi, ki smo kljub nesporno dobro oblikovanemu načrtu videli veliko, so tudi tisti, ki so Izrael že spoznali, ugotavljali, da je tam še toliko zanimivega in je kar škoda, da je dežela tako oddaljena. Takšna predavanja so tudi zelo dobra predstavitev našega kluba, ki tako počasi postaja znan v slovenskem prostoru. Mislim, da je to dober način za izhod iz anonimnosti in predstavitev javnosti, saj poznavanje javnosti olajša pridobivanje sponzorjev za načrtovane nove odprave v tujino. Za konec še to: Za javnost smo storili še nekaj. V maju smo imeli svoj prispevek na Valu 202 v oddaji Gori-doli-naokoli, kjer smo poslušalce seznanili z našimi odpravami v Izrael, Ukrajino in Slovaško. N

La Doux de Coly

La Doux de Coly Neuspeli poskus novega svetovnega rekorda v dolžini preplavanega sifona (27.7.-10.8.97) Arne Hodalič

udi nam, Slovencem znani švicarski jamski potapljač Olivier Isler je poskušal izboljšati svoj sifonski rekord (4055 metrov na povprečni globini nekaj več kot 50 metrov). Na žalost mu to ni uspelo, zdi pa se mi, da je dogodek vseeno vreden pozornosti. Potapljali smo se v sifonu La Doux de Coly

v francoski pokrajini Perigord. Odprava je bila mednarodna (Francija, Nemčija, Švica in Slovenija) in prišlo je skupno več kot 30 potapljačev. Ti so se v dveh tednih tudi zamenjali, tako da je štelo “dnevno udarno jedro” le kakih 15 potapljačev. Naj omenim samo dva od najboljših Francozov: Patricka Joliveta 65

La Doux de Coly in Fredericka Badierja. Prvi del sifona je dolg 300 metrov in globok le od 4 do 10 metrov, potem pa se prevesi v popolnoma pravilno okroglo vertikalno brezno do globine 45 metrov in po manjši pasaži do globine 61 metrov, ki je tudi najgloblji del sifona. Rov se nadaljuje (še vsaj slabe 4 km) horizontalno v globino 30-60 metrov. Voda je izredno čista in vidljivost je v neskaljenem sifonu tudi do 30 metrov. Seveda pa po celodnevnem brodenju potapljačev do večera pade na kake 3 do 4 metre. Preko noči se voda očisti. V brezno smo namestili dva dekompresijska zvona ter velike zaloge zraka in plinskih mešanic. Isler se je seveda potapljal s svojim polzaprtim sistemom RI 2000, ki mu omogoča zelo dolge potope, tako da ni bilo potrebno postavljati sistema “relejnih” zalog zraka globlje v sifonu. Potopil se je v nedeljo, 3. 8. ob 12.15. Prvi del potopa je trajal dlje, kot je bilo predvideno, saj se je varnostna vrvica od zadnjih potopov leta 1991 precej potrgala in izginila v nanosih blata. To ga je precej vznemirilo in dekoncentriralo, tako da je postal nepazljiv in se na dolžini 2300 metrov s polno hitrostjo zaletel v strop - uporabljal je dva predelana vodna skuterja Aquazep. Pri tem je odbil enega od treh računalniških modulov in predrl cev za dovod zraka, tako da je izgubil en sistem in približno tretjino zaloge zraka. Seveda s poškodovano opremo potopa ni mogel nadaljevati. Dekompresijo je končal po načrtu (predvideval je 100% saturacijo plinov v krvi in dekompresijo devet ur in pol) in se dvignil na površino nekaj čez polnoč, torej

je potop trajal dvanajst ur in nekaj minut. Rekord bo poskušal popraviti naslednje leto. Dogodka sva se od začetka do konca odprave udeleževala dva Slovenca: Matej Mihailovski kot član potapljaške delovne ekipe in Arne Hodalič kot fotograf. V enem od prostih dni sva se potopila (47 metrov globoko in 450 metrov daleč) še v 150 km oddaljeni sifon Emergence du Ressel, ki velja za enega najlepših in najčistejših sifonov v Evropi. Kljub temu, da vidljivost v tem letnem času ni optimalna, se sifon ni izneveril svojemu slovesu. Prekrasno!!! Kot zanimivost: Kot eden od treh redkih izbrancev sem imel čast preizkusiti RI 3000. To je nov model rebreatherja (polzaprtega sistema), izumitelja Alaina Ronjata. V La Doux de Colyu je sestavljal ekipo petih evropskih potapljačev, ki bodo testirali jamsko verzijo nove opreme. Sistem bo še bolj ekonomičen (1:17 v primerjavi z zrakom) in zanesljivejši (dva popolnoma ločena dihalna sistema in neodvisno početverjena elektronika), vse skupaj bo razstavljivo in minimalizirano na neverjetno majhnost in težo kakih 15-20 kilogramov. Zelo zelo zanimivo tudi za prave jamske sifone, kjer je transport zahtevnejši. Da ne bo kakšne pomote in v slovenskih jamarsko-potapljaških krogih tako razširjenih nepotrebnih obrekovanj! Popolnoma zagotovo me niso za testiranje izbrali zaradi mojih potapljaških sposobnosti, ki se ne morejo niti približno meriti s starimi mački, s katerimi smo se potapljali, pač pa potrebujejo fotografije in medijsko pokritje svojega izuma. N Fotografija: Arne Hodalič

Mont Blanc

Jamarji na Mont Blancu Odprava naše alpinistične sekcije Igor Perpar

vgusta 1996 se je sedem jamarjev Jamarskega kluba Železničar odpravilo na Mont Blanc. Lani je bila petorica na Glossglocknerju. Šušlja se o ustanovitvi Planinske sekcije JKŽ. Za kaj pravzaprav gre? Poznavalci kluba vedo, da je klub nastal iz Jamarske sekcije Planinskega društva Železničar zaradi trenj med vodstvom društva in sekcije. Na samostojni poti je imel svetle in manj svetle trenutke. Dejstvo pa je, da na tedenske “sestanke” prihaja veliko ljudi, med njimi tudi taki, ki se jim zdi škoda neizkoriščenega lepega poletnega vremena in neizkoriščenih sončnih uric, tako da v poletnih mesecih vztrajno planinarijo, pozimi pa hodijo v jame. S svojimi pogovori o hribih pogosto spravljajo v bes in jezo jamarje, ki postavljajo na prvo mesto jame, na drugo nič, na tretje prav tako nič, na četrto pa po vsej verjetnosti nekaj popolnoma nepomembnega. Sredi noči, v zavetju teme smo se zbrali pred klubskimi prostori. Prisotni: Dane, Da-

Kamp v Chamonixu. Foto: Igor Perpar

niela, Danilo, Igor, Milan, Robi (nejamar), Sandi in Špela. Odsotni: preostali. Odpeljali smo se na tedenske počitnice v Evropsko skupnost, kjer smo načrtovali osvojitev njenega najvišjega vrha (in obenem Evrope). V Chamonixu so nas sprejmejo s prelepim dnevom. Odhitimo v kamp, kjer nam zaradi neurejene zakonodaje med državama ne uspe kupiti zemljišča, na katerem bi lahko kampirali, zato se odločimo za zakup. Preostanek dneva izkoristimo za spoznavanje novega okolja. Odpešačimo v mestno jedro. Terasa pivnice Pri sodčku je idealen prostor, s katerega se odlično opazuje in ga priporočam vsem, ki se boste mudili v tem mestu. Na začetku vsi opazujemo z odprtimi očmi, kasneje se nekateri odločijo za opazovanje z zaprtimi; slednjemu je bila vzrok dolga, naporna vožnja. Pravijo, da za dežjem posije sonce. Resnično, povem vam, za soncem je prišel dež, ki je s presledki vztrajno padal tri dni. Vremenu navkljub nismo lenarili: v nedeljo se povzpnemo na Brevent (2525 m), v ponedeljek obiščemo Mer de Glace, najdaljši ledenik v Evropi (7 km) in jamo, ki je umetno izdolbena v ledenik. V torek se odpeljemo na Aiguille du Midi (3842 m). V sredo se vreme končno stabilizira. Napoved za prihodnje dni je dobra. Odločimo se, da se še isti dan odpravimo proti našemu cilju. Zobata železnica oz.

Mont Blanc

Planinska sekcija na poti proti vrhu Mont Blanca. Foto: Igor Perpar

tramvaj nas pripelje do višine 2372 m. Dan se medtem prevesi v popoldan. Vzpenjamo se proti koči Tete Rousse (3167 m), kjer prespimo. Spanec je kratek, saj nas oskrbnik koče že ob enih zjutraj zbudi, češ naj gremo na pot, če hočemo še isti dan doseči vrh. Okrog druge ure se res spravimo iz brloga in se v soju baterijskih svetilk začnemo vzpenjati proti koči Gouter (3800 m), ki jo dosežemo ob jutranjem svitu. Koča je popolnoma prazna, saj vsi gostje že krenejo na pot. Tudi nas vleče naprej, na vrh, zato si privoščimo le krajši počitek. Jutro je čudovito, nebo popolnoma čisto, v dolini pa morje goste megle. Smo na poti. Zrak postaja vse bolj redek, dihanje oteženo, koraki krajši, kratki počitki pa vse pogostejši. Pot ni nevarna. Od popotnika zahteva predvsem vztrajnost in vzdržljivost. Očitno smo imeli oboje, saj brez večjih težav družno dosežemo vrh (4087 m). Udarimo si v roke. Trenutki veselja so nepopisni, zato jih tudi ne popisujem. Sledi fotografiranje, pivo, čik in prosvetljevanje Evropejcev o legi Slovenije in miru v državi. Okrog druge ure popoldan se 68

odpravimo v dolino. Vse gre gladko in brez zapletov (no ja, nekdo izgubi hlače) do koče Tete Rousse, kjer nameravamo prenočiti. Oskrbnik nas potolaži, da si sicer lahko poizkušamo izboriti kak prostor na tleh, vendar nam bo tudi to zaračunal in nas obenem opozori na bujenje v zgodnjih jutranjih urah. Odločitev je soglasna: malica in vino, nato pa peš v dolino. Na končno postajo tramvaja, ki že nekaj ur ne vozi, prispemo v trdi temi. Neskončna, da, neskončna je hoja po grušču proge, vse do doline, kamor prispemo okrog tretje ure zjutraj. Zahvaljujemo se sponzorjem, ki so nas materialno podprli na tej poti, še posebej gospodu Marku Kotniku, ki nedvomno ve, kaj je lakota in se dobro spozna na zdravila, ki preprečujejo ta pojav. Zahvala velja tudi Sandiju za maratonski vožnji na relaciji Ljubljana-Chamonix in obratno. Glede Planinske sejkcije pa, obstaja in ostaja le v šali, podobno kot ta, na nekaterih mestih na šaljiv način napisan prispevek, za katerega zagotavljam, da je resničen in v njem ni ničesar izmišljenega. N

Poezija

Nazdar planinski dolini Rado Radešček I. Nikdar nisem verjel, da beg pred življenjem je sreča, v upu sem lažnem živel in mislil sem, da je resnica. toda napočil je čas, ko videl sem, kaj je pravica. sanje lažnive so preč, a up v življenje se veča. Ak’ si tovariš moj v življenju vse nade izgubil, družbi daj mračni slovo in umakni v drugi se svet, moč ti teme bo balzam in sreča prihodnih naj let, vedi, da našel boš mir, ko bodeš naravo res vzljubil. Zdaj naj heksameter moj, pesem mogočno grmi, bolj od Orfejevih not, ki pele so strune srebrne, srca vaša ta spev, v sladko omamo zagrne, iskra ljubezni srca zopet kot roža zbrsti. Drago planinsko poljé, tebi to pesem darujem, tukaj sem našel svoj mir, našel sem smisel življenja, kot bi na novo živel, nič več ne čutim trpljenja, morda napočil bo čas, ko zadnjo bol iz duše izrujem. Ampak povej mi poljé, kje v tebi zbrana je sila, ki mi pregnala je sen, da spet sem vzljubil življenje; to si narava le ti, Unca naraslo šumenje, tihe zelene gore, kje si lepoto to pila? Res je umazan ta svet, vendar ni kriva narava, človek je krivec vsegá, vzrok je nesreče le zloba, vendar ne misli na to, ne bodi nesrečen do groba, pojdi z menoj na poljé, kjer je ljubezen res prava. II. Pesmi drugačne sem pel, ko nisem poznal še življenja, srce sem svoje razkril človeku, ki tega ni vreden, venec sonetov sem vil, a spev bil to je le beden, upanje lažno sem pil, in čakal sem prerojenja. Ljubil nekoč sem dekle, nisem ji skrival ljubezni, v upu sem lažnem živel, nisem imel še izkustev, vendar njeno srce ni razumelo the čustev, in zasovražil sem svet, počil obroč je železni. Ali sedaj vse je preč, zopet začel sem ljubiti, vendar sem mislil takrat, da čustva so v meni umrla, ko pa sem našel zaklad, se stena je mržnje podrla, vem, da ker ljubim sedaj, moč ni nikoli zgubiti.

Nočem nazaj v svet, ki mi je bil le v pogubo, tudi sam hočem živet’, ljubit’ in ljubljen ostat’, vedno ostal bom sam, svet mi loči prepad, vendar bom vedno vesel, tukaj s prijatelj’co ljubo. In ko bo smrt prišla, v duhu živel bom pri tebi, ti nesmrtna boš tu, tebe ostal del bom sam, mrtvo bo moje telo, vendar moj duh bo tam, kjer so narasle vodeé hranile pesem v sebi. Nočem hvaliti ta spev, ker nisem bil pevec nikoli, bil bi pravi poet, če pel bi o ljubezni srca, toda umrl je čas, ko pel sem v vrtincih pekla, tukaj le moj je svet, vse to je moje okoli. Sreče ni našlo srce, ko sem iskal še resnico, danes, ko vem, da je ni, v duši zavladal je mir, vozil sem skozi meglo, dokler končal se ni tir, ko sem te našel zaklad, ni mi več mar za krivico. Krasna narava si ti, še lepša je tvoja ljubezen, vem, da vse, kar sem dal, ti boš od mene sprejela, in kadar bo mi hudo, vedno me boš razumela, vendar na svetu je lek, ki zdravi to strašno bolezen. In ko napočil bo čas, roko mi smrt bo podala, moje naj truplo trohni vrhu Planinske goré, sam bi tedaj rad ostal, gledal z višin bi poljé; kadar zapustil bom svet, res bova sama ostala. III. Dragi Unec ti moj, kako sva oba si podobna, tudi ti nočeš sveta, umikaš se v večno temo, sam tudi tjakaj bežim, kadar mi res je hudo, v strašne prepade temé misel prišla še ni zlobna. Oljka zelena cvete, dokler jo sonce obseva, kadar pa žarkov več ni, tiha in bleda so lica, nočem sončne luči, vabi temé me kraljica, v carstvo ogromnih dvoran, voda kjer divja prepeva.

Ljubim moč te teme, rad imam tvojo tišino, če me obsodil je svet, sam se umaknem v temnico, vendar prekletstvo ljudi ni me pahnilo v samico, polno je tukaj stvari, ki me žele v globino. In kadar v prsih tišči, komu naj tožim gorje, tukaj v višini teme bodem se ti razodel, ko nad prepadi bom rjul, slišal me bo le odmev, Unec bo tiho šumel, tema zakrila solze.

Poezija Nočem kriviti sveta, vsak ni človek hudoben, kogar izločil je svet, tukaj je našel dom svoj, končno smo našli mir, dragi tovariš ti moj, nihče pregnal nas ne bo, komur je svet ta turoben. In kadar več nas ne bo, drug se bo skrival v temi, svet se spreménil ne bo, tukaj ostal pa bo mir, blaga sila teme vsakomur odprla bo dver, nazdar Planinsko polje, srečno tovariši vi!

Psiho Rado Radešček Med skalami Pivka je tiho šumela, plazeč se izgubljala v temi, in moja svetilka je modro brlela, a brezno pod mano se zdelo, da spi. Vrtelo kolo se je časa počasi, počasi, neslišno, kot bije srce, tišine nezmerne ne motijo glasi, ne zvoki, ki čuješ jih, kjer so ljudje. Globoko pod mano meander strašen, motil le reke je šum, a zvok se mi zdel je čuden, nejasen, da upadal mi je pogum. Podzemlje strahotno ni spalo v noči, kjer zvezda ne sveti nikdar, pod svodom grozečim, ki tukaj se boči, prežala pošastna je stvar. Nevarnost grozečo v prepadu sem čutil, kot zver je prežala v temi, v medli svetlobi tedaj sem zaslutil, da reka pod mano je reka krvi. Tedaj sem razločno zaslišal pod sabo, kjer reka je drla v temo, ne vode bobnenja, ne kapljico slabo, le žalno turobno koračnico. Ledena me zona v hipu oblila, zastalo mi v grozi neizmerni srce, ta muzika strašna me je ubila, za mano neznano, pod mano gorje. Počasi, a vztrajno glasil se napev, vse bližje in bližje so godci nevidni,

katerim je strune ojačal odmev, pomikali strašni korak svoj previdni. Tedaj pa glej! Groza v globini luči, kot vešče ogromne so v zraku lebdele. Al’ sanjam, al’ bledem, se to mi le zdi? Ne, v temi meandra so sveče gorele. Nad reko lebdela je kača ljudi, občutek tesnoben me je prevzel, zastala je v žilah razburkana kri, pred strašno je četo križ beli lebdel. Pod mano procesija mrtvih je b’la, mnogoktere postave sem tamkaj spoznal, ob vsakem duhu smrt bela je šla z dvignjeno roko v poslednji pozdrav. In že sem v obraze pošastne strmel, prosojni se zdeli so v soju luči, dih smrti je iz globine zavel, in zdelo se je, da nad reko gori. Glej Šerka, glej Picka in Hafnerja tam, v rokah koščenih jim sveča brli, le vodja sprevoda s križem je sam, za njim nešteto meglenih luči. Vse višje in višje je hodil sprevod, vodnika mrličev tedaj sem spoznal, od črnih se sten je odbijal topot, duh Putickov križ je v rokah držal. Zagledal vodnika sem mrtvih oči, ki prazno, turobno so vame strmele, v kletvi strahotni je škripal z zobmi, le mrtve postave so ga razumele. Morda je res bolje kot drugi živet’, priznati navado, ki v svetu živi, v življenju so norme, ki moč jih ni stret, če hočeš bit’ srečen, glej druge ljudi. Prav dobro sem vedel, kaj pravi pogled, v trenutku sem tistem v globino zgrmel, kjer vil se je dolgi mrtvaški obred, z nasmehom na ustih za križem sem šel.

Pismo našim vojakom 1976

Pismo našim vojakom 1979 Splošne novice z našega ferajna! Aleš Lajovic

e zamerite, ker boste dobili vsi trije vrli branilci naše dične domovine isto pisanje. Novice so za vse pravzaprav iste. Organizacijsko smo sedaj tako daleč, da že poslujemo z lastnim žiroračunom. To so po nerodnosti SDK izvedeli tudi na PD Železničar. Kakšen je bil rezultat, ne bi posebej razlagal, ker si ga verjetno predstavljate. Seje upravnega odbora so bile rahlo vroče. Tista v novembru ni posebno uspela. Jaz sem pojasnjeval naše stališče, oni malo preveč omenjali finančno plat. Ker se je splošno mnenje sukalo izrazito v našo škodo, mi je Nada skočila malo v hrbet, rekoč, da ona o vsej stvari ne ve ničesar in da sploh ni bila na našem občnem zboru itd. Skratka, imela je občutek, da nam teče voda v grlo. Rezultat je bil skrajno čuden, zmenili pa smo se, da se jamarji do seje v decembru odločimo, kaj pravzaprav hočemo. To pot pa sem ves zagovor prepustil Trčku, ki je zadevo opravil več kot briljantno, in sicer je vso reč razložil na osnovi zakona o društvih, o financah pa ne bev ne mev. Zadeva se je, kot se zdi, kljub vsemu dobro iztekla (na žiroračunu je bilo, za informacijo, zadnji teden 13.000,00 din, od tega je 5.000,00 din dobila Mojca v službi njenega očeta). Toliko o tem. Nabavili smo sledeč material: kompas z naklonomerom iste znamke kot prejšnji, 6 žemarjev, 6 wanderc, 3 škripce, 10 jugoslovanskih karbidk (skoraj novih na vojaškem odpadu po 40,00 din komad), sod debelokosega karbida (isto tam, zastonj), dobiti moramo še tri descandeurje, od alpinistov smo dobili 3 štrike starejšega letnika f11 po 40 m s precej megleno zgodovino, utegnejo pa še prav priti. Brko značk še ni priskrbel (kar je, na žalost, v njegovem stilu).

Na poti v Ledeno jamo na Viševniku, septembra 1974. Anton Jenc - Žila, Jože Jamnik - Južek, Aleš Lajovic - Hov Hov

Sem ter tja zlezemo v kakšno jamo, zlasti Toli (Andrej Potočnik), ki na tem področju občutno vodi. Zelo perspektiven je Peter Japelj z borovniškega konca, resen možakar Žilinega tipa. Obeta se nekaj novincev. Spet bomo začeli s predavanji - geologija, tehnika in še kaj. Glavno breme bo nosil Franci (Franci Malečkar) kot najbolj poklican za te reči. 29. novembra jih je bilo 8 v Grčiji (čistih eisenponarjev malo - le Mojca in Dita, pa še Franci in Milena ter Brko in še kdo), ogledali so si eno turistično in eno neturistično jamo, Frenk pa je imel tam predavanje. Drugi del je bil v Istri in je bil precej bolj uspešen: Bršljanka (115 m + 8 okostij), Babina jama (80 in še 150 m rova), Požiralnik pod Ročem (40 povprečno in kakih 200 m rova, ki šiba proti Pivki in ga še ni konec). Vreme čudovito, prav tako vinček in pršut. Šli smo tudi v Batlug, kjer pa nismo uspeli, ker je v jamo preveč padalo kamenje (samoiniciativno). Sicer pa nič posebno novega. Upam, da nisem ničesar bistvenega izpustil. N 71

Pismo Petru Japlju

Pismo Petru Japlju v rajnko armijo Odlomek Aleš Lajovic

“našimi” policaji so tudi bolj križi. Skušajo ustanoviti neodvisno društvo, k nam hodijo bolj po opremo, ki je po možnosti ne vračajo. Čez čas se potem jaz napotim k njim, jo poberem, nakar se oni pojavijo takoj naslednji četrtek v ferajnu, jo spet dvignejo in tako naprej. Skratka, odnosi niso kaj prida in slabo kaže, da se bodo kdaj bistveno spremenili. Doslej niso dali še nobene fige v obliki popisanega papirja, ki naj bi bil zapisnik. Odnosi društva s sekcijami so slabi oziroma zanič. Glede na to, da si vojak in imaš časa na pretek, imaš sedaj idealno priložnost, da razmišljaš tudi o teh stvareh. Moje mnenje je, kar se tiče vaše oz. tvoje skupine v Borovnici, da ne bi prav nič škodilo, če bi se bolj oprla na JKŽ. Tedaj morda ne bi moglo priti do takih zastojev v delovanju, kot sedaj, ko je gonilna sila, se pravi ti, pri vojakih, da ne omenjam kakega hujšega primera. Z vašega konca je sicer vedno bilo nekaj navdušencev, jamarjev, vendar nikoli toliko naenkrat, da bi tvorili skupino, ki bi bila aktivna daljši čas. Problem pa je tudi v tem, da kljub vsemu število speleoloških objektov v zaledju Borovnice to ni tolikšno, da bi lahko pogojevalo dolgoletno aktivnost. Nehote je treba pogledati tudi še kam drugam, da jamarsko delovanje ne postane preveč monotono. Upam, da s tem pisanjem nisem spravil preveč v slabo voljo tebe, ki si veliko časa žrtvoval za sekcijo v Borovnici pa tudi za naš ferajn. Kot že rečeno, premišljuj o tej zadevi z namenom, da bi imeli vsi od nje koristi! O vojaškem življenju te ne bi veliko spraševal, saj se tvoje verjetno ne razlikuje bistveno od drugih. Preostala dva vojaka, Pingo

(Milan Frölich) in Žiga (Žiga Šmit), se le redko oz. sploh ne oglasita. Želim ti torej, da ti dnevi čim hitreje minejo, tako kot ves rok. Če imaš kaj časa, bi bilo krasno, če bi napisal kak članek za naš Bilten (žilico za pisanje očitno imaš, saj se tvoje pismo o raziskovanjih, tik preden si šel v vojsko, bere kot kaka napeta kriminalka). Upam torej, da kmalu zopet kaj napišeš ali pa se celo oglasiš! SREČNO!

Na spodnjem Viševniku, septembra 1974. Na sliki sta Jože Jamnik - Južek in Aleš Lajovic Hov Hov

Laz 76

Laz 76 Utrinek

Aleš Lajovic

“D

nutku izstopi iz ferajna, prav tako Miran. V aj, Aleš, zbud se! Oni spodaj kličejo obratni smeri so šli naši argumenti v zvezi z in zahtevajo, da jim moramo nujno utrujenostjo in prebavo. Kot vodja odprave prit pomagat vleč kramo iz jame, ker je je sem zahteval, naj zvlečejo opremo, do koder konec. Žila je očitno imel halucinacije, ko je trdil, da se brezno nadaljuje.” “Ti, kolk pa je sploh ura?” “Okoli pol dveh. Men se prov nič ne ljub it v jamo. Sej smo komaj šli spat, pa že spet noter! Sej so čist pršvasan!” “Veš kaj, reci jim naj raje še mal pogledajo in pobrskajo za nadaljevanjem in če res ni nič več, potem pa naj pridejo ven. Povej jim tudi, da imamo mi tu zgoraj Pred planino Viševnik. Foto: Peter Gedei lepe prebavne motmorejo, potem pa naj pridejo ven. Opremo nje, zlasti Viktor, in da smo od celodnevnega bo iz jame zvlekla transportna ekipa nasledpuzanja po jami preveč utrujeni, da bi šli po nje dni, ko bomo dovolj močni in spočiti. treh urah motenega spanja spet v jamo.” Ob petih zjutraj, ob prvem svitu dne, ki že V zgornjem šotoru smo še nekaj časa prinavsezgodaj ni kazal nič kaj prijaznega lica, sluškovali dokaj glasnemu pogovoru po telese je udarna trojka Igor, Miran in Sablja prifonu z močno mešanimi občutki. Kmalu se kazala iz jame izrazito mrkih lic. Prva dva sta je Pingo zopet pojavil. po hitrem postopku spokala (brez izjav za “Igor pravi, da pridi k telefonu. Sploh se tisk), se kljub “smrtni utrujenosti” podala v ne da prepričat.” dolino in že zgodaj dopoldne sta bila v LjubPo žici niso prihajale nič kaj izbrane beseljani. Sablja pa je šel spat in je z manjšim de. Vsebina se je gibala v glavnem okoli tega, odmorom za čikpavzo odspal celih 33 ur kako so izčrpani, kako Mirana zebe, ker je (dva dni pred akcijo je prišel iz Brezna pod jama neogrevana (da bi se primerno oblekel, Gamsovo glavico, kjer je vodil Poljake, in se mu ni prišlo na misel) in da je sploh silno do odprave v Jamo pod Debelim vrhom še ni grozno in če jim ne pridemo na vrat na nos utegnil spočiti). N pomagat, bo hudič, kajti Igor v tistem tre-

(P)osebne novice

(P)osebne novice Katastrofa! Pivo se nam je pokvarilo! Od starosti. Kot olajševalno okoliščino naj navedemo, da je bilo pivo brezalkoholno (Pils). ••• Eden večjih dosežkov lanske sezone je bila brez dvoma nošnja Alpskega mleka v Laz. Nekaj podobnega kot bi nosili pesek v Saharo. Res je, da smo mleko “nafehtali”, pa vendar… ••• Naši vrli gospodarji so natuhtali, da bi bilo dobro, če bi bil magacin zaklenjen. Prvi rezultat namestitve ključavnice je bil vlom v “ferajn”. Bilanca: štiri uničene ključavnice, od tega tri, ki so se odpirale z istim ključem. (Na srečo so nam na CZ priskrbeli tri nove.) Noge sta dobila dva poljska telefona - “nafehtali” smo jih daljnega leta 1972 za akcijo v Gamsovo, in debel kolut telefonske žice. O vlomilcih ni še nič znanega. Verjetno radi telefonirajo pa so dobili previsok račun za telefon… ••• Članstvo se nam je dodobra namnožilo, tako da pogosto zmanjkuje prostora, dasiravno klubski prostor, kjer se sestanki navadno odvijajo ni ravno majhen. Da pa ne bi članov v prihodnosti slučajno zmanjkalo, se je potrudil Sandi. Enkrat za dvakrat! Čestitamo! ••• Sandijeva poroka je bila takorekoč intimna klubska slovesnost. Z Mirijam - sicer članico domžalskega jamarskega kluba, ga je poročila kar naša Danica, ki občasno opravlja tudi matičarsko službo. V vlogi priče je nastopil Budy. Ostali smo sočustvovali… ••• Silne dosežke je v preteklem obdobju zabeležila Planinska sekcija našega svetovno znanega kluba. Člani so se povzpeli na Mont Blanc, Breithorn in Grand Paradiso. Lepi dosežki, ni kaj!

••• Letos se nam je pridružil Tomo Vrhovec, še pred njim pa naš trenutni gospodar Matej Mihailovski. Večinoma skupaj, ob občasni asistenci ostalih članov “ferajna”, sta opravila v zadnjem letu serijo izjemnih potopov. Tomo je v Govicu v Bohinju dosegel globino 85 metrov (okoli 20 metrov pod dnom jezera; rov se nadaljuje), v Mrzleku pri Solkanu 112 metrov (okoli 30 metrov pod morsko gladino. Tudi tu se jama nadaljuje, vendar se tedaj globje ni upal spustiti). Izmerjeno je bilo okoli 1200 metrov rovov ob rečici Lokvi v Predjamskem spletu, več kot dva kilometra v Podpeški jami na Dobrepolju, okoli kilometer in pol novih rovov v Zelških jamah, par sto metrov v Novokrajski jami (v sodelovanju z ilirskobistriškimi jamarji, Zelške jame pa v sodelovanju z rakovškimi jamarji), več potopov sta opravila v Krški jami in Podpeškem jezeru, potopi so bili še v pritočnem in odtočnem sifonu v Šimenkovem breznu nad Stično (okoli 300 metrov novih rovov), Kompoljski jami na Dobrepolju, Habečkovem breznu nad Divjim jezerom pri Idriji itd. Slednje je tako ali tako Tomov standardni poligon, prav tako Veliko in Malo okence v Retovju pri Vrhniki (tu zlasti pogosto “tauha” Matej - tudi do trikrat na teden). Vseh novoodkritih rovov se je v zadnjem letu (september 1996 do september 1997) nabralo preko 7 (sedem) kilometrov, od teh več kot kilometer in pol pod vodo. Izjemni dosežki, ki pa se jih vse premalo zavedamo. Zgodbe s teh potopov pa so tako poglavje zase… ••• Ob teh fantastičnih dosežkih Tomota in Mateja so tudi ostali člani “zavohali” da se da v slovenskih jamah trenutno največ in z relativno najmanj napora napraviti s potapljanjem. Starim odsluženim klubskim potapljačem (Jolbe je končno napravil izpit že tako

(P)osebne novice ma med starejšimi in mlajšimi jamarji, pa rekoč pred našim štetjem - leta 1967) so se odbojkarski turnir, Gorazd je skuhal imeniv zadnjem času pridružili Igor, Špela, Gorazd, ten ribji golaž - skratka kot običajno - imeli Danijela, David, Mojca, Mark… Želimo jim vesmo se odlično. Kot se za tako akcijo spodobi liko užitkov in raziskovalnih dosežkov! smo pogledali tudi v okoliške jame, predvsem ••• v Lobaschgrotte. Ta jama je v zadnjih letih na Naša Danijela (Štremfelj) ima v zadnjem dolžini znatno pridobila, predvsem po zaslugi letu za sabo dva pomembna podviga - dno v ribniških in novoJami pod Debelim meških jamarjev (revrhom in potop v sigistrirali in prve nafonu Malo okence. črte vhodnih delov so Danijela je, kot kaže, tako ali tako napraprva jamska potapvili naši stari člani). ljačica v Sloveniji. Žal Kakorkoli, člani so jo v klubu zadnje čaugotovili da je zase bolj redko videvadeva precej dolga in mo. Pa je Danijela da na koncu še niso dobila omembe bili. Rabimo torej savredno konkurenco, mo še voljo, da jamo ki pa je potapljaški raziščemo in izmeriizpit opravila nekolimo do konca in doko kasneje - v Špeli polnimo delo, ki so (Klemen), naši trega že opravili ribnišnutni predsednici. ki in novomeški jaTudi Špela je bila namarji in seveda naši mreč na dnu Jame stari člani. pod Debelim vrhom, ••• nedavno pa je bila Po slabem četrttudi v ekipi, ki je prestoletnem “brcanju” v plavala serijo sifonov Jamo pod Debelim med Jamo v grapi in vrhom je veliki met Predjamskim spleRibji golaž na veteranski. Foto: Peter Gedei le uspel Igorju in tom in slednjega poŠpeli. Na številnih sledečih akcijah so se člani daljšala na preko 11 kilometrov znanih rovov. uspeli preriniti 410 metrov globoko. Globje ••• žal ni šlo, kar smo glede na znana dejstva v Klubske “fešte” lepo uspevajo. Luciferovazvezi z geološko zgradbo tako ali tako prednje je bilo koncem preteklega leta v gozdarvidevali. Kljub temu je ta jama najglobja v ski koči na Fridrihštajnu nad Kočevjem v feTriglavskem masivu oziroma takoimenovani nomenalnem snežnem metežu, ki je pričaral Slatenski plošči (Gamsova je na robu, že iznadvse romantično vzdušje. “Veterinarska” ven oziroma pod to formacijo). Po globini ji oziroma veteranska akcija pa je bila prav tasledi Triglavsko brezno (po starem Brezno pod ko na kočevskem koncu - pred Lobaschgrotte Glavo. V njem visi verjetno največji oziroma pri Črnem potoku v prav prijaznem vremenajdaljši ledeni stalaktit v Sloveniji in nemara nu, kjer smo imeli težave le z lokalno mulacelo na svetu. Trenutno je dolg okoli 35 merijo, ki nam je kradla hladeče se pivo iz stutrov in po približni oceni tehta okoli 300 ton!). denca. Tu se je odigrala tudi nogometna tek-

(P)osebne novice ••• Naš “ferajn” ima trenutno prostore v javnem zaklonišču na Taboru (za njihovo pridobitev ima nedvomne zasluge Sokol (Vito Hussu)). So dovolj veliki in na odlični lokaciji. Imamo pa precejšnje težave z vlago in kot posledico zatohlost in plesnobo, ki se jih nikakor ne moremo znebiti. Nadaljna posledica je, da po sestankih primerno zaudarjamo. Nekateri člani so si zato omislili posebne četrtkove večerne toalete, katere potem čez teden “zluftajo”, da naslednji četrtek zopet lahko služijo svojemu namenu. Čar sestankov je namreč prevelik in nam plesnoba ne more do živega. Bog pomagaj, pač ni pomoči. Na srečo se domači nad smradom ne pritožujejo preveč. ••• Po sedemnajstih letih upravništva revije Naše jame je naš ustanovni član Dušan Novak ugotovil, da je bilo dovolj (med tem je bil nekaj let tudi tajnik JZS) in zadevna opravila prepustil Alešu Lajovcu, ki se trenutno z večjim ali manjšim uspehom spopada z nalogami in dolžnosti upravništva. Kakorkoli vsa čast in slava Dušanu za opravljeno delo ne samo v zvezi z Našimi jamami! Rezultat njegovega skoraj polstoletnega jamarskega udejstvovanja je gorovje zapisnikov in člankov s področja speleologije s posebnim poudarkom na hidrogeologiji. Še na mnoga leta, Dušan! ••• Ob zadnjem občnem zboru JZS v Ribnici je bil tudi natečaj za najboljši jamski posnetek. Zmagal je naš Peter (Gedei) z motivom iz Jame na Prevali I tudi Mušja jama imenovani (naslovnica našega zadnjega Biltena). Čestitamo! ••• Člani, predvsem Gorazd, Miha in Dean (sicer nekdanji Logačani) so se uspešno prekopali preko 100 metrov globoko v Breznu pod Gnezdom nad Štampetovim mostom pri Vrhniki. Do Ljubljanice jim manjka le še nekaj

deset metrov mukotrpnih zemeljskih del. Kar pa jih tako ali tako ne moti. ••• Skrb našega “ferajna” je tudi knjižnica JZS. V vlogi knjižničarjev trenutno nastopata Nace in Zvonka (zakonca Labernik) in sicer v prostorih katastra JZS, ki je odprt vsak četrtek od 18 do 20 ure, včasih pa tudi dlje. ••• Od občnega zbora JZS v Ribnici naprej sta dva člana Predsedstva Jamarske zveze Slovenije tudi Igor Perpar in Aleš Lajovic. Sandi Horvat pa je pomočnik gospodarja Jamarske reševalne službe. Kako bo z njim v bodoče glede na že omenjene zaplete, pa težko napovemo. Na klubske sestanke prihaja vedno bolj redko… ••• Dr. Andrej Kranjc je bil izvoljen za izrednega člana SAZU-ja, kar je velika čast zanj osebno, majčkeno pa tudi za naš ferajn, saj je bil Andrej dolgoletni član naše jamarske skupine in v šestdesetih letih tudi načelnik tedanje Jamarske sekcije PD Železničar. ••• Zveneč naslov “doktor znanosti” so svojim siceršnjim akademskim naslovom dodali že prenekateri naši člani na povsem različnih področjih. Začelo se je pri veterini (Krötlinger), nadaljevalo na kemiji (Holz), fiziki (Šmit), geografiji (Kranjc) in v zadnjem času še na geologiji. Doktoriral je Robert Šajn, v kratkem pa pričakujemo podoben dosežek s strani našega Kukija (Brenčič). ••• Podjetniški duh je po našem “ferajnu” zavel že davno. Med prvimi je svojo zmoto spoznal Stane Tomc in obesil na klin diplomo iz geologije ter se posvetil hladilni tehniki. Zadnje novice pa prihajajo iz Postojne, kjer se je udomačil naš nekdanji predsednik (in bivši baletnik) Jernej Kalan. Baje poleg drugega v zadnjem času “osvetljuje” prireditve. Omenjena dejavnost nam morda v temnem podzemlju še prav pride…

In memoriam

Janez Šubelj (1930 - 1996) Prvič sva se srečala še kot gimnazijca na kakšnem od srečanj slovenskih prirodoslovnih krožkov, ki smo jih tista leta, po koncu vojne, obnavljali in na novo ustanavljali.

Že takrat sem občudoval Tvoje botanično znanje, čeprav sem se tudi sam posvečal tej stroki. Kasneje, po znameniti Kunaverjevi ekskurziji za krožkarje na Kras, sva se oba znašla pri jamarjih, tovorila lestvice proti Dobrniču, se spuščala v Šimenkovo brezno in še kam drugam. Obiskovala sva Željnske jame, raziskal si vodno jamo v Šahnu in nam stal ob strani, ko smo ustanovili jamarsko sekcijo pri PD Železničar. Z nami si hodil na Komno in s svojo premišljenostjo in mirnostjo mnogo prispeval k uspešnemu koncu te ali one mnogoštevilne akcije. Ko si študiral v Zagrebu, si sam, ali pa sva skupaj, večkrat šla na akcije naše “bratske” jamarske sekcije PD Željezničar. Imeli so Te že kar za svojega in s sedaj že starejšo generacijo zagrebških jamarjev smo se vedno radi srečali, največkrat na naših občnih zborih. Tam si vedno poskušal prispevati k zavesti mlajših generacij. Zagovarjal si stališče, da je potrebno stvar, ki se je lotiš, vedno izpeljati do kraja korektno in pošteno. Prav zaradi tega Te bom in Te bomo pogrešali! Dušan Novak

Jubilejna 20. številka

Jubilejna 20. številka Biltena Kazala dosedanjih Biltenov

BILTEN jamarske sekcije Planinskega društva Železničar Letnik: 1963 Št.: 1 Strani: 20 Uredili: Marjan Raztresen, Jože Goršek, Andrej Kranjc Format: A4 Marjan Raztresen: Biltenu na pot Dušan Novak: Delo jamarske sekcije PDŽ v Triglavskem narodnem parku Andrej Kranjc: Speleološke raziskave v gorah Jože Goršek: Prepadna jama pri Suhorju na Kolpi Janez Belič: Pihalnik - jama, iz katere vije veter Jože Goršek: Raziskane jame pri Suhorju na Kolpi Jože Goršek: Novi jami v okolici Vač nad Litijo Ivan Hotko: Podzemlje Vranskega in okolice Andrej Kranjc: Kras na Poljskem Vlado Hribar: Fotografiranje v jamah Dušan Novak: Udeležba naših članov na večjih domačih ter mednarodnih akcijah in sestankih Dušan Novak: Stanje knjižnice Jamarske sekcije PDŽ Marjan Raztresen: Jamarski smeh v Jamarski sekciji BILTEN jamarske sekcije Planinskega društva Železničar Letnik: 1965 Št.: 3 Strani: 26 Uredili: Miša Završnik, Dušan Novak, Marjan Raztresen Format: A4 Naklada: 200 izvodov Marjan Raztresen: Prijatelji Marjan Raztresen: Očnice rastejo visoko pod vrhovi Dušan Novak: Voda bobni v temni globini

Tomaž Jančigaj, Andrej Kranjc: Ob meandrih reke Rinže Marjan Raztresen: Meseca avgusta pleše živo srebro okoli ničle Miša Završnik: Srečanje pod mogočnim Velebitom Dušan Novak: Jamarska sekcija v letu 1964 Andrej Kranjc: Dolgo popotovanje po krasu Maghreba Jože Mulej: V hramih ledenike Dušan Novak: Kraljestvo Macoche in njenih sosed Novice: Jamarji in jame, Ali je potrebno ustanoviti “Mednarodno speleološko zvezo”?, Tisoč metrov pod zemeljsko površino, Tri dni zaprti v podzemlju, Najdeni ostanki pračloveka, Jamske slikarije na meji Tibeta, Podzemske jame - umetniške galerije, Nesreči v Britanskih jamah, Orangutani spijo v jamah, Novice brez naslova BILTEN jamarske sekcije Planinskega društva Železničar Letnik: 1966 Št.: 4 Strani: 24 Uredili: Jože Goršek, Andrej Kranjc, Dušan Novak, Marjan Raztresen Format: A4 Naklada: 120 izvodov Marjan Raztresen: Skok v drugo desetletje Andrej Kranjc: Na dnu najglobjeg snežniškega brezna Dušan Novak: S 130 kilogrami hrane nad jamo Marjan Raztresen: Ledene dvorane v gigantski razpoki Igor Žitko: Prvi maj v jamah Tine Mlinarič: Na začetku poti Tomaž Jančigaj: Zadnje lanske raziskave na Kočevskem Dušan Novak: IV. Mednarodni speleološki kongres Dušan Novak: Najglobje in najdaljše jame na svetu Dušan Novak: Zakaj je potrebno zaščititi jame?

Jubilejna 20. številka Marjan Raztresen: Jamarski smeh Marjan Raztresen: Vesti iz našega kluba Novice od tod in ondot BILTEN jamarske sekcije Planinskega društva Železničar Letnik: 1967 Št.: 5 Strani: 34 Uredili: Jože Goršek, Andrej Kranjc, Dušan Novak, Marjan Raztresen Format: A4 Naklada: 150 izvodov Marjan Raztresen: Dve generaciji Andrej Kranjc: Ob zaključku leta Iztok Hafner: Kočevski Rog leta 1966 Jože Goršek: Muhlhoferjeva jama Dušan Novak: Akcija “Ledena jama” Andrej Kranjc: V Triglavskem narodnem parku Iztok Trček: Obisk Boris Osterman: Weiterloch Milan Jerončič: 4. Zlet planincev železničarjev Marjan Raztresen, Dušan Novak: Pustolovščine in odkritja Dušan Novak: Boljša vodniška služba Dušan Novak: Na oni strani časa Novice: Vesti iz jamarske sekcije, Novice brez naslova Osmrtnici BILTEN jamarske sekcije Planinskega društva Železničar Letnik: 1968 Št.: 6 Strani: 42 Uredili: Jože Goršek, Andrej Kranjc, Dušan Novak, Marjan Raztresen Format: A4 Naklada: 200 izvodov Marjan Raztresen: Kriza Andrej Kranjc: O delu sekcije v letu 1967 Emilijan Cevc: Živimo z naravo Dušan Novak: Raziskovanje v Zgornjesavinjski dolini Iztok Trček: Bela Krajina Rado Poženel: Po jamah naČeškem, Moravskem in Slovaškem

Igor Žitko: Na Rog Andrej Kranjc: Obiski in srečanja Rado Poženel: Še po jamah na Madžarskem Dušan Novak: Naše kraško bogastvo Rajko Pavlovec: Naravoslovci pripravljajo podrobne raziskave Cerkniškega jezera in okolice Rado Poženel: Pernhart zopet na Triglavu Dušan Novak: Odprto pismo Jamarskemu klubu v Ribnici Iztok Trček: Seminar za jamarje reševalce Drobne vesti Seznam aktivnih članov JSPDŽ BILTEN jamarske sekcije Planinskega društva Železničar Letnik: 1969 Št.: 7 Strani: 36 Uredili: Jože Goršek, Andrej Kranjc, Dušan Novak, Marjan Raztresen Format: A4 Naklada: 150 izvodov Marjan Raztresen: Obtožbe Tomaž Jančigaj: Številne uspele akcije Igor Žitko: Naš stari znanec Rog Stane Tomc: Nadaljujemo raziskovanje visokogorskega krasa Jože Goršek: Plazovi kamenja in gline Dušan Novak: Malo znani, a lepi makedonski kras Vladimir Božič: Kdo se ima pravico imenovati speleolog Dušan Novak: Kdo je speleolog? Iztok Trček: Ali obstaja jugoslovanska Altamira? Dušan Novak, Janez Rogelj: Herkova peč Vesti z majhnimi naslovi Novice brez naslovov Osebne vesti Seznam aktivnih članov JSPDŽ BILTEN jamarske sekcije Planinskega društva Železničar Letnik: 1970 Št.: 8 Strani: 28 Uredili: Andrej Kranjc, Dušan Novak, Marjan Raztresen

Jubilejna 20. številka Format: A4 Naklada: 150 izvodov Marjan Raztresen: Prvič na drugi celini Tomaž Jančigaj: Jubilejno leto aktivnega dela Aleš Lajovic: Zlata jama na Viševniku Stane Tomc: Trije mladi rekorderji Papež spodbuja jamarje Iztok Trček: 547 jamarjevih dni iz dnevnika SMB Anton Jenc: Nadebudni začetniki Anton Jenc: Naša spremljevalca blato in voda Andrej Kranjc: Bogat dolenjski kras Dušan Novak: Obisk jame v Briščakih in izvirov Timava Rekordi Vesti brez naslova Osebne vesti BILTEN jamarske sekcije Planinskega društva Železničar Letnik: 1971 Št.: 9 Strani: 34 Uredili: Andrej Kranjc, Dušan Novak, Marjan Raztresen Format: A4 Naklada: 150 izvodov Marjan Raztresen: Izkušnje in spoznanja Dušan Novak: Afrika 70 Tomaž Jančigaj: Ocena: prav dobro Tone Jenc: Razpoznavni znak: gamsova glavica Danica Gartner: Bogata jamarska bera Maja Kranjc: V najglobji jugoslovanski jami Miran Šubelj: Mednarodne jamarske izkušnje Jože Broder: V led vklenjene krasotice France Habe: 60 let raziskovanja slovenskega krasa Andrej Kranjc in Dušan Novak: Sporna dolžina Andrej Kranjc in Dušan Novak: Težave pri izbiranju članov odprav Novice

BILTEN jamarske sekcije Planinskega društva Železničar Letnik: 1972 Št.: 10 Strani: 34 Uredili: Andrej Kranjc, Dušan Novak, Marjan Raztresen Format: A4 Naklada: 200 izvodov Marjan Raztresen: Rekordi obvezujejo Tomaž Jančigaj: Spogledovanje z rekordom ali kratko letno poročilo Dušan Novak: Raziskovanje Brezna pri gamsovi glavici, kat. Št. 3457 Miran Šubelj: Sto ur pri Luciferju Stane Tomc: Brezno pod Blegošem Naša jamarska bera 1971 Andrej Kranjc: Poletna suša v Bohinju Aleš Lajovic: Novosti v jamarski razsvetljavi Peščeri: K mineraloškim raziskavam v jamah Jože Broder: V. zborovanje slovenskih jamarjev Jože Broder: Ali je vredno spet turistično urediti Divaško jamo? Marjan Raztresen: Nagovor ob srečanju starih jamarjev Vesti brez naslovov Kratke vesti Osebne vesti BILTEN jamarske sekcije Planinskega društva Železničar Letnik: 1974 Št.: 12 Strani: 28 Uredili: Andrej Kranjc, Aleš Lajovic, Marjan Raztresen Format: A4 Naklada: 150 izvodov Marjan Raztresen: Iskanje v temi Janez Holc: Poročilo o delu leta 1973 Anton Jenc: Akcija 1000 Igor Žitko: 1. maj v Rogu Anton Jenc: Neznana znanka na Veliki planini Aleš Lajovic: Izdelovanje lestvic Aleš Lajovic: Jame obdelane v letu 1973

Jubilejna 20. številka Aleš Lajovic: Doživetja iz Amerike ali jamar na dopustu Aleš Lajovic: Umrla je Darja Aleš Lajovic: Opravičilo Aleš Lajovic: Novo vodstvo Seznam aktivnih članov JSPDŽ (P)osebne novice BILTEN jamarske sekcije Planinskega društva Železničar Letnik: 1975 Št.: 13 Strani: 52 Uredili: Andrej Kranjc, Aleš Lajovic, Marjan Raztresen Format: A4 Naklada: 150 izvodov Marjan Raztresen: Dvajset let JSPDŽ Aleš Lajovic: Poročilo o delu JSPDŽ v letu 1974 Anton Jenc: 4. Spust za 4. Julij Anton Jenc: Tehnično poročilo o spustu v Jamo pod Debelim vrhom Anton Jenc: Snežnik v navalu jamarjev Janez Barbič: 29. November na Dobrepolju Aleksander Dolenc: Mednarodna srečanja zdravnikov GRS Aleš Lajovic: Fensy ali Vsak začetek je težak Jame, obdelane v letu 1974 Dušan Novak: Novi člani Jamarske zveze Slovenije Dušan Novak: Občni zbor DZRJ Simon Robič v Domžalah Marjan Raztresen: (P)osebne novice Nada Čadež-Novak: Pojasnjevanje nejasnosti Seznam članov JSPDŽ BILTEN jamarske sekcije Planinskega društva Železničar Letnik: 1976 Št.: 14 Strani: 40 Uredili: Andrej Kranjc, Aleš Lajovic, Marjan Raztresen Format: A4 Naklada: 150 izvodov Dušan Novak: Mi in kraški svet Aleš Lajovic: Poročilo o delu JSPDŽ

v letu 1975 Aleš Lajovic: Načrt dela JSPDŽ za leto 1976 Dušan Novak: VII. Kongres speleologov Jugoslavije Anton Jenc: Debeli vrh spet vabi Jamarska bera v letu 1975 Janez Barbič: V jamah Snežnika Milutin Željeznov: Akcijo je preprečilo deževje Franc Osole: Marovška zijalka, novo starokamenodobno najdišče na Dolenjskem Aleš Lajovic: Dolga pot iz jame Franci Dovč: Prvič v jamski globini (P)osebne novice Seznam članov JSPDŽ BILTEN jamarskega kluba Železničar Letnik: 1979 Št.: 15 Strani: 46 Uredili: Iztok Trček, Aleš Lajovic Format: A4 Naklada: 200 izvodov Iztek Trček: 25 let Aleš Lajovic: Poročilo o delu JKŽ v letu 1976 Aleš Lajovic: Poročilo o delu JKŽ v letu 1977 Aleš Lajovic: Poročilo o delu JKŽ v letu 1978 Aleš Lajovic: Odprava JKŽ v jame na Kosovu, Durmitorju in Vojniku Franci Malečkar: Tehnični načrti jam Franci Dovč: Pri svojem delu bi potrebovali avto Aleš Lajovic: 1. maj v Črni gori Franci Dovč: Okoli Kranja se nam obeta nekaj zanimivih jam Matjaž Fon, Miran Čehovin: Jama pri Grčarjevcu Franci Dovč: S čolnom po Zelških jamah Judita Levičnik: Moja prva jamarska akcija Milutin Željeznov: Bil je lep deževen dan Arkadij Potočnik: Moja najglobja jama Aleš Lajovic: (P)osebne novice Seznam članov JKŽ v letu 79 Seznam članov v JK E. Kardelj (sekcije JKŽ na ŠC RSNZ v Tacnu)

Jubilejna 20. številka BILTEN jamarskega kluba Železničar Letnik: 1981 Št.: 16 Strani: 46 Uredil: Aleš Lajovic Format: A4 Naklada: 200 izvodov Dušan Novak: 25 let jamarske skupine Andrej Kranjc: Problematika raziskav alpskega krasa (25 let dela JKŽ v podzemlju slovenskih alp) Aleš Lajovic: Poročilo o delu leta 1980 Iztok Trček: Poročilo predsednika za leto 1981 Marko Grden: Lupoglav, 29. november 1981 Judita Levičnik: Krk 80 (Popotovanje po otoku Krku ali kje je prva gostilna na otoku?) Jernej Kalan: Mune Franci Malečkar: Jama Gnojinica pri Velih Munah Aleš Lajovic: Mi in slovenska (planinska) literatura (iz knjige dr. Matjaža Kmecla S prijatelji pod macesni) Člani JKŽ: Po breznu šiba jamar Aleš Lajovic: Hrustovača (ali kako smo v Bosni prejamarili 1. maj 1979) Člani JKŽ: Lucifer (P)osebni oglasi Članki o dejavnosti JSPDŽ in JKŽ objavljeni v časopisu Nova proga do leta 1981 Seznam članov JKŽ BILTEN jamarskega kluba Železničar Letnik: 1991 Št.: 17 Strani: 50 Uredili: Peter Gedei, Jani Mravlja, Aleš Lajovic Format: A5 Naklada: 150 izvodov Iztok Trček: Poročilo predsednika JKŽ za leto 1982 Miran Šubelj: Poročilo predsednika JKŽ za leto 1983 Jernej Kalan: Poročilo predsednika JKŽ za leto 1987

Tomaž Hočevar: Poročilo predsednika JKŽ za leto 1988 Tomaž Hočevar: Poročilo predsednika JKŽ za leto 1989 Aleš Lajovic: Poročilo predsednika JKŽ za leto 1990 Tomaž Hočevar: Poročilo predsednika potapljaške sekcije za leto 1989 Tomaž Hočevar: Poročilo predsednika potapljaške sekcije za leto 1990 Miha Brenčič: Nekoliko polemičen zapis ali o idejah, ki so zrastle na različnih zeljnikih Peter Gedei: Drenov grič je že skoraj padel Miha Brenčič: Naravna okna Aleš Lajovic: Ledena jama na spodenjem Viševniku ali Uševniku v Bohinju Marina Gacin: Mišina jama na Nanosu Peter Gedei: Blatno doživetje Rok Krek: Potapljaška akcija v Klevevški jami Miha Brenčič: Blatni prodniki Miha Brenčič: Raziskave na področju Podpeč - Tomišelj Planinca Miha Brenčič: Rudniki na krasu Jani Mravlja: Ajdovska jama pri Nemški vasi Jernej Kalan: Vseslovanska akcija Istra 1991 Aleš Lajovic: Kje smo raziskovali Josip Jurčič: Jama, po kateri se pride na oni svet Aleš Lajovic: In memoriam Iz starih časov Članstvo Akcije 1982, Akcije 1983, Akcije 1984, Akcije 1985, Akcije 1986, Akcije 1987, Akcije 1988, Akcije 1989, Akcije 1990, Akcije 1991 BILTEN jamarskega kluba Železničar Letnik: 1993 Št.: 18 Strani: 64 Uredil: Peter Gedei Format: A5 Naklada: 250 izvodov Aleš Lajovic: 18. zvezku v popotnico Aleš Lajovic: Delo v letu 1991 Miha Brenčič: Delo v letu 1992

Jubilejna 20. številka Mateja Gedei: Čestitka Biltenu Matjaž Nabergoj: Naj bo Pihalnik Miha Brenčič: Barjanska okna Tomaž Hočevar: Medcelinska naveza Miha Brenčič: Curek iz Mačkovce Miha Brenčič: Jan Vladimir Hrasky Peter Gedei: Potepanja po Viršnici Igor Perpar: Babja luknja Miha Brenčič: Temperature Košelevca Peter Gedei: Združimo oboje! Tomaž Hočevar: Na Hip Na Nos Marko Šuštar: Katujčarjevo brezno Miha Brenčič: Izsušitvene razpoke Aleš Lajovic: Potapljanje v Planini Miha Brenčič: Lurgrotte Viktor Robič: Mengeška koča Viktor Robič: Javorje Aleš Lajovic: Sveti Trije kralji Nace Labernik, Aleš Lajovic: In memoriam (P)osebne novice Iz starih časov Člani Akcije 1992, Akcije 1993 BILTEN jamarskega kluba Železničar Letnik: 1995 Št.: 19 Strani: 80 Uredili: Miha Brenčič, Aleš Lajovic, Peter Gedei Format: A5 Naklada: 300 izvodov Miha Brenčič: Na začetku je bil članek Dušan Novak: Jamarska sekcija PDŽ Janez Belič: Moji spomini na delo Marjan Raztresen: Romantični norci Andrej Kranjc: Spomini na Kočevsko Janez Holc: Ali je kje še globja jama? Aleš Lajovic: Prelomni časi Iztok Trček: Mojih jamarskih trideset let Miran Šubelj Sagmeister: Zgodba iz ogledala dolgega 25 let Jernej Kalan: O času sredi osemdesetih Tomaž Hočevar: (S)poročilo bivšega pod- in predsednika o njegovih vtisih o vladanju Miha Brenčič: Moj kras Igor Perpar: Kar tako Jamarski klub Železničar v številkah

Jame in brezna Članstvo Dokumenti BILTEN jamarskega kluba Železničar Letnik: 1997 Št.: 20 Strani: 96 Uredila: David Dereani, Peter Gedei Format: A5 Naklada: 350 izvodov France Habe: Moja srečanja z jamami Igor Perpar: Poročilo predsednika JKŽ Igor Perpar: Poročilo predsednika JKŽ Mojca Opara: Poročilo predsednika JKŽ Igor Perpar: Jama pod Debelim vrhom Gorazd Grmek: Jama pri gnezdu Igor Perpar: Raziskave v Županovi jami Miha Celarc: Novoodkriti deli Predjame Tomo Vrhovec in Matej Mihailovski: Podpeška jama v Dobrepolju Tomo Vrhovec in Matej Mihailovski: Govic David Dereani: Raziskave v Novokrajski jami Tomo Vrhovec in Matej Mihailovski: Podpeško jezero Peter Gedei: Pekel pri Kopanju Nace Labernik: Kačna jama Zoran Subotič: JKŽ na internetu Nace Labernik: Priprava za čiščenje karbida Igor Perpar: Ukrajina 1995 Tibor Gedei: Izrael 1996 Špela Klemen: Slovaška 97 Iztok Trček: Izrael v predavanjih Arne Hodalič: La Doux de Coly Igor Perpar: Jamarji na Mont Blancu Rado Radešček: Nazdar planinski dolini Rado Radešček: Psiho Aleš Lajovic: Pismo našim vojakom 1979 Aleš Lajovic: Pismo Petru Japlju v rajnko armijo Aleš Lajovic: Laz 76 Aleš Lajovic: (P)osebne novice In memoriam Jubilejna 20. številka Biltena Seznam akcij JKŽ 1994 Seznam akcij JKŽ 1995 Seznam akcij JKŽ 1996

Seznam akcij 1994

Seznam akcij JKŽ 1994 št. datum objekt 1. 2. 3. 4. 5.

09.01. 12.01. 12.01. 16.01. 27.01.

6. 7. 8.

04.02. 11.02. 13.02.

Mišina jama Osoletova jama Drenov grič Zelške jame Jama nad Stiškim samostanom, Miškova jama Jama pod Bukovim vrhom Marijin brezen Izvir Savice

9. 10. 11. 12.

13.02. 14.02. 19.02. 20.02.

področje Nanosa Izvir Krke Pekel pri Kopanju Jama pod težko skalo

13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22.

20.02. 20.02. 26.02. 27.02. 05.03. 06.03. 06.03. 12.03. 12.03. 13.03.

Brezzobo brezno Drenov grič Brezno pri Dovčarju 1, 2 Izvir Savice Mala Konjšca. Konjšca Tnulca jama Taborska jama Luknja v luknji Jama vesele mine Brezno presenečenja

Postojnska jama, Pivka jama, Črna jama Mačkovca, Zelške jame Pekel pri Kopanju in okolica Mačkovca, Planinska jama Rotovnikova jama Jama pri Zagorici Logarček Šance Jančja jama Velika Vratnica Nova in Stara Križna jama Jama pri Hudem, Zelena jama, Španova jama, Platnarjevo brezno 35. 26.-28.04. Nova Križna jama 36. 30.04. Rakov Škocjan 37. 01.05. Stranske Ponikve 38. 04.05. Žvenketulja, Zelena jama 39. 05.05. Viršnica 40. 07.05. Martinska jama 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34.

13.03. 15.03. 19.03. 20.03. 27.03. 27.03. 02.04. 07.04. 09.04. 17.04. 19.04. 23.04.

udeleženci Sandi, Igor, Peter Sandi, Igor, ACO: Badi, Danilo, Bojan Tibor + 1 oseba Brko + nekaj oseb Igor, Sandi, Miško iz Stične Sandi, Igor, Peter, Nace, Zvonka Igor, Sandi, Nace, Zvonka Cic, Sandi, Igor, Sokol, Miran + 6 oseb Fritz Fritz, Kenda, Žibrat Sandi, Igor, Žibrat Fritz, Igor, Sandi, Matjaž, Nace, Zvonka Fritz, Igor Zoran + 1 oseba Peter, Tibor, Aleš, Zoran, Igor Cic, Maki, Igor, Miran + 10 ljudi Fritz, Aleš Fritz, Matjaž Brko, Goč, Metka Zoran, Fritz, Maki, Peter Zoran, Fritz, Maki, Peter Igor, Sandi, Doroteja, ACO: Badi, Danilo, Bojan Brko + 58 oseb Brko Igor, Aleš, Sandi, Kuki jamarska šola Urška, Šuštaršič Igor jamarska šola jamarska šola jamarska šola Igor Igor,Drole, Troha jamarska šola Igor, Troha, Drole Sandi, Daniela, Igor, Špela Fritz, Matjaž, Marina, Peter Igor, Daniela Daniela, Sandi Sandi, Maki, Daniela, Igor, Jože, Peter, Špela

Seznam akcij 1994 41. 42.

08.05. 15.05.

požiralniki okrog Doba, Jama v Poljanah Mačkovca

43.

21.05.

Planinska jama

44. 45. 46. 47. 48. 49.

27.05. 04.06. 05.06. 11.06. 11.06. 18.06.

Pihalnik Brezno na Leški planoti Pihalnik Šimenkovo brezno Nečilčeva jama Vipavska jama

50. 51. 52. 53. 54. 55. 56. 57.

19.06. 28.06. 29.06. 30.06. 12.06. -01.07. 03.07. 09.07. 10.07.

Pokljuška luknja Robova jama Taborska jama Drenov grič - Kamnolom Dubrovnik: Ombla, Vilina pečina, Močilska pečina Kostanjeviška jama, Klevevška jama področje Velike Planine Šimenkovo brezno

58. 59. 60.

10.07. 16.07. 16.07.

Pihalnik Mačkovca Jama pod Babjim zobom

61.

17.07.

Govic

62. 63.

20.07. 23.07.

Pekel pri Šempetru Krn - kaverne

64.

26.07.

Nebeča - Dolenjska

65. 30.,31.07. Kačna jama 66. 30.07. Jama vesele mine 67. 04.08. Pekel pri Kopanju 68. 07.08. Dobšinska (ledena) jama - Češka 69. 07.08. okolica izvira Krke 70. 13.08. Pekel pri Kopanju 71. 13.08. Viršnica, Kobiljna jama 72. 16.08. Šamonovo brezno 73. 74. 75. 76. 77. 78. 79.

17.08. 20.08. 20.08. 20.08. 27.08. 27.08. 28.08.

Pekel pri Kopanju Planinska jama področje Nanosa Skalarjevobrezno - Kanin Vogel Rotovnikova jama Klevež

Sandi, Daniela, Igor, Jože Jolbe, Sandi, Igor, Tine, Aleš, Daniela, Milan H. + 18 rezervistov veteranska akcija in jamarski izpit 30 članov Aleksander, Fritz Igor, Sandi, danilo, Badi Aleksander, Fritz, Matjaž, Špela 12 jamarjev + domačini Zvonka, Nace Matjaž, Milan H., Jože, Sandi, Nace, Zvonka, Vinko, Daniela, Špela Nace, Zvonka Jože, Sandi, Daniela, Vinko, Špela Peter Fritz Igor, Lilo, Mare, Tine udeleženci Kostanjeviškega srečanja Tibor Daniela, Jože, Sandi, Igor, Nace, Zvonka, Tine, Irena, Špela, Vojko, Štefan st.+ml. Fritz, Aleksander Petrič Milan H., Jolbe, Daniela, Sandi, Igor, Peter, Nace, Zvonka, Tine Dani, Luka Milan H., Jolbe, Daniela, Sandi, Igor, Nace, Zvonka, Tine, Dani, Luka Peter Jolbe, Sandi, Tine, Dani, Luka, Daniela, Ivan s Krka Jože, Daniela, Dani, Tine, Sandi, Vinko, Jolbe, Vojko, Štefan Peter, Nace, Igor, Sandi Milan H., Petrič ml. in st. Sandi, Nace, Zvonka Tine, Dani Milan H. Dani, Igor, Sandi, Daniela Špela, Luka, Jolbe Luka, Sandi, Tine, Milan H., Daniela, Jolbe Sandi, Igor, Daniela Milan Sandi, Luka, Špela, Jože Fritz, Matjaž Aleksander + 2 osebi Peter, Nace, Jolbe, Aleš, Špela Brko Peter

Seznam akcij 1994 80. 20.-28.08. Nanos 81. 03.09. Nanos 82. 10.09. Lučki dol 83. 22.09. Snežna jama pod Raduho 84. 24.09. Škamperlova jama 85. 25.09. Nanos 86. 24.009. Viršnica 87. 01.10. Podrigelčna jama 88. 08.10. Lučka jama 89. 90. 91. 92.

08.10. 22.10. 22.10. 23.10.

Ilova gora - 2 novi jami Skedenca okolica Grosuplja - raziskave Jazbina v Rovnjah

93.

30.10.

Jazbina v Rovnjah

94. 95.

04.11. 05.11.

Malinca Jama po kateri se pride na oni svet

96.

12.11.

Mala in Velika Pasica

97. 98.

12.11. 13.11.

99. 100. 101. 102. 103. 104. 105. 106.

26.11. 27.11. 27.11. 04.12. 10.12. 11.12. 18.12. 25.12.

Matjaževa jama Jama sedmih kosti, Ledvička, Jama dveh vhodov, Kite-Kat Viršnica Drenov grič Žvenketulja Velika jama, Mala jama, Pirnica Jama pod lovsko prežo, Brinščica Planinska jama - Mrtvaški rov Predjama Brezno žalostnega dogodka

Fritz, Matjaž Fritz Milan Dani, Tine, Luka Sandi, Badi, Nace, Zvonka, Špela Fritz, Matjaž Tine, Dani, Brko Kuki, Aleš Jolbe, Igor, Aleš, Daniela, Tibor, Špela, Peter, Nace, Zvonka Peter, Nace Sandi, Igor, Špela Sandi, Igor, Špela Danilo, Badi, Igor, Zvonka, Nace, Daniela, Špela, Jolbe, Peter Danilo, Badi, Špela, Igor, Zvonka, Nace Kuki Sandi, Daniela, Tibor, Jolbe, Špela, Igor, Danilo, Badi, Štefan, Vojko, Jože Nace, Zvonka, Maki, Anže, Tomo, Stane, Grega Igor, Špela Aleš, Danilo, Badi, Špela, Igor, Daniela, Peter Brko (snemanje) Tibor z družino Igor, Špela Sandi, Igor, Špela, Aleš, Daniela Badi, Danilo, Špela, Sandi, Nace Igor, Lilo, Špela, Sandi Sandi, Špela, Igor Fritz, Aleksander

Seznam akcij 1995

Seznam akcij JKŽ 1995 št. datum objekt 1. 2. 3. 4. 5.

01.01. 02.01. 07.01. 08.01. 08.01.

Planinska jama Ledena jama na Planinci Zelške jame Martinska jama Marijin Brezen

14.01.

Planinska jama (Mrtvaški rov)

14.01.

Zelške jame

udeleženci Peter, Dolenc + 6 Milan Brko, Milan H., Tibor Milan, Badi + 3 Igor, Špela, Nace, Zvonka, Bojan, Primož Špela, Igor, Sandi, Badi, Primož, Luka, Milan Brko, Borut + 7

Seznam akcij 1995 8. 9. 10. 11. 12.

15.01. 21.01. 22.01. 26.01. 29.01.

13. 14. 15. 16. 17.

04.02. 05.02. 05.02. 08.02. 11.02.

18. 19. 20. 21.

15.02. 25.02. 05.03. 04.03.

22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29.

09.03. 11.03. 12.03. 12.03. 12.03. 12.03. 26.03. 02.04.

30. 31.

01.04. 08.04.

32. 33. 34.

08.04. 09.04. 15.04.

35.

16.04.

36. 37. 38.

17.04. 17.04. 29.04. -01.05. 30.04. 02.05. 28.04. -07.05.

39. 40. 41.

42.

13.05.

43.

19.05.

Migutov brezen Zvonka, Nace Planinska jama Zoran + prijatelji Velika trebanska jama Igor, Špela, Badi, Sandi Izvir Ljubljanice, Planinska jama, Mačkovca Zoran + prijatelji Jazbina v Rovnjah Milan, Danilo, Maki, Peter, Daniela, Sokol, Tibor Mala in Velika Pasica Milan Viršnica Nace, Zvonka Velika in Mala trebanska jama Špela, Igor Ledena jama Brko Taborska jama Igor, Špela, Daniela, Zvonka, Nace, Sandi, Milan Šimenkovo brezno Daniela, Badi, Sandi Jama na Sv. treh kraljih LUCIFEROVANJE vsi Vilenica + tečaj JRS Badi, Sandi, Špela, Daniela, Igor Pihalnik Fric, Aleksander, Nabergoj - sekcija Nanos Lučki dol - ogledi Špela, Igor Kriviška Okroglica Sandi, Badi, Danilo Mala in Velika Pasica Sandi, Badi, Igor, Špela, Pihalnik Nabergoj, Fritz Velika in Mala jama, Pernica Kuki, Sandi, Aleš, Špela, Igor Nova Križna jama - meritve Cic Kriviška Okroglica Peter, Danilo, Milan, Nace Predjama Badi, Igor, Špela, Zvonka, Nace, Aleksander, Doroteja, 4 člani kluba “Luka Čeč”, Zelške jame Brko + 15 Skendenca, Vranja jama, Mačkovica, JŠ: Mojca, Matej, Metod, Marjan, Planinska jama Viktor; Kuki, Sandi, Nace, Igor, Špela, Brko Baštonova jama Danilo, Badi, Žare Černjavska dolina - terenski ogledi Fritz, Nabergoj, Mario Brezno pod Velikim vrhom JŠ: Mojca, Klemen, Metod, Sejan, Urša, Matej; Milan, Badi, Igor, Špela, Aleš, Nace, 2 Petriča, Sandi Taborska jama Igor, Špela, Daniela, Sandi, Badi, Mojca področje Nanosa Nabergoj, Fritz Divje jezero, Ravenska jama Igor, Špela člani JKŽ, JK Sežana, JK Luka Čeč, Medklubska akcija - Strmadna 95 JK Karantanija Matjaževa jama Tine, Dani Lučki dol Tine, Dani Odprava v Ukrajino: Kristalnaja j., Jolbe, Sandi, Daniela, Igor, Špela, Kamenjac Podolski, J. Slavka, Ozernaja j., Jože, Badi, Danilo, Brko, Tibor, Maki, Mlinki, Optimističeskaja j. Zoran, Robert Martinska jama JŠ: Mojca, Matej, Klemen, Sandi, Igor, Špela, Aleš Postojnska jama Igor, Špela

Seznam akcij 1994 44.

19.05.

Škamperlova jama

45. 46. 47. 48.

17.05. 18. 05. 20.05. 27.05.

Baštonova jama Drenov grič okolica Ospa, jezero - terenski ogledi Medvedjak

49.

03.06.

Veteranska akcija - Predjama

50. 51. 52.

04.06. 04.06. 16.06.

53.

17.06.

Velika Trebanjska jama Huda Luknja, Špehovka Močilnik - generalka pred jamarskim izpitom Cerknica: izpit za naziv mlajši jamar

54. 55.

18.06. 18.06.

56. 57.

23.06. 24.06.

58. 59. 60. 61. 62. 63. 64. 65.

24.06. 01.07. 01.07 -0.2.07. 02.07. ??.07 02.07. 08.07. 08.07.

66. 67. 68. 69. 70.

17.07. 17.07. 18.07. 18.07. 29.07.

71. 72. 73. 74. 75. 76.

06.08. 06.08. 07.08. 07.08. 09.08. 12.08 -20.08.

77. 78.

13.08. 14.08.

79.

27.08.

Košuta - terenski ogledi Krvavec: Medvedja jama, Mokriška jama, Brezno pod korenskim sedlom)? Srečanje jamarjev - Predjama Srečanje jamarjev - Pihalnik Bohinj - terenski ogledi Danjansko brezno - raziskave Debeli vrh - terenski ogledi Področje Velike planine Blue hole - Rdeče morje Škocjanske jame Dolga cerkuca, Baštonova jama Habečkovo brezno

JŠ: Mojca, Matej, : Peter, Sandi, Badi, Igor, Špela, Milan Danilo Tibor, Boris Perc Aleš JŠ: Mojca, Matej, Klemen, Badi, Sandi, Milan poleg običajnih še Žilič in Dora Mulej z družinama Igor Zoran JŠ: Mojca, Matej, Klemen, Sandi JŠ: Mojca, Klemen, Špela, Milan, Daniela, Igor Kuki Badi, Danilo, Klemen, Mojca, Milan, Daniela, Jolbe Mojca, Daniela, Špela, Igor, Sandi Mojca, Daniela, Špela, Sandi, Igor, Nace, Zvonka, Nabergoj Aleš Aleš, Milan, Klemen Igor, Špela, Sandi

Tibor Cic Peter Danilo Sandi, Igor, Mojca, Daniela, Špela, Milan Jama pod gradom Socerb Špela, Igor Arnežova luknja Zvonka, Nace Planinska jama, Mačkovica Zoran + prijatelji Brezno pod Korenom (Krvavec) - raziskave Danilo, Daniela, Milan, Badi, Dane Habečkovo brezno Sandi, Mojca, Klemen, Peter, Špela, Igor, Nace, Zvonka Vogel - terenski ogledi Aleš Jama Gamsovec Daniela, Badi Vilenica - jamarski tabor Jolbe Snežna jama Zvonka, Nace Lipiška jama Daniela, Špela, Sandi, Mojca Debeli vrh - jamarski raziskovalni tabor Badi, Daniela, Milan, Mojca, Sandi, Špela, Igor, Zvonka, Nace, Jolbe; Tine, Dani, Luka, Irena, Brko, Maki, Kuki, Peter, Tibor Jama pod Debelim vrhom Badi, Sandi, Špela, Igor Jama pod Debelim vrhom Badi, Sandi, Špela, Igor, Daniela, Mojca, Milan Jama v okolici Krvave peči Kraljič

Seznam akcij 1995 Brinščica Viršnica Pirušnica, Kevdrci v Bukovju Jama ob Bazoviški cesti na goropajski planoti Brezov dol - terenski ogledi Raplančkova jama, Polšna pri Mrzlem dolu

80. 81. 82. 83.

03.09. 03.09. 02.09. 10.09.

84. 85.

10.09. 16.09.

86. 87. 88. 89.

21.09. 24.09. 24.09. 24.09.

90. 91.

30.09. 01.10.

92. 93. 94. 95.

01.10. 07.10. 07.10. 07.10.

96. 97.

14.10. 14.10.

98. 99. 100. 101.

15.10. 15.10. 21.10. 30.10.

Velika in Mala Pasica Okolica Planince nad Jezerom - raziskave Brezno ob cesti? Drenov grič, Malo in veliko okence, Močilnik Brinščica Potapljaška akcija ob mlinu(žagi) v Žirovnici Partizanska jama Petrova jama Šemonovo brezno Jungfrau Joch (Ledena jama) - Švica (turistična jama) Zvoh - Koren - raziskave Raplančkova jama v Brezovem dolu razširjanje vhoda Planinska jama (Paradiž) Logarček Petrova jama Pekel pri Kopanju, Viršnica

102.

30.10.

Raplančkova jama v Brezovem dolu

103. 104.

30.10. 31.10.

105.

31.10.

Stopca jama Koprivnica, Velika Trebanjska jama, Babja jama Zvoh - Krvavec jama

106.

01.11.

107.

02.11.

108. 109. 110. 111. 112.

03.11. 04.11. 04.11. 05.11. 11.11.

113.

11.11.

114.

12.11.

Brezarjev brezen, Jama v podutiškem kamnolomu Mala Slivnica, Mali, Srednji in Veliki Kevderc okolica Žužemberka - Brezno Keko Jazbina Najdena jama Brinščica Gradišnica, Najdena jama Visoko pri Kranju - Šmajdov grad terenski ogledi Mala Vratnica

Milan, Badi, Daniela Tibor, Peter Sandi, Igor, Špela Tibor, Peter, Milan, Badi Aleš, Tone Kutner Milan, Sandi, Tine, Špela, Luka, Daniela Aleš, Jolbe Danilo Peter, Dejan Peter, Dušan Zvonka, Nace Matej, Milan Matej + 5 Tibor Tibor, Dejan Kladnik Mojca, Matija, Sandi, Milan, Matej Brko Mojca, Klemen, Sandi, Danilo Jolbe, Aleš Badi, Mojca, Sandi Matej, Peter Tibor, Matej, Luka, Igor, Matija, Aleš Aleš, Matija, Sandi, Mojca, Peter, Milan, Nace, Zvonka, Luka, Tine, Dani Matija, Špela, Mojca (ostali opazovalci) Špela Igor, Špela Tibor, Danilo, Luka, Mojca, Sandi, Milan Sandi, Špela, Pavle, Igor Tibor + 3 Špela, Igor Mojca, Peter, Tibor, Danilo Milan, Matej, Igor, Špela, Matic Milan, Daniela, Badi Mojca, Tibor, Sandi, Matej, Matic, Milan + simpatizer Aleš Špela, Igor

Seznam akcij 1995 115. 116.

12.11. 18.11.

Jama v Udnem Borštu Rudnik Mežica, Rotovnikova jama

117. 118. 119. 120. 121. 122. 123. 124.

19.11. 25.11. 25.11. 25.11. 26.11. 26.11. 03.12. 03.12.

Škocjanske jame, Mušja jama Kačna jama Ravenska jama Divaška jama, Jama na Prevali 1 Jama na Brundovem partu Rašica: Lisičja luknja, Zidanca, Velika jama Martinska jama Vranja jama, Mrzla jama, Najdena jama

125. 126. 127. 128. 129.

09.12. 10.12. 23.12. 27.12. 31.12.

Podpeška jama, Predvratnica, Smetišnica Okolica Ospa - terenski ogledi Jama v Volčjaku Postojnska jama Črnopotoška jama

Nace + 1 Dani, Tine, Luka, Jolbe, Špela, Igor, Maki, Nace, Zagi Igor, Špela Sandi + člani iz logaškega kluba Nace, Zvonka Igor, Špela, Daniela Danilo, Badi, Mojca Igor, Špela Badi, Danilo, Milan Mojca, Sandi, Igor, Špela, Zvonka, Nace Aleš, Matej, Matija Špela, Igor Mojca, Sandi, Luka Sandi, Luka, Mojca Igor, Luka, Mojca, Špela

Seznam akcij 1996

Seznam akcij JKŽ 1996 št. datum objekt 1.

13. 1.

Osoletova jama

2. 3. 4. 5.

13. 20. 20. 21.

6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13.

27. 1. 3. 2. 10. 2. 10. 2. 8. 2. 24. 2. 2. 3. 3. 3.

14.

9. 3.

Pihalnik na Veliki planini Čebulčeva jama Martinska jama Bradačev brezen, Trontljevo brezno, Taborska jama Najdena jama Osapska jama in vhod Golobje jame Mačkovica (z vlakom) Martinska jama Jama pri Osojnici Medvedjak Medvedovo brdo Ocizeljska jama, Jama s slapom, Jama z naravnim mostom Šimenkovo brezno

15. 16. 17. 18.

10. 10. 14. 23.

Taborska jama Kuhljeva jama Petrova jama Vranja jama, Mrzla jama, Mačkovica

19.

30. 3.

1. 1. 1. 1.

3. 3. 3. 3.

Planinska jama (Mrtvaški rov)

udeleženci Mojca, Tibor, Igor, Špela + nekaj domžalčanov s Stražarjem na čelu Družina Kronegger Sandi, Mojca, Daniela, Zvonka, Nace Dane, Bady, Danilo + 9 kom. Mojca, Sandi, Daniela, Igor, Špela Sandi, Daniela+2 matičarja Mojca, Sandi, Igor, Špela Tibor, Peter, Matej, Zoran, Nace Danilo + ? Nabergoj, Fric + Luka Čeč Sandi, Bady, Dane, Danilo + 10 kom. Lilo, Klemen, Tibor Mojca, Daniela, Igor, Špela, Aleš, Darja Mojca, Daniela, Aleš, Igor, Špela, Akcija, Maks Igor, Špela Daniela Tibor Igor, Špela, Nace, Zvonka, Sandi +jamarska šola (6 kom.) Jolbe, Igor, Špela, Daniela, Matej + jamarska šola (9 kom.)

Seznam akcij 1996 20. 21. 22.

31. 3. 7. 4. 13. 4.

Matjaževe kamre Kaserova jama Ocizeljska jama

23.

14. 4.

24. 25.

20. 4. 28. 4.

Jama v Brundlovem partu, Čebulčkova jama, Vilenica Skednenca Brinščica

26.

1. in 2. 5. 4. 5. 19. 5. 1. 6. 8. 6. 8. 6. 9. 6. 16. 6. 6. 7. 20., 21. 7. 27., 28. 7. 30. 7. 5. 8. 7. 8. 18. 8. 30. 8. in 1. 9. 8., 9. 9. 7. 9. 8.9.15. 9. 8. 9. 14. 9. 14. 9. 15. 9. 16. 9. 18. 9. 20.9.30.9. 21. 9. 29. 9. 12., 13. 10. 19. 10. 19. 10. 20. 10. 22. 10. 25. 10.

27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. 42. 43. 44. 45. 46. 47. 48. 49. 50. 51. 52. 53. 54. 55. 56. 57. 58. 59.

Nace, Zvonka Sandi, Bady, Dane Mojca, Igor, Špela + jamarska šola (9 kom.)

Šemonovo brezno Babja jama, Velika Vratnica Mačkovica Trontljevo brezno Zelške jame Škamprlova jama Brezno KEKO Mohorčkova jama + 5 drugih Jama pod Debelim vrhom

?? Aleš, Kuki Dane, Bady, Nebojša, Mojca, Mark, Nace, Zvonka Bady, Danilo, Dane, Mojca, Mark, Bojan, Peter, Sandi, Zvonka, Nace Sandi + jamarska šola Igor, Špela Pika + faks Igor, Špela Brko + 28 prostovoljcev Sandi, Bady, Nebojša, Dane Igor, Špela Zvonka, Nace, David, Aleš, Igor, Špela Igor, David, Špela

Jama pod Debelim vrhom

Igor, David, Daniela, Špela

Krška jama (potapljanje) M. in V. Konobanica Arneževa luknja Kevdrc pod Lubnikom Jama pod Debelim vrhom

Matej, Tomo Vrhovec Tibor + družina Nace, Zvonka Nace, Zvonka, Mojca, Mark Igor, Špela, Mojca, Mark, Peter

Jama pod Debelim vrhom Predjama- Erazmov grad Krška jama- potapljanje

Sandi, Daniela Aleš Matej, Tomo

Udin boršt Najdena jama Široko brezno Vel. Vratnica, Koprivnica, Babja jama Izvir Ljubljanice- potapljanje Izvir pod orehom- potapljanje Pierre Saint Martin- Francija

Nace, Zvonka Peter, Tibor, David Daniela, Aleš Špela, Igor, T. Bukovec + NM jamarji Matej Matej Sandi

Mačkovica Ledena jama na Stojni, Jelka Jama pod Debelim vrhom

Jošt+ 2 prijatelja Mojca, Mark Sandi, Špela, Igor, Nace, Zvonka

Predjama- Tiskarna Izvir v Želimljah- potapljanje Habečkovo brezno Podpeško jezero- potapljanje Jama pod Debelim vrhom

Špela, Igor, Aleš, Matej, Primož, Jolbe Matej, Tomo Matej, Tomo Matej, Tomo Peter, Tibor

Kačna jama

Seznam akcij 1996 Jama pod Debelim vrhom

61. 62. 63. 64. 65. 66. 67. 68. 69. 70. 71. 72. 73. 74. 75. 76.

26., 27. 10. 26. 10. 31. 10. 1. 11. 1. 11. 9. 11. 9. 11. 16. 11. 17. 11. 17. 11. 23. 11. 1. 12. 1. 12. 7. 12. 8. 12. 14. 12. 15. 12.

77.

21. 12.

Jama v Jezerini 2

60.

78. 21. 12. 79. 25., 26. 12. 80. 26. 12.

Slugova jama Podpeško jezero- potapljanje

Špela, Igor, Sandi, David, Nace, Zvonka Andrej, Alenka Igor, Špela David Igor, Špela Nebojša, Aleš Dejan+ še eden Matej, Tomo Danilo, Bady, Dane, Jolbe, Milan Družina Kronegger Koča pod Fridrihštajnom Nace, Zvonka Luka, Primož, Matej Sandi, Daniela, Gorazd Sandi, Daniela, Gorazd+ 12 drugih David, Aleš Mojca, Luka, Danica, Tine, Gorazd, Zvonka, Nace, Špela, Igor, Tina, Miha, jolbe Mojca, Mark, Nace, Tibor, Zvonka, Peter, David, Matej, Luka Špela, Igor Matej, Tomo

Šemonovo brezno

Sandi, Mirjam, Igor, Špela

Jama z velbom Drenov grič Jame v okolici Buzeta Markonova jama Predjama Brezno pod Jaščim vrhom Krška jama- potapljanje Martinska jama Jama v Jezerini 2, Ponikve Luciferovanje Primkovo b., Migutov b., Marijino b. Mačkovica Kačna jama Jama v Jezerini 2 Predjama Jama v Jezerini 2

Prodaja na debelo

Ĺ portna trgovina z alpinistiÄ?no, planinsko in treking opremo Celotna ponudba planinske in plezalne opreme priznanih proizvajalcev. Strokovno svetovanje Delovni Ä?as: Ponedeljek - petek: 9-19h Sobota: 9-13h Tel.: (061) 126 34 28

Krakovski nasip 10, Ljubljana V

PASADENA

oglas

Naslovnica: Jama v Jezerini 1. Foto: Peter Gedei Zadnja stran: Skednena jama pri Planinskem polju. Foto: Peter Gedei