Bilten JKŽ, št. 23 by Peter Gedei

BILTEN 2003

NASLOVKA.P65

10.2.2004, 14:25

d.o.o.

NASLOVKA.P65

10.2.2004, 14:25

Vsebina Beseda urednika ......................................................................................................................................... 2 Poročilo predsednika za leto 2001 Miha Čekada ...................................................................... 3 Poročilo predsednika za leto 2002 Miha Čekada ...................................................................... 5 Ferranova buža Milan Ferran ................................................................................................................. 7 Roparska jama Jernej Petrovčič ........................................................................................................... 16 Logarček nabira nove metre Uroš Ilič .......................................................................................... 19 Novosti v Velikem in Malem Okencu Uroš Ilič ...................................................................... 26 Lučki dol Aleš Lajovic - Hov-Hov ......................................................................................................... 32 Kras Lesnega Brda Aleš Lajovic - Hov-Hov .................................................................................. 42 Potiskavec Igor Perpar ............................................................................................................................ 54 Nove jame in zaledje Ljubljanice v masivu nad Bistro Jože Pristavec - Joc ......... 58 1. jamarski raziskovalni tabor Velika vrata Kristina Jager ............................................... 60 2. jamarski raziskovalni tabor Velika vrata Ines Klinkon ................................................. 63 Odprava v Jamo na Vjetrenim brdima Boštjan Vrviščar .................................................. 68 Dihalniki, pihalniki ter ostale pihajoče in dihajoče luknje Jože Pristavec - Joc 76 Poskus razlage razvoja jame Kubik kot primera jame v flišu Miha Staut ........... 79 Enajsta krasoslovna šola Miha Staut ............................................................................................. 83 Jamarska šola 2001 Dejan Hladnik ................................................................................................... 85 Jamarska šola 2002 Dejan Hladnik .................................................................................................. 86 Jamarska šola 2003 Boštjan in Mojca Vrviščar ........................................................................... 87 Ryobi – prijatelj ali sovražnik Ljubo Golob .............................................................................. 89 Parkirišče v jami Miha Čekada ............................................................................................................ 92 Praznovanje diplom po jamarsko in še kaj Nace in Zvonka Labernik ....................... 94 Jama Svetih treh kraljev Marko Krašovec .................................................................................. 98 Čehi 2 Peter Gedei ..................................................................................................................................... 100 Moje blagajnikovanje Tibor Gedei ............................................................................................... 107 Moje prvo srečanje s štrikom Živa Hribar ................................................................................. 110 (P)osebne novice ..................................................................................................................................... 115 Fotostrip ....................................................................................................................................................... 123 Oddani zapisniki leta 2001 .............................................................................................................. 124 Oddani zapisniki leta 2002 ............................................................................................................. 124 Seznam članov JK Železničar ........................................................................................................ 126 Seznam akcij 2001 .................................................................................................................................. 127 Seznam akcij 2002 ................................................................................................................................. 130

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Beseda urednika Pa je spet tu! Sicer z dvomesečno zamudo, a smo Bilten Jamarskega kluba Železničar le uspešno postavili na svitlo. Ima 36 prispevkov, toliko kot prejšnja številka Biltena, povečalo pa se je število avtorjev – kar 19 jih je. Pomeni, da je Bilten res postal »zrel« časopis, ne le delo treh, štirih zanesenjakov. Glede na to, da je na tipičnem tedenskem sestanku kluba prisotnih okoli 25 članov, lahko skoraj rečemo, da je vsak aktivni član prispeval vsaj en članek. To pa ni več hec! Kot je v navadi, so na začetku poročila predsednika, sledi vrsta člankov, urejenih po sklopih (raziskave, odprave, zanimivosti, jamarska šola, nasveti, ekologija, vtisi). Proti koncu je še nekaj bolj tehničnih rubrik, kot so seznam članov, pregled akcij in oddanih zapisnikov. Listanje po Biltenu pa sklenemo z našimi sponzorji, brez katerih Bilten ne bi ugledal luči sveta. Za Bilten namreč še vedno velja: Za člane brezplačno, za nečlane zastonj! Leta 2005 pa nas čaka velika obletnica: Jamarski klub Železničar bo slavil 50 let. Ob tem jubileju bo seveda izšla tudi posebna številka Biltena, posvečena najpomembnejšim dogodkom v bogati 50-letni zgodovini društva. Veselo branje! Miha Čekada

BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 23 Naslov: Jamarski klub Železničar Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija http://www.ljudmila.org/jkz Bilten izhaja občasno. Prva številka je izšla leta 1963. 551.44(497.12), 796.52 ISSN 1318-9190

23. zvezek so sestavili člani JKŽ. Uredila: Miha Čekada, Peter Gedei Lektoriral: Miha Čekada Postavil: Peter Gedei Naklada: 400 izvodov Tisk: Literra Picta d.o.o.

Bilten je brezplačen. Fotografija na naslovnici: Kristina v Paradižu. Foto: Peter Gedei 2

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Poročila

Poročilo predsednika za leto 2001 MIHA ČEKADA ačnimo z akcijami. V preteklem letu jih je bilo 179. Jamarili smo po naših tradicionalnih »revirjih«: okolica Radenskega polja, zaledje Vrhnike, Dobrepolje, za sprostitev pa smo obiskali še nekaj lepih primorskih jam. V začetku februarja sta Dejan in Bojana našla majhen vhod nad cestninsko postajo Logatec. Razširi se v 120 m dolgo, zelo razvejano in lepo zasigano jamo, ki smo jo poimenovali po odkriteljih, Hladnikova jama. Nedaleč stran smo odkrili še štiri vhode, od katerih je najbolj zanimivo brezno Konjski rep. Globoko je 65 m in se – zaen-

krat – konča z jezercem. V tej jami je bilo vloženega že veliko truda za napredovanje, in še bo potreben. Jamarji smo eni redkih, ki se veselimo dolgotrajne suše. Konec avgusta smo spet prišli na svoj račun, saj se je po nekaj letih spet odprl sifonski zapirač v Peklu pri Kopanju. Ta jama, ena ponornih jam Radenskega polja, nam ne da miru že vrsto let. Tokrat smo organizrali potop v drugem sifonu na koncu jame. Simon Oprešnik se je potopil do globine 25 m, a konca ni dosegel. V suši smo še pregledali končni del Ilovnatega rova v Viršnici in našli morebitno na-

Milan Ferran v vhodu Ferranove buže. Foto: Peter Gedei

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Poročila daljevanje. V glavnem rovu pa smo začeli slediti razpoki v pravokotni smeri, ki nas bo, upam, kdaj popeljal v vzporedni rov. Od novih članov je treba posebej pohvaliti Milana, ki se je z vso vnemo pridružil kopaški sekciji. Ravno njemu se moramo zahvaliti za verjetno največji uspeh preteklega obdobja, to je odkritje nove jame v Ulovki le nekaj tednov nazaj. Iz neznatnega dihalnika je »nastala« jama trenutne globine 90 m in ocenjene dolžine 300 – 400 m. Med najbolj aktivnimi člani so tudi naši potapljači: Matej Mihailovski, Simon Oprešnik, Igor Vrhovec in Robi Renninger, ki so se potapljali v Žerovnici, Divjem jezeru, Kompoljski jami, Podpeški jami... Posebej je treba Vaja civilne zaščite leta 2001. Foto: Tibor Gedei še omeniti naša člana, ki sta sodelovala v nosti, deloma pa zaradi nedoslednosti inodpravi Čehi 2: Peter Gedei se je spustil do štruktorja. Pritožbe niso pomagale, tako da –900 in skrbel za fotografijo, Dejan Žugelj je Milan Ferran uspešno opravil izpit šele pa je prišel do takratnega dna na –1370 (le jeseni v Hudi luknji. Novi člani so bili tudi dva tedna nazaj so jamo še dodatno poglotemeljito krščeni na tradicionalnem lucifebili na –1440). rovanju. Tudi letos je bilo v koči Pranger Še na dve odpravi v tujino ne smemo nad Lazami. pozabiti. Za prvomajske praznike je odšlo Reševalna ekipa v okviru Civilne zaščite osem članov v Romunijo, novembra pa se je se je dobro »prijela«. Lani je imela dve inMiha Celarc pridužil Ajdovcem, celo njihov terni vaji in eno »uradno« vajo v Trnovskem vodič je bil, ko so jamarili po Kubi. gozdu, kjer je reševala iz Snežne jame v Tudi letos smo organizirali jamarsko šolo. Rabotnem. Mestna občina Ljubljana nam je Na začetku je prišlo čez deset tečajnikov, v ta namen nakazala 400.000 SIT, s čimer nato se je njihovo število skrčilo na šest. smo popolnili opremo. Predavanja smo imeli v prostorih društva, Na koncu še omenimo Bilten JKŽ, brez vrvne tehnike pa so se učili v Breznu pod pretiravanja edino jamarsko publikacijo v Velikim vrhom nad Podpečjo. Za zaključek Sloveniji, ki se lahko postavi ob bok Našim jamarske šole smo tečajnike peljali v Gradijamam (ki jih tudi urejata naša člana Aleš šnico do dna spodnje dvorane. Nad akcijo Lajovic in Peter Gedei). Je izdelek 16 avtorsmo bili vsi navdušeni. Na izpitu za naziv jev člankov in dveh urednikov, torej resnič»mlajši jamar«, bil je pri Opatjem selu, pa no delo celega kluba. Na dan občnega zbora nismo bili tako uspešni. Štirje so izpit uspeje tudi ugledal luč sveta. šno opravili: Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vsem članom JK Železničar se zahvaVrviščar, Marko Berginc in Robi Ivanc, dva ljujem za uspešno sodelovanje v lanskem pa sta padla, deloma zaradi svoje neprevidletu.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Poročila

Poročilo predsednika za leto 2002 MIHA ČEKADA etošnje leto je bilo zelo uspešno, saj smo po oddaji zapisnikov v Kataster jam Jamarske zveze Slovenije zasedli odlično drugo mesto. Oddali smo 109 zapisnikov in zbrali 212 točk, prekašali so nas edino Novomeščani. Nekaj je k temu prispevala tudi precej zapoznela oddaja zapisnikov iz okolice Debelega vrha, ki jo je klub raziskoval že leta 1995. Tudi število akcij je bilo letos primerno višje, saj smo šli v jamo kar 227-krat, to je za 40 akcij več kot lani. Letošnja najpomembnejša klubska akcija je prav tako potekala v visokogorju, natančneje na Velikih vratih (nad Lepo Komno).

Skupina šestih članov oz. članic (Igor Perpar, Simona Glavan, David Dereani, Kristina Jager, Miha Staut in Iztok Trček-Jolbe) je postavila tabor na nadmorski višini 1900 m, ki je bil izhodišče za raziskave okoliškega terena. Kljub slabemu vremenu so v nekaj dneh odkrili in raziskali 18 novih brezen, najgloblje med njimi je globoko 55 m. Po vzpetini severno od tabora so jame poimenovali Skodelica 1 – Skodelica 18. Akcija je še posebej pomembna zato, ker smo jo izvedli ob minimalni logistični podpori, kar nam bo prav prišlo tudi v prihodnje. Helikopterja nam namreč uprava Triglavskega

O prvem raziskovalnem taboru v Velikih vratih pišemo v tej številki Biltena. Foto: Iztok Trček - Jolbe

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Poročila narodnega parka ni dovolila, zato smo morali robo prenesti ročno. Naslednje pomembno odkritje je Ferranova buža. Iz dihalnika, ki ga je Milan Ferran odprl na začetku leta, se je odprl velik sistem s trenutno dolžino 500 m in globino 108 m. Jama je zelo ozka in zahtevna, raziskave na dnu pa so še v teku. V jami je veliko jamskih živali, predvsem drobnovratnikov, obeta pa se tudi nova vrsta žuželke. Od potapljačev je treba posebej pohvaliti Uroša Iliča, ki se je ob pomoči kolegov potapljačev sistematično lotil raziskav izvirov Ljubljanice. Ugotovil je, da potekata Malo in Veliko Okence v nasprotnih smereh, in nameril v Malem Okencu dolžino 240 m in globino 44 m, v Velikem Okencu pa 267 m oz. 26 m.

Uroš po potopu v Malem Okencu. Foto: Peter Gedei

Letošnja jamarska šola je imela kot ponavadi velik odziv, potem pa je zanimanje padlo. Na koncu je ostalo šest tečajnikov, toliko kot leto poprej. Predavanja smo imeli v prostorih društva, vrvne tehnike pa se učili v vhodni dvorani Vranje jame. Izpit za naziv »mlajši jamar« je potekal ob Koči na Planini Razor in vseh šest ga je uspešno opravilo: Uroš Ilič, Borut Jurkovič, Petra Škrinjar, Katja Senčar, Jaka Žibrat in Matej Koršič. Žal se le še Uroš in Borut udeležujeta klubskih sestankov. Zato je imel tudi Lucifer bolj malo dela. Obiskal nas je v gozdni koči Žaga Medvedjak pod Goteniškim Snežnikom. Kljub slabemu »uspehu« jamarske šole pa se nam je med letom pridružilo pet novih članov, ne da bi jih vabili na jamarsko šolo. K temu je veliko pripomogla odlična domača stran kluba, ki jo ureja Peter Gedei. Eden izmed novih članov (Miha Staut) se je tudi udeležil poletnega tabora na Velikih vratih. V tujini sta barve kluba zastopala Mojca in Boštjan Vrviščar, ki sta se udeležila mednarodne odprave v najglobljo jamo Črne gore. Reševalna ekipa v okviru Civilne zaščite je imela pokazno vajo v Breznu pod Velikim vrhom, kjer smo uspešno demonstrirali reševanje iz brezna. Celoten postopek, od priprave opreme do izvleka ponesrečenca, je trajal 50 minut in vodstvo Civilne zaščite je bilo zelo zadovoljno. Poleg rednega financiranja v vrednosti 400.000 SIT na leto se nam obeta tudi bronasta medalja. Tudi v Jamarski reševalni službi naši člani napredujejo: dobili smo enega reševalca (Robi Renninger in dva pripravnika (Miha Celarc in Dejan Žugelj). Letos planiramo tudi izdajo Biltena JKŽ, zato članstvo pozivam, naj hrabro piše članke o vsem, kar se je v letu 2002 zanimivega dogajalo na klubu. Vsem članom JK Železničar se zahvaljujem za uspešno sodelovanje v lanskem letu.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Ferranova buža MILAN FERRAN

o sva z Mihom merila in registrirala Čotovo jamo v koritih nad Staro Vrhniko, je mimo prišel domačin (Pavletov Peter), ki nama je grobo opisal lego neke razpoke v bližini Lokančevega brezna, iz katere se pozimi kadi in nabira led. Kmalu sem se lotil iskanja morebitne jame. Našel sem več manjših dihalnikov in tudi pričel s kopanjem. A uspeha ni bilo. Ko je novembra zapadel prvi sneg, se je število dihalnikov na tem območju še povečalo, a nobeden ni obetal lahkega dela. Ko je sneg že pobiralo, sem kopal v enem od teh dihalnikov in v odmoru opazil v bližini manjšo vdrtino. Ko

sem odmaknil listje z odprtine, sem začutil močan topel prepih. Odprtina je bila premera 10 – 15 cm, ampak zelo drugačna od sosednjih dihalnikov. S kamnom sem ocenil, da je vhodni del globok 10 m z ujeto vodo na dnu. Še isti dan sem se lotil kopanja. Skala se je lahko drobila in sem hitro napredoval. Čez en teden sva se jame lotila z Dejanom in razširila vhodni del do globine 3 m, je pa večina odkopanega materiala padla v jamo in zamašila nadaljevanje, prehodno je ostalo le za eno nogo. V naslednjih akcijah smo le počasi nadaljevali, v neugodni

Takoj po vhodu preidemo v ozek rov.

Po osmih metrih se vhodni rov za trenutek razširi.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave zmesi gline in kamnov, ob hudem mrazu zunaj in prijetni temperaturi v jami. Pri zunanji temperaturi –10 °C je bila temperatura v jami +10 °C, prepih pa je bil zelo močan. Po sedmih akcijah smo vstopili v jamo na –8 m, kjer se razširi v prostor 4 × 2 m z ujeto vodo na dnu. Takoj za razširitvijo je sledila neprehodna ožina. Takrat sem bil v jami sam. To ožino sem malo razširil in se poizkusil splaziti mimo. Navzdol je še kar šlo, a mi je za prehod zmanjkal le kakšen centimeter. Ko sem se ukleščen hotel vrniti, ni šlo. V pomoč mi je bila vrv, ki sem jo privezal za kapnik, a vsako napenjanje je delovalo kot zavora. Ostal sem popolnoma miren in se po 15 minutah izvlekel. V naslednji akciji smo šli v jamo še z Ljubom in najmlajšim članom. Ožine so hitro padale in nas obenem dolgočasile. Po četrti ožini je sledilo manjše brezno in obe-

tajoča razširitev. V nadaljevanju sem ob soju karbidovke zagledal večji prostor s temnim ozadjem, poimenovali smo ga Kinoteka. Medtem, ko je Ljubo prihajal za mano, sem vznemirjen tekal po dvorani in iskal nadaljevanja. V spodnjem delu je žuborel potoček. Pretok je bil, kot smo pozneje ugotovili, med večjimi v tej jami. Ljubo se je podal v pritočni meander, jaz pa v odtočnega. Meander je bil tak, da se je bilo treba premikati bočno. Po 50 m sem se obrnil. V naslednji akciji smo v jamo odšli v večjem številu. Večina je raziskovala v pritočnem meandru do Kinoteke, s Kristino pa sva se odpravila v odtočnega. Meander je klasične oblike, višine od 4 do 8 m in širine 40 – 60 cm. V zgornjem delu meandra so razširitve v večje nepovezane prostore dimenzij tudi do 7 × 2 m. Napredoval sem po spodnjem delu meandra, Kristina pa po srednjem, širšem delu. Značilnost srednje-

Dvorana Kinoteka je pravo olajšanje po začetnih ozkih rovih in kratkih stopnjah.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Meander do brezna Hamex je lepo prehoden v zgornjem delu.

V slačilnici je zadnji trenutek za oblačenje kovačije.

Pred Hamexom se moramo prebiti skozi nekaj dodatnih ožin.

V Hamex se ob obilnih padavinah zliva kar velik potoček.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave ga dela meandra je ta, da je na obeh straneh neprehodno zaprt, povezave s spodnjim delom so redke, v začetnem delu je le ena. Tako smo imeli na začetku težave, kljub enostavnosti meandra, najti pravo pot. V poznejših obiskih se je dogajalo, da kdor je prvič iskal pot skozi meander, se je večkrat obračal sem ter tja, preden je našel izhod. Ob prvem obisku sem jaz pomagal Kristini, ko sem jo slišal zagozdeno nad mano v samem začetku meandra. Meander se je po 70 m še zožil. Nadaljevanje je bilo zelo oteženo, kljub gladenju rogljev. Po nekaj metrih se je na dnu pojavila majhna črna odprtina. Videl sem, da je to nekakšno brezence, globoko nekaj metrov, a sem vseeno tuhtal, kako naj se ga lotim, ali z glavo ali z nogami naprej. S

kladivom sem odbil skalno špičko, ki me je ovirala, in ta je zgrmela v globino v večsekundni tišini in z močnim bobnenjem na dnu. Razburjenje je v hipu poskočilo. V naslednjih dveh akcijah smo uredili dostop skozi meander »Zagi« in dostop v brezno »Hamex«. Glede na dosedanjo jamo je Hamex presenetljivih dimenzij, 38 m globoko od točke vstopa (strop je še 10 m višji), 8 m širine in 15 m dolžine. Na dnu Hamexa smo opazili drobnovratnike in druge vrste živalic. Dno Hamexa se najprej dvigne za 5 m in nadaljuje s tremi manjšimi zasiganimi prostori. Lepo zasigan je tudi južni del Hamexa, še posebno v višini 10 – 20 m. Še v isti akciji smo odkrili nadaljevanje skozi razgiban meander, ki se po 20 m prevesi v 22 m globoko brezno.

Na dnu brezna Hamex.

V galeriji, ki se odpre nad dnom brezna Hamex, najdemo tudi množico drobnovratnikov.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Obilica kapniških tvorb nas priča v končnih ...

... in višje ležečih delih galerije.

Na dnu tega brezna smo imeli občutek, da se jama konča, kljub temu, da vodni tok izginja v ozki in visoki odprtini. To brezno ima v srednjem delu razširitev, v katero nismo uspeli splezati. V naslednji fotografski akciji sem opremil dostop do tega dela dela brezna in naredil pritrdišče na zelo nerodnem mestu. To pritrdišče si je zelo zapomnil Marko in vsi čakajoči. Ta del brezna je obetal nadaljevanje, je pa le bilo preozko. V naslednjih akcijah je bil vedno z nami naš član Ryobi, ki je bil zelo delaven. Nadaljevali smo na takratnem dnu jame na globini 100 m. Ta meander ni sestavljen iz ozkih in širokih delov, ampak iz ozkih in še bolj ozkih delov. Ljubo ga je imenoval »Ni metka«, in sicer zaradi hitrosti premikanja. V poznejših akcijah, ko se je bilo treba pre-

bijati še s težkimi »prasicami«, smo se naučili grdo pogovarjati sami s seboj. Tu smo napredovali še kakšnih 35 m, zadnjih 12 m je bilo še posebej naporno – »Meandertal«. V smeri odtekanja vode se tu jama konča, prepih pa nakazuje možnost nadaljevanja navzgor skozi meander. Prav navzgor skozi meander smo tudi odkrili nadaljevanje, v začetku zelo ozko, čez 10 m pa se razširi v manjšo dvoranico premera 5 m. Ta del se zelo razlikuje od dosedanje jame, je zelo suho, brez sige, ni opaziti niti kapljanja vode, posamezne skale pa so preperele kot v meandru Zagi. Tako kot v zgornjih delih jame je veliko sledov polhov. Jama se nadaljuje s 15-metrskim breznom, na dnu katerega so zanimivo naloženi podorni bloki. Jernej jih je poimenoval »Pod prešo«. Pod bloki se nadaljuje strm

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Jama sledi ozkemu meandru, ki kmalu preide v 22-metrsko stopnjo.

Nadaljevanje jame se je obetalo v ozki špranji.

Ko je že vse kazalo, da se bo jama končala, se je nepričakovano odprl višje ležeči rov.

Po mukotrpnih ožinah se je odprla suha in krušljiva dvorana.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

rov spremenljivih dimenzij. Ta se na globini –140 m konča z manjšo odprtino in rahlim prepihom. S Pod preše je Peter opazil nadaljevanje navzgor, sprva 12 m navpično, nato prehod v vodoravni del. Od tu se je nakazovalo nadaljevanje v več smeri, prehodno pa je le strmo navzgor, kjer se konča z velikim podorom. Težko prehodno je v več smereh, bi pa bilo dobro preveriti, ko bo močnejši prepih. Meritve so pokazale, da je ta podor zelo blizu dela, kjer smo prišli v novo jamo. Do površja je 75 m. Jama je dolga 660 m. V jami so značilne raznovrstne živalice, ki jih v večjem številu srečujemo po celi jami, in prepih, ki poleti vleče proti notranjosti, pozimi pa proti vhodu. Na –100 m smo opazili živo žabico, v zadnjih akcijah netopirje pred samim vstopom v Hamex in slepca na vstopu v meander Zagi na globini 35 m. Fotografije: Peter Gedei

Jernej se »Pod prešo« pripravlja na spust skozi ožino.

Ljubo in Jernej v za zdaj končni podrti dvorani.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

FERRANOVA BUŽA Meritve: JK Železničar, feb. 2002 – nov. 2003 Risal: Milan Ferran Y: 5442 415 X: 5092 730 Dolžina: 660 m

Globina: 140 m

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Roparska jama JERNEJ PETROVČIČ ed Staro Vrhniko (2 km zahodno od Vrhnike), Zaplano in smučiščem Ulovko leži hrib Planina (n. v. 735 m) z razglednim stolpom. Še ne dve leti nazaj je bila v okolici Planine znana samo ena jama: Lokančevo brezno.

Terenski ogledi Oktobra 2002 sem med pregledovanjem terena v okolici Lokančevega brezna (v njegovi bližini je bila takrat že eno leto znana Buža) našel več dihalnikov, med temi tudi dihalnik, iz katerega se je odprla Roparska jama. Nobeden izmed njih ni dihal tako kot Buža, tako da nisem vedel, katerega bi se lotil. Ko sem pozimi hodil opazovat dihalnike, je bil ta nekakšna udrtina premera 2 m, ves sneg na vrhu pa je bil stopljen. Zima je skoraj že minila, ko mi je med pogovorom Ljubo omenil, da so dihalniki v bukovem gozdu lahko precej zatrpani s humusom. To mi je dalo še nekaj dodatne motivacije pri kopanju. Prišel je dan 25. februar 2003, ko sem se odločil, da odkopljem ta pretopljen ugrez. Tokrat so bili zadnji dnevi za prepihe, nekaj zaplat snega je bilo še in s tem ugodna temperatura.

1. marec 2003 To je bila tretja manjša popoldanska akcija, ko sva z Gorazdom odprla ugrez in se je pojavila odprtina premera 20 cm, iz katere je udaril močan prepih. Videlo se je brezno, globoko okoli 10 m, v njem pa se je slišalo kapanje vode.

4. marec 2003 Z Gorazdom sva razširila vhod. Nad brezno sem postavil vejo, da sva vrv spe-

ljala po sredini, ker ni bilo primernega mesta za izvedbo sidrišča. Gorazd se je prvi spustil v jamo, jo pregledal in našel dve možni nadaljevanji. Za njim sem se ves nestrpen spustil še jaz, da pogledam, kaj se obeta. Vhod je 12 m globoko brezno v obliki zvona. Dno je v premeru široko 6 m. V smeri proti severu se odpira komaj prehodna odprtina, iz katere se čuti prepih. Po dveh metrih spusta se razširi v manjši prostor, iz katerega se vidi še neprehoden meander. Druga možnost nadaljevanja pa se je kazala pod vhodnim breznom, kjer je bilo treba splezati čez sigovo kopo, za katero se je čutil prepih iz bližnje Polhove kamrice. Prehod vanjo je bil tisti trenutek nemogoč.

8. marec 2003 Sedaj se je začelo nekoliko bolj zares. Z Milanom sva se odločila, da bova sledila vodi, zato sva širila ožino v meandru pod vhodnim breznom. Delo je bilo zelo težavno, saj je iz stropa precej curljalo. Prebila sva se skozi nekaj težavnih ožin in pred nama se je pojavil odmev v še neznan prostor, danes ga imenujemo Baza. Ovira je bila 15 cm široka in 3 m dolg razpoka – Hilti ožina.

13. – 21. marec 2003 Za preboj skozi to ožino so bile potrebne tri popoldanske akcije. Odprlo se je 12 m globoko brezno z ravnim dnom premera 6 m, voda pa se je odtekala po 10 cm ozki špranji, skozi katero ni bilo čutiti prepiha. Nad špranjo, ki se je odpirala skoraj do stropa, je Gorazd z reflektorjem opazil, da se tam nekaj dogaja.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

ROPARSKA JAMA Merili: Ines Klinkon, Miha Staut, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Risal: Miha Staut JK Železničar, januar 2004

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave V naslednji akciji sva z Milanom splezala na drugo stran tega brezna in ugotovila, da je imel Gorazd prav. Jama se prečno cepi v dva kraka. Tu je opaziti, kot da bi prišel v drugo vzporedno jamo. Milan je šel v levi krak in po 10 m pasaže »padel« v lepo zasigan rov Levi meander, ki se nadaljuje v petih stopnjah, visokih dva metra. Konča se z dolgo neprehodno pasažo, skozi katero je dobro čutiti prepih. Jaz sem se ta čas odpravil v desni krak, ki se po približno 30 m hoje po kolenih prevesi v zaenkrat neprehoden meander.

26. marec – 3. april 2003 Z Gorazdom sva se odločila, da se prebijeva skozi neprehodno ožino v desnem kraku (Ryobi ožina), za katero se je zadnjič slišalo kapanje vode. To nama je uspelo v eni od popoldanskih akcij, čeprav je sprva izgledalo precej težje. Ko sem se spustil po vrvi za 6 m, sem bil nekoliko presenečen. Bil je čisto drugačen meander kot v levem kraku. Na tleh je bila razpoka po celem prostoru. Pod njo je sledila še ena stopnja podobnih dimenzij (10 m dolga, 3 m široka in 6 m visoka). Po tej akciji sem opazil, da nas čaka še veliko dela, če se bo jama nadaljevala v takšnih stopnjah, kot sta bili prvi dve. V naslednji akciji, ki je bila spet popoldanska, sva se z Gorazdom še trikrat spustila za okoli 6 m nižje. Tu sva nekaj časa iskala nadaljevanje, ker se je videlo, da se združita dva meandra (Vzporedni in Desni). Na tleh pred nama je bilo opaziti manjši podor in ta je bil tudi edina rešitev za naprej. Počasi sem se tlačil v Pasažo rešitve, ki je imela po tleh polno ježkov, za katere se je zatikala plezalna oprema. Po petih metrih se je ustavilo in mislil sem, da je za nadaljevanje konec upanja. Takrat sem pod seboj opazil manjši prostorček in se z nekaj čudnimi gibi zrinil vanj. Na tem mestu je bilo prostora ravno za enega jamarja, nekaj

skal in delovne opreme, kajti spet je sledila neprehodna ožina, za katero se je v globini slišalo kapanje vode.

5. april 2003 Po nekaj dneh premora je sledila celodnevna akcija z Milanom. Ožina s prejšnje akcije mi ni bila pisana na kožo, zato se je vanjo podal Milan, ki je drugačnih dimenzij. Splazil se je pod balvan, okoli njega, da je stopil na polico nad breznom ter razširil ožino. Pod nama se je odprlo brenzo, napolnjeno z »mega« skalami, ki so bile vkleščene med stenami: Brezno podornih balvanov. Ko sem se po vrvi spuščal mimo, moram priznati, da me je bilo pošteno strah. Brezno je globoko okoli 13 m. Na tleh sva ponovno sledila vodi in dobro je kazalo za napredek v naslednji akciji.

28. julij 2003 Po nekaj mesecih premora smo nadaljevali v najnižji točki. Sledili sta dve celodnevni akciji. Prebiti se je bilo treba skozi štiri metre dolgo razpoko (Bosch ožina), ki pa je »padla« v tretji akciji, ko mi je priskočil na pomoč Joc. Po vrvi sva se spustila še šest metrov in prišla v prostor, imenovan Zbiralnik, ki ni čisto nič podoben tistim v zgornjem delu jame. Na tem mestu se opazi, da ob močnem deževju pritečejo velike količine vode, ker je na desni strani pod stropom vse polno majhnih neprehodnih meandrov. Vsa voda pa odteka v razpoko, po kateri mi je uspelo priti precej daleč. Od tod se je videlo še cca. 5 m, široko pa nič več kot 15 cm. Tako se jama nekako zaključi. Njeno ime pa je vezano na roparja, ki nam je medtem, ko smo hodili v jamo, vlamljal v avtomobile.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Logarček nabira nove metre UROŠ ILIČ ogarček se za Dietzovim oknom razdeli na Severni rokav in Južni rokav (glej načrt). Severni rokav je ponavadi prehoden do Severnega sifonskega brezna, za katerim napredovanje zapre sifon. Južni rokav je ponavadi prehoden do Južnega sifonskega brezna. Če pa je voda malo nižja, se da priti še v dvoranici za naravnim mostom. Pričujoča serija raztegovanja Logarčka se je začela okoli 15. junija 2003, ko sta Jernej in Gorazd ugotovila, da sifon za severnim sifonskim breznom ni do vrha zalit. Dlje brez neoprena nista mogla. Teden kasneje sva na ogledni akciji z Jernejem ugotovila, da je voda res izredno

nizka. Severno sifonsko brezno in sifon za njim sta bila popolnoma suha. Predstavljajte si, koliko časa je bil Jernej brez sape in kako je jecljal, preden mi je uspel dopovedati, da je bilo pred enim tednom več kot meter vode. V »sifon«, skozi katerega lahko greš, ne da bi se sklanjal, se je leta 1999 potopil Igor Vrhovec. Dosegel je globino 1 m. Če mi tega ne bi povedal, bi za vrv, ki je ostala, mislil kvečjemu, da je za obešanje perila. Sledijo štiri jezera. Prvo je bilo prehodno po suhem (pa kaj, saj sva imela neopren), drugo je bilo treba preplavati, tretje je bilo zopet prehodno po suhem in prišla sva do četrtega jezera. Na desni se je jezero nada-

Severno sifonsko brezno je bilo med akcijami ves čas suho. Na levi strani je lepo vidna vrv, ki jo je napeljal Igor Vrhovec med potopom leta 1999. Foto: Peter Gedei

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave Uroš pred prvim potopom. Foto: Peter Japelj

ljevalo skozi dober meter visok prehod v nadaljevanje okoli 20 m daleč. Ta prehod je bil verjetno zaprt, ko so risali načrt (ker ne vidim drugega razloga, da ga ni na načrtu), prav tako leta 1999, ko se je v jezero potopil Igor Vrhovec. Z nogami sva pretipala vse stene v jezerih in edino v četrtem jezeru sta bili dve možnosti za sifon.

Prvi potop Navdušenje je bilo neizmerno in rešil nas je praznik 25. junija. Navdušencev se je nabralo kar 15 (z besedo: petnajst!). Ampak na koncu je vsak naredil nekaj koristnega. Prva ekipa je del od sifonskega brezna do četrtega jezera na novo izmerila. Za drugo jezero smo imeli eni neoprene, drugi čoln. Njihova naloga je bila odnesti vso opremo za potop do četrtega jezera. Potopil sem se v četrto jezero, kjer je logično nadaljevanje. Skozi 5 m globok in 45 m dolg sifon z nekaj zračnimi žepi sem prišel v suho nadaljevanje jame.

Sledi okoli 165 m suhega rova, ki je večjih dimenzij kot med jezeri, zatem 30 m dolgo jezero s prehodom, ki je bil komaj odprt, nato je še okoli 55 m suhega rova (prav tako večjih dimenzij) do manjšega jezera 4 × 5 m, ki se zelo verjetno nadaljuje s sifonom. Potapljaške opreme po suhem delu nisem nosil. Ob povratku je bila kljub mulju na dnu sifona vidljivost le malo slabša kot na začetku (1,5 m). Očitno se voda skozi četrto jezero pretaka, na kar sklepam tudi iz nekoliko višje temperature (10,5 °C) v primerjavi s prvimi tremi jezeri (8 °C). Pogledal sem še na drugo, »pritočno« stran jezera in se potopil 12 m globoko in 50 m daleč. Zaradi špartanske opreme več ni šlo, gre pa še naprej (in dol). Če vse skupaj seštejem, je novih okoli 350 m rovov in sifonov. Vse skupaj je trajalo slabih 9 ur. Sodelujoči: pobudnik akcije Jože Pristavec - Joc (JK Borovnica+JKŽ) in Ljubo Golob (JKŽ), ki sta nekje nekaj iskala. Opremo so

Čoln je marsikatero kožo pustil na suhem. Foto: Peter Japelj

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave mi pomagali nositi (hvala vsem): Jernej Petrovčič, Matjaž Cvar (JKŽ), Jože Košir - Cox (ŠD Tornado) in Rok Škulj (JK Borovnica), Peter Japelj (JK Borovnica+JKŽ) pa je skrbel za čoln za »ne-neoprenčke«. Peter Gedei (JKŽ) je zadevo poslikal. Merilna ekipa: Mojca in Boštjan Vrviščar, Ines Klinkon in Miha Staut, čez jezero jih je v neoprenu vozil Borut Jurkovič (vsi JKŽ). Zraven je šel še Gorazd Petkovšek, Jernejev sosed.

Drugi potop Potem je bilo malo dežja. Kmetje pravijo premalo, mi preveč. Pisal se je 28. julij in Logarček je bil spet naša žrtev. Imeli smo nekaj problemov s kadri za pomoč pri transportu opreme, nakar me pred jamo pričaka nasmejan Cox s še petimi jamarji, ki so se odzvali na Palčičevo posredovanje. Tako je minimaliziranje opreme za nošenje (in nato potapljanje) k sreči odpadlo. Miha in Ines sta se odpravila v južni rov in ugotovila, da je južni lijak popolnoma suh, vendar nadaljevanja nista našla. Ostali pa smo šli s potapljaško opremo in čolnom v severnega. Oprema je bila ekspresno pred četrtim jezerom (ja, eni pa imajo kondicijo), kjer sem se potopil v severni sifon. Ob prejšnjem potopu sem vrvico pustil v sifonu in tokrat mi je prav prišla – skozi sem bil prej kot v dveh minutah. Opremo sem po suhem delu odnesel do naslednjega potencialnega sifona. Ugotovil sem, da se proti severu po približno 65 m zapre, edino možno nadaljevanje je proti zahodu, kjer sem šel okoli 50 m daleč, vendar globlje od 12 m brez kompenzatorja plovnosti nisem mogel. Kaj je naprej, ne vem. Drugič. Nato sem se potopil še v južni sifon v četrtem jezeru – no, poskušal sem se potopiti, saj je bila vidljivost manj kot 10 cm in sifona po 20 minutah poskušanja sploh nisem našel. Tako se je več kot očitno pokazalo, da je severni sifon pritočni, južni pa odtočni. Pretoka se sicer ne čuti, očitno pa

Severni rov po Severnem sifonskem breznu. Foto: Peter Gedei

ga čuti mulj, ki sem ga dvignil pri opremljanju. V suhem delu za severnim sifonom je bil nivo vode za 10 – 20 cm višji kot nazadnje. To je očitno povzročilo malo močnejši pretok kot zadnjič, od tod tudi svinjarija v južnem, odtočnem sifonu. Zadnjič sem v jezeru dvignil približno enako mulja, vendar do sifona to ni prišlo. Vsaj vemo za naslednjič, v katerega se je treba najprej potopiti. Sodelovali smo: Jože Košir - Cox (ŠD Tornado), Mitja Mršek, Marko Matičič (JD Rakek), Martin Rajšter, Roman Bogataj, Tomaž Česnik (DZRJ Luka Čeč Postojna), Milan Ferran, Ines Klinkon, Miha Staut in Uroš Ilič (JKŽ). Še enkrat hvala vsem, ki so pomagali nositi, in pa Igorju, ki mi je »šenkou en star lajf pa posodu flaše«.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave Novo brezno Volja za Logarčka je malo upadla, nakar me 10. avgusta kliče Joc in pravi, da gresta z Jernejem nekaj pogledat v južne rove. Pred enim tednom sta namreč odkrila luknjo, iz katere se sliši voda. Kaj hitro se mi je potožilo po Logarčku in čez tri ure smo se že oblačili. Tokrat brez potapljaške opreme, čeprav je bila prisotna voda, in to v obliki nevihte. Zanimivo je bilo pod Dietzovim oknom, kjer je tja grede drla voda, nazaj grede pa nič več. Tistih jezer ali sifonov na koncu seveda po pričakovanjih ni bilo. Samo blaaaato. Pa še eno »baby-glisto« smo našli v blatu. Malo naprej od južnega lijaka (malo pred »koncem« jame), natančneje tik pod merilno točko 27, se res sliši voda. Ta majhna luknja se je razširila v 25 m globoko brezno, nato pride še ena stopnja (»blatni tobogan«) in še stena spodnje dvorane, skupaj čez 40 m globoko. To je nova najnižja točka jame! Vse skupaj gre v glavnem navpično, rahlo proti jugu. No, pa smo pri vodi. Spodaj sta dve jezeri, med njima so štirje višinski metri in slapič. Voda priteka z zahoda, jezero je veliko 6 × 9 m in teče v večje jezero v obliki fižolčka 5 × 8 m, proti vzhodu. Nad zgornjim jezerom je par kaminov, spodnjega pa bi se dalo pregledati edino z neoprenom. No, tu je verjetno še kakšen sifon. Prvih 25 m brezna so popolnoma gladke skale, tam očitno velikokrat teče voda. Kaže, da veliko vode. Takoj sem se spomnil Hotiških ponikev. Enake skale. Tam, kjer je stopnja, je odloženo blato (ostali deli so čisti) in izgleda, da je to zgornji nivo vode. To je 15 m višje, kot je bil nivo vode med našim obiskom. Teh 15 m pa je podobnih obali med plimo in oseko – ostre, krušljive skale.

»Potop« v novem breznu 13. avgusta sva se z Jernejem dogovorila, da grem v neoprenu pogledat obe jezeri.

Pridruži se nama še Cox, prinesel je eno malo jeklenko, in precej otovorjeni se odpravimo v jamo. Jernej opremi brezno, spustimo se do edinega dela, kjer se da nevarovan stati. Kaj mislite, kaj je po tleh v edinem za silo ravnem delu, kjer sem se preoblekel. Ne, ni zjutraj pokošena angleška travica. Z Jernejem greva do vode, zelo malo mest je, kamor se da stopiti. Nekako spravim nase opremo in grem najprej v odtočno jezero. Voda okoli mene je močno spremenila barvo. Potem sem hotel »naučiti potapljati« Coxov digitalni termometer. Odločno se je uprl, upam da ne za zmeraj. Tako smo ostali brez meritve temperature vode. Ni pa zelo mrzla, saj me v tisto nogo, za katero je neoprenski čeveljček ostal doma, ni pretirano zeblo. Na koncu jezera je suho nadaljevanje, ki precej verjetno pride v glavno brezno. Je pa treba to od zgoraj preveriti. Sifon je ogromen men, gre v smeri proti jugu in sploh nisem videl tal jezera. Potopil sem se samo do vhoda v sifon. Potem pa se je moja baterija odločila, da se bo brez mene potopila v sifon. »Jernej, daj poglej sem,« sem vpil izza vogala in priplaval do njega. Tako je bilo potapljaških aktivnosti v tej akciji nepreklicno konec. Rezervna baterija je varno ležala na moji domači mizi. Prav žal mi je za pritočni sifon (no, pa za baterijo in Coxov termometer tudi). Vseeno sem šel pogledat v zgornje jezero in kolikor sem lahko ugotovil, voda pride iz sifona iz smeri jugozahod. Tudi za ta sifon sem dobil občutek, da ni prav majhen, nad njim pa so kamini in luknje. Jernej je od sredine brezna pregledal nekaj lukenj, ne pa še vseh. Od kod piha na vhodu v brezno, je še vedno neznanka.

Bukovčev rov Glede na rekordno nizko vodo smo se odločili, da damo prioriteto pred potapljaškimi akcijami iskanju suhih nadaljevanj na mestih, kjer je navadno voda. Tako se je na seznamu

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave našel Bukovčev rov in obe »jezeri« za naravnim mostom pri koncu južnega rova. Prva ekipa (Ines, Miha, Kristina, Andrej in jaz) se je odpravila v Bukovčev rov, z Ljubom in Jernejem smo se dogovorili, da se dobimo kasneje pod naravnim mostom. Nad breznom (niti v breznu) nismo našli nobenega svedrovca. Očitno zadnje čase brezno ni bilo obiskano. Počasi smo se spustili do vode, 50 m daleč in 35 m globoko. To niti ni brezno, temveč bolj razpoka. Spodaj je jezero, skrajnih točk nismo videli, to nas čaka naslednjič v neoprenu ali celo skupaj s potopom. Možno je, da se ta razpoka še nadaljuje v globine. Iz desne prihaja po rovu en zelo sramežljiv potoček. Rov je dolg 25 m in se dvigne 15 m nad nivo jezera. Konča se z ujeto vodo, ki pa verjetno nima nadaljevanja. S Kristino sva se počasi odpravila pod Dietzovo okno po rezervne baterije, ostali so rov in brezno izmerili. Pod Dietzom je tudi »izginilo« več kot pol robe, ki smo jo pustili za južni rov. Po krajšem počitku se odpraviva do naravnega mostu, kjer sta ga Ljubo in Jernej že začela osvajati. Nad levo steno je prišel Ljubo s pomočjo »klamf«, v brezno zadaj se ni spustil. Nato se je zbrala cela ekipa in Ljubo je od zgoraj metal kladivo na vrvici. Po nekaj neuspešnih poskusih in skorajšnjem obupanju nam je le uspelo. Prvi gre gor Ljubo, naredi sidrišče, Jernej očisti več kot 10 cm debelo plast blata na robu in pridružimo se ostali. Ines, Kristina in Andrej medtem odidejo prodi izhodu. Ker je nekaj stvari žal ostalo pod Dietzovim oknom, smo morali to vrv odnesti naprej in se spustiti v brezno. Spodaj je suho, ta dvorana ima samo en prehod v spodnjo (levo) dvorano, ki je tudi suha. Najprej je Ljubo našel rov, dolg okoli 20 m, ki se verjetno konča z ujeto vodo. Nato je Jernej na nasprotni strani našel rov, v katerega je močno vleklo. Na tleh je zelo redko blato, tako da ne manjka veliko, da bi bilo zalito z vodo. Po okoli 10 m se preveč zoži za na-

daljevanje. Miha in Jernej sta poskušala z odmikanjem skal, vendar smo zaradi pozne ure odnehali. Akcija je trajala 11 ur. Naslednji dan so me za to akcijo na urgenci nagradili s šivom v roki, ki je bil posledica nepazljivega spuščanja v Bukovčev rov. K sreči je bila spodaj voda, v čeladi pa prva pomoč. In prav žal mi je, da se nisem pogel pridružiti širjenju te ožine, saj je bila zaradi ugodnih razmer načrtovana v najkrajšem možnem času.

Potop v novem breznu Vremenske razmere se od zadnje akcije niso spremenile, zato sem se odločil (kljub šivu v roki) narediti potop v novoodkritem breznu v južnem rovu. Odločil sem se za pritočni sifon, saj so nekateri upali, da bi za sifonom prišel v suha nadaljevanja jame. Nazadnje sem se preoblačil v blatu, kar se ni nabolje obneslo, tako smo tokrat vso opremo prinesli prav do zgornjega jezera, kjer je prostora za tri ljudi. Potopil sem se s kompenzatorjem plovnosti in dvema 7-litrskima jeklenkama. Sifon je prostoren (višina in širina čez 2 m), po tleh je mestoma mulj, mestoma droben pesek. Sifon gre v smeri 210 stopinj, se počasi spušča, skozi je bilo rahlo čutiti tok vode. Od 50 m dolžine gre strmo navzdol, nato se zopet zravna. Upi o suhem nadaljevanju so se počasi nehali in cca. 60 m daleč, 24 m globoko sem se obrnil. Vidljivost tja grede je bila 2 – 3 m, nazaj grede mestoma tudi 0. Potop je trajal 13 minut, temperatura vode je bila 10 °C. Sifon je perspektiven, nezahteven, vendar je dostop težaven, zato bi se rad zahvalil vsem za pomoč pri transportu opreme (poleg Coxa še Aleš Stražar, Borut Korošin, Božo Štupca in Primož Novak iz DZRJ Simon Robič Domžale). Samega brezna še nismo izmerili, vendar ocenjujemo, da je gladina jezer najgloblja točka jame (95 – 100 m), tako da sem verjetno dosegel globino okoli 120 m, to je

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave nadmorska višina 380 m, kar je 64 m pod nivojem Planinskega polja. Absolutni rekord pa prav gotovo še vedno drži moja baterija.

Za konec spet Severni rov Želeli smo ujeti zadnje ugodne vremenske razmere za meritev nadaljevanja za četrtim jezerom v Severnem rovu in raziskati morebitno novo nadaljevanje. Za to sta potrebna dva potapljača in tako sva se za akcijo dogovorila najprej z Igorjem Vrhovcem nato pa še zaradi veliko opreme z ostalimi za pomoč. V neoprenu so bili poleg naju z Igorjem še Peter Gedei in Rok Škulj, za ostale smo zopet imeli čoln. Opremo smo prinesli do četrtega jezera, nato so se ostali odpravili v Bukovčev rov (z Igorjem sva namreč računala, da bova potrebovala več kot dve uri na drugi strani sifona). Sam sem imel dve 3litrski jeklenki, Igor pa dve 6-litrski. Dogovorila sva se, da v drugem sifonu tokrat poskusi srečo Igor. Najprej sva se potopila v prvi pritočni sifon in za to porabila manj kot 2 minuti. Nato sva opremo za Igorja nesla do naslednjega sifona, kamor se je takoj potopil. Pravi, da se na globini 14 m zapre, kasneje je našel tudi kamin, ki se tudi zapre, in del proti severu (verjetno istega kot jaz zadnjič), ki se prav tako zapre. Vendar se oba strinjava, da nekje nadaljevanje mora biti. Nato sva opremo nesla nazaj in suhi rov med sifonoma izmerila. Prvi sifon je dolg 45 m, nadaljevanje za njim 273 m in zadnji sifon okoli 65 m. Našla sva še dva stranska rova, pri je dolg 18,5 m in drugi 21 m. Tako so vsa nadaljevanja za četrtim jezerom, če prištejemo še odtočni sifon, nanesla 467 m. Ekipa v Bukovčevem rovu je ugotovila (jezero sta preplavala Peter in Rok in ob robu pretipala stene zaradi morebitnih nadaljevanj), da se rov z jezerom konča, se pa verjetno razpoka nadaljuje še v globino. Jezero je veliko 23 × 11,5 m. V tej akciji smo se zopet nabrali s cele

Malo pred četrtim jezerom se rov zoži. Ožino lažje obhodimo po zgornji strani. Foto: Peter Gedei

Slovenije: Igor Vrhovec (JKŽ, Norik Sub), Peter Gedei, Marko Krašovec, Uroš Ilič (JKŽ) Rok Škulj (JK Borovnica), Marko Pavlin, Darko Hribar (JK Novo mesto) in Jure Furlan iz Borovnice. Le kje je bil Cox?

••• Zelo plodno poletje z ugodnim vremenom se je končalo, prav tako raziskovanje Logarčka. Skupaj z južnim breznom in novoodkritimi deli je Logarček daljši za krepak kilometer. Vendar pa potapljaške raziskave še zdaleč niso izčrpane – pravzaprav so perspektivni prav vsi sifoni, v katere sem se (in se še nisem) potopil. Kdaj nam bo suša zopet omogočila perspektivne obiske, bomo pa videli. 25

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Novosti v Velikem in Malem Okencu UROŠ ILIČ ri pripravah na ta članek sem naletel na veliko zmedo pri poimenovanju obeh izvirov. V starejših člankih se je za južni izvir uporabljalo ime Veliko Okence, za severnega pa Malo Okence. Pred desetimi leti se je pojavila zmeda, ker so nekateri trdili, da je v prvih objavah prišlo do zamenjave. Mogoče je eden izmed vzrokov napačno poimenovanje na TTN 1:5.000, razlika je celo v dveh različnih izdajah Atlasa Slovenije. Po posvetovanju z Andrejem Mihevcem (IZRK) in domačini bom v nadaljevanju uporabljal za južni izvir ime Veliko Okence in za severni izvir ime Malo Okence, tako sem popravil zmedo tudi v Katastru jam. Južni izvir oz. Veliko Okence ima katastrsko številko 5513, severni oz. Malo Okence pa 6185. Voda iz Malega Okenca se, gledano v smeri toka, z leve izliva v vodo, ki prihaja iz južnega izvira – Velikega Okenca. Obe Okenci sta občasna izvira Ljubljanice v Retovju. Predvsem Veliko Okence je zaradi bližine Ljubljane, nezahtevnega dostopa s potapljaško opremo, relativno nenevarnega dela do prve ožine in tudi zaradi občasne dobre vidljivosti cilj tudi manj ali celo neizkušenih jamskih potapljačev. V njem smo delali tako uvodni tečaj jamskega potapljanja kot tudi nadaljevalnega. Malo Okence pa ima nizek vhod in tudi vidljivost je navadno slabša, zato je precej manj obiskano. Zadnji zapisniki v Katastru jam kažejo, da je v Velikem Okencu zadnje večje raziskave naredila francoska skupina G. E. P. S. avgusta 1972, izmerili so dolžino 255 m in izdelali načrt. Za Malo Okence je najnovejši zapisnik Sama Morela iz leta 1994, kjer opisuje del jame do približno 70 m daleč. Po bese-

dah Igorja Vrhovca je Tomo Vrhovec leta 1997 odkril veliko dvorano v Malem Okencu, Igor Vrhovec in Miha Pihler pa sta leta 1998 tam naredila nekaj potopov in vrvico privezala v kamin v tej dvorani na globini približno 6 m. Vendar nič od tega ni dokumentirano.

Nedolžni začetki V Malem Okencu je do nedavnega ostala vrvica še od Igorja in Mihe iz leta 1998, v Velikem, ki pa je bolj obiskano, vrvico verjetno vzdržujejo številni potapljači. Ob začetku naših novih raziskav pa je bila vrvica v obeh zelo potrgana. S Simonom Oprešnikom sva se konec leta 2001 odločila, da bova v Veliko Okence napeljala novo vrvico, jo pritrdila z elastikami in jamo izmerila. Tako sva v treh potopih do marca 2002 po silnem dogovarjanju o vseh podrobnostih napeljevanja in označevanja prišla do konca. Dokler vrvice v jami ni bilo, je bilo vse v najlepšem redu, sedaj pa so seveda vsi imeli pripombe na potek vrvice, zato smo se odločili, da položimo novo vrvico od vhoda v jamo do konca. Dogovorili smo se za način pritrjevanja vrvice: čim bolj pri tleh, pritrjevanje z elastikami, vrvica naj se ne dotika skal. Prednost pritrjevanja z elastikami (na trakove narezane avtomobilske zračnice) je v tem, da močan pretok vode vrvice ne drgne ob skale, zato se težje strgajo – strgajo se kvečjemu elastike. Razlog za pritrjevanje pri tleh pa je večja varnost ob morebitni potrebi po sledenju vrvici pri povratku, če bi potapljačem odpovedale vse luči. Vrvico nato opremimo s plastičnimi trikotniki z označenimi dolžinami od vhoda (ali do izhoda). Te dolžine so namenjene za vse

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave meritve in so referenca za ostale raziskave. Trikotniki imajo poleg tega, da se lahko nanje kaj napiše, še eno pomemno nalogo – ob morebitnem vračanju brez luči s svojo obliko kažejo, v kateri smeri je izhod.

Veliko Okence V šestih potopih marca 2002 smo ponovno napeljali vrvico in jo pritrdili z elastikami (poleg mene še Igor Vrhovec, Simon Oprešnik in Primož Kumše). Nato sem vrvico opremil s trikotniki. Končala se je pri 267 m, sledi podor, ki pa ni popolnoma zasul sifona. Ostal je nekaj 10 cm visok prehod, kar pa je premalo za potapljača. V naslednjih treh potopih (aprila) sva s Primožem izmerila poligon ter višino stropa, s pomočjo teh meritev sem narisal tloris in iztegnjeni profil ter umestil tloris na TTN 1:5.000. Ko smo načrt primerjali s tistim od francoske skupine iz leta 1972, smo morali uporabiti kar precej domišljije, da smo lahko potrdili, da gre za isto jamo. Skupaj smo naredili 14 potopov. Začeli smo marca, končali aprila. Večino potopov se je dalo narediti kar med tednom, popol-

dan po službi. Za potope, ki sem jih opravil sam, sem imel na 155 m dodatno jeklenko, ki sem jo puščal kar notri. Trajanje potopov je bilo med 35 in 90 minut. Temperatura vode je bila med 5 in 8 °C, začetna vidljivost pa zelo ugodna za tako delo, tudi do 7 m. Proti koncu akcije se zaradi številnih potopov umazanija s stropa nad vrvico ni več usipala in je bila vidljivost ob povratku enaka kot na začetku. V tem času tudi ni bilo večjih padavin in je bil vodostaj ob koncu akcije že skoraj tako nizek kot poleti. Vmes je vsaj pet kaminov, ki še niso izmerjeni. Zadnji niti še ni preiskan do konca. V treh izmed njih se da ob nizkem vodostaju priti v manjšo dvorano nad gladino vode (2 × 1,5 m). Dva kamina pa sta označena z vrvico, ki je ovita okoli glavne.

Malo Okence Po meritvah Velikega Okenca sem se junija odpravil na ogled Malega Okenca. To je bil naslednji cilj, saj v Katastru jam ni bilo sploh nobenega načrta, razen prvih 70 m. Po pripovedovanju Igorja Vrhovca je jama dolga okoli 180 m.

Veliko Okence ob suši. Foto: Tibor Gedei

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave Za vhodom sem opazil novejšo vrvico, ki je bila položena v stranski, slepi rov, pa še okoli »ovinka« je bila speljana. Sam sem se odpravil v glavni rov, ki se spusti na 40 m. S seboj sem imel vrvico (2 mm) in sem jo polagal bolj provizorično, a sem jo vseeno pustil notri. Med potopom dva dni kasneje sem se s 40 m dvignil v večjo dvorano (v kateri sta bila že Miha in Igor), in našel izhod do vodne gladine. Nato sem pri vračanju opazil nadaljevanje na globini 20 m. V naslednjih treh potopih sem prišel po občutku 80 m daleč na globino 43 m, kjer je bilo na koncu precej zamuljeno, zato vrvice tam nisem pustil, saj sem presodil, da ni nadaljevanja. Naslednji dan pa sem jo pustil verjetno v drugem slepem rovu na globini 30 m. Zaradi tega novega nadaljevanja sem se odločil jamo izmeriti. Zanimalo me je namreč, v katero smer jama sploh gre in kolikokrat oz. kje vmes zavije. Napeljati je bilo treba označeno vrvico 3 mm. Zanimanje ostalih je po Velikem Okencu močno upadlo, zato sem nadaljeval sam. Začelo se je deževje, tako da sem prvi naslednji potop naredil šele konec julija in do konca avgusta še tri potope v vidljivosti okoli enega metra. V teh treh potopih sem položil 200 m vrvice. Če ne bi imel za »vodilo« moje prve vrvice 2 mm, še dolgo ne bi prišel do konca. V naslednjih treh potopih v začetku septembra sem označil vrvico in jamo izmeril do 200 m. Malo me je begal podatek, da sem v nadaljevanju dosegel globino okoli 30 m, dva meseca pred tem pa 43 m. Naredil sem dva nova potopa, našel pravo nadaljevanje in izmeril še ta, zadnji del. Kasneje se je izkazalo, da tako tisti del na 30 m kot tudi na 43 m nista vodila v pravo smer, ampak da gre nadaljevanje skozi zoprno nizek prehod navzdol. V začetku oktobra se me je za pomoč usmilil Simon, vendar ni prinesel sreče, ker ni mogel izenačiti pritiska. Počakal me je v jezeru, sam sem pa potegnil še približno

Uroš med pripravami na potop. Foto: Peter Gedei

25 m nove vrvice. Na dekompresiji pa me je Simon 15 minut zabaval z metanjem kamenčkov. Nadaljevalo se je počasneje. Malo je padla volja, ocenjenih 265 m dolžine na 45 m globine je že velik (in lahko nevaren) zalogaj za enega potapljača. Konec decembra sva hotela z Igorjem še enkrat noter, vendar je bil pretok premočen za resno delo. Nadaljeval sem marca 2003, ko sem v štirih potopih jamo izmeril do konca, kar je naneslo precej več od ocene – 285 m in končna globina 45 – 46 m. Med vsakim potopom sem gledal za nadaljevanje, a ga nisem našel, nisem pa še pregledal vsega. Takrat sem se tudi odločil, da sam ne bom nadaljeval, ker je prenevarno. V enem izmed zadnjih potopov mi je na koncu jame odpovedala primarna luč, prva rezervna pa je kazala, kot da ima prazne akumulatorje (kar se je potem k sreči izkazalo za provokacijo). Vseeno sem pri plavanju do izhoda postavil rekord.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave Z Igorjem sva šla noter še konec marca in našla nadaljevanje, ki gre po razpoki navzgor. Dvignila sva se na globino 30 m, kjer se odpre velika dvorana. Malo sva pogledala naokoli in očitnega nadaljevanja nisva našla, je pa treba še temeljito pregledati. Tega dela še nisva izmerila. Nazaj grede sva še popravljala vrvico, tako da sva dobila nagrado 41 minut dekompresije (dva potapljača v jezeru 8 × 6 m). Na poti nazaj sva srečala še mojo staro vrvico 2 mm, ki pa gre prečno nad sedanjo vrvico. Očitno je to ostalo od nekajkrat neuspešnega iskanja nadaljevanja, ki sem ga opisal. Poleti sva naredila en potop z Matejem ob izredno nizkem vodostaju. Šla sva v zračni žep in prav zaradi nizke vode ugotovila, da je precej daljši kot ponavadi (več kot 10 m). Vsekakor vredno še kakšnega potopa. Jeseni so domačini razširili jezero pred izvirom, kar je povzročilo ogromno mulja po tleh. Počakali smo prvo večje deževje, ki je vodo in vso svinjarijo »porinilo« čez jezero. Decembra 2003 sem naredil še dva potopa in ob slabi vidljivosti nisem naredil nič, razen da sem ugotovil, da je vrvica še vedno v odličnem stanju. Sedaj je izmerjeni del dolg 280 m (z neizmerjenim nekaj čez 300 m), največja dosežena globina je za prehod v dvorano 38 m, za zadnje nadaljevanje 45,3 m. Tudi tu širine sifona in dvoran nisem meril. Zaradi slabe vidljivosti in ker nisem imel pomoči, nisem meril niti višine stropa. Jama gre po začetnem vijuganju od dolžine 51 m praktično naravnost v smeri 330°, vključno z nadaljevanjem, ki ga še nisva izmerila. Skupaj sem naredil 25 potopov (36 – 102 minut), temperatura vode je bila med 8 in 10 °C, v jezeru pred vhodom poleti več kot 12 °C. Vidljivost do sredine julija je bila tudi do 5 m, po deževju do jeseni 2002 pa včasih celo manj kot 1 m. Avto sem puščal pri mostičku, kjer ga niti ne bi smel, ven-

Uroš v Malem Okencu. Foto: Peter Gedei

dar ni nihče delal problemov. Domačini so me večkrat spraševali o sami jami, edino enkrat je prišel mimo hudo nezaupljiv ribiški čuvaj, ko pa je ugotovil, da sem v istem klubu kot Brko, sva se naprej pogovarjala čisto drugače.

Sklep Po prenosu tlorisa na TTN 1:5.000 sem ugotovil, da se sifon v Malem Okencu konča na več kot pol poti do drugega izvira Ljubljanice, Močilnika. V obeh jamah je še ogromno dela. V Velikem Okencu sem spomladi 2003 ugotovil, da elastike na vrvici niso bile v prav veliko pomoč, saj je bila vrvica strgana po celotni dolžini jame vsaj desetkrat (razen zadnjih nekaj deset metrov). Vrvico sem za silo popravil, vendar večjih nalivov v tej jami pač ne zdrži. Nasprotno pa je v Malem Okencu preživela dve večji obdobji padavin.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Lučki dol ALEŠ LAJOVIC - HOV-HOV

Uvod Na ostenje južno od vasi Luče nedaleč od Grosuplja sem postal pozoren že kmalu, vsekakor pa mnogo pred tem, ko sem se pridružil jamarjem. Pri hiši smo namreč imeli avtomobil, kar v tistih časih ni bil ne vem kako splošen pojav, oče pa nas je ob nedeljskih popoldnevih rad zapeljal na kak krajši izlet, če je le imel čas, denar in je bilo vreme primerno. Tako smo se kdaj pa kdaj zapeljali tudi po cesti, ki vodi iz Grosuplja mimo razvalin gradu Boštanj, skozi Zagradec, mimo Šole in nato kar visoko nad de-

presijo Lučki dol proti dolini reke Krke. S te razgledne ceste je cel Lučki dol skupaj z vasjo Luče in cerkvico Sv. Ožbalta kakor na dlani. Kasneje, ko sem z jamarji prekrižaril že večji del ondotnih hribov in lukenj, za Jamo, kot ji enostavno pravijo domačini, nekako nikoli ni bilo dovolj interesa. Na Muljavi smo imeli »ajzenponarji« nekaj časa celo sekcijo, na Krki pa je par let delovalo jamarsko društvo, s katerim smo kar nekaj sodelovali. Med člani muljavske skupine najdemo celo aktualnega ivančnogoriškega župana Lampreta in njegovo ženo Tonco (Bregar), med člani krškega društva

Marko Grden in Rok Krek na vhodu v Lučko jamo 1, prvega februarja 1981. Foto: Aleš Lajovic

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave pa gostilničarja Borštnika. Znan je predvsem po brinovcu, ki ga pošilja raznim državnikom po svetu. Leta 1980 smo »ajzenponarji« na Filozofski fakulteti organizirali XI. zborovanje slovenskih jamarjev in raziskovalcev krasa, na Magistratu pa občni zbor JZS. Tam smo v preddverju pripravili tudi fotografsko razstavo z jamsko in jamarsko tematiko, na otvoritvi le-te pa je zapel celo Ljubljanski oktet – tedaj uradno še Študentski oktet. Ob tej priliki smo iskali primeren prostor za jamarski tabor in tedaj sem bil prvič pri Jami (uradno: Lučka jama 1, kat. št. 150). Ambient se je izkazal kot zelo primeren, saj je pred vhodom v Jamo nekakšen amfiteater, zahodno od njega kar velik spodmol (še brez katastrske številke) in še nekoliko naprej nekaj deset metrov dolg, do deset metrov širok in nekaj metrov visok jamski rov z dvema vhodoma (uradno: Lučka jama 2, kat. št. 2387). Spodmol in ta rov bi nam v primeru slabega vremena lahko nudila primerno zatočišče, kar se je tudi res zgodilo, le da ni šlo samo za slabo vreme, temveč kar za manjši vesoljni potop. Šotore smo postavili kar na travniku sredi tega naravnega amfiteatra. Za tabor smo seveda morali pridobiti občinsko dovoljenje, kmetu pa povrniti stroške za potacano travo. Vse omenjene jamske objekte smo tedaj ponovno premerili, to sta opravila M. Željeznov - Kiko in A. Potočnik - Toli. Žal sta oba že pokojna. Načrti niso bili najboljši – deloma zaradi težav s kompasom oziroma odčitavanjem deloma zaradi visoke vode, tako da nekateri deli v Jami niso bili dostopni. Načrte smo potrebovali za gradivo za strokovno ekskurzijo ob zborovanju, ki pa je zaradi premajhnega zanimanja žal odpadla (gradivo z naslovom Kras severozahodne Dolenjske je pripravil dr. A. Kranjc). V okviru omenjenega jamarskega tabora je bil opravljen verjetno prvi potop v Jami (potopil se je M. Krašovec), in sicer v Vodnjaku. To je sifon v desnem (zahodnem) delu tega,

iz več razlogov silno zanimivega speleološkega objekta, ki skupaj s Spodmolom in Starim gradom (prej omenjena Lučka jama 2) v bistvu tvori jamski splet.

Osnovni podatki o jamah Jama (Lučka jama 1) Kat. št.: 150 Koordinate: X = 5085 990, Y = 5479 050, z = 313 m Dolžina poligona: 303 m Denivelacija (razlika med doslej doseženo najvišjo in najnižjo točko): 73 m

Stari grad (Lučka jama 2) Kat. št.: 2387 Koordinate: spodnji vhod (T4): X = 5086 048, Y = 5479 021, z = 317 m zgornji vhod (T9): X = 5086 088, Y = 5479 021, z = 331 m Dolžina poligona: 56 m Denivelacija: 16 m

Spodmol Kat. št.: še nima Koordinate (T5): X = 5086 024, Y = 5479 018, z = 318 m Dolžina poligona: (50 m) Višina: do 20 m

Hidrologija Lučki dol je okoli tri kilometre dolga in do kilometer široka udorina ali depresija med Grosupeljsko kotlino oziroma njenim jugovzhodnim podaljškom z imenom Radensko polje in izviri reke Krke, na nadmorski višini dobrih 300 metrov (enaka višini Ljubljane). Umetna struga Radenščice je praktično celo leto suha, izjema pa so visoka vodna stanja, ko lahko voda iz Jame zelo hitro privre na dan, pa tudi hitro upade. Opraviti imamo

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

ZAHODNI KRAK

LUČKA JAMA 1 (LUČKI DOL)

VZHODNI KRAK

torej z izrazitim visokovodnim prelivnim režimom. Ob polni strugi je pretok okoli 10 m3/s, neredko pa je vode več. Tedaj spodnji

Poginuli klen (dolg okoli 50 cm) v spodnjem delu Lučkega dola. Foto: Miha Brenčič

del vasi Luče takorekoč plava, kot tudi seveda ves spodnji del Lučkega dola. Tu so ob melioracijah napravili tudi dva katavotrona – obzidana vodnjaka, ki naj bi povečala »požiralnost« spodnjega dela dola, kjer kakih izrazitih ponorov ali celo ponornih jam ni (z izjemo Štupnikove lisične, ki pa je previsoko). Če se je »požiralnost« res povečala, mi ni znano. Kakorkoli, jezero v Lučkem dolu se lahko ob primernem vremenu obdrži kar dolgo. Ko jezero odteče, redki ribji živelj pogine, saj ne more slediti vodi, v Jamo pa se tudi ne more več vrniti. Tako je pred leti M. Brenčič naletel na kapitalnega klena, ki je svoj konec dočakal pod eno od ondotnih

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

LUČKA JAMA 1 (LUČKI DOL) Tloris

ZAHODNI KRAK

VZHODNI KRAK

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

LUČKA JAMA 2 (LUČKI DOL)

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave lesk. In še po nečem je znamenita naša Radenščica. Ko začne teči iz Jame, s seboj navadno prinese tudi lepo število človeških ribic, s katerimi pa imajo menda največ veselja vaške kure. Kot rečeno, se pojavi Radenščica zgolj ob visokih vodah. Kje so njena pota ob nizkih vodah, se nam pa dandanašnji niti približno ne sanja. Pred drugo vojno je bilo opravljeno sledenje z bajalico med Viršnico in izvirom Krke (ing. A. Hočevar in brat pokojnega A. Podržaja iz Gradička ob Krki, ki mi je to tudi povedal). Kje so zapisi oz. načrti o tem sledenju, mi ni znano, možno pa je, da so založeni kje v arhivih nekdanje Zveze vodnih skupnosti. Druga največja dolenjska jama Viršnica je oddaljena le slaba dva kilometra, vanjo pa teče Šica oziroma Raščica, ki izvira izpod Sv. Gregorja. To je silno zanimiva rečica, ki je ob nizki vodi dolga kakih 15 km (odvisno v katere požiralnike odteka), ob visoki, ko poplavi Dobrepolje, pa kar 30 km. Tedaj se temeljito spremeni tudi hidrologija zaledja zgornjega dela reke Krke. Tako lahko sklepamo, da iz Jame tečejo njene visoke vode, zelo verjetno pa tudi visoke vode iz cele Grosupeljske kotline (Zelenka, Dobravka, potoki iz okolice Žalne oziroma Velike Loke). Točen odgovor verjetno še dolgo ne bo znan, marsikaj pa bodo, upajmo, razkrile potapljaške raziskave, kar se je že zgodilo tako v Viršnici kot v Jami v Lučkem dolu. V obeh primerih gre za zahtevne akcije. Viršnica je dolga in blatna, Jama pa relativno lahko dostopna (praktično do vhoda se lahko pripeljemo z avtomobilom), pač pa so težave v jami z dostopom do sifona zaradi nizkega stropa (mišljen je Zahodni sifon oziroma Vodnjak, do Vzhodnega sifona je dostop lažji). Kot je bilo že omenjeno, se je verjetno prvi v Vodnjak potopil M. Krašovec (8. junija 1980) v času, ko smo imeli pred Jamo tabor ob XI. zborovanju slovenskih jamarjev

in raziskovalcev krasa. Cirkus ob potopu je samo dogajanje na taboru seveda zelo popestril, kajti vreme je bilo »kilavo«, kasneje pa je začelo še izdatno deževati. Gladina vode v Vodnjaku je bila tedaj 8 m pod robom (kota roba je 300 m n. m.), potopil pa se je 24 m globoko (kota 268 m n.m.). Poročal je, da je videl številne proteuse, med njimi nekaj »solidnih« primerkov. Konec leta 2000, potem v začetku leta 2001 in končno v letu 2003 je M. Mihailovski v Vodnjaku opravil več potopov. Kako leta bežijo! Prej pa dvajset let nič. Navpičen potopljen rov v dveh stopnjah ga je pripeljal do poševnega rova večjih dimenzij (po njegovi oceni je bil presek okoli 8 × 12 m). Potopil se je 47 m globoko (cca. 245 m n.m.). In seveda ponovno množica proteusov. Smer rova? Proti zahodu. Nadaljevanje: upajmo, da sledi. Prvi načrt Luške jame, kot jo imenuje, je napravil Alfred Šerko že leta 1937 v merilu 1:250, na njem pa piše: »Skica«, čeprav to očitno ni. Brez meritev se take skice pač ne da izdelati. Gre za, kot rečeno, zelo dober tloris z vrisanimi določenimi rovčki v sektorju B, ki jih ni oz. meni niso znani, pač pa manjka Zahodni rov ali Rov lončevine. Iz zapisnika ni razvidno, da bi opazili oziroma izmerili različne nivoje gladine vode v obeh sifonih, pač pa so že tedaj dognali ne ravno običajno pretakanje vode po jami. Ob najnižjih opazovanih vodostajih je gladina v Vodnjaku po naših meritvah dva metra nad gladino v Vzhodnem sifonu, ob Šerkovem obisku pa je bila gladina vode v Vodnjaku le pet metrov pod robom. Ko začne voda naraščati, se iz Vodnjaka najprej pretoči po Zveznem rovu (ta rov je proti pričakovanjem mestoma kar prostoren) proti Vzhodnemu sifonu. Ob še večjemu pretoku voda poplavi spodnji del Vhodne dvorane in teče po Vzhodnem rovu – ki je bil ob melioracijskih delih precej razširjen, kar se še danes brez težav opazi – in

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Visoka Radeščica teče iz Jame (Lučka jama 1). Foto: Tomaž Petek

po breznih navzdol do Vzhodnega sifona (sektor A na Šerkovem načrtu). Še višja voda, ko Vzhodni sifon ne zmore več požreti vse dotekajoče vodne količine, poplavi Vhodno dvorano praktično do stropa (voda v zahodnem delu jame torej niha za 27, v vzhodnem pa za 29 metrov). Pojavi se tudi kar izdaten izvir pod Lučko jamo 2 (od kod priteka ta voda, ni jasno) in vse to vodovje začne odtekati po umetni strugi proti vasi Luče in naprej do številnih ponorov v spodnjem delu Lučkega dola. Od tod do izvira Krke (272 m n.m.) je še dobra dva kilometra in okoli 20 metrov padca. Tu vmes utegne biti še zanimivo! Kolikšen mora biti podzemeljski pretok Radenščice, da se začne voda v Vodnjaku dvigovati, kolikšen, da se iz Vodnjaka prelije v Zvezni rov, kolikšen, da zalije spodnji del Vhodne dvorane in končno kolikšen, da voda privre iz jame? Skratka – kup neznank, da vprašanja, kje se pretakajo nizke vode Radenščice, sploh ne omenjamo! Določeni znaki kažejo, da se vodovje ob nizkih vodostajih pretaka pod severnim robom Lučkega

dola. No ja, vsaj to je jasno, da skoraj vsa voda priteka v Jamo skozi Vodnjak. Glede na profil Vodnjaka in znane pretoke Radenščice, ko priteče iz jame, lahko sklepamo, da se voda v Vodnjaku lahko dviguje s hitrostjo vsaj 10 m/s, če ne celo več. Tako hitro pa proteusi ne zmorejo plavati in če jih tedaj odnese v Vodnjak, jih lahko voda odnese tudi na plano, kar pojasnjuje, čemu so kure v Lučah občasno tako vesele. Temu primerno je ta del jame tudi spran za razliko od Vzhodnega sifona, ki je precej zablaten (počasno upadanje vode, usedanje mulja).

Meteorologija Lučka jama 2 ima tako ali tako dva vhoda in je zato prepih skoznjo več ali manj stalen, temperature pa podobne zunanjim. Strop je precej prepokan, tako da tudi ob dežju ne nudi prave zaščite. Kljub temu pa so bile tu najdene zanimive reči, o čemer bo govora kasneje. Pač pa je, kar se termike tiče, zelo zanimiva Lučka jama 1. Ob nekem našem obi-

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave sku (1. februarja 1981) je imel zrak pred jamo temperaturo –3 °C. Zrak je tekel po dnu Vhodne dvorane proti Vodnjaku, kjer je imel temperaturo že nad lediščem, rov do tja pa je bil poledenel in zato precej zdrsen. Od tod se je zrak spuščal po Zveznem rovu do Vzhodnega sifona in nato nazaj po breznih pod strop vhodne dvorane, kjer je imel že +4,5 °C. Na samem vhodu so tedaj s stropa viseli slikoviti ledeni kapniki (mi pa seveda brez fotoaparata), na katerih so bili izrastki – nekakšni »heliktiti«. Hitrost krožečega in ogrevajočega se zraka na izhodu iz Vzhodnega rova je bila ocenjena na okoli 0,5 m/s, termična moč pa na 2 kW. Da se v jamah pojavi kroženje zraka kot posledica ogrevanja oziroma ohlajanja zraka v njih, je očitno dovolj že primerno visok vhod in konfiguracija terena pred njim.

Arheologija

ko razpoko v jami. Preživeli naj bi kasneje na novo osnoval vas. Današnji prebivalci Luč s priimkom Pajk pa naj bi bili njegovi potomci.« Omenjena razpoka v zgodbi je verjetno kamin K 2. P. Jamnik je s prijatelji v Lučki jami 2 opravil tudi manjši izkop (sonda 3 × 1 m). Med drugim je naletel na dva vkopa, ki »sledita kapu jame in sta bila nedvomno narejena z namenom postavitve kolov (palisadna stena?), s katerimi so zaprli vhod.« To pojasnjuje, čemu pravijo domačini predelu, kjer so vhodi v Lučko jamo 1 in 2, tudi Stari grad. V eni od odkopanih plasti so naleteli »na večje število poznosrednjeveške in novoveške lončenine, železno pasno spono, žebelj, živalske kosti in ostanke štirih človeških skeletov. Človeške kosti so bile pomešane med seboj in o pokopih ni bilo sledu«. Antropološka analiza je pokazala, da kosti pripadajo dvema otrokoma ter odrasli ženski in moškemu (opravila jo je dr. Petra Leben - Seljak). Po mnenju P. Jamnika je Lučka jama 2 novo arheološko najdišče, ki z najdbami kaže na časovno ločeno poselitev jame skozi različna arheološka obdobja. Plasti, ki še niso odkopane, ostajajo zanimive tudi za od-

Ko je pred leti znani ljubitelj eneolitika P. Jamnik iskal primerne lokacije za svoja raziskovanja, smo mu omenili tudi Lučki dol. Rezultati so bili presenetljivi, najprej pa zgodba iz turških časov, ki jo je povedal Franc Berlan, nanaša pa se ne Lučko jamo 2. »V času turških vpadov naj bi se prebivalci takratnega zaselka ob nevarnosti prihoda Turkov skrili v jamo. Ko so se nekoč tako poskušali skriti, je eden od domačinov začel teči proti jami šele, ko so Turki že prišli v dolino. Videli so, kam beži, zato so šli za njim, našli jamo in v njej pobili vse prebivalce razen enega, ki se mu je uspelo zavleči v ne- Visoka voda bruha iz izvira pod Jamo v gradu (Lučka jama 2). Foto: Tomaž Petek

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave kritje mezolitske ali celo paleolitske kulture. Bomo videli. Kot zanimivost še to: »V desnem, le do nekaj deset centimetrov visokem rovu, leži ob zadnji steni, do katere pa se zaradi nizkega stropa ne da priti, več skoraj celih lončenih posod. Na podlagi fragmentov, ki smo jih uspeli doseči, lončenino okvirno lahko datiramo v pozni srednji vek. Kako je lončenina prišla na današnje mesto v jami in pri tem ni bila uničena, ni jasno« (podrobnosti so v poročilu P. Jamnika). K navedenemu dodajmo še to, da so člani JKŽ (zlasti Ž. Šmit) že leta 1981 z detektorjem za kovine brkljali po ondotnih jamah in našli – nič!

Biologija V vrstah našega »ferajna« se občasno pojavi kak biolog, doslej pa ni bilo nobenega, ki bi ga življenje v podzemlju pretirano zanimalo, tako da v zvezi z Lučkim dolom lahko povemo le malo ali nič novega. Več poročil govori o najdenih številnih nekaj milimetrov velikih polžjih hišicah, množice proteusov smo že omenili, prav tako tudi nesrečnega klena, ki je smrt storil pod vejami leske v spodnjem delu Lučkega dola. K temu dodajmo še to, da je tam doli nekaj deset metrov dolga vodoravna jama z imenom Štupnikova lisična, kjer smo pred leti našli več gnezd in trupel jazbecev. Kdo in čemu jih je zastrupil, ni znano. Doslej v Vodnjaku potapljači še niso naleteli na ribe, pač pa je o njih poročal T. Vrhovec iz Viršnice, ki je tako rekoč v bližnji soseščini in za katero verjamemo, da je neposredno povezana z Lučkim dolom (tudi tam je P. Jamnik na vhodu naletel na presenetljive arheološke najdbe). Verjetna povezava sloni na opazovanju voda, ki se ob visokih vodah valijo v Viršnico in iz Jame v Lučkem dolu, podobnih imenih ter na relativno majhni oddaljenosti med vhodoma. V obeh primerih se bo nad vodo težko

še kaj bistveno novega našlo. Perspektiva je brez dvoma pod vodo.

Geologija V geologiji nobena stvar ni slučajna in današnje stanje je lahko, kot posledica preteklih dogodkov, le takšno kot je in niti za odtenek drugačno. Tako je tudi v Lučkem dolu. Današnji vhodi v jame so na križiščih serije prelomov in razpok v smeri 320° ± l80° in približno 30° ± l80° ter so večinoma vertikalne. Med Lučko jamo 2 in Spodmolom je jasna plastovitost z vpadom v smeri okoli 20° in približno istim naklonom. Med skladi izstopa plast z več nekaj 10 cm širokimi kanali. V Lučki jami 2 so trije izraziti kamini. K1 in K2 sta skoraj vzporedna s kapom spodnjega vhoda, K3 pa je nekoliko umaknjen in usmerjen v smeri 320° ± l80°. Tik pod spodnjim vhodom je ob isti razpoki visokovodni izvir, ki bi ga kazalo razširiti. K1 in K3 sta v pretežni meri verjetno delo tekoče vode, K2 pa tektonike. Je precej visok, deloma zakapan in v njegov zgornji del se je verjetno skril pred Turki prednik današnjih Pajkov v Lučah. Sige v teh jamah praktično ni. V Jami sploh nič, nekaj zaradi zmrzali razpadle sige pa je v Spodmolu in Lučki jami 2. Nekaj posebnega pa je situacija okoli Vodnjaka v Jami. Iz Vhodne dvorane se na desno stran rahlo spustimo do dolge in le nekaj deset centimetrov široke razpoke, ki se sprva strmo spušča, potem pa polagoma zravna in Vodnjak je prav sredi te izravnave. V bistvu smo v nekakšni »gubi«. Če je tu prišlo še do kakšnih horizontalnih premikov, pa še nismo uspeli ugotoviti. Tako oblikovanih in tako spranih rovov po slovenskih jamah ni prav veliko. Na prehodu v Vhodno dvorano so po tleh rova praktično samo apnenčasti prodniki, podobno v Vhodni dvorani. Zanimivo pa je, da na samem vhodu v Jamo naletimo na pretežno silikatno mivko, ki jo voda prinese izpod Sv. Gre-

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave gorja (frakcija je zaradi relativno dolgega transporta seveda drobna). Na levo stran vodi iz Vhodne dvorane rov proti Vzhodnemu (ponornemu) sifonu. Začetni del rova je bil izdatno razširjen. Kakšna je bila prvotna situacija, pa bi lahko izvedeli samo iz kakih originalnih načrtov J. Hraskega, ki je v namen ondotnih melioracij prelezel kakih 50 okoliških jam (po njegovih lastnih navedbah). Težava je samo v tem, da ne vemo, kje so danes ti načrti – zadevna dela so se dogajala pred skoraj 120 leti. Vsekakor pa nas amfiteater ob vhodih v Lučko jamo 1 in 2 ter Spodmol navaja na misel, da gre za nekoč enoten jamski prostor. Danes pač manjka nekaj deset metrov povezovalnega rova med jamami in tako je Lučka jama 2 nekako »izvisela« ter ima zato tudi dva vhoda, kar je posledica nenadnega znižanja erozijske baze v samem Lučkem dolu za približno 15 metrov. »Uradni« vhod je spodnji.

Historiat raziskav Okoli leta 1888 (vklesana letnica z inicialkama »J H« v jami Pekel pri Kopanju v neposredni bližini Viršnice) so potekala melioracijska dela na Radenskem polju (pravilneje bi bilo Račenskem polju), Lučkem dolu in v Krški jami pod vodstvom deželnega inžinirja Jana Hraskega. Mož je med drugim postavil tudi ljubljansko Opero, Narodni dom v Celju, vodovodni stolp v Kranju, vodovod v Logatcu... Ob tej priliki je očitno prelezel tudi vse jame v bližnji in daljni okolici, za katere je izvedel. Njegova dokumentacija o teh delih trenutno ni dosegljiva (izgubljena ali založena), obstaja le krajši članek v nemščini, ki pa ga še nismo uspeli prevesti. Kronološko si sledijo naslednji prispevki: • iz leta 1937 je Šerkov zapisnik in načrt, oz. skica (tloris) • iz leta 1980 je tloris »Položaj jam v Luč-

kem dolu« (JKŽ, Potočnik, Željeznov) • iz istega leta je načrt Vodnjaka do globine 24 metrov (DJP Proteus, M. Krašovec) • oktobra 1985 sta Jamo ponovno merila D. Janušić in P. Šuštar (JKŽ, ob tej priliki sta iz Jame prinesla tudi nekaj srednjeveške lončenine) • iz leta 1986 je obsežen zapisnik podpisanega (brez načrta, ker se ga iz opravljenih meritev nekako ni dalo sestaviti, oziroma ne bi bil smiseln), potem več strani dolgo poročilo Pavla Jamnika z načrtom Lučke jame 2 (označen izkop oz. sonda) • in slednjič zapisniki potopov s skico Vodnjaka do globine 47 metrov M. Mihailovskega (iz začetka novega tisočletja). Vmes je še nekaj krajših zapisov, predvsem z biološko vsebino v obliki seznamov najdenega oziroma ulovljenega materiala.

Sklep Pol kilometra zahodno od vasi Luče v bližini Grosuplja je v zatrepni dolini več vhodov v podzemlje (trenutno trije) in kar velik, še neregistriran spodmol. Lučka jama 1, domačini ji pravijo kar Jama (kat. št. 150), je zanimiv hidrološki fenomen, kjer se obetajo zanimiva odkritja predvsem pod vodo. Lučka jama 2 ali Stari grad (kat. št. 2387) je v bistvu skalni preduh oziroma relikt nekega verjetno nekoč daljšega jamskega rova in ima zato danes dva vhoda ter zaradi relativno majhnih dimenzij le eno katastrsko številko. P. Jamnik se je v njej »dokopal« do zanimivih odkritij. Spodmol je vmes med Jamo in Starim gradom. Če bi bil kjerkoli drugje, bi imel že davno svojo številko, saj zadovoljuje vse kriterije za registracijo, tako pa smo ga nekako spregledali. Upajmo, da nas v Lučkem dolu čaka še marsikatero zanimivo odkritje in presenečenje!

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Kras Lesnega Brda ALEŠ LAJOVIC - HOV-HOV

Uvod Lesno Brdo je vasica v Horjulski dolini ob cesti Drenov Grič – Horjul oziroma točneje Zaklanec. Tudi naslov »Kras Lesnega Brda« ni najbolj posrečen, saj le del vasi, ki je nekoč imela celo svoj grad (in danes ga ima spet) leži na apnencih, preostanek pa na dolomitih. Vas ali bolje vasica ima tudi svojo cerkev in britof (do popolnosti ji manjka le gostilna). Torej ni kar tako in poleg tega je edini kolikor toliko strnjen zaselek (poleg Drenovega Griča) v bližini naše zaplate apnencev, da se ta kras lahko mirno imenuje po njem. Zaplato omejujejo Lesno Brdo na severu, Kurja vas na jugu, Kremenik na zahodu in Kamna Gorica na vzhodu. Dolga je kake tri kilometre, široka do pol, vmes pa »ima svega i svašta«.

Historiat Sredi sedemdesetih let, ko je vodenje tedanje JS PD Železničar za kar nekaj let prevzel podpisani, smo se odločili, da se poleg drugega podrobneje posvetimo kareju Ljubljana – Vrhnika – Žiri – Škofja Loka – Ljubljana. Nekaj speleoloških objektov v teh krajih smo obiskali že prej, pa se nam je zdelo, da neka sistematika v smislu »vse od kraja« ne bi bila odveč. Seveda smo takoj postali pozorni na silno geološko pestrost teh krajev in seveda na razgibano tektoniko. Oboje je posledica tega, da je obravnavano ozemlje nekako »v šraufštoku« med Julijci in Dinaridi. Tedaj seveda tudi še nismo vedeli, da je zaplata, ki smo ji tu nadeli ime »Kras Lesnega Brda«, ločena od ostalih kraških predelov z bolj ali manj neprepustnimi kamninami. Možno je, da gre v smeri proti Ligojni oziroma Žažarju samo za pre-

kritje. V medsebojnem pogovoru smo tem krajem rekli kar Drenov Grič, po avtobusni postaji, kjer smo navadno izstopili. Vse tri glavne kamnolome se je s ceste Koper – Ljubljana tedaj prav lepo videlo, v obratni smeri pa se jih navadno spregleda. V srednji šoli sem poleg tega v Proteusu (leto 1965/66 št. 6) prebral tudi članek (avtor dr. R. Pavlovec) o najdbi jamskega leva v enem od brezen v kamnolomu Lesno Brdo. V tistih časih so bile avtobusne zveze precej dobre, tudi v nedeljo, kljub temu pa smo marsikdaj, seveda predvsem pozimi, prezebali na postajah, čakajoč na avtobus – vlaka tedaj namreč že davno ni bilo več. V Drenovem Griču je prijetna gostilna (Stara šranga oziroma Kavčič) in tako se je začelo. Tedaj je bilo na tem področju registriranih le par jam, in sicer Jama v Kobilji dolini (brez načrta in s pomanjkljivim opisom), Jama v kamnolomu Drenov Grič z lego v kamnolomu v Kalcah ali Kavcah. Dejansko je jama pod gubo v spodnjem, Kuclerjevem (tudi Molkovem) kamnolomu. Danes je tam geološki rezervat z nazivom »naravni spomenik«, opremljen z raznimi tablami, kjer jame niso omenjene, in geološko skladovnico. Na zahodni strani kamnoloma je zametek forme vive – v črnem, lokalnem apnencu seveda. Registrirani sta bili še manjši jami v Kamni Gorici (Veliko in Malo Suhadolnikovo brezno, poleg tega pa smo vedeli še za sicer neregistrirano Brezno v kamnolomu Lesno Brdo (leži najvišje v bližini istoimenske vasi), kot že rečeno, na osnovi članka v Proteusu. Po jamah smo poizvedovali v obveščevalni točki številka 1 – v gostilni, seveda. Kljub temu pa nam kar nekaj let niso hoteli povedali za najznamenitejšo – to je Jama v

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave Kobilji dolini, ki smo jo preimenovali v Partizansko jamo. Pod tem imenom je jama namreč danes splošno poznana, ne tako daleč nazaj pa je imela na vhodu, kjer je tudi vodovodno zajetje, tablo, ki je opozarjala na dogodke med drugo vojno. Obširnejši članek na to temo je izšel pred kar nekaj leti v Naših jamah (Naše jame 26/84) izpod peresa podpisanega in zaenkrat ni kaj bistvenega dodati. Ima dve etaži in je s 325 metri poligona še vedno najdaljši znani speleološki objekt na naši krpici. Zmešnjave pa so se dogajale z Jamo v Kuclerjevem kamnolomu. Kot rečeno, lega ni bila pravilna, poleg tega pa je bil v tistem času v kamnolomu v Kalcah takoj za garažami vhod v podzemlje, ki bi lahko bil tudi vhod v to jamo. Ne prav velik in ne kdo ve kako globok, s kar solidnim kapnikom. Če je bila pred tem, se pravi pred odprtjem kamnoloma, na tistem mestu kaka jama, mi ni

znano, bi pa skoraj morala biti. Spodnji del te jamice je bil zaradi miniranja zasut z gruščem. Kopati se nam ni dalo (saj smo imeli pametnejšega dela dovolj), kamnolom pa je bil še v eksploataciji in smo seveda upali, da nam bodo jamo prej ali slej sami odkopali, kar se je kakih dvajset let kasneje tudi res zgodilo. Omenjeni kapnik je potem kar nekaj let ležal sredi kamnoloma, na zahodni strani pa sta se pojavili dve odprtini. Iz severnejše je tekel potoček, ki je ob visoki vodi poplavil spodnji del kamnoloma, da je nastalo manjše jezerce. Voda je odtekala skozi grušč pod garažami nekako na mestu, kjer je bil nekoč vhod v omenjeno jamico in kakih pet metrov niže. Več kot očitno je bilo, da je tod potekal jamski rov, katerega severni bok je bil v razdalji nekaj deset metrov odstreljen, nadaljevanje po njem v smeri proti Kurji vasi pa zaradi nasutega grušča nedostopno.

Ta kapnik je nekoč stal na vhodu v neposredni bližini današnjih garaž, okoli 40 metrov od današnjega vhoda. Foto: Aleš Lajovic

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Mineralov kamnolom v Kalcah. Na sliki sta vhoda v Levo in Desno jamo v Kalcah leta 1989. Foto: Aleš Lajovic

Pa kdaj drugič. Kakorkoli – jami smo izmerili in popisali, izčrpen članek pa objavili v Naših jamah (št. 37/95). Vmes se je zgodilo še to, da je članstvo imelo nočne more oziroma vaje oziroma vigilije po Drenovem Griču, ki je za podobne zadeve, kot je pokazal nadaljnji potek dogodkov, sila primeren (zadeve ne bomo dalje komentirali). Eden od rezultatov je bil ta, da se je na klubu nekega lepega dne (natančneje četrtka) prikazal načrt Duševe jame, ki da je baje v spodnjem (Kuclerjevem) kamnolomu. Zmešnjava je bila v hipu pojasnjena. Jama v kamnolomu Drenov Grič (načrt Duševe jame je bil namreč skoraj identičen s Pirnatovim) je bila začuda v Kuclerjevem kamnolomu, jame v kamnolomu v Kalcah pa so bile nove! Že v tistih letih smo opazili razpoko nad gubo v taistem (Kuclerjevem) kamnolomu, izmerili pa šele preteklo leto. Na junijski akciji smo podatke zapisovali kar z nožem na kamnito ploščo, saj smo papir in svinčnik spotoma izgubili ne-

znano kje in nikakor ne našli kljub silnim prizadevanjem gdč. Kristince. Jama je dobila rahlo čudno ime Razbremenilna in je, kot kaže, gornji del Jame v kamnolomu Drenov Grič. Brezno v neposredni soseščini Razbremenilne pa še čaka na meritve, enako rovi v južnem delu tega kamnoloma. V preteklih dobrih tridesetih letih, kar se bolj ukvarjamo s krasom Lesnega Brda, smo obdelali še Kavško jamo na vrhu grebena nad Kalcami (heliktiti). Na specialkah ima iz neznanega razloga drugo ime – Balkcova jama. Zanimivo je bilo raziskovanje Brezna na čistini. Danes je seveda tam goščava, majhen okrogel vhod pa je nekaj deset metrov severozahodno od skladišča za razstrelivo v bližini Kuclerjevega kamnoloma. Navadno je nanj zavaljena kaka skala. Na njegovem dnu namreč teče potoček, ki očitno priteče iz kamnoloma v Kalcah, ki je oddaljen kakih 250 m, vmes pa je verjetno vsaj toliko metrov rovov. Ko smo raziskovali to brezno, o kakem potoku v kamnolomu v

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave Kalcah še ni bilo ne duha ne sluha, saj še ni bil dovolj poglobljen. Danes je situacija bistveno bolj perspektivna. Iz brezna je žal dostopnih le par metrov navzgor in navzdol po rovu (ponovno heliktiti). Petrovo brezno v Jazbah, v zaledju Partizanske jame, je znamenito po zimskih prepihih, ko se dim (kondenziran jamski zrak oziroma vlaga) vidi ob jasnih dnevih daleč naokoli iznad gozda, drevje okoli in nad vhodom pa je povsem v ivju. Pri tem breznu gre za zelo ozko razpoko, kjer smo se sicer trudili... Brezno je verjetno zgornji vhod v Partizansko jamo (prepihi so v obeh primerih podobni), vmesni del pa je, kot kaže, neprehoden za široke jamarske množice, za zrak pa očitno je. Jugozahodno od vhoda v Partizansko jamo je južno od poti v Jazbe še eno vodovod-

no zajetje, kjer se kaže možnost prodora v podzemlje (vode niti ni tako malo). Doslej smo se zadovoljili le z opazovanjem omenjene luknje in modrovanjem... V samih Jazbah je več ponikalnic in posledično grezov. Nekaj uspeha je bilo le v jamici – ponoru pod Petrovim breznom. Brezno ob daljnovodu (Brezno v Jordanovem kotu, Suhadolnikovo brezno) na severnem pobočju Kamne Gorice pa se nam že kakih trideset let izmika. Pravzaprav o njem vemo skoraj vse. Našli bi ga tudi v najtrši temi. Zapisnika pa ni in ni... Znamenito je predvsem po korozijskih nožih, kake posebne globine pa seveda nima, ker je na teh koncih tudi ne more biti. Registrirano je pod imenom Suhadolnikovo brezno. Zapisnik je pomanjkljiv, načrta ni. In slednjič seveda ne moremo mimo bistva, takorekoč »vrha« krasa Lesnega Brda –

Lega jam okoli Lesnega Brda.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave istoimenskega kamnoloma. Za nas se je seveda začelo s člankom v Proteusu. Ko smo začeli pohajati po Lesnem Brdu, sta bila oba kamnoloma rdečega grebenskega apnenca v mirovanju. Brezno je v vzhodnem kamnolomu in ga je že tedaj precej manjkalo (brezna namreč), kasneje, ko so obnovili dela in postavili dvigalo, pa so ga povsem odrezali. Tako rekoč odpeljali so ga. Pač pa se je z leti pokazalo na različnih koncih kamnoloma več jam in brezen. Večje raziščemo, izmerimo in dokumentiramo, manjše pa navadno samo poslikamo. Vse pa doleti podobna usoda: razrežejo nam jih in odpeljejo. Včasih smo ugotavljali, da so nam kako jamo ukradli. Tule se nam dogaja nekaj podobnega. Kljub temu pa smo uspeli rešiti jami v Kalcah, preko M. Simića, ki je jami tudi registriral pod imenom Jama 1 in 2 v kamnolomu Drenov Grič – nam se tedaj z njimi ni ljubilo ukvarjati. Očitno pa nam ne bo uspelo rešiti heliktitov v Levi jami (Jama 1) in aragonitnih ježkov v Desni jami (Jama 2). Jami sta tesni, vendar kljub temu prelahko dostopni. Dober glas pa, kot je znano, seže v deveto vas (slab pa baje še dlje). V tem primeru nas jamarje to žal tepe, kljub dejstvu, da je tudi ta kamnolom rezervat in obdan s solidnimi plankami. K vsemu navedenemu je treba dodati še to, da je bil v dolinici vzhodno od Kremenika pred dobrimi stotimi leti rudnik antracita (zahodno od kmetije Bernik). Vhod v južni del je danes zrušen in zato nedostopen, ostal pa je očitno sledilni rov proti severu v dolžini nekaj deset metrov, izkopan zgolj v kompaktnih apnencih. Mimogrede naj še omenimo, da so pri iskanju zalog premoga zahodno od železniške postaje Drenov Grič (točneje Drenov Grič 38, severovzhodni vogal drvarnice) z vrtino naleteli tudi na termalno vodo. Baje je imela temperaturo okoli 24 °C »in je brizgala tako visoko, kot je visok tistile grič,« je povedala stanovalka omenjene hiše. Čeprav rojena 1907, so vrta-

li že pred njenim rojstvom. To ji je povedal njen oče.

Geologija Kot že omenjeno, redkokje pri nas naletimo na tako geološko, posledično pa tudi barvno pestrost kot na krasu Lesnega Brda. Proti severu je Horjulska dolina na nadmorski višini 333 m in dolomit. Proti jugu so vmes med našimi apnenci in dolomiti v okolici Drenovega Griča na 296 m n.m. še (po starem werfenski) vijolični ter rumeno-rjavi škrilavci in peščenjaki. Proti zahodu je hrib Kremenik (že ime pove, za kaj gre), vzhodno od Velikega Vrha (kota 491 m) pa se proti Ljubljani vleče greben permokarbonskih škilavcev in peščenjakov s skromnimi vložki apnenca in dolomita v bližini Loga pri Brezovici. Tam je tudi nekaj jam. Zelo zanimiva je Jama pri Logu oz. Jama na Malah. Cel greben naših apnencev deli na dva dela še prelom, v grobem vzporeden s cesto Drenov Grič – Zaklanec, ki je verjetno »sokriv« za nastanek Partizanske jame – točneje za to, da je njen vhod tam, kjer pač je. Sicer pa rovi v jamah večinoma potekajo v smeri severozahod–jugovzhod, enako tudi njihov naklon (padec). Zahodni del našega krasa (Partizanska jama) tvorijo laporasti apnenci, delno prekriti z vijoličnimi škrilavci in peščenjaki, kamnolom Lesno Brdo grebenski (rdeči) apnenci s številnimi fosili, kamnolom v Kalcah črni bituminozni apnenci z vložki premoga in enako tudi Kuclerjev kamnolom, kjer so vmes med plastmi tudi plasti s fosili (školjke) in škrilavci oz. laporji (Razbremenilna). Marsikateri portal v okolici Drenovega Griča je izklesan iz teh črnih apnencev, ki se dajo tudi kar dobro polirati. Danes je od štirih večjih kamnolomov na naši zaplati odprt le še kamnolom Lesno Brdo, kjer režejo rdeč okrasni kamen, nam pa občasno odrežejo kako jamo ali brezno. Nismo še omenili tistega v Kamni Gorici, kjer so lomili kompakten sivorjavi apnenec.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Kamnolom v Lesnem brdu s trodimenzionalnimi prikazi jam. Foto: Aleš Lajovic

Kljub sicer kompaktnemu apnencu pa je siga v jamah, kjer pač je, večinoma »kilava«: veliko vložkov ilovice med plastmi sige, ki je na splošno motna. Izjema so kristalne tvorbe. Presenečeni smo bili nad velikostjo heliktitov, zlasti v Levi jami v Kalcah. Aragonitni ježki, kolikor jih je sploh še ostalo v Desni jami v Kalcah, pa so majhni. Vse kaže, da se pas jam s heliktitnimi in aragonitnimi tvorbami začne s Kamno Gorico, nadaljuje po Podlipski dolini in konča na Sv. treh kraljih – vsaj po tem, kar vemo danes. Jamski rovi v krasu Lesnega Brda so večinoma skromnih dimenzij razen v Desni jami, kjer so profili, presenetljivo, visoki tudi do šest metrov in kar prostorni, njihovi spodnji deli pa večinoma zapolnjeni z glino. Danes po tej jami ne teče več voda, tista, ki je oblikovala te rove, pa ni mogla biti prav majhna. Nekaj podobnega smo ugotavljali tudi že v Partizanski jami.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Znan heliktit v Levi jami v kamnolomu v Kalcah, ki pa ga danes žal ni več. Foto: samosprožilec

Posebno poglavje predstavlja kamnolom Lesno Brdo, kjer zaradi načina rezanja in lomljenja kamna dobimo trodimenzionalne preseke skozi jame, ki omogočajo čudovit vpogled v razumevanje zakrasevanja, nastanka jam in rasti sige ter vpliv razpok na vse to dogajanje.

Hidrologija Zaradi pestre kamninske sestave pravih kraških izvirov na tem območju ni, z izjemo morda potočka iz Desne jame v Kalcah – ta jama pa je umetno odprta. Stalni izviri so pod Partizansko jamo na stiku škrilavcev in apnenca, pa tudi iz same jame. Voda je zajeta za lokalni vodovod, prav tako že omenjeni izvir pod Jazbami. Stalni izvir je tudi v Kamni Gorici pri kmetiji Vrbonkar, v zadnjem času so ga oplemenitile odplake iz novogradenj nad izvirom, in v železniškem useku pri Čeponu. Na območjih, kjer je podlaga iz škrilavcev in peščenjakov, je še nekaj manjših zajetij. Vodovja s področja Jazb se stekajo v Partizansko jamo in v zajetje pod Jazbami. Z Lesnega Brda pa vode zaradi bočnih zajezitev s severa (dolomiti v Horjulski do-

lini) in juga (rdečevijolični škrilavci in peščenjaki) odteka proti vzhodu proti Vrbonkarju, kjer je bilo zajetje za vodovod, danes pa se od tam napaja le lokalna ribogojnica južno od kmetije. Vzhodno od nje pa je, pod rimsko potjo, tudi par drobnih, verjetno kraških izvirov, kamor so s kmetije hodili po pitno vodo za lastno uporabo. Proti Vrbonkarju skozi Brezno na čistini zelo verjetno teče tudi voda iz Desne jame v Kalcah. Najniže leži droben izvir pri Čeponu. Zaledje je zelo verjetno kraško, voda pa po pripovedovanju zelo dobra. Paleohidrologija: Že v Partizanski jami smo ugotavljali, da so profili glede na današnje pretoke nekam veliki in predvidevali, da je jamo ustvarilo neko drugo, večje vodovje. Kasneje smo našli Petrovo jamo (brezno), ki bi lahko bil verjetni ponor teh voda v daljni preteklosti. Od kod so pritekale? Kdo ve. Podobna vprašanja se seveda zastavljajo tudi ob pogledu na jame in brezna v kamnolomu Lesno Brdo, ki so še okoli 60 m više kot vhod v Petrovo jamo, profili pa še večji. Očitna je silna izvotljenost masiva ravno na mestu današnjega kamnoloma. Manjši kanali so večinoma do vrha zapolnjeni s sedimenti, večji pa deloma s sigo. Ko so odstranili krovnino, so večinoma postali dostopni, nekateri pa šele, ko so jih odprli z boka. Glede na znana dejstva predvidevamo, da je vodovje teklo proti vzhodu (Leva jama v Kalcah). Vmesni oz. povezovalni rovi med kamnolomoma iz tistega časa so danes zapolnjeni in zato nedostopni (nekaj malega smo se trudili v Levi jami), lokalno vodovje pa danes očitno teče niže in v isti smeri verjetno v izvir pri Vrbonkarju. Polnila v vseh teh jamah in breznih so rdeče barve in še najbolj spominjajo na terro rosso. Kake omembe vredne količine prodnikov oz. peskov, ki bi nam o davnem zaledju vodovja, ki je tu ponikalo, lahko povedali kaj več, v teh jamah doslej nismo našli (z izjemo v

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave Levi in Duševi jami), na površju pa le par lepo zaobljenih silikatnih kosov (do 2 cm).

Arheologija Tole poglavje bo pa kratko. Vsaj zaenkrat. Znanih najdb, kot vem, ni, jam oz. jamskih vhodov, ki bi bili primerni za vsaj občasna bivanja v daljni preteklosti, tudi ne, z izjemo morda vhoda v Partizansko jamo. Iz rimskih časov je ostal spomin v obliki rimske poti, ki je šla mimo kamnoloma v Kamni Gorici, nad Vrbonkarjem, mimo Kuclerjevega kamnoloma in potem verjetno naprej na Staro cesto itn. Med Drenovim Gričem in Sinjo Gorico je zaselek Frtica, kar je okrajšava oz. slovenska oblika za fortezzo – trdnjavo in je toponim. Če je šla tam mimo rimska cesta ali pa je ta trdnjava služila čemu drugemu, lahko le ugibamo. To brez dvoma nima nobene zveze z jamami, je pa zanimivo. Paleontologija: Kot je bilo že omenjeno, so bile v Breznu v rdečem kamnolomu najdene kosti jamskega leva in o tem objavljen članek v Proteusu (kopija članka je v Katastru jam JZS – če koga detajli bolj zanimajo). Pri meni osebno pa je obstajala dilema, če je jamski lev jamski zgolj zato, ker je padel v jamo, ali zato, ker je živel v jami (kar levi v splošnem ne počno), ali pa morda obstaja kak globlji, meni neznani razlog za tako poimenovanje. Odgovor je bil, da so bili jamski levi za tretjino večji kot so Značilna prizora iz Leve jame v kamnolomu v Kalcah. Na spodnji sliki je ena zadnjih današnji. Spodobne mrci- ožin pred končno kamrico, na zgornji pa značilen profil začetnega dela jame. Foto: ne torej! Hvala bogu ima- Peter Gedei

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave mo jamarji dandanašnji občasne težave zgolj z medvedi ter sem ter tja z jazbeci, pa kaka lisička se najde, pa sova, ki se ti zakadi tja v obraz, pa netopirčki...

Osnovni podatki o jamah in breznih

Meteorologija

Kat. št.: 391 Koordinate: X = 5096 260, Y = 5446 730, z = 410 m Opomba: Gre menda za neko nam neznano špranjo med skalami na vrhu nekega kuclja na področju, kjer so dolomiti (?). Take nadmorske višine tam ni. Zapisnik pomanjkljiv, načrta ni.

V jamah na obravnavanem področju kakih posebnih prepihov ni razen skozi Partizansko jamo. Smer je seveda pogojena z letnim časom oziroma zunanjimi temperaturami, prepih pa je znaten. Zanimivo je, da je ventilacija le v spodnji etaži, zato so partizani med drugo vojno spali tik ob vodi, ne pa recimo v zgornji, ki je toplejša vendar zelo vlažna. Zgornji »oddušnik« Partizanske jame smo dolgo iskali po spodnjem delu Jazb, potem pa smo ga zagledali nekega precej mrzlega zimskega dne (jasno vreme, –8 °C), ko smo se potikali po tistih koncih. Takrat smo raziskovali Izginulo brezno v kamnolomu Lesno Brdo, in sicer 13. januarja 1990. Para se je dvigala iz Petrove jame in iz razpok v okolici vhoda, ne pa tudi iz bližnjega požiralnika. Kasneje smo po jami skušali prodreti v sistem Partizanske jame, vendar smo zaradi precej brezupnih ožin kaj kmalu odnehali. Ena takih akcij se je odvijala natanko tisto popoldne, ko so na Tržaški pri gostilni Gorjanc med zadnjo vojno postavili barikade. Mi smi šli iz neznanega razloga domov po Horjulski dolini, sicer se podpisani danes zelo verjetno ne bi vozil s še vedno istim Wartburgom. Poleti se prepih obrne in iz Partizanske jame veje mrzel zrak. Jama je na splošno precej hladna in tako se je zgodilo, da smo jo šli meriti neko vroče junijsko popoldne. Po večurnem »puzanju« po ozkih rovih, deloma v vodi, smo iz jame prišli precej premraženi. Nemudoma smo jo ubrali k Slamiču (nekdanja restavracija v centru Ljubljane, sicer pa naš drugi dom), zavili na teraso in naročili – kuhano vino. Ostali gostje so se hladili z mrzlim točenim pivom (bilo je znatno čez 20 °C) in nas seveda čukasto gledali.

Divja jama pri Lesnem Brdu

Petrova jama Kat. št.: 4443 Koordinate: X = 5096 350, Y = 5447 530, z = 350 m Dolžina 10 m, globina 10 m Opomba: Perspektivno brezno s prepihom vendar žal zelo ozko.

Ponor pod Petrovo jamo Kat. št.: nima Koordinate: X = 5096 850, Y = 5447 260, z = 340 m Opomba: Pred leti so člani v njej prodrli baje deset metrov daleč. Vhod je trenutno zasut.

Jama v Kobilji dolini sinonim: Partizanska jama Kat. št.: 775 Koordinate: X = 5096 170, Y = 5447 790, z = 307 m Dolžina 325 m, denivelacija 10 m Opomba: Vodoravna jama v dveh etažah, znaten prepih, vodovodno zajetje. Ob vodi navzgor še ni vse preiskano. Glej Naše jame 26/84.

Zajetje pod Jazbami Kat. št.: nima Koordinate: X = 5096 120, Y = 5447 715, z = 313 m

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave Opomba: Podobno izdaten izvir kot Partizanska jama s podobno geologijo in zaledjem. Nad rezervoarjem je nepregledan vhod v neznano.

Izginulo brezno Kat. št.: nima Koordinate: X = 5096 500, Y = 5448 150, z = 415 m Dolžina 12 m, globina 9 m Opomba: Breznu trenutno v zgornjem delu manjkajo stene.

Brezno v Rdečem kamnolomu Kat. št.: 4376 Koordinate: X = 5096 580, Y = 5448 240, z = 425 m Dolžina 20 m, globina 12 m Opomba: To je tisto brezno, kjer so bile najdene sicer precej zdrobljene kosti jamskega leva. Drugače pa poleg brezstropih jam poznamo očitno še brezstenske. Ta je ena izmed njih. Temu breznu so stene namreč odpeljali neznano kam.

Odžagano brezno 1 Kat. št.: 7295 Koordinate: X = 5096 596, Y = 5448 180, z = 416 m Dolžina 20 m, globina 14 m Opomba: Brezno počasi žagajo

Odžagano brezno 2 Kat. št.: 7294 Koordinate: X = 5096 572, Y = 5448 201, z = 410 m Dolžina 42 m, globina 11 m Opomba: Žiga – žaga

Prerezana jama Kat. št.: 7296 Koordinate: X = 5096 573, Y = 5448 251, z = 410 m Dolžina 20, globina 17 m Opomba: Podobna zgodba kot zgoraj

Jama 1 v kamnolomu Drenov Grič Sinonim: Leva jama v kamnolomu v Kalcah Kat. št.: 6240 Koordinate: X = 5096 255, Y = 5448 660, z = 365 m Dolžina 121 m, denivelacija 7 m Opomba: V jami je nekaj kapnikov in sigastih slapov z boka, ki otežujejo prehod. Zanimivi so heliktiti. Profil je precej visok (do cca. 6 m), spodnji del je večinoma zapolnjen s sedimenti, enako konec jame. Bili so sicer neki poizkusi kopanja... Detajli so objavljeni v Naših jamah 37/95. Rov vzhodno od današnjega vhoda je bil v dolžini okoli 30 m odstreljen (severna stena), vhod v nadaljevanje proti Breznu na čistini, kamor odteka tudi voda, pa zasut. Potekal je par metrov niže od danšnjega vhoda z rahlim strmcem proti vzhodu v ravni liniji. Trenutno je na tem mestu deponija gradbenega materiala in velika packarija.

Jama 2 v kamnolomu Drenov Grič Sinonim: Desna jama v kamnolomu v Kalcah Kat. št.: 6241 Koordinate: X = 5096 275, Y = 5448 675, z = 360 m Dolžina 130 m, denivelacija 22 m Opomba: Iz jame teče potoček in če je vode dovolj, nastane pred vhodoma v obe jami manjše jezerce. Voda odteka proti Breznu na čistini, kjer se v jami zopet pojavi. Drobni aragonitni ježki, žal jih že precej manjka. Sicer pa zelo tesni rovi. Že na vhodu. Podrobnosti: Naše jame 37/95.

Jama v Bukovju Sinonimi: Kalska, Kavska, Belckova, Balckova jama Kat. št.: 44

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave Koordinate: X = 5096 514, Y = 5448 692, z = 444 m Dolžina 29 m, globina 15 m Opomba: Od vseh jam leži najviše in je bila tudi prva registrirana (1. avgusta 1926, Michler). Številka jame je bila zamenjana (prvotno je bila precej višja). Dvoranski prostor tako rekoč na vrhu grebena. Heliktiti.

Brezno na čistini Kat. št.: 4368 Koordinate: X = 5096 050, Y = 5448 950, z = 335 m Dolžina 24 m, globina 17 m Opomba: Pred tridesetimi leti je bila tam čistina, danes pa je borova goščava. Na vhod je navadno zavaljena kaka skala, da ne bi kdo padel v jamo. Na dnu z zahoda priteka potoček in odteka v prav tako špranjast rov proti vzhodu. Heliktiti. Predvidevamo, da voda priteka iz kamnoloma v Kalcah.

Jama v kamnolomu Drenov Grič Sinonim: Duševa jama Kat. št.: 2747 Koordinate: X = 5096 110, Y = 5449 070, z = 350 m Dolžina 117 m, globina 22 Opomba: Poševna jama z nekaterimi kapniki. Vhod je pod gubo v spodnjem, Kuclerjevem kamnolomu. Prvotna lega je bila napačna, in sicer v kamnolomu v Kalcah. To dejstvo je med drugim botrovalo tudi nastanku tegale članka.

Razbremenilna Kat. št.: še nima Koordinate: 5096 175, Y = 5449 055, z = 375 m Dolžina 90 m, globina 24 m. Opombe: Za jamo vemo pravzaprav že zelo dolgo. Zdi se mi, da je bila razpoka nekoč tako ozka in že tedaj precej dolga, da nisem zbral dovolj volje za spust. Danes je

stvar bistveno drugačna. Če je res, kar se nam zdi – da se je jama razširila, potem je guba v Kuclerjevem kamnolomu v resni nevarnosti, da se bo nekega dne odtrgala, saj je dejansko ločena od ostale hribine. Upajmo, da tistikrat ne bo koga spodaj v rezervatu. Po drugi strani pa je vhod v neposredni bližini škrilavcev in še česa, pa tudi stene dajejo vtis, da so delo tekoče vode. Menimo, da je Razbremenilna zgornji del Jame v kamnolomu Drenov Grič. To je uradno ime jame, čeprav je dejansko v Kuclerjevem kamnolomu. Zapisnika in načrta pa v Katastru jam JZS tako ni. Brez dvoma bi bilo treba zadevo detajlno geološko kartirati oz. obdelati.

Brezno pri Razbremenilni Kat. št.: še nima Koordinate: 5096 115, Y = 5449 060, z = 375 m Dolžina 40 m, globina 35 m (?) Opomba: Na prvi pogled daje okrogel, ne prav velik vhod vtis, da jama pod njim spada k Razbremenilni, vendar ni tako, čeprav je le par metrov v smeri severozahod oddaljen od njenega najvišjega vhoda. Zaenkrat smo jamo le pregledali (M. Celarc), podatki pa so ustni.

Suhadolnikovo brezno Sinonimi: Veliko Suhadolnikovo brezno, Kamni potok, Brezno v Jordanovem kotu, Brezno ob daljnovodu (Bilten JS PDŽ, 14/76) Kat. št.: 3070 Koordinate: X = 5095 910, Y = 5449 670, z = 320 m Dolžina 27 m, globina 25 m. Opomba: Koordinate veljajo za Veliko Suhadolnikovo brezno. Malo Suhadolnikovo brezno je nekaj deset metrov bolj zahodno in ne dosega kriterijev za registracijo. S kopanjem bi se pa morda kam pririlo, saj sta to brez dvoma ponorni brezni potoč-

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave kov, ki so pritekali s permokarbonatov nekdaj verjetno vzhodno, danes pa severno od vhodov v brezni. Kontakt (in potoček) je dandanašnji kakih 20 m pod vhodom v Veliko Suhadolnikovo brezno na severovzhodni strani grebena. Pred leti smo nedaleč od tod, vendar na južnem pobočju Kamne Gorice, z macolo raztolkli solidno skalo na vhodu v poševno jamo. Vhoda ne najdemo več, sicer pa je bila tudi ta jama pod kriteriji za registracijo, pa še precej blatna povrhu.

Rudnik Drenov Grič, severni rov Kat. št.: seveda nima. Koordinate: X = 5095 760, Y = 5446 950, z = 306 m Dolžina je nekaj deset metrov (nismo merili), vodoravno. Opomba: Umeten sledilni rov v kompaktnem rožastem apnencu. Navajamo, da ne bi kdo mislil, da gre za naravno jamo. Vhod v sam rudnik je bil nekoliko niže, proti jugu in je zasut.

Vrtina s termalno vodo Koordinate: X = 5095 17, Y = 5448 53, z = 291 m Globina: baje okoli 100 m Opomba: Lego vrtine omenjamo kot zanimivost (Drenov Grič 38). Tedaj, pred dobrimi stotimi leti, jih je bolj zanimal premog kot pa topla voda. Ni bila prav topla – menda okoli 24 °C. Bila je pod pritiskom, tako da je iz vrtine baje švigala vsaj deset metrov visoko. Že pred vrtanjem pa so opazili, da tam okoli raste rastlinje, ki rabi toplejše okolje. Zaradi relativno tankih plasti antracita (pod en meter) se pridobivanje premoga kmalu ni več izplačalo. Potem je rudnik še nekaj časa životaril in ugasnil. Nekateri, ki radi zadeve zavijejo v celofan, bi rekli, da je izpolnil svoje poslanstvo. •••

Vemo še za brezno severovzhodno od Kavške jame, vendar ga še nismo našli – verjetno pa ne bo kaj pretresljivega. Seveda so tu še jame in brezna v kamnolomu Lesno Brdo. Vsaj dve še čakata na izmero. Vsakih nekaj let pa se tako ali tako pokaže vedno kaj novega.

Sklep Med vasico Lesno Brdo in Drenovim Gričem se vleče bolj ali manj izrazit gorski greben v grobem v smeri zahod–vzhod. Gradijo ga različni apnenci (tudi barvno), ki so zlasti v Kuclerjevem kamnolomu in kamnolomu v Kalcah (Kavcah) čudovito zgubani. V tej okoli tri kilometre dolgi in v povprečju par sto metrov široki zaplati apnencev s površino največ 1,5 kvadratnega kilometra je tudi nekaj deset jam in brezen. Natančna določitev površine ni mogoča, ker so apnenci marsikje prekriti s škrilavci, peščenjaki pa tudi silikati. Skupna dolžina vseh znanih rovov v teh speleoloških objektih je več kot 1 km! Presenetljivo veliko za tako malo površino. Gostota jamskih rovov je seveda največja v kamnolomu Lesno Brdo, kjer nam jame tako odlično razrežejo, da lahko jamske prostore občudujemo trodimenzionalno. Ej, tega ne zmore niti računalnik! Težava je le v tem, da se nam v tem kamnolomu kopičijo brezstenske jame, saj nam stene pa tudi dno oziroma jamska tla prej ali slej odpeljejo. Jame in brezna pa menda ostanejo, ali kaj? Filozofsko vprašanje, na katerega zaenkrat še ni točnega odgovora. Jasno pa je, da se bo na tem krasu zelo verjetno še kaj našlo oziroma prekopalo. Tale članek predstavlja predvsem rezultat prizadevanj članov nekdanje JS PDŽ (zlasti A. Jenc, V. Menart, J. Barbič itn.) oziroma sedanjega JK Železničar (T. Petek, M. Brenčič, I. Perpar) na speleološkem področju v krasu Lesnega Brda v zadnjih petintridesetih letih.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Potiskavec IGOR PERPAR n tam sem videl svetlobo,« je rekel Lilc daljnega leta 1994, ko sva ležala v hladu Viline pećine pri Dubrovniku. »No, in kaj je bilo potlej?« »Potlej-a ni bilo, nismo več šli tja.« »Ne, ne razumem (in še danes ne), kako niste šli?« »Pač, nismo šli.« Nato sva se nekaj pričkala. Jaz nisem razumel, kako da tja niso več šli, kako da jih tista svetloba ni žrla, jim kratila nočnega spanca (najbrž zato, ker je bila dnevna), skratka kako zdržijo, jih res ne zanima... on pa je bolj ali manj stoično molčal. Kmalu zatem smo se odpravili v Potiskavec gledat dnevno svetlobo. Pred leti sva bila tu s Sandijem. Takrat je bila voda visoka in midva slabo opremljena. Nisva prišla daleč. Tokrat je bil lep poletni dan, primerno vroč za brodenje po vodi. Seveda smo se oblekli v neoprenske obleke. Prebili pa smo se le do jamskega vhoda. Naprej ni šlo, saj je bila na vhod zavaljena velika skala, ki je ni bilo moč obiti pa tudi odstraniti je nismo mogli. Pihali smo od jeze in vročine. Kar v neoprenih smo se zbasali v avto in odpeljali v Podpeško jamo. Še sreča, da smo parkirali kar v jami. Še danes mi postane vroče, če se spomnim tiste »neoprenske« vožnje. Kljub »skisanim« možganom mi tista skala ni dala miru. Na piko sva jo vzela z Nebojšo in se nadnjo spravila s kobro. Plan je bil preprost. Ali jo razbijeva ali vsaj navrtava in pripraviva na obisk tretjega člana. Na srečo se je usmilila že naju. Uspešno sva jo razkosala, očistila vhodni del in se odplazila do vode. Prehod do dnevne svetlobe je bil tako odprt. Čez čas sem srečal Toneta Oberstarja. Debata je nanesla tudi na Potiskavec. Povedal je, da sta s kolegom imela kar nekaj

dela, da sta zavalila tisto veliko skalo na jamski vhod. S tem naj bi preprečila krajo človeških ribic, ki jih zaradi lahkega dostopa bojda pogosto odnašajo iz jame. Naslednjič sva šla v jamo iskat dnevno svetlobo z Davidom. Tokrat sva šla pogledat, če je vhod res prost, še preden sva se preoblekla. Bil je. Poleg standardne opreme sva vzela s sabo še merilni komplet. Splazila sva se do vode. Kot običajno so naju tam pričakale človeške ribice. Od tam sva po vodi prebrodila do prvega sifona, ga zaobšla po obhodnem rovu in tako prišla do točke 17. Do tu je bil načrt jame že izrisan (IZRK, 1973), za del jame od tam naprej pa je bila izdelana skica (Pugelj, 1957). Naj takoj povem, da se je Kranjcu in Vadnjalu (IZRK) ob enem izmed obiskov zgodil neljub dogodek. Pri povratku iz jame je bil vhod v jamo zasut. Na srečo je bila velikost skal, ki so zapirale vhod, manjša od dimenzij vhodnega rova (mimogrede, je precej ozek) tako da sta skale drugo za drugo odmikala v notranjost rova. Ob tem se je Vadnjal laže poškodoval. Prekopala sta se na površje. Na bližnjem travniku je bil kmet in vprašala sta ga, če je pri vhodu v jamo opazil kaj nenavadnega. Dejal je, da je slišal premetavanje skal in videl dva mulca, ki sta se sukala po grmovju okoli vhoda, vendar jima ni posvečal posebne pozornosti. IZRK-jevcema se je jama gotovo vtisnila v trajen spomin, kot tudi nekemu Angležu, ki se je pred leti na skalnih nožih v tej jami tako porezal, da je moral poiskati zdravniško pomoč. Vrnimo se v temo, k točki 17. Tu se rov razcepi. Zahodni rov je skoraj povsod zalit z vodo, ki je na več mestih tako globoka, da ne dosežemo do tal. Kmalu se razcepi. Voda

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave popolnoma zalije del, ki vodi naravnost. Nisem čisto prepričan, ali je to sifon ali le z vodo zalit rov brez nadaljevanja. Če bi malo prej odplavali na desno, bi prišli na kopno do podorne dvorane. Edino na tem mestu v jami je moč zaznati vodni tok. Povsod drugje imaš občutek, da ni pretoka, da gre za ujeto vodo. Voda teče proti vhodu. Mi nadaljujemo s plavanjem po rovu naprej in kmalu pridemo do mesta, kjer napredovanje nad vodo ni mogoče. Tu je gotovo sifon, delo za potapljače. Vidi se par metrov v globino, toda ne do dna, rov pa je na več mestih visok nekaj metrov. Od točke 17 vodi še eno rov. Malo gor, malo dol, vseskozi pa je ozko in strop dokaj nizko. Tudi tod je na nekaterih delih voda, vendar bolj plitva. Na več mestih je neizbežno plazenje po mešanici vode in blata. Tako se priplazimo do podora. Skale, steklo, konzerve – vse to osvetljuje dnevna svetlo-

ba – tista, ki sva jo iskala. Ja, res, skozi podor se vidi na plan. Skozi špranjo bi si bilo moč podati roke. Več prostora ni, saj prehod zapira res ogromna skala. Potrdilo se je tisto, kar sva z Davidom slutila, in sicer, da sta Potiskavec in Zelenka enoten sistem. Podor, ki sva ga opazovala, so vhodni deli jame Zelenka. Velika količina podornega kamenja je posledica miniranja v sklopu osuševalnih del, ki so jih izvajali na Dobrepolju. Na površju sva izmerila še medsebojni položaj vhodov. Ob primerjavi rezultatov meritev v jami s temi na površju sva ugotovila, da se seveda ne ujemajo. Nekje je napaka, najina ali IZRK-jeva. Da bi ugotovila, čigava, bi morala premeriti vhodni del. Volje za to pa ni in ni. Dobrepolje so čudni konci. Tam v gostilni še nisem srečal osebe ženskega spola, kolegom so vlomili v avtomobile, nadnje sčuvali odvezane pse, žive zasipali v jamo...

Angleški način obiskovanja vodnih jam, le še luknja v podplatu gojzarja manjka... Fotoarhiv JKŽ

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Zelenka

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Zelenka

Potiskavec

Od vhoda do T17 naÄ?rt povzet po IZRK. Od T17 naprej merila David Dereani in Igor Perpar. Risal in sestavil: Igor Perpar

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Nove jame in zaledje Ljubljanice v masivu nad Bistro JOžE PRISTAVEC - JOC

odni izviri v Bistri pri Vrhniki so zelo močni in prav verjetno je, da se nekje v masivu skrivajo še neodkriti tako vodni kot suhi podzemni rovi. Pretekla zima je bila zelo naklonjena za iskanje novih ter preverjanje starih dihalnikov na tem območju. Tako nas je močno uhajanje pare izpod skal čez celo zimo pripeljalo do tega, da smo med Javorč vrhom in Studenskim uspeli priti v novo jamo (Javorč vrh in Studensko sta vrhova zahodno nad izviri Bistre pri Vrhniki). Glede na velikost dvorane v tej

jami in znakov, ki kažejo na to, da se je strop te velike dvorane porušil zaradi delovanja podzemnega toka, smo takoj pričeli z iskanjem dihalnikov v okolici. Približno 50 m višje smo našli še en dihalnik in že naslednji dan smo pričeli s kopanjem. Siga se je pojavila že na vrhu. Ugotovili smo, da kopljemo pravzaprav na robu brezstropne dvorane na eni strani in »zdravo« steno na drugi. Tudi hladen prepih, ki je celo poletje vel iz jame, je nekaj pomenil. Ko smo uspeli prodreti nekaj me-

Odkopani vhod v novoodkrito jamo Plenkača. Foto: Peter Gedei

Velika dvorana v jami Plenkača. Foto: Peter Gedei

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Raziskave

Proti stranskemu rovu v veliki dvorani jame Plenkača. Foto: Peter Gedei

trov v podzemlje, pa smo naleteli še na eno veliko presenečenje. V jami smo opazili večje število jamskih mokric, ki so dobra napoved, da se nekje spodaj skriva večja količina tekoče vode. Poleg tega smo opazili tudi pravega jamskega pajka, jamskega paščipalca ter drobnovratnika. Vse te jamske živalice pa zagotovo nakazujejo na kaj večjega. Kopanje v tej jami je garaško, vendar upamo, da nas bosta močna volja in vztrajnost pripeljala tja, kamor si želimo. Na vznožju severozahodnega pobočja Velikega Lipovca (n. v. cca. 650 m) nam je domačin z Laz pri Borovnici pokazal nam še neznano brezno, ki ga nameravamo raziskati, poleg tega pa je nedaleč stran še ena manjša udornica z dihalnikom na južnem robu. Iz obeh, tako iz brezna kakor iz dihalnika lepo piha. Če potegnemo črto in pogledamo, kje ležijo nekatere jame, ki tudi nakazujejo na to, da je spodaj podzemni tok Ljubljanice, pridemo do Jame za Bukovim vrhom (kat. št. 16). Ta mogočna jama z veliko podorno

dvorano res leži na malo višji nadmorski višini, vendar to še ne pomeni, da se tam spodaj ne dogaja nič. Klub velikemu vhodnemu jašku jama prav lepo »diha«. Na to »dihanje« nakazujejo močno ukrivljeni večji stalagmiti na robu stropa podorne dvorane. Kopanje v tej jami bi bilo zelo težavno, saj je podorno kamenje na dnu nevarno. Če se od tega brezna premaknemo zahodno, pridemo do udornice Drnulca, od tu pa je jugozahodno še udornica Velika jama. Višje na severu leži še udornica Drnovica, ki pa je že izven konteksta bistriškega toka. Najverjetneje se podzemni tok cepi že nekje pred Drnulco, po vsej verjetnosti v območju udornice Velike jame ali pa še malo prej. Levi tok potem teče proti Vrhniki, desni pa proti Bistri. Druga možna razlaga pa je ta, da sta v masivu dva povsem ločena vodna tokova, ki pritečeta z obrobja Planinskega polja. Če je to tako, bo pokazal čas in novoodkrite jame na celotnem območju od Bistre, Vrhnike vse tja do Planinskega polja.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave

1. jamarski raziskovalni tabor Velika vrata Na luno in še malo globlje KRISTINA JAGER sako leto v Jamarskem klubu Železničar neizogibno napoči neko nenavadno in nemira polno obdobje. Prvi simptomi tega izrednega stanja so običajno prikriti, opazni le najbolj pozornim. Prične se z nekakšno tiho napetostjo, ki poglede vrlih jamarjev pogosteje kot navadno usmerja na stene ferajna, s katerih visijo tlorisi in prerezi ljubih nam lukenj. Ti pogledi potem zdrsnejo še za platnice kakšnega atlasa, se malce pomudijo na zemljevidu ali dveh ter obvezno končajo zasanjano nekje v daljavi, podkrepljeni z gubo na čelu. Tukaj nastopi druga faza nenavadnega vsakoletnega pojava: iskrenje. Iskrice so povsod: v mislih in v očeh, švigajo po karbidno vonjajočem zraku ter se končno združijo v preblisk: »Akcija!!«. Taka ta prava, ferajnska! V letu 2002 se je po malem iskrilo že od pomladi dalje, ko pa je zeleno luč dal še Triglavski narodni park, ni več bilo poti nazaj. Le še pesti je bilo treba držati, da se med desetim in petnajstim avgustom nad Velikimi vrati ne bi utaborili nevihtni oblaki. Tako se je zgodilo, da se je v sobotnem jutru iz Ljubljane odpravila izbrana ekipa z velikimi raziskovalnimi ambicijami v naslednji sestavi: David Dereani, Simona Glavan, Igor Perpar, Miha Staut, Iztok Trček - Jolbe in Kristina Jager. Blagoslov z neba nas je spremljal od samega začetka, saj je začelo kapljati, že ko smo pri Savici natovarjali opremo na žičnico. S skupno 160 kg kovačije na ramenih pač nismo šli izvajat indijanskega plesa pro-

ti dežju... Polni začetnega zanosa smo jo ucvrli na Komno, od tam pa smo, spet otovorjeni, odcapljali do Koče pod Bogatinom. Vremenska napoved ni obetala nič dobrega, zato je padla odločitev, da najprej znosimo polovico opreme v naš bodoči tabor ter se zvečer vrnemo v kočo. Po poti smo se skoraj eno uro zamudili z natakanjem vode, saj se je iz šibkega izvira v plastenke cedil neprimerno manjši curek kakor iz naših pelerin. Vlažna in razpotegnjena je bila tudi pot skozi dolino Lopučnico. Še dobro, da se nam je pri nošenju opreme pridružil tudi Peter Rink, ki je za ta plemeniti namen žrtvoval en dan taborniškega življenja. Na cilju nas je čakal presenetljiv pogled na naše bodoče delovišče. »Sej tuki je k na luni!« se je glasil komentar, ko smo stali na snežno belih, ostro škrapljastih apnenčastih podih. Hitro smo našli ustrezno razpoko, kamor smo poskrili štrikovje, potem pa nas je z luninega površja veter pregnal v varno zavetje koče. Kot smo imeli priložnost ugotavljati še cel naslednji dan, Koča pod Bogatinom ni ravno najbolj gostoljuben kraj pod soncem, sploh pa ne v dežju. Naši popolnoma premočeni gojzarji so se po polžje sušili na peči, ki jo je bilo škoda obremenjevati z drvmi, oskrbnici pa se je dvignila želodčna kislina vsakič, kadar nismo vsi naenkrat naročili svojih čajčkov in kofetkov. Dosežek dneva: zmanjšane zaloge prigrizkov in cigaret ter rekordnih 54 partij taroka. V ponedeljek smo po jutranji meditaciji vremenske napovedi ter prekladanju na-

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave hrbtnikov po zapovedih hišnega zmaja okoli poldneva končno odrinili višjim ciljem naproti. Jakne, pelerine in kape, v katere smo se našemili pred kočo, smo po poti postopoma slekli in ko smo prispeli na vrh, je bilo poletje. Čakalo nas je postavljanje tabora, pri čemer smo ugotovili, da naš apnenčasti plato kljub prvemu vtisu ne premore niti par kvadratov ravne površine. Vgnezdili smo se torej med pritlikavimi borovci ter si z nekaj manjšimi estetskimi posegi v lokalno vegetacijo ustvarili prav spodobna ležišča. Srce tabora je postala bližnja razpoka alias gorska kuhinja. Po juhici in makarončkih smo se zapodili na plato ledvičkaste oblike, ki se je razprostiral nekaj metrov nižje od našega tabora, južno od bližnje vzpetine Skodelica. Na terenu, kjer je bilo lažje stopiti v luknjo kot na trdna tla, so jame nestrpno čakale, da jih odkrijemo. Mi pa smo jih pustili čakati do naslednjega dne. Torek je bil dan za jame. Plato pod taborom smo natančno premerili z GPS-om, metrom in kompasom in ga izrisali. Pesniške svobode si nisva dovolila niti midva z Igorjem, ko sva se, oborožena s svinčnikom in papirjem, zapodila v globočine. Merjenje vhodov, razdalj med jamami in raziskovanje številnih prelomov platoja nas je zaposlovalo cel dan, dokler ni David z rdečo barvo naslikal na steno oznako S12 – S kot Skodelica in 12 kot dvanajsta zaporedna jama, globlja od desetih metrov. Z dnevnim ulovom smo bili zadovoljni, saj je ena izmed odkritih jam obljubljala precejšnje nadaljevanje. Zaslužili smo si okusno večerjo in čudovit sončni zahod, na borovih vejah pa se je ležalo še bolj mehko, tako da so nekateri med spanjem navdahnjeno muzicirali. V sredo zjutraj sta se Jolbe in Miha posvetila preskrbi z vodo in odvandrala do nam že dobro znanega izvirčka, medtem ko je Igorja in Davida vleklo v našo »jamo brez

dna«, kjer sva se dan poprej z Igorjem ustavila v zaledeneli dvoranici z zoprnim podorom. Za podorom je bila ožina, ki ji je David s kladivom pomagal do Igorjeve širine, nakar se je rov nadaljeval do končne globine –55 m. S Simono sva dogajanje nadzorovali z vrha Skodelice, od koder je bil prekrasen razgled na tabor. Popoldne je globinska ekipa (David & Simona) odkrila še štiri nove jame, ki večinoma niso presegle globine 20 metrov. Četrtek je že potekal v znamenju odhoda. Plato je bil pregledan in izrisan, zato smo se posvetili še morebitnim višje ležečim jamam. Našli smo dve; v zadnjo, 18. po vrsti se je pod budnim očesom petih priložnostnih inštruktorjev spustil Staut, bodoči mlajši jamar. Za konec smo ga obesili še na steno, kjer je ravno izvajal svoje prvo prepenjanje, ko so izza ovinka prisopihale štiri znane postave: Matjaž Cvar, Dejan Hladnik, Miha Čekada in Miha Celarc. Ker so iz doline pritovorili nekaj življenjskega eliksirja v zelenih pločevnikah s kozličkom, smo jih seveda lepo sprejeli. Kljub dodatnim nosačem smo bili ob odhodu otovorjeni kot kakšni dolgouhi kopitarji. Del ekipe se je v dolino vrnil po smeri pristopa, drugi pa po malo daljši, a veliko lepši poti prek Velikih vrat, planine Za skalo, Oslove škrbine in Lepe Komne. Ogledali smo si nekaj vhodov večjih jam, ki so jih odkrili Italijani, preplašili krdelo gamsov in prehiteli nekaj avstrijskih turistov. Na Komni smo tokrat že »utrjeni gornjaki« žičničarju prepustili le polovico opreme, akcijo pa smo zaključili v neki bohinjski piceriji, kjer so nam tako počasi stregli, da bi jih najraje poslali – na luno! Ali pa še malo globlje…

JK Železničar v spletu: www.ljudmila.org/jkz

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave

2. jamarski raziskovalni tabor Velika vrata 3. – 6. avgust 2003 INES KLINKON

Nedelja Ker je pri jamarjih običaj, da se zberejo v kakšni gostilni, smo se tudi mi ob osmih zjutraj zbrali pred gostilno Jelen v Vižmarjih. Ker pa žal ne obratuje več, je bilo treba različne vrste zasvojenosti potešiti v počivališču pri Voklem. Tako smo po vseh takih in drugačnih obcestnih formalnostih le prispeli do koče pri slapu Savica, kjer se je uživanje v avtomobilski vožnji končalo. Naše težke nahrbtnike in transportke

smo tu prepustili tovorni žičnici, tako da je bila vsaj pot do Komne lažja. 130 kg le ni mačji kašelj. Okrog pol dvanajstih smo odrinili proti Komni. Pot se v zložnih serpentinah vzpenja, nič posebnega, s 653 na 1520 m nadmorske višine. Ta čas lahko izkoristim za predstavitev naše raziskovalne ekipe. Poleg dveh povratnikov: Iztoka Trčka Jolbeta in vodje tabora Mihe Stauta, ki sta se raziskovanja na Velikih vratih udeležila že lani, smo bili prisotni še: Peter Rink Pero, Danilo Bernik - Dane in jaz. Naslednji

Predpriprave za proizvodnjo vode na »nogometnem igrišču«. Foto: Ines Klinkon

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave dan sta se nam pridružila še Mojca in Boštjan Vrviščar. Na Komni je bil daljši postanek in prevzem opreme. Če bi vprašali Jolbeta, je bil to najlepši trenutek, ko si je še lahko z užitkom privoščil veliko hladno pivo. Kajti v naslednjih dneh jima je z Danetom bolj trda predla. Hmeljev sok sta si namreč morala deliti, in sicer vsak dan po večerji, kot da bi ga imela predpisanega na recept. »Ena pločevnika piva na dve osebi, po zaužiti hrani, najbolje po večerji.« Okrog treh popoldne smo Miha, Pero in jaz pograbili vsak svoj tovor, fanta pa še vsak svojo transportko za protiutež. Jolbe in Dane sta med sončenjem oddremala še pol ure. Sonce je pripekalo in pot je tekel iz nas v potokih. Prvi počitek nad planino Kal, čudovito. Pogled se odpre v smeri proti Mali in Veliki Tičarici, pod katerima si kar predstavljam triglavsko Dvojno jezero in kako bi odleglo malo namočiti noge vanj, a žal... Še en požirek vode in fanta me že ženeta naprej. Naslednji postanek pri koritu, kamor so lani hodli po vodo. Voda je sicer tekla (po kapljicah), a nam jo je vseeno uspelo v pol ure toliko natočiti, da smo se za silo napojili in nam ni bilo treba trošiti naših zalog. Sledil je spust do planine Lopučnice, kjer se planinska pot razcepi, na desno proti koči pri Triglavskih jezerih, na levo pa proti Velikim vratom, torej našemu cilju. Na mesto našega baznega tabora (1830 m) smo prišli po treh urah in pol hoje ter vmesnih počitkov. Najprej smo napojili in nahranili utrujena telesca, potem pa naju je Miha peljal na ogled terena. Sledila je razlaga lanskoletnih odkritij. Povzpeli smo se na uravnavo nad taborom in se razgledali naokrog. Nad nami se je bohotila Skodelica, proti severozahodu prelaz Velika vrata in kamor je meni najraje uhajal pogled, na venček Spodnjih Bohinjskih gora, ki so mi tako zelo domače, čeprav sem jih gledala iz

Boštjan med spustom v snežno zajetje. Foto: Ines Klinkon

druge strani. Še naprej so se svetile peščene proge smučišča Vogel. Pa vse te visokogorske kraške oblike, od žlebičev, škrapelj, brezen in škavnic, ki so v naslednjih dneh služile namesto umivalnikov. Šotore smo postavili na že lani pripravljene prostorčke, treba je bilo le dodati novo steljo. Tako kot je mrak prihajal počasi, sta prišla tudi Jolbe in Dane.

Ponedeljek Po zajtrku smo se lotili dela. Pregledovati smo začeli teren jugovzhodno od tabora, na levi strani poti, ki vodi na Velika vrata. Že na začetku sem zagledala luknjo, ki bi lahko bila jama. Miha je hitro oblekel pas, navezala sva vrv in že je bil na dnu. Namerila sva globino ravno 10 m in že je Pero nekje med rušev-

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave jem kričal, da je nekaj našel. Izgledalo je nekoliko globlje (12 m), jama ob razpoki... Potem sem se podala na pot proti Komni, od koder sem pomagala Mojci in Boštjanu prinesti nekaj odvečne teže (izkazala sem se kot nekakšen vodič in šerpa obenem). Čeprav sem se nekoliko bala, da iz tega ne bo nič, ker me je Pero zavedel s prepovedanim sadežem. Prejšnji večer je namreč na veliko tekla debata o brusnicah. Jolbe je zatrjeval, da jih je ob poti na Velika vrata ogromno. Zato sem takoj, ko sem zagledala prvi grmiček z rdečimi jagodami, naivno vprašala Perota, če so to brusnice. On pa mi je seveda odgovoril pritrdilno in naslednji trenutek sva se že oba pasla ob prepovedanem grmičku. Okus je bil ogaben in sreča, da je v tem trenutku mimo prišel Jolbe in preprečil nadaljnjo pojedino. Nauk tega je, ne verjemi taborniku, ki ti za brusnice ponuja navadni volčin (smrtno nevaren), pogojno

verjemi vojaku, ki ti za brusnice ponuja skalno robido (užitna). Pač pa zaupaj Mojci, ki se najbolje spozna na jagodnice. Fantje so medtem nadaljevali z odkrivanjem in registracijo novih jam. Naš register jam se je povečal za deset, ki so izpolnjevale definicijo jame: da je globlja od 10 m in da se vanjo lahko spravi človek. Najgloblja dnevna pridobitev je znašala 14 m. Prva je bila globoka 10 m, druga 11,2 m, tretja 12 m, četrta 10 m, peta 11,5 m, šesta 12,5 m, sedma 10 m, osma 12 m, deveta 11,5 m in deseta 14,5 m. Zadnjo smo našli na tako imenovanem nogometnem igrišču, ki so jo lani očitno spregledali. Dve je registriral Pero, ostalih osem pa Miha. Vse jame smo označili s kratico SP, ki pomeni »Skodelica ponovitev«, in zaporedno številko odkritja. Jolbe zvečer nekako ni mogel pozabiti dejstva, da sta Mojca in Boštjan s seboj prinesla kar sedem kilogramov nektarin in ja-

Boštjan in Miha pred vhodom v SP15 - rekordom raziskovanja. Foto: Ines Klinkon

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave bolk namesto štirinajstih pločevink piva, kar bi predstavljalo enako težo. Še zadnje upanje je torej šlo po vodi. Pa tudi nobenih obiskovalcev ni bilo na obzorju, ki bi ta problem lahko teoretično rešili. Ja, malo več tovariške pomoči pa bi človek le lahko pričakoval od ostalih članov JKŽ. Toda če mene vprašate, so bile tiste belokranjske nektarine zlata vredne, vsako pivo se lahko skrije pred njimi. Mojca in Boštjan sta že vedela, da nam primankuje vitaminov, pa tudi za preventivo proti prehladu sta poskrbela.

Torek Dan se je začel z ugotovitvijo, da se v naši kuhinji nahajajo samo še tri plastenke pitne vode. Misel na enourno hojo do kapljičnega korita je bila hitro ovržena. Padla pa je ideja, da bi vodo pridobivali iz snega v breznih. Takoj se je oblikovala delovna ekipa. Boštjan se je spustil v brezno na nogometnem igrišču, iz katerega je izvlekel tri transportke snega. Dane in Jolbe pa sta med tem uredila lastno proizvodnjo vode na črno, ki je izgledala nekako takole. Na vrhu je bila topilnica (črna vrečka s snegom, delovala je na sončno energijo. Sledila je sterilna gaza, ki je pobirala večje smeti in ostalo svinjarijo. Pod njo se je nahajal lij s sedmimi kamni apnenca (čez toliko kamnov mora voda steči, da se očisti) in na koncu prazna plastenka. Prvotno sta s seboj vzela še nekaj jabolk za sadjevec, a ne vem, zakaj proizvodnja ni uspela. Bila sta res uspešna, saj sta v enem dnevu predelala toliko vode, da je zadoščala do konca tabora. Medtem smo se ostali odpravili odkrivat jame. Raziskovali smo na platoju pod taborom. Dopoldne sem bila jaz v »službi«. Spustila sem se v vsako luknjo, ki je bila opažena. Tako sem registrirala štiri nove jame, ki so nastale v prelomu. Najgloblja je merila 16 m in je imela na dnu kar zajeten kup snega. Dve sta bili globoki 10, ena pa 11 m. Vsaki je bilo treba izmeriti globino, širino in

dolžino vhoda ter dna in narisati skico. Z GPS-om pa smo določili še koordinate. Nato je Pero, ki ima res nos za odkrivanje novih jam, odkril prvo vodoravno jamo, ki nam je pripravila pravo veselje dneva. Ker Pero ni imel jamarske obleke, se je na pionirsko raziskovanje podal Miha. Ostali smo v napetosti pričakovali njegova navodila pred jamo in opazovali dolžino na metru, ki je kar naraščala. »Kako je?« »Vodoravni rov gre kar naprej, aha, tu se odcepi še en rov. Ines, pridi!« »Prav!« Hitro se oblečem in začnem lesti skozi razpoko. »Joj, tu je pa ful ozko in ostro!«. Treba se je plaziti, kolena bolijo, komolci še bolj, rov je res oster, nabrušen kot... Če bi vsaj podobleko oblekla! Po kakih šestih metrih se ustavim in pokličem Miho. Sporoči mi, naj ne grem več za njim. Potem tišina. Proti izhodu vprašam:

Mojca na poti v hladilnico. Foto: Ines Klinkon

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave »Koliko kaže meter?« odgovor je: »35«. Kaj zdaj? Zlezem iz jame, meter se ustavi pri 50. Očitno Miha ne more naprej in se vrača. Res, uspelo mu je prilesti 50 m v notranjost, potem pa je sledila ožina, skozi katero se sam ni hotel tlačiti. Jama predstavlja rov, ki gre 50 metrov v isto smer. Skozi naslednjo ožino pa mu ni uspelo priti niti v drugem poskusu, ko sta šla skupaj z Boštjanom, ki je nastopil popoldansko »službo«. Jamo sta temeljito izmerila. Nekako po 10 m pride z leve strani še en rov, ki tudi ne preseže 10 m. Zanimivo bi bilo, če bi takrat iz doline prišla naša »tehnična« ekipa z Ljubom, Jernejem in Ferranom, da bi razširila ožino, kajti nadaljevanje je obetavno. To je bila torej naša »velika« jama. Popoldne sta Boštjan in Miha zlezla še v nekaj lukenj, vendar si je samo še ena prislužila s svojimi 10 m naziv jame. Zvečer nam naša kontaktna ose- Lega Velikih vrat z vrisanimi jamami, ki smo jih odkrili na obeh odpravah. ba v Ljubljani Peter Gedei sporoči, užitkom srkal težko pričakovano pivo ter da se nam obeta slabo vreme. Odločimo se, čakal, da pride v dolino še Dane, smo se da je danes naša zadnja noč v taboru. Nareostali naložili v Rudija in pohiteli do Bohinjdimo še manjši piknik, Boštjan nam skuha skega jezera. Sledil je samo še skok v vodo odličen čaj, ki je začinjen še z zadnjimi kapin neskončno olajšanje, dokler nas niso temljicami viljamovke. ni oblaki s strelami pregnali v toplo »TonciSreda no« zavetje v Staro Fužino, kjer smo tudi Po zajtrku pospravimo šotore in priprauradno zaključili naš raziskovalni tabor. vimo polovico lažje nahrbtnike za odhod. Mislim, da je tabor uspel, čeprav so nam Dopoldne je še delovno. Mojca registrira še nevihte ukradle en dan. Skupno smo regidve jami. Prva leži v razpoki, vodoravna, strirali osemnajst novih jam. Dela je še dodruga pa je s 30 m naša najgloblja odkrita volj za naslednja leta. Mogoče bi ga v najama. Na dnu je kar 12 m visok kup snega. slednjem letu lahko zasnovali širše in za Mojca se je v njej počutila kot v hladilnici. daljše časovno obdobje. Zelo prav pa bi priTako se je naše delo pod Skodelico konšel tudi kakšen osliček ali helikopterska dočalo. V dolino smo pohiteli, saj nas je celo stava našega tovora. Z vodo pa mislim, da pot spremljalo grmenje in po treh urah hoje ne bo več težav, odkar sta Dane in Jolbe smo že uzrli Savico. Medtem ko je Jolbe z odprla svoje novo podjetje.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave

Odprava v Jamo na Vjetrenim brdima BOŠTJAN VRVIŠČAR as balkanskih morij se je pred leti končal, tako da se nama je porodila ideja o ponovnem obisku teh čudovitih krajev, na katere nas veže skupna zgodovina. Ko je Igor na listi objavil še vabilo srbskih jamarjev na njihovo ekspedicijo na Durmitorju v Jamo na Vjetrenim brdima, je odločitev padla. Povezala sva se s člani kluba ASAK (Akademski speleološko-alpinistični klub), ki so bili vodje odprave, in se dogovorila za sodelovanje. Na pot sva se odpravila 25. julija 2002 opoldne, po dobri stari navadi JKŽ-ja. Iz rodnega mesta voznika na tej odpravi, Metlike, sva preko Karlovca in Bihaća krenila proti Drvarju. V tem mestu je počila prva partizanska puška v BiH in tukaj je bil od januarja 1944 sedež vrhovnega štaba NOV, zgodil pa se je seveda tudi znani desant na Drvar. Od spominskega muzeja »25. maj 1944« ni ostalo nič. Tudi znamenite barake pred Titovo špiljo ni več. Ogledala sva si vhodne dele jame, ki je v začetku še kar široka, se pa kmalu zoži v strmo razpoko, ki se prevesi v brezno. Vanj naju ni vleklo, saj je tudi pri nas mnogo jam, ki zgovorno nakazujejo, v kakšne namene so se po vojni uporabljale. Pot sva nadaljevala proti Livnemu, kjer sva prespala v avtu pred frančiškanskim samostanom. Drugi dan sva si ogledala naslednji spomenik vojaške zgodovine bivše Jugoslavije. V Jablanici še stoji most na Neretvi, ki pa je le še razpolovljen kup starega železa na enem bregu reke, tako da od simbola humane bitke za ranjence iz četrte sovražnikove ofenzive v zimi z začetka leta 1943 ni ostalo

skoraj nič. Naslednja postaja je bil Mostar z ruševinami znamenitega mostu, zgrajenega leta 1566, ki je preživel mnoge balkanske norije, nazadnje pa je nerazumno podlegel Hrvatom. Proti večeru sva odromala v Medžugorje in si naslednji dan ogledala ta svetovno znani verski kompleks molilnic, spovednic in stojnic. Pot sva nadaljevala mimo Gackega in Rudnega polja z dnevnim kopom premoga ter si ob cesti proti Trebinju ogledala vhod v brezno Korićka jama, v katerega so ustaši leta 1941 zmetali 134 Srbov. Prespala sva v manjšem zasebnem kampu v kraju Plat blizu Cavtata. Ker lastnika ni bilo moč najti ne zvečer ne zjutraj, ko sva se odpravljala naprej, je bilo torej najino prenočevanje brezplačno. Naslednjega dne sva vstopila v Črno goro in si pred krajem Risno ogledala krajšo jamo Sopot špiljo, ki se konča z jezercem. Po sprehodu skozi prijetno mesto Kotor sva se po serpentinasti cesti in slabo označenih poteh le uspela pripeljati na Lovćen, svetinjo Črne gore, kjer na enem izmed njenih dveh vrhov stoji mavzolej P. P. Njegoša. Žal nama je slabo vreme skrivalo lep razgled po Črni gori. Preden sva se končno obrnila proti Durmitorju, sva si privoščila še nekaj morskih počitnic v nekdanjem največjem nudističnem kampu Jugoslavije Adi Bojani, ki leži tik ob albanski meji na izlivu Bojane v Jadran. Bojana je edini odtok Skadarskega jezera, mimo katerega sva se peljala po dvodnevnem oddihu, in je s površino 5490 km2 največje jezero na Balkanskem polotoku. Jezersko korito ima dinarsko smer in

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave njegovi najnižji deli ležijo pod morjem, kar predstavlja kriptodepresijo. Poleg mnogih površinskih dotokov ima tudi številne podvodne izvire, imenovane vrulje. Pot naju je vodila tudi skozi kanjon Morače, kjer sva si ogledala samostan Morača, enega važnejših spomenikov preteklosti Črne gore, ki so ga postavili že leta 1250. Prespala sva na parkirišču pred hotelom v mestu Kolašin in si zjutraj ogledala narodni park Biogradska gora, ki leži ob cesti Kolašin–Mojkovac. Park zavzema 2500 ha in je bogat pragozdni rezervat z ledeniškim Biogradskim jezerom. Žal pa je celoten park v zelo zanemarjenem stanju. Skozi kanjon Tare sva še pred večerom prispela v Žabljak, središče narodnega parka Durmitor. Od nekdanjega mondenega zimskošportnega turističnega središča je ostalo bore malo. Na površini 39000 ha je v parku 18 ledeniških jezer, šest kanjonov ter 48 vrhov, višjih od 2000 m, najvišji je Bobotov kuk z 2523 m nadmorske višine. Najbolj znano je

Črno jezero, ki je sestavljeno iz manjšega in večjega jezera, v slednjem je po legendi potopljen samostan. Vode večjega jezera ponikajo pri Žabljaku, tečejo v globinah pod kanjonom Tare in privrejo na dan na nasprotnem desnem bregu ter se zlivajo nazaj v Taro. Vode, ki ponikajo v malem jezeru, pa izvirajo v kanjonu Komarnice in tečejo v Pivo. Piva in Tara se zlijeta v Drino, tako da se vode iz Črnega jezera spet združijo. V bližini jezera je tudi Titova pećina, ki pa sva jo zaman iskala. Drugi dan so nama z nasmehom na ustih povedali člani ASAK-a, da ni ta famozna jama nič drugega kot nek skalni previs, še spodmol ne, kjer je pač nekoč Tito verjetno prespal ali odpočil svoje utrujene ude. To je še ena od Titovih jam, ki jih je kar nekaj po krasu republik bivše Juge. S Fricem in Jeleno, predsednico ASAK-a, sva se dobila drugega avgusta opoldne, kako znana ura. Priključili so se nam še Madžari, ki so prav tako sodelovali pri odpravi, in krenili smo proti taboru. Z avtomobili

Udeleženci odprave. Foto: samosprožilec

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave

Počitek po napornem iskanju novih jam. Foto: Boštjan Vrviščar

smo se odpeljali do Sedla na 1907 m in tabor na višini 2120 m dosegli po uri hoda. Postavljen je bil na idealnem mestu ob izviru, v zavetju, ob poti na Bobotov kuk in le pol ure od jame. Organizacija odprave je bila na vrhunski ravni, eden od članov, Džombe, je skrbel le za kuhinjo, drugi za logistiko, tretji je bil gospodar, skratka odlično. Ob večerji sva spoznala vse člane odprave in ob spremljavi »šljivovice« smo pokramljali o njihovem dosedanjem delu, ki pa žal ni potekalo po načrtih. ASAK-ovci so bili namreč na Durmitorju že deset dni pred Madžari in nama. Kljub temu, da bi v tem času moralo biti najbolj sušno obdobje, jih je že sedem dni spremljalo deževno vreme. Zato so se v jami, ki je kolektor za vse vode okolice, ustvarili pravi slapovi, tako da ni bilo mogoče reči, ali bomo uspeli opremiti celotno jamo in jo ponovno izmeriti, kar je bil cilj te odprave.

Izvedela sva tudi, da v Srbiji deluje pet jamarskih klubov, v katere je včlanjeno okrog 70 do 80 jamarjev. Trije klubi so v Beogradu, en v Valjevu in še en, ki pa je zelo majhen, saj ima vsega 2 ali 3 člane, v Boru. V Črni gori pa kljub temu, da preko 60 % površja prekrivajo karbonatne kamnine (apnenci in dolomiti), nimajo pravega kluba, ampak le jamarsko sekcijo planinskega duštva v Hercegnovem, ki tudi nima več kot tri člane. V Srbiji in Črni gori ne obstaja nobena krovna organizacija v obliki naše JZS. Točno število jam tudi ni znano, saj nimajo vsedržavnega katastra kot pri nas, ampak le klubske katastre, ki pa jih lahko kakšni samovoljni člani preprosto odtujijo, kar se je zgodilo tudi ASAK-u. Mogoče je sedaj kdo zgolj slučajno pomislil na Matico. V Srbiji je znanih okrog 4000 jam, v Črni gori pa je po podatkih iz leta 1980 znanih 527 jam, vsekakor pa je to število danes

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave

nadaljevanje

JAMA NA VJETRENIM BRDIMA Durmitor, Črna gora tloris do globine –460 m prehod

Mednarodna odprava v organizaciji ASAK, Beograd, 2002 Merili: Jelena Ćalić-Ljubojević Mihajlo Mandić Vladimir Ljubojević Vera Antić Davor Drpa Risala: Jelena Ćalić-Ljubojević

vhod

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave

JAMA NA VJETRENIM BRDIMA Durmitor, Črna gora profil do globine -460 m Mednarodna odprava v organizaciji ASAK, Beograd, 2002 Merili: Jelena Ćalić-Ljubojević Mihajlo Mandić Vladimir Ljubojević Vera Antić Davor Drpa Risala: Jelena Ćalić-Ljubojević

prehod

nadaljevanje

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave mnogo večje. Najdaljša in najgloblja jama v Srbiji je Velika klisura na Kosovu, ki žal vse manj pripada Srbiji. Jamo so raziskovali slovaški jamarji, o čemer so srbski jamarji izvedeli šele nekaj let kasneje, ko so jim Slovaki poslali članek o delu v tej jami (to je pa tudi vse, kar je znanega o tej jami). Na tem mestu bi se človek zamislil tudi nad razmerami pri nas in o raziskovanju tujcev po naših jamah ter neposredovanju informacij. Najdaljša jama v Črni gori je Pećina nad Vražjim Firovima, najgloblja pa ravno Jama na Vjetrenim brdima, ki so jo odkrili poljski jamarji leta 1984. Glavne raziskave so se izvajale leta 1985 na Mednarodni speleološki ekspediciji in takrat je bila jama izmerjena do globine 897 m. Vhod v jamo se nahaja na višini 2170 m in je razvita v karbonatni faciji Durmitorskega fliša zgornjekredno-paleogenske starosti. Teoretične možnosti karstifikacije teh območij bi lahko dosegle globine do 1800 m, to je do stratigrafskega nivoja fliša spodnjetriasne starosti. Naslednjega dne sva šla s Pecom in Dačom iskat nove jame na bližnjo Bandijerno (2409 m) in našli smo pet perspektivnih vhodov. Izvedela sva tudi za poseben način iskanja jam, ko jamarji opazujejo, kam letajo kavke, saj le-te gnezdijo v vhodih jam. Četrtega avgusta, neverjetno, ob dvanajstih sva se sama odpravila v jamo. Jama se začne z dolgimi vertikalami in se na globini okrog 300 m razdeli na dva dela. Tam sva srečala čisto premočena Mrča in Lakija, ki sta ravnokar razopremila stranski rov. Povedala sta nama, da je v tem delu jame pravi »aqualand« in da je še več vode kot pred dnevi. Onadva sta se odpravila ven, midva pa sva pobrala nekaj vrvi, ki sta jih prinesla in naj bi jih potrebovali pri nadaljnjem opremljanju jame. Prišla sva do bivaka na globini 420 m. Tam se je začel meander in, ko sva sledila puščicam, sva se spet znašla v bivaku. Odločila sva se, da vrvi pustiva

tam in se vrneva na površje, saj nama je bilo že dovolj mraza in vode, ki je je bilo povsod preveč. Na razpotju sva pobrala še ostale vrvi, ki sta jih tam pustila Mrča in Laki, ter jih odnesla ven. Iz jame sva prišla po petnajstih urah in okrog štirih zjutraj zaspala. Vstala sva že ob osmih in se tega dne s Pecom in Ano napotila v Žabljak po svež kruh. Iz avta sva si prinesla tudi odeje, saj nama je bilo dovolj spanja v mrazu v spalnih vrečah, ki omogočajo udobno spanje pri 23 °C, ob zunanjih temperaturah 8 °C. Šestega avgusta se je vreme spet poslabšalo, vendar dežja še ni bilo, zato sva se podala na Bobotov kuk. Od tabora sva imela na vrh le dve uri hoda. Ob poti sva srečala tudi slovenske študente geografije, ki so potovali po Srbiji in Črni gori. Vrh je bil obsijan s soncem, ko pa sva se vračala, so ga že obdali črni oblaki. V taboru naju je pričakal močan veter in oblaki nad Bandijerno, kar je kazalo na slabo vreme. Naslednjega dne je deževalo in megle so se zgrinjale na nas, zato je padla odločitev, da se jama razopremi. Posamezne ekipe so se odpravile razopremljat in jaz sem šel s Fricem v jamo zvečer. Jama je bila že razopremljena do bivaka. Tam so naju čakale štiri prasičke, ki sva jih pobrala in hkrati razopremila jamo še do razpotja. Tu sva pustila nekaj transportk in vsak z dvema prijateljicama nadaljevala proti površju. V tabor sva prispela mokra in utrujena ob osmih zjutraj. Jama, ki je bila opremljena do približno 700 m, je bila razopremljena v dveh dneh. Na žalost je bila jama zaradi vremenskih neprilik tokrat izmerjena le do globine 460 m. Devetega avgusta zjutraj smo začeli podirati še tabor ter ga v dveh sprehodih do Sedla, kjer smo pustili avtomobile, tudi pospravili. Na Sedlu so nas pričakali novinarji črnogorske TV, ki so želeli posneti prispevek za oddajo o ekstremnih športih. Tudi midva sva dala intervju o »suradnji« jamar-

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave jev iz bivše skupne države. Seveda so nas nameravali posneti v taboru in kako v polni jamarski opremi odhajamo v jamo, a jim nekako ni uspelo v dobrih dveh tednih, kolikor je trajala odprava, priti gor. Noč sva z ostalimi jamarji prespala v osnovni šoli Virek 5 km iz Žabljaka, ki je podružnična šola z ravnateljem, učiteljem in dvema učencema. V učilnici še vedno visi slika tovariša Tita in lokalnih vojnih herojev ter zemljevid SFRJ, ki je že zdavnaj ni več, skratka kot da bi spala v spominski sobi iz časov pred štiridesetimi leti. Zjutraj smo se poslovili in midva sva se preko Sedla odpeljala v kanjon Pive. Cesta naju je ob reki in skozi tunele, nekakšne umetne jame, ter mimo elektrarn, ki jih je seveda prepovedano fotografirati, pripeljala do mejnega prehoda z Republiko Srbsko. Tam sva pot nadaljevala ob Drini ter pri Brodu zavila proti Tjentištu, kjer so med

peto sovražnikovo ofenzivo med 15. majem in 15. junijem 1943 potekali najbolj krvavi boji v zgodovini NOB, znani pod imenom Sutjeska. V spominski kompleks so svoj čas romali milijoni ljudi iz vse Juge, danes pa je kot mnogi tovrstni spomeniki le zanemarjen, zapuščen kraj, čeprav je to tudi narodni park s pragozdnimi rezervati. Ustavila sva se še v Srbinju (Foči), kjer sva jedla najboljši burek v Bosni in videla SFOR na delu, ko je s helikopterji stalno preletaval mesto in okolico ter tako iskal razvpitega Karadžića. Sedaj vsaj vem, zakaj ga neuspešno iščejo še danes. Naslednja postaja je bilo Sarajevo, kjer sva si ogledala Baščaršijo in ujela nočni utrip življenja, ki se ponovno vrača v to še vedno žalostno mesto. Spet sva prespala v avtu, tokrat pred Domom armije, kjer sva imela celonočno stražo. Naslednji dan sva se obrnila proti domu in si na poti ogledala še rojstno mesto Jugo-

Bole na Sutjeski. Foto: Mojca Vrviščar Zazula

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Odprave Najdaljše jame v Srbiji in Črni gori ime jame Pećina nad Vražjim Firovima Velika klisura Bogovinska pećina Ušački pećinski sistem Cerjanska pećina (Provalija)

lega Đalovića klisura, Bijelo Polje Pećka Bistrica, Peć južni Kučaj, Boljevac Donje Lopiže, Pešter, Sjenica Cerje, Niš

republika Črna gora Srbija (Kosovo) Srbija Srbija Srbija

dolžina (m) 10500 8500 7500 6185 6025

republika Črna gora Črna gora Črna gora Črna gora Črna gora Črna gora

globina (m) 897 605 464 444 395 388

Najgloblje jame v Srbiji in Črni gori ime jame Jama na Vjetrenim brdima Jama u Malom Lomnom dolu Jamski sistem u Obručinama Jama u Crkvenom dolu Jama u Pribatovom dolu Jama u Majstorima

lega Durmitor, Žabljak Durmitor, Žabljak Durmitor, Žabljak Moračka kapa, Nikšić Maganik, Nikšić Lovćen, Cetinje

slavije Jajce in narodni park Kozara s spomenikom 34350 padlim ljudem s tega področja in spominskim muzejem na Mrakovici. Muzejska razstava je danes spremenjena in prikazuje le zločine Hrvatov in Muslimanov nad Srbi v zadnji vojni. Na 2500 km dolgi poti skozi tri države, nekdaj republike Jugoslavije, naju je srečno vozil najin Rudi. Ker naju je varno pripeljal domov, je za nagrado dobil svežo porcijo slovenskega dizla in sladico v obliki motornega olja. Tudi opral sem ga in mu pozdravil rjo, ki ga je pestila že nekaj mesecev. Žal pa zaradi napredujoče »bolezni« Rudi v jami. Foto: Boštjan ni zdržal dlje kot še eno leto. Kljub temu naju je popeljal še na svoje zadnje popotovanje po Češki ter naju tudi tokrat srečno pripeljal domov. Zato tole pisanje posvečam Rudiju v spomin. Kamerad, drži se, kjer koli in s komer koli si, ostal

nama boš v trajnem in lepem spominu. Hkrati bi se še zahvalil vsem članom ASAK-a za prijetne dneve, ki sva jih preživela v njihovi družbi, in pa Fricu in Jeci

Vrviščar

za vse informacije o jami in jamarjih v Srbiji in Črni gori. Več informacij o krasu, jamah in jamarjih v Srbiji in Črni gori lahko najdete tudi na njihovi internetni strani: www.asak.org.yu.

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Zanimivosti

Dihalniki, pihalniki ter ostale pihajoče in dihajoče luknje JOžE PRISTAVEC - JOC ihalniki so prav čudna reč in kako najti »pravi« dihalnik, ki nas bo mogoče pripeljal v jamo, je prava umetnost. Včasih najdemo luknjo ali špranjo, ki piha tako močno, da že mislimo, kako smo na sledi velike jame, vendar pa nas taka luknja lahko pusti na cedilu. Prav zanimivo je, ko pozno jeseni naletimo na tak dihalnik... Dihalnike bom razdelil po vrstah, saj se razlikujejo med seboj. Za nas so zanimivi predvsem pozni dihalniki, nenazadnje pa tudi termični, saj pri njih ni izključeno, da ne bi naleteli na lepo »termično« jamo. Zgodnji dihalniki močno dihajo že ob prvem mrazu. Tu gre predvsem za večje ali manjše zračne žepe, iz katerih ponavadi močno uhaja para, kasneje pa se izkaže, da se je dihalnik »izdihal«, saj mu je zmanjkalo sape. Pri zgodnjih dihalnikih je torej treba biti previden. Bolje da si zapomnimo mesto, kjer dihalnik leži, in hodimo opazovati dihalnik čez zimo. Vsakič merimo temperature, tako zunanje kot na ustju, in se lotimo kopanja šele spomladi; seveda če ugotovimo, da je pravi, kajti če se je »izdihal«, ga pustimo pri miru. Lažni dihalniki sicer dihajo celo zimo, vendar ne tako močno kot zgodnji ali pozni. To so predvsem razne večje ali manjše podzemne votline, v katerih so si uredile svoja prebivališča živali. Dihalnik je celo zimo aktiven vendar pa nam meritve temperatur dajo jasno sliko, za kaj gre. Pozni dihalniki so aktivni do pomladi. Če smo naleteli na dihalnik, ki je aktiven tudi ob koncu zime in tja do pomladi, potem smo lahko prepričani, da bomo na takem mestu prišli v jamo ali brezno. Seveda

je zelo priporočljivo večkratno merjenje temperatur v različnih časovnih obdobjih in pa opazovanje prepiha in vodne pare, ki se ponavadi dviga iz takega dihalnika. Temperatura na ustju takega dihalnika se giblje od šest pa tja do osem stopinj Celzija, lahko tudi več – ne glede na temperaturo zunanjega zraka. Ter mični dihalniki so takšni, kjer se ermični zrak giblje v različnih smereh glede na temperaturo zunanjega zraka, zračno vlago v posameznih delih jame in drugih parametrov. To so jame oz. brezna, ki imajo dva vhoda ali pa so samo zelo ozki meandri, ki močno »pihajo« že na majhni višinski razliki (zadošča že 0,5 m ali celo manj). Poleti, ko se zunanje zračne mase segrejejo, se zrak v zgornjem delu jame ohlaja in piha iz spodnjega vhoda. Pozimi, ko se zunanje zračne mase ohladijo, se prepih obrne in prične zrak zajemati skozi spodnji vhod, v jami se segreje ter ga izpihuje skozi zgornjega. Ko so zunanje zračne mase segrete na temperaturo, podobno jamski, prepih pojenja ali pa ga v določenem obdobju sploh ni. Kot zadnje omenjam dihalnike, ki zelo močno »pihajo«, ko naraščajoča voda v podzemlju iztiska zrak skozi vse možne luknje in razpoke, ki segajo do površja. Take dihalnike najdemo na tistih mestih, kjer so v podzemlju vodotoki. Ob obilnem deževju ti vodotoki hitro naraščajo ter iztiskajo odvečni zrak na površje skozi razpoke. Na kaj moramo biti pozorni pri iskanju dihalnikov? Za iskanje dihalnikov so predvsem primerne daljše in dovolj mrzle zime z nekaj snega. Ko hodimo po terenu, se

bilten 01 prvi.p65

10.2.2004, 12:56

Zanimivosti gibljemo počasi in pozorno opazujemo okolico, še posebej smo pozorni na kopnine v snegu. Dobro je, da je vreme stabilno in dovolj hladno. Velikokrat tudi ni odveč, če se na določeno mesto vrnemo ponovno kak drug dan, saj smo lahko kaj spregledali. Za informacijo si oglejmo meritve (glej tabela 1), narejene na terenski akciji dne 12. januarja 2003, od 13h do 19h. Snega je bilo okoli 40 cm, zunanja temperatura pa –16° C. Oznaka »nova jama – vhod« se nanaša na jamo v neposredni bližini lovske koče LD Planina. Danes je znana kot Jama Deževnik. V tabeli 2 pa je potek meritev odkritega dihalnika, ki nas je pripeljal v novo lepo jamo.

Prizora iz Lenartove jame. Foto: Peter Japelj

ura

dihalnik/jama

opis zračnega toka