Nani
PoljanÄ?eva
Foto Ĺ tiglic, Avtoportret, RogaĹĄka Slatina, maj 2011
Avtoportret by Foto Štiglic
Balkan peace tour
2 Rumeno, ki te ljubim rumeno
14-15 Das plakat
4-5 Klaus Nomi
16-17 Kraljeva poroka
7-8 Intervju: EVA RAS
21-22-23 Kunsthauses Ferundin »Scwesterhaus«
10-11-12 LET HOTEL 500 by Milutin Milošević
24 Samomorilska sekcija d.d.
13
31
Rumeno, ki te ljubim rumeno Ne morem mimo sebe. Spet sem pri medijih. Tokrat bolj pri tiskanih, čeprav je ta pojav prisoten v vseh množičnih medijih, pa tudi v drugih sferah in področjih naše družbe. Takšni s(m)o pač ljudje. Tema: rumeno, rumeno, rumeno…
S
aj ne da imam kaj proti tej barvi, tudi sama včasih navlečem nase kaj rumenega. Rada imam žive barve, vrnejo me v otroštvo, spominjajo me na otroško igro, razigranost, veselje… Sploh rumena me asociira na sonce, naš vir življenja. Vendarle se bom v tem tekstu osredotočila na rumeno kot sinonim za senzacionalizem. Predvsem senzacionalizem v medijih. Danes različni mediji krojijo naše vsakdanje življenje, neprenehoma konstruirajo javno mnenje, stališča ljudi, vedenje in navade bralcev. Z izbiro tem, jezikom, stilom, načinom reprezentacije določijo kaj je pomembno in kaj ne, o čemu velja razmišljati in o čemu ne. Oblikujejo vzorce in prioritete, ki so povod za razpravo v prostoru javnega komuniciranja. In k temu veliko pripomore tudi rumeni tisk. Mogoče sem čudaška, ampak resno ne razumem, zakaj bi me moralo zanimati npr. kakšno spodnje perilo nosi določen ameriški zvezdnik, kaj so za kosilo jedle znane slovenske osebnosti, ali kakšen avto vozi in kje je parkiral evropski The Yellow Kid – politik, hkrati pa bi vse to vplivalo na nagajiv pobalin. višjo raven kvalitete mojega življenja. Krivec, da se rumenemu…,
Pulitzer je »kriv« za rumeni tisk
reče rumeno.
Ja, prav ta Pulitzer. Joseph Pulitzer, znan ameriški novinar in časopisni založnik ter še bolj znana prestižna Pulitzerjeva nagrada, ki se šteje za najvišje priznanje na področju novinarstva, umetnosti in literature. Namreč, pojem rumeni tisk se je prvič uporabil v brezobzirni vojni za bralce med časopisoma New York Worldom, katerega lastnik je bil Pulitzer in New York Journalom, katerega lastnik je bil William Randolph Hearst. Glavni krivec za vse prigode in zgode pa junak stripa »The Yellow Kid« (Rumeni deček). Strip z rumenim akterjem je najprej objavljal Pulitzerjev New York World, kasneje mu ga je »ukradel« Hearst in ga objavljal v svojem časopisu. Oba časnika sta v boju za prevlado na trgu z agresivnimi plakati oglaševala svoj strip »The Yellow Kid«. In od tod je rumeni tisk dobil etiketo škandaloznosti, senzacionalizma, vsiljivosti, neetičnosti in še bi lahko naštevali. Rumeno obarvani lik – fantič v
rumeni srajčki – je bil povod za rumeno novinarstvo s senzacionalističnimi zgodbami in komičnimi stripi.
T
orej, rumeno v novinarstvu izhaja iz stripa. In »The Yellow Kid« je prvenec modernega stripa. Avtor Richard Felton Outcault je leta 1895 prvič udejanjil in pokazal govorečega rumenega dečka bralcem Pulitzerjevega časopisa. Nagovarjal jih je s pomočjo napisanega teksta na rumeni srajčki, ki jo je nosil. S temi dogodki se je začela zgodovina modernega stripa in rumenega tiska.
In kje smo danes? Tudi v današnjem svetu množičnih medijev oziroma še bolj kot nekoč se akterji borijo za pozornost svojih »potrošnikov oziroma kupcev«, ali če hočete bralcev. Največji kos pogače si odreže tisti, ki si prizadeva z nenehno tekmovalnostjo na konkurenčnem trgu pritegniti čim več pozornosti svojih potencialnih bralcev. Mediji so del industrije (tako svetovne kot nacionalne) in s tem povezanih poslov, zato ne čudi dejstvo, da so vse sile usmerjene v povečanje zaslužka in s tem posledično dobička. Prav s senzacionalizmom, šokantnostjo in škandaloznostjo časopisna podjetja pritegnejo bralce, da posežejo po tisku z rumeno vsebino.
R
umeni tisk je danes že stalnica v medijskem prostoru. Pojavlja se kot eden izmed žanrov novinarskega sporočanja, ki je med naslovniki precej popularen. Gre za novinarski izdelek, kljub temu, da izpolnjuje malo kriterijev kakovosti novinarskega izdelka, če ne včasih kar nobenega. Če se opredelim na nekatere tradicionalne novinarske kriterije, bi morali biti novinarski izdelki točni, težit k objektivnosti, ustrezno označeni, uravnoteženi in pravični, kratki in dobro napisani, kar pa rumeni tisk skoraj nikoli ne dosega. Kratkost in organiziranost vsebine sta morda kriterija, ki ju rumeni tisk najbolj upošteva.
Stanje slovenskega tiska Slovenski mediji in s tem tudi tisk veliko svojega navidezno novinarskega prostora nameni kriminalu, tragedijam, nesrečam, zabavi, škandalom, zgodbam o življenjskem stilu, samopodobi, osebnostni rasti, oglaševanju, glamurju in informacijam, ki so všečne potrošnikom. Zgodbe so objavljene oziroma celo ustvarjene predvsem glede na pričakovano dobičkonosnost in ne zaradi služenja legitimnim interesom državljanov.
P
za ostale, resne družbene probleme ter prepustijo peščici ljudi, da vlada in kroji njihovo življenje. Menim, da je »krivda« na obeh straneh. Argument o sokrivosti občinstva podpirajo tudi deleži prodaje rumenega tiska, ki vedno presegajo deleže »resnih« časnikov, ki so tako zaradi obstoja na trgu prisiljeni tudi sami poseči po senzacionalizmu. Vendar sem mnenja, da je potrebno narediti prvi korak k spremembam, da bi z odmikom od tržnega in z vzpostavljanjem postmodernega novinarstva aktivirali, izobrazili in vzgojili trenutno »spečo« kritično javnost.
o podatkih Nacionalne raziskave branosti in Preglednici revidiranih prodanih naklad za leto 2010 so Slovenske novice daleč najbolj bran plačljiv slovenski dnevnik. Svojo vodilno vlogo so prevzele že leta 1992 in so ves čas do danes po branosti močno pred tradicionalno pojmovanimi dnevniki kot so Delo, Dnevnik in Večer. Zadnji podatki Nacionalne raziskave branosti za leto 2010 kažejo, da Slovenske novice vsak dan prebere 318 tisoč bralcev. Sledijo jim Delo s 130 tisoč bralci, Večer s 127 tisoč in Dnevnik s 118 tisoč.
Z
V razmislek…
ravijo, da so mediji ogledalo družbe. Mogoče nekoč bili. Sedaj se je svet postavil na glavo – družba postaja zrcalna podoba množičnih medijev. In ta podoba se kaže v naših domovih, družinah, službah, v preživljanju prostega časa. Skratka povsod. Si to resnično želimo? Homo sapiens
Kdo je bolj ali manj odgovoren za nastalo situacijo? Mediji, ki bralcem ponujajo in vsiljujejo senzacionalistične teme, ali bralci, ki tabloidne novice sprejemajo, jih prebirajo in se ne zanimajo
a na konec še dilema. Ali res tisk s tabloidnim načinom poročanja in senzacionalizmom približamo ljudem, jih s tem izobražujemo, informiramo in socializiramo, ali pa javnost nevidno, nevedno podlega kapitalističnim družbeno-ekonomskim težnjam? Nasprotniki rumenega tiska dvomijo v kakovost, resničnost in objektivnost informacij, ki jih tabloidi podajajo. Zagovorniki pa menijo, da se le s tabloidnim načinom poročanja približamo množicam.
P
5
Strip kot priloga New York Journala.
KULTURNA INDUSTRIJA IN NJENA PRILOŽNOST V krogih strokovne in ostale zainteresirane javnosti potekajo zanimive razprave o statusu in vlogi kreativnih industrij v sodobnem slovenskem družbenem prostoru. Med kulturne industrije prištevamo tiste dejavnosti,katerih ustvarjanje presežne vrednosti temelji na osnovi izkoristka intelektualne lastnine - arhitektura, industrijsko, modno, grafično oblikovanje... Analitiki servirajo s statistikami, ki pričajo, da je profitabilnost kreativnih industrijzelo visoka. V Združenem kraljestvu, ki strategijo rabe in razvoja kreativnih industrij razvija že od šesdesetih dalje, naj bi prihodek z naslova kreativnih industrij izenačil dobiček turizma ter več kot za polovico presegel prihodek s strani kmetijstva. Z ozirom na te podatke ni čudno, da naši najboljši kreativci odhajajo v tujino. To za naše že tako uborno in nekonkurenčno gospodarstvo predstavlja veliko škodo. Kar želim tukaj izpostaviti, je vprašanje kulturne industrije kot takšne. Pojem kulturne industrije, ki nenazadnje zadeva tudi kreativne industrije, se je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja izpostavil v izrazito negativni luči. Krivec za to ni nihče drug kot T.W. Adorno. Adorno, ki je dolgo časa svojega zgodnjega življenja kolebal na razpotju med kariero glasbenika in filozofa, ter se naposled odločil za slednje, je vseskozi razvijal izrazito negativno držo zoper množično kulturo. Njegova drža je svoj vrhunec doživela v eseju pod naslovom Kulturna industrija, vključenem v enega večjih presežkov frankfurtske šole, Dialektiki razsvetljenstva, ki sta jo skupaj spisala Adorno in Horkheimer. Če skušamo Adornovo stališče do množične kulture oz. kulturne industrije stlačiti v en sam stavek, to zgleda nekako takole: kulturna industrija zadeva tiste kulturne prakse, ki zavoljo neposredne podrejenosti moči kapitala, ustvarjajo take kulturne vsebine, ki v posnemanju uspešnega in dobičkonosnega vzorca, v svoji neizvirni, dolgočasni, plehki in duhamorni obliki dosegajo širok obseg populacije, ki jih v njihovi neizvirnosti, dolgočasnosti, plehkosti in duhamornosti kaj drugega niti ne zanima. Šund. Adorno je svoja prepričanja o statusu kulturne industrije razvijal skozi obliko šunda, katere izraz je Slovencem, še posebej tistim s štajerskega konca, zelo domač: šlager. Da neka skladba postane popularna, da pride na radio in kroji vrhove teh in onih lestvic, mora zadostiti vsem kriterijem šlagerja. Ti senavezujejo na določeno rabo melodije, harmonije in ritma, določeno zaporedje delov skladbe, določeno vsebino besedila in določeno dolžino trajanja. Ključna je torej standardizacija. Ena temeljnih značilnosti kulturne industrije po Adornu zadeva dejstvo, da se kulturna industrija ne omejuje zgolj na nekaj form znotraj posameznih umetniških praks, temveč
počez preči domala vse oblike kreativnega izražanja. Razlikovanja A filmov od B filmov ter zgodb v revijah različnih cenovnih razredov, ne zadevajo toliko njihove vsebine, pravi Adorno, temveč so prej v službi klasifikacije, organizacije in etiketiranja potrošnikov. Nihče torej ni izvzet, vsak naj posega po tisti kategoriji množične dobrine, ki je izdelana za njegov tip. Adornopotegne naslednj sklep: kulturna industrija proizvaja standardizirane kulturne dobirne , ki jih konzumirajo standardizirani odjemalci– uniformirani, poslušni in obvladljivi člani družbe. Adornova koncepcija kulturne industrije je kulturi kot takšni storila precej slabega. Z opredelitvijo kulturne industrije kot ustvarjanja manjvrednega in plehkega, je posledično odredil in začrtal stališče ustvarjalcev t.i. visoke kulture.Ustvarjalec t.i. visoke kulture se skozi odklonilen odnos do kulturne industrije zaveže ustvarjanju kulturnih dobrin, ki na trgu težko preživijo. S tem postane v veliki meri odvisen od razpoložljivih javnih sredstev, ki jih zagotavlja državni proračun. Situacija je paradoksalna:ustvarjalec t.i. visoke kulture se distancira od standardiziranih form, češ da dušijo prostost njegove ustvarjalne misli in dejanja ter ga silijo v podrejanje obči volji in vodilnim družbenim instancam, a dejansko ravno s tem postane eksistencialno in esencialno močno odvisen od smernic, ki jih začrtuje pojem nacionalniega interesa za kulturo. Kje je priložnost za kulturno industrijo? Priložnost kulturne industrije je, da se Adorna preneha jemati resno. Ne le, da je bilo teoretsko izhodišče tega misleca zasnovano na zelo sentimentalnih temeljih lastnega kulturnega okusa, spremenile so se tudi družbene razmere, na osnovi katerih je Adorno v postmarksistični maniri razvijal svoja stališča. Pri Adornu ekonomska determinanta nastopa v vlogi absolutne družbene dominante, ta predpostavka pa je danessvojo naravo predrugačila. Kapital kot tak sicer svoje moči ni izgubil, je pa pomanjkanje denarja privedlo do stresnih situacij v vrstah nosilcev oblasti. Finančne krize ne definira dejstvo, da ljudje nimajo denarja (tudi prej ga niso imeli), pač pa je razglas alarmantnega stanja bistveno vezan na dejstvo, da denarja primanjkuje v državni blagajni. In ker oblast izgublja denar, s tem izgublja družbeno moč ali povedano drugače: legitimnost njene družbene moči postaja osrednji predmet razprav in akcij sindikatov, študentskih gibanj, protikorupcijskih sumničenj ter ostalih netilcev družbenega nemira. Državni proračun za spodbujanje kulturne in umetniške
ustvarjalnosti je prav tako del te štorije. Vztrajno se krči. Denarja za kulturo je vse manj, število kulturnih projektov, ki so od tega denarja odvisni pa sorazmerno narašča. Izhod v sili ponuja kulturna industrija. Se strinjam z Adornom, da delovanje v polju kulturne industrije pred ustvarjalca postavlja hude kompromisne preizkušnje. Vendar te kompromisne preizkušnje vselej vključujejo vsaj minimalen obseg manevrskega prostora, ki ustvarjalcu omogoča, da ostaja zvest svojemu ustvarjalnemu načelu, svojemu navdihu in umetniški viziji. Isto kot za ustvarjalce velja tudi za posredovalce kulturnih in umetniških dobrin. Ko človek vstopi v Royal Albert Hall v Londonu, z namenom, da si tam ogleda kakšno predstavo iz ranga t.i. visoke kulture, ga niti malo ne rani dejstvo, da je dejansko stopil v enega največjih in najmočnejših kulturno industrijskih prostorov v Združenem kraljestvu in Evropi nasploh. Royal Albert Hall je dvorana, iz katere odmeva cela sagazgodovine in razvoja popularne glasbe. V njej vreščijo in omedlevajo mladenke ob pogledu na pop zvezde. Albert Royal Hall je dvorana, ki jo obiskovalci prvih vrst zapuščajo pošpricani s krvjo, kadar se tam bijejo boksarski dvoboji. In ko publiko v Albert Royal Hallu dosežejo zvoki londonske filharmonije, je to trenutek lepega, ki se ga ljubitelj glasbe ne more nikoli in nikdar več zares otresti. Kulturna industrija je svojo priložnost dočakala tudi pri
KLAUS NOMI umetnik za vse čase
nas. V letošnjem letu beležimo veliki obletnici rojstva in smrti Gustava Mahlerja in Franza Liszta, dveh velikih glasbenih skladateljev. Njuni življenjski zgodbi se dotikata slovenskih tal. Mahler se je mudil v Ljubljani, Liszt v Rogaški Slatini.Ljubljana je že v polnem pogonu:dva Mahlerjeva kipastojita že od prej, v teku je postavitev tretjega, najbolj veličastnega. Da o koncertih ne govorimo:Mahlerjev koncertni cikel bo publiko navduševal skozi vse leto, za finale pa se na Prešernovem trgu pripravlja izvedba famozne Mahlerjeve 8. simfonije v es duru, imenovane tudi Simfonija tisočev,saj je za njeno izvedbo potrebno več kot tisoč glasbenikov in pevcev. Izvedba v Ljubljani bo vključevalaljubljanski in zagrebški filharmonični orkester z enaindvajsetimi zborovskimi sestavi za povrh. Moč kulturne industrije je vselej izražena skozi interakcijo različnih segmentov družbenega življenja. Gospodarstvo, turizem, trgovine, šolstvo – vsi ti družbeni registri so neizogibno vpeti v uspeh kulturne industrije. Zato je treba hotele v Rogaškinapolniti z Lisztovimi privrženci širom sveta. Jesti morajo iz Lisztovih krožnikov in piti iz Lisztovih kozarcev. Kupovati Lisztove kipce in koledarje, vedriti pod Lisztovimi dežniki in se masirati z Lisztovim losijonom. Kulturna industrija v Rogaški svoje edinstvene priložnosti preprosto ne sme zamuditi. P.B.S.
7
in »Simple man«. Kdo je pravzaprav Klaus Nomi? Nekoč, leta 1982 je dejal: »V zgodovino bi rad prišel kot lik iz stripa, kot potujoči papirnati heroj, ki potuje skozi galaksijo.« Časopisi so ga opisovali kot nedostopnega, Verjamem, da je mnogim, če že ne večini ime Klaus Nomi trmastega in vase zaprtega človeka. Lakiran smoking, ki popolna neznanka. Tudi meni je bila, ko sem se prvič soočil ga je nosil na mnogih nastopih, je bil kot oklep ranljivega z njim. Ko sem nekoč po radiu, pa ne na našem, slišal komad Bitja. Z apneno belim obrazom, črnimi ustnicami, Simple Man (preprost človek), nisem ekstravagantnimi oblekami, mogel ostati ravnodušen. Hitro sem presunljivim mezzosopranom in stopil v »akcijo«, da bi kaj več zvedel tenorjem je bil kot popolni umetni o njem in ga seveda bolje spoznal. Nestvor, ki stopi iz stripovske Njegova glasba mi je zlezla pod kožo in lepljenke in zaživi kot nadčloveški me popolnoma prevzela. Ko pa sem po papirnati heroj perfektnega TV-ju tudi videl njegov performans, se umetniškega izraza – kot se je sam je moja domišljijska predstava o njegovi razumel – sposoben svoje gledalce podobi povsem ujemala s tem, kar sem in poslušalce navdušiti, v najslabšem gledal. Njegovo premikanje je bilo primeru pa jih šokirati že samo podobno gibanju robota, šminka obraza s svojo pojavnostjo. Uspelo mu rezka in kričeča, oblačila ekstravagantna, je izraziti glasbeno protislovnost njegov nenavaden sopransko obarvan rocka, popa in klasike ter vse moški glas, tako vzvišen, kot sam Bog, povezati v ustvarjalno nov glasbeni je stopil pred gledalce kot neko drugo slog. Glasbeni strokovnjaki so ga Bitje iz oddaljenega ozvezdja, zunaj poimenovali New Wave. Kot popolni zemeljskega časovnega ustroja in pred izrazni – umetniški osebnosti mu je njih je stopil takšen in tako, kot da prinaša uspevalo z izrazno močjo duha, telesa sporočilo iz daljnega, neznanega sveta… in glasu izvajati izvrstne in svojstvene Moja pričakovanja so bila presežena. Bil interpretacije tako evergreenov kot je neprimerljiv s komerkoli, hkrati je bil so Fallin in Love Again – Marlene tudi edinstven in neponovljiv. Takrat sta Dietrich, The Twist Chubbyaja bili na tržišču edini plošči »Klaus Nomi« Mirča Janče alias Klaus Nomi, foto: FF Chekerja ali pa Lighting Strikes – Nadaljevanje na naslednji strani
Metafizična prisotnost (recenzija fotografije na desni) Avtor zgornje fotografije Milutin Milošević spada med prodornejše srbske filmske in gledališke igralce. Nastopal je v dokumentarno-igranem filmu ‘Beogradski fantom’ in v drugih igralskih vlogah. Sodeč po fotomotivu, ki ga je poslal uredništvu publikacije ‘Kunst Haus’ pa ima igralec tudi velik smisel za fotografski medij. Prejeti posnetek prikazuje moderno, dokaj masivno in trdo geometrizirano betonsko stavbo v odlično zastavljeni kompoziciji. Podoba je v horizontalnem formatu, s poudarjenimi diagonalnimi linijami. Milošević se ni zadovoljil zgolj z realno barvitostjo, temveč jo je računalniško dogradil, oplemenitil, tako da kompozicija daje vtis živobarvne konstruktivistične slike. Vendar poudarjen kontrast med svetlobo in senco ter odsotnost živega bitja vsebuje tudi metafizične prvine, v duhu italijanskega slikarja de Chirica. Nebo je v živo zeleni, dočim je stavba v ultramarin in rumeno-oranžni barvi, kar daje fotografiji nevsakdanjo izraznost. Zanimivo vizualno in duhovno draž prispeva motivu kvadratna ploskev na na desni strani stene in to v modri barvi. V mehkem rastru in razpršenih linijah površina kvadrata spominja na lazurno-razlivajoč akvarel oziroma na podvodno impresijo. S tem likovnim dodatkom je avtor ustvaril idealno sintezo med mehko organsko in trdo geometrično formo. Skrivnostna metafizična izraznost pride najbolj do izraza na močno osenčeni spodnji levi steni, kjer na zaporednih oknih zažarijo vertikale okvirjev in ultravijolično žareče šipe, ki opazovalcu motiva vzbudijo radovednost kaj se za betonskimi stenami sploh skriva. Ali gre zgolj za prazno stavbo, ki morda čaka na prihod živih bitij. Kakorkoli že, Milošević je najden motiv z senzibilnim občutkom dogradil in ustvaril monumentalen prizor, ki spominja na asketsko poenostavljeno gledališko scenografijo brez prisotnosti človeka-igralca, katerega si lahko fantazijsko zgolj domislimo.
8
Stane Jagodič, akad. slikar in publicist
Louja Christiya kot tudi klasikov od Purcella, Saint-Saensa do Schumanna, verjetno tudi z namenom, da bi jih približal rock in pop generaciji. Med njegove največje uspehe štejejo Purcellov, The Cold Song in Mon coeur s,ouvre a ta voix iz Samsona in Delilah, od popa pa komada Simple Man in Total Eclipse, katere je izvajal v glasbenem filmu Urgh – A music war Dereka Burbidgea, v katerem je postal pozneje opažen. Tako nenavaden in nekonvencionalen kot je bil na odru, je bil tudi v življenju. Njegova biseksualnost oziroma homoseksualnost je bila zanj povsem vsakdanja. Ni skrival da živi z ženo in s prijateljem hkrati, tako da je s svojim »Coming autom« nehote pomagal in olajšal življenje številnim fantom in dekletom, ki so bili v večni stiski in osebi dilemi. Kot rojenega Berlinčana, ga je življenje postavljalo pred številne preizkušnje. Na študijski in poklicni poti je doživljal same poraze. Najbolj ga je prizadel neuspeh v Berlinski operi, kjer si je prizadeval da bi združil rock in klasično glasbo. Glasbene šole ni končal niti v Berlinu, niti v Švici. Za preživetje je delal kot biljeter in prodajalec programov v Berlinski operi. Zaradi nerazumevanja, tako svojih sanj ni mogel uresničiti, zato je leta 1973 zapustil Nemčijo in odšel v New York, kjer je upal, da bo vstopil v glasbeni svet. Na začetku tudi tu ni imel sreče, ukvarjati se je moral z vsem mogočim, dokler ni srečal »prave« ljudi, ki so njegov nastop posneli na super – 8. Ta posnetek se je po naključju znašel na mizi Davida Bowieja. Z njim je nastopal na ameriškem Saturdey Night Live – TV Show. Pot mu je bila odprta, sledili so nastopi, zelo uspešni, ter pogodba z RCA za snemanje plošč. Evropa se je za Nomija začela zanimati šele leta 1981, vendar je pravo Nadaljevanje s prejšnje strani
zmagoslavje doživel le v Franciji. Njegovi plošči sta postali uspešnici. Načrtoval je veliko evropsko turnejo, na kateri bi se predstavil v vsej svoji veličini. Januarja 1983 so vsi njegovi načrti propadli. Evropsko turnejo je moral zaradi nenadnih bolečin, ki so ga onemogočile, prekiniti. Vrnil se je v New York, kjer se pa je, tako kot ves svet moral soočiti z novo boleznijo, aidsom. V naslednjih mesecih se je trudil da bi premagal zloslutno bolezen. Ko je v newyorško bolnišnico Memorial Hospital, poklical svojega odvetnika, s katerim sta uredila poslovne zadeve kot tudi oporoko. 6. avgusta 1983, je v krogu svojih najbližjih, žene Lise Moon, tajnice Josephine in dolgoletnega prijatelja Jeana Dierra Bommela, umrl kot ena prvih eminentnejših žrtev te bolezni. Umrl je vsekakor prezgodaj, kajti, ni mu bilo dano, da bi še v večjem obsegu nam vsem izpovedal svojo umetniško dušo, katere bogastvo je bilo nesluteno. Poleg že omenjenih plošč, je posthumno izšel še »Encore« (Nomis Best 1983), kot tudi »The Concert« (1986), posnetek live performasa iz leta 1979, ter še »Collection« (1991). Klaus Nomi ni bil kot kakšna rock zvezda, za katerim bi drle množice, bil pa je velik umetnik, ki je pustil sled na svoji umetniški poti, zato le – ta živi naprej. Njegovo petje, oblačenje, šminka izraznost, scenografija, koreografija, vrhunska estetika in vse kar sodi zraven, so večna inspiracija za umetnike, poznavalce in ostale ljubitelje, katerih se je dotaknila njegova edinstvena osebnost. Sam sem se mu poklonil tako, da sem ga leta 1994 na svoji fotografski razstavi na Metelkovi Mestu oživel s pomočjo Mirča Janče, ki je uspešno upodobil njegov lik. Klaus Nomi in njegova umetnost, živita naprej. FRENK FIDLER
Foto: Milutin Miloševič
“Recesija”, kolaž, Stane Jagodič, 2009
10
Eva Ras… Nikad nisam bila popularna...
Eva Marija Balaša Vagner Stevic Ras je rođena 1. januara 1941. godine u Subotici. Poreklom je mađarica, a u Subotici je živela do 18-te godine kada je došla u Beograd i upisala glumu i dramaturgiju na FDU. Glumila u 70 TV, filmskih i pozorištnih uloga. Takođe pored glume, objavila je i preko 13. knjiga.
Bolesti tela se leče čistom dušom a rane na duši - radom. Sa jedne strane me je sramota, da nisam več prije znao za tebe (Evu Ras sam upoznao preko jednog intervjuja na RTS-u i zavoleo sam je u trenutku zbog toga, jer ona je Umetnost u ljudskom telu pa i zbog svih sranja što jih je doživela…) sa druge strane presrečan sam, da smo se upoznali najpije preko telefona, onda preko e maila in napokon 2. jula 2011 v kafani Šešir moj na Skadarliji u Beogradu. Pričali smo bez prestanka, kao, da se znamo več sto godina i dogovorili se za ovaj intervju…. Kakav je tvoj odgovor na pitane: Was ist kunst? Kunst je umetnost, i u Vojvodini gde sam provela detinjstvo imali smo običaj kad bi neko morao da uradi nešto neočikavano, da kažemo; to neka uradi, to je kunst! A divni glumac Pepi Laković je govorio da je umetnost put do neba! Po svim tagedijama, koje si doživela od smrti voljenog muža, akademskog slikara, Radomira Stevića Rasa, mnogo mnogo prerane smrti čerke Krune Ras, koja je zapustila ovaj svet sa 23 godine, osam godina boluješ od kancera, oduzeli su ti penziju po pokojnom mužu, zbog toga htela si, da se baciš iz Brakovog mosta, uvek si imala probleme sa vlastima…zanima me, dali si religiozna ili zbog svit tih tužnih priča za tebe Bog još postoji? Sa Brankovog mosta sam htela da se bacim zbog toga što mi je država ukinula regularnu, zaradjenu penziju, što su neke usijane glave htele da anuliraju moj život, a ja i bez toga odavno nemam nikakav razlog da živim, ali onda sam shvatila da sam jevjerskog porekla i da nije moje da se priperem sa Bogom, da moram živeti po volji njegovoj i da umrem kad on to naredi, ali društvena slika je nakazna, stiče se utisak da se iskustvo ne vrednuje, stari su ljudi suvišni. Koji paradoks! Medicina je uveliko
otkrila lekove protiv starosti, produžava mladost, prosečni vek je oko osamdeset godina, a ljudi se marginalizuju, isključuju iz društve-ekonomskog života, ukida im se pravo na život već u pedesetim godinama života. Ispričaj mi, kako vam je u filmu Dušana Makavejevog „Ljubavni slučaj ili tragedija službenice PTT“ (1967), uspelo, da naterate crnu mačku, da ti, kad si gola ležala u krevetu, prošetala uz telo, skočila na tavoja leđa, prošetala se do tvoje zadnjice tamo sela i zaspala....? Mačke ne žele da budu glumice, mi smo hvatali sve crne mačke po Beogradu dok nam se Bog nije smilovao i posla mačku koja je htela da sarađuje sa nama. Ono što je bitno to je da smo mi znali šta želimo i bili smo uporni. Nismo mi želeli samo da snimimo te svcene nego da napravimo pomak u svetskoj kinematografiji da vratimo ljudsko telo na platno. To smo i uradili, napravili smo pomak i posle nas je i holivudska produkcija skinula embargo sa golog tela, tako smo mi uticali na njihovu produkciju a ne oni na našu. U tome je značaj tog filma. U vrhuncu svoje kariere art filmova bila si jedna najlepših i „naj-jebozovnih“ glumica, u puno ulogama bila si skinuta...U jednom intervjuju izjavikla si „Nisam skinula gaće da bi ga Tito šiljio...“ Bila si mislim jedna redkih, ako ne jedina glumica, koja si odbila prijem kod druga Tita...Koje su bile njegove sankcije tvoje odluke? Titove sankcije su dovele i do ukidanje moje penzije 2010 godine, Srbija se i dalje kune da je komunistička diktatura bila pozitivna, iako je poznato iz istorije civilizacije da nijedna diktatura nije bila pozitivna, pa tako ni Titova nije mogla da bude bajna ali, eto, i ja sam i sada kažnjena što sam antikomunista. Svoga oca, Roberta Vagnera, koji je bio gej, upoznala si tek, kad si imala 22 godine. Koliko sam pročitao, da je kao Jevrejin baš zbog toga proživeo u koncentracijskom logoru ali sigurno nije ti bilo lako gledati ga kako trpi zbog svog seksualne usmerenosti....Koje je tvoje mišlenje, danas o Srbiji, kada če ljudi prihvatit homoseksualce, kao normalne ljude, si bila ikad na gey paradi...? Obožavala sam svoga oca, napisala sam roman Divlji jaganjci, o njegovom životu koji je preveden i objavljen i u Budimpešti. Bila sam na gey paradi u Beogradu i mogla sam i ja da popijem pendreke jer na Balkanu se teško prihvata različitost, ali nadajmo se da će se to promeniti. Kad napravim neku inventuru tvojih tužnih iskustva u životu, ponekad mislim, da misliš samo o tome, ali sa druge strane imaš strašnu volju do života pa makar se več 8 godina boriš i sa kancerom...Mislim, da več ceo život nosiš u sebi poslanstvo, koje nam koroz svoj umetnički izražaj dobacivaš ili sa nekim sarkazmom ili sasvim namenski, da naučiš i sebe i ljude oko sebe, da je život lep i kratak i da treba, da ga iskoristimo do zadnjeg sekunda...Koji je i tvoj recept i recept, koji bi dala ostalim tuzemaljcima? Religiozna sam i verujem da nam je Svevišnji dao život i da društvo i zakoni ne smeju svoje ostarele članove da gone u smrt. Umreću po zakonu božijem a ne građanskom. Život jeste lep, i bez obzira što sam pobožna Jevrejka, ne znam da li će Mesija da stigne i hoću li posle smrti moje da živim, zato želim ovaj život da živim do poslednjeg daha. Oko 25 godina baviš se slikarstvom naivne i marginalne umetnosti. Tvoje slike je kupio čak i Bill Gates...što je to za tebe, kompliment ili uobičajna prodaja? Živimo u potrošačkom društvu, sve se može kupiti, sve je na prodaju. Ne treba da pamtimo ni šta kupujemo ni šta prodajemo. (Slikarstvom se bavi od sredine osamdesetih godina dvadesetog veka. Od tehnika koristi pastel, akrilik i kombinovane tehnike. Izlagala je na grupnim i samostalnim izložbama. Često učestvuje u slikarskim kolonijama. Svrstavaju je u slikare naivne i marginalne umetnosti.) U životu si na području glume što šta naučila, proživela,...što od toga bi prenela na malđu generaciju glumaca, šta ti danas smeta kod njih, kog od njih najviše ceniš? Upravo sam se prihvatila te teške uloge uselivši se u rijaliti šou Farma, da bih skrenula pažnju na ogroman društveni problem stare generacije jer kao što je društvo dužno da podiže zdrave mlade naraštaje tako mora da brine i o sredovečnim i starijim gradjanima. Farma je pokazala koliko se stariji ljudi ne poštuju i zloupotrebljavaju uz smešak da su paranoični da bez razloga negoduju. Bila sam na Farmi starica koja je zastupala stare, bolesne i odbačene od svojih porodica jer ne curi med i mleko ni van rijalitija. Nisu sve nedaće i gadosti samo u rijalitijima, naprotiv sve što je loše u stvarnom životu nekako se uvećeno pokaže i u rijalitiju. Zlo je zlo, i nadam se da gledajući grozote u rijalitiju neko u stavrnosti postao bolji. Neka su mene mučili i kinjili ako je to pomoglo da makar jedna jedina baba u stvarnom životu bude manje odbačena i kinjena. Farma, hteli to ili ne protivnici rijaliti programa jeste slika i prilika savremenog društva. Pošto su u Srbiji i zakoni protiv starih iz velikog gledališta su se čuli jezivi, opominjući komentari kojih ne bi smelo biti. ‘Potencirala je godine, bolest, porodične tragedije... Mislim da ženi sa takvom karijerom i u tim godinama ne priliči da bude u najgledanijem TV formatu. Ima mnogo starih, bolesnih koji su doživeli tragediju pa i ne pomišljaju da se pojave u javnosti i siluju ljude da ih uvažavaju i poštuju starost, bolest i tragediju što je Eva i te kako zahtevala.’ Moja bitka za bolji položaj starih nije urodila plodom ni na Farmi ni u realnom životi ali se nadam da će se i to promeniti. Nadaljevanje na naslednji strani
Jer postoji neka uloga u filmu, koju još nisi i želiš je odglumiti? Postoji, zato sam još u životu da bih ih odigrala, kad odigram poslednju preseliću se na drugi svet. Koje su tvoje uspomene na Sloveniju? Leta sam provodila na Bledu sa porodicom Skerl, koji su potomci čuvene porodice Bajloni i ostala im je lepa porodična kuća blizu jezera, ali domaćin Zvonko je preminuo i više ne odlazim na Bled, ali nedavno sam bila u Ljubljani i ponovo ću da odem. Šta bi na kraju rekla čitaocima fanzina Kunsthaus, ako bi celoživotnu delatnost ukomponirala u jednu rečenicu? Na kraju svoga života uvidela sam da nas civilizacija u kojoj živimo porobljava sugerišući nam da budemo ambiciozni, da se trudimo, učinimo sve da postanemo neko, a to uopšte nije važno. Niko ne mora da postane neko, važno je da se trudimo da budemo srećni, a svako od nas valjda zna šta njega čini srećnim. Što se mene lično tiče u sedamdesetprvoj godini života, bez dvoumljenja znam da dok sam živa ne smem da posustanem! Svako mora da bude živ dok živi, ne može se živ sahraniti, sazidati, odbaciti. Posmatrala sam moje vršnjakinje koje su se, za razliku od mene, povukle, utihnule. Ne izlaze iz svojih brloga, ne rade, ne druže se... To nije život, ja tako neću da živim! Neću da živim ako sam nepotrebna, suvišna na ovom svetu, neću da čekam da umrem, da mi jedina svrha života bude da gledam prenos Skupštine na televiziji. Hoću dok ne umrem da brinem o svome telu, o sebi, zemlji u kojoj sam se rodila , živim i kojoj ću da umrem. Bolesti tela se leče čistom dušom a rane na duši - radom. (Čiburaška, Foto Štiglic) Spisak knjiga Eve Ras: Nemoj da grakćeš za mnom na stepeništu da sam najlepši (1972), Siva žena (1978), U divna davna vremena, Kad mi mama kupi pare, Pričajte nam o Malarmeu, ... Petla na panj... (pun naziv: Položila sam glavu petla na panj, stala nogom na krilo i zamahnula sekirom, zatim koprcajuće telo odbacila daleko od sebe a krvavu glavu hitnula preko plota protiv uroka[1]), Kuća na prodaju, Rođeni mrtvi, Sa vrha mesečeve planine gledala sam svoj okrugli grob, Born dead, Sa Evom u raj, Srebrna postelja, U areni, Cock on the block, Bed of Silver, Divlji jaganjci (Beograd, Narodna knjiga 2007), Devojka koju nisu naučili da kaže ne (2009) Sa filmom Dušana Makavejeva „Ljubavni slučaj ili tragedija službenice PTT“ (1967) postigla je svetsku slavu. Po mnogim filmskim kritičarima i teoretičarima, najbolju ulogu je ostvarila igrajući Gocu u filmu Aleksandra Saše Petrovića „Biće skoro propast sveta“ (1968). Igrala je u velikom broju mađarskih filmova, koje su režirali: Livija Đarmati, Janoš Roza i Ferenc Kardoš. Ono što niko ne može da porekne je da je Kruna Ras bila najmlađa srpska spisateljica koja je od sedme do dvanaeste godine objavila tri književna remek-dela, u tiražu od 5.000 primeraka. I svi su bili rasprodati. Bila je fenomen, genijalna kao i njen otac Radomir Stević Ras.
Omnibus kratkih priča srbskog glumca Milutina Miloševića LET
ja sam glumac imam 29godina i vanrednu avionsku kartu koju mogu da iskoristim kad god pozelim .samo moram da odredim da li se plasim i destinaciju. jedan mi je car pricao o tome kako nekad pomisli da samo nestane iz grada nikom se ne javi ,samo ga nema svi ga traze i ne nalaze .ostanu bez njega neko vreme i kako ga ta pomisao uzbudi .da da da.to je kao da prezivis samoubistvo. privremeno.mozda za pocetak samo iskljucim telefon .ne bolje da ga razbijem o zid to sam se toliko puta sprecavao.veoma glupo . e nemoj da me smaras rekla je kao da me cula i okrenula se ka prozoru.ja polako glavom ka zidu. i ponovo caru pokusam da kazem da ne mogu vise, ona me prisluskuje .previse me sve to priteze .on cuti jer i nije tu da me cuje.a sto neces ?jel ja to pricam sa njom sad ?!!e ne zelim!blesav si ti covece sa mracnim umom ,ovo mi je vec jednom rekla i odseta u kupatilo samo u majici .moram da odem sad dok je tamo.nestanem odmah,brzo tiho jos je unutra.ajmo care.brzo se obucem i nista ne uzmem .samo zgrabim sladoled za kosmonaute sto mi je car poklonio kad je jednom putovao.izletim naglo ,ubrzavam i tisina je sve dok disem ,ubrzavam jos vise.lako je lansirati se kaze kosmonaut sa kesice koju stezem i pogleda me iskosa zbog sunca, dobro izgledas vidim ti u ocima.
Hotel
ja sam glumac imam 29godina iznajmljujem stan na 4.spratu sa pogledom na hotel .vise je prazan nego sto radi zato sam i primetio gomilu upaljenih prozora.shvatam da se nesto desava .ne znam tacno sta al nisam ravnodusan.ukucam ime hotela i pozovem recepciju da se raspitam.jos ima mesta samo na 14.spratu ali trokrevetne su sobe .puni su zbog turnira u tenisu i gostovanja beloruskog nacionalnog baleta.uzimam!spakujem ranac i idem na 2 dana preko puta da promenim vizuru u 3 kreveta. guzva na recepciji ,sacekam red strpljivo a onda samo dva lifta .njih5 i ja sesti moramo gore, probam da ne disem .soba otkljucana i mirise na skoro tusiranje.opet proverim to je taj broj. zakljucam ,hocu da otvorim prozor ne moze, ali ugledam svoj stan.zaboravio sam i svetlo i ranac.neko kuca cujem da se smeje i otvorim devojci sa kikom. balerina.nasmeje se jos vise kad shvati da trazi drugaricu u pogresnoj sobi, ne zna rec engleskog osim london is a capital of great britain.samo to.ima razmaknute zube i uozbilji se kad je tu gledam, uhvati me za ruku i povede pored slike lisice niz hodnik u svoju sobu.unutra lezi gola Milutin v filmu ”Sveti Georgije ubiše Aždahu”, treba je pomenuti I njegovu glavnu ulogu devojka i zmuri sa mojim rancem umesto u igrano dokumentarnom filmu Beogradski Fantom, interaktivnom filmu Über Lajf... jastuka.skroz mokra. na butinama joj izvrljan neki citat o nepodnosljivoj lucidnosti, 53241492moj broj mojim rukopisom.opet se oglasi sirena lifta u hodniku i cuju se tockici kako skripe kroz sobu pored guzve,ona otvori oci na kratko i kaze trljala sam nije moglo da se obrise.
500
ja sam glumac imam 29godina biciklu bez lanca i postovanje prema Mesecu .kao nebeskom telu ali i nekom organizmu mudracu mozda najvise .bicikl ne ostavljam napolju kad su dani bez Meseca ,od trenutka kada se pojavi ja lagodnije ostavljam bajs iza zgrade.jednom sam otisao u toku noci po njega iza , Mesec jos nije bio sasvim vidljiv ali sam mogao da vidim siluetu osobe koja stoji pored mene dok sam ja okrenut zidu .imas dinar gladna sam ? trazila mi je zena u godinama .nemam , kazem i odmah se pitam sto automatski to govorim zasto joj ne dam ali shvatim da nemam a ona je vec i otrcala kao dete grceci jednu ruku u laktu i nogama jako lupajuci u pod.stignem je jedva na kraju ulice i predlozim joj da me saceka da odem u radnju kupim nesto da rasitnim 500 samo to imam. ona kaze imas tu radnju radi i praznicima i kad niko ne radi ona radi do deset.odem kupim sladoled i vratim se nema zene samo jedna plava devojka seta vucijaka po travnjaku sto odvaja smerove ulice.nema gladne zene.izvini jesi videla mozda jedna starija gospodja me je ovde cekala sad je nema mozda je otrcala ,nisi vidla?cudno trci .ona trci ne hoda .samo me pas prekine lavezom ja joj trazim da mi prevede sta
kaze pas, ona se nevidljivo nasmeje i pusta da gledam kako krije nekog u ocima . DOPISNIK IZ BEOGRADA - SRBIJA
13
Solidarity Balkan Peace Tour against poverty and exclusion Neodvisna izobraževalna iniciativa o človekovih pravicah: tukaj in zdaj, lahko naredimo razliko! IDENTITY – LIBERTY – RESPONSIBILITY – SOLIDARITY CONSCIOUSNESS AND ACTION NOW! Kontekst:
- po 17. oktobru 2010, nadaljevanje Evropskega leta 2010 v boju proti revščini in izključevanju, sledi leto 2011, Evropsko leto prostovoljstva. - 2010 : 15 let neodvisnosti za Hrvaško ter za Bosno in Hercegovino ; 2011 : 20 let neodvisnosti za Slovenijo, 10 let neodvisnosti za Makedonijo, 5 let neodvisnosti za Črno goro, 3 leta neodvisnosti za Kosovo. - splošen in napet kontekst « krize ». - komaj 5 let za doseg vseh « ciljev tisočletja za razvoj » (zmanjšati ekstremno revščino in lakoto ; zagotoviti osnovno izobraževanje za vse...)
Cilji :
- poglobiti in promovirati vpeljane akcije v okviru Evropskega leta 2010, še posebej z namenom senzibilizirati civilno družbo, mobilizirati in prostovoljno angažirati mlade, tudi izven meja njihove domovine. - za omenjene države: doumeti obraze pomanjkanja, revščine in izključenosti pred in po osamosvojitvi ter pred in po vstopu v evropsko unijo. - utrditi solidarnostne vezi in dostop do temeljnih pravic med brezdomci, izključenimi in osebami v negotovem položaju (še posebno med mladimi imigranti in pripadniki manjšin), ter jih spodbujati k odporu in vztrajanju, da delujejo skupaj s sredstvi, ki jih imajo pri roki. - dati nekaterim izmed njih možnost, da zopet pridejo k sebi in si opomorejo še preden jim popolnoma spodrsne in bi se vdali... spodbujati jih, naj postanejo akterji in se množijo. - podpreti ustvarjalno moč medsebojne pomoči, obogateno z upanjem med državljani, da bi čim boljše prebrodili krizni čas, ter izumljali nove načine skupnega življenja temelječe na delitvi, medsebojnem spoštovanju in harmoniji z naravo. - poiskati in navezati stike z organizacijami, ki bi bile potencialno zainteresirane za vzpostavitev mreže « social inclusion NGO Balkan network ».
Aktivnosti…da skupaj naredimo razliko… :
- od marca do… 2011 : solidarnostni pohod – Balkanska tura - tura bo v celoti pohod, se pravi peš po celotnem Balkanskem polotoku s povezovanjem najvišjih gorskih vrhov in najnižjih in najrevnejših dolin vseh prehojenih držav... prav tako pa tudi obisk nekaterih simboličnih krajev, npr. Delfskega preročišča: « spoznaj samo sebe, stara in čudovita Evropa »… odhod iz Ljubljane okrog Slovenije in potem proti Atenam/Istanbul, preko bivše jugoslovanske republike in Albanije, kot prvega dela potovanja. Vrnitev po vzhodni strani ob ustju reke Donave in ob njej do Save, ob kateri bi sledil prihod nazaj v Slovenijo. - nosilec projekta, Frédéric-Raphaël Duret-Nauche , se obvezuje, da bo pri pohodu računal na gostoljubnost lokalnih prebivalcev, sploh kadar bo na poti sam, ob tem pa imel enake pogoje kot brezdomci. Kontakt : sbpt2011@gmail.com , 00386 40 254 064. Facebook Kralji ulice / Album “Solidarity Balkan Peace Tour” http://www.kraljiulice.org/novice/2011/03/12/solidarnostni-pohod-proti-revscini-in-izkljucevanju - na vsaki etapi v mestu, se bo skušalo o projektu obvestiti in ga tudi predstaviti ključnim osebam in organizacijam, ki so povezane z osebami v negotovem položaju, raznim socialnim in kulturnim centrom : • Organizirali preprosta srečanja, izmenjave, delavnice, seznanjanja s problemi... vse to v javnem prostoru, na ulicah, na domovih, v sprejemnih centrih, v šolah, organizacijah, itd... seveda na temo človekovih pravic, odgovornosti, izključevanja, diskriminacije, krize, solidarnosti, kreativnosti, spoštovanja, skupnega življenja, odpora, vztrajanja in nenasilne komunikacije... • Ponudili dober bratski obrok, ki bi se ga razdelilo v različnih soseskah... • Zbirali si izmenjevali dokumentacijo, intervjuje, zgodbe, pričanja, solidarnostna sporočila, ki bodo redno ažurirana na blogu. • Motivirati skupine, da bi se priključile pohodu, kot živo pričanje vsaj do naslednje postaje ali celo meje, ter s tem dejanjem zablodelost brezdomcev in izključenih mladih preobrnile v pohod zopet najdenega dostojanstva in solidarnega vztrajanja. - ob vrnitvi v Ljubljano bo sledila evalvacija in poročilo projekta, katerega bodo deležni tudi vsi partnerji in kateremu bo sledilo urejanje in širša distribucija našega poročila... da bi s tem povečali zavedanje in spodbudili podobne iniciative ali simbolične aktivnosti.
Projekt že moralno podpirajo:
G. Buzek, Predsednik Evropski Parlament G. Türk, Predsednik Republike Slovenije – I feel Slovenija Alpina: Hvala G. Zupan za čevlji! Grupa KunstHaus
Frédéric-Raphaël Duret-Nauche, avtoportret pred Vaskovim Pegazom v Rogaški Slatini, april 2011
Kar se tiče financ… višja bo vsota zbranega denarja, bolj se bo dotaknilo ljudi… - zbrani denar bo služil le: • Nakupu tehničnega materiala in opremi pohodnika • Podpori dejavnim organizacijam, s katerimi se bom srečali na poti • Podpori družini nosilca projekta v času njegove iniciative • Pokritju možnih stroškov opisovanja, hrane in bivanja • Plačilu vozovnic osebam, ki se bodo priključile pohodu • Realizaciji post produkcije : ureditev in distribucija zbranega materiala • Pomagati tistemu, ki to resnično potrebuje in zasnovati nove projekte Veseli bomo vašega prostovoljnega prispevka, ki nam bo pomagal iti naprej »SKUPAJ«: F.R. DURET-NAUCHE / SOLIDARITY BALKAN PEACE TOUR NOVA LJUBLJANSKA BANKA D.D. TRG REPUBLIKE 2, 1520 LJUBLJANA, SLOVENIE IBAN: SI56020102785881967 SWIFT - BIC: LJBASI2X “Wherever men and women are condemned to live in extreme poverty, human rights are violated. To come together to ensure that these rights be respected is our solemn duty”. Fr. Joseph Wresinski
15
Kunsthauses Zeitung und F
DAS PL
Ein Fotografie aus dem F
Fernsehen Reporter Legende
LAKAT
Fernsehen bei Ciburaska
18 KunstHaus protokol
Rozinca – čista desetka!!! Včeraj je bil za KunstHaus velik dan. Naša članica, pianistka je imela na Univerzi Ljubljana (UL) prvi del dipl. izpita. Igrala je tretji koncert Sergeja Rahmaninova in za svoj recital prejela najvišjo možno oceno 10 !!!! Nad komisijo je bdela naša največja pianistka… Dubravka Tomšič Srebotnjak. Izbor tega dela je bilo pogumno dejanje Naše ROZINCE (Katje Sinkovič) saj je eno najtežjih, najzahtevnejših, strastnih, virtuoznih,… del napisanih za klavir. Zgodilo se je na tro-mesečnico, (8. marec 2011 – 8. junij. 2011), ko je bila ustanovljena tajna grupa KunstHaus, katere ustanovna članica je Rozinca. In ni bilo slučajno, da je bil ta vrhunski nastop izveden na tej lokaciji. »POSLANSTVO UNIVERZE LJUBLJANA Univerza v Ljubljani goji temeljno, aplikativno in razvojno raziskovanje, pri čemer si prizadeva dosegati odličnost in najvišjo kakovost na vseh področjih znanosti in umetnosti, kot so humanistika, družboslovje, jezikoslovje, umetnost, medicina, naravoslovje, tehnika in tehnologija.«, in je identično poslanstvu grupe KunstHaus. Pobudnik za ustanovitev UL je bil l. 1919 - takratni regent Kraljevine Srbov – Hrvatov in Slovencev Aleksander I. Karađorđević - Glede na to, da so pred univerzo doprsni kipi raznih vplivnih osebnosti je sramota, da ni med njimi tudi njegovega kipa. To bo ena naslednjih nalog KunstHausa, da se opere ta krivda. Dali bomo pobudo za postavitev spomenika. Ob tej priložnosti je bil včeraj, 8. junija 2011, izveden tudi krajši med-točkovno-časovni preformance 1936 – 2011. Zgodil se je na stolpu ljubljanskega gradu, ki ga je l. 1936 obiskal mladi kralj Peter II. Karađorđević, kjer si je ogledoval panoramo Ljubljane. To je bil čas, ko je s skupino tovarišev taboril na Bohinjski Beli. Fotografija je del zbirke Ljudskega muzeja Rogaška Slatina. KunstHaus!, 9.6.2011
SPOROČILO NAJVIŠJEGA REDA Spoštovane gostje, dragi gostje
Na zelo oddaljenem, vendar z televizijo, spletom, časopisjem in ostalimi sredstvi vladanja, zelo približanem nam, angleškem dvoru, se je danes 29. aprila izvršil na videz velik dogodek, z pravtako navideznim ciljem, potrditve ljubezni z zakonsko zvezo. Že nekaj mesecev se je, z vsemi mediji podprta pripravljala, poroka stoletja. Potomec deloma tudi slovenske krvi, (njegova mati, pokojna, Diana Spencer je bila potomka družinskega drevesa, katerega korenine, med drugim izvirajo iz Stične), princ Wiliam se poroči z Kate Midleton. Pozornost, predvsem, evropejcev je bila tri mesece usmerjana na poroko. To je bilo do danes. Jutri pa je nov dan. 30. april. In jutri 30. aprila bodo evropejci izvedeli novico, katere večina ne bo razumela. Jutri pride v veljavo nov evropski zakon. CODEX ALIMENTARIS, ali zakonski predpis o prehrani. Sprejetje zakona pomeni, da nam bo zdaj naša resnična vlada v Bruslju, zakonsko omejila kaj lahko in česar ne smemo uživati. Med drugim bodo prepovedani izdelki iz zelišč, ki smo jih tisočletja uporabljali za naraven način zdravljenja. Farmacevtska industrija, kateri je usmerjanje naše pozornosti na kraljevo poroko, omogočilo nemoteno pripravo in sprejetje zakona, po katerem nas lahko spravijo za zapahe, če bomo popili požirek tinkture za zdravje bo jutri slavila prvo v nizu zmag, ki vodijo v neopazno zasužnjenje evropejcev . Ta zakon je hujša oblika nasilja kot fašizem. Ta zakon bi lahko preprečilo 35 miljonov podpisov proti, ampak evropejci, ki bi morali oddati svoj glas proti, so brali trače o poroki in se ukvarjali s svojimi vsakdanjimi obveznostmi. Wiliamov ded, princ Philip je krutost postopkov in posledic, ki bodo iz zakona sledile ter ostalih dejavnosti za zmanjševanje svetovnega prebivalstva z sredstvi postopnega uničenja opravičil z besedami: »Preprosto preveč ust za nahraniti.« Toliko o drugih. Zdaj pa o NAS in razlogu zaradi katerega smo se danes zbrali. Zbrali smo se, da se zbudimo iz laži, s katero zaslepljeni si obračamo hrbte, sebi, najdražjim in ostalim. Naša prihodnost je zdaj, tu, v tej izbi. Ne nekje daleč stran. Naša prihodnost je zdaj, tu, v tej izbi. In naša, je naša prihodnost ! In tukaj in zdaj je !!! Najdražji Prijatelji, danes, ob tem omizju, združeni in poenoteni, se spomnimo na vso delo, katerega smo v tem življenju opravili. Ja, spomnimo se vseh svojih stvaritev. Skozi spomin zaplujmo skozi ocean časa, da nam naše delo spregovori, ali bolje, kričeče spomni, da smo sami Stvarniki svojega sveta, zmožni, predvsem pa svobodni, da ustvarimo, ali uničimo karkoli, kadarkoli, kjerkoli z lastno voljo, z lastnimi rokami !!! Albert Einstein je za svobodnega človeka dejal, da ga je sicer mogoče uničiti, vendar pa mu je nemogoče vladati. V mislih je imel človeka, ki se zaveda in zna presojati o situacijah in ljudeh. Prva dolžnost nas samih, Najdražji Prijatelji, je, da smo dolžni krepiti lastno zavedanje in znanje ! Moramo ustvarjati in se učiti o delovanju stvari, rasti kot osebe, rasti kot družina, rasti kot organizacija, rasti kot skupnost; zdravi, učeč se o delovanju telesa in uma; močni, učeč se o naravnih in drugih zakonih; modri, vedoč vse o lastnem izvoru(!!!) in vsem, kar nas obkroža ! Naša prihodnost je zdaj, tu, v tej izbi. Samo mi sami lahko odločamo o svoji lastni in naši skupni usodi, ta trenutek in vso večnost si delimo: prastara modrost pravi, da je najvišje stanje vladati sebi in svoji usodi. Naša usoda je otrok naših odločitev in naših del. Mi .... smo Stvarniki. O svoji in s tem naši prihodnosti odločamo sami. Najdražji Prijatelji sklenimo roke v krog …in se s pogledi zahvalimo drug drugemu za lepoto in veličino tega trenutka, ki ga skupaj ustvarjamo in delimo edini trenutek, ki obstaja, je naš trenutek tu, .....naš zdaj........v tej izbi .... ustvarjamo in vladamo mi !!! Najdražji nazdravimo si !!! ZA VEČNO ZDRUŽENI V ENO !!! ŽIVELI KUNSTHAUS ! PNSR (govor je bil prebran v KunsHausu, 29. aprila 2011)
20
SMS VERBRECHER- JAGD : Zgodilo se je v noči iz 29/30 aprila. V KunstHaus blagajni je zmanjkalo kar nekaj € …… naprošamo »poštenega najditelja« da jih nemudoma vrne, ker bo KunstHaus zaradi manjka sredstev primoran zaprti svoja vrata…lp, predsednica komisije oropane zakladnice. K.H. (1. maj 2011)
Erlebnise aus dem KunstHaus / dogodki iz KunstHausa
SMS EINLADUNG: Spoštovani! Čast mi je povabiti Vas: Lejdi/Sir/Lord, na počastitev poroke Wilijama in Kejt, ki bo DANES! Ob 20. Uri v Marmorni dvorani KUNSTHAUSA, ROG. SLATINA. Toaleta: svečana v okviru zmožnosti. Konzumacija 10Eur. Bodite točni radi protokola. Pordite Vašo prisornost. KunstHaus! Nani POLJANEC, (29. APRIL 2011)
Predstavitev 1. številke KunstHausa v galeriji Račka Celje.
1. Tradicionalni koncert na školjki v “TOP SEKRET GALERY” - Kitarist: Boštjan Imenšek
Praznovanje poroke Kate in Williama v KunstHausu
Gruppe Kunsthaus besucht die Gruppe Laibach in Laibach/grupa kunsthaus je obiskala grupo Laibach v Ljubljani
Der Aufstieg der Mitglieder des Kunsthauses auf den Berg Janina/ vzpon Kunsthausa na Janino
2. Koncert na školjki - Gregor Hrabar - violina
Obiskovalci “TOP SEKRET GALERY” : Rob
bert, Dušan, Rojkiji, Nadja, Vjeran, Frenk in Leonhard.
Kunsthauses Freundin »Scwesterhaus« hat uns verlassen / Kunsthausova prijateljica »Schwesterhaus« nas je zapustila
KUNSTHAUS ROSENHEIM: Wo der Wald dir ins Ohr fluesstert. Waldesrauschen, wo du liebst und geliebt wirdst / kjer ti gozd šepeta gozdno šumenje, kjer ljubiš in si ljubljen…
Pisma bralcev ...
Dear Sir Sandy
Sporočam ti, da sem prejel tvoje slikovito foto-dokumentirano prireditev, ki je bila posvečena angleški kraljevski poroki. Prejel sem tudi dopis, ki mi ga je poslala Ana Ćetković, v katerem ti je naklonila prisrčne in dobronamerne besede. Moj dopis glede kraljevske poroke je bil socialistično zanamovan, vendar naklonjem mlademu paru, ki je pod hudim pritiskom svoje monarhistične tradicije odlično odigral svojo sanjsko vlogo. Vendar, če pomislim na naše trenutno brezupno družbeno stanje, mi je vseeno bližja monarhija kot anarhija. Iz sociološkega, filozofskega in esteskega vidika sem si na ekranu ogledal kraljevsko poroko, ki je zahtevala veliko vojaškopolicijske discipline, cerkvene hiarhije in histerično poveličevanja modre krvi ter kapitala. Novoporočenca sta bila resnično simpatična, brez vsakršne nadutosti in kraljevska konjenica v svoji opremi neverjetno likovno harmonična, celovita, kar kičasti pustni karnevali ne premorejo. Pisani klobučki, cilindri in fraki in poljubljanje rok z rahlim priklonom pa je spominjalo na Linhartove gledališke komedije. Vendar, kar sem v svojem dopisu napovedal, se je v Libiji tudi dogodilo. Monarhu Gadafiju so v času angleškega poročnega slavja ubili sina in vnuke, da številnih ostalih žrtev ne omenjam. Tudi v Afganistanu, Pakistanu, Iraku so umirali Arabci. Ker si v preteklosti veliko časa posvetlil nekdanji kraljevini Karadjordjevićev, se mi zdi vendarle logično, da si pripravil dogodek posvečen angleški kraljevski poroki in to v duhu občudovanja, mogoče tudi z delčkom ironije. Pozdravlja te tovariš Stane 4.5.2011
Narodne pikantnosti, pesniški večer in razstava Erotična enodnevnica v galeriji erotike Račka
čeprav bi zelo rada vidla vraga, ki sedem centov vaga, v celje ne bom prišla, ker se za tako starejšo gospo to ne spodobi, moškega spremljevalca pa nimam. verjamem pa da boš deveti izpit z lahkoto opravil.na desetega, oz. na poelitev diplome pa sigurno pridem, ker vem, da bo nekaj posebnega, kot je posebno vse pri tebi. Ala ti vera!Le kje se ti jemlje.? Polno Račko ti želim! Majda
Pomoč Rafaelu: Za en korak preveč...
Dragi prijatelji in prijateljice, ki me spremljate na poti, Minilo je že mesec dni odkar sem zapustil Ljubljano...moja pot je šla skozi Vrhniko, Borovnico, Dražico, Turjak, Višnjo Goro, Stično, Krko, Žužemberk, Novo Mesto, Strugo, Šentjernej, Kostanjevico na Krki, Leskovec, Krško, Drnovo, Ajdovsko Jamo, Bistrico ob Sotli, Kumrovec, Podčetrtek, Rogaško Slatino, Ptujsko Goro, Grad Borl, Jeruzalem… potem pa še skok v Kočevje, Ribnico, Črnomelj, Božakovo, Metliko, Šmarje pri Jelšah, Škofjo vas, Mursko Soboto, Pušča… trenutno sem v centru za mlade v Ljutomeru in jutri odhajam proti Lendavi in Dolgi vasi, kjer me že pričakujejo prijatelji Romi, pri katerih bom preživel Velikonočne praznike. Ta pot je resnično prava umetnija – living art! Tako nadaljujem s pohodom proti izključenosti in revščini – tako materialni kot duhovni... nadaljujem s pretresanjem naše apatije...s poslušanjem zgodb krize vsakega posameznika...nadaljujem s povezovanjem ljudi, ki pogosto živijo v vzporednjih svetovih in se skoraj nikoli ne srečajo..hodim mimo kmetij pa do romskih četrti, od samostana do predmestij, od jam do vrhov gora, od mladinskega centra pa do zapora.. 14. aprila sem sredi popoldneva hodil mimo Svete Eme, blizu Podčetrtka, kjer sem imel priložnost saditi drevesa z družino, ki je ustanovila iniciativo ekovas.si. Šel sem v smeri proti Donački Gori, sledil sem rumenim in rdečim znakom, ki označujejo evropsko peš pot E7. Tekom poti sem izgubil sledi znakov in ker sem se hotel izogniti mestnem območju Rogaške Slatine in Rogatca, sem se odločil, da grem preprosto naravnost preko polj, gozdov in rek v smeri proti Donački Gori. Ko sem poskušal priti po najkrajši poti od enega hriba do drugega, sem prečkal Sotlo, brez da bi vedel da sem istočasno prečkal tudi slovno Schengensko mejo med Slovenijo in Hrvaško...nekaj kilometrov kasneje sem to ugotovil s pomočjo vaščana, tako sem ga prosil, da mi pove kje je najbližja carinska postaja. Odšel sem v smeri postaje, ko je pripeljal mimo policijski avtomobil, potem še drugi, ter tudi 4x4...pokazal sem jim dokumente, prosili so me, če jim pokažem kraj, kjer sem nevede prečkal mejo, ne da bi vedel, da so tam postavljene tako hrvaške kot slovenske kamere. Potem me je hrvaška policija pospremila do postaje Pregrad, kjer sem pričal in kjer sem moral prenočiti. Približno 15 ur sem bil zaprt v celici, kjer nisem dobil nič za jesti, niti možnost telefonskega klica, čeprav mi je bilo rečeno, da mi bo to omogočeno. Kasneje so me prepeljali na mejni prehod Hum na Sotli in me predali slovenski policiji, ki so me peljali do Rogaške Slatine, kjer sem zopet pričal. Na incident sem reagiral sproščeno, bolj kot na nekakšno obogatitev moje poti, prav tako je bilo sproščeno vzdušje pri policistih. Kazen se glasi: zaradi ilegalnega vstopa na Hrvaško : prepovedan vstop na hrvaško ozemlje za eno leto, to je do 15. aprila 2012, kar piše v dokumentu prilepljenim v moj potni list, kazen iz slovenske strani pa se glasi: 400 evrov, oziroma 200 evrov kazni, če je globa plačana v roku 2 tednov. Plačana kazen je pogoj za ponovno pridobitev potnega lista, ki se nahaja na policijski postaji v Rogaški Slatini. Nadaljevati pot po Balkanu ne da bi obiskal Hrvaško nima niti smisla, niti ni praktično. Originalni načrt poti je vseboval celotno Slovenijo, odkoder bi nadaljeval pot proti jugu čez Istro, tako da bi približno čez en mesec prečkal mejo s Hrvaško (za informacijo – popoldne pred tem nesrečnim dogodkom sem legalno prečkal hrvaško mejo na prehodu Bistrica ob Sotli, kjer sem imel v osnovni šoli tudi otroške delavnice, obiskal sem Kumrovec in se vrnil). Imam že tudi kontaktne ljudje, ki me čakajo v Zagrebu, Rijeki, Splitu… Vemo, da obstajajo razlike med določitvijo meje med slovenskimi in hrvaškimi oblastmi. Zanimivo je, da niti sami vaščani iz obeh obmejnih regij ne vedo točno, kje poteka meja po poljih in gozdovih. Verjamem, da obstajajo problemi z ilegalnimi prečkanji Schengenske meje iz juga proti severu in spoštujem delo policije...vendar pa menim, da je v mojem primeru potrebna uporaba zakona z razumom. V tem trenutku se debate vrtijo okoli procesa proti bivšemu hrvaškemu generalu Ante Gotovini. Spomnimo se, da je zakon narejen za človeka in ne obratno! Danes sem poslal pismo na francosko ambasado na Hrvaškem, z upanjem da bo ambasador lahko preklical prepoved vstopa na Hrvaško. Kar se tiče ostalih, predvsem G.Hočevarja, predstavnika predsednika države G. Turka za zdravstveno in socialno varstvo ter humanitarna vprašanja, ter G. Buzka, predsednika evropskega parlamenta, verjamem da mi boste stali ob strani in mi namenili kakšno prijazno besedo in mi pomagali pri povračilu kazni, za katero mi še vedno ni popolnoma jasno, čemu si jo zaslužim, prav tako ne vem po kakšnem zakonu sem bil zadržan v zaporu. Pošiljam vam najnovejšo verzijo načrta mojega projekta, »Solidarity Balkan Peace Tour« - pohod proti revščini in izključevanju, na koncu katerega lahko najdete tudi moje bančne izpiske. Če bo zbrana vsota presegla 200 evrov, bo denar porabljen za morebitne prihodnje nevšečnosti. Ob tem bi se rad ponovno zahvalil Alpini in Si.mobilu, ki sta mi podarila čevlje in telefonske pogovore in s tem podpirata našo iniciativo. Najlepša hvala še enkrat vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k moji poti...pot se nadaljuje, sedaj sem še bolj prepričan, da moramo skupaj preživeti tako materialno krizo, kot tudi krizo identitete..z novimi načini skupnega bivanja na solidaren, svoboden in odgovoren način, ter da padejo predvsem meje, ki so v naših glavah! Če so brez meja človeške neumnosti in trpljenje, sta lahko tudi ljubezen in upanje. Lep pozdrav vsem in pogumno naprej! Raphael MCP Ljutomer, 20. april 2011
25
A čutiš?
PESIMISTICKE ISTINE (KOJE NAS RADUJU)
A čutiš,
{KADA NEMAMO IZBORA}
zaznavaš,
Ne mogu da sakrijem ubedjenje u veliki broj citalaca
a slišiš,
ovih redova.
spoznavaš, kako se pretaka pa teče, koraka, kako se preliva,
Prvi dokaz da nesto i vrede, medjutim, bice ako ih vecina ne shvati. Zato svaki tekst koji niste razumeli citajuci ga prvi put obavezno i pazljivo procitajte jos jednom, kako biste lakse shvatili da nije trebalo da ga citate ni
ta najina skupna pripadnost?
1
26
moramo dugo razmisljati. Procenjivati pazljivo sve elemente i analizirati moguce posledice. Moramo biti strpljivi i ne
A veš,
se predano posvetiti iznalazenju najboljeg
da vsak tvoj dih,
i ubedljivog opravdanja, u slucaju da se odluka, pre ili kasnije, pokaze pogresnom.
da vsak tvoj tih,
2
prijazen smeh,
Coveku malo, zaista malo treba, pa da radjanju sunca. Tada mu i zvezde izgledaju
da iskrica v očeh
na dohvat ruke i svaki cilj lako ostvarljiv.
so mi življenja blagoslov?
Malo mu treba, pa da voli ljude oko sebe, cini dobra del i raduje se uspehu drugih. Naravno, sve to je mnogo teze kada je covek
ko to spoznaš,
3 Zahvaljujuci onima bez poroka, onima koji
da res imaš
ne piju i ne puse, koji ne gledaju tudje zene
dr. Jože Lipnik
Lepa si kot rožica
Lepota ti daje nasmeh Bolj boš nasmejana Bolje ti bo šlo od rok Naj ti bo v živlenju velika Sreča da spoznaš tudi Rogaško
Roža roža od vseh rož Tako lepo cvetiš in Lepi pogum imaš
trezan.
takrat začutiš,
nekoga, ki ima te rad.
Lepa si kot drevo
se oseca radostan, uziva u pesmi ptica i
a veš,
Ko to vsaj slutiš,
In tudi nasmejana
Pre nego donesemo jednu vaznu odluku,
pozurivati sebe. Jednom recju, moramo
a veš,
Maja maja tak si lepa
prvi put
v reko se zliva ta tvoja in moja,
Pesem za Majo
e ne upraznjavaju hazardne igre, covek sve
Renato Tadina, pomožni košarkarski
duze zivi kao vrsta i sve krace kao covek.
sodik za pionirje,
prof. Zoran Milenković
ev.št.: 02383
NAJINA KOPALNICA SMS: iz škatle neki listi. Tvoje besede. Berem. V glavi tvoj andergraund. Najina kopalnica. In midva. Vsa rdeča v nekem času. Flešbek. Vau!
Bila je kopalnica. Najina. In dvanajst poglavij. Najinih. Se spominjaš, črni? Nikotinskega dima vsepovsod, bane, kjer je več dni stala postana voda. Najina. Rdeča od krvi. In ožgana od strasti. Se spominjaš, črni? Najinih, samo najinih noči, tik ob pralnem stroju, ki je z močjo najine sape zagnal centrifugo…se spominjaš flešov, ko je kri zamenjala barvo in so tvoje dlani božale moje mastne lase, kot bi nemo pele uspavanko. Midva pa sva jahala na krilih mogočnega konja, nekam tja proti soncu. Znova in spet…se spominjaš tistih popisanih papirjev vsepovsod? Najine krvi, ki je oblikovala črko za črko in izpisala stihe za najinih dvanajst poglavij. Se spominjaš vročine med nogami, ko sem s potnimi kavbojkami drsela po tvojih, z občutkom dotika gole kože in vsega, kar je pod njo??? Je bila to ljubezen, črni? Rdeča, rjava, bela, morda mavrična? Ti si rekel, da je ljubezen črne barve? Da mora boleti, ko eksplozija scvre srce. Si lahko zamisliš to intenziteto bolečine, ko goriš, preden izgoriš?! Sploh ne boli, črnolasi. Se spominjaš tiste noči… Najina kopalnica. In midva na tleh. Ti naslonjen ob vrata, čakajoč, da pripravim heroin. Čemu, črnolasi? Si se kdaj vprašal, čemu toliko vbodov na dan? Čemu toliko zamazane krvi na razparani koži? Je bila to res ljubezen? Mehčati se. Znova in spet. Brez toplih poljubov na nemirnih ustnicah. Mehčati se z rdečo barvo na bledi koži. Si kdaj pomislil, kako bi bilo, če bi takrat zaustavila konja, mu močno zategnila uzdi? Seveda nisi, majdir. Tudi sama nisem. Najina ljubezen ni bila namenjena vprašanjem, saj sva jo zalivala s krvjo. Da je ostala rdeča. In prvinska. Kot bi bila na drvečem vlaku, ki se ustavi le na eni postaji. Zadnji. Pa vendarle sva ležala ob ognjišču. In bilo je toplo. In prijetno čutiti, da si rdeč. In da pripadaš. In ta občutek sem krstila za ljubezen, črni…za ljubezen, ki bo trajala …..za vedno…..hehehehehe…… Ne, majdir. Meni ni dovolj za srečo…stati…pred ogledalom…v družbi….ko na drugi strani stekla, počenega na sredini, vate zrejo tuji obrazi in te vabijo na ples…se spominjaš, črni?
Zadela sva se ne vem kolikokrat tisti dan. Pa vendarle mi ni bilo dovolj. Čepela sva v tisti prekleti kopalnici ves dan in celo noč. Kot zombija, naslonjena vsak na svoj »kopalniški rekvizit«. Kinkal si, kako le ne bi, saj so bile tvoje doze vedno večje, moje pa so označevale vedno isto črtico na inzulinki. Ne, ni bilo več dovolj…nemir mi je začel razkrajati duha. In tisti dan…ja…sem te začela sovražiti. Tako na skrivaj. Dvigoval si mi pritisk, ko si polnil injekcije , dokončno pa mi ga je dvignil tvoj kinkajoči obraz. Ti si letel, jaz nisem! Bila sem malo tam in malo tu. Pravzaprav nekje vmes oziroma nikjer. In to me je začelo razkrajati. Demoni so se vrnili, kot bi potuhnjeno čakali na ta trenutek slabosti. Šepetajoče sence so se dotikale naježene kože, ki se je tisti večer začela slačiti kot kača. Sama od sebe, brez da bi me vprašala. Ti si spal, moj bled obraz pa je osvežila živordeča šminka. Ležala je na tleh in nekdo jo je pobral. In mi po indijansko pobarval obraz. Nisi bil ti, to se spominjam. Kot se spominjam indijanskega bojevnika z vročičnimi očmi na drugi strani ogledala. Potem sem začutila pekočo bolečino na roki. Od njene intenzitete me je oblil znoj. Pa vendarle je nisem umaknila. Gledala sem v cigareto, ki je tlela in cvrla kožo. Bolj kot je bolelo, močneje je popuščalo okovje nekje v prsih. Prav slišala sem, kako ob tla udarjajo verige, ki jih je odnašala barva rdečega. Zrasla so mi krila in spet sem poletela. Lahka kot metulj. Nepremično sem strmela v sveže razjede na koži, tlečo cigareto in potne kaplje, ki so curljale z obraza. In se osvobajala! Bolečina je izginjala in popolnoma izginila še preden je ugasnila prva cigareta. Tebe, črni, že zdavnaj ni bilo več v bližini, kopalnica je postajala povsem nov svet. Intenzivne barve so špricale po stenah, medtem ko je obraz na drugi strani stekla nepremično strmel vame. Namesto zenic ogenj v očeh, njegovi zublji so mi oblizovali dušo…čuden obraz, skorajda zastrašujoč, pa vendarle sem se brez upiranja prepustila njegovemu ognju, ki me je lizal po telesu in prodiral vedno bolj globoko.globje. najglobje. Izginjala sem. Brez bolečine. Brez strahu. In brez slabe vesti! Umirala na tej strani, kjer so obrazi žalostni. In jokajo. Morala sem umreti
tu, kjer je ogenj ugasnil in je postajalo vedno bolj hladno. Da sem se lahko rodila na drugi strani,kjer so ognjeni zublji lizali nebo.. In sem bila spet ŽIVA! Brez osebnega dokumenta sicer, a z identiteto, kateri sem pripadala. In ime mi bo Bes… Vzljubila sem novo ime in obraz z indijanskimi barvami na licu, z ogromno črno piko tik ob desnem očesu ali tik nad zgornjo ustnico, odvisno pač od navdiha. Še najbolj sem ljubila vročične oči, tisti oranžnordeči plamen, ki je scvrl praznino zenic…in prav ta ritual mi je pomagal vedno znova vstati po padcu na ostre črepinje, ki so rezale, ker si… Ah, črni! Verjela sem ti, da je ljubezen črne barve. In ostra kot črepinje. Verjela sem ti, ker sem želela zaspati na toplem. Verjela praznim besedam, verjela dotiku z vonjem po rji in verjela v magijo heroina, s katerim v krvi sva znala poleteti. In se objeti. In greti. Na način, ki je znal obljubljati, da bo trajal… In nekako sva res uspela verjeti. A nisva uspela biti. Ker sva preslišala tuljenje volkov in prisotnost lune s hudičevim pogledom, ki se je nevarno bližala. Bi morala zategniti uzde, črni?! Seveda ne, a ne da ne?! Midva sva se srečala z namenom, da se skupaj vžgeva, skupaj goriva... da, da..imel si prav…najino srečanje je bilo usodno. Tako zate. Kot tudi zame. Skupaj zagorela, skupaj gorela, a izgorela, majdir, bova vsak zase, daleč stran od MIDVA, ki to sploh nisva bila. Bili smo trije. Vedno in povsod. Trije,z veliko začetnico H na čelu! Po osmih mesecihi si za vedno odšel. Spominjam se tistega večera, še vedno. Ležerno si stegnil noge na mizo, ko si končal s kracanjem po iztrganem listu papirja. In si še bolj ležerno prižgal cigareto. -na, preberi, zate je, si dahnil, medtem ko sem se sklanjala nad vrelo vodo, da pripravim kavo. Na pol prazna vrečka barkafeta je bila edina sestavina v kuhinjskem elementu, ki je vsebovala vsaj nekaj okusa. Ničesar več ni bilo na policah, v hladilniku stanje enako. In to že kar nekaj časa. Kava je za razliko od vode imela vsaj močan okus, pa tudi občutek sitosti mi je podarila za kratek čas. Pa četudi brez sladkorja in mleka. Nekako sem se sprijaznila, da je obdobje uživanja ob ritualu lizanja pene s kapučina minilo oziroma ga je nadomestil ritual okusa po heroinu. Ritual, ki je v kratkem času poskrbel, da v kuhinji ni več dišalo po hrani. Imeti oboje bi bilo za dva s
socialnim statusom neizvedljivo. Zato so žlice zamenjale vlogo in postajale vse bolj črne. -joj, nisem razpoložena za tvoje kaotične stihe, sem nejevoljna in tečna (beri:lačna) zarenčala kot pes, a vseeno sedla za mizo in se zazrla v popisan list papirja. Moralo je miniti kar precej časa preden sem zaštekala, da ne berem poezije,ali pa sem povsem izgubila občutek za realnost, saj mi je ob prebiranju alinej zastal dih. V trenutku sem se počutila kot riba na suhem oziroma kot človek brez škrg na dnu ribjega akvarija. Zmanjkovalo mi je zraka in sumljivo so se mi rosile oči. -in kaj, zaboga, mi hočeš s tem povedat?, sem skušala kontrolirati že močno tresoči glas in z nosom skorajda drsela med tistimi vrsticami, kot da bi se na vso moč trudila razvozlati črke in jih povezati v besede. In besede v stavke, ki so odkrivale, zakaj mu nisem več všeč… -baps, odhajam, zapuščam te,razlogi so na papirju, ne bom se več ponavljal…spremenil bom lajf..saj veš, tak ne gre.. vračam se k bivši, pomagala mi bo, da pridem ven iz tega, saj veš…..oprosti, baps…,sej veš, še vedno te mam rad, vedno te bom mel rad, sam…. In kratek objem. In tresk vrat. In koraki, ki so se oddaljevali. Bile so tiste zajebane noči, ko sem se premetavala po jogiju, ki je bil prevelik zame. Zakaj, praznina, ki je še vedno dišala po tebi, ni želela oditi s teboj?! Ostala je na rjuhi, prežala name in kot pajek tkala mrežo po vsej kvadraturi. Bili so dnevi, ko nisem niti poškilila v kopalnico, kaj šele odprla vrat, da ne bi slučajno izbrisala tvojih sledi. Krvavela sem ujeta med tisto pajčevino, kot bi me kdo priklenil z verigami. Bile so noči, ko sem te pogrešala. Kljub heroinu v krvi. In bili so dnevi, ko sem te sovražila. Kljub heroinu v prestreljenih venah. Najbrž sem sovražila občutek, da si še vedno tu, čeprav je bilo 12 poglavje najine kopalnice že zdavnaj izpisano. Mogoče sem sovražila občutek, da sem si vene prebadala sama. V bistvu ne vem. Tako so minevali dnevi in tedni brez tebe. Nisem bila več sama in osamljena. Ponoči so se zbujali demoni, čez dan sem srečevala neznane obraze v ogledalu. In v heroinu sem našla zaveznika. Najbrž zaradi zvestobe. Potrebovala sem občutek, da mi je nekdo zvest. In jaz njemu. Začela sem ga spet imeti rada. Prav tako, kot je H imel rad mene. Z rdečo šminko sem s posebno mehkobo in občutkom na steno izrisala veliko črko H. nekoga moraš imeti rad, pa četudi samo kamen… In tega kamna je bilo iz dneva v dan manj. In ko se je
Sexualitet macht frei + KunstHaus + Der orgazmus is das ziel der Liebe + KunstHaus + Wenn die Liebe vergeht + KunstHaus + Liebesverlust + KunstHaus + Liebe ist meditatinon + KunstHaus + Jedesmal wenn ich das wort KULTUR hohre greift maine hand zur pistole + KunstHaus
stopil v zadnji šut, se je rdeča šminka na steni zamazala s krvjo. Demoni so spet postali zlobni in obrazi v ogledalu popačeni. In drobci stekla vsepovsod. Znova in spet! Nisem imela več rada. Niti kamna niti prahu, še manj minatija. Zmečkala sem list papirja z njegovim stihom, ga prežvečila in pogoltnila. Ne vem, zakaj. Morda iz sovraštva do imeti rad, morda pa iz ljubezni, da bo stih za vedno ostal v meni. Le kdo bi vedel, zakaj in čemu. Črka H se je razmazala, stihi izpeli…in spet asfaltne pore pod potnimi nogami… In tako se je začela prava jeba. Ostala sem sama in zasvojena. Med krvavimi stenami, drobci stekla in neplačanimi položnicami. In z dolgovi, ki jih nisem nikdar vrnila. Zato mi ni nihče več posodil denarja. Provinca pač terja svoj davek. Kot vsaka stvar ima svoje minuse in pluse. Največji minus so mi vedno predstavljali ljudje. Skušali so mi dopovedati, da ne spadam v ta svet. Da sem prevelik drimer. In ko ti leta in leta trobezljajo eno in isto, jim podzavestno začneš verjeti. In zakolješ sam sebe. Tako sem vso strast obrnila proti sebi. In imela sem jo preveč .veliko preveč nad preveč za ta svet. Od nekdaj. In namesto da bi razprla krila in se dvignila nad njih, sem jim dovolila, da so jih pristirgli. In življenje posvetila samodestrukciji. Ta je še najbolj dišala po meni. In mi pomagala, da ostanem sebi lastna. Brez nje bi bila že zdavnaj številka, s plastično vrečko iz Tuša v rokah in omamljena od reklamnih oglasov v kakršnemkoli mediju pač. Zmanipulirana, podkupljena in prodana. Raje sem izbrala destrukcijo, ali pa je ona poiskala mene. Saj ne vem. Vem samo to, da življenje ovčice v zaprti ograji na parfurmiranem pašniku ni zame.nikoli ni bilo in najbrž nikoli ne bo. Parfuma itak nikoli nisem marala. Raje sem smrdela in bila zamazana. In se počutila ŽIVO! In dzank mi je na začetku to omogočal. Izbrala sem ulico, dilerje, kurbe, cigane, kriminaliste…izbrala DAJ-DAM sistem brez celofana, direkten, krut in nekompromisen. Že na začetku mi je bilo jasno, da v tej igri ni prostora za ferplej. Pa saj ga tudi izven te igre nisem nikoli zares občutila. Zato mi ni bilo težko goljufati, lagati in biti nalagana in zgoljufana. S pravili igre sem se sprijaznila že v samem štartu. In to mi je prihranilo nekaj živcev. Tudi ko sem ostala brez svoje družine, ljubezni in plave katrce, sem se v mesto vdihljajev redno vračala sama. In prav tako sama poskrbela za svoj obrok. Sposojanje denarja mi ni šlo več od rok, tako kot na začetku. Zato se je bilo treba priučiti drugih veščin. Tudi kraje in prodaje okradene robe. A.J.
29
KunstHaus uredniški odbor:
Nastopajo:
Simona Kmetič Foto Štiglic - Blaž Lah Stane Jagodič - Enats Čidogaj Homo sapiens - Karmen Šrimpf A.J. - Andreja Jug Aljoša Kovačič - dopisnik iz Londona Jurij Gustinčič Eva Ras P.B.S. - Peter Baroš Frenk Fidler M.M. - Milutin Milošević Frédéric-Raphaël Duret-Nauche Rozinca, Akažu, Čiburaška Foto ŠERPA Foto Marcel Pernat Vsak dan naredi nekaj česar Rozinca - Katja Sinković se najbolj bojiš ! Jani Pirnat Boem Profesor - Zoran Milenković dr. Jože Lipnik Genijalnost je za družbo preveč čudaška, Rento Tadina da bi jo sprejela z navdušenjem. E.K. alias Akažu - Ernest Klančnik Rozinca
Podoba: Matija, Davor, Primož, Marko, Ines, Bizhub PRO C5501, Skre-Ring Häftklammer Foto Zorin: Janko Zorin, Vito Korbar, Tine Zorec Zavod Ljudski muzej Rogaška Slatina v ustanavljanju: Nani Poljanec, Aleksander S. Jurkovič Pišite nam na naslov: KunstHaus” Poste Restante 3250 Roitsch Sauerbrunn Slowenien - Europa
30
Da li sebe smatrate umetnikom? Mislim da sam talentovan, da postoji potencijal i da ću vremenom da vidim šta ću sa tim da uradim. (M.M)
KUNSTHAUS! Generalni pokrovitelji in podporniki KunstHausa: PODOBA - OBLIKOVANJE, FOTOKOPIRANJE IN TISK KVESIĆ MATIJA S.P. STUDIO CORNER - RAČUNALNIŠKO GRAFIČNO OBLIKOVANJE STUDIO CORNER SIMONA KMETIČ S.P. FOTO ZORIN - FOTO IN REKLAMNE STORITVE, JANKO ZORIN S.P KULTURNO UMETNIŠKO DRUŠTVO ESKO - PIRAN
Prosimo, da FanZine KunstHaus kopirate v čimvečji nakladi !
POP FACTORY
PREDSTAVLJA
NANI POLJANEC
alias Don Vito Corleone dalla Slovenia Predstavitev 2. številke fanzina KUNSTHAUS
ETNO POMP ART
SOLO OGGI – 8. 7. MMXI „Freundschaft“ Pop Factory - Piran & KunstHaus - Rogaška Slatina GRANDE SCONTO PER TUTTI IDIOTI 99% - SOLO DOMANI Attori: membri di KunstHaus e Nani Poljanec – alias – Don V. Corleone dalla SLO
8.7.2011 ob 21.00 Palača Trevisini Piran
photo: Milutin Miloševič