Bilten JKŽ, št. 26 by Peter Gedei

BILTEN 2008

RCS Grenoble 388 381 462 – photo : S. Caillault

Ko se spušča v klet, Miha Staut ve, da se lahko zanese na svojo čelno svetilko.

Naj gre v klet ali v jamo, je zanj pomembno, da dobro vidi in ima proste roke. Zato Petzl že 30 let razvija kompaktne in lahke čelne svetilke, ki so znane po svoji izjemni zanesljivosti.

Kombinacija močne svetilnosti in dolgotrajnega gorenja čelnih svetilk Petzl zagotavlja, da vidite v temnih prostorih. Poiščite jih v trgovinah s športno opremo. Več informacij najdete na www.petzl.com

BILTEN 2008

RCS Grenoble 388 381 462 – photo : S. Caillault

Ko se spušča v klet, Miha Staut ve, da se lahko zanese na svojo čelno svetilko.

Naj gre v klet ali v jamo, je zanj pomembno, da dobro vidi in ima proste roke. Zato Petzl že 30 let razvija kompaktne in lahke čelne svetilke, ki so znane po svoji izjemni zanesljivosti.

Celov{ka 25 (ob vhodu v bazen Tivoli), 1000 LJUBLJANA tel.: +386 1 434 07 53 fax.: +386 1 230 19 07 e-mail: norik@norik-sub.si, www.norik-sub.si

za~etni in nadaljevalni te~aji rekreativnega in tehni~nega potapljanja te~aji jamskega potapljanja raziskovanje jam potapljanje s plinskimi me{anicami potapljanje na dah prodaja in servis potaplja{ke ter plavalne opreme

Celov{ka 25 (ob vhodu v bazen Tivoli), 1000 LJUBLJANA tel.: +386 1 434 07 53 fax.: +386 1 230 19 07 e-mail: norik@norik-sub.si, www.norik-sub.si

Vsebina Beseda urednika................................................................................................ 2 Poročilo predsednice JKŽ za leto 2006 Mojca Vrviščar Zazula....................... 3 Poročilo predsednice JKŽ za leto 2007 Mojca Vrviščar Zazula........................ 5 Vodna jama v Lozi in Markov spodmol Uroš Ilič........................................... 7 Jama Tau Tona se nadaljuje Jernej Petrovčič...................................................13 Ko sem bil zadnjič v gorah Milan Ferran..........................................................18 Obuditev raziskav Ponora ob Zgornjem Kriškem jezeru Miha Staut....... 23 Snežniške jame Suzana Basarič.......................................................................... 30 Jankarjeva Plesa Milan Ferran.......................................................................... 33 Iskanje podzemnih vodnih tokov med Cerknico in Bistro Jernej Petrovčič..................................................................................... 35 Nova globina Jame pri gnezdu: –145 m Gorazd Grmek................................. 38 Kras ob južnemu robu Ljubljanskega barja Aleš Lajovic.............................. 40 Koblarske novice Milan Horňák, Iztok Trček - Jolbe.......................................... 45 Kako smo iskali nadaljevanje Vrhniške jame Milan Horňák........................47 Jamarski raziskovalni tabor JKŽ – Račice 2007 Mateja Ferk..................... 49 Med jamskimi potapljači Ciril Mlinar - Cic...................................................... 50 Pozabljen železniški tunel v Godoviču Aleš Lajovic...................................... 55 Dežela vampirjev Ciril Mlinar - Cic.................................................................. 59 Jamarski šoli 2006 in 2007 Boštjan Vrviščar - Bole..........................................67 Pregled akcij civilne zaščite Miha Čekada........................................................ 69 Skupinske akcije Nebojša Matijević.................................................................... 73 Reševalna vaja na Ljubljanici Nebojša Matijević...............................................74 Mont Blanc 2006 Miha Melink - Glumac..............................................................74 Obodska pećina Mateja Ferk. ........................................................................... 77 So, how do you like Iceland? Mirela Čehić...................................................... 80 Vietnam Andrej Stržinar..................................................................................... 90 Jamarstvo v Srbiji Snežana Jeretina....................................................................91 Odločitev Nace Labernik...................................................................................... 94 Moj svet Valter Rupnik........................................................................................ 97 Slovenski vtisi Dušan Žikić................................................................................. 99 Slovenia, 4th July – 15th August, 2007 Edd Willatts. ....................................102 Knjižni sejem Boštjan Vrviščar - Bole................................................................104 JKŽ v Bratislavi Barbara Nagode.......................................................................105 Veteranska akcija Ines Klinkon........................................................................106 Luciferovanje 2006 Mirela Čehić.....................................................................108 Lucifer s polno luno obsijan Tea Kaluža.........................................................109 Viktorju v slovo..............................................................................................110 Pesmi Viktor Robič - Brko ..................................................................................113 (P)osebne novice ............................................................................................ 114 Intervju z Danilom Cejem Miha Staut, Ines Klinkon........................................ 117 Fotostrip ..........................................................................................................124 Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS Miha Čekada ................................... 126 Registrirane jame v Katastru jam JZS Miha Čekada ....................................127 Seznam članov JK Železničar...................................................................... 128 Seznami akcij JK Železničar......................................................................... 129

bilten 2008.indd 1

11.2.2008 23:20:36

Beseda urednika V preteklih nekaj letih smo se že kar navadili, da je vsaka nova številka Biltena JK Železničar bodisi jubilejna, rekordna, prenovljena ali kako drugače izjemna. Tudi tokrat je temu tako, izpostaviti pa moram rekodno (kako bi drugače) število člankov, kar 41 jih je, in to neupoštevaje tabel in seznamov na koncu! Tudi število avtorjev je izjemno; v preteklih letih je bilo pišočih članov okoli 15–20, letos pa kar 28. Kljub rigorozni strokovni recenziji je uredniški odbor sprejel v objavo prav vse prispevke. Zasnova Biltena je nespremenjena, po obveznih poročilih predsednice na začetku je glavni sklop namenjen raziskavam, kar zaseda dobro tretjino vsebine. Sledi pogled v zgodovino, opisi nekoliko drugačnih akcij, opisi akcij v tujini, ki jih sklenemo z vtisi posameznih članov ali gostov. Tokrat imamo dvoje vtisov v tujem jeziku. Kot je v navadi, je zadnji del Biltena namenjen seznamom in tabelam: kataster, članstvo, akcije. Na koncu se moram vsem piscem še enkrat zahvaliti, prav tako pa tudi sponzorjem, ki so omogočili, da lahko že šestindvajsetič zapored na tem mestu zapišemo: Bilten je za člane brezplačen, za nečlane pa zastonj! Miha Čekada

BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 26 Naslov: Jamarski klub Železničar Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija http://www.ljudmila.org/jkz Bilten izhaja občasno. Prva številka je izšla leta 1963. 551.44(497.12), 796.52 ISSN 1318-9190

26. zvezek so sestavili člani JKŽ. Uredila: Miha Čekada, Peter Gedei Lektoriral: Miha Čekada Postavil: Peter Gedei Naklada: 400 izvodov Tisk: Tiskarna Pleško, d. o. o.

Bilten je brezplačen. Fotografija na naslovnici: Tau Tona. Foto: Peter Gedei

bilten 2008.indd 2

11.2.2008 23:20:36

Poročila

Poročilo predsednice JKŽ za leto 2006 Mojca Vrviščar Zazula

a nami je še eno uspešno leto, ki smo ga zaključili s preko 200 akcijami. Najuspešnejša med njimi se je odvijala 27. maja 2006, ko sta Igor Vrhovec in Uroš Ilič preplavala 240 metrov dolg in 40 metrov globok sifon ter tako povezala Markov spodmol in Vodno jamo v Lozi. To je bil uspešen zaključek več raziskovalnih akcij v Vodni jami v Lozi, za kar je ekipa Igor Vrhovec, Uroš Ilič, Matej Mihailovski in Roman Kidrič leta 2007 prejela bronasto priznanje na občnem zboru Jamarske zveze Slovenije. Skupna dolžina sistema tako danes znaša okrog 6,5 km. Naslednji projekti so potekali pod neumornim motorjem kopaške sekcije Milanom Ferranom. V Ferranovi Buži je bila v Ribarni-

ci odkrita človeška ribica, kasneje so še eno opazili v Tartarju. Sedaj je znanih že 14 živalskih vrst, 5 vrst skakačev pa še čaka na določitev. Najdena je bila tudi edina jamska suha južina, 65. vrsta suhih južin v Sloveniji. Raziskave so se odvijale v Popkovini, Čau Tonetu in Prešernovem rovu. Dela v Buži pa še ni zmanjkalo. V njeni okolici sta bili odkriti dve novi jami: Drnovček in Jankarjeva Plesa. Suzana Basarič in Milan Ferran sta odkrivala tudi nova brezna na Snežniku, kjer sta registrirala šest novih jam, najgloblja med njimi ima 76 metrov. Pucov brezen je lani pokazal le 200 metrov novih rovov v Vzhodnem rovu in tako je danes dolg okrog 1,5 km. Tudi Čedca še ni rekla zadnje besede.

Začetek Prešernovega rova v Ferranovi buži. Foto: Peter Gedei

bilten 2008.indd 3

11.2.2008 23:20:37

Poročila V Breznu pri gamsovi glavici smo končno prišli do sifona. Ponovno sta se Jame pri Gnezdu lotila Gorazd Grmek in Miha Celarc. Tudi Jama pri Svetih treh kraljih je po zaslugi Marka Krašovca dobila nekaj novih metrov. Poleg že omenjene potapljaške akcije so naši potapljači izvedli še nekaj uspešnih potopov. Uroš Ilič je raziskoval v Jezeru v Lahinji skupaj z Igorjem Vrhovcem in Dejanom Žugljem iz JD Semič. Meril je z Matejem Mihailovskim v Dobličici ter z Igorjem Vrhovcem v izviru Obrščica. Matej, Uroš in Roman so v Velikem Okencu januarja pomagali Andreju Natlačnu pri snemanju kratkega videa o zimskem jamskem potapljanju. Potopili so se tudi v Najdeni jami, kjer pa jih je na drugi strani ustavila stena, tako da bodo raziskave še sledile. Na Floridi pa so se poleg 35 potopov Matej Mihailovski, Igor Vrhovec in Uroš Ilič udeležili izpita ter pridobili naziv inštruktor jamskega potapljanja. Omembe vreden je tudi Matejev državni rekord v potapljanju na dah, ki trenutno znaša 56 metrov. Na Kataster jam Jamarske zveze Slovenije pa smo odali le 56 zapisnikov, kar je pod pričakovanji. 22. aprila 2006 so uspešno zaključili jamarski tečaj in v kamnolomu Lipica opravili izpit za pridobitev naziva jamar pripravnik: Mirela Čehić, Mateja Ferk, Peter Rink, Polona Rozman, Anja Šalehar, Rok Tkavc in gostje iz Matice: Petra Gostinčar, Boštjan Gačnik in Janez Pucihar. Uspešno opravljene izpite smo proslavili na osmici v Svetem. Jamarska reševalna služba JZS je organizirala več vaj in usposabljanj, ki so se jih naši člani udeležili na Vršiču, v kamnolomu Lipica, Habečkovem breznu in v Hudi luknji, kjer je Borut Jurkovič 21. maja postal jamar reševalec. Uroš Ilič pa je kljub temu, da je pripravnik jamarske reševalne službe JZS, sodeloval pri reševalni akciji v Štirnici. 9. septembra 2006 pa so v Bilpi izvedli prvo potapljaško vajo reševanja iz jame v okviru JRS.

V letu 2006 nismo šli na nobeno jamarsko odpravo v tujino. Razen planinske sekcije, ki je skupaj s članoma JD Rakek v juliju po desetih letih ponovno stopila na vrh Mont Blanca. Iztok Trček - Jolbe in Danilo Bernik - Dane pa sta se novembra udeležila 7. zbora hrvaških speleologov v Ozlju. Enega glavnih virov naših prihodkov še vedno predstavlja civilna zaščita. V oktobru so se naši člani ekipe Oddelka za civilno zaščito in reševanje uspešno udeležili vaje na obrobju Kopra. Bužo sta na odmevnih projekcijah Milan Ferran in Peter Gedei predstavila v Kopru, na Filozofski fakulteti na Oddelku za geografijo v sklopu predavanj, ki jih uspešno organizira Mateja Ferk, in v Cankarjevem domu na Vrhniki. O Buži sta izšla dva članka, in sicer Petra Gedeija v Geu in Miha Stauta v sodelovanju s Primožem Auerspergerjem o sledenju Bužice v Acti Carsologici. Za 46. številko Naših jam pa so pisali Miha Čekada, Aleš Lajovic, Miha Staut in Uroš Stepišnik, objavljen pa je bil tudi članek o Petru Gedeiu. Ciril Mlinar - Cic in Peter Gedei sta objavila fotografije v francoski knjigi avtorja Marbacha Le Continent Invisible. Peter je dobil tudi dve drugi nagradi na dveh španskih natečajih in objavil fotografijo v nemškem speleo-koledarju za leto 2007. V novembru je razstavljal na Ministrstvu za obrambo. Tradicionalno sta s Tiborjem predstavljala stereoskopsko fotografijo na Cekinovem gradu, pa tudi pri zamejskih jamarjih iz društva Grmada. Jamarski zvezi Slovenije smo poslali predlog o organizaciji izobraževanja, podali smo protestno izjavo proti izbiri lokacije za Evropski muzej krasa. Prijavili smo se na projekt čiščenja jam v okviru JZS, ki bi ga finančno podprlo Ministrstvo za okolje, vendar ker sredstva žal niso bila odobrena, projekt v letu 2006 ni bil izveden. Naš klub je znan po že tradicionalnih za-

bilten 2008.indd 4

11.2.2008 23:20:38

Poročila bavah, ki so se tudi lani vrstile: luciferovanje v Bezuljaku pri Cerknici, knjižni sejem ali vinska vigred v Metliki, piknik na Primostku, marca smo praznovali še rojstne dneve na Snežniku in oktobra Nebijevo petdesetletnico pod Ulovko. Tudi najmlajša sekcija kluba je dobila novo članstvo, in sicer Bora Jurkoviča, Črta Stepišnika in Gregorja Čekado.

Uroš Stepišnik je uspešno zagovarjal svojo doktorsko disertacijo. Rok Tkavc pa je s svojo ekipo sodelavcev v Ameriki zasedel prvo mesto med prestižnimi univerzami na tekmovanju iGEMa ali preprosteje, pri izdelavi genetsko načrtovanih strojev. In Jolbe je stopil v stan, kjer ljudje nikoli  nimajo časa.

Poročilo predsednice JKŽ za leto 2007 Mojca Vrviščar Zazula

eto 2007 smo zaključili s kar 235 akcijami. Ponovno smo pričeli raziskovati Požiralnik pri Zgornjem Kriškem jezeru, kjer se je pred leti huje poškodoval Danilo Cej, naš Cejko. Dosegli smo globino približno 150 metrov, kjer nas je začasno ustavila ožina. V Breznu pri gamsovi glavici smo prišli do sifona, potopa pa nam še ni uspelo izpeljati zaradi zdravstvenih težav našega potapljača. Ker po jesenski ujmi še nihče ni preveril situacije v jami, lahko zaenkrat le upamo, da ni odplaknilo bivaka v jami, kot se je to nekoč že zgodilo kolegom iz DZRJL. Raziskave so se nadaljevale tudi v Ferranovi buži, kjer smo postavili merilno napravo za merjenje pretoka, ki nam ga je posodil Inštitut za raziskovanje krasa iz Postojne. V Jami nad slapom Savica so se po dolgih letih spet potopili naši potapljači, in sicer nekoliko napredovali, a jih je ustavila ožina. Vračati smo se začeli na Kočevsko, kjer smo registrirali nekaj novih jam. V okviru vseslovenske akcije čiščenja jam smo očistili novoodkrito jamo Lajovicloch, ki pa je bila nekaterim znana že pred nami, saj je bila polna smeti. Jamo smo popolnoma očistili in se dogovarjali z občino Kočevje tudi o posta-

vitvi table, ki bi opozarjala mimoidoče, da je bila ta jama onesnažena, a je sedaj očiščena. O čiščenju je že izšel krajši prispevek v lokalnem časopisu. V Matarskem podolju je Uroš Stepišnik Stepko organiziral enotedenski tabor Račiška pečina 2007 in rezultat je 31 novih jam. Področje je dokaj neraziskano, izredno zanimivo ter obeta še veliko odkritij. V letu 2007 je klub registriral le osem novih jam. Jamarsko šolo sta uspešno zaključila dva tečajnika. Tokratni tečaj je potekal deloma v angleškem jeziku, saj ga je obiskoval celo Avstralec Nicolas Gidley - Rain. To pa ni bil edini obisk iz tujine, namreč nekaj mesecev so preživeli v naši družbi tudi Dušan Žikić Dule iz beograjskega ASAK-a, Edd Willatts iz Anglije in Ana Maria Cabanas Plana iz Španije, ki je še vedno v naših vrstah. Enota civilne zaščite je pridobila dva nova člana in se v oktobru udeležila vsakoletne vaje, ki je letos potekala v Ljubljani. Pod vodstvom Milana Horňáka - Milča smo izvedli nekaj ekskurzij s speleoarheološko tematiko. Uspešno smo se vključili v projekt Ministrstva za okolje in prostor, ki ureja seznam podatkov o jamarjih v Sloveniji, saj smo zbra-

bilten 2008.indd 5

11.2.2008 23:20:38

Poročila li podatke dvestopetih članov našega kluba, ki so in še hodijo v jame. Jamarski zvezi Slovenije oziroma Jamarski reševalni službi JZS smo izrazili predlog o vsakoletni organizaciji tečaja prve pomoči, ki bi se ga lahko udeležili jamarski tečajniki in ostali zainteresirani jamarji. Upamo, da bo s pomladjo 2008 ideja zaživela. V podhodu železniške postaje smo dobili od Slovenskih železnic v brezplačen najem oglas no vitrino, ki že privablja na klub nove člane. Luč dneva je ugledal koledar za leto 2008, ki je, kot se za naš klub spodobi, nekoliko drugačen, erotično obarvan. Da klubsko delovanje ni izključno jamarsko, so poskrbeli člani alpinističnega odseka z vzponi na štiritisočake v Peninskih Alpah in potapljači s številnimi potopi v bližnjih in daljnih morjih. Aprila smo obudili veteranske akcije z obiskom Muzeja premogovništva v Velenju

ter jame Huda luknja, sledila pa je gostija v bližnji jamarski koči. Klubske zabave so se odvijale v že tradicionalnih časih in okoljih: knjižni sejem v majski Metliki, julija Kolpa žur na Primostku, luciferovanje na Prangerju v novembru, prednovoletna zabava na klubu, novoletni žur v hribih, praznovanje rojstnih dni ter žur po čistilni akciji in letošnja novost, decembrski izlet v Bratislavo. Najmlajša sekcija se je povečala za dva nova člana: Ažbeta pri Perparjih in Petro pri Petkovškovih. Naš jamski fotograf Peter Gedei je spet pobral kar nekaj nagrad na tekmovanjih za jamsko fotografijo. Pa tudi Matej Simonič je prejel lepo nagrado za podvodno fotografijo z letošnjega potapljanja v Egiptu. Nasledniku želim veliko uspehov pri nadaljnjem vodenju kluba. Consumatum est. 

S fotografiranjem za klubski koledar smo pričeli v Ledeni jami na Stojni. Na posnetku Miha Melink - Glumac že vneto vadi za januarski posnetek. Foto: Peter Gedei

bilten 2008.indd 6

11.2.2008 23:20:39

Raziskave

Vodna jama v Lozi in Markov spodmol Uroš Ilič

pisal bom nove raziskave v teh dveh jamah od leta 2006 naprej. Pravzaprav gre kar za nadaljevanje prispevka v zadnjem Biltenu. Takrat je bila Vodna jama v Lozi jama dolga 5588 m.

Markov spodmol Konec leta 2005 smo v Vodni jami v Lozi končali raziskave z 280 m zračne razdalje od začetka sifona v Markovem spodmolu. V katero smer gre že znani, 230 m dolgi in 40 m globoki sifon, ne vemo, naj bi pa bilo 150 m tlorisa. Za nadaljnje raziskovanje smo se odločili v Markovem spodmoli, kamor smo šli najprej izmerit sifon, predvsem zaradi tlorisa, ki ga Francozi leta 1997 niso izmerili. Za potop sva se dogovorila z Igorjem Vrhovcem 27. maja 2006, vsak s tremi jeklenkami, da bi mogoče šla pogledat še naprej od znanega sifona, na koncu katerega je bil na načrtu narisan vprašaj. Izračunala sva, da bova napolnila deset »prasic«. Na koncu se nas je nabralo 12 (Mirela Čehić, Milan Ferran, Nikola JurMarkov spodmol: za nekatera jezera je potreben neopren. ková, Roman Kidrič, Ines Klinkon, WojFoto: Milan Ferran ciech Kowalski, Petra Ogrin, Miha Staut, Anja Šalehar, Igor Vrhovec, Boštjan Vrviščar podatke. V lepem sifonu z vidljivostjo čez 10 in moja malenkost) in vsak je posvojil bolj ali metrov in temperaturo vode 8 °C sva sledila manj težko prasico. Hvala vsem za sodelovavrvici od Francozov. Prideva iz vode in po nje! Seveda smo bili vsi v neoprenih, saj bi s slabih 10 metrih nov sifon. Odloživa vsak čolni porabili dva dneva. eno jeklenko in se potopiva v drugi sifon. Do sifona res ni daleč, nekatere prasice pa Ta je precej manjših dimenzij, poln mulja so bile kar težke. Vse spravimo do sifona, z z vidljivostjo v centimetrih. Globina je 6,5 Igorjem pripraviva opremo in se potopiva, z m, dolžina 45 m. Nato se nadaljuje vodni ostalimi se zmeniva, da naju dobri dve uri ne rov v dolžini 28 m, kjer zopet prideva do bo in so šli ta čas poslikat jamo. Igor nape»kopnega«. Sicer nepripravljena na tako ljuje umerjeno vrvico, jaz za njim zapisujem situacijo malo nejevoljno odloživa opremo

bilten 2008.indd 7

11.2.2008 23:20:40

Raziskave

Markov spodmol. Foto: Milan Ferran

in nadaljujeva peš. Prideva do križišča, ko začnem govoriti: »Mislim, da vem, kje sva.« Še dvakrat se obrnem okoli in začnem vpiti: »Vem, kje sva! Vem, kje sva !« Igor me malo čudno gleda, ko narediva še dva koraka in rečem: »Glej, sledi!« Tako je nastal sistem Vodna jama v Lozi–Markov spodmol. Glede na to, da sva malo nepričakovano opravila povezavo, sva nazaj grede pobrala vrvico, spakirala opremo in navdušeni nad odkritjem smo krenili proti izhodu. Na načrtu je na koncu Markovega spodmola skiciran poligon sifona, prehod med 1. in 2. sifonom, drugi sifon in vodni rov. Točki 11m in 11v sta ista točka, vsaka merjena iz svoje jame. Na treh kilometrih je 80 m neujemanja, za potapljače kar dober rezultat! Del za sifonom v Vodni jami v Lozi med točkama 2 in 5 je bil merjen s potapljaškim kompasom in brez naklonomerja (naklone, ki so bili večji od 0°, smo grobo ocenili). Drugi sifon v Markovem spodmolu in vodni rov za njim

Markov spodmol, pred sifonom. Foto: Milan Ferran

bilten 2008.indd 8

11.2.2008 23:20:47

Raziskave je rezultat treh pogledov na kompas, dolžina je sicer točna. Po Vodni jami v Lozi očitno ne teče samo voda iz Markovega spodmola. V Vodno jamo v Lozi iz Markovega spodmola nismo prišli čisto na koncu, ampak pri točki 11v in od severozahoda prihaja majhen del vode še od drugod.

Rolanje po Vodni jami v Lozi Leto je naokoli, na vrsti je nova akcija v Vodni jami v Lozi. 2. maja 2007 se Roman Kidrič, Igor Vrhovec in moja malenkost zopet odpravimo novim dogodivščinam naproti. Začeli smo na koncu stranskega rova, ki sva ga z Igorjem nazadnje pustila nedokončanega (točka 8). Namerili smo dve vizuri (16 m) in končamo pred sifonom. Nazaj grede po 160 metrih odkrijemo še en stranski rov (točka 9) proti vzhodu, ne prav majhnih dimezij, po katerem občasno teče voda. Vhod v rov je pol metra više in

tokrat suh. Po približno 100 metrih se zniža na višino manj kot meter in širine 2–4 metre ter se v tem preseku nadaljuje več kot 400 m. Po vseh štirih se ne da, torej preostane plazenje. Vendar smo se odločili za rolanje. Vmes smo merili. Nato se konfiguracija spremeni, na delu, kjer je prenizko za rolanje, smo že skoraj obupali. Igor, ki ga je od nas treh najmanj skupaj, se prebije naprej in nato je še dobrih 100 metrov meandra, ki se nadaljuje v lepem rovu in se za dvoranico konča s sifonom. Po tleh je pesek, manjši kamni in mivka. Odrolamo se nazaj in ker nismo merili, smo se vsakih 20 m morali obrniti. Tu smo namerili novih 638 m, od tega smo se v obe smeri prerolali približno 800 metrov. Nato gremo z vrvjo in kovačijo pogledat čisto na konec (točka 10), ali se jama nadaljuje tam, kjer se nazadnje nismo upali spustiti brez vrvi. Ko sva Romanu spotoma pokazala, kje sva prišla iz Markovega spodmola (točka

Vodna jama v Lozi, stranski rov proti točki 9. Foto: Roman Kidrič

bilten 2008.indd 9

11.2.2008 23:20:48

Raziskave

Vir: Temeljni topografski naÄ?rt merila 1 : 5 000 ÂŠ Geodetska uprava Republike Slovenije, 1979

bilten 2008.indd 10

11.2.2008 23:20:49

Raziskave 40 m

30 m



20 m 10 m 0m





 11





Profil Vodne jame v Lozi med točko 5a in koncem jame

 11v), opazim zgoraj nadaljevanje. Odpre se dvorana, dolga več kot 50 metrov in visoka 20–30 m. Ker nas je že priganjal čas, pustimo to in gremo do konca jame, spustimo se po vrvi približno 8 m in seveda gre jama naprej. Nadaljevanje je nekaj metrov nad nivojem vode, zelo lepo zasigano, odpira se na vse strani. Več kot 100 m smo pogledali, vendar še šiba. Torej nas čaka še ... Zmenili smo se, da kaj prej kot naslednje leto. Tokrat smo v neoprenu smrdeli 12 ur in za sifonom prehodili, preplezali, preplazli in prerolali okoli 8 kilometrov. Jama ima izmerjenih že 7184 m rovov in vsaj 500 m obetajočih. Raziskave v tem delu jame so postale že kar zahtevne. Če gremo samo do konca in nazaj, rabimo več kot 6 ur, od tega večina za sifonom. Za tako akcijo je treba precej opreme spraviti do sifona, nekaj manj naprej, nekatere stvari moramo skozi sifon spraviti

suhe. Zaradi dolgega časa za sifonom se tudi ne menimo za pomoč pri transportu opreme do sifona, ampak stisnemo zobe in odnesemo stvari sami. Nazaj grede pa po navadi nimamo več moči stiskati zobe in otovorjeni samo odsopihamo na vrh vhodnega brezna in po hribu do avtov.

Novih kilometrov v naslednjem Biltenu ne bo Nove možnosti za nadaljevanje nas že kmalu, 9. 6. 2007, zopet prepričajo za dolgotrajen in naporen obisk jame. Prejšnji ekipi se je pridružil še Darko Hribar iz JK Krka, zadnji trenutek pa je zbolel Roman. Zapodili smo se do konca glavnega rova in s sabo preventivno vzeli kovačijo, vrvi, nabijač ... Nadaljevanje smo sproti merili in kmalu prišli v izjemno lepe rove in dvorane, zasigane, in kot je že od daleč videti z načrta (od točke 10 naprej), prav »konkretnih« di-

bilten 2008.indd 11

11.2.2008 23:20:51

Raziskave nadaljevanje in zgornji del jame med točkama 5 in 11v starejšega nastanka. Voda, ki se pridruži iz Markovega spodmola (ki je je okoli 90 %), pa je erozijsko oblikovala spodnji del, po katerem sedaj teče. Drugo perspektivno nadaljevanje iz prejšnje akcije (nad odcepom proti Markovemu spodmolu) pa se je po 56 m prav neslavno zaključilo s povratkom v glavni rov. Nazaj grede sem se Vodna jama v Lozi, pakiranje opreme. Foto: Roman Kidrič v stranski dvorani (blimenzij – širine 20–40 m in višine 10–18 m. zu točke 4) z vrvjo spustil v sprva poševno, V nadaljevanju pridemo v rov skoraj pravilne nato navpično razpoko, globine okoli 6–7 kvadratne oblike, po dnu gre suha struga in m, iz katere smo vsakič slišali vodo. Voda se konča v eni razpoki, kamor se je stlačil pride po 50 m dolgem aktivnem rovčku, ki Dare in po 23 m prišel do sifona. Glavno se konča s sifonom, odteka pa v neprehodne nadaljevanje je pokrito s ponvicami velikosti špranje. Volje za merjenje ni bilo več. enega metra ali več in visokih 30 cm. Nato Tudi tokrat smo se matrali 12 ur. pa ... groza ... podor. Dokaj svež podor je Sklep popolnoma zasul nadaljevanje, brez realne Sistem obeh jam je sedaj dolg izmerjenih možnosti kopanja. Igor je ugotavljal, da ne7748 metrov. Od tega je 5452 m »ujetih« med kaj smrdi po gnojnici?! Pregledali smo vse obema sifonoma. Ta del je gotovo najlepša možnosti in po 472 novih metrih (od točke jama, kar sem jih kdaj videl v Sloveniji. Ka10 naprej) kapituliramo. pniki, primerljivi s tistimi, ki kličejo z letakov Po 1700 metrih aktivnega vodnega rova turiste v Postonjsko jamo, zavese. V novih (med točkama 5a in 10) smo se dvignili 5–10 delih je strop posejan z makarončki, dolgim nad vodo in razen ozkega rova s sifonom mi tudi več kot meter, nedotaknjene ponvije ne srečamo več. ce, glavni vodni rov, ki včasih spominja na Ker smo imeli dovolj časa, nazaj grede Hankejev kanal v Škocjanskih jamah (sicer iščemo morebitne stranske rove, vendar nič v merilu 1:5), pa na začetku tudi svinjarija, perspektivnega. Mogoče bi jih namerili za zaradi katere naslednji dan dve uri pereš kakšnih 250 m, vendar bi nam to vzelo preopremo. Glavna pa je nedotaknjenost vsega več časa. Tudi ko se vrnemo v glavni vodni skupaj. Upam, da bo tako tudi ostalo. Glavna rov, iščemo morebitne stranske rove in pri raziskovalna vnema za to jamo je padla, saj tem ugotovimo, da nas celo pot spremlja nekih perspektivnih nadaljevanj, za katere bi nekakšna višja etaža, podobna novoodkri vedeli, ni več. temu nadaljevanju. Očitno je novoodkrito

bilten 2008.indd 12

11.2.2008 23:20:52

Raziskave

Jama Tau Tona se nadaljuje Jernej Petrovčič

o smo odkrili jamo Tau Tono, smo imeli velika pričakovanja, vendar se je jama prehitro končala. Kljub dejstvu, da je to druga najdaljša jama na severnem robu Planinskega polja s 500 m vodoravnega vodnega rova in dvorano izjemnih razsežnosti, smo stremeli za odkrivanjem njenega nadaljevanja. Kljub velikemu veselju ob odkritju priznam, da sem bil kar malce razočaran. Pričakoval sem jamo večjih razsežnosti in vsaj 2 do 3 kilometre dolžine. Morda pa je bilo prav, da se je vse skupaj tako končalo. Želja, da bi našel nadaljevanje jame, je bila izredna, kajti Tau Tona je in bo ostala velika.

Vhod v TT2. Foto: Peter Gedei

Končalo pa se je kot napeta pustolovščina, na koncu katere se nam je strgal trak na videokaseti. Izvod videokasete, ki jo gledamo sedaj, pa je original. Kar je suhih delov jame, smo jih v dveh jesenskih mesecih raziskali. Ker na severni strani jamo omejuje udorna dolina, na južni pa mogočen podor v Škofjem lomu, smo vso energijo vložili v iskanje nadaljevanja na severnem predelu, kjer je udorna dolina. Prišel je mesec januar, z njim pa tudi mraz. Da bi našel perspektiven dihalnik, ki bi mi kazal nadaljevanje Tau Tone, sem vsakič, ko je zapadlo nekaj snega, pohajal po Lanskem vrhu za območjem požiralnikov na severozahodnem predelu Planinskega polja. Občutek, pod katerim dihalnikom se skriva prava jama, sem imel že kar dobro razvit. Nekega dne, ko je zapadlo nekaj snega, sva se z Jožetom Pristavcem - Jocem odločila, da greva pogledat v udorno dolino, ki zapira Tau Tono. Na njeni zahodni strani sva že od daleč opazila mesto, kjer se sneg ni obdržal. Ko sva prišla zraven, je bila površina »fleka« ali kopnine skoraj 10 × 10 m, nad kopnino pa se je dvigala 6 m visoka stena, ki je dajala vidne znake nadaljevanja jame. Kje začeti s kopanjem, sem se vprašal? Kako globoko je? Okoli pa same podorne skale, ki predstavljajo veliko nevarnost. Prepih na veliki površini pa je ... kar naj si vsak po svoje razlaga, kako mu slediš. Za mene je to edino pravilo, da te pripelje v jamo. Nekaj dni kasneje sem se popoldne na nek »šiht'n« dan odpravil na Lanski vrh. Opazoval sem nekaj sumljivih mest, kjer se sneg ni obdržal. Bil je že mrak, ko sem se iz Vajzove vračal na Kališko pot, kjer sem imel avtomobil. Namenoma sem šel

bilten 2008.indd 13

11.2.2008 23:20:54

Raziskave preko udorne doline. Na zahodni strani sem videl, kaj se dogaja. Na njeni vzhodni strani pa je iz njene bele podlage zijal »črn flek«, kopno mesto, površine 1 × 1 m, ki je bilo od stene oddaljeno kakih 6 m. Tu sem si mislil, da se pojav seli na drugo stran. Zdaj sem prišel do teoretične razlage jame. Tau Tona se vije z juga proti severu, pade v udorno dolino, ki jo prekine. Kopanje na njeni zahodni strani je težko izvedljivo. Na vzhodni strani pa, kot sem že omenil, majhna površina in lažje sledenje prepihom, kar nas bo pripeljalo v jamo, ki ima pravokotno smer na Tau Tono. 8. februar 2005: zunanja temperatura med –5 in –10 °C. Peter Japelj - Pero meri temperaturo pod veliko skalo, kjer je bila kopnina. Termometer pokaže +7,0 °C. Tu spodaj je pekel, samo odkopati ga je še treba.

Začetek kopanja Nad kopnino je sedela velika kvadratasta skala, dimenzij slabega kubičnega metra. Na prvi akciji je imel glavno beZaradi boljše varnosti je bilo treba na nekaterih mestih sedo »Bosch«, pomagala pa sva mu Pero »zasidrati« strop. Foto: Peter Gedei in jaz. Po nekaj urah prijetnega dela sva dosegla šele »začetek«. Po tleh je bila topla pot«. Ta pa je postajala vedno daljša. zemljica, na njej pa kamenje. V nekaj akciVhodno brezno je skopano do globine 5,5 jah smo Pero, Joc, Gorazd Petkovšek in jaz m, ki nato preide v stopničasto brezno pod dosegli globino 6 m. No, nekaj začetnega kotom 45°. Preden smo odkopali drugo brestrahu je bilo, saj do sedaj še noben med zno, smo že skoraj skrenili iz smeri. Takrat nami ni kopal med podornimi bloki. Vedro pa se je oglasil šesti čut. Prepih je prihajal iz s kamenjem in ilovico pa je bilo iz te globine vseh smeri, v tleh pa je bila še ne 10 cm širočedalje teže spraviti na površje. Zato je Goka špranja med večjimi bloki. Tu smo naredili razd postavil nad izkopano brezno trinožec drugo brezno, ki nas je z ene strani obdajalo iz leskovega lesa, na katerega smo obesili z bloki, obloženimi s sigo, podor pa je bil škripec s prižemo. Iznos materiala iz brezna stabilen, tako da je bil občutek za kopanje je bil sedaj mnogo lažji. »Eden spodaj, drugi varen. Od štirih članov ekipe sva zdaj ostala zgoraj«. Vsak je opravljal svoje delo. V prvih samo dva, Pero in jaz. Tedaj pa smo tudi dveh mesecih kopanja smo imeli nekaj težav, prekinili s kopanjem, saj poletne temperatukdo bo upravljal s škripcem in kdo bo kopal, re niso primerne za ugotavljanje prepiha, ki saj je zunanja temperatura padla na –20 °C. je glavni pokazatelj poti v še neznano jamo. Nekdo mi je nekoč dejal: »Kjer je volja, je tudi Prišel pa je november in z njim tudi hladnejši

bilten 2008.indd 14

11.2.2008 23:20:55

Raziskave dnevi. S Perom sva nadaljevala začeto delo. V drugem breznu sva zabila sidro v blok, ki je bil tudi strop nad breznom, in nanj obesila drugi škripec. Naloge sva si razdelila brez večjih problemov. Pero, ki je manjše postave, je opravljal kopaška dela, jaz pa sem preko škripca dvigoval nakopan material in ga odlagal pod vhodno brezno, a tudi od tam ga je bilo treba spraviti na površje. Akcije so bile celodnevne. Napredovala sva en meter na akcijo, kar je bilo po najini oceni zelo uspešno. Morda pa bi še več ob številčnejši ekipi. Ko sva dosegla dno drugega brezna (4 m), prepiha iz tal ni bilo čutiti. Prihajal je s strani iz zelo majhnih špranjic med zasiganimi bloki in ilovico. V nekaj akcijah sva se stopničasto spustila za kaka dva metra. Postajalo je nevarno, saj sva se pomikala skoraj vodoravno. Strop je tvorilo zakraselo skalovje in siga. Prepih je postajal vedno

močnejši, pred nama pa se je začelo rušiti kamenje. Strop je postal nestabilen. Odločila sva se, da iz cevi za gradbene odre narediva »varnostno kletko«, ki bi naju zaščitila pred morebitnem zasutjem. Pero je v podoru izkopal prostor, dolg 1,5 m, širok 1 m in visok 1 m. Še danes ne vem, na čigavo srečo se je izkopani strop obdržal na svojem mestu, ne da bi se porušil. Že na naslednji akciji pa smo Pero, Tone Palčič, ki je pripeljal material, in jaz postavili varnostno kletko. Sedaj je šlo pa zares. Kako nadaljevati pot? Prepih je prihajal iz vsega podora, ki sva si ga lahko ogledovala iz kletke. Sledil je nekajmesečni premor. Čakala sva na vroče dni, da bi videla, kam se izgubi prepih, saj se poleti topel zrak spušča skozi podor v jamo. Meseca julija sva preverila stanje v jami. Na zadnji strani varnostne kletke sva prižgala dimno kroglico in dim nama je pokazal, kje nadaljevati začeto pot. Ko sva začela kopati

»Po skoraj 100 m spusta po podoru sva pred seboj uzrla velikanski rov ...« Foto: Peter Gedei

bilten 2008.indd 15

11.2.2008 23:20:56

Raziskave za izgubljenim dimom, se je (ne vem, na čigavo srečo) ob nama pojavila prava jamska stena ali živi zid. Pot sva nadaljevala ob steni, kamor se je izgubljal prepih. Na nevarnih mestih sva si pomagala z betoniranjem in opažnimi odrskimi cevmi, ki sva jih uprla v steno. Globina in tudi dolžina sta postali velika časovna ovira pri transportiranju nakopanega materiala, ki ga je bilo treba še zmeraj transportirati na površje. Na globini 19 m in dolžini 30 m se je spet zgodil »čudež«. Ob steni se je odprl vodoraven rov, dolg 6 m, širok 2 m in visok 1 m. V njem sva lahko na eni strani odlagala nakopani material, kar nama je omogočilo hitrejše napredovanje, ker iznašanje materiala iz jame ni bilo več potrebno. Tako sva se pomikala v dolžino in po nekaj metrih je jamska stena prešla v jamski strop. Vse skupaj je postalo vedno bolj varno. Tudi občutek, da se bo pred nama kmalu odprl večji prostor, je bil vznemirljiv.

9. april 2007, velikonočni ponedeljek, 69. akcija Kaki dve uri sva ob steni, ki se je spuščala v globino, kopala grušč, da bi prišla v prostor, ki ga je bilo čutiti. Pero mi poda vrtalni stroj, da bi opravil z ožino. Nekaj časa sem z nogama odrival kamenje, ki me je oviralo, nato pa sem se pognal – spolzel skozi ožino. Nekaj časa sem opazoval okoli sebe. Pred seboj sem videl, da se jama odpira. Pozval sem Pera, da se mi pridruži pri tem deliričnem počutju odkrivanja novih jamskih prostorov. Počasi sva se spuščala po podornem stožcu. Strop je postajal vedno višji, rov pa čedalje širši. Po skoraj 100 m spusta po podoru sva pred seboj uzrla velikanski rov. Za hip sva se ustavila. Tik pred vstopom v rov je najin pogled krasil gozdiček popolnoma belih stalagmitov. Malo naprej se je v stropu odpiral kamin. Pot sva počasi nadaljevala. Korak je bil podoben hoji po minskem polju. Vseskozi sem bil prežet z adrenalinom, ki ga doživi

ob večjem odkritju vsak jamar. V daljavi se je slišalo kapljanje vode. Pred nama se je pojavila velika sigova kopa, nad njo pa velikanski kapnik podobe orla z razprtimi krili, iz katerega je curljala voda. Stena jame je imela na nekaterih mestih še vidne ostanke tekoče vode skozi rov. Še nekaj korakov in pred nama se je pojavil podorni stožec, na katerem je bilo polno stalagmitov. Ponovno udornica? Le katera bi bila? Saj v bližini ni nobene, sva se spraševala. Kasneje sva z meritvami ugotovila, da naju je ustavil podor, ki se nahaja v vhodni dvorani bližnje Jame na meji. Lanski vrh je dodobra prepreden z udornimi dolinami, tako da je daljši prodor po suhi etaži proti jami Gradišnici zelo vprašljiv. Tisti kilometri jame, ki sva jih videla med kopanjem, pa ne vem, kam so se skrili. Smer gibanja prepiha še ni povsem raziskana. Nekaj je povezav s tistim v Jami na meji, glavnina pa se ga verjetno izgubi že v podoru. Glavni rov se giblje na nadmorski višini 443–445 m, kar je le nekaj metrov nad Planinskim poljem. Kamin se po nekaj metrih prevesi v poševen rov, ki se konča z breznom, nad katerim je ponovno kamin. Ta kamin je po ocenah delo izpodnebnih voda. Najbolj pa nas zanima, ali se bo ob poplavah na Planinskem polju pojavila voda v glavnem rovu, katerega dno tvori sedimentna ilovica. Morda je to odgovor za iskanje nadaljevanja? Jama je že izmerjena. Pri meritvah se za strokovno pomoč zahvaljujem Janezu Kanoniju, obenem pa še za odlično izdelan načrt. Za vrhunski prikaz jame je v fotografiji poskrbel Peter Gedei. Zelo dobro se je obnesel »mini stroj« – škripec Pro traxion, ki nama ga je posodil Gregor Pintar ob pomoči na eni od akcij. Mini traxion (škripec) sva uporabljala prvih 45 akcij, Pro traxion pa je štel za tretjega člana v ekipi v naslednjih 15 akcijah. Hvala vsem tistim, ki ste hoteli pomagati, pa se vam tega zaradi težavnega tehničnega kopanja ni dalo omogočiti. 

bilten 2008.indd 16

11.2.2008 23:20:56

Raziskave

Velikanski rov se nadaljuje prek majhnega vzpona ... Foto: Peter Gedei

... vse do podora, kjer se konÄ?a. Foto: Peter Gedei

bilten 2008.indd 17

11.2.2008 23:20:58

Raziskave

Ko sem bil zadnjič v gorah Milan Ferran

ilo je lepega sončnega jutra na prelomu tisočletja, kakšno leto preden sem se lotil aktivnega jamarjenja. Z Gregorjem sva se odpravila na Veliki kup nad Jezerskim. Pot naju je vodila po strmi grapi mimo prepadnega roba slapu Čedca. Težko prehodna grapa se je zaključevala pod navpično severno steno Velikega kupa. V mirnem jutru sem nenadoma začutil mrzel veter, ki je prihajal iz smeri skal. Tam se je nahajala reža, visoka 10 cm in široka 1 m. Z Gregorjem sva razglabljala, kakšen jamski objekt bi to bil. Vrh sva osvojila in pozabila na jamo. Ko sem prišel med jamarje, je bilo veliko govora o prepihih v jamah in takrat sem oživil spomin na Čedco. Zanimanja za obisk

Luka Kronneger in slap Čedca. Foto: Milan Ferran

ni bilo veliko. V poznem poletju sva se z Janezom le odpravila proti jami. Ponovno ozka grapa, kjer sva premagala prvo oviro. Janez je glede na stanje kamnine skeptičen, če bi nadaljevala. Ker sva že bila na ozkem grebenu med grapo in prepadom Čedce, sem šel pogledat, kako je z najtežjim prehodom preko skalnega robu. Začuden sem ugotovil, da se je del skalovja zapeljal v dolino in sva se v dolino vrnila tudi midva. Konec septembra sem se odločil poiskati lažji prehod do jame. Od avta sem šel težko natovorjen, čeprav nisem mogel odnesti vsega, kar sem se namenil. Prišel sem skoraj do slapu Čedca in našel samo en pogojno dober prehod na vzhodnem delu. Odložil sem opremo in poskusil s plezanjem. Pa to ni skala, niti »jeba«, kot se je izrazil Janez, ampak čisti šoder na kupu. Na povratku sem poskusil pri »pogojnem« prehodu. Poličke se bile polne skalnih okruškov, ampak je šlo. Še zadnji oprimek, pa sem na polici pod previsno skalo, ko me začne nekaj močno vleči navzdol. Dober oprimek me je zadržal, v grapo pa so se vsule skale. Gledam skalo nad sabo in se odločim, da se po tej poti ne vrnem. Pri nadaljevanju sem opazil, da se nekaj vleče za mano. To je bil cepin, ki je z gurtno vred odtrgal del tkanine na nahrbtniku. Naprej je šlo gladko in v pol ure sem bil pri vhodu v jamo. S cepinom sem hitro razširil vhod in se pazljivo spustil v jamo. Po 5 m položne ožine se odpre rov širine 1 m in višine 3 m. Stene so rdeče in zelo ostre, na tleh je mestoma glina. Po 40 m rova in 5 m višje sledi podor. Prepih je prihajal iz tal, v globini pa se je slišalo močno bučanje vode. Pri odmetavanju kamnov sem odložil kapo in jo tam tudi pozabil. Po pol ure sem se vrnil proti dolini. Najti pa bo treba še prehod. Iskal sem nižje in

bilten 2008.indd 18

11.2.2008 23:20:59

Raziskave vzhodneje od dostopa. Razgled v dolino je čudovit, preglednost sestopa pa nikakršna. Dvakrat sem prišel do roba prepada, tretjič pa je šlo še 20–30 m navzdol. Pa se je nehalo. Tudi če bi spustil tistih 50 m vrvi, ki sem jo imel pri sebi, ne bi prišel do dna. Oziram se okoli in ne najdem rešitve. Ali v jok ali ponovno h grapi, kjer sem dostopil, pa naj sem še tako trdno sklenil, da se tam ne vrnem. V gostem rušju nisem našel poti nazaj, vse se mi je zatikalo, vrv razpletala. Ko sem prišel do previsne skale v grapi, sem jo najprej preveril, če se še kak kos lahko odtrga. Kar se da hitro sem se spustil do potoka. Za dve leti sem pozabil na Čedco. Pa ne popolnoma. Treba je bilo spremeniti taktiko. Iz specialke in ortofoto posnetka sem »našel« novo pot. Tako sva z Ljubom odrinila v smeri Češke koče in pod Špegovcem poskusila prečiti v zaledje nad slapom Čedca. Nobena tlakovana steza. Držala naj bi se izohipse 1600 m, pa prideva do cilja. Prehod pa so sekali strmi skalni grebeni, kjer sva iskala lažje prehode. Prečila sva mnoge skalne hudournike, grape, z rušjem porasle gozdičke in preplezala kakšno skalo. Ko je grmičevje izginjalo in je ostal samo še kamen in trava, se je Ljubu uprlo. Bolel ga je gleženj in bolečina je postajala vse hujša. Ne naprej ne nazaj, še najmanj nazaj. Povzpnem se do bližnjega grebena. Pot do Čedce je »odprta« le, da je to spet šoder pod naklonom 80°. Vrnem se nazaj in se spustim 50 višinskih metrov nižje. Tu je sicer skala, ampak bi bilo treba plezati in »abzajlati«. Nič, ostaja nama povratek po isti poti. Ljubo na začetku tudi po ravnem noče na noge. Poveževa se z vrvjo in nekako gre. Ko se je rastje zgostilo, pa je Ljubu takoj bolje. »B-zapisnik« se je prilegel kot še nikoli prej. Naslednjič sva pot napadla z Jernejem Petrovčičem, oborožena z Ryobijem in klamfami. Ponovno sva izbrala grapo zahodno od slapu. Šlo je počasi in zanesljivo. Težave nama je povzročal le led v strugi. Do jame sva prispela dve uri in pol pred temo. Čudil

Pogled proti premagani poti. Foto: Milan Ferran

sem se, da ni nobenega prepiha. Ob vstopu se je začutil prepih v jamo. Ko sva prispela do podora, je bilo seveda slišati »bučanje« vode, ki sem ga sedaj prepoznal kot prepih. Kapa je bila tam že vsa zaledenela. Lotila sva se odmetavanja kamenja in ko sem se ogrel, sem odložil drugo kapo, ki sem jo spet pozabil. Vrneva se, še preden se uspeva prebiti. Drugo leto sva šla spet z Jernejem, tokrat v juliju. Nekaj klamf so odnesli plazovi, ki se pozimi redno sprožajo. Vseeno sva bila v dobrih dveh urah pred jamo. Kljub toplemu dnevu se nama je po kratkem širjenju vhoda zanohtalo. Potem sva se spravila nad ožino pod podorom. Kapa me je čakala. Tokrat nisem nič odlagal, ker me je kljub delu zelo zeblo. Prehod je bil že skoraj odprt in prepih se je še povečal. Jernej pa se je grel s prižganim Ryobijem v naročju. Po ožini se nadaljuje vodoraven rov širine 1 m in višine 2–3 m. Tu se prepih dovolj zmanjša, da postane kmalu prav prijetno. Po 60 m sva prišla do dvorane premera 7 m in višine 10 m. V spodnjem delu

bilten 2008.indd 19

11.2.2008 23:21:00

Raziskave sva na dveh mestih prišla do ožine, kjer se je slišalo žuborenje vode. Za razširitev prehoda pa bi bila dovolj večja macola. Nad dvorano sva preplezala 6-metrsko stopnjo, kjer se odpre druga dvorana premera 5 m in višine preko 10 m. Tu se obrneva. Čez en mesec sem v dveh akcijah uredil dostop vzhodno od slapu. V strmih delih sem zabijal klamfe. Varovanje z vrvjo je potrebno le na enem delu v dolžini 10 m. Tri klamfe sem zabil tudi na stopnji nedaleč od zgornjega dela slapu. Opreme sem imel veliko, ni pa bilo primernega mesta za odlaganje. Med odlaganjem se je fotoaparat s futrolo vred odkotalil navzdol proti prepadu. Vedel sem, da je vmes še ozek pas rušja, ki bi ga lahko zadržal, zato sem šel mirno v iskanje. Fotoaparata nikjer. Po rušju je še 8 m skalne strmine in nato rob, kot bi odsekal. Ves teren se je spuščal proti vzhodu in v polkrogu zavijal proti severovzhodu. Na varni razdalji od prepada sem se spuščal navzdol in se oziral

po robu, če je kje zataknjen fotoaparat. V mislih sem imel dobro zmleto vsebino, ki jo bom našel spodaj ob vznožju. Pa ga opazim na 30-centimetrski polički pol metra pod robom. Plazeče sem se odpravil ponj. Ko sem vstavil sneto baterijo, je fotoaparat celo delal. Poslikal sem okolico dogajanja in za trening skočil še do vhoda v jamo. V septembru se k jami odpraviva z Gregorjem. Ko sva bila pred 20-metrsko stopnjo, je šel Gregor naprej opremljat, jaz sem pa čakal na ozkem grebenu med grapo in prepadom. Gregor zavpije: »Pazi!« ko se sproži kamen. Na tako ozkem in strmem pobočju nimam kam, pa še s hrbtom se obrnjen proti njemu. Kamen me je zadel v nahrbtnik, točneje v veliko plastenko Radenske. Nadaljujeva in kmalu na strmi gladki in mokri skali Gregorju spodrsne. Hitro je izgubil željo za obisk jame in se obrneva le 100 m od vhoda. Konec maja 2005 sva šla v jamo z Lukom Kroneggerjem. Na vhodnem delu do dolžine

V vhodnem delu z napihanim snegom. Foto: Milan Ferran

bilten 2008.indd 20

11.2.2008 23:21:01

bilten 2008.indd 21

11.2.2008 23:21:01

Raziskave 15 m je presenetil napihan sneg. Lotila sva se meritev in pri 85 m premražena odnehala. V prvi dvorani sva razširila obe ožini in prišla do potočka (pretok cca 5 l/s). Spodnji rovček ob vodi je dolg 15 m. V pritoku je podor, odtočni del pa je preozek. Zgornji rov je nekoliko daljši, voda pa priteka izpod podora. Prepiha v teh delih ni. Z raziskovanjem sva nadaljevala v gornji dvorani, kjer smo lani odnehali. Prvih 8 m v kamin sva prosto preplezala, kar glede na stanje skale ni bilo lahko. Nadaljuje se rov širine 2 m in višine tudi do 10 m. Rov se po 12 m zoži in strop se spusti. V ožini se spet čuti močan prepih. Ožina kmalu preide v dvorano 10×5×3 m. Ledene kope so vsepovsod, čeprav je vhod že kar daleč. V levem delu je rov, ki se po nekaj metrih konča s podorom in prepihom. Nadaljevala sva 10 m navzdol, kjer se razširi v prostor premera 6 m. Tu najdeva še en kratek rovček s podorom in prepihom. Iz tega

podora tudi priteka voda, ki sva jo opazila v spodnjih delih. Vrnila sva se nazaj do stopnje, kjer sva opremila z vrvjo in preplezala še 7 m navzgor. Nadaljuje se rov širine 1 m in višine 2,5 m. Dolg je vsega 15 m. Z desne strani je še en kratek odcep, ki ga zapira ledena kopa in šoder. Vseeno je čutiti močan prepih. Pred izhodom iz jame sva še odčitala temperaturo +0,2 °C, zunanja temperatura pa 17,5 °C. Naslednje leto sva šla v jamo s Suzano Basarič. Izmerila sva preko 100 m rovov in se lotila odkopavanja v podoru na najvišji točki jame. Material je zdrobljen na velikost tampona. Po eni uri sva se prebila navzgor v manjši prostor. Prehodnega nadaljevanja ni. Prepih pa nakazuje smer ponovno navzdol. V letu 2007 sem bil le enkrat pred jamo, sam. Zabil sem klamfe za lažji dostop do jame. Šel pa sem z drugim namenom. Poiskati dostop do velike luknje v bližini Jame  nad Čedco, kar mi je končno uspelo.

Suzana v dvorani. Foto: Milan Ferran

bilten 2008.indd 22

11.2.2008 23:21:02

Raziskave

Obuditev raziskav Ponora ob Zgornjem Kriškem jezeru Miha Staut

amarski klub Železničar je tako rekoč od svojih začetkov gojil interes po raziskavah slovenskega visokogorskega krasa. Kljub temu, da se ne vključuje zelo aktivno v raziskave v zadnjem desetletju zelo popularnega slovenskega dela Kaninskega masiva, so njegov razvoj zaznamovala številna odkritja na drugih območjih slovenskega alpskega krasa. Mednje prav gotovo sodijo obsežne speleološke raziskave v okolici Bohinja v sedemdesetih letih, z odkritjem notranjih delov Brezna pri gamsovi glavici in doseženo za tista leta izredno globino 444 m, potopi v Govicu ter Veliki in Mali Savici. Omeniti je treba še sistematične raziskave krasa Kriških podov, raziskave Brezna pod Debelim vrhom ter siceršnje preiskovanje terena, prvenstveno usmerjeno v vzhodne Julijce. Tako kot se verjetno dogaja v vsakem klubu, je tudi na JKŽ-ju zanimanje za te raziskave doživljalo svoje viške in padce. Po obdobju nekajletnega relativnega mirovanja smo se v letu 2003 lotili projekta

potopa v končnem sifonu Brezna pri gamsovi glavici. Nekako v to obdobje zagona bi lahko umestili tudi ponoven interes v raziskave Ponora ob Zgornjem Kriškem jezeru.

Historiat

Jamo je sicer že leta 1993 registriral Marko Simić, vendar od takrat do leta 1998 ni bila deležna večjega zanimanja. Prvotna dolžina je znašala 5 m, zapisnik pa je bil brez načrta. Zaradi konstantnega odtoka jezernice v jamo in izredne relativne višinske razlike nad okoliškimi dolinami (izviri) ima jama velik globinski potencial. Tega so se sedem let kasneje zavedli jamarji športnega združenja ACO in Jamarskega kluba Železničar. Že v prvi ogledni akciji je Bojan Bojnec skozi vhodno vodoravno razpoko, kamor je odtekala jezernica, prodrl v notranje dele jame, kjer so naleteli na serijo brezen. Kasneje so jamo raziskali do globine 98 m in v njej nadelali smer. 16. september leta 2000 je bil za JKŽ nesrečen dan. Razen tega, da je skupino JKŽjevcev pri razopremljanju Brezna pri gamsovi glavici ujela poplavna voda poletne nevihte in so se komaj izvlekli (glej: Jager, 2001), se je v Ponoru ob Zgornjem Kriškem jezeru na globini 84 m med urejanjem smeri težko ponesrečil naš član Danilo Cej [glej intervju na strani 117 tega Biltena]. V tretjem breznu je padel približno 10 metrov globoko in tam v oskrbi Bojana Bojneca s poškodovano hrbtenico 32 »Ribji pogled« z jezera proti vhodu v ponor. Foto: Milan Ferran ur čakal na izvlek reše-

bilten 2008.indd 23

11.2.2008 23:21:03

Raziskave valcev. Reševalci so namreč morali vhodno ožino pred izvlekom ponesrečenega zavoljo prehoda nosil sprva izdatno razširiti. Zaradi nesreče omenjena odkritja v Katastru jam JZS niso dokumentirana. Ob priložnosti reševanja pa je nastal B-zapisnik, ki na kratko opisuje potek reševanja in grobo morfologijo notranjih delov jame, vendar še vedno brez načrta. Poleg tega so koordinate vhoda na prvotnem A-zapisniku zamaknjene za približno 80 m bolj zahodno od koordinat dejanskega vhoda. Zaradi vsega navedenega smo se ob ponovni oživitvi raziskav Požiralnika ob Zgornjem Kriškem jezeru odločili za vnovično oddajo A-zapisnika z vsemi potrebnimi prilogami. Če smo čisto natančni, je jama po razpoložljivih podatkih v obdobju med reševalno akcijo in našim prvim obiskom doživela še vsaj dva obiska. Jamo so jeseni leta 2006 dvakrat obiskali člani DZRJ Ljubljana, ki so zaradi neugodnih razmer uspeli prodreti približno do globine 50 m. Kljub dogovorom o skupnih medklubskih akcijah z omenjenim društvom, do tega do sedaj ni prišlo.

Oživljen interes Med 15. 7. in 12. 10. 2007 smo v petih obiskih Miha Celarc, Milan Ferran, Peter Gedei, Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič, Miha Staut, Andrej Stržinar ter Boštjan in Mojca Vrviščar jamo ponovno opremili, izmerili do starega dna in nadaljevali z raziskavami na njenem dnu. V akciji 15. 7. 2007 smo jamo opremili do globine 31 m, nižje od tod pa smo se v dveh ločenih ekipah spustili do dna brezna, kjer se je Danilo Cej ponesrečil in končno tudi do njenega tedanjega dna. Rov se je od tam nadaljeval v neprehodno ožino na koncu krajšega meandra, v katero je izginjal vodotok in je iz nje močno pihalo. Zadovoljni z izkupičkom in podžgani od radovednosti smo se kmalu zatem (11. 8. 2007) vrnili na kraj zločina v nekoliko prirejeni zasedbi. Vreme je bilo tista dva dneva, ki smo ju preživeli na podih in v njegovem podzemlju, res slabo, saj je neprestano deževalo, povrh vsega pa je bilo še mraz. Ne glede na to pa je bila ta akcija verjetno najuspešnejša izmed vseh. Kljub obilnemu deževju odtok v jamo ni bil prav nič povečan. Jamo smo uspe-

V vhodnem, močno razširjenem vodoravnem rovu. Foto: Peter Gedei

bilten 2008.indd 24

11.2.2008 23:21:04

bilten 2008.indd 25

11.2.2008 23:21:04

Raziskave

Ines v nalivu prvega, Minkinega brezna. Foto: Peter Gedei

li opremiti, izmeriti in fotodokumentirati do njenega starega dna ter tam razširiti ožino, ki je obetala nadaljevanje. Brezno na drugi strani se je izkazalo za precej globlje, kot je sprva izgledalo, vendar se zaradi mraza vanj nismo spustili. Že naslednji dan pa sta zakonca Vrviščar nad neraziskanim breznom zabila svedrovec in pokukala v praznino. Nižje zaradi slabe kakovosti skale in pomanjkanja opreme ni šlo. Novo brezno pa nam ni dalo miru in že 25. 8. smo jamo ponovno napadli. Tokrat smo ji nepričakovano jurišali za hrbet iz doline Vrata skozi Sovatno. Zato se je, kljub nočnemu tušu v spalkah pred jamo, vdala in nam po nekaj dodatnega širjenja dovolila spust do dna novega brezna. V tej akciji nam je zmanjkalo vrvi za naslednje brezno, ki se odpira pod krajšo poličko neposredno za prej omenjenim breznom. Z balkona je tedaj kazalo, da jama »šiba« naprej v pasaži, ki je prehodna za človeka. Zato se trojka, ki se je v naslednji akciji 13. 10. 2007 pripravila za

napad, ni oborožila z ustreznim orodjem. Tokrat pa se je jama, kot kaže, bolje pripravila na ofenzivo iz gorenjskih koncev, saj se je na dnu najnižjega brezna v dveh ločenih ožinah preozko nadaljevala v naslednje brezno, ki se, glede na »sondaže« s kamnom, ne sliši izredno globoko. Strategija z izmenjavo daljših brezen in neprehodnih ožin, mokroto, mrazom in na mestih izredno napokano skalo, ki jo je ubrala, nam je na ta način preprečila preboj globlje v njeno notranjost. Kljub temu pa smo v poletju in jeseni leta 2007 jamo uspeli poglobiti za ocenjenih 50 m globine, jo na novo opremiti in izmeriti do njenega starega dna.

Značilnosti jame in njene okolice Vhod v jamo se odpira neposredno ob vodni gladini Zgornjega Kriškega jezera na 2158 m n. v., v njegovem jugovzhodnem koncu, skoraj na mestu, kjer se rob kotanje najbolj zniža. Skoraj celotno območje Kriških

bilten 2008.indd 26

11.2.2008 23:21:05

Raziskave podov je razvito v debeloskladovitih in masivnih zgornjetriasnih apnencih (Jurkovšek, 1987), ki so izredno čisti in dobro napokani. Zaradi nedavne obsežne poledenitve in produktov mehanskega preperevanja pa je večina vhodov v kras v slovenskem visokogorju bodisi na samem vhodu bodisi malo pod njim zasuta z gruščem. Značilnosti vhoda v to jamo so nekoliko nenavadne, vendar dokaj značilne za globoka brezna ali sisteme, saj so začetni deli horizontalni, šele nato pa se jama prevesi v globino. Taka morfologija vhod zaščiti pred zasutjem s produkti poledenitve in termičnega preperevanja. Gams navaja, da je jezerska kotanja kraškega nastanka, odtok pa ji je zavrlo lediniško gradivo, ki se je nakopičilo na njenem dnu (Gams, 2003). Glede na lokacijo vhoda v robu kotanje z jezerom je avtorju bližje domneva, da je jama nastala zaradi jezera, kot da je jama produkt podledeniškega ali obledeniškega odtoka. Konstanten pretok jezernice, ki je domnevno vsaj v obdobju topljenja snega precej agresivna, je očitno omogočil hitro razširitev rovov v razpoki ali

Pri Cejevi kalvariji. Foto: Peter Gedei

seriji razpok, ki so bile dovolj dobro prevodne, da jih je uspela razširiti v današnjo serijo brezen. Glede na domnevo, da se je kotanja Zgornjega Kriškega jezera izoblikovala v času zadnje ledene dobe, je moč sklepati, da jama ni posebno stara in da so procesi v njej hitri. Gre torej za koncentriran in konstanten odtok v kras redke karbonatne raztopine. Kakor je razvidno iz napisanega, je jama prelivni ponor Zgornjega Kriškega jezera. Na robu kotanje, kjer se je morensko gradivo bodisi odplaknilo bodisi ga zaradi oblikovanosti podledeniškega reliefa nikoli ni bilo, pa jezerska voda odteka v kras, ki je sicer na tem območju dobro razvit. Nastanek ponora je torej posledica omenjenega. V tem kontekstu je zanimiva Gamsova navedba: »Ob zelo visoki vodi se jezernica preliva proti globoki kotanji, v kateri je pod Pogačnikovim domom Srednje Kriško jezero.« (Gams, 2003: 430). Najnižji del roba kotanje ne kaže sledov prelivanja. Prav tako obod jezera ne kaže poplavnih sledov. Razen tega je zelo malo verjetno, da bi se voda preko s kotliči in škrapljišči na gosto prepredenega površja pretakala do skalne stopnje, ki loči Zgornje od Srednjega Kriškega jezera. Njegovo trditev izpodbijata tudi Dobravec in Šiško, ki pravita, da gladina Zgornjega Kriškega jezera skoraj ne niha. Pretok vode je bil med obiski ocenjen na okrog 1 l/s. Do sedaj je bilo v poletnem času moč opazovati, kljub različnim padavinskim situacijam, zelo majhno nihanje pretoka jezerskega odtoka. Površina prispevnega območja je bila ocenjena na 16 ha (Dobravec in Šiško, 2002), verjetno po topografskem kriteriju, ki je uporaben le za snežne padavine in pogojno za zelo močan dež, za kraški dotok pa je vprašljiv. Glede na majhno površino prispevnega območja je tako konstanten pretok presenetljiv in nakazuje na verjeten kraški dotok vode v jezero, prav gotovo pa na intenzivno re-

bilten 2008.indd 27

11.2.2008 23:21:06

Raziskave tinenco prispevnih voda. Dovolj izdaten pretok celo ob največjih sušah je potrdil tudi dolgoletni oskrbnik Pogačnikovega doma Simon Eržen. Vhod je širok 1,4 m in visok 1 m. Ob nizkem vodostaju voda ne preliva pregrade neposredno v rov, temveč odteka vanj skozi razpoke takoj pod njo. Pravzaprav do sedaj tako visoke gladine jezera, da bi se prelivala neposredno v rov, v petih obiskih tega jezera nismo opazili. Takoj za vhodom sledi 14 m dolg in do 0,5 m visok skoraj vodoraven aktivni vodni rov, razvit ob leziki, ki sta jo razširila domnevno jezernica, mnogo kasneje pa še reševalci med omenjeno reševalno akcijo. Za vhodnimi deli si sledi serija treh zaključenih prostornih brezen in vmesnih ožjih prehodov, ki so globoka 30 m, 27 m in 26 m. Pod dnom najnižjega izmed treh si sledita 6 m globoko brezno, ki je le nadaljevanje zgornjega in se konča v manjši dvoranici, prekriti s podornimi bloki (Bojnecova promenada), ter prav tako 6 m globoko brezno, Vstop v meander na globini 98 metrov. Foto: Peter zasuto z enakimi podornimi bloki. Z Gedei njegovega dna se nadaljuje nekaj čez 5 m dolg in 1–1,5 m visok aktiven meander, ki konča v grušču, pa postane brezno ovalne se konča z dvema ožinama. V ožino na dnu oblike. meandra, ki je očitno mlajšega nastanka, Skala je tukaj drobno napokana in izreddanes odteka vodotok. Nekdanji odtok, ki no korodirana. Na dnu brezna je v steni moč predstavlja drugo ožino, pa je s prebojem opaziti 3 m visoko in do 1 m široko brečasto mlajšega prehoda postal suh. Stene so na zapolnitev votline (neptunski dajk?), ki jo tem mestu kot tudi na številnih drugih je aktualna jama »odtopila« na enak način mestih v jami drobno napokane. Zato je kot okoliško kamnino. Očitno je, da je votširjenje v akciji 11. 8. 2007 potekalo hitro lina, ki jo je grušč zapolnil in se kasneje scein brez večjih težav. Na drugi strani se rov mentiral v brečo, mnogo starejša od jame, nemudoma prevesi v naslednje brezno, ki še ki je strukturo morda uporabila, vendar z ni izmerjeno. Po ocenah je globoko okrog njenim nastankom nima veliko skupnega. 35 m in se je v zgornjem delu razvilo ob Zaradi drobne napokanosti kamnine predjasno izraženi razpoki ali prelomu. Zgornji stavlja nadelava sidrišč tudi na tem mestu del brezna je v tlorisu tudi razpotegnjen v precejšen problem. tej smeri. Približno 15 m nad dnom, pod V dnu neizmerjenega brezna pod razcepom v sosednje brezno, ki se slepo razširjeno ožino se odpira nadaljevanje, ki

bilten 2008.indd 28

11.2.2008 23:21:07

Raziskave vodi na okrog 2,5 m nižjo polico, preko katere se pretaka potok. Pod to polico pa voda v novem skoku pada še okrog 8 m nižje. Voda z dna odteka v špranjo, ki je za človeka v dolžini enega metra žal pretesna. Tri metre nad njo se prav tako odpira v preozki ožini prehod v neznan prostor. Iz obeh ožin piha, »sondiranje« s kamnom pa je razkrilo le kratko stopnjo. Glede na me ritve in ocenjeno globino novoodkritih delov sodimo, da je jama globoka okrog 150 m. Ob tem je zanimivo navesti še podatek, ki ga ponovno navaja Gams v svoji monografiji, da je globina Ponora, v katerega odteka jezernica, 220 m (Gams, 2003: 430). Od kod Gamsu ta podatek, ne vemo, saj ni opremljen s citatom. Skozi celotno jamo je bilo vsaj v ožjih delih v vseh petih akcijah čutiti dokaj močan zračni tok iz jame. Zimske meteorološke razmere v jami nam niso znane, saj se k jami v hladni polovici leta zaenkrat še nismo podali. V jami močno prevladuje vertikalna smer nad horizontalno. Še najdalje jama v horizontalni smeri seže prav v vhodnem, 14 m dolgem rovu. Brezna, ki si sledijo, so tako rekoč eno pod drugim. Iz tega lahko sklepamo, da so strukturne značilnosti kamnine vodi omogočile precej neoviran odtok v smeri najmanjšega upora. Namigi, da Zgornje in Srednje Kriško jezero med seboj vodno komunicirata (o tem hipotetizirata tudi Dobravec in Šiško (2002)), s prodorom do globine 150 m še ne more biti ovrženo. Srednje Kriško jezero se namreč nahaja na nadmorski višini 1939 m n. v., kar je okrog 70 višinskih metrov nižje od najnižje dosežene točke v jami. Jezernica z zanesljivostjo odteka le v Pogačnikov dom, kamor je napeljana vodovodna cev. Podatkov o vodnih sledenjih in rezultatih, ki namigujejo na povezavo z dolino Krnice, pa avtor zaenkrat ni mogel preveriti. Okrog Kriških podov so razmeščene še tri doline,

Milan med merjenjem. Foto: Peter Gedei

v katere bi lahko voda s ponora odtekala. Izviri v teh dolinah pa se nahajajo med 700  in 1400 m n. v.

Literatura Dobravec, J., Šiško, M., 2002. Geografska lega in opis jezer. V: Visokogorska jezera v vzhodnem delu Julijskih Alp. Ljubljana, Založba ZRC, str. 49–76 Gams, I., 2003. Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana, Založba ZRC, 516 str. Jager, K., 2002. Brezno da te sezuje! Bilten Jamarskega kluba Železničar, 22, str. 86–89 Jurkovšek, B., 1987. Osnovna geološka karta SFRJ. Tolmač listov Beljak in Ponteba. Beograd, Zvezni geološki zavod, 58 str.

bilten 2008.indd 29

11.2.2008 23:21:08

Raziskave

Snežniške jame Suzana Basarič

pojmom Snežniški gozdovi so opredeljeni gozdovi Snežniško-Javorniškega masiva in jih omejujejo: državna meja s Hrvaško, sistem kraških polj (Babno polje, Loška dolina, Cerkniško jezero), avtocesta Ljubljana–Koper in Pivška dolina. Snežniške gozdove in posledično snežniške jame spoznavam zadnja tri leta precej intenzivno, saj znotraj teh gozdov (pa tudi širše) opravljam svoj gozdarski poklic. Med delom kdaj pa kdaj najdem kakšno luknjo, ki ji ni videti dna. Vanjo seveda najprej vržem kamen, da vsaj slišim, kako je »videti« spodaj. Če se sliši dobro in v kolikor zadeva ni že označena na zemljevidu, si zabeležim lokacijo. Potem kličem Milana Ferrana, ki v Katastru jam preveri ažurno stanje. In če je rezultat ugoden (beri: jama ni registrirana), gremo pogledat, kako reč izgleda. Na območju snežniških gozdov delajo tudi drugi gozdarji. In če je med njimi kakšen, ki je vsaj malo tudi čez kamen (in ne samo čez les), naredi na terenu isto kot jaz in me o tem obvesti. Tako nastajajo nove snežniške jame. Do sedaj je bilo v Snežniških gozdovih registriranih okoli 400 jam. Močno prevladujejo brezna, ki jih je tukaj dobrih 80 %, preostalo petino podzemnih naravnih vrednot pa si delijo jame in spodmoli. Zanimivost tega konca je dokaj veliko število jam in brezen, ki imajo stalno ali občasno prisoten sneg ali led. Takšnih je 59 objektov, kar predstavlja 15 % vseh registriranih jam na območju. In kakšne so moje izkušnje s snežniškimi jamami? Prva izkušnja je prinesla lekcijo, ki se glasi »nikoli se ne spuščaj v brezno, ki je blizu ceste«. To brezno je bilo znano tako jamarjem kot tudi domačinom – posledično je bilo polno smeti in me je preusmerilo v

obiskovanje neznanih in bolj odmaknjenih lokacij. Tako sva se v letu 2006 z Milanom podala v iskanje novih jam na območju Snežnika. V gozd nisva šla kar na slepo, ampak po navodilih kolega Mateja Reščiča, saj me je obvestil o zanimivih breznih, ki jih je srečal na terenu. Nad Pivško dolino sva šla dvakrat. Enkrat pod Dedno goro, kjer sva pogledala v brezno Dedna gora 1 (katastrska številka 9018), ki v dolžino meri 76 metrov in je globoko 47 metrov. Nahaja se v zanimivem območju, kamor bo treba še kdaj pogledati. Naslednji obisk sva opravila malo bolj proti jugovzhodu; tam sva šla pogledat, kakšna je Gozdarska jama (kat. št. 9016), ki je Mateja najbolj prevzela. In res sva imela kaj videti. Brezno z dokaj velikim vhodom, ki se je spodaj razširilo v veliko dvorano, nama je postreglo z ledom v vročem avgustovskem dnevu! Izmerila sva globino 51 metrov ter skupno dolžino jame 110 metrov. Tisti dan se je zgodilo, da sva sredi divjine, kjer redko koga srečaš, čisto po naključju naletela na gozdnega delavca, ki je s traktorjem iz gozda vlačil les. Ko sva mu razložila, kaj počneva, nama je hitro povedal, da tudi on ve za globoko luknjo v bližini, ki bi jo z lahkoto našel. In tako sva šla pogledat še v Štajnrajhovo jamo (kat. št. 9017) ter tam namerila 42 metrov dolžine pri skupni globini 36 metrov. Na drugi strani snežniškega masiva sem nekaj malega zanimivega našla tudi jaz – tja sva šla le enkrat. Ogledala sva si odprtino, ki se je pojavila pri gradnji traktorske vlake. Poimenovala sva jo Štiri net (kat. št. 9021), ker sva v notranjosti poleg drugih živali videla kar štiri netopirje. In to v dokaj majhni jami, dolgi 46 metrov in globoki le 20 metrov.

bilten 2008.indd 30

11.2.2008 23:21:08

Raziskave

V Gozdarski jami. Foto: Milan Ferran

To pa niso vse jame, ki sva jih izmerila. Pod Dedno goro sva izmerila najino najgloblje brezno ter ga zaradi mnoštva stonog poimenovala Tisočnoga. Registracija te jame še sledi, enako velja za najino najmanjšo jamo, sosedo jame Štiri net, ki se imenuje Žažaba. Od dosedanje statistike snežniških jam ne odstopava, saj so vse nove jame brezna, od tega je v enem celo stalno prisoten led. Načrti za prihodnost? Slabo kaže – za snežniške jame namreč. Matej, ki je pri odkrivanju novih snežniških jam pokazal največ interesa, je odšel delat na sežansko območje. Jaz sem v letu 2007 delala malo na snežniški strani Babnega polja, malo pa na drugi in za leto 2008 kaže, da bo terensko še bolj stran. Snežniških jam torej najbrž ne bo, morda se najde kakšna sežanska, prav gotovo bo pa padla kakšna babnopoljska ali dve ali tri ali ...

Pa kaj je tako zanimivega na tem koncu? Kaj pravzaprav iščem? Teren je ponekod zares divji. Že od zunaj daje vtis, da je njegova notranjost razgibana, da marsikaj skriva in če pozorno opazuješ, te kar kliče, da si ga greš bolj natančno ogledat. Verjamem, da vse jame tukaj niso navpične, da se bo slej ko prej našla tudi kakšna vodoravna. In zanimivo je iskati takšno jamo, njen vhod, poskušati priti do rova skozi kakšno brezno ali stranski vhodek. Morda bom kdaj kaj našla, morda pa ne. To sploh ni bistveno, saj je pravi užitek iskati in spoznavati. Mogoče vam jo pa vsem skupaj zagodem, kot jo je zagodel moj kolega Putik, ko je odkril Lippertovo jamo, s katero jamarjem kravžlja speleoživce že več kot sto  let. He he he!

bilten 2008.indd 31

11.2.2008 23:21:09

bilten 2008.indd 32

11.2.2008 23:21:10

Raziskave

Jankarjeva Plesa Milan Ferran

onec leta 2005 sem gazil globok sneg zahodno od Miznega dola, severozahodno od Zaplane. Snega je bilo več kot 1 m in bi bil morebiten dihalnik viden že od daleč. Pa se ni pokazalo nič takega. Pod eno previsno skalo se je kazala možnost za vhod v jamo. Ker pa temperatura ni bila posebej nizka, sem se tja odpravil v prvem hladnejšem dnevu. Listje globoko v ožini je privzdigovalo, začutil sem tudi topel zrak. To pa bo za odkopat.

V širšem delu Jankarjeve Plese. Foto: Milan Ferran

Že kmalu v januarju sem se tudi lotil odkopavanja, čeprav je bil težak dostop zaradi visokega snega. Vhod je bil zatrpan le z zemljo, zato sem hitro napredoval. Na koncu mi je priskočil na pomoč še Marko Rode. Zaradi pozne ure sva odnehala. Drugi dan pa sva spet ponovila in po nekaj urah sem že vstopil v jamo. Tisti dan le 5 m daleč in 3 m globoko. Spodaj je bil prostor 2 × 1 m z nekaj manjšimi špranjami. Od kod vleče, nisem mogel jasno določiti. V naslednji akciji sva se kopanja lotila z Ljubom Golobom. Na –3 m sva odkopala 1 m globoko in še razbila kakšen krušljiv dolomitni kamen. Kazalo se je nadaljevanje trikotne oblike. Po treh urah sva bila skozi. Ni šlo prav daleč. Rov je bil ozek in poln rogljev in skalnih nožev. To sva zlahka klatila. Po 15 m pa se je še bolj zožilo. Po večurnem širjenju, ko sva se že hotela vrniti, sem se jaz splazil skozi ožino. Tudi skozi naslednji dve ožini je šlo za las. Razširitve pa nikjer. Z nogami naprej sem se prebijal skozi naslednjo ožino in ko sem lahko dvignil glavo, sem sedel na robu 10-metrskega brezna. Vrnil sem se do Ljuba po reflektor in hitro nazaj do brezna. Z desne strani se nadaljuje meander, ki se kmalu razširi v 4-metrsko stopnjo. Ko sem si dobro ogledal oprimke, sem se tudi spustil do prve stopnje. Naprej do dna brezna je šlo zlahka. Širina brezna je 4 m in 7 m dolžine. Nadaljevanje je ostro desno, v rovu premera 1 m v smeri 140°. Tu se še čuti zmeren prepih v smeri proti izhodu. Rov se po 15

bilten 2008.indd 33

11.2.2008 23:21:10

Raziskave

V podorni dvorani. Foto: Milan Ferran

m prevesi v meander višine do 8 m in je na posameznih mestih komaj prehoden. S prebojem sem poizkusil na več mestih. Na koncu mi je uspelo tik pod vrhom. Stene so zelo gladke in spolzke, vleklo je v neprehodno ožino. Ko se meander razširi in zniža, je nadaljevanje znosnejše. Meander se postopno širi tja do 3 m in pojavijo se podorni bloki. Končno se odpre dvorana 20 × 5 m in višine 15 m z velikimi podornimi bloki na tleh. Tu sem tudi obrnil. Nazaj grede sem še enkrat zgrešil pot. Ne vem, kako dolgo so trajale raziskave, ampak Ljubo me je pričakal ves besen. Kmalu sva se v jamo podala z Davidom Rozmanom. Curljalo je z vseh koncev. Pretok na dnu meandra je bil nekaj l/s. Tudi prepih je bil močnejši kot običajno. Vhodne dele sva malo razširila in v težko prehodnih delih meandra sva zabila nekaj klamf. Jamo sva še pofotkala in raziskala še ostale rove.

Ni jih bilo več veliko. Jama je zarezana v smeri 140° in se postopno spušča do globine 46 m, kjer je tudi podorna dvorana. Pri zadnji raziskavi so se vsi odcepi slepo končali. Najdaljši krak zadnjega raziskovanja je iz podorne dvorane v smeri 140°, navzgor pod kotom 35°. Ostalo je še za izmeriti jamo, kar sva opravila s Suzano Basarič čez en mesec. Na začetku ožine v meandru naju je presenetil napis na skali. Pozneje sva izvedela, da sta to bila dva obiskovalca iz bližnjega vikenda. Namerila sva 266 m dolžine in 45 m globine. Možno nadaljevanje je le v podorni dvorani med velikimi skalnimi bloki. Potoček pa ponikne veliko prej, preden doseže končno dvorano. V jamo nisem več hodil, sem pa bil nekajkrat na vhodu in spremljal prepih. Prepih v jamo se pojavi šele pri visokih zunanjih  temperaturah, čez 25 °C.

bilten 2008.indd 34

11.2.2008 23:21:11

Raziskave

Iskanje podzemnih vodnih tokov med Cerknico in Bistro Jernej Petrovčič

o sedaj še ni znane vodne jame med Cerkniškim poljem in izviri pri Bistri, po kateri bi se pretakala voda iz cerkniškega polja. Že pred nekaj leti jo je poskušala najti starejša generacija borovniških jamarjev: Tone Palčič, Jože Pristavec - Joc, Peter Japelj - Pero ... Te sreče niso imeli, je pa znano kakšno globoko brezno npr. Matižljevo brezno, ki meri 105 m v globino, in Brezno pri Rjavem kamnu, ki je znano kot najgloblje v tej liniji. Pred deset leti sta se raziskave brezen v tej liniji bolj sistematsko lotila Pristavec in Japelj. V samem pobočju nad bistriškimi izviri ni bilo znanih zelo močnih dihalnikov. Pred štirimi leti sta odprla zelo močen dihalnik in prišla skozi brezno v precej veliko dvorano dimenzij 30 × 20 m, ki precej verjetno sodi med stare vodne rove. Dvorana se nahaja okoli 30 m pod površjem. V sami okolici je veliko manjših udornic, tako da so povezave v kakšen močnejši vodni sistem prekinjene. Jama se imenuje Plenkača. Kakšno leto zatem je Peter Japelj - Pero med pregledovanjem terena našel več dihalnikov v skalnem useku ob železniški progi nad izviri Bistre. Značilno zanje je, da imajo poleti močan prepih iz jame, pozimi pa močno piha v jamo. Verjetno gre za spodnji vhod neke jame.

Jama Bistra Pred tremi leti smo se Japelj, Pristavec in jaz odločili, da odpremo enega od dihalnikov. Vhod se nahaja na 380 m, izviri pa so na 294 m n. v. Kamnina je dolomit, kakšnih 50 m od vhoda, v smeri pobočja navzgor, pa se pojavi apnenec. Dihalnik je bila luknja premera 5 cm. Prvi metri prekopavanja preozke

razpoke so bili naporni, saj je bilo treba ves material spraviti na površje. Po 30 m dolžine in 15 m globine smo naleteli pravokotno na razpoko (lezika). Visoka je bila 6 m in dolga 20 m. Na srečo je bila prehodna. Na koncu nas je čakalo brezno, ki pa je bilo preozko za naše dimenzije. V nekaj akcijah sva se s Perom prebila skoraj 15 m v globino. Še vedno sva čepela v isti razpoki, le da se je bilo treba prebijati v nasprotno smer kot v gornji etaži. Delo v tem delu je bilo težavno, saj nama je jesensko vreme zunaj malo nagajalo, kar pomeni, da vsa voda, ki pade na površju, odteka skozi razpoke, v kakršni sva bila. Skale, ki so nama bile v napoto, pa sva odlagala v razpoko, v katero se je uspel zbasati Pero. Sreča, da ga je kar nekaj manj kot mene. Ko nama je že skoraj zmanjkalo prostora za skale, se je pod nama ponovno pojavilo brezno. Po dveh metrih širjenja sva padla v manjši prostor. Tu je bila globina okoli 40 m, prepih pa je bil še vedno močan. Pred nama se je pojavilo brezno, še vedno v isti razpoki, kamen pa je padel vsaj 15–20 m v globino. Nadmorska višina tam je bila že pod 320 m. Podala sva se v brezno ob razpoki. Najprej je bilo malo strahu, saj vhod ni bil preveč širok. Kasneje pa so se pojavile kar prave dimenzije, tako da vrvi sploh nisva potrebovala. Stene v razpoki so bile narebrene in jo je bilo moč prosto preplezati. Na 315 m nadmorske višine sva morala opraviti še z enim neprehodnim breznom. Spodaj se je pojavila »dvoranica« dimenzij 5 × 2 m. Do zdaj je bil to največji prostor v jami. Po stenah se je pojavila rdeča ilovica, kar naj bi pomenilo, da sva v nekem prelomu. Opaziti je bilo celo nekaj znakov, kot so zračni baloni v stenah,

bilten 2008.indd 35

11.2.2008 23:21:11

Raziskave morda se je nekoč tu pojavila voda, saj do nivoja izvirov ni manjkalo 20 m. Pogoji so bili še bistveno težji, saj sva potrebovala za dvig na površje že dobro uro prostega plezanja z delovno opremo. Delo, ki sva ga opravljala, da se prebijeva čim nižje, pa nikoli ni trajalo manj kot šest ur. Motivacija ni upadla. Za nama pa je bilo že 60 akcij. Po nekaj mesecih sva prebila še preozko brezno 2 × 5 m v globino in dosegla maksimalno globino 301 m n. v., kar je pomenilo 7 m nad izviri. Na tem mestu se je razpoka zaprla in tudi skala je imela čisto drug videz. Govorice nekaterih, da gredo te navpične razpoke ali lezike pod barje, bi v tem primeru zanikal. Kaj sedaj, navzdol ne gre. Opazovala sva prepih, saj so bile razmere zunaj ugodne, nekje med 20 in 25 °C. Zrak se je gibal proti nama po razpoki, ki je bila s 30 cm preozka za nadaljevanje v vodoravni smeri. Nadaljevala sva 2 m nad dnom in se prebila še kakšnih 10 m v dolžino. Stene so bile popolnoma ilovnate. V 85. akciji sva za ne vem koliko časa ustavila delo in še vedno upala, da se bova pripravila nadaljevati. Nekaj je zadaj, a ne vem, kaj. Koliko časa bo še trajalo, preden se bo odprla jama? Morda bi poskušala še kje drugje.

Jama v Pušči Pred nekaj meseci smo Janez Kanoni Žan, Pero in jaz na Lanskem vrhu, točneje za severnimi ponori na Planinskem polju, odkopavali dihajoče brezno. Ni minilo nekaj ur in Žan se odpravi s Francetom Šušteršičem merit neko novo jamo v Pušči blizu Bezuljaka nad Cerknico. Kasneje se jima pridruživa še s Perom. Jama, ki sta jo merila, je bila odprto pobočje, na dnu pa 10 m dolg vodoravni rov, ki se je končal z breznom na površju. Profesor France nam je še povedal, de se mora tu nekje po podzemlju gibati voda iz Cerkniškega polja, ki ima izvire pri Bistri in Vrhniki. To področje je celo nižje od Cerkniškega polja (553 m n. v.). Nedaleč stan nam je pokazal udorno dolino, ki je še aktivna.

To pomeni, da pod njo poteka vodna jama. Da je dolina še v fazi delovanja, pa vidimo po navpični steni. Voda odnaša material in s tem spodkopava dno. Ni minil teden, ko se je Pero odpravil sledit vodnemu toku po površini z bajaličarsko metodo. Po približno 500 m ovinkarjenja po raznih vrtačah se je znašel v čudni dolini z močno zračnim dnom. Tisti trenutek me ni bilo tam, zato me je poklical in v eni uri sva že skupaj ugotavljala, kaj se tam dogaja. Dno doline je bilo 10 × 15 m in 6 m globok ugrez, ki je neprestano požiral padlo deževnico. Na najnižji točki pa je bila majhna odprtina, zadelana z naplavinami, skozi katere je uhajal mrzel zrak. Zunaj so bile povsem julijske temperature, tako da se je dalo na odprtini ohladiti tudi kakšno pivo. Na karti 1:5000 sva ugotovila, da je dno doline celo 15 m nižje od Cerkniškega polja, tako da sva se odločila za prvo akcijo v soboto, 21. julija. Pridružil se nama je še Žan. Tričlanska ekipa je pri »kopaških« akcijah prava redkost. Kopanje je potekalo izredno hitro, saj so bile ovire samo naplavine lesa. Po enem metru v globino pa se je začel pojavljati podor, kar je bilo povsem pričakovano. Neprestano je po skalah polzela voda, kot da je nekakšen požiralnik. Med podornim materialom je bilo veliko zraka, kar pomeni, da ni povsem zbit in je bilo napredovanje zelo hitro. Medtem ko sva se Pero in jaz ukvarjala s prodiranjem v jamo, je Žan poskerbel za ogenj in klobase na žaru. Po dveh delovnih akcijah smo se prebili 6 m v globino, pod strop jame. Ob eni strani je bila stena in ostanek stropa nad glavo. Z drugih strani pa smo bili še vedno ujeti v podornem skalovju in blatu. Pod nami je bila zasuta jama, ampak še nihče ne ve, kako globoko. Glede na zunanji ugrez, prepih in jamsko steno, po izkušnjah sodeč, ne bi smelo biti daleč. Na naslednji akciji smo s cevmi in spojkami za odre učvrstili podor do globine 6

bilten 2008.indd 36

11.2.2008 23:21:11

Raziskave

V jami Bistra. Foto: Jože Pristavec - Joc

m, ker je bilo precej nevarno, da bi prišlo do rušenja, saj je podor mlajšega nastanka. Za podporno orodje, ki sta ga priskrbela, se zahvaljujemo Maretu Ogriču in Metodu Di Batisti. Nadaljevali bomo v sušnem obdobju, saj v jami nenehno tečejo potočki.

Aleševa jama pod Lipovcem V poletnih dveh mesecih smo bolj malo jamarili in ko se je avgust bližal koncu, me pokliče Pero in pravi, da mu je pravkar Aleš pokazal neko brezno, v katerega pada kamen vsaj 30 m, iz njega pa je čutiti prepih. Komaj sem čakal na tisti ponedeljek, ko sva rekla, da obiščeva brezno. Bil je 28. avgust, temperature pa so bile še za silo ugodne za prepihe, da bi lahko uganil, kaj se dogaja v podzemlju. Najprej mi je prišlo na misel: »Morda je to brezno, ki nas bo pripeljalo do Ljubljanice«. Vedno sem si želel, ko sva

kopala tisto razpoko nad Bistro, da bi nekje višje dobili kakšen dober dihalnik, ki bi omogočal lažji dostop do tekoče Ljubljanice globoko v podzemlju. Ob tem razmišljanju je minilo nekaj minut in pripeljala sta se Pero in Aleš. Skupaj smo se odpeljali do brezna. Nahaja se v vrtači tik pod pobočjem Velikega Lipovca nad Bistro. Kakih 100 m južno leži udorna dolina. V dolomitni kamnini severno od vhoda v brezno pa se še pojavijo apnenčaste skale. Vhod v brezno je naravna odprtina 1 × 0,5 m, ki se po treh metrih ob leziki prevesi v brezno. Kot prva stvar me je zanimala globina. Ob prvem pripovedovanju mi je Pero rekel, da je vsaj 30 m. V bližini sem pobral nekaj kamenja in ga v presledkih metal v brezno. Pero je imel prav. Tudi prepih je bilo dobro čutiti. Občutek sem imel, da je prihajalo do izmenjavanja, enkrat je pihalo iz brezna,

bilten 2008.indd 37

11.2.2008 23:21:11

Raziskave nato pa spet vanj. Le kaj bi to bilo. S Perom sva se kljub pozni popoldanski uri odločila, da se spustiva v globino. Ko sva se opremila, je ves navdušen pridrvel še Žan in prinesel 60 m vrvi. Ura je sedem zvečer. V brezno spustimo Žanovo vrv. Odpravim se prvi in opremim brezno z dvemi vmesnimi sidrišči. Med spuščanjem proti tlem sem imel občutek, da bo vrv prekratka. Kot že neštetokrat, sem imel v taki situaciji spet srečo. Preden sem stopil na tla, sem podrl vozel na koncu vrvi, da mi je to uspelo. Dimenzije brezna so 3 × 2 m, globina pa 54 m. Skril sem se pod skalno lusko in počakal še Pera. Med čakanjem sem gledal okoli sebe, da bi videl, kje se jama nadaljuje. Za večjo skalo sem zagledal luknjo, iz katere je bilo čutiti prepih. Ob prihodu Pera sva pot nadaljevala. Zadaj za ožino naju je pričakalo majhno jezerce. Levo in desno je bilo vse zaprto. Pogledam navzgor in zagledam rovček. Malo pople-

zava in se podava v rovček, poln kapnikov. Zadaj je bilo črno, pod nama pa se je brezno spuščalo v manjših stopnjah. Imela sva še 30 m vrvi. Opremila sva še eno brezno in stopila v srednje veliko dvorano 15 × 8 m. Po tleh je bilo polno velikih skalnih blokov. Na eni strani je bila sigova kopa, nad njo visok kamin, na koncu dvorane pa se je odpiralo brezno. Vsa nabita z adrenalinom sva odhitela na površje, da sporočiva Alešu in Žanu ... V soboto smo nadaljevali z raziskovanjem. S Perom sva se spustila v še neznano brezno, globoko 2 × 10 m, ki se je zaključilo na globini 100 m. Med vračanjem iz jame sva ponovno pregledala dvorano in v podoru našla nadaljevanje. Uspelo se nama je prebiti še 5 m v globino, ki znaša –120 m. Nadaljevanje sledi, s tehničnim posegom v neprehodno ožino, ki zagotovo obeta, saj je ožina dobro  zračna.

Nova globina Jame pri gnezdu: –145 m Gorazd Grmek

adnja tri leta raziskav v jami so potekala v zelo počasnem tempu. V jamo smo se v povprečju odpravljali le enkrat na mesec. Vmes sem jamo obiskoval tudi sam, ampak od tega ni bilo velikega efekta. Preselil sem največ pol kubika materiala 15 m višje, kar pa se ob veliki količini, ki je na dnu, ne pozna skoraj nič. V akcijah sta z menoj sodelovala Miha Celarc in Mirela Čehić. Leta 2003 smo prišli do ožine na globini –134 m. Poka, iz katere se je zaznal prepih, je bila široka od 5 do 10 cm. Lotili smo se širjenja te ožine, a so dela zelo počasi napredovala. Odmetavali smo velike skale, grušč pa je ostajal. Poskusil sem organizirati veliko akcijo, v kateri bi grušč preložili 15 m višje. Zaradi

pomanjkanja časa oziroma zasedenosti med vikendi tega nismo realizirali. Grušč smo samo nagrmadili nad delovišče. Spodaj smo očistili do žive skale in nadaljevali s širjenjem. V začetku je poka potekala pod kotom 30° navzdol. Delo se je zdelo vse manj perspektivno. Zaradi velike količine grušča, ki se je nabiral v delovni coni in se je zavlekel v vse razpoke, smo izgubili prepih. Čistili in širili smo naprej po poki. V eni izmed akcij smo ugotovili, da se poka konča s steno. Bili smo razočarani zaradi napačne smeri kopanja. V jami nismo bili več mesecev. Ko pa smo se vrnili, nas je čakalo presenečenje. Prepih se je znova pojavil. Tam, kjer se je poka končala, se je posul grušč in pokazalo

bilten 2008.indd 38

11.2.2008 23:21:12

Raziskave namestil vrv. Malo je bilo tvegano, če bi se brezno zvonasto razširilo, vendar se to ni zgodilo. Brezno se malo razširi, vendar ni nevarnosti za padec. Vodi 9 m nižje in se konča z manjšo dvoranico 1,5 × 3 m, ki je zasuta z gruščem. Zgodilo se je ravno to, česar sem se najbolj bal. Ves grušč se je pri širjenju preselil na dno zadnjega brezna. Miha je želel pregledati, kaj se nahaja pod gruščem. Skopal je več kot meter globoko luknjo, vendar ni prišel do trde podlage. Sedaj moramo prestaviti več kot 5 kubikov grušča 23 m višje, in to skozi nekaj ožin. Do tedaj bo napredovanje nemogoče. Osebno še nisem uspel priti na novo globino, ker luska še vedno zapira prevelik del brezna. Sam sem bil kasneje vsaj trikrat pri luski, a nisem uspel razširiti ožine. Uspelo mi je edino to, da sem izgubil špico za širjenje. Lega luske je tako nerodna, da ni prostora za delo enega samega človeka. V Jami pri gnezdu sem bil 187-krat. V to štejem tudi ogledne akcije, v katerih Največ težav predstavlja transport grušča v višje ležeče se ni nič delalo. Na zadnji akciji, ko sem prostore. Foto: Peter Gedei bil sam v jami, se mi je zgodila manjša se je majhno brezence globine dveh metrov. nesreča. Kjer se Rov odpisanih prevesi v Takoj smo se lotili širjenja. Napredovanje je brezno, je ožina, skozi katero se po navadi bilo počasno, saj je vhod zapirala zelo komzbašem z veliko težavo. S popkovino sem bil paktna skala. Zaradi odhoda na Islandijo je vpet na napačno vrv, podlaga pa je bila preekipo zapustila Mirela, tako da se je delo še cej spolzka. Pri vpenjanju desonderja mi je upočasnilo. spodrsnilo in spolzel sem skozi ožino. Pristal V več akcijah širjenja sva z Miho prišla sem 6 m nižje, zagozden med stene. Na srečo skozi prvi del ožine. Spodaj je manjša dvorasem jo odnesel le z modricami in sem lahko nica širine 60 cm in dolžine 3 m. Stranski rov prišel iz jame brez pomoči. Sem se pa naučil sva pregledala in ker nisva ugotovila možnelekcijo. Ne hodi sam po jamah, saj ob nesreči ga nadaljevanja, sva ga zasula z materialom, pomoči ne dočakaš prav kmalu. Padec se je ki se je nabiral od kopanja. Brezno se nadazgodil pribižno ob 17. uri. Pogrešali bi me ljuje spiralasto navpično navzdol in ga zapira šele zjutraj po sedmi uri. Preden bi steklo skalna luska. Uspela sva odstraniti zaporo, reševanje, bi bilo lahko že prepozno. pri čemer sva bila le delno uspešna. Odprtina Upam da se bo sedaj, ko se je Mirela vrje prehodna le za zelo suhega človeka brez nila iz tujine, število akcij zopet povzpelo na opreme. Ker ni bilo izbire, je šel v nove dele vsaj nekaj na mesec, sicer bo spet trajalo pet  jame le Miha. Zabil sem svedrovec v strop in let pred novimi nadaljevanji.

bilten 2008.indd 39

11.2.2008 23:21:12

Raziskave

Kras ob južnemu robu Ljubljanskega barja Aleš Lajovic

amarji, združeni v tedanji Jamarski sekciji Planinskega društva Železničar iz Ljubljane, smo že kaj kmalu po ustanovitvi začeli raziskovati po bližnji in daljni ljubljanski okolici, tako tudi v okolici Podpeči oziroma Jezera pod Krimom. Prvi impulz je dal Janez Rogelj iz Preserja sredi šestdesetih let, potem se nam je pridružil Anton Jenc - Žila, pa dr. Janez Holc - Hac skupaj s Silvom Svetetom in Janezom Kraljičem, ki mu je precej kasneje sledil njegov brat Peter in še kdo, ki je med nami vztrajal samo krajši čas. Nekaj podobnega se je dogajalo v Borovnici, le nekoliko kasneje. V tistih časih sta bila zlasti agilna Jože Pristavec - Joc in Peter Japelj - Pero. Borovniški jamarji so kasneje ustanovili svoje jamarsko društvo, ki deluje še danes pod bolj ali manj modrim vodstvom Toneta Palčiča, alpinista in jamarja. Fantje so bili domačini in so tako svoje domače kraje poznali dokaj dobro (kljub temu smo se kdaj tudi izgubili) in seveda imeli tudi dostop do informacij, ki jih mi, ljubljanske srajce, ne bi dobili nikoli. In tako smo dodobra prekrižarili prostranstva pod Krimom. Številne zapisnike je sredi devetdesetih let prispeval Kuki (dr. Miha Brenčič). Njegovi starši so namreč v Tomišlju zgradili hišo, Kuki pa je tam nekaj časa stanoval in obenem raziskoval bližnji kras. Članek obravnava zlasti jame in kraške pojave v kareju Ig–Podpeč–Borovnica–Rakitna–Ig s površino okoli 80 kvadratnih kilometrov. Center kareja je s speleološkega stališča vasica Jezero pri Podpeči z bližnjo okolico.

Površje Teren je dokaj razgiban, večinoma precej skalnat zaradi apnenčaste podlage in skoraj

povsem porasel z gozdom. Kjer je na površju dolomit (le zelo redko je kaj drugega, npr. permski peščenjaki v okolici Ustja), so tako kot drugod po naši domovini travniki in sem ter tja še kaka njivica. Rakitna je vasica, zleknjena v udobni kotlinici na nadmorski višini okoli 780 metrov južno od krimskega masiva. Večje naselje v kotlinici so še Novaki in množica vikendov v okolici umetnega jezera. Vodovje iz bližnje okolice se steka v manjši potok, ki je nekoč gnal mlin in teče proti severu, kjer ponika pod cesto proti Kamniku (pod Krimom, seveda). V bližini ponikata tudi potočka izpod Novakov. Vzhodno od Rakitne se kmalu globoko vreže dolina Tracaha, zahodnega pritoka Zale, ki jo doseže pod Ustjem, kmalu nato pa se skupaj zlijeta z Iško pri Vrbici. Sledi bolj ali manj prehodna soteska Iškega Vintgarja, ki deli masiv Krima od masiva Mokreca. Na Iški Vintgar ima zlasti lepe spomine naš član Robi (dr. Robert Šajn), ki si je tu zlomil nogo pri poskakovanju s skale na skalo. Nad sotesko je obsežna terasa, ki se vleče zahodno nad Vintgarjem od Gornjega Iga do Ustja. Sama soteska se začne polagoma širiti šele pred Iško vasjo, Iška pa začne tu izgubljati vodo in zatekati v obširen vršaj (pri Brestu je vodarna, ki napaja tudi del Ljubljane). Ponovno se voda pojavi na stiku vršaja z Barjem, pretežno v izvirih Retje severno od Iške Loke oz. Matene. Če Ljubljančani ne popijemo vse vode, Iška površinsko doseže Ljubljanico po umetnem kanalu severno od Tomišlja, sicer ne. Kakšna je, če sploh je, povezava Iške z Ižico (ta izvira sredi Iga), ki bi bila teoretično mogoča glede na geološko sestavo tal in hribovja med Iško vasjo in Igom, ni znano.

bilten 2008.indd 40

11.2.2008 23:21:12

Raziskave Takih primerov raztekanja v več izvirov v Sloveniji namreč nikakor ni malo. Zahodno od Rakitne je Novaška gora (998 m), sledi manjša zakrasela uravnava, ki se v ozkem pasu vleče proti jugu tja proti Krimski jami oziroma breznu, potem pa se svet strmo spusti proti Zabočevim oziroma Brezovici pri Borovnici (Borovniška sinklinala). Severno od Borovnice imamo zopet vršaj. Tudi tu je vodarna, ki pa napaja pretežno Vrhniko. Ves ostali kontakt obravnavanega krasa od Borovnice preko Podpeči do Iga predstavlja stik Barja z apnenci, le mestoma z dolomiti (Jezero) in posledično njihovimi vršaji. Nadmorska višina Barja je okoli 290 metrov.

Na nekaterih delih je do par metrov višje, na drugih pa nižje. Opisano področje praktično z vseh strani obkrožajo neprepustne kamnine oziroma naplavine in usedline, tako da imamo tu opraviti tako rekoč z osamelim, v sami Rakitni pa s kontaktnim krasom.

Jame Najvišja točka obravnavanega področja je Krim (1107 m). Kljub precejšni zakraselosti površja tu v radiju dobrega kilometra ni znanih jam z izjemo ene, pa še ta je umetna – vrh Krima je namreč prevrtan v smeri vzhod–zahod v globini 45 metrov. Obsežna

Obravnavano območje na južnem robu Barja z vrisanimi legami registriranih jam (temne pike). Vir: Interaktivni Atlas Slovenije, založba Mladinska knjiga / Geodetski zavod Slovenije, 1998, in Kataster jam, Jamarska zveza Slovenije, 2007

bilten 2008.indd 41

11.2.2008 23:21:13

Raziskave podzemeljska gradnja je dediščina rajnke armije. Ali so pri delih naleteli na kake naravne podzemeljske votline, ni znano. Na jugovzhodni strani Krima je v bližini križišča ceste Rakitna–Gornji Ig in ceste, ki vodi prav na vrh Krima, Kamniško bezno (kat. št. 2653), pod serpentino ceste Rakitna–Gornji Ig (v grobem nad partizansko bolnico Krvavico) pa skoraj povsem zasuto brezno, kar je menda posledica povojnega dogajanja. Brezno ni registrirano. Na spodnji gozdni cesti, ki vodi do kmetije Benko, je prav tako nad omenjeno bolnico manjša jama, ki pa ni primerna za registracijo. Na Gornjem Igu sta znani vodoravni jami Velika in Mala Pasica (kat. št. 75 / 76). Pod vasjo je še nekaj manjših, neregistriranih jam in brezen, ki so znane le lastnikom parcel. Na Rakitni so že omenjeni ponori potokov, vendar se nikjer nismo uspeli preriniti kam globlje – tudi zaradi nanesenega vejevja in druge šare. Zahodno od Rakitne je Krimšček in v ostenju pod njim trije večji speleološki objekti – Ihlovca (kat. št. 512), Jama pri podrtih jaslicah (kat. št. 7541) in Golobja jama (kat. št. 753), ki slovi zlasti zaradi čudovitega jezerca s kapniki. Pogled nanj poplača ves trud. Sicer pa je jama zaklenjena. Precej visoko nad Brezovico pri Borovnici izvira večji potok Šumnik, za katerega bi pričakovali, da dobiva vodo iz Rakitne, vendar barvanja kažejo drugače. Zaledje Šumnika so očitno ozka kraška podolja zahodno in južno od Novaške gore, visoko nad zatrepno Borovniško dolino. In tam prav na koncu je Krimska jama (kat. št. 293), ki sama po sebi ni kaj zelo posebnega. Brezno v dolomitu pač, zelo blizu roba ostenja. Jama je znana zgolj zaradi dogodkov med in po drugi svetovni vojni. Od Borovnice proti Kamniku je le sem ter tja kako ne prav globoko brezno. Zanimivejše je Brezno na Gornji Brezovici (kat. št. 3205), še ena Krimska jama (kat. št. 2750)

jugovzhodno od vasi in Jama pod cesto nad Dolenjo Brezovico (sinonim Jama nad Ponikvami, kat. št. 2751). Južno od Preserja je omembe vredno kake četrt kvadratnega kilometra veliko kraško polje, ki je pogosto poplavljeno. Dno ima že skoraj na nivoju Barja (293 m) in je navadno suho, le droben potoček vijuga po njem. Nekajkrat na leto pa ga obiščejo poplave in voda naraste za nekaj metrov. Takrat so nekateri izviri lahko tudi pod pritiskom in na gladini tedaj nastalega jezera se pojavijo značilne »gobe«. Severno od Preserja pa je pod Sv. Jožefom izvir Strojarček, kjer glede na barvanja pritekajo na dan vode tudi iz Rakitne in je najmočnejši površinski izvir na obravnavanem področju. Tu je črpališče za lokalne vodovode, vendar je zaradi oporečne vode menda opuščeno. V Podpeči je pod Sv. Ano znan kamnolom črnega apnenca z belimi litiotidami, ki je kompakten in se lepo polira. Marsikatera zgradba v Ljubljani je zgrajena ali pa obložena s tem apnencem, saj je zelo slikovit in dekorativen. Kamen so tu lomili že Rimljani in ga po Ljubljanici tovorili v Ljubljano. Zadnja leta je kamnolom bolj ali manj opuščen, pač pa v Podpeči še kuhajo apnenec. Ni znano, da bi pri lomljenju kamna v katerem od podpeških kamnolomov kdaj naleteli na kako jamo. Kak kilometer iz Podpeči proti vzhodu je vas Jezero, kjer je največja znamenitost obravnavanega krasa, in sicer je to kar jezero (Jezero pri Podpeči, kat. št. 7303), po katerem se vas imenuje in je že bilo podrobno predstavljeno v Naših jamah (št. 38, 1996). Leži na severnem koncu podobno velikega kraškega polja, kot je tisto pri Preserju, le da je to polje precej močvirno. Jezero je skoraj okroglo s premerom okoli 100 metrov, Matej Mihailovski in Tomo Vrhovec pa sta se v njem potopila 51 metrov globoko in je tako to jezero najgloblje jezero v Sloveniji. Potok, ki ga napaja, izvira pri mlinu nekaj sto metrov jugovzhodno od jezera, voda iz njega pa odteka podzemno v izvir Pri hruški,

bilten 2008.indd 42

11.2.2008 23:21:13

Raziskave

Spust v Ledeno jamo na Planinci. Foto: Miha Brenčič

ki je zopet le nekaj sto metrov oddaljen v smeri proti severozahodu, skoraj že na Barju in samo par metrov nad njim. Gladina jezera je le meter nad nivojem Barja in med letom niha tudi do šest metrov. Tedaj poplavi spodnje dele vasi. Sicer pa je pokrajina tod okoli prav idilična. Še ne kilometer vzhodno od Jezera je depresija Dule, ki je prav tako kraško polje v pravem pomenu besede. Stalnega površinskega toka nima in je po površini precej manjše kot ostali dve polji. V dnu ima eno izvirno jamo, ki pa je bolj špranja in se vanjo ne da, in eno estavelo (Estavela v vodni dolini, kat. št. 6433), ki je ravno toliko jame, da smo jo lahko registrirali. Tudi dno Dul je le par metrov nad nivojem Barja (292 m). Poplavne vode sežejo tudi tu do šest metrov v višino in prav zanimivo je gledati stoletne smreke, ki se po nekaj dni na leto namakajo v tem malo znanem jezeru, ki pa je navadno precej kalno.

Severno od Dul je prav na stiku apnencev z Barjem izvir Virje, ki pa nima prav čiste vode, zato so tu izvrtali 30 metrov globoke vrtine in prišli do menda neoporečne vode. Koliko je onesnaženost Virja povezana z izlivanjem gnojnice v Dulah, ni znano. Med Dulami in Virjem je več kar velikih jam, zlasti veliki sta Skednenca (kat. št. 648) in Brezno pod Velikim vrhom (kat. št. 2090). Slednja ima na dnu dvorano, ki jo visoke vode poplavijo in je tako v jami nekaj dni na leto podzemeljsko jezero. Sploh je ta jama morfološko izjemno zanimiva. V njej se pogosto odvijajo naše jamarske šole, pa kaka vaja naše »civilke« itn., saj nam je ta jama relativno pri roki, okolica vhoda pa prav simpatična, nagnjena rahlo proti jugu in nadvse pripravna za martinčkanje. Sicer pa je okoli Jezera, poleg že omenjenih, še nenavadno veliko jam in brezen. Po volumnu (okoli 15 000 m3) izstopa Ledena jama na Planinci (nad Jezerom, kat. št. 77)

bilten 2008.indd 43

11.2.2008 23:21:14

Raziskave z dobrimi dvesto metri poligona in 75 metri globine. Kot že ime pove, se v njej rad zadržuje led, čeprav ga je zadnja leta vse manj in manj. Kaj je pripeljalo do nastanka tako velikega podzemeljskega prostora relativno visoko nad Barjem, ni jasno, še zlasti ker je nekoliko više in ne prav daleč Kevderc na Planinci (kat. št. 525). Ta jama je skoraj povsem vodoravna in ima celo nekaj kapniškega okrasja, kolikor ga je pač še ostalo. Presenetljiva je kar velika dvorana v Breznu pod Koblakom (kakih 6000 m3, kat. št. 2088) in morfologija Krkonovih jam (kat. št. 2300). Slednje smo iskali leta in leta, tako da smo na koncu že resno dvomili, če sploh obstajajo. Prav nič majhen vhod se v enakomerno naklonjenem pobočju prav lahko zgreši. Najgloblja znana jama na obravnavanem področju je Špelinovo brezno (sinonim Peršinovo brezno, kat. št. 2618), globoko 65 metrov. Vhod je bil nekoč založen in se je dalo preriniti v jamo le s težavo, danes pa ima premer kak meter. Brezno se stopnjasto spušča do dna, po katerem teče droben potoček, in je v celoti kar lepo zasigano. Omembe vredna je še Podrigelčna jama (še ni registrirana), v kateri so se med drugo vojno zadrževali partizani (podobno kot tudi v Krimski jami nad Gornjo Brezovico) in Brezno na Lipovcah (v Atlasu Slovenije označena kot Ledena jama – napačno seveda, kat. št. 524). Nekoliko nenavadna je morfologija Brezna dveh Janezov (kat. št. 3902). Vhod v brezno leži ob gozdni cesti in je nadvse pripraven kot odlagališče smeti in kadavrov. Tako smo nekoč pristali prav v drobovju ene od crknjenih krav tam doli. Iz vhodne dvorane se jama nadaljuje bolj ali manj vodoravno oziroma se rahlo vzpenja, na njeno morfologijo pa je v tem delu močno vplivala tektonika. In, kot je že bilo omenjeno, je tod okoli še več manjših jam in brezen. Morda omenimo še Pajčjo jamo (kat. št. 2749) nad Virjem, kjer dostop do tekoče vode in morebitnih vodnih rovov preprečuje večja skala.

Sklep Ob južnem robu Ljubljanskega barja je zanimiv, malo znan kraški svet, ki je od ostalih kraških področij ločen s kamninami, ki niso podvržene zakrasevanju – tako rekoč gre za osameli kras. Naš opis ne bi bil popoln, če ne bi omenili relativno ozkega zakraselega pasu na drugi, vzhodni strani Iškega Vintgarja, ki se vleče od Iga preko Mokreca do Krvave peči in je s Krimskim krasom, preden ju je razdvojila Iška, tvoril celoto. Tam je po globini pred drugo svetovno vojno izstopalo 80 metrov globoko Potokarjevo brezno (kat. št. 216) nad Igom. Danes je globoko samo še 10 m. Po volumnu izstopa Skednenca (kat. št. 353) v bližini Škrilja. Do nedavna je izstopala tudi zaradi količine smeti in starih avtomobilov, saj ima vhod zelo blizu ceste. Zanimiva je bolj ali manj vodoravna jama Jama pri Riži (kat. št. 358) pod nekdanjo žicnico od Logarnice do Stare žage. In tam okoli Mokreca in Krvave peči je še nekaj kar globokih brezen z vsebino, povezano z drugo svetovno vojno. Prav okoli Logarnice pa je tak svet, da bi na njem prav lahko prihajalo do občasnih poplav – in to bi lahko bilo prav tisto jezero, ki ga na gori Mokrec omenja Valvasor. Poplavni svet, ki se sem ter tja spremeni v jezero, je tudi zahodno od Škrilja Površina Krimskega in Mokrškega krasa skupaj bi tako bila okoli sto kvadratnih kilometrov z manj kot enim znanim speleološkim objektom v povprečju na kvadratni kilometer (znanih je 98 speleoloških objektov s povprečno dolžino poligona 33 m in povprečno globino 20 m). Presenetljivo velika pa je gostota jam, v nekaterih primerih pa tudi velikost, okoli Jezera pri Podpeči, saj jih je tam tretjina vseh registriranih. Ta kras se med drugim ponaša tudi z najglobljim jezerom v Sloveniji, ki ob poplavah znatno poveča svojo kvadraturo, in še dvema kraškima poljema, ki se navadno nekajkrat na  leto tudi spremenita v jezeri.

bilten 2008.indd 44

11.2.2008 23:21:14

Raziskave

Koblarske novice Milan Horňák, Iztok Trček - Jolbe

letu 2007 je Ribniška Mala gora postala ena od vročih točk raziskovanj Jamarskega kluba Železničar. To območje ni bilo našim članom neznano, saj so v te konce v preteklosti pogosto zahajali. Lahko rečemo, da je bilo naše raziskovanje in pregledovanje terena na nekakšen način dostojanstveno nadaljevanje jamarskih dogodivščin, ki so se začele pred več kot dvajsetimi leti. In kaj smo sploh počeli?

Raziskovalne arheološke akcije Arheološko topografijo Ribniške Male gore lahko v določeni meri razumemo kot refleksijo na prostorsko razporeditev naselij, človekovo delovanje in njegovo poseganje v kulturno krajino v zadnjih dvesto letih. Veči-

na znanih arheoloških najdišč je bila odkritih v neposredni bližini cestnih komunikacij ali naselij. Razlog za to je predvsem v značilnostih naravnega okolja, ki v večji meri predstavlja gorsko hribovito in težko prehodno območje kraškega sveta, poraščeno z obširnimi in gostimi gozdovi. Že leta 1910 je Jernej Pečnik, ki je na začetku 20. stoletja pri iskanju arheoloških spomenikov obiskal tudi to regijo, napisal: »Tu so silno pusti kraji, samo hribi in gozdovi, in se tudi prav malo ostankov najde iz predzgodovine.« Besede, napisane pred skoraj sto leti, govorijo o stanju raziskav na območju Koblarskega hriba oz. južnega dela Ribniške Male Gore in so še zmeraj aktualne. Od Pečnikovih raziskav na tem območju sta znani le dve najdišči, in sicer Koblarska jama ter Lisičja jama. Vendar se na tem območju nahaja še več vodoravnih jam, ki so bile po našem mnenju primerne za poselitev. Zato smo obiskali naslednje jame: Koblarska jama (kat. št. 94), Lisičja jama (kat. št. 6155), Vančeva jama (kat. št. 3887), Kevderc pri Vančevi jami (kat. št. 3850), Črna jama (kat. št. 2934), Knežja jama (kat. št. 130) in Vrbovška jama (kat. št. 7013). V nekaterih je Uroš Stepišnik - Stepo določil morebitne ostanke človekovega delovanja. V Vrbovški jami smo celo izkopali sondo, da bi bolje spoznali in razumeli karakter poselitve. V Črni jami smo našli sledove NOB, kar je zelo navdušilo tovariša Staneta (Stepo). Največ težav nam je povzročilo iskanje železnodobnega grobišča Lisičja jama. Pri iskanju te jame so se nam odkrile nove dimenzije raziskav tega območja – nove neregistrirane jame.

Jamarske raziskave Vhod v Lajovicloch. Foto: Peter Gedei

Na začetku nihče ni pričakoval, da bomo odkrili kako novo jamo. Toda pri iskanju »izgu-

bilten 2008.indd 45

11.2.2008 23:21:14

Raziskave bljene« Lisičje jame se je izkazalo, da območje tega dela Ribniške Male gore še zdaleč ni do konca raziskano. Prve dve jami, Lajovicloch in Jolbesloch, sta našla, kdor pa drugi kot jamarska veterana Aleš Lajovic in Iztok Trček - Jolbe. Potem smo po pripovedovanju domačinov odkrili Brezno pod Kumacem 2 in spet po navodilih Aleša še eno jamo, ki je dobila ime Alešloch. Za naslednji dve jami je kriv slovesni geografski občutek za orientacijo, kombiniran z arheološko prepričljivostjo. Človeško povedano, na odpravi, katere namen je bila le izmera jame Alešloch, smo se večkrat izgubili in našli Štirno in Nadino jamo. Povprečna dolžina vseh izmerjenih rovov je okrog 400 m, pri čemer so jame globoke do 30 m. Toda največji uspeh, vsaj po mojem mnenju, je ponovno odkritje Lisičje jame. Po več kot osmih odpravah, nikamor vodečih tavanjih po koblarskih gozdovih ter nekajurnemu študiranju zapisnikov in kart smo nekako slučajno dobesedno padli v vrtačo, v kateri

se odpira vhod v Lisičjo jamo, ki je po skoraj tridesetih letih ponovno dočakala obisk.

Ekološka zavest JKŽ-jevcev Pri raziskovanju Lajovicloch se je izkazalo, da je bila znana domačinom, čeprav še ni registrirana. O tem so pričale različne pločevinke, vsakdanje smeti in še marsikaj drugega. Odločitev je padla: to jamo bomo očistili in jo vrnili v prvotno stanje. Jama je enostavno dostopna in z vidika logistike čistilnih del ena enostavnejših. Čistilno akcijo – osebno se ji je pridružila tudi podžupanja Občine Kočevje mag. Darja Delač Felda – je 21 jamarjev našega kluba izvedlo v soboto, 22. septembra 2007. Akcija je potekala v okviru vseslovenske akcije čiščenja jam pod okriljem Jamarske zveze Slovenije. Istega dne je svoje »osnaženje« doživelo še šest onesnaženih jam širom po Sloveniji. Jamarji smo s pomočjo vrvnega sistema na površje dvignili okoli 3 kubične metre odpad kov. Jama je sedaj čista.

Visoka delovna vnema pri čiščenju jame. Foto: Peter Gedei

bilten 2008.indd 46

11.2.2008 23:21:15

Raziskave

Kako smo iskali nadaljevanje Vrhniške jame Milan Horňák

rhniška jama je sicer relativno kratka jama, vendar ima posebno mesto v mojem jamarskem življenju. Že prvi obisk je bil prava dogodivščina. Takrat smo se v jamo odpravili v sredini januarja 2005. Cesta seveda ni bila splužena, tako da smo parkirali malo naprej od železniškega prehoda na gozdni cesti Logatec–Vrhnika. Do jame smo gazili v polni jamarski opremi – na nogah škornji, kombinezon lepo zategnjen s pasom. Trije kilometri in pol hoje pri temperaturi globoko pod ničlo. Po obisku jame smo seveda blatni in mokri v siju lune in zvezd gazili tri kilometre in pol nazaj do avtov. Spominjam se, da sem le s težavo snel mrzlo blatno

kupo, ki je bila še na začetku tega dneva lepa, skoraj nova kovačija. Jamarski zimski marš sicer ni pustil trajnih posledic, ampak za več kot eno leto sem na Vrhniško jamo pozabil. In potem se je začelo. V kratkem času sem opravil par obiskov v jamo. Mislim, da je bil konec februarja, ko sva se Mirela Čehić in jaz odpravila v jamo z vrhniške strani. V malem se je ponovil zimski marš, ampak tokrat ni bilo tako mrzlo in od Štampetovega mostu do jame res ni daleč. Kmalu po tem obisku sem v jamo peljal Gostinčarjevo Petro. Par dni po tem obisku me je usoda odpihnila za pet mesecev v »zeleno« Irsko.

Bole »in action« v prehodu v »nove dele« jame. Foto: Milan Horňák

bilten 2008.indd 47

11.2.2008 23:21:15

Raziskave

Moja žalost ter Mojčino in Boletovo veselje. Foto: Milan Horňák

Po vrnitvi ni trajalo dolgo in spet sem se odpravil v Vrhniško jamo. Tokrat v tandemu s še eno geografinjo Matejo Ferk. Jama je zame postajala nekakšen poligon za študentke geografije. Jamarjenje z geografi je zmeraj zabavno. Po navadi jih zanimajo take stvari, ki navadnemu smrtniku niti na pamet ne padejo. Tako je bilo tudi takrat, ko se je Mateja spustila v jamo. Takoj se je spravila na lezike, ježke, kapnike, prodnike, luknje v blatnih in sigastih kopah. Na enem mestu v zgornjem delu levega kraka, tik za drugo zožitvijo, je na levi strani opazila poglobitev lijakaste oblike. Ko je Mateja brskala po dnu, sem pogledal proti jamski steni in kar naenkrat opazil nizko in ozko odprtino. Malo bolj natančno pokukam, ali je možno nadaljevanje. Čeprav vidim od zadaj večji prostor, ne morem skozi, ker prehod ni bil za »dedce« s pravo moško postavo. Pa še en kapnik je rastel ravno na takem mestu, da mi nikakor ne bi uspelo mimo, pa če bi še ne vem kako hotel. Vsaj v položaju supermana skušam slikati prostor za prehodom. Fotografije mi dvignejo adrenalin. Vidim,

da se zadeva odpira, po velikosti kapnikov izgleda, da nas čakajo dimenzije za normalne ljudi. Mateja morebitno nadaljevanje podpira z znanstveno razlago o prepihu. Vse je jasno – something is in the dark ... Teden pozneje. Udarna ekipa – Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Nebojša Matijević in jaz se polni navdušenja odpravimo proti jami. Že začetek odprave je bil malo svečan. Dobimo se pri Nebojši, kjer nam je postregla njegova žena Radana s palačinkami, Nebojša pa z dobro bosansko rakijo ljutovačo. Ura je prava. Kot pravi ajzenponarji se spustimo v jamo šele, ko je senca kazala točno na sever. Opremljeni smo tako, da bi nam tudi knapi iz Velenja zavidali. Hitimo na mesto morebitnega nadaljevanja. Dokler si Bole in jaz ogledujeva prehod, se Mojca in Nebojša posvečata občudovanju jame. Po kratkem razmisleku se je Bole odločil, da se poskusi splaziti mimo kapnika, ki je mene zaustavil na prejšnji akciji. Uspelo mu je. Ampak namesto pričakovanega odkritja slišim Mojčin kruti glas: »Bole, počakaj malo. Mislim, da vidim tvojo luč.« In res je bilo tako. Namesto pričakovanega nadaljevanja smo odkrili le prehod v kratek stranski rov. V tem trenutku nisem vedel, a se bom smejal ali jokal. Po dveh požirkih Nebojševega bosanskega veselja (rakija ljutovača) niti jamski svet ni bil tako črn. Po neuspešnem poskusu podaljšati jamo smo se odpravili pogledat končne dele jame. V zaključnem podoru smo se vseeno odločili jamo podaljšati. V ozki razpoki smo jami pomagali znebiti se ilovnatega polnila. Vsak je tako vsaj malo prispeval k še enemu celemu metru jame. Po dobro opravljenem delu smo se odpravili proti izhodu. Seveda ni treba govoriti o tem, da smo akcijo zaključili tradicionalno s pisanjem »B-zapi snika«.

bilten 2008.indd 48

11.2.2008 23:21:16

Raziskave

Jamarski raziskovalni tabor JKŽ – Račice 2007 Mateja Ferk

d 27. 7. do 3. 8. 2007 je potekal jamarski tabor na Matarskem podolju v bližini naselja Račice. Matarsko podolje je relativno uravnano območje med Slavniškim pogorjem na jugozahodu in Brkini na severovzhodu v jugozahodnem delu Slovenije. Razpotegnjeno je v dinarski smeri. Sega od Kozine na severozahodu, kjer dosega nadmorsko višino okoli 490 m, do Staroda na jugovzhodu, kjer je nadmorska višina okoli 640 m. Podolje je od 2 do 5 km široko. Na severozahodu prehaja v Matični kras, na jugovzhodu pa meji na nižje Brgudsko podolje. Na severozahodu gradi Matarsko podolje pas paleocenskih apnencev, ki proti jugozahodu prehaja v kredne apnence, apnence z roženci, dolomite in apnenčaste breče. Na raziskovalnem območju prevladujejo kredni apnenci. Ker je Matarsko podolje površinsko in podzemeljsko močno zakraselo in prepredeno z velikimi doli, vrtačami in jamami, predstavljajo doslej neraziskana ali slabo raziskana območja velik potencial za odkrivanje novih jam. Za raziskovanje smo si izbrali odseke zelo zakraselih območij na severovzhodnem in jugozahodnem pobočju Stržena in v okolici Kovačevega Stržena, kjer do sedaj še ni bilo registrirane nobene jame. Za bazo tabora smo si izbrali uravnano obračališče pred Račiško pečino (kat. št.: 942). Zaradi slavnosti ob zaklenitvi Račiške pečine (nekaj dni pred našim prihodom) je bila okolica pred jamo pokošena in urejena, kot nalašč pripravljena za šotorjenje. Zapuščeni vojaški objekti so bili zelo uporabni predvsem kot shramba, prostori za kuhanje in umivanje, v primeru slabega vremena bi lahko služili tudi kot zavetje pred dežjem, česar pa nismo potrebovali, saj je bilo vreme odlično.

Tabora se je udeležilo deset jamarjev in nekaj njihovih družinskih članov. Dneve pa smo preživljali nekako tako: vstajati smo začenjali od sedme ure naprej, po jutranjih kavicah, zajtrkovanju in dogovarjanju o načrtih dela za tekoči dan smo se nekako ob deveti uri odpravljali počasi na teren. Prvi del raziskovanja je bil namenjen merjenju in risanju jam, odkritih prejšnji dan, drugi del pa iskanju novih jam. Po vrnitvi v tabor in kratkem pregledu opravljenega dela je sledilo »voljno«. Družabni del taborjenja se je odvijal seveda ob tabornem ognju pozno v noč, za popestritev pa je skrbel Jolbe z njegovimi partizanskimi koračnicami. Na taboru smo odkrili 31 novih jam, zato ga lahko označimo kot zelo uspešnega. Med odkritimi jamami prevladujejo brezna. Potencial za odkritje kakšne daljše vodoravne jame je velik, na kar nakazujejo jame v okolici, kot sta Račiška pečina in Ulica pečina (kat. št.: 965) in več večjih brezstropih jam, ki smo jih našli med pregledovanjem terena. Večji odseki so zelo razčlenjeni in težko prehodni, kar otežuje sistematično pregledovanje. Vsekakor pa območje skriva še marsikaj zanimivega,  kar nam do sedaj še ni poznano.

Boštjan se vrača iz jame. Foto: Miha Melink

bilten 2008.indd 49

11.2.2008 23:21:16

Zanimivosti

Med jamskimi potapljači

(ob 25. obletnici prvega slovenskega podvodno-speleološkega filma) Ciril Mlinar - Cic

emela sva v nizkem, vodnem rovu, kakšne štiri metre vsaksebi. Marko Krašovec kot igralec, jaz kot snemalec. Mehurčki najinih izdihov so se lovili na ravnem stropu in v srebrnih curkih izginjali v razpokah. Izmenjala sva si nekaj nemih, le nama razumljivih znakov. Malo zatem sem prižgal podvodna reflektorja. Rov je vstal iz teme, v prijazni rumenkasti svetlobi halogenk. Markov oranžni kombinezon, ki ga je oblekel prek zakrpanega neoprena posebej za snemanje, je zažarel v kamniti pustoti. Strop in tla sta bili ravni vzporedni plošči, le na nekem mestu je od zgoraj rasla sigasta kapniška tvorba. Popravil sem izrez na kameri in pritisnil na sprožilec. Potapljač v iskalu je zaplaval proti kapniku, pritrdil nanj orientacijsko vrvico in zdrsnil mimo objektiva naprej po rovu. Ugasnil sem luči za snemanje in s čeladnima svetilkama zadovoljno pokimal prijatelju. Sedaj sem bil jaz na vrsti. Marko je prevzel snemalno tehniko, sam pa sem poprijel za boben z navito vrvico. Pred stranskim rovom sem se pripravil, da odigram naslednji prizor. Pomahala sva si in spet so zasvetile luči. Pri sebi sem štel do pet, nato sem zaplaval k ozkemu stranskemu rovu. Bil je tako tesen, da sem si moral sneti jeklenko z ramen in jo potiskati pred sabo. Zvijal sem se kot jegulja in počasi polzel v rov. Ko so moje plavuti popolnoma izginile z vidnega polja kamere, so luči ugasnile. Marko je zakrulil v regulator – znak za še en uspeli kader! Rola filmskega traku se je iztekla. Bila sva zadovoljna. In prezebla! Še posebej jaz, ki sem imel nekaj kilogramov manj.

Zunaj, pred izvirom, naju je sprejela bela zimska noč. Snežinke so naletavale, sprijete v velike mokre cunje. Ob potoku Žerovniščica, ki je izviral iz Veselove jame, sta stala star mlin in žaga ter prijetna, čeprav zapuščena domačija. V hiši smo lahko polnili akumulatorje in shranjevali opremo, dostikrat pa smo tam tudi prespali. Takrat smo zakurili veliko kmečko peč in se greli na njej, ko smo po dolgih urah mokri in premraženi prihajali iz jame. Domačija se nam je tako priljubila, da smo dvakrat celo silvestrovali v njej, v jami za sifonom pa posneli tudi film o silvestrovanju za sifonom – s čisto pravim novoletnim žurom, ob šampanjcu v kristalnih kozarcih! Zdaj sva pa pozabila na ključ in topla krušna peč je ostala nedosegljiva. In kaj, ob dveh ponoči sva pri potoku zakurila ogenj in si ocvrla vrečo sardel. Bivakirala sva na seniku, zarita v spalni vreči in seno, kot dve bubi, vsaka s polno glavo svojih misli. Nenavadno, sem pomislil, kako sem se naenkrat znašel do vratu v jamarstvu in jamskem potapljanju. Tako rekoč prek noči. Res sem se že prej rad zavlekel v kako morsko jamo, če sem le naletel nanjo, ampak tisto je bilo nekaj drugega. Ko so tistega usodnega večera pri poročilih pokazali udrto strugo sredi reke Reke, v katero je padal slap, se mi je zdelo to nekaj grozljivega. V takšno luknjo že ne bi lezel, za noben denar na svetu, sem si mislil! A glej ga vraga, že naslednje jutro sem se kot član Društva jamskih potapljačev Proteus spustil prav vanjo. Skupaj z Maretom in Danilom Bernikom smo jo raziskali, izmerili in narisali načrt. Kako nespametno je bilo takrat tisto naše početje, smo videli

bilten 2008.indd 50

11.2.2008 23:21:16

Zanimivosti dan kasneje, ko smo jo obiskali še enkrat, da bi jo fotografirali. Na dnu dvorane, kjer smo prejšnji dan raziskovali in merili, je ležala dvajsettonska skalna gmota, ki se je medtem odtrgala s stropa. Čeprav je bilo v tistem času Društvo jamskih potapljačev Proteus še mlado in na začetku, je klubsko blagajno že prekrivala pajčevina. Rezultati pogovorov z različnimi inštitucijami in zavodi so bili negativni. Mi pa smo pokali od energije! Zadnje upanje je bilo podjetje Jama iz Postojne. Raziskovali smo sifone njihovega jamskega sistema, zato smo nekako upravičeno pričakovali njihovo finančno pomoč. Direktor s svojima pribočnikoma nas je povabil na delovni sestanek – kosilo za bogato obloženo mizo. No, to pa bo nekaj, si je mel roke Mare. A razen požrtije s sodelovanjem ni bilo nič. Finančne pomoči ni bilo niti za vrv, kaj šele za zahtevne raziskave. Treba je bilo resno razmisliti o nadaljevanju jamskih potapljaških raziskav.

Dolgo sva tuhtala z Maretom, kako se lotiti stvari, da se premakne z mrtve točke. Takrat sva prvič pomislila na film. Ja, če bi posnela kratek dokumentarni film, ki bi prikazoval raziskovanje jamskih potapljačev v družbi najznamenitejše jamske živali na svetu – proteusa ali človeške ribice. Potem bi bilo laže ... toda kako? S čim? Novo društvo je bilo brez opreme, imelo je le štampiljko in prazen žiro račun. Takrat sem se odločil. Denar, ki sem ga leto pred tem zaslužil v Iraku in ga je bilo ravno dovolj za novo stanovanje, je bil kot nalašč pri roki. Z Maretom sva pohitela v München. Pri Denizu sva kupila par akumulatorskih luči za podvodno snemanje, pri Kodaku kup filmov, v Ljubljani pa odlično amfibijsko kamero Eumig Nautica. Podjetje Djuro Djaković nama je kot protiuslugo za reklamo odstopilo deset potapljaških jeklenk in prav toliko respiratorjev iz svojega programa. Tako! Opremo sva imela, bila pa sva skoraj brez snemalnega znanja. Že res, da sem pred

Mare za prvim sifonom Veselove jame. Foto: Ciril Mlinar - Cic, 1982/83

bilten 2008.indd 51

11.2.2008 23:21:16

Zanimivosti dvanajstimi leti posnel kratek film v morju, a na tisto se nisem mogel zanašati. Imel pa sem precej znanja o podvodni fotografiji, kar mi je bilo pozneje v veliko pomoč. In tako sva se brez zavor pognala v novo filmsko izkušnjo. Jutro je bilo svinjsko mrzlo. Nerad sem zapustil topel puh in se po lestvi spustil s senika. Zaledenele neoprenske obleke, ki so ponoči zmrznile namesto da bi se posušile, so bile trde in bleščeče kot viteški oklepi. Najraje bi pobegnil nazaj v toplo vrečo in počakal na pomlad. A napad me je minil, zakurila sva velik ogenj in neopren odtajala, da se med oblačenjem ne bi zlomil. Navzven razgreta guma, iz katere se je kadilo, je bila na notranji strani še vedno malo ledena. To je tisti grozljivi občutek na goli koži, ki ga pri oblačenju v mrzle mokre obleke potapljači najbolj sovražimo. Toda na srečo traja le nekaj sekund, dokler telo obleke ne segreje na »delovno temperaturo«, potem je spet vse v najlepšem redu. V sifonu sva nadaljevala tam, kjer sva sinoči končala. Mare me je pričakal na drugi strani ožine in začel snemati, ko so se pojavili moji zračni mehurčki, za njimi se je prikazala srebrna jeklenka in potem še potapljač v raztrganem zaščitnem kombinezonu. Živo sem si predstavljal posneto sekvenco, podloženo z dramatično glasbo Jeana Michela Jarra. In res, pozneje, ko je bil film dokončan, je bil prizor s potapljačem, ki se tlači v komaj prehodno ožino, eden od vrhuncev. A do končanega filma nama je še veliko manjkalo! Po šestih urah snemanja, v in za sifonom, sva na novo rolo filma zabeležila delo jamskega potapljača v jami in priprave na potop v sifon. Bila sva zbita, a v jami vsaj zimskega mraza nisva čutila. Varovalo naju je podzemsko zatišje s sedem Celzijevih stopinj bloškega letnega povprečja. Zunaj, pred jamo, pa je bilo vse drugače. Zima naju je pričakala z ostrim mrazom in s štirideset centimetri novozapadlega snega! Namesto,

Med snemanjem prvega podvodnega filma o jamskem potapljanju. Cic s kamero Eumig Nautica in lučmi Deniz 2 x 250 W. Foto: Marko Krašovec, pozimi 1982/83

da bi se lahko končno odpeljala domov na zaslužen počitek, sva morala pred tem skidati še ves kolovoz do glavne ceste. In siromaka še lopate nisva imela! Na žagi sva poiskala primerno desko, nanjo privezala vrv in naredila primitiven snežni plug. Potem je to čudno pripravo eden vlekel, drugi porival in tako vseh dvesto metrov do splužene ceste. In ko sva ravno končala, se je nasproti naju pripeljal nasmejan sosedov kmet, s traktorjem in plugom. Kljub napornemu snemanju v zimskih razmerah so se filmski koluti počasi kopičili. Vsak potop, nov kolut. In potopi so se nizali drug za drugim. Najbližji laboratorij za razvijanje filmov Ektachrome je bil takrat v Frankfurtu, zato sem moral na rezultate vsakega snemanja čakati dva do tri tedne,

bilten 2008.indd 52

11.2.2008 23:21:17

Zanimivosti preden sem lahko s tresočo roko vložil film vklopil kamero, je Mare prižgal luči. Le na v kinoprojektor. To je bil čas pričakovanja ta način sem dobil na film še mirujoče živali. in otrškega veselja. Doma sem presedel neŽe naslednji hip, ali pa v najboljšem primeru šteto ur ob montažni mizici in prešprical po nekaj sekundah pa so jo ribice odkurile. marsikatero noč. Lepil sem delčke filma in Luči so kmalu opešale in za ta dan je bilo snepred mano je počasi nastajal prvi podvodni manja konec. Rezultat: okoli pet minut pofilm o jamskem potapljanju, kot sva si ga snetega gradiva. Snemanje v Planinski jami zamislila v snemalni knjigi. Zdelo se nama sva še večkrat ponovila in človeška ribica je je, da imava končno dovolj izkušenj, da se postala naš priljubljeni fotomodel. lahko lotiva glavnega v filmu, proteusa! To Z uspelimi posnetki proteusa je bilo sneje bilo tisto, kar bi moralo film povzdigniti manje najinega filma zaključeno. Bil je šele iz sivega povprečja. Človeška ribica v svojem grobo zmontiran in še brez zvočne podlage, naravnem okolju! Do takrat je še nihče ni ko sva ga na filmskem festivalu v francoskem posnel. Še vedno je bila zima in konec februmestecu La Chapelle en Vercors predstavila arja so vodostaji upadli, vidljivost v sifonih mednarodni javnosti. A le malo je manjkaje postala najboljša, kot je v nižinskih vodnih lo, da ga ne bi in bi bil naš trud za vedno jamah sploh mogoče. Za prvo snemanje sva izgubljen! Na nočnem postanku v Marseillu izbrala Pivški rokav Planinske jame. Kakšen so nam vlomilci razdejali avto in pokradli kilometer daleč v notranjosti sva se potopivse, kar se jim je zdelo dragoceno, skupaj la z močnimi halogenskimi lučmi. Tisti dan, s potnimi listi. No, film v pločevinasti škatli 27. 2. 1983, pred petindvajsetimi leti, sem v se tatovom očitno ni zdel primeren za prednevnik zapisal takole: prodajo in ga niso odnesli, potne liste pa »... pri brzicah zlezeva v mrzlo vodo, prevismo po naključju dobili nazaj, ker so jih v dno, da ne dvigneva rahlega rumenega mulja. naglici odvrgli. Tako je bil film Cave diving le Spustiva se proti dnu. Svetlobni stožci najipredstavljen festivalski publiki, žirija pa mu nih brlivk nemo tipajo skozi rjavkasto vodo. je podelila celo posebno nagrado za kvaliteto Naenkrat dosežejo dno. In že jih zagledava, podvodnega snemanja. To je bila največja za dobro ped dolga, bleda telesca, ki leže tu nagrada, ki sva jo lahko prejela in velika in tam na mulju in skalah. Približava se jim, vzpodbuda za naprej. da bi jih lahko dosegla, a s svetlobo porušiva spokojnost med živalmi. Dvignejo se od tal in urno zaplavajo zvijajoč svoje vretenasto telo ... Razburjen gledam skozi iskalo, medtem ko kamera brni, saj nastajajo prvi filmski posnetki proteusa v njegovem naravnem okolju.« Človeških ribic je bilo dosti, a bile so plašne in zaradi nenadne močne svetlobe vedno na begu. Zato sva za njih iznašla poseben pristop za snemanje. Potopila sva se ob šibkih svetilkah na čeladi, reflektorja pa Razmere med snemanjem so bile krute. Mare se greje ob prižgala malo pozneje, ko sva jih ognju pred sifonom med dvema potopoma. Foto: Ciril Mlinar našla. In sicer hkrati, ko sem jaz - Cic, 1982/83

bilten 2008.indd 53

11.2.2008 23:21:17

Zanimivosti Doma sem film še malo izpilil. Nekatere kadre sem izločil, druge zamenjal, ga premontiral, dodal glasbo in šume ter nekaj stavkov besedila. Zdel se mi je mnogo boljši kot prej in z velikimi upi sem ga poslal na festival podvodnega filma »Hans Hass Medaille« v Linz. Malo pozneje je prispelo pismo in vabilo avstrijskega pionirja podvodnega filma dr. Hansa Hassa osebno, na svečano podelitev nagrad. Prireditev v mestnem Teatru je bila zelo nobel, ob svečah, v frakih in večernih toaletah, s šampanjcem in kaviarjem. Le nas pet, kolikor se nas je nabasalo v Dadijev avto, je bilo brez oblek in kravat.

Bili smo sicer relativno dostojno oblečeni, a kot se je izkazalo, povsem neprimerno za dragocenost prireditve. Čeprav smo prispeli med prvimi in je bilo prostora za mizami še v izobilju, so nam redki imenitneži zagotavljali, da je že vse zasedeno. Šele organizator, gospod Erich Pröll je neroden položaj razrešil in nas povabil za veliko omizje, ki je bilo še malo prej alles besetzt. Seveda so se dvignjeni nosovi povesili kmalu po razglasitvi nagrad, ko sva z Maretom na mizo postavila glavno nagrado festivala »Gold Hans Hass Medaille«. Film Med jamskimi potapljači, kot se je po slovensko imenoval, se je še dolgo prikazoval na raznih zborih, kongresih, seminarjih in predavanjih. Nikoli ni prinesel neposrednega denarnega uspeha, vendar nam je marsikje  odprl do takrat za nas zaprta vrata.

Na podelitvi zlate »Hans Hass Medaille 1986« za podvodni film v Linzu. Tretji in četrti z leve sta: Marko Krašovec in Ciril Mlinar - Cic, prvi z desne pa srebrni Hermut Singer iz Avstrije. Foto: Rainer Hamedinger

bilten 2008.indd 54

11.2.2008 23:21:18

Zanimivosti

Pozabljen železniški tunel v Godoviču Aleš Lajovic

odovič je nenavaden kraj na zelo nenavadnem kraju. Ko bezljamo iz Ljubljane v Idrijo ali še kam dlje, ne opazimo kaj posebnega. Edino to, da se začne cesta kmalu za Godovičem spuščati med vedno bolj strme bregove doline Zale, ki je vrezana v Idrijski ravnik. Če v Godoviču zavijemo levo proti Ajdovščini, nas kaj kmalu preseneti cestni tunel, ki je tam ravno toliko nepotreben, kot bo bodoči tunel v Šentvidu nad Ljubljano, le precej krajši je in bil je seveda znatno cenejši. Namen njegove izgradnje mi nikoli ni bil jasen in mi še danes ni popolnoma. Menda so mu Italijani namenili neko funkcijo v primeru morebitnih vojaških operacij, zgrajen pa je bil med obema vojnama, ko so tu gospodovali naši zahodni sosedje – meja s tedanjo Jugoslavijo je bila par kilometrov vzhodno proti Hotedršici. Ko pridemo iz tunela, zavije cesta najprej desno in kmalu nato v serpentini levo. Če bi peljali v serpentini naravnost, bi se znašli na t. i. »Francoski cesti«, ki je izredno lepo speljana in nas pripelje nad Divje jezero in nato v »ključih« navzdol v Podrotejo. To cesto dandanašnji uporabljajo le še kot gozdno cesto, med prvo svetovno vojno pa je bila po njej deloma speljana ozkotirna vojaška železnica (Feldbahn), ki je povezovala Logatec z Idrijo in naprej s Spodnjo Trebušo. No, to je posebna in malo znana oziroma pozabljena zgodba. Nad omenjeno serpentino je manjša italijanska utrdba, cesta pa nas vodi navzgor in potem v dolg desni ovinek. Ko se cesta zravna, zagledamo levo odcep gozdne ceste – pravzaprav dveh. Leva vodi do Šebalkovega zelo slikovitega umetnega bajerja, desna pa nas po nekaj sto metrih privede na železniški nasip in vodi po njem, dokler se ta

po nadaljnjih nekaj sto metrih nenadoma ne konča. Če se na mestu, kjer smo se pripeljali na železniški nasip, obrnemo v nasprotno smer, to je proti severu, lahko peš po dobrih sto metrih v useku dosežemo južni portal enega najbolj nenavadnih tunelov oziroma podzemeljskih gradenj v Sloveniji nasploh. Prepričan sem bil, da poznam vse cestne in železniške tunele po Sloveniji, še zlasti zato, ker sem prebral tudi knjižico o železniških tunelih pri nas (J. Resnik, Š. Stepic, Železniški predori v Sloveniji, Tiri in čas 8/1996). Tam je sicer bilo omenjeno, da je menda na idrijski progi nek tunel, ki ga av-

Južni vhod v tunel. Foto: Peter Gedei

bilten 2008.indd 55

11.2.2008 23:21:18

Zanimivosti

Vhod v italijanski bunker, ki je povezan s tunelom na severnem delu. Foto: Peter Gedei

torja knjižice nista našla, sta pa o njem nekaj slišala. Nekaj kakor legendo. O godoviškem železniškem tunelu pa nič. In potem sem nekega dne srečal Toma Petka, geologa in staro ferajnsko kost. Ker se že dolgo nisva srečala, sva klepetala o tem in onem in pogovor je kdo ve kako nanesel na idrijsko železniško progo, ki da je bila oziroma ni bila in tako naprej, potem pa tudi na godoviški tunel. Tomo je bil tam nedavno in je vse videno navdušeno opisoval. Skratka – nobenega dvoma ni bilo več, da je idrijska proga bila in bila je speljana po takem terenu, da še danes sapo jemlje; da tunel na tej progi je, da je pa še eden južno od Godoviča. In to za normalno železnico. Pa je spet preteklo kar nekaj Save in potem sva se nekega dne z Andrejem Mihevcem odpravila proti Pečniškim mlinom nad Idrijo. Pogovor o tem in onem naju je pripeljal tudi do godoviškega tunela. Tudi Andrej je nekaj slišal o njem od neke študentke iz godovi-

ških koncev, kaj več pa ni vedel. Ustavila sva se torej nazaj grede v gostilni v Godoviču. Megla, popolna megla. Splošna amnezija. Razne zgodbice, več ali manj brez repa in glave. Edina koristna informacija je bila, kje približno lahko iščeva tunel. Vreme je bilo megleno, dolgočasno in deževno. Prehodila sva lep del gmajne severno od gozdne ceste proti Šebalku in iskala karkoli, kar bi bilo lahko povezano z gradnjo tunela npr. haldo. Nič, le neki italijanski bunkerji ali nekaj takega. Potem sva se premaknila bolj južno in naletela na nasip, v nasprotni smeri pa na usek, ki naju je pripeljal do dveh lukenj. Vsaka s presekom približno 2 × 2 metra, ena nad drugo in vodili sta vodoravno v hrib. Z Andrejem tedaj nisva imela primerne razsvetljave, zato sva se že po nekaj metrih obrnila in nadaljnje raziskave preložila v megleno prihodnost. Medtem sem namreč na nekem kupu peska v zgornjem rovu izgubil ravnotežje in polomil marelo, na katero sem padel.

bilten 2008.indd 56

11.2.2008 23:21:19

Zanimivosti Kaže, da cokle niso najprimernejša obutev za klatenje po nedograjenih tunelih. Sledila je solo akcija. To pot sem se podal po spodnjem rovu in ugotovil, da je prav lahko prehoden, le mestoma so manjši podori. Tla so zravnana, saj so imeli po njih položene tire za izvoz izkopanega materiala. Tirnic ni več, le sem ter tja še kakšen lesen prag s kakim cvekom. Že po nekaj deset metrih zija v zahodnem boku rova luknja, ki vodi poševno navzdol in ravno dovolj daleč, da je primerna za registracijo. Sicer pa so nekako na petnajst metrov luknje v stropu, ki so služile za nakladanje izkopanega materiala v zgornjem rovu na vagončke v spodnjem. Po dobrih sto metrih se rov odpre. Nenadoma stojimo sredi že izgotovljenega in zbetoniranega železniškega tunela! Čuden občutek. In potem nekaj deset metrov naprej zopet nedograjeni

del z dvema rovoma, tako kot na začetku. Pa spet deloma zbetoniran del, pa v celoti izgotovljen del, potem pa v daljavi nekaj kot zid čez cel spodnji del profila tunela. In levo spodaj v zidu – vrata. Fatamorgana? Ali so morda to taka vrata, kot si jih je zaželel Jolbe v Gamsovi? Težka hrastova vrata, ki se cvileče odprejo. Kot v filmu! Nenadoma sem v čisto drugem svetu, v italijanskem bunkerju, ki je očitno doživel že boljše čase. Izolacijskih opažev seveda že davno ni več, železne traverze na stropu so deloma izpuljene itn. Pred mano je luža in na koncu luže – WC. Pravzaprav dva. Na štrbunk! S keramičnimi ploščicami po zidovih in bogato zasigana. In voda iz luže, pravzaprav manjšega podzemeljskega jezera, je odtekala v školjki. Očitno WC-ja po skoraj osemdesetih letih še vedno funkcionirata! Le par me-

V največjem delu tunela. Foto: Peter Gedei

Na koncu tunela je za hrastovimi vrati vhod v italijanski bunker. Foto: Peter Gedei

bilten 2008.indd 57

11.2.2008 23:21:20

Zanimivosti trov za vrati so na zahodni strani stopnice navzgor in nato zopet težka hrastova vrata. Odprem jih in znajdem se na dnu vrtače le nekaj deset metrov od asfaltirane ceste Godovič – Črni Vrh! Sklenjeno je bilo, da je tunel tako edinstven, da ga je treba med drugim tudi poslikati, kar v današnji dobi digitalnih fotoaparatov znese vsaj sto posnetkov. Zadano je izvedla ekipa v sestavi, seveda, Peter Gedei, že omenjeni Andrej in podpisani. V tunelu se je bliskalo kot na fronti. Peter je namreč slikal. Jaz pa sem tam blizu vrat stopil čez nedolžen kup peska. V križu je reklo resk in že sem bil za nekaj tednov obsojen na poležavanje pod domačo odejo. Čez kakšno leto sva kljub vsemu z Andrejem tunel celo izmerila vključno z naravno jamico v boku tunela. Narisal sem že načrt, zapisnika pa še nisem sestavil. Čakam na inspiracijo. Marsikaj v zvezi s tunelom pa še ni jasno, npr. to, ali je sploh bil prebit. Usmerjen je praktično natančno v smeri sever–jug, ves izkopani material pa so očitno zvozili na nasip na južni strani tunela. Verjetno zato, ker se tam gradbenih podvigov v gostem smrekovem gozdu iz avionov ni videlo in je bilo delo tako bolj varno. Če podaljšamo linijo tunela na severni strani proti današnjemu cestnemu tunelu, ugotovimo, da je med njima očitno povezava, pa tudi nadmorske višine se ujemajo. Ali je bil cestni tunel zgrajen med prvo svetovno vojno kot železniški in kasneje razširjen, ni znano. Očitno pa je bil severni del železniškega tunela deloma uporabljen pri izgradnji italijanske podzemeljske utrdbe med obema vojnama. Utrdbe še nismo do kraja raziskali, prav tako ne njene »strehe« v samem tunelu in nam tako zaključek tunela na severni strani ni znan. Mora pa biti tam nekje geološka meja med apnencem, v katerem je izkopan skoraj cel tunel, in dolomitom. V zvezi s samo izgradnjo godoviškega železniškega tunela je danes znano le to, da so

Avstrijci sredi prve svetovne vojne ugotovili, da ozkotirni »Feldbahni« ne zadoščajo več za oskrbovanje soške fronte na tem odseku in so se z vsemi silami lotili izgradnje normalnotirne proge iz Logatca proti Črnemu Vrhu. Do konca vojne je bila proga menda že prevozna do Hotedršice. Na tem odseku sta dva tunela – pod Naklim v Logatcu in pod Kalcami. Naprej proti Godoviču je vidnih nekaj že izgotovljenih objektov (mostovi, useki, nasipi). Južno od našega tunela proti Črnemu Vrhu je še okoli 400 metrov nasipa, naprej pa trasi ni mogoče več slediti. Podatki o moštvu, ki je gradilo progo, so med 5 in 20 tisoč možmi, pretežno ujetniki in prav toliko konjev. In še nekaj številk. Koordinate južnega portala tunela so 5429 050 / 5089 880 / 620, vhod v jamico v boku tunela pa je 40 m severno od spodnjega vhoda v tunel. Do vrat v italijansko utrdbo je 350 metrov, sam tunel pa je nekoliko daljši. Če prištejemo še zgornje rove v nedokončanih delih tunela in podzemeljske hodnike v utrdbi, je vsega skupaj za skoraj 600 metrov poligona. Izkopanega materiala je bilo okoli 6000 kubikov, glavnina seveda v izgotovljenih delih. Tunel je dandanašnji zanimiv predvsem zaradi tega, ker so v njem ohranjene vse gradbene faze, ki so bile v rabi pred skoraj stotimi leti. Za konec, seveda zato, da dobimo popolnejši vpogled v podzemlje Godoviča, še omemba italijanske utrdbe ob cesti, ki vodi iznad cestnega tunela čez Griže proti Logu (zaselek severozahodno od Godoviča proti Idriji). Tik ob cesti dvoje hrastovih vrat in za njimi zopet ena obsežnejših italijanskih podzemeljskih vojaških gradenj, ki so tvorile Valle Alpino – italijansko obrambno linijo, ki se je začela na Reki in končala v – Genovi. V uporabi je bila, z rahlimi popravki, do leta 1995. Ta utrdba, tako rekoč skoraj v centru Godoviča, ni dokončana. Izkopana je v dolomitu, ki pa je dovolj kompakten, da se pretirano ne podira. Res nenavaden kraj, tale  Godovič!

bilten 2008.indd 58

11.2.2008 23:21:20

Zanimivosti

Dežela vampirjev

(Veteranska zgodba iz leta 1983) Ciril Mlinar - Cic

a dober razred jamskih potapljačev iz vse Evrope nas je s polnimi želodci čeških knedličkov in poceni piva naveličano zrlo v skodranega češkega jamarja. Dolgočasno nam je podajal svoj referat, čigar korenine so segale globoko v njegov ego. Z rezkim glasom je venomer znova poudarjal svoj Jaz in nas odločno prepričeval o svojih izjemnih zaslugah. Utrujen od celodnevne jamarije po Moravskem krasu in blatnega 270-metrskega sifona v Macochi sem s težavo držal oči odprte. Tudi ostali udeleženci mednarodnega tabora, ki so se klatili po okoliških jamah, so bili videti zbiti. Edina stvar, ki nas je še ohranjala budne, je bila mična natakarica, ki je zapeljivo sukala svojo rit po skromno opremljeni konferenčni dvorani. Nenadoma je domačin zaključil svoj referat in najavil naslednjega, predstavnika romunskih jamarjev. Nekaj udeležencev je diskretno zapustilo prostor. Romunski fotograf Cristian Lascu je na mizo postavil preprost ročni diaprojektor, formata 6 × 6 centimetrov, in ugasnil luči. Nato je vklopil kasetnik in ob glasbi pričel svojo nepozabno predstavo. Že prve fotografije so mi razblinile spanec, potem pa se je budnost samo še stopnjevala. Posnetki Romuna so bili izjemno lepi. Nekaj prav posebnega. Odlično naštudirane kompozicije z različnimi osvetlitvami jamskih dvoran in rovov iz romunske jame Şura Mare so bile naravnost pravljične. Fotograf je spretno menjaval okvirčke v ritmu muzike, zdaj levo, zdaj desno, da avtomatske aparature skoraj ne bi potreboval. Okusna kombinacija svetlobe s pravo mero elektronskih bliskov in acetilenke je dala diaprojekciji nepozaben pečat. Ko se je viharni aplavz utišal in smo avtorju za

odličnost predstave čestitali, je povezovalec napovedal novo predstavitev, film Cave diving in moje ime. Film sva posnela z Markom v slovenskih sifonih le malo pred tem [glej članek na strani 50 tega Biltena], zato še ni bil v celoti končan. Ker je bil brez zvočne podlage, sem dogajanje na platnu komentiral kar v živo. Odziv je bil kljub temu zelo pozitiven in Cristian nama je navdušeno vrnil čestitke. »Bravo kolega! To pa je bilo nekaj! Ne spomnim se, da bi že kdaj prej videl kaj podobnega. Bi prišla za nekaj dni k nam, v Romunijo? Bila bi naša gosta in se z nami potapljala v najlepše sifone na svetu. Lahko bi skupaj posneli podoben film v naših jamah,« je predlagal Romun. Ideja mi je bila všeč, nikoli nisem niti pomislil na Romunijo. Vse do takratne Cristianove predstavitve. Zame je bila doslej čista eksotika. »Imam prijatelja Serbana, ki je velik navdušenec za jamsko potapljanje in fotografijo. Sam je izdelal podvodno ohišje za šestnajstmilimetrsko filmsko kamero. Manjka nam izkušenj pri filmu, drugače se pa na fotografijo vsi dobro razumemo,« je še naprej vabil. Obljubil je, da naju bo povezal s prijateljem Serbanom in se na romunskem speleološkem inštitutu dogovoril za najin obisk. ••• November je bil, ko sva z Markom pri Severinu prečkala jugoslovansko-romunsko mejo. Mejni prehod je bil samoten in dokler se nisva tistega poldneva pripeljala midva, ni te idile zmotil prav noben avto. Pri rampi so naju obstopili mrkogledi zdolgočaseni cariniki. Katrca, polna nenavadne svetleče

bilten 2008.indd 59

11.2.2008 23:21:20

Zanimivosti poskusijo s plavanjem prek Donave. Toda malokomu uspe! Tiste, ki se ne utopijo sami, jih ustrelijo romunski graničarji. Spodaj, pod dolgim severinskim jezom, prek katerega je vodila meddržavna cestna povezava, so bregovi dobivali ledeno oblogo. Bil sem zadovoljen; danes ni bilo nobenega trupla. V Severinu sva se pridrsala pred hotel. Če bi dejal, da je bilo parkirišče skoraj prazno, bi močno pretiraval – bilo je popolnoma prazno! Receptorka je prestrašena planila iz sna, ko sva jo povprašala za pot do mesteca Baia de Aramă. Po dolgotrajnem tolmačenju nam je končno uspelo ugotoviti, da ne ve, kaj hočeva od nje. Razočarana sva zapustila hotel. Ampak imela sva srečo! Po kilometru blodenja sva naletela na samotno postavo, ki se je hotela peljati z nama. Ravno prav, bova vsaj za pot izvedela. Spustil sem šipo in vprašal za ime kraja, kamor sva bila namenjena. Ženska je veselo pokimala, pomahala naravnost naprej in se začela tlačiti v avto. Ne da bi Mare pred potapljanjem na Češkem leta 1983. Foto: koga vprašala za mnenje, se je namestila Ciril Mlinar - Cic med jeklenke in transportke in se tiho haopreme, jim je v očeh nenadoma prižgala hljala. Po nekaj minutah vožnje smo skupaj iskrice upanja. Med brskanjem po opremi, ugotovili, da gospa ne govori niti ne sliši in da katere vrednost je nekajkrat presegala vreje kratko malo gluhonema. Ves najin verbalni dnost vozila, so si izmenjevali pomenljive trud je bil torej zaman. Po nekaj kilometrih poglede. Zdaj bo pa sranje, sem pomislil! vožnje je ženska zakrilila z rokami in urno Preveč živo sem si predstavljal, kako nama izstopila. Nama pa je pomaha naprej po cesti, bodo zagrenili prihodnje ure. Vendar so se kar naravnost, pa bo vse v redu. Kdo je ne bi cariniki izkazali za manj pohlepne, kot je poslušal, oziroma pogledal, ko pa se je tako izgledalo na začetku. Zadovoljili so se že z prijazno in hvaležno smehljala. Konec koncev, manjšimi darili, z nekaj zavojčki cigaret, s vsaj videla je in mogoče je le razbrala, kam svinčniki in značkami, ki sva jih po nasvetu sva namenjena. domačina vnaprej pripravila zanje. To je na Vozila sva po nasvetu, kar naravnost in res videz zapleten položaj povsem razpletlo. sva na obcestnem kamnu kmalu lahko preSkozi obcestno varnostno ograjo na jezu, brala: Baia – 60 km. Asfalt je zamenjal dober, ki je pobliskavala mimo, sem napeto opazoutrjen makadam, tega pa kmalu razdrapan val rjavozeleno površino Donave. Bodita pokolovoz. Hitrost sva prilagodila razmeram na zorna, so dejali v Kladovu, tam voda pogosto cestišču in z neverjetnimi desetimi kilometri naplavlja na breg človeška trupla. Romuni, na uro poskakovala čez kamenje. Na nekem ki masovno bežijo v Jugoslavijo, največkrat mestu je bila cesta zasuta z zemeljskim pla-

bilten 2008.indd 60

11.2.2008 23:21:20

Zanimivosti zom. Morala sva se ustaviti in si ročno izkrčiti ke je vodila kolona vozil, ki ji ni bilo videti prehod skozi primrznjeno kamenje. Gozd je konca. postajal vse gostejši in temnejši. Naredila sva se Angleža in vprašala usluž»V teh krajih gotovo medved raznaša pobenca na črpalki, če lahko dobiva gorivo. što,« je skušal biti duhovit Marko. »Ja, lahko. Postavita se tja zadaj!« nama »Ja, če je ne raznašajo vampirji. Ne poje uslužbenec vprašujoče pokazal nekam v zabi, da sva v Transilvanskih Alpah!« sem daljavo, kjer naj bi bil konec vrste. skušal biti duhovit jaz. Ni bilo druge možnosti. Če bi hotela Napočil je čas našega snidenja z romuntankati prek vrste, naju bi ljudje na mestu skimi potapljači pred pošto v mestecu Baia. linčali. Peljala sva proti koncu jare kače. Na Midva pa sva bila pa še vedno izgubljena drugem ovinku sva videla, kako se kolona nekje sredi temnega smrekovega gozda. In končuje nekje daleč v jutranjih meglicah. temu ni bilo videti konca. Pa še bencina Med čakanjem in premikanjem avtomobila nama je zmanjkovalo! Mislila sva, da bova za se je dogajalo marsikaj. Trgovina je cvetela. gorivo poskrbela v Romuniji in tako prihraniMidva, s tujo registrsko tablico, sva izgledala la nekaj dragocenih bencinskih bonov. Zdaj najprivlačnejša za barantanje. Možje v razsva strahoma gledala na padli kazalec. ličnih pisanih oblačilih so se lepili na naju, Noč se je ulegla na neznano pokrajino kot muhe na drek. Želeli bi pokupiti vse. Od in k tlom spustila prosojne meglice, ko so avdio kaset in avtoradia do blatnih škornjev avtomobilski žarometi oplazili prvo posloin potapljaškega regulatorja za dihanje. Vse, pje. Na obtolčeni krajevni tabli je hvaležno seveda za njihovo ceno. Tudi prodali bi vse pisalo Baia de Aramă. Končno, prispela sva. kar so imeli. Le bencina, edino kar sva res Prispela, s peturno zamudo! Hitro sva poirabila, niso imeli. Z barantanjem so nama skala pošto, naš dogovorjeni kraj, toda pred nehote krajšali ure, dokler nisva prišla tudi stavbo, kot sva slutila, ni bilo nikogar več, midva na vrsto. ki bi naju še čakal. Tudi bencinska črpalka »Polno, prosim!« v angleščini. je bila zaprta. Odrezana od sveta in odvisna »Bone, prosim!« nestrpno, črpalkar. od znancev, ki sva jih zamudila, sva se vrnila na mesto sestanka – pred pošto. In zaspala. ••• Jutro je bilo zavito v ledene rože. Bilo je tako svinjsko mraz, da si nisem upal iz spalne vreče. Okoli avta je postalo živahno. Nekdo je poskusil srečo z odklepanjem vrat, in ko jih je naposled odprl, je bil presenečen nad tem, da je avto naseljen. Prva jutranja skrb, še pred hrano, je bila dobiti gorivo za avto. Ostrgala sva ledeni oklep s šip in zapeljala tistih nekaj ovinkov nazaj do črpalke. Prizor, ki sva ga bila deležna – pozneje sva izvedela, da je odražal normalno vsakdanje stanje Mare v akciji. Foto: Ciril Mlinar - Cic – je bil zastrašujoč. Od bencinske črpal-

bilten 2008.indd 61

11.2.2008 23:21:21

Zanimivosti »Kakšne bone?« sem bil presenečen. Bone imamo vendar v Jugoslaviji, štirideset litrov na mesec. Nisva si mogla predstavljati, da ima še kakšna druga država na svetu tako pametno vlado kot mi. »Bone, bencinske! Če jih nimata, kaj sploh delata v vrsti? Umaknita se, dajta prostor drugim!« je postajal vse bolj živčen. »Ampak midva sva tujca! Kje naj dobiva bone?« se nisem dal. »Lahko jih dobita na meji.« »Ampak do tja ne moreva priti, če nimava goriva! Ali se ne bi nekako dogovorili?« sem bil trmast in iz žepa vlekel bankovce različnih narodnosti. »Na to bi morala misliti prej! Alo, gremo naprej!« Rinil naju je v avto in krilil z rokami. Tudi drugi so začeli kričati in se zbirati. Morala

Cic in Mare pred potapljanjem na Češkem leta 1983. Foto: Ciril Mlinar - Cic

sva se pobrati. Čudno se mi je zdelo le, da niti marke niti dolarji niso pomagali. Najbrž je bilo preveč ljudi in se je zbal za službo. Medtem ko sva se z njim prerekala, se je po cesti mimo črpalke pripeljal velik umazanobel tovorni kombi. Zavrl je in iz njega sta skočila dva hribolazca. Vsaj videti sta bila takšna, v pumparicah, karirastih srajcah in v gojzarjih. »Marko, Ciril! Ali sta vidva? Potapljača iz Slovenije?« se nama je z razširjenimi rokami prismejal visok nakodran bradač. »Jaz sem Serban, tole pa je moj prijatelj Teddy in še dva sta v kombiju. Kje sta hodila včeraj? Štiri ure smo vaju čakali pred pošto.« Pomahal je črpalkarju, ki je prijazno napolnil rezervar, kot da se ni nič zgodilo. »Če bi počakali še eno uro, bi naju dočakali,« sem pričel pripoved o cesti presenečenj, ki naju tako dolgo ni spustila iz svojih kolesnic. Fantje so se prijemali za glavo. Seveda, ko bi izbrala pravo cesto, bi se po dobrem asfaltu pripeljala do Baie v pol ure. ••• Stvari so se začele hitro razpletati. Vse je steklo po vnaprej pripravljenem scenariju, brez zastojev. Odpeljali smo se v Isverno, dvajset kilometrov oddaljeno vasico, kjer se nahaja jama z njihovimi najčudovitejšimi sifoni. Tako so trdili. Bila je pozna jesen, z ostrimi zimskimi temperaturami, a brez snega. Pokrajina je bila zavita v rjavo ogrinjalo. Drevesa so bila rjava, trava je bila rjava, plotovi ob cesti, ki so varovali rjave ovce in kopice ličkanja, so bili rjavi, rjava je bila strešna kritina in tudi ženske pred hišami, ki so predle ovčjo volno, so bile oblečene v rjave jopice in rjava krila. Svinje, seveda rjave, so se pasle ob rjavi cesti na vsakem koraku. Vhod v jamo Peştera Isverna se je skrival za zadnjo hišo na koncu vasi. Dolgotrajna suša je iz komaj opazne jamske odprtine spuščala le skromen potoček. Ob sadovnjaku

bilten 2008.indd 62

11.2.2008 23:21:21

Zanimivosti

Serban in Teddy. Foto: Ciril Mlinar - Cic

zadnje kmetije v vasi smo posedli v suho travo in si postregli z delikateso iz jugoslovanske zaloge. Fantje so zadovoljno nabadali slanino, sir, gobice, kumarice in druge dobrote, ki jih v Romuniji ni bilo moč kupiti. Medtem je Serban zaljubljeno pripovedoval o jami, ki nas je čakala, in njenih čudovitih sifonih kot o najčistejših biserih narave. »Sifoni so tako lepi, bosta videla, tako čisti, tako ... kaj takega sigurno še nista Slovensko-romunski avtopark. Foto: Ciril Mlinar - Cic videla!« je kar žarel. »Danes bomo tu naredili testne posnetke s kamero, pozneje »Vidiš, na tole membrano pritiska vodni pa tudi prvi romunski film o jamskem potatlak globine, na kateri se kamera nahaja. pljanju ...« Tako piha zrak iz jeklenke v ohišje toliko Iz nahrbtnika je izvlekel aluminijasto pločasa, dokler se ne izenači z zunanjim tlaščo, kovinski valj s steklenima pokrovoma, kom,« je vneto razlagal. pločevinasto škatlo, majhno jeklenko s sti»Zato je lahko kamera uporabna do kasnjenim zrakom in pred nami začel sestavljaterekoli globine.« ti podvodno ohišje za šestnajstmilimetrsko Že od prej sem poznal sistem samoizenarusko kamero Krasnogorsk. čevanja, bil pa sem presenečen nad neverje-

bilten 2008.indd 63

11.2.2008 23:21:21

Zanimivosti tno improvizacijo izdelka. Vse skupaj je bilo bolj podobno škatli za orodje kleparskega vajenca. Jama Isverna je bila raziskana okrog 600 metrov daleč. V njej je več sifonov, ki so jih poimenovali po imenih barv. Drugi, Zeleni sifon, je Serban določil za testno snemanje. Za njim je bil še kratek Rumeni sifon in zadnji, Črni sifon, ki še ni bil raziskan do konca. 300 metrov od vhoda v jamo, pred Zelenim sifonom, smo nase navlekli podvodno opremo. Serban je pred naju postavil sestavljeno kamero v ohišju in pokazal, kako se z njo rokuje. »Tu jo imata in dobro snemajta!« Z Markom sva se spogledala. Midva? »Boš ti snemal?« mi je vprašujoče ponudil. »Ne, ti boš! Pozimi sem jaz prvi posnel človeške ribice. Bodi tokrat ti prvi,« sem odvrnil in porinil pločevinasto škatlo pred Marka. Prižgali smo luči na čeladah in poniknili pod površino. Voda je bila presunljivo čista. Take bistrosti do tedaj še nisem doživel. Rov je bil prostoren, dovolj da si trije potapljači nismo bili v napoto. Dobro sem slišal, kdaj je Marko pritisnil na sprožilec. Kamera je glasno zapredla, ko se je tridesetmetrski kolut zavrtel. Potopljeni rov se je spustil štirinajst metrov globoko in se po sedeminpetdesetih metrih strmo dvignil na površje. Izplavali smo navdušeni nad čudovitim sifonom. V ohišju pod kamero pa se je zibala majhna lužica. »Ups! Malo vode je prišlo noter,« je prestrašeno sporočil Marko in pokazal na prednjo šipo, ki je bila počena v obliki peterokrake zvezde. »Ja, seveda! Pozabil sem odpreti jeklenko in pritisk se ni mogel izenačiti,« je bilo Serbanu takoj jasno. Odvil je škatlo, zlil vodo ven in se zasmejal.

»Nič hudega ne bo. Kamera je suha, se pravi, da je s filmom vse v redu.« Testni posnetki so bili s tem narejeni. ••• Inštitut Emil Rakoviţă, oziroma njegova podružnica iz Bukarešte, nas je sprejel v temi in hladu. »Redukcija električnega toka!« je razložil Serban, medtem ko je prižigal petrolejko. »Mi smo tega navajeni. To je pri nas vsakdanji pojav. Pred kratkim so odklopili elektriko za tri mesece po vsej Romuniji, razen v prestolnici. Zdaj je dobro, zmanjka je samo še po nekaj ur na dan.« Večerja je bila tradicionalna, romunska. Goveja kri v črevu, podobno našim krvavicam, le s to razliko, da so krvavice dobre. Opazoval sem Marka in v veliko tolažbo mi je bilo, ko sem videl, da se tudi on muči. Iz vljudnosti se nisva zmrdovala, dokler se niso sami pričeli opravičevati. Teddy je zapičil vilice v črevasto maso, da je špricnilo po mizi in z gnusom odrinil krožnik. »Jaz te svinjarije ne bom več jedel. Jutri bom sam poskrbel za hrano!« je odločno obljubil, ob tem pa se je skrivnostno nasmehnil. »Ko boste vi jutri v jami, bom jaz nabavil meso za kosilo.« »Kje boš dobil meso? Saj veš, da ga ne moreš kupiti!« »Ne bom ga kupil, pa vseeno bo meso!« se je zasmejal Teddy in s težko roko položil puško na mizo. Bila je stara lovska dvocevka z nekoliko odžagano cevjo. »Pri nas se moraš znajti, če hočeš preživeti,« se je zresnil in na mizo spraznil žepe, polne nabojev. »Poglejta, tale je za fazana,« je pokazal na naboj z drobnimi šibrami. »Tale je za srno in tale za jelena.« Teddy je zlagal patrone enega poleg drugega, po vrsti, glede na velikost divjadi. »Tale je zelo močan, z njim podreš medveda.«

bilten 2008.indd 64

11.2.2008 23:21:22

Zanimivosti

Serbanovo podvodno ohišje za 16-milimetrsko filmsko kamero Krasnogorsk s sistemom za samoizenačevanje tlaka. Foto: Ciril Mlinar - Cic

Potem je pobrskal in med palcem in kazalcem pred nama podržal nenavaden naboj za največjo divjad, morda za slona? »Ta ki ga vidita, pa je nekaj posebnega. Ta je za Ceauşesca!« Teddy je stisnil naboj v pest in se zastrmel v goreči stenj. »Življenje pri nas je res nevzdržno. Poglejta na primer nas, vsi imamo akademsko izobrazbo. Cristian je geolog, Teddy je profesor telesne vzgoje, jaz sem biolog. Govorimo po več jezikov, delamo noč in dan, imamo krasne ideje, a vse skupaj nam nič ne pomaga. Ne moremo se premakniti iz sivega nizkega povprečja. Radi bi snemali filme v naših čudovitih jamah za velike evropske televizije, za National Geographic Channel. A ne moremo si nabaviti niti osnovne opreme, inštrumentov, kadar hočemo delati, ni elektrike. Kot sta lahko sama videla, tudi hrane ni. Svinje, ki se pasejo na vsakem koraku, so vse registrirane. Ko jih zakoljejo, dobijo kme-

tje le uhlje in parklje, vse ostalo gre v izvoz. Ljudje malodane umirajo od pomanjkanja. Najhuje pa je to, da ne moremo zapustiti države. Če nekdo slučajno dobi izhodno vizo, so vsi ostali družinski člani pod policijsko kontrolo, dokler se ne vrne,« se je ves razvnel Serban in si pri tem živčno kuštral brado. »Jaz sem že resno razmišljal, da bi preplaval Donavo. Povejta mi, kako bi me sprejeli jugoslovanski graničarji, če bi me dobili?« je zanimalo Teddyja. »Ne računaj na to. V Kladovu sem slišal, da reka vsak dan naplavlja trupla na jez.« »Ne vem, nekaj bo treba pogruntati. A ne, Serban?« je vzdihnil Teddy. »In to čim prej!« mu je pritrdil prijatelj. S to mislijo smo se poslovili in se zalezli po spalnih vrečah. ••• Ura je prinesla jutro nekoliko prezgodaj. Posledice včerajšnjega napornega dne sem še vedno čutil po telesu, ko so se oglasile prve

bilten 2008.indd 65

11.2.2008 23:21:22

Zanimivosti zadrge. Iz vreč smo se preselili za mizo in pospravili ostanke hrane od večerje. Sifonul Negru ali po naše Črni sifon nas je čakal na dogovorjenem mestu. V jami Isverna, za Zelenim in Rumenim sifonom, 450 metrov od vhoda. Serban je imel veliko opraviti s svojo opremo, zato sva ga počakala v Rumenem sifonu. Potopljeni del rova je bil kratek in širok. Na sredini ga je delil na dva dela mogočni skalni steber. Stene so bile res rumenkaste, dno pa je prekrival pesek, za noht veliki črni in beli kamenčki. Le odkod so se vzeli? Ambient je bil prava umetnina narave in naravnost idealen za snemanje filma. Pravi studio v naravi. Serban se je pojavil v svoji grdi, na pol doma izdelani opravi in pokvaril romantično vzdušje. S tremi zarjavelimi jeklenkami na hrbtu in z avtomobilsko zračnico za rešilni jopič je bil bolj podoben staremu gumimehaniku z varilnim aparatom kot jamskemu potapljaču. Ampak bil je jamski potapljač, in to prekleto dober. Plaval je urno kot tjulenj, ne da bi se pri tem preveč zadihal, in nama razkazoval svoje vodno prostranstvo. Ni bil sam kriv, da mu je državni sistem onemogočal napredovanje. Toda bil je ves predan svojim sanjam in vedel sem, da jih bo nekoč uresničil. Črni sifon se je pričel s petnajstmetrskim breznom. V resnici ni bilo v njem nič črnega. Ime je najbrž dobil zaradi globine, ki je bila v tem rovu takrat največja. Stene so žarele svetlorumeno, voda je bila tako prozorna, da sva se z Markom spogledala in zavriskala v regulator. Od brezna se je spuščal poševno v globino raven rov, lečastega profila. Serban, domačin in poznavalec, je plaval prvi. Pustila sva ga deset, dvajset metrov naprej in uživala v briljantni predstavi. Droben potapljaček se je lepo risal sredi osvetljene zelene vode pred njim, najini močni reflektorji pa so osvetljevali gladke fasete po vsem obodu rova. Na najvišjem delu stropa je proti nama curljal srebrni potok Serbanovega izdihanega zraka.

Videla sva ga, ko je dosegel koleno sifona na najgloblji točki. Za hip se je ozrl in nama vrgel snop luči, nato je izginil za rob. Gledala sva se in rjovela od navdušenja, praznila maski in spet vriskala od veselja. Nič čudnega, doživljala sva svoj najlepši jamski potop. Pred zgradbo inštituta se je sušil kožuh divjega zajca. Iz kuhinje je dišalo po sveži pečenki. Teddy je držal obljubo! V gozdu je ustrelil zajca in za naju pripravil poslovilno večerjo. Obetala je polno obljub in velikih načrtov. ••• Minilo je leto, ne da bi slišal karkoli o svojih romunskih prijateljih. Potem pa je nenadoma prispelo pismo z Bahamov: »Dragi Cic! Uspelo mi je zapustiti Romunijo. Zdaj delam tu na inštitutu. Ko boš tole bral, bom plul z raziskovalno ladjo po Pacifiku in raziskoval jamsko favno tihomorskih otokov. Best regards, Serban Sarbu. Nato so minevala leta. Leta velikih sprememb. V Romuniji so preživeli krvavo državljansko vojno. Ceauşescu in njegova vlada sta padla, ne da bi Teddy uporabil svoj veliki specialni naboj. Tudi Slovenci smo preživeli vojno, veliko manj krvavo, a vendarle, dobili smo svojo državo. V jamah in sifonih se je veliko snemalo. Tako v Romuniji kot v Sloveniji. A naneslo je tako, da se z romunskimi prijatelji nismo nikoli več srečali. Nekoč pa, po vseh teh letih, smo se le našli, istega dne na istem, najbolj eminentnem televizijskem kanalu National Gegraphic Channel. Medtem ko sem gledal svoj prispevek o slovenskih jamah in človeški ribici, se je v pavzi pojavil napovednik za naslednji film o nenavadnem odkritju romunskih jamskih potapljačev: V jami nedaleč od Črnega morja sta biolog dr. Serban Sarbu in geolog dr. Cristian Lascu, s svojo ekipo jamskih potapljačev odkrila dva nova, povsem samostojna ekosistema, z več kot štiridesetimi za znanost novimi vrstami  organizmov ...

bilten 2008.indd 66

11.2.2008 23:21:22

Izobraževanje

Jamarski šoli 2006 in 2007 ali kako postanem eden od nas Boštjan Vrviščar - Bole, vodja jamarske šole 2006 in 2007

e bi vam rad vzel veselja do branja tega zanimivega članka, zato bom kratek in upam, da berljiv. Privežite se, naša pot skozi jamarsko šolo 2006 in 2007 se pričenja. Osnovne reči, ki jih potrebujemo za izvedbo jamarske šole, so: vodja šole, predavatelji, pomočniki pri izvajanju praktičnih vaj, inštruktorji in seveda naša ciljna skupina, to je nekaj živih bitij, ki si predstavljajo, da jih zanimajo jame, jamarke in jamarji. Izoblikovati je treba tak program, da bo za njih dovolj zanimiv in seveda predstavil nas ostale kot nekakšne polbogove, vsemogočne ljubitelje Hada. Torej tečajnikov ne naučimo, kako se riba zelje, vozi tramvaj ali prežarči iz tega v drugi svet, ampak kako se nedelja ne zapravi v nakupovalnem središču, temveč v prijetni družbi jamoholikov v lokalu do dvanajstih in potem s poležavanjem v globinah pri kapnikih, blatu in vodi do večera, noči ali morda

celo do naslednjega jutra. Program šole je vsako leto bogatejši in raste skupaj s kvaliteto kluba in njegovimi potrebami. Tečajniki se naučijo varne hoje v jame, vozlanja vozlov, vrvne tehnike, hoje po lestvicah, razpletanja las, vpetih v vrvno zavoro, zamrzovanja v ledeni jami, ožinanja, blatenja (pa ne verbalnega), namakanja v vodi, poziranja fotografu in kako mami podtakniti ekstremno umazano obleko, ne da bi to opazila in da bi pralni stroj preživel ta grobi poseg v njegov boben. Že na prvem uvodnem predavanju preteklih jamarskih šol smo jih seznanili z osnovnimi informacijami o tem, v kakšno kraljestvo se podajajo, v svet nevidenega, nezaslišanega, nepredstavljivega. Postavili smo jim osnovno vprašanje, ali so pripravljeni na nekaj novega, kar jim bo polepšalo bivanje na zemlji, pardon, pod njo.

Jamarska šola 2006. Foto: Miha Melink

bilten 2008.indd 67

11.2.2008 23:21:22

Izobraževanje

Jamarska šola 2007. Foto: Miha Melink

Ob četrtkih smo jih na predavanjih seznanili z osnovami speleologije, speleobiologije, speleoarheologije, z delovanjem Katastra jam in Jamarske reševalne službe Jamarske zveze Slovenije, s postopki ob morebitni nesreči in nudenjem prve pomoči, z varovanjem jam, orientacijo, merjenjem jam, predstavili pa smo tudi delovanje jamskih potapljačev. Zadnja leta je stalnica spoznavnega obiska podzemlja Turkovo brezno. Dovolj zanimiv in lahek speleološki objekt, ki privabi tudi veliko starejših članov, ki se z užitkom in ne s škodoželjem naslajajo ob naporih bodočih jamarskih pripravnikov pri premagovanju ožin in prvem srečanju z blatnimi lužami. Vrvne tehnike smo se učili na plezalnih stenah širom Slovenije, v Iškem Vintgarju, na Črnem kalu, v Rakovem Škocjanu, Vranji jami, pri Podpeči, na Šancah in, da ne pozabim, na našem plezalnem stropu v klubskem skladi-

šču. Tu smo se preizkušali tudi v plezanju po pajkovi mreži, spleteni iz kosov vrvi, lestvic ter dobre volje klubskih klekljaric. Na plezalnih treningih smo jim pokazali tudi tovariško pomoč, zabijanje svedrovcev, plezanje preko prečnic, opremljanje jame in jim z veseljem prepustili razopremljanje ter pospravljanje in zlaganje vrvi, ki je eno od osnovnih opravil vsakega tečajnika, poleg skrbi za gašenje žeje vedno suhih ust mentorjev. Po vajah in med njimi je velikokrat tudi prijetno zadišalo po pečeni hrani in milozvočnih glasovih odpiranja pločevink. Ko so tečajniki osvojili dovolj osnovnega znanja vrvne tehnke, pa smo že obiskali prve jame, če naštejem le nekatere od njih: Lipiška jama, Jeralovo brezno, Zelške jame, Jama pod cesto, Medvedjak, Velika Kozinska jama, Kališnica, Gorjanska jama, Apolonova jama, Dimnice, Globoka jama, Petrova jama, Ledena jama na Stojni, Huda luknja, Tau Tona, Hotiške ponikve in Ocizelske jame, ki jih vedno prihranimo za generalko pred izpitom. Tisti, ki so bili v slednjih, že vedo, zakaj se starejši člani tako radi prvi spustijo v brezno. Izpit je leta 2006 potekal v kamnolomu Lipica, kjer so ga več kot uspešno opravili Mirela Čehić, Mateja Ferk, Peter Rink, Polona Rozman, Anja Šalehar, Rok Tkavc in pribežniki iz DZRJL Boštjan Gačnik, Janez Pucihar ter Petra Gostinčar. Izpita leta 2007 v Maslenici pri Mirni Peči pa sta se udeležila, in ga seveda opravila, Tea Kaluža in Valter Rupnik. Njihovih uspehov je bil vesel tudi Lucifer, ki jih je uradno sprejel v jamarsko druščino na vsakoletnem luciferovanju, to pa je že tema drugih člankov, ki jih najdete v Biltenu. Srečno vsem novopečenim pripravnikom in še na veliko prijetnih druženj v nam dragih podzemnih kamrah. Za konec le še hvala vsem predavateljem, pomočnikom na terenu in tečajnikom za njihovo vztrajnost. Brez vas, raje napišem nas, velike družine jamoljub cev, tega prispevka ne bi bilo.

bilten 2008.indd 68

11.2.2008 23:21:24

Civilna zaščita

Pregled akcij civilne zaščite Miha Čekada

e dni mineva 7½. obletnica naše prve reševalne vaje društvene ekipe civilne zaščite in ob takšnem okroglem jubileju se spodobi narediti pregled preteklega dogajanja. Naš klub je sicer s civilno zaščito sodeloval že pred desetimi leti in več, a je delovanje nekako zamrlo. Leta 1999 pa smo dobili povabilo za formiranje ekipe in podpisali smo prvo pogodbo. Spomladi 2000 smo posamezni člani ekipe podpisali svoje pogodbe in prejeli poziv na prvo vajo. Omeniti moramo še to, da nekaj naših članov, npr. Tibor Gedei, Vito Hussu in Tomaž Petek v civilni zaščiti delujejo že vrsto let, vendar ne preko kluba. Nabrati vse podatke o preteklih akcijah ekipe civilne zaščite sploh ni bilo tako enostavno. Jamarske akcije sicer načeloma redno beležimo v društveni dnevnik, druge dogodke, kot so npr. tečaj prve pomoči, pa včasih ja, drugič ne. Dodatni vir informacij so zasebnih dnevniki akcij posameznih članov, fotogalerije in seveda spomin, v kolikor ni že opešal. Tako sem uspel zbrati osnovne podatke o 14 dosedanjih akcijah, čeprav sem morda katerega od udeležencev nehote izpustil.

16.–17. junij 2000 kraj: jama Malinkovec, jugovzhodno od Semiča udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Čekada, Simona Glavan, Peter Gedei, Tomaž Koblar, Simon Oprešnik, Urša Podvršič; od nereševalcev: Aleš Lajovic

Prva akcija v okviru civilne zaščite je bila kar takoj reševanje iz brezna. Jama Malinkovec je naravnost idealna za reševalno vajo, saj ima tako navpičen kot tudi enostaven vodoraven vhod. Tako se je »ponesrečenec« sprehodil skozi vodoraven vhod na dno jame, poleg njega pa še snemalec lokalne televizije. Že takoj na začetku vaje so nas tako rekoč vrgli v vodo: »Vi ste jamarji, pa ga

rešite iz jame.« Če te vržejo v vodo, pač plavaš. Člani ekipe smo imeli z reševanjem bolj malo izkušenj, nekateri sploh nič. Pa smo staknili glave, nekako nabrali razpoložljivo opremo, napeli prečnico, zavili ponesrečenca v nosila in ga potegnili ven. Za zabavo pa je poskrbel možakar, ki nas je priganjal, kako smo počasni in da nam bo na koncu dal oceno. Najprej smo mislili, da je to kak visok ocenjevalec civilne zaščite, v resnici pa je bil starejši jamar iz tistih koncev. In ocena? 7,3 točke (od koliko možnih?). Ker smo z reševanjem iz jame hitro zaključili, smo pomagali še pri drugih dveh akcijah, tako tipičnih za vaje civilne zaščite: razsuta hiša, notri je ponesrečenec, uporabite lahko razpoložljivo opremo, hiše pa »nič ne šparajte«! Zvečer so nas odpeljali na obrobje Kočevskega roga, k še eni razsuti hiši, kjer smo imeli nočno vajo. To je bila obenem edina nočna vaja, v kasnejših letih nismo imeli nobene več.

31. marec 2001 kraj: Brezno pod Velikim vrhom, vzhodno od Podpeči udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Simona Glavan, Peter Gedei, Tomaž Koblar, Simon Oprešnik, Urša Podvršič; od nereševalcev: Ljubo Golob, Dejan in Bojana Hladnik, Marko Krašovec, Zvezdana Kržič, Nace Labernik, Aleš Lajovic, Nebojša Matijević

Vaja v Beli krajini je sicer uspela, a vseeno smo bili enotnega mnenja, da moramo znanje izpopolniti, uskladiti manevre ipd. Zato smo pripravili interno reševalno vajo, ki se je je poleg naše ekipe udeležilo tudi precej drugih članov kluba. Brezno pod Velikim vrhom je za takšen trening zelo primerno, saj je dovolj široko, s kompaktno skalo in veliko drevesi ob robu, globoko pa je 28 m. Na tej akciji smo začeli uporabljati jamarsko vrvno dvigalo (čla-

bilten 2008.indd 69

11.2.2008 23:21:24

Civilna zaščita nek o tem je bil objavljen v Biltenu št. 22), ki je bila nekaj časa naša standardna tehnika.

30. september 2001 kraj: Brezno pod Velikim vrhom, vzhodno od Podpeči udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Čekada, Simona Glavan, Peter Gedei, Simon Oprešnik, Urša Podvršič; od nereševalcev: Kristina Jager, Tibor Gedei

Druga v sklopu internih vaj je bila namenjena le treningu, pač pa je prišlo do neljubega dogodka. Pri napenjanju prečnice s prižemo Basic se je, ne da bi se kaj posebej zaletavali z vrvjo, olupil oplet napenjalne vrvi. Od te vaje naprej za napenjanje prečnice uporabljamo prižemo brez zob, kakršen je Petzlov Rescuecender.

19.–20. oktober 2001

Tečaj je bil omejen le na postopke ob zastoju srca oz. ob prenehanju dihanja, prejeli pa smo tudi skripta.

1. junij 2002 kraj: Brezno pod Velikim vrhom, vzhodno od Podpeči udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Čekada, Peter Gedei, Simona Glavan, Simon Oprešnik, Urša Podvršič; od nereševalcev: Kristina Jager, Igor Perpar

Že tretja interna vaja v isti jami. Tokrat sta nas prišla pogledat tudi predstavnika civilne zaščite, med njimi naš predpostavljeni Roman Lavrač. Vaja je potekala brezhibno in v poročilu predsednika JKŽ za leto 2002 lahko preberemo: »Celoten postopek, od priprave do izvleka ponesrečenca, je trajal 50 minut in vodstvo civilne zaščite je bilo zelo zadovoljno.«

kraj: Snežna jama na Rabotnem, Lokve v Trnovskem gozdu udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Čekada, Peter Gedei, Tomaž Koblar, Simon Oprešnik

Tudi za drugo uradno vajo so izbrali staro, napol razsuto hišo. Udeležencem bo ostala v spominu po diamantni žagi in gnilem zidu ... Naloga naše ekipe je bila rešiti iz brezna ponesrečenca, ki naj bi ga pred tem našli vodniki psov. Reševanje je potekalo gladko, omeniti pa kaže veliko bojazljivost ponesrečenca, ki si ni upal, da bi ga po vrvi potegnili ven. Na srečo je to vlogo odigral eden od ajdovskih jamarjev, ki so tudi sodelovali na vaji. Vaje se bomo spominjali tudi po precejšnjem mrazu in jutranji budnici »Ferrari polka«, ki so jo ob 7h prijazno navijali gasilci.

2001 kraj: Center Ledina v Ljubljani udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Čekada, Peter Gedei, Simona Glavan, Simon Oprešnik, Urša Podvršič

Enkrat leta 2001, pa tudi leto ni čisto gotovo, smo imeli popoldanski tečaj oživljanja.

Jamarsko vrvno dvigalo na junijski akciji leta 2002. Foto: Peter Gedei

bilten 2008.indd 70

11.2.2008 23:21:24

Civilna zaščita 2003 Leta 2003 smo za uspešno delo v preteklih letih prejeli bronasti častni znak civilne zaščite. Na slovesnosti v mestni hiši jo je prevzel vodja naše enote Miha Celarc.

4. junij 2003 kraj: prostori CZ na Linhartovi v Ljubljani udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Čekada, Peter Gedei, Kristina Jager, Tomaž Koblar, Simon Oprešnik

Imeli smo popoldanski tečaj prve pomoči, ki so se ga udeležili tudi člani drugih ekip civilne zaščite. Program je obsegal širok nabor znanj, od tega, kako oskrbeti zlom, do umetnega dihanja.

26.–27. september 2003 kraj: ob Ptujskem jezeru udeleženci: Matjaž Cvar, Miha Čekada, Kristina Jager

To je bila prva vaja, na kateri je kot polnopravni član sodelovala tudi Kristina, saj se je naši ekipi priključila šele tri leta kasneje od »ustanovnih članov«. Obenem sta nas zapustili dve ustanovni članici, Simona Glavan in Urša Podvršič. Ena zaradi nosečnosti, druga zaradi selitve v drugo občino. Od vseh vaj je bila ta še najbolj oddaljena od naše dejavnosti, tudi razbijanja razsutih hiš ni bilo, temveč smo trenirali polnjenje vreč s peskom za primer poplav. In bilo je veliko komarjev.

12. in 14. 6. 2003 kraj: Ljubljana, park Zvezda z okolico udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Peter Gedei, Kristina Jager, Tomaž Koblar, Simon Oprešnik

V soboto, 14. 6., je potekalo v Ljubljani tekmovanje ekip civilne zaščite. Postavili so jim točke, kjer so morali rešiti situacijo, denimo: delavca je stresla elektrika, negiben leži na tleh; motorist je podrl pešca, ima odprt zlom noge itd. Naša naloga je bila, da jih

Vaja Potres 2004 na Poljanah v Ljubljani. Foto: Peter Gedei

peljemo od točke do točke. Dva dni prej pa smo imeli pripravo na vajo.

16. oktober 2004 kraj: šolski center Poljane v Ljubljani udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Čekada, Peter Gedei, Kristina Jager, Tomaž Koblar

V okviru nekajdnevne vaje »Potres 2004« smo imeli tokrat prvič priložnost v živo reševati iz stavbe s pomočjo prečnice. Ker smo tako uspešno drajsali tista nosila gor in dol po prečnici, so nas fotografirali razni novinarji in naša slika je prišla v vse mogoče medije. Enotno pa so povsod pozabili napisati, da gre za jamarje. Prvič so na vaji sodelovali tudi člani Športnega društva Tornada, ki jih dobro poznamo iz jamarskih logov.

bilten 2008.indd 71

11.2.2008 23:21:25

Civilna zaščita 17.–18. junij 2005 kraj: grad Rakičan pri Murski Soboti udeleženci: Matjaž Cvar, Miha Celarc

Od vseh dosedanjih akcij je bila ta nabolj klavrno obiskana, saj je bilo veliko članov ekipe tako ali drugače zadržanih (jaz sem bil na bolniški). Kljub temu so s pomočjo članov drugih ekip izvedli manever reševanja iz poslopja s poševno prečnico.

April 2006 kraj: okolica zgornje vrhniške kasarne udeleženci: Miha Čekada, Kristina Jager, Miha Celarc, Peter Gedei, Tomaž Koblar

To je bila interna vaja, kjer smo trenirali posamezne manevre: napenjanje prečnice,

zavijanje ponesrečenca v nosila, prepenjanje nosil itd. Poleg članov ekipe se je zvrstilo tudi deset članov JKŽ. Bilo je veliko komarjev.

6.–7. oktober 2006 kraj: med Koprom in Ankaranom udeleženci: Miha Celarc, Miha Čekada, Matjaž Cvar, Peter Gedei, Kristina Jager

Spet ena »lepa« podrtija. Stavba je bila zanimiva še po tem, da so bila okna in vrata polovice stavbe zazidana, menda zato, da se ne bi kdo vselil vanjo. Naša naloga je bila iz prvega nadstropja napeljati poševno prečnico in po njej spustiti ponesrečenca. Kako to izvesti, pa je vaš problem, so nam rekli. Izbrali smo si eno okno, rekoč, tu bomo napeli prečnico. »Ne ne, to okno pa ne,« je bil odgovor. Zakaj pa ne? Ker so se lokalni reševalci naučili spuščati ponesrečenca ravno skozi to okno in nobeno drugo. In res, ko so prišli, so skozi natančno tisto okno izjemno hitro spustili ponesrečenca. Od drugih dogodkov moramo vsekakor omeniti grelne naprave, ki so poskrbele, da nas ponoči v šotorih ni zeblo.

3. oktober 2007 kraj: Ljubljana, Stožice udeleženci: Miha Celarc, Matjaž Cvar, Miha Čekada, Kristina Jager, Peter Gedei, Boštjan Vrviščar

»Truplo je spakirano, dejmo ga zdej dvign't!« Na vaji v Kopru. Foto: Peter Gedei

To je bila prva vaja, v kateri je sodeloval naš novi civilko, Boštjan Vrviščar. Nekaj prav posebnega je bila lokacija. Gre za staro betonarno streljaj od blokov BS-3 za Bežigradom. Scena pa je nekaj med Vukovarjem leta 92 in filmom Mad Max. Totalno razsute stare industrijske hale, ki kar kličejo po tem, da jih še malo »popravimo«. Ima pa ta posest 24-urno varovanje, morda zato, de ne bi kdo ukradel kake razbite šipe ... Pa smo razbijali zidove in skoznje tovorili ponesrečence. Naša specialnost je bila spet napeljava prečnice, tokrat iz stolpa separacije, za katerega je  varnostnik rekel, da »ni varen«.

bilten 2008.indd 72

11.2.2008 23:21:25

Drugačne akcije

Skupinske akcije Nebojša Matijević

h, Miha, izgleda, da bom res moral napisati ta članek. Tema mi res ni všeč, a kar se mora, se mora. V zadnjih desetih letih smo v jame vodili veliko ekip nejamarjev. Bile so to razne skupine prijateljev, sodelavcev, prijateljevih prijateljev in bog si ga vedi, koga še ne. Razlog za vodenje nejamarjev v jamo je bil zmeraj moj predolg jezik. Po naših akcijah sem teroriziral sodelavce, prijatelje in sorodnike z dogodki iz naših odprav. Ljudje so me poslušali, nekateri so morali, drugi so me vprašali, če je možen ogled kakšne neturistične jame. Dogovor je padel in v spremstvu nas jamarjev smo organizirali skupne akcije. O dogodkih, ki smo jih doživljali v jamah z raznimi ekipami nejamarjev, bi lahko napisal kar veliko. Začenjalo se je zmeraj s tekočimi zadevami, nekaj iz potrebe, nekaj za pogum. Potem je bil ogled ekipe in ocenjevanje psihofizičnih sposobnosti udeleženih oseb. V jami smo pri vodenju preko nevarnih prehodov pazili še posebej na nežnejši spol. Po malici je po navadi padla tudi kakšna pesem. Za opogumljanje udeležencev smo imeli zmeraj s sabo sredstva varno shranjena v prasicah. Na srečo so se akcije v glavnem srečno končale. No, zmeraj ni šlo vse tekoče. Spominjam se nekega Jožeta, ki se je odločil, da bo kar ostal v jami, ko je zagledal lojtrice pri povratku iz jame. Nisem vedel, ali mu je jama tako všeč ali so mu lojtrice tako grozno izgledale. Nekdo drug se je tako debelo oblekel, da ni mogel čez ožino. Pomagali smo mu tako, da smo ga slekli do spodnje majice. Naprej je šlo z lahkoto. Imeli smo tudi takega, ki je imel v svojem nahrbtniku toliko konzerv in druge hrane, da je že do sredine jame izgubil vso moč. Spominjam se lepe deklice, ki je do konca jame porabila vso moč, nazaj jo je bilo tre-

ba dobesedno zvezati z vrvjo in privleči do vhodnega brezna, v katerem je bila lojtrica. Ven iz jame jo je bilo treba po lojtricah kar odnesti. Veliko več pa je bilo lepih trenutkov, ko smo skupaj z nejamarji uživali v jami, se družili in po končani akciji odšli kaj pojest in z lepimi spomini odšli domov. Ne vem, če ima to kaj veze s promocijo jamarstva, verjetno ne, a kdo bi se s tem  ukvarjal.

Nebojša med reševanjem lepe deklice. Foto: Boštjan Vrviščar

bilten 2008.indd 73

11.2.2008 23:21:26

Drugačne akcije

Reševalna vaja na Ljubljanici Nebojša Matijević

oletje 2007, datuma se ne spomnim, je bila vaja reševalcev iz vode Podvodne reševalne službe, ki deluje v okviru Slovenske potapljaške zveze. Na vajo smo bili povabljeni med drugimi tudi člani JKŽ. Za potapljaški klub je bil to pomemben dan zaradi nove pridobitve. Dobili so nov čoln za reševanje iz vode s pomočjo oddaje Trenja in sponzorjev. Organiziran je bil tudi kulturni program. Med povabljenimi je bil tudi podžupan Ljubljane. Jamarsko društvo iz Kranja je izvedlo vajo re-

ševanje ponesrečenca iz soteske, potapljaški klub pa dvigovanje avta iz vode. Od naših članov smo bili prisotni na začetku Snežana Jeretina - Sneki in jaz. Po kavici si je Sneki zaželela zamenjati družbo, tako da je odšla na jamarske izpite nekam na Dolenjsko. Na srečo se je od nekod pojavil Aleš Lajovic in spet sva bila dva člana JKŽ. V lepem vremenu se akcija ni hotela lepo začeti. Pri splavljanju čolna v Ljubljanico se je ta hotel na hitro spraviti v vodo. Pri reševanju situacije  je pomagal naš Aleš.

Aleš nesebično pomaga pri splavitvi čolna. Foto: Nebojša Matijević

»Reševanje« vozila. Foto: Nebojša Matijević

Mont Blanc 2006 Miha Melink - Glumac

a začetku je bila le ideja, kmalu pa je padla tudi končna odločitev. Jamarji gremo v hribe. In ker gora ni nora in je nor tisti, ki gre gor, jamarji pa smo itak nekaj posebnega, smo si že takoj na začetku zastavili najvišji možni cilj. Mont Blanc, 4807 m. Najvišji vrh Alp. Da pa ne bi bilo vse tako noro, smo naredili načrt. Ta je bil: »poskrbi zase«. Vsak je poskrbel za svojo opremo, svojo prehrano in tudi za kondicijo. Sam do takrat nisem imel veliko izkušenj s hribi, saj sem imel za seboj le dva dva-

tisočaka. Temu primerna je bila tudi moja oprema. Za v »resne« hribe sem imel le gate in vetrovko. Zato je bilo potrebno še manjše romanje v prestolnico, kjer se športnih trgovin kar tare. In ko sem končno spravil vso potrebno šaro na kup, kar v začetku poletne sezone ni niti malo lahko, sem poskrbel še za kondicijo. Dvakrat na Slivnico (1114 m) in enkrat na Snežnik (1796 m). To je to! Mont Blanc, here I come! Preden pa odrinemo v Francijo, je prav, da predstavim še ekipo. Iz Jamarskega dru-

bilten 2008.indd 74

11.2.2008 23:21:26

Drugačne akcije štva Rakek so bili Urška Drnovšek, Luka Zabo s tem dejanjem njihov zločin vsaj malo lokar in Damjan Intihar - Brnte. Barve JKŽ-ja opravičljiv. Jeze in razočaranja seveda ni trepa smo zastopali Mojca in Boštjan Vrviščar, ba opisovati. Dogovorili smo se, da Urška Ines Klinkon, Miha Staut in jaz. preživi še eno noč v koči, mi pa jo mahnemo Zbor ekipe je bil 24. julija zjutraj na Ranaprej. Končno smo ubrali pot pod noge prokeku pred Lukčevo hišo, od koder smo z ti Refuge de l’Augille du Goûter, premajhni najetim kombijem krenili proti Chamonixu in prenatrpani koči na višini 3817 m. Hodili oziroma Le Fayetu. Vožnja je minevala gladsmo po goli skali, večino poti pa smo si tudi ko in v prijetnem vzdušju. Časa nismo imeli pomagali z jeklenicami in klini. Bil je prav veliko, saj smo lovili zadnji vlak gorske žeprijeten sprehod, samo Grand Couloir nam je leznice ob 17h. Glede na to, da je vso pot malo razrahljal živce. Pač, občutek ni najbolj vozil Bole, ni bilo niti najmanjšega dvoma, prijeten, če okoli tebe letijo nekajkilogramda nam to tudi ne bi uspelo. Ob 16h smo ske bombe, ki jih veselo rušijo malomarni tako na parkirišču pred železniško postajo planinci pred teboj. že pripravljali nahrbtnike, čez eno uro pa se Zabijanje časa v koči je poglavje zase. Na je začela pot, s katere smo se imeli namen našo srečo smo prišli dovolj zgodaj, da smo vrniti le kot zmagovalci. dobili mizo z dvema klopema v »slovenskem Vlakec oziroma Tramway du Mont Blanc, kotičku«, saj so se poleg nas dolgočasili še v katerem smo bili sami, nas je v dobri uri Primorci. Popoldne je minevalo v znamenju z začetnih 580 m nadmorske višine po vijuiskanja najboljšega položaja, v katerem bi gasti in strmi progi popeljal na Nid d’Aigle, lahko vsaj za pol urice zadremal. Vsak se končno postajo na višini 2372 m. Po skupinje znašel, kakor je vedel in znal, dokler nas ski fotki smo vzeli pot pod noge in odmaršiniso začeli naganjati ven, da so lahko tisti rali prvemu cilju naproti. V Refuge de Tête srečneži, ki so imeli rezervirano ležišče že Rousse na 3167 metrih nad morjem nas je pol leta vnaprej, v miru večerjali. Ker jih lačni sprejel Mojčin prijatelj, Francoz, in nas ponismo mislili gledati, smo si tudi mi privoščili častil z večerjo. Ostali gostje so že zdavnaj večerjo. Seveda ni treba ugibati, da so bili na spali, ko smo mi še vedno ob svečah kovali jedilniku spet špageti. načrt za naslednji dan. Končno smo se tudi Po večerji, to je okoli osmih zvečer, naj mi odpravili vsak na svoje ležišče. Noč mi je bi bila v koči tišina. Počasi smo se spravili k v znamenju pomanjkanja kisika in smrčanju počitku. Trije na mizo, po dva pa na klopce. neznanca poleg mene minila presenetljivo Tako smo ob »vetrovih«, smrčanju, nergahitro. Ko smo se zjutraj zbudili, smo bili v sobi že sami, saj se nam zaradi bližine naslednjega cilja ni mudilo z zgodnjim vstajanjem. Tako smo si v sobi tudi v miru pripravili jutranji obrok. Glede na to, da smo potrebovali veliko energije, smo si pripravili pravi zajtrk šampionov: špagetke z neko čudno omako. Pred odhodom pa neprijetno presenečenje. Urški so čez noč nepridipravi zmaknili čisto nove gojzarje. Pustili pa so ene stare Na razgledni točki. Foto: Miha Melink ponošene škarpe. Verjetno so mislili, da

bilten 2008.indd 75

11.2.2008 23:21:27

Drugačne akcije naslednje jutro na svojem mestu. Žal nismo imeli časa na pretek, saj smo spet lovili zadnji tramvaj v dolino. Ker hrabre spremlja sreča, s tramvajem nismo imeli težav in tako smo srečno prišli v dolino. Povratek v dolino pa še ni pomenil konca počitnic v Franciji. Ker smo imeli časa na pretek,

Počitek. Foto: Miha Melink

nju Španke poleg nas ter smehu končno dočakali čas odhoda. Ura je bila 1.30, ko smo štartali. Lepo v vrsti smo korakali eden za drugim, slišati je bilo le škripanje snega pod nogami in težko sopenje. Pomanjkanje kisika se je na nekaterih članih odprave že lepo poznalo. Trpljenje je lajšal vsaj čudovit pogled Prečenje v snežni pravljici. Foto: Miha Melink na Chamonix pod nami. Čas je hitro mineval, mi pa smo hitro pridobivasmo tri noči ostali še v Chamonixu. V kampu li višino. Proti vrhu smo prišli v oblak, ki smo imeli bazni tabor, ki je bil izhodišče za nam je zakril pogled naprej in nazaj. Ta je izlete in raznovrsne dogodivščine v samem bil tudi eden izmed razlogov, da se nisem mestu in njegovi bližni okolici. V teh treh obrnil proti dolini, saj sem verjel, da je vrh dnevih smo si tako ogledali mesto, del ekipe že za naslednjim ovinkom. Tako sem s s prese je z gondolo zapeljal na Aiguille du Midi, izkušeno tehniko »pet korakov, pol pa dihat« vsi skupaj smo šli na Brévent (2525 m), od po petih urah končno dosegel vrh. Veselje koder smo se sprehodili do Lac du Brévent ekipe je bilo nepopisno. Nepopisen pa je bil (jezero na višini 2127 m), večeri pa so minetudi glavobol, ki pa je bil zaradi čudovitega vali v spoznavanju lokalne kulture. sončnega vzhoda in pogleda čez pol Evrope Ker se vsaka lepa stvar enkrat konča, je kmalu pozabljen. Na hitro smo pritisnili neprehitro prišel tudi čas odhoda proti Sloveniji kaj fotografij in krenili proti dolini. in že smo se počasi premikali proti predoPot navzdol je zaradi vedno »gostejšega« ru Mont-Blanc (11,6 km). Pogledi so nam zraka in poletnega sonca minevala še hitreje ves čas uhajali proti okoliškim vrhovom in kot vzpon in kmalu smo se že martinčkali na obljubili smo si, da se v te kraje še vrnemo. ledeniku pred Refuge de Tête Rousseu. Tam Do takrat pa moramo postati boljši, močnejši nam je naproti pritekla Urška, vesela, ker je in bolj izkušeni. In tako se je začela nova  dobila nazaj svoje gojzarje. Ti so jo čakali zgodba.

bilten 2008.indd 76

11.2.2008 23:21:27

Iz tujine

Obodska pećina Mateja Ferk

d 28. 5. do 4. 6. 2007 so bile pri usmeritvenem predmetu Geografija krasa (Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) izvedene terenske vaje v Črni gori. Med drugim smo si ogledali tudi Rijeko Crnojevića in izvirno jamo te reke, Obodsko pećino (po naše Obodsko jamo). Rijeka Crnojevića leži na jugovzhodnem delu Črne gore. Izvira jugovzhodno od Cetinj in teče v dinarski smeri (severozahod–jugovzhod) proti Skadarskemu jezeru, v katerega se izliva na njegovem skrajnem severozahodnem delu. Kmalu za izvirom reke se nahaja istoimenski kraj Rijeka Crnojevića. Naselje je znano po tem, da je bila v njem leta 1493

natisnjena prva srbska knjiga v slovanskem jeziku. Zelo znan je tudi kamniti most čez reko. Ker je bil zgrajen leta 1855 za časa kneza Danila, se imenuje Danilov most. Knez je dal zamenjati stari lesen most, ki je bil še iz časov vladike Njegoša. Na poti iz Virpazarja proti Ceklinu spremlja ozka serpentinasta cesta Rijeko Crnojevića. Reka izvira v zatrepni dolini Obodske pećine. Vendar se glavni vhod v jamo nahaja nad izvirom, približno v sredini pobočja zatrepne doline. Pod najnižjim stalnim Obodskim izvirom se dolina Rijeke Crnojevića razširi. Kanjonski del doline je zarezan vzdolž kontakta med dolomiti in apnenci, korito

Vhod v Obodsko pećino. Foto: Viola Altová

bilten 2008.indd 77

11.2.2008 23:21:28

Iz tujine

Rijeka Crnojevića, pogled proti Skadarskemu jezeru. Foto: Matej Lipar

Rijeka Crnojevića, Danilov most. Foto: Matej Lipar

reke pa je zapolnjeno z velikimi bloki, zaradi zadenjskega umikanja izvirnega zatrepa in razpada jamskih rovov Obodske pećine. Že raziskan in proučen del Obodske pećine je dolg 340 m. V glavnem gre za vodoravne rove velikih dimenzij. Neraziskan je pritočni sifon, po katerem priteče podzemni tok, ki napaja stalne in občasne izvire v kanjonski dolini in koritih Suvodolice. Vhodna odprtina Obodske pećine se nahaja v začetni steni zatrepne doline. Rov je usmerjen proti jugozahodu, kakor so orientirane tudi lezike. Nad vhodno odprtino, ki je 12 m široka in 14 m visoka, se pojavljajo močno razlomljeni sloji masivnih apnencev in dolomitov. Jamski rov ima na celotni dolžini znatno večje dimenzije od vhodne odprtine in ima v glavnem obliko razpotegnjene dvorane. Do oddaljenosti okoli 180 m od vhoda ima rov v glavnem smer jugovzhod– severozahod, za tem pa vse do konca blago vijuga, vendar generalno gledano ohrani prvotno smer. Zaključuje se z nizko dvorano elipsaste oblike, katere dno zaliva voda Obodskega jezera. Razen ozkega brezna, v katerega ponika stalni odtok iz Obodskega jezera, v Obodski pećini niso odkrili nobenih drugih stranskih prostorov. V prvem delu je jamski rov širok 20 do 35 m in visok od 10 do 20 m. V glavnem je dno prekrito z velikimi podornimi bloki,

med katerimi so tudi grmade, ki zavzemajo čez 20 m3. Do dolžine 100 m se rov vzpenja in na prelazu je njegovo dno okoli 30 m nad dnom vhodne odprtine. V tem delu se strop spusti na vsega 3 do 6 m nad dno rova, ki je kamnito in razjedeno s škrapljami in žlebiči. Od prelaza do dvorane s ponorno jamo, na dolžini okoli 80 m, se jamski rov spusti okoli 35 m. V tem delu ima jamsko dno najnižjo točko in spominja na velik prepad. Strop je mestoma visok čez 30 m, stene so zglajene, dno pa je pokrito z ogromnimi podornimi bloki, rečnimi nanosi proda, peska in finejšega materiala. Podolgovata dvorana z jezerom ima v odnosu z globokim prepadom obviseli položaj. Široka je do 20 m, visoka pa do 6 m. Dno in stene so oblikovane v masivnih apnencih, ki so v nižjih delih razčlenjeni z agresivno korozijsko vodo. Prečni profil jamskega rova je na celotni dolžini nepravilnih oblik. Stene so vertikalne in v osnovi nagnjene proti severovzhodu. Na stropu jame so pogosti kamini, ki so nastali z udiranjem blokov s stropa. V celotni jami so opazni ostri prelomi, ponekod podobni stopnicam, nastali s selektivno korozijo posameznih slojev apnenca. Erozijske oblike se nahajajo zgolj v dvorani z jezerom, kjer so apnenci zglajeni, in v delu rova pred ponorno jamo. Obodska pećina je izvirni tip jame. Skoznjo teče stalen podzemni tok ponornice

bilten 2008.indd 78

11.2.2008 23:21:28

Iz tujine Cetinjske reke. Občasen podzemni tok se pojavlja v prvem delu jame do velikega prepada. Pronicujoča voda, ki priteka v jamo, se izgublja med podornimi bloki, ki prekrivajo dno. V najnižjem delu rova in v Dvorani z jezerom so pogoste manjše škavnice, ki se čez vso leto polnijo s kapljajočo in mezečo vodo. Obodsko jezero je približno 50 m dolgo in 20 m široko. Jezero se zaključuje z dvema sifonoma. Globina jezera se povečuje proti čelni steni in je največja v levem sifonu: 76 m. Za sifonom se Obodsko jezero nadaljuje v drugo jamsko dvorano. V času nizkih pretokov se voda iz jezera pretaka po globokem žlebu v navpično brezno. Ob visokih vodah pa voda iz jezera odteka tudi v stranske kanale. Odtočne vode se pod podornimi bloki združijo in čez približno 30 m padajo v slapu v ponorno jamo, kjer tudi ponikajo. V obdobju najvišjih vod se ponorna jama popolnoma napolni z vodo in vodni tok teče po vsej širini vhodnega dela Obodske pećine. Kratek in globok kanjon Obodskih izvirov, ki se skoraj pod pravim kotom izlivajo v dolino Rijeke Crnojevića, je oblikovan s podiranjem jamskega stropa in skrajševanjem glavnega rova Obodske pećine. V 10 do 15 letih, ob koncu 19. stoletja, naj bi se vhodna odprtina jame pomaknila nazaj za 4 do 5 m. V času od 1935 do 1975 leta se je jamski rov skrajšal za nadaljnjih 10 do 15 m. Ti podatki kažejo, da se proces rušenja stropa v Obodski

pećini odvija zelo hitro. Proces je zajel ne le vhodni del jame v zatrepu, ampak tudi ves jamski rov, še posebej v delu do Dvorane z jezerom. Rušenje stropa je posledica položaja plasti apnenca in preloma, ki poteka vzporedno z jamo. V prvih 100 metrih rova je jamsko dno prekrito s podornimi bloki, katerih debelina je mestoma ocenjena na 15 do 20 m. Po vsej dolžini jame se jamski rov ruši tako, da jama rase navzgor. Podorni bloki v vhodnem delu jame imajo ostre robove, v drugih delih so kamniti bloki delno zaobljeni. Čez podorne bloke globlje v jami tečejo visoke vode vsako pomlad, medtem ko se v prvem delu jame vodni tok pojavi zgolj občasno in traja zelo kratek čas. V dvorani s ponorno jamo se pojavljajo nanosi peska in proda. Prinesel jih je podzemni tok ponornice Cetinjske reke, zanimivo pa je, da se pojavlja na drugi strani ponornega brezna. Prod je slabo zaobljen, v sestavi peska pa prevladujejo dolomitni delci. V tem delu jame se pojavljajo tudi manjše zaplate ilovnatega materiala, vendar zgolj v višjih predelih rova. Čeprav je Obodska pećina pretočna jama, ima zelo malo rečnih nanosov. Po nastanku je jama dokaj mlada. Ker so v jami stalno prisotni procesi rušenja jamskih rovov in pretok vode, je v jami zelo malo kemijskih sedimentov. Redke stalagmite lahko srečamo v razpokah in starejših stranskih votlinah, medtem ko pravega jamskega na kita ni.

! u t e n r e t n i a JKŽ n www.ljudmila.org/jkz/ 79

bilten 2008.indd 79

11.2.2008 23:21:28

Iz tujine

So, how do you like Iceland? Mirela Čehić

se skupaj se je odvijalo zelo na hitro. Nekje sredi januarja 2006 je padla odločitev, da se udeležim mednarodne študentske izmenjave Socrates-Erasmus. Zato sem prebrskala fakultetno spletno stran, da bi si ogledala, s katerimi tujimi fakultetami ima Oddelek za geografijo podpisane pogodbe o sodelovanju. Zelo sem bila presenečena in hkrati navdušena, ko sem na tem seznamu zagledala tudi University of Iceland, ki je prejšnja leta ni bilo.

V pričakovanju neznanega Da bi moje navdušenje razumeli, moram povedati, da je bil obisk Islandije moja velika otroška želja, ki se je zadnja leta sicer skrivala nekje v ozadju. Ponovno je prišla na plano takoj, ko se je ponudila priložnost. Islandija. Vedno me je zanimalo vse o tej državi. Če je bilo le mogoče, so moji plakati in referati v šoli vsebovali tematiko iz Islandije, od prve predstavitve pri zemljepisu v 7. razredu do učnega predmeta »naravne nesreče« v okviru študija geografije. In seveda, kadarkoli sem pogledala na zemljevid, mi je pogled ušel na otoček sredi Atlantskega oceana na skrajnem severozahodu Evrope. Nekaj administracije, intenzivno varčevanje denarja in skoraj enoletno čakanje so naposled obrodili sadove. V torek popoldan, 18. decembra 2006, sva se z Nino, mojo bodočo cimro in prijateljico, sicer pa tudi študentko geografije, odpravili novim pustolovščinam naproti. Prava zimska scena se je pričela že pred odhodom, saj smo v snežnem metežu (mimogrede prvim in zadnjim v tej zimi) komaj našli Brnik.

Dobra stran večne teme – nočno življenje Po enoinpolurnem letu do Londona in skoraj dvajsetih (predolgih) urah na letališču Stansted sva končno poleteli proti najsevernejši prestolnici sveta – Reykjavíku. Škoda, da sva si mesto še kakšen teden po prihodu lahko samo predstavljali. Zaradi goste in nizke oblačnosti, pršenja in skoraj nepretrgane teme nama ni uspelo videti dosti več, kot le medlo svetlobo božično-novoletnih lučk. Takoj ob prihodu na letališče v Keflavíku naju je presenetil tudi močan, sunkovit in odločno premrzel veter, zato sva se hitro vkrcali na tako imenovani Fly Bus, ki naju je odpeljal v mesto. Po približno 40 minutah vožnje sva se na glavni avtobusni postaji srečali z Zoranom, Slovencem, ki že 20 let živi v Reykjavíku. Za 14 dni nama je odstopil dve sobi v svojem velikem stanovanju, dokler se nisva 3. januarja 2007 vselili v študentsko stanovanje. Prvih nekaj dni sva bili z Nino kar malce razočarani in brezvoljni ter ne preveč navdušeni nad najinim novim okoljem, saj sva večino časa preživeli doma oziroma v zaprtih prostorih. V večni temi in sunkovitem vetru, ki poveča občutek mraza tudi do –15 stopinj, zunaj res nimaš kaj početi. Na srečo sva se 5. januarja že prvič odpravili na najino bodočo fakulteto – Fakulteto za naravoslovne znanosti. Tam sva obiskovali tako imenovani »Earth Science« program, ki je namenjen predvsem tujim študentom in poteka v angleščini. Najin urnik je zajemal predmete, kot so vulkanologija, glaciologija, klimatsko dogajanje in okolje v obdobju kvartarja ter okolju prijazen

bilten 2008.indd 80

11.2.2008 23:21:28

Iz tujine turizem. Na izbiro so bili še nekateri drugi, predvsem geološki predmeti. Sama sem poleg zgoraj naštetih štirih predmetov obiskovala še začetni tečaj islandskega jezika. Le-ta ima precej zahtevno slovnico, težave pa povzročajo tudi nenavadni prevodi. Skoraj nemogoče je najti besede, ki so sicer skoraj povsod po svetu enake ali so si vsaj podobne. Tako na primer radiu rečejo »útvarp«, kar bi v dobesednem prevodu pomenilo »nekaj, kar gre ven«. Seveda sva z Nino na predavanjih spoznale tudi veliko ostalih tujih študentov. Poleg predavalnice je bil naše stalno prebivališče lokal po imenu Cafe Cultura, kjer smo imeli Erasmusove zabave vsak četrtek. Kmalu smo postali tamkajšnji inventar, najbolj veselo pa je bilo ob vikendih. Lahko zagotovim, da še nikjer nisem videla tako divjega nočnega življenja, kot prav v Reykjavíku. Trajalo je kar nekaj tednov oziroma divjih vikendov, da sem se navadila na prizore, kot so dekleta v poletnih sandalih in brez jaken sredi zime, precej okajeni in zabave željni 40- ali več letniki in letnice ter dolge čakalne vrste pred vhodi v klube. Islandci večerno popivanje po navadi začnejo tako, da se družba najprej dobi pri nekomu doma. Tam spijejo, kolikor je potrebno, oziroma kolikor imajo in se nato okoli polnoči ali 1h zjutraj že precej veseli odpravijo v vrsto pred izbrani lokal. Ko se prebijejo v lokal, spijejo pivo ali dve in se odpravijo do naslednjega kluba. Tako še enkrat ali dvakrat, dokler se okoli 6h zjutraj divja noč ne konča. Preden se lotiš iskanja doma ob spotikanju po cesti, nastlani s praznimi pločevinkami piva in razbitimi steklenicami, je obvezna še »Eina pylsa með öllu«. To dobesedno pomeni »ena hrenovka z vsem«, v resnici pa gre za hot dog z vsemi prilogami – s kečapom, gorčico, remulado (nekakšen danski namaz), surovo in ocvrto čebulo. To je edina stvar, ki jo osušena denarnica še prenese, razdražen želodec pa potrebuje po naporni

noči. Moram priznati, da so ti hot dogi res odlični in vesela sem, da je bilo enomesečno prepričevanje moje ruske cimre, naj ga že vendarle poskusim, uspešno. Govori se, da so celo najboljši na svetu, saj so hrenovke narejene iz kvalitetne islandske jagnjetine. So pa v primerjavi z vsem ostalim precej poceni – eno pivo na primer stane 7 do 8 €, Coca-Cola 3 €, spodoben hamburger med 7 in 9 €, hot dog pa le 2,5 do 3 €. Zdravljenje mačka naslednji dan po navadi poteka v obliki sproščanja v katerem od številnih islandskih kopališč. Ker je vode na Islandiji na pretek, je kopanje precej poceni, saj karta za deset obiskov stane le okoli 23 €. Po plavanju v bazenu sta obvezna postanka še v »Hot Pot« in parni kopeli. »Hot Pots« so manjši okrogli bazeni – neke vrste jakuzziji brez mehurčkov. Voda po navadi presega 40 stopinj, tako da je zelo prijetno, saj so postavljeni na prostem. Najbolj nepozabno je bilo, ko smo po enem od izletov z družbo sedeli v eni taki kopeli na prostem. Ura je bila 11h zvečer, zunaj sta bili le 2 stopinji, na nebu pa smo opazovali nenavadno premikanje vzorcev različnih barv – polarni sij. Na Islandiji ga je mogoče videti v obdobju od septembra do marca, ko je še dovolj temno, pa tudi ostali pogoji za njegov nastanek so ugodni.

Gremo se potepat! Za dežjem vedno posije sonce in tako tudi za polarno temo pride težko pričakovani dan. Po dobrih dveh mesecih sva z Nino končno lahko ugledali dan, dolg vsaj kakšnih šest ur. Vsak dan sva spremljali sončni vzhod in se veselili, ker je bilo to vsak naslednji dan nekaj minut prej. V drugi polovici marca se je dan že dovolj podaljšal, da sva si lahko omislili najin prvi izlet. Z islandskim prijateljem Tryggvijem in najino nemško cimro Aniko smo se odpravili na polotok Reykjanes na skrajnem jugozahodnem delu Islandije. Po zasneženi stranski cesti smo se najprej

bilten 2008.indd 81

11.2.2008 23:21:28

Iz tujine

Med dvema kontinentoma. Foto: Mirela Čehić

pripeljali do geotermalnega območja Krýsuvík-Seltún, ki pripada enemu od vulkanskih sistemov ob tektonski razpoki. Tu so številni lonci z brbotajočim blatom in fumarole. Le-te so obkrožene z depoziti žvepla, ki so ga v preteklosti uporabljali za smodnik. Pot smo nadaljevali do ene največjih turističnih atrakcij v bližini Reykjavíka – Bláa Lónið ali Modre lagune. To je nekakšna umetna laguna sredi lavnega polja. Nastala je kot posledica delovanja geotermalne elektrarne, ki za svoje delovanje potrebuje zelo vročo morsko vodo iz globokih vrtin v lavi. Para, ki pri tem nastane, poganja turbine v elektrarni, nato pa jo veliki kondenzatorji ponovno spremenijo v vodo in ta se potem steka v umetno laguno s prijetnimi 37–39 °C. Belomodra voda je bogata z modrozelenimi algami in minerali, na dnu pa nastaja silikatno

blato, ki menda blagodejno vpliva na kožo. Tisti dan smo si pogledali samo opuščeni del lagune, radost namakanja in mazanja s silikatnim blatom pa sem izkusila šele nekje v juniju. V nadaljevanju smo se sprehodili še po enem geotermalnem polju in se povzpeli na manjši vulkanski krater, izlet pa zaključili na točki, kjer se ločujeta Severnoameriška in Evrazijska tektonska plošča. Sprehodili smo se preko »mostu med dvema kontinentoma« s severnoatlantskim hrbtom pod nami in se počasi odpravili proti domu. Ravno v tem času se je zame začelo nekoliko drugačno življenje, in sicer sem se iz študentke skoraj čez noč prelevila v delavko. Z Nino sva namreč ugotovili, da nama je ob le nekaj urah predavanj na teden dolgčas, privarčevani denar pa je ob visokih stroških hitro kopnel. Iskati službo na Islandiji je

bilten 2008.indd 82

11.2.2008 23:21:29

Iz tujine precej hecna in dokaj enostavna stvar. Sprehodiš se do hotela, lokala, vrtca ali šole in vprašaš, če rabijo delavca, da bi rad delal pri njih itd. To sem počela kakšen teden in na koncu pristala na prijetnem delovnem mestu pri postrežbi zajtrka v manjšem hotelu na vogalu naše ulice. Takrat se je torej končala moja študijska pot na Islandiji, kar pa niti ni bilo usodno, saj je bilo samo še kakšnih 14 dni predavanj do izpitov. Sama sem bila z delom, kolektivom in seveda z denarjem zelo zadovoljna, zato sem svoje bivanje na Islandiji (predvideno do maja) podaljšala kar do septembra. Nekoliko slabše se je godilo Nini. Čisto navdušena je nekje konec marca odpotovala v osem ur oddaljeni Höfn na jugovzhodu Islandije. Tam naj bi pomagala na kmetiji, lahko pa bi skrbela tudi za dva jahalna konja, česar si je res želela. Ko je prišla tja, se je izkazalo, da je to neke vrste zavod za duševno bolne, ki je 30 kilometrov makadamske ceste oddaljen od prvega naselja. Pa tudi s konjema ni bilo nič, saj nista bila niti podkovana ... Skratka, Nina se je Islandije naveličala prej, kot je bilo načrtovano, in se konec aprila vrnila v Slovenijo. Seveda pa sva pred tem poskrbeli še za nekaj ekskurzij. Tako smo se v začetku aprila ponovno s Tryggvijem odpravili na med turisti zelo popularen »Golden Circle Tour« na jugozahodnem delu države. Tura zajema 32 metrov visok in zelo vodnat slap Gullfoss na reki Hvítá, nacionalni park Þingvellir in seveda slavni Geysir. Þingvellir je slikovita dolina v tektonskem jarku, ki ločuje Severnoameriško ploščo od Evrazijske. Poleg osupljive pokrajine s številnimi razpokami in slapovi, padajočimi v veličastne črne kanjone, je to tudi najpomembnejše islandsko zgodovinsko prizorišče. Leta 930 je namreč na tem mestu potekalo zasedanje prvega parlamenta na svetu. Seveda nikakor nismo mogli mimo slavnega Geysirja. Le-tega smo videli v mirujočem stanju, zato pa je bruhal njegov na-

mestnik Strókkur, ki izbruhne vročo vodo vsakih 10 minut. Tudi Geysir je do 60. let redno bruhal, dokler ga turisti niso zatrpali s kamenjem in zemljo in ga s tem dobesedno zadušili. Še vedno se ob povečani potresni aktivnosti občasno prebudi, kar se je nazadnje zgodilo leta 2000. Sredi aprila smo se vse štiri cimre (še z Nino na čelu) ponovno podale na krajšo pot, tokrat za dva dni. S trajektom smo se odpravile proti otočju s težko izgovorljivim imenom Vestmannaeyjar, oziroma glavnemu otoku Heimaey. Niti sanjalo se nam ni, kaj vse nas v tem prekrasnem sončnem dnevu čaka, saj nismo mogle vedeti, da je morje iz kdo ve kakšnega razloga izredno razburkano. Zato nas je presenetila triurna vožnja s trajektom, na katerem smo vse štiri iznenada zbolele za morsko boleznijo. Sprva smo navdušeno opazovale tri- in večmetrske valove ob lovljenju ravnotežja na palubi trajekta. To je trajalo dobre pol ure, nato pa

Ko Strókkur izbruhne ... Foto: Mirela Čehić

bilten 2008.indd 83

11.2.2008 23:21:30

Iz tujine smo odšle vsaka v svoj kot, saj smo imele kar naenkrat veliko opraviti s svojimi želodci. Takrat sem ugotovila, čemu služijo košarice iz kartona. Prvotno sem namreč mislila, da služijo pokovki – no saj kino smo tudi imeli na trajektu ... Skratka, ko smo še čisto zelene stopile s trajekta, smo se takoj strinjale, da je bilo vredno. Narava nas je nagradila s krasnim vremenom, hostel z »lúndiji« in njegova prijazna lastnica pa sta še potencirala našo dobro voljo. »Lúndiji« so morske race. To so smešne, vendar zelo prikupne ptice, ki vsako poletje v večmilijonskem številu priletijo gnezdit na Islandijo. Največ jih je prav na otokih Vestmannaeyjar. Pečen »lúndi« je ena od islandskih kulinaričnih specialitet, v boljših restavracijah pa imajo tudi njihova jajca. Če smo že pri hrani, lahko omenim, da Islandci radi jedo tudi kisle ovčje testise in na kvadratke narezano gnilo meso morskega

Radovedni »lúndiji« so zaščitni znak otočja Vestmannaeyjar. Foto: Mirela Čehić

psa. Slednje so menda otroci v preteklosti jedli namesto čipsa in podobnih sodobnih prigrizkov. Ko smo se namestile v sobi, kjer so bili »lúndiji« na stenah, zavesah, posteljnini, brisačah, kukali pa so celo s ploščic v kopalnici, smo se odpravile na sprehod po mestu ter se povzpele na najmlajšo goro na svetu. Eldfell je nekaj sto metrov visok krater, ki je nastal ob vulkanskem izbruhu leta 1973. Do vrha je vsega skupaj 40 minut, razgled na celo otočje, obdano z morjem, pa je veličasten. Po vrnitvi v mesto smo se zvečer odpravile na pivo v enega izmed tamkajšnjih treh lokalov in se znašle sredi snemanja videospota. Glavni akterji naj bi bili neki zelo znani Islandci, ki nikakor niso mogli razumeti, da še nikoli nismo slišale za njih. Naslednji dan smo se odpravile na treking po zahodni obali otoka, ki se v klifih strmo dviguje nad morjem. Ob tem smo si na lavnem polju, ki je nastalo ob izbruhu leta 1973, ogledale tudi manjšo jamo. Na Islandiji je do danes odkritih okoli 500 jam, prevladujejo tako imenovane lavne cevi, najdemo pa tudi ledeniške jame. Lavne cevi so se izoblikovale v holocenskih lavnih poljih, ki so nastala v zadnjih 12.000 letih in pokrivajo okoli desetino islandskega površja. Tudi starejše lavne cevi so verjetno obstajale, vendar so zaradi erozije že izginile. Ko ognjenik izbruhne lavo, le-ta kristalizira in se, medtem ko teče po pobočju vulkana, ohlaja in začne strjevati. Nastanejo tako imenovani lavni kanali, ki še nimajo stropa, in lavne cevi, če imajo strop. Lavni tok sčasoma ustvari cev ali kanal, odvisno od tega, ali na površju lavnega toka nastane ovoj iz strjenega materiala. Ta skorja se lahko naredi že v nekaj minutah po tem, ko je lava na površju. Če je lavni tok premočan, se to površje lahko zlomi in steče naprej s preostalo lavo. Če pa je tok šibkejši oziroma manjšega volumna, se nastali strop obdrži. Po koncu vulkanskega izbruha, ko lava preneha teči, te cevi ostanejo prazne in

bilten 2008.indd 84

11.2.2008 23:21:30

Iz tujine

Reykjavík z Esjo v ozadju. Foto: Mirela Čehić

se obdržijo kot jame. Velike lavne cevi so zelo primerne za turistični obisk, saj ne potrebujemo posebne opreme. Par boljših pohodnih čevljev, čelada, luč in robustne rokavice ter topla obleka so povsem dovolj. Jame so tehnično nezahtevne, saj gre v večini primerov le za bolj ali manj dolg horizontalen rov. Ledeniške jame nastanejo le v ledu, ki se ohrani vsaj nekaj let, se pravi v ledeniškem ledu. Nastanejo, če se pod ledenikom začne sproščati toplota. Led se začne topiti, in voda iz ledenika odteče po ledeniških razpokah. V primeru Islandije dovajajo toploto vroči izviri ali celo vulkani, ki jih ledenik prekriva. Led se zato topi na dnu ledenika in tako nastane

kaverna. Če ima voda možnost, da odteče, so jame zapolnjene z zrakom, sicer pa z vodo. Najbolj znane ledeniške jame se nahajajo pod severovzhodnim delom ledeniškega pokrova Vatnajökull. Jama Kverkfjöll je nastala zaradi delovanja vulkanskega vročega izvira pod Vatnajökullom. Francoski raziskovalci, ki so raziskovali jamo v 80-ih letih prejšnjega stoletja, so takrat namerili 2,8 kilometra dolžine.

Končno poletje Dnevi v Reykjavíku so postajali vse daljši in predvsem toplejši, kar sem izkoristila tako, da sem čim več časa preživela na prostem.

Črna plaža pred Víkom na jugu Islandije. Foto: Mirela Čehić

bilten 2008.indd 85

11.2.2008 23:21:31

Iz tujine

Jökullsárlón je bila uporabljena tudi v številnih filmskih scenah. Foto: Mirela Čehić

Enkrat sem se odpravila na vrh planote Esja, ki se veličastno dviguje nad mestom, spet drugič na sprehod po pristanišču. Ostale aktivnosti so zajemale še tek ob obali in poležavanje v travi (brez mravelj in ostalih žužkov – klima jim namreč ne paše) v glavnem mestnem parku. V maju se nas je nabralo sedem deklet, ki smo se skupaj odpravile na jug. Iz Reykjavíka smo se proti 300 km oddaljenem pristanišču Vík odpravile v poznih popoldanskih urah. Tik pred prihodom v Vík smo z glavne ceste skrenile proti morju, da bi se sprehodile po eni najbolj znanih plaž in ob nekaj pred enajsto uro zvečer občudovale sončni zahod. Vendar pa je v lepem vremenu nedolžna plaža, lahko v slabih vremenskih pogojih izredno nevarna. Med nevihto sredi marca so visoki valovi s seboj odnesli neko ameriško turistko.

Naslednje jutro smo iz Víka krenile proti našemu naslednjemu cilju. To je bil nacionalni park Skaftafell, ki zajema tudi precejšen del tretjega največjega ledenega pokrova na svetu. Vatnajökull je ledenik, ki obsega okoli 10.000 km2 in se s številnimi jeziki spušča in premika proti ravninam. Odločile smo se za 8-urni treking na grebenu med dvema ledeniškima jezikoma in se ob tem približale vsaj robovom tega veličastnega ledenika. Pot nas je peljala tudi mimo Svartifossa – slapu, ki pada preko črnih bazaltnih skladov, po katerih je tudi dobil ime. Sicer pa je Skaftafell priljubljena točka za pohodnike, saj je na voljo desetine kilometrov bolj ali manj zahtevnih poti. Naslednji dan smo pohajkovale še po nacionalnem parku Jökulsá í Lóni, kjer smo v daljavi lahko videle severne jelene. Zadnji

bilten 2008.indd 86

11.2.2008 23:21:31

Iz tujine dan smo se sprehodile še okoli velike ledeniške lagune, napolnjene z ledenimi gorami, na katerih so se sončili morski levi. Ko smo se zvečer vrnile v Reykjavík, je sonce že zašlo, me pa smo zaradi vseh doživetij in sončnih žarkov, ki so se nam od ledenih gor in vode odbijali v obraze, še vedno žarele. Ker je po navadi glavni cilj vsakega, ki pride na Islandijo, popotovanje po »Ring Road«, smo se na to potovanje odpravile tudi Lisa (moja nemška cimra, ki se je vselila namesto Nine), njena mama in jaz. Ker smo jug države videle že prej, smo se tokrat odpravile proti severu. Med 4. in 12. julijem sem si v službi izborila dopust in avantura se je lahko pričela. Že prvi dan smo preživele precej aktivno, saj smo se po 60-ih kilometrih vožnje ustavile v notranjosti fjorda Hvallfjörður in pot naprej nadaljevale peš. Po slabih treh urah hoje smo

zagledale s 191 metri najvišji evropski slap Glymur. Sama sem temperaturo ledeniške reke Botsná, ki mu daje vodo, nehote tudi izmerila. Z Liso sva se odločili, da prečkava plitvo reko in se vrneva po drugi poti. Ugotovili sva, da bi lahko to najlažje opravili bosi. Sama sem svoje gojzarje že držala v rokah, in se poskušala za silo navaditi na ledeno vodo, Lisa pa je nekaj telovadila in pri tem izgubila levi čevelj, ki ga je voda začela odnašati. Sama sem požrtvovalno skočila za njim, ga tudi ujela, vendar istočasno pristala v ledeni reki. Čisto mokri sva prišli na drugo stran, kjer sva hkrati obnovili znanje kletvic ter se smejali. No zdaj lahko vsaj rečem, da sem se kopala v ledeniški reki – v zgornjem toku in brez neoprena seveda. Naslednji dan smo trenirale vzdržljivost ritnih mišic, saj smo cel dan preživele v avtomobilu. Zamislite si 500 kilometrov izredno

Slika pove vse ... Foto: Lisa Fuchs

Slap Glymur. Foto: Mirela Čehić

bilten 2008.indd 87

11.2.2008 23:21:32

Iz tujine Nekaj napotkov in zanimivosti (nekaj za šalo in nekaj zares) za vse bodoče obiskovalce Islandije • če nočete izgledati kot tipičen ameriški turist, NIKAR (vsaj po mestu) ne hodite naokoli v gore-tex jakni in gojzarjih – nove modne smernice se najprej primejo na Islandiji, zato najbolje, da oblačil sploh ne nosite sabo • še bolj smešni boste, če boste imeli dežnik • ob prihodu v državo OBVEZNO po zalogo alkohola v duty free, saj so v državnih trgovinah z alkoholom cene dva- do trikrat višje • sistem priimkov: Če ima Kjartan Olafsson sina Eythorja in hčerko Sunno, se otroka ne bosta pisala Olafsson, ampak bosta Eythor Kjartansson (Kjartanov sin) in Sunna Kjartansdottir (Kjartanova hči) • bančna kartica je ZAKON – Islandci bi bili izgubljeni brez te dragocene plastike • pregovor »Ne čakaj, da se vreme izboljša, kajti lahko postane le še slabše« na Islandiji definitivno drži slabe, pretežno makadamske in ovinkaste ceste v fjordih. Odpravile smo se namreč do Zahodnih fjordov, ki pa so zaradi težavnega dostopa priporočljivi le, če se tja odpraviš za nekaj dni. Prespale smo le eno noč in se nato odpeljale proti severni prestolnici Akureyri. Tam smo se malo sprehodile, si ogledale mesto in pojedle najboljši sladoled v državi. Zadnje tri dni smo se naselile v Húsavíku, od koder smo hodile na dnevne izlete. Prvi dan smo pohajkovale po nacionalnem parku Jökulsárgljúfur, katerega glavni del je dolina ledeniške reke Jökulsá. Drugi dan smo občudovale razpoke in nekaj let staro lavo

vulkana Krafla, zadnji dan pa smo ostale v Húsavíku. Dopoldan smo se odpravile na lov za kiti v Húsaviškem zalivu. Tisti dan smo imele srečo, saj smo videle dva kita grbavca in še dva manjša kita. Popoldan smo obiskale muzej kitov in še en edinstven muzej – muzej falusov. Tu so na ogled postavljeni penisi različnih živali, od plazilcev do sesalcev, mislim pa, da je bilo največ kitovih. Človekovega predstavnika še ni, saj zaenkrat še čakajo, da že dogovorjeni prostovoljni darovalec umre. Torej, če hoče kdo darovati organe, se verjetno priporočajo ... Naslednji dan se je naše potovanje po 800 kilometrih vožnje končalo.

Še malo, pa domov Ker se Islandci zavedajo, da je njihovo poletje zelo kratko, ga maksimalno izkoristijo. Tako se v Reykjavíku, pa tudi v nekaterih ostalih mestih, ob vikendih vrstijo številne prireditve, praznovanja, festivali in koncerti. Najpomembnejši so dan poletja v začetku junija, dan neodvisnosti 17. junija, zelo obiskan pa je tudi Gay Pride, ki se vsako leto odvija v juliju. Ta privabi največ obiskovalcev – letos je podporo istospolno usmerjenim izkazalo okoli 60.000 ljudi, kar je tretjina prebivalcev Reykjavíka ali petina prebivalcev Islandije. Veliko se dogaja tudi prvi vikend v avgustu, ki je neke vrste praznik trgovcev oziroma mislim da bolj delavcev v trgovini. Glavni pomen praznika je, da obiščeš enega od mnogih festivalov – pa ne zaradi glasbe, ampak zaradi neomejene količine alkohola. Sama sem to z Liso in Sebastianom (še enim Nemcem) izkusila na lastnih jetrih. Po zapletu z rezervacijami trajektnih kart sva z Liso v petek ob 2h ponoči zapluli proti otočju Vestmannaeyjar, ki sva ga prvič obiskali že aprila. Tam se je namreč odvijal največji islandski festival Þjódhatið, ki vsako leto privabi okoli 10.000 ljudi. Popivanje Islandci vzamejo zelo zares. Preden smo se spravili na trajekt, smo morali namreč vso pi-

bilten 2008.indd 88

11.2.2008 23:21:32

Iz tujine

Kot begunci v športni dvorani ... Foto: Lisa Fuchs

lo postaviti šotore. Na festivalu smo potem tri dni kolobarili – popivali, žurali in spali, ter se v ponedeljek, še komaj živi, vrnili v Reykjavík. Takega »kolobarjenja«, ki je vključevalo še službo, sem se nato v Reykjavíku strogo držala vse do odhoda domov. Ob tem mi je ostalo še mesec dni časa, da se začnem počasi poslavljati od dežele, ki me je zelo lepo sprejela, mi dala nova znanja in izkušnje ter me napolnila z nepozabnimi doživetji in spomini. In kar je najpomembnejše – postala je moj drugi dom, kamor se bom vedno vračala. Mislim, da bi bili vsi Islandci zadovoljni z mojim odgovorom na obvezno vprašanje, ki ga postavijo tujcem: »So, how do you like  Iceland?«

jačo (nekateri so imeli s seboj po več platojev piva in še na litre ostalih opojnih substanc) oddati v poseben kontejner, ki se je vozil nekje v varni notranjosti trajekta. Po precej mirni nočni vožnji smo pristali na malo manj mirnem otoku. Najbolj nemirno od vsega je bilo prav vreme. Nad otočjem je divjal pravi vihar, orkanski veter pa me je z mojim 30kilogramskim tovorom vred nekajkrat podrl na tla. O postavljanju šotora v tistem trenutku ni bilo niti za razmišljati. Kmalu naju je rešil tovornjak, predelan v avtobus in naju odpeljal v varno zavetje tamkajšnje športne dvorane. Tam sva se lahko naspali, zbudil naju je Sebastian, ki je zgodaj popoldan priletel z letalom. Do takrat se je vreme na srečo že ... in na svojem pred šotorom. Foto: Sebastian Rinas uneslo in nam je uspe-

bilten 2008.indd 89

11.2.2008 23:21:33

Iz tujine

Vietnam Andrej Stržinar

ržava, nedvomno poznana po strahoOtočkov pa je okoli 3000. Na severu sem viti vojni in zloglasni invaziji ameriške si še ogledal gorska plemena, ki so prišla vojske. Danes je to mirna država, posejana z iz Kitajske. Tukaj sem odšel še na dvodnevriževimi polji. Ljudje imajo pa to lastnost, da ni treking, hodil sem med terasami riževih ti želijo v vsakem trenutku kaj prodati. polj. Nato je sledila nočna vožnja proti jugu. Po letu Brnik–Frankfurt–Taipei (Tajvan)– Ustavil sem se v Ning Bihnu, to je stožčasti Hanoi in urejenih formalnostih na letališču kras na suhem, pravijo mu tudi Halong Bay sem začel spoznavati njihovo podnebje, kulna suhem. Z majhnimi bambusovimi čolničturo, ljudi ... Takoj na začetku te preseneti vlažnost zraka, ki je bila ves čas potovanja nad 90 %. Vendar sem se vsega hitro privadil. Na začetku je bila težava samo še hrana. Ko na tržnici opazuješ, kako jo pripravljajo, si misliš: tole bom pa bolj težko vase spravil. Vendar po pol dneva nimaš izbire in si rečeš: če oni preživijo, zakaj ne bi pa še ti. Zraven vsake hrane dobiš ogromne količine riža, ki je močno začinjen s čilijem. Moj ogled Vietnama je bil načrtoHalong Bay. Foto: Sašo Oštir van od severa proti jugu. Na severu sem si ogledal Halong Bay. To so stožčasti ki so me vietnamske ženice odpeljale med otočki, ki se strmo dvigajo iz morja. Na enem stožci skozi jame pod njimi. Na poti proti izmed otočkov sem si ogledal kraško jamo in jugu sem si ogledal še mesto Hue, ki je bilo pogledal, kako ljudje živijo na teh otočkih. 200 let prestolnica Vietnama. Ogledal sem si tudi mesto Hoi An, katerega nastanek je povezan s trgovanjem z mnogimi državami. Na jugu me je pričakalo mesto Saigon, ki pa je popolnoma drugačno kot Hanoi. Je bolj razvito, mogoče bolj evropsko. Temu mestu se vidi, da so v njem vladali Francozi. V mestu sem si ogledal vojni muzej, kjer je prikazano, kaj vse so Američani počeli z Vietnamci v vietnamski vojni. Nato so pa sledili trije dnevi kopanja na otoku Phu Quoc. Potem pa seveda let domov, Phu Quoc–SaiJama Thien Cung (Nebeška palača). Foto: Sašo Oštir gon–Taipei–Frankfurt–Brnik. 

bilten 2008.indd 90

11.2.2008 23:21:33

Iz tujine

Jamarstvo v Srbiji Snežana Jeretina

voj članek bi rada začela z osnovnimi informacijami, ki bi utegnile zanimati bralce Biltena JK Železničar. Predstavljeni so podatki o najglobljih in najdaljših raziskanih jamah v Srbiji. Moje jamarske korenine izhajajo iz Akademskega speleološko-alpinističnega kluba (ASAK) iz Beograda. ASAK je že dolga leta najbolj aktiven jamarski klub v Srbiji. V obeh tabelah so poleg imen jam, globine, dolžine in lokacije omenjeni tudi klubi, ki so vodili raziskovalne akcije. Od 1990 leta ASAK organizira Simpozij o zaščiti krasa z mednarodno udeležbo, ki poteka vsako tretje leto. Simpozij je edino znanstveno srečanje v Srbiji na temo krasa, tako da je z leti postal odprt za vse raziskovalce krasa in amaterske jamarje. Člani kluba so pomagali pri raziskovanju katakomb pod Beogradom, starih rimskih vodovodov, avstrijskih podzemnih rovov iz 19. stoletja in jame pod Tašmajdanom. Na to temo je bila objavljena knjiga »Beograd ispod Beograda« (avtorja: Zoran Lj. Nikolić, dr. Vidoje D. Golubović). V organizaciji Biološkega inštituta »Siniša Stanković« so se udeležili obročkanja beloglavih jastrebov v kanjonu reke Uvac. Aktivnosti ASAK-a so v glavnem osredotočene na območje vzhodne in jugovzhodne Srbije, občasno Črne gore in mednarodne odprave, ki se organizirajo vsako leto. Ena od prvih raziskovalnih odprav je raziskovanje Ušačkega sistema leta 1973. V 80-ih letih so se nizale odprave na Durmitorju, Orjenu, Maji Rusoliji, sistematične raziskave Beljanice z okolico in okolice Boljevca. Od leta 1990 so začeli raziskovati območje Miroče, ki do tedaj jamarsko ni bilo raziskano. V 15 letih so našli pet od sedmih najglobljih jam v Srbiji (vključno najglobljo – Rakin ponor) in dve od desetih najglobljih. V letih 1995–1999 so raziskovali Cerjansko

jamo (danes dolga čez 6025 m in globoka 176 m). Konec 90-ih pa so začeli raziskovati Drenjarski sistem (dolžine 3731 m). V letih 2000–2001 so potekale raziskave v Veliki pećini u Dubokoj in Lazarevi pećini v organizaciji jamarskega kluba Bradan iz Bora. V organizaciji poljskega jamarskega kluba »Akademicki klub Grotołazów« so raziskovali na Stožcu, Sinjajevini in Prekornici. Na Durmitorju (Črna gora) je bilo leta 2004 končano ponovno merjenje Jame na Vjetrenim brdima. Izmerjena globina jame nanaša –775 m, čeprav so že leta 1985 dosegli globino –897 m. Nadaljujejo se razisko-

Takole izgleda razširjenost krasa v Srbiji. Na žalost kataster jam v Srbiji še ne obstaja. Najdenih in raziskanih je približno 4000 jam, od tega je deset turistično urejenih.

bilten 2008.indd 91

11.2.2008 23:21:34

Iz tujine Najdaljše jame v Srbiji. Vir: http://www.asak.org.yu/caves/srbdeeplong_e.php Ime jame

Dolžina

Globina Lokacija

Raziskali

Opombe ocenjena dolžina >10.500 m

Lazareva pećina

7999

Kučaj, Zlot

PSD Crni Vrh, 1953–1956 (1050 m); SOB in J. Petrović, 1965 (1540 m); DI V. M. Manda in R. Lazarević, 1978 (1721 m); od 2001, SK Bradan, Bor

Ušački pećinski sistem

6185

Peštersko polje, Sjenica

ASAK, 1973

Cerjanska pećina

6025

187

Cerje, Niš

SOB, 1976 (4240 m); ASAK, 1996–99 (6025 m)

Bogovinska pećina

5842

Južni Kučaj, Boljevac

SOB, ASAK ...

Samar

3829

Kopajkošara, Svrljig SOB, 1956 (3167); D. Nešić (3829)

Drenjarski sistem

3731

103

Dževrinska greda, Brza Palanka

Nemački ponor

3422

210

Miroč, Tekija

ASAK 1991–96, 2000 ASAK, od 1994 (s pomočjo DI V. M Manda in GS Magnan)

ASAK 1999–2002

Buronov ponor

2925

187

Miroč, Donji Milanovac

Velika pećina u Dubokoj

2734

vas Duboka, Kučevo

Jovan Cvijić, 1895; Branislav Jovanović, 1951; SOB; ASAK, 2000–2001

Rajkova pećina

2304

Majdanpek

DI V.M. Manda in Radenko Lazarević ~1970–1975

ocenjena dolžina >7500 m ocenjena dolžina 4000 m ocenjena dolžina 3400 m

Kratice: PSD: Planinarsko speleološko društvo, SOB: Speleološki odsek Planinarskog saveza Beograda, DI: Speleološka grupa Društva mladih istraživača iz Valjeva Najgloblje jame v Srbiji. Vir: http://www.asak.org.yu/caves/srbdeeplong_e.php Ime jame

Dolžina

Jama na Dubaš nici (Gaura Frnđefund)

Globina Lokacija

Raziskali

Opombe

–276 ? Dubašnica, Zlot

DI V. M. Manda, 1980; medklubske akcije, 1981–84 (–276); SOB, 2007 (–241 m!)

(glej opombo spodaj)

Jama u Laništu

710

–272

Miroč, Donji Milanovac

ASAK, 1990

Rakin ponor

668

–269

Miroč, Donji Milanovac

ASAK, 1990 in 1995 (–256 m); SOB, 2000. in 2007. (potapljanje)

–266

Miroč, Donji Milanovac

ASAK, 1991 (–130 m); ASAK, Pizolit, GS Magnan, Ponir, 2002

–239

Miroč, Donji Milanovac

ASAK, 1991, 1996, 1998

–235

Beljanica, Žagubica ASAK, 1988 in 1999

–210

Miroč, Tekija

ASAK 1991–1996, 2000

–200

Lelić, Valjevo

DI V. M.Manda (–184 m); slovenski potapljači, SOB (potapljanje) ASAK, od 1994 (s pomočjo DI V. M Manda in GS Magnan)

Faca Šora Ibrin ponor

855

Tisova jama Nemački ponor

3422

Dragov ponor Buronov ponor

2925

–187

Miroč, Donji Milanovac

Cerjanska pećina

6025

–176

Cerje, Niš

SOB, 1976 (4240 m); ASAK, 1996–99 (6025 m)

–171

Južni Kučaj, Čestobrodica

ASAK, 1984

Jama na Velikom Igrištu (Cvijićeva jama)

ocenjena dolžina 3400 m

Opomba h globini Jame na Dubašnici: Aprila 2007 je ekipa SOB-a ponovila meritve s pomočjo najsodobnejših instrumentov in izmerila globino le 241 m. Ponavlja se problem določanja začetne točke jame. Vemo, da v osemdesetih letih ni bila pravilno postavljena in da se bo uradna globina jame v kratkem spremenila.

bilten 2008.indd 92

11.2.2008 23:21:34

Iz tujine

Pritočni sifon v Momački pećini

vanja Dubašničke karstne površi, leta 2006 pa Prokletije (Črna gora) Moram še še omeniti, kako potekajo jamarske odprave v Srbiji. Glavna razlika med jamarstvom v Srbiji in Sloveniji je v tem, da so v Srbiji vse jame precej daleč in če smo se že pripravljali za akcijo, nismo šli za manj kot

Raziskave v Prokletijah v Črni gori

tri dni (cel vikend). To pomeni, da smo poleg standardne jamarske opreme vzeli s seboj še šotorje, spalne vreče, kitare, hrano in pijačo za tri dni (gostilne so luksuz, ki si ga v Srbiji nismo mogli privoščiti). Neštetokrat sem šla na akcijo z avtoštopom, ker si nisem mogla privoščiti niti za bencin (ampak to ni uspelo zlomiti trdega jamarskega duha!). Ker v Srbiji šport in narava nista popularna (bolj gostilne in popivanje, žal), ljudje, ki živijo v oddaljenih krajih, niso vajeni obiskov. Ko enkrat srečajo ljudi, so toliko bolj veseli in prijazni. Kadar smo lačni in žejni tavali iz jame proti postavljenemu taboru in koga srečali, nam je dokazal gostoljubnost z domačo rakijo, sirom, šunko, neštetokrat s celim kosilom ... Tako srbski jamarji zelo dobro poznajo poleg terenov in jam tudi domačine z vsemi njihovimi običaji, narečji, družinskimi problemi in vaške govorice tudi pogosto ne uidejo. Kakšen mit in legenda o jami ni izjema ampak – PRAVILO! Večkrat so mislili, da krademo zlato, ki so ga Turki skrili globoko v jami (izgledali smo zelo sumljivi s transportkami na hrbtu ob izhodu iz jame). Na kratko sem vam predstavila ASAK in jamarstvo v Srbiji, upam da vas bom na ta način prepričala, da kakšna skupna akcija ne bi bila slaba ideja.  Do naslednjega Biltena ...

bilten 2008.indd 93

11.2.2008 23:21:35

Vtisi

Odločitev Nace Labernik

o malo več kot desetih letih dela v jamarski knjižnici in menjavi službe, sem se, zaradi lastne varnosti, odločil, da malo omejim svoje prostočasne dejavnosti. Delati sem začel v podjetju, za katerega vsak dan prevozim tudi do 500 km. Četrtki so bili kar naporni, saj sem po službi šel k staršem, kjer sem se po navadi nabasal s hrano, potem šel na delo v jamarsko knjižnico in na koncu še na jamarski sestanek, ki je znal trajati do polnoči ali celo dalj. Tako je bila noč zelo kratka, saj me je budilka že ob pol šestih vrgla iz postelje. In kaj storiti? Vsi vemo, da ko enkrat »vstopiš« v jamarstvo, se od njega ne moreš več ločiti. Že na praznovanje svoje štirideset letnice sem povabil jamarje iz škofjeloškega društva. To je manjše društvo, ki ima prostore

v stari vojašnici. V vsakem jamarskem klubu oziroma društvu lahko najdeš prijatelje, s katerimi se dobro razumeš in dobro sodeluješ. Edina težava, na katero sem naletel, je bil statut loškega društva, ki ne dovoljuje, da bi bil nekdo član več klubov oziroma društev. Odločitev o pridružitevi škofjeloškemu društvu ni padla kar čez noč. Jeziček na tehtnici je premaknilo dejstvo, da se za JKŽ ni bati, saj na klub prihajajo novi in novi člani, ki ga vse bolj bogatijo. Škofjeloško društvo pa je imelo malo članov glede na obsežno področje delovanja. Razen mene se je društvu pridružilo še nekaj jamarjev iz drugega kluba, saj tam za mlajše, jam željne člane ni bilo primernih akcij. Pridružili so se tudi taki, ki so se udeležili vódenega obiska Marijinega brezna in se ob tem navdušili za jamarstvo.

Slika otrplega prsta. Foto: Simon Primožič

bilten 2008.indd 94

11.2.2008 23:21:35

Vtisi kmalu nam je priskrbel dva fleša, ki sta bila potrebna manjšega popravila. Poleg popravila neobhodne opreme sem po načrtu z interneta izdelal žično prožilo. Pozneje smo naredili tudi »sužnje«, ki so nam olajšali delo. Poseben projekt pa je bil »suženj«, ki se mora vklopiti šele pri drugem blisku. Tega smo uporabili pri t. i. makro fotografiranju. Vsa naša prizadevanja so obrodila sadove, saj je Simon na natečaju na Poljskem dosegel drugo mesto, na natečaju Naših jam pa Kristali v velikosti luknje za gumb. Foto: Simon Primožič smo, ob odsotnosti Petra Gedeija, Moj sosed Simon Primožič se je v tistem dosegli prvo in tretje mesto. času lotil fotografiranja po jamah, tako da Naše področje raziskovanja jam obsega sem takoj dobil novo nalogo in nadimek. tudi območje Ratitovca in Jelovice. Tako Postal sem »Žarulja« in lahko si mislite, kaj območje je za manjše društvo, kakršno je sem počel. Za Simona sem izposloval popust škofjeloško, kar velik zalogaj. Tam so predpri nakupu digitalnega fotoaparata, s katerim vsem gorske jame, ki so drugačne od tistih sva se na začetku še učila te »umetnosti«. Prve na Primorskem. Temperatura v njih se giblje izkušnje sva nabirala kar v bližnjih jamah, v med 2 in 4 °C, kar pomeni, da ti kar ustreza katere sva se odpravljala tudi po osmi uri zveveliko gibanja. Na eni od takih akcij sem med čer. Preoblekla pa sva se kar pri Anžetovih vračanjem iz jame, na globini približno 200 doma, tj. pri enem od naših mlajših članov. m, dobil »prasico« polno starih namočenih Ko sva okrog polnoči prihajala iz jame, nam vrvi in še česa, pa se nisem čisto nič pritožeje njegova mama postregla z večerjo. Nekaj val. Doslej še nisem bil v Klomskem breznu, znanja si je Simon pridobil s pomočjo liteki je zaenkrat najgloblja društvena jama, glorature iz jamarske knjižnice, jaz pa sem se boka je 384 m ter dolga 499 m. Upam, da nekaj o osvetljevanju v jami naučil od Petra bo to kmalu. Bil pa sem v Kamrci, katere Gedeija. To sem vedno rad počel in v tem društvu je fotografiranja vedno dovolj, saj skoraj ni jame, v katero ne bi vzeli tudi fotoaparata. Na začetku se spomnim, kako je imel fotograf prst vseskozi na sprožilcu, medtem ko sem jaz skakal po veliki dvorani Marijinega brezna in jo osvetljeval. Objektiv pa je med mojim premikanjem pokrival kar s pokrovom zaščitnega sodčka za fotoaparat. Kmalu se nam je pridružil še Gorazd Kavčič, ki je tedaj popraKrempeljci. Foto: Simon Primožič vljal analogne fotoaparate. Kaj

bilten 2008.indd 95

11.2.2008 23:21:35

Vtisi polovica brezna je odeta v led. V tej jami se je v petih letih zmanjšal snežni čep kar za 50 m, od skupnih 100 m globine brezna. V nadaljevanju jame pa se dobesedno odpelješ po vijugastem rovu, in to po snegu, do ožine, kjer močno piha. Da bi zlahka premagovali napore, spontano združujemo prijetno s koristnim in se odpravimo tudi na turno smuko ter si tako pridobivamo kondicijo. Sam pa jo izboljšujem še s kolesarjenjem po stari vojaški cesti, ki pelje do okrepčevalnice Nace pod Lubnikom, kajti do večine jam je kar nekaj pešačenja navkreber. Jame v bližini prevoznih cest in kolovozov so žal v večini že registrirane. V okolici Škofje Loke imamo nekaj sten, na katerih izpopolnjujemo vrvno tehniko, tako da sem preizkusil spust po napeti vrvi in tovariško pomoč, ki jo je po novih pravilih jamarskega izobraževanja treba obvladati. Specialiteta teh vadb pa so prečnice in žičnice, ki jih Walter Zakrajšek z veseljem pripravlja. Nad raznimi prečnicami svojčas nisem bil ravno navdušen, danes pa jih obožujem. Glede jamarske opreme imamo srečo, da poznamo Gregorja Pintarja, saj nam dostikrat ponudi vzorčne artikle po zelo ugodni ceni. Ko sem si zaželel nožne prižeme (Pantin), je trajalo le teden dni, da sem jo že dobil. Nad hitro reakcijo sem bil presenečen tudi, ko sem na

Ujeta kapljica. Foto: Simon Primožič

sestanku poročal o več jamskih vhodih, ki sva jih z Zvonko našla okrog Bivaka 4 pod Škrlatico. O tem sem poročal oktobra, okoli prvega novembra pa smo v izredno lepem in toplem vremenu že raziskovali omenjene jame. In tako še naslednji dve leti. Zapisnikov teh jam še nismo oddali na Kataster JZS; načrte jam smo že narisali, ampak treba je tudi kaj zapisati ... Zapisnik manjše jame z Lubnika pa imam tudi sam na vesti. Poleg povsem jamarskih akcij se ukvarjamo še z vodenjem po Marijinem breznu in lubniškem Kevdercu. V okviru tovrstnih aktivnosti vsako leto priredimo dan odprtih vrat v Marijino brezno, ki poteka junija, ko se konča zimsko spanje netopirjev. Ravno zaradi njih je jama pozimi zaprta za javnost. V jamo smejo le tisti, ki preučujejo netopirje. Zaradi navedenih omejitev je lansko leto število netopirjev, ki prespijo v jami, naraslo z osemsto na tisoč osebkov. V jami so našli tri vrste netopirjev. Najbolj zanimivo jih je opazovati, ko se prebujajo, za kar pa moraš imeti srečo in še večjo, da jih opazuješ med razmnoževanjem. Poseben dogodek je pevski koncert v Kevdercu na Lubniku, ko v jami zapoje škofjeloški pevski zbor. Udeležil se ga je celo sam župan Škofje Loke. Po takih akcijah si privoščimo piknik, ki se zavleče do jutra. Nad vrtačo pred Marijinim breznom napnemo žičnico, po kateri spustimo vsakogar, ki si to zaželi in, seveda, upa. Da je bolj zabavno, koga na sredini prečnice zanihamo, in to tako močno, da se v najvišji točki zavrti okrog vrvi. Na koncu bi se rad zahvalil JKŽ-ju za podeljeno priznanje za delo v knjižnici JZS, ki me je prijetno presenetila in mi pomeni več kot vsak honorar. Vedno znova se veselim, ko se snidemo jamarji »iz prve svetovne vojne«, kot to rečejo  škofjeloški mlajši jamarji.

bilten 2008.indd 96

11.2.2008 23:21:36

Vtisi

Moj svet Valter Rupnik

akaj zapravljati na milijone evrov, da bi videli svetove izven našega planeta Zemlja, če pa lahko vidimo in obiskujemo čudovit svet podzemlja, ki se skriva le malenkost pod nami. Ko sem začel odkrivati ta svet podzemlja, me je vedno na novo navdihnil, da sem hotel nazaj. Vse te čudovite velike dvorane, ko se znajdemo sredi velikega rova, vse te ozke in še ožje ožine, skozi katere se rinemo, skrivnostni hieroglifi, ki jih je voda skozi tisoče let risala s peskom po stenah, vse vrste kapniških skupin, sigaste kope, slapovi in jezerca me razveseljujejo in navdihujejo. Moja pot v jamarstvo je potekala takole. Nekega običajnega jutra sem se zbudil in prva stvar, na katero sem pomislil, je bila: »Jaz bi šel pa v jamo!« Tako sem se odločil, da bom postal jamar. Kmalu

nato sem obiskal turistične Škocjanske jame, ker so pač enostavno dostopne vsakemu posamezniku. Zelo so me očarale, po drugi strani sem pa na jamo gledal s spoštovanjem, lahko bi rekel, da sem čutil strah, pred vsemi temi mogočnimi prostori in pred močnim bučanjem vode, ampak je vredno ogleda. Nato sem s prijateljem Bogdanom obiskal nekatere jame v okolici Črnega Vrha,

Vhod v Cigansko jamo. Foto: Martina Kokošínská

Prvo raziskovanje jam. Foto: Martina Kokošínská

med prvimi je bila Ciganska jama, za katero ne potrebuješ posebne opreme razen svetlobe in me je s svojimi skoraj 300 m zadržala v notranjosti uro in pol. V tem času sem se počutil odlično, ta notranja tišina, vonj jame, tekoče vode, tema, to me je čisto pomirilo in čas je bežal tako hitro. Obiskala sva še nekatere jame in želel sem si vedno več. Nato sem začel zbirati in-

bilten 2008.indd 97

11.2.2008 23:21:37

Vtisi sem si želel večjega prostora. Pri premagovanju vseh ovir v jami sem užival, sploh pri kakšnih višjih spustih se me je lotil strah in po telesu sem začutil, kako sem mi pretaka adrenalin, vau, božansko. Ves ta strah, ki se spremeni v adrenalin, mi napolnjuje moje življenjske baterije, me polni z mirom in srečo. Vedno pa najbolj spoštljivo gledam jamske vhode, saj se od tam naprej začne drugi svet, svet večne teme in tišine, vonj po kamnini, zemlji, vodi, to me Trening vrvne tehnike v Rakovem Škocjanu. Foto: Martina Kokošínská navdihuje. Včasih se zagleformacije, kaj je treba znati, da postaneš dam v kapnike in vse sigaste strukture, ki pravi jamar. Ogledal sem si informacije o spominjajo na oblake in na njih poskušam jamarskih klubih, kdaj se začne kakšna jaiskati podobnosti žive in nežive narave. marska šola, gledal jamske fotografije itd. Občudujem svet podzemlja, lepot, ki niso Nato sem med iskanjem jamarskih klubov dane vsakemu, velike vsemogočne dvorane, naletel na stran od JKŽ in po raziskovanju ozki prehodi, za katere dvomiš, če boš prišel internetne strani in ogledu fotografij sem si skozenj, kot labirint prepletene poti, vse sirekel: »Ti ljudje ne samo, da hodijo v jame, gaste strukture. Ko se čudiš, kako je vsa ta ampak se imajo tudi dobro, se zabavajo, se kamnina nad teboj, ti si pa samo en majhno imajo lepo in radi med sabo, he he he ...« ranljivo bitje, te pretrese strah. Jame so me Takoj sem vedel, da se jim hočem pridručisto zasvojile, počasi sem postal že malo  žiti. Začela se je jamarska šola na klubu in speleoholik. redno sem jo obiskoval. Hitro smo se seznanili z jamarsko tehniko in vse, kar moramo vedeti o jamah in njihovem nastanku, varovanju jam, prvi pomoči ... Počasi smo pričeli hoditi v enostavne jame in tudi v bolj težavne. Želel sem si vedno več jam, užival sem, ko sem šel v novo. Začele so nastopati tudi težje jame, kjer sem spoznal, da je jamarstvo tudi dober šport in raziskovanje v enem. Spoprijateljil sem se s Feranovo bužo, jo obiskal do dna in videl, da je ne štejemo brez razloga za težjo jamo. Po začetnih ožinah mi je večkrat zastal dih in pri sebi Moja prva resna ožina. Foto: Valter Rupnik

bilten 2008.indd 98

11.2.2008 23:21:38

Vtisi

Slovenski vtisi Dušan Žikić Prvenstveno sem hotel napisati članek v slovenščini, ampak bi potem rabili preveč časa, da popravite vse napake, tako da se opravičujem, ker je članek v srbščini. Upam da boste bistvo razumeli.

JKŽ-u, ali i ljudima iz Inštituta za raziskovanje krasa u Postojni, uspeo sam za tri meseca da vidim oko 20-ak jama i pećina. I moram da priznam da takva podzemna čuda do tada nisam vidjao. Svaki speleolog bi prosto poželeo da živi u zemlji kao što je Slovenija. Već na prvom sastanku u klubu JKŽ-a, atmosfera me je podsetila na onu koja postoji u ASAK-u, speleološkom klubu iz Beograda čiji sam član. Momentalno mi je bilo jasno da prepreka za dobro druženje neće biti. I tako je i bilo. Bio sam prihvaćen kao da sam regularan član JKŽ-a. Moja slovenačka speleo turneja je započeta odlaskom u Predjamu. Sa brojnom ekipom iz kluba i dvoje Amerikanaca, obišao sam dobar deo ove jako zanimljive pećine. Dosta blata, kvašenje u vodi do pojasa, ali i fenomenalne dvorane su me odmah podsetili na sve lepote bavljenja speleologijom. Odlična atmosfera među ljudima koja je vladala sve vreme u pećini mi je definitivno ukazala na to da ću sledeće vikende provoditi na akcijama sa Železničarcima. Još kad smo nakon akcije otišli u čuvenu kafanu Minutka u Po-

h, Slovenija ..., kako divna zemlja. Krenuo sam iz Srbije sa ubedjenjem da je tu sve lepo i krasno, i moram da priznam da se nisam prevario. Kao student postdiplomac Geografskog fakulteta u Beogradu na smeru zaštita prirode i stipendista Republike Slovenije imao sam tu priliku i čast da ove godine provedem tri meseca u Sloveniji. Obavljao sam odredjena istraživanja i sakupljao obimnu literaturu na Inštitutu za raziskovanje krasa u Postojni kod mentora prof. dr. Andreja Kranjca, inače starog člana JKŽ-a. Osnovni cilj mog boravka je bio upoznavanje sa načinima zaštite krasa u Sloveniji. Ništa manje bitan razlog moje posete je bio i ponovno vidjanje sa starim prijateljima iz JKŽ-a, koje sam imao priliku da upoznam na ASAK-ovoj letnjoj speleološkoj akciji Vjetrena Brda na Durmitoru u Crnoj Gori 2004. godine. Nakon poslednjeg susreta na dočeku Nove Godine 2005. godine na Grzi u istočnoj Srbiji, bio je red na mene da uzvratim posetu. Dolazak u Sloveniju je takodje značio i moje ponovno speleološko aktiviranje posle duže pauze. Doći u Sloveniju, a ne obići neku od preko 8000 jama i pećina u njoj je jednostavno nedopustivo. Medjutim, zahvaljujući S številčno ekipo v Predjami. Foto: Peter Gedei

bilten 2008.indd 99

11.2.2008 23:21:38

Vtisi

Dušan v Martelovi dvorani. Foto: Borut Perič

stojni na ćevape i pivo, nije više bilo premišljanja. Kupili su me za sva vremena. Nekoliko dana kasnije usledilo je spuštanje u Turkovo brezno, odnosno takozvana šok terapija za tečajnike kojima je ovo bila prva jama. Gomila blata, jako uska provlačenja i klizavi ulaz koji penješ na mišiće su pravi ispit za sve buduće jamare koji bi da se bave ovom disciplinom. Sva sreća pa je Milčova Becherovka većinu problema rešila i sve strahove rasterala. Zatim smo se jedan vikend uputili ka Kočevju, odnosno u Ledenu jamu na Stojni. Ponovo velika ekipa JKŽ-ovaca i fenomenalna jama puna leda. Ovde su pale i prve fotografije za čuveni speleo kalendar JKŽ-a. Veoma zanimljivo iskustvo, ali ako nemate dereze ili imate samo neke male pomoćne koje sam ja tada imao, bolje se ne spuštajte dole. Za dane koji su sledili slobodno mogu da kažem da sam ih bukvalno provodio pod zemljom. Naime, nekoliko dana za redom sam u različitim pećinama u južnoj i jugozapadnoj Sloveniji pomagao Mitji i Andreju iz Inštituta za raziskovanje krasa oko odredjenih merenja. Tom prilikom sam jamario u Križnoj jami, Lekinki, Pivki jami, nekoliko

puta u Postojnskoj jami i Škocjanskim jamama, ali je možda najveći utisak na mene ostavila Križna jama 2 (Nova Križna jama, Dihalnik v Grdem dolu) koja je definitivno netaknuti biser slovenačkog krasa. Tih dana sam zahvaljujući Borutu iz uprave Regijskog Parka takodje imao čast da učestvujem u akciji obilaska čuvene Martelove dvorane u Škocijanskim jamama. Ta avantura pentranja po drevnim putanjicama uklesanim u stene kanjonskog dela podzemne Reke je neponovljiv doživljaj. Ali sam se isto tako iznenadio, ali neprijatno, kada smo na kraju Martelove dvorane, pred sifonom zatekli gomilu djubreta koje je Reka godinama transportovala do ovog mesta i tu ga nataložila. Ne tako lepa slika u ovako lepoj jami. Završetak ove spelološke nedelje je bio na veteranskoj akciji JKŽ-a u okolini Velenja. Sistem Lisičnica – Huda luknja je privukla gomilu aktivnih speleologa iz kluba, ali takođe i one stare, iskusne asove koji su došli da upotpune i opravdaju naziv ove akcije. Najzanimljiviji detalj iz ove jame je spuštanje u improvizovanoj korpi niz vertikalu od oko 30-ak metara. Bio sam prepušten čoveku koji me je, mogu slobodno reći slobodnim padom spustio na dno, ali sa jako istančanim osećajem za pravi trenutak kada treba da me zaustavi da ne tresnem o zemlju. Imao sam sreću da voli Srbe, inače ... Usledila je žurka do ranih jutarnjih časova, uz gomilu pića i ustanovljenje »Društva rimskih nostalgikov«. Ko je bio prisutan, zna o čemu govorim. Već sutradan smo posetili još dve manje pećine u okolini (Špehovku i Pilancu) i ispenjali se na obližnji vrh, kako bi izbacili sve toksine koje smo prethodno veče uneli u sebe. Odprilike tada, odnosno jedno mesec i po dana od mog dolaska u Sloveniju, shvatio sam kako sam za sve to vreme poprilično dobro upoznao »slovenačko podzemlje«, a da sam jako malo toga video od površinskih lepota. Zato sam narednih nekoliko vikenda

100

bilten 2008.indd 100

12.2.2008 14:03:45

Vtisi obilazio Gorenjsku i Julijske Alpe, Dolenjsku, Notranjsku, Primorsku oblast, Kras ... Zahvaljujući pre svega mojim starim prijateljima iz JKŽ-a Ines, Mihi, Mojci i Boštjanu, ali i prijateljici Nataši iz IZRK-a, uspeo sam da vidim mnoge predele Slovenije i da uživam u njenoj prirodi. Ali tu se nisu završile moje speleo aktivnosti. Jedna od fascinantnijih jama koje sam video u Sloveniji je i Tau Tona u kojoj sam jamario početkom maja sa JKŽ-ovcima. Jerko, jedan od speleologa koji su otkrili i proširili ulaz u jamu, nas je iskusno proveo kroz sve njene delove, a sem netaknutog nakita i prelepih dvorana kojima jama obiluje, poseban doživljaj za mene je bio to što sam po prvi put u svom životu video čovečiju ribicu u svom prirodnom staništu. Tautona se završava sifonom koji je kada smo došli do njega bio prepun čovečijih ribica. Fenomenalan prizor. Takođe sam tada prvi put prisustvovao jednom zaronu u pećini. Roman je zapravo

prvi čovek koji je ikada zaronio u ovaj sifon i koji je nakon nekoliko minuta provedenih u ledenoj vodi zaključio da kanali idu dalje i da je perspektivno ponoviti ronjenje kako bi se pronašli novi delovi jame. Do kraja mog boravka u Sloveniji sam obišao još nekoliko interesantnih jama (Kostanjeviška, Županova ...), ali da ne ispadne da sam sve vreme samo jamario, odlazak kod Boštjana u Metliku na čuvenu Vinsku vigred, ili Knjižni sejem je bio poseban doživljaj. Odlična dvodnevna akcija. Gomila ljudi, kvalitetnog vina u izobilju, poneki apsint, prigodni rodjendanski pokloni (za fotke posetiti sajt JKŽ-a), i kulminacija na kraju večeri sa Boštjanovim šouom u centru mesta. Noro. Sve u svemu, nakon tri meseca provedenih u Sloveniji, mogu slobodno da konstatujem nekoliko stvari: Slovenija je divna zemlja, Slovenci su fantastični ljudi (barem oni koje sam ja upoznao), a JKŽ je neponovljiv speleološki klub. Sve mi to nedostaje ... 

Po akciji v Tau Toni. Foto: Dušan Žikić

101

bilten 2008.indd 101

12.2.2008 14:03:45

Vtisi

Slovenia, 4th July – 15th August, 2007 Edd Willatts

uch like the children’s song, I was going on a bear hunt and I wasn’t scared, however it was beer by my side and real bangers too. I was in Ljubljana for six weeks over the summer on a work placement and had found a caving club out there – one of the deciding factors for my choice of Slovenia. Over Easter a Google search and a few e-mails had put me in touch with Jamarski klub Železničar and an offer to meet them in their city-centre bomb shelter. On my first Thursday this yielded a couple of beers, a lift home and a couple of promised trips for my first weekend. The next day I was off with Milan I (the Slovene) to explore a couple of potential caves nearish to Lake Cerknica. I’d misunderstood what he’d said about a rock over the entrance of the first cave – I’d presumed he’d meant that he’d put it there as a marker. Not quite; it was blocking the entrance. Half an hour of smashing with a large metal (possibly homemade) hammer later – mainly by Milan – and we were in and my first bit of non-Union stairwell-based SRT was to begin. It was over very quickly as despite our expectations it was just a 10m shaft. Similarly, the Sunday big SRT trip was not to be. I’d noticed at the meetings that the club’s bomb shelter was full of warning signs and pictures bearing bears (pun intended), bats and proteus lizards (either white cave salamanders or dragons depending on your point of view/belief in science). I’d seen bats before so I resolved to complete the set, which seemed fairly likely from the Slovenians’ initial behaviour. In the first week, red sticks had been dispensed from a box: they were ban-

gers to scare bears from caves – they’re too house-proud to accept unexpected visitors. Additionally, at the 8 o’clock rendezvous for the second weekend’s trip, Milan II (the Slovak) was already on the beer, a little early for me, but he taught me an important lesson: beer for bears. If you drink beer you won’t be worried about the bears. There was a crate in the boot and I’d caught on by 10. Milan II is an archaeology PhD student and that weekend we were off to some Copper Age sites. It wasn’t to be a caving trip as such, more of a trip involving caves. First was Koblarska jama, an important, if elusive, cave which had been a burial site and I think there were still a few bodies under calcite covered tumuli. A large cool cavern followed in the afternoon – a welcome break from the heat. We attacked a 1×2m quadrant at the bottom, searching for ceramics. It didn’t yield anything but it was an interesting trip nonetheless. I was doing well and caving for my third weekend in a row, with Milan II and Matej the cave-diver again, following up a cave we’d stumbled upon the previous week. It was a 10-ish m pitch onto a mud slope in a large chamber with a few offshoots. I was second down but Matej was already assembling human hips and legs into a semblance of a skeleton. He and Milan II reckoned the body had probably been thrown in by Partisans during the Second World War. Various animal bones (including a bear claw!) were also scattered about. The heat outside meant we weren’t bothering with oversuits and I (or my arse) discovered how painful squeezing between pointy rocks can be when dressed thusly.

102

bilten 2008.indd 102

11.2.2008 23:21:39

Vtisi

Edd v ožinah Pucovega brezna. Foto: Milan Ferran

However, my luck with caves ran out within the hour, as our second cave was aborted as soon as the stench of rotten meat hit Milan II’s nose. If the hunters’ who chucked it down there ate tripe they could’ve avoided sabotaging my trip. Luckily, the day was recovered with beers and plum schnapps and more beer and pizza on the way back. Slovenes have caving trips down to a fine art. My final trip was with Milan I again. It was to Pucov brezen, a (usually) wet, crawly SRT cave – ticking all the »good cave« boxes. Sadly the entrance pool was dry but there were still many tight entrance passages with 90° elbows to play in, all the more difficult in SRT kit (and I’m only 5’4” and have a »waspish waist« – Andy Wright). Three tightish pitches followed before reaching the stream-way and Milan I got me to try my hand at surveying and I got UBSS’s name on a second piece of paper (the first was for discovering the cave on my first trip). This proved a little difficult when the inclinometer kept steaming up, but I got the hang

of it. We headed out on a slightly different route, ascending on top of a rope at 45° to an almost perfectly cylindrical tunnel, whose formation I found more interesting than most of the stal in the other caves, but then I’m an engineer. Pucov brezen is a very strong contender for my favourite cave – and I’ve only seen a tiny portion – as there’s a lot of fun to be had in it. I certainly want to see it with some water in, not at full flow though – at 30 m3/s the entrance passages would be a little too sporting. So, I failed in my attempts top find cave wildlife, but I did have a lot of fun in the process. Slovenia’s a great place to go caving: generous and friendly people, cheap beer and food and an awesome landscape. If anyone fancies going there in the next few years, let me know; I have contacts and some bears to find ... With thanks to JK Železničar for taking me caving, especially Matej, Milan (I) Ferran, Milan (II) Horňák and Peter Gedei for allowing me to meet with the club. 

103

bilten 2008.indd 103

11.2.2008 23:21:40

Dogodki

Knjižni sejem Boštjan Vrviščar

Metliki se je dvatisočsedmega odvijala že 25. Vinska vigred, domačinom znana tudi kot čas, ko jagenjčki obmolknejo. Ko so JKŽ-jevci spoznali radosti te prireditve, je postal obisk Knjižnega sejma, kot dogodek ljubkovalno imenujemo v naši srenji, obvezno tradicionalno majsko druženje v deželici prijaznih ljudi. Pred kulturnim programom ne gre brez speleološke fizkulture; saj vemo: zdrav duh v zdravem telesu. Zato pred obiskom stojnic obiščemo še katero od belokranjskih jam: Kaščico kot najglobljo jamo v teh krajih, Petrišino jamo, Jelenjo jamo, Vuzelnico, najbolj izkopano jamo v teh koncih, Jamo divjega moža ... Žejo in lakoto po napornih jamah začnemo tešiti pri Vrviščarjih na Boldražu, kjer za

Utrinek iz Knjižnega sejma 2007 ali utrujena čitatelja. Foto: Dušan Žikić

hrano poskrbijo majski slavljenci rojstnih dni, čtivo za branje pa je kar iz domače tiskarne. Tudi pogača, obmolkla ovčka in slavnostna torta ne manjkajo. Tu lahko beremo kar v tiskarni ali pa poskusimo še popolnoma sveže natiskano berivo izpod tiskarskega stroja. Ob šanku pa se razvijejo moške debate o dolžini in debelini cevi za toplovod in kaj ter koliko je cola četrt. Prijetno načitana družba se ob mraku s kraja predbranja preseli na slavnostne metliške trge, kjer spoznava še ostalo čtivo, ki so ga napisali vrli belokranjski vinarji. Po običaju se druščina parkira za prvo stojnico in začne brati napeti roman v več delih. Gre za klasičen roman črno-bele tematike, večkrat pa se najde tudi kakšen trivialen bolj osladen, beri sladek roman. Tudi zaplesati je moč na zvoke domače govedine ali ob glasbi Indijancev. Po napornem branju in razglabljanju o tekoči problematiki mnogi stoje, naslonjeni na sod, z zaprtimi očmi premlevajo prebrane zgodbe ali nekje v temačnem kotičku skromni publiki oziroma še raje le za svojo dušo recitirajo pravkar prebrano rdečo poezijo. Proti jutru, ko prizorišče zapuščajo še zadnji čitalničarji, se tudi JKŽ-jevci odpravijo v Hotel pri Vrviščarjih. Zjutraj je nov dan, dan, ko se večini ne da več brati, a se vseeno sprehodimo do trgov, na kraj zločina, da vidimo, kako zgleda sejem podnevi, da si ogledamo še ostanke samospeva nočnega trubadurja. Nato sledi izlet po Beli krajini, kopanje v prijetno hladni Kolpi in, ker smo jamarji, še ogled kakšnega obcestnega spodmola, zvanega jama. To in še mnogo več pa lahko vidite in preberete ponovno tretji vikend v maju. Vabljeni na branike Evrope, sončno stran  Gorjancev!

104

bilten 2008.indd 104

11.2.2008 23:21:40

Dogodki

JKŽ v Bratislavi Barbara Nagode

petek, 7. decembra 2007, smo se z dvema kombijema odpravili proti Bratislavi. V odpravi so bili naslednji člani: Mare, Mojca in seveda Bole, Jolbe in njegova gospa, Mici, Milan, Tea, Sneki, Kristina, Sara, Mirela, Brnte, Glumac, Robi in Barbi. Pot do slovaške prestolnice je potekala brez zapletov, tako da smo okoli polnoči uspešno prispeli do želenega cilja. Tam nas je dobre volje, ker nas vidi, pričakal Milan. Najprej smo prtljago odnesli v hostel, nato pa je sledil nočni ogled Bratislave. Za vogalom našega hostla smo naleteli na slavnega richmena; za vse nevedneže: gre za jed iz kruha, namaza, sira in seveda glavne sestavine zelja. Ko smo se okrepčali z richmenom, smo odšli v Slovak pub in miza je bila takoj polna piva, razen treh izjem, ki smo pili vino. Sledila je živahna debata, v kateri je imel glavno besedo Bole. Pot nas je potem vodila do diskoteke Charlie, kamor smo imele punce vstop prost, fantje pa so morali plačati. V Charlieju smo razigrano poplesavali v vročih ritmih glasbe do jutranjih ur. K sreči je bil Charlie zelo blizu hostla, tako da je bila pot do postelje kratka in hitra. Naslednje jutro smo odšli najprej na kavo in čaj, nato pa nas je Milan popeljal na grad in nam povedal še nekaj stvari o znamenitostih Bratislave. Na gradu se nam je pridružila še Sneki, ki je imela nočno turnejo po mestu v lastni režiji. Turneja je bila menda kar uspešna. Počasi smo postajali lačni in po dolgotrajnem iskanju smo končno našli gostilno, ki je sprejela toliko ljudi. Po pojedini z zelo dobro slovaško hrano in seveda s pivom je bil na vrsti počitek v hostlu. Eni so dejansko počivali, eni pa smo medtem preskušali, kakšen okus ima slovaški alkohol. Zvečer smo skupaj krenili proti tržnici, kjer

Foto: Boštjan Vrviščar

smo našli vse dobrote, značilne za zimski čas: kuhano vino in ostalo ... Kuhan vinček nas je seveda prijetno pogrel in tako pogreti smo krenili proti najbližjemu lokalčku. Tudi to noč se je plesalo, pilo in pelo. Ženske smo bile deležne tudi striptiza, no vsaj delnega, ker ste pač moški take reve, da si ne upate iti do konca. Ko so iz lokala odhajali še naši zadnji junaki, so bili tako utrujeni, da so se hoteli do postelje v hostlu kar prežarčiti. Vendar prežarčenje ni bilo uspešno, ker niso vsi stali v krogu. Drugače bi zagotovo uspela. Ne smemo pozabiti omeniti tudi Robija, ki je hotel postati voznik tramvaja, vendar tudi njemu ni uspelo. Na koncu je le uspešno peš prišel do hostla. In smo že pri nedelji. V nedeljo smo zjutraj spakirali stvari in odšli proti Dunaju. Še prej pa smo si vzeli čas za ogled arheoloških izkopavanj pod gradom. Ko smo prispeli na Dunaj, smo si ogledali Štefanovo katedralo, se okrepčali s klobasicami in kupili kakšno malenkost za spominček. V popoldanskih urah smo krenili proti Sloveniji. Vožnja je potekla mirno, imeli smo en manjši zaplet, in sicer je naš kombi ostal brez delčka brisalca. Ko smo prišli v Slovenijo, smo se ustavili še na čajčku in naredili skupinsko fotko. Tako se je naše potovanje zaključilo in vsi živimo  srečno do konca svojih dni.

105

bilten 2008.indd 105

11.2.2008 23:21:41

Dogodki

Veteranska akcija Ines Klinkon

naindvajsetega aprila leta 2007 je Jamarski klub Železničar po dolgih letih ponovno sklical veteransko akcijo. Datum naj bi nekako sovpadal tudi s 30. obletnico neodvisnosti Jamarskega kluba Železničar. Če na kratko povzamem iz članka Petdeset let Ajzenpona, ki ga je napisal Aleš Lajovic v jubilejni številki Biltena (št. 24, 2005), se je JKŽ petindvajsetega aprila 1977 po dvajsetih letih osamosvojil od Planinskega društva Železničar, v okviru katerega je deloval kot sekcija. Krivci za našo tridesetletno samostojno pot pa so bili: Igor Žitko, Miran Čehovin, Matjaž Fon, Anton Jenc, Jani Koprivc, Mojca Majnik, Žiga Šmit, Viktor Menart in Aleš Lajovic. Pot nas je tokrat zanesla v Šaleško dolino. Dan je bil lep, sončen, kot nalašč za jamarsko druženje, katerega se je udeležilo kar lepo število aktivnih in tudi malo manj aktivnih jamarjev. Kljub velikemu številu vabil, ki sem jih razposlala, danes v telesu in misli nekoliko manj prisotnega kadra, je bilo obiska s te strani bolj malo. Po pravici moram povedati,

da smo z njihove strani pričakovali nekoliko večjo udeležbo. Zbrali smo se torej na avtobusni postaji v Velenju (rojstnem kraju naše predsednice Mojce). Naša akcija se je pričela z ogledom Muzeja premogovništva v Velenju, ki se nahaja v opuščenih podzemnih prostorih jame v Škalah. Skozi pravi lignitni zabaviščni park nas je popeljal vodič – nekdanji knap rudnika Velenje. Ogled je trajal slabi dve uri. Pred prehodom v moderni del muzeja pa smo se po programu ogleda, po besedah vodiča, v najgloblji jedilnici v Sloveniji, okrepčali še z rudarsko malico, ki je vključevala kranjsko klobaso, kruh in sok. Jamarji se s to trditvijo najbrž ne moremo strinjati, saj so naše »jedilnice« po jamah nahajajo na še bolj nemogočih lokacijah in večjih globinah. Na poti proti naši končni postaji, jamarskemu domu Koroško-Šaleškega jamarskega kluba Speleos-Siga Velenje, ki nas je gostil v svojem domu in nam tudi omogočil ogled jame Huda luknja, smo se ustavili še v Sparovem centru in se udeležili sobotnega nakupa živil za piknik. Sobotnim nakupovalcem smo z našo prepoznavnostjo verjetno brez težav padli v oči. Sploh ko si je Brko sposodil otroški nakupovalni avtomobilček, s katerim smo se vozili po parkirišču. Pri jamarskem domu, na poti med Velenjem in Mislinjo, v bližini vhoda v jamo Huda luknja, sta nas pričakala člana JamarFoto: Peter Gedei skega kluba Speleos-

106

bilten 2008.indd 106

11.2.2008 23:21:41

Dogodki Siga Milan Podpečan, ki nas je popeljal skozi jamo, in Drago Jeseničnik, ki je skrbel, da so bili naši želodčki zadovoljni. Resnejša opravila je bilo dobro opraviti pred razuzdanim veseljačenjem. Dogovorjeni smo bili za obisk jame Huda luknja pod Milanovim vodstvom. Huda luknja sicer spada med najstarejše turistično urejene jame v Sloveniji, znana pa je tudi po porodniških kolonijah netopirjev. Pri jamarskem domu pa smo kot kaže postali vsi tako vznemirjeni oziroma smo si želeli čim prej ogledati Hudo luknjo, da smo se proti vhodu Lisičina odpeljali brez našega vodiča Milana Podpečana. Napako je popravil Jolbe, ki ga je šel iskat. Milan se je moral počutiti precej nenavadno s tako hordo »butcev«. Glede na to, da je vsega vajen, nam ni zameril in mislim, da se je kar fino zabaval v naši družbi. Na koncu prečenja skozi jamo nam je pripravil presenečenje. Na koncu Medvedjega rova se nahaja 30 m globok previsni spust, ki povezuje zgornji del jame z Vodnim rovom. Tu imajo jamarji omenjenega kluba pripravljen oprt, s katerim bolj ali manj hitro spuščajo obiskovalce preko spusta. V našem primeru je zadeva do treh četrtin globine brezna padala s pospeškom gravitacijske konstante, nekaj metrov nad dnom pa je Milan vrv zategnil in te mirno prizemljil. Spust je bil pravo doživetje. Po jami so se razlegali kriki od navdušenja razburjenih jamarjev. Kdor si takega spusta ni zaželel, pa se je lahko spustil tudi na preizkušen način preko fiksne vrvi. Ko smo prišli iz jame, so bili celodnevni napori lepo poplačani, saj je že dišalo po srninem golažu, ki ga je med našim jamarjenjem odlično pripravil Drago. Pred jamarskim domom je še dolgo v naslednje jutro sledilo družabno srečanje ob peki zelenjave in mesa na žaru, dobri kapljici in velikim plesiščem pred domom, na katerem so se vrstile raznovrstne predstave. Med njimi vsekakor velja izpostaviti ustanavljanje in proces včlanjevanja v t. i. Klub

rimskih nostalgikov. Osrednji pobudnik in častni ustanovni član je vsekakor Pero, med ostalimi prvopristopniki pa sta se zvrstila še Bole, z veliko muko in nekajkratnim popravljanjem pa je delno uspelo tudi Badiju. Jerku, ki si je na vso moč prizadeval pridobiti članstvo, pa žal ni uspelo. Za lastni neuspeh so po navadi krivi drugi. Obtožil je mene in Mojco, češ da sva ga s plesom preveč izmučili in posledično ni uspel iz sebe povleči še tistih nekaj kapljic moči za včlanitev. Želimo si lahko, da bo častitljivi klub, ko bo praznoval svojo trideseto obletnico samostojnosti, imel kaj več članov, morebiti celo toliko, kot jih ima danes JKŽ. Slišati je vesti, da se je članstvo na zadnjem luciferovanju uspešno povečalo. Omenjeni klub je vesel vsakega novega člana. Članarine ni. Pristopni pogoj pa je fotodokumentacija in pričevanje prisotnih vsakega dviga hrane iz želodca, ki nastane kot posledica posameznikovega prsta v grlu. Drugi dan smo se zelo različno razpoloženi prebujali v še en sončen pomladni dan. Da bi pregnali vse tegobe noči, smo se odpravili na »pohod« na Tisnik (786 m), to je vrh, pod katerim poteka sistem Hude luknje. Na poti smo si ogledali še dve manjši jami, in sicer Špehovko in Pilanco, ki imata svoja vhoda na vzhodni strani Tisnika, vzporedno z vhodom v Hudo luknjo. V naši odsotnosti se je pred domom zgodil čudež, za katerega smo izvedeli šele kakšen mesec kasneje. Zakonca Vrviščar sta steklenico domače žgajnice pred odhodom spravila na varno (za hude čase). Iz neznanih razlogov se je vsebina steklenice v slabih dveh urah spremenila v navadno vodo. Takega pojava se ob trenutnem stanju znanosti ne da razlagati drugače kot s čudežem. Povratek proti Ljubljani ni smel miniti brez nujnega postanka na Trojanah, kjer smo najbolj vztrajni ob svežih krofih in nekaj smeha na račun avstrijskih upokojenskih brigad  sestavili še B-zapisnik.

107

bilten 2008.indd 107

11.2.2008 23:21:41

Dogodki

Luciferovanje 2006 Mirela Čehić

sakoletno luciferovanje je tradicionalna in glede na visoko udeležbo tudi ena najbolj priljubljenih akcij med našim članstvom. No, tega morda ne bi mogli reči za mladiče, ki jih na tem dogodku čaka obvezen krst. Tako je bilo tudi 4. novembra 2006 v lovski koči v okolici Begunj pri Cerknici. Tu je imel naš Luci precej dela, saj se je tekom leta na klubu nabralo lepo število novincev. To so bili »frišni« jamarji, pa tudi prebežniki iz drugih klubov, ki so si zaželeli članstva v enem in edinem JKŽ-ju. Dogajanje se je začelo v jurčku pred kočo, kjer smo se mastili s »pasjo radostjo« in čakali, da se je skuhala jota. Nadaljevali smo z tekmovanjem v balinanju in bruhanju ognja, ter pitjem različnih opojnih substanc. Vse to naj bi pomagalo pri premagovanju treme in strahu pred soočenjem s kraljem podzemlja. Ko smo že mislili, da je Lucifer pozabil na nas, so nas, mladiče, nekaj minut pred polnočjo prišli iskat njegovi pomočniki. Na srečo nas niso odvlekli v kakšno temno klet, ampak v lepo osvetljeno in toplo sobo, kjer smo negotovo čakali, kaj bo sledilo. Kmalu so nas prišli iskat in nas odpeljali v glavni prostor dogajanja, ki je bil dogodku primerno povsem zatemnjen. Vmes so nas oblekli še v plenice, za vsak slučaj, če bi od strahu

Foto: Miha Melink

komu kaj ušlo. Nato smo en za drugim odgovarjali na vprašanja predsednika Sveta modrecev. Vprašanja so bila seveda dvoumna in zastavljena tako, da je bil kakršenkoli odgovor nepravilen. Zato smo vsi mladiči dobili obvezno kazen. Privezali so nas na pranger, kjer so nas malo mučili, nato pa smo pridno in zbrano poslušali Luciferjev govor. Kasneje smo se pobliže spoznali še s kapnikom, na katerem smo vadili natikanje kondomov. Sledilo je merjenje prostornine zarjavelega soda, kar smo naredili tako, da smo se poskušali stlačiti vanj. Da bi postali pravi jamarji, smo morali pojesti še nek zvarek, ki je bil proti pričakovanjem popolnoma užiten in je očitno vseboval meso, saj so predstavniki vegetarijancev namesto tega dobili za žvečenje kos surove kumare. Novopečeni in stari jamarji smo nato nadaljevali z rajanjem do zgodnjih jutranjih ur. Krst smo preživeli: Anja Šalehar, Jernej Petrovčič - Jerko, Milan Horňák - Milč, Matej Simonič, Goran Bacetič - Baco, Petra Gostinčar, Boštjan Gačnik, Janez Pucihar in moja malenkost. Nekateri, ki jih ne bomo imenovali, so se sredi noči v gozdu igrali partizane, domobrance in ne vem kaj še vse ter se tako izognili krstu. Ampak Lucifer ne bo dolgo toleriral nedovoljenega motenja svojega miru ... 

Foto: Miha Melink

108

bilten 2008.indd 108

11.2.2008 23:21:41

Dogodki

Lucifer s polno luno obsijan Tea Kaluža

olgo pričakovani veledogodek se je zgodil 24. novembra v lovski koči Pranger. Kljub zastraševanju in grožnjam smo se ga mladiči udeležili. Kandidati za krst (Snežana Jeretina, Valter Rupnik, Barbi Nagode, Robi Mesojednik in Tea Kaluža) smo se psihično in fizični začeli pripravljati že dneve pred napovedanim datumom. Prejeli smo tudi navodila, kako naj se opremimo, da bo vse potekalo čim lepše. Prvi postanek smo naredili v Najlepši hiši v Lazah. Tako so nas vsaj podučili starejši kolegi. Pot se je nadaljevala proti koči, kjer je bilo že veselo, predvsem pa je lepo dišalo. Seveda smo se najprej zapodili v hrano, saj nismo nameravali prehitro obležati zaradi prevelikih količin alkohola. Priznati moram, da so se kuharji potrudili za naše želodčke. Kasneje se je veliko govorilo, plesalo (tudi po mizah) in pelo. Mladički pa smo še naprej nestrpno pričakovali Luciferja in njegovo spremstvo. Potem pa se je začelo. Najprej smo se morali spustiti v podzemlje (klet), da se je Svet modrecev pripravil na prihod Lucija. Kot čisto pravi jamarji smo poskušali najti izhod iz kleti, vendar nam kljub trudu ni uspelo. Mirno smo počakali, da so nam dovolili pristopiti nazaj v častno družbo. Drug za drugim smo morali dokazati, da smo vredni članstva v Jamarskem klubu Železničar. Kar pa ni bilo preprosto. Vsak je moral pristopiti pred Svet modrecev in pokazati svoje znanje in veščine. Večina teh resda ni imela preveč povezave z jamami, ampak kdo smo mi, da bi ugovarjali. Kljub vsemu, smo bili krščenci še v dobrem stanju – nekaterim se je zdelo dogajanje preveč grozno, da bi gledali.

Foto: Peter Gedei

Po dolgem izpraševanju so nam dovolili, da se umaknemo in na hitro okrepčamo – predvsem s tekočino in čakamo na drugi del krsta. Prišel je Lucifer s spremstvom. Posebne efekte so dodali še zvoki bobnov in didžiriduja. Bilo je napeto. Še zadnji preizkus za nas je bil v sodu, ki naj bi predstavljal jamo. Vsak je moral v sodu pojesti čudežno kroglico in popiti tekočino neznane sestave. Poseben primer sva bila midva z Valterjem, ki sva bila edina novopečena jamarska pripravnika, zato so naju hkrati stlačili v sod. Uboga midva. Krst je uspel. Sledilo je le še veliko objemov, poljubčkov in čestitk za uspešno prestane muke. Končno smo enakovredni člani. Ker je bilo vse skupaj zelo naporno in smo postali lačni, smo se na koncu odločili, da pripravimo arheološki bograč. Imeli smo veliko svetovalcev, zato se naše pomanjkanje izkušenj pri tem opravilu ni opazilo. Na koncu smo se vsi pospravili spat, vendar so nekateri še vedno imeli višek energije, zato so se znesli nad sodom. Ostalo je le nekaj nedoločljive pločevine. Zjutraj smo s karbidom še uspešno prestrašili vse živali v gozdu, ki so si drznile priti v bližino koče. Uspeli smo, kljub temu, da je bil krst naporen in je spomin nanj nepopoln, nam bo  vsem ostal v lepem spominu.

109

bilten 2008.indd 109

11.2.2008 23:21:42

Dragi prijatelj Viktor! Danes se poslavljamo od Tebe, našega Dedija, kot smo Te klicali na našem »ferajnu« – Jamarskem klubu Železničar, katerega ustanovni član si bil. Pridružil si se nam v začetku sedemdesetih let, ko sta skupaj študirala in stanovala z Janezom Holcem, ki je bil v tistem času načelnik tedanje Jamarske sekcije pri Planinskem društvu Železničar. Veliko smo prevandrali širom po Sloveniji in na akcijah – kot pravimo našim jamarskim odpravam – pa tudi po njih, preživeli mnoge, dogodivščin polne, prekrasne dni. Kako leto tudi več kot trideset. Nepozabne so bile zlasti večdnevne odprave pod Debeli vrh v Julijcih, v gozdove Snežnika, v Suho Krajino pa tudi v Hajdovo hižo nad Brodom na Kolpi, na hrvaški strani, tik pred vojno za osamosvojitev Slovenije. Kot jamar si bil aktiven slabih dvajset let in v te čase sodi med drugim tudi odkritje polikloriranih bifenilov v rečici Krupi v Beli Krajini, ki so bili odkriti – kar je malo znano – predvsem po Tvoji zaslugi. Kasnejše raziskave so to odkritje samo še potrdile. Čez leta, ko nisi več hodil po jamah, si dogajanje v slovenskem podzemlju zavzeto spremljal preko literature. Povsem si se namreč posvetil raziskovalnemu delu v tovarni Lek, kjer si bil zaposlen. Tvoj delovni teden je vse pogosteje trajal vseh sedem dni, delal pa si praktično od jutra do večera in navadno še čez. V Leku so te z leti začeli imenovati »oče rekombinantne tehnologije«, kar je verjetno največje priznanje, ki ga človek lahko prejme od sodelavcev. Le redko si si vzel dopust in ga navadno delovno preživel v gozdu, kjer si našel sprostitev. Hud delovni tempo, stresi zlasti zadnjih let, dostikrat absurdna pogajanja in prepričevanja, kot si večkrat omenil, so končno načela tudi Tvoje zdravje, čeprav si skušal živeti kolikor le mogoče zdravo, skoraj asketsko. V imenu članov in prijateljev iz Jamarskega kluba Železničar Ti kličem v prerani grob še poslednjič jamarski Aleš Lajovic SREČNO!

Viktorju v slovo Dragi Viktor! Nikoli si ne bi mogla predstavljati, da bom kdaj stala ob tvojem grobu in ti govorila besede v prezgodnje slovo, in to tebi, ki si bil vedno tako poln ustvarjalnih idej in načrtov za prihodnost. Ne morem si kaj, da se ne bi spominjala dogodkov izpred skoraj dvajsetih let, ko si prišel kot vodja oddelka Biotehnologija znotraj Lekovega Razvoja in raziskav v Labo-

110

bilten 2008.indd 110

11.2.2008 23:21:42

ratorij za biosintezo in biotransformacije na Kemijskem inštitutu. Nov človek z novimi, drugačnimi idejami in jasno začrtanimi cilji ... To je bilo obdobje naših prvih korakov na področju tehnologije rekombinantne DNA in prehodili smo jih skupaj. Raziskovalci iz Leka in raziskovalci s Kemijskega inštituta drug ob drugem za skupne cilje in skupne rezultate. To je bilo tedaj nekaj novega v slovenskem prostoru, ki je vedno razmejeval akademske raziskave in uporabno znanost. Toda mi smo vztrajali in današnji rezultati potrjujejo, da smo izbrali pravo pot. Spominjam se prvih miligramov rekombinantnega dejavnika tumorske nekroze alfa ali krajše TNF-alfa iz začetka devetdestih let, ki smo se jih veselili kot otroci. Odprli so nam pot v nadaljnje raziskave in vse kasnejše projekte. Kemijski inštitut je postal tvoj drugi dom, raziskovanje zate ni bilo delo in dolžnost, ampak tudi tvoje veselje, tvoja ustvarjalnost in tvoje poslanstvo. Bilo je tvoje življenje! Tu si razvijal svoje ideje, diskutiral o problemih in možnih rešitvah in iskal poti za naprej. Tu si svoje znanje in pogled v prihodnost prenašal na mlade raziskovalce in danes so naši laboratoriji polni mladih ljudi, ki raziskujejo in se izobražujejo za svoje diplome, magisterije in doktorate. Željni so znanja in novih izzivov, in to je v veliki meri tvoja zasluga! Ti si bil tisti, čigar vrata so bila vedno odprta, če je kdo potreboval nasvet, razlago ali spodbudo. TNF-alfa je bil stalnica v tvojem raziskovalnem delu, zanimiva molekula, ki je odpirala vedno nove možnosti ... Ljudje, ki so te poznali, so poznali TNF-alfa. Preko TNF-alfa si navezal prva raziskovalna sodelovanja s skupinami po Sloveniji in širom po svetu. In še danes, ko so se raziskave, ki si jih vodil, razširile na številne druge farmacevtske proteine in prerasle v razvojne in strateške Lekove projekte, je TNF-alfa ohranil neko posebno mesto. Spet se pojavlja kot centralna modelna molekula v slovenskem delu evropskega projekta Nanobiopharmaceutics, projekta, v katerem sodelujeta Lek in Kemijski inštitut in katerega idejni vodja si bil ti. Projekt bo tekel vse do leta 2010 in trdno upam, da bo prinesel rezultate, na katere bi bil tudi ti ponosen. Kot znanstvenik in strokovnjak, ki je združeval znanja iz organske kemije, ki si si jih pridobil v mladih letih, in jih nadgradil z izkušnjami tehnologije rekombinantne DNA in biokemije proteinov, si se brez strahu in predsodkov vključeval tudi v projekte, ki vodijo do bioloških zdravil druge generacije. Bolj učinkovita in človeku prijaznejša zdravila od večine današnjih biofarmacevtikov so predstavljala nov izziv in prav v zadnjem času smo dobili potrditev, da so bile uporabljene rešitve zelo dobre. In toliko izzivov je bilo še pred teboj! In tako poln si bil neizmerne energije in načrtov za prihodnost, za nove projekte, za razširitev dejavnosti. Zdelo se je, da te obremenitve in stresne situacije delajo samo močnejšega. V petek pa smo te čakali zaman ... in kruta resnica je zarezala med nas. Odšel si mnogo prezgodaj in tako nepričakovano. Vsi poznamo frazo, da je vsak človek nadomestljiv. Toda za nas, tvoje ožje sodelavce, boš kot vsestranska osebnost, raziskovalec s pogledom v prihodnostnost, vizionar in »leader«, ki se vedno bori za realizacijo začrtane poti, ostal nenadomestljiv. Tvoje ideje in smernice bodo ostale del našega življenja. Na nas pa ostaja odgovornost, da jih uresničujemo in poskušamo razvijati dalje. To bodo sadovi, katerih semena si gojil in zasejal ti. Verjetno je to tisto, kar bi si tudi ti želel. Počivaj v miru! dr. Vladka Gaberc Porekar, 6. februarja 2007

111

bilten 2008.indd 111

11.2.2008 23:21:42

Viktorju v slovo Dragi naš Viktor! Srce je izgorelo v trenutku, ko so se tvoje sanje pričele prelivati v resničnost. Le malokdo je zmogel resnično dojeti vse tiste briljantne ideje, ki si jih ti s tako lahkoto prelil na papir in nato v dejanja. Za premnoge si bil mnogo pred časom. Z lahkoto si vodil, usmerjal in z očetovsko mero potrpežljivosti vzgajal svojo ekipo in nesebično kalil nove, nadarjene študente in doktorande. Bil si nestor naše Lekove in širše biofarmacevtike, povezovalni člen med gospodarstvom in akademskimi krogi, inovator leta, znanstvenik s svetovnimi referencami, predvsem pa človek s pokončno držo in velikim srcem. Brezmejno si se razdajal za znanost, za stroko, za cilje, za sodelavce ..., vse tvoje, ki si jim bil mentor ..., ki so, kot si pogosto dejal, tako nadarjeni, tako zavzeti, tako perspektivni. Kako si žarel ob njihovih uspehih, kako si želel, da se dokažejo v velikem svetu. S teboj ob strani, s teboj na čelu se je vse zdelo kot še eden izmed premnogih izzivov, ki smo jim kos. Kot neustavljiv vir kreativnih, inovativnih idej, kot vesten vodja, ki je vedno držal svojo besedo in stal ob strani ter vlival poguma in upa v najtežjih trenutkih ..., si nam vsem kot velik vzornik. Premnoga semena, ki si jih posejal med nami, bodo klila in vzcvetela šele v letih, ki prihajajo. Poslednjič danes s teboj smo na poti, a vedno boš z nami v srcih. Hvala ti, Viktor, ker si z nami delil svoje sanje, ki bodo v nas živele naprej. Naj tvoja duša počiva v miru, naj ti ne bo težka zemlja domača. Tvoji sodelavci iz Leka

Mateja Urlep V Logatcu, 6. februarja 2007

112

bilten 2008.indd 112

11.2.2008 23:21:42

Pesmi

Pesmi Viktor Robič - Brko

Spomin z dna reke

Potopljeni časi

So mnoga tisočletja že pretekla, Prepluli so drevaki tvoje vode, O mŕtvih mnogih zdaj molčé usode, Mi brez besed boš zgodbo novo rekla.

Preteˆklo vôde že je v strugi tvoji, ˘ Odkar si v daljnem času ti nastala, ˘ Ti pót človeku važna si postala, Ob tvojem bregu bíli so se bôji.

Iz dna spet nekaj nov’ga sta privlekla, Našlá sta potapljača na dnu vôde, Zlatá bolj mal’, bakrene več posode, Denarcev keltskih, rimskih – nekaj »jekla«.

Popotniki so pluli v smeri svoji, ˘ Le tí usode njihove si znala, Jih tjá le, kjer so h’teli, popeljala, Edín’ komarjev pikal’ so jih rôji.

Na kúpe še stvarí nam skrivaš – reka, Ak’ z’ Arga so tud’ kaj še izgubili, ˘ Res čas se najdbam novim že izteka.

Ne veš ti, kol’krat so stvari ‘zgubili In voda temna tvoja jih je skrila, Če hujš’ga nič, le tebe so popili,

Ení zaklad, en’ kramo so dobili, Ko zdaj na koncu tega naš’ga veka, Enkrát, že kmal’, te bodo le smetili!

A tákrat za spomin si ti dobila Sto, tisoč kosov, kar so tovoríli In zdaj Ljubljan’ca si ko zlata žila.

Potapljaški dih Prav nore želje človek si ‘zmišljuje, On v zrak bi, tja med zvezde se podajal, ˘ Tečaje daljne že je on osvajal, Al’ mórja on širôke vôde pluje. Prisvaja zemlje si globine tuje, Le kam na novo bi še on odhajal, Je mal’ izzivov novih še ostajal’, Al’ najde on si cilje druge, huje. Še ribe, če že ptice oponaša, Ko v njih svetá si pota nova išče, ˘ Iz vôde spet trofeje si prinaša. Dno hóče in globine nôve obišče ˘ In seˆbe znova spet in spet prekaša, Hladnó, mokró je tvoje zdaj grobišče.

113

bilten 2008.indd 113

11.2.2008 23:21:42

(P)osebne novice

Tisto, kar se je še ne tako davno zdelo čisto nemogoče, se nam zdaj dogaja. Naši ne ravno majhni feranjski prostori namreč postajajo med rednimi sestanki ob četrtkih premajhni, da raznih fešt sploh ne omenjamo. Slišijo se glasovi, da so nekatere predelne stene povsem odveč ... ••• Da se ne zadušimo v splošnem hrupu in čvekanju med sestanki, energično skrbi Mojca (Vrviščar Zazula, znana tudi pod imenom Špagca). Občasno jo zamenja Uroš (Ilič), ki zaseda mesto podpredsednika. Da vsega sproti ne pozabimo, kajti končno gre za velepomembno dejavnost in izjemne raziskovalne dosežke, skrbita Mirela (Čehić – če je le prisotna – letos se nam je namreč potepala, menda nekam na Islandijo) in Ines (še vedno Klinkon). Za brezhibnost opreme v magacinu (za tisto, ki je na terenu oziroma po raznih jamah, zlasti Gamsovi, z večjim ali manjšim uspehom skrbi le Bog Oče) je zadolžen Boštjan (Vrviščar oz. Bole). Za bolj ali manj pravočasno plačevanje oziroma izstavljanje računov, za lovljenje članov širom mile nam naše domovine za plačilo članarine itd. se trudi Roman (Kidrič). Suha grla so naš večni problem, saj beseda v takem primeru ne steče, kot bi bilo treba. In tega se z vso resnostjo in odgovornostjo zaveda naš dolgoletni »piroman« Jolbe (Iztok Trček). Rezultati so nesporni ... ••• In dotični Jolbe se je letos končno upokojil. Samo službeno. Še vedno namreč prizadevno rije po luknjah, takih in drugačnih. In to že od davnega leta 1963 naprej. Še na mnoga zdrava leta, Iztok! ••• Za kataster na splošno in posebej skrbi Miha (Čekada). Pri Zvezinem katastru mu pomaga Mateja (Ferk), pri ferajnskem pa nobeden. Pa tudi Miha si z njim ne beli glave. Tako lahko rečemo, kolikor gre Zvezinemu katastru na bolje, gre ferajnskemu na slabše. Šef je pa isti ... ••• Ena od ikon našega ferajna je že vrsto let brez dvoma Brko (Viktor Robič), in to z vseh zornih kotov. Med drugim se že leta ukvarja s pesnikovanjem, ki ga je v letošnjem letu pripeljalo celo v Literarni nokturno Radia Slovenija. Brez dvoma dosežek ... ••• Na področju poezije oziroma pisanja tekstov za slovenske popevke še vedno nadvse uspešno vztraja Damjana (Kenda Hussu). Letos je na zadevnem festivalu pobrala samo tri prve nagrade. Čestitamo! ••• Naš Peter (Gedei) pa podira vse možne in nemožne rekorde na področju jamske fotografije, in to v svetovnem merilu. Spisek nagrad

114

bilten 2008.indd 114

11.2.2008 23:21:43

(P)osebne novice in objav, takih in drugačnih, je iz dneva v dan daljši. Ob nekaterih človeku tako rekoč vzame dih .... ••• Ideja je že stara. Je pa bil očitno potreben čas, da je prišlo do realizacije, tako rekoč učlovečenja. Gre namreč za prvi ferajnski koledar, za koledar, ki ni kar tako. Ima namreč tudi zgodovinsko dimenzijo, kar bo očitno prišlo do izraza šele čez nekaj let, pa nič zato. Koledar namreč predstavlja lepote podzemlja, kar glede na to, da ga izdaja jamarsko društvo, niti ni posebno nenavadno ali celo presenetljivo. Nenavadno za slovensko jamarsko srenjo pa je namreč to, da so na posnetkih opaženi pomanjkljivo opremljeni člani našega ferajna. Kar spet ne bi bilo nič posebnega, saj pogosto kak kos opreme pozabimo doma. Sicer navadno le tiste kose, ki pa na fotografijah nastopajo. Pajace le redko! Kakorkoli – koledar ima naslovnico, ki jo zaljšata predsednica in njen mož, sledi pa dvanajst jamskih fotografij za dvanajst mesecev s posameznimi člani in članicami v raznih bolj ali manj junaških, razmišljujočih, izzivalnih in še kakšnih pozah. ••• Ines se še v podkombinezonu pripravlja na Čistilne akcije po slovenskih jamah so vedno spopad s polžem za koledar JKŽ. Foto: Peter bolj zvezda stalnica na slovenski jamarski sceni Gedei in navadno potekajo pod geslom »prijetno s koristnim«. Objekt letošnjega čiščenja je našel podpisani bolj ali manj slučajno na mestu, kjer naj bi bila neka druga, arheološko pomembna jama pri Koblarjih nedaleč od Kočevja. Iniciator iskanja je bil v bistvu Milč (mag. Milan Horňák, jamar, doma s Slovaškega, ki se nam je pridružil nedavno, odkar je zaposlen v Sloveniji), naš ferajnski arheolog. Okoli dvajset metrov globoko vhodno brezno se nadaljuje v jamo, ki je v celoti dolga kakih sto metrov in je dobila ime Lajovicloch po najditelju. Pod vhodnim breznom je bil kup smeti, v bližini Srčkova koča in vreme kot naročeno. In ideja je padla sama od sebe. Zbralo se je mnogoštevilno članstvo, tudi kočevska podžupanja je prišla in vsak se je zagnano lotil svojega dela. ••• Sneki (Snežana Jeretina) se je lotila recimo piščančjega paprikaša, ki je bil tako neznansko dober, da ga zlepa ne bomo pozabili. Ona pa tudi ne, saj ji je dim neprestano silil v oči. Vrtela se je okoli kotla, dim pa za njo. Kot zanalašč. Prelila je potoke solza, odnehala pa le ni. Hvalabogu, sicer bi se lahko kaj prismodilo in bi bilo na kvar okusu! Tako pa se je vse srečno izteklo. Vse smo pojedli ... ••• Podpisani je za vsak slučaj našel v bližini Lajoviclocha še eno novo jamo, ki je tokrat za spremembo dobila ime Alešloch. Pa tudi tisto luknjo, zaradi katere se je vse skupaj sploh začelo, smo za čuda našli. Pravzaprav je bila skoraj pri koči, le na drugi strani, kot smo predvidevali ...

115

bilten 2008.indd 115

11.2.2008 23:21:43

(P)osebne novice

Milan se spopada s kratko stopnjo v Prešernovem rovu Ferranove buže. Foto: Peter Gedei

••• Sicer pa ima članstvo nekatere svoje stalne punkte. Tako Gorazd (Grmek) že leta »gnezdi« v Jami pri gnezdu v bližini Štampetovega mostu, Milan (Ferran) počne nekaj podobnega v svoji znameniti Ferranovi buži nad Vrhniko, Uroš (Ilič) še vedno zagnano zahaja v Retovje pri Verdu in navadno najde kaj novega. Kraško (Marko Krašovec jr. – za razliko od Mareta oz. Marka Krašovca sr., ki se bolj posveča sifonom) se je našel v Jami pri Svetih treh kraljih in tam ob zadevnem prazniku že nekaj let zapored organizira splošno jamolazenje. Starejše članstvo pa se z užitkom udeležuje raznih luciferovanj in podobnih celonočnih veselic. Namreč, kot je dobro znano, je za starega volka mlado meso, jame pa so pri teh letih že bolj nujno zlo. ••• Zadnja leta potepanje članstva po svetu ni več tako pogosto, kot je bilo. Eno zadnjih je bilo v Črno goro, in sicer v Jamo na Vjetrenim brdima na Durmitorju. Mednarodna odprava je jamo ponovno izmerila (tudi naši člani – glej Bilten št. 25). Dno je bilo doseženo v globini 775 metrov, kar pomeni, da je bila »naša« Gamsova v bistvu desetletja najgloblja jama v rajnki Jugi. ••• Prav na začetku leta 2007 nas je nepričakovano zapustil eden od stebrov našega ferajna dr. Viktor Menart. Mimogrede – z Beograjčani je raziskoval tudi zgoraj omenjeno jamo pred dobrimi tridesetimi leti. Poklicna pot ga je pripeljala na mesto vodje razvoja v Leku pa tudi do laskavega naziva Inovator leta. Kljub temu, da smo bili veliko skupaj, marsičesa o njem nismo vedeli, tudi zaradi njegove osebne skromnosti. To vrzel naj zapolnijo predvsem poslovilni govori njegovih sodelavk. Naj dodamo, da bodo v bližnji bodočnosti postavili nov laboratorij, za katerega si je Viktor zelo prizadeval in se bo imenoval po njem. ••• Eden Viktorjevih študentov je bil tudi Rok (Tkavc). Z ekipo študentov raznih smeri na ljubljanski univerzi se je udeležil meduniverzitetnega tekmovanja v Ameriki. Gladko so zmagali. Za njimi so bili celo študentje iz uglednega MIT. Rok je na ferajnu kar sijal od sreče in ponosa.

116

bilten 2008.indd 116

11.2.2008 23:21:43

Intervju

Intervju z Danilom Cejem Danilo Cej je ljubitelj gora, ki je v jame začel zahajati sprva ljubiteljsko in neorganizirano, v iskanju nečesa novega, kasneje pa ga je jamarstvo tako prevzelo, da se je pridružil Jamarskemu klubu Železničar. Spada med pionirje raziskav Požiralnika ob Zgornjem Kriškem jezeru, v katerem se je leta 2000 težko ponesrečil. Z njim sva se pogovarjala o njegovi jamarski poti, raziskavah omenjene jame in nesreči, ki se mu je pripetila. Miha: Od tvoje nesreče dalje si verjetno malo manj postopal po klubu. Sploh nič. Miha: Na klubu se nam zdi škoda tako jame kot tudi spomina. S časovnim oddaljevanjem od tistih dogodkov gotovo stvari tonejo v pozabo. Bojan Bojnec je žal že pokojni pa tudi sicer se ljudje vedno manj spominjajo. Zaradi tega se nama je zdelo smiselno, da bi takratne dogodke na nek način zabeležili. Normalno. Miha: Tvoje informatorsko mesto tukaj ni sporno. Razmišljal pa sem, da bi védenje, ki ga o jami imaš, v neki intervjujski obliki prelili na papir, ker od tebe ne bo zahtevalo velikega vložka in bo razjasnilo nekaj zelo pomembnih reči, povezanih z zgodovino te jame. Če se strinjaš, bi potemtakem kar začeli. Začnimo. Miha: Ali nama lahko malo poveš o tem, kdaj si začel z jamarjenjem in kaj te je privleklo k tej dejavnosti. Aja ... huh! Takrat kot Badi (Milan Kuzmič). Kdaj pa smo pravzaprav začeli? Mislim, da je bilo leta 1988. Ines: Kdaj si pa naredil izpit? Kakšen izpit? Miha: Ali nisi naredil izpita? Jamarski? Kdo je pa sploh vedel za kakšen izpit? (smeh) Veš kje smo začeli? Na vrtu pri Bojanu. On je naredil alpinistični tečaj in nekaj tega znal. Pokazal nam je osnovne vozle, žimarjenje in upravljanje z vrvno zavoro. Začeli pa smo na njegovi brezi.

Ines: Kje pa je Bojan sploh živel? Na Oražnovi, na Viču. Na vrtu je torej imel to brezo, po kateri smo trenirali gor in dol. Potem smo šli v Martinsko jamo. Mislim, da je bila to moja prva jama. Na začetku sem bil precej prestrašen. Čez tisto stopnjo, kjer se je treba spustiti po štriku, je še šlo. Nazaj gor sem pa, kolikor se spomnim, splezal na frej po levi strani. Miha: A kar splezal si, brez pomoči? Plezal, seveda! Saj sem bil mlad! Takrat sem tudi v hribih plezal veliko na frej. Dvojka ali trojka ni bil problem. Miha: Kako ste pa prišli do opreme? A ste si jo kar kupili ali izposodili? Izposojal si nisem nikoli ničesar. Tudi od kluba ne. Opremo smo takrat kupili pri Pintarju v Treking športu. Miha: Jame ste torej že začeli obiskovati s svojo opremo. Ja, začeli smo z osmicami. Prve plezalne pasove sem zrihtal pri nekem kolegu, ki je tapetnik in mi jih je sešil. Bili so kar močni, modre barve. Še danes so nekateri raztreseni po raznih skladiščih. Ines: Saj se mi zdi, da se spomnim teh pasov po raznih fotografijah. A so bili celi, za obleči? Ne ne, samo spodnji del. Ines: Kaj pa zgoraj? Ničesar nismo imeli. Jaz še vedno na plezalnem pasu nimam zgornjega dela. Miha: Na plezalnem že, v jami pa po navadi kar paše nositi tudi zgornji del. Morda ampak jaz nisem nikoli nosil zgornjih delov. Če se vrnem, prva jama je bila

117

bilten 2008.indd 117

11.2.2008 23:21:43

Intervju Martinska, potem smo pa začeli hoditi po različnih jamah. Na primer v Marijino brezno, pa Kevdrc, Kasirova jama pa še nekaj jih je bilo. Doma bi moral pogledati, ker sem takrat redno vodil evidenco o jamah, ki sem jih obiskal. Veliko smo hodili v jame Matarskega podolja. Ines: Kdo pa je bil poleg vaju z Bojanom še v tej ekipi? Bil je še Badi, Ivanka Borovnjak, to je ena moja kolegica, pa Ivankin fant, Mladen Lorenčič, klicali so ga Grega. Z njim je šel Bojan kasneje delat jamarski izpit. Mi smo takrat sanjali, da bomo ustanovili svoj klub ACO. To je pomenilo »Alpinist-Cave organisation«, Alpinistično-jamarska organizacija. Moj kolega Žarko Vrezec, ki je akademski slikar, nam je narisal emblem. Nalepke bi morale biti še vedno polepljene po številnih planinskih kočah po Sloveniji, žig pa imam še danes doma. On in njegov sin sta med drugim med vodilnimi koleopterologi v Sloveniji. On je tudi podaril tisti sliki hroščev, ki se imenujeta po naših članih. Miha: Ali ste že spočetka hodili v jame v okviru JKŽ-ja ali je bilo to obiskovanje bolj na lastno pest? V te jame smo hodili sami, brez organizacije. Enkrat smo se pa v Medvedjaku srečali z Igorjem Perparjem pa mislim, da je bil še Sandi Horvat. Začeli smo se pogovarjati in takrat nas je povabil na klub. Jaz sem mu odvrnil, da kluba ne potrebujem, ker znam dovolj za jame, ki jih obiskujem. Igor pa je vztrajal, da ni potrebna včlanitev in še naprej vabil na kakšno zanimivo debato in kakšno pivo. In potem sva vsaj z Badijem začela kar redno obiskovati sestanke. Med drugim sva tudi nekaj ljudi navdušila za jamarstvo. No takrat smo tudi veliko hodili v hribe. V okviru kluba smo takrat šli recimo na Mont Blanc. Ines: O tem je med drugim tudi članek v Biltenu.

Miha: Na Mont Blanc smo šli ponovno predlani. Vse vem. Še vedno spremljam dogajanje preko liste, občasno kaj izvem na luciferovanjih in občnih zborih. Pred tremi leti smo ga prav tako poskušali osvojiti (razen mene), pa je šlo vse narobe. Miha: Če se vrnemo. Kasneje ste torej postali tudi člani Jamarskega kluba Železničar. Seveda. ACO je bil vedno bolj v povojih. Ines: Koliko članov pa je imel ACO? Ne vem. Ko sva bila z Badijem enkrat pri JKŽ-ju, nisva bila več prav aktivna v njihovem okviru. Potem je Bojan vlekel ACO naprej. Miha: Ali je kdaj tudi de iure obstajalo društvo ACO? Menda je za nekaj časa res zaživelo. Slišal sem celo, da je Bojan svojo pokojno mater vpisal kot članico, da so dosegli kvoto za društvo. V resnici društvo nikoli ni zares zaživelo. Ines: Kako ste pa potem začeli z raziskovanji Požiralnika ob Zgornjem Kriškem jezeru? Bilo je mogoče leta 1998 ali 1999, ko sta šla Bojan in Tanja Zalokar prvič gor. Menda jima je oskrbnik Simon Eržen povedal za jamo. Miha: Sklepam, da ste se z oskrbnikom koče poznali že od prej. S Simonom sva se spoznala, še preden sva vedela, kaj je to jamarstvo. Poznamo se že 20 ali 30 let. Takrat sta šla s Tanjo do jezera in Bojan se je kar brez opreme zrinil skozi vhodno špranjo in prišel do tukaj (na načrtu pokaže na zgornji rob prvega brezna). Ines: Se pravi, da se je brez opreme namočil v vodo. Ja, imel je samo luč. Potem pa mi je enkrat rekel: »Pejd’ ta star, greva gor.« Miha: Ali je to bilo še isto leto? Zdi se mi, da je bilo naslednje, tega se ne spomnim. O tem bi morali povprašati Tanjo

118

bilten 2008.indd 118

11.2.2008 23:21:44

Intervju ali pa bi moral pogledati v svoje dnevnike. Skratka, sama sva šla gor dvakrat ali trikrat. Zeblo me je vedno, ne glede na to, kaj sem oblekel. Kadar koli smo bili gor, sem bil moker in premražen. Prvič sem šel v jamo le v kombinezonu in podkombinezonu. Izkušnja je bila dovolj prepričljiva, da sem si kupil neoprensko obleko. Bila je ena tistih s kratkimi rokavi, namenjena deskanju. Zeblo me je še naprej. Kasneje si je Bojan sposodil tudi neoprenske nogavice, da nisva ravno umrla od mraza. Sicer pa je šlo izredno počasi. Najbolj sva se zamudila s svedrovci. V tistih pogojih zabijati svedrovce na roko ni bil mačji kašelj. Miha: Koliko akcij pa je trajalo, da sta prišla do aktualnega dna? Ne vem natančno. Morda šest ali sedem. Razen tega je bila ena akcija še malo številčnejša, ko je šlo v jamo še nekaj ljudi iz kluba. Takrat so bili poleg naju v jami še Igor Perpar, Simona Glavan, Badi pa morda še kdo. Spet je bilo tako mraz, da smo kar ušli. Oprema je bila slaba in tudi kuhano vino ni pomagalo. Nekaj smo sicer izmerili (pokaže na globino približno 40 m), ampak jaz teh podatkov nimam. O njih bi morali vprašati Igorja. Ines: Meni pa se zdi neopren kar primeren za v to jamo. Po navadi mi je bilo v jami kar toplo. Šele ko nekaj časa stojiš na mestu, začne mraz lezti pod kožo. Miha: Ja, ti neopreni so verjetno danes precej boljši kot so bili nekoč. Razen tega uporabljamo v glavnem potapljaške, pa še rokavice in nogavice, tako da si oblečen kot medved. Mi smo bili na akcijah tudi po 5 ur v jami in se je dalo kar zdržati. Ojoj! Mi smo zdržali morda kakšno uro, bistveno več pa gotovo ne, saj še na štriku nisi mogel biti, ves trd, z modrimi ustnicami in podobno. Ines: Je bilo to izključno poleti ali ste hodili v jamo tudi v drugih letnih časih? Vedno smo bili gor v času, ko je bila koča

odprta. Ko smo prišli iz jame, smo se običajno pogreli v jezeru. Sicer pa smo vedno jamo obiskovali poleti, ker je Simon poskrbel za prevoz opreme z žičnico. Oprema pa je bila od odprtja koče do njenega zaprtja v strojnici poleg koče. Ines: Po kateri poti ste pa hodili na pode? Prav zaradi žičnice smo vedno šli preko Vršiča na Zadnjico in gor. Zdela se nam je tudi najlažja pot. Gor smo prišli običajno okrog 2h ponoči. Razen tega nismo nikoli spali v koči, ampak v strojnici poleg tovorne žičnice, kjer smo hranili stvari. Miha: Ali ste sploh vedeli, da je zapisnik o tej jami že obstajal? Bojan je vedel, vendar je ves čas pravil, da Simić nikoli ni bil v jami, ker ni bilo v njej nobenega svedrovca. Miha: Seveda ni bilo svedrovcev, saj je bila registrirana dolžina jame 5 metrov, v prvo brezno pa se rov prevesi šele po 14 metrih. On je verjetno videl, da voda iz jezera odteka v neko razpoko in jo je registriral glede na to, koliko mu je pogled segel vanjo. Ines: Koliko pa je bil širok vhod pred širjenjem? Zelo malo (smeh). Miha: Če vprašava drugače: koliko pa je bil potemtakem razširjen? Toliko, da si se zabasal not. Ravno je še šlo, včasih si še s hrbtom podrsal po stropu. Potem ko si pa prišel do Minkinega brezna, se je pa malo razširilo. Tam je bila ravno tolikšna polička, da si se uspel obrniti in prepeti na vrv. Tam me je bilo zmeraj strah. Miha: Kako si imenoval prvo brezno? Imenovala sva ga Minkino brezno, po Bojanovi pokojni materi. Pravili smo ji tudi jamarska mama. Ines: Ali ste ostala brezna tudi na kak način poimenovali? Ne, samo prvo smo takrat poimenovali. Tako si je želel Bojan.

119

bilten 2008.indd 119

11.2.2008 23:21:44

Intervju Ines: V kateri akciji ste torej prišli do dna prvega brezna? Takrat sta bila pravzaprav sama s Tanjo. Bojan se je spustil na dno in prišel takoj nazaj, ker je bilo premraz. Šele kasneje sem prišel jaz zraven. Miha: Ali ste morda po jami kaj širili? Ne, nikjer. Saj nismo imeli s čim. Miha: Ali ni bil Bojan mojster širitvenih tehnik? Ah lepo te prosim, kdo vam je pa to rekel. Bojan ni znal enega patrona nastavit. Mojster je bil Jelinčičev brat, Danilo. Sicer je imel Bojan vedno željo, ampak ni upal, pa tudi jaz mu ne bi pustil, ker je to območje TNP-ja. Saj je bilo tudi pri mojem reševanju vse narobe, ko so želeli razširiti vhodno ožino. Policaja so morali s tekočimi sredstvi kar nekaj časa prepričevati, preden so lahko začeli. Ines: Čeprav je šlo za človeško življenje, niso dovolili širjenja? Na roke bi morali. Ines: Pa je bil policaj zraven med reševanjem? Saj je moral biti. Miha: Zanima me, ali si pripravljen kaj povedati o nesreči. Če se ti zdi vprašanje neprimerno in si ne želiš odgovarjati, ga lahko brez težav preskočimo. Aja ... o nesreči. Lahko povem, kaj pa si želiš izvedeti? Miha: Malo povej o dogodkih tistega dneva in kako so si stvari sledile. Ampak jaz bolj malo vem in vama lahko povem le moj pogled na stvar. Bile so napovedane popoldanske nevihte. Zaradi tega smo šli že zelo zgodaj gor. Morda ob osmih. Načrt je bil, da prideva do 12. ure ven. Namen je bil zabiti samo en svedrovec in se odpraviti nazaj dovolj zgodaj, da nas ne ujame nevihta. Midva sva šla not, Tanja pa je počakala zunaj. Miha: Kateri svedrovec pa je to bil? Mislim, da je šel zabijat tega (pokaže na pritrdišče nad stopnjo nad starim dnom).

Miha: Zanimivo, ta svedrovec še vedno uporabljamo, ker je prav v redu zabit. V glavnem, ko sem jaz prišel do tukaj (pokaže mesto, kjer je bilo sidrišče na sredini brezna, ki mu danes pravimo Cejeva kalvarija), je bil Bojan že na polici pod mano in je rekel, da gre kar zabijat in naj pridem za njim. Na tistem sidrišču pa sem se napačno prepel. Kaj sem pa že naredil ... saj se bom spomnil. Mislil sem, da sem bil vpet v prsno prižemo. Miha: Čakaj, ti si šel dol in si se vpel v prsno prižemo? Ja, ker je Bojan naredil tako »zajebano« zanko nad sidriščem. Saj ni on kriv, da sem se ponesrečil. Hotel sem se iz te zanke prepeti na spodnji štrik. Zato sem vpel ročno prižemo na spodnjo vrv. Prav tako sem vpel prsno prižemo na spodnjo vrv, da sem se lahko privzdignil in izpel zavoro ter jo zapel pod sabo. Težavi sta bili dve. V tistem mrazu sem pozabil dodatno zavarovati zavoro. Moraš vedeti, da smo se takrat vsi vozili z zavorami brez blokade. Dodatna težava pa je bila še, da na pas nisem imel pripete ročne prižeme. Ponovno sem se dvignil in izpel prsno prižemo. Takrat sem se spustil misleč, da me bo varovanje na zavori zadržalo in odletel dol. Miha: Ročna prižema je torej ostala pod sidriščem. Točno! Saj je še Bojan pripomnil, da je žimar na štriku. Vidiš kakšno napako sem naredil, pa tisočkrat sem to počel. Miha: Izredno zanimivo. To pravzaprav pomeni, da ti ne pomaga prav dosti, četudi letiš na zavori dol. Tukaj se res izkaže pomen zavor z ročko. Ampak vama povem: če bi bilo to brezno pet metrov globlje, se Danilo ne bi poškodoval. Ko sem začel padati, sem se z rokami zgrabil za štrik. Rokavico mi je prežagalo in požgalo kožo na dlaneh. Moči pa nisem imel, da bi se ustavil. Ines: Izbral si si res grd teren za pristajanje.

120

bilten 2008.indd 120

11.2.2008 23:21:44

Intervju Saj ne vem kako je, menda sta dve skali. Ines: V bistvu imaš ob steni, ob kateri se spuščaš, najprej poličko, morda meter niže je jarek, poln skalovja, na drugi strani pa sledi ponovno polica, pod katero se že začenja naslednja stopnja. No, jaz sem verjetno moral s hrbtenico usekati na katero izmed tistih skal. Potem me je odbilo. V tistem trenutku nisem čutil ničesar razen obraza. Čez nekaj časa pa sem začel ponovno čutiti vse razen desne noge. Zaklical sem Bojanu, ki je medtem zabijal svedrovec, naj pride gor. Vprašal me je: »Ta star, kva je pa tolk zaropotal?« Mislil je, da je padla kakšna skala ali del opreme. Jaz da sem padel in naj pride gor. Ko je prišel gor, me je skušal premakniti, ampak je tako bolelo, da ni šlo. Potem sva pa le nekako prišla do zaključka, da me bo treba umakniti izpod tistega slapu. Tam je bila v kotu ena polička. Spomnim se, da je rekel: »J’z te bom zvleku tja gor, pa tut če crkneš, sej s’dost st’r!« Potem mi je podstavil vrv pod ležišče, me ovil v folije in slikal. Miha: A res? Ja (smeh). Tanja ima doma slike, ampak jih ne najde. Potem pa je on odšel ven po pomoč, pa še nevihta se je bližala. Ines: Iz tvojega pripovedovanja kaže, da si bil ves čas priseben. Ja, glava je bila povsem na mestu, vse drugo pa ne. Ines: Pa te ni nič zeblo? Ne posebno, ne vem zakaj. Morda se organizem v takih travmah začne pametno obrambno obnašati. Še pred dežjem je Bojan prišel z nepremočjivo vetrovko, hlačami, kapo in rokavicami. Skratka prinesel je vse, kar sem imel v nahrbtniku. Poleg tega sem mu razložil, kako naj uporabi mobitel, ki sem ga imel takrat s seboj, za klic na pomoč. Potem pa je odšel v kočo po čaj, odeje in podobno. Kot kaže, se je zunaj odvijala nevihta, saj je kmalu za tem začelo v jami ropotati.

Miha: V tisti nevihti si bil torej v jami sam. Tako je. Ne vem čez koliko časa je Bojan ponovno prišel in tudi ne vem, koliko je takrat zlivalo skozi jamo, ker je bila popolna tema. Miha: Sta imela karbidke ali sta si svetila na elektriko? Karbidko sem imel in svetila je morda še kakšnih pet ur. Spomnim se, da sem se v tisti temi pogovarjal s pokojnim očetom. Tak je bil kot Che Guevara. Imel je velik obraz in me ostro gledal. Ines: Kako pa si tisto nevihto preživljal? Ali je voda tekla tudi po tebi? Ne, ni padalo direktno po meni. No, malo je že škropilo, sicer pa je slap padal mimo. Voda je prišla v trenutku. Ne razumem, ali je bila zunaj res taka huda nevihta oziroma kakšni so ti mehanizmi, ampak prišla je kot val. Tako kot se je voda naenkrat vzdignila, se je tudi spustila. Potem se je Bojan vrnil. Vmes je tudi njemu zmanjkalo karbida, tako da sva v veliki meri čakala na reševalce brez luči. Zato je na mestu, kjer je stal, napel vrv, da se je varoval. Hodil je gor in dol, da se je grel, medtem pa sva pela partizanske pesmi, si pravila vice, preklinjala, se spominjala različnih doživljajev in sploh skušala minevanje časa čim bolj pospešiti. Sicer ne vem, koliko časa sva to počela, ampak zdelo se je zelo dolgo. Potem pa je tudi njega pričelo tako zebsti, da ni več zdržal mraza. Zato je na baterije izplezal iz jame, jaz pa sem ostal povsem sam. Kmalu po tistem, ko je šel Bojan ven, so prišli reševalci. V prvi skupini so sicer imeli zdravnika, vendar si v jamo ni upal. Miha: A misliš Rok? Ne, ni bil Rok. Z njim sem se poznal že od prej. To je bil tisti, ki hodi tudi na odprave v Himalajo ... Žare Guzej. On se ni spustil do mene, čeprav je tako pisalo. Preko voxa me je spraševal, kaj, kje in koliko me boli. Jaz žal nisem bil v stanju, da bi mu smiselno od-

121

bilten 2008.indd 121

11.2.2008 23:21:44

Intervju govarjal. Govoril sem mu, da me boli vse, da se tudi z glavo ne morem premakniti, edino jezik da lahko otresam. Poslal je neke kapsule pa tisto ni pomagalo prav nič. Ko je prišel Rok, mi je pa dal injekcijo in ta je končno pomagala. Potem sem menda zaspal. Miha: Kdo je bil pa prvi pri tebi? (razmisli) Ne spomnim se, ampak mi je povedal njegovo ime. Ali je bil Marinšek ali kdo izmed Domžalčanov ... Najprej so mi naredili luknjo za malo potrebo, ampak ni šlo. Potem so me slekli in mi nadeli hobotnico, da me je grela. Pa nekaj so me dvigali, da so podstavili armaflekse. No, potem so menda »prepričali« tistega policaja, da so lahko začeli s širitvenimi deli. Priznam, da se dogajanja slabo spomnim. Morda zaradi izčrpanosti, šoka, pa tudi zaradi vseh zdravil, ki sem jih dobil. Spomnim se, da so me pokrili s svojimi telesi, da ne bi kamenje frčalo po meni, ko se je začelo streljanje, pa čelado z vizirjem sem dobil. In potem se je začel izvlek. Meni je to hitro minilo. Spomnim se, da so mi med dviganjem nekje preščipnili palec na nogi ob steno, vendar se ne spomnim ali sem bil bos ali sem skozi škorenj čutil. Ines: To pomeni, da si nogo kljub vsemu čutil. To ni bila neka površinska bolečina na koži, ampak topa in globoko v prstu. Ko sem bil že zunaj, mi je zdravnik rekel, naj pomigam s stopalom. Jaz sem mislil, da sem pomigal, v resnici pa nisem. Palec sem lahko premikal šele po dveh tednih. Še sedaj se mi vsako leto odlušči noht iz tega palca. Zatem sem padel v nezavest. Sicer ne vem zakaj, ampak morda zato, ker so me postavili v pokončni položaj ali pa zato, ker so me pregreli. Zato so me ponovno spustili. Ko sem se osvestil, sem čutil izredno vročino in sem jih prosil, naj dajo hobotnico dol. Potem ko so mi jo sneli, je šlo brezhibno. Vsaj meni se je zdelo, da smo bili zunaj zelo hitro. Spomnim se, da sem naenkrat uzrl

vodoravni strop vhodnega rova. Takrat sem sam pri sebi rekel, da četudi me pustijo tam, da se bom že zvlekel iz jame. Pred jamo je bilo kup ljudi, slišal sem helikopter in noč se je že spuščala. Spomnim se, da so me nabasli v helikopter in da je bil poleg mene nek novinar. Miha: Ah ti novinarji. Verjetno je želel slišati kakšno pikantno iz prve roke? Mene ni nič spraševal. No, potem so me odpeljali na Jesenice v bolnico. Če bi me izvlekli pol ure kasneje, bi me fantje morali nesti peš v Zadnjico, ker helikopter ponoči ne sme leteti. V tem primeru ne vem, kako bi se končalo. Takole peš bi me še nekaj ur kar pošteno pretresali na tistih nosilih in vprašanje, kam bi odtresli drobce mojih vretenc [med nesrečo si je zdrobil tri vretenca, op. Miha Staut]. Ines: Koliko časa si bil potemtakem vsega skupaj v jami? Rekli so, da je bilo 32 ur. Ines: Ojoj, če si notri pol ure na mestu, te že pošteno zebe. Res je kar neverjetno, ne samo da si prestal padec, vse bolečine in rehabilitacijo, ampak tudi tisti neznosni mraz. Kdaj se je to zgodilo? To je bilo 16. septembra leta 2000, en teden pred zaprtjem koče. Ines: Koliko časa si se po nesreči rehabilitiral? Saj še vedno nisem v redu. En mesec sem bil v bolnici, potem sem bil tri tedne v Dolenjskih Toplicah, potem sem bil nekaj časa doma, potem sem šel spet v bolnico. Vmes sem shodil brez pomoči hodilnih palic. Čez eno leto sem šel ponovno v bolnico, da smo mi pobrali vijake iz hrbtenice – en je ostal notri, ker se je zlomil – in potem ponovno na rehabilitacijo. Od takrat pa nič več. Uradno sem bil na bolniški tri leta, potem sem šel pa na invalidsko komisijo. Psihično me niso zdravili. No, enkrat mi je zdravnica dala neke tablete. Ampak po tistem sem postal rastlina, zato sem jih vrgel stran in dejal ženi, da se bomo malo več pogovarjali.

122

bilten 2008.indd 122

11.2.2008 23:21:44

Intervju Drugo leto morate nujno priti na zapiranje koče. Zjutraj se gre v jamo, potem je zvečer fešta, naslednji dan pa počistimo, zapremo polkna in odklopimo tisti razbremenilnik od vode. Miha: Slišal sem, da je vodovodno cev od jezera do koče namestil Bojan. Ne, cev je bila že prej. Badi je montiral gor vijake, Bojan jim je pa uredil napeljavo v koči. Ines: Ali si po nesreči še kdaj šel do vhoda pa not kaj pogledal? Že naslednje leto sem bil spet gor. Pravzaprav hodim gor vsako leto. Rad bi šel še enkrat v jamo. Miha: Z veseljem! Dobiš enega ali dva za družbo in greš not. Samo ne vem, kako bom reagiral. Enkrat sem bil v Železni jami, pa sem po petih minutah ušel. Ines: Ali po nesreči nisi bil več v jami? Bil sem z Badijem in Nebojšo v rudniku in tisto je bilo v redu, v jami pa ne. Miha: Po tvojem reševanju je zaradi Bojanove narave in neke tabuizacije odprtega diskurza o raziskovanju v tej jami zanimanje zanjo padlo. Verjetno veš, da je lani spomladi Bojan šel do matičarjev in Pintarja prosil, naj mu pomaga pri raziskavah te jame. Pintar mu je tedaj odvrnil, da mu bo pomagal, vendar bi on šel v jamo konec poletja oziroma jeseni. Vmes se je Bojan odločil končati s svojim življenjem. Njemu in njegovi prošnji v čast se je Pintar odločil jamo izmeriti in narisati njen načrt. Sicer pa po njegovih besedah ni gojil interesa do nadaljnjih raziskav. Lani jeseni so Pintar in še nekaj matičarjev šli dvakrat v jamo. Zaradi mraza so prišli le do globine približno 50 m, saj so slabše opremljeni zbežali ven. Od takrat po mojem védenju v jami niso več bili. Jaz sem Pintarju takrat predlagal medklubsko raziskovanje, ki ga je sprejel, vendar do

sedaj do skupnih akcij v jamo ni prišlo. Domenila sva se, da naredimo sami nekaj oglednih akcij že v poletju, sicer so bili pa oni zainteresirani za delo predvsem jeseni. Samo veš, da smo šli nekajkrat gor in opremili jamo do starega dna. Zanima me, kakšno je tvoje mnenje okrog tega dogajanja. Zanima me, ali je on koga obvestil o tem, da gre v jamo? Saj si Bojan ni mogel kar tako lastiti jame. Pintar bi moral o svoji nameri obvestiti mene ali Tanjo. Midva sva pa oba člana JKŽ. Toliko, kar se zamere tiče. Sicer pa mislim, da more to jamo delati JKŽ in tudi nihče drug si je ne sme lastiti. Miha: To je tvoje mnenje? Ja. Miha: Ali se ti zdi prav, da smo spet začeli z raziskovanjem te jame? Seveda! Hvala bogu. A veš, koliko potenciala ima ta jama? Ali veš, da je bil odtok iz jezera sleden in da so ga sledili v Krnico? Miha: Kdo je pa sledenje izvajal? Ne vem, meni je o tem razlagal Bojan. Ne spomnim pa se, od koga je on ta podatek dobil. Ines: Kakšen je bil pa sicer Bojan karakterno? Govoril bom o treznem Bojnecu. To je bil fantastičen človek, življenje bi dal zate. Kar je rekel, je tudi naredil. O pijanem Bojnecu pa jaz ne želim govoriti. Stokrat sem mu povedal, kakšen je, če je pijan. V spominu ga bom imel treznega. Ne glede na vse lahko rečem, da je imel veliko znanja, nešolanega znanja. Sicer je delal tako alpinistični kot jamarski izpit. Ines: Koliko je bil pa star? Deset let je bil mlajši od mene. On je bil letnik ‘62, jaz pa ‘52. Miha: Prišli smo na konec. Za pogovor se ti najlepše zahvaljujeva. Pogovarjala sva se Miha Staut in Ines Klinkon 18. 12. 2007

123

bilten 2008.indd 123

11.2.2008 23:21:44

Fotostrip Luciferovanje 2007, lovska koÄ?a Pranger, Laze

bilten 2008.indd 124

11.2.2008 23:21:58

Laze

bilten 2008.indd 125

11.2.2008 23:22:04

Kataster

Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS Miha Čekada

a naslednih straneh je seznam zapisnikov, ki so jih člani JK Železničar oddali v Kataster jam Jamarske zveze Slovenije v letih 2006/07. Jame so razvrščene po abecednem redu. V drugem stolpcu je označen tip zapisnika: A – osnovni zapisnik (odkritje nove jame), B – dopolnilni zapisnik o že znani jami, C – kartografsko gradivo, D – nerazvrščeno gradivo, E – načrt, F – fotografija in G – meritve. Kjer je bilo oddanih več zapisnikov istega tipa, je podano zraven število, npr. »3B, E« pomeni, da so bili Oddani zapisniki leta 2006 ime Bandža Dedna gora 1 Ferranova buža Gnezdavo brezno Gozdarska jama Izvir Obrščice Izvir Podturn Izvir Radeščice Jankarjeva Plesa Jezero v Lahinji Kačna jama Klamova jama Markov spodmol Mobyjeva jama Notarjeva jama Obrh Petrovčeva jama Podgrajševka Pucov brezen Široka jama Štajnrajhova jama Štiri net Vodna jama v Lozi Vrhniška jama

tip A, E A, E 3B, 3D A, E A, 2E A, E A, E A, E A, 2E A, E B B, C B, 2E B, C, F A, 2E A, D A, E A, D D 2E A, E A, E B, E 2E, G

datum akcije 13. 11. 2005 2. 12. 2006 10. 7. 2004 5. 11. 2006 5. 8. 2006 11. 6. 2006 8. 7. 2006 2. 7. 2006 30. 4. 2006 8. 7. 2006 12. 6. 2005 17. 12. 2006 27. 5. 2006 17. 12. 2006 28. 1. 2006 2. 7. 2006 28. 1. 2006 4. 5. 1975 5. 8. 2006 4. 11. 2006 27. 5. 2006

oddani v tem letu trije B- in en E-zapisnik. Če je bilo več akcij v isto jamo, je v rubriki »datum« podan datum zadnje akcije. Ker je v igri več datumov (datum akcije, datum izdelave in datum oddaje zapisnika) ter več ločenih evidenc (društveni dnevnik, Kataster jam, osebna evidenca), je med seznamom akcij na straneh 129-137 in tem seznamom nekaj odstopanj. V zadnjem stolpcu je napisan zapisnikar (torej le tisti, ki je oddal zapisnik). Kadar je napisano več imen, gre  za zapisnikarje z različnih akcij.

zapisnikar Milan Ferran Milan Ferran Milan Ferran, Miha Staut, Peter Gedei Milan Ferran Suzana Basarič Uroš Ilič Uroš Ilič Uroš Ilič Milan Ferran Uroš Ilič Uroš Ilič Miha Čekada Uroš Ilič Miha Čekada Milan Ferran Uroš Ilič Milan Ferran Aleš Lajovic Milan Ferran Suzana Basarič Milan Ferran Uroš Ilič Andrej Erznožnik

126

bilten 2008.indd 126

11.2.2008 23:22:04

Kataster Oddani zapisniki leta 2007 ime Alexandrinka Bajazidova pečina Bandirma z orehi Bazilika na hrbtu Brezno hrabrega stomatologa Brezno Janija Nanija Brezno pri fapah Abramovič Dolga jama pri Koblarjih Eldina Hrustolada Inkova jama Jama za sodom Jolbetov sekret pri Skozenjcu G35/22D Kam pelje ta travnik Klic Sulejmana Knežja jama pri Mali gori Križnikovo brezno Lajovicloch Lisičja jama Mala Savica Malo za hribom oz. Koroška jama Medvedova popihnica Mogočni skozenjc Molčeča šoja Noč na zemlji Nodijeva jama Ozko za popizdit Pirčkov rov Pod zeleno brado Požiralnik ob Zgornjem kriškem jezeru Pri kapi, šapi in zeleni jakni Puciharjev kevderc nad Iško Skozenca Skozenjc G35/22D Sportbilišaht Udorno brezno v Laščah Vodna jama v Lozi Vrbovška jama

tip A, E A, E A, E A, E A, E A, E A, E 2E A, E A, E A, E A, E A, E A, E A, E B, F A, E A, C, E, F B, F B A, E A, E A, E A, E A, E A, C, E, F A, E A, E A, E A, B, 2E A, E A, E A, C, F A, E A, E B, F B, 2E B, E, F

dat. eksk. 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 6. 2007 2. 8. 2007 14. 4. 2007 2. 3. 2007 15. 8. 2007 22. 9. 2007 2. 5. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 29. 7. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 11. 8. 2007 4. 4. 2007 1. 6. 2007 2. 8. 2007 2. 8. 2007 16. 9. 2007 9. 6. 2007 14. 7. 2007

zapisnikar Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Mateja Ferk, Uroš Stepišnik Ivan Klemenčič, Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Iztok Trček, Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Miha Melink, Uroš Stepišnik Mateja Ferk, Uroš Stepišnik Milan Horňák, Uroš Stepišnik Mateja Ferk, Uroš Stepišnik Iztok Trček, Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Miha Staut Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Aleš Lajovic Boštjan Vrviščar, Uroš Stepišnik Ivan Klemenčič, Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Mateja Ferk, Uroš Stepišnik Primož Čekada, Miha Čekada Mateja Ferk, Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Ivan Klemenčič, Uroš Stepišnik Miha Staut, Andrej Stržinar, Milan Ferran Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Aleš Lajovic Boštjan Vrviščar, Uroš Stepišnik Mateja Ferk, Uroš Stepišnik Mateja Ferk Uroš Ilič Milan Horňák

Registrirane jame v Katastru jam JZS Miha Čekada

naslednjih dveh tabelah je seznam vseh novih jam, ki jih je na podlagi zapisnikov JK Železničar registriral Kataster jam Jamarske zveze Slovenije. Zaradi zami-

ka, ki preteče od oddaje zapisnika do njegove obdelave, je lahko jama registrirana še isto  leto ali pa leto pozneje.

Registrirane jame leta 2006

Registrirane jame leta 2007

kat. št. 8712 8721 8722 8723 8724 8725 8802 8803 8804 8805 8806 8807

ime jame zapisnikar Brezno pri Črni jami Vrviščar Boštjan Hočevarjevo brezno (Škubčevka) Ferran Milan Poka nad Koriti Ferran Milan Brlog nad Lenarčico Ferran Milan Špranja v Lenarčici Ferran Milan Ulčarjevo brezno Ferran Milan Izvir Obrščice Ilič Uroš Izvir Radeščice Ilič Uroš Bandža Ferran Milan Izvir Podturn Ilič Uroš Petrovčeva jama Ferran Milan Jezero v Lahinji Ilič Uroš

kat. št. 8413 9016 9017 9018 9019 9020 9021 9022 9062

Skozenca Gozdarska jama Štajnrajhova jama Dedna gora 1 Gnezdavo brezno Jankarjeva Plesa Štirje netopirji Mobyjeva jama Križnikovo brezno

ime jame zapisnikar Lajovic Aleš Basarič Suzana Basarič Suzana Ferran Milan Ferran Milan Ferran Milan Ferran Milan Čekada Miha Staut Miha

127

bilten 2008.indd 127

11.2.2008 23:22:04

Članstvo

Seznam članov JK Železničar Napisani so vsi tisti, ki so v letih 2006 ali 2007 plačali članarino. št. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34

priimek in ime Altová Viola Bacetič Goran - Baco Basarič Suzana Belič Janez Bernik Danilo - Dane Bizjak Jaka Brenčič Miha - Kuki Celarc Miha Cvar Matjaž Čehić Mirela Čekada Miha Erznožnik Andrej - Erzo Faganel Rok Ferk Mateja Ferran Milan Gedei Peter Gidley Nicolas - Rain Glavan Simona Gostinčar Petra Herman Hubert Horňák Milan Ilič Uroš Jeretina Snežana - Sneki Jurková Nikola Jurkovič Borut - Pac Kačičnik Matjaž Kaluža Tea Kidrič Roman Klemenčič Ivan Klinkon Ines Krašovec Marko ml. Krašovec Marko st. Krhin Gašper Kronegger Luka

št. 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67

priimek in ime Kuzmič Milan - Badi Lajovic Aleš Matijević Nebojša Melink Miha - Glumac Mesojednik Robi Mihailovski Matej Nagode Barbara - Barbi Ogrin Petra Oprešnik Simon Perpar Igor Petek Tomaž Petrovčič Jernej Popov Popov Zvjezdan Raztresen Marjan Rink Peter Robič Viktor - Brko Rous Jurij Rozman Polona Rupnik Valter Simonič Matej Staut Miha Stepišnik Uroš - Stepo Stržinar Andrej - Sale Šalehar Anja Šmit Žiga Štrempfelj Daniela Šubelj Sagmeister Miran Tkavc Rok Trček Iztok - Jolbe Triglav Čekada Mihaela Vrhovec Igor Vrviščar Boštjan - Bole Vrviščar Zazula Mojca

128

bilten 2008.indd 128

11.2.2008 23:22:04

Akcije

Seznami akcij JKŽ Akcije leta 2006

št. datum jama 1 7. 1. Jankarjeva Plesa 2 8. 1. Jama pri Svetih treh kraljih

3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31

32 33 34 35 36 37

38 39

udeleženci Milan Ferran, Marko Rode Suzana Basarič, Miha Celarc, Matjaž Cvar, Simona Glavan, Bojana in Dejan Hladnik, Uroš Ilič, Roman Kidrič, Marko Krašovec, Nebojša Matijević, Matej Mihailovski, Petra Ogrin, Igor Perpar, Polona Rozman, Barbara Medved, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar, Matej Simonič, Viola Altová, Nikola Jurková 14. 1. Veliko Okence Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Andrej Natlačen 14. 1. Jankarjeva Plesa Ljubo Golob, Milan Ferran 15. 1. Najdena jama Matjaž Cvar, Mirela Čehić, Uroš Ilič, Roman Kidrič, Nebojša Matijević, Miha Melink, Matej Mihailovski, Boštjan in Mojca Vrviščar, Viola Altová, Nikola Jurková 21. 1. TT2 Peter Japelj, Jernej Petrovčič 22. 1. Jankarjeva Plesa Milan Ferran, David Rozman 22. 1. Majčevo brezno Uroš Ilič, Nebojša Matijević, Boštjan in Mojca Vrviščar 22. 1. Ponikve v Odolini Tibor Gedei 28. 1. Jama v Kalcah 2, Kuclerjev kamnolom Boštjan Vrviščar, Viola Altová, Nikola Jurková 28. 1. Notarjeva jama, Petrovčeva jama Milan Ferran + 1 28. 1. izvir Dobličica Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Martin Ilenič + 1 29. 1. Medvedjak Miha Celarc, Matjaž Cvar, Mirela Čehić, Peter Gedei, Tibor Gedei, Dejan Hladnik, Uroš Ilič, Roman Kidrič, Nebojša Matijević, Miha Melink, Matej Simonič, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar, Viola Altová, Nikola Jurková 4. 2. Šance (tečaj) Uroš Ilič, Nebojša Matijević, Matej Mihajlovski, Boštjan Vrviščar; tečajnice: Mirela Čehić, Mateja Ferk, Nikola Jurková, Polona Rozman, Barbara Medved 5. 2. Jazbina v Rovnjah Matjaž Cvar, Mateja Ferk, Uroš Ilič, Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar, Nikola Jurková 5. 2. Jama pod Socerbskim gradom Aleš Lajovic 8. 2. Zelške jame Suzana Basarič, Matjaž Cvar, Mirela Čehić, Mateja Ferk, Dejan Hladnik, Uroš Ilič, Nebojša Matijević, Miha Melink, Polona Rozman, Daniela Štrempfelj, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar + 3 11. 2. Jama v Partu pri Ogradi, Škamperlova jama Mateja Ferk, Uroš Ilič, Nikola Jurková, Zdenka (JD Sežana) 11. 2. Medvedjak Mirela Čehić, Roman Kidrič, Boštjan in Mojca Vrviščar 11. 2. Babja jama Miha, Mihaela in Primož Čekada 12. 2. Velika Kozinska jama Mirela Čehić, Uroš Ilič, Roman Kidrič, Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Polona Rozman, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar, Nikola Jurková, Zdenka (JD Sežana) 14. 2. Gašpinova jama Uroš Ilič, Nikola Jurková 17. 2. Široka jama Milan Ferran, Aleš Lajovic 18. 2. Dimnice Suzana Basarič, Mirela Čehić, Borut Jurkovič, Roman Kidrič, Ines Klinkon, Luka Kronegger, Nebojša Matijević, Miha Melink, David Rozman, Polona Rozman, Miha Staut, Andrej Stržinar, Rok Tkavc, Boštjan in Mojca Vrviščar, Viola Altová 19. 2. Jama Duplo Aleš Lajovic 25. 2. Pečina Solnik, Kobalinšca, Jama pod Krasom, Mateja Ferk, Milan Ferran, Viola Altová, Uroš Stepišnik + 1 Jerinova jama 25. 2. Rudnik v Lazah (delovno ime) Peter Japelj, Jernej Petrovčič, Tone Palčič 26. 2. Majčevo brezno Uroš Ilič, Luka Kronegger, Polona Rozman 4. 3. Drnovček Milan Ferran, Uroš Ilič 4. 3. Jama pri Cikovi ogradi, Majekavc, Čoperjeva Mateja Ferk + 3 jama, Perčinelova jama 5. 3. Lipiška jama (tečaj) Suzana Basarič, Matjaž Cvar, Uroš Ilič, Roman Kidrič, Ines Klinkon, Matej Simonič, Miha Staut, Matej Simonič, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar, Viola Altová; tečajniki: Mirela Čehić, Mateja Ferk, Barbara Medved, Polona Rozman, Anja Šalehar, Rok Tkavc 10. 3. Perčinelova jama, Čoperjeva jama Mateja Ferk, Petra Gostinčar, Uroš Stepišnik 10. 3. Vrhniška jama Mirela Čehić, Milan Horňák 11. 3. TT2 Peter Japelj, Jernej Petrovčič 11. 3. Lipiška jama 2 Matjaž Cvar, Ines Klinkon, Marko Krašovec, Nebojša Matijević 11. 3. Hramič, Pečina nad Palkovo ogrado, Rodiška Mateja Ferk, Petra Gostinčar, Uroš Stepišnik pečina, Jama na konci, Jelihovec 12. 3. Jeralovo brezno (tečaj) Matjaž Cvar, Milan Horňák, Uroš Ilič, Roman Kidrič, Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Matej Simonič, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar, Viola Altová, Goran Bacetič - Baco; tečajnice: Mirela Čehić, Barbara Medved, Polona Rozman, Anja Šalehar 18. 3. Ferranova buža Milan Ferran, Miha Staut 18. 3. Turkova jama Suzana Basarič, Miha Celarc, Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Matej Simonič, Petra Ogrin, Boštjan Vrviščar + 7

129

bilten 2008.indd 129

11.2.2008 23:22:04

Akcije št. datum jama 40 19. 3. plezališče Črni kal (tečaj) 41 26. 3. 42 29. 3. 43 1. 4. 44 45 46 47 48

1. 4. 1. 4. 1. 4. 2. 4. 2. 4.

49 4. 4. 50 9. 4. 51 9. 4. 52 12. 4. 53 13. 4. 54 15. 4. 55 17. 4.

56 20. 4.

57 21. 4. 58 22. 4. 59 23. 4. 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71

23. 4. 26. 4. 27. 4. 27. 4. 28. 4. 28. 4. 30. 4. 30. 4. 30. 4. 30. 4. 1. 5. 1. 5.

72 73 74 75 76

1. 5. 2. 5. 6. 5. 6. 5. 7. 5.

77 7. 5. 78 79 80 81 82 84 85 86

8. 5. 13. 5. 13. 5. 14. 5. 15. 5. 21. 5. 21. 5. 24. 5.

udeleženci Matjaž Cvar, Milan Horňák, Roman Kidrič, Aleš Lajovic, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič, Uroš Stepišnik, Andrej Stržinar, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Ivan Klemenčič, Anja Šalehar, Rok Tkavc, Rok Šoštarič plezališče Črni kal (tečaj) Matjaž Cvar, Milan Ferran, Milan Horňák, Uroš Ilič, Katarina Đurđević, Borut in Bor Jurkovič, Roman Kidrič, Ines Klinkon, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Viola Altová, Mirela Čehić, Anja Šalehar, Rok Tkavc Vrhniška jama Milan Horňák, Petra Gostinčar Globoka jama, udornica Risnik Matjaž Cvar, Mateja Ferk, Milan Horňák, Roman Kidrič, Nebojša Matijević, Anja Šalehar, Boštjan in Mojca Vrviščar, Viola Altová + 1 Jama pri Pruhu Rok Tkavc + sestra Šimenkovo brezno Sandi Horvat, Milan Kuzmič - Badi, Daniela Štrempfelj kamnolom Lipica (usposabljanje za JRS) Uroš Ilič, Borut Jurkovič Železna jama Miha, Mihaela in Primož Čekada plezališče Črni kal (tečaj) Suzana Basarič, Miha Celarc, Matjaž Cvar, Milan Ferran, Roman Kidrič, Nebojša Matijević, Petra Ogrin, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Viola Altová, Mirela Čehić, Mateja Ferk, Petra Gostinčar, Anja Šalehar, Peter Rink, Janez Snoj rudnik soli Dornberk Matjaž Cvar Zelške jame Roman Kidrič, Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević, Boštjan Gačnik + 14 Rakov Škocjan (tečaj) Miha Celarc, Matjaž Cvar, Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Miha Melink, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Mirela Čehić, Mateja Ferk, Ivan Klemenčič, Polona Rozman, Anja Šalehar, Rok Tkavc, Janez Snoj Jama pri gnezdu Miha Celarc, Mirela Čehić, Gorazd Grmek Matjaževa jama Janez Snoj Ocizeljske ponikve (tečaj) Matjaž Cvar, Roman Kidrič, Nebojša Matijević; tečajnice: Polona Rozman, Anja Šalehar, Viola Altová Rakov Škocjan (tečaj) Miha Celarc, Matjaž Cvar, Milan Ferran, Ljubo Golob, Roman Kidrič, Aleš Lajovic, Nebojša Matijević, Miha Melink, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Mirela Čehić, Mateja Ferk, Peter Rink, Polona Rozman, Anja Šalehar, Rok Tkavc, Janez Snoj Zelške jame, Jama pod cesto Miha Celarc, Matjaž Cvar, Milan Ferran, Ljubo Golob, Roman Kidrič, Aleš Lajovic, Nebojša Matijević, Miha Melink, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Mirela Čehić, Mateja Ferk, Peter Rink, Polona Rozman, Anja Šalehar, Rok Tkavc, Janez Snoj Jama v dvojnem Globoščaku Viola Altová, Mateja Ferk, Barbara Medved, Uroš Stepišnik + 1 kamnolom Lipica (izpiti za jamarja pripravnika) Mirela Čehić, Mateja Ferk, Peter Rink, Polona Rozman, Anja Šalehar, Rok Tkavc; Boštjan Gačnik, Petra Gostinčar, Janez Pucihar Martinska jama Matjaž Cvar, Mateja Ferk, Roman Kidrič, Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević, Anja Šalehar, Boštjan in Mojca Vrviščar Jama pri gnezdu Mirela Čehić, Gorazd Grmek Gradišnica Mirela Čehić, Gorazd Grmek Ferranova buža Milan Ferran, Kristina Jager Brezno Pekel na Gorjancih Ivan Klemenčič + 7 Matjaževa jama Peter Rink, Janez Snoj Golobja jama Viola Altová, Mateja Ferk, Uroš Stepišnik, Boštjan Vrviščar Jankarjeva Plesa Suzana Basarič, Milan Ferran Jama pri Svetih treh kraljih Marko Krašovec Italijanski bunkerji, tunel pri Godoviču Aleš Lajovic Veliko Okence Uroš Ilič, Igor Vrhovec Krška jama Miha, Mihaela in Primož Čekada Apolonova jama Mirela Čehić, Mateja Ferk, Uroš Stepišnik, Rok Tkavc, Boštjan in Mojca Vrviščar, Viola Altová Jama pod Babjim zobom Uroš Ilič italijanski bunkerji, tunel pri Godoviču Peter Gedei, Aleš Lajovic, Andrej Mihevc Matjaževa jama Janez Snoj + bratranec Planinska jama, Jama 1 pri Planinski jami Miha, Mihaela in Primož Čekada Unška koliševka, Zelške jame Matjaž Cvar, Roman Kidrič, Nebojša Matijević, Anja Šalehar, Woiciech Kowalski + 8 Kališnica Goran Bacetič - Baco, Petra Ogrin, Polona Rozman, Matej Simonič, Boštjan in Mojca Vrviščar Jama pri gnezdu Mirela Čehić, Gorazd Grmek Mačkovica Mirela Čehić, Nebijša Matijević, Miha Melink, Boštjan Vrviščar + 9 Ferranova buža Milan Ferran, Ines Klinkon, Polona Rozman, Miha Staut, Rok Stopar Veliko Okence Matej Simonič Jama pri gnezdu Miha Celarc, Mirela Čehić, Gorazd Grmek Huda luknja (vaja JRS) Uroš Ilič, Borut Jurkovič, Igor Vrhovec Veliko Okence Matej Simonič Jama pri gnezdu Mirela Čehić, Gorazd Grmek

130

bilten 2008.indd 130

11.2.2008 23:22:05

Akcije št. datum jama 87 27. 5. Markov spodmol

udeleženci Mirela Čehić, Milan Ferran, Uroš Ilič, Roman Kidrič, Ines Klinkon, Petra Ogrin, Miha Staut, Anja Šalehar, Igor Vrhovec, Boštjan Vrviščar, Woiciech Kowalski, Nikola Jurková 88 3. 6. Jama pri gnezdu Gorazd Grmek 89 3. 6. Štirnica (reševalna akcija JRS) Uroš Ilič, Dejan Žugelj 90 7.–8. 6. Lipska pećina, Obodska pećina, Ispila (Črna gora) Mirela Čehić, Mateja Ferk, Barbara Medved, Uroš Stepišnik, Andrej Mihevc + 20 91 9. 6. Bezgečeva jama Matej Mihailovski, Arne Hodalič 92 10. 6. Ferranova buža Milan Ferran, Polona Rozman 93 10. 6. Jama Bistra Peter Japelj, Jernej Petrovčič 94 11. 6. izvir Bilpe, izvir Oberščice Uroš Ilič, Igor Vrhovec + 5 95 11. 6. Lipiška jama 2 Goran Bacetič - Baco, Roman Kidrič, Nebojša Matijević, Matej Simonič, Anja Šalehar, Boštjan in Mojca Vrviščar 96 15. 6. Jama pri gnezdu Miha Celarc, Gorazd Grmek 97 15. 6. Zelške jame Mirela Čehić, Mateja Ferk, Barbara Medved, Uroš Stepišnik, Viola Altová + 1 98 17. 6. Ferranova buža Milan Ferran, Petra Gostinčar 99 20. 6. Veliko Okence Uroš Ilič, Igor Vrhovec + 5 100 22. 6. Jama pri gnezdu Miha Celarc, Mirela Čehić, Gorazd Grmek 101 25. 6. Ferranova buža Milan Ferran, Ljubo Golob 102 26. 6. Jama pri gnezdu Miha Celarc, Gorazd Grmek 103 1. 7. Krška jama, Poltarica Uroš Ilič, Dejan Žugelj 104 1. 7. Jama pod Planjavo Milan Kuzmič - Badi, Jože Pristavec - Joc 105 1. 7. Jama Bistra Peter Japelj, Jernej Petrovčič 106 2. 7. Zelške jame Miha Čekada, Nebojša Matijević, Boštjan in Mojca Vrviščar, Nikola Jurková + 5 107 2. 7. Izvir Radeščice Uroš Ilič, Dejan Žugelj, Darko Hribar 108 3. 7. Lipiška jama Dejan Hladnik + vojaki 109 9. 7. Jezero v Lahinji Uroš Ilič, Dejan Žugelj 110 10. 7. Tkalca jama, Zelške jame Miha Čekada, Rok Tkavc, Boštjan in Mojca Vrviščar, Polona Rozman, Mihail Itkin + 3 111 15. 7. Škocjanske jame Miha Staut + učenci 112 16. 7. Jama pri Svetih treh kraljih Mirela Čehić, Marko Krašovec, Polona Rozman, Mihail Itkin 113 16. 7. Caves dels Hams, Caves de Campanet Milan Ferran + 2 (Mallorca, Španija) 114 19. 7. Jama pri Svetih treh kraljih Matjaž Cvar, Marko Krašovec, Jože Pristavec - Joc, Andrej Stržinar, Mojca Vrviščar 115 19. 7. Jezero v Lahinji Uroš Ilič, Igor Vrhovec, Dejan Žugelj 116 22. 7. Pucov brezen Milan Ferran, Uroš Ilič 117 22. 7. Lipiška jama Matjaž Cvar, Dejan Hladnik, Miha Melink, Iztok Trček - Jolbe + Belgijci 118 23. 7. Levakova jama Uroš Ilič + 7 (JK Krka) 119 23. 7. Pucov brezen Milan Ferran, Marko Erker 120 23. 7. Kaščica Simon Oprešnik, Dejan Žugelj 121 28. 7. Dimnice Ciril Mlinar - Cic 122 30. 7. Lipiška jama, Vilenica Mirela Čehić, Gorazd Grmek, Jaka Jakofčič 123 1. 8. Ferranova buža Milan Ferran, Jernej Petrovčič 124 5. 8. Gozdarska jama na Snežniku Suzana Basarič, Milan Ferran 125 8. 8. Krška jama Uroš Ilič + 2 126 9. 8. Kompoljska jama Matej Simonič + 2 127 11. 8. Brezno Zavodnik Aleš Lajovic 128 12. 8. Ferranova buža Milan Ferran, Peter Gedei, Ines Klinkon, Miha Staut 129 12. 8. Mačkovica Miha Melink, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan Vrviščar + 8 130 15. 8. Škratovka Roman Kidrič, Matej Simonič, Anja Šalehar, Boštjan Vrviščar + 1 131 15. 8. Planinska jama Matej Mihailovski + punca 132 19. 8. Drnovček Milan Ferran, Ljubo Golob 133 19. 8. Vojaška jama Mirela Čehić, Gorazd Grmek 134 30. 8. Mala in Velika jama za široko mlako Milan Horňák, Mateja Ferk +1 135 1. 9. Baradine (Hrvaška) Mateja Ferk, Petra Gostinčar, Milan Horňák 136 2. 9. Ferranova buža Milan Ferran, Ljubo Golob 137 2. 9. Potresna jama Ines Klinkon, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar 138 4. 9. Postojnska jama Miha Melink 139 7. 9. Mačkovica Mateja Ferk + 2 140 9. 9. Ponikve Rašica Aleš Lajovic 141 9. 9. Bilpa (reševalna vaja JRS) Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Matej Simonič, Igor Vrhovec 142 9. 9. Jama nad slapom Čedca Suzana Basarič, Milan Ferran 143 10. 9. Tau Tona Peter Gedei, Ines Klinkon, Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc, Miha Staut, Andrej Stržinar 144 11. 9. Malo Okence Matej Mihailovski, Simon Oprešnik 145 15. 9. Malo Okence Matej Simonič, Simon Oprešnik

131

bilten 2008.indd 131

11.2.2008 23:22:05

Akcije št. datum jama 146 16. 9. Vrhniška jama 147 17. 9. Habečkovo brezno (reševalna vaja JRS) 148 20. 9. Lukenjska jama 149 20. 9. Jama pri gnezdu 150 27. 9. Grmelarceva jama 151 27. 9. Jama Bistra 152 30. 9. Vrhniška jama 153 30. 9. Ferranova buža 154 30. 9. Jama Bistra 155 1. 10. Jezero v Lahinji 156 3. 10. Željnske jame 157 10. 10. Sa Oche (Sardinija, Italija) 158 14. 10. Jama Bistra 159 14. 10. Brezno pri gamsovi glavici 160 14. 10. Malo Okence 161 19. 10. Jama pri gnezdu 162 20. 10. Jama pri žagi v Podgradu 163 21. 10. Golobja jama, Krimska jama 164 21. 10. Veliko Okence 165 21. 10. Jama Bistra 166 22. 10. Andrejino brezno 167 24. 10. Šimenkovo brezno 168 28. 10. Veliko Okence 169 28. 10. Škratovka 170 28. 10. Brezno pri gamsovi glavici 171 28. 10. Badulja 172 31. 10. Ferranova buža 173 31. 10. Potočka zijalka 174 1. 11. Veliko Okence 175 4. 11. Lipiška jama 2 176 4. 11. Štiri net, Žažaba 177 4. 11. Planinska jama 178 5. 11. Gnezdovo brezno 179 8. 11. Veliko Okence 180 11. 11. TT2 181 19. 11. Franceljnova konta 182 19. 11. TT2 183 19. 11. Planinska jama 184 16. 10.–9. 11. Florida, ZDA (35 potopov) 185 12. 11. Ferranova buža 186 25. 11. Kačna jama 187 25. 11. TT2 188 26. 11. Malo Okence 189 26. 11. Lipiška jama 190 26. 11. Planinska jama 191 2. 12. TT2 192 2. 12. Dedna gora 1 193 3. 12. Gorjanska jama 194 3. 12. Mačkovica 195 3. 12. Jezero v Lahinji 196 7. 12. Velika jama za široko mlako 197 9. 12. Unška koliševka 198 9. 12. Lanski vrh 199 10. 12. Škamperlova jama 200 10. 12. Tisočnoga 201 11. 12. Planinska jama 202 13. 12. Mačkovica 203 16. 12. TT2 204 17. 12. Mobyjeva jama 205 17. 12. Matijeva jama

udeleženci Mateja Ferk, Milan Horňák Uroš Ilič, Dejan Žugelj Mateja Ferk, Petra Gostinčar, Uroš Stepišnik Miha Celarc, Mirela Čehić, Gorazd Grmek Miha Celarc, Mirela Čehić, Gorazd Grmek Peter Japelj, Jernej Petrovčič Milan Horňák, Nebojša Matijević, Boštjan in Mojca Vrviščar Milan Ferran, Mirela Čehić Peter Japelj, Jernej Petrovčič Uroš Ilič, Igor Vrhovec, Dejan Žugelj Mateja Ferk, Uroš Stepišnik Ines Klinkon, Miha Staut Peter Japelj, Jernej Petrovčič Mirela Čehić, Mateja Ferk, Roman Kidrič, Luka Kronegger, Nebojša Matijević, Anja Šalehar, Boštjan in Mojca Vrviščar Matej Simonič + 3 Miha Celarc, Gorazd Grmek Mateja Ferk, Petra Gostinčar Mateja Ferk, Ivan Klemenčič, Uroš Stepišnik Matej Simonič Peter Japelj, Jernej Petrovčič Ljubo Golob Mirela Čehić, Gorazd Grmek Matej Simonič + 1 Ljubo Golob Miha Celarc, Peter Gedei, Goran Bacetič - Baco, Marko Krašovec, Boštjan in Mojca Vrviščar + 2 Milan Kuzmič - Badi, Iztok Trček - Jolbe Milan Ferran, Jernej Petrovčič + 3 Ines Klinkon, Miha Staut Matej Simonič + 1 Mirela Čehić, Gorazd Grmek Suzana Basarič, Milan Ferran Mateja Ferk, Ivan Klemenčič, Uroš Stepišnik Milan Horňák, Jernej Petrovčič, Miha Staut Matej Simonič Peter Japelj, Jernej Petrovčič Miha Celarc, Borut Jurkovič, Ines Klinkon, Luka Kronegger, Miha Staut Peter Japelj, Jernej Petrovčič Ljubo Golob, Zvezdana Kržič, Aleš Lajovic + žena Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Igor Vrhovec Roman Kidrič, Anja Šalehar, Simon Oprešnik + punca Mirela Čehić, Peter Gedei, Ivan Klemenčič, Ines Klinkon, Luka Kronegger, Polona Rozman, Boštjan in Mojca Vrviščar Peter Japelj, Jernej Petrovčič Uroš Ilič, Matej Mihailovski Milan Horňák, Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević, Miha Melink, Jernej Petrovčič, Boštjan in Mojca Vrviščar, Zdenka (JK Sežana) + 11 Ljubo Golob, Zvezdana Kržič Peter Japelj, Jernej Petrovčič Suzana Basarič, Milan Ferran Matjaž Cvar, Mirela Čehić, Milan Horňák, Ines Klinkon, Snežana Jeretina, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič, Matej Simonič, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar Luka Kronegger + Nina Uroš Ilič Mateja Ferk, Milan Horňák + 1 Iztok Trček - Jolbe Peter Japelj, Jernej Petrovčič Goran Bacetič - Baco, Matjaž Cvar, Marko Krašovec, Miha Melink, Matej Simonič, Boštjan in Mojca Vrviščar Suzana Basarič, Milan Ferran, Igor Vrhovec Milan Ferran, Ljubo Golob + 1 Milan Horňák, Rok Tkavc Peter Japelj, Jernej Petrovčič Miha Čekada, Dejan Hladnik Matej Mihailovski, Arne Hodalič

132

bilten 2008.indd 132

11.2.2008 23:22:05

Akcije št. datum jama 206 17. 12. Turkova jama 207 23. 12. Lanski vrh 208 23. 12. TT2 209 25. 12. Obrh pri Dolenjskih toplicah 210 26. 12. Šimenkovo brezno 211 27. 12. Krvava jama 212 30. 12. Divje jezero 213 30. 12. Ferranova buža 214 30. 12. TT2

udeleženci Mateja Ferk, Luka Kronegger, Nebojša Metijević, Andrej Stržinar, Uroš Stepišnik, Boštjan in Mojca Vrviščar + 11 Peter Japelj, Jernej Petrovčič Matej Mihailovski, Arne Hodalič, Sebastjan Žagar + 1 Matej Mihailovski Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević, Iztok Trček - Jolbe Peter Japelj, Jernej Petrovčič Matej Mihailovski, Arne Hodalič, Sebastjan Žagar + 1 Milan Ferran, Marko Erker Peter Japelj, Jernej Petrovčič

Akcije leta 2007

št. datum jama 1 2. 1. Škratovka, Planinska jama, Unška koliševka 2 6. 1. Jama pri Svetih treh kraljih 3 4

7. 1. 7. 1.

5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19

7. 1. 12. 1. 13. 1. 13. 1. 13. 1. 14. 1. 14. 1. 20. 1. 20. 1. 21. 1. 21. 1. 23. 1. 26. 1. 31. 1. 3. 2.

20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31

3. 2. 4. 2. 4. 2. 4. 2. 8. 2. 8. 2. 8. 2. 9. 2. 10. 2. 12. 2. 17. 2. 18. 2.

32 33 34 35 36 37

21. 2. 22. 2. 22. 2. 23. 2. 23. 2. 23. 2.

38 39 40 41 42 43

24. 2. 28. 2. 28. 2. 3. 3. 3. 3. 4. 3.

44 8. 3.

udeleženci Matej Mihailovski + 3 Suzana Basarič, Miha Celarc, Matjaž Cvar, Bojana in Dejan Hladnik, Milan Horňák, Snežana Jeretina, Marko in Matic Kraševec, Nebojša Matijević, Matej Mihailovski, Jernej Petrovčič, Jurij Rous, Miha Staut, Boštjan Vrviščar + 7 AO Črnuče Slap Savica Matej Simonič, Borut Korošin, Aleš Stražar, Igor Vrhovec + nosači Kamenšca Katarina Đurđević, Rok Faganel, Arne Hodalič, Borut Jurkovič, Matjaž Kačičnik Predjama Jernej Petrovčič + Postojnčani Velika jama za široko mlako, Mala jama Andrej Erznožnik, Mateja Ferk, Milan Horňák, Uroš Stepišnik, Boštjan za široko mlako Vrviščar + 1 TT2 Peter Japelj, Jernej Petrovčič Brezno pri gamsovi glavici Borut Jurkovič, Luka Kronegger, Boštjan in Mojca Vrviščar Šteberk Uroš Ilič, Igor Vrhovec + 2 Ferranova buža Milan Ferran, Kristina Jager Veliko Okence Uroš Ilič, Igor Vrhovec + 2 TT2 Peter Japelj, Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc Brezno pri gamsovi glavici Ines Klinkon, Miha Staut Tau Tona Petra Gostinčar, Jernej Petrovčič + 2 Vranja jama Roman Kidrič, Anja Šalehar Račiška pečina Mateja Ferk, Milan Horňák, Uroš Stepišnik + 1 TT2 Jernej Petrovčič Malo Okence Matej Simonič Jama v partu pri ogradi Peter Gedei, Uroš Ilič, Ines Klinkon, Marko Kraševec, Miha Melink, Miha Staut, Andrej Stržinar TT2 Peter Japelj, Jernej Petrovčič Logaška jama, Turkova jama Roman Kidrič, Anja Šalehar, Jože Pristavec - Joc Brinščica Borut Jurkovič + 3 Vranja jama, Mrzla jama Jurij Rous Ferranova buža Milan Ferran, Jernej Petrovčič Planinska jama Mateja Ferk + 3 Račiška pečina, Pečina v Zijatih, Jama pod steno Boštjan Vrviščar, France Šuštaršič + 10 študentov Vranja jama Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc TT2 Peter Japelj, Jernej Petrovčič Golobja jama Jože Pristavec - Joc + kuža TT2 Peter Japelj, Jernej Petrovčič Mušja jama, Skeletna jama, Divaška jama Dane Bernik, Mateja Ferk, Milan Horňák, Marko Kraševec, Milan Kuzmič - Badi, Gorazd in Martina Petkovšek, Tomo Petek, Franci Malečkar, Iztok Trček - Jolbe in Marjana Horvat, Boštjan in Mojca Vrviščar, Tea Kaluža in brat Martin + 2 Velika jama na Rašici Milan Horňák, Aleš Lajovic, Tomo Petek, Boštjan Vrviščar + 2 Črna jama, Koblarska jama Milan Horňák, Uroš Stepišnik, Boštjan Vrviščar Ferranova buža Milan Ferran, Tone Novak RP-1 Milan Ferran TT2 Peter Japelj, Jernej Petrovčič Škadavnica, Vetrnica Roman Kidrič, Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Miha Staut, Anja Šalehar, Boštjan in Mojca Vrviščar RP-1 Milan Ferran RP-1 Milan Ferran, Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc Jama pri gnezdu Miha Celarc, Gorazd Grmek RP-1 Milan Ferran, Ljubo Golob TT2 Jernej Petrovčič, Peter Japelj Vetrnica, Križnikovo brezno Snežana Jeretina, Roman Kidrič, Ines Klinkon, Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič, Miha Staut, Anja Šalehar, Boštjan in Mojca Vrviščar Vrbovška jama Mateja Ferk, Milan Horňák, Uroš Stepišnik, Rok Tkavc

133

bilten 2008.indd 133

11.2.2008 23:22:05

Akcije št. datum jama 45 10. 3. TT2 46 10. 3. Predjama 47 48 49 50

10. 3. 10. 3. 11. 3. 11. 3.

RP-1 Mohoričev hram Mačkovica Medvedova jama

51 52 53 54 55 56 57 58

15. 3. 17. 3. 17. 3. 17. 3. 18. 3. 18. 3. 21. 3. 24. 3.

Viljamovka, Jama pod cesto, Pajkovka, Ledenica v Globoščaku, Osja jama, Brezno nad slapom, Brezno nad očesi Briška jama, Grotte di Mitreo TT2 RP-1 Jama v pruhu Jama na lovski meji RP-1 Turkovo brezno (tečaj)

59 60 61 62

24. 3. 25. 3. 30. 3. 31. 3.

TT2 Babja jama Županova jama, Vrišnica Rakov škocjan (tečaj)

63 31. 3. TT2 64 7. 4. Ledenja jama na Stojni 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74

9. 4. 12. 4. 15. 4. 15. 4. 15. 4. 15. 4. 16. 4. 17. 4. 21. 4. 21. 4.

TT2 RP-1 Ledena jama na Stojni Jama Okno pri Planini Kostanjeviška jama Križna jama, Dihalnik v Grdem dolu, Lekinka Pivka jama Škocjanske jame Rakov Škocjan (izpit za jamarja inštruktorja) Huda luknja (veteranska akcija)

75 22. 4. Lisičnica - Huda luknja 76 25. 4. Capricorn caves (Avstralija) 77 27. 4. Tomažinovo brezno 78 29. 4. Beško-Ocizeljski sistem 79 80 81 82 83 84 85 86 87 88

29. 4. Ferranova buža 29. 4. Pološka jama 30. 4. Jama pri gnezdu 30. 4. TT2 29. 4. - 1. 5. okolica Semiča (tabor JK Krka) 1. 5. Jama Mercedes, Prvomajska jama 1. 5. Manita peć (Hrvaška) 2. 5. Polharica 2. 5. Vodna jama v Lozi 5. 5. TT2

89 6. 5. Obrh 90 6. 5. Tau Tona 91 7. 5. Tau Tona 92 8. 5. TT2 93 9. 5. TT2

udeleženci Peter Japelj, Jernej Petrovčič Peter Gedei, Petra Gostinčar, Milan Horňák, Uroš Ilič, Borut Jurkovič, Luka Kronegger, Gorazd Petkovšek, Jurij Rous, Miha Staut, Dušan Žikić + 3 Ljubo Golob, Milan Ferran Valter Rupnik + 1 Jernej Petrovčič + Matičarji Miha Melink - Glumac, Miha Staut, Andrej Stržinar - Sale, Boštjan in Mojca Vrviščar Mateja Ferk, Uroš Stepišnik, Boštjan Vrviščar Milan Horňák, Jaka Bizjak, Nicolas Gidley - Rain + 5 Peter Japelj, Jernej Petrovčič Milan Ferran Rok Tkavc Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc, Janez Kanoni Milan Ferran, Jernej Petrovčič Dejan Hladnik, Milan Horňák, Roman Kidrič, Nebojša Matijević, Anja Šalehar, Rok Tkavc, Iztok Trček - Jolbe, Dušan Žikić; tečajniki: Valter Rupnik, Jurij Rous, Nicolas Gidley - Rain Peter Japelj, Jernej Petrovčič Ines Klinkon, Miha Staut, Dejan Ristič, Sandra in Urban Uroš Stepišnik + 52 Miha Celarc in Blanka, Matjaž Cvar, Tibor Gedei, Milan Horňák, Ines Klinkon, Miha Melink - Glumac, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Nicolas Gidley - Rain, Gašper Krhin, Jaka Bizjak, Jurij Rous, Marjetka Jerič Peter Japelj, Jernej Petrovčič Peter Gedei, Milan Ferran, Roman Kidrič, Ines Klinkon, Miha Melink - Glumac, Gorazd Petkovšek, Jernej Petrovčič, Matej Simonič, Miha Staut, Anja Šalehar, Boš tjan Vrviščar, Dušan Žikić; tečajnika: Valter Rupnik, Nicolas Gidley - Rain Peter Japelj, Jernej Petrovčič Milan Ferran, Snežana Jeretina Snežana Jeretina, Matej Simonič, Boštjan in Mojca Vrviščar, Jaka Bizjak Milan Ferran, Tone Mislej Rok Tkavc + študenti Dušan Žikić, Mitja Prelovšek, Lojze Troha Dušan Žikić, Mitja Prelovšek Dušan Žikić, Mitja Prelovšek, Borut Perić + 3 Dejan Hladnik + JZS Danilo Bernik, Danilo Cej, Peter Gedei, Tibor Gedei, Simona Glavan, Igor in Živa Perpar, Milan Horňák, Ines Klinkon, Milan Kuzmič - Badi, Nace Labornik, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič, Iztok Trček - Jolbe, Valter Rupnik in Martina Kokošínská, Viktor Robič - Brko, Boštjan in Mojca Vrviščar, Dušan Žikić, Milan Podpečan, Gašper Krhin Iztok Trček - Jolbe, Nebojša Matijević, Boštjan in Mojca Vrviščar, Ines Klinkon, Jernej Petrovčič, Milan Horňák, Dušan Žikić, Valter Rupnik + 1 Miha, Mihaela, Primož in Gregor Čekada Valter Rupnik + 4 Matjaž Cvar, Uroš Ilič, Roman Kidrič, Snežana Jeretina, Jernej Petrovčič, Jurij Rous, Valter Rupnik, Matej Simonič, Anja Šalehar Milan Ferran + 1 Ines Klinkon, Miha Staut, Dejan Ristič, Jana Čarga, Rok Stopar + 3 Miha Celarc, Gorazd Grmek Jernej Petrovčič, Janez Kanoni Uroš Ilič + JK Krka Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc, Janez Kanoni Milan Horňák in Marjetka Jerič, Boštjan in Mojca Vrviščar Jernej Petrovčič, Jože Pristavec - Joc, Janez Kanoni Uroš Ilič, Roman Kidrič, Igor Vrhovec Peter Gedei, Peter Japelj, Ines Klinkon, Jernej Petrovčič, Miha Staut, Jože Pristavec - Joc, Janez Kanoni Uroš Ilič, Darko Hribar (JK Krka) Goran Bacetič - Baco, Suzana Basarič, Snežana Jeretina, Roman Kidrič, Marko in Matic Kraševec, Jernej Petrovčič, Valter Rupnik, Anja Šalehar, Igor Vrhovec, Boštjan in Mojca Vrviščar, Dušan Žikić Jernej Petrovčič, Janez Kanoni Peter Japelj, Jernej Petrovčič Jernej Petrovčič, Janez Kanoni

134

bilten 2008.indd 134

11.2.2008 23:22:06

Akcije št. datum jama 94 13. 5. Hotiške ponikve

udeleženci Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič, Valter Rupnik, Matej Simonič, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar, Nicolas Gidley - Rain 95 19. 5. Kostanjeviška jama Uroš Ilič, Darko Hribar (JK Krka) + 2 96 19. 5. Tajurčevska Suzana Basarič, Milan Ferran 97 20. 5. Poltarica Uroš Ilič + JK Krka 98 20. 5. Jama Kapelica (Bela krajina) Milan Horňák in Marjetka Jerič, Snežana Jeretina, Ines Klinkon, Jurij Rous, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar, Dušan Žikić 99 23. 5. Ferranova buža Milan Ferran, Boštjan Vrviščar 100 23. 5. Kožuhov izvir Andrej Erznožnik, Uroš Ilič, Andrej Stržinar - Ludvik 101 26. 5. Tajurčevska Milan Ferran 102 27. 5. Rakov škocjan (tečaj) Milan Horňák in Marjetka Jerič, Ljubo Golob, Uroš Ilič, Snežana Jeretina, Ines Klinkon, Zvezdana Kržič, Nebojša Matijević, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar; tečajniki: Valter Rupnik, Tea Kaluža, Jaka Bizjak, Jurij Rous, Nicolas Gidley - Rain 103 2. 6. Tajurčevska Milan Ferran 104 2. 6. TT2 Jernej Petrovčič, Janez Kanoni 105 2. 6. Rakov škocjan (izpit za jamarskega reševalca) Uroš Ilič 106 2. 6. Krška jama Matej Mihailovski 107 28. 5. - 4. 6. Obodska pećina (Črna gora) Milan Horňák, Petra Gostinčar, Mateja Ferk, Ivan Klemenčič, Uroš Stepišnik, Andrej Mihevc 108 9. 6. Vodna jama v Lozi Uroš Ilič, Igor Vrhovec, Darko Hribar (JK Krka) 109 10. 6. Vetrovna luknja pri Laški kukavi Milan Horňák, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar 110 11. 6. Obrh Uroš Ilič, Darko Hribar (JK Krka) 111 17. 6. Planinska jama Milan Ferran, Ljubo Golob, Zvezdana Kržič + 6 112 17. 6. Labodnica Goran Bacetič - Baco, Dane Bernik, Milan Horňák, Snežana Jeretina, Ines Klinkon, Miha Melink - Glumac, Jurij Rous, Valter Rupnik, Matej Simonič, Miha Staut, Iztok Trček - Jolbe in Marjana Horvat, Mojca in Boštjan Vrviščar 113 19. 6. Ferranova buža Milan Ferran, Uroš Ilič 114 23. 6. TT2 Peter Japelj, Jernej Petrovčič 115 24. 6. Mitjina jama Peter Gedei, Jernej Petrovčič, Valter Rupnik, Mojca in Boštjan Vrviščar 116 26. 6. TT2 Peter Japelj, Jernej Petrovčič 117 28. 6. TT2 Peter Japelj, Jernej Petrovčič 118 3. 7. Ferranova buža Milan Ferran, Marko Kraševec 119 6. 7. jama na Ravniku Milan Ferran, Edd Willatts (Bristol) 120 7. 7. dve jami v bližini Jame pri gnezdu Miha Celarc, Gorazd Grmek 121 7. 7. TT2 Peter Japelj, Jernej Petrovčič, Janez Kanoni 122 7. 7. Grotte de Dargilan (Francija) Boštjan in Mojca Vrviščar 123 8. 7. dve novi jami nad Rakovško kukavo Jernej Petrovčič, Janez Kanoni + 2 Matičarja 124 8. 7. Brezno Kotel Ljubo Golob, Zvezdana Kržič + Cerkničani 125 10. 7. TT2 Jernej Petrovčič, Janez Kanoni 126 12. 7. Obrh Uroš Ilič, Darko Hribar (JK Krka) 127 13. 7. Gabrovška jama Jernej Petrovčič, Janez Kanoni 128 14. 7. Pušča Jernej Petrovčič, Peter Japelj 129 14. 7. Brezno Kotel Milan Ferran, Ljubo Golob 130 14. 7. Koblarska jama, Vrbovška jama, Podpeška jama Milan Horňák, Mateja Ferk, Matej Mihailovski, Iztok Trček - Jolbe in Marjana Horvat, Rok Tkavc, Marko Žgajner, Edd Willatts (Bristol) 131 15. 7. Požiralnik pri Zgornjem Kriškem jezeru Miha Celarc, Ines Klinkon, Miha Staut, Andrej Stržinar - Stržinka 132 18. 7. Bonifacijeva jama Roman Kidirč, Anja Šalehar 133 19. 7. Zbrašovské Aragonitové jeskyně (Češka) Valter Rupnik in Martina Kokošínská 134 21. 7. Jolbesloch, Lajovicloch Milan Horňák, Matej Mihailovski, Edd Willatts (Bristol) + 4 135 21. 7. Ferranova buža Milan Ferran, Ljubo Golob 136 21. 7. Pušča Jernej Petrovčič 137 22. 7. Velika Karlovica Milan Horňák, babica od Marjetke + 1 138 22. 7. Krška jama Miha, Mihaela, Primož in Gregor Čekada + 2 139 25. 7. Pucov brezen Milan Ferran, Edd Willatts (Bristol) 140 28. 7. Pod Škofovo kapo Milan Ferran 141 28. 7. Malo Okence Matej Simonič + 1 142 27. 7. - 3. 8. Račice 2007 (jamarski tabor JKŽ) Mateja Ferk, Milan Horňák, Ivan Klemenčič, Miha Melink, Uroš Stepišnik, Iztok Trček - Jolbe, Mojca in Boštjan Vrviščar, Petra Gostinčar, Miha, Mihaela, Primož in Gregor Čekada 143 4. 8. Jeskyně Na Špičáku, Jeskyně Na Pomezí (Češka) Valter Rupnik in Martina Kokošínská 144 5. 8. Pucov brezen Milan Ferran, Ljubo Golob 145 6. 8. Ciganska jama Valter Rupnik in Martina Kokošínská + 2 146 7. 8. Kompoljska jama Matej Simonič + 1 147 11. 8. Požiralnik pri Zgornjem Kriškem jezeru Peter Gedei, Milan Ferran, Ines Klinkon, Miha Staut 148 12. 8. Požiralnik pri Zgornjem Kriškem jezeru Boštjan in Mojca Vrviščar

135

bilten 2008.indd 135

11.2.2008 23:22:06

Akcije št. datum jama 149 14. 8. - 17. 8. Kaninski podi (tabor jK Krka) 150 15. 8. Jolbesloch, Lajovicloch

udeleženci Uroš Ilič + JK Krka Mateja Ferk, Snežana Jeretina, Ivan Klemenčič, Uroš Stepišnik, Boštjan Vrviščar 151 15. 8. Pucov brezen Milan Ferran, Nebojša Matijević 152 15. 8. Veliko Okence Matej Simonič, Marko Lah, Primož Kumše 153 18. 8. Planinska jama Jernej Petrovčič, Janez Kanoni, Arne Hodalič + RTV ekipa 154 19. 8. Ferranova buža Milan Ferran, Ljubo Golob 155 24. 8. Jama pod Brinovim gričem Valter Rupnik + 1 156 26. 8. Požiralnik pri Zgornjem Kriškem jezeru Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič, Miha Staut 157 26. 8. Crno Vrelo (BiH) Matej Mihailovski + 4 158 27. 8. Ledenica pri Planinici Miha Čekada, Aleš in Irena Stražar 159 27. 8. Nova jama nad Bistro Peter Japelj, Jernej Petrovčič 160 1. 9. Aleševa jama Peter Japelj, Jernej Petrovčič, Janez Kanoni 161 1. 9. Ponikve v Odolini Milan Ferran, Peter Gedei, Snežana Jeretina, Ines Klinkon 162 2. 9. Rakov škocjan (tečaj) Ljubo Golob, Dejan, Bojana in Neja Hladnik, Snežana Jeretina, Ines Klinkon, Marko in Matic Kraševec, Aleš Lajovic, Nebojša Matijević, Miha Melink Glumac, Jernej Petrovčič, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar, Brnte (JD Rakek); tečajnika: Valter Rupnik, Tea Kaluža 163 8. 9. Brezno pod Velikim vrhom, Spodmol ob Breznu Dejan Hladnik, Jernej Petrovčič; tečajnika: Valter Rupnik, Tea Kaluža pri Skedenci (tečaj) 164 8. 9. Postojnska jama Aleš Lajovic 165 9. 9. Aleševa jama Peter Japelj, Jernej Petrovčič 166 11. 9. Stota jama Jernej Petrovčič, Janez Kanoni 167 14. 9. Kompoljska jama Matej Simonič, Primož Komše 168 15. 9. Mališnica pri Mirni peči (izpit za jamarja Valter Rupnik, Tea Kaluža + 8 pripravnika), Brajerjeva jama 169 15. 9. Planinska jama Ciril Mlinar - Cic 170 20. 9. RP-1 Milan Ferran, Ljubo Golob 171 21. 9. Tau Tona Peter Gedei, Ines Klinkon, Jernej Petrovčič, Miha Staut 172 22. 9. Lajovicloch, Jolbesloch Suzana Basarič, Mateja Ferk, Milan Ferran, Peter Gedei, Milan Horňák, Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič, Valter Rupnik, Miha Staut, Uroš Stepišnik, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar, Tea Kaluža 173 22. 9. Koblarska jama, Alešloch Milan Horňák, Mateja Ferk, Snežana Jeretina, Aleš Lajovic, Nebojša Matijević, Uroš Stepišnik, Boštjan Vrviščar 174 22. 9. Lobašgrote Peter Gedei, Valter Rupnik, Miha Staut, Tea Kaluža 175 23. 9. Lisičja jama Milan Horňák, Boštjan Vrviščar, Tea Kaluža, Uroš Stepišnik, Mateja Ferk 176 23. 9. RP-1 Milan Ferran, Ljubo Golob 177 23. 9. Pušča Peter Japelj, Jernej Petrovčič, Janez Kanoni 178 28. 9. Ferranova buža Milan Ferran, Snežana Jeretina, Iztok Miklavčič 179 29. 9. Pušča Peter Japelj, Jernej Petrovčič 180 29. 9. iskanje jam okoli Babnega polja Suzana Basarič, Igor Vrhovec 181 4. 10. Lunkov gobec Jernej Petrovčič, Janez Kanoni 182 5. 10. RP-1 Milan Ferran, Ljubo Golob 183 5. 10. Lunkov gobec Jernej Petrovčič, Janez Kanoni, Mare Vogrič 184 7. 10. Martinska jama Goran Bacetič - Baco, Mirela Čehić, Peter Gedei, Petra Gostinčar, Milan Horňák, Tea Kaluža, Marko in Matic Kraševec, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič, Valter Rupnik, Boštjan in Mojca Vrviščar, Dejan Jeretić - Jera (ASAK) 185 9. 10. Rutarjeva jama Jernej Petrovčič, Janez Kanoni 186 13. 10. Požiralnik pri Zgornjem Kriškem jezeru Ines Klinkon, Jernej Petrovčič, Miha Staut 187 14. 10. Jama pod Predjamskim gradom Milan Horňák, Snežana Jeretina, Tea Kaluža, Barbara Nagode, Roman Kidrič, Ines Klinkon, Marko Kraševec, Nebojša Matijević, Miha Melink - Glumac, Jernej Petrovčič, Matej Simonič, Miha Staut, Anja Šalehar, Boštjan in Mojca Vrviščar, Robi Mesojednik, Primož in Anka Auersperger 188 16. 10. Spele Ursus Jernej Petrovčič, Janez Kanoni 189 20. 10. Lunkov gobec Peter Japelj, Jernej Petrovčič, Janez Kanoni 190 21. 10. Osoletova jama Mirela Čehić, Boštjan Gačnik, Milan Horňák, Snežana Jeretina, Ines Klinkon, Jernej Petrovčič, Janez Pucihar, Miha Staut, Boštjan in Mojca Vrviščar + 1 191 24. 10. Bistra Jernej Petrovčič 192 25. 10. Malo Okence Uroš Ilič, Igor Vrhovec 193 25. 10. Jama pri gnezdu Miha Celarc 194 27. 10. Aleševa jama Jernej Petrovčič, Peter Japelj 195 28. 10. Suhadolca, Štebrk, Lunkov gobec Matej Mihailovski, Neda Grošelj, Sebastjan Žagar + 2 196 30. 10. Mačkovica Mateja Ferk, Ivan Klemenčič, Jernej Petrovčič, Milan Horňák, Blaž Kodelja 197 1. 11. Lajovicloch Matej Mihailovski, Neda Grošelj, Iztok Trček - Jolbe, Milan Horňák, Mateja Ferk, Dane Bernik 198 1. 11. Suhadolca Uroš Ilič, Igor Vrhovec 199 2. 11. Črni vrh, Ribniška Ravna gora Aleš Lajovic 200 3. 11. Ferranova buža Milan Ferran, Valter Rupnik

136

bilten 2008.indd 136

11.2.2008 23:22:06

Akcije št. datum 201 3. 11. 202 3. 11. 203 4. 11. 204 4. 11. 205 4. 11.

jama Sušica Andrejina jama Postojnska jama Najdena jama Mrzla jama, Turščeva skedenca, Partizanski magacin, Rutarjeva jama

206 10. 11. Črni vrh, Dobrepolje 207 10. 11. Ferranova buža 208 10. 11. Veliko Okence 209 11. 11. iskanje jam okoli Babnega polja 210 11. 11. Škocjanske jame, Mala triglovca 211 11. 11. Mošenac, Nomenj 212 17. 11. Jama v Vranji peči (Žustova jama) 213 17. 11. Pušča 214 17. 11. Mala Boka (reševalna vaja) 215 18. 11. Zelške jame 216 24. 11. Malo Okence 217 24. 11. MIK 218 25. 11. Šimenkovo brezno (reševalna vaja) 219 28. 11. MIK 220 1. 12. MIK 221 2. 12. Logarček 222 2. 12. Železna jama 223 8. 12. MIK 224 9. 12. Turkov curek 225 16. 12. Ciganska jama 226 22. 12. Vruja pri Omišu (Hrvaška) 227 22. 12. Ferranova buža 228 23. 12. Loška jama na Zaplani 229 26. 230 26. 231 28. 232 29. 233 29.

12. Mažarna jama (Slovaška) 12. Krška jama (koncert) 12. Jezero v Lahinji 12. Jezero v Lahinji 12. Šimenkovo brezno

234 29. 12. MIK 235 30. 12. Poltarica

udeleženci Milan Horňák, Marjeta Jerič Ljubo Golob in Cerkničani Miha, Mihaela, Primož in Gregor Čekada Uroš Ilič, Igor Vrhovec, Dare Hribar + 3 Mateja Ferk, Milan Horňák, Snežana Jeretina, Marko Krašovec in kuža Gea, Miha Melink - Glumac, Matej Mihailovski, Neda Grošelj, Jernej Petrovčič, Valter Rupnik, Matej Simonič, Uroš Stepišnik, Boštjan in Mojca Vrviščar, Marjeta Jerič in babica, Robi Mesojednik, Suzana Basarič Aleš Lajovic Milan Ferran, Peter Gedei, Uroš Ilič, Ines Klinkon, Marko Krašovec, Valter Rupnik, Miha Staut Matej Simonič, Igor Vrhovec Suzana Basarič, Igor Vrhovec Milan Horňák + 32 profesorjev Aleš Lajovic Milan Ferran, Ljubo Golob Peter Japelj, Jernej Petrovčič, Janez Kanoni Uroš Ilič + 30 Roman Kidrič, Marko Krašovec, Jernej Petrovčič, Matej Simonič, Anja Šalehar, Rok Tkavc in sestra Tina, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan in Mojca Vrviščar, Robi Mesojednik + 4 Uroš Ilič, Igor Vrhovec Peter Japelj, Jernej Petrovčič Uroš Ilič + JK Krka Peter Japelj, Jernej Petrovčič Peter Japelj, Jernej Petrovčič, Janez Kanoni Snežana Jeretina, Marko Krašovec, Jernej Petrovčič Valter Rupnik, Martina Kokošinska Peter Japelj, Jernej Petrovčič, Janez Kanoni Milan Ferran, Suzana Basarič Valter Rupnik + 3 Uroš Ilič, Igor Vrhovec + 4 Milan Ferran, Valter Rupnik, Peter Gedei, Miha Staut, Borut Jurkovič, Matija Perme in Franci Gabrovšek (DZRJL) Mateja Ferk, Uroš Stepišnik, Mojca in Boštjan Vrviščar, Nebojša Matijević, Mirela Čehić, Iztok Trček - Jolbe, Valter Rupnik, Snežana Jeretina, Marko Kraševec, Blaž Kodelja, Ana Maria Cabanas Plana, Pedro Ruz Vega Milan Horňák, Marjeta Jerič Uroš Ilič Uroš Ilič, Dare Hribar Uroš Ilič, Igor Vrhovec Iztok Trček - Jolbe, Gorazd Grmek, Miha Celarc, Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević, Mirela Čehić, Daniela Štremfelj, Marko in Matic Krašovec Peter Japelj, Jernej Petrovčič Uroš Ilič, Dare Hribar + 8

137

bilten 2008.indd 137

11.2.2008 23:22:07

oglas Ĺ˝eleznice

info bilten 2008.indd 138

11.2.2008 23:22:07

Poletni programi:

jadralno padalstvo • adrenalinski park rafting • canyoning • hydrospeed kajak • jamarstvo • gorsko kolesarjenje

Zimski programi:

sankanje • krpljanje rafting na snegu • ledno plezanje

Pac sports

Ribčev laz 50, 4265 Bohinjsko jezero

tel: +386 4 5723 641, fax: + 386 4 5723 071, GSM: + 386 40 864 202 info@pac-sports.com, podvoglom@siol.net, www.pac-sports.com, www.hostel-podvoglom.com bilten 2008.indd 139

11.2.2008 23:22:09

bilten 2008.indd 140

11.2.2008 23:22:09

kajak,

šole in podjetja.

Trgovina z alpinistično, planinsko in treking opremo Krakovski nasip 4, 1000 Ljubljana

bilten 2008.indd 141

Delovni čas: Ponedeljek - petek: 9-19h; Sobota: 9-13h Tel.: (01) 426 34 28; Faks: (01) 426 92 39 VABLJENI NA NOVI LOKACIJI! info@annapurna.si • www.annapurna.si 135

11.2.2008 23:22:10

bilten 2008.indd 142

11.2.2008 23:22:11

bilten 20

bilten 2006.indd 2008.indd 127 143

6.2.2008 23:58:27 11.2.2008 23:22:12

wyvp }vkuqh

êìê êìê êê êìê êìê jpwê êìê W êìê

pu%lupypun

ê ê ê ê

hz{vwhulê{|qlêmpytl ulyqh}ulêhyth{|ylêpuêjl}p

wsv upêwyluvzuprpê{vwsv{l

ulyqh}ulê ywhsrl

wyl ywh}huqhêp ê zvkv}

pwyvzê j ê ê n ê £ª±ê ¡ªªªê s { ®ê Ðê £¨¦ê ¡ê ¢ªªê ¢¦ê ¢ª±ê ®ê Ðê £¨¦ê ¡ê ¤¢£ê ¡¨ê ¢¤±ê ¾ ®ê Í

bilten 2006.indd 2008.indd 128 144

6.2.2008 23:57:44 11.2.2008 23:22:12