Bilten JKŽ, št. 22 by Peter Gedei

BILTEN 2001

R E P R O S T U D I O 0 1

5 1 7

4 0

5 0

D E M M @ S I O L . N E T

Vsebina Beseda urednika ...................................................................................... 2 Poročilo predsednika za leto 1999 Peter Gedei .................................... 3 Poročilo predsednika za leto 2000 Peter Gedei .................................... 4 Spet ta Pekel pri Kopanju! Peter Gedei .................................................. 6 Brezno pravilne odločitve Miha Čekada ................................................ 10 Iskanje dihalnikov Dejan Hladnik .......................................................... 15 Jama v Hrastnicah Peter Gedei ............................................................... 16 V Županovi jami Igor Perpar .................................................................. 19 Nove jame na jugu Dobrepolja Miha Čekada ...................................... 20 Predjama Aleš Lajovic .............................................................................. 24 Kostanjeviška jama in njena okolica Dušan Novak ........................... 26 Raziskovanje podzemne povezave med Radenskim poljem in Lučkim dolom Matej Mihailovski ............................................ 31 Raziskovanje jame Žerovnice – Veselove jame Simon Oprešnik ..... 34 Transilvanija Marko Berginc ................................................................... 38 Jame v Romuniji Adi Popentiu, Igor Perpar .......................................... 48 Sibirska obzorja Iztok Trček ................................................................... 49 Tri jame v Franciji Miha Čekada ............................................................ 65 Živeti pod zemljo v Tuniziji Tibor Gedei .............................................. 69 Jamarsko vrvno dvigalo Aleš Lajovic ................................................... 72 Enota Civilne zaščite za reševanje iz jam Miha Čekada ..................... 73 Naša hrošča Igor Perpar .......................................................................... 74 Kaj imata skupnega reka Nil in Cerkniško jezero? Miha Brenčič ..... 76 V jamo vodi že 48 let Igor Perpar ......................................................... 82 O snežni jami v Bohinju Aleš Lajovic ..................................................... 84 Brezno, da te sezuje! Kristina Jager ....................................................... 86 Moji prvi vtisi o jamarstvu Tadej Macura ............................................ 90 Bunkerji na Poreznu Janez Snoj ............................................................. 91 Moraliziranje nekega člana Tibor Gedei ............................................... 92 Mirnača ali Žalnsko brezno – iz življenja nekega brezna Miha Brenčič ................................................................................. 95 In memoriam ......................................................................................... 100 Pesmi Viktor Robič - Brko ...................................................................... 103 (P)osebne novice .................................................................................. 104 Fotostrip ................................................................................................ 109 Oddani zapisniki leta 1999 ................................................................. 109 Oddani zapisniki leta 2000 ................................................................. 110 Članstvo ................................................................................................... 111 Seznam akcij 1999 ................................................................................ 112 Seznam akcij 2000 ................................................................................ 118

Beseda urednika Pred vami je 22. številka Biltena Jamarskega kluba Železničar. V navadi je, da izhaja vsaki dve leti, vendar se je izdajanje te številke, ki nosi letnico 2001, zavleklo za pol leta. V glavnem pokriva dogajanje na klubu v letih 1999 in 2000. Od zadnjega Biltena (1999, št. 21) je malce pridobil na obsegu, dodali smo še tri nove rubrike: fotostrip, seznam članov in seznam oddanih zapisnikov. Popravili smo tudi pomanjkljivost, na katero so opozarjali recenzorji v Naših jamah, da v seznamih akcij člane navajamo le z imeni. Tokrat so le dobili tudi priimke. V tej številki vas čaka 30 člankov, ki jih je spisalo 16 avtorjev, kar dokazuje, da je Bilten delo kluba kot celote. Na začetku je sicer šlo pisanje bolj počasi od rok, proti koncu pa so se članki dobesedno vsuli, da je bilo dela z urejanjem, lektoriranjem in postavljanjem čez glavo. Čeprav smo zbrali lepo število raznovrstnih člankov, pa smo bili z iskanjem sponzorjev manj uspešni, kar se bo poznalo na že sicer bolj prazni klubski blagajni. Ne glede na to Bilten ostaja brezplačen, delo pa seveda volontersko. Zato se že vnaprej opravičujem za napake, ki so se nam gotovo izmuznile, za pripombe in komentarje pa se seveda priporočamo. Hvala vsem, ki ste pomagali pri izdaji Biltena 2001 in nasvidenje v Biltenu 2003. Miha Čekada

BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 22 Naslov: Jamarski klub Železničar Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija http://www.ljudmila.org/jkz Bilten izhaja občasno. Prva številka je izšla leta 1963. 551.44(497.12), 796.52 ISSN 1318-9190

22. zvezek so sestavili člani JKŽ. Uredila: Miha Čekada, Peter Gedei Lektoriral: Miha Čekada Postavil: Peter Gedei Naklada: 400 izvodov Tisk: Lampelj Marjan, s.p.

Bilten je brezplačen. Fotografija na naslovnici: Nace v Govicu. Foto: Peter Gedei 2

Poročila

Poročilo predsednika za leto 1999 PETER GEDEI

Skednenca v občini Ig, kjer je večje število sodov neznane vsebine, akumulatorjev, avtomobilov in še marsikaj drugega. S projektom smo poskusili tudi pri Komunalnem podjetju Ljubljana, ki pa je na koncu pokazalo premalo zanimanja. Sestanki še vedno potekajo v zaklonišču, čeprav se že ves čas borimo z vlažnimi in temnimi prostori. Jamsko vzdušje pač. Zopet so nam vlomili, a so poškodovali le zgornjo ključavnico. Policaji sumijo, da je vlomilec eden naših članov. S tem so verjetno preiskavo kar zaključili. V prostorih imamo sedaj tudi preprost računalnik, ki pa je kljub nameščenemu katastru le malokrat v uporabi. Raziskovali in klatili smo se po običajnih terenih v okolici Ljubljane, Vrhnike, Grosuplja in jugozahodnega dela Slovenije. Odkrili smo novo brezno pri Vrhniki z imenom Brezno pravilne odločitve, odkrili novo brezno v Jami pri gnezdu ter našli nekaj novih dihalnikov v okolici Štampetovega mostu. Opremljanje Brezna pri gamsovi glavici se je zaustavilo. Jamo smo opremili do globine 450 metrov, za nadaljnje akcije pa trenutno ni zanimanja. Pregledali smo tudi okolico in našli nekaj vhodov, pokritih s snegom in ledom. Potapljači so največ časa porabili v Napenjanje tirolke na eni izmed vaj v okviru civilne zaščite. Foto: Dejan Hladnik

o burnih debatah o predsedniškem kandidatu, ki niso prinesle nikakršnih rezultatov, sem večno dilemo le prekinil s svojim predlogom predsednikovanja. Na mlajše nekako še nismo računali, starejši pa so se tovrstnih opravil že naveličali. V letu 1999 smo se ukvarjali z običajnimi dejavnostmi, kakršnih smo vajeni že iz preteklih let: sestanki, akcije, jamarska šola in druženja. Pa pojdimo lepo po vrsti: Organizirali smo jamarsko šolo, ki jo je vodil Gorazd Grmek. Prijavilo se je sedem tečajnikov, ki so izpite tudi uspešno opravili, nekateri pa so tudi ostali na klubu. Kot prejšnje leto smo se tudi letos prijavili na razpis za čiščenje jam podjetja Helios, kjer pa nismo bili izbrani. V tem letu so namreč izbrali klube, ki še niso bili izbrani prejšnja leta. Morda pa komisija ni bila zadovoljna z našim izborom jame. Prijavili smo jamo

Poročila Divjem jezeru, izvirih Ljubljanice, Šteberku, Predjami – Hrušiškem rovu, Podpeški jami, Planinski jami in Govicu. Tomo Vrhovec je na Floridi opravil izpit inštruktorja za jamsko potapljanje v 21 dnevih namesto v dveh letih, kot je to ponavadi, kar le potrjuje njegovo vrhunsko potapljaško znanje. Razveselila nas je Mestna občina Ljubljana s povabilom v Enoto za zaščito in reševanje. Podpisali smo prvo pogodbo in dobili

200.000 tolarjev, kar smo porabili za nakup nove opreme. Dejavni smo bili tudi v medijih. Na televiziji smo predstavili odpravo na Kubo in izdelali videokaseto, nekaj člankov o raziskavah pa je izšlo v reviji Grif. Spletna stran je še vedno dobro obiskana, veliko obiskov je iz tujine, kamor nas tudi vabijo na raziskovanja ali le obisk. Brata Gedei sta v tujini dobila fotografske nagrade. Izdali smo tudi Bilten, ki sedaj redno izhaja na dve leti.

Poročilo predsednika za leto 2000 PETER GEDEI

rugo leto mojega predsednikovanja je potekalo podobno kot prejšnje. Zopet je potekala jamarska šola, ki pa sta se je kljub intenzivnemu plakatiranju udeležila le dva tečajnika. Uspešno smo organizirali izpite JZS na regijski ravni, ki so potekali na zelo obljudenem in priljubljenem plezališču pri Izviru pod Orehkom. Finančno se nam je organizacija jamarskih izpitov izplačala. Raziskali smo nov rov v Zadnji dvorani Županove jame, kjer smo prodrli 20 m globlje in tako dosegli najnižjo točko v jami. V Jami pri gnezdu smo razširjali spodnji rov, ki pa je na žalost v zelo krušljivi coni in tako že kar nevaren za nadaljnje kopanje, višje pa smo prišli v splet dimnikov in brezen, kjer raziskave še niso končane. Obisk Brezna pri gamsovi glavici je bil letos zopet v planu. Prvotna ideja je bilo potapljanje v sifonu Babalu, kjer naj bi se potapljal Matej Mihailovski. K sodelovanju so se ponudili tudi jamarji iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana in Jamarskega kluba Borovnica, a se je na žalost zaradi premajhnega zanimanja našega članstva

vse skupaj klavrno končalo. Jamo smo že lansko leto opremili do 450 metrov globine in jo letos tudi razopremili. Med razopremljanjem smo se srečali s posledicami enega najhujših deževnih nalivov v bohinjskem koncu, v istem času pa je kalvarijo doživljal tudi Danilo, ki se je težko ponesrečil na Kriških podih. Dokončno smo iz jame pobrali opremo med veteransko akcijo, ki je bila tokrat na Vogarju. Zaradi sušnega poletja smo končno raziskali in izmerili Pekel pri Kopanju, preiskali pa smo tudi teren med Viršnico in Lučkim dolom, kjer na žalost še nismo našli pomembnejše jame. Matej je pričel s potapljanjem v Lučki jami in odkril zelo prostoren in globok sifon. Z Igorjem sta se potapljala tudi v sifonu na koncu Hojkerjeve dvorane v Kačni jami, a nadaljevanja nista našla. Potapljači so raziskovali še v Divjem jezeru, Podpeški jami, Kompoljski jami, izviru Krke, Malem Okencu, Šteberku, Žerovnici, Ručigajevem izviru in Jami Jablje 1. Na žalost pa se je februarja med potopom v izviru Boljunec smrtno ponesrečil Tomo Vrhovec. Ponovno smo obiskali brezno SRT 1 pri

Poročila

Kristina med opravljanjem izpita. Foto: Peter Gedei

Vojščici na Krasu. Pregledali smo spodnje brezno in ugotovili, da nadaljevanj verjetno ni. Pregledali smo tudi 49 metrov globoko Jamo v Hrastnicah, jo izmerili in iskali nadaljevanje. Jama je zanimiva zaradi lege nad znanimi deli Ponora Lokve, na dnu pa je tudi manjši prepih. V Križni jami je Ljubo našel nove, zelo lepo zasigane prostore, pri Logatcu pa sta Dejan in Bojana odkrila novo, lepo zasigano Hladnikovo jamo s 112 metrov dolžine in 21 m globine. Raziskovali smo še v okolici Vrhnike, kjer smo iskali nove vhode in razširjali dihalnike, registrirali nove jame na Dolenjskem ter obiskali jame v okolici Škofje Loke. Navezali smo tudi stike z gozdarjem Alojzom Slejkom, ki je še vedno pripravljen sodelovati pri raziskovanju terena okoli Črnjavske doline, vmes pa smo obiskovali tudi znane jame, največkrat so bile akcije v smeri proti

Sežani in Kozini. Miha je s pomočjo Gorazda in Natalije vodil duševno prizadete otroke v Skedneno jamo. Nekatere je bilo strah, drugače pa so bili nad jamo navdušeni. Sodelovali smo tudi pri snemanju oddaje Dosežki za TV Slovenija. Z manjšo zamudo smo izvedli tradicionalno luciferovanje. Letošnje je bilo v koči na Prangerju. Temu primerno smo tudi okrasili krst. Letos je lucifer med jamarje pospremil štiri člane in eno članico. Tudi letos smo načrtovali ekspedicijo v tujino, tokrat v oddaljeni Iran, ki pa je kasneje zaradi premajhnega zanimanja odpadla. Čast potovanj v tujino je tako rešil Jolbe, ki se je v septembru odpravil v Sibirijo, kjer je obiskal nekaj jam. Finančno nam je pomagala Mestna občina Ljubljana, ki bo tudi v bodoče namenjala sredstva ekipi za reševanje iz jam, pridruženi Civilni zaščiti. Ekipa se je udeležila vaje poleti pri Semiču, kjer je morala iz jame Malikovec izvleči »ranjenca«. Kljub temu, da je bilo to naše prvo reševanje, nam je uspelo izvleči ranjenca brez zapletov. Pri Jamarski reševalni službi pa so uspešno opravili izpit za reševalca Robi Renninger, Matej Mihailovski in Igor Vrhovec. Na volilnem občnem zboru JZS je Tomo Vrhovec posthumno dobil zlati častni znak za raziskovalno dejavnost, Peter Gedei pa srebrni častni znak JZS za raziskovalno in fotografsko dejavnost ter urejanje glasila Bilten. In če še končamo s pohvalami. Dobili smo tudi zlato plaketo MZOTK za raziskovalno dejavnost in organizacijo jamarskih šol. Rad bi se še zahvalil vsem članom, ki so v tem, malce težjem letu vztrajali na klubu, se udeleževali sestankov in akcij ter ustvarjali nemoten tok delovanja kluba. Velika zahvala pa gre predvsem družini Hladnik, Bojani za odlično vodenje tajništva in Dejanu, ki je skupaj z Matejem pospravil in uredil gospodarstvo.

Raziskave

Spet ta Pekel pri Kopanju! PETER GEDEI

akciji, ki je botrovala odkritju novih rovov v jami Pekel pri Kopanju, smo v Biltenu že pisali (št. 20/1997). Takrat nam nekako ni bilo usojeno izmeriti na novo raziskane dele, vsi pa smo se strinjali, da jih je vsaj za 400 metrov. Težave v jami namreč povzroča dokaj stalen sifon, ki se nahaja 115 metrov od vhoda, saj tudi ob dolgotrajnih sušah ne spusti jamarja, da bi se prerinil skozi majhen prehod. Na srečo pa se ob posebno hudi suši nivo vode toliko zniža, da je možen dokaj eleganten prehod. Težava je le v tem, da se mora jamar namočiti do vratu ali pa še čez, in to v ne preveč čisti vodi. Kasneje ga prijetno ohlajenega čaka še 550 metrov nič kaj preprosto prehodne jame do skrajnega sifona. V njem se je potapljal Simon Oprešnik, ki pa mu ga še ni uspelo preplavati. Jama se nahaja na vzhodnem robu Radenskega polja, severno od Viršnice. Dolga je

745 metrov z višinsko razliko 22 metrov, kjer je 18,5 metra pod nivojem polja. Podrobneje smo si jamo ogledali med intenzivnimi raziskavami v Viršnici, saj smo pričakovali možnost povezave obeh jam. Ta je dobesedno splavala po vodi, ko smo prišli do prvega sifona, a smo kmalu dočakali katastrofalno sušo, ki nam je pomagala najti prehod. Takrat smo kakšnih 10 metrov pred prehodom opazili vklesani inicialki J.H. in letnico 1888, kar je dalo vedeti, da je v tej jami izvajal jamska dela Jan Hraský. Še isti dan smo prišli do drugega sifona, ki pa je

Prehod skozi prvi sifon ob največji suši leta 1993 (levo) in leta 2000 (zgoraj). Prehod je bil na zadnji akciji visok le 5 cm. Foto: Peter Gedei in Simona Glavan.

žal globlji in daljši od prvega, vsekakor pa dostopen le potapljačem. Meritve smo preložili na naslednji dan, a je čez noč padlo toliko dežja, da je bil prehod že zalit. Naslednja

Raziskave

Simon Oprešnik v prvem sifonu. Levo nad njim so v steni dobro videne vklesane začetnice J.H. in letnica 1888. Foto: Peter Gedei

»Biokrog« se je med zadnjim obiskom nahajal na popolnoma drugem mestu, pa tudi večji je bil. Foto: Peter Gedei

leta smo pogosto preverjali vodostaj v prvem sifonu, vendar se kljub sušam nivo vode nikoli ni dovolj znižal. Čez čas so se sifona lotili potapljači. Preplaval ga je Matej Mihailovski in skozenj napeljal 10 mm statično vrv. Končno pa je zaradi suše v letu 2000 voda dovolj upadla in jamo smo lahko dodobra premerili, fotografirali in narisali načrt. Že prvič, ko nam je uspelo raziskati nove dele jame, smo na stenah opazili velike kroge biološkega izvora, najverjetneje plesni. Nekaj jih je bilo tudi tokrat, zanimivo pa je, da ne na istem mestu. Večje koncentracije krogov so bile proti koncu jame, v rovu Kanalizacija, kjer je bil zrak zaradi stalnega trohnenja že zelo slab. Izsušitvene razpoke,

ki smo jih ravno tako opazili že na prvem obisku, so bile tudi tokrat le na začetku novih delov, zanimive pa so vsekakor zaradi

Izsušitvene razpoke. Foto: Peter Gedei

Raziskave svoje lege, saj ležijo le poševno ob stenah rova. Jama poteka v smeri jugovzhodno proti Viršnici, pri tem pa je zanimiva lega drugega sifona. Rov, po katerem ga dosežemo, leži v nasprotni smeri in prav gotovo se lahko postavi vprašanje, ali je to pritočni ali odtočni sifon in kakšno vlogo tu igra rov Kanalizacija. Zanimiva je bila tudi postavitev jame na karto 1:5000. Pri končnih delih je nad manjšo dvorano (točka c25) na površini udornica, kjer naj bi bil strop debel največ 10 metrov. Na žalost pa med terenskim ogledom v udornici nismo našli nobenega prepiha. Največ uspeha bodo v jami imeli potapljači, suhim jamarjem pa ostane le še povezava z udornico na površju ter natančen pregled rovov med Kanalizacijo in drugim sifonom, kjer lahko nad njim za posladek splezajo močno erodiran rov, ki si ga zaradi pomanjkljive opreme še nismo uspeli ogledati. Rov Novi del. Foto: Peter Gedei

Močno erodiran rov proti drugemu sifonu. Foto: Peter Gedei

Začetek drugega sifona. Foto: Peter Gedei

Raziskave

Brezno pravilne odločitve MIHA ČEKADA

ok podzemne Ljubljanice med Planinskim poljem in izviri pri Vrhniki jamarje bega že preko sto let. Največ dela je bilo osredotočenega na severne in severovzhodne obronke Planinskega polja, kjer je kar nekaj večjih jam (Logarček, Vranja jama, Najdena jama, malo više Gradišnica). Okoli Najdene jame dobesedno mrgoli jam, kar je gotovo tudi zasluga iskanja izgubljene Lippertove jame. Toda v izvirnem delu podzemne Ljubljanice, v zaledju izvirov pri Vrhniki, je popisanih relativno malo jam in od teh je bila znana le ena globlja, Jama pri gnezdu. Takšno »pomanjkanje« jam nad Vrhniko nas je vodilo v natančnejši pregled terena. Na severnem pobočju griča Raskovca nad Vrhniko je močno zakrasela uravnava površine slabega km2. Tukaj ni bila registrirana še nobena jama, čeprav je na obrobju znanih kakih 25 jamskih objektov, večinoma manjših brezen. Edina izjema je Jama pri gnezdu s 134 m globine.

Močno zakrasela pokrajina v bližini Brezna pravilne odločitve. Foto: Peter Gedei

1. akcija, 1. maja 1999 Udeleženci: Peter Gedei, Iztok Trček-Jolbe, Mojca Opara, Miha Čekada

Cilj prve akcije je bil preprost: na severnem pobočju Raskovca je treba najti kako novo jamo. Začeli smo s prečesavanjem terena, se vmes malo izgubili, se prebijali skozi trnovo grmičevje, nove jame po od nikoder. Našli

Vhod v brezno. Foto: Peter Gedei

Raziskave smo sicer nekaj brezen, ki pa so bila že vsa registrirana. Utrujeni in demoralizirani smo naleteli na gozdno cesto, ki je ni bilo na zemljevidu. Vse kar smo si želeli je bilo, da nas ta cesta pripelje nazaj do avtov, kar bi našo klavrno akcijo zaključilo. Toda cesta ni šla v pravo smer. Hočeš-nočeš bo treba nekje zaviti desno v gozd in se spet prebijati čez gosto poraščeno skalovje. Kje pa naj zavijemo v gozd? Tukaj? No, pa dajmo, smo se odločili in ... pred nami je zazevala jama! Kako jo bomo imenovali? Ker smo se pravilno odločili in na pravem mestu zavili v gozd, naj se imenuje Brezno pravilne odločitve! Po svoje je nenavadno, da jame še ni nihče opisal. Leži le nekaj deset metrov stran od gozdne ceste, na dnu plitve, a pregledne vrtače. Poleg jame je bilo ognjišče, preko brezna celo trhel hlod, toda obiskovalcev sama jama očitno ni prav dosti zanimala. Ker smo imeli s sabo en sam plezalni pas, se je v jamo spustil le Peter. Po začetni ožini

širine 50 cm se jama razširi v vhodno brezno enakomerne ovalne oblike, ki je široko do 1,5 m in globoko 19,5 m. Dno vhodnega brezna je prekrito s kamenjem in zemljo. Strm prostopreplezljiv rov se nadaljuje proti severovzhodu, ki se konča z ožino, zadelano s kamenjem. Pri začetku tega rova je v desni steni tik nad tlemi manjše okno. Ker smo imeli s sabo premalo opreme, Peter ni mogel narediti sidrišča, edino z metanjem kamnov se je prepričal, da se iz tega okna nadaljuje novo brezno. Potrebna bo nova akcija. Veseli, da se je akcija le končala uspešno, smo se vrnili domov.

2. akcija, 9. maja 1999 Udeleženci: Nebojša Matijević, Mojca Opara, Miha Čekada

Opremljeni z vrvmi, kladivom, zabijalcem in svedrovci smo se odločili raziskati drugo brezno. Toda ko smo se pripeljali do jame, se je neusmiljeno ulilo in soglasno

Nadaljevanje brezna je skozi okno v steni na dnu vhodnega brezna. Foto: Peter Gedei

Raziskave

Razširjanje ožine na začetku Sivčka. Foto: Peter Gedei

smo se odločili raziskovanje prestaviti na naslednji vikend.

3. akcija, 15. maja 1999

no, saj poteka skoraj navpično. Po nekaj metrih je moral odnehati, saj je ožino zapiral manjši naravni mostič.

Udeleženci: Peter Gedei, Bojana Modic, Dejan Hladnik, Miha Čekada

4. akcija, 20. junija 1999

Tokrat nam je bilo vreme bolj naklonjeno. Spustili smo se v vhodno brezno in na vrhu drugega brezna naredili sidrišče. Kljub ozkemu in neobetavnemu začetku se je po nekaj metrih brezno pošteno razširilo in končalo 22 m nižje. Zaradi ostrih skalnih nožev smo brezno poimenovali Ostronožnica. Nadaljevanje je zapiral čep iz podornega kamenja. To je edini raven prostor v jami, dimenzij 3 m × 1,5 m in smo ga poimenovali Čakalnica. Od tod je ozka neprehodna razpoka ob robu čepa nakazovala napredovanje. Odbili smo nekaj skalnih rogljev, odvalili par skal in Peter se je uspel stisniti v razpoko. Lahko bi ji rekli tudi brez-

To je bila izrazita »delovna« akcija. V jamo smo prinesli raznovrstno orodje za širjenje ožin, kot so kladiva, macole, klini, špice ipd. Najprej smo razširili vhod v razpoko (zaradi sive, trde skale smo jo poimenovali Sivček), nato pa se je vanjo spustil Ljubo. Mukoma je razpoko širil, prišel do naravnega mostiča, ga z nekaj zamahi »ukinil« in se prebil do manjše kamrice. Iz nje sta bili videti dve vzporedni brezni, toda obupno ozki in zadelani s kamenjem. Vzpon nazaj skozi Sivček mu je uspel šele ob Matjaževi in moji pomoči (z drugimi besedami, ven sva ga potegnila). Nadaljnje kopanje smo prepustili za naslednjič.

Udeleženci: Ljubo Golob, Matjaž Cvar, Miha Čekada

Raziskave 5. akcija, 31. oktobra 1999 Udeleženci: Ljubo Golob, Peter Gedei, Miha Čekada

Po nekajmesečni pavzi smo se ponovno lotili kopanja. Spet je bil glavni kopač Ljubo. Opremljen z orodjem iz hišnega »kompleta za spašavanje« je ožini pod Sivčkom širil z neznansko vnemo. Kamenje je padalo v veliko globino in že so padale ocene o globini jame – čez 100 m ima gotovo! Med širjenjem mu je 4-kilogramska špica spolzela iz rok in žvenketanje železa ob skale je odmevalo tako rekoč v neskončnost. Vsekakor smo našli eno najglobljih brezen v zaledju izvirov Ljubljanice. Ko je bil vhod v spodnje brezno razširjen in očiščen, je sledilo zabijanje svedrovca in spust. Prvenstvo je pripadlo Ljubu, saj je prav on največ pripomogel k širjeEno izmed možnih nadaljevanj je med podornim nju ožin. kamenjem na dnu brezna. Foto: Peter Gedei Toda ko se je spustil za 10 m, se slabe 4 ure). Najprej smo temeljije zgodila manjša to očistili jamo, da se razna bližnja nesreča. Očitno srečanja s padajočim kamenjem razširitev v brezno ne bi več dogajala. Dejan in Peter le ni bila tako dosta se spustila do dna Spodnjega bro očiščena, saj je Ljubovo odkopavanje je obrodilo sadove. Pre- brezna in namerila globino 115,5 napeta vrv sproži- hod v novo brezno, zaradi neljubega dogodka m. Tibor je raziskal še Vzporedno la ne tako majhen poimenovano 0Rh+. Foto: Peter Gedei brezno in ugotovil, da se priključi kamen. Priletel mu glavnemu breznu. Jama se zakljuje na čelado, se odbil od nje v steno, kjer se či s podornim zamaškom brez kakega očitje razbil na več delov, in en del je zadel nega nadaljevanja. Vredno bi bilo sicer poLjuba v čelo. Kakšne hujše poškodbe ni utrskusiti s kopanjem, je pa jama zaradi zelo pel, bil pa je precej krvav po obrazu. Čenestabilnega in krušljivega kamenja nevarprav se sliši malce morbidno, smo brezno na in je vprašanje, če bi imelo takšno izpopoimenovali po njegovi krvni skupini: Brezstavljanje tveganju smisel. no 0Rh+. Seveda smo akcijo takoj prekinili. Vsekakor smo odkrili in izmerili četrto najglobljo jamo med Planinskim poljem in Ljubljanskim barjem (za Gradišnico, Jamo 6. akcija, 6. novembra 1999 pri gnezdu in Najdeno jamo). Kakšne poUdeleženci: Peter Gedei, Tibor Gedei, Ljubo Golob, Dejan sebne perspektive glede podzemnega toka Hladnik, Miha Čekada Ljubljanice pa jama nima, saj leži previsoko. Poseben čar pa jami daje dejstvo, da smo jo To je bila zadnja akcija in je trajala 7 ur odkrili tako rekoč načrtno. (5. akcija 6 ur, 4. akcija 5 ur, 3. akcija pa le

Raziskave

Iskanje dihalnikov DEJAN HLADNIK

minulem letu smo na širšem območju Vrhnike in okolice odprli več dihalnikov, ki smo jih našli pozimi, ko je bila snežna odeja visoka okrog 40 cm in temperature pod ničlo. Za iskanje dihalnikov je to sicer preveč snega in jih je težje odkriti, če niso odprtine vhodov dovolj ve- Dihalnik nad Krvavo jamo, prej in potem. Foto: Peter Gedei like. Najboljši pogoji za iskanje dihalnikov so: suh sneg višine do 30 odstranimo. cm in temperatura –10°C ali nižje. Včasih je Pred pričetokoli dihalnika tudi vse kopno, kar nakazukom širjenja ožin dihalnikov se predhodno je, da je spodaj večji prostor, v katerem je pozanimamo, čigavo je zemljišče, in ga vpratemperatura (okrog +8°C) bistveno višja šamo, če lahko kopljemo na njegovem svetu. od zunanje. Večji aktivni dihalnik se opazi Nihče od lastnikov nam ni prepovedal kopaže od daleč, ker iz njega močno piha topel nja, vendar so nas v večini primerov le opozrak, ki ga zaradi velikih temperaturnih zorili, naj ne delamo kakšne druge škode, razlik hitro opazimo. sekamo dreves ali onesnažujemo gozda. Lahko gre za majhne ali večje vhode, iz V letih 2000 in 2001 smo izvedli precej katerih močno piha v jamo ali iz jame. Marakcij v okolici Štampetovega mostu. Tako sikateri dihalnik se tako zoži, da je nadaljesmo se lotili tudi Dihalnika nad Krvavo javanje praktično nemogoče. Presoditi moraš mo, kjer je kopalo več članov JKŽ (Peter sam, če se kopanje izplača, ali pa je situacija Gedei, Ljubo Golob, Milan Ferran, Matej Mibrezupna. Razmere so seveda odvisne od hailovski, Miha Čekada in jaz)y. Dihalnik je lokacije dihalnika in geološke sestave tal. zanimiv, ker se nahaja med udornicami nad Včasih je treba vztrajati in poskusiti s kopaizviri Ljubljanice. Nekatere udornice so prenjem tudi tam, kjer je situacija na pogled cej velike, tako po globini kot po širini. V tem brezupna in neperspektivna. dihalniku se na žalost ne vidi kar takoj brezZanimiva mesta za iskanje dihalnikov so no velikih dimenzij, kar nam je večkrat popredvsem velike udornice, prelomi in večje bralo voljo in moči do kopanja. vrtače. Dihalnike je potrebno preveriti tudi v Ta dihalnik, kakor tudi ostale, spremljamo bližini večjih jamskih sistemov in izvirov. Pri poleti in pozimi in opazujemo, kako močan odpiranju dihalnikov nam je v pomoč vrtalje prepih. Velik problem nam dela trda skanik Ryobi. Z njim zavrtamo luknjo v skalo, da la in kandidati za tovrstno kopanje. Z delom lahko s špico lažje začnemo s prebijanjem. mislimo nadaljevati in odkriti še kakšen dihalTrše skale tudi večkrat navrtamo, da jih lažje nik v bližini, ki se gotovo še kje skriva.

Raziskave

Jama v Hrastnicah PETER GEDEI

isalo se je kakšnih deset let nazaj, ko smo si med klasičnim pohajkovanjem po nanoških pobočjih prav neznosno zaželeli obiska pri gozdarju Alojzu Slejku. Tistega dne je bila bera odkritih jam prav porazna in v takih trenutkih ti ni ostalo drugega,

vilu jam, pa četudi ni kazalo na kakšna obetavna nadaljevanja. Na solzavost je vplivala predvsem pomembna misel o veličastnosti njegovega prispevka k poznavanju podzemeljskega sveta Nanosa in Črnjavske doline. G. Slejko je namreč v svojem delovnem obdobju prečesal ves predel, ki ga je kot gozdar pokrival. In ta predel nikakor ni majhen, kakor tudi ne število odkritih vhodov v podzemne jame. Med prijetnim pogovorom o jamskih podvigih pa je beseda nanesla tudi na jamo z nič kaj obetavnim vhodom, ki jo je g. Slejko nedavno odkril s prijateljem. Zadeva nas pravzaprav ne bi toliko zanimala, če se vhod v jamo ne bi nahajal blizu končnih delov Predjame, še dosti pred ovinkom proti Hrušiškemu rovu. Sledilo je še opozorilo o majhnosti vhoda, kateremu je kmalu sledil obisk jame.

Odprl se je rov

Sedanji vhod v Jamo v Hrastnicah. Prvotni vhod, ki je danes zabetoniran, je označen s puščico. Foto: Peter Gedei

kot poiskati tolažbo pri izkušenemu iskalcu jam. Marsikatero oko jamarja se je osolzilo ob njegovem pripovedovanju o lokacijah in šte-

Vhod se je nahajal ob robu vrtače med »šavjem« in nizkim grmičevjem. Nekaj osamelih borovcev je kazalo na podobo manjšega gozda, ki pa na nas ni pustil močnejšega vtisa. Resnično je bil majhen, vhod namreč. Kljub temu, da smo odmetali kar nekaj raznovrstnih skalic, se širši rov nikakor ni hotel pokazati. Lepo odmerjen met kamna je obetal širši prostor, zato nam ni ostalo nič drugega, kot »basanje« skozi ožino v neznano. V takih primerih lahko jamarja prevzamejo močna čustva, saj tovrstne aktivnosti nemalokrat spominjajo na prve pasažne tegobe, ki jih je že preživljal pri

Raziskave četno pasažo. Pot po prostornem rovu navzdol se je kmalu končala in pred nami se je že pojavila naslednja ožina. Nič pretresljivo ozkega, prej čudovito zasiganega! Po krajšem lazenju pa se je rov zopet razširil in nezadržno spuščal. Kasneje nas je samo še nekaj metrov ločilo od ravnih tal, ki smo jih preko sigaste polivke (krepko zasigan predel stene, preko katere se vije sigast slap, včasih še dodatno vodno oplajan) premagali kar s prostim plezanjem. Ponavadi so polivke drseče, ta pa nas je zaradi stalnega dotoka vode pozdravila s prijazno »šmirglasto« površino.

Ah, ta nadaljevanja

Po napornem prerivanju skozi ožino se je odprl zelo lep in prostoren zasigan rov. Foto: Peter Gedei

lastni materi. Tovrstno prelivanje pa je pri jamariji toliko zahtevnejše, saj jamarja zaradi povratka čaka dvojno trpljenje. No, kakorkoli, jama se je z manjšim skokom prav nemarno nadaljevala. Odprl se je rov večjih razsežnosti in lepo zasigan, kar je za te kraje pravzaprav nenavadno. Nanoške in črnjavske luknje so ponavadi ozke in težavnih prehodov, prav gotovo pa je ponavadi sige le za vzorec. Rov, po katerem sem se kot prvopristopnik z velikim zanimanjem sprehodil, se je zlagoma spuščal proti črni globini. Strop je navidezno ostajal na isti višini, tla pa so se s stalnim oddaljevanjem od večnega sopotnika čedalje bolj polnila s sigastimi stolpiči. »Jama se nadaljuje,« v to ni bilo dvoma. Z veseljem sem počakal še na Fritza in Zorana, ki sta zaripla v obraz premagovala za-

Od tu naprej pa je jama že pokazala tisto grobo stran obraza, bolj podobno nanoškim čudesom kot pa zasiganim pravljičnim deželam. Nekaj metrov nas je še delilo od resnejše ožine, ker pa smo za tisti dan imeli jame popolnoma dovolj, smo se odločili za časten umik. Fritz je kasneje, ko se je odtujil Ljubljani in v bližnjih krajih nanoškega predela kupil domačijo, še nekajkrat pokukal v jamo in razširil zadnjo ožino, g. Slejko pa je urno z bagerjem razširil vhod v jamo in jo nato strokovno zabetoniral. No, na vratca seveda ni pozabil. Jama je kasneje dobila lepo ime, na vhodnih vratih pa je moč najti izvesek z imenom, kratkim opisom jame in seveda podatek o imetniku ključa. Tako je jama kar nekaj časa samevala, aktualna pa je zopet postala v času med podaljševanjem Ponora Lokve. Ko sva z Alešem vse načrte ponora sestavila, se je položaj Jame v Hrastnicah pokazal prav pri zadnjih delih. Kaj bi bilo lepšega kot najti nadaljevanje s površja in se elegantno popeljati po vrveh do zadnjih sifonov.

Nova priložnost Prva priložnost se je kmalu pokazala med množično akcijo v Predjamo. Nekaj nas je izkoristilo veliko gnečo in odpravili smo se

Raziskave proti jami, predvsem pa smo hoteli preveriti, kakšno je stanje na dnu. Delovnih pomagal nismo imeli, saj smo jih predvideli za naslednjo akcijo bolj resne narave. Pri pasaži na koncu jame smo bili hitro in tudi za prerivanje skozenj nismo potrebovali veliko časa. Tu je svet še bolj kaotičen kot stopnjo višje. Bloki so naključno naloženi drug na drugega, prepih na dnu pa le komaj zaznaven. Pa nič ne de, že smo se naslednjič pojavili s pravim orodjem in pričeli z razširjanjem. Kaj pretirano daleč nam ni uspelo priti, morda tudi zaradi slabe izdelave lesenega ročaja macole, ki je hitro popustil pod konkretnejšim udarcem. Še vedno pa je bilo čutiti bežen prepih, ki morda obljublja kakšno razširitev malce globlje. Morda prihodnjič. No, če ne drugega, nam je vsaj uspelo izmeriti jamo, ki pa po desetletju še vedno ni dobila svojega papirnatega izdelka, čaka pa jo še podelitev katastrske številke.

Sigasta polivka. Foto: Peter Gedei

Zadnja ožina pred do sedaj najnižjo točko. Foto: Peter Gedei

Raziskave

V Županovi jami IGOR PERPAR

rva akcija po občnem zboru je že kar tradicionalni obisk Županove jame, ki je plod dobrega sodelovanja s Turističnim društvom Županova jama iz Grosupljega. Tako je bilo tudi 5. februarja 2000. Takrat smo po manj dostopnih delih jame pobirali smeti in iskali možna nadaljevanja jame. Z rezultatom akcije smo bili zelo zadovoljni, saj smo iz jame odnesli par vreč smeti, v Zadnji dvorani odkrili ozek prehod v neznano brezno, nekje drug- V Kandučevem breznu. je pa našli nepoškodovano steklenico originalno zaprtega Veselega Martina, letnik 1974. Vino smo degustirali na ferajnskem sestanku in soglasno ugotovili, da mu jamska vlaga, temperatura in tema niso škodili. Zanj so bili usodni šele naši notranji organi. Z vinom smo hitro opravili, toda naša

Vhod v Kandučevo brezno je zelo ozek. Foto: Igor Perpar

radovednost in neučakanost s tem nista bili potešeni (jasno, liter je pač premalo). Nerešena uganka je ostalo brezno v Zadnji dvorani, ki smo mu kasneje nadeli ime Kandučevo brezno. Lotili smo se ga na naslednji popoldanski akciji. Delo je obetavno napredovalo, toda izkazalo se je, da brezno od nas zahteva več kot le mini akcijo. V tretje gre rado in tudi v našem primeru je šlo. Največ energije v delo je tokrat vložil Nebojša, k vreli kaši pa smo nepreFoto: Igor Perpar stano silili Danijela, Nace, Simona, Miha in jaz ter se ob tem prepirali in zabavali kot običajno v podobnih primerih, ko je prostora za delo le za eno osebo. Pot v brezno je kmalu postala prehodna. Spustili smo se vanj. Globoko je 28 ter široko tri do štiri metre. Stene so lepo zasigane, na dnu pa ležijo veliki podorni bloki in korodirane skale. Kljub pričakovanju večjega odkritja nismo bili razočarani. Dno Kandučevega brezna namreč doseže isto višino, kot že prej znana najnižja točka jame, ki jo predstavlja dno brezna na skrajnem koncu Zadnje dvorane. P. S. Okolico mesta, kjer smo našli Veselega Martina, smo ponovno temeljito pregledali, toda česa podobnega nismo našli. Kljub temu, podobno kot npr. strastni gobarji, lokacijo še naprej ljubosumno skrivamo.

Raziskave

Nove jame na jugu Dobrepolja MIHA ČEKADA

obrepolje je za jamarja zelo zanimivo področje. Tu se nahaja Podpeška jama, najdaljša jama na Dolenjskem, nekoliko južneje še Kompoljska in Potiskavška jama, v okoliških hribih pa je lukenj kolikor hočeš. JK Železničar je bil v teh krajih že od nekdaj dejaven, v letu 2000 pa smo malo pobrkljali po južnih obronkih polja.

Jama v F’ču Začelo se je s telefonskim klicem v nedeljo zjutraj in tipičnim vprašanjem: »A bi šel danes v kakšno jamo?« Čez pol ure je bil že pri meni Aleš, opremo sem vrgel v njegov legendarni Wartburg in odbrzela sva proti Dobrepolju. Ko sva se peljala skozi Predstruge, mi je mimogrede pokazal še kaka dva metra visok stalgmit, ki je v bližnji jami dobil noge, danes pa krasi vhod družinske hiše. Ko sva prišla do vasi Potiskavec v Strugah (najjužnejši del Dobrepolja), sva zavila levo strmo v gozd na kolovoz, ki komaj še zasluži to ime. Le meter in pol širok, vegast, luknjast, veje so škripale po Wartburgu, kamni frčali od koles... Snobovski lastnik kakega kakega velikega terenca bi se že zdavnaj obrnil. Pripeljala sva se do manjše jase, parkirala avto, pobrala opremo in odšla do jame. Zdaj sem šele izvedel, za kaj gre. Prejšnji teden je namreč Aleš odkril jamo, dejansko štiri metre globoko brezno, ki se verjetno vodoravno nadaljuje. In potreboval je nekoga, ki bi to preveril. Poln pričakovanj sem se spustil v »brezno« in v hipu videl celotno jamo. »To je to,« sem mu rekel. Pa dajva jo vsaj izmeriti, morda pa bo čez tistih magičnih 10 metrov, da jama zasluži registracijo. Globina »vhodnega brezna« 4 m + dolžina »dvorane« 8 m = 12 m. Bravo! Edina za-

nimivost jame je v tem, da je enakomerno zvonasto spodkopana, tako da je lahko tako rekoč na vseh straneh potencialno nadaljevanje. Ampak ne, moraš si obleči pas, privezati vrv, zlesti notri, potem pa povesiš nos. Še ime sva rabila. Ko sem razmišljal, kakšno bedasto ime bi pripadlo taki obskurni čurki, je Aleš odločno dejal: »Temu gozdu rečejo domačini “F’č”, pa jo bova poimenovala “Jama v F’ču”, prav?«. Dovolj butasto ime, sem si mislil, in bil zadovoljen. Strogo knjižno bi morala napisati »Feč« ali »Fič«, morda celo »Fuč«, toda ostala sva pri preprosti narečni obliki »F’č«. Za pravilno odločitev bi bila potrebna komparativna fonološko-etimološko-dialektološka analiza, ki sva se ji odrekla. Nazaj grede sva se ustavila še v Podpeški jami – bilo je že pozno zvečer –, kjer sva naletela na vaški žur v jami. Pekli so na žaru, poslušali glasbo, plesali in pili. Tudi nama so ponudili kozarček in stekel je pogovor, seveda o jami. Eden od domačinov je imel genialno idejo, da bi v jami odprl diskoteko (vhodna dvorana Podpeške jame je res dovolj prostorna, pa še z avtom prideš zraven). Ko mu je Aleš omenil, da iz jame ob visokih vodah teče reka, pa je zadel tombolo: Plesišče bi naredil iz pleksija, dvignil meter od tal in spodaj postavil lučke, čez katere bi tekla reka!

Kukovska jama Tudi za to jamo je kriv Aleš. Ko je brskal po Katastru, je v zapisniku brezna Žiglovica (kat. št. 1653) poleg načrta omenjene jame našel še načrt jame z nenavadnim imenom »Lochackerloch pri Kuckendorfu«. Opisa pa nobenega. Kuckendorf je bila stara kočevar-

Raziskave

Vhodno brezno v Kukovsko jamo. Foto: Miha Čekada

ska vas (danes od nje ni ostal niti kamen), po slovensko Kukovo. »Loch« je po nemško luknja ali jama, »Acker« pa je njiva. Torej bi nekako prevedli v »Luknjonjivska luknja pri Kukovem«. Povprašal je Aljoza Grma, moža, ki dobro pozna jame okoli Dobrepolja, če je že slišal zanjo. Jamo mu je z veseljem pokazal in takoj se je našla ekipa, da si jo pobliže pogledamo. Odpeljali smo se do konca Dobrepolja in po makadamski cesti naprej proti Kočevskemu rogu. Parkirali smo ob cesti, pobrali opremo in odšli do jame. Nace, Matjaž in jaz smo se spustili v brezno, Alešu pa ni preostalo drugega, kot da se je vrnil do avtomobilov in malo odspal. Jama je kar poštenih dimenzij. Vhodno brezno globine 23 m se razširi v veliko dvorano, dolgo 51 m, široko med 5 in 13 m ter visoko do 18 m. Prav nenavadno, da taka velika in rela-

tivno lahko dostopna jama še ni bila registrirana. Dvorana je lepo zasigana, toda precej kapnikov je polomljenih. Mnogo kapnikov preprosto manjka, ostali so le štrclji. V dvorani se odpira še eno brezno globine 16 m, za katerega bi verjel, da se vanj ni še nihče spustil. Po njegovem poševnem robu je namreč ležalo polno nestabilnih skal, ki smo jih najprej zmetali v globino, da ne bi kakšne dobil na glavo. Brezno se konča s podornim kamenjem. Pretkali smo vse dele jame in našli še rov, ki se spodvije pod glavno dvorano in je dolg 10 m. Po treh urah smo jamo premerili in se vrnili na površje, ravno takrat pa nas je že Aleš čakal na robu brezna in nam pomagal premeriti še dimenzije vhoda. Ko smo se vrnili do avtomobilov, so se začele dogajati čudne reči. Matjaž je najprej opazil, da je bil avto odklenjen. Tudi telefona ni našel. Nacetovemu avtu je manjkala antena. V mojih hlačah je manjkalo 5.000 SIT. Na koncu smo ugotovili, da so barabe ukrivile okvir vrat Matjaževega avtomobila, z žico odklenile vrata in pobrale, kar je bilo vrednega! In to takoj zatem, ko je Aleš odšel k jami. Če se ti to zgodi v mestu, še nekako vzameš v zakup, toda sredi Kočevskega roga, ob makadamu, po katerem pelje pet avtov na dan!!! Če bi nas napadel medved, bi to še nekako pričakovali, toda vlom... Ni nam preostalo drugega, kot da smo razmišljali o jamarskih metodah mučenja, če bi nam barabe prišle v pest.

Jama na Ravnici Tisti dan, ko je Alojz Grm pokazal Alešu Kukovsko jamo, sta se ustavila še v Rapljevem, zadnji vasi na jugu Dobrepolja. Kot ponavadi sta domačine povprašala po jamah. In so jima povedali za jamo, ki je znana po več imenih: Jama na Ravnici, Franckina jama in Tončkina jama. V katastru je ni našel, torej se je spet obetala akcija.

Raziskave takoj za začetno ožino. Kmalu smo naleteli na napis na steni: »15. avgusta 1936 je prišla v jamo ekspedicija, člani ekspedicije so bili: Krašovec Hinko, Pugelj Jože in Zupančič Jože, vodja ekspedicije Ferkulj Franc«. Jama se je kar nadaljevala, po kakih desetih minutah pa smo prišli do Vhodna ožina v Jamo na Ravnici: začetek »basanja« (zgoraj) in uspešen »preboj« (spodaj). Foto: drugih dveh Miha Čekada vhodov – plitvega brezna in poševnega podora. Jama je imela torej tri vhode, mi pa smo si za vstop izbrali najožjega. Glede na to, da je bil v jami napis, ki je potrjeval raziskave pred nami, je nismo merili. Verjetno je že registrirana, smo si mislili, pa je Aleš ni našel v Katastru. Kasneje smo ugotovili, da je to res, zapisnik je bil založen v sosednji mapi... Nekaj tednov kasneje smo se spet odMalo smo pobrkljali po okolici, pa je Depravili na Dobrepolje. Jamo smo našli brez jan našel še eno jamo. Ta je izgledala precej težav. Hudo ozko je bilo na začetku. Toda bolj »frišna«, zato smo jo tudi izmerili in zaradi slabih izkušenj z dobrepoljskimi ravregistrirali. Poimenovali smo jo Mala jama barji smo v jamo odvlekli vse, kar je bilo količna Ravnici. kaj vrednega, tudi dežnike. Pustili smo jih

Raziskave

Predjama ALEŠ LAJOVIC

redjamski grad je edinstven gradbeni, arhitekturni in krajinski spomenik v evropskem merilu, ki je po čudežu srečno preživel vse zgode in nezgode preteklega tisočletja. Prvotno ime gradu je bilo Jama (nemško Lueg), današnja raba v obliki Predjamski grad pa je novejšega datuma, ko je grad prevzel ime naselja, ki je nastalo okoli njegovih gospodarskih poslopij pred Jamo. Jamarji poznamo Predjamo predvsem po jamskem spletu, ki grad z vseh strani dobesedno obkroža. V 150 metrov visoki steni, sredi katere čepi grad, je več vhodov v splet. Nekaj časa je bil precej popularen tisti, ki ga je uporabljal Erazem Lueger iz znanih razlogov med obleganjem. Gre le za okoli 20 m dolg navpičen rov, ki vodi na plano nad gradom. Dolgo so turistom razkazovali le rove neposredno za gradom, dostopne skozi Konjski hlev (tudi Valvasor). Vetrovna luknja je bila prebita šele v dvajsetih letih preteklega stoletja in tako odprt prehod v notranje dele Predjame. Vzhodno od spleta je bila raziskana 1319 m dolga Jama v grapi, v katero teče Belška voda in za katero se je vedelo, da priteče v Vzhodni rov spleta. Že leta 1964 je Mike Boon prodrl okoli pol kilometra daleč v Ponoru Lokve, to je ponikalnice, ki zapusti sončno svetlobo natančno pod gradom. Napravil je tudi skico rovov, ki jih je odkril, vendar se ta v obstoječe načrte nekako ni prilegala. Potem je bil tekom let odkrit tudi Hrušiški rov. Avtor tega sestavka se je v prvem sifonu Lokve namakal s somišljeniki sredi sedemdesetih let. V spominu so mu ostali predvsem precej veliki raki natančno pod steno in »kava« v sifonu, kjer je vidljivost segala natanko do šipe maske. V 38. številki vseslovenske revije Naše jame smo skušali zbrati vse, kar smo do tedaj

vedeli o Predjami z jamarskega stališča in sešteli znane metre rovov ter prišli do številke 8047. In smo mislili, da smo s Predjamo do nadaljnega opravili. Figo! Kmalu potem se je namreč našemu svetovnoznanemu »ferajnu« priključil izjemni potapljač Tomo Vrhovec s somišljeniki (Matej Mihailovski, Igor Vrhovec itd.), nekaj pa jih je našel tudi v klubu (predvsem Igor Perpar, Špela Klemen). Njega razne »kave« niso niti najmanj motile in tako so se v Predjami začeli nabirati metri, kaj metri – kilometri novih rovov. S spletom je bila povezana Jama v Grapi, glavna odkritja pa so bila ob Lokvi – dvorana Norik sub, dvorana Klemen, Ata Smrk (to je ime sifona, da ne bo pomote), Plaža itd. In Tomo je meril, risal in pisal zapisnike. Navadno po akciji, pozno v noč (seveda brez pomoči ostalega članstva vse to ne bi bilo mogoče). Brez dvoma je bil gonilna sila raziskovanja Predjamskega spleta, ostali smo se priključili bolj tako, če smo imeli čas. In nabralo se je preko 13 km rovov, Predjama pa je postala drugi najdaljši splet v Sloveniji. V zadnjem času je bilo raziskanih še okoli štiristo metrov novih rovov (JK Borovnica, Luka Čeč). Jure Hajna, član slednjega društva, sicer pa uslužbenec Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni je na osnovi obstoječih načrtov zadevo digitaliziral in nam tloris Predjamskaga spleta prijazno dovolil objaviti. In naprej? Toma ni več med nami, ostali akterji potapljaških raziskav pa so glede na zadnje dogodke tudi postali previdnejši. Verjetno se bo treba bolj posvetiti Črnjavski dolini in iskanju dihalnikov, čemur smo že doslej posvečali precej pozonosti, in skušati priti v sistem od zgoraj, saj je zadnji sifon na Lokvi – Ata Smrk precej zaguljen. In precej daleč...

Raziskave

Kostanjeviška jama in njena okolica DUŠAN NOVAK †

jami nad izvirom Studene, ki leži v dolu pod Oštrcem, je v Naših jamah poročal Eržen (1964). Pod jamo je več bruhalnikov in stalen izvir, za katerega domneva, da ima povezavo s prvim jezerom v jami. Potapljaške raziskave tega niso mogle dokazati (Krivic, Praprotnik, 1973). Deževje v Gorjancih leta 1937, poroča Habe (1972), je odprlo še neznane rove v podzemlju. V Gorjancih so obsežni masivi zakraselih in razpokanih kamnin. V Pogani jami je manjša ponikalnica, za katero pa še ni dokumentiranega dokaza, da ima kakršnokoli povezavo z izvirom Studene oz. z izvirom pod Orehovcem, čeprav o tem krožijo govorice (Novak, 1982). Ponikalnice, vendar manjše, so še številne: zahodno od Kostanjevice, pri Vodenicah itd. Z vodnimi viri tega območja se je ukvarjal še Hidrogeološki kataster Posavja, kjer je izvir Studene leta 1981 že obravnavan kot zajetje za lokalni vodovod. V zadnjem času odkrivajo jamarji v Kostanjeviški jami nove in nove podzemeljske rove. V njih opazujejo

aktiven vodni tok, ki je usmerjen od juga proti severu. Na vzhodnem obrobju Oštrca in Črneče vasi kaže omeniti Sušico, potok, ki teče v zgornjem delu po krednem apnencu in nato po stiku triadnega dolomita in krednih sedimentov. Potok presiha pod Črnečo vasjo, pod vasjo Zavode in nazadnje še v Dolu. Pri Podbočju se izliva v Krko in tam so na merskem profilu izmerili pretoke med 0,09,

Raziskave 0,6 in 18,5 m3/s (najmanjši, srednji in največji pretok).

Geološka zgradba ozemlja Neposredno zaledje zatoka Krške kotline, med Kostanjevico in Orehovcem, je zgrajeno iz zgornjekrednega laporja, roženca, menjavanja laporja s plastmi peščenjaka, breče in iz fliša. Na teh kamninah leže ob Krki najmlajši pliokvartarni prod z glino, terciarni lapor, pesek, peščenjak, prod in grebeni litotamnijskega apnenca. Slednji gradi hrbet med Kostanjeviškim gradom in Zaborštom. Terciarni sedimenti leže diskordantno na vseh drugih, starejših plasteh. Zaporedje plasti je pretrgano zaradi različnih vzrokov. Južneje je predvsem sivorjav

Geološka karta okolice zaledja Studene.

plastovit kredni apnenec, jurski apnenec in apnenec s polami dolomita med prelomnicami ter najstarejši triadni dolomit. Pri Pogani jami opazujemo tanko plast zgornjekrednega fliša, ki leži na dolomitu in apnencu, in s katere se sceja površinski potok proti požiralnikom pod jamo (Pleničar, Premru, Herak, 1970). Neposredno nad Kostanjeviško jamo leži apnenec s prehodi v dolomit, dolomitiziran apnenec, močno razpokan, ki le redko daje reakcijo na solno kislino. Na Krškem polju in v Gorjancih opazujemo križanje in prepletanje alpskih in dinarskih smeri. Skladi so nagubani povečini v dinarski smeri (NW-SE), prelomi pa potekajo v dinarski in deloma v mediteranski (NE-SW) smeri. Severno mejo Gorjancev predstavlja velika, alpsko usmerjena (W-E) tektonska cona, ki sega od Ledeče vasi preko Kostanjevice do Čateža. Gorjanci so del tektonske cone t. i. balatonskega niza. To grudo na severu omejuje cerovški, na jugu pa sosiški prelom. Zgradba Žumberka je nadaljevanje zgradbe Gorjancev proti jugu, vendar se je gruda Gorjancev ob sosiškem prelomu bolj dvignila od žumberške (Drobne, 1997). Posamezni bloki so se znatno razmaknili. Po starejših raziskavah to območje sestoji iz petero drug

Raziskave na drugega narinjenih blokov kamnin. Taka zgradba je nastala zaradi pritiskov v smeri od severovzhoda proti jugozahodu. Od jugozahoda proti severovzhodu si slede roški, topliški (pri Dolenjskih Toplicah) in šmarješki nariv ter nariva Japetića in Golega Cirnika (Premru, 1976), ki leže povsem na vrhu. Naše območje je deloma v območju nariva Japetića, deloma pa pod njim ležečega šmarješkega nariva. V čelu nariva Japetića raziskovalci opazujejo celo jurski apnenec, ki leži inverzno pod triadnim dolomitom. Čelo nariva opazujejo na pobočju hriba Sv. Jožefa, kjer starejši triadni dolomit leži na mlajših krednih plasteh. Vsak posamezen paket plasti sestavljajo na čelu triadni dolomit in jurski apnenec, redkeje slede kredni sedimenti. Kamnine vpadajo pod dolomit višje ležečega naslednjega bloka (Premru, 1982). Podobno je sestavljen šmarješki nariv. Velik del njegovega območja prekrivajo kvartarne usedline Krške kotline. Številni prelomi so mlajši od narivov. Nekateri so bili aktivni celo v neotektonskem obdobju. Ozemlje je tako razkosano v grude, ki so se dvigale in spuščale v različne višine. Prišlo je tudi do vodoravnih zmikov. Raziskovalci opazujejo celo več časovnih faz in ciklusov neotektonskega premikanja (Premru, 1976). Ob eni od značilnih prelomnic na južni strani Krške kotline se pojavljajo topli vrelci od Dolenjskih Toplice mimo Topličnika pri Kostanjevici in toplega izvira pri Bušeči vasi do Čateških Toplic. Topla voda priteka iz karbonatnih kamnin iz večje globine. V višjih, pripovršinskih delih pa se topla voda meša s hladno vodo iz razpokanih kamnin (Nosan, 1973). Pri Kostanjevici je ob prelomnicah nastala manjša udorina in proti jugu segajoč zaliv. Tu se Krka prvič dotakne severnega podnožja Gorjancev in tu so trije močnejši izviri: Studena, Pod jamo in Obrh

pod Gričem ter manjši izviri na jugu pod Orehovcem.

Kostanjeviška jama Če primerjamo tloris jame s topografsko karto primernega merila, lahko ocenimo, da sega začetni del jame proti jugovzhodu do pod prvih hiš v Dolščah, na črti AvguštineDolšče. Morda je ta del jame vezan na niz razpok, na katere sklepamo iz nizov vrtač na površju. Zatem se jama obrne proti vzhodu in bi lahko segala verjetno tja do pod Banovo jamo pri Oštrcu. To je globoka udornica s strmo, prepadno južno steno, ki je nastala bržkone v razpokani coni. Razpoka bi lahko potekala v smeri severozahod - jugovzhod. Na tem pobočju Banove jame je vhod v brezno. Morda je tu možnost, da bi prodrli v višje dele Kostanjeviške jame?

Bizjakova jama Na severni strani doline, pri izviru Studene, se nahaja novoodkrita Bizjakova jama, splet ozkih rovov, ki so nastali v debelih plasteh zgornjekredne breče pod Globočicami. Breča je na vzhodni stani omejena s prelomom, ki poteka vzdolž podolja proti Zavodam.

Hidrogeološke razmere V zaledju izvira Studene so torej najpomembnejši zgradbeni element razpokane karbonatne kamnine. Slednje so deloma zakrasele, pogosti pa so vložki gline, laporja in laporastega peščenjaka, celo ploščastega apnenca. Tudi ti vložki so razpokani, glinasta komponenta je izprana in odložena na drugem mestu. Izrazito bariero za podzemeljske vode predstavljajo v neposredni bližini izvira Studene le debelejše plasti terciarnega laporja, peščenega laporja in pliokvartarni sedimenti v območju Slinovc in na zahodnem in južnem obrobju Kostanjeviškega zatoka.

Raziskave Močno razpokan je tudi triadni dolomit, ki se nahaja kot vodonosnik na južnem obrobju, nad Orehovcem, pri Črešnjevcu itd, kjer so z vrtinami zajeli količine vode, ki bodo zadostovale za lokalno oskrbo s pitno vodo. Kredne karbonatne plasti potekajo tudi proti vzhodu, preko doline Sušice, kjer je treba opozoriti na prenikanje površinske vode, občasno celo na presihanje potoka.

Studena Studena je izrazit hudournik z množico bruhalnikov in izvirom, ki se pojavlja v šopu razpok, in ga napaja široko območje. Najprej je pričakovati dotekanje od severa in severovzhoda, z območja Globočic, kjer leži zakrasela breča. Največji del vode priteka bržkone od jugo-jugovzhoda izpod Oštca in Črneče vasi. Ob prelomu, ki poteka od Črneče vasi in mimo sv. Mohorja, so sledovi površinskega toka, ki se končujejo v podolju Stari Krč. Tu so močno razpokane in zakrasele kamnine v območju čela nariva japetiškega pokrova na šmarješki blok. Pričakovati je tudi zatekanje Sušice izpod Črneče vasi. Izpod Zavod pa občasno zateka Sušica proti izviru v Slivju. Vendar to ni dokazano, temveč so le domneve. Izvir Studene so krajši čas sistematično opazovali v okviru Regionalnih hidrogeoloških raziskovanj Slovenije1, leta 1965 in 1966 ter kasneje pri sestavljanju Hidrogeološkega katastra Posavja. Studena daje v sušnem obdobju 0,1 m3/s, je bilo ugotovljeno, ob srednji vodi 0,9 m3/s, ob nalivih in visoki vodi pa bruha preko 13 m3/s. Voda je zaradi naseljenega območja običajno onesnažena in ni primerna za pitje brez predhodnega čiščenja. Vendar pa se je doslej kljub temu uporabljala za lokalno oskrbo s pitno vodo. Oskrba bo odslej kot kaže usmerjena

na bolj kakovostno vodo iz vrtin pri Orehovcu. Kasneje so bili izdelani nekateri predlogi za varovanje dolomitnih vodonosnikov na širšem območju Gorjancev in Žumberka, kamor naj se usmeri nadaljnja oskrba s pitno vodo. Zakraseli svet je žal že močno onesnažen.

Sklep Nakazani problemi naj usmerijo pozornost lokalnih raziskovalcev na naslednje naloge: • raziskati je treba brezno v Banovi jami • opazovati je treba pritoke v in odtoke iz Kostanjeviške jame in meriti naraščanje podzemeljske vode v jami ter njeno pojavljanje v izvirih Studene • v tem okviru bi kazalo opazovati presihanje vode tudi v Sušici; kasneje celo pripraviti sledilni poizkus • raziskati odtekanje vode iz jame s pomočjo sledilnega poizkusa • morebitni sledilni poizkus v Pogani jami je treba pripraviti s hrvaškimi kolegi.

Viri Novak vak,, D., 1981: Hidrogeološki kataster Posavja, Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Dr obne, F ., 1997: Gorjanci, pomembno Drobne, F., skladišče neoporočne pitne vode. Dolenjski zbornik: 39-44. Novo mesto. Er Eržžen, M., 1964: Kostanjeviška jama. Naše jame, 6:17-19. Habe, F ., 1972: Kostanjeviška jama na F., Dolenjskem-turistična. Naše jame, 13:123124. Krivi c, P ., Pr apr otnik ., 1973: Jamarsko Krivic, P., Prapr apro tnik,, A A., potapljanje v Sloveniji. Naše jame, 14:3-13. Novak vak,, D., 1982: Hidrogeološke raziskave na krasu na Dolenjskem. Dolenjski kras: 22-27. Novo mesto.

V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja so v Sloveniji potekale intenzivne hidrogeološke raziskave, katerih namen je bil popisati vse pomembne hidrogeološke pojave, kot so na primer izviri, vodnjaki ipd.

Raziskave Nosan, A ., 1973: Termalni in mineralni A., vrelci v Sloveniji. Geologija, 16:5-81. Pleničar emr u, U ., 1970: Tolmač Pleničar,, M., Pr Premr emru, U., h geološki karti Novo mesto. Geološki zavod Ljubljana. Pleničar emr u, U ., Her ak Pleničar,, M., Pr Premr emru, U., Herak ak,, M., 1970: Osnovna geološka karta SFRJ, 1:100.000, list Novo mesto. Beograd.

Pr emr u, U ., 1976: Neotektonika vzhodPremr emru, U., ne Slovenije. Geologija, 19:211-249. Pr emr u, U ., 1982: Geološka zgradba južPremr emru, U., ne Slovenije. Geologija 25/1 95-126. Pr emr u, U ., Ogor elec, B., Šribar emru, U., Ogorelec, Šribar,, L., Premr 1977: O geološki zgradbi Dolenjske. Geologija, 20:167-192.

Dušan Novak (1930 – 1998) je članek »Kostanjeviška jama in njena okolica« napisal tik pred smrtjo. Članek je bil namenjen za objavo v monografiji o Kostanjeviški jami. Priprave na knjigo so se zavlekle in medtem je v jami prišlo do številnih novih odkritij, kar je terjalo nov, obsežnejši zapis. Knjiga o Kostanjeviški jami bo predvidoma izšla letos v okviru aktivnosti ob 750. obletnici pridobitve mestnih pravic Kostanjevice. Žal je Novakov članek ostal neobjavljen, ker pa podaja veliko pomembnih informacij, predvsem o okolici Kostanjeviške jame, smo se odločili, da članek objavimo v tokratnem Biltenu. Z objavo članka želimo, da bi bilo tudi to Novakovo delo med referencami o eni najpomembnejših jam na Dolenjskem. V tekst smo posegli le z minimalnimi uredniškimi popravki. K originalu članka je bila dodana tudi manuskriptna geološka karta okolice Kostanjeviške jame, ki v veliki meri predstavlja le preris Osnovne geološke karte, list Novo mesto (Pleničar, M., Premru, U., Herak, M., 1970). Ker so dodane tudi nekatere podrobnosti, ki jih na tiskani karti ne zasledimo, smo karto prerisali in jo dodali k članku. Dušan Novak je bil eden od ustanovnih članov Jamarske sekcije Planinskega društva Železničar in dolga leta eden njenih najbolj dejavnih članov. Bil je upravnik revije Naše jame, sodeloval pa je tudi pri številnih drugih revijah. S svojim skoraj pet desetletij dolgim delom na različnih področjih preučevanja krasa in kraških poja-

vov si je pridobil mnogo znanja in izkušenj, ki jih je posredoval tudi naprej. Bil je zelo plodovit pisec, njegova bibliografija je skorajda nepregledna. Napisal je številne poljudnoznanstvene, strokovne in znanstvene članke ter nešteto strokovnih poročil in elaboratov. Med drugim je veliko člankov napisal tudi za Bilten Jamarskega kluba Železničar. Njegove objave segajo od poznih štiridesetih let 20. stoletja do danes, ko objavljamo njegov članek o Kostanjeviški jami. Pri svojem delu je pogosto naletel na ovire, ki jih je s svojo voljo vedno zaobšel. Njegovo delo še ni doživelo celovite analize, prav tako verjetno še ne poznamo celotne njegove bibliografije. Dušan Novak je bil gotovo pomemben raziskovalec slovenskega krasa, katerega delo zasluži vso pozornost.

Zainteresirani bralec najde več podatkov o Novakovem življenju in delu v naslednjih člankih: Dr obne, F Drobne, F.., 1998: V spomin Dušanu Novaku. Geologija 41: 7–8. Gams, I. I., 1998: Prispevek Dušana Novaka h krasoslovju. Naše jame 40: 185– 186. Lajo vic, A Lajovic, A.., 1998: Dušan Novak. Bilten Jamarskega kluba Železničar 1999, 97. Lajo vic, A Lajovic, A.., 1998: Dušan Novak 1930 – 1998. Beseda ob grobu. Naše jame 40: 184–185. Miha Brenčič

Potapljanje

Raziskovanje podzemne povezave med Radenskim poljem in Lučkim dolom MATEJ MIHAILOVSKI

13,5 m. Rov se v prvem delu giblje v smeri dilično Radensko polje je že od nekdaj 50° – 60°, v drugem delu pa 30° – 40°. Za pritegovalo raziskovalce, posebno krasosifonom se odpira večja dvorana, dolga 70, slovce, ki so raziskovali ponorne jame na široka 45 in visoka 15 metrov. Dolžina prerobu polja. Zaradi visokih voda, ki se vsako plavanega sifona skupaj z dvorano za njim leto znova razlijejo po polju, so že davnega znaša okrog 120 metrov. Vidljivost v sifonu leta 1888 pričeli z umetnim širjenjem vhoje bila zaradi debelih plasti mulja dokaj sladov v ponorne jame na severovzhodnem ba. Še huje pa je to, da je v sifonu in v robu polja. Cilj melioracijskih del je bil hidvorani za njim veliko smeti, predvsem platrejše odtekanje voda v ponorne jame. Med stike, ki jo visoke vode prinesejo s seboj s temi je najpomembnejša jama Viršnica, ki je polja. s svojimi 2340 metri dolžine ena največjih V letu 2001 smo se lotili potapljaških jam na Dolenjskem. raziskav v Lučki jami. Prvi se je v njej pred Ponavadi so se različna melioracijska depetnajstimi leti potapljal Marko Krašovec, ki la končala kmalu zatem, ko so ljudje prišli se je potopil do globine 24 m in narisal do, za takratni čas, neprehodne ovire – sinačrt. Leta 2001 sem tudi sam izvedel dva fona. V Viršnici ni bilo nič drugače. Že zgopotopa v Lučki jami. Ima dva sifona. V pridaj so ugotovlili, da se vode z Radenskega točnem sifonu se pojavljajo vode z Radenpolja podzemno pretakajo v izvire reke Krskega polja, ki ob visoki vodi zalijejo večji del ke. Manj znana, vendar izjemno zanimiva, je Lučka jama na zahodni strani Lučkega dola. V tej izvirni jami se občasno pojavljajo vode, ki pritečejo z Radenskega polja. Voda iz Lučke jame bruhne samo ob najvišjih vodostajih, in sicer takrat, ko odtočni rovi proti izviru Krke ne zmorejo odvajati tako velikih količin vode. Leta 1998 se je Tomo Vrhovec potopil v glavni odtočni sifon Viršnice in ugotovil, da je potopljeni rov večjih dimenzij; visok je od 1,5 do 6 m in širok od 5 do 12 m. Največja dosežena globina v sifonu je bila Priprave na potop v Lučki jami. Foto: Dorotea Verša

Potapljanje Lučke jame. Del vode odteka v odtočni sifon, le najvišje vode pa odtečejo skozi vhod Lučke jame in se razlijejo na polje. Pritočni sifon sem ocenil kot bolj perspektiven, saj vodi proti Viršnici. Do sifona se pride skozi 10 m globoko brezno, kar precej otežuje dostop. V sifon se je potrebno spustiti po vrvi s celotno potapljaško opremo na sebi. Že na prvem potopu sem našel prehod med skalnimi bloki in prišel do globine 42 m. Prvi del rova se spušča skoraj navpično z nekaj manjšimi policami in je relativno ozek (1 m × 2 m). Na tej globini postane rov položen in se močno razširi na dimenzije 12 m × 10 m. Po dnu sifona so debele plasti sedimentov, ki so različnih struktur od najfinejšega mulja do zrn peska premera 4 mm. Vidljivost v vodi

Proti izhodu iz sifona. Foto: Dorotea Verša

je 3 do 4 m. Skupna dolžina sifona, ki sem ga raziskal, je približno 100 m. Sifon se nadaljuje. Med potopi sem opazil večje število postranic, ki so se zadrževale predvsem na skalnatih policah vhodnega brezna. V globljem delu sifona sem bil presenečen nad velikim številom proteusov, ki so bili večje rasti in so ležali na dnu v nekakšnih jatah po 15 do 20 primerkov. Po nasvetu Marka Aljančiča sem iskal tudi odložena jajčeca, vendar jih nisem našel. Trenutna zračna razdalja med skrajnima točkama Viršnice in Lučke jame je nekaj manj kot dva kilometra. Glede na dimenzije obeh jam sklepam, da obstaja velika verjetnost povezave, kar bi bil vsekakor lep dosežek. Vendar bo za takšne podvige potrebna številčnejša ekipa, saj si sam v tako velikem potopljenem sistemu dokaj nemočen.

Potapljanje

Raziskovanje jame Žerovnice – Veselove jame SIMON OPREŠNIK

aziskovanja te jame sem se lotil kot naslednik mnogih raziskovalcev zapeljivega podzemlja. Verjetno so to jamo prvi raziskovali slovenski potapljači davnega leta 1959, kasneje (leta 1966) sta z raziskavami nadaljevala Hasenmayer in Wunsch. Med novejšimi raziskavami sem na Katastru jam zasledil le zapisnike Benjamina Gorkiča in Bojana Stanka iz leta 1996. Jama je že sama po sebi skrivnostna, saj jo varuje sifon ob samem vhodu. Dostopna je le potapljačem, le njim postopoma razkrije svoje lepote. Že prvi obisk te jame me je

Simon pred potopom. Foto: David Oprešnik

navdušil z vztrajnostjo, ki jo zahteva od raziskovalca. Kot potapljač nikdar nisem bil vabljen na raziskovalne odprave; to plat sem močno pogrešal, prepričan pa sem bil, da lahko tu mnogo pripomorem. Izbral sem torej Žerovnico, saj ni kazalo, da bi raziskovalci kazali pretiran interes zanjo – verjetno zaradi tega, ker nihče razen potapljačev ne more v jamo, to pa močno omejuje tako cenjene »nosače«. Odločitev je padla. Raziskal bom nadaljevanje jame v okviru svojih sposobnosti. Prvi vtisi prijateljev, ki sem jim zaupal svojo zamisel, so bili mešani, saj mnogi niso poznali moje odločenosti. Na srečo pa sem bil od začetka deležen podpore treh prijateljev v potapljaških krogih ter jamarjev. Za tovrstni raziskovalni podvig bi bilo značilno predvsem naporno nošenje opreme. Žal nisem našel nobenega navdušenca za sodelovanje, zato sem se odločil zamisel izpeljati sam. Vhod v jamo si lahko le predstavljamo, dokler ne pogledamo pod vodo in vidimo razpoko pod mogočno kamnito steno. Nato zaplavamo skozi kratek sifon dolžine okrog 15 metrov. Posebnost tega nekaj metrov širokega sifona je to, da ni nikjer mulja in zato ni nevarnosti, da bi pokvaril vidljivost. Iz vode pridemo skozi manjšo ožino na desnem robu. Odpre se rov, ki takoj namigne na obetavno nadaljevanje, saj je v njem nekaj manjših kapnikov. Dovolj visok je za pokončno hojo in širok okrog pet metrov. Malo dlje je že prva in najbolj zoprna ožina, kjer je treba razstaviti vso opremo. Prav tu sem si prvič zaželel, da nekega kapnika ne bi bilo tam, ker močno otežuje

Potapljanje

Težavno podajanje opreme skozi edino ožino v jami. Foto: Igor Vrhovec

prehod prav sredi ožine. Ožini sledi še koleno, ki je pravzaprav enometrski sifon, in že se prebijemo v večji rov, po katerem mirno teče reka. Nekaj časa lahko po rovu hodimo, nekaj časa plavamo, nato pa se prehod razdeli: ali pod vodo ali peš čez skale in čez manjši spust nazaj do vode. Po tem prehodu se že sliši bučanje vode – bližamo se slapu. Ko ga zagledamo in začutimo pršenje vode po obrazu, se človek počuti resnično majhnega. Desno stran slapu so prejšnji raziskovalci opremili z vrvmi, ki so zadovoljiva pomoč pri plezanju, čeprav bi se marsikdo spotaknil ob varnosti, saj je tisti, ki pleza, skoraj vedno natovorjen... Od slapu je le še nekaj deset metrov do prvega sifona. Tu nekje sestavimo opremo in se pripravimo na potop. Prvi sifon je globok 32,6 m in dolg okrog 140 m. Prehod med prvim in drugim sifonom potapljaču otežuje pol metra široka skalnata prepreka tik pod površino. Sledita drugi sifon (globi-

na 10 m, dolžina 50 m) in tretji sifon (globina 10,6 m, dolžina 90 m), ki jih je verjetno (sodeč po vrvicah) preplaval že Benjamin Gorkič. Po četrtem sifonu (globina 12 m, dolžina 75 m) moramo ven iz vode in preplezati kakih 35 metrov brzic, ki imajo vmes še dva manjša previsa (meter oz. dva visoko). Naslednji (tj. po slapu peti) sifon se začne v malem jezeru premera dveh metrov, ki je kot okno v zanimiv rov, ki spominja na črevo – je poln obratov ter okrogelega profila skozi celotno dolžino. Zadnji do sedaj preplavani sifon je šesti po vrsti (gotovo pa ni zadnji). Globok je le 6 – 7 m, v obliki črke U, in se kot vsi prejšnji zaključi v novem jezeru. Od tam se jama nadaljuje z nadaljnjimi kratkimi brzicami, naprej pa v neznano... Moje jamsko-potapljaško raziskovanje se je pričelo jeseni 2000, ko sem večkrat prehodil oz. preplaval pot od vhoda do prvega sifona nad slapom, ker je bilo opreme pre-

Potapljanje

V prvem sifonu. Foto: Igor Vrhovec

več za eno pot. Vedno sem se potapljal z 10litrskimi 300-barskimi jeklenkami. Ob prvem potapljaškem podvigu sem preplaval prve tri sifone ter prvič napeljal vrvico še v četrti sifon. Ogledal sem si tudi tisti del med četrtim in petim sifonom, ki je težko prehoden, ker se zaradi razburkane vode ne vidi tal, torej človek ne ve, kam stopi. V tem predelu sta tudi dve stopnji, ki se jih dá preplezati. Po potopu sem del opreme znosil ven, drugi del pa pustil za naslednjo »nosaško« akcijo, saj nisem mogel sam naenkrat prenesti ven vse opreme. Čez čas sem se ponovno opogumil in si sposodil še dve manjši 5-litrski jeklenki, da bi z njima preplaval do tedaj znane sifone in se lotil raziskovanja s polnimi 10-litrskimi jeklenkami. V treh etapah sem spravil opremo do slapu. Dodal se še »D-ringe« na kompenzator plovnosti in s pomočjo žice, ki sem jo segrel na karbidki, naredil še pritrdišča za vponke na dnu copatov 5-litrskih jeklenk,

da sem jih lahko nosil kot »side-mount«. Preplaval sem že raziskani del jame, odložil 5-litrske jeklenke in se naprej odpravil peš. Na žalost (in jezo) se je tista mala dvometrska stopnja izkazala za nepremostljivo oviro z dvema jeklenkama na hrbtu! Razočaran sem se obrnil. Vrnil sem se avgusta 2001, skupaj z Igorjem Vrhovcem, ki mi je pomagal znositi nekaj opreme v jamo in opremiti to nesrečno stopnjo z vrvjo. Opreme, ki sva jo nosila, je bilo za cel konvoj. Igor se je odločil za dve 6-litrski 300-barski jeklenki, jaz sem uporabljal standardni 5-litrski, nosila pa sva še moji težki 10-litrski jeklenki. Poleg tega se nama je nabralo še za eno polno transportko opreme (luči, koluti...). Brez zapletov, razen napora seveda, sva se prebila nad slap, opremo dala nase in preplavala velike potopljene rove. Zabila sva svedrovec na tisti nesrečni stopnji in Igor je raziskal peti sifon. Nato sva se odpravila ven, v jami pa

Potapljanje pustila 10-litrsko jeklenko za kasnejše raziskovanje. Zaradi slabih vremenskih razmer sem se ponovno lotil raziskovanja šele 25. oktobra. Jamo sem že dobro poznal in »vlačenje« opreme skozi ožino in kasneje čez slap sta postala rutina. Tokrat sem po četrtem sifonu zamenjal jeklenke in uporabil vrv za dvometrsko stopnjo. Potopil sem se v Igorjev rov, ki je razen vhodnega sifona v jamo edini popolnoma brez mulja. Sledil je krajši prehod iz enega jezera v drugo in že sem bil v šestem sifonu za slapom. Ta del je nenavaden zaradi oblike (v obliki črke U) in strukture tal (črna krušljiva kamnina). Tudi ta sifon sem opremil z vrvico in se odločil, da se obrnem. Sklenil sem, da je to za danes dovolj. Moje delo dokazuje, da se da v svojem ritmu in z veliko volje doseči prav vsak cilj! Moram še dodati, da brez podpore Igorja Vrhovca, Mateja Mihailovskega in še nekaterih teh raziskovanj ne bi bilo, ker sam niti za to potrebne opreme nimam v celoti. Še enkrat hvala vsem, vaša pomoč mi bo še potrebna v prihodnje!

Pred potopom v 33 metrov globok sifon je potrebno preplezati štiri metre visok slap. Foto: Igor Vrhovec

Sprehod po reki proti toku. Foto: Igor Vrhovec

Iz tujih jam

Transilvanija MARKO BERGINC

Petek, 27. aprila 2001 Tam nekje okrog 4:50 se je oglasila budilka. Za spremembo dviganje iz varnega zavetja tople postelje ni povzročalo stresa za organizem, temveč užitek. Bil je namreč 27. aprila 2001. Dan OF oziroma po novem političnem vetru dan upora proti okupatorju. A polpretekla zgodovina ni bila vzrok ranemu mencanju oči in kuhanju kave, temveč je bila to JKŽ-jevska ekspedicija v Transilvanijo. Po kofeinskem udaru še zadnje preverjanje dokumentov, denarja in opreme, nakar zazvoni GSM in naznani dokončni odhod. Pred blok pripelje kombi z Miho na krmarjevem mestu ter Badijem, Jolbetom, Kristino in Silvo. Po mojem vkrcanju odbrzimo v Trzin, kjer vpadeta še Igor in Simona in že gremo proti Romuniji. Vozni načrt se nam je spremenil že v Trzinu. Še preden smo dobili pošten zalet, smo že delali ovinek čez Tuhinj, kjer nas je iz megle sramežljivo ogovorilo sončece. Ob tako prijaznem pozdravu se je budnost posadke že počasi spravila na sprejemljiv nivo, po jutranji kavi na Tepanjah pa so se misli večinoma povsem zbistrile. Nadaljevanje poti je bilo večinoma po planu. Navigatorski sedež je zasedel Jolbe in razen nekaterih lokalnih kamikaz z zelo »pametnimi« prehitevanji ni bilo problemov. Kvalitativen dvig razpoloženja se je zgodil na zadnji črpalki pred hrvaško mejo, kjer smo nabavili gorivo za vse člane in dele posadke. Sledile so formalnosti na carini in razlaganje prijetno zmedenemu hrvaškemu cariniku, da smo mi »neko špiljarsko društvo iz Ljubljane na ekspediciji za Rumunjsku«. Čez Hrvaško smo padli kot strela, prav tako tudi čez njihovo stran meje z Madžar-

sko. Zato pa je madžarska možača z uniformo svoje delo vzela mnogo preresno. Za skoraj vsako vozilo je šla na bojni posvet iz svoje utice v sosednjo – seveda šele, ko je že sama »odklofala« vse potne liste. Po kaki uri čakanja nas je na srečo prevzel nek možakar, ki nas je kar hitro spustil čez in dno nekdanjega Panonskega morja se je na široko odprlo pred nami. Pot mimo Balatona in Budimpešte je minila v opazovanju »prijateljic noči«, ki so imele dnevno izmeno, iskanju grmovja za odtakanje odvečnih tekočin (gorivo za posadko je namreč delalo svoje) in iskanju primerne krtine za madžarski zimsko-smučarski center. Ob 19h smo srečno prispeli na romunsko mejo, kjer so nas oglobili za pet mark, ker so nas menda dezinficirali proti slinavki in parkljavki, čeprav potem niso niti dobro orosili gum na kombiju. Med čakanjem na romunski strani smo prav pred nosom odkrili sorodne duše – romunskega jamarja, živečega v Budimpešti z družino, smo našli v trabantu. Prijaznost in dobrodošle informacije o Romuniji ter njihovih najboljših znamkah piva so nam krajšale čakanje za prehod meje. Nato smo se po presenetljivo dobrih cestah odpravili proti mestu Huedin, kjer nas je čakal naš romunski vodič Adi. Pot je minila hitro, saj je bilo adrenalinsko že opazovanje in izogibanje konjskim vpregam v večernih urah. Označene so bile samo s petrolejkami in verjemite, da niso imele nič kaj halogenske jakosti. V Huedinu smo staknili našega vodiča in se zapeljali proti našemu domovanju nekam v Apusensko gorovje. Ker pa Slovenec ne bi bil Slovenec, če ne bi malo zavil v lokalno »oštarijo«, smo to storili v vasici Răchiţele, ki nas je očarala z ljubkimi lese-

Iz tujih jam nimi hišami, obdanimi z lesenimi plotovi, pa tudi z nizkimi cenami. Na žalost je bilo že pozno, zato smo kar odhiteli do višine okrog 1000 m nad morjem, kjer smo se nastanili v napol sesuti drvarski bajti. A imela je postelje, mi spalke in žaganje prvih kubikov drv se je pričelo…

Sobota, 28. aprila 2001 Jutranje vstajanje se je kot preostalih osem dni začelo z Badijevo nespečnostjo, ki je imela eno zelo dobro stran – kuhano kavo, ko smo se ostali skobacali iz spalk. Po zajtrku smo odpeketali v bližnjo jamo Humpleu. Na žalost ne vsi, ker je moral nekdo paziti na kombi. Žrtvoval se je Miha, ki je med našo jamarijo skočil še 40 km daleč do naselja, kjer je uspel nabaviti kruh za naslednjih nekaj dni. Sama jama Humpleu ima več vhodov, ker pa tudi v Romuniji poznajo roparje jamskih lepot, so glavnega umetno zasuli, na

manjšega pa namestili železna vrata. Če gre verjeti našemu vodiču, potem roparji pri svojem vdiranju v jame uporabljajo celo dinamit in dolge vitle, ki jih namestijo na traktorje, ter z njimi odstranijo rešetke pri vhodu v jamo. Sam vhod je bil ozek in dolg kakšnih 5 m, skozenj pa je vel močan veter. Jama je trinivojska, skupna dolžina do sedaj odkritih rovov znaša prek 40 kilometrov, globina pa prek 300 metrov. Seveda nismo preiskali cele jame, niti odkrivali novih rovov, saj to ni bil namen naše ekspedicije. Smo si pa ogledali nekatere najlepše dele jame, ki je zares zelo lepa in bogata z jamskim okrasjem. Tako smo lahko občudovali tisoče in tisoče špagetkov, ogromne količine jamskega mleka, aragonitne ježke, pa izjemno raznolike kapniške tvorbe, odlomljene oz. odpadle s stropa, prevrnjene stebre in stalaktite… Ob samem zaključku jamskega obiska smo videli še izjemno bogato nahajališče monokristalov različnih oblik in ve-

Baza v gozdarski koči. Foto: Simona Glavan

Iz tujih jam

V jami Humpleu. Foto: Igor Perpar

likosti, največji naj bi dosegli celo 80 cm dolžine in težo okrog 30 kg. Prav ti so ena glavnih vab za jamarske roparje. Poleg jamskih lepot so nas navdušile predvsem dimenzije jame, ki so bile za naše razmere prav gigantske – tako na primer Velika dvorana in dvorana Gabor Halasi vsaka objemata okrog milijon kubičnih metrov prostornine, več drugih pa čez 400.000 kubičnih metrov. Ogromni odpadli stalaktiti v zanje nepravilnih položajih so bili od daleč videti kot ogromne skale in šele bližji pogled nam je razkril pravi izvor teh skalnih gmot. V spodnjem nivoju jame teče tudi reka, do katere smo se spustili in iskali prehod naprej, a smo našli le krasen slap in zaradi deževja previsoko vodo za napredovanje. Sama jama služi tudi kot izpitni poligon za romunske jamarje. Njihov izpit ima namreč tri stopnje. Prvi dve se lahko enačita z našim mlajšim jamarjem, tretja pa od jamarja zahteva, da še samostojno določi in opremi

smer v jami. Takšen poligon smo tudi obiskali, a ker nismo imeli s sabo opreme, se po njem nismo spustili. In ko sem ravno pri opremi: naš vodič Adi je iz nam neznanega vzroka celo jamo prehodil brez čelade in svetilke – niti karbidne niti električne. Nekajkrat je tudi zgrešil smer, tako da smo ga morali mi usmerjati, njegova (ne)opremljenost pa nam je ostala skrivnost – ali se je samo postavljal pred nami, ali pa je kriza v romunski jamariji še hujša, kot smo si predstavljali. Po čiščenju opreme in nas samih je nežnejši del odprave pod Badijevim strokovnim vodstvom pripravil toplo večerjo – špagete z obilico priloge, kar smo z užitkom prebavili. Ker se pa ne spodobi iti spat s suhimi grli, smo odpeketali v bližnjo vas Dodapilu in »vpadli« v malo vaško gostilno, ki si je delila prostor s trgovino. Prijeten, čisto nič skomercializiran turistični, temveč čistovseeno-mi-je-če-pijete-pri-meni-ali-pa-prisosedu odnos nam je privabil nasmeh na

Iz tujih jam

Ledena jama Focul Viu. Foto: Igor Perpar

usta, še bolj pa lokalci, ki so svojo slivovko, imenovano cuica, pili kar iz decilitrskih kozarcev. Da nas zgledi ne bi povlekli, smo se preselili v bližnjo gostilnico, kjer smo večer zaključili s pitjem belega vinčka, dokler ga natakarici, nepripravljeni na vina že(l)jne Slovence, ni zmanjkalo. Pa smo se spet skrivali v spalkah in nažagali še nekaj novih vlačilcev drv.

Nedelja, 29. aprila 2001 Jutro se je kot običajno pričelo za Badija prej kot za nas. Šele vonj kavice nas je pripravil, da smo prilezli iz spalk. Po zajtrku smo po vedno slabši makadamski cesti odbrzeli še par sto metrov višje in vstopili v nacionalni park Padiş. Izjemno lepa pokrajina, ponekod še zasnežena, ki so jo kazili le stari odsluženi bivalni kontejnerji ter (sicer ograjeni) kupi smeti na prostorih za kampiranje, nas ni pustila ravnodušne. Predvsem Jolbe je z užitkom menjal filme v fotoapa-

ratu. Zapustili smo kombi in se peš odpravili po Apusenskem sredogorju, kjer je bil naš prvi cilj ledena jama Focul Viu oz. Živi ogenj. Kot že prejšnji dan je imel Adi spet nekaj težav s koordinacijo, a so nas mimoidoči le usmerili na pravo pot in smo uspešno prišli do jame. Lesene stopnice, ki so vodile kakih 40 metrov navzdol do ledenega dna jame, so bile zaradi nizkih jamskih temperatur povsem poledenele – vključno z držali za roke. Ker tudi mi nismo imeli ravno derez in cepina s seboj, je bil spust za nekatere člane odprave pravo akrobatskoadrenalinsko doživetje, a se je vse končalo brez jamarskih reševalcev. Sama jama je opravičila svoje ime, saj je skozi vhodno brezno sonce segalo prav do ledene ploskve in kupov snega, kjer so odbiti žarki po stenah jame in ledu samem res poplesavali kot plameni v kaminu. Prijetna temperaturna osvežitev v jami ni trajala dolgo, ker smo imeli planiran še

Iz tujih jam ogled udornice Cetăţile Ponorului, in to v skoraj tropskih temperaturah, pa čeprav smo bili šele konec aprila na višini krepko čez 1000 metrov. Cetăţile Ponorului namreč leži na nadmorski višini 1240 m in jo sestavljajo tri udornice. Najgloblja je globoka kar 158 m, potem pa se je treba po melišču spustiti še okrog 70 metrov, da se pride do podzemnega toka. Povezuje jih reka, ki privre na površje prav v teh dolinah (kot jih imenujejo tudi Romuni). Teče od desne doline (udornice) skozi »okno« (ime je dobilo, ker ni zelo dolgo in se vidi skozenj svetloba,

ki prihaja iz desne doline) v osrednjo dolino, od tam pa skozi spuščajoč podzemni prehod do leve doline. Skupna dolžina treh dolin je okrog 1 km, dolžina reke pa okrog 2,5 km. Zopet pa so fascinantne dimenzije jam, predvsem podzemnega rečnega prehoda, saj je njegova povprečna širina 10 m, največja višina 90 m, pa tudi sicer je višina ves čas okrog 70 metrov. Celo sami Romuni ga v svojih publikacijah primerjajo z našimi Škocjanskimi jamami. Po nekaj urah hoje, tudi po zelo razmajanih pločevinastih stopnicah, smo se vrnili do kombija in se napotili proti naši kočici. Zaradi ne najboljše ceste smo se mimogrede ustavili, da se je šofer Miha prelevil v mehanika Miho in pričvrstil nekatere majave dele podvozja. Potem smo še povečerjali in se s suhimi grli odpravili k nam že znani gostilnici in poskusili še romunsko vino temnejše barve. Poskušali smo in poskušali, dokler ni znova zmanjkalo steklenic za degustatorje. Sledil je premik v našo bajtico in ker v naši odsotnosti še ni zmanjakalo drv, so žage zopet hitro ubrano zapele svojo pesem.

Ponedeljek, 30. aprila 2001

Tloris jame Cetăţile Ponorului.

Napočil je čas, da se poslovimo od prelepih Apusenskih gozdov in potočkov ter se vrnemo v civilizacijo. Pot nas je vodila v mesto Cluj-Napoca. Kot vsa romunska mesta se nam je tudi to predstavilo polno nasprotij – luksuzne vile in avtomobili novopečene elite bogatašev na eni strani ter makadamske ulice, konjske vprege in grdi socialistični bloki na drugi. Za počitek oči pa nam je zelo prav prišel obisk univerzitetnega centra, ki se je prav na našem parkirišču izkazal kot dekliški kotiček univerze, he-hehe. Pritožb ni bilo slišati… Na tej univerzi deluje tudi speleološki institut, poimenovan po Emilu Racovitzi, ki je bil nekakšen začetnik romunskega jamarstva. In ne samo romunskega, saj je leta

Iz tujih jam

J Veihmann in B. Onac s speleološkega inštituta. Foto: Igor Perpar

1920 ustanovil prvi speleološki inštitut na svetu prav v mestu Cluj. Tukaj smo se srečali z legendo romunskega jamarstva Josifom Veihmannom. Ta sedemdesetletni možakar ima na vesti večino romunskih jamarskih odkritij, med njimi je tudi odtis noge jamskega človeka, katerega odlitek je shranjen na institutu. Upravičeno ponosen na svojo najdbo nam je z veseljem poziral ob odlitku. Josif govori tri svetovne jezike (vključno z romunščino), a žal ne angleško, tako da je z njim komunicirala predvsem Kristina, vmes pa je vlogo prevajalca še naprej igral naš vodič Adi. Na inštitutu smo si ogledali še bogate biološke najdbe njegovega ustanovitelja, ki segajo bolj na začetek kot na sredino 20. stoletja, zraven pa dobili še nekaj informacij o romunski jamariji. Po izmenjavi biltenov, pozdravov in podobnih vljudnostnih fraz smo odložili Adija,

ki nas je še počastil s pravo domačo cuico, in končno odpropotali po svoje, smer Turda. Zaradi oglašanja želodčkov smo se ustavili v naši prvi romunski gostilni. Tisti bolj avanturistični smo naročili njihovo specialiteto »ciorba de burta«, drugi so ostali pri klasiki - dunajski in pomfri. Kasneje smo odkrili, da so v tej ciorbi v bistvu vampi, ki razen redkim izjemam ne pomenijo ravno vrhunca kulinaričnega užitka. Vseeno je bila še kar užitna, saj so se dobro znebili neprijetnega vonja, okus pa je omilila kisla smetana in pekoči feferoni. Zanimiv je bil tudi WC oz. sušilec zraka za roke, ki je deloval le tako, da si z nogo pritiskal na pedal. Ja, dosežki modernega sveta, prilagojeni tradicionalnemu okolju. Zanimivo. V večernih urah smo prispeli v Turdo in se po zgledu čeških turistov trudili najti najcenejše prenočišče. Tu smo se tudi prvič srečali z množicami malih cigančkov, pa tudi starejših klošarjev, ki »žicajo« za denar ali vsaj za kakšen sladek ali tekoči priboljšek. Kar dobro smo jih ignorirali in večina nam je potem dala mir. Uspeli smo najti poceni prenočišče v privatnem motelu starejše gospe, ki je odlično govorila italijansko. Po njenih besedah zaradi sestre, ki živi v Italiji, moje skromno mnenje pa je, da se je italijanščine naučila med svojim delom v tej deželi, ki je zajemalo bolj nočno in pocestno delovanje. V glavnem, noro nizke cene (npr. dve jajci na oko s kruhom – 90 SIT, pivo – 120 SIT itd.) in Adijeva cuica so povzročili, da smo se ga kar pošteno »nacujkali«. Seveda ni šlo brez bratenja z lokalnimi pijančki in drugimi obiskovalci motela, a se je vse končalo brez kakšnih vojnih napovedi…

Torek, 1. maja 2001 Po obilnem zajtrku smo se odpravili v bližnji živalski vrt, ki bi ga vsak normalen človek zaprl in upravitelja postavil pred sodišče zaradi mučenja živali. Te so bile namreč povsem natlačene v majhne kletke

Iz tujih jam mogoče velikosti 3 m × 3 m, zanemarjene in umazane. Zares žalosten prizor. V okolici živalskega vrta smo imeli priliko videti, kako Romuni praznujejo praznik dela – cele družine pridejo v park in druge zelenice, postavijo šotore, mize in veselo »piknikirajo«. Kar zanimivo. Ko sem ravno pri delovnih navadah – skoraj vse trgovine so bile odprte vse dni našega potovanja (praznikom navkljub), in to do desetih zvečer. Pri nas pa je velik dosežek, da je Maxi odprt do desetih. Malo bi se lahko zamislili nad delovnimi navadami in ljudem prijazno ponudbo t. i. nerazvitih in zaostalih (Romuni) ter naprednih, evropskih in civiliziranih (mi Slovenci), kjer je težko dobiti odprto trgovino po osmi zvečer… Potem smo si ogledali še rudnik soli, kjer smo pred samim vhodom naleteli na največje presenečenje med potepanjem po Transilvaniji – avto s koprskimi tablicami. Kasneje se je izkazalo, da je to romunski učitelj baleta, ki je poročen s Slovenko in živi v Kopru. Nadaljevanje našega vandranja s kombijem je bilo bolj vročično, naše garderobe veliko pretople za tropske temperature v začetku maja in tam nekje na poti do Sighişoare (Drakulovega rojstnega mesta) sva z Badijem hrabro uničila še zadnjo pločevinko Uniona in bila nadaljnje štiri dni, tri ure in 18 minut obsojena le na romunske Ursuse, Silve itd. V popoldanskih urah smo prihiteli do Sighişoare, srednjeveškega mesteca, ki so ga ustanovili še Saksonci in je pod UNESCOvim varstvom. Po ogledu citadele in vzponu na vrh grička smo postali pošteno žejni, zato smo zavili v zelo lepo urejeno gostilnopicerijo, kjer je natakarica (prava Drakulova potomka) sukala jezik v angleščini bolje kot mi vsi skupaj. Hrana je bila odlična, cene pa enake kot v prejšnjih in (lahko vam zaupam delček nadaljevanja potovanja) bodočih gostilnah, ki pa so se zelo razlikovale v kvaliteti hrane in urejenosti.

Kakorkoli že, natakarica nam je še telefonsko rezervirala prenočišče v bližnjem kampu in razložila, kako ga najdemo. Tako smo brez težav našli kar dobro skrit kamp, ki so ga vodili pravi Cigani in prvi pravi poskusi »nategovanja« so se začeli. Cene so v polurnem čakanju na čiščenje bungalovov poskočile za 50% (iz cene na bungalov so prešli na ceno na osebo) in so bile po besedah receptorke: »Not negotiable!«. Čeprav je bil že mrak, smo odločno strnili svoje vrste in se odločili, da bomo spali za prvotno dogovorjeno ceno ali pa gremo nekam drugam. To je Cigančka omehčalo in prespali smo za prvotno ceno. Zato pa je bil izstavljeni račun vreden svojega denarja, veljavnost mu je verjetno potekla tam okrog leta 1800, a nas to ni več zanimalo. Važna je bila moralna zmaga nad poskusom ciganskega natega…

Sreda, 2. maja 2001 Zjutraj smo se vrnili v Sighişoaro, da bi si ogledali še dva muzeja v starem mestnem jedru. V bistvu nič posebnega, stvari, ki jih več ali manj vidiš v vsakem srednjeveškem muzeju. Simona, ki je medtem pazila na kombi v varnem zavetju picerije, je imela veliko bolj zabavno izkušnjo. Natakarju je v angleščini naročila kavo, ta ji je prijazno pokimal ter izginil v notranjost lokala. Ko smo se vrnili, Simona še vedno ni dobila naročenega, zato smo le posumili, da z naročilom nekaj ni v redu. Na srečo se je potem prikazala »naša« natakarica, sprejela naročila in pojasnila, da tisti natakar sploh nič ne razume angleško. Kaj si je mislil, ko mu je Simona naročala kavo, in zakaj ni poslal ven nekoga, ki bi razumel naročilo, pa bo za vedno ostala zabavna skrivnost… Nadaljevanje ekskurzije je potem vodilo skozi srednjeveško mesto Braşov proti Branu. Vožnja po lokalnih makadamskih poteh nam je odkrivala realnost romunskega podeželskega življenja. Skoraj nič kmetijske

Iz tujih jam mehanizacije, prevozna sredstva so vozovi, v katere so pogosteje kot konji in voli vprežene kar krave, orje se z voli, živina pa se prosto sprehaja in stoji sredi cest. Zelo zanimivo, saj tega pri nas ne vidiš več. Mimogrede smo naleteli še na oglarje, ki so ravno pripravili ogromno kopo za žganje oglja in so nam z veseljem tudi pozirali. Malo je k temu pripomogla tudi Igorjeva gesta dobre volje – trem možakom je primaknil pravo pločevinko Laškega piva. Po obisku utrjene gotske cerkve v Biertanu smo se za par uric ustavili še v Braşovu. Lepo mestece z velikim trgom, a v bistvu nič drugačno od starih zahodnoevropskih mest. Še najbolj so nas zabavali lokalni »frajerji«, ki so policajem pred nosom parkirali avtomobile na prepovedanih mestih, potem pa jih še nadirali in nekam pošiljali. Policaji so kazni sicer pisali, a morajo biti hudičevo nizke ali pa zelo težko izterljive, saj so se lokalci nanje gladko požvižgali. Med vožnjo iz mesta smo mirno prevozili rumeno-rdečo luč in nekaj sekund kasneje nas je prehitela predpotopna Dacia, skozi okence pa mahal policijski loparček. Ker smo vedeli za uboge plače policajev na Vzhodu in slišali govorice o njihovi podkupljivosti, smo že pomalem računali, koliko jim bomo dali, da nas pustijo dalje brez prevelikih komplikacij. Šoferja Miho sta povabila v svoj avto (pravzaprav eden, saj drugi ni znal angleško) in ga kar dobre četrt ure zadrževala v njem. Ko nas je že začenjalo skrbeti, se je Miha komaj zadržujoč smeh vrnil v kombi in na kratko razložil zaplet. Vožnja skozi rdečo luč je bil le izgovor, da je policaj lahko ustavil poln kombi turistov in potem skušal Miho prepričati, da najamemo njegovo vilo s petimi sobami, kaminom, televizijo in vsem drugim udobjem. Ker je bil policaj zelo vztrajen in nas je hotel na vsak način peljati še na ogled vile, se ga ni dalo rešiti drugače, kot da je Miha vzel številko njegovega GSM-a in obljubil, da ga pokliče-

mo, če ne najdemo prenočišča oz. si premislimo. Zares nepričakovano prijetna izkušnja z romunskim turističnim policajem.

Četrtek, 3. maja 2001 V Branu smo si ogledali največji romunski turistični magnet, t. i. »Drakulov dvorec«, za katerega pa Romuni sami pravijo, da je g. Krvoses v njem prebil cele tri dni, pa še to kot zapornik. Njegov pravi grad je namreč porušen in je stal na drugem mestu. Toda za neumne turiste je to postranskega pomena – poslikajo pač svoje in odidejo dalje. Te japonske verzije turizma smo se oprijeli tudi mi, z edino razliko, da smo opazili še romunsko verzijo javnih del – deset policajev in trideset zapornikov je popravljalo in čistilo pot na grad in njegovo okolico. Vsekakor bolj koristna uporaba arestantov kot pa ždenje na Povšetovi pri nas – namesto dopusta s polnim penzionom je tukaj blažja oblika prisilnega dela. Po Branu nas je pot vodila v okolico Zărneştija, kjer Romuni izvajajo projekt opazovanja volkov in osveščanja javnosti o dejanskem načinu življenja teh živali. Želeli smo videti kakšnega pravega divjega volka v naravnem okolju, a nam to ni uspelo. Je pa bila zato okolica izredno lepa, spominjala je na Logarsko dolino, le nobenega modela, ki bi kasiral vstopnino, ni bilo nikjer. Na veliko prigovarjanje nekaterih sopotnikov in ker nam s svojo bližino in snežnim plaščem že kar nekaj časa niso dali miru, je padla odločitev, da švignemo pogledat še na Karpate. Zaradi krulečih želodčkov smo se ustavili v bleščečem obcestnem motelu, kjer se nam je zgodil Jolbetov APP (ako prođe prođe). Natakar nam je namreč izstavil račun, ki je bil za dobrih 100.000 lejev večji, kot smo izračunali, pa še na roke je bil napisan in ne na blagajniškem izpisu. Ker smo do tedaj vedno bolj ali manj točno zadeli vrednost računa, smo se tokrat le odločili preveriti računske sposobnosti nata-

Iz tujih jam karjev. Ni se nam bilo treba dolgo mučiti, saj so, ko so opazili naše poskuse dešifriranja njihovih hieroglifov, kmalu kar sami prinesli račun, ki je bil precej nižji od prvega. Zadovoljni smo odpeketali proti prelazu Balea. Po mnogih serpentinah smo prišli do planinske koče, kaj koče, trinadstropnega hotela, postavljenega v pobočje nekdanjega ledenika z bistro rečico ob njem, ki se je napajala iz višje ležečih snežnih strmin. Da ne govorim o slapu, ki je mogočno padal čez skalni previs kakih 100 metrov v globino in je s svojo vodnatostjo prav bodel v oči, njegovo bobnenje pa se je v nočni tišini slišalo daleč naokoli.

Petek, 4. maja 2001 Za to jutro smo pripravili juriš na prelaz, vlogo jutranje budilke je zopet prevzel Badi, ki nas je z lahkoto dvignil ob šestih. Več težav smo imeli z oskrbnikom koče, ki je gladko spal, saj je kočo odpiral šele ob osmih. Nič kaj nežno smo ga dvignili iz postelje, tako da njegovega namrgodenega obraza

Pred jamo Humpleu. Foto: Simona Glavan

med odklepanjem vrat, kljub nerazumevanju romunščine, ni bilo ravno težko prevesti. Naša odprava se je tokrat razdelila v dva dela. Večina se je počasi odpravila s kombijem po cesti, z Igorjem in Badijem pa smo se odločili pretegniti noge in smo navzgor udarili peš. Veliko različnih tur in potk je imelo izhodišče izpred koče in vsaka je bila drugače označena – tako barvno kot tudi z različnimi simboli. Le pravo smo morali najti in potem ni bilo več mogoče zgrešiti odcepa, saj si takoj ugotovil, da tvoje oznake ni več na tisti poti. No, ko smo mi pridno »švicali«, nas je ostala odprava prehitela s kombijem, ki pa ga je morala na terasi za slapom parkirati, saj je bila cesta od kakih 1600 metrov višje skrita pod snegom. V glavnem po snegu smo nadaljevali pot proti prelazu in na višini 2044 metrov nas je pozdravila nova koča (hotel), pa koča v bližini prve, ter še kočica gorske reševalne. Krasen konec sveta z veliko ledeniškimi jezeri okrog koče in za okoliškimi grebeni. Našim očem jih je na žalost skrivala snežna odeja, ki se je čez

Iz tujih jam zimo nabrala na zamrznjeni površini, a je bil pogled nanje vseeno vreden »švica« in čez kolena mokrih nog, ki smo jih komaj ponovno ogreli šele v kombiju. Glede na razgled, lepoto okolice, lahko dostopnost in možnost najrazličnejših tur sem prepričan, da je v poletnih mesecih tu ogromno obiskovalcev. V bližini sta tudi najvišji romunski gori – Moldoveanu (2543 m) in Negoiu (2535 m). Že sama serpentinasta cesta nas je presenetila s svojo kvalitetno gradnjo po švicarskem vzoru z mnogimi podpornimi zidovi, še večje presenečenje pa je bil 845metrski predor, ki je namesto klasičnega prelaza vodil na drugo stran gorovja. Lep sončen dan, snežna odeja in čudovit razgled na ledeniško dolino, ki se je nekje daleč prelivala v za obzorje segajočo romunsko ravnico – čisti užitek, ki ni predolgo trajal, saj se je bližal konec praznikov in morali smo se vrniti v dolino. Malce utrujeni in do kože premočeni smo pridrsali do snežne meje in kombi usmerili proti Madžarski. Utrujeni in nekoliko naveličani ponovne dolge vožnje smo našli razne načine zapravljanja časa. Nekateri so spali v nadrealističnih pozah, drugi kot polhki, najboljše od vsega pa je bilo, da smo spet ulovili madžarski radio »šlager«, ki nas je s svojimi starimi hiti ter brez reklam in poročil razveseljeval že na poti v Romunijo. Bolj kot smo se bližali zahodni romunski meji, več je bilo dobrih avtomobilov (da se razumemo, Dacie še vedno predstavljajo okrog 98 % voznega parka, a so se našli tudi najnovejši Audiji, Mercedesi ipd.). Tudi ceste so na veliko popravljali, in to tako, da je bilo skoraj vsakih 500 metrov gradbišče – nekatera označena, večina pa sploh ne. Delavci so bili zaščiteni samo s plastičnimi stožci, ki jih pri nas postavljajo, ko barvajo cestišče. Da ne govorimo o tem, da Romuni zoženja ceste in prednosti ne upoštevajo. Tako sta se par centimetrov od delavcev, na samo polovici cestišča srečevali dve vozili hkrati, ki svoje

hitrosti seveda nista zmanjšali, ampak gladko švignili mimo. Delavci pa ob vseh teh bližnjih srečanjih niso niti mignili – izgleda, da so navajeni na vse. Še bolj zanimivo je postalo, ko se je cesta iz gradbišča spremenila v novo, lepo asfaltirano cesto. Tu so nastopile kamikaze – prehitevanja v škarje, tri vozila vzporedno hkrati na cesti ipd. Skratka adrenalinska doživetja, ki so nam precej dvignila budnost in nas prepričala, da včasih zakoni fizike le niso univerzalni… Pa tudi to, da morajo biti Romuni hudičevo trpežen narod, saj pri njih na cesti povečini velja samo eno pravilo: »Ko dohitiš – prehitiš«. Pa ni pomembno, kaj prehitevaš – konjsko vprego ali vlačilec, pomembno je, da se ne zavira. To pravilo je zelo hitro osvojil tudi Miha in naša vožnja je izgledala bolj filmska, kot je film v resnici, pa tudi nam se je bolj zdelo, da vse to dogajanje gledamo iz naslonjača, ne pa da smo neposredni udeleženci dogajanja. Kljub množici vznemirljivih dogodkov smo srečno priropotali do madžarske meje, kjer smo še zadnjič prespali in nazdravili z romunskim pivom.

Sobota, 5. maja 2001 Badi je ponovno poskrbel za naše jutranje vstajanje in kot strela smo krenili proti domu. Pot se je sicer zopet vlekla, a veliko manj kot tja grede. Kot bi mignil smo bili čez Donavo, »slušali malo beogradske vesti« na radiu in že smo bili na Hrvaškem. Med obilico možnosti prečkanja slovenske meje smo se spomnili, da so ubogi Hrvati vrnili naš vohunski kombi in bi jim verjetno prav prišel še kakšen. Zato smo pogledali, kako kaj izgleda stanje na Zavrču, a nismo bili zanimivi ne Hrvatom ne našim carinikom in v Kokoško smo vstopili v zgodnjih popoldanskih urah. Samo še skupna kava ter fotka in že smo se raztepli po domovih. Ja, Transilvanija je bila definitivno tisoč kilometrov za nami. Neskomercializirana, revna, a zanimiva.

Iz tujih jam

Jame v Romuniji ADI POPENTIU1, IGOR PERPAR

Romuniji je več kot 5500 km2 kraškega terena (apnenec, sol, sadra, peščenjak…), kar predstavlja okoli 2% površine celotne države. Najpomembnejše in obenem največje zakraselo območje je Apusensko gorovje na zahodu države. V Romuniji je registriranih več kot 12000 jam. Večina jih leži v apnencih, najdemo pa tudi: • jame v soli (V predelu Subcarpaţii Vrancei je več jam v soli. Najdaljša v Romuniji in hkrati druga najdaljša na svetu je jama Meledic dolžine 3,5 km.) • jame v sadri (Takšnih jam je bolj malo in so kratke. Večina leži na severu države, v bližini mesta Baia Mare.) ans ke jame (Npr. jama Cetatea • vulk vulkans ansk Ciceului dolžine 300 m.) • eolske jame (Oblikoval jih je veter v izsušeni ilovici. Nahajajo se v osrednjem delu države, blizu mesta Sebeş.) • ledene jame (Npr. Gheţarul de la Scărişoara, največja v državi in tretja največja na svetu.)

Posebnost je jama Movile, ki je le nekaj kilometrov oddaljena od Črnega morja. Odkrili so jo po naključju, med geološkimi raziskavami terena. Vhod je 18 m globok umeten jašek (jama nima naravnega vhoda). Dolga je okrog 300 m, vseskozi ozka in blatna, povečini horizontalna, le tu in tam je kakšna stopnja, toda nobena globlja od treh metrov. Suhi del jame se konča z jezercem. Nadaljevanje jame predstavljajo sifoni in trije vmesni zračni žepi. Ozračje v teh zračnih žepih je zelo bogato z ogljikovim dioksidom (desetkrat več ga je kot zunaj), bistveno 1

Speleološki klub »Omega«, Cluj-Napoca, Romunija

manj pa je kisika (le tretjina glede na zunanji zrak). Tu so našli 46 vrst kopenskih in vodnih nevretenčarjev, od katerih je kar 31 novih vrst. Romunska speleološka zveza je bila ustanovljena leta 1994 z združitvijo Centralne komisije za speleologijo, Romunske speleološke in krasoslovne zveze, Transilvanske speleološke zveze, Speleološke zveze Banata in Skupine za podvodna in jamska raziskovanja. Pred združitvijo so bile te skupine povezane v organizacijo »Speosport«, ki je delovala na državnem nivoju. Ima 55 članic (1996) in je članica Mednarodne speleološke zveze. V Romuniji je tudi najstarejši speleološki inštitut na svetu. Leta 1920 ga je ustanovil Emil Răcoviţa, izredno pomemben romunski biolog. Danes nosi inštitut njegovo ime. Primarno področje delovanja te ustanove so še dandanes podzemni ekosistemi. Inštitut je od leta 1983 organizator vsakoletnega mednarodnega simpozija z naslovom Teoretično in praktično krasoslovje.

Najdaljše jame v Romuniji: 1. Vântului (50 km) 2. Humpleu (41 km) 3. Hodobana (22 km)

Najgloblje jame v Romuniji: 1. Avenul din Grind (530 m) 2. Tăuşoare (462 m) 3. Sura Mare (462 m)

Viri: www.uib.no/People/nglbn/index.htm www.geocities.com/rainforest/vines/5771/ page1.htm#geograf

Iz tujih jam

Sibirska obzorja IZTOK TRČEK

isto leto je bilo tako, kot da se je vse 86. To letalo je na letališčih, ki niso posebej zarotilo proti meni. Odprava v Iran je opremljena za sprejem velikih letal, popolnoma avtonomno. Ima lastne stopnice za odpadla. Ko sem se odločil za Sibirijo, so vstop, tri vhode in lastna dvigala za vkrcanastopile težave z vizo. Ko sem rešil te, mi nje prtljage. Potniki vstopajo v »pritličje«, je Dimitrij tik pred odhodom sporočil, da kjer je garderoba, ki je pogojena z razmemednarodna ekspedicija v jame v okolici rami v ruski zimi. Tu potniki odložijo svoje Minusinska odpade. Kaj pa sedaj? Spomnil sem se knjige hrvaškega komunista Karla Štajnerja, ki je kar sedemnajst let preživel v taboriščih stalinističnega režima v polarnem delu Sibirije. Čeprav je minilo že mnogo let, odkar sem prebral njegovo knjigo, sem skušal po spominu rekonstruirati njegovo tragično pot. Čeprav nisem imel popolnih Zemljevid Rusije z označenimi obiskanimi mesti. informacij, sem sklenil, da poskusim priti do težke plašče in kučme, tudi »bar« je zraven, Norilska, da vidim, kje je možakar pustil potem pa se povzpno po širokih stopnicah velik del svojih moči in življenja. Poleg v kabino v »prvem nadstropju«. Potniška tega sem hotel najti vsaj pot na visoko plakabina v ničemer ne zaostaja po opremljenoto Putarano, polarni narodni park, donosti za zahodnimi letali. Nasprotno. Med stop nanjo pa vodi skozi Norilsk. Druga vesedeži je več prostora in sedenje je udoblika želja je bila videti Bajkalsko jezero, to nejše. Presenetilo me je dejstvo, koliko Runajvečjo zalogo sladke vode, najstarejše in sov potuje z letali, ki niso predraga, in s najgloblje jezero na svetu. In če sem že v koliko prtljage potujejo. tem koncu sveta, pa bi šel še do skrajnega Za vse tiste, ki bodo kdaj potovali po vzhoda, to je do Vladivostoka ali na KamčatRusiji, pa še to: na ruskih notranjih linijah ko. Očitno pa sem podcenil razsežnosti Sitehtajo vso prtljago, tudi ročno, in tako sem birije. Tam tisoč kilometrov ne predstavlja moral doplačati za odvečne kilograme, ki so prav veliko. se do tedaj skrivali v nahrbtniku, v Ljubljani pa sem ga uspešno razglasil za ročno prtPotovanje se prične ljago. Pri tem so tako natančni, da je na tehtnico šel tudi fotoaparat in torbica, ki Iz Ljubljane sem odletel v Moskvo, od sem jo imel okrog pasu. Med štiriurnim letam dalje pa z rusko verzijo jumbo jeta, IL-

Iz tujih jam tom proti vzhodu smo pridelali še prav toliko ur zaradi časovnih pasov. Na letališču v Krasnojarsku me je čakal mladenič, stal je pred izhodom in v roki držal napis »IZTOK«. Dimitrij je študent turističnega menedžmenta na univerzi v Krasnojarsku in študira v angleškem razredu. Poleg tega je vključen v nevladno fundacijo za podporo nadarjenim študentom, ki nosi nenavadno ime »Šola astronavtike«. Fundacija mu že sedaj omogoča, da svoj študij preizkusi v praksi in vodi »turistično pisarno«, kjer zaenkrat organizira predvsem šolske izlete, jaz pa sem bil prvi pravi turist v njegovi pisarni. Za vodiča po narodnih parkih, jamah in okolici se je dogovoril z alpinistom, jamarjem in študentom Juro. Za mesto in kulturo je bila zadolžena Katja, inženirka gradbeništva, ki pa opravlja delo učiteljice angleščine, ker ne dobi prave zaposlitve v svojem poklicu. Dimitrij mi je ponudil bivanje v svojem stanovanju, kjer živi skupaj s svojim mlajšim bratom in še dvema študentoma. Stanuje v »lesenem bloku« v mestu. Leseni bloki so večstanovanjske hiše z enim ali dvema nadstropjema in zgrajene kot brunarice. Grajeni so bili v letih med obema vojnama, tja do petdesetih let. Kvaliteten sibirski les še danes ne kaže nobenih znakov staranja. Gradnja lesenih hiš je tradicija in prav tu izstopa ljudska umetnost. Okna teh lesenih hiš, bodisi na vasi ali v mestu, so enkratno okrašena. To so prave lesene čipke. In kar je najprijetnejše, opazil sem, da se ta tradicija ohranja. Kasneje, v petdesetih in šestdesetih letih, so začeli graditi betonske bloke, ki pa so dobesedno zloženi iz elementov. Zaradi podnebnih razmer je bilo pri večini teh »Lego« blokov temeljenje slabo. Mnoge zgradbe izgledajo vegaste in brez ene same ravne linije. Včasih imaš občutek, da se bodo v naslednjem trenutku zrušile. Tudi projektantske »šlamparije« niso redke. V Krasno-

jarsku stoji nov poslovni center. Vendar je projektant pozabil na odvod meteornih voda. Rešitev je tipično ruska: pol metra nad pločnikom so namestili debelo železno cev, preko katere sedaj množice prestopajo na poti v lokale. Ko sem urejal zadnje formalnosti, sem se srečal še z nekdaj neobhodno UIVDR in izgubil cel dan. UIVDR je posebna služba za kontrolo vizumov, ki izvira še iz časov, ko so tudi državljani Sovjetske zveze potrebovali vize za potovanje znotraj države. Mojo vizo bi moral dati »registrirati« v Moskvi, kjer je sedež firme, ki mi je poslala vabilo, žal pa zaradi pomanjkanja časa to ni bilo mogoče. Čeprav služba izgublja vlogo, si njeni birokrati prizadevajo dvigniti svoj lastni pomen in tako sem doživel križno zasliševanje dveh mladcev. Ko sta izvedela, da sem po poklicu vojak, sta dobila novo energijo. V meni sta že videla ujetega vohuna, v sebi pa napredovanje. Umirila sta se šele, ko sem ju imel res zadosti in sem videl, da je bil Dimitrij že resno prestrašen in sva že plačala kazen 300 rubljev. Še vedno sta težila, naj napišem izjavo v ruščini oziroma naj jo prevaja Dimitrij. Zato sem zahteval uradnega prevajalca in telefon, da pokličem slovensko veleposlaništvo v Moskvo. To pa je bilo malo preveč in fanta sta se pri priči unesla.

Jame okoli Krasnojarska Naslednji dan sva jo z Juro mahnila v Ledeno jamo, ki leži na vrhu hriba južno od Krasnojarska. Do vznožja v predmestju sva se peljala z mestnim avtobusom, od tam naprej pa peš mimo »dač«. Dače so nekakšni vikendi, okoli imajo malo vrta in so ograjeni z leseno ograjo. Zanimivo je, da prav ti vrtovi pridelajo večino sveže zelenjave, s katero oskrbujejo mesto in njegove tržnice. Pač ena od oblik sive ekonomije v Rusiji, ki pomaga preživeti brezposelnim ali slabo plačanim delavcem. Dače so povsod na pobočju hriba ob robu gozda, v gozdu so izkrčene

Iz tujih jam parcele in nastajajo prava manjša naselja. Ponekod nastajajo prave vile tistih, ki so uspeli v tranzicijskem obdobju poseči po nerazdeljenem in slabo nadzorovanem imetju države. Pravijo jim »novorusi«. Jura se je malo izgubljal po brezštevilnih poteh, ki prav tako kot dače nastajajo čez noč, predno sva našla jamo. Pri tem sva se sladkala z »ranjatkami«, drobnimi jabolki, ki so velika kot malo debelejše češnje, so pa izredno sladke in zelo okusne. Jama je bila zelo blatna. Le blizu vhoda je stala manjša ledena kopa, potem pa sva se podila po ozkih blatnih rovih. Rdeča ilovica se je lepila na kombinezon, pod kombinezon, celo pod spodnjice je zašla in iz jame sem prišel ves blaten. Menda je prav po barvi te ilovice Krasnojarsk dobil ime. Lepo jesensko popoldne je popravilo vtis, ko se nama je ponudil enkraten pogled s hriba na mesto, okvir pa so tvorili v jesenske barve odeti gozdovi bréz in macesnov. Naslednjega dne sva se odpravila v Targašinsko brezno. Samo nekaj kilometrov je oddaljeno od Ledene jame, vendar čisto drugačno. Veličastno vhodno brezno, globoko kakih trideset metrov, je obetalo doživetje. Malo me je skrbela prijateljeva plezalna oprema, ki ni vzbujala največjega zaupanja. Ampak je kar šlo. Prehod v drugi del jame je majhen, približno tak, kot bi se splazil čez mikrovalovno pečico. Nekoč so ta prehod zaprli z vratci, sam vrag vedi zakaj. Potem pa se jama začne. Zelo spominja na naše visokogorske jame. Brez jamskega okrasja, samo zglajene stene in tipično vodni profili rovov, na nekaterih mestih pa meandri, ki se spuščajo proti dnu, in omogočajo kar znosno gibanje. Dosegla sva globino 182 metrov, kjer se jama konča. V jami je bila pred leti nesreča in umrla sta dva jamarja, ker jima je zdrsnilo v sicer dokaj ozkem, a zelo gladkem rovu, ki se razcepi in en del kot slap pade kakih trideset metrov globoko. Med lagodnim spustom v jamo z Juro

Prehod v Targašinskem breznu.

premlevava jamarske dogodivščine. Ne more iz svoje kože ter mi pripoveduje o lepotah jam v okolici rodnega Minusinka. Pestrost jam v tem delu Sibirije, če je verjeti njegovim besedam, je neverjetna. Poleg tega je še dosti jam neraziskanih in vsako leto se tam zvrstijo skupine jamarjev iz Evrope in Amerike. Mogoče pa bo kdaj dovolj volje, da se bomo odpravili v tiste kraje. Po jamarjenju je na vrsto prišel naravni park Stolbij, kjer so ravno tisti dan odkrili spomenik ponesrečenim planincem in drugim, ki žive z naravo. Park slovi po kamnitih stebrih, ki so pravi raj za plezalce. Tako sva en dan preživela v gozdovih parka in se vzpenjala na posamezne stebre. Z vrha stebrov je čudovit pogled na neizmerno tajgo. Kolikor daleč nese oko, je nepregleden borov, macesnov in brezov gozd, ki je tiste dni že imel prelepe jesenske barve.

Iz tujih jam

Gladki rovi v Targašinskem breznu.

Še eno plezarijo sva opravila z Juro. Povzpela sva se na najvišji vrh v okolici Krasnojarska. Pravzaprav je to eden od stebrov v parku Stolbij, samo da je veliko višji. Imenuje se Tak Mak. Viden je iz vseh delov mesta in na prvi pogled izgleda kot ruševine velikanske trdnjave. Tudi z njega je nepozaben pogled na mesto, reko Jenisej in tajgo. Vzpon je bil pravi mali alpinistični podvig z dobrim adrenalinskim vložkom. Ko sva namreč priplezala na vrh, sva zagledala, kako se z druge strani hitro približuje nevihta. Črni oblaki, iz katerih so švigale strele, niso obetali nič dobrega. Zato sva kar hitro začela sestopati. Pa ni dosti pomagalo. Kmalu naju je pošteno zalivalo, poleg tega je treskalo in močno pihalo. Stena se je spremenila v hudournike in slapove. Nekako sva jo srečno odnesla in ko sva sestopila do podnožja, se je zvedrilo tako hitro, kot je nevihta hitro prišla.

V dolino sva se odpravila preko bližnjega smučišča, kjer smučajo od konca oktobra do aprila. Imajo starinsko enosedežnico, ki sodi že v kameno dobo teh naprav. Spodaj je nekaj turističnih objektov, kakršnih smo vajeni iz nekdanjih socialističnih držav, predvsem so obupno zanemarjeni. Nastaja pa novo naselje dač tistih, ki so zavohali, da bo tu nekoč prestižno naselje. Sledilo je nekajdnevno potikanje po Krasnojarsku, kjer me je vodila Katja. Nekako smo dobili karto za operno predstavo, žal pa se je zataknilo zaradi banalnega razloga. Rusi jemljejo gledališče sila resno. Vstop je dovoljen samo v suknjiču in s kravato. Kravato, ki mi je bila prav, smo našli, suknjiča pa ne in tako je projekt padel v vodo. Za uteho so me z vednostjo uprave koncertne dvorane pretihotapili na koncert baročne glasbe. Koncertna dvorana je bivša katoliška cerkev, ki je v celoti predelana. In tako sem vstopil čez kripto, ki je sedaj garderoba, in se povzpel na »kor«, kjer je nekaj »nekonvencionalnih« lahko poslušalo izvajanje ruskih glasbenikov. Po koncertu sva šla s Katjo na večerjo v enega tistih novih lokalov, ki so nastali v centru mesta. Prava težava je bila dobiti kako nacionalno jed. Situacija me je spominjala na razmere v naših lokalih. No, pa smo se vseeno sporazumeli. Cene so bile za navadne Ruse hudo zabeljene, zame pa v okviru normale. Prav težava z naročanjem domačih jedi je botrovala temu, da mi je Katja obljubila pravi domači boršč, ko se vrnem s poti na sever.

Proti severu Ladja »Aleksander Matrosov« je odplula zgodaj zjutraj iz »Rečnega vozokala« v Krasnojarsku. Bilo je nenavadno lepo jutro. Nebo je žarelo v jutranji zarji, tu in tam kak oblaček, reka je šumela, potniki so se vkrcevali. Sprehajalni krovi na nekdaj luksuzni ladji so bili polni vreč s krompirjem, zeljem in drugo zelenjavo, na terasi pred restavra-

Iz tujih jam cijo pa so stale tri velike limuzine. Hodniki v drugem in tretjem razredu so bili prav tako polni vreč. Zunaj pa so zarjo sekali vertikalni stebri črnega dima iz tovarniških dimnikov. Točno ob uri je zazvonil ladijski telegraf. Vrvi so čofnile v reko in »Aleksander Matrosov« je odplul po reki, na svojo zadnjo letno vožnjo, predno bo reko okoval led. Še danes mi ni jasno ali sem šel gor, na sever, ali dol, proti izlivu Jeniseja v Karsko morje. Ko smo se odpravili iz Krasnojarska, je bila reka široka kak kilometer, potem pa se je širila in širila in pri Dudinki, kjer se začne Jenisejski zaliv, je široka že skoraj 10 km. Na poti se izlivajo v Jenisej prav tako mogočne reke, ki pritečejo iz neizmerne tajge na levi in desni: Angara, Tunguska, Nižnja Tunguska itd. Pokrajina je neobljudena. Kamor ti nese oko, se obzorje konča z gozdom. Samo tu in tam kakšna samotna hiša ali vasica.

Vsak pristanek ladje je krajevni dogodek. Kot da se je čas ustavil nekje v preteklem stoletju. Kmetje s svojimi pridelki čakajo potnike in ko ladja pristane, se začne trgovanje. Potem se selijo na ladjo pridelki: krompir, zelje, kljuka (vrsta brusnic), sveže, nasoljene ali suhe ribe ter velike količine posušenih gob. Pristaniške naprave so veliki pontoni, povezani z obalo, ker ni betona ali jekla, ki bi vzdržal pritiske spomladi lomečega se ledu. Ko se bo »Aleksander Matrosov« vrnil s te svoje zadnje letošnje poti na sever, bodo pontone enostavno potegnili na kopno. Zvečer drugega dne plovbe smo zapluli v Osinska vrata. Na tem mestu si je mogočni Jenisej izdolbel sotesko čez granitni masiv in veliki parnik zapluje vanjo kot čoln za spust po divjih vodah. Krmar neverjetno spretno krmari veliko ladjo med otoki in čermi. Ko smo zapluli v najožji del soteske,

Živahen promet po Jeniseju.

Iz tujih jam je bila že tema. Kapitan je dal z reflektorji osvetliti okolico in sence so naredile prizor še bolj vznemirljiv. Še danes se sprašujem, kako se po teh razpenjenih brzicah ladja vrača nazaj proti toku. Bolj ko smo pluli na sever manj poljskih pridelkov je bilo na prodaj. Ponekod so se pripodili majhni aluminijasti gliserji z močnimi izvenkrmnimi motorji, natovorjeni s svežimi ribami. Prodaja je potekala tako, da je posadka naše ladje ustavila motorje, čolniči so se privezali ob bok ladje in ribe, ki imajo tudi po dva metra in več dolžine, so menjale lastnike. Zunaj je bilo že dovolj hladno, da so ribe lahko pustili kar zavite v vrečevino na palubi. Ponoči je občasno zmrzovalo, podnevi pa je prineslo tudi kako snežinko. Prizori, ki so se v štirih dneh plovbe menjali, so tako različni, da sem praktično preživel cele dneve na palubi, čeprav ni bilo kaj dosti prostora med zelenjavo, pa tudi temperatura je vztrajno lezla navzdol. Nekega popoldneva me je na palubi nagovoril krepko nadelan možakar, ki se je čvrsto oprijemal ograje, čeprav se ladja sploh ni zibala. Izkušnje pravijo, da se v takih okoliščinah otresi pijancev. To še posebej velja v Sibiriji. Če tu z njimi zaplavaš, se dobesedno utopiš v vodki. Možakar pa je hlačal za menoj in mi nekaj dopovedoval in dopovedoval. Potem je na vsak način želel, da skupaj nekaj spijeva in uporabil sem vse svoje znanje slovanskih jezikov, ter mu skušal razložiti, da ne smem piti. Šele fraza: »Vrač zaprečil!« je nekako vžgala, vendar ne do konca. Šla sva dol v bar, jaz sem si naročil čaj, on pa »najmanjšo« vodko. To je 100 g (1 dcl). Ob pitju sva klepetala, on v ruščini, jaz pa v tisti latovščini posameznih besed, nabranih iz vseh slovanskih jezikov, za katere sem mislil, da bi jih on lahko razumel. Možaku je bilo ime Jura. Bil je strojni tehnik, specializiran za montažo visokih anten v polarnih razmerah. V času Sovjetske

zveze je bil to čislan in dobro plačan poklic z dodatnimi bonitetami. Potem je šla Sovjetska zveza v zgodovino, s tem pa mnoge ustanove, ki so bile vezane na sistem. In tako se je zgodilo, da je poniknila tudi Polarna uprava, za katero je delal Jura. Štiri leta je bil brez dela in z ženo sta se nekako prebijala čez življenje na negostoljubnem severu, kjer je devet mesecev zime. Težke razmere so njunega mladoletnega sina pahnile na kriva pota in obtičal je v zaporu zaradi nasilja in narkomanije. Zapori v postsovjetski Rusiji so vsaj tako grozljiva zadeva kot stalinistični. Starša sta bila za svojega sina resno zaskrbljena in sta se zavedala, da se fant ne bo nikoli več vrnil na normalno pot. Takšna je pač kruta usoda teh krajev. Po triletni kalvariji, ki je v razmerah, ki vladajo na ruskem severu, toliko hujša, je Jura končno našel delo v destileriji vodke, ki dela za ameriški trg. Za Sibirca prava služba! Zame pa nerazumljiva uganka, saj tam ne raste nič, iz česar bi se dalo kaj pametnega zvariti. Malo bolj jasno mi je postalo šele pred kratkim, ko sem prebral, da vodko »Severnosibirski sij« izdeluje koncern, ki je bil nekoč del vojaškega kemično-biološkega kompleksa. Po obrednem popivanju sva se končno razšla. Še vedno sem upal, da bo pozabil na srečanje. Zjutraj pa je prihlačal v mojo kajuto in spokorniško izjavil, da je osel. Na vprašanje, zakaj je osel, mi je odgovoril, da zato, ker je včeraj premlatil Ljubo, svojo ženo. Ampak v isti sapi me je povabil, naj pridem v njuno kajuto na obisk. Nekaj sem se izgovarjal, ker se mi je zdelo, da Ljuba preverja, s katerim pijancem se je zapil njen stari in potem uprizoril nasilniške orgije. Na koncu sem popustil, izbrskal nekaj malih darilc iz nahrbtnika in ugotovil, da je bilo vabilo bolj zvedavost kot kaj drugega, kajti tujec v teh krajih pač ni vsakdanjost in da so bunke stil njunega življenja, ne pa poseb-

Iz tujih jam nost. Tako smo se spoprijateljili. In ni mi bilo žal. Bila sta prijetna človeka. Igarka. Pristanišče na Jeniseju, od koder so nekoč izvažali velike količine rezanega lesa najboljše kvalitete, na vse konce sveta. Danes se pozibava v velikem pristanišču le nekaj zarjavelih ladij. Postanek je trajal le pol ure in že smo odpluli naprej. Čeprav je bilo poldne, je bilo sonce zelo nizko nad južnim obzorjem, kajti vstopili smo v polarni krog. Med vožnjo proti Dudinki smo doživeli trgovino z blagovno menjavo. Od obale so se zopet pripodili mali gliserji, obloženi z ribami, ki niso bile manjše od metra. Ribiči azijskih potez, verjetno potomci prvobitnega rodu Dolganov, Nenetsov ali Samojedov, so svoj ulov zamenjali za aluminijaste posode, plastične zabojčke in ostalo robo. V teh nenaseljenih krajih nima denar prav velike veljave. Tisto, kar je kupila ladijska kuhinja, pa je bilo spremenjeno v naročilo za potrebščine. Sedaj je bil Jenisej širok že kake tri kilometre in mrzel arktični veter je dvigoval metrske valove, na katerih so obložena plovila dobesedno lovila ravnotežje. Dišalo je po nesreči. Izkušenost domačinov pa je zgodbo pripeljala srečno do konca.

Dudinka Ob dveh zjutraj smo pripluli v Dudinko. Že kako uro prej je prišel pome Jura in mi ves navdušen kazal luči v daljavi. Previdno sem ga vprašal, če kaj ve o taboriščih. Brez zadrege mi je odgovoril, da samo po pripovedovanju. Ampak Ljuba je rojena v Dudinki in mi bo lahko kaj več povedala. Povabil me je, naj prenočim pri njiju, čeprav je morda stanovanje malo zapuščeno, ker sta bila skoraj mesec zdoma. Imajo pa še velik problem v stanovanju, to so veliki ščurki, ki se jih ne morejo znebiti. Po celem bloku da so, toda onadva sta prinesla novo »zanesljivo sredstvo proti ščurkom«. Na srečo sem imel izgovor, da moram prenočiti v hotelu zaradi

potrditve vize. Pa mi je ponudil prevoz do hotela, ker pride ponj prijatelj z »mašino«. Izkazalo se je, da ga je, kot večino potnikov, na bregu čakal tovornjak in cela četica prijateljev, ki so izkrcali njegov krompir, zelje, ribe in ostalo, kar je nakupil na jugu. Sedeč v kotu zaprtega tovornjaka sem se z vetrovko zataknil za pozabljen žebelj in jo strgal. Ljuba je takoj ponudila pomoč in rekla, da jo bo doma zašila, naj nič ne skrbim. In res mi jo je. Jura me je odpeljal v hotel, kjer je zaspano receptorko prepričal, da je odprla vrata in dobil sem sobo. Predno sva se razšla, je še hotel spiti vodko, pa je k sreči ni našel v hotelu ob tej uri. In tako sem se znašel na daljnjem severu Rusije. Prebudil sem se v mrzlo jutro, a kljub temu, da je bila ura že devet, je bilo še mračno. Odšel sem do Jure. Ko sem stopil na ulice Dudinke, sem bil nemalo presenečen. Stanovanjski bloki niso bili ometani. Sezidani iz navadne opeke, a živo pisano prepleskani v pastelnih barvah, ki so v mraz in polmrak vnesle nekaj topline. Ulice so sorazmerno čiste in urejene. Toplovodna napeljava je speljana kar po zraku, kjer se verjetno izgublja energija v neizmernih količinah. Na ceveh pa razobešene parole in simboli iz prejšnjih časov, vendar na novo prepleskani. Čeprav na zunaj lep, pa je blok, v katerem stanuje Jura, znotraj »šlampast« čisto po rusko. Stopnišče je iz surovega betona, še betonske glazure ni na stopnicah. Ograje na stopniščih so zvarjene iz grobo odrezanih železnih kotnih profilov, ki pa so pretanki in zato vsi zviti in majavi. Električna napeljava je speljana nadometno. Kabli, ki niso niti pritrjeni na zid, opletajo naokoli, stikala pa so ponekod samo dve štrleči žici. Edino vhodna vrata v stanovanja so »solidna«, težka z dvojnimi ali trojnimi ključavnicami, kar priča o kar živahnem kriminalu. Slednje sta mi potrdila tudi Jura in Ljuba, ki sta prosila prijatelja, da je nadzoroval

Iz tujih jam stanovanje med njuno odsotnostjo. Dudinka ima kakih 150.000 prebivalcev in je upravno središče Tajmirske pokrajine. Stoji na desnem bregu Jeniseja in je tudi eno glavnih pristanišč severa. Tu so bile tudi uprave državnih ustanov za raziskavo in izkoriščanje polarnih teritorijev, danes pa stojijo samo še opuščene zgradbe. Dudinka je povezana s svetom po Jeniseju in z letalom iz letališča v Norilsku. Nekoč je vozil potniški vlak do Norilska. Če hočeš priti v Norilsk, se moraš usesti na »avtobus« in se dobrih sto kilometrov odpeljati po večinoma makadamski cesti čez tundro. In prav slednje sem storil popoldan, potem ko sem si ogledal mestni muzej in ko mi je Ljuba pokazala, kje je bilo taborišče, ter mi povedala nekaj podrobnosti, ki se jih je spominjala, ko je bila še majhna deklica. Vesela družba na avtobusu je utihnila, ko me je eden od potnikov vprašal, kam potujem, in je ugotovil, da sem tujec. Potem so začela deževati vprašanja od kod sem, kam grem, kaj počnem tu itd. Tujec v teh krajih je redkost, ampak tujec na navadnem avtobusu, tega praktično ni. Če tujec že pride v te kraje, je poslovnež. Čaka ga uradna delegacija in ga odpelje v limuzini tja, kamor je namenjen. Možakarji so kar vsiljivo prijazni. Moj sosed mi pove, da je musliman. Je inženir v »metalurškem zavodu« in se vrača z nedeljskega ribolova s svojo družbo. Malo se zlažem, ker mi je vsiljiva prijaznost sumljiva, da me prijatelji čakajo v hotelu v Norilsku. Pa mi je kmalu žal, saj se kasneje izkaže, da so čudoviti fantje. Bili smo kot potujoči šolski razred in pripovedovati sem moral, od kod sem in kakšno je življenje pri nas. Kadar je kdo želel kaj vprašati, je disciplinirano dvignil roko in če je kdo preglasno komentiral, so ga v zboru utišali. Prav zato nisem kaj dosti videl med potjo v Norilsk. Ko smo prispeli na cilj, je moj sosed naročil taksi in me odpeljal v hotel, potem

pa mi je želel podariti veliko svežo ribo, ki sem jo moral odkloniti, ker nisem vedel, kaj bi z njo.

Norilsk Jutro v Norilsku je bilo sivo, polarno. Najprej sem pomislil na oblačnost ali meglo, toda pogled skozi okno mi je povedal, da sem v velikem industrijskem mestu, katerega ozračje je polno smoga. Da bi kje dobil načrt mesta, ki je veliko kot Ljubljana, ni niti za razmišljati. Sem beseda »turist« še ni segla. Edini gostje so uradne delegacije, te pa take navlake ne potrebujejo. Pa tudi v to mesto še pred nekaj leti ni smel noben tujec. Norilsku se pozna, da je zasnova nastala v tridesetih in štiridesetih letih. Tipično ruska arhitektura iz tega obdobja tvori mestno jedro, okrog pa so nastajala nova naselja. In kot da je nekdo udaril s čarobno paličico, se je v poznih osemdesetih vse ustavilo. Nekatere stavbe groteskno zevajo napol zgrajene in nič ne kaže, da jih bo kdo dokončal. Pa ne samo stavbe. V okolici Norilska so kar sredi tundre, kot nekakšni otoki, nastajala cela naselja. Danes pa prazna kljubujejo polarnim viharjem, ki tu divjajo pozimi. Nekatera naselja so v celoti dokončana, toda nihče ne živi v njih, ali pa so redke stanovalce izselili, ker bi bilo vzdrževanje polpraznega naselja predrago. Sedaj čakajo na nič kaj rožnato usodo. Norilsk sam je lepo mesto in pozna se mu, da je bil načrtno grajen. Široki »prospekti« sekajo mesto skoraj geometrijsko, toda toliko razgibano, da izgubiš tisti občutek stroge geometrije. V nasprotju z Dudinko so stanovanjske četrti bolj dodelane. Bloki so ometani, javne zgradbe niso kopija druga druge in starejše, tiste iz stalinističnega obdobja so značilno bahave v socrealističnem slogu, kar pa daje samo večjo barvitost mestu. Nasploh je Norilsk, kljub polarnemu polmraku, zaradi toplih barv pročelij zgradb

Iz tujih jam in velikih, barvitih propagandističnih napisov kar nekako prijeten. Odpravil sem se v mestni muzej, kjer imajo največjo razstavo o gulagih – stalinističnih taboriščih. Bil je ponedeljek. Ob ponedeljkih pa so vsi muzeji v Rusiji zaprti. Z malo prosjačenja sem uspel prepričati uslužbenca, da je vprašal direktorico, če mi dovoli ogled razstave. Direktorica, dama srednjih let, me je sprejela v svoji razkošni pisarni in mi razložila, da je razstava trenutno v Moskvi in si jo ob povratku lahko ogledam tam. Razložila mi je, da tam, kjer je nekoč stal največji del taborišča, stoji spomenik žrtvam gulaga, drugih sledi o tem delu zgodovine pa ni več v mestu. Z mestnim avtobusom sem se odpravil do označenega mesta. Odložil me je na končni postaji, sredi velikanskega kompleksa težke industrije. Delavci so mi pokazali proti vznožju gore jalovine, kjer je stal skromen spomenik, zvarjen iz tračnic, in trije

Norilsk. Spomenik žrtvam »gulagov«.

leseni križi. Od spomenika je bil dober razgled po okolici. Kolikor je dovoljevalo smogasto ozračje sem daleč naokrog videl eno samo ogromno tovarno. Sam vrag ve, kaj vse se izdeluje tu. Iz priročnikov je razvidno, da so v okolici neizmerne zaloge rud vseh mogočih kovin. Dimniki vseh oblik in velikosti pa so v zrak bruhali dime vseh barv in vonjav. Nemalo je bilo takih, ki so imeli na vrhu venec pepela, ki se je dobesedno usipal nazaj na zemljo, kar ga ni vroč zrak odnesel v mrzlo tundro. Zadaj za dimno zaveso pa je bilo mesto. Vse to so z nečloveškimi napori zgradili ljudje, ki jih je stalinistični režim obsodil na smrt z izmučenjem od dela in izstradanjem v polarnem mrazu. Kdor ni umrl od poškodb, je shiral od lakote ali pa zmrznil, medtem ko je na njegovem življenju nastajalo to lepo mesto in ta industrijski gigant. Ali je ob misli na trpljenje stotisočev to mesto še lepo? Misli so se mi podile v glavi. Brez želje po opravičevanju zločina nad nedolžnimi ljudmi sem vendarle na nek način našel smiseln odgovor na vprašanje, zakaj je bilo vse to potrebno. Po oktobrski revoluciji se je mlada država znašla v državljanski vojni in po njej v ekonomski blokadi. Za svoj obstoj je potrebovala surovine, ki jih je bilo na pretek v negostoljubnem polarnem predelu Sibirije. Na delo je najprej poslala kaznjence, ki pa jih ni bilo ne dovolj niti znanj niso imeli. Potem je poiskala ideološke »sovražnike« in ker tudi teh ni bilo dovolj, jih je »naredila« na montiranih procesih. In to je šlo v nedogled in prešlo v navado oblasti, kar je trajalo do smrti Stalina, po malem pa do padca sistema. Stal sem torej na tem grozljivem mestu in naenkrat sem se zavedel, da naletava sneg in da je ledeno mrzlo. Prste na rokah sem imel čisto trde, tako da sem jih potlačil v žepe. Bil je trideseti september, temperatura pa minus štiri stopinje, luže zamrznjene in sneg se je počasi prijemal tal. V mestu sem se spomnil vabila v »naš

Iz tujih jam lokal«, ki mi ga je izrekel sopotnik na avtobusu. Ta lokal je bil na avtobusni postaji, izgledalo pa je kot nekakšen pločevinasti hangar brez oken. Ko sem vstopil, se mi je zdelo vse nekam »domače«. Papirnati prtički na mizah, umetno cvetje v vazicah, aluminijaste mize in stoli. Naročil sem pirožke. Med jedjo sem prisluhnil pogovoru za pultom. Nekam znan se mi je zdel jezik. Predno sem zapustil lokal, sem vprašal možakarja za pultom, kateri jezik sta govorila, in mi je odgovoril, da albansko. Lepa reč. »Šiptarji imajo kiosk tudi v polarnem krogu.« Avtobus, beri kamion, je poskakoval po nečem, kar naj bi bila makadamska cesta, in občutek sem imel, da šofer sploh ne loči, kdaj vozi rudo, kdaj pa potnike. Po debeli uri mučenja smo se ustavili v mestecu Talnah, severovzhodno od Norilska. Zopet sem bil razočaran, saj je tudi to eno od industrijskih mest v okolici Norilska. Niti govora ni o tem, da bi lahko našel prevoz ali kaj drugega na planoto Putarano, kamor sem si želel, poleg tega pa je od tu še kakih sto kilometrov do izhodišča, po brezpotju. Pravijo, da je še najbolje odpluti s kakšnim čolnom po jezerih in rekah. Toda jaz sem imel premalo časa za kaj takega. Med vstopanjem v letalo, ki me bo poneslo nazaj v Krasnojarsk, sem naredil še en posnetek. Takoj za tem se je za menoj pridrenjal mladenič z nekakšno značko varnostnika in hotel vedeti, ali sem jaz fotografiral. Na vprašanje, ali je to prepovedano, nisem dobil odgovora, le moj potni list je hotel. Oborožen z izkušnjo iz urada za vizume sem nastopil malo bolj ostro in mož je samo še zinil, da je bilo to zadnjič. Jaz pa še vedno ne vem, ali je na letališču v Norilsku dovoljeno fotografirati ali ne.

Po Transsibirski železnici V žareči zarji oktobrskega jutra me je Dimitrij pospremil na železniško postajo. Dva dni sva bíla bitko za vozovnice na Trans-

sibirski železnici z okorelimi uradnicami ruskih železnic. Enkrat je bilo prezgodaj, drugič prepozno, tretjič sva prišla na napačno okence, pred vsakim pa dolga vrsta. Mama prijateljevega prijatelja Dimitrijeve kolegice pa nama je stvar uredila kar po telefonu. Nekam znano, a ne? Začela se je zadnja etapa mojega potovanja. Z vlakom do Irkutska in ob Bajkalskem jezeru do Ulan-Udeja, železniškega križišča, kjer se odcepi proga za Peking preko Mongolije od proge za Vladivostok. Neskončno dolga kompozicija vagonov se je ustavila na peronu. Precej zajetna sprevodnica je pregledovala potne liste vseh potnikov, tudi Rusov, in delila prostore v kupejih. Dobil sem prostor št. 4 v kupeju, to pa pomeni ležišče na vrhu. Prvič sem naletel na neprijazno druščino. Družina, za katero sem razbral, da potuje iz Moskve do Vladivostoka, njen »poglavar« pa je očitno oficir ali policist, ni kaj dosti komunicirala z menoj. Zato pa so toliko bolj ostali potniki v vagonu. Vabili so me iz kupeja v kupe, mi ponujali hrano, vodko in pivo v zamenjavo za moje pripovedovanje. Vsi so želeli biti moji prijatelji. Presenetila me je urejenost vlaka. Vagoni so čisti in sprevodnica ga očisti dvakrat na dan s sesalcem za prah, vsaki dve uri pa si natakne gumijaste rokavice in očisti sanitarije. Kajenje v vagonu ni dovoljeno, razen v »kadilnici«. Vsak vagon ima pisarno, kjer med opravljanjem birokratskih poslov sprevodnica prodaja tudi čaj in sladkor. »Kipjatok« ali vrela voda pa je na razpolago v velikem »samovarju«, ki je sestavni del vsakega vagona. Vrela voda je »najvišja pravica« vsakega Rusa od pamtiveka. Celo deportiranci v Sibirijo v carskih časih in zaporniki v Stalinovih gulagih so imeli pravico do nje. Z vrelo vodo lahko zvariš čaj, skuhaš juho, ali dandanes pripraviš dehidriran obrok ali instant kavo. Če pa nimaš nič od tega pri sebi, si na lončku pogreješ roke, kar v Sibiriji še posebej pride prav. Tu je živ-

Iz tujih jam ljenjsko pomembno, da imaš lonček vedno pri sebi. Vlak se je vil med nepreglednimi gozdovi preko tajge, se vzpenjal in spuščal. Sibirija je pokazala, da se bliža zima. Zlatorumene macesne je sem in tja na višjih predelih že prekril prvi sneg. Vozili smo se mimo naselij, kjer so obstale tovarne in lahko sem zaznal stisko prebivalcev, ki so izgubili vsako upanje. Brez dela so obtičali izgubljeni sredi neizmerne Sibirije, kakor nekdaj deportiranci. Ponekod pa so bili kraji, mimo katerih smo se peljali, polni življenja in iz tovarniških dimnikov je bruhal dim in pepel. Človek pravzaprav ne ve, ali je bolje, da umazana industrija, ki bruha na tone umazanije in tisoče kubikov odplak, preneha in povzroči nesrečo ljudem, reši pa naravo, ali obratno. Dileme pa ostanejo. Vlak se je ustavil samo enkrat na pet do šest ur vožnje. Med temi postajami vozijo lokalni vlaki, imenovani »električka«. Na eni od postaj sem potešil lakoto s pirožkami, ki jih prodajajo domačinke in jih prinesejo še tople v velikih cekarjih. Ko si pirožko izbereš, ti jo ženička ročno zavije v časopisni papir. Nekako sta skregana čistoča vlaka in trgovina na peronu. Ampak priznati moram, da so bile pirožke okusne. Ob izhodu iz postaje je stal velikanski pano, ki prikazuje rdečearmejca z velikim mečem, s katerim je presekal nacistično svastiko. Tu je še vedno izraženo globoko spoštovanje »veliki domovinski vojni 1941-1945«. V teh krajih je bila koncentrirana vsa vojaška industrija in od tod so odšle divizije na fronto v znameniti zimski ofenzivi, ki je dokončno spremenila tok vojne. Na eni od postaj so mi potniki pokazali vagon, ki je še najbolj podoben oklepniku, samo da ima zamrežena okna. Rekli so, da so to vagoni za prevoz kaznjencev. Pri tem so se previdno ozirali okoli, če jih kdo ne sliši, in takoj pripomnili, naj nikar ne fotografiram. Ponoči sem spal v udobni postelji in sploh

nisem imel občutka, da spim v vlaku. Zjutraj je vlak zapeljal skozi oblak megle, ko smo prečkali reko Selengo, ki je poleg Angare največji pritok Bajkalskega jezera.

Ulan-Ude Sončno, a hladno jutro me je pozdravilo v Ulan-Udeju. Odpravil sem se proti središču mesta in se nastanil v nekdaj mogočnem hotelu Bajkal. Recepcija me je pozdravila v sijaju stalinistične arhitekture, vsa obložena z rjavim marmorjem in ogledali. Za slabih deset dolarjev na noč sem dobil sobo s pogledom na Trg sovjetov in mogočno arhitekturo oblastnih zgradb, kakršne so gradili v času Sovjetske zveze. Avtobusna postaja v Ulan-Udeju. Najprej je treba v cirilici prebrati, kateri avtobus pelje do etnografskega muzeja na prostem. Potem je med množico avtobusov v sumljivem stanju treba najti pravega. V njem že sedi skupina mladih »Rusov«, večina jih ima

Burjat v narodni noši.

Iz tujih jam vsaj malo mongolskih potez, torej so Burjati. Očitno gre za nakakšen dijaški izlet. Možakar, za katerega bi prej rekel, da je drvar, je kot kaže učitelj in veselo »nažiga« na kitaro, mladina pa prepeva poskočne pesmice od narodnih do rokovskih komadov. Strašno simpatični in razigrani so in naredil sem nekaj posnetkov. To pa je že dovolj velik razlog za pogovor. Nekateri so znali tudi angleško in prijazno so me podučili, kje moram izstopiti in kako pridem do muzeja. Muzej je prikaz bivalne kulture od prazgodovine do današnjih dni. Vodiči ga uvrščajo med najlepše tovrstne muzeje v Rusiji. Vhod v muzej je izdelan v mongolskem slogu in sem prihajajo mladoporočenci na nekakšen obred, kjer polagajo svoje poročne šopke za srečo. Najstarejši objekti so prikazani kot rekonstrukcije, novejše, predvsem lesene zgradbe pa so razstavljene po kosih prenesli v muzej. Čudoviti sta stara pošta in

Prekrasna sibirska okna.

guvernerjeva hiša, ki sta preneseni iz mesta in v celoti opremljeni z originalnim pohištvom iz carskih časov. Največji vtis pa so name naredila okna in okrasni detajli na teh hišah. Prava lesena čipka so. Tu stoji tudi klasična ruska pravoslavna cerkev in budistični tempelj. V dveh jurtah, tipčnih mongolskih šotorih, pa je bilo vse pripravljeno za poročni obred v burjatskih običajih, žal pa mi ni nihče znal povedati, kdaj se bo to zgodilo. V mesto sem se vrnil dovolj zgodaj, da sem si zaželel še česa. Receptorko v hotelu sem vprašal po restavraciji s pravo burjatsko hrano. S tem sem jo spravil v malo zadrego, ki pa jo je rešila tako, da je poklicala enega od gostov, očitno poznavalca teh zadev in mu v burjatščini prenesla moje želje. Možak je bil takoj za to, da me odpelje v pravo burjatsko restavracijo, ki je bila izven mesta. Usedla sva se v njegovo Lado, ki

Iz tujih jam je videla že boljše čase, in se odpeljala. Med vožnjo mi je začel pripovedovati, da je član mongolskega olimpijskega komiteja, da je trener mongolske odbojkarske reprezentance, da se je pravkar vrnil iz Sidneyja itd. Izgleda sem ga precej nejeverno gledal, zato je iz zajetne, precej oguljene aktovke potegnil šop fotografij in ovitkov s časopisnimi izrezki in mi jih porinil v roke. Na fotografijah je bil skupaj z znanimi svetovnimi športniki in samim predsednikom Mednarodnega olimpijskega komiteja Samaranchom. Ustavila sva se pred borno hišico v predmestju Ulan-Udeja in vstopila. Bil je majhen lokal z dvema ali tremi mizicami, majhnim pultom in čisto majhnim prostorom, ki naj bi bila kuhinja. Naročil je »pozo«. To je mongolska nacionalna jed, ki je doma tudi v tem delu Sibirije, in je še najbolj podobna velikim žlikroform. Zraven pa sva srkala čaj z maslom. Med jedjo me je vprašal, kaj nameravam početi naslednji dan. Pojasnil sem mu svoje načrte. Predlagal je, da greva v Ivolginski datsan (budistično svetišče) lahko že danes z njegovim avtom, jutri pa me vabi, da grem z njim v Ulan Bator. Ponudba je bila sila mamljiva. Večji problem je bil, da nisem imel vize za Mongolijo, bila pa je sobota zvečer in mi je kot ponavadi že malo zmanjkovalo časa. Ampak prvi problem za mojega novega znanca sploh ni bil problem, ker je izjavil, da je njegov prijatelj mongolski konzul v Ulan-Udeju in stvar lahko rešiva v nekaj minutah. Večji problem je videl v času. Tako se je žal končala začeta zgodba, ki bi lahko bila precej zanimiva. Naslednje jutro sem bil na avtobusu za Ivolgin. Pokrajina, po kateri smo se vozili, je stepa. Tu in tam kaka hišica, ponekod jurta in veliko radarjev in napol zapuščenih vojaških objektov. Je že tako, da je bila tudi ta meja nekoč vroča. Po dobri uri smo prišli v Ivolgin. Toda tam ni bilo nobenega datsana. Pred nekakšnim oblastnim komitejem ali

nekaj podobnega, stavba je bila neometana, sezidana iz nežgane opeke, me je voznik avtobusa odložil in oddrdral naprej. Obtičal sem na tistem umazanem trgu in od povsod so gledali okrogli mongolski obrazi s poševnimi očmi. Končno sem od mladeniča izvedel, naj počakam nekaj minut, da bo pripeljala »mašina« in potem se moram peljati še nekaj kilometrov do tja. Čez kakih deset minut se je pripeljala stara Lada in šest možakov se je stlačilo vanjo. Eden od njih me je vprašal, če morda ne grem do datsana. Pokimal sem in vsi v en glas so rekli, naj prisedem, drugače bom moral počakati, da se »mašina« vrne. Tako sem zlezel še sam v »mašino«. Pa je prišla še kar zajetna »babuška«, ki niti za trenutek ni pomišljala kako in kaj ter zlezla sprednjemu potniku v naročje in vseh osem se nas je odpeljalo. Ob redni takšni zasedenosti »mašine« ni treba posebej poudariti, da vzmetenje in blažilci niso kdo ve kako delovali. Cesta je bila luknjasta, zaradi prahu okna zaprta, v avtu pa sta dva mužika veselo vlekla »belmorkanalke«. Vožnja za v nebesa. Za vse tiste, ki ne veste, kaj so to »belmorkanalke«, majhno pojasnilo. Gre za znamenite ruske cigarete z daljšim kartonskim tulcem, kot nekakšnim ustnikom, ki preide v debelo in zelo močno cigareto. Kmalu potem, ko smo zapustili tisti trg, sem ga zagledal. Stal je sredi stepe in se ves bleščal v jutranjem soncu, v ozadju pa stepsko gričevje v čistem jutranjem zraku. Bil sem eden prvih jutranjih obiskovalcev in ko sem vstopil na dvorišče, so tri lame z vrha glavnega templja trobeč v rogove pozivali k molitvi. V notranjosti je plaval tisti opojni vonj kadila. Lame so monotono ponavljali svojo molitev, vsake toliko pa je ta monotoni zvok prekinilo udarjanje po obrednem bobnu in zvončkljanje kraguljčkov, potem pa se je molitev zopet spustila v tisti monotoni ritem. Na glavnem oltarju je stala slika Dalaj lame, celoten tempelj pa je bil poslikan v

Iz tujih jam oranžni in zlati barvi. Na stotine Budinih slik in tangkov (obrednih tapiserij), ki so jih darovali s celega sveta, je krasilo prostor glavnega templja. Celotno vzdušje je mistično in sproščujoče, čeprav za Evropejca nenavadno. V kotu je stala prodajalna spominkov, ki so jih izdelovali menihi. Skušal sem ostati čim bolj neopazen in nemoteč, pa vseeno mi je neki menih dokaj neprijazno razložil, da fotografiranje treh posnetkov stane sto rubljev, ali po naše tisoč tolarjev. Presenetil me je neprijazen, skoraj zadirčen ton. O budistih sem imel drugačno mnenje. Zunaj sem srečal borno oblečenega mladeniča, ki se mi je prijazno smehljal. Njegova mornarska majica je pričala, da je bil do nedavnega vojak v ruskih elitnih enotah. Razložil mi je, da je bil v Čečeniji, po vrnitvi pa je vstopil v enega od budističnih samostanov. Tudi tam ni vzdržal. Novince, posebej tiste manj izobražene, čaka v samostanu predvsem garaško delo od sončnega vzhoda do poznega večera. On pa si je želel stopiti na pot razmišljanja, učenja, predvsem pa pozabiti na strahote vojne in ponižanja, ki jih je doživljal. Sedaj, je rekel, ne ve, kaj bi. Preživlja se s priložnostnim delom, s katerim pa zasluži komaj za hrano. Večkrat je lačen kot sit. Pričakoval sem, da bo poprosil za denar. Pa ni. Povabil sem ga na pijačo, pa je odklonil, ker je rekel, da alkohola ne uživa. Potem sva šla na čaj in pirožke. Ko sem odhajal proti Ulan-Udeju, mi je poklonil majhen amulet za srečo na moji poti. Bilo je že pozno, ko sem se vrnil v mesto. Pred oblastno pisarno so plesali Burjati v narodnih nošah, kajti slavili so poroko. Kar nekako kontrastno je bilo videti celoten prizor plesalcev v narodnih nošah, ki so poplesavali v ritmu najrazličnejših tolkal in brenkal in pa v belo oblečeno nevesto z dolgo belo tančico in ženina v črni črtasti obleki z obvezno rdečo kravato.

Mimo Bajkalskega jezera Vlak proti Krasnojarsku je odpeljal v megleno oblačno jutro. Sprevodnica mi je namenila prostor v kupeju skupaj z neko urejeno gospo srednjih let ter mlado mamico in njeno hčerkico. Čez nekaj časa pa je pripeljala še čudnega možaka v pomečkani temni, slabo krojeni obleki s steklenico piva v vsakem žepu in lepo mlado Burjatko. Med gospo in sprevodnico se je vnel glasnejši razgovor, da to ne gre, ker nas je že preveč v kupeju in da lahko sprejmemo še največ enega potnika. Sprevodnica je ugotovila, da je matematika potnice točna in odpeljala je mladenko, čeprav sem potihem upal na nasprotno. Ženski del našega kupeja me je zvedavo gledal in očitno sem bil res zelo drugačen in tipičen »nori turist«, zato sta me pričeli spraševati to in ono. Sčasoma se je vklopil v razgovor tudi možakar. Predstavil se je kot Aleksander, potuje pa na vsezvezni kongres predavateljev na veterinarskih fakultetah. Žal bo zamudil, ker mu njegova fakulteta ni pravočasno preskrbela letalske vozovnice, zato bo prišel na posvet šele ob koncu. Mamica na spodnjem pogradu je pripovedovala, da pelje hčerkico k babici v Novosibirsk, ker v kraju, kjer živi, nimajo več otroškega vrtca in dekletca nima kje pustiti, medtem ko gre na delo. To pa pomeni cel dan, saj se vozi dve uri daleč na delo, pa še srečna je, da ga sploh ima. Drugo leto, ko bo šlo dekletce v šolo, morda tudi šole ne bo več, ker je zgradba že tako dotrajana, da se lahko podre. Država pa za take zakotne kraje ne daje več denarja. Proga Transsibirske železnice se vije ob južni obali Bajkalskega jezera, ki so ga ta dan bičali vetrovi, nalivi in megle. Tam nekje daleč sem lahko bolj slutil kot videl visoke gore. Nekje sredi vidnega polja brezkončnega jezera se je boril z visokimi valovi ribiški čoln in v njem je veslalo pet možakarjev.

Iz tujih jam

Enkratna dediščina mojstrov gradnje iz lesa, danes Muzej literature v Krasnojarsku.

»Veš, tu moraš znati loviti ribe, to ni tako enostavno,« mi je rekel profesor Aleksander-Saša. »Ali je tako malo rib v jezeru?« sem ga vprašal. Možakar me je nejeverno pogledal, kot da bi ustrelil največjo neumnost in me poučil: »Ne. Tu moraš paziti, da ne ujameš tako velike ribe, da ti ne zvrne čolna.« Valobrani ob jezeru in nasipi železnice so bili snežno bele barve, saj so narejeni iz belega marmorja, ki ga je v teh krajih v izobilju. Profesor Saša mi pokaže tudi ceste, ki so posute z belim marmornim gramozom. Edina postaja ob jezeru je Sludjanka. Tudi tu je postajno poslopje zgrajeno iz belega marmorja. Saša me je opozoril, da prodajajo na postaji okusne suhe ali soljene ribe, in da moram kupiti vsaj enega »omola«. Priznati moram, da je slani omol najboljša riba, kar sem jih kdajkoli jedel. Ko sem kupoval ribe, mi je neki možakar ponujal litrski kozarec kaviarja za tristo rubljev,

ali če rečem po domače, tri tisoč tolarjev. Ko se je proga začela vzpenjati proti Irkutsku, se je vsaj za nekaj minut prikazalo sonce med oblaki. Pogled na zasnežene gore in modro jezero, obdano s tajgo, je bilo lepo slovo od Bajkala. Valovita polja sveže požetega žita v mesecu oktobru so me malo zbegala. Ampak klima tu v Sibiriji je pač takšna, da so vse stvari drugačne kot pri nas. Tu in tam sredi nepreglednih polj stoji kak kmetijski stroj, ki deluje, kot bi ga ustvaril Salvador Dalí v svojih nadnormalnih dimenzijah in stanju, ki jasno priča, da ni deloval že vrsto let. Saša mi zgroženo razlaga, da na teh kolhozih nikdar ne uspejo pravočasno požeti polj. Bodisi ni nafte za stroje ali stroji niso pripravljeni, ali pa so prazniki in zato nihče ne dela. Potem pa je žito prezrelo in se osipa, izgube pa so zaradi tega tja do trideset- in večodstotne. O strojih, ki stojijo kot spome-

Iz tujih jam nik neki »šlampariji«, pa mi je rekel, da raje ne bi govoril. Sredi noči me je zbudila sprevodnica in mi naznanila, da se bližamo Krasnojarsku. Hotel sem se izmuzniti iz kupeja, pa ni šlo. Sopotniki so se hoteli posloviti. Vsakdo mi je dal kako malenkost za s seboj. Bili so res prijetna družba.

Povratek Tako kot imajo vse stvari svoj začetek, imajo tudi svoj konec. Prišel je dan povratka domov. Dimitrij in njegovi sostanovalci so organizirali poslovilni večer. Prišli so vsi, ki so imeli opravka z menoj. Fantje so pili »pivo na razlivko«, to pomeni, da so zbrali najrazličnejšo posodo in odšli v neko trgovino, kjer prodajajo točeno pivo, meni pa so prinesli moje najljubše pivo. Sredi večera je iz skritega kota prišla še steklenica vodke in kitara. Jedli, pili in peli smo do jutra, ko me je eden od sosedov odpeljal s svojo »mašino« na letališče. Namesto ob osmih zjutraj je letalo odletelo šele ob enih in vsaj dvakrat smo šli čez rentgensko kontrolo in zopet nazaj. Med čakanjem sem se pogovarjal z nekim Italijanom, ki je pravkar končal gradnjo novega turističnega naselja bungalovov v južni Sibiriji. Razložil mi je, da mora plačati za varnost na vsak bungalov določeno vsoto na račun v neki švicarski banki, drugače se kakemu bungalovu lahko kaj zgodi. Rekel je, da se sploh ni pogovarjal o tem problemu s kakimi do zob oboroženimi mafijci, ampak so ob koncu gradnje k njemu prišli »gospodje« z diplomatskimi kovčki in so se čisto »poslovno« dogovorili za pogoje »varnosti«. Na letališču v Moskvi sem pustil prtljago v garderobi in poizkušal najti prenočišče. Cene so bile pošastne, pod 100 DEM ni bilo nikjer najti prenočišča. Zato sem se odločil, da bom prečemel kar na letališču. Ker sem imel dovolj časa, sem se odpeljal

najprej z avtobusom, potem pa še s podzemsko železnico do Rdečega trga. Postajališča podzemske železnice so resnično vsaka zase umetniška stvaritev. Presenečenje zame pa je bilo, da potniki na vlaku berejo knjige in ne revij, ko se vozijo po opravkih. In ko sem stegnil vrat in pogledal preko ramen, sem videl da so tudi taki, ki prebirajo poezijo. O Rdečem trgu je bilo že toliko izrečenega, da ni povedati kaj več, razen tega, da pred Leninovim mavzolejem ni več častne straže, ampak je pozno popoldan tam »visel« le zdolgočasen policist. V mestu pa je toliko smoga, da komaj vidiš z enega konca Rdečega trga na drugi. Široke avenije, za katere so pred desetletjem pravili, da po njih zdrvi vsake toliko kakšna črna »Čajka«, so danes nabite z avtomobili vseh mogočih znamk in tipov in ni jih malo iz visokih razredov svetovne avtomobilske industrije. Obilo klošarjev in ljudi, ki se jim je podrl svet in sedaj molijo svoje dlani in prosijo vbogajme, je današnji moskovski vsakdan. So pa tudi taki, ki jim ponos še ni prešel v čisto apatijo in opravljajo dela, ki so milo rečeno ponižujoča, kot na primer neka starka, ki je bila živi plakat za McDonnald’s. Mimo mene sta se primajali dve mladoletnici in pomislil sem, da sta preveč popili, pa sta mi v oči padli njuni lakti, ki sta bili čisto pomodreli od igel. Zahod je v prestolnico poleg večje ponudbe dobrin prinesel v nekdaj izolirano družbo tudi ponudbo kriminala in drog. V deželi, lačni vsega, kar je dišalo po zahodu, je našla ta ponudba sila plodna tla. Noč sem preživel ob sprehodih po letališču, posedanju po čakalnici in prebiranju časopisov in reklam, kolikor sem pač razumel. Zjutraj sem se vkrcal v letalo in odletel proti domu. Brniško letališče me je sprejelo z dežjem in meglo, doma pa dobra goveja juha. Fotografije: Iztok Trček - Jolbe

Iz tujih jam

Tri jame v Franciji MIHA ČEKADA

amarji res ne moremo iz svoje kože. Tudi ko gremo na potovanje, nas »tišči« v podzemlje. Tako je bilo tudi za prvega maja leta 2001, ko si je jamarski par odločil pobližje pogledati jugovzhodno Francijo. Brez strahu, ne bom govoril o kulturnih znamenitostih Provanse, poskusil bom le opisati tri zanimive jame na najini poti.

Grotte de l’Observatoire Ko slišiš za Monako, je jamarstvo zadnja stvar, ki bi ti prišla na misel. Mikrodržavica bogatih ljudi, kjer je vse pozidano do zadnje »flike«: strašansko nobel hoteli, igralnica, palača, kjer domujejo opravljive princese, marina... Seveda imajo tudi parlament, policijo in sodišče, vse, kar potrebuje država, pa čeprav meri le 190 hektarjev. Celo botanični vrt premorejo, postavili pa so ga na najbolj nepristopen del države, na prepadno steno, ki je tako ali tako ne bi mogli pozidati z nebotičniki. In kaj ima to opraviti z jamami?

Monako ima, naj se sliši še tako nenavadno, lepo kraško jamo. Vhod je v pravkar omenjenem botaničnem vrtu, ogled pa je vključen v ceno vstopnice v vrt. Vhod izgleda kot velik spodmol. Do leta 1950 tudi več od tega ni bilo. Jamo so namreč odkrili med arheološkimi izkopavanji v tem spodmolu – neverjetno, ampak Monako ima tudi svojo paleontološko najdišče! Nadaljevanje je znano: najprej prepih, potem kopanje, pa spet kopanje in kopanje ... in naenkrat se odpre. Jama je danes opremljena za turistični obisk, kot smo vajeni: betonirane stopnice, kovinska ograja, solidna razsvetljava itd. Le ena stvar je moteča, to je prav ogaben vonj po kloru. Jamo namreč dezinficirajo, saj je povprečna temperatura precej višja kot v naših jamah (18,6°C). Prav zadušljivo toplo in vlažno je v njej. Moram priznati, da sva s precejšnjim nezaupanjem vstopala v jamo. Prvih nekaj deset metrov je izklesanih v skalo, da je bolj

Panorama Monaka. Državna meja poteka po robu najvišjih stolpnic, puščica pa označuje vhod v jamo. Foto: Miha Čekada

Iz tujih jam podobno kakšnemu bunkerju iz Posočja. Pa kaj nas ti za nos vlečejo z neko »jamo«? Toda potem se odpre. Najprej rov, potem dvorana, lahko bi rekel tudi široko brezno. Stopnice nas pripeljejo na dno stopnje, potem pa skozi prehod v naslednjo dvorano. Moram takoj povedati, da je jama tudi za slovenske »standarde« lepa. Bogato zakapa-

boka 76 metrov. Skupaj mora turist prehoditi 300 stopnic: najprej navzdol, potem pa navzgor, kot se za jamo spodobi.

Grotte de la Madeleine

O tej jami pišem predvsem zato, ker so tam res pretiravali s turističnim urejanjem. Jama leži v soteski Ardeche, to je nekako na pol poti med Lyonom in Marseillem. Dolga je 35 km in ima več vhodov. Da pa se ubogi turisti ne bi rinili skozi ožine, so izkopali širok predor 100 metrov globoko v hrib. Pravi show pa te čaka v glavni dvorani. Res je lepa, bogato zasigana, raznolika, prostorna. In medtem, ko opazuješ dvorano, v ozadju igra Ravelov »Bolero«, reflektorji pa švigajo svetlobo sem in tja, kot v kakšni Grotte de l’Observatoire, edina kraška jama v Monaku. Foto: Miha Čekada cirkuški točki. Najbolj me je jezilo, da nisem mogel narediti nobene na, večinoma s snežno-belo sigo, niti špapametne fotografije. Preden najdeš pametgetki ne manjkajo. Pomembno je tudi to, da no podlago, si izbereš motiv, nastaviš, refjama ni bila nikoli izropana, saj so jo takoj po odkritju – odkrili pa so jo arheologi – zaprli. Za obisk so jo opremili šele naknadno. Žal o nastanku jame, njeni zgodovini, živalstvu itd. ne morem kaj dosti povedati. Voden ogled je bil seveda le v francoščini, vodič pa se ni kaj prida trudil, da bi vsaj kaj bolj razločno govoril, da bi tudi tisti z bolj šibkim znanjem francoščine kaj razumeli. Iz slike sem lahko prebral, da je jama glo- Razsvetljene sigove ponvice v jami Grotte de la Madelaine. Foto: Miha Čekada

Iz tujih jam lektor že zdavnaj ne sveti več tja kot pred desetimi sekundami. Ko smo že pri fotografiji, prav zabavno je opazovati navdušene turiste, kako s »trotelj-kamero« delajo panoramske posnetke v 50-metrski dvorani. Ker je tema, seveda uporabijo »fleš«. Kdo ve, morda pa uporabljajo 3200 ASA film... Višek principa »vse za turiste« pa so tamkajšnje sigove ponvice. Po pravici povedano so lepše od tistih v Škocjanskih jamah. Tudi večje so in polne vode. Toda v vsako izmed dobrih dvajset ponvic so napeljali elektriko (pod vodo) in v vsako ponvico vtaknili žarnico. Tako navdušenemu turistu najprej pokažejo pravo pravcato jamsko temo, potem pa z vodo napolnjene ponvice zasvetijo v rumeni, oranžni, rdeči in modri svetlobi. Efekt je sicer krasen, ampak da z vodo napolnjene sigove ponvice svetijo, ta pa je že malo prehuda – v modri barvi pa je že naravnost bedasto.

Aven Armand Pogorje, imenovano Centralni masiv, je najbolj redko naseljen in verjetno najmanj poznan del Francije. Čeprav niti najvišji vrhovi ne presežejo 2000 m, je področje dodobra prerezano z globokimi dolinami, nikjer ni nobenega večjega mesta, pa tudi kakšne posebne turistične znamenitosi ni. Je pa pogorje zelo raznoliko in vredno ogleda. Tukaj je še pred 4000 leti bruhal vulkan Puy de Dôme, le nekaj deset kilometrov stran pa najdemo značilna kraška polja. Pogoste so tudi gole kraške planote, imenovane »causses«. Čeprav so relativno ravne, je komaj kje kakšen zaselek. Sredi ene od teh planot leži jama Aven Armand. Leta 1897 jo je raziskal »oče sodobne speleologije« Eduard Alfred Martel, ki je obiskoval tudi slovenske jame. Prvo vprašanje, ki mi je šinilo v glavo, je bilo: saj tukaj ne more biti vodoravnih jam, kamor

Velika dvorana v jami Aven Armand. Foto: Miha Čekada

Iz tujih jam domiselno speljana med stalagmiti. Ker je dno precej enakomerno, brez večjih skal ali stopenj, kapniki pa tako visoki, a vitki, imaš občutek, da se sprehajš po gozdu. Ni čudno, da ga je Martel poimenoval »Deviški gozd«. Najbolj pa pade v oči njihova neverjetna površina. Izrazito nagrbančena je, izgleda, kot da bi bil kapnik sestavljen iz lusk. Večji kot je kapnik, bolj izrazita je ta razslojenost. Manjši kapniki pa še najbolj spominjajo na – kebap. Kaj naj povem za konec? Vsekakor svetujem, da se med potepanjem po tujih krajih ustavite v kakšni turistični jami. Pa naj bo to zaradi lepote jame ali pa morda zaradi opazovanja turističnega pretiravanja, ko iz jame naredijo Las Vegas. Seveda pa je glavna težava izbor. Midva sva morala med 66 turističnimi jamami v Franciji (vključno z Monakom, da ne bi užalil drobne kneževine) izbrala tri.

Martelov načrt jame Aven Armand.

se vodi turiste za rokico, tukaj so vendar lahko le brezna! Nisem se motil. Jama se res začne z vhodnim breznom globine 75 m, ki se na dnu zvonasto razširi v ogromno dvorano. In kako spraviti vrvne tehnike nevešče turiste v jamo, kakršna je npr. Medvedjak na Matarskem podolju? Tam nekje pri Markovščini bi postavil velik parkini prostor, trgovino s spominki, do dvorane pa skoplješ poševen predor! In prav to so naredili. A da se ne bi ubogi turisti preveč namučili, skozi predor pelje vlak. Prav takšen, kakršen je smučarje vozil na Kaprun... Jama je res nekaj posebnega. Glavna (in edina) dvorana objema okrog 120.000 m3, višina stropa pa je po celi dvorani med 30 in 40 metri. Dvorana je prav nasičena s stalagmiti. Najvšji med njimi je visok 30 m in pravijo, da je najvišji na svetu (no ja, take naj... na svetu poznajo marsikje). Potka je

»Kebap«. Foto: Miha Čekada

Iz tujih jam

Živeti pod zemljo v Tuniziji TIBOR GEDEI

ot novodobnemu popotniku se ti v ljena« na datljev konjak ter figovo žganje, je mislih sučejo slike daljnjih dežel in naša družinica naredila genialno potezo. Kot vsi turisti bi morali po opravljenem hotelmorij, ki bi jih želel obiskati v svojem življeskem lenarjenju, kot paket, odpotovati z lenju. Nerad se v teh mislih podaš v dežele, talom nazaj v Evropo. Toda ne, med lenarki se nahajajo pri dnu seznama želja. Države severnega dela Afrike, levo od Egipta, niso ravno po mojem okusu, ta del sveta bi zlahka preskočil. Pa temu ni tako. Neka nevidna sila vsakogar od nas slej ko prej postavi pred mučno vprašanje: »Gremo letos na dopust v Tunizijo?« In vsi kar nekako odpotujemo tja, najsi to želimo ali ne. Ne vem, osebno me potovanje tja ni prav nič mikalo. Najverjetneje je temu kriva prenasičenost turistične ponudbe, ki ne obeta nič več, kot zmanipulira- Matmata, prestolnica ljudi hrčkov. no počitnikovanje v »mass« hotelih ob tunizijski obali. Horde Evropejjenjem smo se odločili, da ostanemo še nacev, ki jih letalski prevozniki v hipu prestaprej v Tuniziji in se vrnemo domov kasneje. vijo na nasprotni, sončni konec Mediterana, Za presenetljivo znosno ceno smo pri Hertpod varno okrilje pompoznih, a plehkih hozu najeli avto. Srebrni, s komaj 2000 kilotelov, se vrne domov do potankosti v enametri obremenjeni Uno nas je popeljal med kem stanju. Zaskrbljujoče sončne opekline, ljudi, v tako svojstven in nam nerazumen butaste fotografije, ki prikazujejo trapasto arabski svet, kakršnega si za zidovi hotelov poziranje – ježo na zleknjeni kameli, obvene moremo predstavljati. In Tunizija s svojo zen glinasti boben v obliki vrča in prazen predstavo ni razočarala. Nadvse zanimivi žep za nekaj tisoč mark. Očitna tovarna – ljudje, oljke, zgodovina, Sahara, otok Džerpopolna potrošniška past. Bljah! No, nevidba, islam. Eden boljših dopustov v življenju! ni sili pač nihče ni kos, tudi nas tri Gedeije Arabci, hvala! Pot nas je med drugim zane(Matejo, Živo in pišočega) je ta jara kača v sla tudi na območje, kjer ljudje čisto zares obliki finančno ugodne last-minute ponudživijo pod zemljo. To pa že sodi v Bilten! be preslepila in zvabila tjakaj. Sledi speleo tema… Po tednu dni blago telečjega lenarjenja v Na jugu Tunizije, daleč stran od obale, se hammametskem hotelu z all-inclusive porazteza področje, kjer ljudje živijo na zelo nudbo, kjer sva bila z ženo ves čas »priklopsvojstven način – domujejo v umetno izko-

Iz tujih jam panih jamah v zemlji. Ime jam matmate izhaja iz istoimenskega mesta Matmata, ki predstavlja urbano središče zanimive pokrajine – Matmatskega hribovja. Hribi, z vrhovi do 600 metrov, zelo spominjajo na Luno. Večinoma so to goli, svetlorjavi griči in erodirane globeli s palmo ali dvema in le redko z zaplato obdelane zemlje v kakšni kotanji. Strma in vijugasta cesta nas je pripeljala do razgledišča nad mestom Matmata. Od tod seže pogled daleč naokoli. Moderne bele hiše in mošeje nekako pokvarijo vtis, da gledaš »Lunino površino«, kot to področje opisujejo popotniki. Prizor pa je vseeno nekako neresničen: široka planjava grobe prsti, iz katere štrlijo redke palme, je preluknjana s kakimi 700 kraterji, ki so jih izkopali Berberi, saj so se jim takšna podzemna bivališča zdela najboljša obramba pred poletno vročino. Pod zemljo živijo za-

to, ker je lažje izkopati jamo v mehak tuf, kot pa iz tufa narediti dobro opeko. Obenem domovanje pod zemljo zagotavlja prijetne pogoje za življenje – hlad poleti, manj mraza pozimi. Na tem področju so luknje prav gotovo že kopali okoli leta 0, dokazano pa vsaj pred 400 leti, vendar danes nobena ni starejša od 100 let. Luknje so okrogle, premera devet metrov in ravno toliko globoke. Vhod v predor, ki pripelje na dno luknje, se nahaja nekoliko stran od kraterja. Ne pretirano strm predor nas mimo stranskih sob, ki so namenjene domačim živalim, pripelje do hauša, osrednjega dvorišča. V stenah dvorišča so izkopane udobne, do šest metrov dolge sobe. Ponavadi so to štiri sobe, prva je kuhinja, druga je spalnica, tretja in četrta soba pa sta namenjeni hrambi živil in krme. Sobe so praviloma iste velikosti. Premožnejše in šte-

Domačin se pred navalom turistov ni obdal z bodečo žico, zato je končal v norišnici.

Iz tujih jam vilčnejše družine si sob ne povečajo, temveč v bližini doma preprosto izkopljejo nov krater ter ju s podzemnim tunelom povežejo. Ponekod so sobe izkopane tudi v nadstropjih. Do njih se povzpnemo po navpičnih stopničkah, izklesanih v steno, ob pomoči debele vrvi z vozli. Stene dvorišč in sob, ki so izredno dobro izolirane, so običajno premazane z apnom. To jim zagotavlja površinsko trdnost, obenem pa odganja nezaželene podzemne prebivalce – črve, stonoge in ostalo zalego, ki zna prevrtati stene. Močan dež, ki tu v Sahari pade le enkrat na sto let, pa z lahkoto poruši sobe. Prav to je razlog, da je danes Matmata »podzemna prestolnica« pokrajine. Svojčas je bilo mestece El Hadej, ki leži nedaleč stran veliko večje od Matmate, velike poplave leta 1969 pa so uničile veliko domov in mestece je nazadovalo. Danes predstavlja Matmata veliki cilj vseh turističnih agencij v Tuniziji. Ko so tu posneli še dele filma »Vojna zvezd« in »Lov za izgubljenim zakladom«, je kraj kot raketo izstrelilo v sam vrh turistične ponudbe. V mestecu, ki šteje 5.000 duš, se vsak dan ustavi na desetine avtobusov s popolnoma izmučenimi turisti. V pol ure, kolikor ponavadi traja bežni obisk Matmate na vožnji proti hotelskim kompleksom v puščavskem Tozeurju, si dodobra obrusijo pete po mestecu. Horde turistov poslikajo na kilometre fotografskega filma in se brezobzirno vlačijo po strehah podzemnih hiš. Gorje Berberu, ki si svoje luknje ni ogradil z bodečo žico. Še na stranišče ne more, ne da bi ga zmotil trop radovednih turistov, ki na prebivalce lukenj gleda kot na zlate ribice v akvariju. Turistični vzpon pušča neizbrisen pečat na Berberih, ponosnih, črnolasih, a modrookih prebivalcih, ki v turistih vidijo le še vir zaslužka. Prenekateri prebivalec mesteca je neprijazen, kar ne preseneča. Tudi naselje se vidno spreminja. Z dvigom življenjskega standarda v zadnjih letih so

se dobesedno dvignili tudi bivalni prostori njihovih družin, tako da zdaj veliko prebivalcev podzemnega sveta živi v novozgrajenih hišah na površju. Nekaj več prvinskosti zato obljubljajo okoliški podzemni kraji, kjer še naletiš na stare gospodinje, oblečene v rdeče-črna oblačila, ki na dvorišču kraterjev meljejo kuskus v ročnih mlinih, ki jih uporabljajo že od nekdaj. Življenje v Matmati se po odhodu avtobusov nekako umiri. K sreči noben avtobus tu ne postane čez noč in mirno ogledovanje kraja zjutraj ali pozno popoldne je popotniku lahko res v užitek. Kdorkoli se bo mudil v Matmati, naj poskusi prespati v eni izmed jam. No ja, zaradi razmaha brezosebnega turizma te sicer nihče ne bo povabil v svoje podzemno stanovanje. Naključno povabilo na dom bo hitro razkrilo pravi razlog gostoljubja – posiljevanje s prodajo spominkov in izdelkov ročne obrti. Kljub vsemu pa napadi gostoljubnih prodajalcev niso nič v primerjavi s krvoločnimi tigri, ki trgujejo v starih mestnih jedrih – medinah ob Mediteranskem morju. Gorje ti, če se s temi zvermi zapleteš v pogovor o trgovini. Matmata ponuja dva prisrčna podzemna hotela, ki verno posnemata tradicionalna bivališča – podzemne hotelske sobe s skromnimi posteljami, kjer ob soju sveče, dobro izoliran od okoliškega sveta, prespiš noč pod zemljo. In res, proti večeru nas je zunaj hotela že pošteno prezeblo. Nad pokrajino je vlekel hrupen in nenormalno močan veter ter gnal grozljivo temne in težke oblake proti Sahari. Med besneče vrtinčenim peskom in prahom so se pojavljale celo kaplje dežja. Ko pa smo v hotelu, spodaj z dvorišča, svojih deset metrov pod zemljo, pogledovali navzgor v nebo, ni bilo slišati ničesar. Le grozljivo valjenje oblakov in spokojna tišina, ki prinaša mir. Kakšno enkratno vabilo k trdnemu spancu pod zemljo. Mir podzemlja.

Zanimivosti

Jamarsko vrvno dvigalo ALEŠ LAJOVIC

jamah, predvsem pa v breznih, je se ne bi kje kaj izpulilo ali utrgalo. Problem pogosto potrebno dvigati, pa tudi smo rešili tako, da smo sestavili »jamarsko spuščati, znatna bremena, ki se zaradi obvrvno dvigalo«. like jamskih sten rada zatikajo in jim Priprava je zato treba pomagati na različne načine. Vertikalen transport ponesreNa mestu, kjer čencev se zadnja leta izvaja, kjer je to nameravamo izvemogoče, s t. i. protitežo, ko je reševasti dvig ali spust, lec preko škripca pripet na nosila, po čim bolj napnemo isti vrvi pleza in jih obenem dviguje. nosilno vrv na znaDa zadeva ne »zašiba« v eno ali druni način. Nanjo nago smer, skrbi dodatni reševalec, t. i. mestimo t. i. mačka, regulator, ki pomaga ob škripčku, vsi ki smo ga sestavili trije pa visijo na t. i. tirolki – močno iz dveh Petzlovih napeti vrvi nad breznom. Ob takem Detajl mačka. Foto: Peter Gedei »dvojčkov«. Na vsanačinu transporta smo se, zlasti ob kem je obešen Lorbreševalnih vajah, vedno po malem bali, da kov škripec z ležajem, oba pa sta povezana z vponko. Na tretji luknji vsakega škripca je navzven po ena vponka, na katero privežemo krožno vrv za premik mačka na eno ali drugo stran nosilne vrvi. Ta vrv je na vsaki strani vpeta v škripček z ležajem, kar omogoča premikanje mačka v obe smeri kjerkoli z nosilne vrvi. Dvižno vrv na eni strani fiksno pritrdimo. Nato jo speljemo skozi škripca na mačku in med njima skozi tretji škripec (visi pod mačkom, nanj pa je obešeno breme), na drugo stran v bližino sidrišča nosilne vrvi. Če je breme lažje, ga lahko preko prižeme vlečemo direktno, sicer pa preko prestave, npr. t. i. bernarda. Breme lahko seveda z istega mesta tudi spuščamo, npr. preko vrvne zavore (»desenderja«).

Potrebni material Reševalec in ponesrečenec visita vsak na svoji vrvi. Foto: Dejan Hladnik

Maček: • 2 × dvojček (npr. Petzl – Twin) • 3 × škripec z ležajem (npr. Lorbek) • 5 × vponka

Zanimivosti Krožna vrv: • 2 × škripec z ležajem (npr. Lorbek) pod vsakim sidriščem nosilne vrvi Ostalo: • isto kot pri običajnih načinih dviganja

tve nosilne vrvi, na kateri so nosila, zelo zmanjšane, se le-ta ob robu brezna mnogo manj povesi in je zato dvig veliko enostavnejši.

Obremenitve

Poraba vrvi je ob uporabi jamarskega vrvnega dvigala nekoliko večja predvsem na račun krožne vrvi, pa tudi dvižne vrvi, ki je podaljšana za dolžino nosilne vrvi nad vhodno vertikalo. S tem načinom je omogočen (skoraj) horizontalen transport nosil kjerkoli pod nosilno vrvjo (na prostem), v jami pa ogibanje morebitnim oviram. Zaradi načina vpetja so sile v mačku v ravnotežju (ob vodoravni nosilni vrvi) enakomerno porazdeljene. Horizontalen transport je zato zelo eleganten. Nad »vožnjo« je bila navdušena tudi »ponesrečenka«, saj je minila brez vsakršnih sunkov, ki so pri drugih načinih povsem običajni in če je človek resno poškodovan, zelo nezaželeni. Predvsem pa je uporaba jamarskega vrvnega dvigala zelo varna; dvig lahko opravi le en reševalec, če je to potrebno.

Nosilna vrv: pod 6 kN Dvižna vrv: pod 0,75 kN (breme 1,5 kN) Krožna vrv: zanemarljivo (odvisno od naklona nosilne vrvi)

Izvedba Jamarsko vrvno dvigalo so uporabili člani enote Civilne zaščite v okviru JK Železničar na vaji v Breznu pod Velikim vrhom (kat. št. 2090) pri Podpeči 31. marca 2001. Vhod je širok do 20 m, globina vhodne vertikale pa 25 metrov. Od začetka priprave do konca pospravljanja je minila ura in tri četrt v zelo umirjenem tempu. Dvig nosil s »ponesrečenko« je preko bernarda izvedel en sam reševalec. Spremljevalec nosil je bil pripet na svojo nosilno vrv in svojega poenostavljenega mačka. Ker so vertikalne obremeni-

Sklep

Enota Civilne zaščite za reševanje iz jam MIHA ČEKADA

esreča nikoli ne počiva. Tega se jamarji še kako zavedamo, zato je vsaj izobraževanje, če že ne sodelovanje v reševalni dejavnosti obveza vsakega jamarja. Prvič se z osnovami prve pomoči sreča na tečaju za naziv »mlaši jamar«, kasneje pa ima možnost sodelovati na demonstracijskih vajah Jamarske reševalne službe (JRS). Mnogo se jih kasneje priključi JRS, na začetku kot pripravnik, kasneje pa morda tudi kot aktivni reševalec. Poleg osrednje organizacije za reševanje

iz jam, ki je usposobljena za vse vrste reševanj, se je pokazala potreba bo internih reševalnih ekipah. Če se zgodi nesreča, lahko te ekipe glede na svoj lokalni značaj pričnejo z reševanjem ali s pripravami za reševanje še pred prihodom JRS. S tem seveda pripomorejo k učinkovitejšemu in hitrejšemu reševanju iz jame. Razpršene reševalne ekipe lahko pridejo na pomoč tudi pri nesrečah večjega obsega izven jam, kjer se pokaže potreba po uporabi jamarske tehni-

Zanimivosti ke, npr potres, hujša prometna nesreča na nepristopnem terenu itd. Pri tem je treba poudariti, da te interne reševalne ekipe ne predstavljajo »konkurence« JRS, temveč njeno delo dopolnjujejo. Šest članov JK Železničar že sodeluje v JRS (Igor Vrhovec, Matej Mihailovski, Dejan Žugelj, Robi Renniger, Simon Oprešnik in Miha Celarc). Poleg tega smo se na povabilo Mestne občine Ljubljana, Oddelka za zaščito in reševanje, odločili, da ustanovimo dodatno reševalno ekipo, ki bo delovala v okviru Civilne zaščite. Podpisali smo pogodbo, v okviru katere nam MOL zagotavlja sredstva za reševalno opremo. V slabih dveh letih delovanja smo imeli štiri reševalne vaje. Prva je potekala med 16. in 17. junijem 2000 v okviru redne letne vaje ljubljanske Civilne zaščite v jami Malinkovec (kat. št. 2316) v Beli krajini. Nato smo sami pripravili dve interni

reševalni vaji v Breznu pod Velikim vrhom (nad Podpeškim jezerom, kat. št. 2090), in sicer 31. marca in 30. septembra 2001. Tri tedne kasneje smo se udeležili skupne vaje enot Civilne zaščite ljubljanske im mariborske regije v Lokvah nad Ajdovščino, kjer smo izvedli reševanje iz Snežne jame v Robotnem (kat. št. 1490). Poleg vaj smo opravili tudi tečaj oživljanja, v planu pa so še nadaljnja izobraževanja s področja prve pomoči ipd. Ekipa JK Železničar za jamsko reševanje ima osem članov: Miha Celarc (vodja), Peter Gedei, Miha Čekada, Simona Glavan, Matjaž Cvar, Simon Oprešnik, Urša Podvršič in Tomaž Koblar. Osnovna usposobljenost ekipe je reševanje iz enostavnih brezen. V kolikor zahtevnost jame presega naše sposobnosti, je naša naloga priprava na reševanje, zavarovanje in oskrbovanje ponesrečenca do prihoda ekipe JRS.

Naša hrošča IGOR PERPAR

ed člani našega kluba ni nobenega koleopterologa, ali bolj domače raziskovalca in zbiralca hroščev, toda kljub temu sta pred kratkim dve novi podvrsti jamskih hroščev dobili »naši« imeni.

Anophthalmus pretneri ceji Podvrsta je poimenovana po našem članu Danilu Ceju. V prijetni debati ob kavi mi je povedal, kako se je zgodba odvijala. Danilov bivši sosed Žarko Vrezec je priznan slikar, zbiralec metuljev, hroščev… Večkrat je njuna debata nanesla na hrošče in seveda tudi na jame. Vrezec je razlagal: »Tega sem našel v tisti jami, tega v oni…« Cej je seveda kot stari jamarski maček vse jame poznal. Toda enkrat Vrezec omeni neko jamo na Zvohu, ki jo je opazil na eni

Risba: Žare Vrezec

Zanimivosti svojih hribovskih tur. Cej, ki ga poznamo tudi kot izjemnega poznavalca gora, mu je le nerad verjel, da je tam gori, kjer je bil že milijonkrat, kako brezno, ki ga ni poznal in beseda je dala besedo: »Ti mi pokažeš brezno, jaz pa ti na površje prinesem kakšnega hrošča.« In lov, v Snežnici pod Korenom, se je začel. Ujeti hrošča ni tako enostavno, kot si verjetno večina misli. Ni dovolj, da se spustiš v brezno in tam nabereš prgišče hroščev, kot bi npr. smukal češnje z vej. Le redko se zgodi, da ob obisku sploh opaziš kakšno jamsko žival. Treba je nastaviti vabe in se čez čas zopet vrniti. Uspeh seveda ni zagotovljen. Velikokrat se zgodi, da ti vabe prevrnejo drugi obiskovalci jam, najbolj pogosto so to kune in podlasice. Takrat ti ne preostane nič drugega, kot da poskusiš znova. Pa spet in spet – dokler se ti ne nasmehne sreča, ali pa dokončno ne obupaš in greš lovit v drugo jamo. V Snežnici pod Korenom na Krvavcu z vsiljivci ni bilo težav, saj leži brezno na nadmorski višini 1920 m, tako da, kot že samo ime jame pove, večji del leta na dnu obleži sneg. Jama je pravzaprav brezno globine 41 m. Vanj so se spustili kar štirikrat. Ob prvem obisku so nastavili nekaj pasti, ob drugem pa pobrali ulov. Mislili so: »To je to, še strokovna obdelava, pa izvemo, kaj imamo.« Strokovne obdelave se je lotil Vrezec in jo tudi takoj zaključil. Izsledki so pokazali, da so vsi primerki samice, resne analize na primerkih ženskega spola pa ni možno opraviti. Ponovno bo treba iti na hrib, se spustiti v brezno, nastaviti pasti…

Med primerki, ki so jih pobrali ob četrtem obisku, so bili tudi samci – torej primerni za strokovno obdelavo. Opravil jo je Al Vrezec, sin Žareta Vrezca, s prijatelji. Ilustracija je Žaretovo delo. Izsledki so pokazali, da gre za novo podvrsto hrošča, ki jo je strokovnjak poimenoval po prijatelju, jamskemu raziskovalcu Danilu Ceju, ki mu je s pomočjo klubskih tovarišev v analizo prinesel nabrane primerke.

Anophthalmus spectabilis vrhoveci Jamarsko društvo Sežana je v sklopu programa PHARE v letih 1999-2000 na področju med Sežano in Divačo opravilo več raziskav z namenom boljšega poznavanja kraškega okolja na tem področju. En izmed rezultatov je tudi odkritje nove podvrste hrošča Anophthalmus spectabilis. Hrošča so našli – pravzaprav ujeli v nastavljene pasti – v podornem stožcu na dnu 200 m globokega vhodnega brezna Kačne jame. Analize je opravil Marco Bognolo iz Trsta. Je zamejski Slovenec in član JD Sežana. Društvo je od pristojnih ministrstev pridobilo dovoljenje za lov in prevoz hroščev čez državno mejo. Ime nove podvrste je posvečeno spominu na našega jamskega potapljača Toma Vrhovca. Podrobnejši strokovni opis novih podvrst najdete v junijski številki revije Acta entomolologica Slovenica iz leta 2001.

Zanimivosti

Kaj imata skupnega reka Nil in Cerkniško jezero? MIHA BRENČIČ

Uvod

nje brezna in ga na koncu registriral pod imenom Brezno pod Otočcem. Ob pregledovanju ponorov v Zadnjem kraju pa sem v skupini ponorov z imenom Kotli odkril razpoko, skozi katero se je dalo pretakniti v notranjost. Tudi ta svoj obisk sem ovekovečil z zapisnikom in »luknjo« poimenoval tako, kot sta jo na svoji karti ponorov v Zadnjem kraju iz leta 1978 registrirala raziskovalca Cerkniškega jezera Gospodarič in Habič.

Cerkniško jezero že stoletja dolgo privlači številne raziskovalce in obiskovalce. O jezeru je napisanih veliko strani, od člankov znanstvene narave do potopisov in turističnih vodičev, obravnavano pa je tudi v nekaterih literarnih delih. Danes je Cerkniško jezero z okolico privlačna izletniška točka, saj je od večjih krajev oddaljeno le nekaj deset minut vožnje z avtomobilom. Zgodovinski zapisi o Cerkniško jezero sem »odkril« na začetku srednje šole, ko smo pričeli s taborniki Cerkniškem jezeru zahajati na Snežnik in v Leskovo dolino. Od takrat dalje sem ga prekrižaril po dolgem in O jezeru sem prebral goro literature in po čez, sprva peš, nato pa tudi z avtom. Tja vsaka od prebranih strani mi je ponudila sem zahajal sam, v dobri družbi in danes z družino. Jezero sem odkrival tudi po jamarski plati. Obiskal sem skoraj vse jame na ponornem delu polja in v njih odkrival pojave, na videz skrite človeškim očem. O svojem obisku Svinjske jame sem poročal tudi v Biltenu JKŽ leta 1993 v članku Izsušitvene razpoke. Na Drvošcu sem skozi leta opazoval odpira- Cerkniško jezero s sifoni. J. V. Valvasor: Slava vojvodine Kranjske.

Zanimivosti drugačen pogled na ta nenavaden pojav. Med nedavnim prebiranjem literature o Cerkniškem jezeru sem naletel na zapis Edwarda Browna, kjer opisuje svoj obisk Cerkniškega jezera. To je eden prvih ohranjenih zapisov o Cerkniškem jezeru iz časov pred Valvasorjevimi raziskovanji. Edward Brown (1644-1708) je bil fizik, ki se je zanimal predvsem za rudnike in rudne minerale, kar dokazuje tudi njegova takratna pot po današnji Sloveniji. Bil je tudi član angleške Kraljeve družbe v Londonu in Kraljeve akademije v Parizu. Na Kranjsko ga je pot zanesla leta 1669. Njene meje je prestopil na Ljubelju, od koder je pot nadaljeval proti Ljubljani, čez Ljubljansko barje do Borovnice in Cerknice. Po ogledu Cerkniškega jezera se je odpravil skozi Logatec proti Idriji ter od tod čez Črni vrh do Gorice. Konec 17. in v začetku 18. stoletja so bila Brownova dela v Evropi zelo razširjena in tudi zelo vplivna med kasnejšimi obiskovalci in raziskovalci Cerkniškega jezera. Prvi zapis o Cerkniškem jezeru je objavil še istega leta. Članek je natisnjen v obliki pisma iz Benetk v glasilu Filozofske razprave1 Kraljeve družbe v Londonu. Svoj obisk Cerkniškega jezera je ponovno podal v knjigi, v kateri je opisal tudi svoja ostala popotovanja po Evropi. Knjiga je izšla leta 1673 v Londonu2 z nič kaj kratkim naslovom: »Kratek pregled nekaterih popotovanj po Madžarski, Srbiji, Bolgariji, Makedoniji, Tesaliji, Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski in Furlaniji. Kakor tudi nekatera opazovanja o rudnikih zlata, srebra, bakra, živega srebra in

toplicah ter mineralnih vodah v teh predelih s slikami nekaterih naselij in znamenitih področij« Originalni izdaji so sledili številni ponatisi v letih 1685 in 1687 ter še tri izdaje v 18. stoletju. Prvi prevod knjige je izšel v francoščini že leta 1674, sledil je prevod v nemščino leta 1686 in nato še v holandščino leta 1696. Od vseh izdaj tega dela sta le v holandski in nemški izdaji natisnjeni dve gravuri s prizori lova in ribolova na Cerkniškem jezeru. Leta 1674 je v Filozofskih razpravah objavil še kratek sestavek o Cerkniškem jezeru. V njem je odgovoril na vprašanja, ki mu jih je zastavil francoski bralec njegovega prvega prispeveka o Cerkniškem jezeru. Oba članka iz Filozofskih razprav sta bila ponatisnjena tudi v kasnejših izdajah njegove knjige. Da so bila Brownova popotovanja za tiste čase resnično pomembna, dokazuje tudi zemljevid Nemčije3 Johna Senexa iz leta 1710, na katerem je narisana Brownova pot po predelih, ki jih obravnava zemljevid. V vseh treh Brownovih delih so prisotne podobne informacije, vendar pa se zapisi med seboj razlikujejo in na nek način dopolnjujejo. Na podoben način kot avtorji za njim je podal svoje začudenje nad jezerom in opisal ponore in jame ob jezeru, omenil je poplavljanje in ponikanje vode v jezeru, lov in ribolov ter pašo in pridelovanje poljščin. V članku, ki ga je iz Benetk v obliki pisma objavil v Filozofskih razpravah, pa pozornost med drugim pritegne tudi naslednji odlomek4: »Vzel sem čoln v Dolenji vasi in odšel nekaj milj na jezero, preko prvih pet pono-

Philosophical Transactions A brief account of some travels in Hungaria, Servia, Bulgaria, Macedonia, Thessaly, Austria, Styria, Carinthia, Carniola, and Friuli. As also some Observations on the Gold, Silver, Copper, Quick-silver Mines, Baths and Mineral Waters in those Parts with the Figures of Some Habits and Remarkable Places 3 Germany corrected from the observations of the Royal Society at London and Royal Academy at Paris 4 Odlomki iz Brownovih del so prevedni po citatih, ki jih navaja Shaw, 2000: Foreign travellers in Slovene karst 1537 – 1900. 2

Zanimivosti rov. Odšel sem tudi do znanega kamna, ki ga navadno imenujejo Ribiški kamen in ki ima podobno vlogo kot niloskopski steber5 pri Velikem Kairu. Ko se le-ta pojavi, sklepajo, kdaj se bo jezero umaknilo.« K Ribiškemu kamnu se povrne tudi v svojem drugem prispevku, objavljenem v Filozofskih razpravah leta 1674. Na zadnje, 16. vprašanje, ki mu ga je zastavil francoski bralec: »Kakšne spremembe opažajo ribiči na kamnu, ki ga imenujejo Ribiški kamen, tako da lahko sklepajo na čas, ko bo voda odtekla?« odgovarja naslednje: »To, kar imenujejo Ribiški kamen, je velik kamen na vrhu enega od hribov ali višjih delov polja. Ko se pojavi nad vodo, ga ribič, ki je na jezeru, opazi in tako ve, da se bo voda v nekaj dneh umaknila v podzemlje. Po zapolnitvi jezera v septembru se voda v jezeru nikoli ne spusti tako nizko, da bi se Ribiški kamen ponovno pojavil. Pojavi se šele, ko voda ponovno odteče pod zemljo.« Ribiški kamen je označen tudi na Valvasorjevi karti Cerkniškega jezera, kjer je njegovo ime zapisano v obliki »Ribeske Kamen«. Označil ga je na območju med ponori Sitarica, Vodonos in Rešeto, omenja pa ga tudi med zapisom o Cerkniškem jezeru, kjer opisuje pravice posameznih zemljiških gospodov do ulova rib med upadanjem gladine jezera. Ta odlomek nam še dodatno pojasnjuje Brownovo primerjavo Ribiškega kamna z nilometrom6: »V jami Vodonos vrže mrežo prvič knez Eggenberški s Planinskega gradu, drugič grof Turjaški s Turjaka, tretjič spet knez Eggenberški s Planinskega gradu, četrtič spet grof Turjaški s Turjaka, petič spet knez Eggenberški s Planinskega gradu, šestič grof Turjaški s Turjaka. Dalj ne morejo loviti ne 5

vreči mreže. Zgodi se večkrat, da le dvakrat vržejo in da morajo potem nehati, če voda preveč usahne. Zato nastane dostikrat med ribiči obeh graščin prerekanje in prepir, če začno prepozno loviti. Čas in uro lova je treba prav natanko upoštevati, da ne gre lov prepočasi, kakor se je zgodilo v moji navzočnosti dne 24. avgusta 1685. leta, ko je vsakdo samo enkrat vrgel mrežo in potem nič več loviti ni mogel. Ribiči so se takrat za celo uro zakasnili. Sicer pa je pri tej jami skala, imenovana Ribiški kamen. Brž ko ga zagledajo, mora knez Eggenberški vreči prvič, za njim grof Turjaški in tako naprej. Pri tem pa ne smeta drug drugega prehitevati, ker bi takoj nastala sodnijska tožba in pravdanje, kakršnih je često že dovolj bilo.«

Napovedovanje poplav reke Nil Tako kot vsa narava je tudi človeštvo odvisno od vode. Suša povzroča pomanjkanje in lakoto, poplave katastrofe in izgube življenj ter premoženja. Zaradi vsestranskega pomena vode so se vse velike civilizacije in mesta razvile v dolinah velikih rek, ki so jim narekovale ritem življenja. Reke so s seboj prinašale rodovitna tla in odnašale težko prigarane pridelke. Da bi se zavarovale pred vodo in jo hkrati čimbolj izkoristile, so prve civilizacije pričele graditi prekope in nasipe, hkrati pa so razvile cel sistem opazovanj vodnih pojavov, s katerimi so skušale napovedovati vodostaje rek ter začetek setvenega in žetvenega obdobja. Ena največjih civilizacij starega veka se je razvila v dolini reke Nil. Vsako poletje, ko je reka pričela naraščati, so ljudje z nestrp-

V današnji literaturi se je uveljavilo ime nilometer, zaradi tega sem v primerih, ko se sklicujem na novejšo literaturo, uporabil poimenovanje nilometer; kadar pa citiram Brownove tekste, uporabljam njegov način poimenovanja niloskop ali v celoti niloskopski steber. 6 Odlomki iz Valvasorja so povzeti po Valvasorjevem berilu Mirka Rupla. 78

Zanimivosti nostjo pričakovali wafo, dan, ko so odprli jezove naraščajoči vodi, ki je prinašala življenje. Voda je preplavila polja in odložila rodovitno blato, ki je omogočilo dober pridelek in s tem preživetje. Toda reka je včasih poplavila previsoko in odnesla s seboj vsa rodovitna tla ali pa je prinesla s seboj le malo rodovitnega blata. Stari Egipt je bil v celoti odvisen od poplavljanja Nila. Ker so se občasno pojavljale velike poplave, ki so poplavile celotno dolino in jo spremenile v pravo morje, so Egipčani postopoma razvili sistem obveščanja vzdolž reke, ki je vključeval sistem med seboj povezanih templjev. V templjih so s približevanjem poplavne sezone pričeli natančno opazovati nivoje Nila. Meritve so beležili in jih primerjali z zabeležkami iz predhodnih let. V primeru nevarnosti so drugega za drugim, navzdol po reki, pošiljali hitre veslače z zadnjimi podatki o nivojih reke. Ti posebej za to izurjeni veslači so veslali zelo hitro in so bili sposobni pravočasno opozoriti prebivalce mest na prihajajočo katastrofo visokovodnega vala. Sistem opazovanj je temeljil na opazovalnih napravah, ki jih imenujemo nilometri. Te naprave so bile različnih vrst, od preprostih do nekoliko bolj zapletenih: prvo vrsto nilometra je predstavljalo preprosto označevanje nivojev reke na skalnatih bregovih; drugo vrsto so predstavljala stopnišča, ki so vodila do reke in tretjo, najbolj natančno vrsto nilometra, so predstavljale cisterne ali vodnjaki. Slednji so bili z reko povezani preko cevi, ki so prevajale vodo v notranjost. Nivoji vode so bili označeni bodisi na stenah bodisi na centralnem stebru. Številni nilometri so se ohranili do danes in izvirajo še iz obdobja Perzije, Ptolemejcev in Rimljanov. Ko so Arabci leta 641 zasedli Egipt, so našli v uporabi več nilometrov, ki so jih imenovali Miqyas-an-Nil, merilec Nila. Velik pomen spremljanja nivojev Nila za celotno življenje v dolini dokazuje tudi zvez-

Nilometer na otoku Roda, še danes najlepše ohranjeni nilometer.

nost meritev. Meritve so potekale celo v času vojn in verskih pretresov. V starem Egiptu je verjetno obstajala celo povezava med meritvami nivojev Nila in kultom boga Serapisa. Najbolj poznan in slaven je nilometer z otoka Roda (imenovan tudi Rauda), ki ga je verjetno imel v mislih tudi Brown, ko je Ribiški kamen primerjal z niloskopskim stebrom. Prvi ohranjeni nilometer so Arabci zgradili na otoku Roda leta 715. Nilometri na tem otoku pa so obstajali že pred njihovim prihodom. Nilometer z Rode predstavlja vodnjak kvadratne oblike, ki je z reko povezan preko treh cevi. V centru vodnjaka je postavljen osmerkotni marmorni steber z oznakami za nivoje vode. Okoli stebra vodijo do dna stopnice. Meritve maksimalnih in minimalnih nivojev reke Nil za nilometer na

Zanimivosti otoku Roda obstajajo za obdobje od leta 641 do leta 1890, ko je bil dograjen prvi Asuanski jez. Meritve iz časov pred izgradnjo in po izgradnji jezu med seboj žal niso primerljive, tako da je bil z izgradnjo jezu niz meritev prekinjen. Kljub temu pa predstavljajo meritve nivojev reke Nil na nilometru iz Rode najdaljši ohranjeni niz hidroloških meritev na svetu. Po Biswasu naj bi nilometer iz Rode prva preučevala LaPerre in Marcel v času Napoleonovih osvajanj Egipta v letih 1798 do 1800, vendar ta trditev očitno ne drži. To dokazuje tudi Brownova primerjava med Ribiškim kamnom in niloskopom iz leta 1669. Odkod je Brown črpal podatke za primerjavo Ribiškega kamna in nilometra, ni znano, gotovo pa njegov zapis dokazuje, da so takratni naravoslovci že poznali nilometre in se zavedali njihovega pomena.

Primerjava Omemba nilometra v člankih Edwarda Browna ni zgolj naključje in domiselna metafora za opis Ribiškega kamna, temveč kaže na globlji pomen tega kamna in s tem na pomen opazovanj nivojev Cerkniškega jezera. Brownovo pojmovanje Ribiškega kamna na svojevrsten način dopolnjuje tudi Valvasor, ki opisuje spore ribičev v primeru, da so z ribolovom pričeli prepozno. Valvasorjev zapis kaže, da so bile ribolovne pravice v Cerkniškem jezeru točno določene in verjetno tudi zapisane v ustreznih listinah. Da pa bi te dogovore in pravice lahko uresničevali, je bilo potrebno postaviti natančne kriterije za delitev in pričetek ribolova. V ta namen so služila opazovanja Ribiškega kamna. Ker se je ribolov sistematično izvajal iz leta v leto, so morala biti sistematična tudi opazovanja Ribiškega kamna. Uslužbenci posameznih zemljiških gospodov so z opazovanjem jezera verjetno pričeli že v zgodnjem spomladanskem obdobju tako, da so

nivoje jezera opazovali na obrobju. Ko so se nivoji znižali do te mere, da so se približali Ribiškemu kamnu, so stekle priprave za ribolov, saj Valvasorjev zapis kaže, da je bilo potrebno hitro ukrepanje. Na širšem območju Cerkniškega jezera je izpričana kontinuiteta poselitve še iz prazgodovinskih časov. Dinamika nihanja gladine jezera se skozi stoletja verjetno ni drastično spreminjala in s tem seveda tudi ne ribolovne navade in ulov. To nas napeljuje na misel, da je bilo opazovanje dinamike jezera in njegovega upadanja na Ribiškem kamnu zelo staro in da sega še v obdobje daleč pred Valvasorjem. Če skušamo ohraniti Brownovo primerjavo Ribiškega kamna in nilometra, bi kamen s ponora Vodonos lahko uvrstili v prvo skupino nilometrov, kjer so nivoje reke zaznamovali na bregovih. Organizacijo opazovalne službe v nekdanjem Egiptu le stežka primerjamo z opazovanji ob Cerkniškem jezeru, vendar pa nam ohranjeni dokumenti o Cerkniškem jezeru kažejo, da so se ljudje zavedali pomena opazovanj in njihovega posrednega pomena za gospodarstvo. In znotraj tega zlahka najdemo povezavo med pomenom poplavljanja Nila in Cerkniškega jezera za prebivalstvo, živeče na njunih bregovih. V obeh primerih je bilo gospodarstvo močno odvisno od letnega cikla poplav. Opazovanja Ribiškega kamna bi le stežka opredelili kot sistematične meritve v današnjem pomenu. V teh opazovanjih se predvsem kaže odnos takratnega človeka do narave in naravnih pojavov ter njegove odvisnosti od nje. Ta odnos je podoben odnosu, ki ga izražajo številni vremenski pregovori, v katerih so vzroki in posledice povezani le z izkušnjami brez ustreznega razumevanja opisanih naravnih pojavov. Kljub temu pa je ta nekdanja odvisnost od naravnih pojavov in izkustvena raven opazovanja narave privedla do današnjih natančnih meritev, ki nam služijo za napovedi.

Zanimivosti Prve občasne meritve pretokov in nivojev jezer so se v Sloveniji pričele izvajati v prvi polovici 19. stoletja, organizirane in sistematične meritve pa leta 1850. Od takrat dalje je bila hidrološka služba, ki je sicer romala od ministrstva do ministrstva in od inštitucije do inštitucije, sistematično organizirana. Brownove in Valvasorjeve omembe Ribiškega kamna pa nam kažejo, da so v Sloveniji bolj ali manj redne meritve hidroloških pojavov izvajali že dosti pred začetkom sistematičnih in znanstvenih opazovanj. Žal te meritve niso zabeležene ali pa nam arhivski viri o teh meritvah še niso poznani. Tako kot so se sistematične meritve pričele zaradi gospodarskih potreb in

zaščite pred visokimi poplavnimi vodami, so bila tudi opazovanja nivojev Cerkniškega jezera na Ribiškem kamnu povsem gospodarsko pogojena. Zaradi tega je tudi upravičena in smiselna Brownova primerjava Ribiškega kamna z nilometri. Neposredno Nil in Cerkniško jezero seveda nimata ničesar skupnega, skupen imenovalec pa je prav gotovo ta, da so bili prebivalci na njunih bregovih v veliki meri odvisni od njunega poplavljanja in umikanja vode. Da bi te naravne pojave napovedali, so si že zgodaj pomagali z nekaterimi bolj ali manj neposrednimi opazovanji. Egipčani z nilometri, Notranjci pa z Ribiškim kamnom.

Literatura

SAZU, str. 244, Ljubljana. Zanimiva in bogato dokumentirana knjiga, iz katere sem črpal Brownove citate. Priporočam v branje vsakomur, ki ga zanima zgodovina jamarstva v Sloveniji. ., 1 689 Valvasor V., 1689 689: Slava vojvodine alvasor,, J. V Kranjske. Nekateri najbolj zanimivi odlomki sicer obsežne Slave so podani v odličnih in zanimivih prevodih Mirka Rupla, ki so publicirani v številnih izdajah Valvasorjevega berila. Priporočam v branje vsem jamarjem. Tront el j, M., 2000 ontel elj, 2000: 150 let meteorologije na Slovenskem. Hidrometeorološki zavod RS, 52 str., Ljubljana. Zanimiv pregled zgodovine meteorologije in hidrologije na Slovenskem.

Članek je sestavljen iz drobcev, nalovljenih z vseh vetrov, na katere sem naletel pri svojem vsakdanjem delu. Gotovo bi k spodnjemu spisku lahko dodal še kaj, vendar naj bo to prepuščeno kakšni resnejši in bolj zahtevni razpravi. Nekaj virov, s kratkimi komentarji, je navedenih v nadaljevanju, žal so nekateri v angleščini: Bisw as, A 970 Biswas, A.. K., 1 19 70: History of hydrology. North – Holland Publishing Company, str. 336, Amsterdam. To knjigo priporočam vsem, ki jih zanima razvoj hidroloških znanosti. Napisana je tekoče in zanimivo, z dokaj obsežnim citiranjem virov, ki omogočajo nadaljnji študij. Gos podarič, R. in Habič, P ., 1 978 Gospodarič, P., 19 78: Kraški pojavi Cerkniškega polja. Acta Carsologica 8, str. 11 – 162, Ljubljana. To delo sem pogosto uporabljal pri svojih vandranjih po Cerkniškem jezeru in okolici. V njem je veliko koristnih informacijh, podkrepljenih s skicami in načrti. Sha w, T Shaw T.. R., 2000 2000: Foreign travellers in Slovene karst 1537 – 1900. Založba ZRC

Zanimivosti

V jamo vodi že 48 let IGOR PERPAR Franc Kanduč iz Velikih Lipljen, možakar pri 77 letih, je vodič po nekdaj Taborski, sedaj Županovi jami že 48 let. Po staležu spada v vrh slovenskih jamskih vodičev, če ne že kar na prvo mesto. Skupaj sva obujala spomine.

upanova jama pri Ponovi vasi je bila odkrita leta 1926. Tedanji župan Perme je jamo uredil za turizem in prvi organizirani obiski so stekli leta 1927. Med drugo vojno je bila jama zaprta, prav tako tudi nekaj let po vojni. Okrajni ljudski odbor iz Grosupljega je jamo leta 1952 preimenoval v Taborsko jamo (po bližnjem protiturškem taboru) in jo ponovno odprl za turizem. Franca Kanduča, doma iz bližnje vasi, so takrat prosili, da bi vsaj za kakšno leto prevzel vodenja po jami, to je vsaj toliko časa, da se stvar Franc Kanduč. Foto: Igor Perpar prime, potlej bo pa že kako. Dne 6. junija 1953 se še danes živo spominja. TaSloveniji. Bolj naporna se mu zdi le Grotta krat je nastopil svojo jamsko službo in je v njej Gigante v Italiji. Sicer je v povprečju vodil nepretrgoma še dandanes. Seveda to nikoli v jamo po štirikrat na dan. ni bila služba, s katero bi bil polno zaposlen. Pri svojem delu je navezal stike z mnoPredstavlja le dodaten vir dohodka, osnovni gimi ljudmi, in prav to ga veseli in bogati. vir njegovega preživljanja je kmetija. Marsikateri turist je na njegovi posesti poŠtevilo vodenih tur dnevno je odvisno od stavil šotor in prenočil. Hišna vrata so odobiska, ta pa je z leti precej nihal. Sedaj gre prta, oddaja tudi sobe. Govori nemško in v jamo največ trikrat dnevno, vrhunec pa je italijansko. Jamarji in predstavniki turističbil leta 1972, ko se je število turistov prvič nih jam od drugod ga zasipajo z reklamami povzpelo čez 10.000. Zgodilo se je, da je šel njihovih jam in vabili, naj jih obišče. Znane v jamo tudi po sedemkrat na dan. Turističso mu slovenske turistične jame, obiskal pa na pot sicer ni hudo dolga (610 m), toda na je tudi nekatere v Nemčiji, Avstriji in Italiji. tej poti je 438 stopnic v eno smer. Po takNajlepša izmed vseh se mu zdi Grotta Cašnih »špicah« je običajno čutil noge. Pravi, stellana pri Bariju. Tam je bil večkrat, saj se da je to najbolj naporna turistična jama v je pogosto z vlakom odpeljal na obisk k

Zanimivosti bratu, ki je živel v Bariju. V Županovi jami mu je najbolj všeč Matjaževa dvorana, saj, kot pravi, imaš tam res kaj pokazati. Posebnost so tudi ledeni kapniki, ki jih poleti seveda ni, vendar jih v razlagi obiskovalcem omeni. Vesel je tistih, ki si to zapomnijo, mu izven sezone telefonirajo in sprašujejo: »Ali so že?«. Rad jih pokaže. Takrat pelje le do Ledenice. Poseben ljubitelj ledenih kapnikov pa je bil fotograf Dela Janez Zrnec. Prihajal je vsako leto in jih dokumentiral. V vseh letih se je pri obiskih in delih v jami zgodila le ena manjša nesreča. Neka deklica je zaradi prerivanja na stopnicah stopila čez rob, padla in si zlomila roko v zapestju. Mogoče je vzrok, da ni večjega števila nesreč, iskati v dejstvu, da so jamo ob prvi otvoritvi blagoslovili. Kar nekaj preglavic pa je povzročala električna napeljava v jami. Trenutna je že tretja v obdobju njegovega vodenja. Večkrat se je zgodilo, da je takrat, ko je bil s skupino na ogledu jame, zmanjkalo elektrike. Takrat je le ob soju baterijske svetilke pospremil obiskovalce iz jame. Tega so bile najbolj vesele skupine osnovnošolcev. Zanje je tak dogodek predstavljal pravo pustolovščino. O električni napeljavi in kablih pa še to: v jami so do sedaj snemali štiri filme. Kot vodnik je pri vseh štirih sodeloval tudi Franc. Najbolj so mu ostale v spominu tehnične ekipe, ki so morale v jamo znesti goro opreme (predvsem kablov), pri čemer so neznansko preklinjale. Jamo obiskujejo razne skupine. Predvsem starejši ljudje se pogosto ustrašijo stopnic, tako da marsikdo raje počaka zunaj. Opaža, da se je v zadnjem času močno zmanjšalo število tujih turistov, kljub temu, da so jamo obiskali že številni veleposlaniki tujih držav v Sloveniji in npr. pred kratkim osem angleških županov. Pogoste obiskovalke jame so šolske skupine. Z nekaterimi učiteljicami so stari znanci. Te otroke dobro pripravijo na obisk, tako

da mu niti ni potrebno posebej omenjati, da naj ne stopajo izven poti, naj se ne dotikajo kapnikov ipd. Otroci pa so najbolj začudeni, ko učiteljica reče: »No, sedaj vam bo pa Kanduč nekaj zaigral,« on pa brez instrumenta zaigra kar na kapnik. Z vlomi v jamo ni bilo nikoli težav. Enkrat je sicer nekdo odtrgal prečko na vhodnih vratih, toda na srečo v jami ni bilo nikakršnih sledov vandalizma. Drugače je pred jamo. V kiosk turističnega društva so vlomili že večkrat, izpred vhoda pa so že ukradli klopi in mize. Takšne stvari se verjetno ne bi dogajale, če bi bilo pred jamo odprto gostišče. Zaprto je že sedmo leto, kar se odraža tudi v obisku jame. Občina Grosuplje se zaveda pomena jame, saj je to njihov turistični as. Toda lastniška razmerja zemljišč, na katerih stoji nekdanje gostišče, so zaradi pretiranih zahtev lastnikov praktično nerešljiva. V sodelovanju s Turističnim društvom Županova jama pa vendar izvajajo vzdrževalna dela v jami, pred kratkim so tudi asfaltirali cesto do Velikih Lipljen. Ob cesti so postavili odbojno ograjo, ki se Kanduču ne zdi funkcionalna, in ga celo moti, saj za robom cestišča ni nobenega prepada, ograja v gozdu pa predstavlja rano v naravi. V pripravi je sanacija stopnic do Ledenice, Kandučeva velika želja pa je, da bi podaljšali turistično pot za dvajset metrov, do dna Zadnje dvorane. Za svoje delo je Franc prejel vrsto priznanj. Najbolj odmevni sta priznanji Turistične zveze Slovenije in Turistični nagelj TV Ljubljana. Najavite se kadarkoli, obiščite Županovo jamo in ga spoznajte. Če boste prišli do vhoda v jamo pred njim in boste zaslišali zvok bližajočega se motorja, ki ga upravlja mladenič s klobukom na glavi, vedite, da je to on. Da je res mladenič, boste spoznali in priznali, ko boste lovili sapo in sopihali za njim po stopnicah v jami. Povem vam, je v zavidanja vredni kondiciji.

Zanimivosti

O snežni jami v Bohinju ALEŠ LAJOVIC

pomladi leta 1967 se je s Konjskih polic izpod Bohinjskega Migovca v Ukancu utrgal obsežen snežni plaz. Po kilometru in pol uničujočega potovanja se je ustavil v strugi potoka Suhe na nadmorski višini okoli 700 m. Sled njegovega potovanja je bila vidna še dolgo vrsto let. Da poletja je snežna masa že precej skopnela, kar je preostalo, pa je na zunaj izgledalo kot snežišče – torej nič posebSnežna jama v Zadnjici, poletje 1958, dimenzija profila na vhodu je okoli 5 m × nega. Dolgo je bilo kakih dve- 15 m. Foto: Zvone Ambrož sto in široko okoli štirideset metrov z rahlim padcem v osi doline proti primerno opremo – pelerino, gojzarje, ceseverovzhodu, krili pa sta bili rahlo privzpin, ostali pa seveda nič. Do snežišča sma se dignjeni. Med snegom in pobočji doline je vzpeli po gozdni stezi (ceste tja tedaj sevebila do meter široka in različno globoka da še ni bilo), poskakali na sneg in se dričali špranja, ki je nastala zaradi taljenja snega po njem, izvajali proste like, se kepali, skaob stiku s toplejšim skalovjem. Ob prvem kali... Skratka – zimsko veselje sredi poletja. obisku sem opazil, da pod snežiščem teče No, in potem sem se tudi jaz počasi naprapotok Suha in da bi se ob vodi pod njim vil, spustil da potoka in ob njem zakoračil v dalo sprehoditi. nenavadno »jamo«. Ostali nekako niso imeli V lepih poletnih bohinjskih popoldnevih takih želja. ukanška vikendaška oziroma počitniška muOsnovna značilnost »jame« je bila ta, da larija nima kaj pametnega početi. Za koparazsvetljava ni bila potrebna, ker je dovolj nje je že prehladno, saj avgusta sonce v svetlobe prodiralo skozi sneženi strop, s kaUkancu že kaj kmalu zastro okoliški hribi, terega je na vseh koncih in krajih izdatno nogometa, badmintona, kart in še česa se sčakapljalo – končno, saj je bilo poletje! Pelerisoma tudi naveličaš in malo spremembe in na je torej prišla kar prav. Vhodni rov ni bil fizkulture ne škoduje. Tisto poletje je z nami prav velik, pač pa se je zadeva precej razv isti hiši v Ukancu, kjer se je reklo pri Ukcu, širila v notranjosti. In povišala! To spoznadopustovala družina Bernard iz Utrechta na nje ni bilo ravno ohrabrujoče, saj mi je takoj Nizozemskem. Priključilo se nam je še nekaj postalo jasno, da debelina stropa ne more okoliških mulcev in kar številna odprava si biti kdo ve kolikšna. Za hip mi je prišel na je šla ogledat ta ne ravno pogost pojav v misel Mali naravni most v Rakovem Škocjadolini Suhe. Tedaj še nisem bil pri jamarjih, nu. In ostala kompanija je še vedno skakala sem pa že hodil pa hribih in sem imel temu nad menoj... Obrnil sem se, zlezel na prosto

Zanimivosti in tovarišijo opozaril na nevarnost. Navdušenje nad zimskimi radostmi sredi poletja je hitro splahnelo in molče smo se vrnili v Ukanc. Mislim, da nihče staršem ni omenil, kje smo bili. Meni pa je po tolikih letih žal, da te »jame« tedaj nisem dokumentiral oziroma poslikal, saj je tak snežni plaz v Ukancu redek gost. Imeli pa smo očitno tudi precej sreče, da se nikomur ni udrlo pod nogami. V tem primeru bi namreč lahko padel kar nekaj metrov globoko na skalovje v strugi Suhe. Ta članek naj bo opozorilo vsem, ki radi hodijo po hribih in občasno prečkajo snežišča, pod katerimi tečejo gorski potoki, da je pod navidez trdnim, zbitim snegom lahko obsežna snežna »jama« s kaj tankim stropom... V bistvu gre v primeru te »jame« za kontaktni kras, in sicer konkretno za kontakt

apnenec – zbit sneg (oz. led). Slednji je v tem primeru tvoril krovnino, ki pa je bila zaradi visokih poletnih temperatur (topel zrak je vlekel seveda tudi skozi jamo) mestoma na stropu že zela tanka in je obstajala resna nevarnost, da se pod obiskovalci strop jame udre. Naslednje leto jame ni bilo več. Zadnja leta so se v speleologiji pojavile nove veje, npr. urbana speleologija, nedavno smo iznašli izraz militarna speleologija (podzemlje, ki je služilo ali še služi v vojaške namene). Take primere, kot jih obravnava oz. opisuje ta članek, pa lahko mirno uvrstimo v nivalno speleologijo z vsemi svojimi posebnostmi! Nič zato, če imajo take jame včasih, v primerjavi s človekom, zelo kratko življenjsko dobo. Sicer pa, kaj je jama? To je človeku dostopen podzemni, bolje rečeno podpovršinski prostor!

Snežna jama v Zadnjici, poletje 1958. Profil rova je identičen kot v apnencih, le da je v tem primeru jama delo tekoče vode in zlasti zračnega prepiha, na kar kažejo »fasete« na bokih rova. »Strop« nad jamo je zelo tanek. Foto: Z. Ambrož

Doživetja

Brezno, da te sezuje! KRISTINA JAGER

volj impresivni tudi brez »kiča«. Mudilo se ila je sobota, sredina septembra. Bilo ni nikamor, cilj je bil samo pobiranje vrvi in je temačno, zaspano jutro. In predpot navzdol je bila užitek. Izkazalo se je, da vsem je bilo zelo zgodaj. Po gorenjski avtoje naš timing odličen, saj je v tistem trenutcesti so drveli trije avtomobili z netopirskimi ku, ko je Nebojša dosegel Biafro, na drugi nalepkami, s po dvema zehajočima članoma strani dvoranice iz rova posvetil Tibor. Ekipi ter znatnim tovorom »štrikarije« in kovačije. sta se torej na minuto točno srečali na doNapočil je čas za podvig, ki je na sestankih govorjenem mestu. Kratek počitek in malica v podzemlju Ilirske ceste dozoreval skorajsta posebej prijala, ker sta potekala globoko da celo poletje. Brezno pri gamsovi glavici, BPGG na kratko, ali ljubkovalno Gams, je kot ena večjih »ajzenponarskih« ambicij silno burilo duhove; pripovedi izbrancev, ki so se že spustili v ta razvejani sistem spoštljivih velikosti, pa so še dodatno razvnemale domišljijo. Kakorkoli, šestim udeležencem tokratne akcije se je domišljija začela prebujati šele ob skodelici črne kave pred planinsko kočo na Vogarju, ki si z našim klubom deli ime. Kot se spodobi za vsak izlet v jamske temine, je seveda kmalu posijalo tudi sonce. Po polurnem grizenju kolen smo bili pri vhodu, kjer smo še enkrat preverili opremo in dočakali tisto uro, pred katero se po JKŽ-jevskih pravilih nikakor ne sme v jamo. Po prvotnem načrtu naj bi se najprej spustili stari mački: brata Gedei in Nebojša, z zamikom dobre ure pa še zelenca, namreč midva s Silvom, pod budnim očesom Mihe Celarca. Pa je nekdo ugotovil, da je njegov »krol« še v dolini... Notranjost jame me je presenetila; visokogorske jame naj bi bile nezanimive in puste, ampak meni Predstavnik »sveta modrecev« Jolbe pred spustom v »Gamsovo«. so so zdeli tisti razgibani rovi do- Foto: Peter Gedei

Doživetja pod magično mejo dvestotih metrov, kjer naj bi se, po navedbah iz Mlajšega jamarja, začetnikom že začel megliti razum. Še slabih pet mesecev nazaj bi samo zamahnila z roko, če bi mi kdo rekel, da bom takole lazila po Putickovem kraljestvu. Kaj točno je vzrok, da so me le zamikala blatna prostranstva, nisem znala prav dobro razložiti, ko sem prvič prišla na »ferajn«. Povod je bil vsekakor Jolbe, ki je, smehljajoč se s plakata na steni Delavske knjižnice, med dvema sidriščema »štrikal kapo s cofom«. Ne vem tudi, zakaj je društvo, ki je tisti majski četrtek pričakovalo celo hordo svežih jamarskih moči, priredilo tečaj za eno samcato študentko jezikov, ki se bolj malo ukvarja s fizkulturo?! Pa so mi takoj razložili nekaj, kar sem dojela šele kasneje, da jamarstvo namreč niti pod razno ni Ob »čudovitem« samo šport. Športno pa je bilo še vedno vzdušje, ko sem, težja za pol »prasice«, začela »žimariti« navzgor. Do Polstebra me je pospremil Miha, potem pa se je vrnil pomagat Nebojši, ki mu neprespana noč in jutranje romanje za neubogljivo opremo nista zmanjšala speleološke vneme. Pri Polstebru sem se ravno dobro vpela in se, po kratki borbi s tokrat polno transportko, povzpela nekaj metrov, ko me je nenadoma zalilo presenečenje dneva. Najprej sem pomislila, da je to pač zelo slaba šala, če skozi prej suho jamo naenkrat lijejo potoki, in plezala naprej v trdnem prepričanju, da se bo rov kmalu obrnil tako, da bo nadležni curek padal mimo mene. Čez nekaj minut, ko sem bila že zdavnaj premočena do kože, se je vode na-

prostoru za kampiranje v Biafri. Foto: Peter Gedei

veličala tudi karbidka. Luči sprva nisem pogrešala, saj je bilo proti nalivu udobneje plezati z zaprtimi očmi. Bolj me je začudilo, ko me je nekje na sredini stopnje zapustil škorenj: noga mi je za trenutek zdrsnila iz zanke in že je do vrha napolnjen z vodo letel navzdol... Nikoli se še nisem prepenjala v popolni temi. Ker pa za vrat curljajoča voda očitno blagodejno vpliva na razvoj misli, sem hitro ugotovila, da se sidrišče pred mano po svojem bistvu od drugih razlikuje le po tem, da ga je treba otipati. Uspelo je v prvem poskusu, z eno samo žrtvijo: po poti prvega je zdrsel še drugi škorenj. V naslednji stopnji se je rov precej razširil, vlažnost se je malo bolj porazdelila, plezalni tempo pa rahlo

Doživetja popustil – prsna zanka se mi je kot ponavadi zrahljala, s stotko napolnjena »prasička« pa me je že svinjsko težila. Malo preden sem – končno! – prišla do sidrišča, se je pod mano razdal za jamarska ušesa najgrozljivejši zvok: topo udarjanje trdega predmeta ob skale. Padal je spodnji del v Biafri skrbno z najlepšimi koščki karbida napolnjene karbidke, ki ni prenesla stalnega drgnjenja ob skale. Pri sidrišču sem se znašla v strašni dilemi: naj se najprej znebim transportke, ali naj poskušam usposobiti katero od rezervnih luči? Prvo možnost sem opustila, ko sem ugotovila, da bi lahko v svojem poševno visečem položaju izumila še kakšne nove vozle. Povsem mokra vžigalnika sta bila neuporabna, ročna baterija, ki sem jo otipala v »beer-bagu«, pa je za sekundo osvetlila le razmočeno ri-

Pasaža. Foto: Peter Gedei

Počitek na 390 metrih globine. Foto: Peter Gedei

Doživetja kov oziroma t. i. ptičjim futrom nahranil ževo čokolado v njegovi notranjosti. Lotila sestradanega Silva, Tiborju pa se je v jami sem se torej resnega dela: prepenjanja. Šlo maščeval ekshibicionizem - samo z »gatami« je težje kot prvič, zaskočil se mi je »krol«, z pod kombinezonom te od vročine pač ne »žimarjem« pa se nikakor nisem mogla pomine. Nebojša je zatrjeval, da ga je nekaj tegniti tako visoko, da bi ga lahko sprostila. rezin limone pred spanjem rešilo gotovega V naslednjih desetih minutah sem se malo prehlada in le Miha je bil, kot dan poprej, zamislila nad sabo. Obnovila sem znanje nesramno spočit. kletvic, nato molitvic in ozmerjala svojo zaOb odhodu nismo docela spoštovali tračetniško ignoranco, da grem v brezno brez dicije: do planinske koče je skočil le Nebojša električne luči, medtem ko jih je pod mano in sporočil, da smo iz minusa prišli živi in še pet ravno tako mokrih kot jaz. Sredi celi, na kavo pa smo se odpeljali v bife. Tako ugotovitve, da niti ne vem več, s katerim od se je zaključila še ena akcija; sicer nora, a premrlih prstov skušam odpreti »krol«, sem veliko bolj nedolžna, kot tista, ki se je isto z nogo v višini ramen našla oporo in se noč dogajala na Kriških podih, in s srečnim uspela osvoboditi. iztekom dokazala, da jamarstvo res ni samo Nerazumna želja, da bi vrv vodila še šport. vedno navzgor in bi se lahko s plezanjem malo ogrela, se mi ni izpolnila; naprej je šlo samo še »na frej«. Vpela sem se in začela telovaditi, dokler ni po eni mali večnosti do mene prisvetil Silvo. Pri vhodnem breznu, kjer so se v vodi namakali nahrbtniki in gojzarji, naju je dohitel Miha in na hitro smo se spravili ven. Zunaj se je nevihta že unesla in ob pripovedovanju vicev in kruljenju govejih koračnic, ki nama jih je Miha namenil kot moralno podporo, smo po strmini nekako pridrsali do avtomobilov. Bilo je zaspano, temačno jutro: nedelja. Na bivšem smetišču pod Vogarjem se je v treh parkiranih avtomobilih po dvakrat nekaj zganilo in pretegnilo. Ko se je pokazalo sonce, sem iz odprtega prtljažnika karavana že lahko opazovala živahno dogajanje in hkrati občudovala svoje do nerazpoznavnosti zatečene podplate v božansko suhih supergah št. 46. Brata Gedei sta med sistematičnim pospravljanjem opreme glasno razpravljala; Peter je z ostanki suhega sadja in orešč- Pred Breznom treh. Foto: Peter Gedei

Doživetja

Moji prvi vtisi o jamarstvu TADEJ MACURA

ali kako sem poln zaupanja sledil skupini jamarjev, nevedoč, da nihče od njih ne ve, kaj nas čaka, jaz pa poln samozavesti, ker so mi pozabili povedati, da nihče od njih jame sploh še videl ni.

il je čisto navaden petkov večer... Sediva z Mihom v biljardnici, debatirava o stvareh, ki se naju ne tičejo, ter »paseva firbec«, kaj je na dnu najinih kozarcev. Skratka, res navaden petkov večer... Za soboto pa tega nisem več mogel reči. Povabljen sem bil namreč na ogled jame. Začetek tistega sobotnega jutra mi je bil zelo všeč. Zavzeli smo Po akciji v Griški jami. Foto: Igor Perpar Trubarjevo domačijo, ali natančneje gostilno na Trubarjevi domačiji, puzanje, padanje in vse ostalo, kar bolj sodi ter v samem štartu dali natakarju na znana vojaški poligon kot pa na ogled jame. nje, da se bomo borili do zadnjega in da Pravijo, da ko si v težavah, glej na situacijo položajev ne izpustimo iz rok. Enega za s svetle plati. Saj bi. Pa v tisti hudičevi temi žile, enega za pogum, zdaj pa zares! sploh nisem mogel ločiti, kaj je svetla in kaj Vhod v jamo res ni bil hollywoodski, še temna plat. Delo naj bi mi olajšala karbidovmanj lasvegaški, a na njem je bilo nekaj ka, a bolj slabo, ker bi morali za smiselno misterioznega. Zakaj nihče ne prodaja izražanje njene svetilnosti vpeljati nove vstopnic? Že res, da me je Miha opozoril, da merske enote, kot so mili- in mikroluksi. Torej, jama ni turistične narave, a pričakoval sem od poraza do poraza, do končne zmage. malenkost več, kot zgolj luknjo v steni in en Čiščenje oblek v bližnjem potoku je, vsaj rahitičen grm, ki jo zakriva. Že takoj po kot sem videl, edino mene spravilo v precep vstopu sem našel znane okraske, za katere Nisem namreč vedel, ali naj postrgam blato verjamem, da kot biser lepote bogatijo marz obleke ali obleko z blata. Obojega je bilo sikatero jamo na Slovenskem. Smeti nanamreč enako. Pa nič ne de. Obleka ne mreč. Toda moj avanturistični duh je ostal naredi človeka, res pa, ko je polna blata, neomajen. Hrabro sem zakorakal naprej, dobro ublaži padce. Pa teh ni bilo dosti. vendar ne za dolgo. Kaj kmalu se je moje Rane sem si zacelil že v gostilni na poti korakanje spremenilo v plazenje, plezanje, nazaj.

Doživetja

Bunkerji na Poreznu JANEZ SNOJ

oletna meglica se še ni dvignila, ko sva se z bratrancem Martinom, ki je član Društva za raziskovanje jam Luka Čeč, usedla v avto in se odpeljala proti Poreznu. Avto sva pustila pri neki kmetiji, nato pa šla peš v hrib. Hodila sva uro ali dve in končno prišla na težko pričakovani cilj. Bil je julij 2001, ko sva z bratrancem iskala bunkerje na Poreznu. Tik pod vrhom sva zagledala več stavb, ki so jih zgradili Italijani v času med obema vojnama. Najprej sva naletela na konjušnico, ki jo je zob časa že precej najedel. Malo naprej pa stoji lep in velik planinski dom, preurejen iz bivšega vojaškega objekta. Oskrbnika sva vprašala za bunkerje in napotil naju je še malo višje proti vrhu. Mahnila sva jo po stezici in res kmalu našla vhod, čeprav je že malo zasut. Vstopila sva v dolg hodnik, ki je zelo lepo ohranjen. Baterije so nama sicer nagajale, a sva se v njem dobro znašla. Naenkrat se pro-

stor razširi v majhno dvoranico. Iz te vodi hodnik naprej in najinim oslabelim baterijam je kmalu priskočila na pomoč dnevna svetloba. Še nekaj metrov in prišla sva v kupolo s strelnimi linami. Skozi nje sva videla Blegoš in druge hribe Škofjeloškega pogorja. Ko sva šla nazaj, sva opazila, da se hodnik razcepi in novi rov se je končal v še eni kupoli s strelnimi linami, ki pa so obrnjene bolj proti severu. Splezala sva ven in se razgledovala po okolici. Nazaj pa seveda spet po temnih in vlažnih hodnikih, kjer sva odkrila še en hodnik, ki naju je kmalu pripeljal ven. Tako ima ta bunker dva vhoda, dvoranico in dve kupoli s strelnimi linami. Na Poreznu je še en bunker, ki pa je zaprt za obiskovalce, ker ga uporabljajo radioamaterji. Vrh Porezna je res ves preluknjan. Planincem, ki se odpravljajo na Porezen, svetujem, naj ne pozabijo doma dodatnih baterij, da ne bodo tavali po bunkerjih kot izgubljene duše pod zemljo.

Pred akcijo. Foto: Peter Gedei

V razmislek

Moraliziranje nekega člana TIBOR GEDEI

amarji JKŽ smo že pred leti z velikim veseljem sprejeli medse Tretjega člana. Na skupnih raziskovalnih akcijah nas navdušuje njegov vzkipljivi in prepoznavni značaj, saj v jamah za seboj vselej pušča neizbrisen pečat. Tretji član odpira popolnoma nove poti in perspektive. Hecna stvar.

G d o

b i

r e d

Nedavno sem ožjemu krogu sodelavcev (nejamarjem) ponosno pokazal slike, ki prikazujejo širjenje ožine s pomočjo Tretjega člana. Misleč, da bom sodelavce očaral s slikami našega dela – ponosno borbo s skalami, iz katere kar kipi iznajdljivost, sem bil deležen hude kritike. Sprožili so val vprašanj: o koristnosti našega početja, o pravici, ki jamarjem sploh dovoljuje kaj podobnega, o brezsrčnosti do Narave. Slik ni želel gledati nihče več. Kakršnakoli je že bila kritika in karkoli bo v prihodnosti dosegla, ni nič v primerjavi s tem, kar se je med njihovimi besedami dalo izluščiti in je kasneje molče obviselo v zraku – etika našega početja.Vsak od nas ima svojo filozofijo. Če se tega zavedamo ali ne, nobena od njih ne velja kaj dosti. Tudi njihov vpliv na naše delovanje in življenje je velikokrat zmoten, celo poguben. Nujno je, da poskusimo naša hotenja in usmeritve s kritiko izboljšati. V klubu sem pričel veliko spraševati, se

pustil podučiti o koristnosti in slabosti našega početja od starih in mladih ter prišel do sklepa, da razprave o Tretjem članu na našem klubu sploh ni več mogoče izpeljati, saj večina v tem ne vidi nič slabega – raziskovanje pač. V klubu JKŽ, kot zadnjem nespremenjenem ostanku nedavne zgodovi-

k e j

d o b u ?

ne, sicer še vedno vladajo najtoplejši tovariški odnosi; skrb za jame in Naravo še vedno ohranjamo na zavidljivi ravni. Ves naš trud se uresničuje ob varovanju jam in bogatenju Katastra. Ljudje zunaj jamarskih krogov o našem raziskovanju in skrbi za jame ne vedo veliko, če pa jim pokažeš že omenjene slike, doživiš mrzel tuš, saj sklepajo, da je z nami nekaj hudo narobe. Z jamarstvom sem se pričel ukvarjati pred dobrimi 23 leti, pri rosnih in uporniških petnajstih letih. Z nostalgijo, ki se neizbežno prilepi na stare čase, se spominjam, kako smo se tedaj podajali v jame. Siti medgeneracijskega fraziranja in porajajočega se športnega potrošništva v podobi teniških kostumov ter rojih pobebljenih planincev z gora smo se kot zadnji odpadniki podajali v podzemlje, v Temo. Ljudje s površja zemlje so se podili za različnimi žogicami, »fitnesirali« in si bili prisiljeni le še z denarjem slepo kupovati utvaro rekreacijskega oddiha.

V razmislek Nas, večne umazance, je v Temo gnala velika pustolovščina – raziskovanje zadnjih neodkritih koščkov sveta. Za vselej nas je okužila in večno bomo bolehali za neozdravljivo boleznijo, imenovano speleologija. Na akcije smo se takrat podajali na danes nepredstavljive načine. Preklinjali so nas na avtobusih, veliko smo pešačili, lovili zadnje večerne vlake. V Temo smo se podajali z obrabljenimi delavskimi čeladami, na katerih so brlele doma zvarjene »čelke«. Pasaže so nam cefrale bedne platnene kombinezone. Med spusti v kratka brezna so nam za sidrišča služili skalni roglji, okoli katerih smo ovili mehke »gurtne« za pritrditev jamskih lestvic. Raziskovalna strast nam je že tedaj porivala v roke najrazličnejše motike in lopatice, s katerimi smo tu in tam razgrebli ilovico ter si razširili prehode v nove svetove. »Štemalo« se je malo. Občutek imam, da smo s Podzemljem tedaj igrali nekakšen fair-play. Veliko ožin in brezen pa je čakalo na kaj imenitnejšega, kot so jamske lestvice in rovače. Nesluten razmah vrvne tehnike je odprl popolnoma nove poti. Naše »lojtrce« so zamenjale drage, a kakovostne vrvi, lopatke so zamenjala najrazličnejša dleta, osti in »macole«. Po breznih smo v zadnjih letih natolkli morje svedrovcev, sprva na roke, kasneje s pomočjo vrtalnih strojev. Danes v Temo ponesemo prijatelja Ryobija, ki med rjovenjem brezpogojno navrta metre in metre vrtin. Tretji član je vedno dobrodošel. Kam to pelje? Kaj sledi čez deset let? S kom vse se bomo prerekali in tožarili, da nas ne spustijo več v jame? Bomo tudi jamarji JKŽ podlegli duhu časa in postali glasniki rivalstva s površja, nenehnega dokazovanja premoči nad Naravo ter si kupovali utvaro jamskega raziskovanja izključno z denarjem, ki bo nujen za nakup vse dražje nepotrebne opreme. Bodo nazadnje v Sloveniji vse jame zaklenjene? Tla pod našimi nogami in vedenje o jamah, ki smo ju podedovali od predhodnikov, so preveč dragoceni, da se o

njih ne bi zamislili. Podzemne jame so in naj tudi ostanejo naša najvišja obveza. Marsikdo poreče, saj se jamarji na vso moč trudimo ohraniti prvobitnost naših jam, še kako močno pazimo na jamsko favno, okrasje, bogatimo kataster. Nekaj malega razbitih skal in »s fiksi nanetanih« brezen nam pa res ne sme nihče očitati. Morda res. Vrnitve nazaj ponavadi ni. Uporabe vrvne tehnike ne odpravi nihče več, Tretjega člana se najbrž ne znebimo več prostovoljno. Morda res... V nekem smislu je tudi Narava brezbrižna do jam, saj jih ves čas uničuje: ruši strope, zasipa prelepa brezna in podobno. Učinki preoblikovanja jam s strani Narave pa se prav gotovo ne pokažejo v roku 23 let. Razvoj jam se meri v krepkih tisočih letih. Preoblikovanje gora, rek in jam se v primerjavi s kratkostjo našega življenja ne izkaže za brezbrižnost Narave, temveč za čudoviti odlomek »Simfonije Stvarstva«. Jamski prostori so vredni, da jih opazujemo in cenimo same po sebi in ne zgolj zato, ker jih opazujemo ljudje, za Naravo nedavno nastala bitja. Evolucijsko gledano ljudje Naravi ne predstavljamo nič večje vrednosti kot čebelice, ki oprašujejo cvetove. Človek kot nabiralec plodov Naravi najbrž prestavlja preprostega osemenjevalca. Sadež poješ tu, črevo iztrebiš tam. Seme ima zelo dobro izhodišče za kalitev, saj je obdano s prvovrstnim naravnim gnojilom. Tako gre to. To, kar človeka nenaravno dviga nad Naravo, je njegova kultura. Zmožnost, da svoje znanje o Naravi prenesemo na naslednjo generacijo, ne da bi to morali storiti izključno naši geni, je občudujoča. Smreka preda svoje izkušnje in načrte svoji potomki preko semena. Človeški potomec poleg naravne genetske kode v kratkem času prejme tudi kulturo svojih staršev. Žal pa je tu nekaj hudo narobe. Slike s površja kažejo še kako ubogo sliko. Živimo v svetu, ki ni ravno prizanesljiv do nas samih, kjub temu, da smo si ga

V razmislek podredili sebi v prid. Norost človeštva se kaže v skrajno zavoženi preteklosti in obetih, da dobesedno izničimo sami sebe. Paradoks, da človek z razvojem znanosti in kulture evolucijsko gledano sebi ne koristi, saj ga to oddaljuje od Narave, je zaskrbljujoč. Od iznajdbe prvega orodja in ognja naprej se zdi, da celo človeštvo brezglavo leti svojemu koncu naproti na krilih bliskovitega tehnološkega razvoja. Razum na vso moč caplja za tehnološkim razvojem in kulturo že od iztrebljenja neandertalcev naprej. V toku zgodovine smo z iztrebljenjem različnih kultur in ljudstev spregledali marsikatero rešitev kvalitetnega sobivanja z Naravo. Sedanja grabežljiva civilizacija izvaja grobo nasilje nad naravo in ljudmi. S črpanjem naravnih virov in popolno nedozorelostjo našega razmišljanja o obnavljanju le-teh s strani Narave si kopljemo lastni grob. Kar poglejmo: nekaj sto ljudi, vodij multinacionalk, bo ravnokar nadvladovalo nekaj milijard ljudi. Z brezglavim črpanjem težko obnovljivih naravnih bogastev in zagotavljanjem hrane izključno iz nenaravnih monokultur, ki ne dozorijo brez dodanih herbicidov in ostalih strupov, smo dobršen del planeta spremenili v polpuščavo, kjer je rodovitna zemlja dobesedno mrtva. Lačnih je, kljub svetovnemu presežku pridelane hrane, občutno preveč. Kot obupanci ustanavljamo naravne parke, kjer skušamo ohraniti neokrnjeno naravo, obenem pa te parke »škrofimo« z umetno izzvanim kislim dežjem. Trdno upamo, da je Černobil streznil še tako razgrete glave, obenem pa vemo, da do jedrske katastrofe slej ko prej pride, po nesreči ali celo hote. Kakšne bodo posledice morebitne jedrske nesreče ali spopada? Kaj prinaša s seboj sprememba temperature vode globoko v oceanih? Bo naslednja ledena doba poklicana predčasno? Kljub hudemu razdejanju in morebitnemu izničenju človeške vrste bo Narava preživela. Življenje bo vedno preživelo, saj živa bitja poseljujejo

skale in morja našega planeta že vsaj tri milijarde let. Narava bo preživela! Pojav tople grede, poplava strupov v naši hrani, vodi, zraku; najbrž se vse že danes kaže na ljudeh. Kaj slaba popotnica za naše potomce. Riše se nam klavrna slika prihodnosti. Naši otroci ne odrastejo več brez antibiotikov in različnih pršil, že vsaka druga zakonska zveza razpade, naše starše praviloma ubije rak. Težko je reči zakaj, vemo pa, da so to slike tihe epidemije. Obračun Narave z ljudmi? Obračun ljudi z lastno kulturo? Vsi se ves čas za nečem pehamo, zdi se mi, da tako kot vsi tudi sam ves čas nekaj delam, naredim pa nič. Je tudi tole pisanje zastonj, saj ga slej ko prej povozi duh časa? Je za preživetje človeštva nujen preobrat v miselnosti vsakega izmed nas? Moramo izničiti svojo kulturo, da sprevidimo, da smo bitja Narave, da je Zemlja naša najvišja obveza? Zemlja nam ne sme predstavljati le kupa skal, podobnega luni, kjer je s pomočjo vode in svetlobe nastalo življenje. Ne moremo vrednotiti le življenja, ne da bi vrednotili tudi Zemlje, kot pogoj za življenje. Prastara hindujska misel govori: »Bog spi v kamnu, diha v rastlini, sanja v živali in se prebuja v človeku«. In misel razločno pove vse. Ne domišljajmo si, da smo bogovi ali pa nekaj posebnega. Predstavljamo le del zaključenega kroga. Ključ do sreče je preprost. Poenostavite si življenje. To vam seveda ne prinese končne odrešitve, saj boste zaradi nagrmadenih človeških strupov na Zemlji tako ali tako umrli od raka, kapi ali neozdravljive gripe. Poenostavitev življenja vam prinese le duhovni mir in iz duhovnega miru izvira radost bivanja in navdušenje nad Zemljo. Jamarke in jamarji, pozor! Ljubite skale, saj so gradniki naših templjev! Nuja, da bi morali prav na vsaki akciji, z vsemi sredstvi izsiliti nadaljevanje jame, bo čarobno počakala na stranskem tiru. Ob naslednjem obisku v jami postojte, ugasnite luč in v temi prisluhnite skalam. Poslušajte in slišali boste!

V razmislek

Mirnača ali Žalnsko brezno – iz življenja nekega brezna MIHA BRENČIČ

Vreča za smeti Naravno okolje v veliki meri vpliva na človekov razvoj, na njegovo poselitev prostora in na način, s katerim se preživlja. Velja pa seveda tudi obratno, človek prostor, v katerem živi, neprestano spreminja in si ga prilagaja, pogosto do te mere, da mu spreminja podobo. Kot geologa me je vedno privlačilo vprašanje, v kakšni meri geološke razmere vplivajo na urbanizacijo in kulturni razvoj. Vpliv je vsekakor velik, primerjamo samo razmere na Krasu s tistimi v Goričkem, pa bomo opazili zelo velike razlike. Vendar odgovor na to vprašanje še zdaleč ni premočrten, poenostavljanje pa nas hitro pripelje do banalnih sklepov. Geologi preučujemo nastanek in razvoj kamnin, preko teh odgovorov pa sklepamo tudi na razvoj življenja v zemeljski preteklosti. Z razglabljanji o zemeljski zgodovini pa prenehamo, ko se približamo človekovi zgodovini. Kot naravoslovce in deloma tehnike nas postane strah humanistike, ki je vrt nekoga drugega. Pa vendar lahko poiščemo nekatere skupne točke med človekovim delovanjem in njegovim vplivom na okolje in naravo, v kateri živi. Ker človek naravo neprestano spreminja, morda bolj kot se tega zaveda, tudi sam postaja geološki dejavnik. Za seboj pušča sledi, ki bodo ostale in obstale tudi v prihodnosti. To so smeti. To je človekov sediment, tako kot so grebeni sediment koral ali katerekoli druge sedimentne kamnine. Smeti so sediment, ki nudi čisto drugačno informacijo o človekovi zgodovini, kot jo nudijo arhivski viri. Vrednosti teh sedimentov se arheologi že dolgo

zavedajo, druge stroke pa jih upoštevajo le toliko kot terja nuja. Smeti so na krasu zelo pogost pojav, celo prepogost. Toda niso pojav zadnjega časa, temveč jim lahko sledimo skozi vso zgodovino. Upal bi si trditi, da je človek odlaganje smeti v brezna, jame in vrtače v preteklosti jemal kot nekaj povsem samoumevnega. Vanje je metal odpadke, ki so preprosto izginili. Ker je bila akumulacija človeštva skozi večji del zgodovine zelo majhna, se odpadki, razen v mestih, niso nikoli pojavljali kot problem. Akumulacija smeti je bila mnogo manjša, kot je bila hitrost njihovega naravnega razpada. Nenazadnje tudi zaradi tega, ker je bila večina odpadkov organskih. Da je šlo za nekakšna trajna smetišča, nam potrjujejo tudi imena nekaterih jam, kot so na primer Kozlovka, Pasjica ali Konjščica. To so pač bila območja, na katera se je odlagalo mrhovino. Stran, nevidno očem. Ti vzorci odlaganja odvečnega v nevidne globine pa so se ohranili tudi do danes, ko akumulacija odpadkov močno presega naravni razpad. Odpadki so se kaj kmalu nakopičili do te mere, da so nekatere jame in brezna preprosto izginile, tako da so jih smeti napolnile do vrha. Tega prispevka se lotevam že zelo dolgo. Osnutke zanj skozi leta prelagam iz mape v mapo, iz predala v predal. Po dolgem času so mi zopet prišli v roke in ker so se takratna razmišljanja ujela z nekaterimi mojimi današnjimi premisleki, sem sklenil to zgodbo dokončati. Idejo za ta prispevek sem dobil, ko sem nekoč gledal oddajo o reki Krki. Eden takrat znanih naravovarstvenikov se je s kanujem vozil po reki in razlagal

V razmislek o njenih značilnostih in naravnih karakteristikah. Med drugim je omenjal, da je reka že na svojem izviru onesnažena za večje število populacijskih enot, kot pa je prebivalcev v njenem napajalnem zaledju. Kot jamarju, ki je v zaledju Krke pogosto ril po luknjah, je bil odgovor na vprašanje hitro jasen. Jame in brezna, ki so samo še vreča za smeti.

Čisto prava kamnita vreča Takšno brezno v napajalnem zaledju izvirov Krke je tudi Žalnska jama ali Mirnača, ki leži med Žalno in Lučami vzhodno od Grosuplja (glej sliko). Jama ima zanimivo zgodovino, ki se odraža tako v njenem nastanku kot tudi v odnosu ljudi do nje. Skušajmo rekonstruirati njeno zgodovino, od njenih nastankov, ko se je v srednjem zemeljskem veku odložil karbonatni sediment, do danes, ko se na jami odražajo vplivi človeka, za katere bi lahko le na videz zaključili, da nimajo ničesar opraviti z geološkimi procesi. Poskušajmo se postaviti na nezdružljivi poziciji zgodovinar-

Lega Žalnskega brezna ali Mirnače.

ja in geologa hkrati in morda še v vlogo kakšne druge stroke. Seveda le površno, saj mi razpoložljivi viri in znanje v tem trenutku ne dopuščajo kaj več kot paberkovanje. Kaj nam pripovedujejo o jami, breznu dostopni zapisi? Jame se je prvi dotaknil Alojzij Horvat v svojem članku »Kraško polje pri Žalni«, ki ga je leta 1959 objavil v reviji Naše jame. V njem pravi: »Približno 200 m od te votline (to je od Skednja pri Žalni) je v bregu ob kraju gozda veliko Žalnsko brezno ali Mirnača, ki je gosto zaraščeno zaradi varnosti ljudi in živine. O njem pripovedujejo starejši ljudje, kot povsod o breznih, vse mogoče reči. Ob koncu prve svetovne vojne je vojaštvo, ki je imelo tu blizu postojanko, zmetalo vanj staro železo, žice, stare sode itd. in s tem zatrpalo jamo, da ni več tako globoka, kot je bila prej.« Podobna dejstva o jami, vendar bolj suhoparno, je zapisal tudi Roman Savnik leta 1971 v Krajevnem leksikonu pod geslom Velika Loka, kjer ugotavlja, da je blizu ponora potoka Breg na Žalnskem polju Mirnača jama, ki jo postopoma zasipavajo. V Katastru jam Jamarske zveze Slovenije zasledimo prvi zapis iz leta 1959, katerega avtor je Stane Pirnat. V zapisniku pravi: »Jama je brezno, od katerega je ohranjen le še zgornji lijak. Pobočja lijaka so pokrita z zelo ilovnato prstjo na južni in vzhodni strani, na severni in na zahodni strani pa so navpične skalnate stene, obrasle z mahom. Dno je umetno (smeti!).« V nadaljevanju je pod rubriko »Opombe« naspisal še naslednje: »Domačini pripovedujejo, da je bilo pred prvo svetovno vojno brezno več kot še enkrat globlje, vendar se je na dnu še videlo kamenje. V prvi svetovni vojni so, kot pripovedujejo domačini, zmetali v jamo

V razmislek več voz bodeče žice, ki je brezno skorajda popolnoma zasula. Ves čas pa mečejo domačini v jamo smeti in poginule živali.« V zvezi z jamo je v katastru ohranjen le še en zapis, ki nam ga je posredoval Roman Savnik, v katerem pa ne podaja podrobnejših informacij. Verjetno mu je ta zapisnik kasneje služil kot osnova pri pisanju gesla v Krajevnem leksikonu Slovenije. Na podlagi teh podatkov Odpadki v Smrdljivem breznu nad Igom. Foto: Mojca Opara lahko rekonstruiramo, da je bilo brezno globoko nekaj čez trideset meradi višje temperature v globinah se je kartrov. Severna stena brezna je bila strma, bonatno blato pričelo spreminjati. Iz nespriskorajda navpična, ostala pobočja pa so bila jetega sedimenta je pričela nastajati kamnibolj položna. V spodnjem delu se je brezno na. Zemeljska skorja se neprestano premizožilo in nadaljevalo v nekaj metrov široka, dviguje in spušča. Kamnine v njej se kem vertikalnem rovu. Tloris vhodnega denarivajo druga čez drugo, zaradi tega se la je ustrezal krogu s premerom med 20 in lomijo in drobijo. Pojavijo se razpoke in pre30 metri. Več informacij o geometriji brezna lomi različnih dimenzij. Pred petimi milijoni pa na podlagi podatkov, ki so na razpolago, let je, sedaj že apnenec, prišel v bližino ni mogoče rekonstruirati, saj se nam ni ohrazemeljskega površja. nil noben načrt, ki bi bil več kot le skica. Skozi razpoke v apnencu so pričele prenikati vode padavin in talečega se snega ter počasi raztapljati njegovo notranjost. TisočKako je nastala letja je kaplja za kapljo, počasi, v enakomerkamnita vreča nem ritmu širila razpoko. Iz sprva tanke lasnice je počasi nastalo vedno bolj navpičToliko nam o breznu posredujejo pisni no brezno. Kaplja, ki je polzela po razpoki viri. Kakšna pa je zgodovina brezna od njenavzdol, se je zaradi površinske napetosti govih začetkov? Kamnine, jezere, reke, jaobesila na strop in tukaj za trenutek obstame, brezna se neprestano spreminjajo in la. V trenutku, ko je visela nad breznom, je živijo svoje neživo življenje. Neprestano soraztopila drobec kamnine, ki se je je dotakdelujejo v večno spreminjajočem se toku, od nila. Nato se je odluščila in padla navzdol v davne preteklosti do neskončne prihodnoglobino, se morda razblinila ob poševni stesti. ni brezna ali pa je padla na njegovo dno. V srednjem zemeljskem veku, v triasu, Kaplja za kapljo je dolbla dno in ga širila pred 120 milijoni let, so se v takratnem navzdol. Tisočletja in desettisočletja. Prostor oceanu odložile debele plasti karbonatnega se je počasi, a nezadržno širil. Strop nad blata. Nanj so se odlagale vedno nove in breznom je postajal vedno tanjši, vse dotlej, nove plasti in tako so počasi tonile globlje. dokler ni več mogel prenašati svoje teže in Teža zgornjih plasti je pritiskala nanje, za-

V razmislek se je porušil. Na površju je zazijalo brezno. Sedaj so spremenjeni vremenski pogoji bičali stene novonastalega brezna, ki se je počasi širilo in poglabljalo. Le tu in tam je vanj padla kakšna skala s sten ali pobočij. Vanj je zdrsnilo drevo, ki je rastlo nad vhodom in se je od starosti posušilo.

Kako je brezno postalo vreča V globoki starosti brezna so se v njegovi bližini naselili ljudje. Doslej je brezno živelo počasi, spremembe so bile le posledica dolgega tisočletnega naravnega ritma. Ko se je breznu približal človek, so se dogodki pričeli odvijati z bliskovito naglico. Človek se je brezna sprva izogibal v širokem loku, s svojo globino ga je odbijalo in mu vzbujalo strah. O njem je pričel napletati številne bajke in zgodbe. Iz brezna so na plano prihajala čudna podzemeljska bitja, ki se jih je bal še bolj kot neznosne globine. Da bi te temne sile zadržal pod zemljo, je na obodu brezna izrekal zarotitvene obrazce, občasno pa je globini daroval tudi živali iz svoje črede. S prihodom krščanstva je žrtvovanje prenehalo, k njegovemu robu pa so se nadaljevale vsakoletne procesije. V tem obdobju so brezno poimenovali Mirnača. Srednji vek je minil, nastopil je novi vek in z njim tudi devetnajsto stoletje. V tem stoletju je človek postal racionalen, bajke so pričele počasi izginjati. Ostale so le kot prijeten spomin in zanimivost iz preteklosti. Mirnača je postala Žalnsko brezno. Tako je izginil tudi strah pred luknjo in zemeljsko notranjostjo. Duh racionalnega časa in brezno na robu naseljenega kraja. Mrhovina iz bližnjih kmetij je vedno pogosteje romala v brezno. Priš-

la je prva svetovna vojna in njen konec, brezno pa pravi kraj za odlaganje odvečnega vojaškega materiala. To so bili prvi odpadki, katerih razpadanje je zelo počasno. Po prvi svetovni vojni je v jamo letelo vse mogoče, toda večjega obsega to ni zavzelo. Brezno je bilo še vedno globoko okoli 15 m, po drugi svetovni vojni se je ta vzorec odmetavnja smeti nadaljeval. Toda z naraščajočo potrošniško miselnostjo je bilo odpadkov vedno več, odpadki pa vedno bolj odporni na naravne vplive. Brezno je počasi izginevalo, iz leta v leto ga je bilo manj. In danes? Naključni mimoidoči naleti na tablo »Prepovedano odlaganje odpadkov«. In tisto, kar je bilo nekoč brezno globine trideset metrov ali več, je danes le še s smetmi nastlana ravnina na robu gozda. Brezno je zasuto s sedimenti moderne dobe.

V razmislek Človek je z odlaganjem smeti v brezno posegel v naravni tok dogodkov. Brezno bi zaradi zniževanja površje verjetno počasi izginilo, tako pa je človek s smetmi nehote zacementiral njegovo obliko, hkrati s tem pa je pustil sledi svoje dejavnosti v podzemni vodi, ki se pretaka v nizvodni smeri od brezna, proti izvirom Krke. Če uporabimo poimenovanje v duhu geološke terminologije, lahko dobo, v kateri je prišlo do zasutja Mirnače s smetmi, imenujemo »poluticen1« in ga razdelimo na tri obdobja. Na podlagi tega bi lahko podali naslednji »strokovni« opis sedimentov Žalnskega brezna. V območju Žalne so za sedimente spodnjega poluticena značilne kosti kopitarjev, ki v posameznih delih nastopajo kot tanatoce-

1 Nekoliko ponesrečeno poimenovanje dobe. Ime je sestavljeno iz latinske besede pollutio – onesnaženje, oskrunitev in grške besede kainos – nov. Kljub temu pa je povsem v duhu geološke terminologije, ki načela pravilne tvorbe besed pogosto krši, hkrati pa spominja na imena nekaterih dob, kot so npr. paleocen, eocen itd.

V razmislek noza2. Te plasti so debele od enega do dveh metrov. Za srednji poluticen je značilna sedimentacija v obliki elementarnega železa, ki nastopa v prevladujočih linearnih teksturah3. Debelina teh sedimentov znaša do 10 m. Za zgornji poluticen je značilna izredno hitra in pestra sedimentacija, z zelo raznoliko zrnatostjo, velikost zrn je v razponu od nekaj milimetrov do nekaj metrov. Debelina teh sedimentov je ocenjena na 25 – 30 m. Geokemične značilnosti pa kažejo na širok spekter ogljikovodikov. Morda bodo bodoči sedimentologi res uporabljali podobno terminologijo in opise. Toda ne glede to, da je usoda Mirnače grozljiva in hkrati vsakdanja, in ne glede na zgornji poenostavljen in izmišljen opis zgodovine brezna, se v dogodkih, skozi katere je šlo brezno v svoji preteklosti, kaže odnos človeka do narave in bivalnega okolja. Človekova dejavnost, dejanje in nehanje, ni nič drugega kot del bodoče geološke zgodbe. Človeštvo za seboj pušča sledi, poleg kulture in njenih ostankov so to tudi smeti. Te smeti pa ne ostajajo le na ravni kulturnega sedimenta, kot so na primer ostanki jamskega medveda v Potočki zijalki, temveč tudi tako, da spreminjajo procese kroženja snovi v naravi. Najbolj znan primer takšnih sprememb je pojav tople grede, zasipavanje kraških jam in brezen pa je le drug obraz intenzivnega poseganja v naravo. Naj se sliši še tako čudno, človeštvo je geološki dejavnik, vendar so spremembe, ki jih povzroča, zelo dolgotrajne, učinki pa pogosto presegajo zaznavanje ene same generacije. Vse kar je človeku neprijetnega najraje odstrani, odloži stran od sebe. Če so to skrbi in osebni problemi, skuša nanje pozabiti. Če so to odpadki, jih odstrani iz svojega bival-

nega okolja, tako daleč stran, da jih ne vidi in ne zaznava. Ali se je že kdo kdaj vprašal, kakšne probleme povzročajo komunalne smetiščne deponije in kam romajo naši odpadki izpod pomivalnega korita? Torej je povsem razumljivo, da je globoko brezno priročen kraj za odlaganje. Smeti padejo globoko v notranjost, v globino, v temo, stran. Ker izginejo v temo, se jih znebimo še na simbolni ravni. Požre jih nekaj neznanega. Od neznanega do nezavednega pa je le še korak in to nezavedno se pogosto odraža v naši kolektivni zavesti in našem vsakdanjem ravnanju. Spremembe, ki jih sproža človek, se odražajo tudi v krasu, kraških jamah in breznih. Mirnača je le eden žalostnih primerov, ki bi jih na našem krasu našli še veliko. Spremembe in posledice, ki jih človek povzroča na krasu, so še premalo znane. Posamezni vidiki so morda pojasnjeni, nejasne pa so povezave med posameznimi dejavniki. Čeprav se sliši utopično, bi za pojasnitev takšnega človekovega ravnanja morali združiti tako dognanja kulturoloških ved kot tudi naravoslovja. Le rezultati takšne analize bi nas morda privedli do tega, da bi odkrili pot, ki bi nas vodila k spremembam našega odnosa do narave. Predpisi, stroge kazni in propaganda niso dovolj. Če ukineš kazni in predpise, se bo onesnaževanje nadaljevalo naprej z nezmanjšano močjo. Morda je rešitev v tem, da reciklaža postane del svetovnega nazora?

Literatura Hr ovat, A ., 1959: Kraško polje pri Žalni. Hro A., Naše jame 1/2, str. 53 –57 Sa vnik Savnik vnik,, R., 1971: Velika Loka, geslo v Krajevnem leksikonu, knjiga 2

Iz stare grščine thanatos – smrt in koinos – skupen

Strokovni izraz iz sedimentologije, ki podaja medsebojni odnos elementov, ki tvorijo sediment

Tomo Vrhovec (1958 - 2000) Tomo Vrhovec se je rodil 17. 6. 1958 v Ljubljani. Že kot otrok je bil nemirnega duha, saj se je že zelo zgodaj začel intenzivno ukvarjati z različnimi, predvsem vodnimi športi. Z osemnajstimi leti je prišel v stik s potapljanjem, športom, kateremu je kasneje posvetil vse svoje življenje. Prve potapljaške izkušnje je začel pridobivati v ljubljanskem Društvu za raziskovanje morja, katerega član je bil kar nekaj let. Najbolj so mu bili pri srcu podvodna orientacija, plavanje s plavutmi ter hitrostno potapljanje, pri čemer mu je z njemu lastno jekleno voljo uspelo seči po najvišjih rezultatih. Bil je večkratni jugoslovanski prvak v podvodni orientaciji in plavanju s plavutmi ter hitrostnem potapljanju. Zelo dobro se je uveljavil tudi na mednarodnih prvenstvih. Največji uspeh je dosegel na svetovnem prvenstvu v Moskvi, kjer je zasedel četrto mesto. Veliko odličij si je prislužil tudi na plavalnih tekmovanjih. Po diplomi na ljubljanski Fakulteti za strojništvo leta 1982 ga je potapljanje vodilo na Hrvaško, kjer se je deset let poklicno ukvarjal z nabiranjem rdečih koral in spužev. Kmalu je postal znan kot izjemen potapljač. Njegove odlike so bile predvsem izjemna psihofizična vzdržljivost in odlično poznavanje vseh področij potapljanja, posebno fiziologije, na kar kaže tudi dejstvo, da se je leta potapljal po lastnih dekompresijskih tabelah na velike globine preko, 115 metrov. Svoj največji globinski dosežek s stisnjenim zrakom pa je dosegel v Grčiji, ko se je potopil na globino 151,6 metrov. Ta potop je tudi eden najglobljih potopov s stisnjenim zrakom na svetu. V jami pa se je z zrakom potopil 112 metrov v Divjem jezeru in Mrzleku, z mešanico plinov trimix pa na 137 m, tudi v Divjem jezeru. Tomo je leta 1990 v Ljubljani ustanovil svoje podjetje in potapljaški klub Norik sub. Ukvarjati se je začel s prodajo potapljaške opreme in organizacijo potapljaških tečajev. Na potapljaških tečajih je svoje bogato znanje in izkušnje podajal mnogim, ki sta jih zanimala podvodni svet in življenje v njem. Postal je inštruktor potapljaških šol, kot so ANDI, CMAS, DAN, IANTD, NACD, PADI... Njegova predavanja so bila vedno zanimiva, saj so bila začinjena s humorjem in številnimi zanimivimi zgodbami iz njegove bogate potapljaške kariere.

100

Z jamarstvom je pričel leta 1995 s prvimi jamskimi potopi v Divjem jezeru. Kot mu je bilo v navadi, se je tudi jamarstva lotil sistematično in zagrizeno. Pridružil se je Jamarskemu klubu Železničar in kmalu postal eden najboljših jamskih potapljačev. Skupaj smo raziskovali v več kot štiridesetih jamah po Sloveniji v sodelovanju s številnimi drugimi klubi, ki so nam bili v veliko pomoč. Naj omenim le nekaj najpomembnejših jam: Podpeška jama na Dobrepolju, Pivka in Planinska jama, izvir Mrzleka, Divje jezero, Zelške jame, Habečkov brezen, Govic, Predjamski splet, Bilpa, Šimenkovo brezno, Krška jama in številne druge. Kot gonilna sila je bil Tomo nepogrešljiv, saj brez njega v dobrih petih letih ne bi raziskali več kot 13 kilometrov novih podzemnih rovov, od tega skoraj 4 kilometre na novo preplavanih sifonov. Vsa nova odkritja je takoj, navadno še isti dan, skrbno dokumentiral in s tem ustvaril verjetno največjo zbirko poročil in načrtov s potapljaških raziskav v slovenskih jamah. Svoje izkušnje je Tomo tudi kot član Jamarske reševalne službe uporabljal pri nekaj reševalnih akcijah ob potapljaških nesrečah. V Januarju leta 2000 se je Tomo pridružil ekipi tržaških jamarjev, ki so ga povabili na sodelovanje pri raziskovanju izvira Na jami pri Trstu v neposredni bližini slovensko-italijanske meje. Še vedno se dobro spominjam najinega zadnjega pogovora, ko mi je Tomo poln navdušenja po oglednem potopu pripovedoval o izviru, v katerega naj bi se potopil že prihodnji dan. Žal je bil ta potop njegov zadnji, saj se je, verjetno zaradi drobne nepazljivosti, 11. februarja 2000 prav tam smrtno ponesrečil. Z njegovo smrtjo smo izgubili izjemnega človeka in jamarjapotapljača, še posebno pa dobrega prijatelja, ki je v svojem kratkem življenju zapustil veliko delo in veliko neizpolnjenih načrtov. Vzela mu jih je mnogo prezgodnja smrt. Praznine, ki je nastala z njegovim odhodom, ni moč zapolniti, lahko pa nadaljujemo delo, katerega smo skupaj zastavili. Spomin nanj pa naj živi z nami na vseh prihodnjih akcijah, ki bi se jih Tomo prav gotovo z veseljem udeležil. Matej Mihailovski

Rado Poženel (1943 - 2001) Na ljubljanskih Žalah smo se 2. julija 2001 poslovili od Rada Poženela, dolgoletnega aktivnega člana Jamarske sekcije Planinskega društva Železničar in Jamarskega kluba Železničar iz Ljubljane. Rodil se je 23. oktobra 1943 v znani ljubljanski gorniški družini – njegov oče Radivoj je bil znan alpinist, njegov stric dr. Miha Potočnik pa eden najbolj znanih plezalcev in planinskih organizatorjev svojega časa. Rado je tako že zaradi družinske tradicije hodil po gorah, še preden se je konec petdesetih let prejšnjega

101

stoletja pridružil jamarjem – železničarjem, ki so imeli eno najpomembnejših torišč dela v Triglavskem narodnem parku, predvsem od Bohinja do Triglava. Čeprav ni posebej izstopal na nobenem od področij jamarskega dela, je bil vendarle nadvse prepoznaven član vsake od jamarskih akcij, najsi na Viševnik ali na Komno, na Kočevsko ali v jame na kraških osamelcih okoli Moravč, na Notranjsko ali Primorsko. Od krasa, površinskega in podzemskega, mu je bil menda še posebno pri srcu tisti na Mestnem vrhu nad Kočevjem, v Kočevskem Rogu, nad Kolpo na Kostelskem ter od Vogarja in Pršivca do Triglava, v precejšnji meri tudi zaradi prave jamarske družbe, ki se je zbirala na teh za tiste čase pravih odpravah. Ko je Planinsko društvo Železničar, katerega del je bila njega dni tudi Jamarska sekcija, začelo urejati svojo planinsko kočo na Vogarju nad Bohinjem, je bil Rado med najvztrajnejšimi šerpami in kuliji, ki so uresničevali sanje o lastni planinski strehi nad glavo. Po nižji gimnaziji, po osmih letih osnovnega šolanja torej, se je bržčas predvsem na željo staršev vpisal na Srednjo tehnično šolo, da bi pozneje šel po stopinjah očeta in postal elektroinženir. Kmalu je obupal, se potem nekaj let prebijal skozi življenje kot elektromonter in nato tudi s pomočjo nekaterih jamarskih kolegov ob delu končal večerno gimnazijo z maturo, ki je bila pogoj za študij na šoli za rentgenske tehnike. Tudi to je končal in nato še dva semestra ustrezne višje šole, da je postal radiološki inženir in se zaposlil na Onkološkem oddelku Kliničnega centra v Ljubljani, kjer je delal vse do svoje smrti. V glavnem je sam hodil skozi življenje, zato mu je bila jamarska druščina še toliko ljubša. V tem okolju je med drugimi spoznal češke jamarske kolege, z nekaterimi od njih navezal tesna prijateljstva, pogosto potoval na češki kras in k tamkajšnjim jamarjem ter jih enako pogosto vabil v Slovenijo. V letih svojega aktivnega jamarstva menda ni bilo četrtka, da ne bi prišel na jamarski sestanek in potem z jamarskimi kolegi odšel k Slamiču na kozarec piva. V tem prijateljskem krogu je bil vedno dobro razpoložen in humorist od glave do pet. To je bila nemara njegova edina druščina, v kateri se je dobro počutil in sprostil, kajti sicer je bil bolj zagrenjen, kot bi si lahko kdo mislil. Dne 25. junija lani mu je v ljubljanskem Kliničnem centru nehalo biti srce po neki na videz preprosti in skorajda rutinski operaciji. Kadarkoli bo kdaj v jamarskih družbah nanesla beseda na zgodovinska leta jamarskega in objamarskega raziskovanja v JK Železničar, bo v teh spominih Rado Poženel gotovo kar pogosto vstal od mrtvih kot prijeten in prijazen jamarski sopotnik. Marjan Raztresen

102

Še zvonki glas odmeva njen v ušesu, Preteklo dni od druženja je malo, Enkrat za vedno z nami bo ostalo Le nemo lice, lesk solza v očesu. Izmaknit’ časa krutemu kolesu Celo mladosti njeni ni se dalo, Izzivov drznih ni srce se balo Za izpolnitev duši in telesu. Al’ sploh usoda se nikol’ ne vpraša, So želje male, veliki načrti, Luči življenja pihne, dan ugaša. Ostanejo izhodi vsi zaprti, V temni vodi dih poslednji odnaša, Oko le srepo zre - tja k mrzli smrti... 25. december 1997.

Brko

Težkó upret’ narave se je krasom, Oko lepote išče si izbrane, Mirnó srcé nikoli ne obstane, Odgovor večni da ti s tihim glasom. Sprijaznit’ se težkó je s končnim časom, Takó hudó pustit’ obraze znane, A kaj, ko zdaj resnice so izdane, Je ni moči življenja strtim klasom. Ak’ nam pa lažje lé bo s tem živeti: Zdaj pota naša njemu še sledijo, Njegovi so načrti še neizpeti.

A dókler duše naše ne vzletijo, Mi sanj njegá si ne pustimo vzeti In sveče še v spomin naj lé gorijo. 11. februar 2002.

Brko

(P)osebne novice Nekako je že v navadi, pa tudi prav je tako, da v tej rubriki najprej predstavimo člane t. i. Upravnega odbora našega »ferajna«; tudi zato, da se ne pozabi. Petra Gedeija je na predsedniškem mestu zamenjal Miha Čekada, ki je že pred tem od Petra prevzel urednikovanje našega BILTENA, Peter pa je do nadaljnjega podpredsednik. Njegov brat Tibor, ki je deset let nadzoroval delo pajkov v klubskem mošnjičku, je ugotovil, da ga ta posel ne zadovoljuje več povsem in pravi, da se bo v prihodnje raje bolj posvetil stereofotografiji (trenutno je namreč predsednik zadevnega kluba). Primerno nedolžno žrtev je našel v Kristini (Jager). Če bo vzdržala vsaj pol toliko kot Tibor, bomo nadvse zadovoljni. Tudi s tajnico so težave. Legalno izvoljena je postala mamica (Bojana Modic, pardon, že nekaj časa Hladnik), ostale kandidatke pa se prikazujejo nekako po sistemu »sad jih ima, sad jih nema«. Občni zbor pa je tik pred vrati! No ja, vsaj v gospodarstvu je red. Tako rekoč železna, bolje vojaška disciplina. Matej (Mihailovski) je namreč ravnokar prišel iz vojske, glavni »gospodarstvenik« Dejan (Hladnik) pa je v njej kar ostal, oziroma se je preselil k vojaški policiji. Predvidevamo, da mu je tam okolje bolj povšeči. Je več zelenja in dreves. Pa tudi sence… ••• Vzrok? Čas! Peter ga namreč nima več toliko »kot prej, ko je živel kot ptiček na vej« Postal je namreč očka in živi dobesedno v »kućici u cveću« (starejši se te popevke gotovo še spominjajo) sredi Polja in mu nikakor ne gre slabo. Ansambel Anonimus so na vrhuncu slave razpustili (Peter je bil namreč njegov član in spiritus agens, vadili pa so v klubskih prostorih našega »ferajna«). Eden od vzrokov samoukinitve je bil menda, poleg časa, tudi ta, da jih ni nihče več hotel poslušati. Pravzaprav niso prvi, ki se jim je to pripetilo! ••• Se je pa Peter silno zavzel za nemoteno izhajanje Zvezine revije Naše jame (doslej jo je namreč večidel samo kritiziral). Glede na izkušnje, ki si jih je pridobil kot urednik Biltena (da njegovih službenih obveznosti v zvezi z revijo Monitor sploh ne omenjamo), v uspeh njegovih prizadevanj nikakor ne dvomimo. Obljublja, da bo do nadaljnjega njen tehnični urednik. ••• Mnogo let nas je Jolbe (Iztok Trček), znan tudi kot general von Jolbe (sicer pa v rednem vojaškem življenju stotnik Trček), vabil na svoj vikend v Belo krajino. Pa se nekako nismo in nismo spravili tja doli. Nekam od rok se nam je zdelo, pa nobene pametne jame ni v bližini, dasiravno je zadeva tik ob reki Kolpi. Pa še Lahinja je zraven – pravzaprav je Trčkov mlin na sotočju obeh rek. Ta mlin ima na Lahinji tudi jez, ki ga voda rada razdre in tako je bil pred leti že hudo potreben popravila; na ferajnu pa je bila prav takrat ekipa delavoljnih, večno žejnih žurerjev (in seveda jamarjev, da ne bo pomote). Jez se je ob primerni oskrbi popravilo, potem smo v prekrasnem vremenu tam proslavljali Jolbetovo petdesetletnico in zadeva se je nekako, bi rekli, prijela. Lokacija je res čudovita. In tako smo se sredi junija v preteklem letu na sotočju Kolpe in Lahinje zopet srečali. Boštjan (Vrviščar) je skupaj z Mojco (v privatnem življenju je to tudi njegova žena, sicer pa Štajerka) »zrihtal« janjca in vino, Jolbe pa vse ostalo. Tako so domorodci skrbeli za logistiko, ostali pa smo prispevali sebe. Pošteno? Pošteno!

104

(P)osebne novice ••• Sonce je izdatno grelo, tam okoli 40 stopinj je bilo in pomlad v polnem razcvetu. Mi pa lepo v senci, vino na primerni temperaturi, ah, kaj bi pravil! Vetrič pihlja čez polja in če ti je vroče, se zvališ v Kolpo. In če ti je še pretoplo, zaviješ pod jez v Lahinjo. »Ja, takole bi se kar dalo preživeti,« večkrat pomodruje Dane (Bernik) in nekoliko obrne janjca, da mu ne bi bilo na eni strani prevroče. ••• Proti jugu, čez Lahinjo, je kamp, malo bolj vzhodno, čez Kolpo, je po novem cesarju urejeno kopališče, pa še pivo je tam precej cenejše. In seveda zato toliko bolj tekne. Še preden je glavnina zavila, pardon odplavala na omenjeno pivo, smo Hrvaško privezali na Evropo – skratka čez Kolpo smo napeli tirolko. Zadevo je preizkusil dični predsednik osebno. V kopalkah, jamarskem pasu in viseč oziroma vozeč se po škripčku je kaj kmalu pristal v Kolpi. Kaj hočemo: lagodno življenje pa papica in pivce ter kilce so tu. Predsednik Miha med sončenjem po načinu »speleo«. ••• Kakorkoli, tirolko smo potem še malo zategnili, Igor (Perpar) pa je začel sprejemati stave: Tisti, ki zleze zgolj po vrvi od Slovenije do Hrvaške, dobi gajbo piva! Junakov ni bilo veliko in so večinoma kaj kmalu popadali v Kolpo. Da posebej ne omenjam širokoustnih herojev! Čast domovine je rešil Igor, ki je ta boleči preizkus uspešno prestal, čeprav mu je tam sredi Kolpe šlo že precej za nohte. Vzdržal je pa le. Tako kot tudi v jamah zlepa ne odneha! ••• Transport članstva na klubski piknik, za katerega iz srca upamo, da bo postal tradicionalen, je potekal na razne načine (le z letalom ni nihče prišel, čeprav je letališče v bližini). Aleš je kot zaprisežen »ajzenponar« do Črnomlja prišel z vlakom, naprej pa s kolesom, ki ga je v ta namen vlekel s seboj. Med Črnomljem in Primostkom si je namreč hotel ogledati velevažno jamo, ki je v ondotnih goščavah ni našel, pač pa je našel nekaj lisičk. Jamo je ponovno iskala številna ekipa še naslednji dan, tudi brez uspeha. Boštjan in Mojca sta jo uspela izslediti šele kak mesec kasneje. ••• Pot domov naslednjega dne pa je bila sploh nekaj enkratnega. Še v Metliki je sijalo toplo sonce, proti Novemu mestu se je iz črnih oblakov že grozeče bliskalo, v Trebnjem pa je padala toča »par excellence«. To pot nas na postaji ni pričakal Igor (Perpar) s pijačo, tako

105

(P)osebne novice kot na poti v Belo krajino, pač pa množica premočenih in premraženih kolesarjev, ki so se komaj uspeli s kolesi vred zbasati v vlak. V Ljubljani je bilo na postaji pošteno mraz, kljub temu smo uspešen piknik primerno zaključili (primeren zaključek prosto po Badiju (Milan Kuzmič) namreč pomeni, da je treba prav na koncu zaviti še na kako pivo ali dve). Da bi bilo le še večkrat tako! ••• Ob vseh dobrotah tam v Beli krajini pa ne smemo pozabiti na prispevek Dejanovih staršev v obliki slastnega peciva. Dejan (Žugelj) je sicer domačin in član lokalnega Športnega društva Orel iz Semiča. Zdaj je več v Ljubljani, postal je tudi naš član. ••• Naš piknik je obiskal tudi semiški župnik, Štajerc na začasnem delu v Beli Krajini Janko Štampar. Trenutno je prior križevniškega reda, sicer pa vsestranski športnik in predsednik Športnega društva Orel ter kot tak tudi predsednik semških jamarjev in mimogrede še član Nadzornega odbora Jamarske zveze Slovenije. Ker je imel tisto popoldne še družabne obveznosti (kako to izgleda v Beli krajini, se ve), ga nismo pretirano silili s hrano in pijačo. ••• Pravkar je minilo vseslovensko preganjanje po naši najgloblji jami z malo čudnim imenom Čehi II. (Našli so jo namreč Slovaki, raziskali pa Italijani. In ker Italijani ne vedo prav natančno, niti kje je Češka niti kje Slovaška, še manj pa, kakšna je razlika med njima, jim te zmede niti ne moremo pretirano zameriti. Ime pa se je prijelo.) Zadevo si je zamislil, vodil in izpeljal Tone Palčič iz Borovnice (pa tudi sicer so mu borovnice zelo pri srcu). Medijsko silno odmevne odprave sta se udeležila tudi naša člana Dejan (Žugelj), ki je prišel do dna, in Peter (Gedei), ki se je zaradi ukaza vodilnih obrnil na okoli 900 metrih. Čestitamo! ••• Nesreča nikoli ne počiva in je obiskala tudi naše vrste. V zadnjih letih žal že večkrat. To pot jo je skupil Danilo (Cej) v breznu, ki je dejansko odtok Zgornjega Kriškega jezera. Med izvajanjem prostih likov na enem od sidrišč je nerodno padel, sicer le nekaj metrov, vendar dovolj za hudo poškodbo hrbtenice. V vhodnem delu jame so bila potrebna znatna zemeljska dela, da so šla nosila sploh v jamo. Kljub mnogim zapletom take in drugačne narave, v jami in okoli nje, danes Danilo spet veselo špancira po hribih. V jame pa pravi, da ne bo več šel. ••• Istočasno so se dogajale tudi nenavadne reči v Gamsovi, kjer je eksercirala glavnina našega ferajna, kar pa je predmet posebnega sestavka v tem Biltenu izpod peresa Kristince (Jager). ••• Naša »luciferovanja« nam zadnja leta silno uspevajo. V vseh ozirih. Našli smo ravno pravšnjo kočo sredi Menišije – Lovsko kočo na Prangerju. Večina članstva se je tja pripeljala, Aleš in Nace pa sta šla do Laz po stari dobri »ajzenponarski« navadi z vlakom, naprej pa peš. Tudi naslednji dan sta pešačila – od Prangerja za nosom do Pokojišča in navzdol v Borovnico ter zopet na vlak. Vreme je bilo »čmurno«. Čez hoste so se vlekle megle in nizki oblaki, tako da orientacija ni bila možna. Množica novih gozdnih cest situacijo še dodatno zapleta, zlasti če imaš karto starejšega datuma. Družbo so jima delali očitno precej sveži sledovi številnih medvedjih šap, saj je le dan prej zapadel sneg. Vendar ju to ni pretirano

106

(P)osebne novice motilo. Srečno sta prikolovratila do Ljubljane, vendar dogodivščin tega dne še ni bilo konec. Na postaji ju je že čakal novinar Tomaž Bukovec, sicer tudi jamar iz novomeškega kluba. Skupaj so se nato podali v bližino Sel pri Pancah in si ogledali enega od bunkerjev, ki so bili grajeni kmalu po drugi svetovni vojni in dolgo zaviti v tančico molka in skrivnostnosti. Ogled so končali v gostilni na Pancah ob domačem narezku in cvičku (saj je bilo ravno Martinovo), Tomaž pa je v Nedeljcu o zadevi objavil daljšo reportažo. ••• Za kulinariko na Luciferovanju je skrbel Danilo (Cej), ki je kljub poškodbi že toliko okreval, da je ob asistenci Draga (Novaka) zmogel nasititi številna grla. Ker je bila Martinova sobota, je bila na mizi tudi gos v družbi z racami (gos smo namreč uspeli nabaviti šele tako rekoč zadnji trenutek, rac pa je bilo na trgu dovolj). Predvsem pa nam bo ostala v spominu čudovita repica. Hmmm… ••• Znani rudarski mojster Gorazd (Grmek), ki je izdatno poglobil Jamo pri gnezdu (ob sodelovanju širokih članskih množic – predvsem Mihe (Celarca), seveda) zadnje čase tam ne gnezdi več prav pogosto. Tudi on je namreč postal očka v navezi z Natalijo (Oberč), zato oba na sestankih precej redkeje videvamo. Seveda pa obema čestitamo! ••• Podobne rezulate beleži tudi znana islandska kolesarka Urša (Petje). Rezultata sta trenutno baje dva. Kaj šele bo?

Na Mirni gori, 1. januarja 1960. Na sliki so: (zgoraj od leve proti desni) Beno Strah, Boža Robek, Janez Šubelj, neznana gospa, Marjan Raztresen, Janez Belič, Andrej Kranjc, Dora Mulej, Dušan Novak in oskrbnik. Spodaj od leve proti desni pa si sledijo Jože Mulej, Zvezdana Novak-Čadež, Sašo Vovk in Mulejeva hči, vsem pa dela družbo psiček Rex. Foto: Nada Čadež-Novak

107

Fotostrip

Foto: Dorotea Verša

Bilo je nekoč pred Slivarskimi ponikvami. Na začetku je kazalo še dobro, a se je vse skazilo po petelinjem boju dveh najbolj zagretih ...

108

Seznam oddanih zapisnikov 1999 Na straneh 109 in 110 je seznam zapisnikov, ki so jih člani JK Železničar oddali v Kataster jam Jamarske zveze Slovenije v letih 1999 in 2000. Jame so razvrščene po abecednem redu. V drugem stolpcu je označen tip zapisnika: A – osnovni zapisnik (odkritje nove jame), B – dopolnilni zapisnik o že znani jami, D – nerazvrščeno gradivo, E – načrt, EE – meritve in F – fotografija. Kjer je bilo oddanih več zapisnikov istega tipa, je podano zraven število, npr. »3B,E« pomeni, da so bili oddani v tem letu trije B- in en E-zapisnik. Če je bilo več akcij v isto jamo, je v rubriki »datum« podano obdobje med najstarejšim in najnovejšim zapisnikom. Ker je v igri več datumov (datum akcije, datum izdelave in datum oddaje zapisnika) ter več ločenih evidenc (društveni dnevnik, Kataster jam, osebna evidenca), je med seznamom akcij na straneh 112-124 in tem seznamom nekaj odstopanj. V zadnjem stolpcu je napisan zapisnikar (torej le tisti, ki je oddal zapisnik). Kadar je napisano več imen, gre za zapisnikarje z različnih akcij.

Oddani zapisniki leta 1999 ime jame

tip

datum akcije

zapisnikar

Brezno v Svetinjski gmajni Bruhalnik nad Peklom Eleonorina jama Govic Habečkov brezen Jama pri gnezdu Kačna jama Kostanjeviška jama Kotarjeva prepadna Krška jama Lekinka Ludvigovo brezno Odžagano brezno 1 Odžagano brezno 2 Otoška jama Pivka jama Planinska jama Podpeška jama

B,E B B,E B B 2B,E 2B,E B,E B B,D,3E B,E A,E A,E A,D,E B,E 7B,D 5B 7B,3E

11.05.98 04.02.99 13.12.98 10.11.98 29.08.98 5.1.98-12.11.98 18.10.98-14.11.98 24.01.99 ??.5.98 14.2.98-30.3.98 02.05.99 07.04.83 02.01.99 20.12.98 26.01.98 3.7.98-11.2.99 20.1.98-13.12.98 9.1.98-11.2.99

Potiskavška jama Predjama Prerezana jama Šimenkovo brezno Tatrca Vetrnik Viršnica Zelenka Županova jama

B 2B,E A,E 2B B B,E B,E B B,E

16.04.98 23.1.99-20.12.99 20.12.98 25.12.97-25.12.98 18.03.98 13.01.98 05.04.98 19.09.97 06.05.99

Igor Perpar Tomo Vrhovec Tomo Vrhovec Aleš Lajovic Aleš Lajovic Gorazd Grmek, Dejan Hladnik Tomo Vrhovec Tomo Vrhovec Tomo Vrhovec Aleš Lajovic, Tomo Vrhovec Tomo Vrhovec Jernej Kalan Igor Perpar Miha Čekada Tomo Vrhovec Tomo Vrhovec, Aleš Lajovic Tomo Vrhovec, Dejan Hladnik Tomo Vrhovec, Robi Renniger, Miha Pihler, Aleš Lajovic David Dereani Tomo Vrhovec, Miha Pihler Simona Glavan Tomo Vrhovec Igor Perpar Natalija Oberč Tomo Vrhovec David Dereani Miha Čekada

109

Seznam oddanih zapisnikov 2000

Oddani zapisniki leta 00 ime jame

tip

datum akcije zapisnikar

Brezno na možicu Brezno nad cesto Brezno nad Retovjem Brezno v Jernejčevem talu Brezno v Prepovedancu Črnega bliska brezno Dvojno brezno pri pohojenem mahu Erčelova jama Hladnikova jama Jama 1 nad Planinsko koliševko Jama 1 pri Jabljah Jama 2 nad Planinsko koliševko Jama na ravnici Jama na Studencu Jama norih krav Jama pri gnezdu Jama Štenge Jama treh bratov Jama v F’ču Jama v grapi Jama v Taborski steni Jama v Vincarški grapi Jelenov jezik Jimnyjeva jama Kevderc Klančarjeva jama Konjšca jama Kozlovka Kukovska jama Lekinka Lučka jama Mačkovica Mala jama na ravnici Otoška jama Pečuje Pekel pri Kopanju Rantov brezen Sangraška jama Spodmol v Iškem vintgarju SRT 1 Svetoantonska jama Trzinska jama Žegnana jama Županova jama

B B B B A,E A,E A,E A,E,EE A,E,F A,E,F A,E A,E,F B,D,F B A,E B B,E B A,D,E B B A,E A,E A,E,F A,E A,E B A,E A,B,D,E B,E 2B B A,D,E,F B,F A B,E,EE,F B A,D,E A,E,F B,E B A,E B B,E,F

16.8.00 1.1.01 27.4.99 23.10.00 24.12.00 27.4.00-20.8.00 9.1.01 17.10.87-20.7.00 11.2.01 19.11.00 20.8.00 19.11.00 5.8.00 17.2.01 23.12.00 12.12.00 20.11.00 1.1.01 26.3.00 18.3.01 17.12.00 4.4.01 10.12.00 7.1.01 17.8.00 20.12.00 8.4.01 20.8.00 13.5.00-14.6.00 3.8.00 20.12.00-22.1.01 30.9.00 27.8.00 24.1.1998 17.12.00 19.8.00-10.3.01 18.3.01 8.3.00 2.7.00 25.8.00 22.10.00 8.8.00 30.1.01 17.3.00-16.2.01

110

Aleš Lajovic Miha Čekada Peter Gedei Miha Čekada Miha Čekada Peter Gedei Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada, Peter Gedei Miha Čekada Igor Perpar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada David Dereani Dejan Hladnik Matej Mihailovski Miha Čekada Miha Čekada, Aleš Lajovic Miha Čekada Aleš Lajovic Nace Labernik Miha Čekada Miha Čekada, Igor Perpar Aleš Lajovic David Dereani Miha Čekada Igor Perpar Miha Čekada, Aleš Lajovic Aleš Lajovic, Tomo Vrhovec Matej Mihailovski Dejan Hladnik Miha Čekada Aleš Lajovic Aleš Lajovic Peter Gedei, Miha Čekada Nace Labernik Miha Čekada, Igor Perpar Miha Čekada Peter Gedei Igor Perpar Igor Perpar Matej Mihailovski Igor Perpar

Članstvo

Seznam članov JK Železničar Našteti so vsi, ki so v letih 1999, 2000 ali 2001 plačali članarino. Simpatizerjev pa je seveda še mnogo več. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38

Marko Berginc Dane Bernik Dani Bertocchi Branko Bogunovič Miha Brenčič - Kuki Danilo Cej Miha Celarc Matjaž Cvar Miha Čekada David Dereani Milan Ferran Milan Frelih - Pingo Tina Gabrijel Peter Gedei Tibor Gedei Simona Glavan Ljubo Golob Marko Grden Gorazd Grmek Hubert Herman Bojana Hladnik Dejan Hladnik Milan Hočevar Sandi Horvat Vito Hussu Robi Ivanc Kristina Jager Tomaž Koblar Andrej Kranjc Marko Krašovec Danica Kronegger Luka Kronegger Tine Kronegger Zvezdana Kržič Milan Kuzmič - Badi Nace Labernik Zvonka Labernik Aleš Lajovic

39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75

Dušan Maruzzi Nebojša Matijević Silvo Matulič Matej Mihailovski Čarna Miloš Roman Modic Karlo Drago Novak Mojca Opara Simon Oprešnik Igor Perpar Tomo Petek Urška Petje Miha Pihler Gregor Pižent Urša Podvršič Zvjezdan Popov Popov Bojana Raztresen Marjan Raztresen Robi Renniger Viktor Robič - Brko Janez Smrke Uroš Stepišnik Jošt Šmajdek Peter Šuštar Danijela Štrempfelj Marko Šuštar - Maki Peter Šuštar Klemen Tepina Iztok Trček - Jolbe Mihaela Triglav Sašo Volk Igor Vrhovec Tomo Vrhovec† Boštjan Vrviščar Mojca Vrviščar Zazula Matija Zorn Dejan Žugelj

111

Seznam akcij 1999

Seznam akcij 1999 št. datum jama

udeleženci

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

1.1. 2.1. 2.1. 2.1. 3.1. 9.1. 10.1. 10.1. 10.1. ?.1. 16.1. 16.1.

izvir Timava Lesno brdo, nova jama Mačkovica Lipiška jama dihalniki okoli Krvave jame Podpeška jama Najdena jama Lipiška jama Matjaževa jama Podpeška jama izviri okrog Šimenkovega brezna ljubljanska kanalizacija

13 14

16.1. 17.1.

Veliko Okence Divje jezero

15 16 17 18 19

17.1. 20.1. 20.1. 23.1. 24.1.

Matjaževa jama (Šmarna Gora) idrijski rudnik Viršnica Predjama Kostanjeviška jama

24.1.

Martinska jama

21 22 23 24 25 26 27

26.1. 30.1. 30.1. 30.1. 31.1. 4.2. 6.2.

Vilenica Bruhalnik nad Peklom Gradišnica Veliko Okence Jakofčičeva jama Bruhalnik nad Peklom Bilpa

7.2.

Predjama

29 30 31

7.2. 10.2. 14.2.

Rotovnikova jama Kevdrc na Puštalu Jama ob Bazoviški cesti na Goropajski gmajni

Igor Perpar, Simona Glavan Igor Perpar Tomaž Koblar, Igor Perpar, Simona Glavan Zvezdana Kržič + drugi Dejan Hladnik, Bojana Modic + drugi Tomo Vrhovec, Robi Renniger, Miha Pihler Gorazd Grmek + drugi Aleš Lajovic + Sežančani Miha Čekada Tomo Vrhovec, Robi Renniger, Miha Pihler Aleš Lajovic, Tomo Vrhovec Nebojša Matijević, Tibor Gedei, Peter Gedei, Miha Čekada, Marko Šuštar-Maki, Igor Perpar, Simona Glavan, Urša Podvršič, Tomaž Koblar, Mojca Opara, Mark Šuštaršič, Dane Bernik Igor Vrhovec, Miha Pihler Igor Vrhovec, Matej Mihailovski, Arne Hodalič Miha Čekada, Roman Modic + 1 Zvezdana Kržič Nace Labernik Tomo Vrhovec, Robi Renniger Zvezdana Kržič, Iztok Trček-Jolbe, Igor Perpar, Simona Glavan, Tomo Vrhovec, Tomaž Koblar, Miha Čekada, Robi Renniger, Ljubo Golob, Urša Podvršič + Novomeščani Sandi Horvat, Milan Kuzmič-Badi, Danilo Cej +5 Aleš Lajovic + Sežančani, JRS, NATO Tomo Vrhovec, Robi Renniger + Rakovčana Gorazd Grmek, Anja Igor Vrhovec, Miha Pihler Natalija Oberč, Gorazd Grmek ? Tomo Vrhovec, Igor Vrhovec, Robi Renniger + JRS Tomo Vrhovec, Igor Vrhovec, Robi Renniger, Nadja Rajgelj, Peter Gedei, Tibor Gedei, Iztok Trček-Jolbe, Bojana Modic, Dejan Hladnik, Mojca Opara, Zvezdana Kržič, Ljubo Golob, Nebojša Matijević, Simona Glavan, Igor Perpar + 3 Natalija Oberč, Gorazd Grmek Zvonka in Nace Labernik Natalija Oberč, Gorazd Grmek

112

Seznam akcij 1999 32 33 34

14.2. 14.2. 20.2.

Gipsova jama Klevevška jama Jama pri Svetih treh kraljih

35 36

21.2. 27.2.

Jama pri drogu št. 17 Županova jama

37 38 39

1.3. 6.3. 13.3.

Jama ob poti na Komno Golokratna jama Županova jama, Mikličeva jama, Kozlovka

14.3.

Medvedjak

41 42 43 44 45 46

14.3. 19.3. 20.3. 20.3. 20.3. 21.3.

Unška koliševka Divje jezero Predjama Divje jezero Bohkovo brezno Logarček

47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57

22.3. 23.3. 25.3. 25.3. 27.3. 27.3. 27.3. 29.3. 30.3. 31.3. 3.4.

58 59 60 61

4.4. 4.4. 4.4. 5.4.

Najdena jama, Gradišnica Podpeška jama Šteberk Podpeška jama Vrhniška jama Predjama Veliko Okence Kačna jama Podpeška jama Šteberk Predvratnica, Konjšca, Kostna jama Ledena jama na Stojni Kostanjeviška jama Zelške jame Smrdljivo brenzo, Jama pod Ovčjim gričem, Skednenca

62 63 64 65 66 67

5.4. 5.4. 6.4. 6.4. 10.4. 17.4.

18.4.

Golobja jama Škamprletova jama Podpeška jama Kačna jama Lesno brdo Skednena jama, Vranja jama, Mačkovica Krška jama

Nace Labernik Miha Čekada, Roman Modic + 1 Matej Mihailovski, Andrej Milek, Dejan Hladnik, Bojana Modic + 2 Natalija Oberč, Gorazd Grmek Miha Čekada, Danijela Štrempfelj, Aleš Lajovic, Nebojša Matijević, Mojca Opara, Iztok Trček-Jolbe, Igor Perpar, Simona Glavan Miha Čekada + 2 Natalija Oberč, Gorazd Grmek Miha Čekada, Tomaž Koblar, Mojca Opara, Matic Zorn, Iztok Trček-Jolbe, David Dereani, Igor Perpar, Simona Glavan Gorazd Grmek, Natalija Oberč, Zvezdana Kržič, Ljubo Golob Miha Čekada Igor Vrhovec, Matej Mihailovski Peter Gedei, Tomaž Koblar, Miha Čekada Matej Mihailovski Nace Labernik Igor Vrhovec, Miha Pihler, Matej Mihailovski +3 Tomaž Koblar Tomo Vrhovec, Miha Pihler, Robi Renniger Matej Mihailovski Tomo Vrhovec, Robi Renniger Igor Perpar, Simona Glavan + 2 Tomo Vrhovec + 3 Igor Vrhovec, Miha Pihler Tomaž Koblar Tomo Vrhovec, Robi Renniger Matej Mihailovski Mojca Opara, Tomaž Koblar, Urša Podvršič, Igor Perpar, Simona Glavan + jamarska šola Natalija Oberč, Gorazd Grmek Tibor Gedei, Peter Gedei + Novomeščani Nebojša Matijević z družino Miha Čekada, Tomaž Koblar, Mojca Opara, Zvezdana Kržič, Ljubo Golob, Miha BrenčičKuki Miha Celarc, Natalija Oberč, Gorazd Grmek Igor Vrhovec, Miha Pihler Tomo Vrhovec, Robi Renniger Tomaž Koblar Tibor Gedei, Tomaž Koblar + jamarska šola Miha Brenčič-Kuki, Iztok Trček-Jolbe, Miha Čekada + jamarska šola Matej Mihailovski, Andrej Milek, Igor Perpar, Simona Glavan

113

Seznam akcij 1999 69 70 71 72

19.4. 20.4. 20.4. 24.4.

Zelške jame Verdska obcestnica Jama pri Mišji peči Postojnska jama

73 74

24.4. 24.4.

Jezerina 2 Ledenica pri Planinici

75 25.,26.4. Manita peć, Vodarica (Velebit) 76 27.4. Kačna jama 77 1.5. Brezno pravilne odločitve, Facijevo brezno 78 2.5. Lekinka 79 2.5. Velika Kozinska jama 80 81 82

6.5. 8.5. 9.5.

83 84 85 86

12.5. 13.5. 13.5. 15.5.

Podpeška jama Vilenica Verdska obcestnica, Brezno pravilne odločitve Škratovka Golobja jama ljubljanska kanalizacija Brezno pravilne odločitve

87 88

15.5. 16.5.

Viršnica Ocizeljska jama

89 90

20.5. 23.5.

Predjama Zelške jame

91 92 93 94

2.6. 6.6. 6.6. 8.6.

Slugov brezen Klevevške jame Mobyjeva jama, Logaška jama Jama v grapi

9.6.

96 97 98 99 100 1010

10.6. 12.6. 12.6. 12.6. 13.6. 14.6.

nova jama med Sv. Antonom in Vidmom Kompoljska jama Erjavčeva jama Snežna jama pod Raduho Veselova jama, Divje jezero Očesa (Rakov Škocjan) Predjama

102 103 104 105

15.6. 17.6. 19.6. 19.6.

Očesa (Rakov Škocjan) Divje jezero Mačkovica Ponor polne lune

114

Tomaž Koblar Igor Perpar, Simona Glavan Tomaž Koblar Gorazd Grmek, Natalija Oberč, Miha Celarc, Tina Gabrijel, Iztok Trček-Jolbe, Danica in Tine Kronegger, David Dereani Sandi Horvat David Dereani, Miha Čekada, Aleš Lajovic, Nebojša Matijević, Tomaž Jenc-Žila Simona Glavan, Matic Zorn + kolegi Miha Celarc, Gorazd Grmek Peter Gedei, Iztok Trček-Jolbe, Miha Čekada, Mojca Opara Tomo Vrhovec + 1 Miha Čekada, Mojca Opara, Danijela Štrempfelj, Iztok Trček-Jolbe, Simona Glavan Tomo Vrhovec, Robi Renniger Miha Čekada + sodelavci Nebojša Matijević, Miha Čekada, Mojca Opara, Igor Perpar, Simona Glavan Tomo Vrhovec + 3 Tomo Vrhovec + 1 Tibor Gedei, Nebojša Matijević + 2 Miha Čekada, Dejan Hladnik, Bojana Modic, Peter Gedei, Matjaž Cvar Tomaž Koblar + 1 Mojca Opara, Miha Čekada, Ljubo Golob, Zvezdana Kržič Tomo Vrhovec + 1 Mojca Opara, Milan Kuzmič-Badi, Nebojša Matijević + 2 Zvonka in Nace Labernik Tomo Vrhovec, Nadja Rajgelj Miha Čekada, Dejan Hladnik Tomo Vrhovec, Matej Mihailovski, Miha Pihler Aleš Lajovic Igor Vrhovec, Miha Pihler Igor Perpar, Simona Glavan veteranska akcija - vsi Igor Vrhovec, Miha Pihler, Matej Mihailovski Matej Mihailovski, Igor Vrhovec Matej Mihailovski, Robi Renniger, Tomo Vrhovec Igor Vrhovec Matej Mihailovski Peter Gedei + 2 Matej Mihailovski, Dorotea Verša, Igor Vrhovec + 1

Seznam akcij 1999 106 107 108

19.6. 20.6. 20.6.

Potokarjevo brenzo Brezno pravilne odločitve Županova jama, udor pri Šmarju - Sapu Škratovka Jama št. 1187 (Dleskovška planota) Kobilja jama, Bilpa Rotovnikova jama, Pekel pri Šempetru Veliko Okence Jama pri gnezdu Jama s sedmimi vhodi Krška jama Snežna jama na Mežakli izvir Krope, Gornji grad Pološka jama Vetrnica Šteberk Logaška jama Jama s sedmimi vhodi

109 110

23.6. 24.6.

111 112

25.6. 25.6.

113 114 115 116 117 118 119 120 121 122 123

25.6. 26.6. 26.6. 27.6. 27.6. 28.6. 28.6. 29.6. 1.7. 1.7. 3.7.

124

3.7.

Turkovo brezno

125

3.7.

Ponor polne lune

126 127 128

4.7. 5.7. 6.7.

129 130 131 132

7.7. 8.7. 8.7. 11.7.

133 134 135 136 137 138 139 140 141 142 143

12.7. 13.7. 15.7. 17.7. 17.7. 20.7. 21.7. 24.7. 25.7. 28.7. 30.7.

Pivka jama Škamperletova jama Šimenkovo brezno, Kadujčeva jama Lesno brdo Kristalna jama Županova jama Koroščevo brezno, Brezno nad jezersko glažuto Vrelo (Fužine, Hrvaška) Ponor polne lune Gutmana ala, Maza ala (Latvija) Jama pri Geršičih Planinska jama Lesno brdo Vranja jama, Skednena jama Dantejeva jama Brezno pri gamsovi glavici Očesa (Rakov Škocjan) Brezno pri gamsovi glavici

144

?.7.

Zelena špilja (Vis), Modra špilja (Biševo)

Bojana Modic, Dejan Hladnik Matjaž Cvar, Ljubo Golob, Miha Čekada Aleš Lajovic, Igor Perpar, Simona Glavan Tomo Vrhovec + 1 Natalija Oberč, Gorazd Grmek Mojca Opara, Miha Čekada Igor Perpar, Simona Glavan Igor Vrhovec, Miha Pihler, Matej Mihailovski Gorazd Grmek Miha Celarc, Aleš Lajovic Matej Mihailovski Mojca Opara, Miha Čekada Tomo Vrhovec, Miha Pihler Tomaž Koblar Tomo Vrhovec, Miha Pihler Matej Mihailovski Tomaž Koblar Tina Gabrijel, Miha Celarc, Gorazd Grmek, Natalija Oberč Miha Čekada, Nace Labernik, Ljubo Golob, Zvezdana Kržič, Dejan Hladnik, Bojana Modic Igor Vrhovec, Matej Mihailovski, Dorotea Verša + 4 Tomo Vrhovec + 1 Tomaž Koblar Tomaž Koblar Tomaž Koblar Tomaž Koblar Tibor Gedei + 1 Zvezdana Kržič, Ljubo Golob + 3 Igor Perpar, Simona Glavan Tomaž Koblar Mojca Opara, Miha Čekada + 3 Iztok Trček-Jolbe Nace Labernik Tomaž Koblar Gorazd Grmek Tomaž Koblar Milan Kuzmič-Badi, Nebojša Matijević Igor Vrhovec Iztok Trček-Jolbe, Simona Glavan, Igor Perpar Bojana Modic, Dejan Hladnik

115

Seznam akcij 1999 145 146 147

2.8. 4.8. 6.-8.8.

148

7.8.

Jama na Prevalji 1

149 150 151 152 153 154 155 156 157 158 159

7.8. 8.8. 10.8. 10.8. 12.8. 14.8. 14.8. 15.8. 16.8. 19.8. 21.8.

Planinska jama Planinska jama Huda luknja Šteberk Planinska jama Planinska jama Unška koliševka Podpeška jama Logarček Kavškovo brezno Govic

160 161 162 163 164

22.8. 22.8. 27.8. 28.8. 28.8.

Planinska jama Ledena jama na Stojni Planinska jama Županova jama Ponor polne lune

165 166

29.8. 29.8.

Planinska jama Golobaršček

167 168 169 170 171 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 183 184 185 186 187 188

29.8. 31.8. 2.9. 5.9. 10.9. 15.9. 15.9. 17.9. 18.9. 18.9. 18.9. 19.9. 19.9. 19.9. 19.9. 19.9. 20.9. 23.9. 25.9. 25.9. 26.9. 26.9.

Unška koliševka Šteberk Planinska jama Šteberk Veliko Okence Veliko Okence Lesno brdo Viršnica, Pekel pri Kopanju Šteberk Jama pri gnezdu Jama na Studencu Tkalca jama, Zelške jame Janičja jama Potočka zijalka Jama za Šteberkom Jurjevčevo brezno Postojnska jama Malo Okence Postojnska jama Škamperletova jama Veliko brezno v Grudnovi dolini Govic

116

Setergrottan (Norveška) Očesa (Rakov Škocjan) Brezno pri gamsovi glavici

Mojca Opara, Miha Čekada + 3 Igor Vrhovec Tanja Zalokar, Bojan Bojnec, Milan KuzmičBadi, Danilo Cej, Dane Bernik, Iztok TrčekJolbe, Nebojša Matijević, Igor Perpar Peter Gedei, Dejan Hladnik, Bojana Modic, Matjaž Cvar Tomo Vrhovec, Miha Pihler + 2 Tomo Vrhovec, Miha Pihler + 2 Tomo Vrhovec + 2 Igor Vrhovec, Miha Pihler Tomo Vrhovec, Miha Pihler + 4 Tomo Vrhovec, Miha Pihler + 5 Tomaž Koblar Tomo Vrhovec, Miha Pihler Igor Vrhovec, Miha Pihler Dejan Hladnik Tomo Vrhovec, Nace Labernik, Robi Renniger, Miha Pihler, Peter Gedei + 9 Tomo Vrhovec, Miha Pihler + 5 Igor Perpar, Simona Glavan Tomo Vrhovec, Miha Pihler + 7 Dejan Hladnik, Bojana Modic + 8 Igor Vrhovec, Matej Mihailovski, Dorotea Verša + 4 Tomo Vrhovec, Miha Pihler + 4 Igor Vrhovec, Matej Mihailovski, Dorotea Verša + 4 Mojca Opara, Miha Čekada + 3 Igor Vrhovec, Miha Pihler Tomo Vrhovec + 5 Igor Vrhovec, Miha Pihler + 1 Igor Vrhovec, Miha Pihler + 1 Igor Vrhovec, Miha Pihler + 2 Tomaž Koblar Matjaž Cvar, Peter Gedei, Miha Čekada Igor Vrhovec, Miha Pihler + 1 Gorazd Grmek Miha Čekada Miha Čekada, Roman Modic + 1 Aleš Lajovic Viktor Robič-Brko + 2 Igor Vrhovec, Miha Pihler Miha Brenčič-Kuki Viktor Robič-Brko + 4 Igor Vrhovec, Miha Pihler Miha Čekada + 1 Tomaž Koblar Igor Vrhovec, Miha Pihler Tomo Vrhovec + 1

Seznam akcij 1999 189 190 191

26.9. 26.9. 26.9.

192 193

29.9. 30.9.

Postojnska jama Coprniška jama na Slivnici udor na Dobrepolju, Jama sv. Antona, Brezno pri Jelenovem žlebu Malo Okence Govic

194

1.10.

Divje jezero

195

2.10.

Divje jezero

196 197 198 199 200

2.10. 2.10. 2.10. 3.10. 7.10.

Malo Okence Betalov spodmol Škamperletova jama Divje jezero Divje jezero

201 202 203 204 205 206

8.10. 8.-10. 10. 9.10. 10.10. 12.10. 13.10.

Jama pod Babjim zobom Šteberk Divje jezero Govic

207 208 209

15.10. 16.10. 16.10.

Jama za Šteberkom Govic Brezno pri gamsovi glavici

210

17.10.

Jama na Prevalci

211 212 213 214 215 216 217 218 219

17.10. 17.10. 23.10. 24.10. 26.10. 27.10. 29.10. 30.10. 30.10.

Mrzlek Žegnana jama brezno na Dleskovški planoti Hubatarjeva jama Divje jezero Ciganska jama pri Godoviču Divje jezero Kačna jama Logarček

220 221 222 223 224 225 226

31.10. 31.10. 31.10. 1.11. 1.11. 2.11. 6.11.

Brezno pravilne odločitve Lesno brdo Jama dveh klubov, Krvava jama Paradana (vhod) Divje jezero Najdena jama Brezno pravilne odločitve

Malo Okence jama na Kriških podih

Miha Čekada Viktor Robič-Brko Igor Perpar, Simona Glavan Igor Vrhovec, Miha Pihler Tomo Vrhovec, Matej Mihailovski, Miha Pihler, Simon Oprešnik, Dejan Hladnik Tomo Vrhovec, Matej Mihailovski, Miha Pihler Tomo Vrhovec, Matej Mihailovski, Miha Pihler Igor Vrhovec Zvezdana Kržič, Ljubo Golob Tomaž Koblar + 1 Tomo Vrhovec, Matej Mihailovski + 1 Tomo Vrhovec, Matej Mihailovski, Robi Renniger Igor Vrhovec, Miha Pihler Milan Kuzmič-Badi, Danilo Cej, Igor Perpar, Simona Glavan, Tanja Zalokar Tomaž Koblar Igor Vrhovec, Miha Pihler + 1 Tomo Vrhovec, Miha Pihler + 1 Tomo Vrhovec, Matej Mihailovski, Robi Renniger Igor Vrhovec, Miha Pihler + 1 Tomo Vrhovec, Miha Pihler + 6 Miha Celarc, Iztok Trček-Jolbe, Tibor Gedei, Peter Gedei Tomaž Koblar, Miha Čekada, David Dereani + 50 lokalcev Matej Mihailovski Matjaž Cvar Aleš Lajovic, Tomaž Koblar + JRS Miha Čekada, Matjaž Cvar Tomo Vrhovec, Miha Pihler Tomaž Koblar Tomo Vrhovec, Miha Pihler Igor Vrhovec + 7 Bojana Modic, Dejan Hladnik, Nace Labernik, Zvezdana Kržič, Miha Čekada, Matjaž Cvar Peter Gedei, Ljubo Golob, Miha Čekada Tomaž Koblar Dejan Hladnik, Matej Mihailovski Mojca Opara, Miha Čekada + 1 Tomo Vrhovec, Igor Vrhovec, Miha Pihler Tomo Vrhovec + 10 Tibor Gedei, Dejan Hladnik, Ljubo Golob, Peter Gedei, Miha Čekada, Aleš Lajovic

117

Seznam akcij 1999 227

7.11.

228 229

8.11. 11.11.

230 231 232

11.11. 14.11. 14.11.

Divaška jama, Jezerina, Jezerina 2 Lesno brdo Grotte (opuščen rudnik na Nizozemskem) Divje jezero Planinska jama Lipiška jama

233 234 235 236 237 238 239 240

14.11. 14.11. 14.11. 26.11. 28.11. 29.11. 30.11. 4.12.

Jama pri Novi vasi Lesno brdo Planinska jama Divje jezero Divje jezero Dihalnik pri gostilni Ravbar Divje jezero Svinjska jama, Jama pod cesto

241 242 243

8.12. 8.12. 11.12.

Lesno brdo Škratovka Jama dveh klubov

244 245

12.12. 18.12.

Mobyjeva jama Dihalnik nad Krvavo jamo

246

18.12.

Šimenkovo brezno

247 248 249

19.12. 25.12. 31.12.

Jama pri gnezdu Divje jezero Križna jama

Iztok Trček-Jolbe, Igor Perpar, Simona Glavan + 5 Tomaž Koblar Miha Čekada Tomo Vrhovec, Miha Pihler Tomo Vrhovec + 6 Nebojša Matijević, Milan Kuzmič-Badi, Danilo Cej, Dane Bernik, Iztok Trček-Jolbe, Tanja Zalokar, Bojan Bojnec, Igor Perpar, Simona Glavan + 7 Miha Celarc, Gorazd Grmek, Natalija Oberč Tomaž Koblar Zvezdana Kržič, Ljubo Golob, Lojze Troha Tomo Vrhovec, Matej Mihailovski + 1 Tomo Vrhovec, Miha Pihler + 1 Dejan Hladnik + Borovničani Tomo Vrhovec, Miha Pihler Miha Čekada, Dejan Hladnik, Bojana Modic, Zvezdana Kržič, Igor Perpar, Simona Glavan Gorazd Grmek Zvezdana Kržič Nace Labernik, Matej Mihailovski, Dejan Hladnik, Miha Čekada Miha Čekada, Roman Modic Bojana Modic, Dejan Hladnik, Miha Čekada, Peter Gedei Milan Kuzmič-Badi, Nebojša Matijević, Danilo Cej, Aleš Lajovic, Tomaž Koblar, Herman Hubert, Danijela Štrempfelj, Matej Mihailovski Gorazd Grmek Igor Vrhovec, Matej Mihailovski, Samo Morel Igor Perpar, Simona Glavan

Seznam akcij 2000 št. datum jama 1

2.1.

Tkalca jama, Zelške jame

2.1.

3 4 5

4.1. 8.1. 8.1.

Dihalnik nad Krvavo jamo, Jama dveh klubov Divje jezero Jama pri gnezdu Vrhniška jama

6 7

8.1. 9.1.

Lubniški kevdrc, Marijino brezno Obrh pri Dolenjskih Toplicah

118

udeleženci Miha Čekada, Simona Glavan, Igor Perpar, Roman Modic, Mojca Opara Dejan Hladnik, Bojana Modic Tomo Vrhovec Gorazd Grmek Matej Mihailovski, Dejan Hladnik, Bojana Modic Tomaž Koblar Matej Mihailovski

Seznam akcij 2000 8 9 10 11

15.1. 16.1. 20.1. 22.1.

Brezno v Hrenovških talih Kostanjeviška jama Izvir pod orehom Predjama

23.1.

26.1.

trije dihalniki nad Krvavo jamo (udornica Konč hrib) Pivka jama

14 15

28.1. 29.1.

Divje jezero Sangraška jama, Brezno pri Štefanji vasi

29.1.

Dihalnik nad Krvavo jamo

17 18 19 20 21

30.1. 31.1. 3.2. 3.2. 5.2.

Ajdova jama Lesno brdo Divje jezero Vranja jama, Skednena jama Županova jama (čistilna akcija), Mijavčevo brezno

22 23 24 25 26 27

6.2. 8.2. 8.2. 9.2. 11.2. 11.2.

Divje jezero Suputnik (Štenge) Podpeška jama Malo Okence Jama pri gnezdu Boljunec (Italija)

28 29 30

15.2. 19.2. 20.2.

20.2.

Jama pri gnezdu Jama pri gnezdu Brezno pri Drnovici, Dihalnik nad Krvavo jamo Medvedjak

32 33

22.2. 23.2.

Jama pri gnezdu Jama pri gnezdu

26.2.

Jama pri gnezdu

35 36

29.2. 4.3.

Viršnica Golokratna jama

4.3.

Jezerina

5.3.

Lipiška jama

5.3.

Vranja jama

Peter Gedei, Miha Čekada, Aleš Lajovic Matej Mihailovski + 26 Matej Mihailovski, Arne Hodalič Miha Čekada, Simona Glavan, Igor Perpar, Matjaž Cvar, Dejan Hladnik, Bojana Modic Dejan Hladnik, Bojana Modic, Tone Palčič + Borovničani Dejan Hladnik, Tone Palčič, Jure Leben, Ana Makovec Tomo Vrhovec, Matej Mihailovski Miha Čekada, Simona Glavan, Igor Perpar, Urša Podvršič, Dani Bertocchi, Aleš Lajovic Dejan Hladnik, Matej Mihailovski, Dorotea Verša, Peter Gedei Igor Perpar, Simona Glavan Tomaž Koblar Tomo Vrhovec, Matej Mihailovski Gorazd Grmek + sodelavci Dani Bertocchi, Urša Podvršič, Matjaž Cvar, Miha Čekada, Nace Labernik, Simona Glavan, Igor Perpar Tomo Vrhovec Matej Mihailovski + Blejčani Robi Renninger, Simon Oprešnik Tomo Vrhovec + tečajniki Gorazd Grmek, Dejan Hladnik Tomo Vrhovec: na tem potopu se je smrtno ponesrečil Gorazd Grmek, Miha Celarc Gorazd Grmek, Natalija Oberč Dejan Hladnik, Bojana Modic Igor Perpar, Simona Glavan, Danijela Štrempfelj, Miha Čekada Gorazd Grmek, Dejan Hladnik Gorazd Grmek, Natalija Oberč, Dejan Hladnik Dejan Hladnik, Bojana Modic, Gorazd Grmek, Natalija Oberč, Matjaž Cvar, Miha Celarc Robi Renninger, Simon Oprešnik + 1 Gorazd Grmek, Miha Celarc, Tina Gabrijel, Natalija Oberč Milan Kuzmič-Badi, Danilo Bernik, Tomaž Iztok Trček-Jolbe, Milan Kuzmič-Badi, Nebojša Matijević, Tanja Zalokar Miha Čekada, Roman Modic + 1

119

Seznam akcij 2000 40

11.3.

Županova jama, Trontljevo brezno

41 42 43

11.3. 11.3. 12.3.

Dimnice Križna jama Slivarske ponikve

44 45

12.3. 12.3.

Jama pri gnezdu jama pri Pavletovi špici

46 47

14.3. 17.3.

Zelške jame Županova jama

48 49

18.3. 19.3.

Kompoljska jama idrijski rudnik

50 51 52 53

23.3. 25.3. 26.3. 26.3.

Vranja jama Postonjska jama, Rakov Škocjan Jama v F’ču, Podpeška jama Ocizeljska jama

54 55

30.3. 2.4.

nova jama nasproti Logaške jame Jama pri gnezdu

56 57

4.4. 8.4.

Jama pri gnezdu Betalov spodmol

58 8.4. 59 9.4. 60 9.4. 61 8.-9.4. 62 15.4. 63 15.4. 64 16.4. 65 23.4. 66 25.4. 67 27.4. 68 27.,28.4. 69 70 71

120

2.5. 5.5. 7.5.

Mačkovica Logaška jama Kevdrc pod Raskovcem Kačna jama (dvodnevna akcija) Logarček, Kevdrc pod Raskovcem Velika in Mala Trebanjska jama Brezno v Kafolovi gmajni Vranja jama (pri Splitu) Logaška jama, Kačna jama brezno blizu Štampetovega mostu Grotta di Nettuno, Grotta di San Giovanni (Sardinija) Kukovska jama, Sovina jama Krška jama Predjama, Jama v Hrastnicah

Miha Čekada, Igor Perpar, Simona Glavan, Tomaž Koblar, Marko Krašovec + 1 Simona Glavan + kolegi Ljubo Golob, Lojze Troha Peter Gedei, Tomaž Koblar, Matjaž Cvar, Tibor Gedei, Robi Renninger, Matej Mihailovski, Dorotea Verša, Iztok TrčekJolbe Gorazd Grmek, Miha Celarc Danilo Bernik, Milan Kuzmič-Badi, Tine Kronneger Gorazd Grmek + sodelavci Danijela Štrempfelj, Nebojša Matijević, Igor Perpar, Simona Glavan, Nace Labernik, Miha Čekada Simon Oprešnik Mojca Opara, Roman Modic, Miha Čekada Tibor Gedei Miha Čekada + 1 Miha Čekada, Aleš Lajovic Peter Gedei, Simon Oprešnik, Tibor Gedei, Iztok Trček-Jolbe, Silvo Matulič, Matjaž Cvar Dejan Hladnik Miha Čekada, Silvo Matulič, Robi Renninger, Peter Gedei, Miha Celarc, Simon Oprešnik Miha Celarc, Gorazd Grmek Silvo Matulič, Miha Čekada, Simona Glavan, Igor Perpar, Bojana Modic, Dejan Hladnik, Simon Oprešnik Silvo Matulič, Simon Oprešnik Tomaž Koblar Silvo Matulič, Simon Oprešnik Peter Gedei, Janez Dolenc, Rok Rihar Miha Čekada, Silvo Matulič, Dejan Hladnik Igor Perpar, Simona Glavan Nace Labernik Gorazd Grmek, Natalija Oberč Tomaž Koblar Dejan Hladnik, Bojana Modic Miha Čekada, Mojca Opara + 3 Aleš Lajovic Matej Mihailovski, Simon Oprešnik Miha Čekada, Matej Mihailovski, Simona Glavan, Igor Perpar, Aleš Lajovic, Nebojša Matijević, Iztok Trček-Jolbe, Kristina Jager, Matjaž Cvar, Nace

Seznam akcij 2000

11.5.

Skednena jama

13.5.

Kukovska jama, Lcinovo brezno

74 75

13.5. 16.5.

76 77

16.5. 21.5.

Jama pri gnezdu Tonikovo brezno, Skednena jama, Vranja jama Golobja jama Logaška jama

78 79 80 81 82 83 84

24.5. 25.5. 25.5. 28.5. 28.5. 30.5. 30.5.

85 86 87 88

30.5. 1.6. 3.6. 3.6.

Najdena jama Mačkovica Krška jama Studenška jama Kompoljska jama Malo Okence Krimska jama, brezno nad Golobjo jamo Možic Podpeško jezero Boljunec (Italija) Županova jama

4.6.

Najdena jama

90 91 92 93 94

8.6. 9.6. 9.6. 9.6. 9.6.

Veliko Okence Ajdovska jama Najdena jama Križna jama Jocova jama

95 96

10.6. 10.6.

Brezno pri gamsovi glavici Zelške jame

97 16., 17.6. Malinkovec

98 99 100 101 102 103 104

18.6. 19.6. 21.6. 22.6. 24.6. 24.6. 25.6.

Spodmol v Iškem vintgarju Mačkovica Postonjska jama, Rakov Škocjan Šteberk Vipavska jama Divaška jama Ponikve v Odolini

Labernik, Danilo Cej, Milan KuzmičBadi, Silvo Matulič, Igor Perpar, PTT šola Miha Celarc, Gorazd Grmek, Natalija Oberč + duševno prizadeti otroci Miha Čekada, Matjaž Cvar, Aleš Lajovic, Nace Labernik Gorazd Grmek Simona Glavan Ljubo Golob Miha Čekada, Kristina Jager, Silvo Matulič Matej Mihailovski + Matičarji Simon Oprešnik + 2 Matej Mihailovski Miha Čekada + 1 Matej Mihailovski Matej Mihailovski Ljubo Golob + 2 Aleš Lajovic Matej Mihailovski Matej Mihailovski Nace, Zvonka in Primož Labernik, Viktor Robič-Brko Matej Mihailovski, Matjaž Pogačnik, Marjan Baričič + 1 Simon Oprešnik Simona Glavan, Igor Perpar Tomaž Koblar, Matej Dular, Anja Ljubo Golob Ljubo Golob, Zvezdana Kržič, Jože Pristavec - Joc Peter Gedei, Iztok Trček-Jolbe Kristina Jager, Viktor Robič-Brko, Nebojša Matijević, Silvo Matulič, Ana, Matjaž Cvar Peter Gedei, Miha Čekada, Miha Celarc, Matjaž Cvar, Urša Podvršič, Simona Glavan, Tomaž Koblar, Simon Oprešnik, Tibor Gedei, Aleš Lajovic Miha Čekada Silvo Matulič + 1 Miha Čekada + 1 Simon Oprešnik, Robi Renninger Silvo Matulič + 2 Tomaž Koblar Miha Čekada, Danijela Štrempfelj, Urša Podvršič, Dani Bertocchi, Kristina Jager, Iztok Trček-Jolbe, Igor Perpar, Simona Glavan

121

Seznam akcij 2000 105

27.6.

106 107

3.7. 9.7.

Zelške jame, Tkalca jama, Škocjanske jame, Vranja jama, Skednena jama, Planinska jama Jami na Sredi (Cres) jama pri Lubenicah (Cres)

108 109

13.7. 22.7.

Mačkovica Podstenska jama

110 111

23.7. 29.7.

Jama na Ravnici Medvedjak

112 113

29.7. 5.8.

114 115

11.5. 12.8.

Kozlovka, Brezno Šakovca Jama na Ravnici, Mala jama na Ravnici Kapljarka (Hrvaška) SRT 1 (Budna jama)

116 117 118 119 120

12.8. 13.8. 14.8. 15.8. 18.8.

Bizjakova jama Jama na Soriški planini Kevdrc na Planinci Drenov grič Pekel pri Kopanju

121 122

19.8. 22.8.

123

24.8.

Pekel pri Kopanju Risanica, požiralnik Temenice pri Požganju, Požganjska jama Pekel pri Kopanju

124

27.8.

Pekel pri Kopanju

125 126 127 128 129 130 131 132

2.9. 3.9. 3.9. 5.9. 5.9. 7.9. 10.9. 12.9.

Šteberk Mačkovica Brezno v Jernejčevem talu Golobina Žerovnica Križna jama Lubniški kevdrc Unška koliševka (bunker)

133 12.,13.9. Ledena peščera, Targašinsko brezno (Rusija) 134 16.9. Brezno pri gamsovi glavici

135 136

122

16.9. 16.9.

Jama pri gnezdu Viršnica

Simona Glavan, Matic Zorn

Igor Perpar, Simona Glavan Simona Glavan, Igor Perpar, Dani Bertocchi, Urša Podvršič Simon Oprešnik + 4 Simon Oprešnik, Rok Dolenc, Iztok Trček-Jolbe, Miha Čekada, Kristina Jager, Marko Krašovec, Nace Labernik, Igor Perpar, Simona Glavan Aleš Lajovic, Igor Perpar, Simona Glavan Miha Čekada, Miha Celarc, Kristina Jager, Peter Gedei, Matjaž Cvar Simona Glavan, Igor Perpar Bojana Modic, Dejan Hladnik, Miha Čekada, Igor Perpar, Simona Glavan Miha Čekada, Roman Modic Kristina Jager, Simon Oprešnik, Iztok Trček-Jolbe, Peter Gedei Miha Brenčič-Kuki + novomeški jamarji Aleš Lajovic Miha Brenčič-Kuki Miha Brenčič-Kuki Nace Labernik, Matjaž Cvar, Simon Oprešnik Simon Oprešnik Igor Perpar, Simona Glavan Peter Gedei, Matjaž Cvar, Miha Čekada, Nace Labernik, Igor Perpar Peter Gedei, Nace Labernik, Igor Perpar, Simona Glavan Simon Oprešnik, Miha Pihler, Tina Kapelj Ljubo Golob, Zvezdana Kržič Aleš Lajovic Zvezdana Kržič, Lojze Troha + 1 Simon Oprešnik, Tina Kapelj Zvezdana Kržič Nace Labernik + 1 Simon Oprešnik, Miha Čekada, Simona Glavan Iztok Trček-Jolbe + Rusi Silvo Matulič, Tibor Gedei, Peter Gedei, Nebojša Matijević, Kristina Jager, Miha Celarc Gorazd Grmek Miha Čekada + 2

Seznam akcij 2000 137

18.9.

Skednena jama

138

23.9.

jama blizu Kureščka

139 140 141

24.9. 24.9. 26.9.

142

30.9.

jama pod Lubnikom Brezno nad Račno Modriča, Kapljarka, Sinčić Pečić (Hrvaška) Mačkovica

143 144 145

30.9. 7.10. 13.10.

Jama pri gnezdu Taborska stena Žirovnica

146

14.10.

Brezno pri Gamsovi glavici

147 148 149

15.10. 17.10. 21.10.

150 151

21.10. 31.10.

Žirovnica Žirovnica Brezno v Jernejčevem talu, Jama naj ji bo, Jama brez DDV Kompoljska jama, Šteberk Šupljara (Plitvice)

152 153 154

3.11. 5.11. 11.11.

Jama pri gnezdu Izvir Krke Predjama

155 156 157

25.11. 25.11. 25.11.

Rakov Škocjan - Veliki naravni most Vranja jama Jama v Hrastnicah

158 159

25.11. 28.11.

160

2.12.

Jama pod Slapom (Janče) Rakov Škocjan - Veliki naravni most, Planinsko polje, Ručigajev izvir Jespa

161 162 163 164

5.12. 7.12. 8.12. 9.12.

Jama pri gnezdu Jama pri gnezdu Jama Jablje 1 Jelenov jezik + 2 jami

165 166 167

10.12. 10.12. 10.12.

Križna jama jama blizu Vogarja Divje jezero

168

15.12.

Koreno pri Horjulu

Silvo Matulič, Nebojša Matijević, Peter Gedei, Tibor Gedei Matej Mihailovski, Bojana in Dejan Hladnik Nace Labernik Viktor Robič-Brko Simona Glavan Miha Čekada, Bojana in Dejan Hladnik, Matej Mihailovski, Dorotea Verša Gorazd Grmek Gorazd Grmek, Natalija Oberč Simon Oprešnik, Matej Mihailovski, Tina Kapelj Peter Gedei, Miha Celarc, Nebojša Matijević, Zvezdana Kržič, Ljubo Golob, Milan Kuzmič-Badi, Kristina Jager, Igor Perpar, Simona Glavan, Dejan in Bojana Hladnik, Robi Renniger, Miran ŠubeljSagmeister, Miha Čekada Simon Oprešnik Simon Oprešnik Miha Čekada, Ljubo Golob Simon Oprešnik, Tina Kapelj Mojca Opara, Roman Modic, Miha Čekada Gorazd Grmek, Tibor Gedei Matej Mihailovski, Igor Vrhovec Matej Mihailovski, Miha Pihler, Igor Vrhovec, Robi Renninger, Miha Celarc Matej Mihailovski, Igor Vrhovec Mojca Opara, Miha Čekada + 3 Igor Perpar, Simona Glavan, Matej Mihailovski, Peter Gedei Aleš Lajovic, Nebojša Matijević Matej Mihailovski + 2 Mojca Opara, Roman Modic, Miha Čekada Matej Mihailovski, Dejan Hladnik Matej Mihailovski, Dejan Hladnik Matej Mihailovski, Simona Glavan David Dereani, Miha Čekada, Simona Glavan, Igor Perpar Ljubo Golob, Zvezdana Kržič + biologi Nebojša Matijević Matej Mihailovski, Arne Hodalič, Samo Morel Iztok Trček-Jolbe, Marko Krašovec

123

Seznam akcij 2000 169 170

16.12. 16.12.

Meglenova jama (Potiskavec) Klančarjeva jama, Jama norih krav, Brezno nad cesto, Lučka jama

171 172 173 174

17.12. 20.12. 23.12. 23.12.

175

24.12.

176

26.12.

Ledena jama pri Kunču Lučka jama Kačna jama Brezno za hramom, Brezno v Prepovedancu, Dvojno brezno pri pohojenem mahu Jama v Globoki dolini, dihalniki nad Krvavo jamo Šimenkovo brezno

177 178

27.12. 28.12.

Lubniška jama, Lubniški kevdrc Stota jama, Planinska jama

179

30.12.

Eleonorina jama

180

31.12.

Jama treh bratov

Miha Celarc, Nebojša Matijević Miha Čekada, David Dereani, Simona Glavan, Igor Perpar, Dejan in Bojana Hladnik, Danijela Štrempfelj Miha Čekada, Roman Modic Matej Mihailovski, Martina Frelih Peter Gedei Simona Glavan, Igor Perpar, Bojana in Dejan Hladnik, Miha Čekada, Zvezdana Kržič, Ljubo Golob Ljubo Golob, Dejan Hladnik Nebojša Matijević, David Dereani, Milan Kuzmič-Badi, Iztok Trček-Jolbe, Marko, Bojan Bojnec, Tanja Zalokar, Nace Labernik Silvo Matulič, Miha Čekada Miha Čekada, Matej Mihailovski, Dorotea Verša Marko Krašovec, Simona Glavan, Igor Perpar, Kristina Jager, Miha Čekada, Urša Podvršič, Dani Bertocchi, Iztok Trček-Jolbe, Milan Kuzmič-Badi Igor Perpar, Simona Glavan, Kristina Jager, Miha Čekada

Trgovina z alpinistično, planinsko in treking opremo Krakovski nasip 10, Ljubljana

124

Delovni čas: Ponedeljek - petek: 9-19h; Sobota: 9-13h Tel.: (061) 126 34 28; Telefaks: (061) 273 209 VABLJENI!

jeans

International

Kokaljeva 1, 1000 Ljubljana Telefon: 041/738 474, 01/423 89 14 herman.hubert@hotmail.com

Najboljše fotografije dobite s Kodakovim T-Max filmom. Obiščite nas v naši trgovini Kodak Express - Mali trg 6

Vodovodna 100, Ljubljana tel.: 01/589 46 00, faks: 01/568 43 40

Ilirska 18, Ljubljana tel: 43-86-060, fax: 43-03-475, e-mail: kres@siol.net

naša podpora vsem nivojem poslovanja

INTRA • certificiran program, ki z enim vnosom in • z eno evidenco obvladuje prav vsa področja: • glavna knjiga, saldakonti z DDV, • stroškovno, devizno, osnovna sredstva • ter zna uvoziti podatke iz drugih aplikacij

DENTOK • nadzor plačevanja z upoštevanjem fiksnih prilivov in odlivov • projekcija denarnih tokov • analiza plačilnega obnašanja partnerjev

EXPERT • hitra in temeljita analiza poslovanja • kaj-če analiza kazalnikov poslovanja • priprava celovitega plana

vir podatkov za programa expert in dentok je lahko katerikoli računovodski paket na katerikoli platformi

BILTEN 2001

R E P R O S T U D I O 0 1

5 1 7

4 0

5 0

D E M M @ S I O L . N E T