Bojan Golčar Krasni topli svet
Prihodnost je velika uganka, ne moremo je določiti ali ugotoviti, kakšna bo, obstajajo pa teorije, ki se bodo morda uresničile, mogoče pa tudi ne. Golčar s svojimi futurističnimi fotografijami, ki ne prikazujejo vzrokov, temveč posledice klimatskih sprememb in urbanega onesnaževanja zraka s smetmi in prekomerno navzočnostjo ogljikovega dioksida v zemeljski atmosferi, predstavlja svojo vizijo. Kakšne bodo dejanske posledice, bo pokazala prihodnost. Problem onesnaževanja in klimatskih sprememb je nedvomno posledica ravnanj človeka, ki s takim načinom življenja, predvsem pa s spodbujanjem hiperprodukcije materialnih dobrin, v vse večji meri posega v naravo, jo spreminja, izkorišča in onesnažuje, na kar s svojimi fotografijami opustelih pokrajin in v njej izgubljenih ljudi opozarja Bojan Golčar: noben denar in noben napredek našim vnukom ne bo povrnil življenjskega okolja, kakršno nam Zemlja še danes daje brezplačno. Ironično je, da zdaj, ko nas je napredek pripeljal tako daleč, da bi lahko bili prvič v zgodovini vsi ljudje siti in bi stroji delali namesto nas, mi pa bi lahko končno uživali v raju, ta nesojeni raj umira pred našimi očmi po naši krivdi, zaradi naše neumnosti, napuha in pohlepa. Čeprav na vsakdanji ravni posameznik ne razmišlja o smrti, ne o koncu sveta, ob soočenju s smrtjo drugega bližnjega občuti nelagodje, doživlja intenzivna čustva ali razvije strah, ne dotakne pa se ga v enaki meri strah pred posledicami neodgovornega ravnanja s planetom, na katerem živi in mu grozi nevarnost izumrtja, na kar s svojimi fotografijami opozarja Bojan Golčar. Dejstvo je, da smo s temi problemi vedno bolj ozaveščeni in da razumemo, da jih je smiselno reševati preventivno in ne čakati, da se posledice onesnaževanja Zemlje razvijejo do te mere, ko ni več druge možnosti, kot da se bodo naše prihodnje generacije utapljale, celo izginjale. A problem je za večino posameznikov preveč oddaljen, imaginaren, (še) neoseben, kar kažejo v Golčarjevih opustelih pokrajinah drobne statične človeške figure. Povprečen posameznik namreč v življenju krmari precej neobremenjeno glede vprašanja svojega obstoja, svoje biti in
poslanstva, vse dokler ga okoliščine ne spodbudijo v razmišljanje. Toliko bolj to velja za zavedanje o ranljivosti Zemlje in o posledicah, ki jih na njej pušča človeško neodgovorno ravnanje. Podobe odtujene pokrajine ne prikazujejo dejanskih posledic ogrožanja Zemlje, saj avtorjev namen ni bil dokumentarni prikaz onesnaževanja ter vremenskih pojavov in naravnih nesreč, ki se povezujejo s klimatskimi spremembami. Na nekaterih fotografijah so navzoči ljudje v svoji navidezni sproščenosti, kot da se posledic, ki so že tu in ki že vplivajo na nas, ne zavedajo, jih ne vidijo, se z njimi ne obremenjujejo. Na drugih fotografijah med miniaturnimi podobami ljudi in njihovimi nevidnimi stopinjami brez odmeva drhti podoba apokaliptične pokrajine v moreči in vse prežemajoči tihoti. Golčarjeve domišljijsko futuristične podobe stanja Zemlje, v katerega brezglavo drvimo s svojimi dejanji, so ustvarjene z uporabo digitalnih orodij. Avtor sam je ustvaril vse fotografije za to serijo, noben posnetek ni vzet iz spleta in tudi računalniška obdelava je njegovo delo. Pri nekaterih sestavljenih fotografskih podobah gre za združevanje dveh posnetkov, enega preko drugega, nekateri pa so (zaradi vsebinskih poudarkov) ustvarjeni le z računalniško obdelavo. Tako radikalno kot človek posega v svoj naravni prostor, so radikalni tudi njegovi posegi v lastne fotografske posnetke. Z njimi je ustvaril ozračje sporočila, pri katerem je ohranil videz resnične podobe. Ne gre torej za pretirano uporabo filtrov in efektov brez smisla, za l‘art pour l‘art torej, temveč za ready made lastnih posnetkov, s katerim je avtor poudaril dramatičnost apokaliptičnega videnja ranjenega sveta v prihodnosti. Vse te možnosti je Bojan Golčar uporabil zato, da je čim bolj najbolj nazorno prikazal lastno občutenje grožnje, ki lahko v bližnji prihodnosti postane resničnost. Fotografije predstavljajo le njegovo videnje, kajti nihče ne ve in nihče si niti približno ne upa napovedati, kakšen bo jutrišnji svet, ki umira pred našimi očmi. Le eno je gotovo: drugačen bo. Tatjana Pregl Kobe
Človek …, slike fiktivnih distopičnih podob jutrišnjega sveta ti ne vzbujajo želje, da bi bil tam. Zamahneš z roko in tolaži te misel, da ti ni treba in da ti nikoli ne bo. Morda pa vidiš svet, v katerega se boš nekega dne prebudil, ker si vsak dan zgolj zamahnil z roko. In soočen boš s posledicami svoje nenasitne in nikdar potešene želje imeti več, vedno več. Več kot je planet pripravljen dati, vzeti nazaj in predelati. Prišel si do roba. Rad bi se vrnil, popravil ali odšel drugam, pa je prepozno in nimaš kam. Preklet boš od generacij, ki bodo živeče v kataklizmi upale, da se stvari nekoč spet uravnajo. In morda se boš soočil z lastno vestjo, da ne narediš kar bi lahko, ne storiš kar bi moral…, da bodo živali in rastline živele (19 odstotkov vrst je ogroženih oziroma jim grozi izumrtje), da zaloge pitne vode shranjene v arktičnem ledu ne bodo izginile (do leta 2050 bi lahko skoraj 6 milijard ljudi trpelo zaradi pomanjkanja čiste pitne vode), da tovorne ladje ne bodo v zrak izpustile ogromnih količin ogljika (pomorski promet letno izpusti približno 940 milijonov ton CO2 in je odgovoren za približno 2,5% svetovnih emisij toplogrednih plinov) in tako kot ostali proizvajalci toplogrednih plinov segravale ozračja (v zadnjih sto letih dvig povprečne temperature za 1°C, v naslednjih letih bi bilo usodno povišanje na 1,5°C), odpadna embalaža ne bo zadušila morij
in življenja v njih (več kot 150 milijonov ton plastike se nahaja v morjih, ki lahko do leta 2050 preseže težo celotnega življenja v njem), da se mesta in otoki ne bodo utapljali kot sodobne Atlantide (s topljenjem ledenikov – več kot 280 milijard ton ledu na leto - globalen dvig morske gladine do leta 2100 za kar dva metra), da vrtanje v nedrje zemlje za zadnjimi preostanki fosilnih goriv ne bo trajno poškodovalo krajine (fraking v ZDA: 280 milijard litrov strupene odpadne vode, 450.000 ton onesnaženja zraka, porabljenih 250 milijard litrov sladke vode, degradiranih 360.000 hektarjev zemljišč), da vzreja živali za hrano ne bo segrela ozračja do nepovratnih posledic (vzreja drobnice in goveda ustvari 15 odstotkov svetovnih emisij), da krčenje gozdov (75.700 kvadratnih kilometrov na leto) ne bo uničilo pljuč planeta in da ne bomo scvrli svoj lastni dom v požarih (v letu 2020 požganih več kot 10,3 milijona hektarjev gozdov) in povišanih temperaturah…, ki lahko pomenijo tudi tvoj konec. Pa srečno hodi človek v krasni topli svet. Bojan Golčar
Bojan Golčar (1966, Maribor) S fotografijo se je pričel ukvarjati v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ob sodelovanju z gledališkima ustvarjalcema režiserjem Igorjem Štromajerjem in dramaturginjo Bojano Kunst. Gledališke fotografije, ki so takrat nastale, je prvič predstavil na razstavi Pogled Pogleda (1993) v Cankarjevem domu v Ljubljani in nato v takratnem mariborskem razstavišču Foto Salon (1994). Leta 1997 je v sodelovanju s koreografinjo in plesalko Mojco Kasjak ustvaril serijo z naslovom Medprostori teles, ki je bila razstavljena v Razstavišču tehniških fakultet v Mariboru, ki je delovalo pod okriljem Umetnostne galerije Maribor. Po daljšem ustvarjalnem premoru se je leta 2017 vrnil s fotomonografijo z naslovom Usedline in sledovi, ki jo dopolnjujejo besedila Bojane Kunst (Založba Litera Maribor, 2017). Delo je posvečeno avtorjevemu domačemu mestu Mariboru in njegovim prebivalcem. Izid knjige so spremljale razstave v Likovnem razstavišču UKM, Galeriji Epeka v Mariboru ter v Layerjevi hiši v Kranju (Stolp Šrklovec, 2017). Sledila je serija fotografij z naslovom Onkraj
Spletna stran avtorja: www.bojangolcar.si
tišine (2018), v kateri je s podobami zapuščenega Žičkega dvora v Mariboru in z montažo v prostor dodanimi slikami zvočnikov, opozoril na problem degradiranih območjih in zgradb, ki bi si zaslužile, da bi pridobile novo namembnost. Fotografije so bile predstavljene na razstavi v mariborski Fotogaleriji Stolp in v Layerjevi hiši v Kranju. S serijama Posledice in Krasni topli svet se je posvetil naslavljanju okoljskih problematik ter nevarnostim, ki pretijo planetu in človeštvu zaradi podnebnih sprememb. V samozaložbi je leta 2019 izdal fotomonografijo Posledice, h kateri je spremno besedo prispevala Tatjana Pregl Kobe. Serija je bila predstavljena na razstavah v Likovnem razstavišču UKM v Mariboru, v Galeriji inštituta Jožef Stefan v Ljubljani ter v Knjižnici Urbanističnega zavoda Republike Slovenije v Ljubljani. Serija Krasni topli svet je nadaljevanje njegovega prikaza podob jutrišnjega sveta, kakršen se lahko zgodi, če bomo nadaljevali z ravnanji, ki obremenjujejo planet in podnebje. Z dvema deloma iz zadnjih dveh serij sodeluje na skupinski razstavi v Galeriji PH21 v Budimpešti, ki pravkar poteka. Bojan Golčar je član Fotokluba Maribor.
Bojan Golčar Krasni topli svet / fotografije Miheličeva Galerija Ptuj 25. november 2021 – 2. januar 2022 Besedili: Tatjana Pregl Kobe, Bojan Golčar Uredila: Stanka Gačnik Fotografije: Bojan Golčar Oblikovanje: Dušan Pogačar, s.p. Tisk: Aleksander Kelnerič, s.p. Naklada: 200
Založil: Pokrajinski Muzej Ptuj – Ormož Zanj: dr. Aleksander Lorenčič, direktor Ptuj, 2021 Izbor in postavitev razstave: Bojan Golčar, Stanka Gačnik