Bilten JKŽ, št. 25 by Peter Gedei

Celov{ka 25 (ob vhodu v bazen Tivoli), 1000 LJUBLJANA tel.: +386 1 434 07 53 fax.: +386 1 230 19 07 e-mail: norik@norik-sub.si, www.norik-sub.si

za~etni in nadaljevalni te~aji rekreativnega in tehni~nega potapljanja te~aji jamskega potapljanja raziskovanje jam potapljanje s plinskimi me{anicami potapljanje na dah prodaja in servis potaplja{ke ter plavalne opreme

BILTEN 2006

Orodja za raziskovanje

-9

#-9

SPELIOS Jamarska čelada z električno razsvetljavo: halogensko / 14 LED - Izjemno lahka: 505 g. - Trajanje gorenja do 100 h. - Vodotesna čelna svetilka. - Deluje na Petzl baterijo za večkratno polnjenje ali 4 LR6 baterije (niso priložene). www.petzl.com

Vsebina Beseda urednika ............................................................................................ 2 Poročilo predsednika JKŽ za leto 2003 Miha Čekada............................... 3 Poročilo predsednika JKŽ za leto 2004 Miha Staut .............................. 4 Poročilo predsednika JKŽ za leto 2005 Miha Staut . ............................. 7 Ferranova buža – ponovno Milan Ferran . ................................................. 9 Pucov brezen Milan Ferran ............................................................................18 Brezno pri gamsovi glavici Boštjan Vrviščar - Bole ................................... 26 Vodna jama v Lozi dobi nove razsežnosti Uroš Ilič ........................... 34 Raziskovanje izvira reke Dobličice Matej Mihailovski ............................ 40 Vjetrenica Mirela Čehić . ................................................................................ 43 Jama na Vjetrenim Brdima 2004 Boštjan Vrviščar - Bole ...................... 46 Črna gora 2004 - Potapljanje v kotorskih izvirih Matej Mihailovski 52 Ledena avantura Ciril Mlinar - Cic ............................................................. 55 Florida 2004 Igor Vrhovec ............................................................................. 63 Praznovanje 50. obletnice Jamarskega kluba Železničar Ines Klinkon . ..................................................................... 70 Psevdokraške jame v Beskidih (Češka) Nikola Jurková ........................ 73 Malé ale naše (kras východních Sudet, Česká republika) Viola Altová ...................................................................... 75 Mnenja jamarjev o vplivih obiskovanja jam na jamski prostor Mateja Ferk ..................................................................... 77 Gamsova in jaz David Rozman ........................................................................ 79 Habečkovo brezno Roman Kidrič ................................................................ 83 Mačja jama Miha Melink ................................................................................. 87 »Ko turist postane jamar« ali »Brucova izpoved« Rok Tkavc ............ 89 Utrinki kolpskih avantur Iztok Trček - Jolbe ............................................ 90 Jama na Vogarju ali Badulya Milan Kuzmič - Badi ................................... 93 Jamarska šola 2004 Miha Staut ................................................................. 94 Jamarska šola 2005 Miha Staut, Ines Klinkon ............................................. 96 Inštruktorji JZS Dejan Hladnik ...................................................................... 98 Moja izkušnja z Jamarsko reševalno službo Uroš Ilič ......................100 Vaja v okviru civilne zaščite Miha Celarc ...............................................102 Pesmi Viktor Robič - Brko ................................................................................103 (P)osebne novice Aleš Lajovic .....................................................................104 Fotostrip............................................................................................................ 108 Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS Miha Čekada .............................110 Vrlo članstvo JK Železničar v letih 2003/2004/2005 ...................113 Seznami akcij JKŽ ...................................................................................... 114

Beseda urednika Pa smo spet pri enem jubileju! Pred vami je namreč 25. številka Biltena Jamarskega kluba Železničar, ki izhaja že od leta 1963. V zadnjem času se je izhajanje ustalilo na dve leti, tokrat pa smo malo pohiteli. Lanska, 24. številka Biltena je bila v celoti posvečena praznovanju 50-letnice kluba, zato se nam je nabralo »tekočega« gradiva že za tri leta. V tej številki torej lahko preberete, kaj se je na klubu dogajalo v letih 2003–2005. Članki, skupaj jih je 29, so urejeni po sklopih: poročila predsednikov, raziskave, iz tujine, zanimivosti, vtisi in izobraževanje. Na koncu je še vrsta seznamov, ki dokumentirajo dejavnost kluba. Avtorjev prispevkov je kar 22, drugače povedano, skoraj vsak članek je delo drugega avtorja. Tokratna številka Biltena prinaša pomembno novost, in sicer je 32 strani barvnih. Upam, da bo v naslednji številki tega še več. Seveda pa to potegne za sabo dodatne stroške tiska, kjer se moramo posebej zahvaliti za pomoč našim sponzorjem. Še vedno pa drži tisto, kar po navadi napišemo na koncu uvodnika: Bilten je za člane brezplačen, za ostale pa zastonj! Miha Čekada

BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 25 Naslov: Jamarski klub Železničar Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija http://www.ljudmila.org/jkz Bilten izhaja občasno. Prva številka je izšla leta 1963. 551.44(497.12), 796.52 ISSN 1318-9190

25. zvezek so sestavili člani JKŽ. Uredila: Miha Čekada, Peter Gedei Lektoriral: Miha Čekada Postavil: Peter Gedei Naklada: 400 izvodov Tisk: Literra Picta, d. o. o.

Bilten je brezplačen. Fotografija na naslovnici: Ferranova buža. Foto: Peter Gedei

Poročila

Poročilo predsednika JKŽ za leto 2003 Miha Čekada

navadi je, da se poročilo predsednika začne z jamarskimi akcijami. Lani jih je bilo rekordnih 220, tj. 10 več kot prejšnje leto, 50 več kot dve leti nazaj. Najbolj intenzivno se je raziskovalo tam, kjer po zatrjevanju geologov večjih jam sploh ne bi smelo biti: na Zaplani nad Vrhniko. Zdaj že legendarna Buža še vedno ni rekla zadnje besede, lani odkrita Roparska jama pa ji tudi sledi – za vsako od teh dveh jam je bilo lani prijavljenih po 14 akcij! Udarna ekipa Milan Ferran, Ljubo Golob in Jernej Petrovčič s sodelavci zdaj dela že na tretji večji jami tega področja – Potresni jami, skupaj pa je dolžina tamkajšnjih jam že krepko presegla 1 km. Ob tem, da gre za večinoma ozke in še ožje ožine.

Največji posamični uspeh lanskega leta je serija 15 akcij v Logarčku. Čeprav gre za znano, »turistično« jamo, so jo na petih različnih mestih uspeli podaljšati z 2600 na 4300 metrov. Povod za akcijo je bil nizek vodostaj ob lanski suši, ki je botroval velikim potapljaškim odkritjem v severnem delu, raziskovanje pa se je razširilo tudi v južne dele, kjer so že tako rekoč prišli do gostilne v Lazah – le še nekaj deset višinskih metrov manjka. Posebej razveseljivo je bilo sodelovanje mnogih klubov pri akcijah, poleg JKŽ še Borovnica, Tornado, Rakek, Postojna, Novo mesto in Domžale. Glavni organizator in raziskovalec, tako nad vodo kot pod njo, je Uroš Ilič, za kar se mu iskreno zahvaljujem.

Uroš v sifonu severnega dela Logarčka. »Varuje« ga Jernej. Foto: Peter Gedei

Poročila Ko smo že pri potapljačih, ne smemo mimo velikega uspeha naših članov Uroša Iliča in Mateja Mihailovskega, ki sta izmerila drugi najgloblji sifon v Sloveniji: izvir Dobličice v Beli krajini. Tudi v gorah smo raziskovali. Ekipa sedmih jamarjev je uprizorila reprizo lanske odprave na Velika vrata nad Komno. Odkrili so 18 novih jam. Poleg raziskovanja jam je JKŽ dejaven tudi pri dokumentiranju svojih odkritij. Lani smo oddali 121 zapisnikov v Kataster jam JZS in dosegli odlično drugo mesto. Tudi v tem letu smo organizirali jamarsko šolo, tokrat prvič brez novačenja s plakati in reklamami, saj se nam je že med letom pridružilo dovolj nadobudnih novincev. Kot vsako leto pa je tudi lani začetna vnema popustila, tako do so v naših vrstah ostali štirje, dva pa sta tudi opravila izpit za jamarja. Še več, Miha Staut in Ines Klinkon sta prva jamarja v Sloveniji, ki sta opravila izpit po novem, zahtevnejšem sistemu izobraževanja. Vse nove člane je seveda izdatno krstil Lucifer v gozdni koči Pranger. Trije člani (Miha Celarc, Miha Čekada in Dejan Hladnik) sodelujemo na usposabljanjih za inštruktorje, ne-

kaj naših članov pa tudi v JRS. Ekipa civilne zaščite je imela tri akcije v lanskem letu. To sodelovanje poteka že četrto leto in smo se dobro uveljavili. V zameno dobivamo redna finančna sredstva, ki jih vlagamo v jamarsko opremo. Dve leti sta okoli in izšel je Bilten JKŽ. Še nekoliko debelejši kot prejšnja številka (ima kar 136 strani), najbolj razveseljivo pa je to, da je prispevke napisalo kar 19 različnih avtorjev, torej je resnično delo celega kluba. Uredila svta ga Miha Čekada in Peter Gedei. Na tem mestu se zahvaljujem tudi sponzorjem, še posebej Slovenskim železnicam, saj nosimo prav po njih svoje ime. Po treh letih predsednikovanja zapuščam mesto predsednika JKŽ. Od vzrokov za mojo odločitev naj poleg skorajšnjih družinskih obveznosti in obilice dela na mestu vodje Katastra jam JZS omenim tudi to, da je za vsak klub dobro, če se vodstvo menja. Starejši odstopajo svoja mesta mlajšim, ki so polni svežih idej in v središču raziskovanja. Svojemu nasledniku Mihu Stautu želim vse najbolje pri vodenju kluba, vsem članom pa  se zahvaljujem za sodelovanje.

Poročilo predsednika JKŽ za leto 2004 Miha Staut

ot je pri JKŽ v navadi, je tudi leto 2004 minilo v zmernem jamarskem ritmu. Opravili smo skoraj 200 akcij, v katerih so bili člani, ki jim je to že v navadi, izredno aktivni in uspešni. Še vedno so v teku nekateri kot kaže večletni projekti. Jeseni so bili odkriti spodnji deli Ferranove buže. Po preboju Popkovine so namreč Milan Ferran ter Mojca in Boštjan Vr-

viščar naleteli na kolektor večjih razsežnosti, skozi katerega teče potok v tedaj še neznano smer. Danes je s 350 metri globine prav gotovo najgloblja jama v porečju Ljubljanice, kar je za območje tako imenovanega klasičnega krasa, na katerem se porečje te reke razteza, svojevrsten primat. V Breznu pri gamsovi glavici smo po pregledu starih delov jame, kjer smo se ustavili v Obupni dvorani (tako

Poročila

Milan v prehodu v Popkovino. Foto: Peter Gedei

kot starejši kolegi pred več kot tridesetimi leti), presedlali v nove, kjer smo brez večjih težav jamo opremili do razširjenih spodnjih delov. Jernej Petrovčič je tako rekoč sam odprl ozek prehod takoj za vhodom v Petrovo jamo pri Drenovem Griču. Jama sicer še ni izmerjena, vendar se njena dolžina ocenjuje na preko 500 metrov. Razen tega je Jernej na medklubski akciji Jožetu Pristavcu - Jocu in Petru Japlju - Perotu pomagal pri »razširitvi« sicer registriranega Brezna ob Stari trajbarci v jamo velikih dimenzij, ki se nahaja za požiralniki Planinskega polja v Škofjem lomu. Jamo so poimenovali Tau Tona in še ni dokončno raziskana. Potapljaška sekcija, po kateri je JKŽ ne le v slovenskem merilu znamenit, je nizala uspehe tudi to leto. Med večje slovenske uspehe sploh sodi odkritje spleta rovov pod izvirom Dobličice v Beli krajini. Matej Mihailovski, Uroš Ilič in Igor Vrhovec so ob pomoči tamkajšnjih potapljačev raziskali del tega spleta do globine 121 metrov. Ob bok gotovo velikemu jamarskemu in potapljaškemu dosežku pa gre nedvomno ponovna potrditev najdbe črnega močerila, ki je zaenkrat znan

le iz tega izvira. Uroš Ilič je nadaljeval raziskave v obeh Okencih Retovja. V Malem, ki vodi proti izviru Močilnik, je premagal že okrog dve tretjini njune medsebojne razdalje, v Velikem, ki je sicer tehnično manj zahteven, pa po 267 metrih rov zapirajo podorne skale. V Vodni jami v Lozi so potapljači v enaki zasedbi na pobudo postojnskih jamarjev preplavali pritočni sifon ter raziskali rove, ki vodijo proti Markovemu spodmolu okrog kilometer daleč. Matej Mihailovski se je udeležil ekspedicije v Boko Kotorsko, kjer se je v izviru Ljuta pri odlični vidljivosti potopil 133 metrov globoko po rovu, ki vodi navpično navzdol v še neznane globine. Uroš Ilič pa se je z Arnetom Hodaličem potopil v morfološko zelo podobnem izviru reke Cetine na Hrvaškem do globine 90 metrov. Potapljači so leto zaključili na Floridi, od koder sta Uroš Ilič in Igor Vrhovec prišla z novima inštruktorskima nazivoma. Potapljači pa niso bili edini člani, ki so se udeležili ekspedicij v tujino. Šest naših članov (Danilo Bernik - Dane, Ines Klinkon, Miha Staut, Iztok Trček - Jolbe ter Mojca in Boštjan Vrviščar) se je avgusta udeležilo odprave na

Poročila Durmitor v Črni Gori, kjer so se pridružili mednarodni zasedbi jamarjev pri ponovni izmeri Jame na Vjetrenim brdima. Jamo so »poplitvili« s prejšnjih 897 na pičlih 760 metrov globine. Jama je JKŽ-jevcem ostala v posebnem spominu, ker je ob izmeri vzela skalp tedaj najgloblje jame v Jugoslaviji Breznu pri gamsovi glavici. Krivico so po dvajsetih letih in razpadu države končno šli poravnat in jo ponovno postavili za Gamsovko. V preteklem letu smo izpeljali dve vaji v okviru civilne zaščite. Eno v bližini Vrhnike in drugo, obsežno, ki je potekala v Ljubljani (Ljubljana potres 2004). Naša ekipa je očividno briljirala, saj se je kasneje pojavila v večini časopisnih prispevkov. Na žalost so novinarji pozabili omeniti, da so na sliki jamarji, člani JKŽ. Zadnji izpit za direktni prehod v naziv jamar sta pod okriljem našega kluba opravila Živa Hribar in Jaka Kušar. Oba sta se na plezališču pri Škofji Loki odrezala z odliko

in bila temu ustrezno krščena. Poleg novih jamarjev je klub letos pridobil dva inštruktorja jamarstva. To sta Miha Celarc in Dejan Hladnik. Prvi pa je poleg tega opravil še izpit za jamarja reševalca, Borut Jurkovič pa za reševalca pripravnika. Robi Renninger in Miha Celarc sta se v okviru JRS udeležila vaje, ki je potekala v Kačni jami. Za konec velja omeniti še morda največje uspehe, po katerih se klub uspešno predstavlja tudi na mednarodnem prizorišču. To so fotografski uspehi Petra Gedeija. S svojimi fotografijami slovenskih jam se je uspel uvrstiti na koledar Speleo projecta, kar je najbrž eden večjih uspehov, ki jih jamar fotograf lahko doseže, ter na Kodakov koledar. Razen tega je kot za šalo pobiral nagrade na mednarodnih tekmovanjih za najboljšo jamsko fotografijo. Med njimi so 2. in 3. mesto v skupini diapozitivi pri BCRA (British cave research association) ter nagrada direktorja slovaškega krasoslovne ga muzeja (Liptovský Mikuláš).

Vaja »Potres 2004« enote civilne zaščite JKŽ na Poljanah v Ljubljani. Foto: Peter Gedei

Poročila

Poročilo predsednika JKŽ za leto 2005 Miha Staut

okrog 160 akcijami smo leto 2005 zaokrožili v nekoliko bolj ležernem slogu. Vendar je aktivnost le navidezno manjša, saj smo se to leto lotevali projektov in akcij, ki so v splošnem fizično oziroma organizacijsko zahtevnejši. Milan Ferran ter ekipa, ki se mu je pridružila, se je po velikem »razsvetljenju« v Ferranovi buži lotila raziskovanja stranskih rovov širokega spodnjega dela ter raziskovanja hidroloških, speleoloških ter bioloških posebnosti te jame. Še posebej jih je zanimala smer odtoka ter pritoka vodotoka, ki teče skozi spodnje dele Buže. V ta namen so zahvaljujoč Nebojši Matijeviću izvedli vzorčenje v treh izvirih (Primcov, Bečkajev in Kožuhov

izvir) sredi Vrhnike. Potem ko na Inštitutu za raziskovanje krasa niso pokazali zanimanja za naše početje, je uporabil svoje povezave in omogočil profesionalno analizo vsebnosti sledila. Barvilo se je skoraj istočasno in zelo hitro pojavilo v vseh treh izvirih. Omeniti velja tudi požrtvovalnost obeh vzorčevalcev (Andreja Stržinarja in Marka Krašovca), ki sta na šest ur cel teden hodila pobirati vzorce. Pritoki so za identifikacijo precej težavnejši, saj bi bilo za nedvoumno potrditev treba izvesti podoben sledilni poskus, kot smo ga izvedli za povezavo z nizvodnimi izviri. V okvir teh raziskav sodi tudi odkritje notranjih delov ponora Pikelščice, imenovanega Pucov brezen. Z jamo se je JKŽ že večkrat

Prijetna kopel v Pikelščici po uspešni akciji v Pucovem breznu. Foto: Peter Gedei

Poročila spoprijel, vendar ga je vsakič posebej ustavil čep žagovine, ki se je nabral kmalu za vhodom. Žaga blizu ponora je medtem nehala obratovati, čep je odneslo, Ljubo Golob in Milan pa sta se prebila v notranje dele jame. Jama ne bi bila celo s svojo kilometrsko dolžino in izredno lepoto nič posebnega, če se voda v njej ne bi raztekala na jadransko in črnomorsko povodje. To je edini pri nas znani primer take jame. Razen tega sta Peter Gedei in Milan zgodbo o Ferranovi buži mojstrsko upodobila v obliki diaprojekcije, premierno predstavljene v Cankarjevem domu, nato pa še v Stari Vrhniki, na srečanju slovenskih jamarjev v Domžalah ter v Sv. Petru nad Dragonjo. Akcija v Breznu pri Gamsovi glavici se preveša že v tretje leto, kar je le dokaz, da se je treba obsežnih in zahtevnih projektov lotevati z veliko mero potrpljenja in delovnega zanosa. V letošnjih štirih akcijah so različne ekipe, ki so v pomembni meri vključevale tudi letošnji tečajniški »zarod« jamo opremile do aktualnega dna, znosile potrebno opremo za bivak ter ga tudi postavile. Razen tega so razširili nekaj ostrin ter ožin, ki so bile precej moteče in opremili del rovov, ki vodijo proti sifonu Babalu, cilju tega projekta. Neumorni Milan se je letošnjo jesen podal tudi v Suho krajino, kjer je raziskal nekaj jam. Najgloblja med njimi ima okrog 70 metrov globine. Veliko odmevnost je dosegla tudi t. i. fekalna akcija, na kateri nas je Nebojša z nekaj pajdaši popeljal v nevarno ljubljansko podzemlje. Letošnje leto je minilo v znamenju praznovanja petdesete obletnice obstoja Jamarskega kluba Železničar. Ob priložnosti smo pod pokroviteljstvom Mestne občine Ljubljana ter gospe županije Danice Simšič organizirali slavnostno sejo občnega zbora v

veliki dvorani ljubljanskega magistrata. Aktivnim članom v veselje se ga je udeležila večina ustanovnih članov ter veliko število starih članov našega kluba. Peter Gedei je obletnico počastil tudi z razstavo svojih fotografij v Cankarjevem domu ter že omenjeno premierno uprizoritvijo projekcije o Ferranovi buži. Družabne aktivnosti pa se tukaj sploh ne končajo, saj smo tudi letos dostojno počastili že tradicionalne točke, kjer se JKŽ-jevci zbiramo v večjem številu. To so vinska vigred, Jolbetov piknik na Primostku in Luciferovanje, ki se jim je letos pridružil še piknik pred Ferranovo bužo ter nekaj nenapovedanih vesljačenj. Na kar smo v letošnjem letu morda še najbolj ponosni, je izredno kakovostna letina desetih tečajnikov, med katerimi jih je kar sedem pridobilo izpit za jamarja pripravnika. Na žalost so bili le štirje od teh tudi krščeni. Lucifer je rohnel. Tečaj je tokrat prvič potekal preko Študentske organizacije Univerze v Ljubljani in je bil plačljiv. Na klubu smo mnenja, da se je izplačalo. Člani civilne zaščite, ki so še vedno naš glavni vir financiranja, so bili kot vsako leto zelo pridni. Junija so se udeležili vaje v Murski Soboti. Člani jamarske reševalne službe so julija potrenirali v Škocjanskih jamah, priskočili pa so na pomoč tudi domžalskemu klubu pri treningu v Majčevem breznu. Drugi spet so pomagali pri razopremljanju najgloblje slovenske jame Čehi 2. Za konec velja ponovno omeniti fotografske uspehe, ki jih sedaj že kar redno dosega Peter Gedei. Letošnja ponovna uvrstitev na septembrsko stran koledarja Speleo Project ter prva in druga nagrada na natečaju British Cave Research Association je tega člana še enkrat afirmirala kot mednarodno pomembno  osebo jamske fotografije.

Raziskave

Ferranova buža – ponovno Milan Ferran

začetku poletja 2004 sva se v jamo odpravila z Ljubom, opremljena tudi z belim dimom, z namenom, da odkrijeva nadaljevanje. Nisva imela sreče z vremenom, saj je bilo le 15 °C in je v jamo le rahlo vleklo. Prvič sva zadimila pri Zankah, nato nad Stranskimi vrati, vleklo je navzdol. Zadimila sva še v Puhlem dolu, kjer je dim šel navzgor. Ko sva pospravljala in razmišljala o sreči kdaj drugič, sva opazila, da se dim le vali navzdol. Drugič sva z Boštjanom pregledala najnižji del in odprtina, kjer bi se lahko nadaljevalo, je bila le ena. Zakurila sva žogico

za namizni tenis, privezano na žico, in jo porivala v špranjo. Dim ni šel čisto navzdol, ampak ga je prej potegnilo nekam v desno. Potrebno je bilo širjenje. Skozi nisva prišla, sva pa z metanjem kamnov ugotavljala, da bo to kmalu. Akcija je bila sicer kratka, a zelo naporna. Menda se nisem opomogel še do naslednjega dneva. Nadaljevala sva z Ljubom in tudi kmalu prišla skozi ožino. Sledilo je brezno, globoko 15 m in visoko še nadaljnjih 8 m. Na dnu brezna je bilo spet nekaj možnosti za naprej. Zapodila sva se vsak na svoj konec. Jaz sem

V ožini Za devetimi gorami. Foto: Peter Gedei

Popkovina. Foto: Peter Gedei

Raziskave splezal v kamin na drugi strani od vhodnega, gor je šlo, za dol pa sem nekaj jokal, naj mi Ljubo pomaga. Ker ga ni bilo zraven, je že od daleč brundal: »Da slučajno ne plezaš? Ali veš kje sva? Za devetimi gorami!« In to je tudi postalo ime za to brezno. V spodnjih rovčkih se je ponovno opazilo potoček. Skozi pa le nisva prišla, kar pa nama je uspelo v naslednji akciji. Pa ne prav daleč. Ob potočku se je kmalu zaključilo z nizkim in širokim rovom, zamašenim s prodom. Zgoraj je bilo še eno brezno, visoko 15×10×4 m, z metrsko odprtino na vrhu. Z Mojco in Boštjanom smo šli merit in odkrivat. Boštjan je bil mnenja, da bi se splačalo prekopati prod ob potočku. Z Mojco še nisva končala meritve novih delov, ko je Boštjan klical, da je prekopal do razširitve. Takoj sva

mu sledila po vijugastem 1 m širokem meandru, ki smo ga poimenovali »Popkovina«. Boštjan je hodil pred nama in je naenkrat zatulil, kot da bi mu skala padla na nogo. Prišli smo v dvorano, kaj dvorano, ko smo se malo razgledali, je bil to rov s potočkom. V daljavi se je slišalo bučanje slapu. Mojca ga je takoj poimenovala »Krasni novi svet«. Od kot priteka ta voda in kje prihaja na površje? Najbrž izpod Ulovke in smo to vodo tudi pili. Ko smo kasneje vodo dali na analizo, se je izkazalo, da je okužena. Torej voda ne prihaja prav od blizu. Najprej smo šli v raziskovanje pritočnega dela. To je rov 5×5 m z deli s podornimi bloki in glino. Po 100 m se rov razširi na 10–12 m in strop se spusti vse do vode. Za nadaljevanje bi potrebovali neopren. Odtočni

Po napornih ožinah nekajletnega raziskovanja se je odprl čudovit rov. Foto: Peter Gedei

Krasni novi svet. Foto: Peter Gedei

Raziskave del pa je bil tako čuden, tako temen. Rov se najprej zoži in dvigne, spodnji deli pa so čisto črni. Po 70 m sledi drča, kjer se jama spusti za 10 m. Sledijo položni rovi z manjšimi stopnjami, tudi jezerci. Tako smo v odtočnem rovu prodrli 300 m daleč do »Sigaste kope«, kjer sledi 5-metrska stopnja. Na povratku sem prvič v jami videl polhe. V Hamexu so zlahka plezali po čisti vertikali. Zunaj sem kljub pozni uri obvestil Ljuba, da je vse v redu. »V jamo smo prišli,« sem mu rekel. On pa: »Kje ste bili do sedaj?« »V luknji,« sem rekel in mu podal kratek opis. Ljubo spet: »Jaz sem to noč sanjal, da sva v Buži prišla do jezera velikosti nogometnega igrišča in da sem ti naročil, da vzameš s seboj nogometno žogo.« On sanja nogometna igrišča, jaz pa kvečjemu kaj neprehodnega.

Naslednjič smo se jame lotili skupaj z Jernejem in Ljubom. Jaz sem meril Popkovino, onadva pa sta šla opremljat nadaljevanje v odtočni rov. Ko sem končal z meritvami, sem jima sledil in ju našel še 200 m naprej od Sigaste kope. Imela sta le še 15 m vrvi in sta opremljala brezno, v katerega je padal slap. Ta del smo poimenovali Oz. Z reflektorjem sem razsvetljeval okolico. Strop, kar se ga je dalo videti, je visok 40 m, na drugi strani se je komaj prepoznavalo detajle, dna pa se ni videlo. Jernej je metal »fape« v globino, ocenjevali smo na 50 m globine. Oz je bil zame najbolj vznemirljivo odkritje. Začele so se večje padavine, zato smo opravljali le meritve in urejanje dostopa v starem delu jame. Največji pretok v Krasnem novem svetu smo ocenili na 500 l/s. Vode

Neprijeten »tritočkovni« blok, ki nad seboj drži še nekaj podobno vpetih. Foto: Peter Gedei

Pri drugem slapu. Foto: Peter Gedei

Raziskave je bilo toliko, da je bilo za prečenje potoka treba iskati primerno mesto. V tistih obiskih smo tudi opazili sledove zelo visoke vode. Ko sva z Ljubom opremljala Hamex, se je med akcijo voda tako dvignila, da sva jo ocenjevala preko 20 l/s. Hamex pa je bil podoben Ozu. Ko sva se v splošni povodnji vračala proti vhodu, se je Ljubo spomnil puzanja v vojski: »Da oficir odredi pavzo po 5 km, bi protestiral, hoću još!«. Tako je minil en mesec, preden smo se spustili na dno Oza. Slap je visok 50 m, premer brezna pa 45×25 m. Na dnu pa je 20 m debela plast podornih blokov. Zgornji del brezna smo kolikor se je dalo osvetlili z reflektorjem, dimenzije pa samo ocenili. Višina 60 m, pod kotom 75º, premer 20–30 m. Da smo lahko nadaljevali v Ozu, gre zahvala staremu blatnemu rovu, ki obide podor. Ta rov

nas po 50 m ponovno pripelje do glavnega rova. Tu se je akcija kmalu zaključila. Prišli smo do dvojne stopnje, skupne globine 15 m, kjer smo potrebovali vrv. Ocenjevali smo, da smo že blizu nivoja podtalnice. To smo tudi kmalu ugotovili z Ines in Mihom. Že po 50 m dolžine in 10 m niže se jama korenito spremeni. Sledi rov Tartar, 2–3 m širok in 1–1,5 m visok. Po 70 m vodoravnega rova se strop toliko spusti, da nadaljevanje ni več možno. Vse kaže, da je to nivo podtalnice. To je bilo v novembru 2004. V naslednjih akcijah smo fotografirali, merili in raziskovali stranske rove. Nadaljevanje Tartarja smo raziskovali z neoprenom. Že po 15 m je sledil sifon. Ker mi je padel kompas v sifon, se je Uroš potopil kar brez opreme. Tako je jamo poglobil na 351 m, kar

Rov proti stopnji Oz. Foto: Peter Gedei

Nihče ni pričakoval 50 metrov visokega slapu v dvorani Oz. Foto: Peter Gedei

Raziskave

Zadnja stopnja pred koto —340. Foto: Peter Gedei

Vhod v Tartar. Foto: Peter Gedei

je le 14 m više od izvirov na Vrhniki. Kakšen meter je tudi napaka pri meritvah. Organizirali smo tudi potapljaško akcijo v pritočni sifon »Čau Tone«. Tako ga je imenoval Ljubo, češ, tja greš, nazaj ne prideš. Uroš se je potopil z dvema trilitrcama. Rov je v glavnem visok 3 m in širok 2 m, spodnja 2 m sta zalita z vodo. Po 20 m se na enem mestu strop spusti v vodo in nato spet dvigne. Čez 5 m pa se odpre dvorana 10×25 m in visoka 5 m. Z ene strani dvorane je 2 m široka struga, drugi del je 1 m visoka popolnoma ravna bankina iz gline. Voda priteka skozi okno 80×80 cm na globini 3 m. Uroš se je z nogami naprej potopil še nadaljnje 4 m pod kotom 45º in odnehal. Na sredi stropa dvorane je še en rov premera 1 m. Tudi zaradi tega kaminčka sem izdelal 6 m dolgo sestavljivo lestev in jo v treh rundah tudi odnesel do Krasnega no-

vega sveta. Uroš se je vrnil, pred njim tudi Luka. Odkrili smo tudi dva velika stranska rova, ki sta bila nekoč strugi istega potoka, sedaj pa sta popolnoma ločena. Sta najlepše zasigana dela v jami. Skozi enega od ožjih rovov vleče močan prepih v nasprotno stran kot na vhodu. Ker se po 50 m konča s podorom, smo poleti zadimili z veliko količino belega dima. Zunaj je ekipa široko pregledovala okolico, ampak brez uspeha. Rovov, ki bi jih bilo treba pregledati, je še veliko. Zaradi dostopnosti bomo potrebovali tudi lestev. Na zadnji akciji, ko smo se lotili barvanja v Tartarju, sva s Suzano šla v raziskovanje velikega rova v bližini Tartarja, Poimenovali smo ga »Via Stara Vrhnika«. Rov je 15 do 20 m višji od najnižje točke. Že lani, ko sem bil prvič na dnu, sem na začetku tega rova

Vhod

Kinoteka

Hamex

Popkovina

FERRANOVA BUĹ˝A Tloris 10 m

Krasni novi svet

Tartar Speleoliti v4.0

Vhod

Hamex

Kinoteka

Popkovina

Krasni novi svet

10 m

FERRANOVA BUĹ˝A Profil

-351 m

Tartar

Speleoliti v4.0

Raziskave

V Tartarju. Foto: Peter Gedei

Prehod v »Via Stara Vrhnika«. Foto: Peter Gedei

opazil sled, ki bi lahko bila nivo poplavne vode. V tej akciji smo ponovno opazili nivo poplavne vode, ki je bil na enakem nivoju kot lanski. Tega dela še nismo izmerili, se pa bo dalo ugotoviti, na katerem mestu odtekajo viški vode. Via Stara Vrhnika je premera okoli 5 m, na posameznih delih se zoži na 1 m. Stene so popolnoma prekrite z blatom. Vmes je kar nekaj pritokov in požiralnikov. Ožine so sprane, kar daje slutiti, da gredo skozi večji pretoki vode. Prišla sva 250 m daleč in gotovo daleč mimo sifona v Tartarju. Navzdol nisva raziskovala, ker je bilo že pozno in ostali so naju čakali. Nazaj grede smo poskušali še fotografirati v stranskih rovih. Ker smo ugotovili, da vode iz Buže pritekajo tudi v Kožuhov izvir, ta zlahka »požre« poplavne vode. V tej akciji smo v zgornjih delih tudi natančno izmerili pretok vode, ki je znašal 11 l/s. To poletje je bilo veliko deževja, voda pa je le dvakrat narasla preko minimuma. Ta minimum je vedno enak ne glede na padavine.

Raziskave

»Via Stara Vrhnika«. Foto: Milan Ferran

Izmerjenih rovov je trenutno 1.800 m, raziskanih a neizmerjenih pa je še kakih 600 m več. Skupna globina je 351 m. Raziskovanje bo potrebno še na več delih jame, nikjer pa ni več enostavno, ker je plezanje navzgor. V Popkovini sta dve taki nadaljevanji, treba bo razširiti Čau Tone, in to do vratu v vodi. V osrednjem delu so to kamini, najzanimivejši je vsekakor zgornji del Oza. Na dnu, na koncu rova Via Stara Vrhnika, sta tudi še dve nadaljevanji, en je stari pritočni rov v strmem blatnem podoru navzgor, drugi pa občasni odtok visokih voda. Eno je pa skupno, vse  je postalo daleč.

»Via Stara Vrhnika«. Foto: Milan Ferran

Raziskave

Pucov brezen Milan Ferran

o sem prebral knjigo »Underground Water Tracing« o sledenju z barvanjem v zaledju Ljubljanice, sem obiskal ponor Pikeljščico nad Godovičem. Tam sem tudi spoznal lastnika bližnje žage Janeza Pivka. Razkazal mi je vhode v jamo in okolico. Pretok Pikelščice bi lahko ocenil na nekaj deset litrov/s. Janez pa mi je pravil, da na vsakih 10 let pretok naraste, da na ponoru nastane

jezero, ki poplavi polje vse do njegove žage. Med naraščanjem vode iz bližnje njive bežijo živali iz zemlje: krti, kače in podgane. Zadnja zelo visoka voda pred desetimi leti mu je tudi odnesla stari mlin s škarpo vred. Takrat je tudi naredila red v samem ponoru, odnesla je večjo količino žagovine. Pred 150 leti je bil na isti lokaciji

mlin, ki je pogorel, ostanke pa je odnesla visoka voda. Ljudje so vedeli povedati, da so ti ostanki prišli na površje na Vrhniki. So pa tudi vsakoletne višje vode, ki poplavijo samo vhodni del, ne pa polja pred jamo. Pravil mi je, da so jamarji prodrli 60 m globoko, kjer jih je zaustavil sifon z ožino. Na Medvedje Brdo sem se še dvakrat odpravil ob deževju, v upanju, da bom ujel visoko vodo. Pa nič, vse je zemlja popila. V avgustu sva se v jamo podala z Ljubom. Poizkušala sva slediti vodi. Rov, kjer je odtekala voda, se je že po 10 m globine neprehodno zaprl, je pa zgoraj še en kamin, ki je vodil do večjega rova. Tudi ta rov se je po 25 m neprehodno zaprl.

Skozi novoodkriti prehod sta Milan in Ljubo prišla pod slap do ostankov mlina. Foto: Peter Gedei

Raziskave

Ines se zabava z ostanki Pivkovega mlina. Foto: Peter Gedei

Poizkusila sva zgoraj še v enem prehodu in med opremljanjem je Ljubo opazil rovček, v katerem je bila zagozdena velika veja. Ljubo je rekel: »Tu je pa morala iti velika voda, da je nosila tako vejo.« Opremila sva in se spustila po ozkem in dobro izpranem rovu, skoraj navpično navzdol. Na globini 20 m se je rov cepil, voda je tekla iz več koncev. Več rovčkov je vodilo navzdol, ampak so se vsi končali s kupom peska ali zemlje. In končno sva našla prehoden rov. Treba se je bilo v celoti zmočiti, se je pa splačalo. Ko sem se zrinil skozi 8-metrsko ožino, sem zaslišal bučanje slapu. Ljubo mi ni sledil, mi pa je dal 15 minut časa za raziskovanje. Po ožini se rov ponovno deli na več prehodov, v nekatere sem pokukal, sledil pa sem šumu vode. Pod slapom je bil večji prostor 10×5×3 m, kjer so ležali ostanki Pivkovega mlina. Slap pa je višine kakih 7 m. Odtočni del je bil zamašen z velikimi kamni in s težavo sem si utrl prehod. Sledil je rov, kjer je bilo

treba do prsi v vodo in se kmalu nato uleči v vodo. Voda se je poglobila in razširila, da je komaj še tekla. Po 20 m se je strop spustil do vode. Iz strani je bilo še nekaj manjših pritokov. Pa drugič. Bila sva navdušena, ne pa prepričana, da sva prišla v nove dele. V naslednji akciji sva se v jamo podala z Urošem. Dol grede sva merila po novi poti

Naplavine v dvorani pri mlinu. Foto: Peter Gedei

Raziskave do sifona. Uroš je ocenil, da se tu ne bi bilo smiselno potapljati. Malo sva se razgledala okoli in kmalu odkrila več nadaljevanj. Enega od teh smo poimenovali Pravljica. Čudovit spran rov, stolčen od kamnov, premera dober meter. Kazalo je, da bo ta rov obšel sifon. Zaustavila naju je 6-metrska stopnja. To je privabilo močno ekipo za merjenje, fotkanje, raziskovanje. Kmalu po Pravljici se je glavni rov cepil. V tem delu ni bilo nobene tekoče vode. Je pa bilo opaziti veliko starih konzerv in polivinila, vse »Made in Yugoslavia«, ter celo žagovine. Desni rov je vodil strmo navzgor, po logiki proti vzhodu, kompas pa je pokazal zahod. Pri merjenju se je pokazalo, da jama v dolgem loku zaokroži v nasprotni smeri urinega kazalca in prečka lastno strugo 40 m niže. V delu pod strugo se v velikem prodnatem bazenu tudi izgubijo nizke vode Pikelščice. Zahodni rov je torej izgledal kot občasni

Do bifurkacije nam pot prekriža tudi nekaj krajših stopenj. Foto: Peter Gedei

Vhodni rovi so zelo močno sprani, kar kaže na veliko moč vode. Foto: Peter Gedei

Raziskave

Ines sedi na znameniti žagovini, ki je pred leti zamašila pretok vode. Foto: Peter Gedei

pritok. Boštjan je opazil, da fasete kažejo na to, da je tudi to odtočni rov. Najprej se dvigne za 15 m, spusti za 20 m, ponovno dvigne za 15 m, dokler nismo prišli do 15-metrskega brezna. Poskusili smo še v vzhodnem rovu. Prvi del je nizek, širok, prodnat, vodoraven. Kmalu pa se prične spuščati. Zaključili smo na globini 50 m, kjer se rov cepi in se začenjajo brezna. Uroš je v stranskem rovu odkril razvejan sistem in ponovno pritok okoli ene tretjine Pikelske vode ter prodrl do globine 70 m. Ker smo že vedeli, da so pred 30 leti z barvanjem dokazali odtekanje vode Pikelščice v Podrotejo pri Idriji in v izvire na Vrhniki, smo sklepali, da smo odkrili suhi del bifurkacije. Visoke vode pa zalijejo celotno jamo, kar se je kmalu zgodilo. V naslednjih akcijah smo raziskovali samo zahodni rov. To je razvejan rov z več pritoki,

Začetek rova proti Črnemu morju. Foto: Peter Gedei

Raziskave

Rov proti Jadranskemu morju je daljši in močneje spran. Foto: Peter Gedei

V tem delu jame najdemo tudi ogromne fasete in prodne nanose. Foto: Peter Gedei

kamini in obhodi, tudi sifoni. Glavni rov pa je bil kar prehoden. V enem od stranskih rovov smo odkrili kolo motornega kolesa, drugo smo opazili že na začetku jame po drugem slapu. Prišli smo do meter globokega sifona, se je pa pokazalo, da ima nizek zračni žep. Uroš je poskusil priti mimo z usti tik ob stropu. Prišel je skozi in si ob tem zmočil ušesa, zato smo sifon poimenovali »Mokra ušesa«. Z druge strani se rov ponovno dvigne za vsaj 20 m in se ponovno položno spušča. Po 50 m, pri prvi stopnji, se je obrnil, kjer bi bila potrebna vrv. In to so bili zadnjič tako suhi rovi. Ko sva drugič prišla z Urošem, nama je Janez pripovedoval o kar visoki vodi pred enim tednom. Cev premera 1,8 m, skozi katero teče voda pod njegovim dvoriščem, je bila namreč v celoti zalita, preko dvorišča pa se ni prelila. To Janez imenuje srednje visoka voda.

Raziskave

Suzana v večji dvorani proti koncu Jadranskega rova. Foto: Milan Ferran

Že na vhodu so bile veje ujete visoko pod stropom. Ljubov prehod, ki vodi v nove dele, je bil sveže izpran. V jami pa so se valjale nove smeti, vrečke čipsa in drugo še z veljavnim datumom uporabe. V stopnji po Pravljici naju je čakal sifon, globok vsaj 2 m. V vzhodnem delu nad sifonom sva odkrila prehod, ozek, blaten, moker. Lotila sva se merjenja. Težko je bilo s pisanjem na navadni papir in merjenje z laserjem, pa še mraz je pritiskal. Na koncu je sledila vertikala, kjer sem se jaz komaj splazi skozi, Uroš pa ne več. Povezava je v vzhodni prodnati del rova. Takrat se je Pikelščica pri Bifurkaciji prelivala in odtekala v zahodni rov, kjer je po 20 m ponikala neznano kam. Izmerila sva še nekaj rovčkov pod vhodom in kljub neoprenu prišla premražena ven. Pri Pivkovih so naju pričakali z narezkom in kavo. Seveda je bilo potrebno izčrpno poročanje. Ko je Uroš izvedel, da je Boštjan poznal

Uroš v »By-passu« Foto: Milan Ferran

Raziskave lepo prehoden rov mimo trenutnega sifona, je napovedal, da ga bo za ušesa zvlekel in razkazal rov, v katerega sva se danes tlačila. Širši rov sva tudi uporabila v naslednji akciji. Na polovici rova se je slišal slap. Sledil sem šumu in prišel do lepega brezna premera 6 m in višine 10 m. Ta del se nahaja pod potokom. Odšla sva merit v zahodni rov. Prodnati nanosi v rovu so bili na novo preoblikovani, nekateri stranski rovi pa so bili zamašeni. Motorja ne bomo izvlekli, vsaj eno kolo je v zasutem rovu. Pri Mokrih ušesih je bil sifon globok vsaj 8 m. Sledilo je močno deževje. Jamo smo za dober mesec pustili pri miru, nato sva jo obiskala s Suzano. Mimo Mokrih ušes sva prišla skozi ozek obhodni rov, dolg 20 m. Na žalost sva v delu, kjer se je zadnjič Uroš obrnil, naletela na globok sifon. Izmerili smo 850 m glavnih rovov. Dela  bo še veliko, ne samo za izmeriti.

Proti sifonu ... Foto: Milan Ferran

Suzana v ozkem obhodnem rovu mimo Mokrih ušes. Foto: Milan Ferran

PUCOV BREZEN Profil

PUCOV BREZEN Tloris

-74 m 10 m

10 m

bifurkacija

Vhod Vhod Speleoliti v4.0

Speleoliti v4.0

Raziskave

Brezno pri gamsovi glavici Boštjan Vrviščar - Bole

hod v brezno se nahaja na območju Pršivškega krasa tik ob poti na planino Viševnik na nadmorski višini 1609 metrov. Koordinati vhoda sta Y = 5410034 ter X = 5129234. Brezno pri gamsovi glavici (BPGG) je v Katastru jam Jamarske zveze Slovenije dobilo katastrsko številko 3457. Najnižja točka v jami leži 776 metrov pod vhodom. Ker pa je jama povezana z Botrovo jamo, katere vhod je 43 metrov višje, je jamski sistem Brezno pri gamsovi glavici - Botrova jama dejansko globok 819 metrov. Jami združuje rov, ki je danes neprehoden, saj ga je zasul podor v Masa dvorani. S primernim posegom bi bilo možno ponovno urediti povezavo, tako da bi bila varno prehodna za jamarje. Dolžina vseh rovov sistema BPGG - Botrova jama znaša 6 km in tako je uvrščen jamski sistem na enajsto mesto med najdaljšimi in deveto med najglobljimi jamami v Sloveniji. V bližini je še nekaj zelo zanimivih jam: Majska jama, Brezno Martina Krpana, Cefizljeva jama, ki se vse končujejo s sifoni. Obstaja velika verjetnost, da so tudi te jame povezane z BPGG.

Značilnosti jame Svet okoli jame je močno zakrasel z veliko škrapljami in podornimi vrtačami. Jama je nastala v zgornjetriasnem debeloskladnatem dachsteinskem apnencu. Na mnogih mestih v jami lahko opazimo lepo vidne srčaste preseke megalodontidnih školjk, velikih tudi do 25 cm. V rovu Yusar je apnenec dolomitiziran. Ponekod so med plastmi dachsteinskega apnenca opazni vložki zelenkastega apnenca. Za Francijevim prehodom vidimo v razpokah rjav roženec, v Yusarju pa leče temnosive apnenčeve breče. Stene nekaterih meandrov, predvsem v Starem delu, in Blatno brezno so prekriti z glinenim nano-

som. Dna rovov za Francijevim prehodom prekrivajo podorni grušč, prodniki, peščeni in glineni nanosi. V Dinozavrovih jajcih so prodniki veliki okrog pol metra. V Fosilnem rovu, Zveznem rovu in rovu Via Govic so bili najdeni tudi prodniki bobovca (limonit). Jama je le mestoma zasigana, pred sifonom Babalu pa zasledimo manganove prevleke. Na nastanek BPGG in jam v okolici je močno vplivala tektonika s prevladujočimi smermi W–E in N–S. Vhodno brezno je nastalo ob prelomu 275/95. Sledijo mu brezna, razvita ob navpičnih razpokah in prelomih, ki jih povezujejo meandri. Za Francijevim prehodom pa se odpirajo rovi večjih dimenzij, ki jih je izoblikovala voda predvsem s svojim abrazivnim delovanjem. Rovi od Masa dvorane do dvorane Gobi so v celoti razviti ob močnejši prelomni coni v smeri N–S. V spodnjem delu jame sta le Fosilni rov in rov Via Govic usmerjena v smeri W–E. Yusar je impresiven 412 metrov dolg poševen rov s povprečnim naklonom 30° in meri v širino in višino tudi nad 30 metrov. Na stenah in na mnogih zaobljenih podornih blokih, ki prekrivajo dno rova, so vidne tektonske drse. Ravno dno Gobija, okrogle dvorane širine in dolžine 40 metrov, prekrivajo prodniki in peščen nanos s sipinicami. V jami se pretaka precej vode, bodisi v potokih po dnih meandrov ali v slapičih po breznih, vendar je je v zimskem času razumljivo manj. Temperature v jami so precej nizke, okrog 2 °C, proti dnu jame pa se zlagoma povečujejo do 5 °C. V zimskem času so začetni deli jame do Polstebra poledeneli. V jami so bili najdeni jamski krešiči (Carabidae), dvojnonoge ali kačice (Diplopoda), skakači (Collembola), pedici (Geometridae) pa tudi hišice jamskih polžev v ilovici.

Raziskave Jama je precej onesnažena, predvsem na mestih, kjer so prejšnje raziskovalne odprave bivakirale, tako da sta Biafra in Night club pravi smetišči. Tudi sicer so marsikje raztreseni ostanki karbidnega apna in odvržene rabljene baterije, vzdolž celotne jame pa še vedno visijo potrgane žice telefonske napeljave preteklih odprav.

Zgodovina raziskav Jamo so odkrili člani Jamarske sekcije Planinskega društva Železničar (JSPDŽ) na odpravi v Triglavskem narodnem parku avgusta leta 1969, ko so speleološko kartirali območje pri planini Viševnik. Zaradi pomanjkanja časa so jo prvo leto raziskali le do globine 40 metrov. Ime ji je dal Aleš Lajovic, ko je v bližini vhoda našel gamsovo lobanjo in jo na kol nataknjeno kot okras postavil pred vhod. Leta 1970 so se v jamo podali dvakrat. V avgustu so prodrli 100 metrov globoko, v

oktobru pa so dosegli globino –172 metrov. Tukaj so morali raziskave ustaviti zaradi pomanjkanja opreme. Naslednje leto v avgustu so jamarji JSPDŽ organizirali veliko raziskovalno odpravo ob materialni pomoči JK Luka Čeč iz Postojne, JK Črni galeb iz Prebolda, Jamarskega kluba Ljubljana Matica (JKLM) in ostalih sponzorjev. Na akciji je sodelovalo kar 24 jamarjev in jamark JSPDŽ in Jurij Andjelić - Yeti iz JKLM. Dosegli so globino –366 metrov ter prekinili akcijo zaradi pomanjkanja opreme in utrujenosti raziskovalcev, saj so nekateri v jami preživeli celo 120 ur. Postavili so tudi bivak v globini –176 metrov in ga poimenovali Lucifer klub. Zadnjo raziskovalno akcijo so Železničarji izvedli avgusta 1972 in po enotedenskem delu v jami so dosegli Brezupno dvorano pri –440 metrih. Šotore so postavili na tej odpravi v Biafri (–280 m). Pri povratku iz jame so

Uroš počiva na Dinozavrovih jajcih. Foto: Peter Gedei

Raziskave

Po »cunamiju« v bivaku »Night club«. Foto: Peter Gedei

s fluoresceinom obarvali potoček v Luciferju. Čez mesec dni se je ob močnejšem deževju pojavila obarvana voda v severozahodnem delu Bohinjskega jezera, kar je 1084 metrov nižje od vhoda. Tako so dokazali podzemno povezavo med breznom in jezerom. Že v septembru istega leta so se spustili v jamo člani JKLM (takrat je društvo že imelo današnje ime Društvo za raziskovanje jam Ljubljana oz. DZRJL) in ravno tako prišli do Brezupne dvorane, celo štiri metre globlje kot Železničarji, in se ustavili pred neprehodnimi ožinami zelo ozkega, blatnega Ogabnega meandra. Opazili so tudi, da je obarvana voda tekla v takrat še neodkriti del jame, in zato v naslednjih letih usmerili raziskave tja. Vse nadaljnje odprave so organizirali člani DZRJL, saj so jim zaradi pomanjkanja opreme in ljudi Železničarji prepustili jamo in okolico v raziskovanje. Ostaja pa vendarle

dejstvo, da so slednji odkrili jamo in bistveno pripomogli k raziskovanju njenih skrivnosti. Septembra leta 1973 je bila v jami prvič uporabljena izključno vrvna tehnika. Takrat je bil raziskan in izmerjen Vodovod, ki se prične pod Biafro v globini –290 metrov in se konča pri –374 metrih z neprehodno ožino. Odprava je bila sprva zastavljena kot večja akcija dvajsetih jamarjev DZRJL in JSPDŽ, vendar so se je na koncu udeležili le štirje, Daniel Rojšek kot nosač, Aleš Lajovic kot nosač in član zunanje ekipe ter Yeti in A. Wilkins, ki sta se spustila v jamo ter v njej preživela 20 ur. Leta 1974 je jamo obiskalo več jamarskih ekip iz tujine, med njimi tudi francoski jamarji, ki so jamo opremili s svedrovci. Tujci niso odkrili nobenih nadaljevanj, so pa naredili precej škode, saj so popolnoma uničili telefonske žice v zgornjih stotih metrih jame.

Raziskave Avgusta 1975 je bila pri –327 metrih odkrita takrat še neprehodna Mučilnica. Tudi na tej akciji je sodeloval naš član, Janez Barbič - De Bejko. Takrat se je v jami pripetila edina resnejša nesreča, ki pa je k sreči minila brez poškodb. Ko sta bila Jurij Andjelić in Jaka Jakofčič v rovu pod Biafro, se je nad njima premaknila skala in zaprla izhod. Preiskala sta ta rov, ki še danes ni izmerjen in vrisan v načrt jame, in poskušala najti drug izhod. Višje sta dejansko našla prehod v Stari del. Yeti je prosto splezal gor in Jaku spustil vrv, tako da sta se rešila sama. V letu 1976 sta bili organizirani dve akciji, avgusta in septembra. Na obeh so neuspešno širili Mučilnico. Na septembrski pa so raziskali Zvezni rov, bližnjico do Zvončka, ki se izogne daljšemu in težjemu prehodu skozi Čokoladno dvorano, Lucifer in Harmoniko. Leta 1977 je bilo v jami spet živahno, saj so po julijskem vrtanju minskih vrtin v avgustu le nekoliko razširili Mučilnico in se tako septembra lahko spustili v Kumbašistični rov ter dosegli globino –413 metrov, kjer jih je ponovno zaustavila neprehodna ožina. Pri povratku so pri –370 metrih v stropu rova našli obetajoč odcep v Blatno brezno. Na odpravah, organiziranih leta 1978, so prodrli do Sablinega jezera pri –621 metrih. Pri tem so morali razširiti več ožin v Žuli meandru in Bermudih. V julijski akciji so sodelovali tudi člani JKŽ Aleš Lajovic, Arkadij Potočnik in Janez Drašler. V januarju leta 1979 sta BPGG raziskovala Franc Malečkar - Arho in Janez Sabolek - Sabla. Uporabljala sta svojo vrvno tehniko YUSAR. V rovu Yusar sta dosegla globino –768 metrov, in sicer v dvorani Gobi, v rovu Via Govic pa –740 metrov v dvorani Podmornica V jami sta prebila 182 ur. Istega leta v juliju je bil dosežen sifon Babalu pod Podmornico. Odprave sta se udeležila tudi dva člana JKŽ: Peter Japelj in Arkadij Potočnik. Avgusta so se v jamo neuspešno podali slovaški jamarji, saj so se morali zaradi slabe kondicijske pri-

pravljenosti obrniti že v Biafri. Septembra so se raziskovalci osredotočili na Fosilni rov. Januarja 1980 sta Janez Sabolek in Janko Brajnik skupaj s poljskimi jamarji dosegla v Poljskem meandru končno globino –776 metrov, kjer se rov konča s prodnim zasipom. Članek o tej odpravi je Speleoklub Tatrzański iz Zakopan objavil v svojem glasilu Biuletyn Speleoklubu Tatrzańskiego 2 leta 1983. Istega leta se je poskušal v jami potapljati Marko Krašovec, vendar so morali akcijo v Biafri prekiniti, saj je bilo zaradi deževja v jami preveč vode, ki je onemogočala varno delo v jami. Leta 1981 je bilo v jami več raziskovalnih odprav, med katerimi so poskušali najti tudi povezavo med Kumbašističnim rovom in Žuli meandrom, s čimer bi se izognili Blatnemu breznu. Septembra pa je Andrej Gosar soliral jamo in za spust do dna porabil 3 ure in četrt ter za povratek 5 ur in četrt, skupaj s počitkom 9 ur. Avgusta leta 1984 so nadaljevali z raziskavami v Starem delu. V Brezupni dvorani so našli prehod skozi Ogabni meander in napredovali v Artulijevem meandru do globine –472 metrov ter se ustavili pred dvajsetmetrskim breznom. Leta 1985 so povezali Stari del z Masa dvorano pri –530 metrih. Leta 1986 so bile izvedene tri merilne in raziskovalne odprave. Med raziskavami leta 1987 so novembra povezali Brezno pri gamsovi glavici in Botrovo jamo v jamski sistem. Leta 1988 so bile v jami le turistične in fotografske akcije. Avgusta istega leta pa je bil teodolitsko izmerjen poligon pomembnejših jam na Pršivcu. V jeseni 1989 so šli v jamo Yeti, Franci Gabrovšek in Janez Vengar. Nameravali so do konca izmeriti del rova, ki povezuje BPGG z Botrovo jamo. Po predhodnem obisku pa so bile očitno v jami prave povodnji, saj je voda razdejala bivak v Night clubu in tudi

Raziskave povezava z Botrovo jamo se je zasula. Verjetno je segla voda tako visoko, da je v bližini prehoda premaknila skalne bloke ter s tem aktivirala podor, ki je prekinil zvezo. Sicer je dvajsetmetrsko brezno, ki povezuje obe jami, še vedno opremljeno.

Novejše raziskave JK Železničar BPGG so se po dolgih letih v juliju 1999 lotili člani Jamarskega kluba Železničar in jo v petih akcijah do junija 2000 opremili do Akustične dvorane. Potem pa so v dveh akcijah v septembru in oktobru leta 2000 jamo razopremili. Ponovno se je v klubu začelo govoriti o Breznu pri gamsovi glavici leta 2003. Vleklo nas je v njegove globine in kot glavni namen poleg ogleda in fotografiranja jame smo si zastavili potop v sifonu Babalu v globini –756 metrov ter morebitno podaljšanje in poglobitev jame. Z akcijami smo začeli 2. oktobra 2003 zvečer, ko smo najprej znosili vso potrebno opremo do vhoda. Dekleti sta se vrnili do parkirišča k avtom,

fantje pa smo še opremili jamo do Polstebra, kjer smo pustili preostale transportke. Prespali smo na parkirišču, Ines Klinkon in Miha Staut v prtljažniku avta, Bole in Mojca Vrviščar Zazula v šotoru, Peter Gedei in Uroš Ilič pa kar na prostem. Le Borut Jurkovič se je po krajšem počitku odpeljal domov. Zjutraj naslednjega dne nas je, prebujajoče, presenetil čuvaj TNP. Ko smo mu pojasnili, zakaj smo noč prespali na nelegalen način, smo namesto plačila kazni dobili šilce žganja. Tokrat sta se nam v jami pridružili tudi Mojca in Ines, ki sta tako zamenjali Boruta. Kot bi rekli trije mušketirji: »Vsi za enega, en jamar za dve jamarki.« Prodrli smo do globine okrog –350 metrov, to je malo pred Akustično dvorano. Pravzaprav se še

... in na dnu Gobija. Foto: Boštjan Vrviščar

Udeleženci zadnje akcije na parkirišču ... Foto: Boštjan Vrviščar

nismo zavedali, da smo v starih delih jame. Pred akcijo namreč nihče ni posebej preučil načrtov jame in zapisnikov, ampak smo opremljali jamo enako kot kolegi pred tremi leti. 11. oktobra smo se Bole, Mojca, Ines, Miha, Uroš, Borut, Nebojša Matijević, Jernej

Raziskave Petrovčič - Jerko in Robi Verbič iz DZRJL ponovno odpravili v jamo. Tokrat se je naše napredovanje nekoliko upočasnilo, saj se je jama iz relativno enostavnih prvih 350 globinskih metrov spremenila v prav zahtevno jamo z globokimi, ozkimi in blatnimi meandri, tako da smo se prebili le do Čakalnice. Vrviščarja sva že natančno preučila načrte in podvomila, da smo v novih delih jame. Zato je Bole na to akcijo vzel s seboj kompas, da bi izmeril smer v Biafri, a tega ni storil dol grede, saj je nadaljevanje vabilo naprej. Ko smo se vračali, pa je bil preveč utrujen za kakršno koli merjenje. Na zadnji akciji v letu 2003, ki je potekala 22. novembra, smo se Bole, Mojca, Ines, Miha, Peter in Jerko uspeli prebiti do Brez upne dvorane. Pokukali smo še v Ogabni meander, ki si, moramo priznati, zasluži svoje ime. Na steni dvorane nas je pričakal napis »DZRJL 26. 9. 1972«, ki je Mojci dokončno potrdil, da smo v Starem delu. Čeprav bi se tudi tukaj dalo nadaljevati proti sifonu, smo se odločili, da ta del jame raje razopremimo in napredujemo skozi novega, ki je tehnično lažji, saj se je Ogabni meander nakazoval kot zelo težaven in bi pri transportu potapljaške opreme predstavljal veliko oviro. V letu 2004 sta bila 9. junija na prvi ogledni akciji Luka Kronegger - Kronglc in Borut. Spustila sta se le do Polstebra, saj so zaradi topljenja snega skozi vsa brezna padali slapovi in sta bila že takoj popolnoma mokra. Stari del smo razopremili v dveh akcijah. Prve zabave s prasičkami smo se udeležili Bole, Miha, Kronglc in Uroš 15. julija. Na dno smo se spustili le prvi trije, Uroš pa je raje počakal v Akustični dvorani, saj ga ni ponovno vleklo v tesne, blatne objeme zaf... meandra. Do Biafre smo odnesli pet transportk. Nekaj dela je ostalo še za Petra, Jerka in Robija Reningerja - Trakuljo, ki so dokončali razopremljanje 7. avgusta. Med drugim so morali do Biafre zvleči tudi dva merjasca, maksi transportki, polna blatnih mokrih vrvi.

14. avgusta so Peter, Uroš in Kristina Jager razvozlali vozle in pregledali vse vrvi, ki so jih čakale v Biafri, ter jih pustili na drugi strani v pralnici, da so se lepo umile in nas čiste pričakale za nadaljnje delo. Vponke in ploščice pa so odnesli na površje, ker so bile potrebne natančnejšega čiščenja. Skozi jamo jih je spremljala obilica vode, saj je deževalo ves petek in še v soboto zjutraj. Nove dele smo začeli opremljati 29. avgusta Kronglc, Miha, Ines in Vrviščarja. Prva trojka je šla v jamo okrog 23. ure, dol grede popravila sidrišče v Polstebru in se lotila opremljanja. S triurnim zamikom sva se v jamo podala tudi Mojca in Bole in se s prvo trojko srečala v Vodovodu. Kot prva ovira se je pokazala že Mučilnica, skozi katero pa smo se uspešno prerinili. Kronglc je opremil še dve stopnji, potem pa sta se z Ines obrnila proti izhodu. Delo smo nadaljevali Vrviščarja in Miha. Jamo smo v tej akciji opremili najprej do konca Kumbašističnega rova v globini –413 metrov, kamor so nas pri napredovanju zavedle telefonske žice. Na dnu rova smo ugotovili, da se tu ne da več naprej in da smo prišli do dna Kumbašističnega rova. Pri povratku in razopremljanju pa smo malo višje našli nadaljevanje v Blatno brezno in tam pustili transportke. Milan Ferran in Uroš sta bila naslednja borca, ki sta 11. septembra brez težav premagala Blatno brezno in se znašla pred Žuli meandrom, ki je prava poslastica med ljubitelji tovrstnih ožin. Jagoda na smetani pa so Bermudi, v katere se Uroš ni drznil niti pokukati. Raziskal jih je Milan in prišel do brezna Tuš. Tu sva 5. novembra nadaljevala Vrviščarja in jamo opremila do Obupnega meandra. Mojca se je sprehodila še do zadnje tretjine meandra. Zgolj da bi preverila, če si meander res zasluži ime. Ugotovila je, da bi si po tem, kar človek doživlja skozi prva dva, le-ta zaslužil ime Meander olajšanja. Zadnja akcija v letu 2004 se je odvijala 23. decembra. V prvi vertikali je Boruta in

Raziskave

Uroš med izdelavo novega bivaka za štiri osebe. Foto: Peter Gedei

Miho pričakala na skalo primrznjena vrv, ki sta jo morala iz ledenega objema izklesati. No, vsaj snežilo v jami ni, na prijetno jamsko temperaturo +2 °C pa se je zrak segrel šele v Lenčini dvorani. S tremi prasičkami sta prilezla skozi Obupni meander, opremila preostale tri krajše stopnje in se prebila skozi Francijev prehod. Mimo Dinozavrovih jajc sta se sprehodila do Masa dvorane in se vrnila na površje. Prva akcija v letu 2005 je potekala 30. julija. Najprej sta se v jamo spustila Miha Staut in Miha Melink - Glumac, ki sta razopremila Kumbašistični rov ter do Night cluba znosila tri prasičke, v katerih je bilo še nekaj vrvi in material za bivak. S krajšim časovnim zamikom sta jima sledila Milan in David Rozman ter nekoliko razširila Mučilnico. Ponovno sta opremila Kumbašistični rov ter opravila še nekaj lepotnih posegov v Žuli meandru in Bermudih.

Prvi gostje nadvse udobnega novega bivaka. Foto: Boštjan Vrviščar

Raziskave 13. avgusta sta se Uroš in Peter odpravila v jamo, da postavita bivak. Na poti navzdol ju je v nekaterih breznih lepo zmočilo. Na mestu opustošenega matičarskega bivaka v Night clubu, ki je spominjal na posledice delovanja cunamija, sta postavila bivak, ki zadošča za štiri jamarje. Tudi na poti nazaj ju je po breznih do Biafre pošteno pralo. 3. novembra so se v jamo podali Miha, Ines in Borut. Popravili so nekaj malenkosti na bivaku in se po končanem delu odpravili še v Yusar. Ker so s seboj iz bivaka vzeli premalo vrvi, so se morali ustaviti pred zadnjo petindvajsetmetrsko stopnjo. Takrat je bila jama zelo suha, tako da so brez večjih problemov odplezali ven. Malo vode pa bi jim vendarle prišlo prav, saj so skoraj dehidrirali. 19. novembra dopoldne smo se v jamo spustili Bole, David in Glumac. Poskusili smo meriti temperatuto zraka in vode v jami, a se je termometer odločil, da bo izmeril le zunanjo temperaturo –2,7 °C. V Polstebru, kjer naj bi začeli meriti v jami, pa se je uprl in ni hotel dati od sebe nobenega podatka več. Namen akcije je bil tudi spust v rov Via Govic. Opremili smo prvi brezni Kovačijo in Čigumi. Na dnu Čigumija nas je pričakalo jezerce, za premagovanje katerega bomo potrebovali manjši čolniček ali neoprenska oblačila, saj se prečnice zaradi obilice vode ni dalo narediti. Čeprav je bilo drugod v jami suho, nas je po obeh breznih pošteno močilo. Nadaljevanje v Via Govicu tako ostaja še skrivnost. Ker nam volje in moči še ni zmanjkalo, smo se odločili, da ponovno opremimo Yusar in se spustimo do dna jame. Po zabijanju svedrovcev in popravilu prečke pri Savini luži nam je to tudi uspelo. Naužili smo se čarov Gobija ter se vrnili na površje, kjer nas je pričakalo ledeno mrzlo, a sončno nedeljsko jutro. To je bila zadnja akcija v letu 2005, tako da je sifon Babalu zaenkrat še neznanka, prav tako kot tisto, kar nas čaka za njim. 

Literatura Andjelić, J., Malečkar, F., 1979: Brezno pri gamsovi glavici v Julijskih Alpah. Naše jame 20, 49–58 Andjelić, J., Modic, M., Pintar, G., Prestor, J., Rojšek, D., 1980: Poročilo o odpravi v Brezno pri gamsovi glavici. Glas podzemlja 10/1, 11–26 Andjelić, J., 1982: Kratek pregled raziskav v BPGG. Glas podzemlja 12/1, 13–16 Andjelić, J., 1985: Stari deli BPGG 1972– 1984 v treh dejanjih. Glas podzemlja 17, 9–15 Andjelić, J., 1989: Zanimivosti kraškega sveta nad Bohinjskim jezerom. Proteus 51, 9–10, 323–325 Andjelić, J., 1994: Kratek prispevek k zgodovini raziskovanja Pršivskega krasa. Glas podzemlja, februar 1994, 20–29 Jenc, T., 1971: Razpoznavni znak: gamsova glavica. Bilten 8, 12–18 Komisija za jamarsko reševanje. (1977) 1978: Pregled nesreč v jamah Slovenije do leta 1977. Naše jame 19, 96–97 Lajovic, A., 1970: Zlata jama na Viševniku. Bilten 8 Novak, D., 1972: Brezno pri gamsovi glavici. Naše jame 13, 123 Novak, D., 1972: Raziskovanje Brezna pri gamsovi glavici, kat. št. 3457. Bilten 10, 3–6 Pirnat, J., Planina, T., 1973: Brezno pri gamsovi glavici v Julijskih Alpah. Naše jame 15, 47–55 Skoberne, P., Peterlin, S., 1991: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, 2. del: osrednja Slovenija. Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, 606 pp, Ljubljana Šubelj, M., 1972: Sto ur pri Luciferju. Bilten 10, 6–11 Vengar, J., 1994: Geodetska izmera leg vhodov v jame na Pršivcu. Glas podzemlja, februar 1994, 30 Zapisniki o Breznu pri gamsovi glavici, Kataster jam Jamarske zveze Slovenije

Raziskave

Vodna jama v Lozi dobi nove razsežnosti Uroš Ilič

oleti 2004 mi je Jaka Jafofčič povedal za sifon v Vodni jami v Lozi, kjer se je leta 2001 potopil Dejan Maver in rekel, da sifon šiba. Mislil sem si – joj, še en sifon, a jih ni že dosti za »podelati«. Ko je obljubil, da bo organiziral ekipo za transport opreme, sem bil pa kar za.

Opis jame Jama leži na Slavinskem ravniku. Začne se z 38-metrskim breznom, nato se cepi v pritočni in odtočni del. Vodo so menda že barvali (kdaj, v literaturi nisem zasledil) in teče iz Markovega spodmola v Vodno jamo v Lozi, od tu pa proti Gabranci. Med raziskavami okoli 1952–56 so namerili 760 m dolžine

Vhodno brezno. Foto: Matej Mihailovski

in 35 m globine, kar opisujeta France Habe in France Hribar v Geografskem vestniku 36 (1964). Nas je zanimal pritočni del. Nekaj 10 m po vstopu v pritočni del (točka 1 na načrtu) je bil svoje čase sifon z zelo nizkim stropom. Leta 1983 so ga člani DZRJ Luka Čeč ob zelo nizki vodi premagali brez potap ljanja in za tem odkrili slabih 300 m rova – do naslednjega sifona (točka 2). To prvo oviro je JRS na vaji februarja 2000 razširila, dako da se da skozi tudi ob ne prav najnižji vodi brez potapljanja. Poleg tega so l. 1983 izmerili še en t. i. Obhodni rov v odtočnem delu in jamo podaljšali na 1235 m.

Prvi potop Tako se dogovorimo za nedeljo, 1. 8. 2004, za ogledni potop. Glede na to, da sifon baje »šiba«, sem izbral dve 12-litrski jeklenki. V Postojni se dobimo z Jankom Marinškom, Simonom Klemnom in Kristjanom Požarjem iz DZRJ Luka Čeč Postojna. Po precej dolgi gozdni cesti pridemo blizu jame. Dostop do jame sicer ni težaven, vendar moraš lokacijo vhoda poznati na terenu, sicer ga je težko najti. Janko opremi jamo. Pot do sifona je enostavna in kratka, pred sifonom se opremim in z vrvico zaplavam v sifon. Vidljivost je bila dobra, na začetku sem opazil dva zračna žepa, vendar nadaljujem po sifonu, sproti pritrjujem vrvico. Po treh minutah pridem na drugi strani ven. Odložim jeklenke in nadaljujem peš. Sledim vodi, prehodim (in delno preplavam) 150 m in pridem do razpotja. Prostori do tam so bili veliki, vendar se vseeno odločim, da se, ker sem bil sam, raje vrnem. Nazaj grede sem sifon izmeril, naneslo je 50 m dolžine in 3,5 m globine. Kljub temu, da je bil po tleh mulj,

Raziskave je bila vidljivost nazaj grede »sprejemljiva«. V jeklenkah sem imel še 190 barov zraka od začetnih 200.

Merjenje za sifonom Naslednji vikend, 8. 8. 2004, potapljaški del okrepita Matej Mihailovski in Igor Vrhovec, Postojnčanom pa se pridruži še David Ostanek. V jamo vodita dve brezni, Janko tokrat opremi obe. Seveda smo zahtevnosti sifona primerno prilagodili potapljaško opremo – vsak je imel eno trilitrsko jeklenko. Vidljivost je bila občutno slabša kot prvič in vrvica, ki sem jo v sifonu pustil, je prišla kar prav. Takoj za sifonom smo začeli meriti, na odcepu šli najprej desno in se precej spustili do drugega sifona. Nato pogledamo levo in Igor najde prehod v zgornje, prav kičasto zasigane dele jame. Nato se jama spusti na-

zaj proti spodnji etaži in odpre se ogromna dvorana 20 × 30 m, visoka 15–20 m. Do konca te dvorane smo namerili 300 m rovov, naprej smo šli še cca. 50 m brez metra, jama (zopet spodnja etaža) še kar šiba. Možno, da se zgornja etaža nadaljuje, vendar bi za to potrebovali vrv. Z Matejem sva naslednjič imela čas šele 5. 9. 2004 in šla pogledat, kam nas bodo pripeljali rovi za sifonom. Ker ni bilo pomočnikov (res hvala Postojnčanom za prvi dve akciji), sva sama opremila brezno, spravila robo do sifona in se potopila. Vidljivost je bila zopet slaba. Od zadnje točke sva nadaljevala z merjenjem. Namerila sva 233 m. Vsi stranski rovi, ki se dvignejo, so prav lepo zasigani. Na koncu sva našla iztrebke od polha in smrekovo vejico z zelenimi iglicami, kar kaže, da nismo prav daleč od površja (točka

Pod vhodnim breznom. Foto: Roman Kidrič

Raziskave

Vir: Temeljni topografski naÄ?rt merila 1 : 5 000, ÂŠ Geodetska uprava Republike Slovenije, 1979

Raziskave

Za sifonom. Foto: Matej Mihailovski

3). Iskalci dihalnikov, na juriš! Vmes sva našla še en sifon in slabih 10 m globoko brezno (ocenjeno z metanjem kamna), iz katerega se močno sliši voda (točka 4). Za spust bi nujno rabli vrv. Po načrtu je možno sklepati, da sta oba najdena sifona pravzaprav začetek in konec enega sifona. Nazaj grede sva izmerila še tisti stranski rov, ki smo ga zadnjič z Igorjem izpustili. Tega rova je naneslo 378 m in nisva prišla do konca. Izkazalo se je, da je to glavni rov, ki gre v smeri proti Markovemu spodmolu. Konec merjenja tega rova označuje točka 5. Do tedaj smo namerili 50 m sifona, 627 m glavnega rova in 347 m stranskih. V treh akcijah smo torej »pridelali« dober kilometer.

Sedaj gre pa zares Leto je naokoli, potapljači poleti ne najdemo nobenega časa in s še malo navdušenja od zadnje lanske akcije se z Matejem

končno dogovoriva za 17. december 2005. Dva dni prej sem zbolel za virozo, imel vročino, pogosto na in ob WC-školjki ter prav nesrečen čakal, ali bom čudežno ozdravel v dnevu in pol. In res se je to zgodilo. V petek popoldan pokličem Mateja – greva! Nisva imela namena meriti, ampak opremiti eno zoprno blatno strmino z vrvjo, preizkusiti sva želela tudi, kako skozi sifon držijo kovčki Peli (zelo odporni kovčki, ki naj bi zdržali 10 m globine, v jamarstvu se uporabljajo za prenos npr. inštrumentov, fotografske opreme ipd.). Želela sva si tudi malo ogledati nadaljevanje rova proti Markovemu spodmolu (če bi morebiti spet naleteli na sifon). No, glavna namena sta bila nadvse uspešna. Pelija sta prišla skozi suha, midva pa sva se sprehodila po nadaljevanju glavnega rova. Že po 100 m prideva v (verjetno) najnižjo točko pritočnega dela jame. Do vode, pravzaprav do reke. Takšnega pretoka do tam

Raziskave nismo zasledili (nekaj 10 l/min). Slediva pritoku, voda odteka v neprehodne lijake in med kamenjem. Najverjetneje gre pod dvorano, kjer smo lani slišali pretok vode, to je 400 m stran. Možno je, da se ta voda pojavi tudi v odtočnem delu jame, ki je verjetno 10 m niže. Hodiva, plavava, plezava čez skale, ki preprečujejo hojo po vodi, spet hodiva, pravzaprav skoraj tečeva po strugi reke, preplavava eno prav globoko jezero. Za vsakim ovinkom, ko sva videla, da gre jama naprej, sva bila vesela kot dva majhna otroka, ki dobita novo igračo. Da ne omenjam veliko stranskih rovov, ki jih nisva niti povohala. Rov je razgiban, dimenzij od dva do 15 metrov in več. Jama je precej zakapana. V zgornjem delu sva našla nekaj smeti in lesa, ki ga je očitno prinesla voda. Obrnila sva se zaradi moje še ne dobro prebolene viroze. Kako sva naredila oceno dolžine, da ni bila preveč po ribiško – nazaj grede sem štel korake po novoodkritih delih in izmerjenem delu. Izračunal sem 1722 m, z malo rezerve nekje med 1,5 in 1,7 km. Rov malo vijuga, glavna smer pa je okoli 330 stopinj, proti Markovemu spodmolu. Koliko je 1,5–1,7 km rovov zračne razdalje, je brez merjenja težko reči. Kaj takega, niti delček tega nisva pričakovala. Že ob 17h privlečeva vsak dve do vrha nabasani »prasici« iz jame. Moja je imela 27 kg, poleg tega sem imel še 100metrsko vrv za vhodno brezno, ker je bila pač ravno najbolj pri roki. Po izjemnem navdušenju prejšnjo soboto se 24. decembra ponovno odpravimo v jamo v okrepljeni ekipi. Z Matejem se nam pridružita še Igor Vrhovec in Roman Kidrič. Zaradi nameravanega dolgega časa za sifonom se za pomoč pri transportu opreme zopet nismo menili. Saj bo šlo, si rečemo. Na sredi vrvi pri povratku nam je pa zopet žal. Pelije smo napolnili z merilnim kompletom. Razdelimo se v dve ekipi. Matej in Roman sta z laserjem, natančnim kompasom

in naklonomerjem merila dele, ki sva jih odkrila zadnjič z Matejem in namerila 1702 m. Štetje korakov se očitno obnese. Z Igorjem sva šla ta čas počasi gledat in merit stranske rove in najprej namerila en vzporedni rov v dolžini 180 m (»obhod« okoli točke 5), nato pa se zapodiva v en stranski rov (od točke 6 desno), po 200 m prideva do pritoka vode, ki se izgublja v tleh, slediva vodi, rov se razdeli na dva dela, po enem pride več vode, po drugem manj. Po tem zadnjem (leva smer) prideva do sifona (točka 7). Vode ni bilo veliko, utira si pot cik-cak po dvoranah, polnih blatnih nanosov. Vmes rov ni dosti večji od 1 × 1 m in nekajkrat sva se že pripravljala h koncu merjenja, Vendar ne, jama je vedno znova presenečala. Merjenje drugega (desnega) pritoka do konca pa nama prepreči ura (in tudi majhne dimenzije). Proti koncu (točka 8) je bilo polno listja, črvov, vejic ... Teh stranskih rovov sva namerila z navadnim metrom in potapljaškim kompasom kar 1347 m. V dvanajstih urah smo vsi skupaj namerili 3229 m novih rovov (na že izmerjen kilometer od lani za sifonom). V neoprenih smo prehodili vsak okoli pet kilometrov... Ravno ob času polnočnic pa se peljemo domov. Jama je izredno lepa, razgibana, nad novim odkritjem smo bili spet presenečeni! Jama je sedaj dolga (samo izmerjeni deli) 5588 m. Končali smo torej 280 m zračne razdalje od začetka sifona v Markovem spodmolu. V katero smer gre 230 m dolgi in 40 m globoki sifon, ne vemo, naj bi bilo pa 150 m tlorisa. Malo pred koncem glavnega rova je še en večji stranski rov, ki izgleda kot odtočni del ... Hvala Jaku za informacijo o sifonu in postojnski ekipi za pomoč na začetku. Dokler se ne bo stopil ves okoliški sneg, bo jamo raziskovala le voda, za spomladi pa  imamo seveda nove načrte.

Raziskave

Raziskovanje izvira reke Dobličice Matej Mihailovski

obličko jezero, izvir reke Dobličice, je najpomembnejši izvir in vodno črpališče v Beli krajini. Njegovo zaledje in globine pa nam do nedavnega niso bile poznane, dokler ... Prve raziskave izvira so bile opravljene v letih 1986–1990 v okviru reševanja vprašanja oskrbe s pitno vodo v Beli krajini. Ob tej priliki so bili opravljeni prvi potopi v izvirnem jezeru, vhoda v sifon pa takrat niso našli. Sledilo je nepričakovano odkritje črnega proteusa, ki se je izkazal za novo podvrsto navadnega proteusa (Proteus anguinus parkelj). S tem odkritjem pa je izvir še dodatno pridobil na veljavi, saj je eden od redkih izvirov, kjer je možno najti te edinstvene živali. Na enem od naših potopov, ki smo jih opravili,

Matej v sifonu. Foto: Arne Hodalič

je Martin Ilenič našel ostanke mrtvega črnega proteusa, kasneje, 15. februarja 2004, pa smo Martin Ilenič, Arne Hodalič in Matej Mihailov ski prvič do sedaj našli živi primerek te vrste v naravnem okolju, 18 let po odkritju te živali. Prvi, ki je odkril vhod v sifon Dobličkega jezera, je bil Martin. Ob pomoči še nekaterih potapljačev je sifon raziskal do globine 45 metrov in približno 70 metrov daleč. Rov se od globine 11 do 18 metov hitro spusti, nato pa se zlagoma spušča do globine 24 metrov. Tam se zoži in prevesi v globino, na 30 metrih pa se položno nadaljuje do globine 45 metrov. Od tam naprej se rov nadaljuje v dveh smereh, ki pa jih Martin takrat še ni raziskal.

Raziskave

Matej v sifonu. Foto: Arne Hodalič

Člani Jamarskega kluba Železničar, potapljači Potapljaškega kluba Bela krajina, Društva za raziskovanje jam Ljubljana in Jamarskega društva Dimnice smo se odločili nadaljevati raziskave med novoletnimi prazniki 2002/2003. Namen takratnih raziskav je bil pregledati že znano nadaljevanje in raziskati razpoko, ki jo je Martin opazil 24 metrov globoko na svojih prvih potopih v izviru. Na prvem potopu smo pregledali že znano nadaljevanje in prišli do globine približno 50 metrov, vendar pomembnejših odkritij ni bilo. Naslednji dan je bil namenjen pregledovanju razpoke v začetnem delu jame. Z Martinom sva se potopila do razpoke, skozi katero sem se dokaj hitro prerinil in na moje veliko presenečenje po nekaj metrih pod seboj kmalu zagledal brezno ogromnih dimenzij. Rov se od razpoke na 24 metrih strmo spušča in se na približno 40 metrih prevesi

v vertikalo premera 15 do 20 metrov. Zaradi nezadostne opreme sem potop zaključil na dnu brezna, 67 metrov globoko, in takoj pohitel s pripravami za naslednji potop, Arne Hodalič pa je poskrbel za fotografsko dokumentiranje jame. S sopotapljačem Urošem Iličem sem se tako že naslednji dan s pomočjo plinskih mešanic potopil do globine 100 metrov. Na 80 metrih globine naju je pričakala naslednja ožina, skozi katero sem se prebil sam, Uroš pa me je počakal pred njo, da bi mi v primeru težav pri povratku lahko pomagal. Za to ožino se odpre večji rov, ki se ponovno prevesi v globino. Potop sem pri globini 100 metrov končal, ker mi mešanica v jeklenkah ni omogočala varnega nadaljevanja. Navdušena nad novim odkritjem sva se hitro odpravila proti gladini in po dolgi dekompresiji sklenila, da je treba raziskave nadaljevati. Še isti dan sva se odpeljala proti

Raziskave

Sifon izvira reke Dobličica Skica: Uroš Ilič, Matej Mihailovski

Ljubljani, kjer sva si pripravila plinske mešanice in opremo za naslednji dan. Ob že napeljani vrvici sva se hitro spustila po rovu do zadnje znane točke in zaplavala v nove, še neraziskane dele. Rov se je še naprej položno spuščal in po približno 40 metrih sva se ustavila na globini 121 metrov, kjer pa na žalost nisva opazila nadaljevanja. Kljub temu je postal to drugi najgloblji sifon v Sloveniji, predvsem pa zelo nenavaden in nepričakovan pojav na plitvem belokranjskem krasu. Ker je zimski čas nadvse primeren za potapljanje v jamah, smo se naslednjo zimo (2003/2004) odločili, da ponovno obiščemo izvir. Naše že skoraj tradicionalno raziskovanje in odkritja so pritegnila pozornost tudi drugih jamskih potapljačev, zato je bila druga akcija številčnejša. Pozornost smo namenili velikemu breznu, ki sta ga raziskovala Igor Vrhovec in Uroš Ilič. Tam sta ponovno našla nekaj možnih nadaljevanj. Najzanimivejše med njimi je tisto na 75 metrih globine, ki je zelo prostorno in meri v dolžino preko 30 metrov. Tega dela

zaradi pomanjkanja časa še nismo raziskali in izmerili do konca. Sledila pa je tudi zanimiva povezava med starimi in novoodkritimi deli jame, ko sem na globini 55 metrov ob pomoči Simona Oprešnika preplaval ozek zamuljen rov in prišel v veliko vertikalo v novoodkritih delih jame. Po opravljenih potopih smo narisali skico celotnega sifona, natančnejše meritve pa bomo opravili na prihodnjih potopih. Prihodnje raziskave bodo namenjene predvsem iskanju nadaljevanja na globini in pregledovanju sten velikega brezna. Celotno raziskovanje nam je nekoliko olajšala razmeroma dobra vidljivost in ne premočan tok. Raziskovanje tega izvira pa je še toliko bolj pomembno zaradi poznavanja zaledja izvira in ugotavljanja količine čiste pitne vode, ki je primanjkuje v vsej Beli krajini. Vsako novo odkritje je pomenilo za nas novi uspeh. Na koncu naj se zahvalim še vsem tistim, ki sem jih pozabil imenovati, pa so nam kakorkoli pomagali pri raziskovanju. 

Iz tujine

Vjetrenica Mirela Čehić

juniju smo se geografi, predvsem ljubitelji krasa in posledično tudi slušatelji študijske usmeritve Geografija krasa, odpravili spoznavat hercegovski kras. Preučevali smo značilne kraške oblike, pojave in procese, kraško hidrologijo in še kaj. Seveda tudi brez jam ni šlo. Zato smo se šestega dne terenskih vaj odpravili v Vjetrenico, najbolj znano jamo v Hercegovini. Vjetrenica leži 300 metrov vzhodno od Zavale na zahodnem robu Popovega polja in spada v območje občine Ravno v Bosni in Hercegovini. Speleološko je posebna zaradi prostranih rovov in dvoran, lepih sigovih tvorb in oblik, številnih jezer, slapov in pojava močnega vetra na vhodu. Še dobro, da za obisk jam vreme ni preveč pomemben faktor, saj je tega dne mimo prineslo zablodelo hladno fronto, ki sta jo

spremljala grmenje in močan dež. Pa naj še kdo reče, da v Hercegovini poleti res ne dežuje! Zbudili smo se v plavajočih šotorih v improviziranem kampu, ki smo ga postavili na igrišču pred osnovno šolo Ravno. Po začetni paniki in iskanju stvari, hitrem zajtrku in predvsem kavi smo se odpravili proti Zavali. To je danes porušena vas, v bližini katere je jama Vjetrenica. Spotoma smo pobrali še gospoda Iva Lučića, člana Speleološkega društva Vjetrenica - Popovo polje, ki je tudi nekakšen lokalni vodič in se zelo zavzema za večjo prepoznavnost jame. Že po desetih minutah vožnje smo prispeli pred vhod, kjer nas je za začetek pozdravil močan in hladen veter, po katerem je jama dobila ime. Tu nam je gospod Lučić razložil značilno cirkulacijo vetra, ki smo jo lahko zelo intenzivno občutili na lastni koži.

Improviziran kamp na šolskem igrišču. Foto: Mirela Čehić

Iz tujine

Pred vhodom v Vjetrenico. Foto: Mirela Čehić

V topli polovici leta, zaradi izenačevanja temperature zraka v jami in višje temperature zraka na površju, iz jame piha močan in hladen veter. Na površju se namreč nahajajo manjši vhodi v jamo, skozi katere uhaja toplejši zrak, ki se nato ohladi in izhaja skozi glavni vhod jame. Ta zrak lahko doseže hitrosti do 13 m/s. Pozimi, ko je zunanja temperatura izrazito nižja od temperature jamskega zraka, veter piha v obratno smer. V hladni polovici leta se ta cirkulacija pogosto prekine, saj je v tem času v jami veliko vode, ki zalije sifon v notranjosti Vjetrenice in onemogoči prehod zraka. Ker je na vhodu močno pihalo, smo pohiteli v notranjost jame. Da bi bila izkušnja še bolj »jamarska«, smo se v jamo odpravili s čelnimi svetilkami, saj je bila električna infrastruktura med vojno povsem uničena. Vjetrenica je zelo razvejana jama. Njena srednja etaža Glavni kanal poteka horizontalno, nad njo pa se vertikalno dvigujejo rovi in dimniki, ki jo povezujejo s površjem. Pod

Glavnim kanalom sta v nižjih etažah Donja Vjetrenica in Absolonov kanal. Prvih 150 m od vhoda je jama nizka in orientirana od severovzhoda proti jugozahodu. Nato se razvije v visok in širok rov, ki se naslednjih 600 metrov od Prostrane dvorane nadaljuje v glavni smeri od severozahoda proti jugovzhodu. Rov nato poteka proti jugu do konca Skrivnega kanala. Prva dvorana je dolga okoli 40 metrov in se končuje v okroglem prehodu premera 2,5 metra, ki je nastal z erozijo. Skozi prehod, ki se imenuje Vrata, pridemo v okoli 20 metrov široko Rogljasto dvorano. Preko nje se jama nadaljuje v Prostrano dvorano, ki je dolga več kot 100 metrov, široka pa med 15 in 25 metri. Jama se 210 metrov od vhoda nadaljuje v Spodnjo Vjetrenico, ki je dolga 370 metrov in se razteza v dve smeri. V njej je več jezer. Glavni kanal je od vhoda v Spodnjo Vjetrenico v dolžini kakih 100 metrov prekrit s sigovimi ponvicami, imenovanimi Prvi pjati (pjat = lokalni izraz za krožnik). Po tej poti

Iz tujine pridemo v vzporedni rov, kjer je najlepša Zlatna dvorana. Stene so zaradi ilovice, ki prehaja iz vrtač na površju, obarvane rdeče. Dvorana je dolga 45 metrov in je lepo okrašena s kapniki. Precej je odlomljenih kapnikov, kar je posledica nezavarovanosti jame med vojno. Okoli 480 metrov od vhoda je Treće kalcitno jezero, prvo stalno jezero v Glavnem kanalu. Takoj za njim stoji skupina stalagmitov Tursko groblje (Turško pokopališče). Po 20 metrih naletimo na Hajdučki stol, to je umetno narejena kamnita miza s stoli, kjer se konča turistični ogled jame. Od tu naprej se začne nov niz sigovih ponvic – Drugi pjati. Nato se Glavni kanal razširi in se na desni strani odcepi v Radovanovićev kanal. Mi smo nadaljevali pot po Glavnem kanalu, ki ga tu prekrivajo gline in ilovice. Te omogočajo zadrževanje vode in oblikovanje periodičnih ali stalnih vodnih površin. V tem delu se nahaja nekaj manjših ponorov, ki prinašajo vodo s Popovega polja. V hladni polovici leta, ko je jama hidrološko bolj aktivna, je prehodna le do 700 m od vhoda, naprej pa je zalita z vodo. 920 metrov od vhoda so v Glavnem kanalu Treći pjati, sigove ponvice, ki niso več aktivne. Na 1100 metrih od vhoda se Glavni kanal razširi v Novo dvorano, ki je delno zapolnjena s skalami, nato pa se na 1200 metrih zoži in zavije levo. Naravnost poteka rov, imenovan Visoki kanal. Po 150 metrih nas pot pripelje do Velikega jezera, ki je s premerom 180 metrov in globino 4 do 5 metrov največe jezero v Vjetrenici. Dostop je možen s treh krakov Visokega kanala. Tu se je naša pot končala, saj je prehod naprej dostopen samo raziskovalcem. Po isti poti smo se v hitrejšem tempu vrnili na površje, kjer smo ugotovili, da še vedno dežuje. Sledil je še dogodek, zaradi katerega je naš asistent Uroš rahlo prebledel. »Saj sem šla samo lulat,« je bila izjava neprevidne sošolke, ki je očitno spregledala tablo »POZOR OPASNOST OD MINA, RIZIČNO PODRUČJE!« in

Treće kalcitno jezero v Glavnem kanalu. Foto: Mirela Čehić

se šla olajšat h grmu ob cesti. K sreči se takšne stvari v prihodnosti ne bodo več dogajale, saj so 15. novembra na spletni strani www.vjetrenica.com objavili novico, da je prostor okoli jame očiščen min. To je spodbudno tudi za nadaljevanje raziskovanja. Vjetrenica se sicer od Velikega jezera naprej nadaljuje v sistem številnih rovov, dvoran, potokov in jezer. Zadnja tri leta v jami potekajo intenzivne raziskave, v katerih so odkrili 400 metrov novih kanalov. Trenutno je skupno odkritih 6.230 metrov rovov. Nekateri strokovnjaki predpostavljajo, da je Vjetrenica sestoj rovov, dvoran, potokov in jezer, ki se razprostira vse do Jadranskega morja. Jama je posebna tudi zaradi velike biotske raznolikosti. Do zdaj je zabeleženih več kot sto različnih vrst, od tega jih je 35 prvič najdenih in opisanih v Vjetrenici. Vse to so dobri razlogi, da Vjetrenica pride pod zaščito UNESCA, za kar se zelo zavzemajo številni  strokovnjaki in znanstveniki.

Iz tujine

Jama na Vjetrenim Brdima 2004 Boštjan Vrviščar - Bole

vgusta leta 2004 je Akademski speleološko-alpinistični klub iz Beograda (ASAK) ponovno organiziral mednarodno speleološko odpravo na Durmitorju, da bi natančneje izmerili Jamo na Vjetrenim Brdima. Sodelovali smo jamarji iz Srbije, Črne gore, Hrvaške, Rusije, Poljske, Bolgarije, Anglije in Slovenije. Tokrat je bil Jamarski klub Železničar zastopan v večjem številu, saj so poleg Vrviščarjev, ki sva se udeležila predhodne odprave na Durmitorju leta 2002, na letošnji sodelovali še Miha, Ines, Jolbe in Mali Dane - Butnskala (nadimek je dobil šele na odpravi). Karavana treh avtomobilov je iz Metlike odrinila v ne ravno zgodnjih urah, saj so se zadeve rahlo zakomplicirale že na samem začetku. Dane namreč ni imel potnega lista

in ni mogel potovati skozi Bosno. Tako smo se ločili v dve skupini: Jolbe in Dane sta krenila proti Črni gori po avtocesti ob hrvaški obali in ostali štirje skozi BiH. Dogovorili smo se, da se srečamo v Plužinah, oziroma nas Dane in Jolbe počakata tam, saj bosta gotovo hitrejša, ker bosta potovala po avtocesti. Zgodilo se je ravno obratno. Med potjo smo si z mobilnimi telefoni sporočali trenutni položaj, ki je kazal, da sta Jolbe in Dane v bistveni prednosti. Ta pa je kmalu skopnela, ko sta pred Splitom vpadla v kolone in tako se je njuna začetna ležerna pot sprevrgla v pravo kalvarijo, ki se je zaključila s prihodom v Plužine šele ob petih zjutraj. Boštjan - Bole, Mojca, Miha in Ines smo se po dolgi poti skozi Bosno, tudi po makadamskih cestah, gozdnih poteh in cestah, ki

Udeleženci odprave med sproščanjem v Guči. Foto: Iztok Trček - Jolbe

Iz tujine

Izsek jame, ki so ga izmerili naši člani.

vmes prehajajo v njive, le prebili do bosansko-črnogorske meje na Šćepan Polju. Tu so nas prestrašili še bolj preplašeni italijanski pripadniki SFOR-ja, ki so nas sprejeli v polni bojni opremi z orožjem, pripravljenim na strel. Po opravljeni obmejni kontroli smo v Plužine tako prispeli prvi, okrog enih zjutraj, parkirali smo pred pošto ter takoj zaspali. Že pred sedmo uro zjutraj smo se spet vsi zbrani zbudili in se po jutranji kavici brez mleka odpeljali na Durmitor. V osamljeni obcestni gostilni smo se ustavili na kosilu in se po dveh urah hitro namenili naprej, saj smo istega dne želeli obiskati festival trubačev v Guči. Spotoma smo pod Savinim kukom pri Zloči pustili Jolbetov avto in se odpeljali na žur le z dvema voziloma. V Gučo smo prispeli zvečer in s težavo našli parkirni prostor na razmočenem travniku pred zasebno hišo, ki je bil kasneje tudi naše prenočišče. Peš smo se podali na vaške trge,

kjer je potekala nora zabava. Eden izmed tisoč Slovencev, ki smo jih naključno srečali na glavni ulici, je bil tudi Boletov brat, ki je s prijateljem ravnokar nesel drugega, precej ovinjenega prijatelja na treznjenje. Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen. K avtoma smo se vrnili šele proti jutru, oddremali nekaj uric, si dopoldne še enkrat ogledali kraj, tokrat s soncem obsijan, ter obrnili karavano proti Durmitorju. Vmesni postanki v Užicu in obcestnih »kafanah« so pot precej podaljšali, tako da smo v Žabljak prispeli šele ponoči. Vzpon v bazni tabor smo morali preložiti na naslednji dan, zato smo prespali kar pri Zloči. Zjutraj smo šli v Žabljak na zajtrk in potem še do Črnega jezera. V tem gorskem biseru smo se mlajši štirje kljub mrzlemu dnevu okopali, nato pa smo obiskali restavracijo pri jezeru, vendar nas črnogorski gostinci v tej dopoldanski uri niso bili preveč veseli. Končno smo zgodaj popoldne le odrinili proti

Iz tujine

Polka pred baznim taborom. Foto: Iztok Trček - Jolbe

Sedlu, kjer smo parkirali avtomobile ter se začeli pripravljati na vzpon do tabora. Pripravljal pa se je tudi dež in zato smo proti njemu zaplesali polko ob Avsenikovi melodiji Na Golici, ki je pripomogla le še k močnejšemu nalivu. No, nekako so se Kranjcem črnogorska vremena razjasnila in uspelo se nam je po vzpeti do tabora ter še pred temo postaviti šotore. Zvečer je sledila spoznavna zabava, saj smo prinesli iz Srbije kar nekaj zalog piva in iz Slovenije cel arzenal žganih pijač. Zabava je uspela, saj so se je udeležili vsi udeleženci odprave razen tistih, ki so bili takrat v jami. Rusi so zapeli Katjušo, ki je pred našim prihodom nikakor niso hoteli, in že je po okolici odmevala Katjuša v ruskem, poljskem, srbskem in slovenskem jeziku ter v angleškem momljanju. Dva jamarja so z zabave odnesli, v šotoru – kuhinji pa smo pustili pravcato razdejanje. Ko se je kuhar naslednji dan pozno dopoldne privlekel do kuhinje, da skuha čaj, se je skoraj sesedel ob pogledu na s praznimi steklenicami, plastičnimi kozarci, zeljno solato in pasuljem nastlana tla.

Merilno-raziskovalna ekipa JKŽ. Foto: Iztok Trček - Jolbe

Nad celotnim taborom je ves dan vladala spokojnost, posledica maliganov preteklega večera. Vodja odprave je v šali dejal: »E, Slovenci, zjeb... ste nam odpravu!« Slovenci smo se razgledali po taboru in se seznanili z izbranimi mesti za umivanje in ostale potrebe; kje je kuhinja, pa smo tako

Iz tujine že vedeli. Sledil je še aklimatizacijski sprehod do Škrčkih jezer. Naslednji dan nas je čakalo delo v Jami na Vjetrenim Brdima. Izmeriti bi morali zadnje opremljene metre jame. Kot je kazalo pred našim spustom v jamo, jame tudi to leto ne bi uspeli v celoti opremiti. Bolgari, ki so jo opremljali zadnji, so namreč povedali, da zaradi močnega slapu ni možno nadaljevati dela. Po besedah jamarjev, ki so že bili v jami, pa nas je tudi sicer čakalo veliko vode. Čeprav te informacije niso ravno vzpodbudno vplivale na nas, smo se vseeno veselili spusta. Po dolgotrajnih pripravah v taboru je celotna ekipa iz Slovenije krenila proti jami. Jolbe in Dane sta nas le pospremila, Bole, Mojca, Miha in Ines pa smo se v jamo tudi spustili. Bole in Mojca sva dve leti predtem v jami prišla do globine –450 m, zato sva ta del jame poznala. Kakšen je prehod v spodnje dele, pa smo se prej dobro pozanimali pri predhodnikih, da se ne bi ponovila zgodba izpred dveh let, ko sva se kot mnogi pred

nama zgubila, sledeč puščicam v meandru. Spuščali smo se brez problemov in po nekaj urah že dosegli mesto, kjer smo začeli z merjenjem. Če je bila jama zgoraj še relativno suha, pa so se tu na vertikalah že pojavljali slapiči. Merjenje je bilo zaradi tega precej težavno. Čeprav smo želeli ostati suhi, nam to ni ravno uspevalo. Izmerili smo 77 metrov v globino in ob osmih zvečer zaključili delo. Mojca se je spustila še po zadnji vertikali ter izmerila dolžino zadnje vizure. Tu, kjer so Bolgari jamo nehali opremljati, je ugotovila, da je napredovanje možno, saj se je dalo slapu izogniti. Premraženi, tudi malce utrujeni, smo pri zadnji izmerjeni točki, torej v globini –660 metrov, nekaj malega pojedli in se takoj obrnili proti površju. Vračali smo se v dvojicah, tako kot smo se prej tudi spuščali. Dogovorili smo se, da se srečamo v bivaku. Tam smo se okrepčali s sveže skuhanimi Boletovimi juhicami in se malo spočili. Ker pa je bil bivak sestavljen le iz polivinilaste ponjave, s

Vhod v Jamo na Vjetrenim brdima. Foto: Iztok Trček - Jolbe

Iz tujine katero smo se ogrnili, in dveh spalnih vreč, na katerih smo sedeli, je bil počitek precej utrujajoč in vsi drgetajoči od mraza smo se raje odpravili dalje. Mojca in Bole sva vmes počakala še pri Veliki vertikali na Ines in Miho in po sedemnajstih urah in pol, ob 510 zjutraj, smo bili vsi zunaj. V taboru smo povedali, da smo svojo nalogo opravili, in seveda naznanili glavno novico, da lahko delo v jami nadaljujejo. Takoj so določili opremljevalno in merilno skupino, ki sta kasneje opremili in izmerili jamo do dna (–775 m) in s tem je bil namen odprave dosežen. Dan po naporni akciji sta Stauta porabila za regeneracijski spanec, Vrviščarja sva pohajkovala po okoliških hribih in se kopala v Zelenem viru, člana Sveta modrcev pa sta se ob spremstvu gospodične iz Srbije povzpela na Bobotov kuk. Slovenska delegacija se je v jamo podala še enkrat, tokrat je poleg prejšnje ekipe sodeloval tudi Jolbe. Turistično smo se spustili do dna Velike vertikale (–160 m), kjer smo srečali nekaj jamarjev, ki so se vračali proti površju. Utrujenemu, premraženemu in mokremu Bolgaru smo ponudili hrano in pijačo, kar je zavrnil, saj je želel le cigarete, teh pa mi nismo imeli. No, čisto turističen pa naš spust le ni bil, saj je Miha pomagal Angležu, ko je prevzel težjo od njegovih dveh transportk. Naslednji dan smo se poslovili in ostalim zaželeli uspešen zaključek dela. Odpeljali smo se do Žabljaka, kjer smo pojedli zasluženo kosilo, in nato proti Nikšiču. Prespali smo v avtomobilih pred neko tovarno in se zjutraj ločili v dve ekipi. Stauta sta še malo zakrožila po Črni gori, ostali pa smo se napotili proti domu. Med povratkom smo si ogledali famozno cesto, ki se nenadoma odsekano konča, in znamenite stenske slikarije, ki jih ni, ter se v morju pri Dubrovniku še oprali, da smo se čisti vrnili domov. Jolbe in Dane hitro po avtocesti, Vrviščarja pa lagodno po navadnih poteh. 

Iz tujine

Črna gora 2004

Potapljanje v kotorskih izvirih Matej Mihailovski

ot po navadi za prvomajske praznike smo se tudi tokrat odločili nekaj dni posvetiti raziskovanju sifonov. Odločitev je padla in že v nekaj dneh se je karavana treh avtomobilov, do vrha napolnjenih z raznovrstno potapljaško in jamarsko opremo, odpravila proti črngorskemu primorju. Naš cilj so bili izviri v kotorskem zalivu z velikim zaledjem Lovćena in Njegušev. Po prihodu v Bijelo smo se naprej udobno namestili po sobah tamkajšnjega hotela in po hitrem čiščenju odpadlega stropnega ometa v sobah ter manjšem popravilu vodovodne pipe odhiteli na prvi ogled izvirov z namenom, da bi se laže odločili, kje začeti. Po predhodnih pogovorih z lokalnimi potapljači smo izvedeli, da je nekaj izvirov bolj

plitvih in dokaj dolgih, eden pa je globok in rov v njem pada skoraj navpično v globino. Na žalost je bil vodostaj takrat previsok za potapljanje in iz majhne odprtine med skalami je bruhal močan hudournik ... Prvi dan smo namenili raziskovanju izvira Gurdić, ki leži dobesedno pod glavno cesto ob starem kotorskem obzidju in mestni tržnici. Zanimivo je bilo opazovati potapljače, ki so po cesti hodili v »popolni bojni opremi« med drvečimi avtomobili in začudenimi gospodinjami, ki so mimo tekale z vrečami, polnimi zelenjave z bližnjih stojnic. Izvir Gurdić deluje kot estavela. Ker leži ob obali na morski gladini, vodo v času plime požira, v času oseke pa voda izvira. Količina izvirne vode zelo niha, glede na njeno količi-

no v zaledju. Ob našem obisku je bilo veliko vode, toliko, da je vstop v sifon zelo oviral močan tok, ki te je, če nisi bil dovolj pazljiv, kar odplaknil iz sifona. Začetek sifona je zanimiv, saj so stene popolnoma preraščene z vitičnjaki, kar je si-

Iz tujine cer videti lepo, ampak že ob najmanjšem dotiku prerežeš obleko in rokavice na njihovih kot britev ostrih lupinah. Jama se nadaljuje s položnim rovom do globine približno 30 metrov, ki se po 300 metrih dvigne na površino, kjer pridemo v lepo dvorano, polno kapnikov in sigastih kop. Na prvi potop sem se odpravil z Arnejem Hodaličem. Namen najinega potopa je bil pregledati sifon in poiskati morebitna nadaljevanja. Ljuta po močnih padavinah. Foto: Ciril Mlinar - Cic Takoj za vhodnim delom sva našla varnostno vrvico, ki je verjetno v Morel pa je raziskoval nadaljevanje v glojami ostala še od francoskih potapljačev, ki so bljem delu sifona in ugotovil, da z običajjamo raziskovali pred leti. Morda pa celo od no konfiguracijo opreme ne bo šlo. Treba Cirila Mlinarja - Cica in Marka Krašovca, ki bi bilo imeti jeklenke, pritrjene ob bokih sta se že leta 1984 kot prva potopila v Gur(sidemount), da bi potapljač laže napredoval skozi ožino na 50 metrih globine. Damir dić in raziskala sifon do globine 47 metrov Podnar - Dado pa je preizkušal svoj zaprti globoko, ob tem pa odkrila podvodno dvodihalni sistem. rano s kapniki (C. Mlinar: Speleopotapljaške Še istega dne proti večeru, ko je vročina raziskave v Hercegovini in Črni gori. More, že popuščala, smo se odpravili na ogled jame 4/1984). Vrvica naju je v nekaj minutah priSopot. Dokaj velik jamski vhod se odpira ob peljala do suhih delov. Sam sem si v jezercu, cesti proti Kotorju. Rov se strmo spušča v kjer sva z Arnejem izplavala, snel težke jeglobino, voda pa je bila ob našem obisku klenke in ostalo opremo ter po sigasti kopi daleč pod vhodom, tako da smo misel na splezal na suho. Želel sem si ogledati tudi potapljanje tukaj kaj kmalu opustili zaradi suhe rove in drugi sifon, ki pa je pravzaprav napornega transporta in premajhne ekipe. samo druga pot proti izhodu. Med plezanjem Kot zanimivost pa naj omenim večje števipo deloma zablatenem podoru v okorni suhi lo raznovrstnih kosov lončenine, ki smo jih potapljaški obleki mi je zdrsnilo in v nekaj našli v jami, saj so ljudje vanjo v preteklosti trenutkih sem se ustavil nekaj metrov niže zahajali zaradi čiste pitne vode, ki pa je v teh med kapniki, ki so preprečili, da bi se moj krajih vedno primanjkuje. padec končal pod skalno stopnjo nekaj meDva dni pred našim odhodom pa je votrov niže. Zadovoljen, da sem jo odnesel brez dostaj v izviru Ljuta močno upadel, kot bi kakšne zlomljene kosti, sem se napotil nazaj nam jama hotela dati še zadnjo priložnost za proti sifonu, kjer me je čakal Arne. Hitro sem odkrivanje njenih skrivnosti. Iz mogočnega si nadel jeklenke in že sva oba zdrsnila nazaj hudournika se je izvir dobesedno čez noč pod gladino v lep in čist sifon, kjer mulja, ki prelevil v majhno kotanjo s kristalno čisto bi pokvaril vidljivost, skoraj ni. Nadaljevanja vodo in že sam pogled v temno, zalito brezno nisva našla, potop pa je bil kljub temu lep. je dajal vtis velikega sifona. Naslednji dan je Arne fotografiral, Samo

Iz tujine

Marko Krašovec v sifonu Ljute leta 1984. Foto: Ciril Mlinar - Cic

Podobno zgodbo sta doživela daljnega leta 1984 Ciril Mlinar - Cic in Marko Krašovec, ki sta se že takrat potapljala v Ljuti (C. Mlinar: Divja reka. Grif, 6/1999) in dosegla za takratne čase lepo globino. Opravila pa sta tudi serijo uspešnih potopov po vsej Jugoslaviji. Nemudoma smo pohiteli s pripravami na prvi ogledni potop v Ljuti. Najprej je bilo treba napolniti jeklene s primernimi plinskimi mešanicami, pripraviti varnostno vrvico in cel kup ostalih pomebnih drobnarij, ki omogočajo varne potope na velike globine. Samo, Arne in Roman Kidrič so poskrbeli za vse dekompresijske postanke in v sifonu postavili jeklenke, potrebne za varen povratek na površino. Sam sem pripravil mešanice za globino okrog 100 metrov. Po transportu opreme do jame sem se opremil in se hitro pognal v sifon. Takoj ko sem zapustil gladino in se spustil v vhodno dvorano, sem bil močno presenečen nad velikimi dimenzijami rova, še bolj pa nad odlično vidljivostjo, ki je v slovenskih jamah nisem vajen. Takoj zatem sem sledil rovu oziroma breznu, ki se navpično spušča v globino. Spust je kar trajal in trajal in ko sem na 80 metrih zagledal prvo skalno polico, je bilo razburjenje na vrhuncu. Ob robu dvorane sem posvetil v manjšo razpoko, zadaj pa nič, tema, ki je obetala nadaljevanje proti globini. Po nekaj minutah sem se moral na 103 metrih obrniti. Že med dvigom in dol-

gočasnimi dekompresijskimi postanki sem v mislih pripravljal vse potrebno za naslednji dan. Na tem potopu sem dosegel globino, ki so jo dosegli francoski potapljači pred nekaj leti, a nas je čakal naslednji potop. Noč je hitro minila in poln pričakovanja sem že zgodaj zjutraj še zadnjič preveril vse potrebno, saj sem se pripravljal na moj najgloblji jamski potop do sedaj. Ponovno sem se zapodil v že znane rove, na 103 metrih vzel kolut z varnostno vrvico, ki sem jo tam pustil prejšnji dan, in nadaljeval s spustom. Razpoka se je začela na 110 metrih širiti. Kmalu nisem videl več nobene stene in na 133 metrih globine, ki sem jih dosegel, sem lebdel sredi ogromne dvorane. Tudi tokrat sem se ustavil še daleč pred koncem sifona in še dosti potopov bo treba opraviti, da bo jama raziskana do konca. Med potopom so se mi kasneje pridružili še Arne, Samo, Roman in Dado, ki pa so jamo še dodatno pregledali do globine okrog 100 metrov. S temi potopi je ta izvir postal drugi najgloblji raziskani sifon na področju bivše Jugoslavije, takoj za Divjim jezerom. Seveda smo takoj po zadnjem potopu sklenili, da se tja še vrnemo in nadaljujemo z raziskavami. Kljub temu, da se je naš obisk v Črni gori prekmalu končal, smo bili na koncu zadovoljni z doseženim. Še polni vtisov z zadnjih potopov smo pospravili opremo, radovednim domačinom opisali vse potope  in se počasi odpravili proti domu.

Iz tujine

Ledena avantura Ciril Mlinar - Cic

Grenlandske sani Zaledenela jezera so mirovala pod debelim snežnim pregrinjalom. Nizala so se drugo za drugim, v skokih, kakor bele terasaste poljane. Skromni vodni curki, ki jih zimski mraz še ni umiril, so pršeli prek lehnjakovih pregrad in gradili nove in nove ledene skulpture. Številne poti ob bregu, prek leta tako polne obiskovalcev, so bile pod globokim snegom. Snežno prostranstvo je bilo zavito v tišino, le enakomerno švistanje krpelj skozi rahel novozapadli sneg je motilo zimsko idilo. Krplje, ta genialna severnjaška iznajdba mi je omogočala, da sem lahkotno hodil po površju svežega snega, ne da bi se mi pri tem udiralo do prsi.

Tik za mano, tako blizu, da mi je njegova sapa na zatilju ledenela v ivje, je na turnih smučeh sopel fotograf in založnik Bogdan Kladnik. Vprežen kot tovorna živina, v nekakšen vlečni pas z naramnicami, podoben pasji vpregi, je močno naprej nagnjen vlekel dolge grenlandske sani, naložene s potapljaško opremo. Grenlandske sani, potapljaška oprema? Kakšna eksotika pa je to, tukaj na zaledenelih Plitviških jezerih? Ja, potopili se bomo pod led Unescove naravne dediščine, da bomo videli, kako živijo jezera pozimi. Za Bogdanom je na krpljah korakal Ante Bionda, glavni nadzornik parka, ki se je osebno zavzel, da je potapljaška akcija potekala brez problemov. Prvič sva se z njim srečala pred tremi tedni v njegovi pisarni Znanstvenega centra dr. Ivo Pevalek, ki nosi ime po hrvaškem akademiku, biologu, ki je prvi opisal biodinamiko rasti lehnjakovih pregrad. Tistikrat, ko sem se z Biondom dogovarjal za prvo potapljanje, sem še optimistično računal na motoriziran prevoz.

Februarsko potapljanje

Polarne sani, smuči in krplje so nam omogočile pristop do Gornjih jezer. Foto: Ciril Mlinar - Cic

»Motorne sani?« me je presenečeno pogledal Ante, potem ko smo si prisrčno izmenjali dobrodošlico in pozdrave. »Ja, tako so mi dejali v Zagrebu,« sem pojasnil. »Da, da, to je tudi naša dolgoletna želja!« je nato simpatični nadzornik zamahnil z roko in v kali zatrl moje pričakovanje. »Mogoče nam jih bo ministrstvo odobrilo za naslednjo zimo. Mogoče!?« »Torej gremo z vašim Land Roverjem?« sem bleknil na slepo – tudi zanj so mi povedali v Zagrebu. »Land Rover? Ha, ha, dober vic! Še nikoli ga nismo imeli. Na voljo imamo le staro Lado Nivo,« je postajal Bionda čedalje bolj

Iz tujine

Ribji pogled skozi luknjo v ledu je razkril Bogdana s krpljami. Foto: Ciril Mlinar - Cic

razigran, »pa še ta je trenutno na popravilu. Morala bosta s svojim avtom. Cesto smo splužili do jezera Milanovac, posebej za vaju. Slavko Vuković, ki vama bo v pomoč, bo pokazal pot,« je pojasnil Ante in nama predstavil enega od čuvajev parka. Slavko, domačin srednjih let, je dobrodušno pokimal in zadeva je bila dogovorjena. Pritrdili smo verige in se spustili navzdol po snežnem tunelu, kakor po bob stezi, zaledeneli avanturi naproti. Dva kilometra, kolikor je bil oddaljen naš cilj, smo se vozili iznad največjega in s svojimi 46 metri tudi najglobljega Plitviškega jezera Kozjak. Ležalo je pod nami zaledenelo in zasneženo, kot velika bela poljana. Kozjak je poleg velikosti in globine (kadar ni ujeto v ledeni oklep, vozijo po njem turistične barke s po sto potniki) znamenit tudi po

gozdnatem otoku in po potopljeni lehnjakovi pregradi. Ta je še pred nedavnim ločevala jezero na dve manjši jezeri, danes pa se nahaja nekaj metrov pod jezersko gladino. Pregrado je prerasel spodnji lehnjakov prag na koncu Kozjaka, prek katerega pada enajst metrov visok niz slapov. Na Plitvicah je namreč vse živo, vse raste in se spreminja hitro, tako rekoč pred našimi očmi. Tudi kamen! Na koncu Kozjaka, ob širokem slapišču, kjer se pričenjajo Dolnja jezera, je bilo vožnje konec.

O svečkah pod nosom Nizka oblačnost je dajala zaprti pokrajini brezbarvno depresivno ozračje. K turobnemu vzdušju pa sta še dodatno prispevala nekoliko negotov, skoraj prestrašen Slavkov pogled, saj ni natančno vedel, v kaj se pravzaprav podajamo, in prehlajeno poka-

Iz tujine šljevanje jamskega potapljača Mateja Mihailovskega. Verjetno sta tedaj oba, vsak s svojega gledišča, razmišljala, kako takemu zabasanemu nosu in prehlajenim dihalom prav nič ne koristi podvodna zimska idila. A prehlajeni nosovi med najhujšimi potapljači niso nobena redkost. Preden sem pred 20 leti na srečanju jamarjev v Avstriji spoznal Johana Hassenmayerja, sem si ga predstavljal nekoliko po svoje, kot visokega zagorelega atleta. V kakšni zmoti sem bil, sem ugotovil šele, ko je pred mene stopil majhen suhljat moški bledega obraza, z rdečim kronično prehlajenim nosom, mi krepko stisnil roko in se s slabotnim glasom predstavil: »Jaz sem Johan!« Takrat je bil as vseh asov, svetovni globinski rekorder v jamskem potapljanju! Toliko o prehlajenih nosovih in gripoznem pokašljevanju. Kdor se potaplja vse letne čase, ne glede na vremenske razmere, mu to pač ne uide. Slavko naju je opazoval z nekakšnim strahospoštovanjem, ko sva z Matejem na snežni plato pred avtom pričela zlagati nenavadno potapljaško opremo. Največji in hkrati najtežji sta bili dve dvojni potapljaški jeklenki, ki sta bili prirejeni za potapljanje v jamskih sifonih. Ker je v zaledenelem jezeru nad glavo strop, prav tako kot v jami, je takšna dvojna oprema nujna. Tako ima vsak potapljač tudi rezervni sistem za dihanje, za varnost, če mu zaradi nizkih temperatur regulator med dihanjem zmrzne. Čeprav je Matej prisegal na zelo suh zrak svojega kompresorja, sem jaz prvo stopnjo na regulatorju še dodatno zaščitil s kapo proti zmrzovanju. V kolikor takšne originalne kape nimamo, jo lahko za silo nadomesti tudi kondom, ki ga ima vsak pravi potapljač vedno pri roki. Seveda pred tem vanj ulije malo merico alkohola, ki ne dovoli zmrzovanja vitalnih delov na prvi stopnji regulatorja. Medtem ko sva se midva oblačila v suhi potapljaški

obleki, si je Slavko oprtal težko jeklenko in brez besed zagazil navzdol proti prvemu od spodnjih jezer.

Jezero pod ledom Jezero Milanovac spada s svojimi 300 metri dolžine med manjša Plitviška jezera. Pregrada nad njim, zaradi katere je pravzaprav nastalo jezero Kozjak, je bila prepredena s slikovitimi slapovi, ki so bili delno zaledeneli. Pod njimi so se skrivale značilne jame v lehnjaku, med njimi znana Milanova pećina. A suhe jame pod slapom me takrat, ko sem si že nataknil na glavo posebno zimsko neoprensko podkapo, niso zanimale več. Kapa, ki je imela izrezano le odprtino za oči in nos ter malo luknjico za ustnik regulator-

Jamarski komplet dveh med sabo ločenih jeklenk z regulatorjema, zaščitenima pred zamrzovanjem, in bobnom. Foto: Ciril Mlinar - Cic

Iz tujine

Mogočna potopljena drevesa v jezeru Milanovac. Foto: Ciril Mlinar - Cic

ja, je postala na suhem preveč neokretna in dušljiva, zato sem si želel le še čim prej pod vodo. Pred tem pa sem si moral kapo centrirati, tako da je luknjica legla natančno na usta. Ker je to brez ogledala malo teže, sem si pomagal tako, da sem odprtinico poiskal z jezikom in ko je jezik pogledal skozi, je bila luknja na pravem mestu. Ta operacija je Mateja neznansko zabavala, tako močno, da je pred potopom čakal le še nanjo. Šele potem, ko je videl mojo bedasto »faco« z višnjevim jezikom na sredi, se je med krohotom zadovoljen potopil. Gornji del jezera v okolici slapov je bil brez ledu, tako da pred potopom ni bilo treba izsekati ali izžagati odprtine, temveč sva v jezero preprosto zdrsnila, kot dva vesoljska tjulenja. Zdelo se mi je nadvse imenitno, da sem eden redkih, ki ima priložnost za zimski potop na tako eminentnemu kraju, kjer razen redkih izjem pod led še ni zaplavala človeška plavut. Ena takšnih redkih izjem je

bila Cousteaujeva ekipa, ki je med letoma 1989 in 1990 snemala film o porečju Donave. Tako se je sredi zime znašla tudi pod ledom jezera Kozjak na Plitvicah. Vidljivost pod vodo me je naravnost očarala. Toliko bolj, ker sem imel v glavi še vedno podatek iz neke »učene« knjige o plitviških čudesih, kjer je bila zabeležena vidljivost med štirimi in osmimi metri. Tu pa se je gotovo videlo nad petnajst metrov! Preden sva zaplavala pod ledeni pokrov, je Matej pritrdil vrvico na vejo potopljenega drevesa in si prižgal svetilke na potapljaški čeladi. Ledena ploskev je bila pod snežno oblogo mračna, kot bi si tedaj, ko ni sonca, nadel sončna očala z zelo temnimi zelenimi stekelci. In sonca res ni bilo. Jezersko pobočje in dno pa je bilo na debelo prekrito z rjavim bukovim listjem, kar je še dodatno temnilo podvodni ambient. Podvodna pokrajina je bila povsem prazna. To je bilo tisto, kar me je že od vsega

Iz tujine začetka motilo, pa nisem mogel ugotoviti, kaj je to. Voda okoli naju je bila povsem sterilna, prav nobene ribe, niti čisto majcene ribice ni bilo videti. So se umaknile pred nama, ali prezimujejo pri dnu, kjer je voda pozimi zaradi zmrzovanja površinskih plasti najtoplejša? Ko je minilo pol ure, je Matej pričel kazati za nepoznavalca nenavadne znake. Jaz sem jih seveda dobro poznal. Sporočal mi je, da ga zebe v prste »kot svinjo« in je preklinjal v ustnik, zakaj vendar ni vzel s seboj suhih potapljaških rokavic. Na obrazu je kazal tako trpljenje, da mi za fotografiranje ni bil več zanimiv, zato sva jo družno odkurila nazaj na breg. Slavko si je vidno oddahnil, jaz pa šele, ko sem po grlu spustil toplo pijačo iz nepogrešljive termovke.

S pisalnim strojem v kadi Ni me zeblo, vendar sem čutil, da z mojo suho obleko ni vse tako, kot bi moralo biti. Nekaj mi je žvrkljalo v stopalih, zato sem sklenil preoblačenje na mrazu preskočiti in se odpeljati do tople sobe kar v potapljaški obleki. V hotelu sem nehote prestrašil receptorko, vendar ne premočno; že po treh minutah je bila ponovno v taki formi, da mi je lahko izročila ključ od sobe. Pozneje se je gospa od srca nasmejala in priznala, da sem ji s svojo ekstravagantno potapljaško pojavo popestril monotone ure za pultom vsaj za tri dni vnaprej. V hotelski sobi mi je romantiko pokvarilo Matejevo truplo v pikastih boksaricah, ki je smrčalo v zakonski postelji, zato sem se raje umaknil v kopalnico ter si privoščil vročo kopel. Ko sem si ležeč v kadi počasi dvigal temperaturo podhlajenega telesa, sem se spom nil noči izpred davnih let, ko sem ležal prav tako v kadi istega hotela, nemara v istem nadstropju, nemara v isti kopalnici? Bila je noč pred pomembnim jutranjim sestankom z vodjo marketinga Plitviških jezer, še v tistem

času, ko smo bili Slovenci, skupaj s Hrvati, še člani iste širše domovine. Joža Movčan, tedanji vodja oddelka, je bil navdušen nad podvodnim filmom o jamskih potapljačih, ki sem mu ga zavrtel tisto popoldne. »Nekaj takega, ja ... nekaj na ta način ... a vendar malo drugače, nekaj na našo temo ... to bi rabili tudi mi na Plitvicah ...« je takrat med projekcijo sam zase meditiral veliki šef. Dolgo sem razmišljal, s čim bi ga zjutraj presenetil. Potem sem po večerji legel v vročo kopel, prek roba kadi položil vrata omarice in na staro Olimpijo natipkal scenarij za film Podvodni svet Plitviških jezer.

Nov dan, nov potop Po dneh, ko je vreme obremenilno vplivalo na počutje vremensko občutljivih ljudi, kot bi dejali biovremenarji, se je zračni tlak pričel strmo dvigati. Sonce je predrlo kopreno in bledo pokrajino obarvalo s toplejšimi toni. To jutro sem med sprehodom po globoko zasneženih bregovih Plitvic doživel čudovito presenečenje. Sinička mi je med hojo priletela na fotografsko stojalo, ki sem ga nosil na rami, le dve pedi od mojega obraza, nagnila glavico in nekajkrat začivkala, češ, daj mi vendar kaj za v kljun! Zatem je odfrfotala na tla in počakala, da sem ji na sneg natresel drobtinic. V tem drobnem naravnem in hkrati tako nenavadnem srečanju je bilo več lepote, kot so mi ga dotlej uspela dati čudovita Unescova jezera. Nov dan je prinesel dva nova pomočnika. Bila sta čuvaja parka, kot Slavko, toda pokazalo se je, da sta iz povsem drugega gnezda. Ko je bila vsa oprema pred avtom, je eden od njiju stopil korak nazaj, kot bi se je prestrašil, medtem ko je drugi, očitno korajžnejši, ostal nepremično na mestu. »To mora biti pa težko!« je dejal ob pogledu na jeklenke. Potem je pristopil bliže, da je izgledalo, kot da bo jeklenko dvignil, a je povlekel le za

Iz tujine

Jamski potapljač Matej Mihailovski v »zimski« opravi. Foto: Ciril Mlinar - Cic

eno od naramnic in se takoj strinjal s svojim prejšnjim predvidevanjem: »Res je težko!« Na prigovarjanje, da bi vendarle rabil pomoč, sta oba združila sile in eno od jeklenk skupaj odvlekla po snegu za tri dolžine avta daleč, do prve strmine. Od tam dalje pa je bilo vse zaman. Bilo je pretežko, prestrmo, preveč je drselo, skratka bilo je nevarno »za umret« ... celo za dva izkušena nadzornika parka! Počasno nategovanje obeh »pomočnikov« me je malo ujezilo, zato sem sam zagrabil jeklenki, se zadričal z njima po bregu in nemudoma zdrsnil pod led. Sončni žarki so napolnili jezersko kotanjo. Bilo je za tri zaslonke svetleje kot včeraj, a pod sneženim pokrovom še vedno temno kot v gozdu. Od sonca stopljeni sneg je naredil vodo malce mlečno, da se je vidljivost nekoliko zmanjšala. Nad potapljačem se je po vsakem izdihu izoblikoval tenak zračni kolobar, ki se je z vsakim naslednjim izdihom širil v vse večji ploščat mehur. Ta je kot živo srebro

nemirno begal po stropu in iskal izhod izpod ledenega polja. Včasih sem v pulzirajočem zračnem mehurju zagledal nekoliko popačenega, na hrbet obrnjenega Mateja, ki se je tresel kot sveža žolca. Ob vsakem izdihu je izginil in se čez čas spet migetajoč pojavil v nekoliko drugačni obliki. Podrta, na pol potopljena debla dreves so skrivnostno izginjala skozi ledeno ploščo, kot bi bila odrezana z laserskim nožem in prislonjena ob strop. Bila so, kot vse v jezeru, prekrita s plastjo lehnjaka ... Od časa do časa sem na koži pod »vodotesno« potapljaško obleko in debelo kosmato podobleko začutil skeleče mrzlo vodo dveh stopinj Celzija. Suha potapljaška obleka, ki sem jo pred odhodom temeljito servisiral, je bila vse prej kot suha. To sem ugotovil že včeraj, ko se mi je med slačenjem izlilo liter vode na hotelski tapison. A voda je prodirala pod obleko tako počasi, da se je lahko sproti segrevala in me zato ni zeblo, vendar zadrga

Iz tujine je puščala vztrajno in ves čas, da mi je do konca potopa napolnila stopala. Matej mi je pozneje zaupal, da sem s svojo »vodotesno« zadrgo, iz katere so rojili drobni zračni mehurčki, pod vodo izgledal kot akvarijski razpršilec zraka. Bo že vedel, saj je bil kot majhen mulec akvarist. Po gimnastiki Matejevih dlani in prstov, vedno pogosteje jih je mečkal, stiskal in tolkel, sem sprevidel, da je nastopil čas za povratek, čas za termovko, puhasta oblačila in vročo kopel. Obrnila sva se in navila vrvico nazaj na boben. Pomočnika sta na srečo že zdavnaj pobegnila, tako sva ostala povsem sama, sredi zasneženih teras.

Gornja jezera Tako je bilo prvikrat, ko sva se potapljala z Matejem na Dolnjih jezerih, enostavno sva se pripeljala tik nad jezero, se spustila do vode in se potopila. Tokrat pa je bila zadeva nekoliko bolj zamotana. Treba je bilo priti na drugo stran, do Gornjih jezer, ki so ob visokem snegu zelo težko dostopna. Da bi nosili opremo po poldrugi meter globokem snegu, sem si težko predstavljal in tedaj sem pomislil na Bogdana, transportne sani in njegove grenlandske izkušnje. Sani so bile izdelane po francoskem izvirniku, ki so ga posebej razvili za pešačenje na severni tečaj. Po obliki so bile še najbolj podobne obrnjenemu avtomobilskemu prtljažniku – »trugi«, le namesto trdega pokrova so bile pokrite z vodoodporno tkanino. S podobnimi sanmi je Bogdan lani že naskakoval Grenlandijo, a takrat mu zaradi izredno slabega vremena podvig ni uspel. Naslednje leto bo poskusil znova. Tako je naneslo, da je prav tu na Plitvicah prvič preizkušal svojo novo opremo. Tudi smuči je imel nove, prav takšne, s kakršnimi je Davo Karničar kot prvi človek smučal z Everesta! Prvotna zamisel za zimsko potapljanje na Plitvicah pa je bila še drznejša. Bogdan naj bi s seboj vzel svoj par haskijev, ki naj bi vlekla

težke sani. A pokazalo se je preveč pasjih problemov, od dolgotrajne vožnje, ki slabo vpliva na volčje sorodnike, do prenočevanja psov v parku in nenazadnje tudi zaradi vznemirjanja gozdnih živali, zato sta živali ostali lepo doma. Njuno mesto pa je prevzel Bogdan, ki je sedaj s takšnim pasjim trpljenjem na obrazu vlekel sani, da ga je bilo treba pri vleki kar se da hitro zamenjati. A potem sem bil prekleti haski jaz. In za mano Ante. Pa spet Bogdan ... dokler nismo pridrsali do zaledenelih slapov.

Pod slapom Pozno jutro se je prevesilo v zgodnje dopoldne, ko smo iz mrzle sence pod hribom stopili pred osončene slapove. Lehnjakove stene so bile zamrznjene in led se je bleščal v čisti belini in modrikastih odtenkih. Sneg in led na malih jezercih sta se zaradi vse močnejšega marčnega sonca ponekod že stopila, da se je videlo plitvo svetlozeleno dno. Za potop sem izbral malo jezerce brez imena, pod jezerom Galovac, v katerega je z majhnim curkom padal slap Galovački buk. S krpljami smo utrdili mali snežni plato za sani, v katere sem nato sedel, udobno kot v čoln, in se začel rutinsko pripravljati na potop. Bogdan je ob tem hudomušno pripomnil, kako vsestransko uporabne so njegove sani. Da bi mi olajšal spust, bi me lahko kar v njih porinil v jezero, zlasti uporabne pa bodo, če bo treba nazaj grede vleči truplo kakega potapljača. Potem se je fotograf vrgel na fotografiranje slapov, nadzornik se je podal na raziskovanje svežih sledov vidre, ki jih je našel ob vodi, jaz pa sem oblečen v neopren in izdatno obtežen z dihalnim aparatom in utežmi stopil iz sani. Brez krpelj! Nanje sem že zdavnaj pozabil in čeprav je bil sneg steptan, se mi je v hipu udrlo do pasu. Bil sem pretežak in preveč neokreten pod vso opremo, da bi se izvlekel brez pomoči, zato sem dal regulator v usta, se nagnil proti jezeru in kar po snegu zaplaval v vodo.

Iz tujine

Pod zasneženo ledeno ploščo je že v mali globini mrakobno. Foto: Ciril Mlinar - Cic

Jezerce je bilo svetlo in plitvo, njegova bistra zelena voda pa je migetala v sončevih svetlobnih vzorcih, da je ščemelo v očeh. Zdelo se mi je, da je tako prozorna, da lahko s pogledom zajamem vse jezero hkrati. Ob bregu je bilo potopljeno gosto vejevje in če je bilo kaj rib v bližini, so se morale umakniti tja, kajti videti ni bilo nikjer nobene. Galovački buk, ki se je prelival prek kaskade in v tankem curku padal v jezero, je pod gladino ustvarjal temne vrtince kipečih mehurčkov, da je izgledalo, kot bi voda vrela. A to je bilo le na enem mestu, medtem ko je bila vsa preostala stena globoko zamrznjena. Obloga ledu je bila ponekod debela več metrov, tako je bil med kamnito steno in jezersko gladino nekaj metrov širok in prek deset metrov visok ledeni strop. Led, ki je pokrival preostanek jezera, je bil na nekaterih mestih prekinjen, da je sončna svetloba lahko neposredno prodrla do dna. To je tvorilo slikovita svetlobna žarišča, ki so

širila vidno obzorje in zmanjševala utesnjenost pod ledom. Skozi eno takšnih oken sem zagledal Bogdana. Stal je na obali jezera in gledal proti meni v vodo, pri tem so mu živordeče krplje štrlele čez rob snega. Pomahal sem mu in mu podal podvodni fotoaparat, da mi je zamenjal film. Takšno redko priložnost, da imaš ob sebi nekoga, ki še zna v klasični kameri zamenjati film, sem z veseljem izkoristil! Dva pod vodo in ledom posneta filma laica sta bila izkupiček današnjega dne. Zadovoljen sem se vrnil na breg v Bogdanovo krsto, ki se je še kopala v opoldanskem soncu. Popoldne prihaja pooblačitev z jugom, je poročal Ante svežo vremensko napoved. Jutri bo dež. Kar težko je bilo verjeti, da je z zimo konec, zlasti v globokem snegu sredi zimske pokrajine. Ko sem visoko nagnil termovko in se zazrl v modrino neba nad nami, sem med drevjem iznad Čagalj planine  opazil težke deževne oblake.

Iz tujine

Florida 2004 Igor Vrhovec

ama je prostor pod zemeljskim površjem. Če je suha, potem malo pomislim, pa se nekako le spravim vanjo. Če nekje po njej teče potok ali reka in sem vsaj malo moker, je razmišljanja že manj. Če je v celoti zalita z vodo, pa o obisku oziroma potopu sploh ni treba razmišljati. Severni del Floride je poln jam. Največja nadmorska višina Floride je 105 metrov, povprečna pa le okoli 15 metrov. Zato so praktično vse jame zalite z vodo. Meka. Ideja za potapljanje na Floridi je padla po pogovoru z avstrijskim inštruktorjem jamskega potapljanja Horstom Schmidom, ki je s svojimi avstrijskimi potapljači v letu 2004 načrtoval 14-dnevno jamsko potapljanje na Floridi. In tako smo na Floridi, v ravnini, mivki, ravnih cestah in topli jamski vodi od 15. novembra pa do 10. decembra 2004 uži-

vali Uroš Ilič, Matej Mihailovski in jaz. Sama pot do Orlanda na Floridi ni bila nič groznega, celo tehtanje opreme na Brniku je potekalo brez problemov; Matej je imel 53 kg prtljage, Uroš okoli 50 kg in jaz »le« 48 kg. Na prekooceanskih letih velja izjema – namesto običajnih 20 kg omejitve so nas razveselili z 2 × 30 kg po osebi. S seboj smo vzeli praktično vso opremo, potrebno za potapljanje v jamah, na Floridi smo si izposodili le jeklenke. Internet je lepa stvar. Odpreš iskalnik, vtipkaš par besed in preko telefonov, e-mailov ter faksov rezerviraš avtomobil, pa prenočišče in jeklenke. Zmenili smo se tudi za opravljanje tečaja NACD DPV (DPV – Diver Propulsion Vehicle ali po domače tečaj vožnje podvodnega skuterja), z Urošem pa sva se zmenila še za opravljanje tečaja Cavern

Sušenje opreme pred našim »trailerjem«. Foto: Uroš Ilič

Iz tujine Instructor, prav tako po šoli NACD (National Association for Cave Diving). Po prihodu na letališče v Orlando smo se sprehodili skozi milijon rentgenov, dali prstne odtise, se slikali, pa še psi so prevohljali našo prtljago. No ja, ne vso, saj so Mateju en kovček izgubili. Na informacijah so dejali, da ga dobi čez par dni. Po treh dneh ga je res dobil, dostavili so mu ga v motel, kjer smo stanovali. Po opravljenih carinskih formalnostih smo morali prevzeti še rent-a-car. Rezervirali smo »full size car«, pač v okviru naših finančnih sposobnosti. Kar iznenada nam nudijo dvovratnega, češ, da štirivratnega nimajo. Trije potapljači, pa še vsa oprema v dvovratni avto? Za doplačilo smo se potem odločili za en razred več, torej »premium« in ker je bila izposoja za 25 dni, so nam za isti denar dali »luxury car«. Vse v usnju, vse na elektriko, gretje in hlajenje sedežev in ogromen motor. In velik prtljažnik. Oprema avtomobila sicer popolnoma neprimerna za

prevažanje potapljačev, ampak saj niso vedeli ... Najbolj uporabno vozilo bi bil pick-up ali pa terenec. Pick-upe so nehali posojati, terenci pa so grozno dragi. Do High Springsa, kjer smo stanovali in se potapljali prvi del našega izleta, smo se pripeljali brez problema, High Springs Country Inn, naš motel, pa smo tudi našli. Naslednji dan (16. novembra) smo bili zmenjeni z Avstrijci in se odpeljali do Larryja Greena, kjer smo si izposodili jeklenke. Uporabljali smo dvojne jeklenke velikosti 104 kubične čevlje (približno 2 × 16 litrov), sestav ljene z jeklenimi obroči in ventilom z manifoldom. Uporaba wing kompenzatorja plovnosti in hrbtne plošče je torej obvezna. Larry Green je glavni inštruktor (training director) organizacije NACD in je edini, pri katerem se da po tej šoli opravljati inštruktorske tečaje. Od njega smo se seveda hitro odpeljati napolnit jeklenke in šli v vodo. Za prvi potop smo izbrali izvire, imenovane Ginnie Springs.

Američani so tako leni, da se jim še jeklenk ne da jemati iz avta za polnjenje. Foto: Uroš Ilič

Iz tujine

Vožnja s skuterjem. Foto: Igor Vrhovec

Ginnie Springs je privatni park, v katerega te pustijo le, če plačaš vstopnino. Vstopnina na dan za pešca je 1 dolar, za open water potapljača 27 dolarjev, za jamskega potapljača pa 20 dolarjev. Pokazati moraš ustrezno certifikacijsko kartico, plačaš in dobiš »prelepo« zapestnico. Nanjo napišejo, kakšne vrste obiskovalec si in kaj smeš početi. V parku imajo jamski sistem, imenovan Devil’s System, ki ga sestavljajo Ballroom, Devil’s Ear, Devil’s Eye in Little Devil. Za potapljanje sta uporabna le Ear in Eye, pa še tadva sta le različna vhoda v isto jamo. Ballroom je ogromna kaverna (cavern), Little Devil pa jama, katere začetek zahteva konfiguracijo opreme »no mount« (torej moraš vse skupaj držati v rokah in pred seboj potisniti skozi vhodno odprtino) in je zato neuporaben za potapljanje. Prvi potop sva naredila z Urošem v spremstvu Horsta v izvir Devil’s Ear, Matej pa se ni potapljal, ker smo na njegovo opremo še čakali (saj veste, izgubili so jo).

Potop je bil namenjen seznanjanju z značilnostmi floridskih jam. Osnovno pritrditev vrvice je na srečo delal Horst, kajti tok iz jame je bil zelo močan, zaradi hurikanov in poplav pa je bilo še huje kot običajno. Našo vrvico smo po razvitih 20 metrih pritrdili na glavno vrvico. Glavna vrvica je rumene barve, tako da se jo enostavno loči od ostalih vrvic, ki vodijo v stranske rove ali ki bi jih napeljali potapljači. Jeklenke smo imeli napolnjene na približno 240 barov pritiska in tako smo z razpoložljivimi 80 bari (pravilo tretjin) prišli 1500 čevljev daleč (približno 450 metrov). Potop v jamo je bila kombinacija plavanja, vlečenja in psovanja. Ampak; temperatura vode 22 °C, vidljivost odlična (kolikor nese luč), največja globina 30 metrov in povratek na kratko dekompresijo s pritiskom 120 barov. Tok je močan in na povratku iz jame te nosi kar samo od sebe. Z zamahi plavuti le malo korigiraš smer. Noro. Zvečer pa z Urošem ugotoviva, da imava dovolj rezervne opreme, da lahko iz nje za

Iz tujine Mateja skompletiramo večino opreme. Malenkost ali dve smo si še sposodili in drugi dan smo se že lahko potapljali vsi trije. Do vključno 22. novembra smo se tako potapljali v Devilsih, po glavni vrvici smo z jeklenkami na hrbtu najdlje prišli do dolžine 1700 čevljev (približno 510 metrov). Drugače pa smo raje »raziskovali« stranske rove in sicer do tam, kjer je za našo konfiguracijo opreme rov še bil dovolj visok. Rovi v jami spominjajo na naše suhe jame. Voda jih je naredila na enak način kot rove v naših jamah (apnenec, no ja, pa tudi peščenjak in fosili), a na Floridi, katere večji del je na nadmorski višini 10 do 20 metrov, si voda ne more najti nižjih etaž, po katerih bi tekla in za seboj pustila suhe rove, saj niže ne more. Jame so torej takšne, kot bi pri nas z vodo zalili katero od suhih jam! 22. novembra sva z Urošem uspešno opravila inštruktorski tečaj in prišel je čas, da gremo pogledat še kakšne druge jame. Tako smo se naslednji dan odpeljali proti severu do jamskega sistema Peacock (40 milj vožnje). Sestavljata ga izvira Peacock I in Orange Grove ter sifon Peacock III. Po

ameriški terminologiji je izvir tisto, od koder voda priteka in potapljač plava v izvir proti toku. Sifon pa je tisto, kamor voda odteka in v sifon plavaš s tokom. Tretja možnost pa je »sump«: po suhem rovu prideš do vode, strop se spusti do vodne gladine, skozi to vodo se potapljaš in na drugi strani spet nadaljuješ po suhem rovu (te oblike za razliko od Slovenije na Floridi praktično ni). V lokalnem Dive Shopu smo napolnili jeklenke in se odpeljali do parka. Ta park je za razliko od Ginnieja državni. Cena na potapljača na dan je 10 dolarjev, letna dovolilnica za potapljača je malo manj kot 50 dolarjev, letna dovolilnica za poln avto potapljačev pa je 85 dolarjev. Torej smo vzeli letno na avto. Od vhoda v park peljemo dalje, zagledamo vodo in hop vanjo (koga briga, kaj to je, samo da se tauha ...). Tam pa ... groza, razočaranje! Vidljivost morda kakšnih 5 metrov, stene črne, polno je mulja. Svetlobo z naših močnih svetilk je tako požiralo, kot bi se potapljali s svečami. Potem pa pridemo iz vode in mimo se pripelje predstavnik oblasti, glavni in edini ranger v parku: ona. Da, ona,

Povsod se trudijo, da bi nejamske potapljače odvrnili od potapljanja v jamah. Foto: Uroš Ilič

Iz tujine rangerka, visoka kakšnih 160 cm, pa s približno toliko kilogrami tudi. In še visok ton glasu ... Ampak prijazna ter korektna in baje se celo potaplja po jamah. Pa jo povprašamo, kje so kakšni izviri in kje smo se prej sploh potapljali. In tako smo potem le izvedeli, da smo bili v Orange Grovu in tudi kje so ostali izviri in »sinki« (»sink« je luknja sredi gozda, kjer se je nad podvodnim rovom podrl strop, pri nas bi ob dovolj visokem nivoju podtalnice sinki bila brezna). Na potopu smo sicer prišli do tako imenovanega Challenge Sinka (1800 čevljev, tj. približno 540 metrov v eno smer), a bilo je kar neprijetno. Razlog za slabo vidljivost so bile poplave, ko je bila gladina reke Suwanee kake 3 do 4 metre višja kot običajno. In namesto da bi voda tekla iz jam v reko, je reka tekla v jame in v njih nanesla umazanijo; lokalni potapljači jo imenujejo kar »river mud«. Posledično so bile sicer svetle in čiste stene popolnoma temno rjave oziroma črne, po tleh je bila nekaj centimetrov debela plast mehkega mulja. Kje so tisti prizori čistih jam iz interneta ali knjig?! Drugi potop smo naredili v sifonu Peacock III, ki pa zaradi visoke vode (ob času našega obiska še vedno 2 metra višje, kot bi bilo normalno) ni bil sifon ampak izvir. Od poplav dalje se v njem ni potapljal nihče. Prišli smo kakšnih 1300 čevljev daleč (približno 390 metrov) in med plavanjem iz jame čistili vrvico; na njej je viselo ogromno svinjarije. 24. novembra smo se odpeljali na jug, v State Park Manatee, kjer je izvir Manatee Spring. V parku je ogromno veveric, znan pa je po morskih kravah (manatee). Videli seveda nismo nobene. V jamo se je dalo priti skozi glavni izvir ali pa preko dveh »sinkov« (Catfish Hotel in Friedman’s Sink). Preko glavnega izvira ne gre v jamo nihče, ker je tok premočan. Tako smo šli v vodo v Catfish Hotelu. V jami nas je čakala logična posledica poplav: močan tok. Glavna tehnika premikanja je bilo vlečenje po kamnih na dnu in stenah. Povratek s tokom

21. novembra 2004 smo se spomnili, da so ostali naši člani na Luciferovanju. Tudi mi smo imeli Luciferja in spili pivo na ta račun. Foto: Uroš Ilič

Na tabli se vidi, do kam je bila voda med poplavami, Foto: Uroš Ilič

Iz tujine pa je bil super. V parku imajo drugače pravilo, da je naenkrat v vodi lahko le omejeno število potapljačev, in sicer z vstopom preko Catfish Hotela največ osem, z vstopom preko Friedman’s Sinka pa le štirje. 2. decembra smo se preselili 40 milj proti severu, čisto blizu sistema Peacock. Tokrat smo motel zamenjali za tradicionalni ameriški »trailer«. To je daleč od dobesednega prevoda – prikolice, gre za kar prostorno hišo. Sledili so dnevi potopov v sistemih Peacock in Devil’s. Med drugim smo ponovili »zgodovinski potop« (star kakih 25 let) in priplavali iz izvira Orange Grove v izvir Peacock I. Dolžina poti je 4700 čevljev (okoli 1400 metrov), potrebovali smo 65 minut. Potop je »zgodovinski« zato, ker ga je do podrobnosti v svoji knjigi »Caverns Measureless to Man« opisal sedaj že pokojni pionir med ameriškimi jamskimi potapljači Sheck Exley. Takrat je bil to velik dosežek. Več potopov smo opravili tudi v izviru Telford Spring. Nahaja se na državni zemlji in ker ni v nobenem parku, je eden redkih brez vstopnine. Značilnost jame je, da se konfiguracija rova vsakih par deset metrov spremeni. Nekaj časa je rov lepo polkrožen in po tleh ležijo kamni, malo kasneje je po tleh pesek ali mivka, potem se priplava v nizek del, kateremu sledi navpična razpoka in tako vse do prav lepih razvejanih rovov z muljem po tleh. Rov je bil na splošno sicer umazan, kar je bila seveda posledica poplav (tako kot sistem Peacock tudi ta leži ob Suwanee River). Iz obiska v obisk se je vidljivost izboljševala, tok manjšal in na zadnjem potopu smo ob pomoči dodatne jeklenke priplavali več kot 3300 čevljev daleč (okoli 1000 metrov). Zadnjih deset dni smo obiskali še jame Cow Spring, Madison Blue, Little River Spring, Lower Orange Grove in Jackson Blue Spring. Jama Cow Spring je v privatni lasti organizacije jamskega potapljanja NSS-CDS. Vanjo se lahko potapljajo le člani organizacije

in njihovi gosti. Tako smo na hitro včlanili Mateja in imel je čast, da naju je z Urošem trikrat »peljal« na potop. Matej, hvala! Vhod v jamo je zelo ozek, z dvojno jeklenko na hrbtu se ravno nekako še stlačiš skozi. Jama je zelo lepa, na delu, kjer so zelo lepo vidne plasti kamnin in je tok zelo močan, so napeljali debelejšo vrv, da se potapljači lahko zanjo vlečejo in ne uničujejo tal. Ko smo bili tam zadnji dan, smo na drugi strani »jezerca« opazili divjega prašiča. Zbežati ni mogel, saj mu je manjkalo pol riti. Nekaj ga je ugriznilo, najbrž kakšen aligator. Madison Blue je spet državni park, a oddan v upravljanje privatnikom, ki ga odprejo le ob sobotah in nedeljah, za večje skupine pa tudi med tednom. Potop v jamo je bil med lepšimi. Prvih 600 čevljev (180 metrov) je bila voda umazana in vidljivost kakih 6 metrov. Ugotovili smo, da vsa umazanija prihaja iz enega od stranskih rovov. Nadaljevanje potopa po glavnem rovu je bilo res v znaku besede »blue«: voda je bila čista in modrikasta. Privoščili smo si celo en potop z mešanico trimix (helij, kisik in dušik). Izvir Orange Grove ima namreč spodnjo etažo, ki jo prav domiselno imenujejo Lower Orange Grove. Šla naj bi skoraj do globine 60 metrov. Strašili so nas z zelo skritim in ozkim vhodom. Našli smo neko odprtino, zaplavali noter in bilo je zelo enostavno. Tako najprej sploh nismo bili gotovi, ali je rov pravi. Bil je, o Američanih in njihovem kriteriju za velikost ožin pa smo si mislili svoje ... Proti koncu smo za en dan obiskali še Jackson Blue Spring. Jama je 120 milj oddaljena od prej opisanih. Poplave je zato niso popolnoma nič prizadele. Voda je kristalno čista, vidiš tako daleč, kolikor nese luč oziroma kot smo za šalo dejali: vidiš do prvega ovinka. Stene so bele, tla ravna kamnita ali glinena z ogromno fosili. Stene in strop po obliki tvorijo polovico ovala in s tlemi tvorijo lep tunel. Širina rova je tudi do 15 metrov. Ko plavaš sredi rova in gledaš sopotapljače,

Iz tujine

Glavna vrvica je rumena, nanjo se pritrjujejo t. i. jumpi za obiske stranskih rovov. Foto: Igor Vrhovec

se ti zdi, kot da na nevidnih nitkah visijo s stropa. Vode sploh ni videti, tako čista je. Postopek za potapljanje v jami pa je naslednji: oglasiš se na lokalni policijski postaji (Sheriff’s Office), kjer podpišeš izjavo, da oni ne bodo nič krivi, pa naj se karkoli že zgodi, plačaš 25 dolarjev dnevne vstopnine in dobiš ključ za vstop v park. Poveš, kdaj se boš vrnil in če te ob napovedanem času ni nazaj, gre nekdo v park pogledat, kaj se dogaja. Če avto tam je, ti pa še vedno v vodi, sprožijo reševalno akcijo. Policijska postaja je kake pol ure vožnje z avtomobilom od parka in če si tam več dni, se moraš vsako jutro in vsak večer javiti na postaji. Tipično ameriško. Park je za potapljanje odprt le pozimi, poleti pa je zaradi kopalcev potapljanje enostavno prepovedano. Še nekaj o opremi: potrebna je celotna oprema za potapljanje z dvojnimi jeklenkami. Ameriške jeklenke so zelo težke in kompenzator plovnosti mora v primeru potapljanja s suho obleko imeti vsaj 20 kg vzgona,

ob potapljanju z mokro obleko pa vsaj 25 kg. V nasprotnem primeru s polnimi jeklenkami in polnim kompenzatorjem plovnosti komaj lebdiš na gladini. Ker je temperatura vode 22 °C, je mokra obleka zadosti topla, ampak debeline 7 ali 8 mm, kajti kar malo se razvadiš in potem se ti zdi, da voda ni več tako zelo topla ... Primerna možnost je tudi suha potapljaška obleka iz trilaminata. Kakšno opremo uporabljamo, ni preverjal pravzaprav nihče, morda je kdo nanjo malo poškilil, a ni rekel nič. Bolj pomembno je, da imaš certifikacijsko kartico o opravljenem ustreznem tečaju, potem pa verjetno smatrajo, da si se na tečaju že naučil, kaj vse moraš imeti s seboj v vodi. Čiste ameriške jame so prava protiutež našim majhnim, ozkim, umazanim in hladnim vodnim jamam. Kaj hitro ti postane jasno, zakaj se je ogromno ameriških jamskih potapljačev enostavno preselilo na Florido. Ampak slišal sem, da so jame v Mehiki še  lepše ...

Zanimivosti

Praznovanje 50. obletnice Jamarskega kluba Železničar Ines Klinkon

o, pa smo dočakali tudi 50. rojstni dan našega kluba, leta so se tako hitro nabrala kot beraču uši, je v uvodu članka o petdesetletni predstavitvi Ajzenpona zapisal Aleš v jubilejni številki Biltena, s katero smo obdarili našega abrahamovca. Priprave so bile kar obsežne, a skupnimi močmi nam je nekako uspelo in nastopil je dan JKŽ-ja, ki smo ga že prav nestrpno pričakovali. Počastili smo ga s svečanim občnim zborom v Veliki sejni dvorani ljubljanske Mestne hiše, 18. marca 2005. Dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička. Slovesnosti so se udeležili tako aktivni kot starejši člani (še posebej je treba pohvaliti prisotnost še ži-

večih ustanovnih članov JKŽ), pa tudi predstavniki drugih jamarskih klubov, mestne oblasti, vrh Jamarske zveze Slovenije. Celo starosta slovenskega krasoslovja, akademik prof. dr. Ivan Gams je prišel na slovesnost. Častno predsedstvo in povezovalni del programa je vodil dolgoletni član in akademik prof. dr. Andrej Kranjc. Pokroviteljica omenjenega dogodka je bila županija mestne občine Ljubljana, gospa Danica Simšič, ki pa se slovesnosti žal ni mogla udeležiti. Pozdrav in dobrodošlico nam je v njenem imenu zaželel podžupan gospod Miloš Pavlica, ki je izrazil navdušenje nad našim jamarskim delom in raziskovanjem, katerega vloga je pomembna

Pevci Ljubljanskega okteta na svečanem občnem zboru. Foto: Denis Sarkić

Zanimivosti za širši slovenski prostor kot tudi za Mestno občino Ljubljana. Že uvodna multivizija in filmski odlomki bratov Gedei o življenju in delu kluba ter odpravah v tujino v tem častitljivem obdobju so članicam in članom prav gotovo zbudili poseben ponos in občutek pripadnosti neki skupnosti, v kateri so preživeli dobršen del svojega življenja. Opomnili so, da je bilo v teh letih pravzaprav narejenega veliko koristnega na raznoraznih področjih, od družbenega do raziskovalnega življenja, pomembnega za klub in tudi za širši slovenski prostor. Pomen našega raziskovalnega dela, ki vključuje različne raziskovalne interese posameznikov, pa povezuje tudi skupna želja po druženju in zabavi. Povedano drugače, JKŽ-jevci se imamo preprosto radi fajn, kar nas še posebej notranje povezuje in nasploh vliva sveže krvi našemu jubilantu, ki še zdaleč ne kaže toliko let, kot jih dejansko ima. To ugotovitev je v udarnem uvodu osrednjega govora izpostavil tudi predsednik kluba Miha Staut. Pot našega abrahamovca pa vsekakor ni bila lahka. Na njegove prelomne trenutke in na boj za obstanek pod soncem je opozoril dolgoletni predsednik in član, že prava legenda, Aleš Lajovic. Pohvale pa smo bili deležni tudi s strani predsednika Jamarske zveze Slovenije Jordana Guština, ki je poudaril, da je naš klub veliko pripomogel tudi k nastanku Jamarske zveze Slovenije. V JZS pa se ne vključujemo le kot klub, temveč naši člani že tako rekoč od začetka obstoja zveze aktivno sodelujejo v vodstvu in upravljanju slovenskega organiziranega jamarstva. Pri tem je omenil Miho Čekado, ki je ne le uspešno in odgovorno prevzel vodenje zvezinega katastra, ampak je njegovo organiziranost in vsebino uspešno nadgradil tako, da danes predstavlja izredno uporabno »orodje«, kot jih je v neposrednem sosedstvu Slovenije le malo. Omenil je tudi Naceta Labernika, ki je vrsto let skrbel za knjižnico JZS, in Boštjana Vrviščarja, ki ga je v zadnjem letu uspešno nadomestil.

Posebne pozdrave in čestitke pa smo dobili tudi od Planinskega društva Železničar, v okviru katerega je kot sekcija deloval tudi naš klub prvih deset let. Glasbeni pridih svečanosti so dodali pevci Ljubljanskega okteta. Umetniško navdahnjenost pa so še posebej izkazali njihov in naš član Aleš Lajovic, ob spremljavi Tanje Zalokar na citrah, s pesmijo »Dej dol čelado jamar«, ki je predramila celotno občinstvo, ter Viktor Robič - Brko, ki se je občinstvu prikupil z recitalom lastnega soneta. Za tako svečano prireditev se po navadi spodobi nagraditi najbolj prizadevne. Zahvale smo podelili še živečim ustanovnim članom Nadi Čadež - Novak, Marjanu Raztresenu, Marjanu Lešerju, Branku Kocmanu, Jožetu Jelencu in Marjanu Podobnikarju. Priznanja so prejeli Nace Labernik za dolgoletno aktivno delo v klubu in skrbništvo zvezine knjižnice, Uroš Ilič za potapljaške dosežke, zlasti v Velikem in Malem okencu na Vrhniki, Milan Ferran za raziskovalne dosežke, povezane predvsem s Ferranovo bužo nad Vrhniko, Ljubo Golob za prispevek k jamarski tehniki in za raziskovalne dosežke in Gorazd Grmek za aktivno delo in raziskovalne dosežke, zlasti v Jami pri gnezdu. Srebrne diplome so bile podeljene Mateju Mihailovskemu za potapljaške dosežke in aktivno delo v klubu, Tiborju Gedeiju za dolgoletno aktivno delo v klubu in vodenje klubskih financ, Danieli Štrempfelj za dolgoletno aktivno delo in jamarske dosežke in Mihi Čekadi za aktivno delo v klubu in zgledno vodenje zvezinega katastra. Za konec pa smo proglasili še za zaslužne člane Jamarskega kluba Železničar Toma Vrhovca (posthumno) za izjemne dosežke pri raziskovanju zlasti potopljenega podzemlja, Špelo Klemen (posthumno) za raziskovalno in organizacijsko delo v klubu, Igorja Perparja za obsežno raziskovalno in organizacijsko delo v klubu in Petra Gedeija za dolgoletno raziskovalno, organizacijsko in umetniško delo.

Zanimivosti

Običajno zborovanje pri »gasilcih«. Foto: Peter Gedei

Po uradnem delu svečanega občnega zbora je sledil še krajši sprejem ob slanem, sladkem in opojnem, ki ga je organizirala mati županija. Žal je tudi ta potekal v njeni odsotnosti. Redni del občnega zbora se je po kakšnem kozarcu ali dveh ali treh (za nekatere pa tudi več) kot vsako leto nadaljeval v prostorih gasilskega doma na Poljanah poleg Cukrarne. Lačne želodčke smo nahranili z odojkom in napojili z dobro vinsko kapljico. Kot je že v navadi, je Peter Gedei večer popestril še s predstavitvijo multivizije o Ferranovi buži. Vse dogajanje je v članih podžgalo spomine na čarobno mladost JKŽ-ja, ki so tudi s kakšno pikantno začimbo pogrevali družbo še dolgo v noč. Vzporedno s slavjem in že cel mesec pred njim je v okviru 50. obletnice potekala v Mali dvorani Cankarjevega doma razstava mednarodno uveljavljenega fotografa Petra Gedeija, ki je med drugim tudi naš član. Razstava je plod Petrovega dolgoletnega fotografskega udejstvovanja in pretanjenega občutka za

prostor in trenutek. Trud je bil poplačan z gromkim aplavzom občinstva. Seveda pa nas ob tem prazniku niso spregledali niti mediji. O našem praznovanju so poročali na RGL-u, Radiu Slovenija, v osrednjih slovenskih časopisih, kot sta Delo in Dnevnik, ter tematskih revijah, kot je na primer Nova proga. V prilogi Dela in Slovenskih novic Polet sta prav v tem času izšla članka Boštjana Vrviščarja o raziskavah Brezna pri gamsovi glavici in Cirila Mlinarja - Cica o zimskem potopu v Plitviških jezerih. Kakšen mesec kasneje nas je v Vranji jami, kjer smo urili tečajnike, obiskala še ekipa RTV in posnela o nas krajši prispevek. Ob vsem tem se človeku upravičeno zazdi, da prepoznavnost in popularnost JKŽ kot tudi jamarstva nasploh kar naraščata. Ljudje se iz teh ali onih razlogov vse bolj zanimajo za čudake, ki vsak vikend kot obsedeni rijejo pod zemljo in glej ga zlomka; tu in tam se najde tudi tak, ki nas razume in se klubu in dejavnostim, ki potekajo v njegovem  okviru, pridruži.

Zanimivosti

Psevdokraške jame v Beskidih (Češka) Nikola Jurková

er je gostota jamarjev na Češkem presegla število 10 na kvadratni kilometer kraškega površja, so se jamarji začeli med samo ovirati. Zaradi tega je bilo treba nekaj storiti. Ena od možnosti je bila ta, da se omeji število jamarjev (metanje v brezna ali speleoevtanazija v jamah, bogatih s CO2). Ta, na srečo, ni bila sprejeta. Pojavila se je nasprotna ideja – razširiti delovanje jamarjev tudi na nekarbonatna območja. Ampak na katera? V magmatskih ter metamorfnih kam ninah bi v naših razmerah našli bolj malo jam. Ostale so še sedimentne kamnine, od

katerih je najbolj pogost peščenjak. Zakaj pa ne? Nekatere jame in votline, izoblikovane v peščenjakih, so bile človeku znane že v preteklosti (še pred ustanovitvijo Češke jamarske zveze). Že takrat so o njih pripovedovali zgodbe (o zakladih, ki so v njih skriti, in da tam tudi lahko živi hudič). Vsake toliko je kak pastir izgubil ovco, ki je nepričakovano padla v podzemlje. Pozornost nekaterih jamarjev in tudi strokovnjakov se je tako preusmerila v te jame in začeli so se ukvarjati s psevdokrasom. Tako se imenujejo

Knehynska jama – najgloblja škrbinska jam v Evropi. Foto: Ivo Baroň

Zanimivosti vse oblike v podzemlju in voda odnaša na splošno na površju, ki so podobne manj odporne plasti glikraškim, vendar so se raznovcev, kar povzroča povile na drugačen način in mikanje ter padanje velikih ne z raztapljanjem kamnin. skalnih blokov. Vendar smo vseeno v bistvu Kako pa izgledajo take jamarji, zato nas zanimajo psevdokraške jame? predvsem podzemeljske Večinoma so sestavljene oblike, torej psevdokraške iz ravnih rovov, ki predstajame. vljajo razširjene razpoke, Psevdokraška območja in so dolgi nekaj deset mese nahajajo marsikje na trov. Bolj zapletene jame Češkem. Eno od speleoloso sestavljene iz sistemov ško najpomembnejših obkrižajočih se škrbin in dvomočij so Moravsko-šlezijski ran, dolgih od 300 do 400 Knehynska jama. . metrov. Razširjene razpoke Beskidi – tukaj se nahajajo Foto: Josef Wagner imajo včasih nekaj metrov t. i. škrbinske jame. To hrigloboka brezna, ter visoke razpočne dvorabovje spada med Zahodne Karpate in je nane. Škrbinski rovi se po navadi pravokotno stalo med alpidskim gubanjem. Sestavljeno križajo, njihovi stropi so iz monolitne plasti je iz fliša – tu se menjajo plasti peščenjakov in skrilastih glinovcev. Prav njegova geološka peščenjakov ali prosto vklinjeni bloki. Jamzgradba je bila osnova za nastanek jam. ska tla so pokrita z glinami, ki so sem prišle s Torej, kako so nastale škrbinske jame? padavinsko vodo ali pa s škornji jamarjev. V terciarju, ob t. i. alpidski orogenezi, Beskidski psevdokras spada v razredu peob kateri so se dvignile poleg Beskidov tudi ščenjakov med največje na svetu. Trenutno Alpe in Himalaja, so se nagubale debele plaje tam registriranih 28 pomembnejših jam. sti fliša, ki so se usedle med mezozoikom in Največja jama v Beskidih je Cyrilka (dolzgodnjim terciarjem. Pri gubanju so se v kam ga 370 m), ki je hkrati najdaljša škrbinska ninah pojavile razpoke in špranje. Ozemlje je jama na Češkem. Najgloblja pa je Knehynbilo med pleistocenom zelo blizu celinskemu ska jama. Globoka je 57,5 m. To pomeni, da ledeniku, ki je sem segal s severa. Zato so je v svojem razredu najgloblja v Evropi. Je tukaj prevladovali periglacialni pogoji in kaskupek navpično položenih razpočnih rovov mnine so bile izpostavljene zmrzalnemu prein votlin, njena dolžina naj bi bila 280 m. perevanju. Voda, ki je prenikala v razpoke, je V njeni notranjosti je skrito tudi najgloblje v hladnem podnebju zmrznila in jih zaradi psevdokraško brezno (13 m). povečane prostornine razširila. Led je nastal Posrečilo se mi je obiskati obe jami. Prisrčtudi v lezikah in deloval kot nekakšen »tobono, a ni tako lahko, kot se zdi. V jami se ves gan«, po katerem so drseli celi peščenjakovi čas oziraš in opazuješ preteče skalne bloke skalni bloki. S podrtjem odtrganih plasti po pod tabo in nad tabo in se bojiš, da ne bo mehkih plasteh glinovcev in ledu so nastali prav tebi padla na glavo kaka takšna, več ton težka gmota. Za nameček na tleh ni samo sistemi razpočnih rovov in večje votline. Razblato, ampak tudi spolzko, kdo ve koliko staro poke so postopoma prekrile druge spolzele listje. Premagovanje tistih velikanskih blokov plasti in odtrgani bloki peščenjakov. Tudi sena dnu jam je marsikdaj plezalsko delo. daj še prihaja do pobočnih procesov – predTorej, psevdokraški jamarji – zdař bůh!  vsem podpovršinskega polzenja. Stekajoča

Zanimivosti

Malé ale naše (kras východních Sudet, Česká republika) Viola Altová

okud řekneme kras v České republice, většina jeskyňářů si vzpomene na Moravský kras, někdo možná zná ještě naše další nejvýznamnější a největší krasové území, Český kras. Avšak kromě těchto dvou oblastí je zde i spousta větších či menších nebo úplně maličkých vápencových ostrůvků rozesetých po celém území ČR, ve kterých najdeme řadu krasových jevů, hlavně jeskyní, z niž ty nejzajímavější jsou zpřístupněny veřejnosti. Některé z nich byly vytvořeny ve vápenci, jiné v mramoru či dolomitu nebo jeskyně s aragonitovou výzdobou. Jedno takové malé krasové území s půvabnými jeskyněmi leží na severovýchodě ČR, blízko polské hranice, na území bývalých Sudet. Proto bylo také v rámci karsologického členění ČR nazváno kras východních Sudet. Tvoří jej malé vápencové ostrůvky a pruhy, které pokračují i za českou hranici, do Polska (jaskinia Niedzwiedza). Tyto vápence jsou devonského stáří, při pozdějších horotvorných pochodech byly metamorfovány a roztrhány na kry. Zdejší mramor je velmi kvalitní. Již od 19. stol. se těžil a stále ještě těží v několika lomech pro stavební a dekorační účely. Pro svou krásu bývá také nazýván slezská carrara. Krasovění bylo vázáno na období klidu mezi horotvornými pochody. Největší rozvoj tohoto procesu nastal v tropickém klimatu paleogénu (terciér), v mnohem menší intenzitě však pokračuje dodnes. Velký vliv na charakter krasových procesů měl severský pevninský ledovec, který v pleistocénu (kvartér) zasáhl až na toto území. V důsledku toho došlo k setření typických povrchových jevů,

docházelo také k hlubokému promrzání až do hloubky 30 m a řícení jeskynních stropů a stěn. Vývoj jeskyní silně ovlivnily i pohyby podél významného regionálního zlomu, který zde probíhá. K pohybům na tomto zlomu dochází i v současnosti. Povrchové krasové jevy jsou omezené. Vyskytují se zde malé, mělké závrty (průměr 2 – 3 m, hloubka do 0,5 m) a několik hlubších závrtů (průměru 10 – 15 m a hloubce 5 m),

malé poloslepé údolí, kde se pod 5 m vysokou skalní stěnou ztrácí občasný malý tok. Nachází se zde okolo 30 malých jeskyní, z nichž mnoho nedosahuje ani 10 m, obvyklá délka je několik desítek metrů. Největším systémem je turisticky zpřístupněná jeskyně Na Pomezí (přes 1000 m), druhá velká jeskyně, j. Na Špičáku, je také zpřístupněná. Většina jeskyní vznikla rozšiřováním puklin srážkovou vodou, pouze v některých starších geologických obdobích mohly být dočasně protékány podzemními toky. Několik jeskyní bylo vytvořeno aktivním tokem, který jimi stále protéká, Tyto jeskyně mají typický,

Zanimivosti tunelovitý tvar chodeb, jejich průměr je cca 2 m, na stropě jsou facety. Typické pro zdejší jeskyně jsou řícené stropy a stěny, což je výsledek působení hlubokého promrzání v ledových dobách a aktivní tektoniky. Nejvýznamnějším jeskynním systémem je j. Na Pomezí, která je nejdelší jeskyní v mramoru v ČR. Byla objevena ve 30. letech 20.st. při těžbě v lomu. V r. 1950 byly zpřístupněny veřejnosti. Délka celého systému je asi 1000 m, prohlídková trasa měří 530 m. Je to typická puklinová jeskyně s úzkými chodbami. Má bohatou krápníkovou výzdobu. Druhou největší jeskyní je jeskyně Na Špičáku. Je to nejstarší písemně doložená jeskyně ve střední Evro-

pě (z r. 1430). Na konci 19. st. byla zpřístupněna veřejnosti. Celková délka je přes 400 m, zpřístupněných je 230 m (je přístupná i pro vozíčkáře). Vývoj krasových prostor byl výrazně ovlivněn tavnými vodami ledovce, které daly jeskyni konečnou podobu a chodbám charakteristický srdcovitý profil (tzv. laugdecken). Vznikly působením konvektivního proudění stag-

nujících vod). I když je toto území malinké a s omezenými krasovými jevy, jejichž rozměry mohou ve srovnání se Slovinskem vzbuzovat úsměv i lítost, mají všechno to, co nás jeskyňáře přitahuje, skrytou krásu podzemních prostor,  nádech tajemství i příslib naděje.

Izvleček Majhne ampak naše (kras Vzhodnih Sudetov, Češka) Kras na Češkem ni samo Moravski kras pri Brnu ali Češki kras pri Pragi, temveč tudi polno majhnih apnenčastih otočkov, v katerih so se kraški pojavi bolj ali manj razvili. V nekaterih od teh ozemelj se nahajajo večje jame, čeprav so v primerjavi s Slovenijo res majhne. Najlepše in najbolj zanimive so odprte za javnost. Eno takšnih ozemelj se nahaja v severovzhodnem delu Češke blizu meje s Poljsko, v majhnih otočkih devonskih kristalnih apnencev (v marmorjih). Najbolj intenzivno zakrasevanje je bilo tukaj v tropskem podnebju paleogena (terciar), v pleistocenu je prišel do tega ozemlja celinski ledenik s severa. Zato tukaj površinski kraški pojavi niso tako pogosti. Globoko zmrzovanje je imelo velik vpliv tudi na razvoj in značaj jamskih prostorov. Tu se nahaja okrog 30 jam, njihova dolžina je najpogosteje do 10 m, nekatere so dolge največ nekaj deset metrov. Največji jamski sistem je za javnost odprta jama Na Pomezi, ki je dolga okrog 1000 m in ima lepo kapniško okrasje. Druga največja (tudi za javnost odprta) je jama Na Špičaku (dolžina 400 m). Ta jama je z najstarejšo omembo v pisnih virih (1430) v srednji Evropi. Rovi s srčastim profilom so edinstveni (laugdecken), nastali so zaradi konvekcijskega kroženja stagnirajoče vode. Čeprav so te jame majhne, imajo svoj čar in se jih splača pogledati.

Zanimivosti

Mnenja jamarjev o vplivih obiskovanja jam na jamski prostor Mateja Ferk

er je varovanje kraškega ozemlja pomembno tako za ohranjanje pitne vode, organizmov in neokrnjene narave kot za znanstveno proučevanje in dopolnjevanje znanja o delovanju kraškega sistema, sem se v okviru seminarske naloge na fakulteti (Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo) ukvarjala z vplivi turističnega in jamarskega obiskovanja na podzemne jame. Na tem mestu povzemam nekaj mnenj jamarjev, ki sem jih dobila na podlagi anketiranja (numerus je bil 32). Prvi sklop vprašanj se je nanašal na zakonodajo, povezano z varovanjem podzemlja. 91 % anketiranih jamarjev je odgovorilo, da so seznanjeni z zakonodajo o varovanju podzemnih jam. 72 % jih je mnenja, da so jame zakonsko dovolj zaščitene, kar 81 % pa, da se zakoni ne upoštevajo dosledno. Kot razloge za neupoštevanje predpisov so navajali, da ni dovolj nadzora nad dejanji posameznikov in dejavnostmi skupin, saj tudi ni ustreznih »služb«, ki bi nadzor in ukrepe na terenu izvajale. Mnogi so bili mnenja, da se pogosto prav jamarji, iz prevelike želje po osvajanju novih jamskih predelov, kljub poznavanju predpisov, teh ne držijo. Tako prihaja v jamah do razširjanja ožin, vrtanja v sigo, lomljenja kapnikov, včasih za seboj ne odstranijo niti lastnih smeti. Pri tem je treba navesti, da so takšni jamarji v manjšini in da si večina, upam, prizadeva, da bi za seboj puščala čim manj sledi. Veliko anketiranih je tudi mnenja, da je velik problem neosveščenost lokalnega prebivalstva, saj ti kljub urejenemu odvozu smeti še zmeraj pogosto odlagajo odpadke v bližnja brezna in vrtače.

88 % anketiranih jamarjev meni, da obiskovanje jam vpliva na jamski prostor, od tega jih je 75 % prepričanih, da so vplivi negativni. Naslednje vprašanje se je glasilo, ali so bolj obremenjene turistične ali neturistične jame. Odgovor na to vprašanje je težji, kot se na prvi pogled morda zdi, saj je treba upoštevati vrsto dejavnikov, ki vplivajo na jame: število obiskovalcev, pogostost obiskovanja, način obiskovanja, dejavnosti v jamah, nadzor nad jamo in nenazadnje tudi značilnosti same jame. Tako tudi ni presenetljivo, da se je zgolj 63 % jamarjev odločilo, da so bolj obremenjene turistične jame. 84 % jih meni, da turistične jame vplivajo pozitivno na razvoj kraja, kjer se jama nahaja. Polovica anketiranih je odgovorila, da se uporaba jam v turistične namene splača tako iz ekonomskega kot iz naravovarstvenega vidika (72 % jih meni, da se splača iz ekonomskega, in 53 %, da iz naravovarstvenega vidika). 81 % tistih, ki menijo, da je uporaba utemeljena na podlagi obeh vidikov, je koristnost turističnih jam argumentirala s tem, da se tako obremenjuje zgolj nekaj jam, vendar to odtehta širjenje zavesti in znanja o kraških jamah. Anketirani jamarji pa so prepričani tudi, da obremenjevanje ni tako močno, če upravitelji za jame dovolj vestno skrbijo. 60 % jih je tako prepričanih, da jame lahko varno uporabljamo v turistične namene. Pri naslednjih petih vprašanjih so se jamarji odločali med vrednostmi od ena do pet glede na predloženo lestvico. Ena je po-

Zanimivosti menilo nepomembno, dva manj pomembno, tri srednje pomembno, štiri pomembno in pet zelo pomembno. Pri vprašanju, kako pomembne so jim jame, jih je največ izbralo vrednost pet ali štiri. Glede pomembnosti efektivne zaščite jam jih je prav tako največ izbralo najvišjo vrednost, kar pomeni, da jim je zaščita jam zelo pomembna. Anketirani so bili mnenja, da je turizem srednje pomemben dejavnik pri uničevanju jam in da pomembno vpliva na razvoj okoliških krajev. Prav tako se jim zdi, da bi bil razmah jamskega turizma pomemben dejavnik pri nadaljnjem škodovanju jamam. Naslednji sklop vprašanj se je nanašal na ocenjevanje domnevane stopnje vplivanja obiskovanja jam na kraške procese, kot so korozija, izločanje sige ... Vpliv so vrednotili z vrednostmi od ena do pet, kjer je ena pomenilo najmanjši in pet največji vpliv. Stopnjo vplivanja na jame so ocenjevali v naslednjih primerih: občasen obisk jamarjev, pogost obisk jamarjev, pogost obisk jamarjev in zmeren obisk turistov, turistično zelo obiskana jama, lahko dostopna jama, nezahtevno brezno, zahtevna jama, zahtevno brezno z več vertikalami in od društev zaprte jame. Za najnižjo vrednost (vplivi so najmanjši) se je večina odločila v primeru občasnega jamarskega obiskovanja jam (63 %), v primeru zahtevnih jamah (52 %), zahtevnih brezen z več vertikalami (58 %) in v primeru, da je jama zaprta s pravilno nameščenimi vratci (47 %). Z najvišjo stopnjo vplivanja je večina (34 %) ocenila turistično zelo obiskane jame. Pri ostalih primerih so se mnenja anketiranih zelo porazdelila in so se povprečno gibala okoli vrednosti tri. Prav tako so anketirani na enak način ocenjevali domnevano stopnjo vplivanja na jamski habitat ob enakih pogojih. Odgovori

so bili podobni. Za vrednost ena se je večina odločila v primeru občasnega jamarskega obiska jam (68 %), v primeru zahtevnih jam (50 %), zahtevnih brezen z več vertikalami (73 %) in v primeru od društev zaprtih jam (40 %). Za najvišjo stopnjo vplivanja na jamski habitat so se odločili v primeru turistično zelo obiskanih jam (42 %). Pri naslednjem vprašanju, kaj predlagajo za bolj efektivno zaščito jam, je največ anketiranih predlagalo, da bi bilo v prvi vrsti treba razširiti znanje širše javnosti o procesih v kraškem podzemlju, predvsem pa prebivalcev, ki bivajo na kraškem območju. Najboljša zaščita pa bi seveda bila, da bi se naravovarstveni predpisi, tako v zvezi s krasom in jamami kot drugi naravovarstveni predpisi, upoštevali. Predlagali so še omejevanje števila obiskovalcev v jamah, pravilno nameščanje vratic na vhode, zaprtje več jam, večji nadzor nad obiskovanjem jam itd. Zadnje vprašanje se je glasilo, ali bi se moralo pri obiskovanju jam kaj spremeniti. 62 % jih meni, da bi bile določene spremembe potrebne. Spremembe si anketirani želijo predvsem pri nadzoru lastnih dejavnosti, oziroma večji nadzor nad dejavnostmi jamarjev. Pokazali so se konflikti med jamarji samimi, oziroma med različnimi njihovimi navadami in razvadami. Čutiti je potrebo po tem, da bi jamarji še resneje nastopili pri znanstvenem raziskovanju in vložili več truda v ohranjanje kraškega podzemlja. Na podlagi anket lahko sklepam, da jamarji cenijo neokrnjenost kraškega podzemlja in da je v prihodnje možno pričakovati izboljšanje trenutnega stanja, predvsem z bolj doslednim upoštevanjem naravovarstvenih predpisov. Poudariti pa moram, da je bilo v preučevanje vključenih premalo jamarjev, da bi lahko z gotovostjo trdila, da rezultati  kažejo mnenje celotne populacije.

Vtisi

Gamsova in jaz David Rozman

rezno pri gamsovi glavici je naše društvo začelo raziskovati že daljnega leta 1969. V poletju 1972 je že bila dosežena globina 440 metrov, pozneje pa je številka narasla skoraj do vrednosti 800. »Tole se pa sliši že kar spoštljiva globina,« sem si mislil, ko sem prvič na klubskem sestanku poslušal posvetovanja o nadaljnjih odpravah. Naš naslednji večji cilj je namreč prodor do sifona Babalu na koncu rovov Via Govic. Tam naj bi naši potapljači raziskali nadaljevanje brezna (in prodrli do Govica?!). Pred tem pa je treba v jami še veliko postoriti. V poletju 2005 sem sodeloval na svoji prvi odpravi v »Gamsico«. Že v petek zvečer smo se iz Ljubljane odpravili Milan Ferran, Miha Staut, Miha Melink - Glumac ter jaz. Izkoristili smo dobre odnose nekaterih naših kolegov (beri Badi) in gospodarja koče na Vogarju in se v miru naspali. Po polurnem jutranjem »švicanju« v jamarski opremi smo dospeli do vhoda in se spustili v globine že ob 9. uri. Razdeljeni v dve ekipi smo dokaj hitro napredovali. Miha in Miha sta se takoj odpravila proti Night clubu, kamor sta dostavila nekaj novih delov za bivak, midva z Milanom pa sva nameravala razširiti kritične dele jame. Prvič sva se ustavila pred Mučilnico. Sočne kletvice Glumca pred menoj so mi takoj pojasnile, čemu takšno ime ožine. Vzela nama je kar nekaj časa, toda trud je bil poplačan in na koncu se je odluščil pošten del skale. Še nekaj zamahov s kladivom in Mučilnica je postala le še učilnica. Sledilo je spuščanje do Blatnega rova, na dnu katerega so naju čakali Žulji. Zame so bili to prvi meandri. Brez večjih problemov sem se zbasal mimo zavojev, ki so ravno prav podmazani z blatom iz Blatnega rova. »Ah tile zloglasni meandri, to pa res ni nič posebnega,« sem si

mislil in nadaljeval proti Bermudam. Vendar sem takoj, ko sem se pririnil do tja, ugotovil, da sem prehitro prišel do svojih lahkomiselnih sklepov. Hitri Milan je bil že zavoj pred mano, tako da sem le približno predvideval, katero pot si je izbral on. Povsod je izgledalo precej ozko, pa sem kar pogumno začel z rinjenjem po razpoki med ostrimi skalami, ki jih je v zavojih razjedla voda in oblikovala visoke meandre. Kmalu se ustavim. Ne gre in ne gre naprej. Vprašam Milana, kako mu je za boga uspelo priti tod mimo. Svetoval mi je, naj se uležem na bok in poskusim v takšnem položaju. Ko se obračam, mimogrede zdrsnem še malo niže. Uporabim vse dele svojega telesa, od prstov na nogah do trepalnic in vendarle se uspem premakniti še nekoliko naprej. Težka »prasica« me rine globlje, kjer je meander še ožji. Kmalu se mi zatakne še čelada, tako da sploh ne morem premakniti glave. Za nameček mi vsake toliko ponagaja še karbidka. Z nogami se nemočno odrivam od sten in kmalu v temi zadihan obmirujem: »Kaj naj naredim? Kako naj se rešim? Kamorkoli, samo ven iz tega!« Nato se oglasi Milan in me sprašuje, kaj je z mano. Opišem mu svoj brezupni položaj. Končno se vrne do mene in ugotovi, da sem začel celo nadstropje previsoko in da bo treba nazaj. Problema se je treba lotiti sistematično. Najprej sem nekako spravil »prasico« pod sabo, tako da jo je dosegel Milan in me osvobodil vsaj tega bremena. Nato se umirim, nekoliko premislim in se brez sunkovitih gibov začnem osvobajati. Pridobivam centimeter za centimetrom in končno si osvobodim glavo. Zdaj že lahko zadiham! Ritensko se počasi le prebijem nazaj na začetek meandrov, srečen, da sem se izvil iz skalnega objema. Nekaj minut sem

Vtisi

Zadnja stopnja pred dnom. Foto: Boštjan Vrviščar

si vzel zase, da sem se pripravil za nov poskus. Tokrat sem začel po nasvetu Milana nekoliko niže in tudi brez »prasice«, ki jo je zame tovoril še malo naprej. Umirjeno sem nadaljeval in dohitel Milana že med delom. Med mojimi akrobacijami si je ogledal že cel teren in našel nekaj kritičnih štrcljev, ki so se tudi njemu tako zamerili, da jim ne more odpustiti. Ob moji asistenci je izvrtal luknje in po pol ure plazenja naprej in nazaj po opremo sem se v Bermudih že kar udomačil in popolnoma izgubil strah. Kmalu sva zaslišala glasove druge ekipe, ki se je že vračala nazaj. Ko sva s kladivom opravljala še zadnje lepotne popravke, sta do naju prisopihala že Miha in Miha ter družno smo se obrnili proti izhodu. V manjši kamrici smo si privoščili počitek in malico. Odprem svojo »prasico« in nenadoma me preseneti oster vonj po acetilenu. Presenečen pomolim glavo noter in zagledam lepo pobeljeno notranjost. Očitno se je v ožinah

posoda s karbidom med kladivi in ostrimi dleti za razbijanje kamna stlačila, tako da se je karbid razsul po transportki. Tudi vrečka s sendvičem ni bila več cela, zato je imela malica zelo »jamarski« okus, ampak ker sem bil lačen, mi je prav teknila. Ker je v drugem akumulatorju vrtalnika ostalo še nekaj energije, sva jo z Milanom seveda koristno uporabila in nekoliko razširila še Žulje. Pot navzgor me je dodobra izmučila, še posebej zaradi težke »prasice«, pa tudi zelo uporabnega pantina takrat še nisem poznal. Sem pa podrl svoj osebni globinski rekord, zato se utrujenosti nisem sramoval. Kot zadnji sem prilezel na plano okrog 22. ure. Zunaj je bila že tema, zato so me lučke kolegov prav prijetno presenetile: »A to je že vhodni?!« Sredi novembra smo se zopet začeli dogovarjati o novi akciji v Gamsovo. Tokrat je bil glavni pobudnik Bole. Bivak je bil že zgrajen, naslednja naloga je torej opremljanje stopenj

Vtisi proti Babaluju. Boštjan me je vprašal, če bi šel zraven, in dodal, da bi šli lahko, če bo ostalo še kaj časa, tudi v Gobi; do dna! Požrl sem slino in mu odvrnil, da sem zraven. Tako smo 19. novembra iz Ljubljane proti Gorenjski odbrzeli trije člani. Poleg mene še Boštjan Vrviščar - Bole in Miha Melink - Glumac. Na parkirišču na Vogarju nas je pričakal oster gorenjski zrak s svežimi temperaturami, zato smo se hitro preoblekli v našo jamarsko opravo. Za spremembo je tokrat vzpon proti vhodu prav prijal, saj nas je lepo pogrel. Ob vhodu sem se zagledal v napis na skali: –771 m +46 m. Od zgornjega vhoda do dna meri jama torej 817 metrov. Opremili smo vhodno brezno in se spustili na »toplo«. Navzdol je šlo hitro in brez problemov. Ob Polstebru, čez Zvonček in že smo se spustili v Biafro in nato do Mučilnice, ki to ni več. Sledi še nekaj stopenj do starih znancev meandrov in že si preko 400 metrov minusa. Globina raste in raste, mi pa še kar šibamo naprej. Ko smo se spustili do Obu-

pnega meandra, smo imeli ožin že počasi dovolj. Boštjan je nama novincema obljubil, da je od tu naprej jama prostornejša. No ja, nekoliko je bilo treba še potrpeti. V zadnjem delu Obupnega nas je čakala prav lepa cev, dolga kakih 15 metrov in ravno pravih dimenzij, da se jamar po hrbtu splazi skoznjo do Francijevega prehoda. Od tu naprej se rovi in razpoke res razširijo. Kot smo se šalili, smo lahko iz Homo Sapiens Speleologicalis napredovali v novo vrsto – vzravnanega človeka. Sprehodili smo se čez manjšo dvorano s skalnim podorom proti Sablinemu jezeru, kjer smo obnovili prečnico. Voda res ni globoka, pa vseeno se na vrvico za obešanje perila ravno ne gre obešati. Premagali smo še nekaj preprek in vstopili v Triglavski rov. Spremljalo nas je šumenje vode, vendar je bila jama v tem času nasploh precej suha. Miha, ki je šel tod mimo že na prejšnji akciji, je potrdil, da je bilo v tem delu veliko več vode in da prehod po dnu struge, vrezane v belo skalo, takrat ni bil mogoč. Kmalu se je rov razširil in za

Poležavanje v Gobiju. Foto: Boštjan Vrviščar

Vtisi vogalom smo zagledali ponjave bivaka, ki se stiska pod stransko steno. V okolici bivaka je še kar nekaj bolj ali manj neuporabnega orodja, loncev, vrvi in celo stojalo za fotoaparat. Smuknili smo v notranjost, da bi preizkusili zavetišče. Ko smo se udobno namestili, prižgali kuhalnik in svečo, ki jo je Miha našel nekje pod skalo, je prostorček postal kar prijeten. Nato nas je pogrela še Boštjanova juhica, ki nam je dala moči za nove podvige. Najprej smo se lotili primarnega cilja naše akcije: opremljanja Via Govic. Poiskali smo odcep iz glavnega rova in se spustili do prve stopnje – Kovačije. Boštjan je zabil svedrovec, opremil brezno in se spustil v bučanje vode pod nami. Sledila sva mu še midva z Glumcem. Nekje na polovici 25-metrskega spusta me je presenetila osvežitev v obliki slapu. Kar najhitreje sem se spustil do dna in zbežal na suho. »Ampak kako bo šlo tole gor?« sem se vprašal. Bole je za vogalom zabijal že nov svedrovec nad Čigumijem. Z Miho sva ga spet le opazovala in mraz je počasi prodiral vse globlje pod premočene kombinezone. Sidrišče je precej zoprno in precej časa smo potrebovali, da smo našli najboljši način za prepenjanje na vrv, ki prosto pada v 21-metrsko globino. Dno brezna je zalito z vodo. Prelep modrozelen odtenek se končuje nizko pod stropom v obliki trikotnika, tako da je misel o kakršnikoli prečnici preko vode zgolj mokra utopija. Čez jezero lahko prideš suh le v čolnu. Zdaj ko smo vedeli, kaj nas čaka v naslednji akciji, smo se obrnili nazaj proti Triglavskemu rovu. Seveda je slapič v Kovačiji poskrbel, da nam na poti ni bilo preveč vroče. Pri bivaku smo pobrali preostalo »štrikarijo« in odrinili dalje. Po kakih 100 metrih nas je ustavila 10-metrska stopnja. Medtem ko smo pripravljali sidrišče, sem z balkončka opazoval rov, ki se je razširil do ogromnih dimenzij. Šele ko nas je več naenkrat posvetilo v isto smer, smo v daljavi zagledali

strop. Ko tako opazuješ podor pod seboj, ki se nadaljuje v temo, se zaveš, kako majhen si. Manjši od tiste skale tam spodaj, ki je le delček stropa, ki se podira morda že tisoče let. Rov pada pod dokaj velikim naklonom, zato je plezanje po zglajenih skalah v velikosti balvanov marsikje nevarno, vedno pa se najde neki prehod. Ustavila nas je nova stopnja, tokrat nekoliko višja. Boleta je od zabijanja že pošteno bolela roka, zato smo vrv navezali kar okrog velike skale. Spustil se je v globino, nato pa zopet kletvice: »*.$.%.&.#., pa samo en meter še rabim!« Ni preostalo drugega, kot da se vrne nazaj in »zakuca« še zadnje sidrišče. Po stopnji smo se skobacali še čez nekaj skal, nato pa čudovit pogled. Pred seboj sem zagledal ravnico, nasuto s fino mivko. Stekli smo na plato in naše vreščanje se je razlilo po celi dvorani. Končno nam je uspelo! Po 35 letih je naše društvo doseglo dno Gamsove glavice. Uresničile so se nam sanje naših predhodnikov. Nekateri od njih so v breznu prebili več kot teden dni, mi pa smo se po slabih dvanajstih urah valjali na peščenih sipinicah Gobija. Kakšna občutja! Predramila nas je šele misel, da imamo nad glavo 800 metrov skalovja, brezen, rovov in meandrov. Z dna smo odrinili nazaj proti površju ob 23. uri in 20 minut. V bivaku smo si privoščili še topel čaj, nato pa nadaljevali v zmernem tempu. Brezna so se vrstila eno za drugim. Prav zares bi jih človek na poti navzgor naštel vsaj trikrat toliko kot med spuščanjem. V Zvončku nam je Bole spet skuhal juhico, za kar sem mu neznansko hvaležen, Miha pa si je v vsem udobju privoščil celo nekaj spanca. Na plano smo pririnili po 9. uri. Po celih 21 urah in 20 minutah jamarjenja smo oddrsali do avtov in se tam preoblekli pri –6 °C. K sreči nas je pri koči že čakala šoferka Mojca v družbi Nebojše in Badija, ki nas je po obvezni skodelici čaja in prigrizku varno  pripeljala do Ljubljane.

Vtisi

Habečkovo brezno Roman Kidrič

abečkovo brezno, v narečju imenovano tudi Habečkov brezen, je z globino 400 metrov najgloblje brezno idrijskega dela globokega krasa na Črnovrški planoti. Je del obsežnega jamskega sistema, ki je hidrološko povezan z Divjim jezerom, ob višjem vodostaju pa tudi z zaledjem Ljubljanice in Hublja. Geološko gledano leži vhod brezna v svetlo sivem zgornjekrednem organogenem apnencu, v bližini narivnega kontakta z zgornjetriasnim norijsko-retijskim dolomitom. Ozemlje sekajo prelomi z različno velikimi vertikalnimi komponentami premikov. Odločujoči hidrološki element obravnavanega ozemlja je hidrološko neprepustna obnarivna dolomitna zdrobljena cona. V notranjih prelomnih conah zmičnih prelomov so odlično prepustne pretrte apnenčeve kamnine. Prelomne cone normalnih nateznih prelomov in območij v dolomitu so zaradi manjše pretrtosti in manjših premikov dobri usmerjevalci površinskih voda. Strukturne in hidrogeološke razmere v okolici omogočajo zbiranje okoliških voda in s tem nastanek globokega brezna. Iz širše okolice se vode stekajo skozi mlajše stranske rove v glavni jašek brezna. Zaradi precejšnje globine Habečkovo brezno že od nekdaj zanima speleologe. Tržaški jamarji leta 1926 izmerijo 480 metrov globine. Tedaj velja za eno najglobljih brezen na svetu. Zaradi napak pri merjenju predvidevajo, da voda iz sifonskega jezerca na dnu brezna odteka v izvire Vipave. Italijanski speleologi celo dopuščajo možnost, da voda odteka proti dolini Kolpe in naprej proti Črnemu morju. Slovenski speleologi ponovno izvedejo meritve v breznu in leta 1954 izmerijo 336 metrov globine do gladine vode sifonskega jezerca, kar je le tri metre nad gladino vode izvirov v Podroteji. Raziskave nadaljujejo v de-

vetdesetih letih, ko z barvanjem vode v sifonu potrdijo dejstvo, da voda iz Habečkovega brezna odteka v Divje jezero. Vode s Črnovrške planote se tako dokazano stekajo v porečje Idrijce in pripadajo povodju Jadranskega morja, ne pa povodju Črnega morja, kot so prvotno predvidevali nekateri speleologi. Raziskave sifona na dnu Habečkovega brezna se v letih 1995–1997 organizirano lotijo jamarji in jamski potapljači JKŽ ter JD Idrija. V času priprav na obisk sifona v »Habečku« med potopom v Divje jezero tragično premine član raziskovalne ekipe Beno Gorkič, velik ljubitelj ter poznavalec jam na Idrijskem. V nadaljevanju raziskav ekipi uspe opraviti dva potopa v sifonsko jezerce. Tomo Vrhovec julija 1997 razišče pritočni sifon dolžine 160 in globine 34 metrov. Opiše ga kot najlepši do tedaj preplavan sifon in ga poimenuje po preminulem Benjaminu. Konec avgusta 1997 v drugi akciji Tomo razišče še odtočni sifon dolžine 130 in globine 64 metrov. Globina celotnega brezna je tako skupaj s preplavanim delom sifona sedaj 400 metrov. Priprava in izvedba potopov zaradi izredno težavnega transporta potapljaške opreme skozi jamo (predvsem skozi meandre) zahteva nadčloveške napore, katere ekipa uspešno premaga. Nadaljevanje raziskovanja je možno, zaradi vedno večjih razdalj in globine potopov pa tudi vedno bolj zahtevno in nevarno. Vse Tomove načrte prekine njegova nenadna in nepojasnljiva smrt v začetku leta 2000, med oglednim jamskim potopom v izviru Boljunec nad Trstom. Od teh zadnjih raziskav se v Habečkovem breznu ne dogaja kaj dosti. V letu 2004 jamarski reševalci tu izvedejo usposabljanje ter vajo izvleka ponesrečenca iz globine 150 metrov, najbrž pa tudi drugi jamarji občasno obiskujejo brezno do sifona.

Vtisi Poleti 2005 se tako nekaj članov Jamarskega kluba Železničar odloči za obisk Habečkovega brezna z namenom ogleda možnosti transporta večje količine opreme do sifonskega jezerca. 20. avgusta zjutraj se zberemo in po običajni kavici krenemo proti Črnemu Vrhu. Hitro najdemo lokacijo in primerno parkirišče. V prijetnem jutranjem soncu se opremimo in krenemo v bližnji gozd proti breznu. Kot jamar pripravnik imam v ekipi najmanj jamarskih izkušenj, »Habeček« pa je precej globlji od moje dotedanje najzahtevnejše jame. Ustavimo se v kotanji pred vhodnim breznom. Trije izkušeni jamarji zavarujejo in opremijo vhod ter se spustijo v temo. Za Urošem, Mihom in Boštjanom sem na vrsti jaz. Na robu brezna, vpet v popkovino, zaslišim glasni »frej« iz meni neznane globine. Ines, Mojca in Marko se brezbrižno zabavajo, nastavljajoč se prijetnim toplim sončnim žarkom. Medtem ko v pričakovanju vpenjam

svoj »desonder«, ne spregledam ostrih pogledov deklet, usmerjenih v dogajanje nad breznom. »Ne pozabi izpeti varovalne popkovine,« me opomni Mojca. »Ja, seveda,« siknem nejevoljno. Nič ji ne uide. Do prvega pritrdišča po nekaj metrih dobesedno rinem vrv v še vedno nerazdelano, skoraj novo zavoro. Prepenjanje mi kljub kratki zanki ne dela preveč težav. Še zadnji pogled navzgor proti krošnjam dreves, obrat stikala na luči čelade in toplo rumeno dnevno svetlobo počasi zamenja hladna modrobela svetloba LED-diod. Na dnu vhodnega brezna v zoprni mešanici vonja po zažgani vrvi in trohnenju lesa obstanem na kupu naplavin, oziraje se po smeri nadaljevanja. »Kje si? Je vse v redu? Pridi sem in pazi, kod hodiš,« me pozdravi Miha in odide naprej, kjer Uroš in Boštjan že opremljata nadaljevanje jame. Počakam še na tri luči, ki počasi zamenjajo topel poletni dan za hladno in vlažno temo.

V vhodnem breznu »Habečka«. Foto: Peter Gedei

Začetek prve globlje stopnje. Foto: Peter Gedei

Vtisi

Spodnji del »Habečka« je splet kratkih, prosto preplezljivih stopenj. Foto: Peter Gedei

Tomo, Miha in Dejan pred zadnjim spustom nad sifonom leta 1997. Foto: Peter Gedei

Nadaljevanje po čudovitih prostornih breznih je dokaj nezahtevno. Izza nekaj krajših in daljših stopenj brez težav presežemo dvesto metrov globine. Jama se nadaljuje v obliki čistega, spranega rova večjih dimenzij, po dnu katerega teče tudi nekaj vode. Ravno dovolj, da smo po nekaj na prosto preplezanih kratkih stopnjah mokri do kože. Pred nami sta dve čudoviti zasigani stopnji, zaključeni v velikih in ne preglobokih »kristalno čistih lužah«, ki nas zvito vabijo na hladno kopel. Med vpenjanjem zavore me nekaj zmoti. Ne vem več, ali je tam »fiks« ali svedrovec, se pa dobro spominjam, da aluminijasta ploščica ni bila na otip prav nič zanesljiva. Za povrh vsega pa je prav ta ploščica tudi edino, na kar je preko vponke pritrjena vrv, predvidena za kakih deset metrov spusta. »Če je zdržala najmanj tri izkušene jamarje, bo tudi mene,« potihoma upam.

Hitro napredovanje po jami se kaj kmalu upočasni s smešnim vijuganjem izredno slikovitega rova. Meandri tukaj niso ravno najhujši, kar jih poznam, vendar so vseeno precejšnja skušnjava za mojo fizično priprav ljenost. Ni mi več do smeha in nikakor jih noče biti konec. Po zelo kratkem veselju ob njihovem koncu jama počasi preide v umazan, moker, sivorjav blaten rov. Tu se nas končno vseh sedem spet najde skupaj. V ozkem, umazanem rovu nastane megla, ki se dviga iz prepotenih kombinezonov. Smo pred sifonskim jezercem, 330 metrov globoko in približno 750 metrov daleč. Sedemo na tla. Kljub prepričevanju Mihe, naj bi malicali malo višje v čistejših delih, se nikomur ne da vstati. Iz blatnih transportk vlečemo prav tako blatno embalažo hrane in pijače. Medtem se Boštjan navdušeno spusti do jezerca. Na njegovo provokacijo se odzove Uroš in na videz malce nejevoljno ogleduje znameniti

Vtisi vhod v sifon, v katerega se namerava v bližnji prihodnosti tudi sam potopiti. Ne dam se motiti. Potreben počitka in hrane si prihranim nekajmetrski spust. »Morda, če bom spet kdaj tu z drugačnimi nameni,« si potihoma mislim in v tistem trenutku utrujenosti resnično upam, da to ne bo nikoli potrebno. Mraz opominja na vrnitev. Preko blatnih rovov in meandrov počasi napredujemo proti površju. Marsikatero kratko stopnjo sem podcenjeval, ko smo se nekaj ur prej prosto spuščali preko njih. Nazaj mi nikakor ne gre, saj je na nekaterih mestih treba splezati več kot dva ali tri metre visoko, po povsem gladki in mokri steni, brez oprimkov, v drsečih gumijastih škornjih in se poleg tega še stlačiti v ožino, ki vedno ne zdrži mojih dimenzij. Pomaga mi Ines. Najprej po meni spleza navzgor v ožino in mi poda nazaj svojo dolgo popkovino, po kateri nato nekako splezam za njo. Gravitacija je zoprna stvar, kadar nimaš dovolj moči, da bi jo premagal. S pomočjo Ines, Mojce in Marka mi zelo hvaležnemu nekako uspe. Kmalu se odločim, da sam čim hitreje napredujem proti izhodu. Mojca mi solidarno zapleni transportko. Na njeno odločitev nimam nobene pravice do pritožbe. Pričakovati je, da bi prav jaz lahko postal vzrok zastojem pri plezanju po vrveh. Tako grem sam naprej proti vrvem v zgornjih delih jame, proti izhodu. Kmalu med prostim plezanjem krajše stopnje grdo zdrsnem z gladke stene in hrbtno padem v eno od prej omenjenih luž. Dovolj je globoka in se na srečo le prijetno ohladim. Še ves moker pridem do ovire, mimo katere vodi ozka razpoka, ki se kaj kmalu zaključi. Nikakor ne verjamem, da bi se lahko pot nadaljevala tu preko visokih podornih blokov. Zdi se mi nemogoče brez vrvi preko njih splezati do vrha. Po dolgem premisleku najdem način in ta pot se izkaže za pravilno. Ura je devet zvečer in počasi »žimarim« ob spranih stenah vhodnega brezna. Skozi sam vhod je videti krošnje dreves v zadnjih

minutah dnevne svetlobe. Še prepenjanje na predzadnjem pritrdišču, manjše težave s kratko zanko in že se lahko izpnem iz vrvi. Zunaj je trda noč. Utrujen ležem na večjo skalo pred vhodom in čakam ostale. Čez dobre pol ure je Uroš zadnji, ki se po razopremljanju jame s težkimi transportkami vpenja na spodnji konec vrvi vhodnega brezna. »Kje si, samo tebe še čakamo,« s kančkom zlobe proti breznu zakliče Boštjan. Uroš hitreje od odmeva iz jame prileti navzgor po vrvi in medtem Boštjanu omenja sorodstvo ter nekatere organe. Tako zaključita celodnevno prijateljsko izmenjavo večinoma izredno sočnih provokacij. Akcija je zaključena. Zadovoljni in utrujeni se »odvlečemo« do parkirišča, preoblečemo, pospravimo opremo in počasi krenemo proti »CH« na pisanje našega legendarnega B-zapisnika. Ob večerji se strinjamo, da so leta 1997 upravičeno ocenili potrebno precejšnjo fizično in strokovno usposobljenost za nadaljnje raziskovanje »Habečka«. Ko tako premišljujem o naši minljivosti proti večnosti narave, se spomnim zgodb o še ne tako davnih dogodkih. Najtemnejša stran črnovrškega krasa in njegovih brezen je čas med in po drugi svetovni vojni. Govorice o številnih človeških ostankih v okoliških breznih so potrdili jamarji med raziskavami iz začetka sedemdesetih let. Prav ta voda, ki teče skozi Habečkovo brezno ter ovira raziskovanje, je predvidoma glavni razlog, da le to brezno ni bilo nikoli uporabljeno kot grobišče za poboje vojakov in civilnega prebivalstva. Strah pred onesnaženjem izvirov pitne vode v dolini je zločince vodil v izbiro primernejših, suhih jam, kot so Andrejčkovo, Ajharjevo in še marsikatero drugo brezno v okolici. Tovrstne najdbe jamarjem, speleologom ter vsem drugim obiskovalcem jam še dandanes puščajo slab priokus ob obisku naravnih lepot krasa, ki smo ga bolj kot ka darkoli dolžni ohranjati za zanamce.

Vtisi

Mačja jama Miha Melink

se se je začelo z Ines, ko je s svojim znanim stavkom: »Klok bo spet nekaj snemal, pa išče mladega fanta, študenta; mora bit visok, suh, lep ...« začrtala mojo pot filmskega igralca. Željan nove avanture (takrat nisem vedel, v kaj se spuščam), se nisem dolgo upiral. Na prvem sestanku mi je Primož Jakopin - Klok, scenarist, režiser, snemalec, kostumograf in masker (vse v eni osebi), predstavil scenarij za svoj igrani dokumentarec z delovnim naslovom Mačja jama. Ta govori o skupini štirih jamarjev, ki se z vlakom odpravijo na obrobje Planinskega polja iskat novo jamo. Po dolgotrajnem iskanju jih nato domačin napoti do novega udora, kjer res najdejo vhod v obsežen jamski sistem. Ponujena mi je bila glavna vloga in jaz sem jo z veseljem sprejel. Igram Marka, študenta gradbeništva. Kot vodja odprave sem (skoraj vedno) na čelu četice. Ob meni igrajo še Petra Gostinčar (Metka), Blaž Bezek (Janko), Janez Pucihar (Matej) in Jernej Petrovčič (domačin, v stranski vlogi). Snemaje je potekalo v Mačkovici (Laze pri Planini) in njeni okolici. Zunanje kadre smo posneli v dveh dneh. Prvi dan smo se sprehajali po gozdu in odkrivali luknjo za luknjo. Drugi dan pa je bil veliko bolj zanimiv, saj smo se v Logatcu vkrcali na vlak in se odpeljali do naslednje postaje v Planini. Kako so nas gledali potniki, ni treba govoriti. Nato pa je prišlo snemanje v sami jami, za katerega je bilo rečeno, da bomo potrebovali tri dni, v resnici pa smo jih šest. V jamo se spustimo po vrvi. Na vhodu v Mačjo jamo (slučajno) najdemo mačka in nato nadaljujemo po rovu navzdol. Da ne bi bil film preveč dolgočasen, imamo različne monologe in dialoge. Nato pridemo v Malo dvorano, ki jo sprva krstimo za Veliko. Nato se odpravimo po »srednjem« rovu proti

Pod dimnikom. Foto: Primož Jakopin

Posvet pred sobico. Foto: Primož Jakopin

V Mali dvorani. Foto: Primož Jakopin

Vtisi

Pod kaminom na začetku F-rova v Mačkovici. Foto: Primož Jakopin

Kaminu in skozi bližnjico v Veliko dvorano. Tam vsi navdušeni nadaljujemo proti dnu, kjer imamo ob jezercu malico. Nato nadaljujemo proti F-rovu. Tam se jaz obrnem in odhitim po karbid, ki smo ga pustili pred vhodom, ostali pa nadaljujejo proti Blatnemu rovu. Vmes debatiramo o marsičem. Nato se vsi skupaj spustimo v brezno in se spet znajdemo v Veliki dvorani, povohamo v Vzhodni rov in se odpravimo proti izhodu. Ob tem najdemo Laški rov. Da ne bi česa zamudili, se seveda odpravimo še v njega. Ta nas pripelje do Male dvorane, kjer skačemo od veselja, ker smo odkrili tako zanimivo jamo. Ko pridemo iz nje, je zunaj že trda noč. Naj za konec naštejem še nekaj zanimivosti o filmu. Snemati smo začeli 1. junija, zaključili pa 31. oktobra. Dolžina filma bo 90 minut, pri snemanju je sodelovalo 25 sodelavcev, 2 naša, 20 pa iz DZRJ Ljubljana. V filmu igram vodjo odprave, čeprav na začetku snemanja še nisem imel opravljenega niti izpita za jamarja pripravnika. Na vsakem

snemanju smo jedli pršut in mozzarello. V scenariju je bilo najprej predvideno zabijanje svedrovcev, vendar smo zaradi varstva narave uporabili kline. Črtan je bil tudi prizor, kjer gre Matej na veliko potrebo in po naključju odkrije nadaljevanje jame. V jamo smo hodili s »cekarjem«, v katerem smo prenašali akumulatorje za svetilke in malico. Globlje kot smo v jami, bolj čiste kombinezone imamo. V času snemanja tudi ni bilo vode v jezercu, zato smo morali v ponvice točiti vodo, iz katere sem nato pil. Najbolj zabavni in zahtevni kadri pa so se snemali v kaminu v Veliki dvorani, kjer sem moral štirikrat na vrv (cca. 30 m). Najbližje nesreči pa smo bili, ko sem v zadnjem kadru filma na vhodu sprožil kamen (cca. 15 × 10 × 10 cm), ki je ferajnsko čelado (in mojo glavo pod njo) zgrešil za slab meter in pol. Drugače je bilo snemanje sila zabavno in zanimivo, zato se že veselim (morebitnih) novih vlog. Upam, da naslednjič v železni čarski režiji.

Vtisi

»Ko turist postane jamar« ali »Brucova izpoved« Rok Tkavc

redno sem postal jamarski bruc, sem bil nekajkrat v jamah. Kot turist, seveda. Bil sem v takšnih, kjer sedeš na vagonček in ti za to pristojna služba razkaže »ponos« Slovenije, na koncu pa ti ponudi še kopico suvenirjev. Bil sem tudi v takšnih jamah, kamor bi se lahko zapeljal vsaj s kolesom, če že ne z avtom. Po takih dogodivščinah si lahko rečeš: »Biti jamar pa res ni naporno.« Prva prava »ekspedicija« se je zgodila kaj kmalu po obisku kluba. Šli smo v Petrovo jamo. Vedel sem, da se ne bomo šli turizma, vendar česa takega nisem slutil. Prvo vprašanje, ki se mi je porajalo pred vhodom, je bilo, kako za vraga naj se stlačim v tako ozko luknjo. Kasneje sem ugotovil, da je to bil šele začetek, ki niti slučajno ni primerljiv z nadaljevanjem. V tem dnevu sem se toliko »prepuzal«, kot se nisem v celem življenju skupaj. To je pač logična posledica profesionalizacije slovenske vojske. Vsaka dvoranica

me je torej neznansko razveselila. Kapniki, zavese idr. bi v tem primeru delovalo kot kič, saj je bilo vse, kar sem potreboval, vertikala – horizontala v kupu blata me je ubijala. Potem pa me je ubila ravno vertikala. Po šesturnem »krtarjenju« me je čakal še zadnji podvig – izhod. Ko sem z zagozneno nogo tičal sredi navpičnega rova in se nisem mogel premakniti niti za ped, sem doživel krizo. Naenkrat mi je bila Freudova teorija o tanatosu povsem jasna. Najraje bi se zjokal in v takšnem položaju ostal, vendar sem vedel, da moram ven. Na srečo sem imel ob sebi ljudi, na katere sem se lahko zanesel in jim zaupal. Uspelo mi je. V bistvu moram reči, da nam je uspelo. Na koncu te avanture sem bil popolnoma izčrpan – tako fizično kakor tudi psihično. Kljub naporu sem ugotovil, da je to to in da želim nadaljevati. In nadaljeval bom, saj želim sam prispevati k raziskovanju jam, vendar z mikrobiološkega vidika. 

V slepem meandru Petrove jame. Foto: Peter Gedei

Vtisi

Utrinki kolpskih avantur Iztok Trček - Jolbe

e živiš ob vodi, te vedno kaj neprijetnega preseneti, se pa take stvari lahko razvijejo v veličastno tradicijo. Tako se je nekoč zgodilo, da je pri »Primoški malenci« pričel popuščati jez. Nekako se je odločil, da bi se malo podrl. Leta in voda so naredila svoje. Ker je bilo treba nekaj storiti, sem predlagal kolegom v »ferajnu«, kako bi bilo, če bi malo kamne navalili nazaj na jez in mu tako podaljšali življenje. Rečeno, storjeno. Jez smo popravili in stvar zaključili s piknikom ob Kolpi, zadaj za mlinom. Mimogrede, še sedaj se kar dobro upira času in Lahinji. To akcijo smo imenovali »ekološka akcija« in kar nekaj časa se je tako imenovala. Prepričani smo, da so jezovi na rekah, ki so bili nekdaj del gospodarske dejavnosti, pomemben element hudourniških zadrževalnikov, pa tudi pri prečiščevanju voda imajo svoj vpliv. Voda, ki teče preko jezu, se namreč speni in absorbira kisik, kar ima posebno ugoden vpliv na samoočiščevalno sposobnost. To je še posebej pomembno pri počasi tekočih rekah, ki tečejo mimo nase-

Krst novega klubskega čolna. Foto: Uroš Ilič

lij, ki nimajo prav posebej vzorno urejene kanalizacije. In Lahinja je ena tipičnih takih rek. Upam, da smo pri ekologih zaradi tega dobili kako pozitivno točko, če bodo to brali po nekem naključju. Akterjem tega ekološkega dejanja je očitno stvar postala všeč, zato so naslednjo pomlad previdno pričeli spraševati, ali je jez še potreben popravila in če bi ponovili »ekološko akcijo«. Beseda je dala besedo in stvar smo ponovili. Ko se je zopet leto obrnilo, pa so ferajnski mačkoni že prišli z idejo, ali morda ne bi imeli kakega zaključnega piknika tam na sotočju Lahinje in Kolpe. »Morda bi malo tudi kak kamen zvalili nazaj na jez,« so pristavili, »da bi stvar vendarle imela lepši zunanji smisel«. In tako se je rodil »redni letni piknik ob Kolpi«. Kateri »tradicionalni« je bil že letos, menda ni čisto jasno. Jasno je bilo samo, da je kislo poletje čas za izvedbo premaknil daleč tja v julij. In še to tako, da smo ga najprej napovedali, pa potem preklicali in še kasneje zopet napovedali. No ja. Sreča hrabrih ne zapušča in tako se je zgodilo čudovito vreme in veličastna ferajnska prireditev. Iz vsebine prireditve samo nekaj utrinkov. Jagenjček, golaž in pijača niso potrebni posebnega poudarka, ker so že stalnica dogajanja. Morda toliko, da so že zjutraj pridivjali prvi jamarji, zmetali na travnik kup robe in izjavili, da gredo v jamo, da pa je ekipa, ki je zadolžena za pomoč, že na poti. Potem jih ni bilo več. Ekipa na poti pa nedosegljiva. Sestavljala sta jo: Badi

Vtisi in Dane. Preveč gostiln na poti, da bi človek lahko pričakoval hitro in učinkovito pomoč. Jagenjček surov, drva nenasekana, pijača nepretočena, mize in stoli nepostavljeni. Skratka nič. Pa se je zgodilo, da so tisti tipi iz jame in še množica drugih prišli prej, kot ekipa za pomoč. Ob vstopu na prireditveni prostor sta jih pozdravila strogo zavezujoča prometna znaka. Delo na cesti in prepovedano bruhanje. Slednji sicer še ni uveden v zakon o varnosti v cestnem prometu, je pa na dobri poti, da bo kmalu. Pa tudi jagenjček je na koncu pričel dobivati pravo barvo. Nadaljnji program je potekal gladko. Med pitjem in hranjenjem smo tako kot že dve leti zapored navezali Hrvaško na Evropo. To se pravi en konec vrvi na topol na hrvaški strani, drugi konec na domači oreh in potem krepko zategovanje. Pa ne v upanju, da bo Hrvaška popustila, ampak zato, da smo priredili tekmovanje v prostoročnem plezanju po vrvi čez vodo. Tekmovanje je v celoti

uspelo, predvsem v smislu zanimive figuralike. Na splošno odobravanje publike je bilo izvedenih nekaj zares atraktivnih padcev v Kolpo. Mimogrede, Kolpa je imela tiste dni kakih 22 °C in je bila po mnenju domačinov še prehladna za kopanje. Mojca Vrviščarjeva pa je bila prva dama tega tekmovanja, saj je kot prva ženska uspela preplezati kakih šestdeset metrov dolgo pot. Da je bila stvar bolj pestra, je svojo spretnost pokazal še sosedov Željko, ki pa je pri tem izvedel še umetniško figuro, za katero bi vsaka tekmovalna komisija pristavila čisto desetko. V vodo pa ni padel, ker je izjavil, da ne mara mrzle vode. Medtem je potekala delavnica za pripravo mojita, pijače slavnega pisatelja Ernesta Hemingwaya iz časov njegovega bivanja na Kubi. Žal je bila delavnica omejena s količino kubanskega ruma in se je dokaj zgodaj zaključila. Da ne bo preveč ugibanja, kako se to napravi, bomo podali kratek recept.

Podmladek JKŽ. Foto: Miha Čekada

Vrvne piruete nad Kolpo Foto: Miha Čekada

Vtisi Za mojito, za eno osebo potrebujemo: je bilo pospraviti razdejanje za seboj. PoslediObvezno: ca je bila polna samokolnica plastičnih kozar- nekaj lističev in vejic sveže mete cev, krožnikov in skodelic ter praznih pivskih - sok polovice limone pločevink, ki je romala na ekološki otok. - žličko ali dve (stvar okusa) rjavega trsneČe analiziramo posledice te prireditve, ga sladkorja, lahko pa tudi več moramo ugotoviti, da je to primeren priče- 0,5 dcl belega kubanskega ruma (za silo tek poletja v JKŽ, saj se po navadi potem gre tudi z Bacardijem) malo raztepemo na vse konce in kraje, tako - nekaj rezin limete da bi bilo zelo težko brez njega dočakati lu- nekaj kock ledu (še bolje drobljeni led) ciferovanje. Pa tudi dokaj primeren test pred - sodavico (obvezno) iniciacijo mladih jamarjev je lahko. - visok kozarec, žličko in slamico Namesto epiloga: Neobvezno: Vsi udeleženci, ki se tisti večer na pikniku - ležalnik ali vsaj udoben stol spravljate v spalne vreče, se niti ne zavedate - plažo s palmami (v pomanjkanju tega nevarnosti, v katero se podajate. Kolpa ima tudi senčno teraso, travnik ob vodi ali namreč to dobro lastnost, da lahko jeseni, ob podobno) posebnih pogojih pa tudi v drugih letnih ča- ščepec volje za uživanje sih, naraste za več metrov. Letošnjo jesen je Priprava: narasla za dobre štiri metre in travnik, na ka1. V kozarec damo nekaj lističev mete, jih z terem postavljate šotore, je bil globoko pod žličko malo potolčemo. vodo. Zato priporočam v prihodnje spanje 2. Dodamo limonin sok, sladkor in rum ter na blazinah za napihovanje, saj le tako lahko pomešamo. doživite nočno potovanje do hidroelektrarne 3. Dodamo led in nekaj koščkov limete in v (munjare) Ozalj. Priložena slika je iz oktobra kozarec nabrizgamo sodavico. 2004, ko so bile razmere kar znosne. Letos 4. Z ostanki limete in vejicami mete okrasije bila voda za kak meter višja in če ste kaj mo kozarec. pozabili na travniku, najdete na uradu za 5. Zapičimo v pijačo slamico, se zleknemo v najdene predmete v Karlovcu. Pa lep pozdrav ležalnik in tiho uživamo. Zraven se poda in na svidenje na prihodnjem rednem letnem kubanska glasba. pikniku ob Kolpi.  Ko je bila končana delavnica za pripravo mojita, smo izvedli »službeno« testiranje novega čolna. Izkazal se je kot zelo uporaben za štiri ljudi, saj v tem primeru pluje kakih deset centimetrov pod gladino. Z dvema na krovu pa je veličasten kot Sinji galeb. Najbolj uporaben pa je bil kot bazenček za utrujene protagoniste. Nekateri so ga v celoti izkoristili. Svet je urejen tako, da se vse lepe stvari prehitro končajo. Tudi Jesenske poplave. Foto: Igor Šimec ta zabava se je končala in treba

Vtisi

Jama na Vogarju ali Badulya Milan Kuzmič - Badi

rzlo soboto v marcu zgodaj zjutraj zazvoni mobitel. Ves zaspan zaradi »kratke noči« le zabrundam: »Kaj je?« »Tu Marko z Vogarja. Kdaj se boš kaj oglasil? Nujno rabim enega jamarja.« Previdno vprašam: »Hm, kaj se je pa zgodilo?« »Veš, pri vikendih se je nekaj udrlo, pa bi bilo treba malo pogledati.« Na hitro obljubim in se res čez 14 dni z bratom pojaviva na Vogarju. Po obveznem zajtrku, »tekočem« seveda, se z Maretom odpraviva iskat to famozno brezno.

tri metre globoko, kjer prehod do vode zapira velika skala. Zakaj, ugtoviva z Nebojšo v eni od naslednjih akcij. Pa o tem kdaj drugič. Ob naslednjem obisku jame ugotovim, da se rov veča. Nahecam Boštjana in Mojco, malce prerinemo po blatu, pomerimo in rovov je že okoli 15. Vhodni del kar preveč spominja na klasične dolenjske jame. Ta blatni užitek smo si privoščili samo na vhodnem delu. Kasneje blato izgine. Čez teden dni prepričam Nebojšo in Jolbeta za akcijo, na kateri se prebijemo v

Jutranji sprehod izpred koče na Vogarju. Foto: Peter Gedei

Iščem, lazim, gazim, se prevračam po snegu, luknje pa nikjer. Mare izvleče mobitel in po dolgem klicanju vsaj približno veva, kje naj bi bila. Seveda pred nosom, tik ob gozdni poti nekaj metrov od naju. In res zagledam luknjo, pol metra globoko in meter široko. No ja, prav grozna ni videti. Previdno stopim v luknjo, s kolom drezam levo desno in res je zadaj nekaj votlega. Maretu obljubim: ko sneg skopni, spet pridem. Spotoma pogledava še eno jamico nekaj višje pod steno, okoli

manjšo kapelico velikosti 3 × 4 m, iz katere vodi rov poševno navzdol v naslednjo malo manjšo kamrico. Tu smo akcijo zaključili. Naslednjič z bratom in kolegom ugotovimo, da je tudi na drugi strani rov spodaj votel. Slišati je bilo močno šumenje vode. Še enkrat prideva z Nebojšo, zmečeva še nekaj skal in res se spodaj rovi razvejajo v več smeri. Ampak za varen prehod bo treba odstraniti še veliko skal. Vse kaže, da nam  dela v jami še ne bo zmanjkalo.

Izobraževanje

Jamarska šola 2004 Miha Staut

ako kot vsako leto smo tudi v letu 2004 na JKŽ-ju organizirali jamarsko šolo, na koncu katere se, za tiste, ki to hočejo, zgodi tudi izpit za pridobitev tega ali onega jamarskega naziva. Trditev se na prvo uho ne zdi nič posebnega. Ena izmed vrlin pravega jamarja pa je previdnost in neprestano oprezanje za luknjami ne glede na njihov izvor. Zaradi tega ni nič čudnega, če se vpeljanemu jamarju trditev zdi vredna najmanj poštenega razmisleka, saj med »tem ali onim« zeva praznina dveh let. Naj pojasnim. Leta 2004 je bilo zadnje leto prehodnega obdobja, v katerem so kandidati lahko opravili izpit za direktno pridobitev naziva jamar. Leta 2003 se je namreč pravilnik o jamarskem usposabljanju spremenil. Pred tem je veljal enotni izpit za pridobitev naziva mlajši jamar. Z novim pravilnikom pa lahko vsi novi tečajniki opravljajo le izpit za naziv jamar pripravnik. Šele po preteklem obdobju dveh let in oddanih treh osnovnih zapisnikih, na katerih je sam vsaj soavtor, pa lahko jamar pripravnik, seveda ob veščem prikazu jamarskih spretnosti, pridobljenih v pretečenem obdobju, pridobi naziv jamar. Vsi dotedanji mlajši jamarji, četudi so bili po stažu ali starosti že pošteno v letih, so z uveljavitvijo novega pravilnika pridobili naziv jamar. Spomladi smo torej dogovorno, kot se je to dogajalo že v prejšnjih letih, sprožili reklamno akcijo po fakultetah in srednjih šolah, na katerih bi utegnili med drugim poučevati vsebino, ki je jamarstvu blizu ali se na jame navezuje. Ta metoda oglaševanja pa se je v zadnjih letih izkazala kot vse slabša. Na uvodni dan tečaja tako ni bilo, če odštejemo Živo Hribar in Jako Kušarja - Ježa, prav nikogar. Oba sta bila člana JKŽ že prej, le izpita še nista imela opravljenega. Živa se je klubu pridružila že v letu 2002, vendar je jame obiskovala s celo za JKŽ zmerno intenzivnostjo.

V letu 2004 pa se je odločila opraviti »ta božji izpit«, saj je bila to zadnja priložnost, da na eleganten način pride do naziva jamar. Jaka pa se ji je seveda pridružil. Andrej Stržinar, ki je bil tako kot Živa povratnik, je glede tečaja ponovno okleval in se na koncu ni odločil udeležiti izpita. Na uvodni sestanek je prišla tudi Nina Lapajna, »prijateljica« Inesinega brata Mitje. Slednji se je v podporo ubožici prav tako pridružil tečajnikom. Če smo povsem natančni, se je kot kandidatka za tečaj dva četrtka zapored pojavila tudi Mojca Polenčič. Pripeljal jo je Zvjezdan Popov Popov in ji tudi plačal članarino. Pod pretekle akcije je prijavila, da so se, ko je bila majhna, skrivali v tistih velikih ceveh pa še neko vodo je omenjala. Mogoče to spominja na Nebojševe službene akcije. Mojca in Zvjezdan sta celo nagovarjala zakonca Vrviščar, naj prideta živet v njihovo komuno. Potem ko jima je Jolbe odstopil nekaj plastenk Fante s pretečenim datumom uporabe, sta oba izginila v neznano. Prvi tečajniški akciji v Zahodni rov Predjamskega sistema se je pridružil tudi Matej Mlakar. Z izkušnjo je bil zadovoljen in se ni več pojavil. Sprva so bile precejšnje težave z določitvijo ustreznega voditelja jamarske šole, saj Dejan Hladnik in Miha Celarc, ki sta naša edina inštruktorja jamarstva (tedaj še pripravnika za ta naziv) v tistem obdobju nista našla ustreznega časa. Tudi sicer so njuni zadržanosti botrovale prepreke načelnih pogledov na izvajanje tečaja. Zaradi tega je bil za vodjo določen Boštjan Vrviščar, Dejan Hladnik pa naj bi mu priskočil na pomoč predvsem pri treningu vrvne tehnike. V takem vodstvenem okviru smo opravili nekaj akcij, ki so se jih udeležili tudi tečajniki. Že omenjene akcije v Zahodni rov Predjamskega sistema sta se udeležila Živa in Ma-

Izobraževanje tej. Oba sta prišla iz jame pošteno utrujena. Zatem se je Jaka udeležil akcije v Najdeno jamo, ki je potekala v sklopu obiska Jelene Čalić, tedaj tudi še poročene Ljubojević. V soboto smo jo peljali v Gradišnico, v nedeljo pa v Najdeno jamo. Jaki je bila jama všeč, le škornje namesto »bulerjev« smo mu priporočili za naslednjič. Zatem so bile kakršne koli aktivnosti v zvezi s tečajem za kak mesec prekinjene. Potem pa smo se odločili Jako, ki je tudi nasploh kazal še največ jamarske vneme, vključiti v proces izmere Roparske jame. V prejšnji akciji sem kot glavni merilec v njej izgubil srednji list zvezka z zapiski. Po naključju so bili ravno na njem podatki iz Roparske jame. Jaka si je v vmesnem obdobju že omislil škornje, jamarskega kombinezona pa še ne in je v jamo odšel z delavskim. To ga je drago stalo, saj je v jami strgal kombinezon, termo hlače Beti, deloma pa tudi kožo na riti. Od te akcije dalje so bile za več kot tri mesece prekinjene vse aktivnosti, povezane s tečajem. V tem obdobju smo tudi izvedeli, da izpita v pomladanskem obdobju ne bo, ker ga ni noben klub prijavil.

Sredi septembra je po zaceljenih ranah jamarska vnema ponovno narasla. Dodatno jo je podžgala vest o absolutno zadnjem izpitu za direktno pridobitev naziva jamar. Vsled tega smo se na treh plezalnih seansah na steni v Iškem vintgarju dobili Jaka, Živa in jaz. Na prvi se nam je kasneje pridružil Miha Celarc, ki je svetoval pri tehniki prehoda čez prečko in tovariški pomoči, na drugi Boštjan, Mojca in Ines, ki so med drugim tudi sami malo potrenirali, na zadnji pa sem jih k steni pospremil sam. Ta akcija je bila dva dneva pred izpitom. Oba sta takrat že kar dobro obvladala teorijo in prakso vrvne tehnike, tako da sem le sledil njunemu izvajanju ter tu in tam kaj svetoval. Jaka in Živa sta se naslednji dan obesila še na eno izmed dreves na griču Ljubljanskega gradu in šla na izpit. Jolbe in jaz sva jima skušala osvetliti jamarske poglede na orientacijo in merjenje, Boštjan jima je razložil geološke osnove jam in njihovega nastajanja, vedno zvesti Primož Presetnik, sicer član DZRJL, pa jima je razložil nekaj ekoloških in bioloških aspektov jam in jamarstva. Izpit se je zgodil v soboto, 25. septembra

Matej in Živa (drugi in tretja z leve) pri slapu v Zahodnem rovu Predjame. Foto: Peter Gedei

Izobraževanje 2004, v steni Kamnitnik pri Škofji Loki. Po besedah Dejana Hladnika, ki je bil prisoten v vlogi izpitne komisije, sta oba kandidata opravila izpit brez nepotrebnih zapletov tako na praktičnem kot tudi na teoretičnem delu preizkusa. Kot oseba, ki je morda še najbližje sledila procesu učenja jamarskih veščin Jake Kušarja - Ježa in Žive Hribar, sem mnenja, da se je mogoče znanja, potrebna za izpit, naučiti v zelo kratkem času. Teden intenzivnega tre-

ninga angažiranim tečajnikom zadostuje, pa čeprav niso »tarzani«. Vprašanje dolgoročnega ohranjanja mladih jamarjev v klubu pa je povsem druge narave in mnogo težavnejše. Zaradi tega menim, da jim je treba v prvi vrsti zagotoviti potrebno motivacijo, ko se zdi, da ta po začetnem entuziazmu usiha. Prav vlivanje motivacije pa je izredno zahtevno, saj so motivi za vsakokratno obiskovanje klubskih dogodkov in njihov vrednosti red v  domeni vsakega posameznika.

Jamarska šola 2005 Miha Staut, Ines Klinkon

ečaj se je pričel 7. aprila 2005. Obisk novega rodu je bil po nekaj sušnih letih zopet nekoliko večji. Na tečaj se je prijavilo kar 10 tečajnikov (predvsem na račun reklame na Študentski organizaciji – ŠOU). Res je. To leto smo se prvič odločili, da se povežemo s študentsko organizacijo, saj je prejšnja leta kazalo, da »incidenca« pada. 10.000 elektronskih naslovov in telefonskih številk študentov Univerze v Ljubljani je na uvodno predavanje privleklo prijetno gručico adrenalina in jam željnih mladincev. Poleg teh pa se je v okviru posebnih reklamnih akcij nabralo še nekaj duš in vse so se na ta ali oni način na uvodni dan priteple v zakloniščne klubske prostore na Ilirski ulici. Uvodno predavanje je minilo v znamenju učenja vozlov in predavanja Petra Gedeija in Ljuba Goloba (sicer uradnega vodje tečaja), podprto z bogato zbirko diapozitivov na temo obiskovanja jam. Za konec je v klubskem skladišču vsak od prisotnih pomeril pas in preizkusil občutek visenja v njem. Spodbuda je bila prava, da se nas je na naslednji akciji v Mačkovico zbralo lepo število. Z jamo so bili v splošnem zadovoljni, manj pa z vremenom, saj je pred, med in po akciji lilo kot iz škafa. Vtise iz jame smo ustrezno mokri in blatni strnili v eni od logaških picerij.

Potek jamarske šole je sledil že ustaljeni navadi, da so pred četrtkovimi sestanki predavanja, ob sobotah pa akcije, ki se po težavnosti stopnjujejo. Tako so si predavateljski oder podajali Ljubo z vozli in pravili obiskovanja jam, Miha Staut z merjenjem jam (v sklopu tega predavanja so obiskali tudi Kataster jam JZS), Boštjan Vrviščar, ki jih je razsvetlil s svojim geološkim znanjem, in ponovno Miha Staut o nastajanju jam in krasoslovju nasploh. Jolbetov brat Ciril Trček, ki je po izobrazbi zdravnik, se je z njimi pogovoril o prvi pomoči in možnih poškodbah v jamah ter za konec še Primož Presetnik, biolog in strokovnjak za netopirje, o jamskem življu. V Vranjo jamo, ki je bila sicer napovedana prvi vikend, pa je zaradi dežja odpadla, smo šli takoj naslednji vikend. Tečajniki so lahko končno preizkusili osnovne prijeme vrvne tehnike. Kaj počnemo jamarji (še posebej pa JKŽ-jevci) v jami, je skupaj s tečajniki želela vedeti tudi TV Slovenija in nas s tem namenom obiskala na tej akciji. O življenju našega kluba je pripravila minuto dolg prispevek, ki so ga čez kak teden predvajali na drugem kanalu TVS. Po napornem treningu (ubogi Wojcziech je svoj hrbet naprezal do te mere, da je bilo jamarstvo zanj za tisto

Izobraževanje leto končano), smo tečajnike peljali še skozi Mrzlo jamo na Planinsko polje, kjer so si od blizu ogledali enega izmed ponorov Unice v Putickovih štirnah. Naslednja resna tečajniška akcija so bile Ponikve pri Ocizli, destinacija, ki bi jo bilo treba uvrstiti med obvezni repertoar tečajniškega usposabljanja, saj je v jami kar nekaj mest, kjer imajo nadobudni priložnost pokazati svojo nadarjenost. Nihče izmed tečajnikov (Roman, Petra, Glumac in Suzana), ki so se akcije udeležili, si za svojo nadarjenost na žalost ni zaslužil desetke. Ocenjevalna komisija je bila z umetniškim vtisom razočarana. Omembe vredna je tudi udeležba sina Marka Krašovca, Matica, ki je v jami dokazal, da se mu po žilah pretaka prava jamarska kri. Oče je bil upravičeno ponosen. Lepo aprilsko vreme in že tradicija sta nas tudi letos zvabila na plezalno steno v Iškem vintgarju. Že kar v navadi je, da se poleg tečajnikov teh treningov udeleži kar lepo število bolj ali manj aktivnih jamarjev pa še kak šni njihovi sorodniki ali znanci, sploh pa, če obenem poteka piknik in sploh, če obenem praznuje rojstni dan zgoraj omenjeni Mare. Glavna zvezda in sponzor piknika je od treh dobrih vil dobil kar tri darila. Tečajnica Petra mu je spekla čokoladno torto, jamarki Mojca in Ines pa višnjevo torto in tiramisu. Med nastavljanjem tedaj že prijetno toplim sončnim žarkom smo jamarji (Ljubo, Mojca, Boštjan, Miha in Ines) urili tečajnike na steni, Nebojša je vodil trening na lestvicah, Mare in Brko pa sta pazila, da kak čevapčič po naključju ne zdrsne z žara. Sledila sta si obiska Logarčka in Golokratne jame. Golokratna jama, s svojimi 50 do 70 metri vhodnega brezna, je bil tudi končni preizkus usposobljenosti. Prav vsi prisotni so se brez težav spustili do dna te prostorne udornice. Trud je bil poplačan s prečudovito zasiganim nadaljevanjem, ki so ga pred nekaj leti odkrili zamejski jamarji. Pred izpitom so se tečajniki ponovno osredotočili na vrvno

Prvo spoznavanje jamarske opreme v klubskih prostorih. Foto: Roman Kidrič

tehniko v Breznu pod Debelim vrhom, kamor so med tednom zašli še enkrat. Izpit je potekal v okviru 10. jamarskega tabora, ki je bil 4. junija v Kočevju. Prav vsi prijavljeni tečajniki JKŽ-ja so izpit uspešno opravili. Jamarji pripravniki so tako postali Suzana Basarič, Eva Brvar, Roman Kidrič, Miha Melink - Glumac, Petra Ogrin, David Rozman in Andrej Stržinar, kljub menda nekakšnim zapletom z zvijanjem vrvi pri inštruktorju. Roman je po zaključku celotnega procesa predstavil krasno multivizijo z utrinki jamarske šole in vsem, kar je sodilo zraven. Na presenečenje vseh jamarjev pa se je Petra v imenu vseh tečajnikov letnika 2005 zahvalila vsem jamarjem, ki so kakorkoli sodelovali in pomagali pri organizaciji tečaja in po njihovem mnenju najbolj zaslužnim podelila posebne diplome in priznanja za prispevek k naučenim jamarskim veščinam in prijateljski odnos. Najprej so pohvale prejeli

Izobraževanje Ljubo Golob, Miha Staut, Boštjan Vrviščar in Nebojša Matijević, v kompletu pa je vsak dobil še par poljubčkov od Petre. Seveda pa Mojca Vrviščar Zazula in Ines Klinkon tudi nista ostali praznih rok oziroma lic, vse zgoraj našteto sta dobili od Mihe Melinka, v jamarskih krogih danes poznanega zgolj kot Glumca. Pohvaliti pa je seveda treba še: Kristino Jager, Mateja Mihailovskega, Uroša Iliča, Mareta Krašovca, Iztoka Trčka - Jolbeta, Miho Celarca, Petra Gedeija in Luko Kroneggerja, ki so tečajnikom priskočili na pomoč pri njihovih prvih jamarskih korakih, ter oba zunanja predavatelja Primoža Presetnika in Cirila Trčka. Tečaj se je na ta način zaključil, na klubu pa je to leto ostalo kar nekaj kakovostnih jamarjev in dobrih prijateljev, ki so svojo vrednost pokazali v sledečih čisto pravih ja marskih akcijah.

Vodja šole Ljubo prejema diplomo iz rok tečajnice Petre. Foto: Roman Kidrič

Inštruktorji JZS Dejan Hladnik

ansko leto smo v okviru izobraževalne službe JZS pričeli s prvim usposabljanjem za naziv inštruktor jamarstva, ki se je odvijal na plezališču Velikega Naravnega mostu v Rakovem Škocjanu. Nastanjeni smo bili v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti Dom Rak v Rakovem Škocjanu, kjer je tudi potekal pisni del izobraževanja. Pogoji za pristop k izpitu so bili: izpit jamar, najmanj tri leta staža, kandidat mora imeti oddanih 10 zapisnikov, kjer je kandidat avtor, od tega vsaj pet osnovnih in pet dopolnilnih zapisnikov, dokumentiran obisk najmanj dveh jam, globljih od 300 m ter prisotnost na predhodnih usposabljanjih. Pri plezanju se uporablja osebno opremo kot za naziv jamar, dodatno pa še »krempeljc«, ključ 13, pet vponk in prusik. Cena izpita je bila 8.000 SIT.

Potrebna znanja: Vrvna tehnika in teorija iz programa jamar, izpolnitev vseh rubrik osnovnega zapisnika, prva pomoč, varovanje jam, varnostne norme in postopek pri nesreči, trojno sidrišče, blok, bernard, španska protiteža, tovariška pomoč (snemanje in dvigovanje soplezalca z vrvi), osnovna oskrba poškodovanca, spust po napeti vrvi (žičnica), označevanje vrvi, opremljanje in razopremljanje smeri, izdelava sidrišč, ojačitev sidrišča (zabiti svedrovec ali »fiks«), lestvice (plezanje, varovanje, komunikacija), obrat na vrvi in prehod preko vozla ter napenjanje žičnice, merila JRS za opremo, ki se uporablja. Obvezna je razlaga vsakega manevra. Časovna omejitev: dvakratni čas demonstratorjev JZS. Termin izpitov: enkrat letno potrjevanje

Izobraževanje

Snemanje ponesrečenca z vrvi. Foto: Dejan Hladnik

za obstoječe inštruktorje in enkrat letno izpiti za nove inštruktorje.

Moji vtisi na tečaju Preden smo začeli s tečajem, smo se morali uskladiti, kako bo sploh potekal in kaj se bo na tečaju zahtevalo. Poenotiti smo morali tudi opremo, ki smo jo imeli vsak nekoliko drugače nameščeno. Gre predvsem za povezave med prižemami, popkovinami, kakšni vozli naj bodo na določenih sklopih opreme, dolžina in debelina vrvi in zank, vrste vponk. Oprema, ki jo uporabljamo, mora biti atestirana in kvalitetna. V mislih imam spodnji in zgornji del pasu, čelado, vrvno zavoro, prsno in ročno prižemo, vponke, kombinezon, podobleka, obutev, karbidovko, rezervna LED-svetilka. Acetilenske svetilke imajo veliko prednost, saj jih lahko uporabimo kot grelno sredstvo. Sam zagovarjam uporabo

karbidovke in LED-diod skupaj. Izpit za naziv inštruktor jamarstva se mi zdi zelo pomemben, kajti prenos znanja na mlajše člane mora biti kvaliteten, čeprav se z jamarstvom ukvarja procentualno malo ljudi. Predvsem je pomembno, da se mlajšim članom, ki še nimajo dovolj znanja, pokaže pravilna uporaba opreme, ker je le-ta pogoj za varno obiskovanje jam. Pomembno se mi zdi tudi potrjevanje licence za naziv inštruktor jamarstva, kjer se vsakokrat obnovi znanje in nauči kaj novega. Naziv inštruktor jamarstva je uspešno pridobilo 17 kandidatov. To so: Gregor Aljančič, Rajko Bračič, Miha Celarc, Franjo Drole, Dejan Hladnik, Jaka Jakofčič, Jure Jakofčič, Metod Kos, Janez Marinšek, Marko Pavlin, Igor Potočnik, Zdenko Rejec, Bogomir Remškar, Mihael Rukše, Aleš Stražar, Radivoj Šajn in Tomaž Valenčič. 

Izobraževanje

Moja izkušnja z Jamarsko reševalno službo Uroš Ilič

Jamarski reševalni službi (JRS) sem začel razmišljati že leta 2004, vendar se usposabljanja takrat nisem uspel udeležiti. Zakaj bi se potapljač, ki se je pridružil jamarjem samo zato, da bi se naučil priti do sifona globlje v jami, sploh zanimal za JRS? Da bi se kaj novega naučil? Sliši se kot zelo obrabljena fraza, vendar se na drugi strani sifona mnogokrat nisem počutil suverenega. Leta 2005 se končno prijavim na usposabljanje, ki je bilo v sklopu ponovno oživetega srečanja jamarjev spomladi letos na Jamarskem domu na Gorjuši. Z usposabljanjem začnemo v nedeljo, 17. aprila 2005, zelo zgodaj, glede na sobotni večer kar malo prezgodaj. Kandidatov za pripravnika JRS se nas je zbralo 11 in odpravimo se do bližnje stene ob Kamniški Bistrici. Inštruktorji nam kažejo različne manevre, nekaj uspemo vaditi (tovariška pomoč, dvig s protitežo), nekaj samo gledamo (napenjanje

Vaja v Majčevem breznu. Foto: Aleš Stražar

100

žičnice). Zaslužimo si kosilo v Jamarskem domu, za popoldan je bila predvidena teorija. Ravno ko smo skoraj pojedli, začnejo inštruktorjem in pomočnikom zvoniti pozivniki in telefoni. Takoj sem vedel, da gre zares. Izkazalo se je, da je ribniškega jamarja zasul podor nekje na Goteniškem Snežniku. Reševalci so se organizirali, medtem ko tečajniki zgubljeno begamo okoli. Nekdo se le spomni na nas in že se sprašujejo, kaj narediti z nami. »Pojdite zraven, če imate čas.« Znajdem se v kombiju z Maksom Merelo in Gašperjem Koširjem, do jame smo prišli med prvimi. Med prvimi sem bil tudi pripravljen in takoj sem pristal v ekipi z njima. Naša naloga je bil dvig nekje z –80 na –60 m. Najprej malo pomagam, opazujem, sprašujem, nabijam sidrišča. Ob samem dvigu pa se izkaže, da je reševalcev v jami (ob dodatnem sidrišču na »našem teritoriju«) malo premalo za tekoči dvig, tako da sem tudi jaz moral delati manevre, ki sem se jih učil nekaj ur prej. Kako se dela dvig s protitežo, sem si od takrat zapomnil za vedno! Nosila so šla mimo, pomagam razopremiti en del, iz jame prilezem ob polnoči, domov ob dveh zjutraj. Ostale so še štiri ure spanja do službe. Zelo zanimiva prva izkušnja! Za priprave na izpit je bilo treba še veliko trenirati. To sem počel ob popoldnevih pri Alešu Stražarju doma. Delali smo toliko časa, dokler nisva bila oba zadovoljna, za kar bi se mu še enkrat zahvalil. Ker nam

Izobraževanje je na usposabljanju zmanjkalo časa, smo se vmes še enkrat dobili v sežanskem kamnolomu. Najprej smo se naučili še nekaj manevrov, predvsem z nosili. Nato smo pokazali, kaj znamo, in vsaj nekateri ugotovili, da nam še manjka treninga, tako da sem se še nekajkrat oglasil pri Stražarju, tovariško pomoč pa treniral kar z našimi pripravniki za jamarja (hvala Romanu in Glumcu). Izpit smo imeli 21. maja na 120-metrski steni ob Predjamskem gradu. Prišlo nas je osem. Ena ekipa je začela s tovariško pomočjo in vozli, druga je začela opremljati steno za dvig. Nato se dogovorimo, kako bomo izvedli dvig in Aleš Stražar se žrtvuje za v nosila, seveda mu ne uide nobena naša napaka. Dvignemo ga od vode do vrha stene, nato pa po skoraj 200-metrski žičnici dol do gostilne. Seveda se noben od nas ni mogel upreti spustu po tej žičnici. Nato še razopremimo steno. Vse to je potekalo pri skoraj 30 stopinjah celzija in pod budnimi očmi množice turistov. Neki Američani so čakali skoraj uro, da so videli prvega, ki se je spustil po žičnici. Kljub trudu pa inštruktorji z mojim znanjem in z znanjem še dveh tečajnikov niso bili najbolj zadovoljni in prislužili smo si »popravni izpit«. Za popravni izpit sem se dogovoril z Markom Pavlinom dober mesec kasneje nad jamo Poltarico. Moja naloga je bila še enkrat pokazati vse manevre, ki smo se jih učili, in tokrat je bil z znanjem zadovoljen. Kljub vsemu sem se naučil še nekaj malenkosti. Nato sem preostali čas pomagal ostalim novomeškim jamarjem sanirati vhod v jamo Poltarico – od parkirišča do jame sem nosil malto. Brez kozarca cvička pa se s tistih koncev ne da odpraviti domov. Od začetka usposabljanja sem se udeležil tudi treh reševalnih vaj. Na moji prvi, 7. julija v Golarjevem breznu, sem bil v t. i. bazi (pred jamo) in se spoznal z uporabo voxa. Na vaji 11. junija v Škocjanskih jamah potapljači sicer nismo imeli drugega dela kot ogled

Pri učenju sem si pomagal tudi s fotografiranjem različnih konfiguracij. Foto: Uroš Ilič

dostopa do sifona, nazaj grede smo si pa le ogledali, kako je reševanje potekalo. Na vaji ljubljanske regije 10. decembra v Majčevem breznu je z reševanjem začela majhna ekipa treh reševalcev in dveh pripravnikov in sem moral poprijeti za marsikaj, utrdil nekaj znanja, nekaj stvari pa še izvedel na novo. V tej dobri polovici leta sem se naučil res veliko, veliko več, kot sem pričakoval. Tudi veliko stvari, ki jih uporabljam pri vsakdanjem jamarjenju. Skromno znanje, ki sem ga dobil na tečaju za mlajšega jamarja, in triletne »izkušnje« od takrat sem v teh nekaj mesecih presegel za nekajkrat. Delček je k temu pripomogla tudi drugačna konfiguracija opreme, ki se je izkazala za zelo uporabno in iz »preskusne« uporabe kmalu prešla v redno. K temu spada npr. uporaba dveh popkovin namesto treh – ena je dolga 41 cm in se uporablja za varovanje pri prepenjanju navzgor in navzdol, druga je skoraj izključno za povezavo z žimarjem, pardon, od sedaj z basicom, ki se je izkazal za uporabnejšega. Naučil sem se, kako se prepenjati navzdol brez uporabe stopne zanke, če je le smer primerno opremljena. Naučil sem se veliko hitreje plezati s pantinom. In še mnogo drugega. Sedaj mi je plezanje po jami lažje in tudi bistveno hitrejše, pa še bolj varnega se  počutim.

101

Izobraževanje

Vaja v okviru civilne zaščite Miha Celarc

amarski klub Železničar se kot neprofitna organizacija težko financira, zato je sodelovanje z Mestno občino Ljubljana v okviru civilne zaščite zelo pomembno. Sredstva, ki jih mesto nameni klubu, so strogo namenska in se porabljajo izključno za nabavo skupne jamarske opreme. Več skupne opreme pomeni, da več jamarjev in jamark raziskuje ter pridobiva znanje in izkušnje manevrov vrvne tehnike, katere uporabljamo na vajah civilne zaščite in ob morebitnih nesrečah. Spretnosti in znanje, pridobljeno na usposabljanjih Jamarske reševalne službe, internih vajah, na usposabljanjih inštruktorjev jamarstva in ostalih jamarskih aktivnostih, delimo tudi z ostalimi člani civilne zaščite.

Tako je bila letošnja vaja civilne zaščite organizirana kot pokazna vaja posameznih enot ter demonstarcija posebnih veščin in opreme. Jamarji smo pripravili reševanje iz visokih objektov s pomočjo vrvne žičnice. Vsi prisotni člani civilne zaščite so nato lahko pod nadzorom poskusili narediti žičnico in izvesti manever spuščanja ponesrečenca v nosilih po vrvi. Za manever smo ponovili pravilno izdelavo vozlov, napenjanje statične vrvi, namestitev ponesrečenca v nosila, namestitev nosil na vrv ter varen spust nosil z objekta. Sama tehnika reševanja je bila zanimiva tako za nejamarje v civilni zaščiti kot tudi za naključne mimoidoče. Ponovno se je pokazalo, da je vrvna tehnika zelo uporabna tehnika na področju zaščite in reševanja in opravičuje klubom namenjena sredstva. 

Ekipa civilne zaščite pred vajo v Ljubljani. Foto: Peter Gedei

102

Pesmi

Pesmi Viktor Robič - Brko

Ljubljanice pot

Vrhniške vodice

‘Lej, spet Obrh se v soncu sveti soja, Je nova gora, že Stržen ti ime je, ˘ A znova gre v podzemelj, tu Rak še je, Ni konca s krasom temnega še boja.

In Borovniš’co dela grapa vsaka, Šumík pa Prušn’ca, Pêkelske slapine. Kar na Planinskem polju vode zgine, Enak’ v Ljubijo, Bistro tu pritaka. ˘

In v jami se Planinski s Pivko oženi, ˘ ˘ Curlja al’buta, Unica priteka, En hip je Jačka, zadnja zdaj prepreka.

Vode tu vró iz teme nam neznane Ô, to izviri so Ljubljan’ce prave. Dalj Bela, Láhovka pa od Zaplane.

Prihaja skoz’ izhode mnoge v steni, ˘ Od teme gre, je kamen več ne seka To je Ljubljanica, ta naša reka.

In še Podlipš’ca, druge tud’ tokave. Cedi po grabnih se tja v smer’ Ljubljane ˘ Enak’ še bajerji in mlake rjave.

Barjanska pesem

Jamarski srečno

Ah, kje drevak je Ostrorogi spravil, Nič več gnetó mostiščarke si gline. Se še kolo ne ustavi zgodovine: Kaj Jazon z Argonavti je napravil? ˘

Razprè okó se in pogled zasije, Si nove, lepše še krasote snuje, Ko tisočletno umetnost raziskuje, ˘ Iz duše rádost neizmerna vzklije.

Al’ našli svojo tu so pot do morja? Počas’ se tud’ kolo je v šoto skrilo, ˘ Emoncem zlata doba je minila.

Se znova srečen v nov ta svet podajaš, ˘ Res pestro, divje, ne še raziskano Enkrat, ko vidiš, spet in spet prihajaš.

Se sonce potopilo za obzorja, Edina želja se je zdaj prebila, Morda lepoto vnukom bo vrnila.

Čeprav je vse drugačno in neznano, Na nove ti podvige že odhajaš, Ostati miren v srcu ni ti dano! ˘

Le kje se daleč pot začenja tvoja, Je res Trbuhovica onkraj meje? Ustav’jo mnogi hribi vode ne je, Bolj pota najde si globoka svoja,

Brezkončni čas je jezero napravil, Al’ nič ni večno, vse kaj kmalu mine, Rastline mnoge – vodna plošča zgine, Je pesek, blato, zemljo vanj naplavil.

Veliko vode se pri nas pretaka, Res kraške na’krog nas so vse višine, Hrumijo pa spod zemlje, iz globine, Neznan’, od kod se Barje še namaka.

Jasnó nam tôplo sonce vsak dan sije, Al’ tudi v têmi še narava kuje, ˘ Mil’jone spet čudés si oblikuje, Ak’ najdeš jih, hitrej’ srce ti bije.

103

(P)osebne novice

(P)osebne novice Aleš Lajovic Bilten št. 24 z letnico 2005 je bil v bistvu jubilejni, kajti izdan je bil ob 50-letnici našega »ferajna«. V njem je izšel izbor člankov oziroma boljših prispevkov iz vseh Biltenov, tako da je iz posamezne številke lahko več tekstov ali pa tudi noben. Izbor je po nadvse tehtnem razmisleku in temeljitem preudarku opravil Kuki (Miha Brenčič). Ve se, da je to nadvse zahtevno opravilo trajalo dolgo (ni dosti manjkalo, pa bi bilo predolgo), kljub temu pa je jubilejni Bilten izšel za čuda pravočasno, za kar ima nedvomne zasluge, kot običajno, Peter (Gedei). Lekture in korekture je tako rekoč v zadnjem trenutku in še malo čez ter tako kot zadnja leta opravil Miha (Čekada) po znanem sistemu Nobody is perfect ali Čudna so pota gospodova. Podpisani namreč marsičesa ne razume ali ne odobrava (kar se slovenskega pravopisa tiče, seveda), pa vendar – Bilten je izšel in to je najpomembnejše. V Novi progi – uradnem glasilu (občasno tudi trobilu) Slovenskih železnic – je Marko Tancar (glavni urednik omenjenega glasila) v daljšem prispevku predstavil jubilejno številko in ob tem zapisal: »Obletnici primerno je v Biltenu združenih 49 najpomembnejših člankov iz prejšnjih številk, dodali pa so tudi natančen in hkrati zabaven pregled polstoletnega delovanja kluba. Vsekakor branje, ki bo pritegnilo tudi nejamarje.« Kar prijazna ocena našega Biltena, ni kaj! Sicer pa smo omenjeno številko našega klubskega glasila posvetili Dušanu (Novaku), ki je ustanovil naš »ferajn«, financiral pa jo je Geološki zavod Slovenije, kjer je bil Dušan v službi praktično vse svoje življenje. Zadevo je logistično izpeljal Kuki, ki v isti instituciji, tudi na Dušanovih temeljih, nadaljuje začeto delo. Le to bi si želeli, da bi z Geološkim zavodom še večkrat sodelovali, tako kot smo v preteklosti. ••• Vodstvo našega »ferajna« je v jubilejnem letu doživelo rahle korekture. Miha (Staut) je še naprej predsednik, kar je nadvse pohvalno in vsega občudovanja vredno predvsem in zlasti ob dejstvu, da je v preteklem letu diplomiral in se za povrh še celo zaposlil, in to v Kopru, od koder je tudi sicer doma (olajševalna okoliščina je, da so starši Ljubljančani). Da ne bi kar takoj prišel iz študijske forme, se je nemudoma vpisal še na magisterij. Trenutno mu uspeva prisostvovati in voditi večino velepomembnih klubskih sestankov. Da mu to uspeva, je dodatni razlog še v tem, da ima v Ljubljani v neposredni bližini »ferajna« stanovanjce (oziroma bolje – njegovi starši), ki ga trenutno zaseda le še Ines (Klinkon); prej sta ga namreč oba, sedaj pa le občasno. Tudi ona je diplomirala in se zaposlila, za razliko od Miha v Ljubljani, trenutno pa opravlja še posle tajnice našega kluba. Če je ravno ni na sestanku, jo zamenjuje Ferran (Milan). Podpredsednik je Uroš (Ilič), če je slučajno na suhem (je namreč strasten potapljač), štrike pegla Peter (Gedei), ki se poleg z gospodarstvom ukvarja tudi z našim svetovno znanim Biltenom, nad financami pa za čuda še vedno bedi Kristinca (Jager). Trpežna, ni kaj! Nadležne posle v zvezi s civilno zaščito pa že dolgo vrsto let uspešno vodi Miha (za razliko od zgoraj omenjenih se slednji piše Celarc). ••• V zvezi s civilno zaščito je tudi eno pomembnejših priznanj, ki jih je v zadnjih petdesetih letih prejel naš »ferajn«, in sicer Bronasti častni znak civilne zaščite. Žal se je veselice iz neznanih razlogov udeležil le Miha (Celarc), ki je iz rok same presvitle gospe županje Danice (Simšič) prejel to velevažno listino. Zaslužnih med nami je namreč precej, žejnih pa

104

(P)osebne novice tudi. Prvo ekipo civilne zaščite smo bili sestavili že pred nekaj desetletji, da pa je zadeva sploh stekla, tudi na Zvezinem nivoju, pa je brez dvoma zaslužen Jolbe (Iztok Trček), ki je v tistih časih pri Jamarski zvezi Slovenije skrbel za stike s civilno zaščito. In nenazadnje bi brez pomoči »civilke« tudi ne imeli tako imenitnih prostorov tako rekoč sredi Ljubljane. Pred slabimi sto leti je bila to čista periferija – tako rekoč prerija, imenovala pa se je Kravja dolina in niti spodobne poti, kaj šele ceste ni imela. Pa ne samo mi, tudi Matica (Društvo za raziskovanje jam Ljubljana) je preko civilke prišla do podobnih prostorov, le da oni domujejo sredi Savskega naselja na – kakšen slučaj – Šerkovi ulici, česar pa večina članstva tako ali tako ne ve. Alfred Šerko je bil eminentni član Društva za raziskavanje podzemnih jam med obema svetovnima vojnama, sicer pa tudi psihiater. ••• Ne dogodi se nam ravno pogosto, vsakih par let pa le, in sicer, da kateri od članov napiše in izda knjigo. To pot se je potrudil Miha (Čekada), ki že nekaj let v službenem času, le kdo bi si mislil kaj takega, proučuje tanke trde plasti (titanov nitrid itn.). Skupaj s svojim predpostavljenim dr. Petrom Panjanom sta izdala knjigo z naslovom »Zaščita orodij s trdimi PVD-prevlekami«, ki je ena redkih knjig, če ne kar edina s to tematiko v slovenskem prostoru in zajema vse trenutno znanje na to temo. Čestitamo! ••• Dolgoletno jamarjenje in ostalo športno udejstvovanje, pa tudi način življenja, je pustilo opazne in predvsem boleče posledice zlasti na okostju našega dičnega člana Mirana (nekoč Šublja, sedaj Sagmeistra). Odrešitev je našel v knjigi dr. Johna E. Sarna, ki se v prostem prevodu glasi: »Ozdravimo bolečine hrbta« s podnaslovom: »Povezava uma in telesa«. Iz same hvaležnosti, da se je končno znebil bolečin in izognil, kot je kazalo neodložljivi pa tudi rizični operaciji, jo je prevedel v slovenščino, izšla pa je pri založbi Iskanja (2004). Kaj naj rečemo? Hvala, Miran! ••• Končno se je upokojil. Kdo? Raste, med drugim tudi ustanovni član našega »ferajna« Marjan Raztresen. Kot novinar je desetletja spremljal tudi dogajanja po slovenskem podzemlju (pa tudi po svetu). Glede na to, da imajo penzionisti, kot je splošno znano, zelo malo časa, upamo, da bo še naprej v pisni obliki lahko spremljal jamarsko sceno. Doma in na tujem. Sicer pa je bil Raste pobudnik in prvi ter dolgoletni urednik našega tukaj prisotnega, svetovno znanega Biltena, kasneje pa je bil, med drugim, leta glavni urednik Planinskega vestnika. Za urejanje Zvezine revije Naše jame pa ni našel dovolj veselja (ali morda časa?), čeprav smo ga snubili. ••• Kot je bilo že večkrat omenjeno, se članstvo našega »ferajna« ukvarja z vsem mogočim. Matej (Mihailovski) je med drugim tudi strasten potapljač. Z bombami ali brez. Trenutno je slovenski rekorder v prostem potapljanju na dah s 55 metri. In obilo načrti! ••• Pa še en rekord ima Matej – ta je še povsem svež – in sicer v merjenju jam. Z Romanom (Kidričem) sta v soboto, 24. decembra 2005, v Vodni jami v Lozi namerila celih 1720 metrov poligona. Resda sta merila z laserjem in da so bile vizure dolge, vendar se je bilo treba v jamo spustiti, preplavati sifon (50 metrov, –5) in prepešačiti slab že izmerjen kilometer do novih delov. In potem zopet po isti poti ven. To pa še ni vse. Uroš (Ilič) in Igor (Vrhovec) sta istočasno namerila v isti jami v stranskem rovu dodatnih 1300 metrov, in sicer s tračnim me-

105

(P)osebne novice trom – skupaj so torej v enem dnevu namerili dobre tri kilometre poligona, kar je brez dvoma trenutni klubski rekord, in to tako rekoč v srcu Slovenije, da ne rečemo pred domačim pragom (tu ni mišljen Inštitut). Vodna jama v Lozi je že prej veljala za eno večjih in pomembnejših slovenskih jam (hidrologija), da bo pa tako dolga in razvejana, si nihče ni upal niti pomisliti. Trenutno se dolžina znanih rovov bliža šestim (6) kilometrom! Pa še ni konec. ••• Časi se nezadržno spreminjajo, kar je sicer splošno znano. Kar se je še pred par leti zdelo skoraj nemogoče, je danes resničnost. Poligon Loze je bil tako že v par dneh izdelan in na ogled postavljen na naši spletni strani, za kar gredo nedvomne zasluge Urošu (Iliču). Znanje in volja, pa smo, kjer smo! ••• Nekaj podobnega se dogaja z jamarsko razsvetljavo. Karbidke so desetletja, da ne rečemo stoletja kraljevale pod zemljo, jamarji pa smo jim rekli kar jamsko sonce. Trenutno pa kaže, da jim bo dokončno odklenkalo. Pojavile so se namreč »ledice« (LED-diode), ki so v le nekaj letih doživele nesluten razvoj. Ob silno skromni porabi energije svetijo, da je joj in prav osupljivo dolgo. Kaj šele bo? ••• Pretekla leta nas je s svojimi, včasih prav neverjetnimi odkritji razveseljeval Milan (Ferran). Raziskovalna žilica ga je zadnje leto pripeljala do Pucovega brezna, ki je bilo znano predvsem po tem, da potok, ki teče vanj, odteka deloma v Jadran, deloma pa v Črno morje. No, Milanu se je posrečilo (ob občasni asistenci ostalega članstva, seveda) prodreti prav do mesta raztekanja in še veliko dlje. Novih rovov in rovčkov (ki so v večini) je trenutno za kak kilometrček, višinska razlika med najvišjo in najnižje doseženo točko pa se bliža stotim metrom. Skrajni deli so približno pod breznom, kjer je pred leti izvajala rudarska dela družba Lilo (Danilo Jelinčič, kasneje Riznar) & Co., le precej globlje. ••• Sicer pa je Milan dejaven tudi drugod. Čakata še Spodnja in Zgornja Čedca (Jezersko), Suha Krajina je bogatejša za eno 50- in eno 70-metrsko brezno v okolici Višenj, v Gamsovi pa je, kod sad njegovih prizadevanj, od Mučilnice ostala samo še Učilnica ... ••• Gamsova je bila prvo res pomembno odkritje našega »ferajna« in v tistem času najgloblje znano brezno v Jugi. Zadnja leta se članstvo po njej dokaj redno pase oziroma bolje – izgublja. Skrajni čas bi že bil, da se v jami najde in razišče kaj novega, saj je njen potencial brez dvoma preko 1000 metrov ... ••• Luciferovanje! Prav vsakemu članu ob spominu na zadevne pretekle dogodke zaigra srce, nekatere pa zapeče

106

(P)osebne novice tudi zadnja plat. Avtor zadnje tehnične izboljšave na tozadevnem področju je, kot običajno, Ljubo (Golob). Zadeva je še najbolj podobna trikotnemu štemplju za žigosanje drevja, splet okoliščin pa je pripeljal do tega, da je v nekem trenutku zacvrčalo in potem tudi zadišalo – seveda ne bomo povedali, po čem. Vse skupaj je bilo seveda spremljano s srce parajočimi akustičnimi pojavi, dogajalo pa se je ob lovski koči pod Gadovnikom, severovzhodno od Pivke. Včasih ni prav lahko postati član našega »ferajna«. ••• No, in tako smo luciferovali tudi na Otoški dolini nad Cerknico. Vzdušje je bilo tako, kot je treba, snega ravno prav in pošteno mraz, takole okoli –7 °C. Piscu teh vrstic pa nekaj ni dalo miru in se je kasneje odpravil do mehanika, da mu izmeri, kolikšen mraz brez škode prenese hladilna tekočina v njegovem avtomobilu. Mehanik pregleda tekočino in izjavi: –7 °C. Na tesno je šlo ... ••• Že kar nekaj časa smo v Evropski uniji in tako se je zgodilo, da so prišle na študij v Ljubljano mlade Čehinje. Ker jih zanimajo jame, so se oglasile kar na našem »ferajnu«. In ondan se je pri nas oglasila še gostja iz Beograda (članstvo namreč že desetletja rije po tistih koncih, lani pa so v Srbiji nekateri celo silvestrovali). Naš sestanek je tako imel nekoliko babilonskega prizvoka – malo se je govorilo srbsko, malo češko, malo slovensko, pa še kakšna kombinacija bi se našla ... ••• Sicer pa smo izdatno proslavili petdesetletnico našega »ferajna«. Na raznih lokacijah. Peter (Gedei) je pripravil fotografsko razstavo v Cankarjevem domu (kjer je zapel tudi Ribniški oktet), glavna fešta je bila na Magistratu (kjer je zapel med drugim tudi Ljubljanski oktet), nadaljevanje pri gasilcih na Poljanskem nasipu – tam, kjer se naši občni zbori odvijajo že dolgo vrsto let, ustanovni in starejši člani pa so zavili k Sokolu. In če k temu prištejemo še uspehe zadnjih let, je petdesetletnica uspela na celi črti. Zlasti gre vsa čast in slava Jolbetu (Iztok Trček), ki mu je uspelo pridobiti pokroviteljstvo matere županje in s tem tudi dvorano na Magistratu. Ostali smo pomagali po svojih močeh v okviru možnosti in zmožnosti. Pa še na mnoga leta, »ferajn«!

Panoramka Petrove razstave v Cankarjevem domu. Foto: Peter Gedei

107

Fotostrip Luciferovanje 2005, lovska koÄ?a pod Gadovnikom, Trnje

Kataster

Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS Miha Čekada

a naslednih straneh je seznam zapisnikov, ki so jih člani JK Železničar oddali v Kataster jam Jamarske zveze Slovenije v letih 2003–2005. Jame so razvrščene po abecednem redu. V drugem stolpcu je označen tip zapisnika: A – osnovni zapisnik (odkritje nove jame), B – dopolnilni zapisnik o že znani jami, C – kartografsko gradivo, D – nerazvrščeno gradivo, E – načrt, F – fotografija in G – meritve. Kjer je bilo oddanih več zapisnikov istega tipa, je podano zraven število, npr. »3B, E« pomeni, da so bili oddani v tem letu trije B- in en E-zapisnik. Če je bilo več akcij v isto jamo, je v rubriki »datum« podan datum zadnje akcije. Ker je v igri več datumov (daOddani zapisniki leta 2003

ime jame Beško-Ocizeljska jama Beznica Brezen pod Blegošem Brezno v izkopu Dihalnik nad Viršnico Gradišnica Jama 2 pri Lenarščici Jama 2 v kamnolomu Drenov Grič Jama pri električni omarici Jama pri gnezdu Jama pri Sv. treh kraljih Jama pri zaviti kladi Jama v Kobilji dolini Jama v studencu v Gornji Kanomlji Jama za Vahtam Jančna jama Jeralovo brezno Jezerina Jožova jama Kavška jama Kevderc pri Lenarščici Krviška Okroglica Lesina Lipiška jama Logarček Logaška jama Lučka jama Lučka jama 2 Majčevo brezno Malo Okence Matjaževe kamre Medvedjak Petrišina jama Ponikve v Odolini Predjama Razbremenilna Roparska jama Snežna jama pod Štranglom Sovja jama

110

tip datum akcije B 21. 4. 2003 B B, D, E 3. 10. 1971 B 26. 5. 1988 A, E 4. 5. 2003 B 11. 5. 2003 B, F 18. 5. 2003 B 28. 4. 2002 A, E, F 18. 5. 2003 B 4. 1. 2003 2B 28. 10. 2003 B 18. 5. 2003 B 7. 5. 2003 B 17. 8. 2003 B B 2. 5. 2003 B 3. 1. 2004 B 1. 2. 2003 B 12. 6. 1971 B B, F 18. 5. 2003 B 28. 6. 2004 B 1. 4. 2002 B 15. 12. 2002 11B, C, 6E, G 30. 8. 2003 B 12. 10. 2002 E 22. 1. 2001 B, E 16. 11. 2003 B 27. 9. 2003 B, E 30. 3. 2003 B 23. 3. 2003 B 8. 3. 2003 B 28. 4. 2002 B 6. 12. 2003 B 20. 12. 2003 A, 4E 25. 10. 2003 2B 7. 8. 2003 A, E 17. 8. 2003 D

tum akcije, datum izdelave in datum oddaje zapisnika) ter več ločenih evidenc (društveni dnevnik, Kataster jam, osebna evidenca), je med seznamom akcij na straneh 114–123 in tem seznamom nekaj odstopanj. V zadnjem stolpcu je napisan zapisnikar (torej le tisti, ki je oddal zapisnik). Kadar je napisano več imen, gre za zapisnikarje z različnih akcij. Na strani 112 je v treh tabelah seznam vseh novih jam, ki jih je na podlagi zapisnikov JK Železničar registriral Kataster jam Jamarske zveze Slovenije. Zaradi zamika, ki preteče od oddaje zapisnika do njegove obdelave, je lahko jama registrirana še isto leto  ali pa leto pozneje.

zapisnikar Mojca Vrviščar Zazula Aleš Lajovic Aleš Lajovic, Stane Tomc Aleš Lajovic Miha Staut Mojca Vrviščar Zazula Miha Čekada Mojca Vrviščar Zazula Miha Čekada Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Miha Čekada Mojca Vrviščar Zazula Miha Čekada Aleš Lajovic Igor Perpar Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Aleš Lajovic Aleš Lajovic Miha Čekada Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Uroš Ilič, Miha Staut, Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Matej Mihailovski Aleš Lajovic Boštjan Vrviščar Uroš Ilič Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Miha Staut Jože Pristavec Miha Čekada Aleš Lajovic

Kataster ime jame SP_1 SP_2 SP_3 SP_4 SP_5 SP_9 SP_11 SP_12 SP_13 SP_14 SP_15 SP_16 SP_17 SP_18 Sršenova kajžarica Stota jama Šemonovo brezno Šimenkova jama Škamprlova jama Turkova jama Velika Kozinska jama Veternica Viršnica Votlina pod vrhom Šit Vranja jama Vratnica Vrhniška jama Zelške jame

tip datum akcije A, E 5. 8. 2003 A, E 5. 8. 2003 A, E 5. 8. 2003 A, E 5. 8. 2003 A, E 5. 8. 2003 A, E 5. 8. 2003 A, E 5. 8. 2003 A, E 5. 8. 2003 A, E 5. 8. 2003 A, E 5. 8. 2003 A, E 5. 8. 2003 A, E 5. 8. 2003 A, E 6. 8. 2003 A, E 6. 8. 2003 B 26. 3. 2003 2B 17. 11. 2002 B 29. 4. 2003 B 28. 12. 2002 B 21. 12. 2002 2B 11. 1. 2004 B 13. 10. 2002 B 2B, E 16. 6. 2003 A, C, D B 31. 5. 2003 B 23. 12. 2003 B 19. 10. 2002 B 24. 2. 2002

Oddani zapisniki leta 2004

ime jame Bilpa 5 Brezno na Strminah Brezno nad Retovjem Brezno v Jelenovem žlebu Divja jama pri Lesnem Brdu Dobličko jezero Gradišnica Gričnica Grmelarceva jama Izvir Bilpa Jama dveh klubov Jazbina v Rovnjah Jezerščica Kaščica Ledenica Lukence Malo Okence Najdena jama Ogence Pekel pri Kopanju Petrišina jama Predjama Roparska jama Rožno brezno Skedenca Vetrovna jama pri Laški kukavi Viršnica Vodna jama v Lozi

tip datum akcije B 17. 7. 2004 A, E, 2F 29. 5. 2004 B 1. 8. 2004 B 19. 9. 2004 B B, E 3. 1. 2004 B 24. 4. 2004 A, E, F 16. 5. 2004 A, 2E 7. 9. 2003 B 16. 6. 2004 A, E 12. 7. 2004 B 7. 3. 2004 A, E, F 27. 4. 2004 B 22. 5. 2004 A, E, 2F 16. 5. 2004 A 31. 7. 2004 B, C, E 31. 7. 2004 B 25. 4. 2004 A 19. 9. 2004 B 29. 8. 2001 B 26. 6. 2004 B 3. 4. 2004 A, B, E 7. 2. 2004 A, E 23. 10. 1999 D B 2. 9. 2004 B 28. 8. 2001 B, C 5. 9. 2004

zapisnikar Miha Staut Miha Staut Miha Staut Miha Staut Miha Staut Miha Staut Ines Klinkon Ines Klinkon Ines Klinkon Ines Klinkon Miha Staut Miha Staut Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Miha Čekada Uroš Ilič, Mojca Vrviščar Zazula Aleš Lajovic Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula zapisnikar Uroš Ilič Dejan Hladnik Aleš Lajovic Aleš Lajovic Aleš Lajovic Uroš Ilič Mojca Vrviščar Zazula Dejan Hladnik Miha Celarc Uroš Ilič Dejan Hladnik Mojca Vrviščar Zazula Dejan Hladnik Mojca Vrviščar Zazula Dejan Hladnik Aleš Lajovic Uroš Ilič Mojca Vrviščar Zazula Aleš Lajovic Miha Čekada Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Jernej Petrovčič, Mojca Vrviščar Zazula, Miha Staut Miha Staut Uroš Ilič Miha Čekada Uroš Ilič

Oddani zapisniki leta 2005

ime jame BC 4 Brezno pri Črni jami Brezno pri gamsovi glavici Brezno v Apnenih rupah Brezno v sivki Brlog nad Lenarčico

tip datum akcije B, 2D A, 2E, F 25. 9. 2005 B 29. 8. 2004 B 1. 10. 2005 B 1. 10. 2005 A, E 22. 5. 2005

zapisnikar Aleš Lajovic Boštjan Vrviščar Mojca Vrviščar Zazula Aleš Lajovic Aleš Lajovic Milan Ferran nadaljevanje na naslednji strani

111

Kataster nadaljevanje s prejšnje strani

ime jame Ferranova buža Govic Hočevarjevo brezno Jama na Drvaše Jama pod gradom Jama pri Sv. treh kraljih Jama v gradu pri Osojnici Jama v Kavčičevih gošah Jama v Ponikvah Jelenja jama Malo Okence Na Jami Ogenca Parska golobina Poka nad Koriti Pucov brezen Ravenska jama 3 Roparska jama Špranja v Lenarčici Šuštarjeva jama Tratnikovo brezno Ulčarjevo brezno Vodna jama v Lozi Vojakovo brezno Voleja jama

tip datum akcije zapisnikar 2B 30. 10. 2004 Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar B, 2F, 2E 1. 7. 2005 Aleš Lajovic A, E 11. 11. 2005 Milan Ferran B 1. 10. 2005 Aleš Lajovic 2D 1. 10. 2005 Aleš Lajovic B 15. 1. 2005 Boštjan Vrviščar 2B 1. 10. 2005 Aleš Lajovic B 1. 10. 2005 Aleš Lajovic B 1. 10. 2005 Aleš Lajovic B 24. 10. 2004 Mojca Vrviščar Zazula B 9. 1. 2005 Uroš Ilič B, D 1. 10. 2005 Aleš Lajovic B, E 5. 7. 2005 Aleš Lajovic B, E 9. 10. 2005 Miha Čekada, Boštjan Vrviščar A, E 16. 3. 2005 Milan Ferran 2B Milan Ferran A, 2C 6. 5. 2005 Aleš Lajovic E A, E 21. 12. 2002 Milan Ferran B 1. 10. 2005 Aleš Lajovic B Aleš Lajovic A, 2E 11. 12. 2005 Milan Ferran B, 2E 24. 12. 2005 Uroš Ilič B 1. 10. 2005 Aleš Lajovic B 1. 10. 2005 Aleš Lajovic

Registrirane jame leta 2003

kat. št. 8085 8086 8087 8088 8089 8090 8091 8092 8093 8094 8095 8096 8097 8098 8099 8100 8101 8102 8103 8104 8105 8106 8107 8108 8109 8110 8111 8112 8113 8114 8115 8116 8117 8118 8119 8120 8121 8122 8123

112

ime jame Ferranova buža Režkova jama Brezno za Kopico Zvezdica Obcestna jama pod Ostriškim vrhom Konjski Rep Hodnikova jama Žabica Skodelica 1 Skodelica 2 Skodelica 3 Skodelica 4 Skodelica 5 Skodelica 6 Skodelica 7 Skodelica 8 Skodelica 9 Skodelica 10 Skodelica 12 Skodelica 13 Skodelica 14 Skodelica 15 Skodelica 16 Skodelica 17 Skodelica 18 Brezno 23 pod Debelim vrhom Brezno 24 pod Debelim vrhom Brezno 25 pod Debelim vrhom Brezno 26 pod Debelim vrhom Brezno 27 pod Debelim vrhom Brezno 28 pod Debelim vrhom Brezno 29 pod Debelim vrhom Brezno 30 pod Debelim vrhom Brezno 31 pod Debelim vrhom Brezno 32 pod Debelim vrhom Brezno 33 pod Debelim vrhom Brezno 34 pod Debelim vrhom Brezno 35 pod Debelim vrhom Brezno 36 pod Debelim vrhom

zapisnikar Milan Ferran Igor Perpar Miha Čekada Milan Ferran Miha Čekada Milan Ferran Milan Ferran Milan Ferran Kristina Jager Kristina Jager Igor Perpar Kristina Jager David Dereani Igor Perpar Igor Perpar Kristina Jager Igor Perpar Igor Perpar David Dereani David Dereani David Dereani David Dereani Simona Glavan Miha Staut Simona Glavan Igor Perpar Igor Perpar Igor Perpar Igor Perpar Igor Perpar Igor Perpar Igor Perpar Igor Perpar Igor Perpar Igor Perpar Igor Perpar Igor Perpar Milan Hočevar Milan Hočevar

Registrirane jame leta 2004

kat. št. 4183 8245 8246 8247 8248 8249 8250 8251 8252 8253 8254 8255 8256 8257 8258 8259 8260 8261 8306 8308 8307 8305

ime jame Dihalnik nad Viršnico Razbremenilna Votlina pod vrhom Šit Jama pri električni omarici SP-1 SP-2 SP-3 SP-4 SP-5 SP-9 SP-11 SP-12 SP-13 SP-14 SP-15 SP-16 SP-17 SP-18 Brezno na Strminah Gričnica Jezerščica Roparska jama

zapisnikar Miha Staut Miha Staut Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Staut Miha Staut Miha Staut Miha Staut Miha Staut Miha Staut Ines Klinkon Ines Klinkon Ines Klinkon Ines Klinkon Miha Staut Miha Staut Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula Dejan Hladnik Dejan Hladnik Dejan Hladnik Jernej Petrovčič

Registrirane jame leta 2005

kat. št. ime jame 8310 Rožno brezno

zapisnikar Miha Staut

Članstvo

Vrlo članstvo JK Železničar v letih 2003/2004/2005 št. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42

priimek in ime Basarič Suzana Belič Janez Bernik Danilo Brenčič Miha - Kuki Brvar Eva Cej Danilo Celarc Miha Cvar Matjaž Čekada Miha David Rado Ðurđević Katarina Erznožnik Andrej - Erzo Ferk Mateja Ferran Milan Gedei Peter Gedei Tibor Glavan Simona Golob Ljubo Grden Marko Grmek Gorazd Hafner Katja Hladnik Dejan Horvat Sandi Hribar Živa Hussu Vito Ilič Uroš Jager Kristina Jakopin Stojan Jurkovič Borut Kanduč Franc Kidrič Roman Klinkon Ines Koblar Tomaž Košir Bratko Kowalski Woiciech Kralj Marija Kranjc Andrej Kranjc Maja Krašovec Marko Kronegger Danica Kronegger Luka Kronegger Tine

št. 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84

priimek in ime Kušar Jaka Kuzmič Milan - Badi Labernik Nace Labernik Zvonka Lajovic Aleš Lovšin Marija Matijević Nebojša Melink Miha Menart Viktor Mihailovski Matej Mlinar Ciril - Cic Modic Roman Novak Karlo Drago Ogrin Petra Oprešnik Simon Pečar Zvezda Perpar Igor Petek Tomo Petrovčič Jernej Polenčič Mojca Popov Popov Zvjezdan Raztresen Marjan Renninger Robi - Trakulja Robič Viktor - Brko Rozman David Subotič Zoran Staut Miha Stepišnik Uroš Stržinar Andrej Šmit Žiga Štrempfelj Daniela Šuštar Marko - Maki Tepina Klemen Tkavc Rok Trček Iztok - Jolbe Triglav Čekada Mihaela Volk Sašo Vreg Miro Vrhovec Igor Vrviščar Boštjan Vrviščar Zazula Mojca Žitko Igor

113

Akcije

Seznami akcij JKŽ Akcije leta 2003

št. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11

datum 1. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 4. 1. 4. 1. 9. 1. 10. 1. 18. 1. 18. 1. 18. 1.

jama Rupnikov rov na Golem Vrhu Nova Križna jama Pajsarjeva jama Mačkovica Jama pri gnezdu Ferranova buža Vranja jama Mačkovica Ferranova buža Viršnica, Dihalnik nad Viršnico Jama pri Svetih treh kraljih

12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35

19. 1. 19. 1. 19. 1. 23. 1. 25. 1. 25. 1. 26. 1. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 5. 2. 8. 2. 8. 2. 9. 2. 15. 2. 15. 2. 15. 2. 16. 2. 18. 2. 22. 2. 22. 2. 23. 2. 26. 2. 1. 3.

Jama pri gnezdu Vuzelnica Lanski vrh okolica Jame pri gnezdu dihalnik blizu Najdene jame Koren (nad Staro Vrhniko) Ferranova buža Ferranova buža, Jernejeva jama Križna jama Jezerina 1 Bestažovca Jernejeva jama Janča jama, okolica Viršnice dihalnika blizu Štampetovega mosta Ferranova buža Pajsarjeva jama Grofova jama Jama v Partu pri ogradi Martinska jama Koren (nad Staro Vrhniko) dihalniki blizu Štampetovega mostu okolica Štampetovega mostu nov spodmol pod žičnico na Vogel Logarček

36 37 38 39 40 41 42 43 44 45

1. 3. 1. 3. 1. 3. 2. 3. 4. 3. 5. 3. 5. 3. 6. 3. 6. 3. 8. 3.

Orient Express Roparska jama Baredine pri Poreču Ferranova buža Roparska jama Požiralnik v Ključu, požiralniki Grosupeljščice Divje jezero Divje jezero Roparska jama Medvedjak

46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60

8. 3. 8. 3. 9. 3. 15. 3. 17. 3. 18. 3. 19. 3. 21. 3. 22. 3. 22. 3. 22. 3. 23. 3. 23. 3. 25. 3. 25. 3.

Orient Express Divje jezero Roparska jama Ferranova buža Roparska jama Roparska jama Malo Okence Roparska jama Roparska jama Poljanska buža Malo Okence Matjaževe kamre Balantov studenec Viršnica, Pekel pri Kopanju Malo Okence

114

udeleženci Miha Čekada, Mihaela Triglav Ljubo Golob, Zvezdana Kržič Marko Krašovec Milan Ferran + 2 Dejan Hladnik, Ljubo Golob, Marko Krašovec, Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Ferran, Peter Gedei Gorazd Grmek, Živa Hribar Matej Mihailovski, Bratko Košir Milan Ferran, Ljubo Golob, Jernej Petrovčič Igor Perpar, Dejan Hladnik, Miha Čekada Marko Krašovec, Nebojša Matijević, Nace Labernik, Kristina Jager, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar, Andrej Stržinar Gorazd Grmek, Živa Hribar + 1 Boštjan in Mojca Vrviščar Ljubo Golob, Peter Japelj - Pero, Jože Pristavec - Joc Dejan Hladnik Ljubo Golob, Peter Japelj - Pero, Jože Pristavec - Joc Jernej Petrovčič Milan Ferran, Jernej Petrovčič Milan Ferran, Ljubo Golob, Jernej Petrovčič, Slavko Pollak Zvezdana Kržič, Samo Morel + spremljevalci Milan Kuzmič - Badi, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar Borut Jurkovič, Katarina Đurđević Milan Ferran, Jernej Petrovčič Igor Perpar, Simona Glavan, Miha Staut Dejan Hladnik Milan Ferran, Jernej Petrovčič Matej Mihailovski, Igor Vrhovec + 1 Marko in Matic Krašovec + prijatelji Borut Jurkovič, Arne Hodalič + 2 Miha Staut, Ines Klinkon, Jože Žumer Milan Ferran, Jernej Petrovčič Dejan Hladnik, Ljubo Golob Milan Ferran Aleš Lajovic David Dereani, Kristina Jager, Peter Japelj - Pero, Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Igor Perpar, Jože Pristavec - Joc, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Ljubo Golob, Dejan Hladnik Jernej Petrovčič Viktor Robič - Brko Milan Ferran, Borut Jurkovič, Jernej Petrovčič Jernej Petrovčič + 1 Aleš Lajovic Matej Mihailovski, Arne Hodalič, Samo Morel + 2 Matej Mihailovski, Arne Hodalič, Samo Morel + 2 Jernej Petrovčič + 1 Miha Čekada, David Dereani, Peter in Tibor Gedei, Živa Hribar, Uroš Ilič, Ines Klinkon, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Ljubo Golob, Dejan Hladnik Matej Mihailovski + 4 Jernej Petrovčič, Milan Ferran Milan Ferran, Ljubo Golob, Jernej Petrovčič Jernej Petrovčič + 1 Jernej Petrovčič + 1 Uroš Ilič Jernej Petrovčič, Milan Ferran + 1 Jernej Petrovčič, Milan Ferran, Ljubo Golob Igor Perpar, Miha Staut Uroš Ilič Marko Krašovec, Milan Kuzmič - Badi, Boštjan in Mojca Vrviščar Nace Labernik Miha Čekada, Mihaela Triglav Uroš Ilič

Akcije št. 61 62 63 64 65

datum 26. 3. 26. 3. 26. 3. 28. 3. 29. 3.

jama Roparska jama Radensko polje Sršenova kajžarca Plenkača Skednena jama, Vranja jama (jamarska šola)

udeleženci Jernej Petrovčič + 1 Tibor Gedei Sandi Horvat, Milan Kuzmič - Badi, Boštjan in Mojca Vrviščar Peter Japelj - Pero, Jože Pristavec - Joc Tibor in Peter Gedei, Miha Staut, Miha Celarc, Viktor Robič - Brko, Ljubo Golob, Matjaž Cvar, Boštjan in Mojca Vrviščar, Nebojša in Radana Matijević, Ines Klinkon, Živa Hribar, Andrej Stržinar, Sašo Jenko + 1 Uroš Ilič 66 29. 3. Malo Okence 67 30. 3. Malo Okence Uroš Ilič, Igor Vrhovec 68 30. 3. Markov spodmol, Županov spodmol Miha Čekada, Mihaela Triglav 69 5. 4. Roparska jama Jernej Petrovčič, Milan Ferran 70 6. 4. Iški vintgar (jamarska šola) Boštjan in Mojca Vrviščar, Miha Čekada, Matjaž Cvar, Nebojša Matijević, družina Krašovec, Aleš Lajovic, Miha Staut, Ines Klinkon, Andrej Stržinar, Sašo Jenko 71 6. 4. Jama pod Gavgami Borut Jurkovič, Katarina Đurđević, Arne Hodalič + 1 72 10. 4. Jama pri gnezdu Gorazd Grmek, Živa Hribar + 1 73 12. 4. Ferranova buža Milan Ferran, Jernej Petrovčič 74 19. 4. Plenkača Peter Japelj - Pero, Jože Pristavec - Joc, Jernej Petrovčič, Peter Gedei 75 19. 4. Orient Express Ljubo Golob, Dejan Hladnik 76 20. 4. okolica Plenkače Jože Pristavec - Joc 77 21. 4. okolica Plenkače Jože Pristavec - Joc 78 21. 4. Roparska jama Jernej Petrovčič 79 21. 4. Ocizeljska jama (jamarska šola) Boštjan in Mojca Vrviščar, Matjaž Cvar, Nebojša Matijević, Iztok Trček - Jolbe, družina Labernik, Miha Staut, Ines Klinkon, Peter Rink 80 27. 4. okolica Raskovca Ljubo Golob, Dejan Hladnik 81 27. 4.–3. 5. Veliko Okence Uroš Ilič 82 29. 4. Šemonovo brezno (jamarska šola) Boštjan in Mojca Vrviščar, Ines Klinkon, Miha Staut 83 29. 4. Cimetova jama Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc 84 1. 5. Cimetova jama Jernej Petrovčič + 1 85 1. 5. Radensko polje Ines Klinkon, Miha Staut 86 1. 5. Viršnica Janez Snoj + 1 87 2. 5. Cimetova jama Jernej Petrovčič, Peter Japelj - Pero, Jože Pristavec - Joc 88 2. 5. Janča jama, okolica Viršnice Aleš Lajovic, Igor Perpar, Miha Staut 89 3. 5. okolica Raskovca Milan Ferran, Ljubo Golob 90 4. 5. Cimetova jama Jernej Petrovčič, Peter Japelj - Pero, Jože Pristavec - Joc 91 7. 5. Partizanska jama (jamarska šola) Boštjan in Mojca Vrviščar, Ines Klinkon, Miha Staut 92 10. 5. Gradišnica (jamarska šola) Boštjan in Mojca Vrviščar, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič, Ines Klinkon, Miha Staut, Andrej Stržinar 93 11. 5. Gradišnica Boštjan in Mojca Vrviščar + 4 Nemci 94 11. 5. Cimetova jama Jernej Petrovčič 95 11. 5. okolica Raskovca Ljubo Golob 96 13. 5. Veliko Okence Matej Mihailovski 97 14. 5. Divje jezero Matej Mihailovski, Arne Hodalič 98 14. 5. Planinska jama Ljubo Golob, Zvezdana Kržič 99 14. 5. Radensko polje (okolica Zagradca) Aleš Lajovic 100 15. 5. Zakovškovo brezno Marko Krašovec + 1 101 16. 5. Marijino brezno Nace Labernik + škofjeloški šolarji in učitelji 102 16. 5. Malo Okence Uroš Ilič, Matej Mihailovski 103 17. 5. Kebrova luknja (reševalna vaja) Miha Celarc, Dejan Žugelj 104 17. 5. Hotiške ponikve Peter Gedei, Igor Perpar, Nace Labernik, Kristina Jager, Uroš Ilič, Jernej Petrovčič 105 18. 5. Jama pri električni omarici, Kevderc pri Lenaršci Aleš Lajovic, Miha Čekada, Milan Ferran, Uroš Ilič 106 18. 5. Logarček Jernej Petrovčič + 2 107 18. 5. Kamnitnik Nace Labernik + škofjeloški jamarji 108 23. 5. Iški vintgar (jamarska šola) Boštjan in Mojca Vrviščar, Ines Klinkon, Miha Staut 109 23. 5. Trenta Ljubo Golob + 1 110 24. 5. Sveta jama Aleš in Darja Lajovic, družina Labernik, Igor Perpar, Simona Glavan, Miha Čekada, Mihaela Triglav Igor Perpar, Simona Glavan, Miha Čekada, Mihaela Triglav 111 24. 5. Postojnska jama (biospeleološka postaja) 112 24. 5. Jezerina 1 Boštjan in Mojca Vrviščar + 4 113 31. 5. Vranja jama (jamarska šola) Boštjan in Mojca Vrviščar, Nebojša Matijević, Ines Klinkon, Miha Staut 114 31. 5. Podražarjevo brezno Ljubo Golob, Zvezdana Kržič + notranjski jamarji 115 31. 5. Bruhalnik pri gradu Snežnik Miha Čekada, Mihaela Triglav 116 7. 6. okolica Pivke jame (jamarski izpiti) Miha Čekada, Miha Celarc, Boštjan in Mojca Vrviščar, Nebojša Matijević, Ines Klinkon, Miha Staut 117 8. 6. Pivka jama, Črna jama Boštjan in Mojca Vrviščar, Ines Klinkon, Miha Staut 118 8. 6. Tkalca jama, Zelške jame Ines Klinkon, Miha Staut 119 10. 6. Podražarjevo brezno Ljubo Golob 120 12. 6. Viršnica Uroš Ilič

115

Akcije št. datum jama 121 14. 6. Viršnica, Pekel pri Kopanju

udeleženci Uroš Ilič, Iztok Trček - Jolbe, Igor Perpar, Nebojša Matijević, Boštjan in Mojca Vrviščar, Miha Staut, Ines Klinkon 122 14. 6. Ljubljana (reševalna vaja CZ) Peter Gedei, Miha Čekada, Tomaž Koblar, Matjaž Cvar, Simon Oprešnik, Kristina Jager 123 15. 6. Poltarica Matej Mihailovski, Uroš Ilič 124 19. 6. rudnik bobovca na Jelovici Ljubo Golob + 1 125 21. 6. Planinska jama Peter Gedei, Nebojša Matijević, Kristina Jager; Ines Klinkon, Primož Jakopin + 2 126 21., 22. 6. Huda luknja (inštruktorski tečaj) Miha Celarc + 20 127 22. 6. Logarček Uroš Ilič, Jernej Petrovčič 128 25. 6. Logarček Peter Gedei, Uroš Ilič, Ljubo Golob, Jernej Petrovčič, Peter Japelj - Pero, Jože Pristavec - Joc, Boštjan in Mojca Vrviščar, Ines Klinkon, Miha Staut, Matjaž Cvar, Borut Jurkovič + 2 Igor Perpar, Marko Krašovec, Kristina Jager, Boštjan in Mojca Vrviščar 129 28. 6. Krviška Okroglica 130 ?. 6. Plenkača Jernej Petrovčič, Peter Japelj - Pero, Jože Pristavec - Joc 131 5. 7. Brezno v Jordovem kotu Aleš Lajovic, Ljubo Golob, Miha Celarc, Kristina Jager 132 5. 7. Jama pri električni omarici, Rovček pri Lenaršci, Miha Čekada, Mihaela Triglav, Mojca Opara + 1 Kevderc pri Lenaršci 133 10. 7. Mangartska jama Ines Klinkon, Miha Staut 134 12. 7. Jazben Igor Perpar, Iztok Trček - Jolbe, Nebojša Matijević, Boštjan in Mojca Vrviščar, Miha Staut, Ines Klinkon, Živa Hribar, Miha Celarc, Kristina Jager 135 26. 7. Logarček Uroš Ilič, Milan Ferran, Miha Staut, Ines Klinkon + 6 136 24.–27. 7. Češka (Koněpruské jeskyně, Chýnovská Boštjan in Mojca Vrviščar jeskyně, Kateřinská jeskyně, Propast Macocha) 137 ?. 7. Roparska jama Jernej Petrovčič 138 28. 7.–3. 8. Jelovica Miha Brenčič - Kuki 139 1. 8. Jelovica Aleš Lajovic 140 1. 8. Roparska jama Jernej Petrovčič 141 2. 8. Lipiška jama Iztok Trček - Jolbe, Nebojša Matijević, Danilo Bernik, Milan Kuzmič - Badi, Boštjan Vrviščar, Miha Staut + 13 142 2. 8. Zelške jame Viktor Robič - Brko + 5 143 3.–6. 8. Velika vrata (nove jame SP_1–SP_18) Miha Staut, Ines Klinkon, Boštjan in Mojca Vrviščar, Iztok Trček - Jolbe, Danilo Bernik, Peter Rink 144 4. 8. Jazbina pri Podturnu družina Labernik 145 6. 8. Kostanjeviška jama družina Labernik 146 6. 8. Mačkovica Miha Čekada, Matjaž Cvar + 4 Slovaki + 1 147 8. 8. Roparska jama Jernej Petrovčič 148 10. 8. Logarček Uroš Ilič, Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc 149 10. 8. Mljet (Odisejeva špilja) Marko in Matic Krašovec 150 13. 8. Logarček Uroš Ilič, Jernej Petrovčič + 1 151 13. 8. Balantov studenec Nace Labernik 152 14. 8. Pekel pri Kopanju Nace Labernik 153 15. 8. Logarček Uroš Ilič, Ljubo Golob, Jernej Petrovčič, Ines Klinkon, Miha Staut, Kristina Jager, Andrej Stržinar Jernej Petrovčič, Peter Japelj - Pero + 1 154 16. 8. Logarček 155 16. 8. Mačkovica Ljubo Golob, Jože Pristavec - Joc 156 17. 8. Logarček Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc + 1 157 17. 8. Jama nad tiskarno Slovenija, Miha Čekada, Mihaela Triglav Snežna jama nad Štrangelom 158 20. 8. Logarček Ljubo Golob, Boštjan in Mojca Vrviščar, Ines Klinkon, Miha Staut, Andrej Mihevc + 1 159 20. 8. Jelenska jama Jože Pristavec - Joc 160 23. 8. Zelške jame Viktor Robič - Brko + 11 161 23. 8. Logarček Uroš Ilič, Jernej Petrovčič, Peter Japelj - Pero + 5 162 26. 8. Logarček Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar 163 26., 27. 8. Menina planina Aleš Lajovic 164 27. 8. okolica Logarčka Jernej Petrovčič, Peter Japelj - Pero, Jože Pristavec - Joc 165 30. 8. Logarček Uroš Ilič, Igor Vrhovec, Ljubo Golob, Jernej Petrovčič, Peter Japelj - Pero, Jože Pristavec - Joc, Marko Krašovec, Peter Gedei + 5 Gorazd Grmek, Miha Celarc 166 30. 8. Grmelarceva jama 167 6. 9. Bobnova jama, Rivčja jama Uroš Ilič + novomeški jamarji 168 7. 9. Grmelarceva jama Gorazd Grmek, Miha Celarc 169 11. 9. Križna jama Matej Mihailovski + 3 170 13. 9. Ferranova buža Milan Ferran, Ljubo Golob 171 17. 9. Veliko Okence Uroš Ilič, Matej Mihailovski 172 20. 9. Marijino brezno Nebojša Matijević, Boštjan Vrviščar, Vito Hussu + 5 173 21. 9. Skednena jama družina Hladnik 174 21. 9. Mangart Aleš Lajovic 175 21. 9. Ferranova buža Milan Ferran, Ljubo Golob, Jernej Petrovčič 176 24. 9. Krka Aleš Lajovic

116

Akcije št. datum jama 177 27. 9. Skednena jama z okolico 178 27. 9. Roparska jama 179 27. 9. Majčevo brezno, Volkovo brezno, Martnačev brezen 180 1. 10. okolica Slapu Čedca 181 2.–4. 10. Brezno pri gamsovi glavici 182 10. 10. Brezno dveh milijonov 183 11., 12. 10. Brezno pri gamsovi glavici 184 18. 10. okolica Slapu Čedca 185 19. 10. Jama pri Svetih treh kraljih 186 25. 10. Razbremenilna 187 25. 10. Javorniki 188 25. 10. Majčevo brezno (reševalna vaja) 189 26. 10. Jama nad Drnulco 190 28. 10. Jama pri Svetih treh kraljih 191 2. 11. Ferranova buža 192 4. 11. okolica Krvave Peči 193 9. 11. Ferranova buža 194 15. 11. Jeralovo brezno 195 16. 11. Divje jezero 196 16. 11. Lučki dol 197 20. 11. Postojnska jama 198 22. 11. Brezno pri gamsovi glavici 199 22. 11. Ferranova buža 200 23. 11. okolica Unške koliševke 201 29. 11. Mačkovica 202 30. 11. Jazbina v Rovnjah 203 30. 11. Potresna jama 204 30. 11. Blegoš 205 30. 11. Lubniški kevderc 206 6. 12. Ponikve v Odolini 207 6. 12. Potresna jama 208 6., 7. 12. Blegoš 209 7. 12. Jama pri Svetih treh kraljih 210 7. 12. Zijalo, Jama pod gradom Luknja 211 9. 12. Potresna jama 212 10. 12. Potresna jama 213 13. 12. Potresna jama 214 13. 12. Malo Okence 215 14. 12. Suhadolca 216 15. 12. Potresna jama 217 18. 12. Lučki dol 218 20. 12. Predjama (Vzhodni rov) 219 20. 12. Malo Okence 220 21. 12. izvir Dobličice 221 22. 12. Oliero (Italija) 222 25. 12. Suhadolca 223 26. 12. Potresna jama 224 26. 12. Železna jama 225 30. 12. Predvratnica

Akcije leta 2004

št. 1 2 3 4 5 6

datum jama 2.–4. 1. Dobličica 3. 1. Čotova jama 3. 1. Jeralovo brezno 4. 1. Migutov brezen 4. 1. Ferranova buža 11. 1. Turkova jama

7 8 9

17. 1. Brezno v Tratnikovem koniku (Krastača) 18. 1. Mačkovica 24. 1. Ponikve v Jezerini

udeleženci Dejan Hladnik, Ljubo Golob Jernej Petrovčič, Milan Ferran Boštjan Vrviščar, Ines Klinkon, Miha Staut Milan Ferran, Ljubo Golob Peter Gedei, Uroš Ilič, Boštjan in Mojca Vrviščar, Ines Klinkon, Miha Staut, Borut Jurkovič Jernej Petrovčič + 2 Uroš Ilič, Boštjan in Mojca Vrviščar, Ines Klinkon, Miha Staut, Borut Jurkovič, Jernej Petrovčič, Nebojša Matijević + 1 Milan Ferran, Jernej Petrovčič Marko Krašovec, Andrej Stržinar Ines Klinkon, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Ljubo Golob + notranjski jamarji Robi Renninger Jernej Petrovčič, Milan Ferran Marko Krašovec, Jernej Petrovčič, Ines Klinkon, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Ferran, Ljubo Golob Dejan Hladnik, Matej Mihailovski Milan Ferran, Ljubo Golob, Jernej Petrovčič, Peter Gedei Igor Perpar, Nace Labernik, Miha Čekada Matej Mihailovski, Arne Hodalič, Samo Morel + 2 Aleš Lajovic Miha Čekada + 2 Peter Gedei, Jernej Petrovčič, Boštjan in Mojca Vrviščar, Ines Klinkon, Miha Staut Milan Ferran, Ljubo Golob Ljubo Golob + notranjski jamarji Matej Mihailovski, Kristina Jager Luka Kronegger, Borut Jurkovič, Arne Hodalič Jernej Petrovčič Aleš Lajovic Igor Perpar, Nace Labernik + 1 Boštjan in Mojca Vrviščar, Miha Staut, Nebojša Matijević Jernej Petrovčič Aleš Lajovic Ljubo Golob, Zvezdana Kržič + 1 Miha in Mihaela Čekada Jernej Petrovčič Jernej Petrovčič + 1 Jernej Petrovčič, Milan Ferran + 1 Uroš Ilič + 1 Uroš Ilič + 3 Jernej Petrovčič, Milan Ferran Aleš Lajovic Mojca in Boštjan Vrviščar, Peter Gedei, Nebojša Matijević, Luka Kronegger, Živa Hribar, Miha Staut, Ines Klinkon Uroš Ilič Matej Mihailovski, Arne Hodalič, Samo Morel + 1 Uroš Ilič, Roman Kidrič + 2 Uroš Ilič, Simon Oprešnik, Roman Kidirč + 1 Jernej Petrovčič, Milan Ferran, Ljubo Golob Miha in Mihaela Čekada Ines Klinkon, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar udeleženci Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Arne Hodalič, Samo Morel, Martin Ilenič + 2 Milan Ferran, Jernej Petrovčič Igor Perpar, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Nace Labernik + sosed Andrej Erznožnik - Erzo, Jernej Petrovčič Matjaž Cvar, Marko Krašovec, Nace in Zvonka Labernik, Nebojša Matijević, Simon Oprešnik, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar + 2 Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc Ljubo Golob, Rado Radešček + upokojenci Borut Jurkovič, Luka Kronegger + 1

117

Akcije št. 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30

datum jama 24. 1. Sežana (usposabljanje za inštruktorje) 24. 1. Brezno v Tratnikovem koniku (Krastača) 24. 1. Roparska jama 31. 1. Brezno v Tratnikovem koniku (Krastača) 31. 1. dihalniki okrog Prangerja 1. 2. Brezno v Tratnikovem koniku (Krastača) 1. 2. izvir Dobličice 5. 2. Veliko Okence 7. 2. Ocizeljska jama 7. 2. Roparska jama 10. 2. Blejsko jezero 11. 2. Veliko Okence 14. 2. Roparska jama 14. 2. Cimetova jama 15. 2. izvir Dobličice 22. 2. Županova jama 24. 2. Logarček 5. 3. Podpeška jama 6. 3. Brezno pravilne odločitve 7. 3. Medvedjak 7. 3. Jazbina v Rovnjah

31 32 33 34 35 36

9. 3. 12. 3. 20. 3. 21. 3. 27. 3. 28. 3.

37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55

28. 3. Petrova jama 31. 3. Petrova jama 2. 4. Vrhniška jama 3. 4. Predjama (Zahodni rov) 3. 4. Petrova jama 4. 4. Brezno v Tratnikovem koniku (Krastača) 4. 4. Lenartova jama 6. 4. Jama za Bukovim vrhom 8. 4. kopanje na Ulovki 9. 4. kopanje na Ulovki 10. 4. Mačkovica 10. 4. Oglenica + 2 brezni na Javornikih 12. 4. kopanje na Ulovki 13. 4. kopanje na Ulovki 17., 18. 4. tečaj za pripravnike reševalce in reševalce 18. 4. Oglenica + 2 brezni na Javornikih 19. 4. kamnolom Lesno brdo 24. 4. Petrova jama 24. 4. Gradišnica

Logarček Petrova jama Brezno v Tratnikovem koniku (Krastača) Petrova jama Petrova jama Kačna jama

56 24. 4. Rakov Škocjan (tečaj in izpit za Inštruktorja) 57 24. 4. Najdena jama 58 25. 4. Najdena jama 59 60 61 62

27. 4. 27. 4. 28. 4. 1. 5.

Krška jama Lenartova jama Petrova jama Petrova jama

63 25. 4.–2. 5. Boka Kotorska (vaja civilne zaščite potapljačev) 64 2. 5. Lenartova jama 65 8. 5. Brezno pravilne odločitve 66 12. 5. Brezno pravilne odločitve 67 13. 5. Jama pri gnezdu 68 15. 5. Brezno pravilne odločitve 69 16. 5. Jama Danica

118

udeleženci Miha Celarc, Miha Čekada, Dejan Hladnik + 20 Andrej Erznožnik - Erzo, Jernej Petrovčič Ines Klinkon, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Andrej Erznožnik - Erzo, Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc Ljubo Golob, Dejan Hladnik Andrej Erznožnik - Erzo, Jernej Petrovčič Arne Hodalič, Martin Ilenič, Matej Mihailovski, Gregor Pižent, Igor Vrhovec Uroš Ilič Miha in Mihaela Čekada Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Matej Mihailovski, Igor Vrhovec Uroš Ilič, Roman Kidrič Jernej Petrovčič + 1 Peter Japelj - Pero, Jože Pristavec - Joc Arne Hodalič, Martin Ilenič, Matej Mihailovski Jernej Petrovčič, Miha Staut, Boštjan Vrviščar Andrej Erznožnik - Erzo, Jernej Petrovčič Matej Mihailovski, Borut Korošin Andrej Erznožnik - Erzo, Milan Ferran, Dejan Hladnik, Jernej Petrovčič Borut Jurkovič, Luka Kronegger, Matjaž Kačičnik Andrej Erznožnik - Erzo, Peter Gedei, Uroš Ilič, Ines Klinkon, Marko Krašovec, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič, Gorazd Petkovšek, Miha Staut, Andrej Stržinar, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar + 2 Nemca Jernej Petrovčič Jernej Petrovčič Uroš Ilič, Jernej Petrovčič Andrej Erznožnik - Erzo, Jernej Petrovčič Jernej Petrovčič Peter Gedei, Uroš Ilič, Borut Jurkovič, Matjaž Kačičnik, Nebojša Matijević, Miha Staut Jernej Petrovčič Jernej Petrovčič Jernej Petrovčič Peter Gedei, Živa Hribar, Matej Mlakar, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Andrej Erznožnik - Erzo, Jernej Petrovčič Uroš Ilič, Borut Jurkovič, Luka Kronegger, Nebojša Matijević Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc, Peter Japelj - Pero Andrej Erznožnik - Erzo, Jernej Petrovčič Jernej Petrovčič Jernej Petrovčič Katarina Ðurđević, Borut Jurkovič, Luka Kronegger Ljubo Golob, Zvezdana Kržič Jernej Petrovčič, Andrej Erznožnik - Erzo Jernej Petrovčič Borut Jurkovič Ljubo Golob, Zvezdana Kržič Aleš Lajovic Jernej Petrovčič Peter Gedei, Kristina Jager, Borut Jurkovič, Ines Klinkon, Luka Kronegger, Nebojša Matijević, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar, Jelena Čalić - Ljubojević (ASAK), Matjaž Kačičnik Miha Celarc, Dejan Hladnik Tibor Gedei, Zvezdan Martič Jelena Čalić - Ljubojević (ASAK), Jaka Kušar, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Zvonka in Primož Labernik Peter Japelj - Pero, Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc Jernej Petrovčič Peter Gedei, Andrej Erznožnik - Erzo, Ljubo Golob, Dejan Hladnik, Jernej Petrovčič, Gorazd Petkovšek Matej Mihailovski Milan Ferran, Peter japelj - Pero, Jernej Petrovčič Milan Ferran, Ljubo Golob, Jernej Petrovčič Milan Ferran, Ljubo Golob, Jernej Petrovčič Miha Celarc, Gorazd Grmek Milan Ferran, Ljubo Golob, Jernej Petrovčič Dejan Hladnik, Nace Labernik

Akcije št. 70 71 72 73 74 75 76 77

datum jama 19. 5. Velenjski rudnik 22. 5. Jama na meji 22. 5. Kaščica 22. 5. Izvir Bilpa 23. 5. Sveta jama 29. 5. Golokratna jama, Brimšca 29. 5. Brezno na Strminah 30. 5. Martinska jama

78 79 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98

30. 5. Roparska jama 2. 6. Jama na Meji 3. 6. Jama nad Drnulco 9. 6. Brezno pri gamsovi glavici 10. 6. Malo Okence 13. 6. Jama na Meji 16. 6. Jama nad Drnulco 16. 6. Izvir Bilpa 19., 20. 6. izvir Cetine 19. 6. Križna jama 20. 6. Ledena jama na Stojni 21. 6. Jama Divje babe 22. 6. Postojnska jama 24. 6. Veliko Okence (potapljaški tečaj) 25. 6. Suhadolca (potapljaški tečaj) 26. 6. Izvir Bilpa (potapljaški tečaj) 26. 6. Petrišina jama 27. 6. Cueva del Viento (Tenerife, Španija) 3. 7. Jama nad Drnulco 10. 7. Ferranova buža 10. 7. Jezerina 1 in Jezerina 2

99 15. 7. Brezno pri gamsovi glavici 100 17. 7. Jama nad slapom Čedca 101 17. 7. nova jama blizu Prangerja 102 17. 7. Izvir Bilpa 103 18. 7. Ferranova buža 104 18. 7. Golokratna jama 105 21. 7. Logarček 106 22. 7. Malo Okence 107 31. 7. Malo Okence 108 31. 7. Ferranova buža 109 1. 8. Vodna jama v Lozi 110 5. 8. Malo Okence 111 7. 8. Vodna jama v Lozi 112 7. 8. Brezno pri gamsovi glavici 113 7. 8. Zelške jame 114 7. 8. Divja jama 115 11. 8. Jama na Vjetrenim brdima 116 13. 8. Jama na Vjetrenim brdima 117 14. 8. Brezno pri gamsovi glavici 118 15. 8. Veliki naravni most, Tkalca jama 119 20. 8. Ferranova buža 120 20. 8. Brezno pri Farbarjevem štantu 121 29. 8. Brezno pri gamsovi glavici 122 2. 9. Vetrovna jama pri Laški kukavi 123 4. 9. Planinska jama 124 5. 9. Vodna jama v Lozi 125 11. 9. Brezno pri gamsovi glavici 126 18. 9. Jama nad slapom Čedca 127 19. 9. Vilenica 128 23. 9. Malo Okence 129 25. 9. Šteberk 130 26. 9. Kompoljska jama 131 30. 9. Vetrovna jama 132 5. 10. Divja jama 133 6. 10. Ferranova buža 134 9. 10. Ferranova buža 135 10. 10. Jama v pruhu

udeleženci Tibor Gedei, Viktor Robič - Brko Andrej Erznožnik - Erzo, Jernej Petrovčič, Uroš Stepišnik Živa Hribar, Nebojša Matijević, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Uroš Ilič, Martin Ilenič Aleš Lajovic Peter Gedei, Uroš Ilič Ljubo Golob, Dejan Hladnik Ines Klinkon, Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević, Mojca Vrviščar + 7 profesorjev Jaka Kušar, Miha Staut, Boštjan Vrviščar Andrej Erznožnik - Erzo, Jernej Petrovčič, Uroš Stepišnik Milan Ferran, Boštjan Vrviščar Borut Jurkovič, Luka Kronegger Uroš Ilič Andrej Erznožnik - Erzo, Jernej Petrovčič, Uroš Stepišnik Milan Ferran, Milan Kuzmič - Badi Uroš Ilič, Martin Ilenič + 1 Uroš Ilič, Arne Hodalič Zvezdana Kržič Ljubo Golob, Zvezdana Kržič Zvezdana Kržič Zvezdana Kržič Uroš Ilič, Martin Ilenič + 4 Uroš Ilič, Martin Ilenič + 4 Uroš Ilič, Martin Ilenič + 4 Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Ferran Milan Ferran, Jernej Petrovčič Milan Ferran, Ljubo Golob Živa Hribar, Ines Klinkon, Luka Kronegger, Milan Kuzmič - Badi, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan Vrviščar + Belokranjci Uroš Ilič, Luka Kronegger, Miha Staut, Boštjan Vrviščar Milan Ferran, Jernej Petrovčič Peter Japelj - Pero, Jože Pristavec - Joc, Jernej Petrovčič Uroš Ilič, Martin Ilenič + 1 Milan Ferran, Boštjan Vrviščar Uroš Ilič, Ines Klinkon, Miha Staut Milan Ferran, Jernej Petrovčič Uroš Ilič, Igor Vrhovec Uroš Ilič, Igor Vrhovec Milan Ferran, Ljubo Golob Uroš Ilič, Janez Marinšek +2 Uroš Ilič, Igor Vrhovec Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Igor Vrhovec Peter Gedei, Jernej Petrovčič, Robi Renninger Ljubo Golob, Zvezdana Kržič Marko Krašovec Ines Klinkon, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Ines Klinkon, Miha Staut, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar Peter Gedei, Uroš Ilič, Kristina Jager Miha, Mihaela in Primož Čekada Milan Ferran, Ljubo Golob Peter Japelj - Pero, Jože Pristavec - Joc, Jernej Petrovčič, Gorazd Petkovšek Ines Klinkon, Luka Kronegger, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Uroš Ilič Peter Gedei, Tibor Gedei, Uroš Ilič Uroš Ilič, Matej Mihailovski Milan Ferran, Uroš Ilič Milan Ferran +1 Miha Čekada + tast Uroš Ilič, Roman Kidrič, Igor Vrhovec Uroš Ilič, Igor Vrhovec + 5 Uroš Ilič, Igor Vrhovec + 5 Andrej Erznožnik - Erzo, Jernej Petrovčič Aleš Lajovic Milan Ferran, Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Ferran, Ljubo Golob, Jernej Petrovčič Aleš Lajovic

119

Akcije št. datum jama 136 16. 10. Ferranova buža 137 17. 10. Jama pri Svetih treh kraljih 138 23. 10. Rožno brezno 139 23. 10. Jami pod Golaki 140 24. 10. Jelenja jama 141 24. 10. Mačkovica 142 30. 10. Ferranova buža 143 30. 10. Kevdrc pod Lubnikom 144 31. 10. Ferranova buža 145 1. 11. Jama pod Krogom 146 3. 11. Ferranova buža 147 5. 11. Brezno pri gamsovi glavici 148 7. 11. Ferranova buža 149 13. 11. Ferranova buža 150 13. 11. Kačna jama (jamarska reševalna vaja) 151 13. 11. Jama na Lanskem vrhu 152 20. 11. Jama na Lanskem vrhu 153 21. 11. Jama na Lanskem vrhu 154 27. 11. Lipiška jama 155 5. 12. Šemonovo brezno 156 7. 12. Ferranova buža 157 11. 12. Ferranova buža 158 15. 11.–11. 12. Florida (jamsko potapljanje) 159 14. 12. Petrova jama 160 18. 12. Ferranova buža 161 18. 12. Potresna jama 162 18. 12. Jama pri Svetih treh kraljih 163 19. 12. Divje jezero 164 23. 12. Brezno pri gamsovi glavici 165 23. 12. Ferranova buža 166 25.–27. 12. izvir Dobličice 167 27. 12. Železna jama

Akcije leta 2005

št. datum jama 1 1. 1. AB 100 (Vrelo Grze, Srbija) 2 3 4 5 6 7

2. 1. 8. 1. 9. 1. 9. 1. 11. 1. 15. 1.

Ferranova buža Ferranova buža Postojnska jama Križna jama, Nova Križna jama Divje jezero Jama pri Svetih treh kraljih

8 9 10 11 12 13 14 15 16 17

15. 1. 16. 1. 22. 1. 23. 1. 23. 1. 23. 1. 30. 1. 31. 1. 3. 2. 5. 2.

Ferranova buža Veliko Okence Ponikve v Odolini Ferranova buža Križna jama Malo Okence Divje jezero Divje jezero Brezno na Taboru Ferranova buža

18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28

5. 2. 6. 2. 7. 2. 8. 2. 12. 2. 18. 2. 20. 2. 24. 2. 25. 2. 26. 2. 27. 2.

Migutovo brezno Kotliči pri Rakovem Škocjanu Najdena jama novo brezno na Ulovki novo brezno na Ulovki Jama pri Svetih treh kraljih Veliko Okence Divje jezero Zelške jame Zelške jame Gradišnica

120

udeleženci Andrej Erznožnik - Erzo, Milan Ferran Peter Gedei, Marko Krašovec, Luka Kronegger, Nebojša Matijević Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Miha Celarc Mojca in Boštjan Vrviščar Nebojša Matijević + sin Ines Klinkon, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar, Uroš Stepišnik, Gregor Juvan Nace Labernik Milan Ferran Ines Klinkon, Miha Staut Milan Ferran, Borut Jurkovič Boštjan in Mojca Vrviščar Peter Gedei, Milan Ferran, Ljubo Golob, Borut Jurkovič, Luka Kronegger Milan Ferran, Ines Klinkon, Miha Staut Miha Celarc, Borut Jurkovič, Robi Renninger Jernej Petrovčič Peter Japelj - Pero, Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc, Gorazd Petkovšek Ines Klinkon, Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević, Miha Staut, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar + turisti Borut Jurkovič +1 Milan Ferran, Ljubo Golob Milan Ferran, Kristina Jager, Luka Kronegger Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Igor Vrhovec Andrej Erznožnik - Erzo, Jernej Petrovčič, Gorazd Petkovšek Peter Gedei, Milan Ferran, Ljubo Golob Andrej Erznožnik - Erzo, Miha Staut Jernej Petrovčič + Matičarji Matej Mihailovski +2 Borut Jurkovič, Miha Staut Milan Ferran, Suzana Basarič Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Igor Vrhovec + 2 Miha Čekada, Aleš Lajovic + Ljubljanski oktet udeleženci Uroš Ilič, Kristina Jager, Ines Klinkon, Miha Staut, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Ferran Miha Celarc, Peter Gedei, Milan Ferran, Ljubo Golob, Uroš Ilič družina Hladnik Boštjan in Mojca Vrviščar, Primož Presetnik + Matičarka Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Igor Vrhovec Danilo Bernik, Živa Hribar, Marko Krašovec, Nebojša Matijević, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Ferran Uroš Ilič Peter Gedei, Živa Hribar, Uroš Ilič, Ines Klinkon, Miha Staut Milan Ferran, Kristina Jager Matej Mihailovski + 1 Uroš Ilič Matej Mihailovski + 3 Uroš Ilič, Arne Hodalič, Matej Mihailovski, Roman Kidrič Andrej Erznožnik - Erzo Andrej Erznožnik - Erzo, Milan Ferran, Peter in Tibor Gedei, Ines Klinkon, Luka Kronegger, Nebojša Matijević, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Nace Labernik + 4 Uroš Ilič, Igor Vrhovec Nace Labernik + 2 Milan Ferran, Dejan Hladnik Milan Ferran, Ljubo Golob Marko Krašovec, Andrej Stržinar Uroš Ilič Arne Hodalič, Uroš Ilič, Roman Kidrič, Matej Mihailovski Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević Milan Kuzmič - Badi, Marko Krašovec, Nebojša Matijević, Petra Ogrin + 21 Jernej Petrovčič + Matičarji

Akcije št. 29 30 31 32 33 34 35 36 37

datum jama 13. 3. Kotliči pri Rakovem Škocjanu 17. 3. Veliko Okence 19. 3. Veliko Okence 19. 3. Najdena jama, Skednena jama 20. 3. Malo Okence 23. 3. Jama pri Svetih treh kraljih 28. 3. Mačkovica 2. 4. Ferranova buža 9. 4. Mačkovica

38 13. 4. Ferranova buža 39 16. 4. Vranja jama 40 21. 4. Podpeško jezero 41 23. 4. Iški vintgar 42 27. 4. Ponikve pri Ocizli 43 30. 4. Ferranova buža 44 30. 4. Iški vintgar 45 1. 5. nova jama na Vogarju 46 2. 5. Suhadolca 47 7. 5. Logarček 48 7. 5. Golarjev pekel (reševalna vaja) 49 12. 5. Iški vintgar 50 14. 5. Skednenca 51 14. 5. kamnolom v Sežani (usposabljanje za jamarja reševalca) 52 17. 5. Podpeško jezero 53 21. 5. Brezno pod Debelim vrhom 54 55 56 57 58 59

21. 5. 22. 5. 22. 5. 25. 5. 26. 5. 28. 5.

stena nad Predjamo (izpit za pripravnika JRS) Sveta jama pri Socerbu Brlog nad Lenarčico Vogarska jama Divje jezero Golokratna jama

60 61 62 63 64 65 66

28. 5. 29. 5. 30. 5. 31. 5. 9. 6. 11. 6. 12. 6.

Jama nad slapom Čedca Veliko Okence Pajsarjeva jama Veliko Okence Veliko Okence Škocjanske jame (reševalna vaja) Kačna jama

67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78

18. 6. 18. 6. 18. 6. 25. 6. 25. 6. 26. 6. 27. 6. 29. 6. 2. 7. 3. 7. 3. 7. 5. 7.

Ferranova buža Jama 3 na planini Vogar Osoletova jama Ferranova buža Zelške jame Kaplanov kevderc Gradišnica Logarček Ferranova buža Zelške jame Potresna jama Vogenca

udeleženci Uroš Ilič + 3 Uroš Ilič + 3 Uroš Ilič + 3 Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc Uroš Ilič, Roman Kidrič Marko Krašovec, Petra Ogrin Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Miha Celarc + sestra in punca Peter Gedei, Milan Ferran, Uroš Ilič, Mitja Prelovšek - Čot Ljubo Golob, Ines Klinkon, Luka Kronegger, Nebojša Matijević + žena Radana, Miha Staut, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Eva Brvar, Katja Hafner, Petra Ogrin, Roman Kidrič, David Rozman, Woiciech Kowalski Milan Ferran, Marko Krašovec Ljubo Golob, Matjaž Cvar, Ines Klinkon, Marko Krašovec, Nebojša Matijević, Miha Staut, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Eva Brvar, Katja Hafner, Petra Ogrin, Roman Kidrič, David Rozman, Woiciech Kowalski, Miha Melink Matej Mihailovski Milan Ferran, Peter Gedei, Ljubo Golob, Ines Klinkon, Uroš Ilič, Marko Krašovec, Nebojša Matijević, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Suzana Basarič, Eva Brvar, Katja Hafner, Roman Kidrič, Miha Melink, Petra Ogrin, David Rozman Marko Krašovec + sin, Nebojša Matijević, Matej Mihailovski, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Suzana Basarič, Roman Kidrič, Miha Melink, Petra Ogrin Milan Ferran, Kristina Jager, Matej Mihailovski Ljubo Golob, Ines Klinkon, Marko Krašovec, Nebojša Matijević, Miha Staut, Zoran Subotič + Erika, Viktor Robič - Brko, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Katja Hafner, Marija Lovšin, Roman Kidrič, Miha Melink, Petra Ogrin, David Rozman, Andrej Stržinar Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević Matej Mihailovski, Simon Oprešnik Peter Gedei, Kristina Jager, Nebojša Matijević, Matej Mihailovski; tečajniki: Petra Ogrin, David Rozman, Miha Melink, Eva Brvar, Suzana Basarič, Woiciech Kowalski, Roman Kidrič Miha Celarc, Uroš Ilič, Dejan Žugelj Uroš Ilič, Miha Melink Miha Celarc, Ljubo Golob, Nebojša Matijević, Miha Staut; tečajniki: Eva Brvar, Suzana Basarič, Katja Hafner, Marija Lovšin, Petra Ogrin, David Rozman, Miha Melink, Roman Kidrič Uroš Ilič Uroš Ilič, Roman Kidrič Miha Celarc, Ljubo Golob; tečajniki: Petra Ogrin, David Rozman, Miha Melink, Roman Kidirč Uroš Ilič družina Čekada Milan Ferran + hči Monika Milan Kuzmič - Badi, Boštjan in Mojca Vrviščar Uroš Ilič, Roman Kidrič Peter Gedei, Ljubo Golob, Uroš Ilič, Kristina Jager, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Petra Ogrin, Marija Lovšin, Eva Brvar, David Rozman, Miha Melink, Roman Kidrič Milan Ferran, Luka Kronegger Uroš Ilič, Roman Kidrič, Matej Mihailovski Marko Krašovec + sin Matic Uroš Ilič, Roman Kidrič + 1 Uroš Ilič Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Igor Vrhovec Suzana Basarič, Uroš Ilič, Roman Kidrič, Ines Klinkon, Miha Melink, David Rozman, Miha Staut, Andrej Stržinar, Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Ferran, Uroš Ilič Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević, Iztok Trček - Jolbe Roman Kidrič, Matej Simonič Milan Ferran, Roman Kidrič, Miha Melink + 1 Nebojša Matijević + družina Ljubo Golob + 1 Roman Kidrič, Matej Mihailovski, Matej Simonič Suzana Basarič, Uroš Ilič, Roman Kidrič, Miha Melink Peter Gedei, Milan Ferran, Uroš Ilič, Boštjan in Mojca Vrviščar družina Čekada + 5 Ines Klinkon, Jernej Petrovčič, Miha Staut Aleš Lajovic

121

Akcije št. datum jama 79 6. 7. Gradišnica 80 9. 7. Škamperlova jama 81 9. 7. Zelške jame 82 10. 7. Jama na otočku Galiola (Hrvaška) 83 13. 7. jama Zoniana (Kreta, Grčija) 84 14. 7. Najdena jama, Krastača 85 14. 7. Vranja jama 86 16. 7. Kaščica 87 16. 7. Tentera 88 23. 7. Ferranova buža 89 24. 7. Poltarica 90 25. 7. Mačkovica 91 26. 7. Govic 92 30. 7. Brezno pri gamsovi glavici 93 31. 7. Gouffre de Padirac (Francija) 94 31. 7. umetna ledena jama na Auigille du Midi (Francija) 95 31. 7. Postojnska jama 96 2. 8. Premuda 97 2.–5. 8. Gouffre de Lantouy, Emergence du Ressel, Fontaine de St. George, Source de Landenouse (Francija) 98 6. 8. Ferranova buža 99 6. 8. Vlychada (Grčija) 100 7. 8. Mačkovica 101 13. 8. Brezno pri gamsovi glavici 102 13. 8. Osapska jama 103 15. 8. Martinska jama 104 20. 8. Habečkov brezen 105 20. 8. Pucov brezen 106 20. 8. Rakov Škocjan 107 26. 8. Baredine (Poreč, Hrvaška) 108 27. 8. Jama na meji 109 27. 8. Ferranova buža 110 28. 8. Škocjanske jame 111 30. 8. Pucov brezen 112 3. 9. Pucov brezen 113 4. 9. 114 6. 9. 115 6. 9. 116 11. 9. 117 11. 9. 118 16. 9. 119 24. 9. 120 25. 9. 121 28. 9. 122 1. 10. 123 1. 10. 124 2. 10. 125 2. 10. 126 2. 10. 127 9. 10.

Golobina, Rakov Škocjan, Planinska jama Pucov brezen Drenov grič Jama pod Kamniškim sedlom ponori nad Hotedrščico Pucov brezen Pucov brezen Jama pri kampu Pivka jama Pucov brezen Bestažovca Lipiška jama Šemonov brezen Ferranova buža Urbanova jama Parska Golobina

128 16. 10. Vodna jama v Lozi, Markov spodmol, Županov spodmol 129 20. 10. Ulica pečina 130 21. 10. Najdena jama 131 22. 10. Viršnica 132 23. 10. Lobaschgrotte 133 26. 10. Loška jama 134 27. 10. Rov v steni pri Črnem jezeru 135 29. 10. Bistra

122

udeleženci Suzana Basarič, Roman Kidrič, Miha Melink Miha Celarc, Uroš Ilič, Luka Kronegger, Matej Mihailovski, Miha Melink, Boštjan in Mojca Vrviščar Nebojša Matijević + sin Saša Matej Mihailovski družina Ferran Suzana Basarič, Uroš Ilič, Roman Kidrič, Miha Melink, Boštjan in Mojca Vrviščar Živa Hribar Uroš Ilič, Marko Krašovec, Miha Melink, Petra Ogrin, Boštjan in Mojca Vrviščar Ines Klinkon, Miha Staut Milan Ferran, Andrej Stržinar Uroš Ilič, Roman Kidrič + Novomeščani Živa Hribar, Iztok Kranjc Dejan Hladnik, Miha Melink, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Ferran, Miha Melink, David Rozman, Miha Staut Uroš Ilič, Igor Vrhovec Simona Glavan, Milan Kuzmič - Badi, Boštjan in Mojca Vrviščar, Luka Zalokar družina Čekada Dejan Žugelj, Bratko Košir Uroš Ilič, Igor Vrhovec Milan Feran, David Rozman Ines Klinkon, Miha Staut Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević Peter Gedei, Uroš Ilič Boštjan in Mojca Vrviščar Danilo Bernik, Roman Kidrič, Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević, Daniela Štrempfelj, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar + 6 Uroš Ilič, Roman Kidrič, Ines Klinkon, Marko Krašovec, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Ferran, Ljubo Golob Peter Gedei, Miha Melink Nebojša Matijević + žena Radana Uroš Ilič, Boštjan in Mojca Vrviščar Suzana Basarič, Milan Ferran, Marko Erker družina Čekada Uroš Ilič, Milan Ferran Peter Gedei, Ljubo Golob, Milan Ferran, Uroš Ilič, Ines Klinkon, Boštjan in Mojca Vrviščar Ines Klinkon, Miha Staut + 6 Suzana Basarič, Milan Ferran, Ljubo Golob, Uroš Ilič Aleš Lajovic Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Ferran Milan Ferran, Uroš Ilič, David Rozman Milan Ferran, Uroš Ilič Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Ferran, Uroš Ilič Matej Mihailovski, Arne Hodalič + 5 Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević, Boštjan in Mojca Vrviščar + 7 Matej Mihailovski + 2 Domžalčana Suzana Basarič, Peter Gedei, Milan Ferran, Uroš Ilič, Miha Staut Aleš Lajovic Miha Čekada, Ines Klinkon, Miha Staut, David Rozman, Boštjan in Mojca Vrviščar, Uroš Ilič Uroš Ilič, Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Miha Melink, David Rozman, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Uroš Ilič + 1 Suzana Basarič, Miha Melink Miha Melink, Boštjan Vrviščar Miha Celarc, Peter Gedei, Kristina Jager, Borut Jurkovič, Nebojša Matijević, David Rozman, Daniela Štrempfelj, Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Ferran, Boštjan Vrviščar Ines Klinkon, Miha Staut Jernej Petrovčič, Peter Japelj

Akcije št. datum jama 136 30. 10. Petrova jama 137 31. 10. Bistra 138 1. 11. Ferranova buža 139 3. 11. Pucov brezen 140 3. 11. Brezno pri gamsovi glavici 141 5. 11. fekalna akcija v ljubljansko podzemlje

142 6. 11. Jama na Vogarju 143 10. 11. Mačkovica 144 13. 11. Škupčevka in druge jame na Dolenjskem 145 18., 19. 11. Čehi 2 (kondicioniranje JRS) 146 19. 11. Brezno pri gamsovi glavici 147 19. 11. Globočec, Mali Štefan 148 20. 11. Jama na Vogarju 149 26. 11. Martinska jama 150 3. 12. Petrova jama 151 4. 12. Žgarčje brezno 1 ter dve neregistrirani jami 152 10. 12. Majčevo brezno (reševalna vaja) 153 11. 12. Brimšca 154 11. 12. Ulčarjevo brezno 155 13. 12. Majčevo brezno 156 17. 12. Vodna jama v Lozi 157 17. 12. Kevdrc, Lubniška jama 158 18. 12. Suhadolca 159 18. 12. Kevdrc, Lubniška jama 160 24. 12. Vodna jama v Lozi 161 24. 12. ponikalnica Ovčica 162 25. 12. izvir Obrščice 163 30. 12. Ferranova buža

udeleženci Uroš Ilič, Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Miha Staut, Rok Tkavc, Boštjan in Mojca Vrviščar Jernej Petrovčič, Peter Japelj Ljubo Golob, Zvezdana Kržič + 5 Nemcev Suzana Basarič, Milan Ferran Borut Jurkovič, Ines Klinkon, Miha Staut Suzana Basarič, Danilo Bernik, Katarina Ðurđević, Mateja Ferk, Borut Jurkovič, Ines Klinkon, Luka in Tine Kronegger, Nebojša Matijević, Miha Melink, David Rozman, Miha Staut, Uroš Stepišnik, Iztok Trček - Jolbe, Rok Tkavc + sestra, Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Kuzmič - Badi Rok Tkavc + sošolci Milan Ferran, Ljubo Golob Dejan Žugelj, Borut Jurkovič Miha Melink, David Rozman, Boštjan Vrviščar Milan Ferran, Aleš Lajovic Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević Mateja Ferk, Ines Klinkon, Luka Kronegger, Nebojša Matijević, Miha Staut, Iztok Trček - Jolbe, Viola Altová, Nikola Jurková + 2 Luka Kronegger, Nebojša Matijević, Boštjan Vrviščar, Nikola Jurková, Viola Altová, Mateja Ferk, Mirela Čehić Milan Ferran + 1 Uroš Ilič, Igor Vrhovec Uroš Ilič, Roman Kidrič, Milan Kuzmič - Badi, Petra Orgin, Mateja Ferk Ljubo Golob, Milan Ferran Uroš Ilič, Roman Kidrič, Boštjan Vrviščar Uroš Ilič, Matej Mihailovski Nebojša Matijević, Boštjan Vrviščar, Polona Rozman, Nikola Jurková Matej Mihailovski + 4 Luka Kronegger, Boštjan Vrviščar, reper Rok Trkaj + 1 Uroš Ilič, Roman Kidrič, Matej Mihailovski, Igor Vrhovec Milan Ferran, Ljubo Golob Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Igor Vrhovec Milan Ferran, Ines Klinkon, Miha Staut

Gasilka iz Medvedjaka. Foto: Roman Kidrič

123

Poletni programi: jadralno padalstvo adrenalinski park rafting canyoning hydrospeed kajak jamarstvo gorsko kolesarjenje

Zimski programi: sankanje krpljanje rafting na snegu ledno plezanje

Pac sports

RibÄ?ev laz 50, 4265 Bohinjsko jezero t:+ 386 41 698523 info@pac-sports.com, www.pac-sports.com

VZDRŽEVANJE. •. ČIŠČENJE. •. UREJANJE. OKOLICE. •. OBREZOVANJE. DREVJA. •. PREVOZI. •. RAZNA. DELA. NA. VIŠINI. •. UREJANJE. VRTOV

SKRBNIK d.o.o. Podlimbarskega. ulica. 42,. 1000. Ljubljana,. tel.:. 515. 34. 73,. skrbnik@siol.com

NA INTERNETU OD LETA 1996! WWW.LJUDMILA.ORG/JKZ

jeans

International

Kokaljeva 1, 1000 Ljubljana Telefon: 041/738 474, 01/423 89 14 herman.hubert@hotmail.com

PROIZVODNJA

izmenjevalci • pasterizacije • avtomatika . duplikatorji • armatura • rezervoarji CIP sistemi • montaža • servis

INŽENIRING

v prehrambeni industriji in kemofarmaciji

ZASTOPANE TUJE FIRME NERJAVNE ARMATURE IN CEVI

PLOŠČNI PRENOSNIKI TOPLOTE

NERJAVNE ČRPALKE

PREČRPAVANJA IZ SODOV

IPROS d.o.o. Cesta v Gorice 30, 1000 Ljubljana Tel.: + 386 1 200 26 20, faks: + 386 1 423 18 24, e-mail: ipros@ipros.si

Orodja za raziskovanje

-9

#-9

Celov{ka 25 (ob vhodu v bazen Tivoli), 1000 LJUBLJANA tel.: +386 1 434 07 53 fax.: +386 1 230 19 07 e-mail: norik@norik-sub.si, www.norik-sub.si

BILTEN 2006