OD STEKLARSKE ŠOLE DO ŠOLSKEGA CENTRA ROGAŠKA SLATINA by PODOBA

OD STEKLARSKE ŠOLE DO ŠOLSKEGA CENTRA ROGAŠKA SLATINA

Jubilejni zbornik ob 70-letnici šole

ŠOLSKI CENTER ROGAŠKA SLATINA

Šola za znanje, smeh in sanje.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 373.5(497.4Rogaška Slatina)(091) ŠOLSKI center (Rogaška Slatina) Od Steklarske šole do Šolskega centra Rogaška : [jubilejni zbornik ob 70-letnici šole] / [uredila Anita Pihlar ; fotografije iz arhiva ŠCRS]. - 1. izd. - Rogaška Slatina : Šolski center, 2017 ISBN 978-961- 285-820- 9 1. Gl. stv. nasl. 2. Pihlar, Anita 291290624

OD STEKLARSKE ŠOLE DO ŠOLSKEGA CENTRA ROGAŠKA SLATINA

KAZALO ZA ZAČETEK

Ko posadiš drevo, moraš biti potrpežljiv …

Šolski center Rogaška Slatina, steber izobraževanja

Začetki osnovnega in poklicnega šolstva v Rogaški Slatini

ZAPOSLENI V ŠOL. LETU 2016/17

Učiteljsko-vzgojiteljski zbor

Tehnično osebje

MED LETOMA 1947 IN 1997

Moji spomini na Steklarsko šolo

Kronologija prvih petdesetih let: Steklarska šola

Skromni začetki (1947–1957)

Časi državnega socializma (1957–1967)

Samoupravni socializem (1967–1977)

Močno širjenje vpisa (1977–1987)

V samostojni Sloveniji (1987–1997)

Pregled zaposlenih na vodilnih delovnih mestih (1947–1997)

Pregled števila dijakov (1947–1997)

Struktura dijakov po programih in razredih v šol. letu 1997/98

MED LETOMA 1998 IN 2017

Bila sem zadnja pedagoška vodja na Steklarski šoli v Rogaški Slatini

Lepo, a hkrati težko obdobje

Če želite biti hitri, pojdite sami …

Kronologija dogodkov 1998–2017

Vpis prvih dijakov v program tehnik optik in pridobitev novih optičnih delavnic

Vselitev prvih dijakov v nov dijaški dom

Vpis prvih 60 dijakov v program gimnazije

Prva poklicna matura

Maturantski ples prve generacije gimnazijcev

Prva splošna matura

Dan odprtih vrat, prvič

Prva zaključna prireditev

Prva udeležba dijakov na mednarodnih tekmovanjih

Mateja Jurak, prva dijakinja z vsemi 34 točkami na maturi

Praznovanje 60-letnice šole

Prvi projektni teden

Prva Pomladna sanjarjenja

Vpis prvih dijakov v nov program tehnik steklarstva

Prvi učni situaciji Spoznajmo se in Meščanska večerja

Alen Crevar doseže vseh 34 točk na maturi

Kar tri prva mesta v državi

Prva medalja na mednarodnih tekmovanjih

Dobrodelni koncert Dijaške skupnosti

Dijaki izbrali slogan in himno šole

Prvo strokovno srečanje učiteljev naše regije v organizaciji ŠCRS

Premiera prvega šolskega muzikala Mamma mia

Prva praksa dijakov programa tehnik optik v tujini

Košarkarji prvič postali državni podprvaki

Po več letih ponovno vpis dijakov v program tehnik steklarstva

Odkup pritličja in kleti šole iz stečajne mase Steklarske nove

Prva izmenjava učiteljev v okviru projekta Erasmus+

Prvi uspehi debatnega krožka

Uvod v praznovanje 70-letnice šole

Lucija Polajžer in Klara Dečman dosežeta vse točke pri poklicni maturi

ZAZNAMOVALO NAS JE …

Zdrava šola

Programa steklar in oblikovalec stekla kot pilotna programa v prenovi poklicnega izobraževanja

100

Šolska košarkarska liga

102

Didaktična prenova gimnazije

104

Nova programa tehnik steklarstva in steklar

106

Prenova programa tehnik optik

108

Mednarodni projekt Legende o zvezdah (Legends of the stars)

110

Mednarodni projekt Tujci med nami (Foreigners among us)

112

Mednarodni projekt Comenius – United tales of Europe

114

Projekt Unesco

116

Tematski večeri v dijaškem domu

117

Dijaške izmenjave

118

Kako preprosto je reči: »Ne vem!«

120

Dvig socialnega in kulturnega kapitala

122

Projekt Upcycling za nove izzive

124

Erasmus+

126

MEPI

127

Youth Start – Izzivi podjetnosti za mlade

128

ŠOLA ZA ZNANJE, SMEH IN SANJE

131

Aktiv učiteljev slovenščine

132

Aktiv učiteljev tujih jezikov

134

Aktiv učiteljev matematike

136

Aktiv učiteljev družboslovja

138

Aktiv učiteljev naravoslovja

140

Aktiv učiteljev praktičnega pouka

142

Aktiv učiteljev športne vzgoje

144

Aktiv vzgojiteljev dijaškega doma

146

Obvezne izbirne vsebine in interesne dejavnosti

148

JAGODNI IZBOR

153

Dobitniki najvišjih priznanj šole

154

Zlati maturanti poklicne mature

155

Zlati maturanti splošne mature

155

ZA ZAÄ&#x152;ETEK

Ko posadiš drevo, moraš biti potrpežljiv. Ne moreš ga vsak dan potegniti iz zemlje samo zato, da bi videl, koliko so zrasle njegove korenine. (Neznan avtor)

Smo v letu 2017 in naša šola praznuje 70. obletnico svojega obstoja. Morda se to komu zdi malo, še zlasti v primerjavi s častitljivimi obletnicami, ki jih je slovensko šolstvo obeležilo v letih 2016 in 2017, a vse tiste, ki so živeli in dihali s Steklarsko šolo nekoč, in vse nas, ki smo s Šolskim centrom Rogaška Slatina povezani danes, 70-letnica navdaja s ponosom in zavedanjem, da smo del velike zgodbe, zgodbe, ki ima – tako kot vsako dobro literarno delo – svoje vrhunce, retrospektive in dramatične zaplete.

Mag. Dubravka Berc Prah, ravnateljica

Mozaik najpomembnejših, mnogokrat prelomnih dogodkov v pestri zgodovini šole predstavljamo tudi v pričujočem jubilejnem zborniku. Pisali s(m)o ga ljudje, katerih vsakdan se je prepletal in se še prepleta z vsakdanom naše šole za »znanje, smeh in sanje«. Za opravljeno delo se iskreno zahvaljujem članom uredniškega odbora – srčno in skrbno so bdeli nad nastajanjem zbornika od zasnove do tiska. Iskrena hvala tudi vsem avtorjem prispevkov: odpreti je bilo treba stare šolske kronike, letopise in poročila, pobrskati je bilo treba po fotografskem gradivu in morda že skoraj pozabljenih spominih. Teh je veliko, boste videli, in so edinstveni, prežeti s toplino, človeškostjo in spoštovanjem. Hvala vsem, da jih na ta način delite z nami in … zanamci. Prvi del zbornika je posvečen prvim petdesetim letom razvoja šole, ki sta jih močno zaznamovala izobraževanje za steklarske poklice in steklarska proizvodnja unikatnih in maloserijskih visokokakovostnih steklenih izdelkov. To je tudi čas intenzivne izgradnje potrebne infrastrukture za delovanje šole, saj na začetku svojega delovanja šola ni imela niti lastne šolske oz. domske stavbe niti lastnih delavnic za izvajanje praktičnega pouka.

Osrednji del zbornika je namenjen času od preloma tisočletja do današnjih dni, ko je šola doživljala številne spremembe, povzročene s širšimi družbenimi okoliščinami, kot je npr. osamosvojitev Slovenije. Gre za čas, ko se je na novo vzpostavljala in gradila identiteta šole: Steklarska šola, ki je skoraj 50 let izobraževala le za steklarske poklice, se je iz izključno poklicne šole postopoma spreminjala v srednjo šolo, ki mladim ponuja kakovostno izobrazbo tudi na področju tehniškega in splošnega izobraževanja. Pridobitvi izobraževalnih programov optik in splošna gimnazija sta bili daljnosežni potezi takratnega vodstva šole, potezi, ki sta šoli omogočili obstoj in razvoj tudi v najtežjih časih krize v steklarski industriji. Danes je Šolski center Rogaška Slatina enovit javni zavod, ki izobražuje v programih splošna gimnazija, tehnik optik in tehnik steklarstva, izvaja pa tudi vzgojni program dijaških domov. V šol. letu 2016/17 šolo obiskuje 257 dijakov, dijaški dom je zaseden 96-odstotno. Zaposlenih je 40 strokovnih in tehničnih delavcev, dva strokovna delavca na naši šoli dopolnjujeta svojo učno obvezo. V obeh tehniških programih izvajamo tudi izobraževanje odraslih. Zazrti v prihodnost se po minulih letih oziramo z velikim spoštovanjem. Korenine naše šole so steklene, trdožive in čudežne, po njenih žilah, odetih v prosojnost starodavne in skrivnostne snovi, se šepetaje pretakajo znanje, trud in ljubezen številnih generacij. Kakovostno vzgojno-izobraževalno delo z mladimi in razvoj šole sta naši zavezi, ki se na zgledih iz preteklosti pneta preko izzivov sedanjosti v vizijo prihodnosti.

ŠOLSKI CENTER ROGAŠKA SLATINA, STEBER IZOBRAŽEVANJA Sedem desetletij srednješolskega izobraževanja v Rogaški Slatini je jubilej, ki nas ne more pustiti ravnodušne. Spoštljiva obletnica Šolskega centra Rogaška Slatina je pomembna tako za šolo kot tudi širše, za lokalno skupnost in celotno območje Obsotelja in Kozjanskega. Če upoštevamo, da je šola v preteklosti izvajala in še danes izvaja srednješolske programe, ki jih ne izvajajo nikjer drugje, je njen prispevek na področju izobraževanja pomemben tudi za najširši slovenski prostor.

Mag. Branko Kidrič, župan Občine Rogaška Slatina

Izobraževanje v – takrat še – Steklarski šoli je v povezavi s steklarsko industrijo pustilo globoko sled v življenju kraja. V Rogaško Slatino so na šolanje za steklarske poklice prihajali dijaki iz vseh republik bivše skupne države. Na šoli so se izobraževale številne generacije steklarjev, ki so doprinesli k razvoju steklarstva, to pa že desetletja pomembno vpliva na gospodarsko moč kraja in soustvarja celovit razvoj Rogaške Slatine. Izpod rok izjemnih steklopihalcev, brusilcev, stekloslikarjev in graverjev so prihajali in še danes prihajajo unikatni izdelki visoke kakovosti iz gladkega in brušenega kristalnega in kristalinskega stekla, ki so znani po vsem svetu. Ob tem velja izpostaviti še, da Šolski center Rogaška Slatina kot edini v Slovenji že četrt stoletja uspešno izobražuje tudi optike. Po vsej državi jih srečujemo kot uspešne podjetnike oz. strokovnjake za izdelavo raznovrstnih očal. Čeprav srednješolsko izobraževanje glede na veljavno zakonodajo ni neposredno povezano z lokalno skupnostjo, smo dobro sodelovanje s šolo vzpostavili že takoj po ustanovitvi samostojne Občine Rogaška Slatina, tj. v letu 1994. Sledili smo vsem pomembnim dogodkom na šoli, med katerimi naj posebej omenim izgradnjo novega dijaškega doma, vpis 1. generacije gimnazijcev in preoblikovanje šole v samostojno izobraževalno ustanovo. Danes se skupaj z vodstvom šole in zaposlenimi veselimo ponovnega vpisa dijakov v izobraževalne programe za steklarske poklice. Veselimo se tudi novih, že zastavljenih projektov, ki pomenijo nadaljnji razvoj

in so porok za uspešno nadaljevanje tradicije srednješolskega izobraževanja v našem mestu. Za dijake, starše in širše okolje ima Šolski center Rogaška Slatina velik pomen. Dijakom omogoča izobraževanje v domačem kraju, kar ima številne prednosti pred dnevnim potovanjem v oddaljene šole. Poleg tega pa šola že desetletja privablja k vpisu tudi dijake iz številnih drugih krajev Slovenije in jim v svojem dijaškem domu zagotavlja namestitev ter dobre delovne pogoje. Čeravno šola in dom sodita med manjše izobraževalne ustanove v Sloveniji, se s svojim delom in rezultati enakovredno postavljata ob bok drugim šolam in domovom po državi. Dijaki Šolskega centra Rogaška Slatina se na različnih področjih skupaj s pedagoškimi delavci aktivno vključujejo v življenje kraja in soustvarjajo bogat utrip življenja v Rogaški Slatini. Raziskovalne naloge, kulturne prireditve, športni in drugi skupni projekti so stalnica medsebojnega povezovanja šole in občine. Ob jubileju izrekam poleg čestitke tudi zahvalo vsem sedanjim kot tudi predhodnim generacijam pedagoških in drugih delavcev, ki so spisali bogato 70-letno zgodovino Šolskega centra Rogaška Slatina. Naj zahvala velja tudi sedanjim in vsem preteklim generacijam dijakov, ki so verjeli, da lahko svojo srednješolsko pot uspešno izpeljejo prav v Rogaški Slatini. Šolski center je s kakovostnim delom in uspehi na različnih področjih – naj omenim le zlate maturante pa uspehe na področju raziskovalnega dela in zelo uspešno dijaško košarkarsko ekipo – prispeval tudi k ugledu Občine Rogaška Slatina, na kar sem kot župan izredno ponosen. Ponosni smo lahko tudi na vse tiste, ki so po gimnazijskem oz. srednješolskem izobraževanju v Rogaški Slatini nadaljevali šolanje in danes širom po Sloveniji in celo tujini opravljajo pomembne naloge ter odgovorna dela na raznih področjih.

ZAČETKI OSNOVNEGA IN POKLICNEGA ŠOLSTVA V ROGAŠKI SLATINI Šolstvo ima na območju Rogaške Slatine dolgo in bogato tradicijo. Prva omemba delovanja učitelja na območju Sv. Križa sega v leto 1509, vendar nadaljnjih poročil o šolanju in šoli ni vse do leta 1760.1 Konkretne premike k redni osnovni šoli prinese čas po uveljavitvi Splošne šolske naredbe iz leta 1774. Po tem letu so na širšem območju Rogaške Slatine nastajale tako splošnoizobraževalne kakor tudi poklicne šole, ki so imele velik vpliv na kasnejši družbeni, kulturni in gospodarski razvoj krajev, znanih po svoji zdravilni mineralni vodi in vrhunskih steklarskih izdelkih. Prve šole v Rogaški Slatini in njeni okolici Leta 1804 je bila pri Sv. Križu ustanovljena javna trivialna šola, na kateri je poučeval tamkajšnji cerkovnik. Do leta 1822 ni imela lastnega poslopja in se je večkrat selila. Tega leta so zgradili samostojno šolsko stavbo, ki je premogla dve učilnici in učiteljsko stanovanje.2

Marko Ljubič, prof. zgodovine in univerzitetni dipl. pedagog, svetovalec, kustos v Slovenskem šolskem muzeju, Ljubljana

Šola pri Sv. Florijanu je bila ustanovljena leta 1809 na pobudo rogaškega dekana Auhmana. Na začetku delovanja ni imela lastnega poslopja in je sprva gostovala v tamkajšnjem župnišču, kasneje pa tudi v zasebnih hišah. Leta 1840 je šola dobila lastno stavbo, ki je bila pritlična in je imela eno učilnico.3 Zgrajena je bila na občinske stroške, in sicer na zemljišču, ki ga je podarila rogaška graščina.4 Poleg redne šole je ob nedeljah tu bila tudi nedeljska začetna šola.5 Začetki šole na območju Kostrivnice segajo v leto 1812. Pouk je najprej potekal v zasebnih hišah v Zgornji Kostrivnici. Šolsko poslopje je bilo zgrajeno leta 1834 na zemljišču, ki ga je odstopil grof Attems.

1 Ostanek, 1984, str. 670. 2 Ravno tam, str. 671. 3 Masera, 1985, str. 58. 4 Ostanek, 1984, str. 672. 5 Masera, 1985, str. 58.

V šol. letu 1884/85 je v okviru šole deloval tudi nedeljski gospodarski tečaj za kmečke fante. Redna kmečkonadaljevalna šola pa je delovala v letih med 1928 in 1931 ter 1936 in 1938.6 Leta 1888 je bila pod vodstvom nemškega Schulvereina v Rogaški Slatini zgrajena šola, ki je imela vlogo ponemčevalnice. Delovati je začela šele deset let po dograditvi kot privatna ljudska šola. Leta 1907 je prišla pod deželno upravo in s tem postala javna šola. V njej se je do zloma avstro-ogrske monarhije poučevalo izključno v nemškem jeziku.7 V začetku leta 1919 jo je Narodna vlada SHS v Ljubljani spremenila v slovensko štirirazrednico.8 V šol. letu 1928/29 se je na šoli ustanovila tudi dvorazredna obrtnonadaljevalna šola.9 To je bila prva šola za vajence v Rogaški Slatini. Vajenska šola za razne poklice v Rogaški Slatini Organizirano poklicno izobraževanje se je v Rogaški Slatini začelo leta 1928 z ustanovitvijo dvorazredne obrtnonadaljevalne šole. Pobudo za njeno ustanovitev je dala Skupna obrtna zadruga v Rogaški Slatini, ki je z zbiranjem denarnih sredstev omogočila, da je šola tudi dejansko začela delovati, in sicer v prostorih Državne ljudske šole Rogaška Slatina.10 Za samo »vzdrževanje obrtnonadaljevalne šole so prispevali: Zdraviliška uprava Rogaška Slatina v imenu oblastnega odbora Mariborske oblasti, okrajni zastop v Rogatcu, Sreski gremij trgovcev v Celju, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani in Skupna obrtna zadruga v Rogaški Slatini.«11 6 Ostanek, 1984, str. 665 –666. 7 Ustanovitev in razvoj Drž. ljudske šole v Rogaški Slatini, 29. 6. 1939 (hrani SŠM). 8 Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 25. 1. 1919, št. 42. str. 107. 9 Ustanovitev in razvoj Drž. ljudske šole v Rogaški Slatini, 29. 6. 1939 (hrani SŠM). 10 Izvestje Vajenske šole za razne stroke v Rogaški Slatini od ustanovitve leta 1928/29 do leta 1951/52, str. 1 (hrani SŠM). 11 Ravno tam.

Redni šolski pouk se je začel 2. oktobra 1928 s slavnostno otvoritvijo, ki so se je udeležili vsi člani šolskega odbora. Tako je s svojim delom začel 1. razred s 44 učenci in učenkami, ki so se učili slovenskega jezika, obrtnega računstva, strokovnega risanja, lepopisa s pravopisom in verouka. V naslednjem šolskem letu je na predmetniku šole prišlo do naslednjih sprememb in dopolnitev: v 1. razredu je predmet slovenski jezik zamenjalo obrtno spisje, v 2. razredu pa so imeli učenci na urniku obrtno kalkulacijo, državoznanstvo in knjigovodstvo, ni pa bilo več lepopisa s pravopisom. Do začetka 2. svetovne vojne se predmetnik šole ni bistveno spreminjal. V drugi polovici tridesetih let sta bila dodana predmeta nauk o materialu in higiena, v šol. letih 1932/33 in 1933/34 pa je bila v predmetnik vključena tudi telovadba.12 Vodstvo šole je ob njeni ustanovitvi prevzel učitelj tamkajšnje ljudske šole Rudolf Predan, ki je pred tem opravil 6-mesečni strokovni tečaj na Srednji tehnični šoli v Ljubljani. Z njim je lahko na obrtnonadaljevalnih šolah poučeval geometrijsko, prostoročno in strokovno risanje.13 Pouk je na obrtnonadaljevalni šoli potekal ob nedeljah med 8. in 12. uro ter ob torkih in petkih med 15. in 18. uro. Prvo šolsko leto se je zaključilo 28. 4. 1929 z organizirano razstavo »risarskih in pismenih izdelkov, katero so si ogledali vsi mojstri in mojstrice ter mnogo staršev vajencev.«14 S šol. letom 1935/36 so na šoli izvajali občasni strokovni tečaj, ki je trajal 6 mesecev letno. Nemški okupator ga je med drugo svetovno vojno nadomestil z Allgemeine Berufschule ter iz šole in kraja pregnal slovenskega upravitelja in večino predavateljev. Po vojni je bila obrtnonadaljevalna šola obnovljena, in

12 Ravno tam, str. 1–2. 13 Ravno tam, str. 1. 14 Ravno tam.

sicer kot strokovnonadaljevalna šola, ki so jo odprli 10. 12. 1945. Šola se je v nadaljnjih letih obstoja zaradi zakonskih sprememb še dvakrat preimenovala, in sicer v Šolo učencev v gospodarstvu ter v Vajeniško šolo za razne stroke Rogaška Slatina. To ime je dobila na začetku petdesetih let 20. stoletja. Učenci in učenke so na njej ob koncu dvoletnega oziroma triletnega izobraževanja opravljali izpite iz najrazličnejših strok, kot so: mizarska, krojaška, ključavničarska, sodarska, trgovska, čevljarska, kleparska, pletilska, frizerska, brivska, pekovska, mesarska, usnjarska, elektromonterska, slikarska in nenazadnje stekloslikarska stroka.15 Tudi predmetnik šole se je po vojni spremenil in spreminjal.16 Na primer v šol. letu 1947/48 so predmetnik sestavljali naslednji učni predmeti: slovenski jezik, srbohrvatski jezik, matematika, zgodovina, zemljepis, fizika, kemija, strokovno risanje in fizkultura.17 Opazno je bilo, da se je težišče izobraževanja pomaknilo bližje družboslovju, saj so morali tudi v tovrstnih šolah učence in učenke vzgajati in izobraževati za novo socialistično družbeno stvarnost. Sklep Šolske ustanove v Rogaški Slatini in okolici so bile pomemben temelj za kulturni in gospodarski razvoj mesta. Ustanavljanje ljudskih šol v 19. stoletju je kmečkemu prebivalstvu omogočilo, da se je opismenilo. Razvijati in krepiti sta se začeli narodova samozavest in omika. Hkrati je bil to tudi osnovni pogoj za nadaljnji gospodarski razvoj slatinskega območja, ki ne bi slonel samo na mineralni vodi in z njo povezanem turizmu, ampak tudi na razvoju (steklarske) industrije in obrti. V tem pogledu je bila pomembna ustanovitev in delovanje obrtnonadaljevalne (vajeniške) šole, kar so med obema vojnama prepoznali tudi v Ljubljani in dodali svoj finančni delež k njenemu vzdrževanju. Slednja je bila z udeležbo stekloslikarskih vajencev in vajenk nekakšna predhodnica Steklarske šole, ki je zaživela v težkih povojnih razmerah in se kmalu po ustanovitvi začela otepati očitkov o nepotrebnosti in nekoristnosti. Vendar je bila Steklarska šola v širšem 15 Ravno tam, str. 16–21. 16 Ravno tam, str. 1–6. 17 Ravno tam, str. 5.

slovenskem kakor tudi jugoslovanskem merilu še kako nujna, saj so bile potrebe po steklu in ljudeh, ki so bili mojstri izdelovanja in oblikovanja stekla, iz leta v leto večje. Sistematično in uporabno znanje je večjemu številu učencev lahko dala le tovrstna šola. Ironija je, da takratna oblast tega ni v celoti prepoznala in šole moralno, strokovno in finančno izdatneje podprla. Viri Izvestje Vajenske šole za razne stroke v Rogaški Slatini od ustanovitve leta 1928/29 do leta 1951/52. Dokumentacijska zbirka SŠM, mapa Vajenska šola za razne stroke Rogaška Slatina. Uradni list Narodne 25. 1. 1919, št. 42.

vlade

SHS

Ljubljani,

Ustanovitev in razvoj Državne ljudske šole v Rogaški Slatini, 29. 6. 1939, Dokumentacijska zbirka SŠM, mapa Državna ljudska šola v Rogaški Slatini. Literatura Masera, Jože: Šolstvo na območju Rogatca, v: Marinc, I. (ur.): Rogatec s kraji Dobovec, Donačka gora, Stojno selo: ob 700-letnici podelitve trških pravic: 1283–1983, Rogatec: Krajevna skupnost Rogatec, 1985. Ostanek, France: Šolstvo do leta 1941, v: Žagar, M. (ur.): Med Bočem in Bohorjem, Šentjur pri Celju; Šmarje pri Jelšah: Delavska univerza Rogaška Slatina, 1984.

Na fotografiji je državna ljudska šola Rogaška Slatina iz obdobja med obema vojnama. Do konca 1. sv. vojne je bila to šola nemškega Schulvereina, kasneje pa je v stavbi delovala tudi prva šola za vajence v Rogaški Slatini. Leta 1938 so na tej šoli odprli pomožni oddelek za otroke s posebnimi potrebami ter gospodinjski tečaj. Gre za stavbo sedanje III. osnovne šole Rogaška Slatina. (Foto: SŠM, inv. št. ZF -0000641)

Zaposleni v ĹĄol. letu 2016/17

Učiteljsko-vzgojiteljski zbor

Od leve proti desni:

Čepijo: Ivan Lampret, Marko Kubale, Andrej Hartman, Jernej Lakner, Boris Pokorn, Bogomil Kropej, Janez Srebot, Darko Cverlin. Stojijo: Dubravka Berc Prah, Helena Topolovec, Milena Ogrizek, Rebeka Majer Amon, Alenka Virant, Metka Leljak, Alenka Golež, Nataša Šafranko, Zora Tabak, Vesna Kobilšek, Anita Pihlar, Branka Kovačič, Katja Lovrenčič, Agata Brantuša, Zdenka Petelinšek, Tanja Rupnik, Tanja Ocvirk, Andreja Novak, Gabrijela Fürlinger, Bernarda Leva, Mojca Roter, Tatjana Cirer, Josipa Hrepevnik, Mateja Jagodič, Nataša Pogorevc Tarkuš, Mateja Črnelič, Mira Križan.

Tehnično osebje

Od leve proti desni:

Cvetka Halužan, Magda Artič, Sandi Klančnik, Valerija Mužar, Irma Ducman, Andreja Sajko, Ana Košutič (manjka)

MED LETOMA 1947 IN 1997

MOJI SPOMINI NA STEKLARSKO ŠOLO Ko sem davnega 1963. leta kot mlad, za steklarstvo zelen inženir, prišel v Rogaško Slatino, sem mislil, da bom ostal dve, tri leta, potem pa šel kam drugam. Pa se je zgodilo čisto drugače. Tu sem spoznal steklo – to čudovito snov – in steklarje, pokončne ljudi, ki so me s svojim znanjem, pridnostjo in pripadnostjo steklu tako prevzeli, da sem postal del njih in ostal v steklarstvu do odhoda v pokoj. Kot začetnik v »glažariji« sem se moral marsičesa naučiti, saj mi je fakulteta dala le osnovno znanje. In učil sem se od vseh: od steklarjev, od vseh drugih sodelavcev in starejših kolegov, posebno še od svojega dolgoletnega direktorja inženirja Lada Tkavca, za kar sem mu še danes hvaležen.

Branko Pucelj, univ. dipl. inž. kemije, direktor in ravnatelj Steklarske šole 1986–1999

Steklarska šola je prve učence in gojence sprejela 10. septembra 1947 v težkih povojnih razmerah, v skrajno skromnih pogojih. Ustanovila jo je Zvezna direkcija za steklo v Beogradu zaradi vzgajanja kadrov za steklarsko industrijo Jugoslavije in jo je tudi financirala. Petinštirideset učencev, ki so prihajali iz vseh republik takratne Jugoslavije, je imelo pouk v prostorih Nižje gimnazije pri Sv. Križu, prakso v Steklarni Boris Kidrič, stanovali pa so na različnih krajih v Slatini. Po vselitvi v svoje prostore leta 1951 in dograditvi šolskih delavnic za praktični pouk leta 1954 in 1957 je šola dobila osnovne pogoje za vzgojno-izobraževalno delo. Kljub temu pa je v letu 1954 šola ostala brez finančne podpore zveznih organov iz Beograda. Zato si je svoj nadaljnji obstoj zagotovila s prodajo svojih izdelkov, ki so jih učenci ob pomoči učiteljev praktičnega pouka in upokojenih steklarjev izdelali pri praktičnem pouku. Tako se je že takrat začela bitka za obstoj šole – edine šole te vrste, ki je izobraževala steklopihalce, steklobrusilce in stekloslikarje za vse jugoslovanske steklarne. Ker so bili stroški praktičnega pouka zaradi dragih materialov, pretežno iz uvoza, zelo visoki, se je takratno vodstvo odločilo, da del šolskih delavnic usmeri v proizvodnjo za trg, kar je šoli omogočalo

nadaljnje delovanje. In tako je na Steklarski šoli nastala dvojna dejavnost – vzgojno-izobraževalna in proizvodna. Ob mojem prihodu je bilo že 133 zaposlenih in 72 učencev. Obe dejavnosti sta od vsega začetka delovali in živeli v neposredni povezavi, ki jo najdemo le redko. Tudi po sprejetju Zakona o javnih zavodih smo se odločili, da ostanemo skupaj. Obstajala je namreč bojazen, da bi proizvodni del morda dobil novega lastnika, ki ne bi imel pravega posluha za izvajanje praktičnega pouka v njegovih prostorih. To odločitev doživljam kot velik uspeh, ki je pokazal zrelost zaposlenih v Steklarski šoli. Šola je na principu samofinanciranja delovala do začetka leta 1972, potem pa je bilo financiranje vzgojno-izobraževalnega dela urejeno z rednimi prihodki iz proračuna Republike Slovenije. Ta je zagotavljal sredstva za osebne dohodke učiteljev in tehničnega osebja po veljavnih kriterijih za srednje šole ter za materialne stroške teoretičnega pouka. Večji del sredstev za stroške praktičnega pouka so prispevali zaposleni v proizvodnji – ti so se financirali s prodajo svojih proizvodov in storitev. Steklarska šola se je specializirala za proizvodnjo stekla za gostinstvo in z njim opremila več kot 500 hotelov in drugih gostinskih objektov. Zaradi vse večjega povpraševanja po tovrstnem steklu smo v obdobju 1974–1976 pričeli z rekonstrukcijo in modernizacijo proizvodnje, in sicer z izgradnjo nove proizvodne hale, dveh novih steklarskih peči in nabavo tračne peči za napuščanje stekla. V letih 1979 in 1980 pa smo adaptirali še šolsko zgradbo in dijaški dom ter zaključili obdobje klasičnega izobraževanja steklarjev. Nov način izobraževanja leta 1981 (začetek usmerjenega izobraževanja z uvajanjem dvoletnih skrajšanih programov), težke gospodarske razmere in nastale ekonomske težave so nas prisilile k

racionalnejši in produktivnejši proizvodnji. To smo dosegli s posodobitvijo proizvodnje na novi električnoplinski kadni peči v letu 1988 in z modernizacijo v vseh dodelavnih oddelkih. Veliko prostorsko stisko v proizvodnji smo omilili z dograditvijo novih prostorov leta 1993. V nove prostore smo preselili brusilnico kristala in vanjo postavili še štiri nove lončne peči. Te so nam omogočile proizvodnjo različnih barvnih stekel, kar je še povečalo našo konkurenčno sposobnost na domačem in tujih trgih. Zaradi vseh teh investicij, s katerimi smo bistveno povečali proizvodnjo, smo se že pred razpadom Jugoslavije leta 1991 delno preusmerili v izvoz. Izgubo jugoslovanskega trga, kamor smo plasirali skoraj 70 % svoje proizvodnje, smo morali nadomestiti z izvozom na zahodna tržišča, kjer pa smo naleteli na močno konkurenco iz vzhodnoevropskih držav. Kljub temu smo v izvozu uspeli: postali smo pretežni izvoznik, saj smo skoraj 80 % svojih izdelkov izvozili. Zaradi vse višjih zahtev steklarske industrije smo v letu 1986 začeli z izobraževanjem steklarskih tehnikov, leta 1991 pa še z izobraževanjem optikov in stavbnih steklarjev. Za vse to pa smo potrebovali nove strokovne kadre in nove prostore. Zato smo s sredstvi Ministrstva za šolstvo in šport leta 1998 zgradili nov sodoben dijaški dom, prostore starega doma pa smo preuredili v učilnice, kabinete in učilnico za praktični pouk optikov. Pedagoškemu delu predani učitelji in vzgojitelji so naredili šolo lepo in prijazno, saj so vedno znali prisluhniti in pomagati učencem in gojencem pri premagovanju njihovih stisk in problemov. Značilno za Steklarsko šolo je, da se je ves ta čas ohranjala in razvijala predvsem zaradi ljubezni vseh generacij, ki so nenehno sledile tehnološkim dosežkom in potrebam po strokovnih kadrih v steklarski industriji, in se pravočasno prilagajala potrebam tržišča.

KRONOLOGIJA PRVIH PETDESETIH LET: STEKLARSKA ŠOLA Današnji Šolski center Rogaška Slatina je zrasel iz tradicije poučevanja za steklarske poklice: takratna Steklarska industrijska šola je svoje prve dijake sprejela septembra 1947. Nadaljnjih skoraj 50 let so se mladi v tej ustanovi izobraževali izključno za steklarske poklice. Odločitev za ustanovitev steklarske šole prav v Rogaški Slatini je bila smiselna, saj ima steklarstvo v teh krajih dolgo tradicijo. Že v 17. stoletju so se v okolici slatinskega zdravilišča začele pojavljati prve gozdne steklarne, imenovane glažute. Za svoje delovanje so porabile velike količine lesa, zato je njihovo zapiranje, ko je pričelo primanjkovati surovin, in odpiranje na drugih lokacijah, del njihovega naravnega življenjskega ciklusa.

Josipa Hrepevnik, prof., učiteljica zgodovine

Ko je leta 1926 zaradi pomanjkanja surovin prenehala delovati steklarna v Zagorju ob Savi, je Viljem Abel, lastnik Združenih tvornic stakla, zgradil steklarno pri Svetem Križu, današnjo Steklarno Rogaška. Ta je s proizvodnjo pričela leta 1927. Obseg proizvodnje je z leti naraščal, že leta 1936 je podjetje svoje izdelke pričelo tudi izvažati. Med drugo svetovno vojno se je proizvodnja bistveno zmanjšala, saj so številni delavci odšli v partizane, mnogi pa so se izselili ali pa so bili internirani. Po drugi svetovni vojni je bilo treba obnoviti proizvodnjo, potrebe po usposobljenih kadrih so bile velike. Zato odločitev Generalne direkcije Zvezne industrije stekla, da pod okriljem steklarne ustanovi steklarsko šolo, ne preseneča.

SKROMNI ZAČETKI (1947–1957)

1947

Generalna direkcija Zvezne industrije stekla v Beogradu je Steklarsko industrijsko šolo v Rogaški Slatini ustanovila z dekretom. Praktično poučevanje steklarjev so prevzeli stari mojstri, ki so se steklarske obrti priučili še v predvojnem in medvojnem času, teoretični pouk pa je potekal v najetih prostorih po nekaterih gostinskih lokalih. Še istega leta je bila naročena izdelava projektne dokumentacije za izgradnjo šolske stavbe.

1948

Načrte arhitekture je izdelal inž. Oton Gaspari, ki je takrat deloval pri Projektivnem zavodu Ljudske republike Slovenije v Ljubljani. Prva etapa gradnje je predvidevala izgradnjo kleti in pritličja, s čimer bi šola dobila šolsko kuhinjo, jedilnico, tri učilnice in zbornico, v prvem nadstropju šole pa so bile predvidene še tri učilnice, risalnica, knjižnica s čitalnico, kabineti in upravni prostori.

1949

Okrajni ljudski odbor Poljčane je 1. marca 1949 izdal gradbeno dovoljenje in gradnja Steklarske industrijske šole v Rogaški Slatini se je pričela.

1951

Do leta 1951 je pouk teorije potekal v najetih prostorih po Rogaški Slatini, praktični pouk pa v bližnji steklarni. Dijaki so bivali po različnih hotelih v Rogaški Slatini (Gol, Sonce, Triglav …) v prepolnih spalnicah brez inventarja. Z začetkom šol. leta 1951/52 je šolska stavba bila nared za uporabo. Pouk je stekel v učilnicah v pritličju, v prvem nadstropju pa je pričel delovati dijaški dom. V določenih krogih v steklarni je bilo zaznati prve interese za ukinitev steklarske šole.

Odpor proti delovanju šole je bil pri nekaterih posameznikih tako močan, da spomladi ni bilo vpisa novih dijakov (za šol. leto 1953/54). Trenja med zagovorniki in nasprotniki šole so se stopnjevala do seje Upravnega odbora OS Steklarne (13. 8. 1953), na kateri je bil sprejet sklep, da naj šola postane samostojna ustanova z novo steklarsko pečjo in brusilnico.

1953

Šola je dobila prvo lastno delavnico, v kateri so izvajali praktični pouk za brusilce kristalnega stekla. V brusilnici je bilo nameščenih dvanajst strojev za fino brušenje, trije za grobo brušenje in eden za rezanje kap. Vodstvo šole si je močno prizadevalo, da bi šola dobila lastno steklarsko peč za izvajanje praktičnega pouka steklopihalcev, kajti razmere za praktični pouk so bile v steklarni izredno slabe: zaradi proizvodnega procesa je bilo praktični pouk vajencev mogoče izvajati le eno uro na dan, pred rednim delom, torej od pol štirih do pol petih zjutraj.

1954

Na šoli so uredili še delavnico za stekloslikarje in vanjo prenesli njihov praktični pouk. Šola se je v glavnem vzdrževala s prodajo izdelkov lastne proizvodnje. Učenci so pri praktičnem pouku naredili polizdelke, te pa so dokončali redno zaposleni, tako da jih je bilo mogoče prodati. Praktični pouk brusilcev in slikarjev je trajal že štiri ure dnevno in je potekal v dopoldanski izmeni v delavnicah Steklarske šole. Kemijo in tehnologijo stekla je na šoli pričel honorarno poučevati dipl. inž. Ladislav Tkavc, ki je pozneje bil uspešen dolgoletni direktor Steklarske šole. V istem letu je izobraževanje končala generacija, iz katere izhaja večje število kasnejših učiteljev praktičnega pouka: Emica Cerovšek, Karl Holešek, Josip Horvat in Remi Kočica. Zaradi potreb praktičnega pouka steklopihalcev se je v letu 1957 pričela izgradnja novih proizvodnih prostorov z novo steklarsko pečjo s tremi lonci na generatorski plin. Do tedaj se je Steklarska šola oskrbovala z električno energijo nizke napetosti iz steklarne, ker pa se je z izgradnjo steklarske peči in pomožnih delavnic poraba elektrike močno povečala, je bilo treba zgraditi lastno transformatorsko postajo. Nadzidali so dijaški dom – v 2. nadstropju šolske stavbe so uredili moške spalnice, bolniško sobo in stanovanje za vzgojitelja, a to še zdaleč ni uredilo bivalnih pogojev: spalnice so bile prenapolnjene, brez garderob, skupna umivalnica je bila brez tople vode.

1955

1956 1957

ČASI DRŽAVNEGA SOCIALIZMA (1957–1967) 1958 1960 1964

Zaradi upokojitve tedanjega ravnatelja Simona Goriška je 30. oktobra bil prvi ravnateljev dan, tudi za dijake pouka prost. Vodenje šole je prevzel dipl. inž. Ladislav Tkavc. Istega leta je šola bila priključena na javno vodovodno omrežje. Izveden je bil prvi remont steklarske peči, nabavljeni so bili novi brusilni stroji. V začetku šol. leta 1960/61 je dijaški dom dobil prepotrebno opremo, preuredili so spalnice in zadostili takratnim sanitarnim predpisom. V septembru 1964 je svojo izobraževalno pot začela prva generacija steklarskih tehnikov. V izobraževanje so se vključili iz dela (izredno izobraževanje) s predhodno končano triletno steklarsko šolo. Program je leta 1966/67 zaključilo 19 dijakov. Vsi so se vrnili v steklarsko industrijo.

SAMOUPRAVNI SOCIALIZEM (1967–1977) 1969

1970 1971 1972 1974

1976

Že več kot 10 let trajajoče neurejeno financiranje šole (republiška sredstva so bila ukinjena, češ da šola izobražuje kadre za slatinsko steklarno, ki naj torej krije stroške izobraževanja, steklarna pa tega ni želela prevzeti, češ da šola izobražuje kadre za potrebe jugoslavanske industrije stekla in ne le njihove) se je pričelo izboljševati: šola je iz proračuna pridobila letno dotacijo, ki je predstavljala nekaj manj kot 2 % celotnega prihodka šole. Dokončani sta bili montaža komorne peči in razširitev transformatorske postaje. Od tega leta dalje je bilo financiranje vzgojno-izobraževalnega dela nekoliko bolj urejeno, saj je šola do leta 1980 redno prejemala letno dotacijo iz proračuna, ki je v povprečju znašala 5 % celotnega prihodka šole. Pričela se je modernizacija Steklarske šole v okviru razvojnega programa Občine Šmarje pri Jelšah (1971-1976). Urediti je bilo treba dovozno cesto in parkirišče ter kablirati del daljnovoda v odseku pred šolo. Ker je kislinska polirnica postala premajhna, so ji dogradili pomožne prostore. Na podlagi izdelane projektne dokumentacije je šola pričela z izgradnjo nove proizvodne hale, dveh novih peči s štirimi lonci, tračne hladilnice in potrebnih pomožnih objektov. Kot gorivo za taljenje stekla je namesto generatorskega plina pričela uporabljati kurilno olje. Investicija iz leta 1974 je bila v tem letu zaključena. Pričela se je rekonstrukcija obstoječih delavnic za praktični pouk, uredili so sanitarne in garderobne prostore ter telefonsko centralo. Jeseni se je v vse tri programe vpisalo 88 dijakov, 64 jih je bivalo v dijaškem domu.

MOČNO ŠIRJENJE VPISA (1977–1987) Stekle so priprave na adaptacijo šolske zgradbe, v kateri so se nahajali upravni prostori, učilnice, dijaški dom in kuhinja – investicija je bila nujno potrebna zaradi priprave na usmerjeno izobraževanje. Adaptacija šolske stavbe se je pričela. V času prenove so dijaki iz dijaškega doma bivali v Bjelovarskem domu v Rogaški Slatini, teoretični pouk pa je potekal na Osnovni šoli Borisa Kidriča. Sredstva za adaptacijo doma so bila zagotovljena iz dopolnilnega programa za izgradnjo dijaških domov pri Skupnosti domov Slovenije.

Septembra tega leta je prenovljena šolska stavba bila svečano predana v uporabo. S prenovo je šola dobila sodobno opremljene učilnice za teoretični pouk in dijaški dom s štiriposteljnimi sobami in kapaciteto 64 ležišč. Adaptacija je obsegala še zamenjavo strojnih in električnih instalacij, obnovo fasade in zamenjavo strehe. Zaradi pomanjkanja denarja so se obnovitvena dela zavlekla v leto 1982. Pričelo se je uspešno sodelovanje z vrhunskim oblikovalcem Oskarjem Kogojem. Do tedaj je Steklarska šola izobraževala po triletnem programu za klasične steklarske poklice (steklopihalec, steklobrusilec in stekloslikar), tega leta pa je pričela izvajati programe usmerjenega izobraževanja, kar je s seboj prineslo tudi izobraževanje po dvoletnem programu za poklic pomožni steklar. Izobraževanje je zaključilo prvih 19 pomožnih steklarjev. Interes za izobraževanje v steklarskih programih je bil v začetku osemdesetih zelo velik, saj je šolanje leta 1983/84 končalo preko 100 dijakov, zaradi česar je ta čas zaznamovan z zaposlovanjem večjega števila učiteljev. Septembra 1986 se je v programu rednega izobraževanja na šoli pričela izobraževati prva generacija steklarskih tehnikov; v istem programu se je ob delu izobraževalo 22 kandidatov. V programu steklar so se izobraževali celo štirje dijaki iz Burme, ki so na šolo prišli preko nemškega podjetja Sorg z namenom, da bi s pridobljenim znanjem začeli z razvojem steklarstva v svoji domovini. Dotedanji direktor Ladislav Tkavc se je upokojil, vodenje Steklarske šole pa je prevzel univ. dipl. inž. Branko Pucelj, ki je pred tem več let opravljal dela in naloge tehničnega vodje. Kapacitete dijaškega doma so bile v povprečju za 30 % premajhne.

1978 1979

1980

1981 1983 1986

V SAMOSTOJNI SLOVENIJI (1987–1997) 1988

Pričeli so s prenovo transformatorske postaje in z gradnjo elektro-plinske kadne pretočne peči, ki je bila financirana iz dolgoročnega investicijskega posojila beograjskega Fonda za integracijo. Po dokončanju peči je proizvodni proces pričel teči v dveh izmenah, število zaposlenih se je povzpelo na 375. Realiziran je bil 15 % delež izvoza od skupne proizvodnje stekla (še v letu 1980 je ta delež znašal 1 %).

1991

Devetdeseta leta so šoli prinesla številne spremembe – razpad Jugoslavije in vojna na Balkanu sta ustvarila povsem nove razmere. Proizvodni del Steklarske šole je izgubil 70 % svojega tržišča, zato se je preusmeril v iskanje novih kupcev na zahodnoevropskem in ameriškem trgu, v okviru izobraževalnega dela pa je šola pričela z izvajanjem dveh novih izobraževalnih programov, stavbni steklar in optik. Optiki so se sprva izobraževali po steklarskem programu, ki so ga zaposleni učitelji modificirali do te mere, da je ustrezal tudi standardom optične stroke.

1992

Pri ureditvi delavnice za praktični pouk optikov so pomagali številni slovenski optiki, predvsem pa Janez Gobec s strokovnimi nasveti in Ivan Rimc, ki je vse inštalacije opravil brezplačno, hkrati pa šoli omogočil, da je optične stroje nabavila po osnovni ceni. Za potrebe praktičnega pouka je šoli priskrbel tudi drobno orodje. Ob koncu šol. leta 1991/92 je bil organiziran prvi maturantski ples.

1993

Oddelke, v katerih so se izobraževali optiki, so poimenovali z imenom steklar-optik, društvo slovenskih optikov pa je pričelo opozarjati, da triletna izobrazba optiku ne zadostuje za kakovostno opravljanje njegovega poklica. Ob tovarniškem kompleksu so zgradili cisternsko skladišče za tekoči kisik.

1996

Ker obstoječe zmogljivosti dijaškega doma več niso mogle zagotavljati nemotenega vzgojno-izobraževalnega procesa (na leto so v povprečju odklonili po 15 prošenj za sprejem), je bil v oktobru položen temeljni kamen novega dijaškega doma, ki je bil sprojektiran kot prizidek k šoli, in gradnja se je pričela.

PREGLED ZAPOSLENIH NA VODILNIH DELOVNIH MESTIH (1947–1997) Direktorji 1. Radovan Češnovar (1947–1948) 2. Djuro Vekič (1948–1950) 3. Rudolf Macarol (1950–1951) 4. Simon Gorišek (1951–1958) 5. Ladislav Tkavc (1958–1986) 6. Branko Pucelj (1986–1999) Vodje dijaškega doma 1. Marjan Jazbec (1958–1979) 2. Miroslav Bradič (1979–1986) 3. Marjan Čuješ (1986–1995) 4. Anton Strniša (1995–1996) 5. Ema Djorčev (1996–2013)

Pedagoški vodje 1. Marjan Ungar (1957–1962) 2. Jože Mlakar (1962–1969) 3. Magda Bertalanič (1969–1971) 4. Jurij Rojs (1971–1972) 5. Martina Potokar (1973–1975) 6. Julij Lončarič (1975–1979) 7. Marjana Bradič (1979–1997)

PREGLED ŠTEVILA DIJAKOV (1947–1997) ŠTEVILO ODDELKOV

ŠTEVILO DIJAKOV

ŠTEVILO DIJAKOV V DIJAŠKEM DOMU

1947/48

1948/49

140

1949/50

165

1950/51

157

1951/52

1952/53

1953/54

1954/55

1955/56

109

1956/57

115

111

1957/58

105

100

1958/59

109

102

1959/60

1960/61

1961/62

1962/63

1963/64

1964/65

107

1965/66

1966/67

1967/68

122

1968/69

122

1969/70

1970/71

1971/72

1972/73

ŠOL. LETO

ŠTEVILO ODDELKOV

ŠTEVILO DIJAKOV

ŠTEVILO DIJAKOV V DIJAŠKEM DOMU

1973/74

1974/75

1975/76

1976/77

1977/78

1978/79

108

1980/81

1981/82

135

1982/83

202

1983/84

249

1984/85

214

1985/86

215

1986/87

231

1987/88

180

1988/89

171

1989/90

192

1990/91

218

1991/92

230

1992/93

242

1993/94

246

1994/95

241

1995/96

252

1996/97

214

ŠOL. LETO

STRUKTURA DIJAKOV PO PROGRAMIH IN RAZREDIH V ŠOL. LETU 1997/98 PROGRAM

ŠTEVILO DIJAKOV

1. B

optik

1. C

steklar

2. D

pomožni steklar

2. A

steklarski tehnik

2. B

optik

2. C

steklar

2. D

pomožni steklar

3. A

steklarski tehnik

3. B

optik

3. C

steklar

4. A

steklarski tehnik

RAZRED

SKUPAJ

197

MED LETOMA 1998 IN 2017

Bila sem zadnja pedagoška vodja na Steklarski šoli v Rogaški Slatini. Steklarski mojstri (pihalci, brusilci in stekloslikarji) so izdelovali unikatne izdelke, znane in cenjene daleč naokoli. Unikatna pa je bila tudi organiziranost naše ustanove. Direktor podjetja je bil hkrati tudi ravnatelj šole. Pedagoški vodja je bil član kolegija, zadolžen za vzgojno-izobraževalni del; opravljal je tudi tajniška dela in delo šolske svetovalne službe, v določenem deležu poučeval in skrbel za računovodstvo. Dijaški dom je imel svojega vodjo.

Monika Colnerič, prof., pedagoška vodja 1998-2004

Leta 1998 smo svečano praznovali 50-letnico Steklarske šole, ki smo jo obeležili z otvoritvijo najsodobnejšega dijaškega doma. Število vpisanih dijakov je že nekaj let padalo, za steklarske poklice (steklarski tehnik, steklar, stavbni steklar, pomočnik steklarja) ni bilo interesa, že osem let smo izobraževali optike. Po svečanem praznovanju sem sprejela ponujeno delovno mesto, prepričana sem bila, da le za nekaj mesecev. V kolektivu nas je bilo 20 redno zaposlenih in nekaj honorarno, v 12 oddelkih pa se je šolalo nekaj manj kot 200 dijakov. Vsem je bilo jasno, da ob izrazitem upadanju interesa za steklarske poklice, šola lahko obstane le ob pridobitvi kakšnega novega programa. Ideja je bila pridobiti gimnazijski program in skupaj smo »zagrizli«. Leta 1999 se je dolgoletni direktor Branko Pucelj upokojil. Volili smo novega direktorja in ravnatelja. To je postal Mihael Kolar. Še danes slišim besede sodelavke: »Tako smo volili zato, da ti ostaneš pedagoška vodja, mislim, da ti je jasno.« Ob takšni podpori kolektiva sem z veseljem delala. Najprej smo izdelali elaborat (potrebe, kadri, materialne možnosti …), ga predložili ministrstvu in upali, da nas vključijo v mrežo šol z gimnazijskim programom. Ob rednem delu je bil to precejšen zalogaj, povezanost in pripravljenost članov kolektiva za sodelovanje je bila tolikšna, da smo zmogli. Uspelo nam je, da nam je MZŠŠ za šol. leto 2000/01 omogočilo razpis tudi dveh oddelkov gimnazije pod pogojem, da bo vpisanih

vsaj 50 dijakov. Sledilo je intenzivno informiranje osnovnošolcev in njihovih staršev, dosti lažje je bilo pridobiti nove sodelavce. Intenzivno smo razmišljali, kako pripraviti čim prijaznejšo šolo in okolju dokazati, da smo pripravljeni za nov izziv. Veselili smo se vpisov prvih gimnazijcev in srečni zbrali zahtevano število. Ob večanju kolektiva smo za polovičen čas zaposlili tajnico in šolsko svetovalno delavko. Opremili smo dve novi učilnici. 1. septembra 2000 sta se nam pridružila dva zaželjena oddelka prvih gimnazijcev. Problem je bila precej oddaljena solastniška telovadnica Janina. Dijaki so izgubljali dodaten čas na poti tja in nazaj, zato je pouk športne vzgoje potekal v blok urah. Starši so bili v prvih letih precej nezaupljivi in so se pogosto vmešavali v šolsko delo. Občasno se je zaznala tudi užaljenost ostalih dijakov na šoli, ker so imeli gimnazijci le dopoldanski pouk, ostali pa tudi popoldanskega. Naši gimnazijci so se dobro počutili, se vključevali v mnoge ponujene obšolske dejavnosti, tekmovali so na različnih področjih, razvijalo se je raziskovalno delo, vključili smo se v projekt ŠKL in sčasoma še v mnoge druge. Zelo aktivni so bili sodelujoči v šolskem radiu. Potrebna dodatna finančna sredstva smo pridobivali prek šolskega sklada. Pestra ponudba izbirnih vsebin je omogočala spoznavanje bližnje okolice in oddaljenih dežel in je seveda pomenila popestritev za vse programe na šoli. Posledica zadovoljstva dijakov in dobrih rezultatov pri pouku je bil zadovoljiv vpis v naslednjih šolskih letih. Prednost je bila tudi dobro organizirana prehrana, saj smo imeli lastno kuhinjo. Ob povečevanju števila dijakov in oddelkov je številčno rasel tudi kolektiv, učitelji so se pridruževali sindikatu, zmanjševala pa se je povezanost, značilna za majhne kolektive.

V šol. letu 2003/04 smo imeli vpisano rekordno število dijakov, preko 300. Program optik je že pred leti zamenjal štiriletni program optik tehnik, vpis v steklarske programe je izrazito upadal, prve gimnazijce je čakala matura. Pri vodenju šole mi je nekaj ur tedensko pomagala sodelavka Milena Ogrizek. V začetku šolskega leta smo izvedli maturantsko ekskurzijo na grški Krf, v januarju smo s prvimi gimnazijci in ostalimi zaključnimi letniki zaplesali na maturantskem plesu v telovadnici v Ratanski vasi, maja in junija pa izvedli maturo s prvo generacijo gimnazijcev. V tem letu se je zgodila tudi reorganizacija Steklarske šole. Vzgojno-izobraževalni del je svojo pot nadaljeval pod imenom Šolski center Rogaška Slatina, proizvodni del pa je postal Steklarska nova. Ravnatelj in direktor je izvedel delitveno bilanco; med nama se je pojavilo nekaj nesoglasij. On se je odločil, da bo v prihodnje direktor, zato je bilo razpisano delovno mesto ravnatelja. Volitve so bile izvedene v aprilu, sama se nisem prijavila iz osebnih razlogov. Naslednje šolsko leto je kolektiv začela voditi nova ravnateljica, jaz pa sem se do upokojitve posvetila zgolj poučevanju. Na obdobje, ko sem vodila kolektiv, me veže mnogo spominov. Trudila sem se, da bi zaupano delo opravljala odgovorno. Ponosna sem, da sem sodelovala pri prihodu gimnazije v Rogaško Slatino. Kot upokojenka spremljam dogajanje na šoli in se veselim vseh njenih uspehov.

Lepo, a hkrati težko obdobje Leto 2004. Je res minilo že trinajst let? Spomini so še vedno zelo živi, saj se še danes spominjam pisanja svoje vizije šole ob prvi prijavi na razpisano delovno mesto ravnateljice ŠCRS. Vsa moja pozornost je bila takrat usmerjena k dijakom, sodelavcem in staršem. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da se bom v svojem mandatu ukvarjala tudi s pravnimi zadevami gospodarskih družb, nadzornih svetov, celo s stečajem, ampak zgodilo se je prav to in morala sem se spopasti tudi s tovrstnimi izzivi.

Anita Pihlar, prof., ravnateljica 2004-2013

Moje imenovanje na mesto ravnateljice ŠCRS je sovpadalo z zaključkom šolanja prve generacije gimnazijcev. Nikoli ne bom pozabila, kako dolge so bile minute čakanja na rezultate, kurirja Državnega izpitnega centra pa ni bilo od nikoder. Preplavljali so me tisočeri občutki negotovosti, strahu, predvsem pa močne želje po dobrih rezultatih. Sledilo je nepopisno veselje ter številne čestitke. Vsi dijaki so namreč uspešno opravili maturo. Takšni občutki so me spremljali tudi v vseh naslednjih letih, ko smo na šoli čakali maturitetne rezultate. Moja želja je bila vedno ista – 100 % uspeh na maturi – in vedno znova sem bila vesela, ko se je tudi v naslednjih letih to velikokrat uresničilo. Prav poseben ponos pa sem doživljala ob številnih zlatih maturantih. Ko smo na šoli pridobili program splošne gimnazije, se je število dijakov iz leta v leto povečevalo in prav tako število zaposlenih učiteljev. Zavedali smo se, da ta program prinaša veliko novih izzivov in možnosti za razvoj šole, zato smo začeli skupaj graditi novo prihodnost. V prvi vrsti smo si zadali nalogo, da dijakom nudimo kakovosten pouk in zagotavljamo doseganje visokih standardov znanja. To pa je mogoče dosegati samo z aktivnim vključevanjem dijakov in staršev, z dobrim in racionalnim načrtovanjem in kakovostno izvedbo pouka.

Septembra 2004 smo se pridružili projektu ZRSŠ Didaktična prenova gimnazije, ki je temeljil na akcijskem raziskovanju in načrtnem vpeljevanju sprememb. Hkrati pa smo začeli intenzivneje razvijati raziskovalno dejavnost in projektno delo, razširili smo ponudbo obšolskih dejavnosti. Posledica vsega je bilo tudi napovedano ustno ocenjevanje znanja, ki se je ohranilo vse do danes. Resnično sem bila ponosna in hvaležna, da so zaposleni sprejemali te novosti s tolikšno mero optimizma in strpnosti, kljub temu da je to prineslo s seboj nešteto dodatnih ur dela. Potrebno je bilo veliko usklajevanja, prilagajanja in premišljene organizacije. To je bilo zares lepo obdobje. Dijaki so dosegali vse odmevnejše uspehe tako v slovenskem kakor tudi v mednarodnem prostoru, kar je potrjevalo kakovostno delo vseh zaposlenih. Pri pripravi tega zbornika mi je bilo v prav posebno veselje in čast prebirati spomine bivših dijakov na doživljanje srednješolskega obdobja pri nas. Prenovili smo tudi program tehnik optik. Prenovljeni program v obliki modulov dijakom ponuja več povezovanja med teoretičnimi in praktičnimi znanji, vpeljuje učne situacije in praktično usposabljanje pri delodajalcih. Praktično izobraževanje izven šolske delavnice za bodoče optike pomeni prve poklicne izkušnje, saj se dijaki pri tem soočajo s celotnim postopkom dela v optiki, hkrati pa dobijo vpogled v najnovejše tehnološke postopke v svojem poklicu. Slednjega smo se zavedali tudi na šoli, zato smo začeli že v samem začetku prenove uvajati številne strokovne ekskurzije, obiske sejmov optike doma in v tujini ter predavanja strokovnjakov, ki so dijakom postregli s svežimi in aktualnimi novostmi. Žal se je zgodilo tudi temno obdobje usihanja steklarske industrije, kar se je odražalo tudi na šoli kot upad vpisa v steklarske programe. Interes za tradicionalni program triletnega poklicnega izobraževanja je začel drastično upadati. Zadnja generacija je zaključila svoje izobraževanje v šol. letu 2009/10. To je bilo v obdobju, ko je bil na celotnem območju Slovenije opazen upad zanimanja za poklicno izobraževanje, pri nas pa se je to zaradi izjemnih okoliščin kazalo še toliko izraziteje. Moji upi so bili takrat kljub trenutno neugodni gospodarski situaciji usmerjeni v iskanje programov na višji ravni izobraževanja na področju steklarstva, kjer smo

sprva videli rešitev in boljše zaposlitvene možnosti. V šol. letu 2008/09 smo vpisali prvo generacijo dijakov v nov program tehnik steklarstva. Program je bil zastavljen zelo optimistično in perspektivno, vendar odziv žal ni uresničil naših pričakovanj. Kljub aktivni promociji, številnim razstavam in predstavitvam na najodmevnejših dogodkih po vsej Sloveniji je bilo zanimanja za steklarske poklice vse manj. V začetku šol. leta 2010/11 smo »čez noč« ostali brez ogrevanja, tople vode, jedilnice in prostorov za praktični pouk steklarjev. S tem se je nekajletno sožitje med šolo in Steklarsko novo dokončno zaključilo. To je pomenilo, da 1. septembra nismo mogli začeti običajnega novega šol. leta. Dijaki se niso mogli vseliti v dijaški dom, saj jim za bivanje nismo mogli nuditi ustreznih bivalnih pogojev. Zato se je za te dijake to šol. leto izjemoma začelo nekaj dni kasneje. Po urgentnem posredovanju na ministrstvo smo pričeli urejati lastno kurilnico in jedilnico v prostorih dijaškega doma. Za praktični pouk steklarjev pa smo najeli prostore v Mrežnem podjetniškem inkubatorju Rogaška Slatina. V kar najhitrejšem možnem času smo zadeve uredili do te mere, da je življenje na šoli postalo dokaj običajno. Vendar so se nadaljevale težave z lastništvom zemljišč in pritličnega dela šolske zgradbe. Moram priznati, da me je to obdobje večkrat postavilo na rob moje vzdržljivosti. Zaradi odgovornega pristopa k reševanju nastalih težav sem še nekaj časa vztrajala, a na koncu predzadnjega leta svojega drugega mandata sem se po tehtnem premisleku odločila za odstop z mesta ravnateljice. Seveda sem želela še naprej ostati v tem delovnem okolju, saj je v vseh teh letih postalo pomemben del moje poklicne poti. Danes z veseljem poučujem kemijo in strokovne module. Pri svojem delu želim biti korektna in po svojih najboljših močeh se še naprej trudim za dobre rezultate na vseh področjih. Globoko se zavedam, da je obdobje odraščanja za dijake lahko včasih nepredvidljivo in težavno. Marsikdaj je potreben le droben korak, ki zagotovi uspeh. Treba ga je znati le pravilno usmeriti.

Če želite biti hitri, pojdite sami. Če želite priti daleč, pojdite skupaj. (Afriški pregovor)

Odločitev za ravnateljevanje je bila moja najtežja odločitev. Sprejela sem jo v veliki želji pozitivno prispevati k razvoju šole in zagotavljanju možnosti za kakovostno izobraževanje mladih v našem kraju ter z občutkom velike odgovornosti do sodelavcev, dijakov, staršev, lokalne skupnosti, lastne družine in nenazadnje sebe. Delo, ki ga opravljam, se dotika neslutenih višav, kadar razmišljam o naši viziji in ciljih, za katere si želim, da bi jih dosegali, in je organizacijsko zelo operativno, kadar je treba izpeljati povsem konkretne naloge. Vsekakor pa je najlepše takrat, ko so naši dijaki – tudi zaradi našega dela – uspešni in zadovoljni.

Mag. Dubravka Berc Prah, ravnateljica 2013–

Spomladi 2013 je stečaj Steklarske nove še kazal zobe. Na javni dražbi je bila prodana proizvodna hala, ki je že nekaj let zaprta samevala, in del nepremičnin, med drugim tudi parcela, ki sega neposredno pred vhod šole. Ker je šola s to prodajo ostala praktično brez parkirišč, sem nemudoma po prevzemu mandata pristopila k reševanju prostorske problematike. Pred šolo smo do konca novembra 2013 uredili 20 parkirnih mest ter vstopili v nov krog dogovarjanj z MIZŠ in stečajno upraviteljico Steklarske nove, da se iz preostalega dela stečajne mase za potrebe Šolskega centra Rogaška Slatina odkupi pritličje s kletjo. Prizadevanja so obrodila sadove in odkup se je zgodil v decembru 2015, česar smo bili izredno veseli. V pritličju smo uredili zbornico in eno učilnico, z urgentnimi investicijskimi sredstvi, ki so nam bila odobrena v novembru 2016, pa še dvoje sanitarij in nove kabinete za učitelje. Skupaj z Direktoratom za investicije pri MIZŠ smo v prvi polovici leta 2017 pospešeno pripravljali projektno dokumentacijo za statično ojačitev celotne šolske stavbe in za sanacijo vlage v kleti in pritličju. Načrtujemo tudi ureditev prostorov za prenos steklarske delavnice nazaj na šolo (ta zdaj deluje v najetih prostorih na komaj 80 m2, kar je bistveno premalo za naše potrebe izvajanja praktičnega pouka), ureditev sodobne knjižnice s

čitalnico ter prenovo vhoda v šolo in pritličnega hodnika. Po sklepu Vlade bo iz proračunskih sredstev za ureditev naštetega v letih 2017 in 2018 namenjenih preko 680.000,00 €. Poleg tega smo se v juniju 2017 uspešno prijavili na razpis za pridobitev sredstev za investicijskovzdrževalna dela; pridobili smo skoraj 90.000,00 € za ureditev ostrešja in strehe na šolski stavbi ter popravilo strehe na stavbi dijaškega doma. Naštete investicije nas navdajajo z veliko mero optimizma, saj šoli zagotavljajo razvoj in izboljšujejo pogoje za delo tako za zaposlene kot za dijake, vpisane v vse tri programe. Eden večjih izzivov, s katerim se Slovenija in slovenski šolski sistem soočata že več let, je upadanje števila devetošolcev – demografske projekcije ga napovedujejo vse tja do leta 2020/21. Šola je financirana po številu dijakov (t. i. metodologija MoFAS) in dejstvo, da se od leta 2011/12 po vsej Sloveniji vztrajno znižuje število vpisanih v gimnazije, tudi mi močno občutimo. Gimnazijski program je izrednega pomena za kulturni in socialni kapital Kozjanskega in Obsotelja; veseli smo, da mladi in njihovi starši prepoznavajo ta pomen in ga priznavajo s tem, da za svojo srednješolsko pot izberejo prav gimnazijo v Rogaški Slatini. Učitelji in vodstvo ŠCRS se trudimo opravičiti njihovo zaupanje s prepoznavanjem dijakovih izobraževalnih potreb, zagotavljanjem kakovostnega vzgojno-izobraževalnega dela in plemenitenjem gimnazijskega programa s sodobnimi, življenjskimi vsebinami. Vpis v program tehnik optik je v zadnjih dvajsetih letih stabilen in uravnotežen s potrebami trga dela. Program ima sodobno kompetenčno zasnovo, ki šoli in dijakom omogoča kakovostno povezovanje teorije in prakse, tudi z neposrednim sodelovanjem z delodajalci. V prihodnje bo zagotovo potrebno poskrbeti za prenovo optičnega laboratorija in posodobitev naprav v njem, kajti tehnološki razvoj na področju očesne optike je izjemno hiter in kot šola mu nujno moramo slediti, če želimo na trg dela pošiljati kakovostno izobražene optike, kot nam je to uspevalo doslej. Izjemno ponosni smo na dejstvo, da nam je po petih letih ničelnega vpisa v šol. letu 2015/16 ponovno uspelo vpisati dijake v program tehnik steklarstva. K temu je v veliki meri pripomogla Steklarna Rogaška,

ki vpisanim dijakom zagotavlja kadrovske štipendije. Trenutne projekcije kažejo, da bodo potrebe po kadrih v steklarstvu v prihodnjih letih naraščale, zato smo skupaj s Steklarno Rogaška in Steklarno Hrastnik pristopili k oblikovanju vajeniškega programa, ki bo mladim omogočal pridobitev klasične steklarske (steklopihaške in steklobrusilske) izobrazbe. Prvič v zgodovini izobraževanja na področju steklarstva pripravljamo program za izobraževanje strojnih steklarjev. Z optimizmom nas navdaja tudi v zadnjih dveh letih izjemen vpis v dijaški dom. Toda … Finančne in družbene okoliščine ter trendi vpisa nikoli v zgodovini šole niso bili takšni, da bi se – kljub številnim potrditvam o kakovostnem delu in dobrim rezultatom pri maturi in poklicni maturi – dalo spati na lovorikah. Zato kakovosten pouk in ustvarjanje vzdušja, v katerem se bodo mladi radi učili, ostajata temelj našega dela. Prizadevamo si biti v stiku s sodobnimi trendi poučevanja, bogatiti pouk in šolski vsakdan s številnimi dejavnostmi, razvijati se v smeri odprte in vključujoče šole. Ponosni smo na mnoge projekte, ki jih iz leta v leto udejanjamo skupaj: od šolskih muzikalov, prireditev in koncertov preko dijaških izmenjav, taborov in ekskurzij do uspehov pri tekmovanjih in raziskovalnem delu. Ponosni smo tudi na Strokovno srečanje osnovno- in srednješolskih učiteljev Kozjanskega in Obsotelja, ki smo ga v začetku leta 2017 izpeljali že četrtič, in na mednarodne projekte, v katerih smo sodelovali oz. še sodelujemo – od Youthstarta in Prolee do dijaške in učiteljske mobilnosti v okviru programa Erasmus+. Vsako od uspešnih zgodb naše šole ob podpori staršev pišemo dijaki in učitelji z roko v roki – skupaj. Da, šolo seveda delajo izobraževalni programi, šolska stavba in materialni pogoji, v katerih deluje. Vse to je izjemno pomembno. A še pomembnejši so ljudje, kajti kakovost dosegamo in zvišujemo s svojo srčnostjo, ustvarjalnostjo, predanostjo in ljubeznijo do dela z mladimi. Šolo delamo ljudje. Prav zato mi je v veliko čast biti del Šolskega centra Rogaška Slatina in njegove častitljive obletnice. In verjamem, da to občutje, spoštovani sodelavci, dijaki, starši in zainteresirana javnost, delite z mano tudi vi.

KRONOLOGIJA DOGODKOV 1998-2017 September 1998

Branka Kovačič, inž., vodja praktičnega pouka

Vpis prvih dijakov v program tehnik optik in pridobitev novih optičnih delavnic Začetki preoblikovanja programa optik v program tehnik optik segajo v leto 1997. Takrat se je Steklarska šola vključila v program Phare z namenom, da pripravi nove kataloge za program tehnik optik in izpitne kataloge za program mojster očesne optike. S pomočjo programa Phare in CPI smo navezali stike s šolami iz Francije, Danske in Nemčije. Te šole smo tudi obiskali in se tako neposredno seznanili z njihovim načinom izobraževanja optikov. Tesno smo sodelovali s CPI (z Andrejo Ireno Prošek), s Sekcijo optikov pri OZS (s Karmen Maretič) in Društvom očesnih optikov Slovenije (z Janezom Gobcem in drugimi). Takrat je nastal nov program tehnik optik, ki je združeval strokovna znanja s področja fizike, matematike, biologije, fiziologije, tehnologije in poslovanja s poudarkom na praktičnem znanju. Sredstva, ki smo jih pridobili v programu, smo namenili tudi za nakup učne opreme za novo optično delavnico za usposabljanje dijakov pri praktičnem pouku. Iz majhne optične delavnice (velikosti 16 m2) smo se preselili v precej večjo, svetlo in prostorno delavnico, opremljeno s 16 delovnimi mesti, z novimi ročnimi brusilnimi stroji, napravami za centriranje in merjenje optičnih stekel ter z drobnimi pripomočki in avtomatsko linijo za skeniranje, centriranje in brušenje. Leta 1998 smo v nov program vpisali prvo generacijo dijakov. Skozi štiriletno šolanje jih je popeljala razredničarka Milena Ogrizek, mi pa smo se pri praktičnem pouku družili 4 ure tedensko. Danes so ti dijaki uspešni strokovnjaki v slovenskem optičnem prostoru. Nekaj je samostojnih podjetnikov, nekaj jih je nadaljevalo študij optike in optometrije v tujini, nekaj jih dela v optikah po vsej Sloveniji. To je bilo leto sprememb, ne samo za dijake, temveč tudi za nas učitelje. Ponosna sem na 1. generacijo optikov v programu tehnik optik in ponosna sem na vse tiste, ki so bili kdaj del moje oz. naše skupne zgodbe, zgodbe o življenju in izobraževanju na šoli v Rogaški Slatini.

Da smo pri 15 letih za sprejetje odločitve o izbiri srednješolskega programa in s tem poklicne poti precej nezreli, nam je vsem jasno. Zato je še danes občutek, da sem se takrat pravilno odločila, toliko boljši. Pisalo se je leto 1998 in bili smo prva generacija dijakov v programu tehnik optik. Teorija je bila zelo pomembna, praksa ključna. Da smo se veliko naučili, imata zasluge predvsem dve učiteljici praktičnega pouka, Branka Kovačič in Andreja Novak. Obe sta močno vplivali na nadaljevanje moje poklicne poti. Šola mi je ostala v zelo lepem spominu, kar je zasluga tudi razredničarke Milene Ogrizek. Posebno čudoviti so spomini na življenje v dijaškem domu. To je bil moj drugi dom. Tudi vzgojitelji, ki so skrbeli za nas, so na meni pustili poseben pečat. Bili smo otroci, ki smo velikokrat mislili, da je ves svet naš, da vse vemo. Učitelji in vzgojitelji pa so bili tisti, ki so nas znali pravilno usmeriti in kdaj tudi kaznovati za kakšno neprimerno vedenje.

Urška Obran, lastnica optik Sentina

Po končanem šolanju sem delala v različnih optikah, vendar sem si ves čas želela imeti lastno optiko. Leta 2010 sem se odločila in na Ptuju odprla prvo optiko. Danes jih je 11, nahajajo se v vseh največjih trgovskih centrih v državi, štiri tudi na Hrvaškem. Biti podjetnica v današnjem času ni lahko, zahteva veliko odrekanja in pogajanj, a se splača. Tako kot se je splačalo učiti se, vztrajati in dobro kombinirati zabavo z učenjem.

Vselitev prvih dijakov v nov dijaški dom

September 1998

Novembra 1996 je bil postavljen temeljni kamen za gradnjo novega dijaškega doma. Počasi je rasla stavba, velika in nova. Hrepeneče smo zrli na gradbišče, opazovali gole zidove in se veselili vselitve. Slutili smo, da bo novi dom lep, prostoren, sodoben. Otvoritev novega dijaškega doma in vselitev dijakov 1. 9. 1998 je bila veličastna prelomnica v petdesetletni zgodovini Steklarske šole. Preselitev v novi dijaški dom je omogočila adaptacijo in razširitev šole, v kateri je sicer bila precejšnja prostorska stiska. Tedanja vodja dijaškega doma Ema Djorčev je slavnostni govor ob otvoritvi novega dijaškega doma začela z besedami: »Za nami je preteklost, pred nami je prihodnost. Vstopamo v novo obdobje, ki se nam kaže kot lepo, prostorno, sodobno, narejeno po meri današnjega mladega človeka. S ponosom gledamo nazaj, s še večjim ponosom naprej. Naš novi dijaški dom je namreč prvi takšen v Sloveniji, predstavlja standard, ki bo v novozgrajenih oziroma obnovljenih domovih prevladoval v naslednjih desetletjih.«

Nataša Šafranko, univ. dipl. soc., vzgojiteljica v dijaškem domu

Prišel je trenutek, da smo zaživeli v prelepih novih prostorih, zadihali z novimi zidovi in spravili domsko življenje v ustaljene, pa vendar drugačne tirnice. Domu je bilo treba vdihniti dušo, mladostni utrip, radoživost, razigranost, delovni utrip, domačnost. To smo storili vzgojiteljice Ema Djorčev, Marija Dirnbek in Nataša Šafranko ter šestdeset dijakov.

Kaj nam je prinesel novi dijaški dom?

Stari dijaški dom je imel skupne spalnice, v sobi so bivali po štirje dijaki oz. dijakinje. Imel je skupne kopalnice in sanitarije. Vselili smo lahko, z dodatnimi ležišči, 66 dijakov. Novi dom pa je omogočal vselitev 90 dijakov; ko se je naknadno uredilo tudi peto nadstropje, se je kapaciteta dvignila na 102 ležišči. Sobe so apartmajskega tipa, dvoposteljne, s kopalnico in sanitarijami. V vsakem nadstropju je čajna kuhinja. Dijakom so takrat bili na voljo tudi prostor za rekreacijo, savna, učilnica in prostor za druženje. Pomembni pridobitvi sta bili telefonsko in televizijsko omrežje po sobah. Omogočeni so bili bistveno boljši pogoji za vzgojno-izobraževalno delo, med drugim tudi to, da smo temeljno dejavnost, tj. pripravo na pouk oz. učne ure, lahko izvajali po sobah in ne več v skupnih prostorih. Tudi interesne dejavnosti smo lahko izvajali v prostorih dijaškega doma (prej smo bili strogo vezani na šolske prostore). V nas je vel optimizem. Zaposleni in dijaki smo se v novih prostorih počutili dobro, ponosno smo jih razkazovali obiskovalcem ostalih slovenskih dijaških domov, ki so si želeli podoben standard bivanja, kot smo ga imeli mi.

Avgust 1999

September 1999

Upokojitev direktorja in ravnatelja Branka Puclja

Direktor in ravnatelj Steklarske šole postane Mihael Kolar

Zaključek izobraževanja za zadnje dijake v programu steklarski tehnik

Junij 2000

Prva generacija dijakov srednjega izobraževanja se je v program steklarski tehnik vpisala v šol. letu 1986/87. Od takrat ni bilo vpisa v 1. letnik tega programa vse do leta 1990. V šol. letu 1990/91 pa smo začeli izvajati prenovljeni program steklarski tehnik. Program je bil zastavljen ambiciozno, saj je vseboval poleg strokovnih predmetov tudi obsežen predmetnik s področja naravoslovja, paleto družboslovnih predmetov, dva tuja jezika in praktični pouk.

Irma Ducman, razredničarka

Sčasoma je začelo upadati zanimanje za vpis. Ob koncu šol. leta 1999/00 smo se poslovili od zadnje generacije. Šolanje je z zaključnim izpitom uspešno zaključilo 11 dijakov in si s tem pridobilo naziv steklarski tehnik. V naslednjem šolskem letu se ta program več ni izvajal. Na Steklarski šoli sem se zaposlila v letu 1991/92. Dijaki so pridobivali izobraževalne izkušnje, jaz pa, vzporedno, svoje prve delovne izkušnje. Takrat sem poučevala nemščino. Imela sem priložnost okusiti vse izzive in radosti kakor tudi skrbi razredništva. Razredničarka sem bila dvema generacijama steklarskih tehnikov in moram priznati, da me na te dijake še danes vežejo prav posebni spomini. Še danes sem zaposlena na tej šoli. Sedaj opravljam dela poslovne sekretarke. Tudi na tem področju se dnevno srečujem s svojevrstnimi izzivi. Delo mi je v veselje, me bogati in mi prinaša nove priložnosti. Ne vem, če uspem vse zaznati in doživeti v celoti, ampak zagotovo pa vem, da me delo z dijaki neizmerno osrečuje. Na tak ali drugačen način.

Pred kratkim me je pot ponovno pripeljala v Rogaško Slatino: člani Društva steklarjev Slovenije smo v decembru 2016 pripravili razstavo steklenih umetnin v Anini galeriji. Pot, ki mi je bila nekoč tako zelo znana, je odprla v meni skrinjico najlepših spominov na srednješolska leta v Steklarski šoli. Leta 1992 sem se vpisala v prvi letnik programa steklarski tehnik. Bivanje v dijaškem domu je prineslo s sabo nova spoznanja o sebi, družbi, odraščanju, obveznostih in odgovornosti. Stkali smo nova prijateljstva; nekatera so ostala vse do danes. Sobo, s pogledom na brezov park s klopcami, kjer je bil prostor za druženje, sem si takrat delila še s tremi dekleti. Stanovalci doma smo bili kot ena velika družina.

Natalija Kukec, oblikovalka steklenega nakita

Prvi letnik je obiskovalo nekaj čez 20 dijakov. Osip je bil velik, v drugi letnik se nas je vpisalo le 9. Razredničarka Irma Ducman je z nami prebrodila vse ujme in težave, vzpone in padce mladostniških let, a bili smo dober razred, netežaven, vesten in zabaven. Ob konferencah je bila najbolj vesela, ko smo bili 100 % uspešni, brez negativnih ocen. V tretjem letniku so se iz poklicnega programa optik k nam vpisale še 4 dijakinje, tako da nas je bilo v razredu magičnih 13. Maturantski ples v Kristalni dvorani je naznanil konec šolanja in poti življenja so nas odnesle naprej, nekatere v študij, druge v prve službe. Moje šolanje se je končalo, slovo od prijateljev, učiteljev in vzgojiteljev je bilo težko, v majhni skupnosti, kot smo bili, smo se zelo navezali drug na drugega. A ostali so krasni spomini.

September 2000

Vpis prvih 60 dijakov v program gimnazije Bili sva v pisarni celjske enote ZRSŠ (tam sem bila zaposlena kot svetovalka za slovenščino), na moji desni je sedela Monika Colnerič, takrat pedagoška vodja Steklarske šole. Oglasila se je k meni kot bivši sodelavki po nasvet in pomoč; iz njenih besed sem zaznala, kar sem že vedela kot domačinka in poznavalka situacije, in sicer da je zagata na Steklarski šoli velika: programa steklar (pihalec, stekloslikar, brusilec stekla) in optik za preživetje šole nista bila več dovolj. Nujno je bilo treba najti rešitev. Kot zavodova svetovalka sem imela dober vpogled v izobraževalna gibanja po Evropi, zlasti pa po Sloveniji – takrat je ministroval dr. Slavko Gaber, ki je zelo transparentno napovedoval kurikularno prenovo od vrtca navzgor. Strinjali sva se, da je za naše okolje najpotrebnejši gimnazijski program. Prepričani sva bili, da bo ta najzanimivejši tudi za dijake.

Metka Leljak, prof., zunanja sodelavka pri uvedbi gimnazijskega programa

Na takratnem ministrstvu za šolstvo so kljub veliki skepsi glede širjenja javne mreže šol načeloma privolili v pripravo elaborata, s katerim bi bila »dokazana« potreba po odprtju gimnazijskega programa pri nas, za kraj kot tudi za Obsotelje in Kozjansko strateško zelo pomembnega cilja. Elaborat, na podlagi katerega je bil gimnazijski program kasneje tudi uradno vpeljan, je pripravila Monika Colnerič s sodelavci in je zajetno gradivo. Pripravljen je bil strokovno, s tehtnimi argumenti, podkrepljen s statističnimi podatki, ki so takrat prepričali odločevalce in ki še vedno dokazujejo potrebo po vpeljavi gimnazijskega programa. V elaboratu so bili utemeljeni ustrezni prostorski pogoji in izobrazbena struktura učiteljskega zbora ter družbene značilnosti Kozjanskega in Obsotelja (beg možganov in demografska ogroženost pokrajine, nizka razvojna stopnja gospodarstva in investiranja). Posebej je bil izpostavljen položaj mladih: zaradi precejšnje oddaljenosti Kozjanskega in Obsotelja od Celja ali Maribora so 15-letniki morali vstajati že ob štirih zjutraj, da so ujeli vlak ob petih in se pridružili sošolcem pri pouku. Domov so se vračali po 15. uri, kar je ob takrat še neurejeni šolski prehrani za

številne mlade bilo izjemno naporno in povezano z visokimi stroški šolanja, ki jih mnoge družine niso zmogle kriti. Tudi zato so idejo o uvedbi gimnazijskega programa s pismi podpore podprli gospodarski subjekti, kulturne in druge izobraževalne institucije ter občine Obsotelja in Kozjanskega. A če nam je z elaboratom, ki so ga na ministrstvu za šolstvo zagovarjali Mihael Kolar, takratni direktor Steklarske šole, Monika Colnerič, pedagoška vodja, in mag. Branko Kidrič, župan Občine Rogaška Slatina, odločevalcem uspelo dokazati, da je potreba po gimnazijskem programu upravičena, je bilo zahtevnejše spremeniti miselnost, zasidrano v glavah ljudi. Namreč: ministrstvo je argumentom iz elaborata načeloma prisluhnilo, a je uvedbo programa pogojevalo z zadostnim vpisom: če na rok za oddajo prijav za vpis na šolo ne bo prispelo 50 prijav, programa ne bodo razmestili. Med starši in drugo splošno javnostjo na lokalni ravni pa je takrat bilo veliko predsodkov, pomislekov, vprašanj, dvomov. Danes, po 17 letih od uvedbe programa, se lahko sklicujemo na uspehe naših dijakov, takrat pa je bilo treba zastaviti svoje ime in strokovne reference, da so nam sploh omogočili predstavitev vizije razvoja tedanje Steklarske šole. Spominjam se pogovora na Štajerskem valu, v katerem sva z Moniko Colnerič v kar enourni radijski oddaji utemeljevali potrebo po gimnazijskem programu v Rogaški Slatini in pojasnjevali, kaj to pomeni za tradicionalno vožnjo oz. šolanje dijakov na celjskih gimnazijah. Zelo zanimiva je bila tudi televizijska oddaja na celjsko-velenjski televiziji, v okviru katere smo s takratno vodjo dijaškega doma Emo Djorčev in Moniko Colnerič predstavile materialne in kadrovske pogoje za izvajanje programa ter javnost opozorile na naš dijaški dom, ki je še danes med najmodernejšimi v Sloveniji. Uvedbo gimnazijskega programa smo promovirali tudi s predstavitvami po osnovnih šolah in v časopisih. Na prvem informativnem dnevu, ki je bil pripravljen v slogu odprtih vrat, je šola dobesedno pokala po šivih, tako številčna je bila udeležba interesentov. Monika Colnerič je skupaj s svojimi sodelavci pripravila odlično predstavitev šole, prostorov, obstoječih programov in seveda najpomembnejšega – bodočega gimnazijskega programa. Kot predstavnica ZRSŠ sem takrat tudi sama spregovorila staršem in bodočim dijakom o smiselnosti in dolgoročnem pozitivnem vplivu tega zgodovinskega dogodka, da s skupnimi močmi uspemo pridobiti program gimnazije v naš kraj, občino in regijo. In uspelo nam je.

Biti med prvimi je vedno naloga, polna napora, prilagajanja, vzponov in padcev, predvsem pa učenja. Kot generacija prvih gimnazijcev smo ob vpisu imeli skupaj s profesorji pred seboj težko nalogo. Dokazati, da lahko dijaki (takrat) majhne šole v majhnem kraju zmoremo in znamo prav toliko kot tisti na velikih gimnazijah v velikih mestih. Nobeden od nas še ni bil v takšni vlogi in s takšno nalogo pred seboj; mislim, da nihče od nas tudi ni prav dobro vedel, kaj vse nas bo na poti do cilja čakalo. Vendar smo dijaki in profesorji skozi leta potovali skupaj, bolj ali manj uspešno smo rešili vse težave, na katere smo naleteli, se ob njih učili in skupaj rasli. Po štirih letih, ko smo vsi uspešno zaključili maturo, smo pokazali in dokazali vsem, predvsem pa sebi, da znamo in zmoremo.

Dr. Katarina Šrimpf Vendramin, doktorica etnologije in kulturne antropologije

To je bila življenjska šola za vse – za nas, za učitelje in starše – ki nam je dala znanje, izkušnje in vedenje, da smo danes lahko boljši in uspešnejši.

Gimnazijski program prinaša več možnosti za vse dijake

September 2000

Šolski center Rogaška Slatina (takrat še Steklarsko šolo) sem začela obiskovati pred davnimi 15 leti, ko je program gimnazije v Rogaški Slatini ravno dobro razprl krila. Bila sem v 2. generaciji dijakov, ki smo gulili klopi slatinske gimnazije. Kljub temu da se je program komaj pričel izvajati, so se profesorji in vodstvo šole potrudili, da je bila mera znanja polna, poleg tega pa je bilo dobro poskrbljeno za izbirne dejavnosti. V spominu so mi ostale zlasti strokovne ekskurzije v Prago, na Dunaj in v Budimpešto. Skoraj vsako leto smo obiskali CŠOD, kjer smo nabirali nova znanja v naravoslovnih taborih na Peci in Lisci ter izpopolnjevali smučarske veščine na Rogli. Kljub začetnim strahovom in negotovim korakom so štiri leta zelo hitro minila, matura je trkala na vrata, znanja je bilo več kot dovolj, le pokazati, ga je bilo treba. Rezultati so bili dobri in menim, da nam je ŠCRS dal dobro popotnico za nadaljevanje izobraževanja na izbranih fakultetah. Hvaležna sem za vso znanje in številne izkušnje, ki sem jih pridobila skozi srednješolska leta, saj so mi pomagale izoblikovati mojo nadaljnjo poklicno in življenjsko pot. Vesela sem, da poteka v pravo smer.

Anja Prah, dr. med., specializantka družinske medicine

Šolski časopis Rol za naj. Od kod sploh takšno nenavadno ime? Uporabili smo še danes moderne kratice, ki so odražale takratni polet, energijo in zagnanost, torej dijaki bi se radi »zarolali« – povzpeli za najboljšim, najustvarjalnejšim, najoriginalnejšim, najdomiselnejšim, skratka za naj… In o tem je bilo vredno pisati, poročati, čestitati! Članki novinarjev – dijakov ŠCRS – so bili polni navdušenja ob uspehih naših dijakov, tehtnih premislekov in pomislekov ob aktualnih temah mladih, pritrjevanj in skepse ob dogajanjih doma in po svetu, literarnih stvaritev in izpovedi … Vse povedo naslovi rubrik: Recikliranje vaših možganov, Rad vas imam, Randevu v modrem, Ilegalno, Rože v mleku ipd.

Metka Leljak, prof., učiteljica slovenščine

Časopis je izhajal 2001–2006, najmanj tri številke letno; prva leta izključno v črno-beli tehniki (fotokopiranje), kasneje sta vsaj dve številki bili barvni ali deloma barvni. Časopis se je z drugo generacijo svojih ustvarjalcev izpel, vztrajno so ga začele nadomeščati informacije preko drugih medijev, spletni časopis, spletna stran šole ipd. Največ smo rolali skupaj: prva generacija: Leyla Al-Mahdawi, Barbara Bonča, Teja Kampuš, Špela Kovačič, Renata Klavžer, Maja Krmpotić, Maja Oprešnik, Romina Rehar, Manja Škrabl, Andreja Vodušek; grafično podobo je največkrat naredila Helena Zorin, druga generacija: Nastja But, Jaka Hrepevnik, Luka Lah, Tamara Kovačič, Nataša Kučiš, Vanja Užmah; grafično oblikovanje je prevzela Lana Gobec. Vredno je poudariti, da smo se posebej angažirali na področju novinarstva v sklopu ŠKL, torej poročanja in zlasti komentiranja košarkarskih tekem, kjer je Maja Oprešnik med poročevalci kar dvakrat zapored dosegla drugo mesto v Sloveniji.

Polona Žučko, študentka novinarstva na Fakulteti za družbene vede na Univerzi v Ljubljani

Čeprav je bila moja prvotna izbira ena izmed celjskih gimnazij, me je življenjska pot pripeljala na Šolski center Rogaška Slatina. Že na informativnem dnevu sem začutila, da bo to moj drugi dom naslednjih nekaj let. ŠCRS je bila moja najboljša življenjska odločitev. Že v prvem letniku je razredničarka Dubravka Berc Prah v meni prepoznala potencial in mi ponudila veliko priložnosti, da sem lahko razvijala svoj talent ter si pridobila veliko dragocenih izkušenj. Tako sem tudi spoznala, kaj želim početi v življenju. Seveda so k mojemu spektru znanja ogromno prispevali tudi drugi profesorji, ki so me vključevali v številne aktivnosti. Ena izmed teh je bila tudi raziskovalna dejavnost, v kateri sem sodelovala dve leti. Prvo leto sem pod mentorstvom Helene Topolovec s sošolkama raziskovala vpliv Facebooka na rabo jezika v srednjih šolah. Prejele smo nagrado za najboljšo raziskovalno nalogo na ravni šole. Naslednje leto sem ponovno sodelovala pri raziskovalni nalogi z naslovom Prostovoljno delo mladih v Rogaški Slatini in širši okolici pod mentorstvom Miroslava Bradiča ter se udeležila regijskega tekmovanja, na katerem sem osvojila zlato priznanje. Sodelovanje pri raziskovalnih nalogah je prispevalo k moji osebni rasti, pridobivanju izkušenj in znanj, ki mi sedaj koristijo pri študiju ter delu, hkrati pa sem spletla posebne in trajne vezi s profesorji. Naučila sem se tudi dela v skupini, ki je danes ključnega pomena za uspešno delovanje tako v zasebnem življenju kot v poslovnem svetu.

Bilo je na prestopu v drugo tisočletje. Bili so moji dijaški dnevi in povem vam, bili so sila razburljivi. V vrzeli med otroškostjo in »odraslim« življenjem je bil čas, ko smo predvsem osebnostno rastli. Takrat smo vpijali vso možno znanje, hrepeneli po izražanju in kreativnosti. Imela sem neizmerno srečo, da mi je bila ponujena priložnost umetniškega izražanja z veliko mero samostojnosti in lastne kreativnosti. Ne spomnim se natančno, kako smo se našli pravi ljudje v isti sobi, ampak bili smo nevarno dobra ekipa. Gospa Dubravka Berc Prah je bila tista, ki nas je zbrala, nas vodila, spodbujala, z nami ustvarjala, se transformirala z nami in, nenazadnje, z nami tudi sama rasla. Kakšen naziv si zasluži tak vodja? Ona je bila naš Quentin Tarantino, naš Woody Allen, naš Tomaž Pandur. Dajala nam je zrna idej, ki smo jih pograbili in iz njih po svoje dovršili kreacijo. Dana nam je bila res enkratna gledališka in odrska izkušnja, ki je pomembno vplivala na naše nadaljnje življenje. V prvi predstavi Vijolica (2002) sem imela čast pomembno vlogo odigrati sama, saj sem na podlagi resnične zgodbe društva Ključ (Center za boj proti trgovini z ljudmi) napisala scenarij in aktivno sodelovala pri režiji. To je bila naša premierna predstava, s katero smo tudi izobraževali in ozaveščali mlade. Z drugo predstavo Viedoklub, delom slovenskega dramatika, pesnika in pisatelja Gorana Gluvića, smo leta 2003 velikopotezno nastopili na odru Kosovelove dvorane v Cankarjevem domu na festivalu Transgeneracije (festival ustvarjalnosti mladih). Osvojili smo nagrado na državni ravni, kar je bila za nas res velika pohvala in potrditev. Z Videoklubom smo dosegli višjo raven izražanja, razumevanja sočloveka in lastnega obstoja. Ja, bila je resnično osvobajajoča izkušnja. Vse to nas je okrepilo in nam dalo nekaj, kar nosimo s seboj še danes.

Sinja Wabra (Petek), diplomirana tržna komunikologinja

Četudi nisem postala igralka ljubljanske Drame, kaj šele kakšnega Spielbergovega filma, lahko ponosno rečem, da sem imela priložnost doživeti pravi čar gledališkega odra in vsega druženja, ki spada zraven. Bili smo res dobra ekipa.

Junij 2002

Prva poklicna matura Pisalo se je leto 1998. Šola po svečanem praznovanju v prenovljeni podobi z modernim in nadstandardno opremljenim dijaškim domom čaka, da sedejo v prenovljene učilnice in se vselijo v nadstandardno opremljene sobe dijaki prenovljenega programa tehnik optik, ki bodo svoje srednješolsko izobraževanje prvikrat zaključili z eksternim preverjanjem znanja, s poklicno maturo.

Milena Ogrizek, prof., razredničarka

28 razigranih in vedoželjnih fantov in deklet iz različnih krajev Slovenije je 1. septembra 1998 pogumno zakorakalo izzivu naproti. Pisana druščina se je skozi štiri leta šolanja spreminjala: nekateri so izbrali nove poti izobraževanja, drugi so se nam pridružili kasneje. Iz našega štiriletnega druženja so mi posebej ostale v spominu dogodivščine, ki niso bile neposredno vezane na šolsko učilnico. Ker se nam je ta generacije zdela tako posebna, smo dijakom skušali ponuditi kar nekaj zanimivih in poučnih vsebin. Kot razredničarki mi je v spominu ostalo precej dogodkov z naših popotovanj: v 1. letniku so nas povabili na RTV Slovenija, kjer smo sodelovali v zabavnoglasbeni oddaji in prav posrečeno pešačili po Ljubljani z veliko košaro sirov, ki so nam jih poklonili dijaki kranjske živilske šole. Zaključek šolanja smo okronali z maturantsko ekskurzijo v Dalmacijo. Spominjam se, da je bila to zame ena najbolj sproščenih maturantskih ekskurzij, saj so se maturantje vedli izjemno odgovorno. Največ domiselnosti in ustvarjalnosti pa so posamezniki izkazali pri organizaciji in izvedbi svečanega maturantskega plesa v Zdraviliški dvorani, ki so ga v celoti organizirali sami: od izdelave unikatnih vabil do programa in srečelova. Štiri leta so hitro minila in pred vsemi nami, pred dijaki in učitelji, je bil nov izziv: poklicna matura! Zaključek štiriletnega šolanja z eksternim preverjanjem znanja! To je pomenilo, da bo naloge za izpit iz splošnih predmetov pripravila Državna izpitna komisija, za strokovne pa šolska maturitetna komisija. Na ta dogodek smo se pripravljali štiri leta, in 20 dijakov se je pogumno spopadlo z izzivom in se dobro odrezalo pri reševanju nalog; rezultati so bili povsem primerljivi z rezultati na državni ravni, nekateri celo boljši. Zlasti ponosni smo bili na odličnjaka Denisa Auerja. Še danes sem vesela in ponosna, da sem to generacijo optikov smela spremljati kot razredničarka skozi vsa štiri leta.

V osmem razredu osnovne šole naj bi mlad posameznik že vedel, kaj želi postati, kljub temu pa jih večina še ne ve, kaj bi počeli v življenju. Sam sem na preizkusu ročnih spretnosti na informativnem dnevu na Steklarski šoli prvič dobil iskreno misel in jasno pot, kaj pomeni poklic optik in kaj želim postati. Odločitev je bila lahka, želja pa velika. Nov program tehnik optik je bil zanimiv in precej drugačen od predhodnega programa. Pot od doma zame ni bila težka. Z mislimi sem bil že na novi šoli, z novim zanimivim programom in med novimi prijatelji. Bivanje v dijaškem domu je bilo prijetno, saj so bili vsi dijaki v podobni situaciji, zato je bilo za vse nas lažje. V prvem letniku sem se najbolj veselil dela v optični delavnici, kjer sem lahko ustvarjal. V drugem letniku je bivanje v dijaškem domu in obiskovanje šole postalo že rutina, ki je vodila v pravo smer. Praktičnega pouka in zanimivih strokovnih predmetov je bilo več, usklajeni urniki in angažirani učitelji pa so nas usmerjali, da nismo izgubili fokusa. Iz tretjega letnika se spomnim ekskurzije v nemško tovarno Zeiss v Aalnu, kjer sem zaznal širino globalnega optičnega sveta. Spoznal sem, da je možnosti veliko in da je uspeh odvisen od mene. Moja osebnost in želja po novih znanjih sta tisti vrlini, ki sta me gnali naprej. Vedel sem, kaj je mogoče in česa si želim. Verjel sem vase.

Marko Žlender, lastnik optike Moj optik Ljubljana

V zadnjem letniku je bilo na urniku veliko več uporabnih predmetov, stvari so dobivale čisto nov zorni kot. Pri predmetih, ki zame niso bili tako pomembni, sem imel povprečne ocene, pri zame pomembnih strokovnih predmetih pa je bilo vse lažje, saj so bile stvari logične in razumske, zato sem dobival visoke ocene. Misli so bile urejene in osredotočene naprej. Izpit iz strokovnega predmeta na poklicni maturi je bil zame enostaven. Dobil sem najvišjo oceno v razredu. Uspel sem, ker me je poklic zanimal, ker sem vedel, da stroko razumem in da sem pripravljen. Po končani srednji šoli sem se zaposlil v optiki Auer v Mariboru, kasneje v globalnem podjetju Carl Zeiss, kjer sem lahko pridobljeno znanje še nadgradil. Po devetih letih sem nov izziv našel v podjetništvu; svoje znanje o optiki sem nadgrajeval še z drugimi, kot je digitalni marketing, komunikacija, retorika … Še vedno sem optik po srcu, zato ostajam v branži in vodim optiko Moj optik v Ljubljani, ki je med vodilnimi optikami v Sloveniji, saj opravlja optometristične preglede vida z mednarodno priznanim optometristom. V moji optiki se zavzemamo za kvaliteto, natančnost in osebno obravnavo. Stremimo k zaposlovanju najboljših kadrov, zadovoljiti naše stranke se nam zdi najpomembnejše. Ob koncu bi se rad zahvalil vsem mojim mentorjem in ljudem, ki so me usmerili, me vodili in učili ter mi pomagali do trenutka, kjer sem sedaj. Mislim, da ima vsak posameznik možnost, da se izkaže in postane to, kar si želi, pri tem pa sta pomembni zagnanost in samoiniciativnost. Samo od posameznika je odvisno, ali išče le službo ali pa delo, v katerem bo užival in ga živel.

November 2003

Januar 2004

Šolski in proizvodni del se ločita. Šola postane samostojen pravni subjekt z imenom Šolski center Rogaška Slatina

Maturantski ples prve generacije gimnazijcev

Prva splošna matura

Junij 2004

Moji spomini na Steklarsko šolo segajo v leto 1977, ko sem začel delati kot vzgojitelj. V dijaškem domu sem spremljal dijake do leta 1986, nato pa sem pričel poučevati družboslovne predmete, predvsem sociologijo. V prvem obdobju mojega dela so se na šoli izobraževali samo za klasične steklarske poklice v triletnem programu. Upoštevani so bili predvsem interesi steklarske industrije in zato je bil močan poudarek na izvajanju praktičnega pouka in pridobivanju poklicnih znanj. Ob vzgojno-izobraževalni dejavnosti je imela Steklarska šola tudi močno proizvodno dejavnost, ki je po številu zaposlenih močno presegala šolo in dijaški dom. V šolskem delu smo se soočali z visoko fluktuacijo pedagoških delavcev, kar je vplivalo na kakovost vzgojno-izobraževalnega dela. V letu 1991 je šola pričela z izvajanjem dveh novih izobraževalnih programov, stavbni steklar in optik. Potem pa je – postopoma, iz leta v leto – interes mladih za steklarske poklice upadal. To je zaposlene v šolskem delu spodbudilo, da smo začeli pridobivati podatke o številu osmošolcev na območju Upravne enote Šmarje pri Jelšah in o programih, v katere so se vpisovali. Na podlagi zbranih rezultatov sem 16. 3. 1999 na redovalni konferenci učiteljsko-vzgojiteljskega zbora dal pobudo, da se začne s pripravami na uvedbo gimnazijskega programa. Priznam, da sem bil prijetno presenečen nad odzivom takratnega vodstva Steklarske šole, ki predlogu ni nasprotovalo.

Miroslav Bradič, prof., tajnik splošne mature 2003-2013

Takratni direktor Branko Pucelj in pedagoška vodja Monika Colnerič sta pričela s pripravami na uvedbo programa splošna gimnazija. Priprave so svoj epilog dobile s šol. letom 2000/01, ko je šolo pričela obiskovati prva generacija dijakov v programu splošne gimnazije. Srednja šola je bila za Rogaško Slatino od nekdaj zelo pomembna, z dodatnim programom pa še toliko bolj. Gimnazijski program je dijakom dajal tisto, kar je od nekdaj njegov namen – dobro splošno izobrazbo in pripravo na študij. To je (bilo) naše vodilo že od začetka. Ob rednem delu v razredu sem od 2003 do 2013 opravljal tudi funkcijo tajnika šolske maturitetne komisije za splošno maturo. Delo sem jemal resno in odgovorno, saj je zajemalo zagotavljanje varovanja izpitne tajnosti, seznanjanje članov ŠMK in nadzornih učiteljev s pravili za izvedbo splošne mature in številna druga opravila, potrebna za nemoteno izpeljavo maturitetnih izpitov. Ob tej priložnosti moram omeniti nesebično pomoč Leonide Konič, tajnice ŠMK na Gimnaziji Ravne na Koroškem. Pomagala nam je z nasveti na področju organizacije, izvedbe, delovanja računalniške aplikacije, če izpostavim samo nekaj najpomembnejših stvari. K prvi izvedbi splošne mature v spomladanskem roku 2004 je pristopilo 46 kandidatov, od tega 44 na osnovni in 2 na višji ravni. Uspešnih je bilo vseh 46 kandidatov, torej smo na prvi maturi zabeležili 100 % uspeh. Zlati maturant je postal Marko Agrež in na njegov uspeh smo bili še posebej ponosni. Rezultati splošne mature so nam pokazali, da smo delali dobro, kar so nam priznali tudi na državnem nivoju. Na maturi, ki ji radi rečemo tudi zrelostni izpit, so dijaki v vseh letih mojega tajnikovanja poleg znanja vselej pokazali tudi nenavadno resnost in zavzetost. V vseh letih mojega dela ni nikoli bilo nobene pritožbe glede kršitev maturitetnih pravil ali postopka izvedbe splošne mature. Prepričan sem, da imata za to največjo zaslugo učiteljski zbor in vodstvo šole. Tudi zunanji nadzorni učitelji in predstavniki Republiškega izpitnega centra so vedno izpostavljali kvaliteto našega dela pri splošni maturi.

Ne bom trdil, da je matura najboljši zaključek srednje šole, a znanje je vrednota, ki nam je nikoli in nikdar nihče ne more odvzeti. In to je tisto, kar v življenju nekaj šteje. Naši dijaki so svoje izobraževanje nadaljevali na različnih fakultetah slovenskih univerz in z uspešnostjo študija potrjevali kakovost tudi našega dela. V življenju je treba stopati pogumno! Zavedati se je treba, da se pridobivanje novega znanja nikoli ne konča. Izobraževanje je zagotovo eden od pomembnih faktorjev za dvig človeškega kapitala na območju Kozjanskega in Obsotelja in ŠCRS je z leti postal pomemben izobraževalni center v tem delu Slovenije. Danes imamo zdravnike, pravnike, ekonomiste, profesorje, inženirje …, ki so končali gimnazijski program na ŠCRS. Oni so ponosni, da so obiskovali našo šolo, in mi smo ponosni, da smo bili njihovi učitelji.

Junij 2004

Tina Višnar, prva zlata maturantka poklicne mature

Marko Agrež, prvi zlati maturant splošne mature

Avgust 2004

4. septembra 2000, deset do osmih zjutraj. Marjan iz Bistrice ob Sotli ustavi Certusov avtobus pred Steklarsko šolo Rogaška Slatina. Konec brezskrbnih poletnih počitnic, prvi šolski dan srednje šole. V glavi polno vprašanj. Le kaj nas čaka za velikimi steklenimi vrati stavbe, kjer bomo preživeli naslednja štiri leta? Kako se bom vklopil v novo družbo? Kakšni bodo profesorji? Le kaj nam bodo predavali, česar še ne vemo? Sedem ur kasneje zopet sedimo na istem avtobusu, s še več vprašanji. Še manj je jasno, kako bomo prebrodili čez vse, kar nas čaka v naslednjih letih, ko pa je že prvi dan bil tako naporen. Profesorji so nas postavili na realna tla − zavedamo se, da pot do mature ne bo enostavna in da bo za dosego cilja potrebno ogromno truda. Naslednja leta se odvijejo, kot bi mignil. Vedno znova ponovimo cikel poslušanja novih učnih vsebin, pisanja (in prepisovanja ) domačih nalog (jutranja pot do šole z avtobusom se izkaže kot priročni čas za dokončanje domačih nalog), pisanja kontrolnih nalog in ustnega preverjanja. V tretjem letniku dobim prvi »šus«, cel razred mi nameni aplavz. Profesorica slovenščine bo najbrž ponosna, da se še vedno spomnim naslova literarnega dela, ki ga takrat nisem obvladal − šlo je za Sofoklejevo Antigono.

Marko Agrež, univ. dipl. inž. rač. in inf., produktni specialist za digitalno bančništvo

Nekaj uspehov in neuspehov kasneje, junija 2004 zopet sedimo v šolskih klopeh. Začne se serija preverjanj znanja, za katero smo se pripravljali štiri leta − matura. Za mnoge do tedaj največja preizkušnja v življenju. Vsaj zdi se tako v tistem trenutku. Zame je to bil maraton preizkušenj, kjer je bilo nemogoče vsakič priti do popolnega rezultata, kar se je kasneje izkazalo kot popolnoma normalna življenjska izkušnja. Pomembneje od popolnega rezultata je to, da si v danem trenutku dal vse od sebe in točno za to je šlo pri maturi − čeprav se je preizkušnja v začetku zdela nemogoča, je bilo pomembno vztrajati od začetka do konca. Julij 2004, razglasitev rezultatov mature. V zraku je polno pričakovanj, ugibanj, neučakanosti, tudi strahu. Moj rezultat: 28 od 31 točk. Dobro. Obvezni del sem opravil, a dobim novo idejo. Če bi bil zlati maturant (30+ točk) se lahko potegujem za Zoisovo štipendijo za čas študija. Pozanimam se, ali obstaja možnost ponovnega opravljanja mature z namenom zviševanja ocene. Možnost obstaja. Prijavim se za zviševanje ocene pri matematiki. Na poletnem roku sem pisal osnovni nivo, kjer je maksimalna ocena 5 točk, obstaja pa še višji nivo, kjer je mogoče doseči 8 točk. To je novi cilj. Poletje posvetim učenju vsebin, ki jih pri klasičnem pouku matematike nismo obdelali. Še zdaj sem hvaležen takratni profesorici matematike za podporo. Skok v prihodnost: avtorico knjig, ki sem jih predelal med poletjem, še isto koledarsko leto srečam v vlogi predavateljice na fakulteti − svet je res majhen. Skok nazaj: konec avgusta 2004 zopet sedim v gimnazijskih klopeh, obkrožen z manj srečnimi vrstniki, ki si želijo opraviti »minimum«. Sprašujejo se, kaj počnem tam. »Nisem opravil na prvem roku,« jim rečem smehljaje. Odpišemo pisni del in nekaj dni kasneje opravimo še ustni del. Rezultati jesenskega roka mature pridejo hitreje kot na poletnem delu. Rezultat: 31 točk. Cilj dosežen. Trud je bil poplačan. V kratkem spoznam predsednika Slovenije, dobim priložnost potegovati se za Zoisovo štipendijo, vse se odvije (skoraj tako) kot načrtovano.

Ko pogledam nazaj, se je matura v začetku zdela kot nemogoč izziv, ki pa se je z mnogo truda in načrtnega dela izkazal za popolnoma obvladljivega. To je načelo, ki se je dokazalo kot uspešno pri študiju in pri vseh ostalih poklicnih in osebnih projektih.

Avgust 2004

Ravnateljica šole postane Anita Pihlar

Dan odprtih vrat, prvič Ob izvolitvi ravnateljice Anite Pihlar sem sama prevzela interno funkcijo pomočnice ravnateljice in se z ostalimi profesorji vključila v projekt didaktične prenove gimnazije. Eden izmed ciljev projekta je bil še bolj se približati dijakom in jih na drugačen, aktivnejši način vključiti v proces učenja. Zato smo 10. decembra 2004 prvič izpeljali dan odprtih vrat. Bodočim dijakom, njihovim staršem in širši javnosti smo želeli pokazati, kaj se dogaja za zidovi šole. Obiskovalcem smo predstavili izobraževalne programe naše šole ter pestro ponudbo šolskih in obšolskih dejavnosti, ki na šoli potekajo skozi vse šolsko leto. Pred očmi povabljenih so vadili člani dramske skupine, nastajal je šolski časopis, ŠKL-jevci so v kletnih prostorih skupaj z obiskovalci metali na koš, izvajale so se laboratorijske vaje iz optike in kemije, oblikovala se je spletna stran, šolski radio Glažovna pa je gostil Jerneja Dirnbeka, člana skupine Mi2 in takratnega predstavnika Urada za mladino. Izvedba dneva odprtih vrat je bila zelo uspešna, prijetno smo bili presenečeni nad mnogimi obiskovalci tako iz bližnje kot iz daljne okolice ter nad bogatim medijskim zanimanjem za dogodek.

December 2004

Agata Brantuša, prof., učiteljica angleščine

Z medsebojnim sodelovanjem, srčnostjo, odprtostjo in pripadnostjo smo v očeh bodočih srednješolcev pregnali sence dvoma in hkrati zanetili iskrice vedoželjnosti. Veseli me dejstvo, da je dan odprtih vrat postal eden od temeljnih sestavnih delov letnega delovnega načrta šole, brez katerega bi si danes težko predstavljali šolski koledar.

Marec 2005

Mateja Jurak, dr. dent. med.

Prvo zlato priznanje na državnih tekmovanjih iz znanje prejme Mateja Jurak Priznam, da sem morala pošteno pobrskati po spominu, da sem se spomnila, o čem smo »davnega« leta 2005 brali in pisali na tekmovanju za Cankarjevo priznanje. Ker sem v mladostniških letih prebrala toliko dobrih in zanimivih knjig, mi danes njihovo umeščanje v časovnico predstavlja manjše preglavice, z malo truda pa mi je uspelo v spominu izrisati podobo Egona, ki živi obdan s Titovimi fotografijami in sanja o čisto svojem gramofonu. Pa tudi njegovo mamo, ki ga zanemarja, ga ne razume in ji mora peti Heintjevo pesem Mama. Čeprav nisem roker po duši, zaradi te knjige še vedno vem, da Steppenwolf izvajajo Born to be wild in da starim ljudem molitve popravijo sluh do te mere, da brez slušnih aparatov slišijo petje angelov. Ja, dobre zgodbe ne utonejo v pozabo kar tako. Zato se mi zdi prav, da v šolah poskušajo dvigniti bralno kulturo med mladimi tudi s pomočjo dobrih knjig, ki so razpisane na tekmovanjih za Cankarjevo priznanje in velikokrat k branju pritegnejo tudi koga od staršev. Včasih med prvim branjem niso čisto razumljive, zagotovo niso lahkotno branje, vedno pa nosijo v sebi prav posebno sporočilnost in silijo v poglobljeno razmišljanje. Z dobrimi knjigami mladi bogatijo besedni zaklad, razvijajo smisel za oblikovanje besedil, oblikujejo lastno, družbenokritično mnenje. Prav gotovo imajo pozitiven učinek tudi tekmovanja na drugih področjih, saj vsa spodbujajo dodaten razmislek, včasih tudi izven ustaljenih okvirjev, zahtevajo dodatno angažiranost tekmovalcev, nekatera tudi skupinsko sodelovanje. Vložen trud se povrne, včasih s priznanji, vedno pa z razširjenimi obzorji in dodatnim znanjem. Navsezadnje ni samo rezultat tisto, kar na koncu resnično šteje.

Tekmovanja iz znanja so odlična priložnost, da učitelji z dijaki delamo drugače kot pri rednem pouku, bolj neposredno in s poudarkom na njihovih individualnih interesih in talentih. Tekmovanje za Cankarjevo priznanje tako k sodelovanju pritegne dijake, ki radi preberejo še kaj več kot le obvezno domače branje, so kritični premišljevalci sveta, v katerem živimo, in imajo žilico za pisanje. Temeljna priprava na tekmovanje je zagotovo kakovostno branje razpisanega dela, ki ga dijaki običajno opravijo doma, na osnovi učiteljevih smernic za branje. V nadaljevanju ima učitelj več možnosti, tudi takih, ki običajno niso del klasične šolske interpretacije. V prvi vrsti mislim na pogovore o prebranem delu v krogu ljudi, ki jim je literatura blizu in ki so za globlje razumevanje dela in odpiranje polja interpretacij pripravljeni pristopiti tudi študijsko – z branjem spremnih besed, recenzij, odmevov v javnosti. Tovrstne priprave je mogoče nadgraditi še z ekskurzijo, ogledom gledališke predstave, filma in še mnogočim drugim. V šol. letu 2004/05, ko je Mateja Jurak bila dijakinja 2. letnika gimnazije, smo za Cankarjevo tekmovanje prebirali Jančarjev Severni sij, naslednje leto pa Mazzinijevega Kralja ropotajočih duhov. V okviru priprav na tekmovanje smo na šolo povabili tudi pisatelja Miho Mazzinija. Njegov obisk je finančno podprlo Društvo slovenskih pisateljev znotraj projekta Povabimo besedo, dijaki pa so literarni večer vzeli kot avtentično nalogo in ga pripravili samostojno – od branja Mazzinijevih knjig in priprave vabil na dogodek do vodenja pogovora z gostom in poročanja Društvu slovenskih pisateljev.

Mag. Dubravka Berc Prah, učiteljica slovenščine

Mateja Jurak v razredu nikoli ni bila preveč zgovorna, vedno pa pronicljiva in eksaktna, s trdnim sistemom vrednot, ki ji je omogočal (in predvidevam, da je še vedno tako), da razmišlja s svojo glavo. To, da je prav ona na državni ravni dosegla prvo zlato priznanje v zgodovini šole, mi je v veliko veselje in izjemno čast.

Obisk takratnega ministra za šolstvo dr. Milana Zvera

Maj 2005

Junij 2005

Nastja But, diplomirana anglistka in profesorica pedagogike

Prva zaključna prireditev Šolski center Rogaška Slatina. Kaj reči? Veliko dijakov se namrdne ob besedi šola, ki v marsikom vzbuja nek občutek zavezanosti, odgovornosti, sploh v burnih najstniških letih, ko navihanost in podivjani hormoni polnijo šolske hodnike. Takrat so obveznosti za marsikoga nekaj napornega, morda celo nepotrebnega. Z leti pa ugotoviš, da so vse te obveze ter občutek odgovornosti in pripadnosti razredu, katerega član si bil, blagodejni zaradi občutka sladke zavesti, da nad tabo bdijo odgovorne in zanesljive osebe, ki ti polagajo v roke ključ do lepše poklicne pa tudi splošne prihodnosti. ŠCRS mi je ponudil vse to in še veliko več. Šola ni bila le šola, bila je prostor, kamor sem se rada vračala, med znane obraze, v kolektiv, ki se ga še zdaj z veseljem spominjam. Obiskovala sem šolo, ki mi je ponudila enkratno življenjsko popotnico. Obiskovala sem šolo, za katero lahko s ponosom rečem, tudi po desetih letih, da je v tistih srednješolskih letih bila kot moj drugi dom. Marsikdo bo pomislil, da pretiravam, a dejansko se še vedno spominjam svojih srednješolskih let kot adrenalinske, poučne, predvsem pa varne in zanesljive vožnje čez vse takratne ovire in prepreke. In ni jih bilo malo. Z gotovostjo lahko rečem, da sem obiskovala šolo, ki mi ni ponudila samo splošne gimnazijske izobrazbe, ampak šolo za življenje. In za to ostajam hvaležna še dandanes. Kar mi je bilo posebej všeč na naši šoli, so bile interdisciplinarne in zabavne obšolske aktivnosti. Seveda vedno tudi poučne, a mladi smo se najbolj fokusirali na tisti zabavni del. Profesorji so se res trudili, da smo bili dijaki maksimalno vpeti v šolsko kot tudi obšolsko dogajanje, seveda vsak po svojih zmožnostih. Del tega so bile tudi zaključne prireditve. Pravzaprav sem večino gimnazijskih let preživela ravno na odrih, zato se šolskih prireditev še toliko bolj spominjam in cenim ves trud, ki je bil vložen v njihovo izvedbo. Zaključne prireditve so nekako povzele dosežke šole, dijakov in konec koncev tudi profesorjev. Vse, kar smo skupaj ustvarili v enem letu, smo na koncu lahko s ponosom predstavili tako staršem kot tudi občanom Rogaške Slatine. V ponos mi je bilo biti priča, vsako leto znova, enkratnim dosežkom, kajti za majhno šolo smo res briljirali, in to na večih področjih. Uspešno smo preskakovali vsa polena, ki so nam jih metali pod noge, vse prepreke in zmagovali. Z veliko truda, a pošteno. Mogoče smo res bili majhni po prostorskih kapacitetah, a bili smo veliki po srcu. In ravno zaradi tega dejstva sem vsako leto s ponosom stopila pred množico dijakov, staršev, profesorjev, občanov in šoli čestitala za še eno izpolnjeno, produktivno, doživeto leto. Kajti vsako šolsko leto je bilo doživetje in vsako šolsko leto sem z velikim zadovoljstvom in radostjo govorila o tem. Naj za konec dodam še, da sem še vedno ponosna kot na tistih zaključnih prireditvah, da sem obiskovala to šolo. Zaslužna je za enega najlepših delov mojega življenja, zato ostaja zapisana v mojem srcu z zlatimi črkami.

Prva udeležba dijakov na mednarodnih tekmovanjih

Junij 2006

V šol. letu 2005/06 je potekalo državno tekmovanje iz znanja geografije na Gimnaziji Brežice. Naša ekipa v sestavi Mateja Jurak, Tadej Švencbir in Silvo Katalenić je ekipno osvojila 1. mesto, v posamični konkurenci pa je Mateja Jurak osvojila absolutno 1. mesto, Tadej Švencbir pa uspešno 2. mesto. Tako sta si priborila uvrstitev v državno reprezentanco štirih najboljših mladih geografov Slovenije in sta se junija leta 2006 udeležila svetovne geografske olimpijade IGEO v Avstraliji v mestu Brisbane.

Alenka Virant, prof., učiteljica geografije

Sodelovalo je 92 najboljših mladih geografov sveta iz 23 držav. Tekmovanje je bilo sestavljeno iz treh delov, in sicer iz multimedijskega testa, pisnega testa in terenskega dela. Naloge so bile zelo zahtevne, vse v angleškem jeziku, delo pa je več dni potekalo tudi na terenu. Najbolje so se odrezale in osvojile zlato priznanje Poljska, Estonija, Romunija, Nizozemska in Avstralija. Naša reprezentanca je dosegla dve bronasti medalji, kar je bil velik uspeh za slovensko geografijo. Tako se je ekipa ŠCRS prvič v zgodovini šole uvrstila na mednarodno tekmovanje na svetovni ravni in ponosna sem, da sem bila del tega velikega uspeha.

Pred 12 leti nas je tri dijake (Matejo, Silva in mene) naša profesorica geografije določila za člane »geografske« ekipe. Vse se je dogajalo zelo neposredno: »Vi trije boste zastopali ŠCRS na regijskem tekmovanju.« In izbor na prvi stopnji je bil končan. Nobeden izmed nas ni bil izrazito zagret za geografijo, ampak – kot se je pozneje izkazalo – tudi nihče izmed preteklih dobitnikov priznanj iz drugih šol ni bil. Priprave so bile v primerjavi z drugimi predmeti zelo nenavadne. Morda obstaja kakšna fotografija, kako merimo naklon hribčka pred šolo, ovohavamo potok ali poskušamo izmeriti višino kakega dimnika po starogrških metodah. Ja, to smo bili mi.

Tadej Švencbir, magister farmacije

Regijsko tekmovanje je potekalo v Mariboru. Terenski del je bil poln preprek, za nekatere izmed njih so poskrbeli celo profesorji in tekmovalci iz drugih gimnazij (»Ej, fantje, kje je Magdalenski park?« in fantje te pošljejo proti Pohorju ne pa proti sto metrov oddaljenemu cilju). Po obeh končanih delih se je začelo ocenjevanje, kjer so se kresala mnenja glede pomena geografskih terminov. Dolgočasna stvar, razen če je od tega odvisna uvrstitev na državno raven. Na srečo je naša mentorica Alenka Virant dovolj zavzeto argumentirala pravilnost nekaterih odgovorov. Državno tekmovanje v Brežicah je v primerjavi z regijskim minilo mirno. Z Matejo sva se uvrstila na mednarodno geografsko olimpijado. Danes se mi zdijo dolgi poleti, konstantni pregledi in gneča na letališčih prava nadloga, a v srednji šoli je bila ista stvar – polet v Avstralijo – nadvse zabavna. Po prihodu smo nekaj dni porabili za obisk tam živečih Slovencev in orientacijo po Brisbanu. Tekmovalni in nastanitveni del je bil v eni izmed avstralskih gimnazij in internatu. Olimpijada se je odvijala ves teden, in čeprav se teden dni bivanja v Avstraliji sliši zelo turistično, je bilo tekmovanje dokaj utrujajoče. »Jet-lag« in na minuto načrtovane aktivnosti, nočno spremljanje nogometnega prvenstva, testi in ogledi so povzročili, da so nekateri na koncu tedna spali med vsakim najkrajšim odmorom, četudi skoraj stoje. Avstralijo smo vsi povezovali z visokimi temperaturami, ampak julija je na južni polobli zima (nenavaden prizor, kako nas je bilo pri 15 °C kakih 100 srednješolcev v kratkih majicah, medtem ko so nekateri domačini nosili zimske kape). Tekmovalni del je potekal vsak dan vsaj nekaj ur in je preveril znanje vsake možne veje geografije. Medalje najboljšim so podelili na kongresu Mednarodne geografske unije, ki je vse navdušil tudi zaradi odličnih predavateljev. Na poti domov smo se dijaki morali ubadati še s prenašanjem didžeriduja, ki si ga je v Brisbanu priskrbel eden izmed naših mentorjev. ŠCRS je dokazal, da je bil leta 2006 popolnoma primerljiv z drugimi gimnazijami, ki so imele precej daljšo tradicijo, tako v izvajanju izobraževanja kot tudi v številu udeležb na geografskih tekmovanjih.

Organizacija prvega državnega tekmovanja na šoli

April 2007

Prvo državno tekmovanje na naši šoli je potekalo leta 2007, in sicer iz geografije. Na podlagi dobrih rezultatov iz preteklega leta, ko sta se dva naša dijaka, Mateja Jurak in Tadej Švencbir, udeležila svetovne olimpijade v Avstraliji, smo tudi to leto pričakovali uspeh. Državno tekmovanje sem pripravila skupaj z ZRSŠ, udeležilo pa se ga je 17 najboljših osnovnih in 8 najboljših srednjih šol v Sloveniji. Gostili smo 100 dijakov, učencev in mentorjev. Tekmovanje se je začelo s pisnim delom, pri katerem so se morali izkazati posamezniki, sledilo je zahtevno terensko delo. Po končanem tekmovalnem delu so se gostje odpravili na vodeni ogled zdraviliškega jedra Rogaške Slatine. Našo šolo so zastopali člani že izkušene ekipe treh dijakov, in sicer Mateja Jurak, Tadej Švencbir in Silvo Katalenić. Skrbne priprave, tako terenske kot tudi tematske (vulkani, potresi, tektonski premiki in posledice), so prinesle odličen rezultat. Naša ekipa je ponovno osvojila zlato priznanje. Posamično se je Mateja Jurak uvrstila med najboljše štiri mlade geografe v Sloveniji in je še isto leto Slovenijo zastopala na 3. evropski geografiadi v Bratislavi.

Alenka Virant, prof., učiteljica geografije in organizatorica državnega tekmovanja

Moje besede takrat, in te veljajo tudi danes, so bile: »Če trdo delaš in imaš dobro podlago, se ti marsikaj lahko uresniči. Verjamem, da lahko vsak naš dijak na naši šoli najde tisto, v čemer je res dober. Potem mora le še vztrajati!«

Letnice obiskovanja prvega letnika na ŠCRS se brez pomoči sošolcev pravzaprav niti ne spomnim. A nezmotljiv občutek absolutnega vznemirjenja in hipernapetosti še po štirinajstih letih nikakor ne zbledi. Vsakourni šprinti po hodnikih, borba za obstanek v vrsti za malico, iskanje kvazi športnih in kulturnih obšolskih dejavnosti za pridobitev statusa, delikaten ples med provokacijo in iskanjem pozornosti v odnosih s profesorji, iskanje smisla vsakdana v zasanjanih pogledih na parkirišča zunaj ... Dobri časi. No, saj nismo le brezglavo divjali. Mnogokrat sem si namreč prizadeval, da bi iztržil največ. Državno tekmovanje iz znanja geografije je morda sprva izgledalo bolj šala kot pa »ta prava« stvar. Danes razmišljam, da smo se morebiti prav zaradi sproščenega odnosa tako odlično odrezali. Že res, da sta Tadej in Mateja k uspehu prispevala levji delež, a ne bom lagal, če pripomnim, da smo se ves čas imeli zelo fino, kajti osvojiti prvo mesto med vsemi šolami v Sloveniji, pa še na domačem terenu, je bilo res fenomenalno. Dobri časi!

Silvo Katalenić, samostojni podjetnik

In zdaj, 14 let kasneje? Potem ko sem prečkal Trojane, da si pridobim diplomo v Ljubljani, sem še vedno tu, mati pa doma še vedno čakajo ta presneti list papirja. Mogoče jim ga blagovolim nekoč prinesti. Mogoče. Dokler pa ne najdem tiste ustanove, v kateri bom z zanimanjem garal za ta list potrditve, bom še malo športal, še več potoval in se čim pogosteje družil z ljudmi, ki ustvarjajo neverjetne zgodbe. Bralcem tega nostalgičnega zapisa želim isto, čeprav z nekoliko več poguma in mnogo manj oklevanja. Na dobre čase!

Julij 2007

Mateja Jurak, prva dijakinja z vsemi 34 točkami na maturi V letošnjem letu, ko ŠCRS praznuje okroglo obletnico, mineva tudi 10 let, odkar je moja generacija zapustila njegove šolske klopi. V teh letih smo postali vse od pravnikov, profesorjev, novinarjev, vseh sort inženirjev, zobozdravnikov, sinologov, pa še kaj zanimivega bi se našlo. In prav vsi smo si temelje izobrazbe gradili na ŠCRS.

Mateja Jurak, dr. dent. med.

Gimnazijskih časov se prav rada spominjam. Še vedno imam pred očmi prvi šolski dan, ko smo malo prestrašeni, predvsem pa v pričakovanju novih dogodivščin vstopili v učilnico št. 60. Ta je postala naš »razredni dom«, kjer smo včasih za razredne probleme žrtvovali tudi del matematične ure. Po začetni zadržanosti smo počasi širili vsak svoj krog prijateljev ter spoznavali profesorje in šolski ritem. V štirih letih smo postali povezan razred, doživeli prve ljubezni in razočaranja, prepevali v šolskem zboru, družno navijali za košarkarje in nogometaše, se s posebno zagrizenostjo in tekmovalnostjo borili za častni naslov najuspešnega razreda na športnem dnevu, ustvarjali in poslušali radio Glažovna, pisali novinarske prispevke, uživali ob rokerskih komadih ob odmorih, prodajali na Miklavževem sejmu, žurali ob karaokah pri Attemsu, na avtobusno progo ob jutrih postavili dodatno postajo pri Lipci, ob vikendih pa okupirali teto Tilčko. Poleg vseh hobijev, ki smo jih razvijali v prostem času, pa smo bili pridni tudi v šoli, kjer smo se vsak glede na svoje interese udeleževali tudi tekmovanj. Geografska olimpijada v Brisbaneu je bila prav posebno doživetje. Že moj prvi let z letalom (ki je povrh vsega trajal še več kot en cel dan), prestop sredi žgočega peska v Dubaju in let preko Singapurja do Brisbanea v pretežno muslimanski družbi, je bil zanimiv. V deželi »down-under« smo med tekmovalnimi odmori raziskali subtropski deževni gozd, božali koale, z varne razdalje opazovali aligatorje in kenguruje, navijali na lokalnem derbiju v avstralskem nogometu, obiskali slavno plažo Surfers paradise, kjer snemajo številne filme, v živo videli postavne reševalce in rdeče zastavice zaradi bližine morskih psov, poskusili igrati na didžeridu, se družili z aborigini, usvajali avstralski naglas, predvsem pa sredi avstralske zime na prijetnih 23 °C ob druženju z vrstniki s celega sveta odkrivali razlike med kulturami, verami, pa tudi možnostmi šolanja in izobraževanja. Komaj so se vtisi čez poletje malo polegli, že nas je čakal maturantski izlet, potem maturantski ples in na koncu še čisto »ta zaresna« matura. Čeprav so nas vsi malo strašili pred tem zrelostnim izpitom, smo ga opravili zelo dobro. Zagotovo je k temu veliko pripomoglo dejstvo, da so nas profesorji nanj vztrajno in zagnano pripravljali vsa leta našega šolanja, svoje pa smo dodali tudi sami z vloženim trudom in časom. Ko je bila matura za nami, smo se z olajšanjem ozrli nazaj in se strinjali, da so nam profesorji z ravnateljico Anito Pihlar na čelu v štirih letih dali ogromno in nam s svojo podporo in pomočjo tudi pri obšolskih težavah dali dober zgled, ki mu sledimo tudi sedaj, ko se maturitetnih vprašanj ne spomnimo več. Ostal pa je tudi prijeten spomin na osvojenih vseh 34 točk pri maturi.

Praznovanje 60-letnice šole Valentinova zgodba, prepletena s srčki in družabnimi igrami, je bila ena od razstav v Anini galeriji, s katero smo zaznamovali pomemben jubilej: 60-letnico edine slovenske vzgojno-izobraževalne ustanove za steklarstvo. Dijaki iz programov steklar in tehnik steklarstva so skupaj z učitelji za praktični pouk pripravili razstavo sijočih steklenih srčkov, družabnih iger in drugih izdelkov, ki obiskovalcev niso pustili ravnodušnih. Svet domišljije, ki zaživi v steklu, nudi na tisoče razlogov, zakaj nas steklo navdušuje že tisočletja. Rdeči srčki so simbol ljubezni, družabne igre iz stekla so prijetne za druženje in trenutki, ki jih namenimo drugim, so mogočni, tako kot je mogočen zrak, ki ga pihalec izdiha, da spremeni žarečo kapljo steklovine v kozarec. Prav tako je mogočen dotik brusilca, ko pritiska kozarec ob vrtljivo diamantno žago ali brus. Mogočen je slikarjev dotik, ko s čopiči in barvo na kozarcu pušča sled. Stara znanja so vredna čistega zlata. Moramo jih negovati, ohranjati na vseh področjih ter jih našim najmlajšim predstaviti že zelo zgodaj.

September 2007

Zinka Kobula Kamenšek, učiteljica praktičnega pouka 1991–2012

Kot nekdanja učiteljica praktičnega pouka, danes samostojna podjetnica, avtorica novo nastajajoče zbirke zgodb o Zinki Črepinki, lahko rečem, da je steklo material, ki nas obdaja na vsakem koraku in je velik izziv za tisočletja naprej. Ne bojte se ga, ponuja veliko možnosti, da uresničite svoje sanje in srčne želje. Šolski center v Rogaški Slatini je odlična izobraževalna ustanova, kjer lahko začnete in ustvarite svojo novo Valentinovo ali katerokoli drugo zgodbo iz stekla. Ob 70-letnici iskrene čestitke in veliko srčkov. Ponosna sem na vas!

December 2007

Prvi projektni teden Ko smo pristopili k izvajanju didaktične prenove gimnazije, še nismo čisto dobro vedeli, kaj nas čaka, a velika večina učiteljev je bila prepričana, da je gimnazija potrebna didaktično-metodične prevetritve, zato so usmeritve o pogostejšem uvajanju aktivnih metod in oblik dela, kot so npr. sodelovalno učenje, igra vlog, debata, raziskovalno in izkustveno učenje, timsko poučevanje in projektno delo, na naši šoli padle na plodna tla. Ideja o projektnih dnevih, ki bi za nekaj dni omehčali strog gimnazijski kurikulum in tudi dijakom iz drugih programov omogočili, da se učijo na sodobnejše, aktivnejše načine, se je porodila iz potrebe osmisliti dan odprtih vrat, ki ga tradicionalno izvajamo v začetku decembra.

Mag. Dubravka Berc Prah, koordinatorica prvih projektnih dni

Priprave na projektne dneve se pričnejo že v oktobru, ko se dogovorimo o krovni temi in ciljih. Znotraj tega okvira učitelji nato načrtujejo vsak svojo delavnico, ki v skladu s filozofijo projektnega dela temelji na reševanju avtentičnih, življenjskih problemov in povezovanju znanja različnih področij oz. predmetov. Šola v času projektnih dni zaživi popolnoma drugače kot sicer. Dijaki ne usvajajo znanja in ne razvijajo zmožnosti znotraj svojega matičnega razreda in po ustaljenem urniku, pač pa v manjših skupinah in z ramo ob rami z dijaki iz drugih razredov, saj se v delavnice vsak prijavi na osnovi svojega interesa in ne na osnovi izobraževalnega programa ali letnika, ki ga obiskuje. Tak način dela šolo odpira navzven, v življenje, dijakom pa daje dragoceno sporočilo, da najboljše rešitve odkrijemo, kadar sodelujemo in se učimo drug od drugega. Prenova oz. posodobitev gimnazije se je zaključila l. 2014, naši projektni dnevi pa še živijo – v šol. letu 2016/17 smo jih izpeljali že 10. leto zapored …

Izpeljani projektni dnevi

• Doba pred schengnom in po njem (2007/08) • Kaj lahko storim za boljši svet? (2008/09 in 2009/10) • Bistvo je očem nevidno (2010/11) • Sfingina uganka (2011/12) • S filmom do … (2012/13) • Ujemi svoje sanje, deli svoje znanje (2013/14) • Naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost (2014/15) • Osem krogov odličnosti (2015/16) • Z Niko skozi osem krogov odličnosti (2016/17)

Ob misli na srednješolske dni se na moj obraz vedno prikrade nasmeh. Spominjam se hitenja v razrede, odmorov, ki so se vedno zdeli prekratki, in nasmejanih obrazov svojih sošolcev. Lagala bi, če bi rekla, da se spomnim učnih ur vsakega predmeta, ampak zagotovo pa se spomnim dogodkov, ki so razbili vsakodnevno rutino, in projektni teden je zagotovo bil eden izmed teh. Navdušenje se je začelo že pri izbiranju delavnic, v katerih smo želeli sodelovati. To je bila ena izmed priložnosti, ko je imel vsakdo možnost izbrati tisto, kar mu je blizu. Sama sem vedno rada govorila in cenila dobro debato, zato je bila debatna delavnica kot nalašč zame. Občutek, ki mi ga je delo v delavnici prineslo, je zagotovo bil eden izmed povodov za vpis na pravno fakulteto. V kasnejših letih sem v bila del projektnega tedna na drugačen način. Sodelovala sem pri ustvarjanju priložnostnega časopisa, ki je obeležil vzdušje, ki ga je v šoli ustvaril projektni teden. Svoj čas sem preživljala v vseh delavnicah in imela možnost iz prve roke videti, kako so dijaki uživali v novem in drugačnem načinu dela.

Simona Kidrič, študentka Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Znanje in izkušnje, ki sem jih med projektnim tednom pridobila, me spremljajo še danes. Menim, da ravno zato, ker sem se imela priložnost stvari naučiti tako, da sem jih naredila sama.

Izjemni uspehi Luke Krmpotića na državnih tekmovanjih

April in maj 2008

Biti najboljši v državi na nekem področju je dosežek, ki uspe le redkim. Biti v samem vrhu v državi na treh različnih področjih v enem šolskem letu pa je dosežek, ki uspe še redkejšim. In prav s tem se lahko ponaša Luka Krmpotić, ki je v šol. letu 2007/08, osvojil tri zlata priznanja na državni ravni, in sicer pri kemiji, matematiki in fiziki, pri čemer je izmed vseh dijakov, ki so osvojili zlata priznanja, pri kemiji zasedel 1. mesto v državi, pri matematiki 2. mesto v državi in pri fiziki 3. mesto v državi. Na njegov uspeh smo še vedno zelo ponosni.

Tanja Rupnik, prof., razredničarka

Maj 2008

Prva Pomladna sanjarjenja

Kot prvo in dolgoletno zborovodkinjo Mešanega mladinskega pevskega zbora Šolskega centra Rogaška Slatina me je doletela ta čast, da zapišem nekaj misli, ki so namenjene predvsem vam, spoštovani pevci, ki ste bili del naših sanjarjenj.

Mihaela Pihler, prof., zborovodkinja 2001–2016

Ob zbiranju misli se mi je v spomin prikradlo najprej dejstvo, da smo z zborovskim prepevanjem pričeli v šol. letu 2001/02, to je dve leti pred ustanovitvijo ŠCRS. Dve leti je v zboru prepevalo le nekaj deklet, v šol. letu 2003/04 pa smo ustanovili mešani pevski zbor. Vsako leto znova je bilo potrebno motivirati mlade pevke in pevce (v vseh letih je v zboru prepevalo približno 150 pevcev), ki so namenjali svoj čas za nekaj lepega – petje, druženje, prijateljstva, doživetja, ljubezen. Nastopali smo na različnih prireditvah na šoli, v kraju in okolici. V prvih letih delovanja smo pripravili celo dva koncerta – božično-novoletnega in ob zaključku šol. leta. V šol. letu 2008/09 pa so se rodila prva Pomladna sanjarjenja. Ta so nam prav gotovo dala dodatno energijo za naslednjih sedem let. Z melodijami in teksti smo si dovolili sanjati, pevci so se preizkušali v različnih identitetah, vlogah, v iskanju samega sebe. Iz Sanjarjenj so nastale številne ustvarjalne zamisli. Iz sanjarjenj so se oblikovali številni talenti, ne samo vokalni, tudi igralski, instrumentalni, voditeljski. S ponosom gledam na številne bivše pevke in pevce, ki dalje živijo svoje sanje v različnih glasbenih zasedbah. Spoštovani pevci! Vsa naša skupna leta sem skušala pritegniti vaša srca s svojo naklonjenostjo, prijateljskim odnosom in ljubeznijo do glasbe. Ker sem verjela v vas, smo lahko začeli sanjati skupaj. Hvala vam, da sem lahko bila del vaših sanj.

Vpis prvih dijakov v nov program tehnik steklarstva

September 2008

Prva generacija dijakov se je v program tehnik steklarstva vpisala v šol. letu 2007/08. V prvem letniku so to bili le štirje dijaki, v drugem letniku sta se jim pridružila še dva in konec šol. leta 2011/12 je program zaključilo šest dijakov. Vsi so uspešno opravili tudi poklicno maturo. To je bila generacija, ki je v Sloveniji prva zaključila izobraževanje v programu tehnik steklarstva. Kot razredničarka sem se jim pridružila v tretjem letniku in sem z njimi delila lepe spomine do konca šolanja. Največ ustvarjalnih uric so preživeli pri praktičnem pouku in na obvezni praksi pri delodajalcih, kjer so preizkušali svoje zmogljivosti in spoznavali čarobnost stekla. Ustvarili so edinstvene steklene predmete, ki še danes krasijo našo šolo in so nam v ponos. Generacija je bila maloštevilna, vendar edinstvena. Vsak dijak je bil del zgodbe, ki se je v štirih letih odvijala, razvijala in rasla z njimi in nami.

Rebeka Majer Amon, dipl. oec., razredničarka

Ko se sedaj srečujem z bivšimi dijaki, v pogovoru z njimi zaznam njihov ponos, da so prva generacija, ki je uspešno končala šolanje za poklic tehnik steklarstva. Steklo jim še danes pomeni vir kreativnosti, čeprav si na začetku šolanja niso znali predstavljati, kaj zmorejo narediti iz njega. Veseli me, da jim v šoli pridobljeno znanje še vedno koristi. Odločitev za vpis v program tehnik steklarstva je bila lahka, saj v Sloveniji ni bilo veliko ljudi, ki bi se ukvarjali s steklom, še zlasti ne na umetniški ravni. In bilo je tako, kot sem pričakovala. Imeli smo matematiko, slovenščino, angleščino in ostale predmete, kot jih imajo tudi drugi programi, ter strokovne predmete. Kar pa je bilo najboljše in smo vsak teden komaj čakali, pa je bil praktični pouk. Tam smo se lahko izražali. S hladnim in vročim steklom. Pri hladnem steklu smo steklo rezali, peskali, ga poslikavali in umetniško »krasili«. Preizkušali smo se v fuziji in še mnogih drugih tehnikah. Pri tem nam je pomagala učiteljica praktičnega pouka Zinka Kobula Kamenšek. Pri vročem steklu smo delali z učiteljem Ivanom Lampretom. Učili smo se o tehnikah pihanja in drugih načinih oblikovanja stekla. Zgodilo se je sicer nekaj manjših poškodb, vendar sem še zdaj vesela vsega, česar sem se naučila. Znam rezati steklo, ga brusiti, polirati, peskati, izdelovati različne figurice iz navadnega in barvnega stekla, uokvirjati slike ... Veliko sem se naučila tudi na praktičnih usposabljanjih pri delodajalcih v 2., 3. in 4. letniku. Ko pogledaš steklo, si niti misliti ne moreš, kaj vse se lahko iz njega naredi. Velik »plus« za ŠCRS je bil dijaški dom. Po pouku smo se sošolci družili, tudi stanovali smo v isti sobi. Tako rekoč smo skupaj živeli štiri leta. V dijaškem domu smo imeli zajtrk, kosilo in večerjo. Po pouku smo običajno imeli učne ure, takrat smo delali domače naloge in se učili. Za to so skrbeli naši vzgojitelji v dijaškem domu, ki so bili »zakon«. Imeli smo tudi vzgojiteljico, ki je skrbela, da smo bili ob določeni uri v svoji sobi ter v postelji. Mi smo jo klicali gospa Nočna. Res je bila »faca«.

Lučka Poznič, študentka programa varstvo okolja in komunala

Če strnem, mineva pet let, odkar smo pridobili naziv tehnik steklarstva. Čas, ki smo ga preživeli v srednji šoli, smo, kolikor se je le dalo, najbolje izkoristili. Vesela sem, da smo se toliko naučili in se tudi tako »dobro imeli«.

September 2008

Vzpostavimo model vodenega samoizobraževanja odraslih Začetki izobraževanja odraslih, ki je na naši šoli doživelo kar nekaj sprememb, segajo v leto 1999, ko smo – takrat še na Steklarski šoli – izvajali izobraževanje v dveh programih: izobraževanje občanov v programu steklar ter izobraževanje ob delu v programu steklarski tehnik. V slednjem je bilo vpisanih 18 slušateljev, za katere so trikrat tedensko potekala organizirana predavanja. V naslednjem letu smo v programih tehnik optik ter optik izobraževanje odraslih prvič organizirali po modelu vodenega samoizobraževanja, ki poteka po sistemu konzultacij s profesorji, nosilci posameznih predmetov, kandidati pa opravljajo končne in delne izpite.

Gabrijela Fürlinger, prof., vodja izobraževanja odraslih

Ko je ravnateljevanje prevzela Anita Pihlar, je izobraževanje odraslih doživelo preporod, saj je zanimanje za izobraževanje v 4-letnem tehničnem programu tehnik optik naraščalo iz leta v leto. K temu je pripomogla tudi ravnateljičina vizija vodenja šole. Princip vodenega samoizobraževanja namreč temelji na medsebojnem spoštovanju, srčnosti in odprtosti, kajti vpisani kandidati se morajo individualno dogovarjati s profesorji o vsebini, datumih in načinih opravljanja izpitov, za kaj takega pa so dobri medsebojni odnosi ključnega pomena. V šol. letu 2007/08 smo princip vodenega samoizobraževanja pričeli izvajati tudi v programu steklar. Podjetje Reflex je v program vpisalo 14 zaposlenih. Predavanja smo izvajali ob petkih popoldne in ob sobotah dopoldne na sedežu podjetja, da bi vključenost zaposlenih v izobraževanje čim manj motila proizvodni proces. V šol. letu 2008/09 smo programe v izobraževanju odraslih uskladili s prenovljenima programoma tehnik optik in steklar ter odraslim ponudili tudi možnost izobraževanja v programu tehnik steklarstva. Od šol. leta 2009/10 dalje v prvi polovici septembra organiziramo informativno-vpisna dneva, na katerih zainteresiranim posredujemo vse potrebne informacije o pogojih vpisa in poteku izobraževanja, številne koristne informacije pa najdejo tudi na spletni strani šole. Za potrebe izobraževanja odraslih so učitelji, izvajalci izobraževanja odraslih, pripravili tudi skripta s teoretičnimi povzetki in praktičnimi nalogami za posamezne module, kar tako učiteljem kot kandidatom omogoči kakovostnejše učenje. V šol. letu 2013/14 je prišlo do ponovne zamenjave vodstva in novi ravnateljici Dubravki Berc Prah je s kulturo dialoga in medsebojnimi odnosi, ki temeljijo na etični drži, dogovarjanju, partnerstvu in odgovornosti vsakega posameznika, uspelo samo še poglobiti pomen izobraževanja odraslih na naši šoli. Vsako šol. leto nam uspe vpisati manjšo skupino odraslih kandidatov, ki se izobražujejo v programu tehnik optik, v zadnjih dveh letih pa se lahko zopet pohvalimo z naraščajočim vpisom v program tehnik steklarstva, saj sta v formalno izobraževanje za pridobitev V. stopnje izobrazbe svoje zaposlene vključili tako Steklarna Rogaška kot Steklarna Hrastnik. V zadnjih treh letih poleg formalnega izobraževanja ponujamo tudi pester nabor programov dodatnega (neformalnega) usposabljanja, tako na področju optike kot tudi steklarstva.

Zaposleni na šoli se zavedamo, da je izobraževanje odraslih pomembno, zato želimo s strokovnostjo, doslednostjo in dobrimi medsebojnimi odnosi tudi v prihodnje ponosno upravičevati uspešno tradicijo naše šole.

Prvi učni situaciji Spoznajmo se in Meščanska večerja

September 2008

1. septembra leta 2008 so nas starši pripeljali pred dijaški dom v Rogaški Slatini, nam iztovorili kovčke, nas objeli, nam pomahali v slovo in odšli nazaj proti domu. Ostalo nas je 30 ambicioznih, nekoliko prestrašenih najstnikov z željo postati dober optik, predvsem pa imeti se kar se da lepo in zaživeti polno izkoriščeno dijaško življenje. Dijaški dom je bil res lepo urejen. Vsak dan smo imeli obvezne učne ure, nad katerimi smo se konstantno pritoževali. Vendar pa danes lahko z gotovostjo trdim, da so prav te pripomogle k našim dobrim rezultatom pri preverjanjih znanja; pomagali smo drug drugemu in s tem postajali vse boljši prijatelji. Ker sta dijaški dom in šola povezana, smo se na pouk odpravili neposredno iz postelje, če pa je kdaj kdo izmed nas »zaspal«, so nam budnico včasih izvedli kar sami profesorji. Ti so, vključno z ravnateljico Anito Pihlar, bili super. Včasih malo manj, drugič malo bolj … Ampak saj je povsod tako, ali ne? Velikokrat so nam »pogledali skozi prste«, saj so vedeli, da mora vsakdo kdaj narediti kakšno neumnost, da se lahko uči iz lastnih napak.

Jerneja Meglič, zaposlena v optiki

Ker je šola manjša, smo se vsi dobro poznali; nismo bili le dijaki, profesorji, vzgojitelji, kuharice in čistilke, temveč tudi prijatelji in zaupniki. Bili smo prva generacija optikov, ki se je šolala po prenovljenem programu tehnik optik. Organiziranih je bilo veliko strokovnih ekskurzij tako po Sloveniji kot v tujino. Te so nam strokovne teme še bolj približale in nam omogočale nova poznanstva v optičnem svetu. Učne situacije so bile zelo dobro organizirane, zanimive, predvsem pa praktične; pridobljene veščine aktivno uporabljamo še danes. Pri šolskem delu smo se srečevali z zelo raznolikimi vsebinami − od bontona, podjetništva, anatomije in drugih strokovnih predmetov, ki imajo v optiki velik pomen, do prakse, ki smo jo opravljali pri delodajalcih. S tem smo si že odpirali prva vrata v možnosti zaposlitve po končani šoli. Lahko potrdim, da so bile želje, ki so se nam porajale tistega davnega 1. septembra, v celoti izpolnjene.

Julij 2009

Alen Crevar doseže vseh 34 točk na maturi Razmišljati o spominih na srednjo šolo mi je vedno v veselje. Navsezadnje je konec srednje šole pomenil zaključek obdobja, ko sem večino svojega časa preživel v domačem kraju, predvsem pa sem se na ŠCRS odlično počutil. Zelo me veseli, da sem med takratnimi sošolci in profesorji pridobil veliko prijateljev, s katerimi se pogosto srečujem in družim še danes.

Alen Crevar, absolvent podiplomskega progama IMB

Ob obujanju spominov na to obdobje sem spoznal, da je bilo bivanje na srednji šoli vsako leto boljše. Na začetku smo bili prestrašeni, sčasoma smo se naučili strahove ukrotiti, saj smo skozi leta rasli – tako emocionalno kot tudi v znanju. In tudi šola je rasla skupaj z nami. V šolski program je šola namreč uvajala spremembo za spremembo, kar je bistveno izboljšalo kvaliteto našega življenja v šoli. Med najpomembnejšimi novostmi je prav gotovo bilo napovedano ustno ocenjevanje znanja. Izvajali so se še številni drugi projekti. Najprivlačnejši so bili: mednarodni projekt izmenjave dijakov z Madžarske in s Slovaške, obisk Pariza, Strasbourga, izdelovanje šolskih spletnih strani pri informatiki, ekstrakcija barvil iz korenja s Soxhletovim aparatom pri kemiji, snemanje in montiranje posnetkov, projektni dnevi in dnevi odprtih vrat, ko je bila vsaka učilnica svet zase. Nepozabna sta seveda dogodka ob zaključku šolanja, maturantska ekskurzija v Španijo in elegantnost maturantskega plesa ... Kdorkoli to bere, z izjemo naše generacije, seveda ne more podoživeti teh spominov, vendar je ključno sporočilo za vse prednamce in zanamce to – bilo je res dobro. Eden najtoplejših spominov je zagotovo uspeh na maturi. Četudi sem do takrat že nanizal nekaj dosežkov v svojem šolskem življenju, je matura predstavljala pomemben zaključek obveznega šolanja in kot tako sem jo videl že ob vpisu v srednjo šolo. A meni je pomenila več kot to – dobro opraviti maturo je postal moj cilj oziroma neke vrste osebni projekt. Z nezanemarljivim vložkom dela, ob pomoči in nasvetih profesorjev ter podpori staršev mi je uspelo postati zlati maturant. Nečesa pa takrat še nisem vedel, in sicer postati zlati maturant z vsemi možnimi točkami ni bila samo titula in zagotovitev vpisa na želeno fakulteto, ampak pomembno dopolnilo k moji samozavesti, ki mi vliva pogum poseči po višjih in drznejših ciljih. Vedenje, da sem bil sposoben z uspehom zaključiti tako kompleksen, skorajda nedosegljiv in naporen projekt, je bilo zagotovo eden od pomembnih gradnikov mojega nadaljnjega uspeha. Čeprav je to obdobje že daleč za mano in so izzivi danes drugačni in zahtevnejši, se še vedno lahko učim in motiviram iz svoje lastne preteklosti. Naloga, ki se trenutno zdi nepremagljiva, ima veliko podobnosti z maturo, ki se je tedanjemu dijaku zdela nedosegljiv cilj. Navsezadnje pa se v spomin veliko bolj vtisnejo lepi in pozitivni trenutki, zelo megleno se spomnim naporov in vloženega truda, najverjetneje bo ta spomin čez čas popolnoma izginil – in to me dodatno motivira za trud v prihodnosti. Res je, da življenje teče naprej in ne nazaj, vendar se je do neke mere pomembno vračati v svojo preteklost. Vsemu navkljub smo v vsakem trenutku seštevek vseh svojih preteklih izkušenj in prigod.

OIV nekoliko drugače: Preživetje v naravi

Maj 2010

Ob vsem udobju našega modernega sveta se včasih ne zavedamo, da nas to lahko zaziba v lažen sen ugodja in varnosti. Zato je dobro, da se imamo možnost preizkusiti tudi v drugačnem okolju. Dijaki ŠCRS smo dobili takšno priložnost. Za nekaj dni smo uspeli pobegniti iz vsakdanjega sveta in si privoščiti malce drugačno izkušnjo. Izkušnjo, kakršno nam lahko ponudi le mati narava. Na začetku smo sicer kar malce dvomili, ali smo sploh sposobni preživeti v naravi brez domače varnosti in udobja, brez naših elektronskih naprav, toplih radiatorjev in odej ter mehkih vzglavnikov. V okolju, v katerem pravil ne določa človek. Toda že po nekaj dneh smo proti pričakovanjem postali pravi mojstri preživetja v naravi. No ja, morda ne ravno mojstri, toda zagotovo smo svoje sposobnosti preživetja močno izboljšali. Ob tem neskromnem hvalisanju se zdaj najbrž že sprašujete, kaj smo na naši poučni dogodivščini sploh počeli. Pred odhodom na pot skozi slovenske gozdove smo prejeli navodila za pripravo. Navodila so vsebovala tudi seznam dovoljenih in strogo prepovedanih potrebščin, ki nas je kar precej šokiral. S sabo smo lahko vzeli res le osnovne stvari za preživetje, vsak »luksuz« (kot na primer pašteta ali prigrizek) pa je moral ostati doma. Kljub začetnemu nezadovoljstvu smo se prepovedi vsi pridno držali, smo pa vendar že drugi dan v gozdu vsi cenili, da smo smeli s seboj vzeti vsaj zobne ščetke.

Lina Burkelc Juras, dipl. prav., študentka podiplomskega študija PF UM

Izkušeni vodnik nam je pripravil celo paleto zanimivih aktivnosti. Pod njegovim strogim vodstvom smo preigrali nekaj iger, kar precej prehodili, izdelali bivak, v katerem smo tudi spali, in se odpravili na lov. Fantje so se naučili izdelati past za polhe in so bili pri lovu celo uspešni. Za eno izmed večerij smo si tako privoščili okusnega polha, žabo in kobilice, vse popečene na odprtem ognju. Dekleta smo iz moke, soli in vode pripravile hrustljave kruhke. Manjkalo nam ni prav nič in od lakote zagotovo nismo pomrli (četudi je bilo kdaj slišati kakšen vzdih po pašteti, ki je ostala doma). Spoznavali smo živalski in rastlinski svet ter se naučili dosti novega o možnih načinih uporabe rastlin. Najpomembneje pa je, da smo v le nekaj dneh razumeli, kako so naši predniki uspeli preživeti v naravi le z nožem in ognjem, in doumeli, da je že skoraj pozabljena vez med človekom in naravo pomembna in da je ne gre prezreti. Ob prihodu domov smo se družno strinjali, da je bila naša dogodivščina zares zanimiva in da bi jo zagotovo še kdaj želeli ponoviti.

Junij 2010

Izobraževanje zaključili zadnji dijaki v programu steklar Sistem praktičnega pouka se od začetka izobraževanja steklarjev na Steklarski šoli v Rogaški Slatini do zatona izobraževanja v skrajšanem in triletnem programu ni bistveno spremenil.

Ivan Lampret, učitelj praktičnega pouka

September 2010

Tako v dve- kot tudi v triletnem programu so se dijaki pri praktičnem pouku učili ločeno po poklicih. Bodoči steklopihalci, steklobrusilci, stekloslikarji in pozneje še stavbni steklarji so delali ločeno v proizvodnih prostorih Steklarske šole. Ur praktičnega pouka je bilo zares veliko, saj se je praktično delo izvajalo po štiri polne ure dnevno, zraven tega pa so dijaki imeli še obvezno prakso, ki je trajala en mesec in je potekala med poletnimi počitnicami. V delavnicah so dijaki delali pravzaprav pod enakimi pogoji in v podobni sestavi skupin kot redno zaposleni delavci. Tako so seveda pridobili veliko izkušenj s praktičnim delom in so se po končanem izobraževanju z lahkoto vključili v proizvodni proces. Z začetkom gospodarske krize in ob slabšanju stanja v steklarski industriji je zanimanje za steklarske poklice začelo upadati in na koncu povsem zamrlo. To je bila velika škoda, saj je velika večina dijakov, ki so uspešno končali šolanje, bila res dobra, kar se praktičnega znanja tiče. Zadnje generacije steklarjev žal niso videle perspektive v steklarstvu in le malo jih je ostalo v svojem poklicu, saj so se delovni pogoji slabšali, osebni dohodki pa nižali. Z izhodom iz krize v zadnjih nekaj letih ter izboljšanjem splošnega stanja v gospodarstvu in tudi steklarstvu pa se je pojavil problem pomanjkanja steklarjev, saj kar nekaj let vpisa v katerikoli steklarski program sploh ni bilo.

Zaradi stečaja Steklarske nove ostali brez delavnic za praktični pouk steklarjev, kurilnice in jedilnice

Izgradnja nove kurilnice in kuhinje z jedilnico

Obisk takratnega ministra dr. Igorja Lukšiča V začetku šol. leta 2010/11 smo starši zaradi stečajnega postopka v Steklarski novi, ki je trajal od maja 2009, zaskrbljeno spremljali novice o dogajanju v šoli, Svet staršev se je sestal na prvi redni seji 23. 9. 2010. Ravnateljica Anita Pihlar nas je seznanila s težavami v zvezi z jedilnico in optimistično napovedala, da bo šola dobila lastno ogrevanje predvidoma do 10. oktobra, do konca koledarskega leta pa naj bi bili zgrajeni tudi nova kuhinja in jedilnica. Seznanila nas je, da MŠŠ načrtuje odkup pritličnih prostorov in funkcionalnega zemljišča, ki je bistvenega pomena za dostop do šole. Pojasnila je vzroke za neurejena premoženjska razmerja med šolo in družbo v stečaju in opozorila na resne težave, vezane na zagotavljanje osnovnih pogojev dela – ogrevanje učilnic in dijaškega doma ter zagotavljanje prehrane za dijake. Strasti med zaposlenimi, dijaki in seveda starši so bile razburkane, govorilo se je o možnosti zaprtja šole. Svet staršev je enotno podprl prizadevanja vodstva šole in vsega kolektiva pri iskanju pravnih, finančnih in organizacijskih rešitev, da bi se pouk lahko nadaljeval. Starši smo se zavedali, da je ne samo za naše otroke, ampak tudi za vse bodoče generacije in sam kraj obstoj ŠCRS velikega pomena. Z neumornim vztrajnim delom vodstva šole in enotnostjo v kolektivu, s pomembno podporo lokalne skupnosti in z nekaj pogumnimi potezami, se je uspelo najti rešitev. Najprej skromno in skorajda improvizirano, a zadostno za izpolnitev pogojev za nadaljevanje pouka. Lastno ogrevanje je šola dobila 16. oktobra, nova kuhinja se je urejala v kleti dijaškega doma in je bila predana v uporabo konec decembra 2010. Do odkupa zemljišča in prostorov, kot je bilo pojasnjeno, zaradi težav pravne narave ni prišlo. Šola je bila v prostorski stiski in nadaljevalo se je dopisovanje in dogovarjanje z MŠŠ.

Oktober– december 2010

Februar 2011

Andreja Zupan, univ. dipl. jur., predsednica Sveta staršev 2010-2012 in 2014-2016

Januarja 2011 je šolo obiskal tudi takratni resorni minister dr. Igor Lukšič. Dijaki so pripravili kulturni program, možnost udeležbe na okrogli mizi z ministrom in priložnost za predstavitev svojih stališč pa je dobil tudi Svet staršev. Kot predsednica Sveta staršev tudi v nekaj naslednjih mandatih sem lahko spremljala razvoj šole in delo na šoli; izreči je treba iskreno pohvalo tudi delu nove ravnateljice Dubravke Berc Prah in vsega kolektiva.

Na sejah Sveta staršev so na začetku šolskega leta vedno predstavljeni programi dela, med šolskim letom pa se delo vseh oddelčnih skupnosti in posameznih dijakov spremlja sproti. Po prvi konferenci je vedno narejena in Svetu staršev predstavljena analiza dela, analiza vzrokov za morebitne težave in neuspehe, vzpostavljen je stik s starši in opravljeni so razgovori z dijaki ob sodelovanju razrednikov ter nato predlagani potrebni ukrepi za razrešitev konkretnih ugotovljenih težav. Gre za udejanjane sprejetosti, vključenosti, podpore, iskanja dobrih rešitev. Tak način dela daje zelo dobre rezultate pri samem šolskem delu in ima odličen vzgojni vpliv, kar oboje je, brez dvoma, velika prednost ŠCRS. Na sejah Sveta staršev so predstavljeni seveda tudi številni navdušujoči rezultati dijakov ŠCRS na učnem, športnem in kulturnem področju, raznih tekmovanjih. Tu so še razna srečanja, nastopi, koncerti pevskega zbora, izvedba maturantskih ekskurzij in maturantskega plesa ... To je res »Šola za znanje, smeh in sanje«.

Kar tri prva mesta v državi

Marec-maj 2012

Na čas, preživet v ŠCRS, se pogosto spomnim. Ne le da je bila šola v mojem domačem kraju in zatorej priročno blizu, kar mi je prihranilo vožnjo z avtobusom ali vlakom, tudi od starejšega brata (ki je že obiskoval isto šolo) sem o ŠCRS slišal lepe stvari, zaradi česar sem se odločil za to ustanovo. Moram reči, da je bila to dobra odločitev. V teh štirih kratkih letih sem se naučil marsikaj novega in zanimivega, spletla pa so se tudi tesna prijateljstva. Všeč mi je, kako so profesorji in profesorice spodbujali našo vedoželjnost, obenem pa so dijake znali tudi motivirati za sodelovanje na raznoraznih tekmovanjih – tako sem se v tretjem letniku odločil sodelovati na tekmovanju v znanju angleščine. Na državnem tekmovanju mi je uspelo doseči najvišje število točk v državi, zlato priznanje in naziv državnega prvaka. Po srednji šoli sem se uspešno vpisal na študij zgodovine ter angleškega jezika in književnosti v Mariboru, kjer nas prav tako spodbujajo k branju in h kritičnemu razmišljanju.

Nik Zabukovšek, študent zgodovine in angleškega jezika in književnosti Univerze v Mariboru

Tekmovanje v znanju angleščine za tretji letnik že vrsto let organizira društvo IATEFL Slovenia in poteka na šolski, regijski in državni stopnji. Na šolski stopnji lahko sodeluje, kdor se želi preizkusiti v znanju jezika in se poleg šolskega dela z angleščino srečuje še na neformalen način. K tekmovanju spodbujam vse, ki želijo potrditve na malce drugačni ravni, kot je pri pisnih preverjanjih v razredu, in ki želijo razširiti ali poglobiti svoje znanje. Tudi v šol. letu 2011/12 smo na šoli izvedli šolsko tekmovanje iz znanja angleščine in na regijsko tekmovanje, ki je potekalo na Srednji šoli Slovenska Bistrica, se je uvrstilo pet dijakov. Ker učitelji po tekmovanju popravljamo izpitne pole, mi je bilo že kmalu jasno, da se bo Nik Zabukovšek, tudi sicer odličen in vzoren dijak, ki je pri pouku angleščine dokazoval nadpovprečno znanje, z zelo visokim številom točk uvrstil na državno tekmovanje. Še bolj pa sem bila vesela, ko sem čez nekaj dni izvedela, da je na regijskem tekmovanju dosegel najvišje število točk med vsemi tekmovalci. 19. marca 2012 sem Nika odpeljala na državno tekmovanje v Ljubljano. Takšni dogodki mi vedno prikličejo podobna občutja: ponos, da je med najboljšimi srednješolci v znanju angleščine tudi moj dijak; zaskrbljenost, kakšne bodo naloge; upanje, da se bo mogoče visoko uvrstil … Medtem ko je na regijskem tekmovanju Nik dokazoval znanje iz bralnega razumevanja, rabe jezika in poznavanja kulture, je na državnem tekmovanju moral pokazati svojo zmožnost slušnega razumevanja in pisnega izražanja. Po tekmovanju mi je zaupal, da naloge sploh niso bile tako težke …

Mag. Bernarda Leva, učiteljica angleščine

Še zdaj se spomnim večera, ko sem prejela Nikov klic. Ker so rezultate tekmovanja sprva lahko videli le tekmovalci s pomočjo gesla, sem bila še toliko bolj radovedna, kako se je odrezal. »Zlato imam, 137 točk!« so bile njegove besede in od silnega ponosa in veselja sem skorajda glasno zavriskala. In Nik ni prejel le zlatega priznanja, ampak je med vsemi tekmovalci na državni ravni dosegel najvišje število točk.

Vsako leto se tekmovanja iz slovenščine za Cankarjevo priznanje udeleži zajeten delež z besedami navdahnjenih dijakov ŠCRS, zato se lahko šola v svoji bogati zgodovini pohvali s številnimi vrhunskimi dosežki različnih generacij.

Katarina Belcer, študentka Medicinske fakultete Univerze v Mariboru

Cankarjevo tekmovanje je med vsemi tekmovanji, ki jih ima na razpolago dijak ŠCRS, morda najbolj »posebno« − medtem ko večina tekmovalnih pol, ki mu jih po uvodnem nagovoru mentorja z »Veliko sreče!« potisnejo pod nos, zahteva obvladanje faktografije, obširno poznavanje tematike in občasno iznajdljiv pristop, Cankarjevo tekmovanje cilja tudi v drugo smer. Namen merjenja moči v pisanju namreč ni zgolj obvladovanje slovničnih pravil ali analiziranje predpisanega literarnega dela do prafaktorjev. Sodelujočega dijaka potisne med besede in ga izzove, da si med njimi izbori svoj prostor, prestopi meje stvarnosti in poseže po policah možganov, na katerih mnogi pustijo stagnirati svojo domišljijo. Cankarjevo tekmovanje je tudi najbolj kontroverzno – dovolj, da je nekajkrat razburkalo strani najbolj branih nacionalnih medijev v spletni in fizični obliki ter v srdito debato o (ne)primernosti predpisane literature potegnilo še tiste Slovence, ki knjig sicer ne povohajo niti od daleč. Največji čar Cankarjevega tekmovanja (in tisto, kar ga dela zares unikatnega) pa je – vsaj zame osebno – v tem, da med pripravo na esejistično razlaganje, utemeljevanje, aktualiziranje besedila ter periodično krašenje odstavkov z vrivanjem obveznih strokovno zvenečih literarnih pojmov tekmovalec ne odkriva le svežih informacij o svetu, ampak tudi o sebi. Vsaka knjiga, ki jo preberemo, četudi (ali pa prav zato!) kot obvezno čtivo v sklopu srednješol. tekmovanja, vsaj za odtenek spremeni morfologijo naše osebnosti.

Prva medalja na mednarodnih tekmovanjih

Avgust 2012

Pot do težko pričakovane medalje se je začela že v zimskih mesecih leta 2012. Po šolskem in zahtevnem regijskem preboju je sledil dan D. 13. aprila 2012 je bila v Šentilju zbrana elita najboljših mladih geografov Slovenije. To leto se je na tekmovanje prijavilo kar 680 tekmovalcev, od tega jih je samo 30 prišlo do državnega tekmovanja. Dijak ŠCRS Armando Tratenšek je dosegel izjemen uspeh, pometel z vso konkurenco in dosegel absolutno prvo mesto v državi. Postal je član slovenske reprezentance najboljših štirih geografov v Sloveniji in odšel na svetovno geografsko olimpijado v nemški Köln. Kot Armandova mentorica sem tesno sodelovala z ZRSŠ in poudariti moram, da je bila udeležba na olimpijadi vse do zadnjega trenutka zelo vprašljiva. Takratno MŠŠ zaradi varčevalnih ukrepov ni hotelo finančno podpreti udeležbe na tekmovanju. Tako smo se organizirali sami. S kolegom Danijelom Lilekom sva s pomočjo naše šole (ob tej priložnosti bi se rada iskreno zahvalila takratni ravnateljici Aniti Pihlar), občine Rogaška Slatina in sponzorjev plačala prijavnino in najela šolski kombi. Sama sem sedla za volan in ekipo odpeljala v Nemčijo. Verjela sem v ekipo, verjela v svojega dijaka Armanda, v njegovo znanje in bilo bi mi zares hudo, če se olimpijade ne bi mogli udeležiti. Marsikdo si ne more predstavljati, koliko truda so dijaki vložili v delo in bilo bi nepravično, če jim ne bi dali priložnosti. Poleg tega pa je bila naša država tudi soustanoviteljica 1. svetovne geografske olimpijade leta 1996 na Nizozemskem in je ves čas tudi aktivno tekmovala.

Alenka Virant, prof., učiteljica geografije

Z Armandom sva veliko pričakovala tudi zaradi uspeha, ki ga je dosegel leta 2011, ko je zastopal Slovenijo na evropski olimpijadi v Brnu na Češkem. Tekmovanje v Nemčiji je potekalo po ustaljenih pravilih geografskih olimpijad. Tekmovalci so se pomerili v treh disciplinah, in sicer so reševali multimedijski test, štiriurni pisni test in opravili dvodnevno zahtevno terensko delo. Težko smo pričakovali rezultate in veselje je bilo neizmerno, ko smo na odru velike dvorane v središču Kölna zaslišali ime našega reprezentanta. Od 128 najboljših geografov sveta iz 32 držav je Armando osvojil bronasto medaljo. Tako se je v zgodovino šole zapisal kot prvi dijak, ki mu je uspelo osvojiti tako visoko lovoriko. Izjemni uspehi mojih dijakov mi dajejo moč, so spodbuda za delo naprej in dokaz, da hodimo po pravi poti.

Armando Tratenšek, študent farmacije

Leta 2011 sem si z osvojenim tretjim mestom na državnem tekmovanju iz znanja geografije zagotovil mesto v reprezentanci Slovenije, ki je zastopala našo državo na srednjeevropskem tekmovanju iz znanja geografije v Brnu na Češkem. Medalje tam sicer nisem osvojil, sem pa spletel mnogo prijateljskih vezi in doživel prečudovit teden z mladimi geografi. Leto kasneje sem, ko sem se prebil skozi šolsko in regijsko tekmovanje, osvojil naslov državnega prvaka v znanju geografije, kar je pomenile dvoje – zlato priznanje in mesto v ekipi na svetovni olimpijadi iz znanja geografije v nemškem Kőlnu. Za prevoz je poskrbela profesorica Alenka Virant kar sama – celotno slovensko reprezentanco je sama peljala tja in teden dni kasneje tudi nazaj. Ta olimpijada je bila mnogo kompleksnejša kot tista v Brnu, saj so se je udeležili predstavniki z vsega sveta. Odlično je bilo poskrbljeno za preplet tekmovalnega dogajanja in sproščenega druženja – poleg tekmovanj so bili namreč organizirani tudi izleti, zabave po nadstropjih hostla … Teden se je zaključil zame zelo uspešno – ne le, da imam še vedno prijatelje po celem svetu (pred kratkim me je obiskal kolega z Nove Zelandije, v bližnji prihodnosti pa se nameravam tudi jaz odpraviti na pot), temveč sem osvojil tudi bronasto kolajno za izkazano znanje, česar sem bil izredno vesel. Pet let kasneje zaključujem študij farmacije. Z geografijo nimam več neposrednega stika, še vedno pa rad preberem kakšen z njo povezan članek, se dobim na kosilu s člani slovenske reprezentance ali pa obiščem prijatelje iz drugih držav, ki sem jih spoznal ravno na tem tekmovanju.

Januar 2013

Dobrodelni koncert Dijaške skupnosti ŠCRS Vedno se rada spomnim gimnazijskih dni, ki sem jih preživela na ŠCRS. V drugem letniku me je doletela čast, da sem prevzela nalogo predsednice Dijaške skupnosti ŠCRS. Lahko rečem, da smo v času mojega predsednikovanja izvedli veliko uspešnih projektov, med katerimi izstopa dejavnost ŠCRS se druži. To so bile decembrske dejavnosti, ki smo jih vpeljali v popoldanskem času v letu 2011. Kuharsko, glasbeno, ustvarjalno, športno in druge delavnice so večinoma vodili zunanji izvajalci. Praznično druženje smo ponovili tudi naslednje leto.

Špela Rožman, študentka magistrskega študija psihologije na Filozofski fakulteti v Mariboru

Drugi projekt, s katerim se prav tako lahko pohvalim, pa je dobrodelni koncert, ki smo ga prvič izpeljali januarja 2013. Prvotna ideja je bila precej enostavna: dijakom naše šole smo želeli ponuditi možnost, da se povežejo, ustvarijo glasbeni dogodek in se tako pokažejo širši javnosti. Kmalu zatem pa sem ugotovila, da ne bi bilo slabo, če bi se povezali tudi z drugimi srednjimi šolami. Dobila sem vso podporo pri mentorici Bernardi Leva in ravnateljici Aniti Pihlar. Na koncertu sta nastopili glasbeni skupini z Gimnazije Celje Center in gimnazije Šolskega centra Velenje. Zbrani denar smo namenili socialno šibkejšim dijakom ŠCRS. Izjemno sem vesela in ponosna, da se oba projekta »moje« ekipe na šoli izvajata še danes.

Ko sem v šol. letu 2011/12 prevzela vodenje Dijaške skupnosti ŠCRS, je začela med dijaki tleti zamisel o organizaciji dobrodelnega koncerta, na katerem bi se lahko predstavili dijaki naše šole in njihovi gostje. Že naslednje šolsko leto je zamisel dozorela – začele so se priprave na prvi dobrodelni koncert, z njegovim izkupičkom pa smo želeli pomagati socialno šibkejšim dijakom na šoli. Priznati moram, da sem se projekta lotila z rahlo negotovostjo, a prav zaradi močne volje in prizadevanja dijakov in predsednice Dijaške skupnosti Špele Rožman ter njihove želje pomagati socialno šibkejšim in ob spodbudi takratne ravnateljice Anite Pihlar sem njihovo zamisel podprla in jim po svojih najboljših močeh pomagala pri organizaciji. Koncert se je zgodil 24. januarja 2013 v Kulturnem centru v Rogaški Slatini, na njem pa je nastopilo več kot 25 posameznikov. Na odru smo videli in slišali precej dijakov naše šole – nekateri izmed njih so zdaj že uveljavljeni pevci ali sodelujejo v znanih glasbenih zasedbah. To so bili skupina Kvarta, glasbena skupina iz Bistrice ob Sotli, Gašper Krklec, Ana Ferme, narodno zabavni ansambel ŠCRS, pridružil pa se jim je še učitelj naše šole Boris Pokorn, ki je zapel v duetu z dijakinjo Kajo Humski. Točke sta popestrili plesalki Urša Medved in Teja Hauptman, za klavirsko spremljavo pa je poskrbela Andreja Krklec. Vabilu za sodelovanje sta se prijazno odzvala tudi Šolski center Velenje in Gimnazija Celje – Center, ki sta koncert popestrila s svojima glasbenima skupinama Drotarji in Z3ro Z3ro. Program sta suvereno in s komičnimi vložki povezovala Polona Žučko in Blaž Majcen, ki sta nasmejala polno dvorano obiskovalcev.

Mag. Bernarda Leva, mentorica Dijaške skupnosti ŠCRS

Po uspešno izpeljanem koncertu je sijalo zadovoljstvo ne le na obrazih nastopajočih in obiskovalcev, temveč tudi na obrazih vseh predsednikov in predsednic razrednih skupnosti, ki so pomagali pri izvedbi. Ponosna in hvaležna sem, da mi je dano delati z mladimi, ki čutijo odgovornost do bližnjega in se zavedajo pomena dobrodelnosti, prav tako pa me veseli dejstvo, da ta dobrodelni projekt na šoli še vedno živi.

Avgust 2013

Februar 2014

Ravnateljica šole postane Dubravka Berc Prah

Dijaki izbrali slogan in himno šole Razmišljam o gimnazijskih letih. Manj kot leto in pol je minilo, ko smo na topel julijski dan prejeli maturitetna spričevala in nato kasneje ponosno zakorakali v nov in drugačen svet – študentsko življenje, a v tem trenutku se mi zdi vse skupaj tako zelo daleč nazaj, kot da je minila že cela večnost, odkar smo s sošolci, vrstniki, ostalimi dijaki in profesorji ustvarjali zgodbe na ŠCRS.

Estera Gjuras, študentka Medicinske fakultete Univerze v Mariboru

ŠCRS – šola za znanje, smeh in sanje. Teh nekaj besed sem strnila v smiseln stavek, vendar se njegovega popolnega pomena zavedam šele sedaj, saj lahko na gimnazijsko šolanje gledam z drugačne perspektive. Veliko smo se naučili, tako šolske snovi kot tudi nekaterih življenjskih lekcij, in si na podlagi skupka znanj postavili temelje, da se bomo lahko razvili v odgovorne in razgledane posameznike, ki težijo k širjenju obzorij. Trenutke, prežete s smehom, si ljudje lažje in hitreje vtisnemo v spomin, zato so ti po navadi naša prva misel, ko pomislimo na gimnazijska leta. Na ŠCRS smo se v sklopu številnih šolskih in obšolskih dejavnosti tudi veliko družili, se zabavali in smejali in med seboj stkali prava prijateljstva. Za večino razvedrilnih aktivnosti je skrbela Dijaška skupnost, ki je delovala pod okriljem šole in si je vseskozi prizadevala za pestro dogajanje na ŠCRS. Organizirali smo različne delavnice, natečaje, sodelovali na dnevu odprtih vrat, obeleževali svetovne

dni, pripravljali radijske proslave in vsako leto organizirali dobrodelni koncert. Pomembno sem mi zdi, da ti šola ponuja veliko količino znanja, sodelovanje z različnimi ljudmi, ki te lahko osebnostno izpopolnijo, ter hkrati omogoča zadostno mero družabnih aktivnosti, kjer lahko sprostiš svoj um, telo in duha, saj lahko le na ta način s polno paro slediš zastavljenim ciljem in gradiš svoje sanje. Ja, imeli smo se lepo. Medsebojno sodelovanje, izmenjave izkušenj, uspehi, padci, vse to je bilo del našega šolanja, Profesorji so nam podajali najrazličnejša znanja, mi pa smo to pridno uporabljali in s svojo kreativnostjo pustili pečat na ŠCRS in tako ustvarjali lepe spomine. »Quod serimus, metimus, quod damus, accipimus.«

Šola za znanje, smeh in sanje. Himna ŠCRS Besedilo: Tim Čuček, Jasmina Kovačič, Azra Mušić, Mirna Šafranko in Žiga Žlender Glasba: Tim Čuček Aranžma: Boris Pokorn Družina smo mi, ki zažari, prijateljstvo nas povezuje, naj skupna bo pot, tu in drugod, tisto, kar nas zaznamuje … Naj se sliši na ves glas, o naši šoli in o nas, naj odmeva naše znanje, da uresničijo nam se sanje. Vpijmo vsi, vsi v en glas, raznolikost je značilna za nas. Majhna šola ni ovira, ful se dogaja in ful se odvija. Na poti do svojih sanj (na poti do svojih sanj), ustvarjamo svet spoznanj (ustvarjamo svet spoznanj), šola je vir za to (šola je vir za to), da nam prihodnost lepša bo. Družina smo mi, ki zažari, prijateljstvo nas povezuje, naj skupna bo pot, tu in drugod, tisto, kar nas zaznamuje …

Naj se sliši na ves glas, o naši šoli in o nas, naj odmeva naše znanje, da uresničijo nam se sanje. Vpijmo vsi, vsi v en glas, raznolikost je značilna za nas. Majhna šola ni ovira, ful se dogaja in ful se odvija. Družina smo mi, ki zažari, prijateljstvo nas povezuje, naj skupna bo pot, tu in drugod, tisto, kar nas zaznamuje … Družina smo mi, ki zažari, prijateljstvo nas povezuje, naj skupna bo pot, tu in drugod, tisto, kar nas zaznamuje … Družina smo mi …

Januar 2014

Prvo strokovno srečanje učiteljev naše regije v organizaciji ŠCRS Zamisel o strokovnih srečanjih srednješolskih in osnovnošolskih učiteljev ožje regije se je oblikovala iz potrebe po stanovskem druženju, na katerem bi izmenjali spoznanja, ugotovitve, mnenja, saj nas vertikala v izobraževalnem procesu povezuje, ko vsestransko oblikujemo mladostnika v odraslo osebo, ki bo krojila bodočnost nas vseh. Odločili smo se, da bodo srečanja vsebovala del, v katerem udeleženci poslušamo predavanje slovenskega strokovnjaka z aktualno perečo temo s področja procesa izvajanja pouka, drugi del pa bo delavniški, v katerem poglobimo obravnavano temo. 2014 – Zrela modrost potrebuje mladost, da jo ponese naprej Družili smo se prvič in to pod okriljem besed Borisa Pahorja. Strokovnemu predavanju dr. Viljema Ščuke o učiteljevem moralnem poslanstvu v današnji zmaterializirani družbi in o izgorelosti v tem poklicu je prisluhnilo okrog 60 osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev, ravnateljev in svetovalnih delavcev.

Metka Leljak, prof., organizatorica prvega srečanja

2015 – Komunikacija kot izziv (učitelji – učenci – starši) Predavala je Simona Levc. V sodobni šoli je marsikaj drugače, kot je bilo. Predvsem se spreminjajo generacije otrok, ki prihajajo v šolo, saj so to največkrat »razvajeni otroci razvajenih staršev«. Potrebujejo drugačne pristope in načina dela. Učitelji veliko vlagajo v delo z učenci, spreminjajo metode, se prilagajajo. Premalo časa pa posvetijo tistemu najosnovnejšemu – komunikaciji. Vedno znova ugotavljamo, da komunikacija med učitelji in starši večkrat predstavlja stres tako za učitelje kot tudi za starše. 2016 – Kako komunicirati? Odločitev je vaša Naslovno predavanje je izvedla Saša Einsiedler, komunikacijska trenerka in svetovalka. Nato so stekle tri delavnice: uspešno vodenje roditeljskih sestankov je vodila Tatjana Zidar Gale, asertivnost za učitelje je izpeljala Lea Beznik, moč jezika v komunikaciji pa Mirjam Dominko.

2017 – Šola in razvijanje odgovornosti V plenarnem predavanju je dr. Vesna Vuk Godina predstavila antropološki pogled na temo odgovornosti. V izbirnem delu so stekle delavnice: med odgovornostjo šole in odgovornostjo učencev in njihovih staršev pod vodstvom doc. dr. Sebastjana Kristoviča, razvoj odgovornosti je izpeljala dr. Barbara Horvat Router in odgovornost učiteljev in staršev za odnose med učenci je vodil Izidor Gašperlin.

Udeleženci menijo, da je tovrstno strokovno srečevanje zelo koristno. Kljub temu da je večina osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev predvidela iste nevralgične točke pouka, se je pokazalo, da je izmenjava spoznanj in strokovnih ugotovitev potrebna, zlasti je bilo nujno vzpostaviti povezave med osnovnošolskimi in srednješolskimi učnimi načrti. Učitelji so izrazili mnenje, da so srečanja smiselna tudi zato, ker bodo na podlagi izmenjave strokovnih ugotovitev v načrtovanje in izvedbo pouka bolj suvereno vpeljevali nekatere spremembe.

Marec 2014

PREMIERA PRVEGA Šolskega MUZIKALA MAMMA MIA Muzikal Mamma Mia je muzikal o ljubezni, hrepenenju, mladostni vihravosti, sanjah. Po njem so posneli tudi film in ravno ta je botroval želji dijakov ŠCRS, da so ga želeli na oder postaviti v angleškem jeziku.

Agata Brantuša, prof., mentorica muzikala

Pravijo, da je vsak začetek težak in tudi pri nastajanju našega muzikala ni bilo nič drugače. To je bil projekt, s kakršnim smo se na šoli srečevali prvič; treba je bilo razmisliti o tisoč in eni stvari: kako bomo skrajšali in prilagodili scenarij, kdo bo odigral glavne vloge, kdo si bo upal peti pred polno dvorano, kako bomo izvedli plesne koreografije, kdaj in kje bodo vaje, kdo bo poskrbel za glasbo in luči, kdo bo šival kostume in še in še. In res smo kar med samimi dijaki našli vse potrebne moči: Katarina Belcer je priredila scenarij, Urša Medved in Anja Prešeren sta prevzeli koreografijo in plesno mentorstvo, glavna tehnična podpora pa sta bila Dominik Došler in Klemen Kodrič. Pri soustvarjanju scene sta sodelovali Nadja Kokovnik in Pia Novak. Tina Gorenjak nam je velikodušno in prostovoljno pomagala pri zaključnem oblikovanju dramskih likov, pri celotnem projektu pa so sodelovali tudi sodelavci z donacijo pri nakupu kostumov, družinski prijatelji so izdelali ogrodje scene, naši snažilki in mama nastopajoče dijakinje pa so sešile nekaj kostumov. Pri soustvarjanju je sodelovalo še 30 dijakov: en dijak iz programa tehnik optik, vsi ostali pa iz programa gimnazija. Medtem ko deklet ni bilo treba posebej prositi za sodelovanje, so se fantje sprva nekoliko obotavljali. Ko so se pridružili igralsko-pevski zasedbi, so začeli uživati in velikokrat so publiko prijetno presenetili s svojo energijo. Skupaj smo dokazali, da je cilje iz učnih načrtov mogoče dosegati na zelo različne načine. Še več, zaživeli so različni talenti, želje in zmožnosti dijakov. Kot mentorici sva včasih že obupavali, a so naju dijaki vedno znova prepričali, da nam bo s skupnimi močmi uspelo. Abbina glasba in besedila, zanimiva zgodba in pozitivna energija so povezali vse dijake od prvega do četrtega letnika. Po novem letu (vstopili smo v leto 2014) so bile vaje pogostejše in resnejše, določili smo datum premiere in začeli smo se zavedati, da gre zares. Organizirali smo tudi intenzivne vaje v prostorih župnišča na Sladki Gori, kjer smo v ustvarjanju preživeli dva nepozabna dneva. Na teh vajah smo dokazali, da zmoremo veliko in smo v tem duhu nadaljevali vse vikende in tudi nedelje do težko pričakovane premiere.

Mag. Bernarda Leva, mentorica muzikala

Prišel je 28. marec 2014 – dan premiere. Dopoldanska predstava je bila pred domačim občinstvom – sošolci in učitelji ŠCRS. Že po prvih nekaj taktih je bilo opaziti, da dijaki neizmerno uživajo na odru in da je občinstvo začutilo njihovo energijo. Aplavz na koncu predstave je povedal svoje – splačalo se je, ves trud zadnjih nekaj mesecev ni bil zaman. Zvečer smo predstavo ponovili, tokrat pred širšim občinstvom, saj so v dvorani sedeli naši prijatelji, starši, znanci. Doživeli smo stoječe ovacije. Med sodelujočimi se je spletlo posebno prijateljstvo, zadovoljstvo ob spoznanju, da je ves trud poplačan, in v očeh nastopajočih je bilo opaziti neizmerno radost, ponos in navdušenje.

Energija, vztrajnost, povezanost, predanost, želja po nastopanju – po uspehu. To so le drobtinice v našem mozaiku, ki smo ga leta 2014 skupaj sestavili dijaki ŠCRS. Kmalu po tem, ko se je začelo šušljati, da se na naši šoli pripravlja prvi muzikal, sem vedela, da želim biti del tega. Naši vztrajni profesorici sta imeli močno voljo že na samem začetku. Kako časovno uskladiti 36 dijakov, da bo vsem ustrezal določen dan za vaje? Seveda se je to sprva zdelo skoraj nemogoče. Pa vendar. Počasi smo začeli postavljati temelje, na katerih smo gradili svojo zgodbo, ki je ni moč izbrisati. Ure in ure dela, prilagajanja, popravljanje in dopolnjevanje scenarija, koreografije, tisoč in ena ponovitev stavka, giba ... Samo predstavljajte si, kako težka naloga se je postaviti ob bok enemu izmed najbolj uspešnih muzikalov vseh časov. Naša naloga vsekakor ni bila enostavna. Skozi celoten potek nastajanja predstave pa smo verjeli vase in upali, da bodo gledalci naš projekt sprejeli odprtih rok. 28. marec 2014 je datum, ki ga ni moč pozabiti. Premiera. Vstopnice so pošle zelo hitro. Ne morete si predstavljati našega veselja, pričakovanja in mravljincev, ki so nas spreletavali! Kaj če padem, kaj če se zmotim, kaj če mi odpove glas. Vedno sem si rekla: »Samo improviziraj!« In to se je pokazalo za nekaj najbolj zabavnega na odru. Pa ne samo meni, slehernemu v ekipi. Uspelo nam je! Stoječe ovacije. Ponovitve predstave znova in znova, veselo in zadovoljno občinstvo, dobri odzivi. Bili smo enostavno presrečni! Pa tudi ponosni, da nam je vse skupaj tako uspelo. HVALA prof. Agati Brantuša in mag. Bernardi Leva za idejo, potrpljenje in izpeljan načrt. Skupaj nam je uspelo nekaj, česar nam nihče nikdar in nikoli ne more vzeti in s čimer se ŠCRS lahko na široko pohvali.

Ana Ferme, študentka Alma Mater Europeae, smer Fizioterapija

Februar 2015

Mitja Marguč, študent Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani

PRVA PRAKSA DIJAKOV PROGRAMA TEHNIK OPTIK V TUJINI V šol. letu 2014/15 nam je ŠCRS prvič omogočil opravljanje praktičnega usposabljanja pri delodajalcu v tujini, in sicer preko programa Erasmus+. Ker je bila to prvovrstna priložnost, ki je ni moč izpustiti, je bila večina našega razreda nad idejo navdušena. Po opravljenem izboru smo se na Dunaj odpravili Mitja Marguč, Petra Drinovec, Niki Hrepevnik, Zala Urbanija in Jan Brumen. V avstrijsko prestolnico smo odšli v nedeljo, 18. januarja 2015, v spremstvu naše učiteljice Branke Kovačič. V ponedeljek smo imeli uvodni sestanek s koordinatorico Andreo iz podjetja AusTraining, ki nam je podala potrebne informacije. S Petro sva prakso opravljala v optiki Expert, Zala in Niki v optiki Lukitsch in Jan v optiki Myoptic. Dnevno smo delali po 6 ur. Izdelovali smo očala na avtomatskem brusilnem stroju, opravljali popravila in izdelovali okvirje iz acetatnih ploščic. Naši mentorji so bili na začetku precej nezaupljivi, zato so najprej preverili naše znanje teorije in nam podali mnogo nasvetov za v prihodnje. Seveda smo prosti čas izkoristili tudi za oglede mesta, obiske trgovin ter pokušnjo lokalne hrane. V priznani restavraciji Figlmüller smo jedli znamenite dunajske »šnicle«, torto sacher in podobne dobrote. Med vikendi smo imeli vodene oglede, najprej smo si ogledali dvorec Schönbrunn, nato mesto in še naravoslovno-znanstveni muzej. Dunaj smo zapustili s težkim srcem, saj smo se že kar malo navezali nanj. Vendar nam bodo na to izkušnjo ostali lepi spomini, ki bodo z nami za vedno. Šele zdaj, ko so se vrata srednje šole za mano že zaprla, se zavedam, da smo štiri leta odlično preživeli, saj smo se imeli zelo lepo, četudi si tega kdaj pa kdaj nismo priznali. Skupaj smo se veliko presmejali, se zabavali in bili tudi mnogokrat okarani. Rade volje se vrnem v Rogaško Slatino in podoživim trenutke, ki mi vedno znova na obraz prikličejo nasmeh.

KOŠARKARJI PRVIČ POSTALI DRŽAVNI PODPRVAKI

Februar 2014

Vsa štiri leta na ŠCRS so bila zelo zanimiva, pestra in raznolika. Drugi letnik si bom, zraven vseh drugih dogodivščin in doživetij, zapomnil zaradi zgodovinskega ekipnega športnega uspeha ŠCRS. Pot do finala se je začela v Celju na Srednji zdravstveni šoli, kjer sta potekala regijski polfinale in finale. Premagali smo vse šole, in sicer I. gimnazijo Celje, Srednjo zdravstveno šolo in ŠC Celje ter upravičili vlogo favorita. Finalna tekma je bila polna zanimivih in atraktivnih zabijanj ter preigravanj, ob katerih so tako gledalci kot igralci nasprotnih ekip uživali in jim zaploskali. Tako smo se brez večjih težav uspešno uvrstili na državno tekmovanje. Končno se je prizorišče dogajanja prestavilo v naš domači kraj. ŠCRS je v športni dvorani Janina organiziral državni četrtfinale. V prvi tekmi smo nadigrali III. gimnazijo Maribor z rezultatom 64:32, v drugi tekmi pa smo premagali ŠC Slovenska Bistrica. Uspešno smo se uvrstili v polfinale, ki je bil ponovno v Rogaški Slatini. Sledila je najpomembnejša tekma sezone. Za napredovanje v končnico šolskega košarkarskega tekmovanja je bila potrebna le ena zmaga. V garderobi je vladala nekoliko neprijetna tišina, občutila se je nervoza in tudi malo treme. Prva tekma je potekala med II. gimnazijo Maribor in ŠCRS. Tekmo smo začeli nekoliko pod pritiskom, ko pa smo zadeli prve mete in obranili napade nasprotnikov, je igra zaživela in tako smo na koncu prepričljivo zmagali. Vedeli smo že, da smo v finalu, vendar je sledila še tekma proti favoriziranim Ljubljančanom z Gimnazije Bežigrad. S pomočjo gledalcev, ki so nam vlili dodatno energijo, smo se uspešno zoperstavili tudi njim. Z novima dvema zmagama smo ponosno odšli iz dvorane ter se že naslednji dan začeli pripravljati na težko pričakovani finale.

David Drame, študent kineziologije Fakultete za šport Univerze v Ljubljani

Državni finale se je odvijal v domači dvorani Janina, kjer se je zbralo veliko število gledalcev. Zbrano in suvereno smo premagali SŠ Domžale ter se tako uvrstili v boj za prvo mesto. Na žalost pa smo v samem vrhu klonili proti odlični ekipi SUAŠ, vendar smo se fantje zelo hitro sprijaznili z drugim mestom v državi in se začeli zavedati, da smo lahko ponosni tudi na naziv »podprvaki v košarki«. Srebrno medaljo v srednješolski ligi smo osvojili: Tin Stojković Todorić, Žiga Švigelj, Marinko Krtalić, Blaž Pešič, Tadej Tabak, Marko Tacer, Tony Remih Jagrič, Izidor Cvar, Vito Podgoršek, David Drame, Timi Napast, Niko Volarić, Niko Zorin in Kristijan Drofenik. Ekipo je vodila trenerka profesorica Zora Tabak.

September 2015

PO VEČ LETIH PONOVNO VPIS DIJAKOV V PROGRAM TEHNIK STEKLARSTVA Šol. leto 2015/16 je vsem, ki smo z delom in ustvarjanjem s steklom kakorkoli povezani, prineslo veliko zadovoljstva, hkrati pa nove izzive in veliko odgovornost. Po več letih, ko na naši šoli ni bilo zanimanja za vpis v steklarski program, je 1. septembra 2015 v 1. d sedelo šest prvošolcev, bodočih tehnikov steklarstva. Vsi po vrsti so izkazovali velik interes za izbrano strokovno področje in splošna znanja že od začetka izobraževanja. Resno so pristopili k delu in kljub začetnim težavam brez večjih pretresov iz tedna v teden napredovali. Največ dela so zagotovo imele štiri dijakinje, ki so se v program vpisale iz sosednje Hrvaške. Tedensko so poleg vseh šolskih obveznosti redno obiskovale večurni program slovenščine za tujce, ki ga je vodila Monika Šeligo.

Helena Topolovec, prof., razredničarka

Vsi vpisani dijaki so prvi letnik uspešno končali, v drugem letniku sta se jim pridružili še dve novi sošolki. Volja in veselje do dela, do spoznavanja novih vsebin in zahtevnejših tehnik obdelave stekla je pri vseh dijakih še vedno visoka. Ko smo zaposleni ob ponovnem vpisu dijakov v ta program premišljevali o novih odgovornostih in izzivih, ki nas čakajo, smo si lahko le v močno idealiziranih predstavah zamišljali skupino dijakov, ki bi imela tako visoko motivacijo in bi ji pomenilo delo in ustvarjanje s steklom tako velik izziv in veselje, kot je to značilno za vpisane dijake. Dober glas, ki so ga razširili dijaki o šoli in programu, je bogato obrodil, saj se je v šol. letu 2016/17 v prvi letnik vpisalo 17 dijakov. Vsi, ki smo si iskreno želeli ponovno obuditev steklarskega izobraževanja, se zavedamo, da je takšno število vpisanih zagotovo posledica več dejavnikov, ne le entuziazma in kakovostnega dela zaposlenih, temveč tudi odlične štipendijske politike Steklarne Rogaška in spremenjene situacije na trgu dela. Tako lahko danes z optimizmom razmišljamo o prihodnosti steklarskega poklica in se jasno zavedamo, da je izpolnjevanje visokih kakovostnih standardov pri izvajanju kurikula in prenašanje poglobljenega zavedanja o veličastni in enkratni naravi stekla, odgovornost vseh, ki načrtujemo in izvajamo izobraževalno delo v tem programu.

Spoznajmo se nekoliko drugače Na ŠCRS se zavedamo, da je prehod iz osnovne šole v srednjo za mladostnike lahko precej napeto in z različnimi stiskami prežeto obdobje. Dijakom želimo pomagati pri vzpostavljanju poznanstev z drugimi dijaki in učitelji, želimo jim pomagati, da hitreje navežejo prijateljstva in se čim bolje vrastejo v novo okolje, zato takoj na začetku septembra zanje organiziramo dejavnost, ki smo jo poimenovali Spoznajmo se in ki dijakom omogoča, da skozi delavniški način dela intenzivneje kot pri rednem pouku spoznajo svoje sošolce, sosošolce in razrednika oz. razredničarko. Dejavnost smo vrsto let izvajali v okviru učnih situacij in je bila enodnevna, v letu 2015 pa smo jo nadgradili in se s približno 80 dijaki prvič odpravili na dvodnevno taborjenje. V objemu neokrnjene narave sredi krajinskega parka Boč so dijaki delali na terenu, sodelovali v socialnih igrah in dejavnostih za krepitev timskega duha. Vsaka skupina je postavila svoj šotor in pripravila večerno predstavitveno točko, ena skupina dijakov je nabrala drva za taborni ogenj, spet druga je poskrbela za pripravo večerje. Medsebojno spoznavanje in navezovanje prijateljstva je v takšnih okoliščinah bistveno močnejše kot sicer. Pri organizaciji in izvedbi prvega spoznavnega tabora v letu 2015 smo sodelovali Helena Topolovec, Branka Kovačič, Boris Pokorn, Zdenka Petelinšek, Bernarda Leva, Tanja Ocvirk in Janez Srebot; za dijake smo pripravili različne delavnice (npr. Zabavne športne igre, My friends and me, Voda v Rogaški Slatini, Fizika v naravi, Krajinska umetnost). Zvečer je ob tabornem ognju in ob petju pesmi ter igranju družabnih iger potekal spoznavni večer, na katerem se nam je pridružila tudi ravnateljica Dubravka Berc Prah s priboljški.

September 2015

Janez Srebot, prof., koordinator tabora

Evalvacija prve izvedbe tabora je pokazala, da si dijaki (in, zanimivo, tudi starši) želijo takšne izvedbe, saj večina dijakov ni imela nobenih predhodnih izkušenj s postavljanjem šotora ali taborjenjem. Nekateri so prvič v življenju prespali v šotoru na prostem, zato se jim je izkušnja za dolgo vtisnila v spomin. Tabor smo izpeljali tudi v septembru 2016, seveda v drugačni zasedbi sodelujočih profesorjev, vendar z istim ciljem: ustvariti pogoje za nepozabno izkušnjo, obogateno s številnimi spremljajočimi aktivnostmi, ki vplivajo na dijakovo celostno doživljanje sebe in so ljudi na razvoj njegovih socialnih veščin in zavedanje o pomenu kakovostnega preživljanja časa v naravi.

December 2015

Odkup pritličja in kleti šole iz stečajne mase Steklarske nove Stečaj Steklarske nove, do katerega je prišlo leta 2009, šoli sprva ni prinesel večjih sprememb, saj smo smeli po najemni pogodbi še naprej nemoteno uporabljati prostore, ki so po delitveni bilanci premoženja pripadli Steklarski novi.

Mateja Jagodič, prof., predsednica Sveta zavoda 2010–

Septembra 2010 takratni stečajni upravitelj Štefan Rola ni podaljšal pogodbenega razmerja in šola je nepričakovano ostala brez kuhinje, jedilnice in ogrevanja. Najbrž smo bili tudi edina šola v Sloveniji, ki ni imela lastnega vhoda in dostopa do šolskih prostorov, prav tako smo ostali brez funkcionalnega zemljišča okoli šole. Ravnateljica Anita Pihlar je nemudoma sprožila aktivnosti za nemoteno delovanje šole. V reševanje nastale situacije se je aktivno vključil tudi Svet zavoda ŠCRS, ki je spremljal in na svojih sejah obravnaval razvoj dogodkov, pošiljal dopise pristojnim institucijam, sodeloval na sestankih s predstavniki MIZŠ in pozival pristojne službe, naj čim prej in na primeren način razrešijo zaplet. V stečajnem postopku je bila junija 2013 izpeljana prodaja industrijskega dela skupne zgradbe, prizadevanja za pridobitev spodnjih prostorov šolske stavbe pa so že več let bila na mrtvi točki. Dubravka Berc Prah je ob nastopu ravnateljevanja pridobitev spodnjih prostorov opredelila kot enega od temeljev svojega programa vodenja šole. 1. 8. 2013 je šolo obiskal Mitja Valič, takratni vodja Direktorata za investicije pri MIZŠ. Ogledal si je prostore in obljubil podporo pri reševanju nastale situacije, ki je takrat trajala že 4 leta. Sledili so številni dopisi, pozivi, telefonski pogovori, s katerimi smo morali povezati glavne akterje celotne zgodbe – predvsem Mitjo Maruška in Miro Koren Mlačnik na strani MIZŠ, ter Ireno Lesjak, stečajno upraviteljico Steklarske nove. Objavi 3. javne dražbe za prodajo spodnjih prostorov iz stečajne mase nekdanjega podjetja Steklarske nove je decembra 2015 sledil odkup prostorov s strani MIZŠ. V vmesnem času smo uspeli z MIZŠ ter lastnikoma Boštjanom Jagodičem in Marto Kaučič urediti menjalno pogodbo za parcele pred šolo in za šolsko zgradbo ter tako zaokrožiti parcele šolskega funkcionalnega zemljišča in pridobiti še dodatna nujno potrebna parkirišča. V novembru 2016 smo pridobili urgentna investicijska sredstva MIZŠ in v pritličju uredili štiri učiteljske kabinete, saj smo zaradi zasedenosti dijaškega doma morali izprazniti prostore, ki smo jih tam zasedli leta 2006. Ob pripravah na šol. leto 2017/18 potekajo intenzivni pogovori z MIZŠ glede ureditve steklarske delavnice na šoli ter vrnitve izvajanja praktičnega pouka steklarjev v šolske prostore. V pritličju bo po zaključku obnovitvenih del delovala tudi sodobno opremljena šolska knjižnica. Poudariti velja, da je pridobitev spodnjih prostorov šolske zgradbe ter ureditev funkcionalnega zemljišča v okolici šole izjemnega pomena in predstavlja enega od večjih mejnikov v 70-letni zgodovini delovanja šole.

Prva izmenjava učiteljev v okviru projekta Erasmus+

April 2016

Za ŠCRS in naše dijake izvedba projekta mobilnosti pomeni zelo velik korak k izboljšanju strokovnih kompetenc, veščin in znanja s področja očesne optike, optičnih strojev in naprav, izdelave korekcijskih pripomočkov in poznavanja novejše tehnologije. To velja še toliko bolj, ker smo edina šola v Sloveniji, ki usposablja dijake za poklic tehnik optik in zato so možnosti za ustvarjanje stikov, ki bi nam omogočali sodelovanje npr. z drugimi šolami in torej prenašanje znanja, izkušenj, mreženje … vezane na tujino. Možnosti sodelovanja s tujino so torej tako za učitelje kot za naše dijake zelo pomembne pri zagotavljanju kakovostne ravni izobraževanja in kasneje tudi kakovostnega in sodobnega izvajanja storitev. V šol. letu 2015/16 je šola v okviru projekta Erasmus+ prijavila tudi mobilnost učiteljev. Veseli smo bili, da smo bili na razpisu uspešni; dobili smo priložnost na delo v optiko na Dunaj poslati tudi enega izmed učiteljev. Učitelj z mobilnostjo, ki mu omogoči, da se za en teden »preseli« na delo v realni sektor, pridobi nove izkušnje in sveže znanje, poglobi stik s stroko in se skozi realne poslovne izzive seznani z novostmi. Vse to ob povratku na svoje »staro« delovno mesto vnaša med svoje dijake, kolege in kandidate, vpisane v izobraževanje odraslih. Taka mobilnost je za učitelja neprecenljiva izkušnja in samopotrditev pri njegovem strokovnem delu.

Branka Kovačič, inž., vodja praktičnega pouka

Ko sem bila izbrana in mi je bilo ponujeno delo v optiki na Dunaju za ves teden, je bil predme postavljen velik izziv. Razen tega, kdaj in kam odhajam, nisem vedela ničesar. Moje strokovno delo je potekalo v optiki Myoptic Nader v dvanajstem okrožju Dunaja. Delala sem v ekipi strokovnjakov, s katerimi sem se zelo hitro in zelo dobro ujela. Vodili so me skozi vse strokovne vsebine: od postrežbe in komunikacije s strankami (v nemščini, seveda) do dela v optičnem laboratoriju, ki je obsegalo različna popravila in izdelavo očal ter sodelovanje pri pregledih iz refrakcije in kontaktnih leč. Moj delavnik je trajal od jutra do večera, vendar so dnevi bili še prekratki. Učitelj z mobilnostjo razvija občutek, ali smo v Sloveniji v koraku z razvojem stroke v tujini. S sodelovanjem v projektu sem pridobila veliko praktičnih izkušenj, ki so obogatile moje teoretično znanje. Mobilnost mi je omogočila strokovno rast, izpopolnjevanje v tujem jeziku in možnost prenašanja novih izkušenj na moje dijake in sodelavce.

November 2016

PRVI USPEHI DEBATNEGA KROŽKA V letošnjem letu so se uspehi debatnega krožka ŠCRS le stopnjevali: tako uspešni nis(m)o bili debaterji na turnirjih še nikoli. Udeležili smo se treh debatnih turnirjev, na katerih smo dosegli štiri uvrstitve med najboljših dvajset, od tega dve med najboljših deset, uspela nam je celo ena zmaga. S šestnajstim in osemnajstim mestom je k uspehu ekipe prispevala Lori Šramel Čebular, sedmo mesto in zmaga pa sta bila moja dosežka. Najboljši ekipni rezultat leta smo dosegli v sestavi Lori Šramel Čebular, Lana Dragovan in Zala Vipotnik, in sicer sedmo mesto. Uspešna je bila tudi druga ekipa, ki so jo sestavljali Karel Šipec, Jaka Turk in Ela Tišma in ki so na istem turnirju dosegli deseto mesto.

Zala Vipotnik, dijakinja 2. letnika gimnazije

To leto je za nas bilo leto učenja in verjamem, da komaj ogrevanje za naslednje leto. Iz turnirja v turnir smo bili boljši, več smo se naučili, odprla so se nam nova obzorja. Kot debater moraš namreč imeti bazo znanja o politiki, družbi, filozofiji in še marsičem drugem, poleg tega pa je treba obvladati še tehniko debate, ki smo jih imeli možnost nekajkrat predstaviti tudi na šoli. Nekateri profesorji so nas celo prosili, da bi kakšno debato izvedli pri pouku, kar se je izkazalo za zelo pozitivno izkušnjo. Aktivni smo bili tudi v projektu Gymnasium.eu, ki ga je pripravila RTV Slovenija in sofinancirala Evropska unija. V sklopu tega projekta smo razpravljali o raznih temah, vezanih na EU in svet. Tako smo se januarja udeležili prvega kroga tekmovanja in se uspešno uvrstili naprej. Debatirali smo o zahtevni temi – o razvoju medicine in zdravstvenih sistemih v EU. V naslednjem krogu je spremenjena zasedba debatirala o orožju v EU, a na žalost niso prišli v naslednji krog, čeprav so se – kot se je kasneje izkazalo – tudi proti končnim zmagovalcem celotnega projekta dobro odrezali. Z Lano Dragovan sva se udeležili še projekta Debating Threats to Democracy, ki ga pripravlja zveza Idea in je letos potekal v Bratislavi. Gre za srečanje, ki združuje dijake, stare od 16 do 18 let, iz 15 različnih držav. Udeležili sva se ga kot članici slovenske delegacije, sestavljene iz osmih dijakov. V štirih dneh, ki sva jih preživeli tam, sva se naučili ogromno novega o debati in aktualni problematiki EU – od lažnih novic in populizma do problemov političnih sistemov. Znanje sva imeli možnost uporabiti tudi v debati, saj so te organizirali z namenom utrjevanja znanja. Skupaj s članico slovenske delegacije iz I. gimnazije v Celju in članom madžarske delegacije, ki sva ga spoznali tam, smo v debati, ki smo se je udeležili, tudi zmagali. To je bila moja prva debata v angleškem jeziku in te izkušnje sem bila zelo vesela. Sicer pa gre za izjemen projekt mednarodnega povezovanja mladih, ki se bo nadaljeval tudi naslednje leto. Z Lano se zahvaljujeva Šolskemu skladu ŠCRS, ki nama je sofinanciral udeležbo.

Debatni krožek izvajamo drugo leto. Sodelujemo z Zavodom za in proti, ki organizira tekmovanja. Zavod ima v Sloveniji dolgo tradicijo, saj najstarejši klubi delujejo že več kot 20 let. Popularizira debatne tehnike v različnih formatih, za različne dele populacije, od osnovne šole do univerze. Debatne tehnike so izvrsten pripomoček za razvijanje intelektualnih sposobnosti, retoričnih spretnosti in socialnih veščin. Dijaki pri proučevanju določenega primera preidejo več faz: proučijo določen problem, razvijejo argumente, si razdelijo delo in načrtujejo potek debate, predvidijo ugovore in argumente nasprotnikov in pripravijo svoje zavrnitve. Sama debata je tako le zaključek dela na neki izjavi, ki jo morajo preučiti z obeh vidikov: pripraviti si morajo argumente v podporo nekim stališčem ali praksam in argumente proti njim. S sodelovanjem v debatnem krožku smo dijakom omogočili, da se pomerijo v konkurenci dijakov z drugih gimnazij. A debata ima tudi svoje slabe strani. V bistvu izhaja iz relativistične predpostavke, po kateri so vsi diskurzi enakovredni in objektivna resnica ne obstaja. Tega se zavedamo in se trudimo, da izdelamo svoja lastna stališča, čeprav dopuščamo nazorsko različnost in svobodo. Pri delu se ne držimo samo debate, ampak pri krožku vstopamo v dialog drug z drugim in se učimo poslušati.

Bogomil Kropej, prof., mentor debatnega krožka

Projekt Zavoda za in proti ima določen progresističen okvir in financiranje, ki ni idejno nevtralno, vendar nas to ne zanima. Dijakom želimo še naprej nuditi prostor za intelektualni razvoj in za izmenjavo idej. Verjamem, da bomo tudi vnaprej imeli dovolj kandidatov in ob ustreznem pristopu tudi rezultati ne bi smeli izostati.

UVOD V PRAZNOVANJE 70-LETNICE ŠOLE

April 2017

Okej, aligatorji, pa gremo! S popularnim stavkom iz Briljantine »If you´re having fun, you´re number one!« najbolje opišem celoten projekt našega muzikala, ki smo ga v okviru 70-letnice šole pripravili v letošnjem šolskem letu. Najbrž je bila zabava tudi eden izmed prevladujočih vzrokov, zaradi katerega s(m)o se sodelujoči sploh odločili za sodelovanje in moram priznati, da s tega vidika projekt definitivno ni razočaral (kar je seveda povzročalo občasne glavobole našima mentoricama). Mladostniška tematika izjemno popularnega muzikala je na nas pustila velik pečat. Ne morem dovolj poudariti, koliko lažje je delati v sproščenem in zabave polnem delovnem okolju, v katerem nas združujeta dobra volja in velika želja po uspehu. Neizmeren užitek je gledati ambiciozne ljudi, ki z lastnim trudom konstantno izboljšujejo sebe, svoj »performance« in »performance« drugih ter posledično naš skupni izdelek. Zelo sem ponosen prav na vsakega izmed nas, še posebej pa na napredek, ki smo ga kot posamezniki in skupina pokazali med nastajanjem muzikala. Res je: dela, ponovitev teksta, porabljenega časa in žrtvovanih vikendov je bilo res ogromno, a nam je s prej omenjeno mentaliteto ob nenadomestljivi pomoči in vodstvu naših mentoric Agate Brantuša in Bernarde Leva, tudi ob pomoči zunanjih sodelavcev, scenske in tehnične ekipe, lučkarjev in vseh vpletenih, uspelo – tako se nam je zdelo vsaj na generalki. Sledil je še finalni preizkus: PREMIERA.

Luka Tacer, dijak 4. letnika gimnazije

Lagal bi, če bi rekel, da smo bili sproščeni. Dvomov in skrbi je bilo ogromno. Pa vendar, ko se je zaslišal prvi akord in razprla zavesa, ni bilo več povratka. Energija je kipela iz nas, adrenalin je opravil svoje; skratka, bilo je nepozabno. Še bolj nepozaben pa je bil občutek po premieri in izjemni odzivi gledalcev.

Nastopajočim se nam je odvalil kamen od srca! Kaj kamen, prava gora! Prekipevali smo od ponosa in bili izjemno zadovoljni. A to je bil šele začetek. Sledile so mnoge ponovitve, vsaka bolj zanesljiva in manj stresna. Vsaka je bila večja nagrada za naš trud. Skratka, za to se je splačalo delati. Zdaj sem dijak 4. letnika in tako sem imel privilegij, da sem v muzikalu sodeloval že v 1. letniku, in sicer v muzikalu Mamma Mia. Začeti in končati srednješolsko izobraževanje na tak način se mi zdi nekaj zelo posebnega in odločitve za sodelovanje niti malo ne obžalujem. Ko bom gledal nazaj, bosta ta dva projekta zagotovo dve svetli točki preživetega časa na ŠCRS. Iz svojih izkušenj vam lahko svetujem: šola, OK, je že v redu, a izkušnje in kvalitete, ki jih pridobiš v takih in podobnih obšolskih dejavnostih, so neprecenljive in te obogatijo bolj kot kakršnokoli predavanje. Zato: ne dopustite si, da bi zgolj čakali in gledali. Sodelujte!

Lucija Polaj탑er in Klara De훾man dose탑eta vse to훾ke pri poklicni maturi

Julij 2017

ZAZNAMOVALO NAS JE â&#x20AC;¦

ZDRAVA ŠOLA Teče že 19. leto, odkar se je naša šola priključila Slovenski mreži zdravih šol, ki je del mednarodnega projekta Evropske mreže zdravih šol. Ta je nastal na pobudo Svetovne zdravstvene organizacije, Sveta Evrope in Evropske komisije. Šole, ki so vključene v projekt, na različne načine širijo in promovirajo nova znanstvena dognanja na različnih področjih zdravja v svojem primarnem in širšem okolju ter ob tem sledijo evropskim ciljem. Projekt podpirata Ministrstvo za zdravje ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, nacionalni koordinator Zdravih šol pa je Inštitut za varovanje zdravja.

Nataša Šafranko, univ. dipl. soc., koordinatorica projekta

Namen projekta je, da šola vključi promocijo zdravja v vsakdanje življenje, in sicer v učni načrt in skriti kurikulum. Projekt sem vodila 17 let. Moj glavni cilj je bil dijakom omogočiti kakovostno izrabo prostega časa, kar sem z osveščanjem o zdravi prehrani, zdravem življenjskem slogu, pomenu duševnega zdravja in gibanja uspešno vpletla v rdeče niti različnih dejavnosti. Dan odprtih vrat na temo zdrave prehrane Ob svetovnem dnevu zdravja, aprila 2000, je bil v dijaškem domu organiziran dan odprtih vrat na temo zdrave prehrane. Pri organizaciji in izvedbi sta sodelovala študenta Višje gostinske šole iz Maribora, Peter Dragšič in Sašo Albreht, ki sta v času svoje prakse bivala v našem dijaškem domu. Jedilnik za ta dan je bil zasnovan kot vzorec celodnevnega jedilnika pestre in zdrave prehrane. Hrano so dijaki pripravljali sami, v čajnih kuhinjah in pod vodstvom obeh študentov. Iz kuhinj ni samo lepo dišalo, občutiti je bilo zadovoljstvo dijakov ob veselem druženju in ustvarjalnem delu. Pripravljeno hrano smo kasneje razstavili v dnevni sobi, študenta pa sta pripravila še predavanje o zdravi prehrani in njenem pomenu za mladostnike. Sledila je degustacija pripravljenih jedi. Zabavno je bilo opazovati, kako je dijakom hrana teknila, ki je bila prava paša ne le za želodce, ampak tudi za oči. Projekt Jabolko v šoli ŠCRS se je leta 2004 odzval povabilu k sodelovanju v projektu Jabolko v šoli, ki ga je v sodelovanju z Inštitutom za varovanje zdravja in Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano vodilo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. K izvajanju projekta smo bili povabljeni, ker smo imeli že vrsto izkušenj s področja promoviranja zdrave prehrane in razvijanja pozitivnega odnosa do narave. Jabolka smo ponudili trikrat na teden vsem dijakom šole. Naš pridelovalec in dobavitelj je bil Srečko Mastnak s Ponikve. Med izvajanjem projekta smo organizirali razstavo jabolk sortnega izbora in razstavo avtohtonih sort jabolk iz naših krajev. Odzvali smo se tudi povabilu gospoda Mastnaka, ki nam je razkazal svoje sadovnjake in izvedel predavanje o pridelavi jabolk.

102

Punčke iz cunj Z dijaki dijaškega doma smo se prijavili v Unicefov program Naredi nekaj več. Namen programa je bil spodbujati mladostnike k prepoznavanju krivic, neenakosti, rasizma, stereotipov in predsodkov ter jim pomagati, da se aktivno vključijo v spreminjanje teh negativnih družbenih pojavov. Zato smo se še posebej dejavno vključili v delo v projektu Punčka iz cunj. Izdelovali smo pisane in nasmejane punčke iz cunj, igračo, ki je znana v vseh kulturah sveta. Vsaka izdelana in nato posvojena punčka zagotovi cepljenje enega otroka proti šestim otroškim nalezljivim boleznim. Za požrtvovalno izdelavo punčk iz cunj smo prejeli tudi UNICEF-ovo zahvalo. Ne-odvisen.si Leta 2011 so se dijaki ŠCRS udeležili dogodka Ne-odvisen.si, ki ga je organizirala Občina Rogaška Slatina. Družbeno odgovoren program je na svež, odkrit in zelo praktičen način razgrinjal in demistificiral tematiko zasvojenosti in spodbujal mladostnika, da izbere zdrav način življenja. Program je nagovarjal tako posameznika kot družbo. Spodbujal je k celostnemu razvoju in spremembi življenjskih navad oziroma razvad, ki uničujejo svet v nas in okoli nas. Program je odpiral vrata medgeneracijskemu stiku in odgovornemu ter usklajenemu starševstvu ob postavljanju konkretnih vzgojnih omejitev. Ustvarjalni skupaj Ustvarjalni skupaj smo poimenovali druženje z dijaki dijaškega doma Šolskega centra Šentjur. Druženje poteka že od leta 2004. V predbožičnem času smo obiskovali božične delavnice v Šentjurju, spomladi pa smo ustvarjali v steklarski delavnici pri nas. Zadnja leta cilje projekta Zdrava šola dosegamo z vključevanjem vsebin za promocijo zdravja v pouk ter obvezni del OIV in ID, tako da organiziramo predavanja zunanjih strokovnjakov (zdrava spolnost, krvodajalstvo, obvladovanje stresa, čustvena inteligentnost, sladkorna bolezen, zasvojenost z internetom in mobilnim telefonom …), teme s področja zdravja pa vključujemo tudi v naravoslovne dneve.

103

PROGRAMA STEKLAR IN OBLIKOVALEC STEKLA KOT PILOTNA PROGRAMA V PRENOVI POKLICNEGA IZOBRAŽEVANJA Metka Leljak, prof., vodja projekta

Med učitelji naše šole je bila neprekinjeno prisotna skrb za razvoj in aktualnost izobraževalnih programov s področja steklarstva, četudi gospodarska situacija po letu 2000 mladih ni spodbujala k vpisu v te programe. Dobro smo se zavedali zahtevnih razmer v steklarstvu in pripadajočem trgu delovne sile, zato smo v sodelovanju s CPI med prvimi v Sloveniji pristopili k prenovi poklicnih programov po novih smernicah kompetenčnega izobraževanja. Želeli smo biti korak pred stanjem na trgu, ki takrat steklarjem resnično ni bilo naklonjeno. Nastala sta sodobna triletna izobraževalna programa, ki sta s svojo fleksibilnostjo omogočila, da so dijaki dobili boljše možnosti za razvoj (izbranih) obrtnih spretnosti in ozaveščanje umetniško-oblikovalskega navdiha, kar je še danes odločujoče za uspešno opravljanje steklarskega poklica. Intenzivno sodelovanje s CPI je potekalo tudi v šol. letu 2003/04, ko smo v prenovljena programa vpisali prve dijake. Na tej poti smo bili korak ali več pred ostalimi programi v Sloveniji, zato smo s svetovalci CPI sodelovali v projektu izobraževanja učiteljev drugih šol, v katerem smo učiteljem po vsej Sloveniji predstavljali svoje izkušnje s področja kompetenčno zasnovanega izobraževanja dijakov. Kot zunanja sodelavka CPI sem predstavljala projektno delo, kakor sem ga razvila z učitelji praktičnega pouka Jankom Štefančičem, Zinko Kobula Kamenšek, Ivanom Lampretom in profesorjem strokovnih predmetov Bojanom Hrepevnikom. Za projektno delo je značilen problemski pristop, konkretnost tematike, življenjskost, ciljno usmerjena in načrtovana dejavnost dijakov. Poudarjena sta izkušenjsko učenje in kooperativnost. Tako smo v letih, ko je večina poklicnih šol komaj vstopala v prenovo, mi že lahko delili svoje izkušnje, zavedajoč se, da gre v prenovi zlasti za ozaveščanje stapljanja šolskih predmetov v preplet in povezavo spretnosti in znanj v poklicne in ključne kompetence, kot jih kaže in terja življenje. Evalvacija, opravljena s strani CPI, je pokazala veliko navdušenje in podporo učiteljev ter pripravljenost za uvajanje take oblike dela tudi na njihove šole. S prenovo in številnimi stiki, ki smo jih navezali z drugimi šolami, se je odprla paleta možnosti za medprogramsko sodelovanje. Zelo zanimivo je bilo zlasti sodelovanje z ljubljansko gradbeno šolo, kjer »gojijo« tradicijo slovenskega kamnoseštva. Na gradu Strmol smo pripravili skupno ustvarjalno delavnico s steklom in kamnom in odmevno razstavo

104

nastalih izdelkov. V lepem spominu pa nam je ostala tudi atraktivna razstava steklenega posodja in cvetnih aranžmajev v preddverju Kulturnega centra Rogaška Slatina, ki je dopolnjevala prireditev ob materinskem dnevu. Razstava je bila pika na i enotedenskega projektnega dela dijakov naše šole in kmetijske šole Šol. centra Ptuj (program cvetličar) na temo pomladni navdih. Dijake in njihove mentorje je družila skupna naloga, ki so jo reševali vsak na svojem področju: steklarji na ravni dizajniranja in izdelave steklenega posodja, v katere so nato dijaki iz cvetličarskega programa postavili svoje cvetlične kreacije. Kljub pozitivnim premikom je vpis v prenovljena programa najprej stagniral, nato pa pričel upadati. Programa žal nista bila nadgrajena s poklicno-tehniškim izobraževanjem, kar je pomenilo, da se je izobraževalna pot naših dijakov po opravljenem zaključnem izpitu na področju steklarstva končala. To pa je bil razlog, da je bila s strani vodstva in učiteljev šole, dijakov in staršev vložena pobuda, celo zahteva, da je nujno potrebno razviti izobrazbeno strukturo po vertikali, kar je pomenilo vsaj V. in VI. izobrazbeno raven ter možnost mojstrskega in certifikatnega izobraževanja.

105

ŠOLSKA KOŠARKARSKA LIGA

Zora Tabak, prof., trenerka košarkarske ekipe

S projektom ŠKL, v katerega smo se vključili 2002 in v njem sodelovali dolgih 11 let, smo želeli v interesne dejavnosti pritegniti in aktivno vključiti čim več dijakov z različnimi interesi in željami. Želeli smo, da dijaki občutijo pozitivno pripadnost šoli, in da aktivno zapolnijo svoj prosti čas s ciljem razvijanja duha sodelovanja, tovarištva in osebne angažiranosti. Želeli smo, da ŠKL ne bi bil le ogled javne športne prireditve in težnja po zmagi, temveč razvijanje kulturnega odnosa pred tekmo, na tekmi in po njej: spodbujali smo spoštovanje športnega vedenja, doživljanje sprostitve ob uspešnem medsebojnem sodelovanju, zdravo tekmovalnost in sprejemanje drugačnosti. Cilj smo dosegli, saj je bila v omenjeni projekt vsako leto vključena približno tretjina naših dijakov. Košarkarje, ki so skoraj vsako leto napredovali v drugi krog tekmovanja, pa smo navijaško spodbujali prav vsi. Na šoli so v okviru ŠKL delovali številni krožki. Veliko presenečenje so nam priredili dijaki prvih in drugih letnikov, ki so pod mentorstvom Helene Topolovec leta 2007 prvič sodelovali pri računalniškem krožku: Lana Gobec, Ana Petek Bahar, Žiga Bobek, Anže Bobek, Lina Burkelc Juras in Mojca Žerak. Šolska spletna stran ŠKL, ki so jo ti dijaki ažurno urejali, je takrat osvojila odlično 2. mesto. Žiga in Anže Bobek, David Šarlah in Lina Burkelc Juras so spletno stran ŠKL urejali tudi v letu 2008 in osvojili 3. mesto. Leta 2009 je naša spletna stran, ki jo je takrat urejal Matic Stojan, ponovno osvojila 2. mesto, kar je bil izjemen uspeh. Mentorica novinarskega krožka je bila Metka Brcko in pod njeno taktirko je Maja Oprešnik zablestela s svojimi novinarskimi prispevki. Maja je leta 2004 in 2005 osvojila 2. mesto med novinarji, leta 2006 pa je bila najboljša novinarka v državi in je prepričljivo osvojila 1. mesto. Ponosni smo tudi na Lino Burkelc Juras, ki je leta 2008 osvojila 3. mesto med novinarji. Vidne rezultate je dosegel tudi fotografski krožek pod mentorstvom Andreja Hartmana, saj je leta 2006 Janko Zorin osvojil 2. mesto. Vrsto let smo imeli tudi plesno skupino, ki je popestrila tekme, tako na domačem igrišču kot na gostovanjih. Posebej velja pohvaliti našega dijaka Silva Katalenića, uradnega napovedovalca na domačih tekmah. Silvo se je v tej vlogi izpopolnil ter tako navdušil organizatorje ŠKL, da je bil uradni napovedovalec kar nekaj košarkarskih finalov v Stožicah v Ljubljani. Leta 2014 je ŠKL bila ukinjena, čeprav je mladim bila ta oblika dejavnosti zelo všeč.

106

Leta 2010 smo se v tekmovanja ŠKL vključili tudi z nogometom. Nogomet je že dlje časa del tradicije Rogaške Slatine in okoliških krajev, predvsem Rogatca oziroma Dobovca. Iz teh krajev je prišlo tudi največ dobrih nogometašev. Zaradi zanimanja dijakov smo že leta 2004 začeli s tedenskimi nogometnimi treningi v športni dvorani v Ratanski vasi. Dijaki so bili zelo motivirani. Igrali smo prijateljske tekme in trenirali občasno tudi ob sobotah. Kakšen trening je bil neobičajen, na primer bosonogi tek po snegu, vendar namenjen krepitvi ekipnega duha. Delo v nogometnem krožku smo okronali z dvema odmevnima rezultatoma. Glede na majhnost šole sta bila ta toliko več vredna. Prvi odmevnejši rezultat smo dosegli leta 2007, ko smo osvojili 4. mesto v državi. V naši ekipi je takrat igral tudi slovenski reprezentant v malem nogometu Rok Mordej. Zaradi zamenjave generacij je nato minilo nekaj let, da smo zopet prišli do pomembnejšega rezultata. Leta 2013 smo osvojili odlično 3. mesto na državni ravni.

Janez Srebot, prof., trener nogometne ekipe

107

DIDAKTIČNA PRENOVA GIMNAZIJE Ko se v mislih zazrem nazaj v leto 2004 in preletim obdobje, v katerem smo aktivno sodelovali v didaktični prenovi, lahko s prijetnim občutkom rečem: »Bilo je uspešno, poučno in zanimivo, predvsem pa je imelo dodano vrednost.«

Mag. Andrej Hartman, vodja projekta

Bilo je avgusta leta 2004, ko se je naš kolektiv odločil, da se vključimo v drugi krog uvajanja sprememb – Didaktična prenova gimnazije, nad katerim je bdel tim iz ZRSŠ. Za vključitev v projekt smo se odločili, ker smo se želeli še bolj približati našim dijakom in jim pomagati na poti učenja in pridobivanja znanja. Z drugačnim načinom dela smo želeli doseči, da bi bila šola prijaznejša dijakom, proces izobraževanja pa naravnan tako, da bi jih pripravil na življenje. Zavedamo se, da je naše življenje vsakodnevna sprememba in vsakodnevno učenje ter da lahko v življenju uspe samo tisti, ki je pripravljen prisluhniti drugemu, se izobraževati in se spreminjati in s tem narediti nekaj zase in za bližnjega. V okviru Didaktične prenove so dejavnosti potekale na več področjih: • delo na raziskovalnih (AR) vprašanjih in vpeljava akcijskih načrtov, • delo s predmetnimi svetovalci, • izobraževanja kolektiva in posameznikov, • medpredmetno povezovanje in timsko poučevanje, • projektno delo, • aktivnosti in izobraževanja šol. razvojnega tima, • vpeljevanje pridobljenega znanja v izvajanje vzgojno-izobraževalnega procesa, • postavljanje vizije šole. Pri koordinaciji dela je glavno vlogo odigral šolski projektni tim, ki je bil vezni člen med ZRSŠ in kolektivom. V prvem letu smo profesorji delali na raziskovalnih vprašanjih. Treba si je bilo zastaviti vprašanje s področja, ki nam je predstavljalo problem, definirati trenutno stanje, želeno končno stanje ter strategijo, kako bomo prišli do želenega stanja. Smernice in osnove za delo smo dobili od svetovalk ZRSŠ, ki so v ta namen za nas in skupaj z nami izvajale predavanja, delavnice in konzultacije. Pri raziskovanju problemov so se izluščila tri področja, ki smo jih definirali kot raziskovalna vprašanja. Formirali smo skupine profesorjev glede na zanimanje za posamezno področje. Raziskovalna vprašanja, na katerih smo delali, so bila: 1. Kako z uporabo aktivnih metod in oblik dela pri dijakih doseči trajnejše in kakovostnejše znanje? 2. Kako timsko sodelovati, da bi dosegli čim boljše medpredmetno povezovanje? 3. Kako organizirati skupinsko delo, da bodo aktivni vsi dijaki in da bo ocenjevanje strokovno utemeljeno? Še pred pričetkom naslednjega šolskega leta smo izvedli delavnico, na kateri smo začrtali smernice za nadaljnje delo, določili strategije in dejavnosti, ki smo jih nato med šolskim letom izvajali. Pridobljena znanja in izkušnje smo aktivno prenašali v pouk, opazovali in analizirali smo dogajanje med nami samimi, med dijaki v razredu ter med nami in dijaki. Ob koncu šol. leta smo raziskovanje na omenjenih treh področjih zaključili in ugotovitve predstavili drug drugemu.

108

Ob spoznanjih iz prejšnjih dveh let smo v tretjem letu projekta pričeli aktivno delati na raziskovalnem vprašanju, ki se je glasilo: »Napovedano spraševanje - DA ali NE?« V raziskovanje smo vključili tri partnerje: profesorje, dijake in starše. Vsaka stran je imela svoje interese in pričakovanja ter argumente za in proti. Po celoletnem aktivnem raziskovanju stališč in možnih pristopov smo se odločili, da uvedemo napovedano spraševanje in na ta način prenesemo več odgovornosti za pridobljeno oceno na dijake. V letih Didaktične prenove gimnazije smo bili zelo aktivni. Izobraževanja, delo s svetovalci, akcijsko raziskovanje, uvajanje sprememb v pouk, več medpredmetnega povezovanja, kolegialne hospitacije, drugače načrtovano projektno delo, napovedano spraševanje in dodatne aktivnosti, ki so bile večidel dodane k našemu osnovnemu delu, so nas bogatile in nam omogočale profesionalni razvoj. Čeprav je bilo na trenutke težko in celo nemogoče, nam je vendarle uspelo. Mnogi didaktični pristopi v našem pouku in na naši šoli živijo še danes.

ŠCRS sem obiskovala od leta 2005 do 2009. Spomini na leta, ki sem jih tam preživela, so zelo prijetni in vesela sem odločitve, da šolanje po osnovni šoli nadaljujem na lokalni gimnaziji. Rezultatov didaktične prenove smo bili deležni tudi in predvsem dijaki. Po več kot desetih letih od vpisa v program gimnazije vidim kar nekaj metod, ki so poučevanje takrat popestrile in zmanjšale stres zaradi srednješolskih obveznosti. Napovedano ustno ocenjevanje znanja je vsekakor bila ena od izboljšav, ki od šolskega sistema in učiteljev ne zahteva veliko truda in prilagoditev, dijakom pa močno olajša učenje in priprave na ocenjevanje. Omogoča, da si na ocenjevanje res dobro pripravljen, obveznosti si lahko načrtuješ tako, kot ti najbolj ustreza, in se poleg šolanja posvetiš še hobijem in obšolskim dejavnostim. Menim, da nenapovedano ocenjevanje znanja nikogar ne prisili k sprotnemu učenju in pripravam. Prav tako ne zagotavlja, da bodo na ustno ocenjevanje znanja dobro pripravljeni čisto vsi. Sistem napovedanega ocenjevanja znanja nikomur ne naredi škode; pomaga razbremeniti dijake, omogoči jim samoorganizacijo in jih spodbuja k načrtovanju ter planskemu razmišljanju. Spomnim se tudi primerov, ko so osnovnošolke in osnovnošolci razmišljali o nadaljnjem vpisu v srednjo šolo, in eden izmed pogostih argumentov, zakaj izbrati ŠCRS, je bil tudi napovedano preverjanje znanja.

Lana Gobec, študentka dodiplomskega študija mednarodnih odnosov

Projekt je vplival na dobrobit dijakov in na privlačnost programov ŠCRS. Zato upam, da se omenjen rezultat didaktične prenove obdrži tudi v prihodnje.

109

NOVA PROGRAMA TEHNIK STEKLARSTVA IN STEKLAR V skladu z daljšimi prizadevanji vseh, ki so poučevali v poklicnih programih na področju steklarstva in videli možnosti za ohranitev steklarskega poklica tudi v nadgradnji obstoječega izobraževanja po vertikali, smo v letu 2007 v povezavi s CPI pričeli s pripravo novih programov tehnik steklarstva in steklar.

Helena Topolovec, prof., vodja skupine za prenovo

Pri zasnovi strokovnoteoretičnih vsebin in praktičnega pouka obeh novih programov so sodelovali Milojka Drobne, Andrej Hartman, Bojan Hrepevnik, Vesna Kobilšek, Zinka Kobula Kamenšek, Vlasta Kovačič, Ivan Lampret, Silvo Lavtižar, Boris Pokorn, Janko Štefančič in Helena Topolovec. Dejavnosti je koordinirala dr. Alenka Turičnik, svetovalka na CPI. Triletna programa steklar in oblikovalec stekla je nadomestil nov program steklar, vzporedno pa je nastal tudi že dolgo zaželen program tehnik steklarstva. Pri snovanju obeh programov smo se osredotočili predvsem na: • pripravo strokovnih vsebin, ki bi omogočale sočasne izpeljave čim večjega števila modulov tako v programu SPI kot tudi v programu SSI, • posodobitev strokovnih vsebin tako, da bi bila (glede na izbirne module) dijakom omogočena čim boljša specializacija za delo v povezavi z dodelavo stekla (slikanje, brušenje …) ali oblikovanjem steklene taline, • ustrezno praktično usposobljenost po zaključenem šolanju, • povezavo strokovnih vsebin s praktičnim poukom, • pripravo katalogov znanja za module v odprtem kurikulu in • organizacijo praktičnega usposabljanja pri delodajalcih. Izhodišča za pripravo novih programov so bila v veliki meri povezana s spremenjenim konceptom podajanja vsebin, in sicer neposredno povezane teorije s cilji praktičnega znanja in spretnosti. Obvezne strokovne module smo pripravili tako, da je bilo omogočeno sočasno izvajanje istega modula v SPI in SSI. Triletni program steklar je zasnovan tako, da je po končanem izobraževanju mogoče nadaljevati šolanje v PTI; gre za t. i. model 3 + 2, kar omogoča dijakom, vpisanim v SPI, da zaključijo izobraževanje s poklicno maturo. Povsem nov del v obeh programih je t. i. odprti kurikul. V tem delu programa šola sodeluje z delodajalci in ga lahko glede na potrebe trga dela letno prilagaja. Kataloge znanja za module odprtega kurikula pripravijo nosilci predmeta, sprejme in potrdi pa jih svet šole. Odprti kurikul dijakom omogoča pridobivanje predvsem praktičnega znanja in veščin. Pri pripravi vsebin smo dosledno spoštovali želje delodajalcev, da morajo imeti dijaki v programu tehnik steklarstva čim večje možno število ur praktičnega pouka. Tako imajo dijaki v tem delu kurikula v prvih treh letih izobraževanja module, ki se izvajajo izključno

110

kot praktični pouk, in sicer v povezavi z različnimi tehnikami izdelovanja in dodelave steklenih izdelkov. Obvezni del programov v srednjem strokovnem in srednjem poklicnem izobraževanju je tudi praktično usposabljanje pri delodajalcu. Dijaki se v času šolanja deset tednov usposabljajo pri delodajalcih po Sloveniji. Delodajalce si lahko izberejo sami, če pa pri tem niso uspešni, jim praktično usposabljanje organizira vodja praktičnega pouka. Nova oblika dela so tudi učne situacije, katerih namen je usmerjeno delo in učenje na izbrano temo pri vseh predmetih in modulih. Program tehnik steklarstva je s fleksibilno naravnanostjo kurikula, izbranimi moduli odprtega kurikula, izvajanjem praktičnega usposabljanja pri delodajalcu in kakovostno izvedenimi vsebinami kljub resnim težavam, ki so bile prisotne v zadnjih letih v steklarski industriji v slovenskem prostoru in v zvezi s tem tudi slabšim zanimanjem za ta poklic, ohranil svoje mesto in je v zadnjih letih med mladimi zaželen program, kar se odraža v močno naraščajočem številu vpisanih.

111

PRENOVA PROGRAMA TEHNIK OPTIK V letu 2007 smo v povezavi s CPI pričeli prenavljati program tehnik optik. Pri tem smo sodelovali Andrej Hartman, Branka Kovačič, Andreja Novak, Zdenka Petelinšek, Anita Pihlar, Boris Pokorn, Helena Topolovec, Karmen Maretič Debeljak, Špela Lah Planinšek in Tina Lah Nolimal, dejavnosti je koordinirala dr. Alenka Turičnik, naša svetovalka na CPI.

Helena Topolovec, prof., vodja prenove

Naše naloge so bile usmerjene predvsem na: • posodobitev strokovnih vsebin, • povezavo strokovnih vsebin s praktičnim poukom, • sodelovanje z delodajalci in pripravo katalogov znanja za module v odprtem kurikulu in • organizacijo praktičnega usposabljanja pri delodajalcih. Izhodišča prenove so bila v veliki meri povezana s spremenjenim konceptom podajanja strokovnih vsebin. Prenovljen program je namreč zastavljen tako, da so strokovne vsebine neposredno povezane s cilji praktičnega znanja in spretnosti. Moduli, v katerih se prepletajo praktične in teoretične vsebine, so tako ključna novost v obveznem delu prenovljenega kurikula. Povsem nov del prenovljenega programa je t. i. odprti kurikul. Obsega 576 ur vsebin, ki jih šola umešča v program v sodelovanju z delodajalci glede na potrebe trga dela. Kataloge znanja pripravijo nosilci predmeta, sprejme in potrdi pa jih svet šole. Odprti kurikul dijakom v programu tehnik optik omogoča pridobivanje znanja s področja urejanja dokumentacije in raziskovalnega dela, učinkovitega komuniciranja, izpopolnjevanje v strokovnem izražanju v tujih jezikih in sprotno spremljanje novosti v optični stroki. Obvezni del prenovljenih programov v srednjem strokovnem izobraževanju je tudi praktično usposabljanje pri delodajalcu, ki je vključeno v kurikul. Dijaki se v času šolanja osem tednov usposabljajo pri delodajalcih po Sloveniji. Delodajalce si lahko dijaki izberejo sami, če pa pri tem niso uspešni, jim praktično usposabljanje organizira vodja praktičnega pouka. Za kakovostno izobraževanje je avtentična delovna izkušnja dragocena in večino dijakov še dodatno navduši za izbrano stroko. Pri dijakih in zaposlenih zelo dobro sprejeta novost so učne situacije, ki nekajkrat letno omogočijo usmerjeno delo in učenje na izbrano temo pri vseh predmetih in modulih. V teh situacijah se timsko povežejo tudi profesorji in v parih izvajajo načrtovane vsebine. Posebej priljubljena učna situacija Meščanska večerja se je januarja 2017 izvedla že desetič, dijaki dogajanje celega tedna zaključijo s predstavitvami vsebin, ki so jih v času projekta obravnavali, meščanskim plesom in večerjo, ki jo pripravijo sami.

112

Program tehnik optik je s posodobljenim kurikulom, dodanimi moduli odprtega kurikula, izvajanjem praktičnega usposabljanja pri delodajalcu in kakovostno izvedenimi vsebinami v slovenskem prostoru med mladimi zaželen program. Posledica naštetega je veliko zanimanje mladih in naraščajoče število vpisanih v ta program.

Ko se ozrem v pretekla leta, se zavem, da so štiri leta skupnega popotovanja zares hitro minila. Spominov je veliko, dobrih in manj dobrih. Vztrajno smo se trudili dokazati, da smo nekaj posebnega, kar smo tudi bili. Unikatni, nepozabni. Obiskovala sem program tehnik optik, ki je bil takrat že prenovljen. Najzanimivejša novost so zame bile učne situacije. Najbolj se mi je vtisnila v spomin Meščanska večerja iz prvega letnika. Čas smo zavrteli nazaj, v 19. stoletje, in spoznavali takratno življenje. Pouk je potekal po prilagojenem urniku, tako da smo imeli dve uri po dva združena predmeta. Spoznavali smo življenje in družbo takratnega časa, pogovarjali smo se o poslovnem bontonu in razvoju očal. Zadnji dan projekta smo imeli skupno večerjo v slogu 19. stoletja, ki smo jo pripravili skupaj s kuharicami in ostalimi dijaki. Slavnostno smo se oblekli, predstavili delo pri posameznih predmetih ter zaplesali angleški in dunajski valček. Projekt smo zaključili z zdravico.

Martina Trontelj, zaposlena v optiki

Imeli smo tudi naravoslovne in tehniške dneve na različne teme, vsaj enkrat letno pa smo se odpravili na strokovne ekskurzije – na optične sejme (München, Milano), na oglede proizvodenje okvirjev in stekel (Carrera Ormož, Alcom Kranj, O. K. M. Ajdovščina). Obiskali smo visoko šolo za optometrijo v Zagrebu in očesno kliniko Svjetlost, ki je izjemno napredna na področju laserske tehnologije. Prenovljeni program ponuja tudi več praktičnega pouka, tako v šoli kot pri delodajalcih po vsej Sloveniji (vsega skupaj 8 tednov). Sama sem t. i. PUD opravljala v Očesni optiki Barbara v Ljubljani. Tam sem se takoj po opravljeni maturi tudi redno zaposlila. Po dveh letih se mi je ponudilo delovno mesto v Art optiki v Ljubljani, kjer še danes z veseljem opravljam svoj poklic. Z lepimi spomini naj ob koncu dodam, da sem vesela, da sem lahko bila del skupnosti ŠCRS in vsega, kar smo doživeli skupaj. Postali smo boljši ljudje, bolj samostojni, odgovorni, komunikativni in samozavestni.

113

Mednarodni projekt Legende o zvezdah (Legends of the stars) Mag. Bernarda Leva, koordinatorica projekta

Na ŠCRS smo si vseskozi prizadevali za sodelovanje v mednarodnih projektih in v šol. letu 2006/07 se nam je želja tudi uresničila. Na šolo smo prejeli povabilo Medkulturnega centra na Dunaju (Interkulturelles Zentrum) za sodelovanje na razpisu za financiranje šolskih projektov, v okviru katerega deluje program ACES (Academy of Central European Schools) – mreža srednjeevropskih šol, ki podpira sodelovanje med srednjeevropskimi šolami, pomaga ustvarjati konstruktiven dialog med njimi, utrjuje sodelovanje med mladostniki in spodbuja nepretrgano mrežo znanja, učenja in inovacij. S podporo Erste Stiftung so se odločili financirati šolske projekte v Avstriji, Hrvaški, Madžarski, Romuniji, Srbiji, Slovaški, na Češkem in v Sloveniji. Na forumu sem našla dve partnerski gimnaziji s podobnimi interesi in željo po sodelovanju, in sicer gimnazijo iz slovaškega mesta Štúrovo in gimnazijo iz madžarskega mesta Dorog. S koordinatorjema na obeh šolah smo poiskali temo, ki bi zanimala naše dijake. Vsem je bila skupna želja poiskati in raziskati narodne legende in pripovedi o zvezdah in ozvezdjih, jih prevesti v angleščino, legende in pripovedi drugih dveh držav pa prevesti v materinščino in na koncu izdati knjigo. Odločili smo se, da bodo v projektu, ki naj bi se zaključil oktobra 2007, sodelovali dijaki drugega letnika. Zelo sem se razveselila klica z Dunaja, ko so mi sporočili, da smo uspeli na razpisu. Priprave so se začele. Prvo srečanje vseh učiteljev koordinatorjev in predstavnikov dijakov je potekalo od 28. februarja do 3. marca 2007 na Dunaju. Predstavnik dijakov je bil Alen Crevar, na sestanku pa smo začrtali smernice za nadaljnje delo. Dogovorili smo se za še dve srečanji, saj bi se tako sodelujoči dijaki spoznali med seboj in hkrati spoznali dve drugi državi in kulturi. Od 10. do 14. aprila 2007 je potekalo prvo srečanje vseh treh šol v Sloveniji. Naši dijaki so na svojih domovih gostili 24 vrstnikov, spremljali pa so jih štirje učitelji iz Slovaške in Madžarske. Poleg delavnic, na katerih smo drug drugemu predstavili legende o zvezdah, smo pripravili še vrsto zanimivih dejavnosti: ogled proizvodnje v Steklarski novi, opazovanje ozvezdij na nočnem nebu, izlet v Olimje, delavnici, v katerih so dijaki ustvarjali z ličjem in na steklu, najbolj pa je našim gostom ostal v spominu izlet na Primorsko. Še zdaj se spomnim radosti in vznemirjenja slovaških in madžarskih dijakov, ko so prvič skočili v morje. Od aprila do oktobra smo pridno zbirali legende, jih prevajali in ilustrirali. Druga dijaška izmenjava pa je potekala od 1. do 6. oktobra 2007 kar v dveh mestih, ki ju ločuje reka Donava: v mestu Dorog in Štúrovo ob slovaško-madžarski meji. Naši dijaki so bili v obeh mestih lepo sprejeti; gostitelji so nam omogočili nepozaben ogled kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, obiskali smo rudnik, edino slovaško kovnico denarja in muzej

114

kovancev, odpeljali pa so nas tudi v madžarsko prestolnico Budimpešto, ki je naše dijake presunila s svojo lepoto in raznolikostjo. Po drugem srečanju so se med mladimi spletle prijateljske vezi in slovo je bilo kar težko. Končni izdelek projekta so bile legende, ki smo jih prevedli v jezike vseh treh sodelujočih držav, spletna stran, zgoščenka in priročna knjižica z ilustracijami dijakov. Projekt smo zaključili s sklepno konferenco sodelujočih držav na Dunaju, kamor sem odpotovala s predstavnico dijakov Lano Gobec. Sodelovanje v mednarodnih projektih bogati ne samo šolo kot institucijo, temveč tudi vsakega posameznika, saj ta tako spoznava druge dežele, odkriva drugačne kulture, pridobiva nove izkušnje, utrjuje znanje tujega jezika in sklepa trajna prijateljstva.

»Davnega« leta 2007 je bila naša šola vključena v mednarodni projekt Legends of the Stars, ki je potekal v okviru srednjeevropskega programa ACES, v programu pa je sodelovalo osem držav. Najbolj se mi je v spomin vtisnil začetek projekta, ko sva skupaj s profesorico Bernardo Leva obiskala Dunaj, kjer je potekal uvodni sestanek s predstavniki vseh izbranih šol. V situacijah, ko si nekako »vržen v vodo« in je treba komunicirati s kopico novih ljudi in povrh vsega še v tujem jeziku, se po mojem mnenju najhitreje učiš novih veščin komuniciranja, zato sem si to izkušnjo zapomnil kot neprecenljivo. Projekt se je nato nadaljeval skozi obiska dijakov in profesorjev sodelujočih šol, kar je omogočilo razširjanje obzorij za vse vključene. Ob obisku dijakov iz Slovaške in Madžarske v aprilu 2007 smo dijaki sodelovali v številnih zanimivih aktivnostih: ogledali smo si proizvodnjo stekla, opazovali smo ozvezdja s teleskopom in organizirali gostom najbolj zanimiv dogodek – izlet na Primorsko. Čeprav smo prihajali iz različnih držav in kultur, smo se zaradi generacijske podobnosti precej hitro povezali z gosti in jim omogočili prijeten obisk. Tudi naš obisk partnerskih šol v oktobru je bil poln zanimivih ogledov: tovarne papirja, bližnjega rudnika, kovnice denarja in muzeja kovancev v Kremnicah ter čudovite Budimpešte. Naši gostitelji so se ob druženju s prijatelji spominjamo še danes.

Alen Crevar, absolvent podiplomskega progama IMB

Takšne projekte zelo podpiram, saj nudijo dijakom učenje veščin, ki jih bodo potrebovali v sodobnem svetu. Službe in poslovne kariere postajajo vse bolj mednarodne in dobro znanje tujih jezikov je nuja za normalno opravljanje dela. Poleg znanja jezika je izjemnega pomena tudi dobro obvladanje komunikacije in mreženja. Skoraj vse življenje se bomo srečevali s situacijami spoznavanja novih ljudi in vsako novo poznanstvo lahko odpira nove osebne ali profesionalne priložnosti. Škoda bi bila, da bi jih zamudili.

115

Mednarodni projekt Tujci med nami (Foreigners among us) Mag. Bernarda Leva, koordinatorica projekta

V šol. letu 2009/10 smo bili že drugič uspešni na razpisu za sodelovanje v mednarodnem projektu pod okriljem ACES. Tokrat smo se za skupni projekt odločili s partnersko šolo Höhere Technische Lehranstalt iz Pinkafelda v Avstriji, poimenovali pa smo ga Foreigners among us (Tujci med nami). Vanj smo vključili 21 dijakov in štiri učitelje. Uvodna konferenca sodelujočih šol se je odvijala od 28. septembra do 2. oktobra 2009 v Salzburgu, kamor sem odpotovala z dijakinjo Dorotejo Grobin. Tam sva se prvič srečali z učiteljico in predstavnico dijakov iz Pinkafelda in z njima zastavili smernice za projektno delo. S projektom smo želeli ozavestiti mlade o problematiki tujcev, ki živijo med nami; želeli smo spoznati in primerjati slovenske in avstrijske organizacije, ki pomagajo tujcem, ter tujce med nami tudi najti, jih spoznati in izvedeti kaj več o njihovem življenju. Dogovorili smo se za obojestranski obisk. Prvo srečanje je potekalo od 27. do 30. januarja 2010 v Sloveniji. Dijaki so avstrijske vrstnike gostili na svojih domovih. Projektno delo je potekalo v šoli v obliki delavnic in na eni od njih smo gostili tudi priseljenca s Šrilanke. Gostom smo želeli predstaviti lepote Rogaške Slatine, njene okolice in nenazadnje tudi naše domovine. Tedanja ravnateljica Anita Pihlar je že po izkušnji s slovaškimi in madžarskimi dijaki vedela, da bi izlet na Primorsko razveselil tudi goste iz Avstrije, zato mi je predlagala, naj ga vključim v program. In ni se zmotila. Spet sem bila priča veselju otrok, ki so prvič videli morje, pa čeprav v zimskem času, ko smo še bili oblečeni v bunde in škornje.

Med obema obiskoma je zaživela skupna spletna stran, na kateri smo objavljali prispevke o tujcih med nami in intervjuje z njimi. Naš obisk v Pinkafeldu je potekal od 3. do 6. marca 2010. Trinajst slovenskih dijakinj in dijakov je preživelo nekaj nepozabnih dni z vrstniki, s katerimi so postali pravi prijatelji. Gostitelji so nas

116

peljali na Dunaj in poleg znamenitosti, ki jih ta čudovita avstrijska prestolnica ponuja, smo obiskali center za begunce in spoznali del njihovega vsakdana. Velik vtis na nas je naredil tudi center za integracijo Vamos. Nekateri dijaki so se prvič srečali s sistemom pravičnega trgovanja Fair Trade, vse pa nas je navdušila multikulturna bobnarska delavnica, v kateri smo se učili igrati bobne. Prav poseben občutek je bil opazovati naše dijake, kako neznansko so uživali, se zabavali in se pri tem marsikaj naučili. Zaključna konferenca, ki je konec marca 2010 potekala v Senecu pri Bratislavi, je bila namenjena predstavitvi končnih izdelkov vseh šolskih projektov. Naše dijake je zastopala Martina Boršić. Na takšnih in podobnih konferencah dobiš vpogled v to, kaj mladi zmorejo, kakšnih projektov se lotevajo in kako jih ti projekti vsestransko bogatijo. Še vedno hranim fotografije in filme, ki smo jih posneli. Končni izdelki ne dokazujejo le dejstev in ugotovitev, do katerih smo prišli ob raziskovanju projektne teme, temveč odražajo tudi mladostniško navdušenje in razigranost ter njihovo željo po znanju in učenju. Beseda tujec ima pogosto negativen prizvok, pomeni nekaj neznanega, novega in nerazumljenega. Je beseda, ki označuje in oddaljuje. Povezana je z danes zelo perečo tematiko in različnimi drugimi oznakami – migrant, begunec, priseljenec ... V šol. letu 2009/10 smo se takratni dijaki z njo in »njimi« srečali v okviru projekta Foreigners among us. Pod okriljem programa Aces smo sodelovali s srednjo šolo iz Pinkafelda. Med izmenjavo smo čas preživljali v Sloveniji in Avstriji med tujimi družinami, v azilnem centru, na delovnem mestu za duševno in telesno prizadete osebe ter med mnogimi drugimi neznanimi obrazi. Udeležili smo se multikulturne bobnarske delavnice, poslušali predavanja in osebne zgodbe beguncev, hkrati pa smo »pilili« tudi svoje znanje angleščine in nemščine. Nekateri smo spoznali prijatelje za vse življenje. O svojih izkušnjah smo govorili tudi na Slovaškem, kjer se je predstavilo kar 45 projektov iz 103 različnih šol iz kar 15 različnih držav. Na svojevrsten način smo prvič sami izkusili, kakšno je življenje tujcev.

Martina Boršić, študentka Pravne fakultete Univerze v Mariboru

Svet slovenskega srednješolca je pogosto zelo majhen. Takšni in drugačni projekti mladim širijo obzorje in jih silijo v razmišljanje. Nudijo jim izkušnje, ki jih bodo s sabo nosili vse življenje. Migracije so namreč del naše zgodovine in del naše prihodnosti. Nadaljevanje izobraževanja, selitev v Maribor, Ljubljano ali celo v tujino je naslednji korak za večino slatinskih dijakov. Pri tem ne pomislijo, da so tudi sami migranti (notranji ali mednarodni) in da bodo tudi sami postali »tujci«. Ko gledam nazaj, me je na to prvič opozoril prav ta projekt. Vzbudil je moje zanimanje za tuje jezike, dežele in ljudi ter me spodbudil, da sem sodelovala tudi v prihodnjih projektih. Teden dni v tujini se je med mojim študijem spremenil v leto. Strah pred neznanim je pogosto razlog za predsodke in negativne oznake, povezane z migracijami. Včasih je ta strah upravičen, včasih pa nas obremenjuje pri razvoju, ustavi napredek in razumevanje ter spodbuja zavračanje. Ko se naslednjič znajdeš pred podobnim projektom, se vključi. Ko srečaš tujca, spregovori z njim. Res je, kar pravijo – vsak dober prijatelj je bil nekoč neznanec.

117

Mednarodni projekt Comenius – United Tales of Europe Mag. Bernarda Leva, koordinatorica projekta

Po večletnih prizadevanjih, da bi bili izbrani na razpisu za šolske projekte pod okriljem programa Vseživljenjsko učenje in podprograma Comenius, smo v šol. letu 2010/11 le uspeli. Začelo se je dveletno mednarodno sodelovanje s šolama iz Nemčije (Louise-Otto-Peters-Schule Hockenheim mit Außenstelle Wiesloch) in iz Češke (ZS Schulzovy sady, Dvur Kralove nad Labem). V projekt se je vključilo 18 slovenskih, 8 čeških in 10 nemških dijakov s svojimi mentorji. Uvodni sestanek sodelujočih učiteljev je potekal od 31. januarja do 4. februarja 2011 v nemškem Wieslochu. K sodelovanju sem povabila sodelavki Agato Brantuša in Alenko Virant, pozneje pa sta se nam pri delu pridružili še Lavra Bukšek in Mateja Jagodič. Že prvo srečanje, na katerem smo natančno določili potek dela in razdelitev nalog po šolah, je potekalo v sproščenem duhu. Namen projekta je bil poiskati in primerjati narodne pripovedke in tradicionalna praznovanja v vseh treh državah ter ugotoviti, kakšen odnos imamo do tradicionalnih navad, katere vrednote so najpomembnejše v sodobnem času, koliko se izgublja narodova identiteta v Evropski uniji, kaj pomeni pojav nove evropske identitete in kakšen je pomen kulturne in jezikovne raznolikosti med državami članicami Unije. Tako bi dijaki spoznavali evropske kulturne in jezikovne raznolikosti, ob tem pa razvijali mnoge veščine in kompetence za življenje. Po prihodu v Slovenijo smo se lotili dela: marljivo smo raziskovali, prevajali, primerjali in tudi ilustrirali. Prva petdnevna mednarodna izmenjava je potekala od 26. do 30. septembra 2011 v Sloveniji. Drug drugemu smo predstavili že nastale izdelke, seveda pa smo svojim gostom razkazali tudi domači kraj s širšo okolico. Druga dijaška izmenjava je potekala v nemških mestih Heidelberg, Mannheim in Schwetzingen med 27. novembrom in 2. decembrom 2011. V tem času je že nastala obsežna zbirka narodnih pripovedk, ki je dobivala končno podobo, sprotno delo pa smo beležili tudi na skupni spletni strani. Zadnja mednarodna izmenjava se je odvila med 5. in 9. marcem 2012 na Češkem, in sicer v mestu Dvůr Králové nad Labem. Vse tri izmenjave so bile obarvane z ogledi zgodovinskih znamenitosti in tradicionalnih običajev, ki so značilni za vsako od sodelujočih držav. Kot končni izdelek projekta je nastala knjiga, v kateri najdemo zgodbe, legende in pripovedi vseh treh sodelujočih držav, v njej so predstavljeni recepti tradicionalnih jedi ob večjih praznikih. Knjigo so dijaki tudi slikovno opremili z risbami in fotografijami.

118

Mednarodni projekti so neprecenljiva izkušnja in priložnost; v življenju vsakega posameznika, ki v njih sodeluje pustijo, pečat. Ne le da je mednarodno sodelovanje odgovorno in zahteva veliko usklajevanja in prilagajanja, je tudi zanimivo, navdušujoče in nas napolnjuje z novimi znanji in veščinami. Prav zato si želim, da bi bilo podobnih projektov na naši šoli tudi v prihodnje čim več.

V projektu Comenius smo začeli sodelovati ob mojem prihodu v gimnazijo. Sama sem si želela sodelovanja v takšnem projektu že v osnovni šoli, zato sem kaj hitro pograbila priložnost, da spoznam nove ljudi, kraje in običaje. Doma sem gostila dijakinjo Louise-Otto-Peters-Schule Elli, s katero sva prva leta po koncu projekta ohranjali dobre stike, danes pa si voščiva ob večjih praznikih, kot je prihajajoči božič. Dijake iz Nemčije smo popeljali na oglede okoliških krajev in znamenitosti ter jim skušali približati potek pouka. Z Elli sva bili prisotni pri uri sociologije pri zdaj že upokojenem profesorju Miroslavu Bradiču. Kot se spomnim, je povedala, da je način dela pri njih podoben, vendar so dijaki bolj povezani s profesorji kot pri nas. Novembra 2011 je sledil obisk Heidelberga, kjer se nahaja njihova srednja šola. Heidelberg je ogromno univerzitetno mesto, zato veliko dijakov prebiva v okoliških krajih. Sama sem bivala v Mannheimu, v hiši z Ellijino mamo, očetom in dvema starejšima sestrama. V času našega bivanja tam smo si ogledali znamenitosti, kot sta schwetzingenski grad in njegov okoliški park, obiskali smo mestno džamijo in si ogledali gledališko predstavo.

Mirna Šafranko, študentka Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo

Sodelovanje v projektu Comenius se je globoko vtisnilo v moj spomin. Imeli smo veliko prostega časa za druženje z vrstniki, pri čemer smo aktivno uporabljali angleščino. Bivala sem pri družini ruskega porekla, Ellijini starši niso govorili angleško, moja nemščina pa je bila zelo šibka, zato sem se velikokrat skušala sporazumevati z uporabo slovenskih besed – večinoma bolj neuspešno kot uspešno. Moram priznati, da nisem pričakovala takšne gostoljubnosti, kot sem jo doživela. Tako starši kot Elli so svoj dom skušali narediti čim bolj prijeten in domač zame ter me seznanjali z njihovimi predbožičnimi navadami. Počutila sem se varno in sprejeto. Menim, da je Comenius zelo dober projekt in upam, da dijaki cenijo pomen takšnih izmenjav, saj nam dajejo veliko pozitivnih izkušenj.

119

PROJEKT UNESCO Vključitev ŠCRS v ASP.NET mrežo Unescovih šol se je zgodila na Unescovem taboru v Piranu, ki je potekal od 5. do 7. julija 2004. S pristopom smo postali polnopravna članica velike mreže Unescovih šol po vsem svetu. Še istega leta, in sicer 21. septembra, na svetovni dan miru, smo pred šolo posadili lipo, drevo, ki simbolizira slovenstvo. To smo storili točno ob 12. uri, ko so podobne akcije v čast miru izvajali tudi drugod po svetu. Drevesa so sadili v sklopu organizacije LIFE LINK friendship-schools od Kanade, Amerike, Evrope, Azije, Avstralije pa tja do Nove Zelandije.

Alenka Virant, prof., koordinatorica projekta

Najprej smo se v majskih mesecih redno udeleževali tradicionalnega srečanja ob Cerkniškem jezeru; prireditev se je imenovala Jezero je, jezera nej in jo je organizirala Srednja tehnična in gradbena šola Ljubljana. Danes se te prireditve več ne udeležujemo, še vedno pa vsako leto v septembru naši dijaki odhajajo na tabor, ki ga organizira OŠ Maksa Pleteršnika Pišece. Med Unescove cilje sodi tudi obeleževanje svetovno pomembnih dni in tako smo vrsto let prirejali proslavo, s katero smo obeleževali svetovni dan strpnosti (16. november). Udeležili smo se tudi srečanja Unescovih šol Slovenije in na ta način v Ljubljani 10. decembra 2005 obeležili dan človekovih pravic. Naši dijaki so se predstavili v svojem narečju. Prireditev je bila medijsko zelo odmevna in je lepo uspela.

Sredi januarja 2005 smo prvič obiskali evropski prestolnici Bruselj in Luksemburg. Obiske evropskega parlamenta nam je v naslednjih 9 letih omogočila takratna evropska poslanka dr. Romana Jordan Cizelj, ki je bila tudi naša posebna gostja na šoli. Obisk evropskega parlamenta v Strasbourgu nam je leta 2015 omogočil dr. Milan Zver, v marcu 2017 pa nas je sprejela evropska poslanka Tanja Fajon.

120

TEMATSKI VEČERI V DIJAŠKEM DOMU V sklopu proste izbire OIV na naši šoli že osem let izvajamo kulinarični krožek. Vsako šolsko leto se vanj vpiše okoli 40 dijakov. To pomeni, da je na šoli ogromno ljubiteljev raznovrstne hrane. V vseh teh letih smo skupaj z vzgojitelji in ostalimi dijaki v dijaškem domu pripravili veliko različnih tematskih večerov, ki so jih zaznamovale energija, zvedavost, srčnost in pridnost. Največja in najizvirnejša sta vsekakor italijanski in mehiški večer. Na italijanskem večeru smo brbončice svojih prijateljev in sošolcev razvajali s picami in testeninami. Na mehiškem večeru, na katerem ni manjkalo okusnih mehiških tortilij, ostrih začimb in mehiških pogrinjkov, ni manjkalo niti pravih kaktusov in kaktej. Ker pa so v kulinaričnem krožku sami zagnani kuharski ustvarjalci z ogromno košaro domišljije, ki jo dijakom pomagava polniti skupaj s kolegico Vesno Kobilšek, smo večkrat »žrtvovali« svoj prosti čas za peko slaščic, s katerimi vsako leto postrežemo bodočim dijakom ŠCRS na dnevih odprtih vrat naše šole. Vsako leto v mesecu januarju v okviru učne situacije Meščanska večerja za dijake prvih letnikov pripravimo slavnostno meščansko večerjo. Hrano postrežemo v skladu s tematiko večera in začinimo z ustrezno dekoracijo. V mesecu marcu naš dijaški dom povabi v goste dijake iz drugih dijaških domov z namenom, da se v popoldanskem času pomerijo v športnih aktivnostih. Krožek poskrbi za zdrave obroke ter pripravi hladne in tople napitke za športnike. Dijakom najljubši pa so pikniki, ki jih že tradicionalno pripravljamo v parku naše šole v septembru in juniju. Za piknike poskrbijo naši fantje, ki so že pravi mojstri žara. Vse leto se sproti pogovarjamo o kulinaričnih kreacijah, zbiramo nove recepte, ustvarjamo nove dobrote in predvsem … uživamo.

Branka Kovačič, inž., mentorica kulinaričnega krožka

Dijakinja Sara Kovač je zapisala: »To je krožek, ki je namenjen vsem dekletom, ki se želijo naučiti, kako s kuhanjem osvojiš fanta, in vsem fantom, ki si želijo s kuhanjem osvojiti taščo. Začne se z lažjimi jedmi, kot so peciva in namazi, stopnjuje pa do te mere, da znamo na koncu sami pripraviti pravo pojedino. Med pripravo jedi se pogovarjamo, zabavamo in pojemo, pomaga pa nam nepogrešljiva mentorica Branka Kovačič, ki bdi nad tem, kaj in kako kuhamo. Vse, kar pripravimo, z veseljem pojemo, še prej pa vse fotografsko ovekovečimo za prihodnje rodove. Ni kaj, to je krožek, ki ga vsi >lačno< čakamo.«

121

DIJAŠKE IZMENJAVE Projekt dijaških izmenjav je na ŠCRS zaživel pred tremi leti. S Srednjo školo Pregrada smo se potegovali za sredstva na razpisu ZRSŠ za sofinanciranje mednarodne dejavnosti v vzgoji in izobraževanju. Dijakom smo želeli omogočiti, da se skupaj z vrstniki iz druge države in z aktivnimi metodami dela učijo o lastni in tuji kulturi, jeziku, zgodovini, naravnih danostih in aktualnem družbenem dogajanju.

Mateja Jagodič, prof., koordinatorica projekta

Na razpisu sicer nismo uspeli pridobiti finančnih sredstev, a smo se kljub temu odločili za realizacijo sodelovanja in leta 2014 izpeljali prvo mednarodno dijaško izmenjavo. Vsi sodelujoči smo jo ocenili kot zelo uspešno. Od tedaj se letno srečujemo dvakrat, enkrat letno gostimo dijake iz partnerske šole pri nas v Rogaški Slatini, drugič pa smo mi gostje v Pregradi. Gostitelji goste sprejmemo s kratkim kulturnim programom, s katerim se želimo čim bolje predstaviti, nato pa si skupaj ogledamo pomembnejše lokalne znamenitosti in obiščemo katero izmed večjih podjetij v bližnji okolici. Gostje Rogaške Slatine ne zapustijo, ne da bi se okrepčali z našo znamenito mineralno vodo v Pivnici in brez obiska Kristalne dvorane. V delavniškem delu druženja pa dijaki ustvarjajo na različnih predmetnih področjih ter tako z aktivnimi metodami dela širijo svoja znanja in razvijajo spretnosti ter hkrati krepijo vrednote, kot so sodelovanje, spoštovanje in povezovanje. Vsakemu srečanju sledi evalvacija doseganja ciljev in načrtovanje prihodnjih srečanj. Dijaško izmenjavo, namenjeno tretjim letnikom gimnazijskega programa, smo poimenovali Prijateljfest dveh mest. Že leto kasneje, 2015, je v sodelovanju s Prvo gimnazijo Maribor zaživela izmenjava z nazivom Skupaj s Prvo in je namenjena dijakom drugega letnika gimnazije. V treh letih sodelovanja smo izvedli vrsto delavnic na različnih predmetnih področjih, posneli kratek film o razmišljanju mladih, izvedli videokonferenco, izdelali spletni bilten, spominska darila za sodelujoče. Bližina partnerskih šol nam omogoča tudi maksimalen izkoristek časa za druženje, ustvarjanje in premagovanje kulturnih, jezikovnih in še kakšnih ovir.

122

Na ŠCRS potekata dve dijaški izmenjavi. Sama sem sodelovala pri izmenjavi Prijateljfest dveh mest, ki poteka že tretje leto zapored in pri kateri se dijaki tretjih letnikov povezujemo z vrstniki iz Srednje škole Pregrada. Prvo, jesensko srečanje smo izvedli na naši šoli. Ob sprejemu smo naše goste najprej toplo pozdravili s kulturnim programom. Razkazali smo jim šolo, se družili pri pouku in ustvarjali v različnih delavnicah. Popoldne smo se po skupinah odpravili na ogled znamenitosti Rogaške Slatine. V Steklarni Rogaška so nam predstavili postopke oblikovanja steklenih izdelkov, v zdraviliškem kompleksu pa smo izvedeli nekaj več o turističnem razvoju našega mesta. V pivnici mineralne vode smo si privoščili kozarec zdravilne mineralne vode, ustavili pa smo se tudi v Kristalni dvorani Grand hotela Rogaška. Veseli ponovnega snidenja in polni pričakovanja smo obisk vrnili spomladi in naši znanci nas niso razočarali. Po simpatičnem kulturnem programu, popestrenim s pesmimi slovenske pop scene, so nam predstavili izobraževalne programe, ki se izvajajo pri njih. Nato smo po skupinah preizkusili svoje veščine v fizioterapevtski, kuharski in športni delavnici. Po zanimivih dejavnostih nas je v kuhinji bližnjega dijaškega doma čakala prava pogostitev, nato pa smo se podali na raziskovanje Pregrade. Ogledali smo si mestno jedro, cerkev, knjižnico in muzej. Sledila je še obvezna spominska fotografija.

Ana Erjavec, dijakinja 4. letnika gimnazije

Dijaki smo nad projektom izmenjave navdušeni, saj tako izvemo več o programih, ki jih na naši šoli ne izvajamo. Izmenjava nam omogoča vpogled v srednješolski sistem druge države, druženje pa je odličen način spoznavanja hrvaškega jezika, ki ga bomo življenju še večkrat potrebovali. Dan izmenjave za nas ni le dan, ko nam odpade pouk, ampak dan, ko si z vrstniki izmenjamo vtise o šolah, spoznavamo novo okolje, obenem pa sklenemo trdne prijateljske vezi.

123

Kako preprosto je reči: »Ne vem!«

Metka Leljak, prof., koordinatorica projekta

V razmisleku, kako mlade pritegniti k branju in nato razpravljanju o perečih temah, ki se dotikajo njihovega neposrednega vsakodnevnega življenja in ciljev v bližnji prihodnosti, smo se povezali s Knjižnico Rogaška Slatina. Osnovna ideja, da bi se dijaki srečevali ob t. i. tabu temah, o katerih bi razpravljali, razčiščevali probleme, opozarjali na družbeno problematiko, povezano z njihovim položajem, je bila nadgrajena z idejami mentoric, direktorice Knjižnice Rogaška Slatina Nataše Koražija in ravnateljice Dubravke Berc Prah, da bi na taka srečanja veljalo povabiti goste, ki bi bili pripravljeni o temah spregovoriti strokovno, z dijaki izmenjati mnenja in nakazati možne rešitve. Projektno sodelovanje s Knjižnico Rogaška Slatina se je pričelo v šol. letu 2013/14. Okrogle mize so namenjene tako dijakom kot tudi zunanjim obiskovalcem, pripravijo in vodijo jih dijaki ŠCRS pod mojim mentorstvom. Za literaturo, razstavo gradiv in podporo, kot so tiskana vabila in vabila preko lokalnih medijev, poskrbi Knjižnica Rogaška Slatina. Zaradi aktualnosti tem, predvsem pa zanimivih gostov, ki se vedno prijazno odzovejo našemu povabilu, je udeležba dijakov na srečanjih dobra, v zadnjem obdobju se nam pridruži vedno več zunanjih obiskovalcev, česar smo še posebej veseli. Doslej smo realizirali 12 okroglih miz, teme, o katerih smo razpravljali, in gostje, ki so nas obiskali, so bili: 2013/14: (osrednja tema: tabu teme) • Beg v omamo (gost: Marko Ješe, avtor knjige Kodrlajsasti piton), • Nasilje med vrstniki (gosta: Katja Mesarič, varuhinja dijakovih pravic pri DOS, in Klemen Peran, predsednik DOS), • Motnje hranjenja (gostja: psihiatrinja dr. Karin Sernec). 2014/15 (okrogle mize so potekale v povezavi s projektom Dvig socialnega in kulturnega kapitala): • Mladi in podjetništvo (gostje: Branka Aralica, direktorica Podjetniškega inkubatorja Vrelec, mag. Lidija Sovinc, direktorica Ljudske univerze Rogaška Slatina, Rebeka Majer Amon in Janez Srebot, mentorja podjetniškega krožka na ŠCRS, ter Andraž Flis, dijak, ki je takrat razvijal svoje podjetniške ideje), • Zaposlitvene možnosti mladih (gostje: Brigita Kregar Drofenik, vodja Oddelka za gospodarstvo Občine Rogaška Slatina, Radojka Petek, sekretarka Obrtno-podjetniške zbornice, izpostava Šmarje pri Jelšah, in Jože Smole, dijak prve generacije gimnazijcev ŠCRS, takrat zaposlen v Steklarni Rogaška), • Mladi naj si upajo (gost: Matjaž Javšnik, igralec in komik stand up). 2015/16 (osrednja tema: 8 krogov odličnosti): • Zakaj jim je uspelo? (gost: Grega Narat, kuharski šef in lastnik gostišča Jurg), • Zakaj jim je uspelo? (gost: Zvonko Čoh, znani in nagrajevani slovenski ilustrator), • Zakaj jim je uspelo? (gost: Dejan Zavec, slovenski boksar in nosilec naslova svetovni prvak v polsrednji kategoriji).

124

2016/17 (osrednja tema: novinarska etika): • Novinarska etika in medijske manipulacije (gosta: Greta Kokot Rajković, programska direktorica Štajerskega vala, in Janez Usenik, novinar POP TV-ja), • Novinarska etika v športnem novinarstvu (gosta: Janez Terbovc, športni komentator in novinar, in Tadej Ferme, športnik, kapetan košarkarske ekipe Rogaška Crystal), • Družbena angažiranost novinarja (gosta: Danijel Poslek, bivši dijak ŠCRS in novinar Radia Slovenija, in Bojan Sinič, urednik tednika Bistriška panorama). Dijaki ŠCRS so v šol. letu 2015/16 v okviru sodelovanja s Knjižnico Šmarje pri Jelšah in bralne značke za mlade moderirali še okroglo mizo z Boštjanom Gorencem Pižamo, v šol. letu 2016/17 pa še z Andrejem Rozmanom Rozo. Vtisi voditeljev okroglih miz Priprava in vodenje okroglih miz sta nam prinesla veliko dobrih izkušenj in novih znanj. Urili smo veščine kritičnega razmišljanja, ob pogovorih pridobivali spretnost fleksibilnega mišljenja in prilagajanja vprašanj toku pogovora in se naučili sodelovanja. Vodenje pogovorov nam je omogočilo odličen vpogled v novinarske in moderatorske vode, predvsem pa izničilo tremo pred javnim nastopanjem. Kljub mnogim drugim obveznostim se priprave na vsako okroglo mizo lotimo z veseljem in odgovorno, zato se po vsakem srečanju z gosti počutimo kot zmagovalci, kar je zagotovo tudi zasluga mentorstva profesorice Metke Leljak. Smo zelo zadovoljni in bogatejši za pomembne življenjske izkušnje. Viktorija Bosnar, Blaž Jančič, Lori Šramel Čebular in Jaka Turk

125

Dvig socialnega in kulturnega kapitala Socialni in kulturni kapital posameznika je bogastvo, ki izvira iz sodelovanja in vpletenosti v socialne mreže. Povečuje občutek pripadnosti, zaupanja in solidarnosti ter omogoča razvoj posameznika in skupnosti.

Anita Pihlar, prof., koordinatorica projekta

Šola za ravnatelje je projekt Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti razpisala za šol. leto 2014/15, in sicer za mreže šol. Povezali smo se s I. osnovno šolo Rogaška Slatina, III. osnovno šolo Rogaška Slatina in Osnovno šolo Blaža Kocena Ponikva in bili s svojim programom sprejeti v projekt. Projekt je bil za našo šolo novost. Z veseljem ugotavljam, da so bile vse načrtovane aktivnosti in vsi zastavljeni cilji projekta uresničeni. Dijaki naše šole so pomagali pri učenju učencem I. in III. osnovne šole Rogaška Slatina. Obiskovali so oskrbovance Pegazovega doma. Dobro sprejeta novost je bila tutorstvo. Vsak dijak prvega letnika je dobil tutorja izmed dijakov tretjega letnika, ki mu je pomagal pri vključevanju v življenje in delo naše šole. Dijaki so se medsebojno povezali, ne samo v šoli, ampak tudi pri popoldanskih aktivnostih. Vsaka šola iz mreže je vsaj za en razred iz ostalih šol organizirala dan dejavnosti. Naši dijaki so za osnovnošolce izvedli naravoslovno-tehniške dneve, ki smo jih poimenovali Kemija v mojem poklicu. Mi pa smo obiskali I. osnovno šolo Rogaška Slatina in spoznali društva naše občine, na Ponikvi smo se udeležili Kocenovega pohoda. V okviru poklicnega izobraževanja je skupina dijakov obiskala III. osnovno šolo Rogaška Slatina in spoznala poklice s področja dela z otroki s posebnimi potrebami. V prihodnjih letih smo obdržali dan dejavnosti s področja kemije in še danes pripravljamo kemijske delavnice za osnovnošolce. Z veseljem nas obiščejo tudi učenci II. osnovne šole Rogaška Slatina in Osnovne šole Šmarje pri Jelšah. Dijaki naše šole so bili mentorji dijakom I. in III. osnovne šole pri pripravi skupne proslave ob kulturnem prazniku. Proslavo so izvedli v dveh ponovitvah v Kulturnem centru Rogaška Slatina. Tovrstno skupno kulturno ustvarjanje je bilo zelo dobro sprejeto in je postalo stalnica našega sodelovanja. V povezavi s projektom Kako preprosto je reči: »Ne vem!« smo v sodelovanju s Knjižnico Rogaška Slatina pripravili tri okrogle mize. Kot sogovornike smo povabili ugledne predstavnike lokalne skupnosti, naše sedanje in bivše dijake, profesorje ter druge goste. V okviru projekta smo izvedli pet tematskih učnih ur s starši, postavili skupno spletno stran, izdali dva spletna časopisa in izvedli nekaj zanimivih delavnic.

126

Učenci, dijaki in mentorji vseh sodelujočih šol smo pridobili veliko novih izkušenj, znanja in spoznali velik krog novih ljudi. Z mnogimi od njih se z veseljem družimo še danes.

Nekako takole sem pred leti, takrat še kot dijakinja ŠCRS, zapisala v enem izmed člankov o projektu: »Vedeti moramo, da vsi nismo za vse. Ko gre človeku nekoliko težje, mu pomagaj, kajti še veš ne, kdaj boš pomoč potreboval tudi sam.« Ko danes razmišljam o projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala, pomislim tudi na stavek angleškega metafizičnega pesnika Johna Donna: »Noben človek ni otok popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.« Socialni in kulturni kapital tvorita lepo celoto, ki v sožitju in z medsebojnim sodelovanjem lahko prineseta boljši jutri. Menim, da se za razvoj vsakega od teh mora človek najprej ozreti vase in pogledati v svojo notranjost. Ugotoviti, kaj ga zanima in kaj ne, katere so njegove vrednote, veščine, katero znanje ima, kakšna je njegova vzgoja in ali bi bilo morda treba kaj spremeniti, izboljšati. Dijaki ŠCRS smo skozi šol. leto 2014/15 naredili veliko. Veliko zase, še več za druge, in tudi za družbo kot celoto.

Kaja Kalečak, študentka ekonomije

127

PROJEKT Upcycling v praksi za nove izzive V dijaškem domu ŠCRS potekajo številne prostočasne dejavnosti in projekti. Eden izmed njih je pustil še poseben pečat in je potekal v šol. letu 2014/15.

Mag. Jernej Lakner, vodja dijaškega doma

V sodelovanju z Okoljsko raziskovalnim zavodom Slovenske Konjice smo izvedli projekt Upcycling v praksi za nove izzive, ki ga je financiralo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje na področju ponovne uporabe in varčevanja z viri. Dijaki in zaposleni dijaškega doma ŠCRS in bili v okviru projekta neposredno vključeni v praktično izvajanje tehnik priprave na ponovno uporabo predmetov, ki bi jih sicer zavrgli, kar prispeva občutek osebne vključenosti in spremembo odnosa do odpadkov. V prvem sklopu delavnic 3. 11. 2014 je kreativna vodja Mojca Krajnc dijakom predstavila materiale za ponovno uporabo ter priprave na ponovno uporabo glede na vrsto odpadka in možnosti za izdelavo funkcionalnih izdelkov. Drugi sklop delavnic je potekal 1. 12. 2014; bil je praktičen in inovativen, saj smo izdelovali notranjo opremo bivanjskih prostorov iz odsluženih virov ter odpadkov. Delo sta usmerjali Mojca Krajnc in Andreja Bera v sodelovanju z vzgojiteljema Jernejem Laknerjem in Matejo Črnelič Balon. Dijaki so kreativno obnovili nekaj starih in poškodovanih stolov ter predalov iz sob dijaškega doma. Po ustvarjalnem delu so dijaki četrtega letnika v sklopu kulinaričnega krožka pripravili mehiško večerjo. Delavnico je posnela ekipa TV Maribor in prispevek je bil objavljen 12. 6. 2015. S projektom smo se dijaki in zaposleni naučili veliko novega in uporabnega, izrazili svojo ustvarjalnost in spoznali, da kosovni odpadki niso le breme, temveč so lahko tudi surovina za nove izdelke, celo dizajnerske. Najpomembnejše ob vsem tem pa je seveda spoznanje, da z načinom ponovne uporabe preprečujemo nastajanje odpadkov. Novo znanje, pridobljeno v okviru projekta, je zaživelo in se nadgradilo v naslednjih letih. Tako se v dijaškem domu vsakoletno samostojno izvajajo delavnice ponovne uporabe, v okviru katerih dijaki skupaj z vzgojitelji obnavljajo domske stole in drugo pohištvo.

128

Izmed množice ustvarjalnih delavnic v dijaškem domu mi je vse do danes najbolj ostala v spominu delavnica obnove pohištva. Temeljila je na ideji, da starega pohištva ne zavržemo, ampak mu poskusimo dati kar se da moderno podobo. V delavnici smo prenovili kar nekaj kosov pohištva iz dijaškega doma. Modernizirali smo stole, ki smo jih prebarvali in opremili s sedali, na katerih je bil lep potisk. V tople in prisrčne barve smo prebarvali tudi nekaj predalnikov in pisalnih miz. Na koncu delavnice sem bila izbrana, da za TV Maribor podam kratko izjavo. Menim, da podobne delavnice spodbujajo mlade k razmišljanju, da niso dobre le nove stvari, ampak je lahko dobro in lepo tudi tisto, kar je staro in obnovljeno.

Nejka Potokar, dijakinja 3. letnika programa tehnik optik

129

Erasmus

Erasmus+ je program Evropske unije, ki spodbuja sodelovanje na področju izobraževanja, usposabljanja, mladine in športa za obdobje 2014–2020. ŠCRS se je prijavil na razpis za učno mobilnost posameznikov (Ključni ukrep 1) v programu tehnik optik. Na razpisu smo uspeli in v šol. letu 2014/15 se je pet dijakov 3. letnika programa tehnik optik (Zala Urbanija, Petra Drinovec, Jan Brumen, Niki Hrepevnik in Mitja Marguč) prvič odpravilo na obvezno prakso v tujino, v avstrijsko prestolnico Dunaj. Dijaki so preživeli tri tedne PUD v različnih optikah na Dunaju, kjer so pridobivali novo znanje in izkušnje v skladu s podpisanimi sporazumi o sodelovanju s partnersko organizacijo AusTraining.

Mag. Bernarda Leva, koordinatorica projekta

Naslednje leto smo na razpisu pridobili finančna sredstva za dveletni projekt učne mobilnosti za deset dijakov in dve učiteljici. Tako so v šol. letu 2015/16 na Dunaj odpotovali Lucija Polajžer, Ana Marija Hustić, Klara Dečman, Tita Šekoranja in Žan Slivnikar. Enotedensko usposabljanje v optiki pa je opravila tudi učiteljica praktičnega pouka Branka Kovačič. V šol. letu 2016/17 je na Dunaj odšlo pet deklet (Nuša Bezjak, Živa Novak, Katja Stojnšek, Iza Škufca in Ana Horvat), marca pa sta si novo znanje in izkušnje na šoli Tiroler Fachberufsschule für Fotografie, Optik und Hörakustik v mestu Hall in Tirol pridobivali učiteljici, ki poučujeta strokovne predmete in praktični pouk v programu tehnik optik, Anita Pihlar in Branka Kovačič. Projekt učne mobilnosti spodbuja posameznike, da se izobražujejo, usposabljajo in nadgrajujejo svoje znanje. Pri praktičnem delu v tujini izboljšujejo svoje strokovne veščine in znanja s področja očesne optike, optičnih strojev in naprav, izdelave korekcijskih pripomočkov in poznavanja novejše tehnologije na področju očesne optike. Ob tem imajo možnost izboljšati jezikovne kompetence na področju angleškega in nemškega jezika in uporabljati strokovno terminologijo v praksi. Pri vsem tem pa ne smemo zanemariti dejstva, da so udeleženci takšnih projektov pomembni prinašalci novega znanja in izkušenj tako v šolo kot tudi v lokalno in regionalno skupnosti. Ker smo v slovenskem prostoru edina šola, ki izobražuje tehnike optike, je učna mobilnost za nas pomembna nadgradnja in neprecenljiv prispevek k izobraževanju prihodnjih rodov.

130

MEPI Mednarodno priznanje za mlade (MEPI) je program, namenjen mladim med 14. in 25. letom. MEPI mlade oblikuje in jih opremi s potrebnimi veščinami, znanjem in spretnostmi za uspešno osebno in poklicno življenje. Zasnovan je na individualnem izzivu in mladim omogoča, da skozi neformalne oblike učenja in kakovostno preživljanje prostega časa odkrijejo svoje potenciale. Na območju osrednje Slovenije je program že uveljavljen, na našem območju pa se šele uveljavlja. Sestoji iz štirih področij (prostovoljno delo, veščine, rekreativni šport in odprava) na treh stopnjah (bron, srebro, zlato). Posameznik v pogovorih z mentorjem ozavesti svoja močna področja in interese ter si zastavi osebne cilje, ki se vežejo na razvoj veščin, prostovoljstva in športa. Merilo za pridobitev priznanja je izboljšanje spretnosti udeleženca, doseženo z njegovo vztrajnostjo. Vsak napreduje po lastnih zmožnostih in tekmuje le s seboj.

Nataša Tarkuš Pogorevc, koordinatorica projekta

V program je vključenih več kot 9 milijonov mladih iz 140 držav. Kamenček v ta skupni mozaik letos dodaja tudi osem dijakov ŠCRS, na njihovi poti dozorevanja pa jih usmerjamo profesorici Tanja Rupnik in Alenka Virant (vodji odprav) ter Nataša Pogorevc Tarkuš (mentorica in koordinatorica programa). Program je zahteven, nenehno teče in ga ni mogoče opraviti na hitro. Mladim prinaša številne prednosti, predvsem na področju osebnega in osebnostnega razvoja, zato tudi mnogi delodajalci vidijo dodano vrednost v vključitvi v ta program. Z vključitvijo v MEPI smo na šoli pritegnili mlade, ki želijo več, so družbeno angažirani in pripravljeni prispevati za dobrobit sebe, drugih in svojega kraja.

V šol. letu 2016/17 smo na šoli začeli izvajati nov projekt, imenovan MEPI. Ker so se nam področja zdela znana in koristna, smo se z veseljem spopadli sami s sabo. Pritegnila nas je tudi dvodnevna končna odprava, na kateri bomo morali pokazati veliko mero samostojnosti in iznajdljivosti in se bomo torej zopet naučili nekaj novega. Po prvi predstavitvi programa smo se oglasili pri koordinatorici Nataši Pogorevc Tarkuš, ki nam je razdelila indekse, v katere smo zapisali svoje cilje za letošnje leto. Pričeli smo delati kot prostovoljci v Pegazovem domu in tako med klepetom s tamkajšnjimi stanovalci mimogrede dobili še kakšen moder nasvet. Kot tutorji smo s svojim znanjem pomagali dijakom pri različnih predmetih, se ukvarjali z zanimivimi športi, ki so popestrili naš vsakdanjik, ter sodelovali pri debatnem krožku, šolskem radiu in mnogih drugih dejavnostih. Vse to nam bo na koncu, po zaključni odpravi, ki nas še čaka, prineslo prvo opravljeno stopničko – bronasto priznanje. A ne gre le za »žig« v indeksu; gre predvsem za nove izkušnje, nove prijatelje, dober občutek, ko se zaveš, da si naredil nekaj dobrega zase in za druge. Gre za širjenje lastnih obzorij.

Lori Šramel Čebular, dijakinja 3. letnika gimnazije

131

PROJEKT YOUTH START – IZZIVI PODJETNOSTI ZA MLADE

Zdenka Petelinšek, prof., vodja projekta

Projekt Youth Start je namenjen dijakom gimnazije, v katerega je vključenih 12 partnerskih institucij iz petih držav: Danske, Portugalske, Avstrije, Luksenburga in Slovenije. Projekt se širi v Bolgarijo, Angolo, Združene države Amerike, Kitajsko in Indijo. V Sloveniji projekt vodi in usmerja MIZŠ v sodelovanju z ZRSŠ in Šolo za ravnatelje. Na naši šoli so v šol. letu 2016/17 v projekt vključeni dijaki 2. letnika gimnazije kot delovna skupina in dijaki 3. letnika kot kontrolna skupina. Temeljni namen mednarodnega projekta je spodbujanje razvoja samoiniciativnosti in podjetnosti s sodobnimi didaktičnimi pristopi. Ciljne kompetence razvijamo z vključevanjem izbranih dejavnosti v pouk, s spodbujanjem razvoja sodelovanja in komuniciranja, kritičnega mišljenja, samorefleksije, dela z viri, ustvarjalnosti ter proaktivnega vedenja od ideje do uresničitve. Načrtovane dejavnosti smo izvajali v okviru pouka, tabora in dodatnih dnevov dejavnosti. Izvedli smo 7 izzivov, in sicer: Ideja, Empatija, Stojnica, Vrednost odpadkov, Reci DA, Moj junak in Moja skupnost. Štiri izzive (Ideja, Vrednost odpadkov, Moj junak in Reci DA) smo izvedli znotraj pouka kemije, fizike, zgodovine in športne vzgoje od oktobra 2016 do februarja 2017. V marcu 2017 smo ustanovili štiri »podjetja«, znotraj katerih so dijaki izdelali svoje izdelke in jih poskušali tržiti. Dijaki so si določili funkcije v podjetju (direktor, tajnica, komercialist, računovodja, delavci). Na podjetniškem taboru so dijaki spoznali še izziva Empatija in Moja skupnost in osnovne pojme ekonomije, se osredotočili na načrtovanje dela v svojih »podjetjih« in izdelali kalkulacijo načrtovanega izdelka. Izzivi so se dijakom zdeli zelo zanimivi, z njimi so si razvijali podjetnostne kompetence: • zmožnost zaznavanja problema in iskanja ustreznih rešitev, • sposobnost prepoznavanja (poslovne) priložnosti in njenega razvijanja, • veščine izpeljave uspešne predstavitve in argumentiranja svojih idej, • sposobnost ovrednotenja uporabnosti svojega izdelka, • sposobnost prevzemanja odgovornosti za zadano nalogo, • zmožnost upoštevanja (pri razvoju svoje ideje) aktualne ekološke in družbene problematike. Te vsebine so za dijake zelo pomembne pri njihovem nadaljnjem študiju, zasebnem in poslovnem življenju.

132

Drugi letniki programa gimnazije na ŠCRS smo že drugo leto del projekta Youth Start. Že lani so nas profesorji seznanili s tem programom, letos pa smo na tem področju postali aktivnejši. Tema, s katero se ukvarjamo, je podjetnost: seznanjamo se, kako izvirno idejo pretopiti v pridobivanje dohodka. Ker v našem učnem načrtu ni učne snovi, ki bi se povezovala z ustanovitvijo podjetja in njegovim poslovanjem, je ta program idealen za nas, saj bomo tako bolj pripravljeni na prihodnost. V prvi delavnici smo spoznali nekaj osnovnih teoretičnih pojmov in poskušali ustvariti svojo poslovno idejo, ki je izvirala iz našega prostega časa oz. iz tega, kar radi počnemo. Ta delavnica je potekala pri pouku kemije, zato smo znanje o razvijanju idej nadgradili tako, da smo samostojno načrtovali izvedbo kemijskega eksperimenta, s katerim bi preverili določeno hipotezo. Druga delavnica je potekala pri pouku fizike. Pogovarjali smo se o recikliranju in ohranitvi neonesnaženega okolja. Raziskali smo, kakšne so posledice prevelike količine smeti in na podlagi ponovne uporabe predmetov ustvarili fizikalno igračo, ki bi lahko bila temelj za ustanovitev lastnega podjetja. Tretja delavnica se je navezovala na zgodovino. Dijaki smo morali v svojem kraju poiskati osebo, ki je vplivala na družbo ali pa bila v svojem delu zelo dobra. Te osebe smo nato intervjuvali in poskušali iz njihovih besed izluščiti poslovno idejo, kako bi v sodobni preobleki kot uspešna zaživela stvar, ki so jo pred leti počeli naši intervjuvanci. Četrta delavnica je potekala v okviru športne vzgoje, a poudarek je bil na psihološkem zornem kotu: razmišljali smo o sebi in ugotavljali, kako bi dosegli svoje cilje in ambicije v življenju. Vsak dan smo z zapisovanjem svojih ciljev in občutenj spoznavali, katere so naše vrednote in prepričanja o samem sebi, saj lastno prepričanje in motivacija pomembno vplivata na uspešnost.

Špela Kosernik, dijakinja 2. letnika gimnazije

Delček programa Youth Start smo izvajali tudi na Treh kraljih, kjer smo dijaki skupaj s profesorji preživeli vikend v podjetniških in naravoslovnih delavnicah. Prvi dan smo svojo pozornost posvetili delu v naravi, zvečer pa tudi svojim »podjetjem« in izdelku, ki ga bomo prodajali v okviru izziva Stojnica. Izračunali smo si dobiček ali izgubo in naredili načrt, kako najbolje izvesti promocijo. Ustvarili smo tudi logotipe »podjetij« in plakate, kar smo drugi dan predstavili sošolcem. Poleg tega pa smo spoznavali tudi ekonomski položaj Slovenije v svetu glede na njen gospodarski razvoj.

133

Å OLA ZA ZNANJE, SMEH IN SANJE

AKTIV UČITELJEV SLOVENŠČINE Biti učitelj slovenščine ne pomeni zgolj obkljukati obravnavane vsebine v učnem načrtu in skrbno pripravljeni letni pripravi, določati minimalne standarde za ocenjevanje znanja, določati pravila za izvajanje izpitov ... Potrebno je mnogo več: najprej se je treba zavedati, da so pred nami dijaki, ki jih je treba usmerjati na njihovi izobraževalni poti in spodbujati njihovo samozavest. Dijakom je treba omogočiti udejstvovanje na najrazličnejših področjih, da se lahko potrjujejo in razvijajo svojo kreativnost. Tega ne more doseči posameznik, potreben je tim. In tukaj smo me, aktiv slovenistk. Pri svojem strokovnem delu sodelujemo med seboj, z drugimi aktivi na šoli, z lokalno skupnostjo, s CPI, ZRSŠ in drugimi zunanjimi inštitucijami.

Milena Ogrizek, prof., vodja aktiva

Osnovni cilj poka slovenščine je, da bi naši dijaki usvojili čim več kompetenc uspešnega jezikovnega sporazumevanja in se razvili v kultivirane bralce, zato smo veliko napora vložile v uvajanje različnih aktivnih metod, s čimer smo se prednostno ukvarjale v projektu Didaktična prenova gimnazije, ki je potekal pod okriljem ZRSŠ. Nastalo je kar nekaj uspešnih projektov z avtentičnimi nalogami, medpredmetnih povezav, ki smo jih predstavile kot primere dobre prakse drugim sodelujočim šolam v prenovi. Projekt Kaj je antičnega v nas je zasnovala in predstavila Metka Leljak, nekajkrat ponovljen projekt Trubar na Kozjanskem pa Milena Ogrizek. Slednjega je Dubravka Berc Prah predstavila v publikaciji ZRSŠ Medpredmetne in kurikularne povezave, Od spisa do eseja, projektno mapo pri pouku slovenščine, pa je na Festivalu dobre prakse predstavila Metka Leljak. Pouk smo bogatile še s kar nekaj zanimivimi medpredmetnimi povezavami na različne teme z različnimi predmeti: vljudnostne fraze pri slovenščini in angleščini, obravnava referata v povezavi s fiziko, videovodič po staroorientalskih kulturah v povezavi z informatiko in likovno umetnostjo. Medpredmetno in kreativno so dijaki spoznavali tudi kulturo in zgodovino regije v projektih: Barok na Kozjanskem, Podsreški grad in zgodovinskoliterarna ekskurzija v Podsredo. Zadnja leta je zelo aktualen tabor Preplet starodavnega in modernega na Ptuju, ki poleg slovenščine vključuje jo še likovno umetnost, zgodovino in fotokrožek. Najzanimevejše za dijake pa so medpredmetne ekskurzije, pri katerih dijaki cilje, ki jih predpisujejo učni načrti, nadgrajujejo še z ustvarjalnimi delavnicami. Take so bile medpredmetne ekskurzije, na katerih so dijaki spoznavali poleg vsebin iz geografije še slovensko literaturo in se preskušali v ustvarjalnem pisanju. Ena najodmevnejših je bila vsako leto ponovljena ekskurzija na Kras s spoznavanjem Srečka Kosovela in njegovega pesništva. Sicer pa smo z dijaki na ta način praktično prepotovali že vso Slovenijo. Unikatne so ekskurzije, ki dijakom pomagajo doživljati in razumeti literarna besedila maturitetnih sklopov in jim olajšajo pisanje maturitetnega eseja. Izvedli smo: Po poti Agate Schwarzkobler (Škofja Loka), Po Kosmačevi poti in ekskurzijo po prizoriščih romana Ločil bom peno od valov s srečanjem s pisateljem Ferijem Lainščkom v Murski Soboti. Tudi sicer dijakom skušamo približati literaturo na srečanjih s slovenskimi pisci. Obiskali so nas: Matjaž Pikalo, Miha Mazzini, Feri Lainšček in Neža Maurer s klovneso Evo Škofič Maurer.

136

Članice aktiva smo vsako leto izbrale najodmevnejše in najkakovostnejše gledališke predstave različnih slovenskih gledaliških hiš, ki so si jih dijaki ogledali v okviru obveznega dela OIV. Naj omenim nekaj najboljših: Dogodek v mestu Gogi v SLG Celje, drame Hlapci, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in Veliki briljantni valček v izvedbi SNG Maribor, Tartuffe in Beneški trgovec v ljubljanski Drami, najimenitnejši pa sta bili predstavi Iliada v Cankarjevem domu in Faust v ljubljanski Drami. Kadar je le mogoče, si maturantje v okviru predmeta slovenščina ogledajo še odrsko postavitev maturitetnega besedila. Ob že navedenih so si maturantje tako ogledali še: Pimlico, Revizor, Vladimir in Ana Karenina. Dijake prvih letnikov gimnazije v okviru pouka vsako leto peljemo na Gledališki inštitut, kjer se ob domačem branju v različnih delavnicah ustvarjalno seznanjajo z začetki slovenske dramatike in gledališča. Bralni navdušenci in navdušenke se pod vodstvom slovenistk vsako leto zagnano pripravljajo na tekmovanje za Cankarjevo priznanje. V zadnjih dvajsetih letih so naši dijaki dosegali zavidljive rezultate na območnih in državnih tekmovanjih. Zlata priznanja so dosegli: Mateja Jurak, Mitja Horvat, Barbara Rehar, Sara Kovač, najžlahtnejši pa sta bili zagotovo priznanji Katarine Belcer, saj je na državnem tekmovanju dosegla najvišje število točk v državi. Literarni natečaji so poseben izziv, namenjen dijakom, ki imajo poseben dar za literarno ali polliterarno pisanje, naloga mentorjev pa je, da take dijake – talente – odkrijemo in jim omogočimo razvijanje sposobnosti kreativnega pisanja. Med pesniki ŠCRS je na vseslovenskem natečaju srednješolskih pesnikov Župančičeva frulica tri leta sodeloval, vsakič z novim ciklom pesmi, Aljaž Božičko, ki je dvakrat zasedel drugo mesto in se z mentorico Metko Leljak udeležil srečanja mladih literatov v Metliki na častni podelitvi priznanj. S polliternima razmišljanjema sta na različnih natečajih pod vodstvom mentorice Metke Leljak z dosežkoma izstopala dijakinja Tadeja Šket in Filip Madarasi. Svojo sposobnost poglobljenega in prefinjenega govornega interpretiranja je dokazal Blaž Majcen na natečaju JSKD oziroma srečanju srednješolskih deklamatorjev, kar je bila zanj posebna izkušnja, ki ga je spodbudila k nadaljnjemu javnemu nastopanju. Vsako leto so pod mentorstvom članic aktiva naši dijaki ustvarjali in soustvarjali različne javne prireditve na šolski in občinski ravni in s tem promovirali ŠCRS: občinske proslave ob 8. februarju, materinskem dnevu, ob dnevu spomina na mrtve. Ob zaključku šolskega leta z dijaki slovenistke pripravljamo zaključno prireditev šole in slavnostno podelitev maturitetnih spričeval. Izkušnja poučevanja v različnih programih, npr. v gimnazijskem in strokovnem, je dragocena izkušnja, ki jo profesorji ŠCRS-ja praviloma imamo. Prav na podlagi te izkušnje sta profesorici slovenščine Metka Leljak in Dubravka Berc Prah ponudili slovenskim dijakom in profesorjem, ki poučujejo v srednjem strokovnem izobraževanju, t. i. samostojni delovni zvezek, ki obojim pomaga dosegati zahtevnejše cilje pouka slovenščine in pripravo na poklicno maturo. V sodelovanju z DZS sta pripravili učbenik, namenjen dijakom srednjega strokovnega izobraževanja, Besedilne vrste na poklicni maturi in priročnik Na ustnem delu poklicne mature. Naše delo je zares pestro, bogato in vsestransko. Dijakom smo poleg omenjenega ponujali in še ponujamo mnogo zanimivih vsebin v okviru OIV; o teh ste brali na drugih mestih v zborniku: šolski časopis, dramski krožek, okrogle mize, kreativne delavnice ob projektnih tednih, mentorstvo ob objavah člankov na spletnih straneh šole, v spletni Glažovni, Rogaških novicah, časopisu Oko …

137

AKTIV UČITELJEV TUJIH JEZIKOV Aktiv tujih jezikov sestavljamo profesorice angleškega, nemškega in francoskega jezika. Redno se udeležujemo načrtovanih strokovnih izobraževanj v okviru splošne in poklicne mature, seminarjev didaktične prenove ter študijskih skupin, na katerih pridobimo nova spoznanja in ideje za naše nadaljnje delo. V zadnjih letih smo zaradi vse večjega zanimanja dijakov po dodatnem udejstvovanju na jezikovnem področju in želji po nadgradnji jezikovnega znanja z mednarodnimi projekti, muzikalom v angleškem jeziku, ogledi tujejezičnih predstav, ekskurzijami v tujino in vključevanjem e-vsebin v pouk samo še stopili korak naprej in dokazali pomembnost učenja jezikov.

Gabrijela Fürlinger, prof., vodja aktiva

V sodelovanju s knjižnico ponujamo dijakom, ki so željni znanja, tudi literaturo in časopise v angleškem, nemškem ter francoskem jeziku. Ob tem smo na šoli gostili že vrsto asistentov, ki so soustvarjali naše učne ure in dijakom v avtentičnem jeziku posredovali pripovedi o življenju v angleško in francosko govorečem okolju. Dijake pripravljamo na tekmovanja v bralni znački, tako v angleškem (Epi Reading Badge) kot tudi v nemškem jeziku (Pfiffikus), v preteklosti pa so se preizkusili tudi v pisanju kratkih pesniških oblik – haikujev. Z dijaki že od leta 2005 izdajamo časopis v tujih jezikih, imenovan Start. Za pomoč pri oblikovanju tega pa se velja zahvaliti tudi profesorjem informatike ter likovne umetnosti. Poleg bralnih tekmovanj aktivno pripravljamo dijake na tekmovanja iz angleškega in nemškega jezika; pohvalimo se lahko s kar lepo bero dosežkov, tudi na državni ravni. Zlata priznanja iz angleščine so dosegli: Nik Zabukovšek, Estera Gjuras, Tina Fajs, Jolanda Čonč, Manca Mrkša in Kaja Kalečak. Iz nemščine pa je na državnem tekmovanju zlato priznanje dosegel Klemen Kodrič. V okviru obveznih izbirnih vsebin ali pouka dijakom vsako leto ponudimo ogled predstave v angleškem jeziku. Ogledali smo si že kar nekaj uprizoritev maturitetnih del: Great Gatsby, Look Back in Anger, An Ideal Husband, Animal Farm, gledališko predstavo A Christmas Carol ter muzikale Lion King, Feel the Beat in Alica v čudežni deželi. Tovrstne vsebine so za dijake še posebej zanimive, še zlasti zato, ker večino vlog odigrajo njihovi vrstniki. Z namenom, da bi dijaki jezik doživeli v avtentičnem okolju, pa šola ponuja tudi zanimive strokovne ekskurzije v tujino (Nemčija, Dunaj, Pariz, London). Zaradi velikega zanimanja dijakov za obšolske dejavnosti smo v aktivu tujih jezikov ponudile tudi različne krožke, od debatnega krožka v angleškem jeziku, dramskega krožka, časopisa v tujih jezikih vse do fakultativnega učenja v angleškem in nemškem jeziku. Dijakom, pri katerih se je pokazal primanjkljaj v znanju tujih jezikov, smo vedno pripravljene po pouku nuditi dodatno pomoč. Samo s skupnim delom in dobrimi odnosi lahko pripomoremo k boljšim rezultatom in uspehu.

138

Članice aktiva se povezujemo in skupaj načrtujemo učni proces, občasno sodelujemo pri projektih ali se zgolj opazujemo pri delu, ob čemer pridobivamo dragocene izkušnje in povratne informacije o lastnem delu. Povezujemo se tudi z drugimi aktivi; ena takšnih oblik je bila povezava informatike in angleščine, pri čemer so dijaki po odlomeku iz The Curious Incident of the Dog in the Night-Time ustvarili video. Pohvalimo se lahko še z dvema večjima dosežkoma, in sicer z muzikalom Mamma Mia, ki je z nami živel celo šol. leto 2014/15 in v nas pustil pečat, ki se čuti še danes. Omenjeni muzikal je mentoricama dal takšen zanos, da sta se odločili poskusiti vnovič, tokrat z muzikalom Grease. Članice aktiva tujih jezikov smo izjemno ponosne na vse dosežke, ki so rezultat dolgoletnega dobrega in odgovornega dela ter sodelovanja. Ob tem se zavedamo, da nam ne bi uspelo brez zagnanega dela dijakov, ki so marsikaj pripravljeni narediti tudi doma.

139

AKTIV UČITELJEV MATEMATIKE »Matematika je kraljica vseh znanosti. Zaljubljena je v resnico, oblečena pa preprosto in jasno. Dvorec te vladarice obdaja gosto trnje, in kdor bi ga rad dosegel, mora skozi goščavo. Slučajni popotnik ne opazi na dvorcu nič privlačnega. Lepota se odpira samo razumu, ki ljubi resnico in je prekaljen v boju s težavami, kaže izredno, nepremagljivo težnjo po nenavadno zapletenih, vendar neizčrpanih in vzvišenih razumskih užitkih, lastnih samo človeški naravi.« (J. Sniadecki, poljski matematik in filozof, 1756–1830)

Marko Kubale, prof., vodja aktiva

Namen matematike je, da mlademu človeku pomaga usvojiti znanje in veščine na področjih proučevanja velikosti, prostora, strukture, razvijanja matematične logike, abstraktnega mišljenja in natančnosti. Matematika je bila kot predmet že v predmetniku steklarske šole, ki je začela delovati v šol. letu 1947/48. Vsebina predmeta se je skozi šolska leta posodabljala in prilagajala veljavnim pedagoškim paradigmam. Od ustanovitve šole do danes so predmet poučevali številni profesorji, ki so svoje znanje prenašali na mlade generacije. Matematiko želimo dijakom približati na čim bolj preprost in privlačen način. Vsako leto se člani aktiva zavzemamo za kakovostno izvajanje pouka, kar dosegamo tudi z medsebojnim sodelovanjem in usklajevanjem. Redno se strokovno izpopolnjujemo na raznih seminarjih in v študijskih skupinah. Še zlasti veliko strokovnih kompetenc smo pridobili skozi sodelovanje v projektu Didaktična prenova gimnazij, znotraj katerega smo razvili nekatere primere medpredmetnega povezovanja s fiziko in biologijo ter timskega poučevanja. Tudi vsakoletna priprava delavnic v projektnem tednu je izziv, s katerim se uspešno soočamo.

140

V začetku šolskega leta organiziramo šolsko tekmovanje iz logike in razvedrilne matematike, v marcu pa izvedemo tekmovanje, imenovano Evropski matematični kenguru. Najbolje uvrščeni dijaki se nato udeležijo državnega tekmovanja in z veseljem lahko rečemo, da jih precej doseže srebrna kot tudi zlata priznanja. Dobitniki zlatih priznanj iz logike: 2006/07 – Aljaž Prevolšek, Lenart Plavčak 2016/17 – Luka Tacer Dobitniki zlatih priznanj iz matematike: 2007/08 – Luka Krmpotić (2. mesto v državi in 2. nagrada na državnem tekmovanju) 2008/09 – Luka Krmpotić 2009/10 – Tadej Ulčnik, Barbara Volarić 2010/11 – Tadej Ulčnik Dobitniki zlatih priznanj iz razvedrilne matematike: 2013/14 – Luka Tacer, Natalija Govedić 2014/15 – Luka Tacer, Natalija Govedić Zadovoljni smo, da se je kar nekaj naših dijakov odločilo tudi za študij matematike. Ti se v času opravljanja obvezne pedagoške prakse zelo radi vračajo k profesorjem, ki so jih poučevali, in zaprosijo za mentorstvo. Sprejemamo jih z veseljem in jim svetujemo ter pomagamo pri njihovem delu. Člani aktiva smo tudi mentorji krožkov ter sodelujemo kot zunanji ocenjevalci na maturi. Trudimo se, da je naše delo čim kakovostnejše, kar nam uspeva z medsebojnim razumevanjem, pomočjo ter sodelovanjem dijakov.

141

AKTIV UČITELJEV DRUŽBOSLOVJA Najpomembnejše naloge učiteljev družboslovja v zadnjih dvajsetih letih so bile kakovostno izvajanje vzgojnoizobraževalnega procesa, priprava dijakov na maturo, mentorstvo dijakom pri raziskovalnih nalogah, priprava na tekmovanja in izvedbe tekmovanj znanja iz geografije in zgodovine, tematske razstave, ekskurzije po Sloveniji, vodenje krožkov, izvajanje OIV, stalno strokovno izobraževanje, aktivno sodelovanje na informativnih dnevih in pri promociji šole, usklajevanje letnih in dnevnih priprav med posameznimi učitelji ter projektni dnevi.

Nataša Šafranko, univ. dipl. soc., vodja aktiva

Vsako leto organiziramo šolsko tekmovanje iz zgodovine, naši dijaki se uvrščajo tudi na državno raven. V zadnjih letih sta dijaka Janez Osojnik in Mateja Počivalšek na državnem tekmovanju dokazala izredno poznavanje narodne zgodovine in dosegla srebrni priznanji. Redno se udeležujemo geografskih tekmovanj in naši dijaki so pogosto med prejemniki srebrnih in zlatih priznanj. Dvakrat smo bili organizatorji državnega tekmovanja iz znanja geografije za srednje in osnovne šole. Na mednarodni geografski olimpijadi v Avstraliji so slovensko ekipo sestavljali tudi naši dijaki, osvojili smo bronasto medaljo. Sledila so uspešna tekmovalna leta, saj smo že leta 2007 poslali našo geografinjo Matejo Jurak na mednarodno evropsko geografsko olimpijado na Slovaško. Dosegla je odlično četrto mesto. Sledila je evropska olimpijada na Poljskem, kjer je prav tako slovensko reprezentanco zastopal naš dijak Aljaž Prevolšek, ki se je odlično odrezal in pristal na nehvaležnem četrtem mestu. Leto 2011 je bilo uspešno za našega dijaka Armanda Tratenška. S svojim znanjem geografije si je na državnem tekmovanju priboril vstop v reprezentanco Slovenije in jo tudi uspešno zastopal na evropski geografski olimpijadi na Češkem, v naslednjem letu pa je z absolutnim prvim mestom na državnem tekmovanju ponovno postal član slovenske reprezentance. Slovenijo je zastopal v Kölnu, kjer je sodelovalo 128 najboljših mladih geografov iz 32 držav s celega sveta, in dosegel bronasto medaljo. Šol. leto 2014/15 je bilo uspešno tudi za našo dijakinjo Matejo Počivalšek, ki je na 1. geografski balkanski olimpijadi, ta je potekala od 25. do 29. junija 2015 v Beogradu, osvojila bronasto medaljo. Žal je v letu 2016 Luka Tacer na 2. geografski balkanski olimpijadi samo za eno točko zgrešil bron. V šoli smo dijakom v minulih šolskih letih ponudili številne ekskurzije, na katerih so pridobivali nova spoznanja in nadgrajevali učno snov, ki so jo usvojili pri pouku. V okviru pouka geografije so se dijaki udeleževali ekskurzij na Notranjsko, Primorsko, Kras, Koroško. Vsako leto smo dijakom ponudili tudi več ekskurzij po prosti izbiri, v okviru katerih so spoznavali številne kraje in pokrajine v tujini. Najbolj obiskane pa so vsekakor bile ekskurzije po mestih EU in so vključevale obisk Evropskega parlamenta. V okviru proste izbire pa se vsako leto udeležimo tudi tabora UNESCO v Pišecah.

142

Na področju sociologije so pod mentorstvom sedaj že upokojenega profesorja Miroslava Bradiča nastale številne raziskovalne naloge, ki so dosegale najvišja priznanja na različnih razpisih in tekmovanjih. Miroslav Bradič je bil več let vodja družboslovnega krožka, katerega obravnavane tematike so bile vedno v koraku s časom in so se dijakom vtisnile v spomin. V šol. letu 2004/05 smo v okviru OIV dijakom prvič ponudili vključitev v prostovoljno socialno delo. Dijaki so prostovoljno delo dve leti opravljali v domu starejših občanov Šmarje pri Jelšah, ki je bil najbližji našemu kraju. Ko je bil v šol. letu 2006/07 odprt Pegazov dom v Rogaški Slatini, so se vključili v prostovoljno delo v Rogaški Slatini. Od takrat se vsako šolsko leto skupina dijakov odloči za tovrstno koristno in humano preživljanje prostega časa. Dijaki povedo, da je to zanje dragocena življenjska izkušnja. Verjamemo, da bo za dijake neprecenljiva življenjska izkušnja tudi sodelovanje v programu MEPI, ki smo ga zagnali v šol. letu 2016/17. V šol. letu 2013/14 je deloval podjetniški krožek, ki je dijakom omogočal realizirati lastne podjetniške ideje. Dijaki so s svojimi idejami sodelovali na dogodkih Podjetniški bootcamp na dvorcu Rakičan ter Startup Days vikendu v Novem mestu. Na področju medpredmetnega povezovanja in timskega poučevanja smo izvajali v prvih letnikih gimnazije medpredmetno sodelovanje zgodovine in knjižničarstva (zgodovinskih viri in avtorstvo), v četrtem letniku pa zgodovine in filozofije (politični sistemi v 20. stoletju), v drugih letnikih še sociologije, zgodovine in geografije (družbena slojevitost). V okviru obveznih izbirnih vsebin v programu gimnazije člani aktiva izvajamo program vzgoja za družino, mir in nenasilje v drugem letniku ter državljansko vzgojo v tretjih letnikih. Odzivi dijakov so zelo dobri. Novost v delovanju našega aktiva je debatni krožek. Na turnirjih v šol. letu 2016/17 se je najbolje odrezala Zala Vipotnik, ki je kar nekoliko presenetljivo med vsemi govorci na slovenskem delu turnirja zasedla prvo mesto in s tem potrdila tezo, da lahko ŠCRS kljub svoji majhnosti odločno konkurira prav na vseh področjih.

143

AKTIV UČITELJEV NARAVOSLOVJA V aktivu učiteljev naravoslovja potekajo številne dejavnosti, ki nas bogatijo in prispevajo h kakovostnejšemu poučevanju naravoslovja. Med te dejavnosti spadajo srečanja študijskih skupin, izobraževanje na strokovnih seminarjih, projektno delo, krožki, medpredmetne povezave in ekskurzije v sodelovanju z učitelji ostalih aktivov, tekmovanja s področja naravoslovja, raziskovalne dejavnosti, naravoslovni dnevi in naravoslovni tabori.

Boris Pokorn, univ. dipl. inž. kemije, vodja aktiva

Naše osnovno poslanstvo je poučevanje splošnoizobraževalnih naravoslovnih predmetov, med katere spadajo fizika, biologija, kemija in informatika. Poleg tega poučujemo tudi številne strokovne predmete v programih tehnik steklarstva in tehnik optik. Pri pripravi novih učnih načrtov za strokovne predmete v programih tehnik optik in tehnik steklarstva smo tesno sodelovali z ZRSŠ in CPI. V letih od 2004 do 2008 smo se aktivno vključili in uspešno sodelovali v projektu Didaktična prenova gimnazije. Pri fiziki, kemiji in informatiki redno poteka raziskovalno delo. Organiziramo šolsko tekmovanje raziskovalnih nalog, se pa prijavljamo tudi na regijsko tekmovanje mladih raziskovalcev. V zadnjih letih smo dosegli več zlatih in srebrnih priznanj in se večkrat uvrstili na državno tekmovanje mladih raziskovalcev. Najboljši dijaki so se pod našim mentorstvom redno udeleževali regijskih in državnih tekmovanj iz znanja naravoslovja kot tudi tekmovanj mladih raziskovalcev. Na tekmovanjih so osvojili številne nagrade, največje uspehe na najvišjem državnem nivoju pa so dosegli naslednji dijaki: • Suzana Kunstek, zlata Preglova plaketa iz znanja kemije v 2. letniku in zlata Preglova plaketa za raziskovalno delo na področju kemije, mentor Boris Pokorn, • Aljaž Božičko, zlata Proteusova nagrada iz znanja biologije, mentorica Tanja Ocvirk, • Luka Krmpotić, zlata Preglova plaketa iz znanja kemije v 1. letniku, mentor Boris Pokorn, zlato Stefanovo priznanje iz znanja fizike, v 1. in 2. letniku, mentorica Zdenka Petelinšek, • Marko Tacer, zlato priznanje na tekmovanju Bober iz mednarodne informacijske pismenosti, mentorica Helena Topolovec, • Vid Ogrizek, zlata Preglova plaketa iz znanja kemije v 2. letniku, mentor Boris Pokorn, • Luka Tacer, zlata Preglova plaketa iz znanja kemije v 1. letniku, mentorica Anita Pihlar, • Andrej Belcer, zlato priznanje iz naravoslovja, mentorice Tanja Ocvirk, Zdenka Petelinšek in Anita Pihlar. Pouk naravoslovja bogatimo z medpredmetnim povezovanjem in timskim poučevanjem, pri čemer plodno sodelujemo z drugimi aktivi učiteljev (športne vzgoje, matematike, družboslovja in tujih jezikov). To prinaša popestritev pouka in nove pristope pri poučevanju naravoslovnih predmetov. Odziv dijakov je izredno dober in nam daje pozitivno spodbudo za nadaljnje delo. Vsako leto izvajamo študijske skupine v programih tehnik optik in tehnik steklarstva, ki se jih udeležujejo predstavniki delodajalcev obeh poklicnih področij in predstavniki CPI.

144

V zadnjem času smo svoje delovanje obogatili še s sodelovanjem z učitelji in učenci osnovnih šol iz naše regije. Obiskujejo nas učenci osnovnih šol, ki z našimi dijaki sodelujejo v kemijskih delavnicah in se tako srečajo z utripom življenja in dela na šoli. Uspešno organiziramo tudi izobraževalno-raziskovalne tabore, na katerih plodno sodelujemo z učitelji drugih predmetnih področij. Že leta 2002 smo izvedli prvi naravoslovno-raziskovalni tabor na Lisci. Ti tabori temeljijo na terenskem delu, zato so za dijake zelo koristni in omogočajo poglobljeno doseganje ciljev izobraževanja. Dijaki drugih letnikov se zelo radi udeležujejo naravoslovno-podjetniškega tabora. Za dijake tretjih letnikov organiziramo ekskurzijo na Inštitut Jožefa Stefana in ekskurzijo v Celovec. Organiziramo tudi naravoslovne dneve v programih tehnik optik in tehnik steklarstva. V zadnjem obdobju vsako leto z dijaki obiščemo Botanični vrt v Mariboru in izvedemo naravoslovni dan na temo naravno je zdravo.

145

AKTIV UČITELJEV PRAKTIČNEGA POUKA V aktiv za optiko in steklarstvo smo vključeni učitelji, ki poučujemo praktične predmete v obeh strokovnih programih. Načrtujemo različne dejavnosti, ki bogatijo pouk: učne situacije, medpredmetne povezave, strokovne oglede podjetij, strokovne ekskurzije in delo krožkov. Udeležujemo se tudi strokovnih izobraževanj.

Andreja Novak, vodja aktiva

Učne situacije ponujajo možnost medpredmetnega povezovanja. Izbrane učne vsebine se obravnavajo pri rednem pouku v programih tehnik optik in tehnik steklarstva. Tako dijaki povežejo teoretično znanje s praktičnimi veščinami. V obeh programih izvajamo različne učne situacije. Do sedaj so bile dobro sprejete naslednje: Spoznajmo se, Spoznajmo svoj poklic, Meščanska večerja, Žargon in knjižni jezik ter V mojem poklicu je veliko tehnoloških postopkov. Z dijaki obiščemo izbrane steklarske obrate in optike po Sloveniji; dijaki tako v praksi spoznavajo strokovno in raznoliko delo svojega bodočega poklica. Zaposleni dijake seznanijo z načinom dela v delovnem procesu, z aparaturami, njihovim delovanjem ter delom s strankami. Skozi leta smo gostovali v optikah Clarus, Sentina, Teržan, Kobilica, Fošnarič ter Vidim optika, v Steklarni Rogaška, Steklarstvu Tamše in Steklarstvu Vontus. Ker so v 19. stoletju večji del uporabljali še sveče, se tudi naša meščanska večerja dogaja ob soju teh. Dijaki se vrnejo v to obdobje in na zanimiv način spoznavajo vsebine povezane z meščanstvom. Na koncu sledi svečana večerja z meščanskim plesom. Zahtevnejše področje je iskanje žargonskih besed, povezanih s stroko, in iskanje ustreznih knjižnih izrazov. Pri tem se dijaki vedno zelo zabavajo. Izdelek v obliki slovarja je poln besed, ki jih sicer poznamo in so v vsakdanjem pogovoru še vedno precej pogoste, a jih v strokovnem jeziku ne smemo uporabljati. Pri praktičnem delu pa dijaki obeh programov izpopolnjujejo svoje veščine z izvajanjem različnih postopkov, s katerimi se bodo kasneje vsakodnevno srečevali pri svojem delu. V sodelovanju s slovenskimi in tujimi proizvajalci stekel, okvirjev in aparatur so si dijaki ogledali mnoga tuja podjetja, povezana z optiko: Zeiss v Allenu, Essilor na Dunaju, Rodenstock na Češkem in Očesno kliniko Svjetlost v Zagrebu. Prav tako si v sodelovanju s slovenskimi ponudniki stekel in okvirjev periodično ogledamo podjetja Alcom v Kranju, OKM v Ajdovščini, Safilo group Ormož. Obiščemo tudi optični sejem v Münchnu ali Milanu. Vedno se udeležimo srečanja v Portorožu, ki ga organizira DOOS. Ta srečanja so pred leti prešla v konferenčno obliko strokovnih srečanj ECCO s področja očesne optike in optometrije. V okviru strokovnih predmetov povabimo k sodelovanju strokovnjake s področij očesne in instrumentalne optike, proizvajalce optičnih, korekcijskih in sončnih stekel ter sončnih

146

očal. V zadnjih letih omogočimo dijakom predstavitev programske opreme Helios Eyesight e-Lab za vodenje podjetja. Na takšen način dijaki spoznavajo novosti na svojem strokovnem področju, s čimer nadgrajujejo svoje znanje.

Z dijaki programa tehnik steklarstva si med praktičnim izobraževanjem vsako leto ogledamo nekaj različnih večjih in manjših proizvodenj, kjer se ukvarjajo z izdelavo različnih steklenih izdelkov. Dijaki se tam tudi sami vključijo v delovni proces. Ogledali smo si proizvodni del Steklarne Rogaška, kjer se steklo še vedno piha in dodeluje ročno, kar da izdelkom posebno dodano vrednost, saj je vsak ročno pihan in ročno okrašen izdelek pravzaprav unikat. Ogledali smo si tudi izdelavo različnih izdelkov za gradbeništvo in notranjo opremo v steklarstvu Reflex v Gornji Radgoni in videli veliko visokotehnoloških postopkov obdelave ravnega stekla. V šol. letu 2016/17 smo realizirali tudi ogled steklarskega muzeja Bä

rnbach v Avstriji. Promocija poklicev tehnik optik, tehnik steklarstva in gimnazijskega programa poteka po vnaprej pripravljenem načrtu s predstavitvami programov v osnovnih šolah in na različnih sejmih ... Redno se udeležujemo sejma Informativa v Ljubljani, predstavljamo se na Ulici obrti na Obrtnem sejmu v Celju. Izvajamo tehniške dneve za osnovnošolce iz vse Slovenije. Pri promociji sodelujejo vsi zaposleni, ki jih mnogokrat spremljajo dijaki naše šole.

147

AKTIV UČITELJEV ŠPORTNE VZGOJE

Zora Tabak, prof., vodja aktiva

Na športnem področju smo vsako šolsko leto zelo aktivni, še zlasti po letu 2000, ko smo na novo vpisali dva gimnazijska oddelka. Ob večjem številu vpisanih dijakov sem ponudila košarkarski krožek, saj je šolo obiskovalo kar nekaj košarkarjev, ki so trenirali v klubih. Veselje do treninga v šolski ekipi je bilo vzajemno, saj imajo ob (klubskih tekmovanjih) šolska tekmovanja poseben čar. Že 15 let redno treniramo enkrat tedensko, kadar pa je potrebno, dodamo še kakšen trening med poukom ter ob sobotah in nedeljah, kadar klubska tekmovanja to dopuščajo. Največji uspeh smo dosegli v dveh zaporednih letih, tj. 2015 in 2016, ko smo postali državni podprvaki v srednješolskem tekmovanju v košarki. Razlika med obema tekmovanjema je bila v tem, da so bili fantje v letu 2016 nekoliko bolj izkušeni in zrelejši, zato smo se lažje spoprijeli s pritiskom, ki po navadi nastopi pred tako pomembnimi tekmami. Sezono 2015/16 smo začeli v Celju, kjer smo se pomerili s I. gimnazijo ter s STPŠ Trbovlje. Tekma proti STPŠ Trbovlje je potekala v dokaj mirnem in sproščenem tempu. Celjani pa so nam povzročili kar nekaj težav, a vseeno smo na koncu slavili z rezultatom 64 : 59. Državni četrtfinale smo gostili v Rogaški Slatini. Z dvema zmagama nad SGSŠ Maribor in Gimnazijo Ptuj smo se uvrstili v državni polfinale, torej med 6 najboljših šol v Sloveniji. Polfinalni turnir se je odvijal v četrtek, 11. februarja 2015, v dvorani Janina v Rogaški Slatini. Nanj sta se ob naši ekipi uvrstili še ekipi II. gimnazije Maribor in Gimnazije Šentvid. Prvo tekmo smo odigrali proti II. gimnaziji Maribor in jo dobili z rezultatom 67 : 36. Druga tekma je potekala med Gimnazijo Šentvid in II. gimnazijo Maribor in zmagali so Ljubljančani. Tako se je že pred začetkom zadnje tekme vedelo, da dvoboj odloča o tem, katera ekipa se bo v finale uvrstila z boljšim izhodiščem. Tekma je bila do zadnje minute izenačena in napeta, vendar smo se na koncu uspeli zbrati in zadeti pomembne mete, ki so nas pripeljali do zaključne zmage. Tako smo se z dvema zmagama uvrstili v finale državnega prvenstva srednjih šol v košarki za dijake. Končno je prišel ponedeljek, na katerega smo tako igralci kot navijači nestrpno čakali. 14. 3. 2016 se je namreč v ljubljanski dvorani Stožice odvil finalni turnir državnega prvenstva v košarki. Na prvi tekmi so fantje uspeli premagati nasprotnike iz Gimnazije Šiška, v drugi tekmi pa smo tako kot leto poprej v finalu klonili proti Ljubljančanom iz SUAŠ. Srebrno medaljo so osvojili: Patrik Tabak, Grega Škorjanc, Luka Božak, Petar Vujačič, Niko Zorin, Tony Remih Jagrič, Vito Podgoršek, Tadej Tabak, David Drame, Žiga Švigelj in Marko Tacer. Ponosni smo tudi na leto 2012, ko smo dosegli zgodovinski uspeh v košarki za dekleta. Naša ekipa se je kot zmagovalna ekipa celjske regije prebila vse do polfinala državnega tekmovanja. V ekipi so igrale: Maša Krebs, Barbara Volarić, Melani Peer, Azra Mušić, Mirna Šafranko, Teja Kovačič, Maja Zupanc in Daša Čakš. Že naslednje leto so dekleta uspeh ponovila s ponovno uvrstitvijo v polfinale državnega tekmovanja, ekipo pa so sestavljale: Barbara Volarić, Mirna Šafranko, Melani Peer, Nina Sekirnik, Teja Kovačič, Katja Pildek, Maja Zupanc, Valentina Drofenik in Azra Mušić. Ob košarki in nogometu tekmujemo tudi v atletiki. Omeniti velja odlično 11. mesto Nejca Ogrizka na državnem tekmovanju v teku na 100 m leta 2013 in Jerneje Mašera, ki je leta 2006 na državnem tekmovanju v plesu na Šolskem plesnem festivalu med 90 dijakinjami dosegla odlično 13. mesto. V šol. letu 2004/05 sem pričela s projektom, ki sem ga poimenovala »Naredimo nekaj zase«. Idejo sem dobila, ko sem organizirala preizkus hoje na 2 km. Rezultati so bili zaskrbljujoči, saj je test pokazal, da je bilo 70 % dijakov podpovprečno telesno pripravljenih. Projekt je bil povod, da smo naslednje leto izvedli obsežno medpredmetno sodelovanje v okviru didaktične prenove v 2. letniku gimnazije. Osnovni cilj sodelovanja je bil vplivati na večjo

148

osveščenost o pomenu zdrave prehrane in zadostnega gibanja, saj smo z dijaki perečo problematiko današnjega časa obravnavali pri različnih predmetih. 1. septembra 2006 smo sodelovali na tiskovni konferenci pri predstaviti programa »Razvoj pristopov za spodbujanje zdrave prehrane in gibanja v srednjih šolah«. Odzivi na konferenco so bili odlični. Prispevki so bili objavljeni septembra 2006 na POP TV, na INFO TV, v Delu, Večeru in Primorskih novicah. Dijaki so o svojih izkušnjah spregovorili tudi v oddaji Brez stresa v novo šolsko leto (oddaja RTV SLO Gymnasium). V okviru aktiva so velik organizacijski zalogaj štirje športni dnevi, ki so tekmovalnega in netekmovalnega značaja. Dijaki se pomerijo v odbojki, nogometu, košarki in namiznem tenisu, gredo smučat, drsat, kolesarit, plavat, igrat bowling, na pohodu pa spoznajo okolico Rogaške Slatine. Vsekakor je ponudba raznovrstna in dijaki se dejavnosti z veseljem udeležujejo. Zaradi prostorske stiske v dvorani Janina, kjer imamo športno vzgojo skupaj s I. OŠ Rog. Slatina, organiziramo 3. uro športne vzgoje izven urnika. Dijakom 3. in 4. letnika gimnazije ponujamo različne športne vsebine. Na športnem taboru v Portorožu lahko plavajo, se vozijo s kajakom, kanujem in pedolinom, surfajo, se vozijo z malo in veliko jadrnico ter igrajo odbojko na mivki. Preizkusijo se lahko tudi v preživetju v naravi v okolici Boča, kjer postavljajo bivake, kurijo ogenj, iščejo hrano v naravi in se odmaknejo od sodobnega načina življenja. Organiziramo popoldanske in celodnevne pohode, plavanje in obiskovanje fitnesa. Med šolskim letom izvajamo različna medpredmetna sodelovanja, s čimer poskušamo posamezne učne vsebine dijakom približati tudi s praktičnega vidika. Izvedli smo kar veliko število takih povezav, in sicer pri geografiji smo na temo orientacije, organizirali planinske pohode, ob teku na 30 in 60 m so dijaki v povezavi s fiziko spoznavali pospešek, športne vsebine pa vključujemo tudi pri učnih situacijah v programih tehnik optik in tehnik steklarstva. Vsako šolsko leto je pestro in zanimivo, aktivno, zdravo, športno obarvano, včasih zelo uspešno in na to sva s kolegom Janezom Srebotom še posebej ponosna.

149

AKTIV VZGOJITELJEV Dijaškega doma Naše temeljno poslanstvo, odkar smo leta 1996 postavili temeljni kamen novega dijaškega doma, je zagotavljati najboljše možnosti za življenje, učenje in dobro počutje dijakov ter skrb za celosten in skladen razvoj njihove osebnosti. V dijaškem domu je v enem šolskem letu bivalo največ 91 in najmanj 45 dijakov.

Mateja Črnelič Balon, prof., vodja aktiva

Posebno pozornost namenjamo delu v domski skupnosti in vzgojni skupini ter potrebam vsakega posameznika, saj vzgojitelji dijake s poglobljenim individualnim delom spoznavamo, jim pomagamo k osebnostni in socialni integraciji, odkrivamo težave in jim jih pomagamo reševati. Dijakom pomagamo pri organizaciji časa, usmerjamo jih pri tem, kako se učinkovito učiti, naučiti in znanje pokazati. Poleg naštetega pa jih spodbujamo tudi k aktivnemu preživljanju prostega časa z vključevanjem v interesne dejavnosti, s sodelovanjem na prireditvah v domu in izven njega. V vseh letih delovanja dijaškega doma se trudimo organizirati pestro športno, kulturno in družabno življenje. Pohvalimo se lahko s številnimi aktivnostmi, ki pripomorejo k oblikovanju osebnosti dijakov. Nekatere aktivnosti so stalne, druge občasne. Naj omenim sodelovanje z Okoljsko-raziskovalnim zavodom Slovenske Konjice v projektu Upcycling v praksi za nove izzive projekte, ki smo jih izpeljali v sodelovanju z ZRSŠ (Razvijanje občutka lastne vrednosti kot način preprečevanja nasilja, Brez nasilja v lepši jutri) in z zavodom Racio Social iz Celja (Skupaj gradimo strpen svet). V šol. letu 2011/12 je v okviru projekta Evropa v šoli dijakinja Anja Perlič z literarnim prispevkom postala regijska zmagovalka. Pohvalimo se lahko tudi z rednim in uspešnim sodelovanjem na likovnih kolonijah dijaških domov Slovenije v Dijaškem domu Celje, kjer je Tjaša Gerič, ki je zastopala naš dom leta 2008, na državnem nivoju dosegla 2. mesto. V preteklosti smo organizirali tudi oglede gledaliških in kino predstav, potopisna predavanja, obiske koncertov in drugih zabavnih prireditev, več let zapored pa tudi likovno druženje z vrstniki iz dijaškega doma Šentjur. Vsako leto organiziramo piknike, tematske večere v sklopu kulinaričnega krožka, pohode v naravo in domsko ustvarjalnico. V njej se dijaki preizkušajo v različnih ustvarjalnih tehnikah. Pod njihovimi prsti nastajajo čudoviti izdelki, od nakita in papirnatih rož do dišečih kopalnih soli. Skrbimo za urejeno okolico šole in doma in pomagamo pri organizaciji prireditev, literarnih večerov in predavanj. Redno sodelujemo z občinsko koordinatorico za zdravstveno vzgojo Magdo Plavčak, ki izvaja predavanja na teme, ki so zanimive dijakom v dobi odraščanja. Dijaki so v dijaškem domu tudi športno aktivni, saj se ukvarjajo z različnimi športi, kot so namizni tenis, nogomet, odbojka, pikado, šah, fitnes, aerobika, zumba, ples in badminton.

150

Posebne vrste sodelovanje z drugimi dijaškimi domovi iz vse Slovenije je Domijada. Gre za dvodnevno prireditev, ki dijakom omogoča sodelovanje na športnem, likovnem, debatnem in kulturnem področju. Že nekaj let se odvija na Rogli. Tudi naši dijaki so se je udeleževali; z veliko trdne volje, zagnanostjo in zavzetostjo smo se večkrat uvrstili na najvišja mesta v državi (namizni tenis, mali nogomet). V okviru Domijade smo sodelovali tudi pri literarnih natečajih, razpravah, okroglih mizah, udeleževali smo se likovnih in drugih kulturnih dejavnosti. Dosežki dijakov dijaškega doma ŠCRS na Domijadi 40. DOMIJADA 2001/02: 16.– 7. maja, Celje: • 3. mesto v namiznem tenisu (Miha Gornik in Marko Ploj) 41. DOMIJADA 2002/03: 24.–25. aprila, Rogla: • 4. mesto v namiznem tenisu (Ana Podgoršek in Urška Podlesnik) • 4. mesto v malem nogometu (moška ekipa dijaškega doma ŠCRS) • priznanje za prispevek na literarnem natečaju z naslovom »Ljubi – ne ljubi« (Martina Šijanec) 46. DOMIJADA 2007/08: 24.–25. aprila, Rogla: • 1. mesto v namiznem tenisu (Rok Mori in Gašper Bizjak) Redno sodelujemo tudi v radijski oddaji Mladi, glasba in prijateljstvo. Zanimivo zabavnoglasbeno prireditev med stanovalci slovenskih dijaških domov severovzhodne Slovenije pripravlja Radio Maribor. Njegov novinar in povezovalec Tone Petelinšek skuša na tak način slovenski javnosti približati življenjski in delovni utrip v dijaških domovih. V šol. letu 1999/00 se lahko pohvalimo z organizacijo in izvedbo glasbenega srečanja v Kristalni dvorani v Rogaški Slatini. Prireditev je bila posneta in predvajana v oddaji Petkovi akvareli na Radiu Maribor. Nastopile so dijakinje Maja Rumež, Monika Križnik, Teja Tušak in Janja Meglič.

151

OBVEZNE IZBIRNE VSEBINE IN INTERESNE DEJAVNOSTI

Tanja Ocvirk, prof., koordinatorica OIV in ID

Obvezne izbirne vsebine in interesne dejavnosti so sestavni del predmetnikov vseh programov, ki se izvajajo na šoli. Dijaki morajo opraviti določeno število ur obveznega dela, drugi del pa je prosta izbira, ki je dijakom ljubša, saj jo izbirajo glede na svoje interese. Število ur je odvisno od programa in letnika. Dijakom omogočajo, da ob rednem izobraževalnem programu izrazijo še svojo ustvarjalnost in nadgradijo svoje znanje na različnih področjih. Področij delovanja je veliko, od športa, umetnosti, tekmovanj, projektnega dela, raziskovalnega dela, potovanj, razvijanja socialnih veščin, do dela v medijih. Te vsebine tudi lahko imajo velik pomen pri nadaljnji izbiri študija in poklicni usmeritvi ali pa se sodelovanje pri določeni dejavnosti razvije v hobi. Dejavnosti dijakom omogočajo spoznavanje in sodelovanje z dijaki vseh letnikov in izobraževalnih programov, učijo se timskega sodelovanja in spoštovanja različnosti, kar je v današnjem svetu izjemno pomembno. Vsa leta se kolektiv šole trudi ponuditi pestre vsebine v okviru obveznih izbirnih vsebin in interesnih dejavnosti. Nekatere od njih se neprekinjeno izvajajo že od začetka izvajanja gimnazijskega programa, vsako leto pa se doda tudi kakšna nova. V okviru obveznega dela se izvajajo vsebine, ki zajemajo oglede gledaliških, glasbenih in filmskih predstav, podjetništvo, projektno delo, vzgojo za družino, mir in nenasilje, državljansko kulturo, zdravstveno vzgojo, spoznavanje lokalnega okolja in v tehničnih programih obisk strokovnih sejmov, podjetij in še marsikaj drugega. Med dijaki so zelo priljubljeni tudi športni in naravoslovni dnevi. Prosta izbira je v zadnjih 20 letih obsegala številne dejavnosti. V nadaljevanju želim izpostaviti nekatere od njih, ki so potekale več let (nekatere še potekajo), vanje pa so bile vključene različne generacije mladih ljudi, ki so s svojim udejstvovanjem pustili pomembno sled v šoli, v lokalnem in širšem okolju. Novinarska pot nekaterih dijakov se je pričela pri šolskem časopisu Rol za naj, ki je začel izhajati v šol. letu 2002/03. Dijakom je omogočal ustvarjanje z besedami, seznanjali so se z zbiranjem informacij in pisanjem člankov. Veliko časa in prostora so namenili košarkarjem ŠKL. Od šol. leta 2012/13 je tiskani medij zamenjal spletni medij. Tako so novinarji začeli z izdajanjem spletne Glažovne, ki jo izdajajo še danes. Vsa leta izdajanja šolskega časopisa so pri njegovem vizualnem oblikovanju sodelovali tudi udeleženci likovne delavnice. Slednja je privabljala tiste, ki so se želeli izražati z umetniškim ustvarjanjem. Spoznavali so različne tehnike likovnega ustvarjanja in pogosto prispevali k pestrejši podobi šolskih prostorov. Umetniško so se dijaki lahko izražali tudi s slikanjem na steklo in izdelovanjem drobnih steklenih izdelkov. Pod mentorstvom profesoric, najprej Josipe Hrepevnik, nato Zinke Kobula Kamenšek, se je negovala tradicija steklarstva v Rogaški Slatini.

152

Računalniški krožek je pod mentorstvom profesorice Helene Topolovec poskrbel, da so bodoči dijaki našo šolo spoznali tudi s pomočjo sedme umetnosti, saj so pripravili promocijske filme, ki so bili predstavljeni na informativnih dnevih ter promocijah poklicev v osnovnih šolah po vsej Sloveniji. Radio Glažovna se je prvič oglasil v šol. letu 2003/04; njegove frekvence so še vedno aktivne. Njegov prvi urednik je bil Simon Horvat, mentorica pa ves čas ostaja profesorica Alenka Virant. Radijski navdušenci poročajo o preteklih dogodkih in naznanjajo bodoča dogajanja. Tradicionalno pa že več let podeljujejo »cukrčke« in »limonce« za dobra in malo manj dobra dela.

Gledališki krožek je deloval od leta 2001 do 2010 in v tem obdobju so na oder postavili 5 predstav. Za eno od njih, z naslovom Vijolica, je scenarij napisala dijakinja Sinja Petek. S predstavami so se pokazali širši publiki ter se udeleževali festivala mladinskih gledaliških skupin Vizije. Ves ta čas je gledališčnike motivirala in podpirala profesorica Dubravka Berc Prah. Vsako leto je pomemben dogodek koncert šol. pevskega zbora. Ta prvotno ni bil tako številčen. Začelo se je z dekliško vokalno skupino v šol. letu 2003/04, nadaljevalo pa z generacijami mladih pevcev in vse do letos je dirigentsko palico vihtela profesorica Mihaela Pihler. Navdušujejo nas z glasbo različnih zvrsti in omogočajo posameznikom, da se predstavijo tudi kot instrumentalisti. Filmski in gledališki abonma izvajamo v sodelovanju s Kulturnim centrom Rogaška Slatina. Dijakom se omogoča ogled kakovostnih gledaliških in filmskih predstav. Filmi so izbrani, sporočilni in mlade vabijo k razmišljanju. Gledališke predstave vseh zvrsti so uprizarjala različna slovenska gledališča. Leta 2004/05 je pod mentorstvom Mojce Roter zaživelo prostovoljno socialno delo v povezavi najprej z Domom upokojencev Šmarje pri Jelšah in nato s Pegazovim domom Rogaška Slatina. Marsikateremu starejšemu občanu so dijaki prostovoljci popestrili dan, v sebi pa ustvarili občutek, da so storili nekaj dobrega.

153

Največ zanimanja pa so pri dijakih zagotovo vzbudile ekskurzije v tujino. V zadnjih 20 letih se jih je zvrstilo veliko. Največkrat smo bili v Pragi ter Toskani z Elbo. Obiskali smo tudi London, Pariz, Berlin, Rim, Benetke, Sarajevo ter večkrat Bruselj in Strasbourg z obiskom Evropskega parlamenta. Ekskurzij v tujino in po Sloveniji, povezanih s stroko, se vsako leto udeležujejo dijaki programov tehnik optik in tehnik steklarstva. Optiki redno obiskujejo optična sejma v Münchnu in Milanu ter kliniko Svjetlost v Zagrebu. Bodoči steklarji si ogledajo različne steklarske industrijske obrate in obrtne delavnice v sosednjih državah in doma.

Ob že omenjenih dejavnostih potekajo na šoli še številne druge, ki bogatijo pestro šolsko dogajanje.

154

155

JAGODNI IZBOR

DOBITNIKI NAJVIŠJIH PRIZNANJ ŠOLE

158

Šol. leto

Najdijak/ najdijakinja šole

Športnik/ športnik šole

Kulturnik/ kulturnica šole

2006/07

Mateja Jurak

Lenart Plavčak

2007/08

Luka Krmpotić

Dino Markovinovič

2008/09

Aljaž Prevolšek

Gašper Kregar

2009/10

Lina Burkelc Juras

Uroš Šepec

2010/11

Armando Tratenšek

Aleš Anošek

2011/12

Armando Tratenšek

Marko Peček

2012/13

Polona Žučko

Barbara Volarič Uroš Krivec

2013/14

Katarina Belcer

Tadej Tabak

2014/15

Estera Gjuras

David Drame

Tina Fajs

2015/16

Urška Jeranko

Žiga Švigelj

Nika Kunst

2016/17

Luka Tacer

Niko Volarič

Anja Prešern

ZLATI MATURANTI POKLICNE MATURE ŠOL. LETO 2003/04:

Tina Višner, Janja Brumen (izobraževanje odraslih) ŠOL. LETO 2006/07:

Ana Pestotnik

ŠOL. LETO 2007/08:

Živa Verdnik

ŠOL. LETO 2014/15:

Sara Kovač

ŠOL. LETO 2015/16:

Mitja Marguč

ŠOL. LETO 2016/17:

Klara Dečman, Lucija Polajžer

ŠOL. LETO 2013/14:

Barbara Rožič, Martina Trontelj

ZLATI MATURANTI SPLOŠNE MATURE ŠOL. LETO 2003/04:

ŠOL. LETO 2010/11:

ŠOL. LETO 2004/05:

ŠOL. LETO 2011/12:

Marko Agrež Anja Prah

ŠOL. LETO 2005/06:

Kristina Prah, Marjeta Zorin, Polona Žerak ŠOL. LETO 2006/07:

Mateja Jurak, Lenart Plavčak ŠOL. LETO 2007/08:

Luka Krmpotić

Jure Brence, Mitja Čižmek, Armando Tratenšek, Ondina Zupan ŠOL. LETO 2012/13:

Barbara Volarić

ŠOL. LETO 2013/14:

Katarina Belcer, Luka Tepeš

Andrej Biljak Gerjevič, Nastja But, Suzana Gruban

ŠOL. LETO 2014/15:

ŠOL. LETO 2008/09:

ŠOL. LETO 2015/16:

ŠOL. LETO 2009/10:

ŠOL. LETO 2016/17:

Alen Crevar, Jana Švencbir Sašo Murko

Viktor Cvrtila

Urška Jeranko Luka Tacer

159

Od Steklarske šole do Šolskega centra Rogaška Slatina Jubilejni zbornik ob 70-letnici šole Uredila Anita Pihlar Fotografije zbrala Helena Topolovec Fotografije so iz arhiva ŠCRS, SŠM in osebnega arhiva avtorjev prispevkov Jezikovno pregledala Milena Ogrizek Tehnično podporo nudil mag. Andrej Hartman Korekturo opravili mag. Dubravka Berc Prah, Anita Pihlar, Milena Ogrizek in mag. Bernarda Leva Oblikovala Maja Mihinjač, Podoba, d. o. o. Izdal Šolski center Rogaška Slatina, odgovorna oseba mag. Dubravka Berc Prah Izšlo s finančno podporo Občine Rogaška Slatina, Steklarne Rogaška, d. o. o., in Podobe, d. o. o. 1. izdaja Tisk Podoba, d. o. o. Naklada 500 izvodov Oktober 2016–avgust 2017

160

161

ŠOLSKI CENTER ROGAŠKA SLATINA Šola za znanje, smeh in sanje.

164