Povabilo v gozd srečnih otrok by Natalija Natalija Gyorek

POVABILO V GOZD SREČNIH OTROK mag. Natalija Györek Fotografije Natalija Györek, Nika Muršak (str. 14) Strokovni pregled Barbara Strajnar, dipl. geogr. in etnol. in kult. antr. Izdaja Prva izdaja, prvi natis Založba Samozaložba, Kamnik, 2012 Oblikovanje Alenka Planinc Kuhar, www.JAdesign.si Tisk Trajanus d. o. o. Avtorske pravice Natalija Györek Naklada 200 izvodov

Občina Bohinj

Občina Bovec

Občina Kranjska gora

Izdajo publikacije so finančno omogočili dyn–Alp Climate in občine Kamnik, Bohinj, Kranjska Gora in Bovec. Občina Kamnik Publikacija je brezplačna.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 373.2.091.3:630*1 GYÖREK, Natalija Povabilo v gozd srečnih otrok : (evalvacijsko poročilo s priporočili za pedagoške delavce) / Natalija Györek ; [fotografije Natalija Györek, Nika Muršak]. - Kamnik : samozal., 2012 263828736

Grafikon 1: Št./ur na teden, ki jih izvajajo vzgojiteljice v Vrtcu A. Medveda Kamnik v sklopu kurikula – področje narava (n= 23)

Grafikon 2: Povprečna razdalja od enot Vrtca A. Medveda do bližnjega gozda v km (n=23)

Grafikon 3: Obisk gozda v odvisnosti od vremenskih razmer (n= 23)

Grafikon 4: Mnenje vzgojiteljic o (ne)varnosti poučevanja in igre v gozdu (n= 23)

Grafikon 5: Metode dela, ki jih uporabljajo vzgojiteljice Vrtca A. Medveda Kamnik v naravnih okoljih (n= 23)

Grafikon 6: Mnenje vzgojiteljic o podpori nadrejenih in staršev glede obiskov gozda (n= 23)

Grafikon 7: Mnenja vzgojiteljic o tem kaj s področja gozdne pedagogike bi najbolj potrebovale

Grafikon 8: Število ur na teden, ki jih starši z otroki preživijo v naravnem okolju (n= 157)

Grafikon 9: Strinjanje oz. nestrinjanje staršev s trditvami glede dejavnosti v gozdu (n= 157)

Grafikon 10: Ovire za izvajanje gozdne pedagogike, ki so jih starši navedli po lastni presoji in mnenju (n= 157)

Grafikon 11: Načini informiranja staršev o dejavnostih gozdne pedagogike in njihovi deleži v Vrtcu A. Medveda Kamnik (n= 103)

Grafikon 12: Mnenja staršev o tem zakaj otrok potrebuje preživljanje časa v naravnem okolju (n= 103)

Grafikon 13: Odgovori otrok (november 2011) na vprašanje: »Kje se najraje igraš?« (n= 275)

Grafikon 14: Odgovori otrok na vprašanje:«S čim se najraje igraš, ko si zunaj?« (n= 275)

Grafikon 15: Odgovori otrok (maj 2012) na vprašanje: »Kje se najraje igraš?« (n= 142)

Grafikon 16: Dejavniki, ki v zgodnjem otroštvu vodijo do zmanjševanja tveganja (povzeto po Little in Wyver 2008)

o šolam, ki so z velik am vsem vrtcem in eč mi sv na po z o aj cij up ika sk bl le Pu nost stopi od ih pr v ijo viz in jo srčnostjo, energi o, da z dobro voljo v gozd. Dokazali sm lo bi va Po t ek oj pr v učenja, učenja za drugačnim vidikom k o im op ist pr o hk la življenje. a šolanja bi Od samega začetk odkrivanja.

ti radost otrok moral doživlja Alfred North White

head

RADA TEČEM V GOZDU, RADA BOŽAM DREVESA, RADA IŠČEM PIKAPOLONICE. RADA SEM SE Z OTROKI IGRALA V GOZDU, NABIRALA LISTJE. V GOZDU SE RADA IGRAM, KO SMO PRIJATELJI SKUPAJ. VŠEČ MI JE BILO, KO SMO TEKLI V GOZDU, SE KEPALI, ISKALI MALE ŽIVALI.

IŠČEM GOZDNEGA ŠKRATA, KER SMETI NAŠ GOZD. SE IGRAM S PALICO, Z NJO LAHKO LOVIM RIBE.

NAJRAJE SE V GOZDU IGRAM SKRIVALNICE, KER JE ZELO VELIKO DREVES.

ČE VEJICA PADE Z DREVESA, JO VZAMEM IN POMETEM LISTKE NA KUP.

RAD SE IGRAM Z LISTKI, RAD MALICAM V GOZDU, RAD SE IGRAM V GOZDU TUDI, KO JE SNEG!

S PALICAMI SE IGRAM TAKO, DA SI ZAMIŠLJAM, DA ZAKURIM OGENJ. NOSIM PALCE VELIKE, RAZISKUJEM.

VŠEČ MI JE KO JE VELIKO DREVES, RADA SE SPREHAJAM PO GOZDU. VELIKOKRAT GREM Z MAMICO IN OČKOM V GOZD, RADA BI SPOZNAVALA VSE VRSTE DREVES, RADA BI, DA BI ZGRADILI V GOZDU HIŠICO IZ LISTNIH VEJ.

Otroci Vrtca Antona Medveda Kamnik

Osnovni namen projekta Povabilo v gozd je bil opredeljen kot spoznavanje vzrokov in posledic podnebnih sprememb v domačem okolju. Vsi smo že kdaj začutili posledice podnebnih sprememb ter negativnih dejanj človeka na naravo. Ta vpliv je izrazito opazen v zadnjih petih letih. V poletnem času se pritožujemo nad neurji in vročino, spomladi pesti zemljo suša, vsako leto znova ugotavljamo, da tudi zime niso več take kot so bile. Vse te spremembe so izrazitejše v slovenskih pokrajinah, ki so bile podvržene intenzivnemu kmetijstvu. Šele takrat se začnemo zavedati pomena gozda in ohranjanja naravne krajine, ki nas v Sloveniji obdaja. Poleti zelo radi poiščemo hlad pod senco dreves, ki delujejo kot dovršena klimatska naprava. Ugotavljamo, da gozdni vodni izviri ne presahnejo kar tako, saj je gozd močan zadrževalnik vode. Drevesni pokrov ščiti naše domove, vasi, mesta pred ujmami in plazovi. Ohranjeni gozdni pasovi v kmetijski krajini preprečujejo erozijo rodovitne prsti. Vendar ta spoznanja v širši množici človeštva ne izhajajo iz strokovnih znanj, ampak iz podzavesti človeka, ki ga še vedno opozarja na povezanost z naravo.

Korl, 3. razred, OŠ Frana Albrehta, podružnica Nevlje 6

Kljub temu, da je gozd v Sloveniji nenehno v bližini, se moramo vprašati, ali nam je še blizu? Ali je gozd mogoče samo prostor za nabiranje gob, borovnic, lesna tovarna, ki nam prinaša občasen ali reden zaslužek, površina za rekreacijo? Ga poznamo, se ga mogoče zaradi kakšnega razloga bojimo?

Kaj pa naši otroci? To, da nam je gozd še blizu so nam pokazali prav otroci, ki so sodelovali v projektu Povabilo v gozd. Kot ciljno skupino projekta smo izbrali otroke v vrtcih in v osnovnih šolah. Otroci, predvsem v mlajših letih, zajemajo življenje z veliko žlico radovednosti, ustvarjalnosti in čudenja. Okoliški gozdovi vrtcev in šol so spremljali vso razigranost, veselje, smeh in radovednost otrok. Marsikatere čiste hlače je gozd spremenile v umazane, žalosten obraz v veselega, tihega otroka v zgovornega in živahnega otroka v umirjenega. Gozd je za otroke prostor poln izzivov. Že hoja po gozdu za otroka ni preprosta, polna je korenin, kamnov, vzpetin, štorov,… Noge otrok se morajo prilagajati terenu, koreninam, vejam. Včasih tudi padejo. Vendar ovire v gozdu niso enake oviram na igrišču ali asfaltu. Opazovala sem otroke iz vrtca, ko so v gozdu padli, včasih tudi en

čez drugega. Pri tem ni nihče jokal, nihče ni potreboval tolažbe pri vzgojiteljici, nihče ni pogledal hlač če so umazane,…. Hi Hitro so se pobrali, b li vstalili in i spet nadaljevali d lj li s potjo. j TTudi di to za nas odrasle d l nii večč tako k pomembno. Kaj pa je to takega, če padeš! Za otroka je zelo pomembno, da se po vsakem padcu nauči vstati. To je pomembna izkušnja za življenje. Svoboda prostora in možnost učenja, ki jo ponuja gozd pomeni izziv, krepi samozaupanje, samozavest - jaz pa to zmorem. Pomembno je tudi to, da vzgojiteljice otrokom zaupajo, da se bodo sami pobrali. Pri tem sem opazovala vzgojiteljico in otroka, ki je pri gibanju v gozdu imel težave. Pri najtežjih ovirah mu ni pomagala, stala je za njim, da mu je nudila potrebno varnost. Ko ni šlo prvič, je potrpežljivo čakala, da je zlezel v hrib še enkrat. Spet ni šlo, ampak tretjič mu je uspelo - čisto samemu. Gozdna šola je postala šola za življenje. Zmagal je, za tisti dan je izboril svojo zmago. Nekdo, ki bi opazoval dogajanje bi se lahko spraševal, zakaj mu vzgojiteljica ne pomaga. Vzgojiteljica je ravnala prav. Potrebovala je ogromno potrpežljivosti in to je vrlina, ki jo danes vzgojitelji še kako potrebujejo. Zanimivo je tudi to, da so otroci večkrat ubrali svojo pot in ta ni bila najlažja. Gledala sem jih pred izbiro, uhojena pot ali pot čez brežino polno odmrlega drevja. To je bil premislek, ki je trajal samo delček sekunde. Vedno so izbrali težjo pot. Najpo8

membnejša naloga dneva je bila zlesti čez brežino, hlod, preko korenin. In prav je, da so izbirali težje poti, čeprav so včasih vzgojiteljicam povzročili sive lase. Nekdo bi rekel, saj nič ne ubogajo, ne držijo se dogovorjenih pravil. Vendar bodo tudi v življenju marsikdaj morali izbrati težjo odločitev, zahtevnejšo pot. Kaj mi otroku sporočamo, če skozi namesto njega izbiramo »našo pravo pot«? Ti pa tega ne zmoreš, jaz ti ne zaupam. Otroci se v gozdu razveselijo vsake gosenice, pikapolonice, mravlje, deževnika,….Mi odrasli tega več ne znamo ali ne zmoremo. Živalco, ki jo najdejo bi vsak rad podržal na svoji dlani, pri tem niso imeli strahu ali odpora. Omogočili smo jim, da so bili aktivni udeleženci, ne samo opazovalci. To so bile prve poti v spoznavanje naravoslovja, s ciljem razumeti naravo in njeno krhkost.

Zakaj še je gozd kot prostor otrokom všeč? V njem ni igrač, je samo naravni material, ki ga ne moremo kupiti in nimamo posebnih navodil, kako se kaj sestavi. Ampak našim otrokom ni v gozdu nikoli dolgčas. Polne roke dela imajo z zbiranjem listkov, pobiranjem palic, otipavanjem dreves, gradnjo hiš, iskanjem lukenj in škratov, kopanjem rovov,… Otroci imajo gozd radi, ker stvari lahko prenašajo, kombinirajo, preoblikujejo, premeščajo, odvzemajo in sestavljajo na različne načine. Pri tem uporabljajo domišljijo, so kreativni in neverjetno inovativni. Naša igrišča so danes posejana s travo, vsaka možna krivina je poravnana, vse je načrtovano, postavljena so »super varna« igrala, nobenih ostrih robov, barve so ekološko neoporečne, oblikovanje vrhunsko. Vendar ali tako igrišče omogoča optimalen otrokov razvoj? Vsekakor ne! V vsakem okolju je namreč stopnja inovativnosti, kreativnosti in možnosti odkrivanja, premo sorazmerna z številom in vrsto spremenljivk v njem (Nicholson 1972). In gozd je prostor z nešteto možnostmi uporabe, je idealen prostor za razvoj in krepitev ustvarjalnosti naših otrok. Gozd nam z eno besedo ponudi vse odgovore, ne samo kako omiliti podnebne spremembe. Ponudi nam tudi ogromno znanja in spoznanj za življenje. Poleg naravoslovnih znanj, spoznavanja drevesnih vrst, rastlin, gozdnih tal, podnebnih sprememb, smo preko dejavnosti, ki smo jih izvajali v sklopu projekta ugotovili, da otroci gozd kot prostor potrebujejo. Sprejeli so ga kot naravno igrišče, kot učilnico v naravi. Čeprav aktivnosti v gozdu dajejo videz igre, lahko hitro ugotovimo, da to ni samo igra, ampak je tudi učenje. Pokazalo se je, da je vsak list, veja ali kamenček, ki smo jih našli v gozdu pomemben ne samo za gozd, ampak tudi za zdrav intelektualni, čustveni in socialni razvoj otrok. S projektom so se tako začeli premiki na področju vzgoje in izobraževanja v slovenskih vrtcih in šolah. V vrtcih in šolah, ki so sodelovali v projektu so se odprla 9

vrata igralnic, razredov in igrišč in začela so se potovanja v času in prostoru slovenskih gozdov. Z otroki in njihovimi vzgojiteljicami, učiteljicami smo v gozdu uživali in ga raziskovali, kar je temelj za razumevanje narave, tega da smo mi del nje. Vzgoja naših otrok je postala »zelena« ter inovativna in upamo si trditi, da smo s projektom postavili temelje za vzgojo družbeno odgovornih ljudi, ki bodo kot odrasli spoštovali gozd in naravo. In to je prava pot za spoznavanje kompleksnih problemov, kot so negativni vplivi človeka na naravo in okolje. Čeprav se zdi, da ne premikamo gora, smo s projektom Povabilo v gozd (http:// www.alpenallianz.org/sl/primeri-dobre-prakse/670) vseeno dodali kamenček k zavedanju kako pomemben naravni vir je gozd, ki nas obdaja in kako pomembno vpliva kontinuirana prisotnost otrok v gozdu tako na življenje otrok, kot na pozitiven odnos do narave. Poti v gozd in delavnice v gozdu tako niso bile le cilj, ampak smisel! In zdaj, po dveh letih dela na projektu vam ponujamo Povabilo v gozd srečnih otrok.

10 10

Termin gozdna pedagogika se je začel uporabljati v zadnjih dvajsetih letih. Uvedli so ga nemški in avstrijski gozdarji, z namenom promocije gozdarstva, ki so ga želeli čim bolj približati širši javnosti. Gozdarji so na začetku opredelili gozdno pedagogiko kot vzgojo in izobraževanje o gozdu, danes pa se tej definiciji vse bolj pridružuje tudi izobraževanje za trajnostni razvoj (Baschny 2009, Forest pedagogics…, 2011). V pedagoškem smislu lahko gozdno pedagogiko uvrstimo v sklop izobraževanj na prostem. Izobraževanje na prostem je način dela znotraj šolskega kurikula, kjer se vsakodnevni pouk izvaja izven razreda, v lokalnem okolju (Beames in sod., 2009). Kljub temu imajo začetki gozdne pedagogike že daljše poreklo in segajo v Evropi v petdeseta leta. Zametke gozdne pedagogike smo lahko spremljali pod imenom gozdna šola, ki se je oblikovala na Švedskem. Namen gozdnih šol je bil v začetku dokaj ozko usmerjen in sicer poučevanje otrok o naravi, poudarek pa je bil predvsem na pridobivanju praktičnih izkušenj in veščin v naravi. S Švedske se je ideja preselila na Dansko, kjer je postala del kurikula predšolske vzgoje. Koncept se je v devetdesetih razširil v Veliko Britanijo, kjer je bil odlično sprejet in je danes že vzpostavljena mreža gozdnih šol, ki jih vodijo interdisciplinarne ekipe.

Področje delovanja gozdnih šol je še danes orientirano predvsem na predšolske in šolske otroke, čeprav se vključujejo tudi že druge ciljne skupine. V evropskem prostoru tako najdemo danes različne oblike in organizacije, ki izvajajo dejavnosti gozdne pedagogike. To so lahko gozdni vrtci, gozdne šole, naravoslovni dnevi in tabori, razne naravovarstvene akcije,… V Sloveniji za enkrat še ne poznamo gozdnih šol in gozdnih vrtcev v taki obliki kot v tujini, vendar so se v okviru projekta Povabilo v gozd oblikovali prvi zametki Mreže gozdnih vrtcev in šol. Tako je že marsikateri vrtec začel kontinuirano izvajati vzgojno – izobraževalni proces v naravnih okoljih, kot so gozd, travniki in obrežja naravnih potokov. Prav tako so tudi v nekaterih šolah začeli izvajati poučevanje vseh predmetov v gozdu. V prihodnje bi bilo smiselno bolj natančno opredeliti kaj v slovenskem prostoru sploh označuje gozdni vrtec ali šolo. Nekaj smo o tem že zapisali (Györek 2012), vsekakor pa bo potrebno te opredelitve še bolj natančno definirati, glede na slovenski prostor in organizacijo šol ter vrtcev.

Nika, 2. razred, OŠ Šmartno v Tuhinju, podružnica Zgornji Tuhinj 12

Nekoč pred davnimi časi so se otroci vsak dan sami podajali v svet iger in domišljije. Ta svet je bila narava. Igrali so se sami, v parih ali skupinah. S pomočjo palic, vej, zemlje, vode in drugih naravnih materialov so ustvarjali trdnjave, gradove, skrivališča. Ko so tekali čez travnike, plezali na drevesa v gozdu, čofotali po potokih in doma narejenimi palicami lovili ribe, je njihova domišljija plezala do najvišjih vrhov gora, se potapljala do najglobljih voda in segala vse do vesolja. Bili so najstrašnejši gusarji in pošasti. Organizirali so svoje igre, pri katerih so sami ustvarjali pravila in samostojno reševali probleme. Na koncu dneva so se vrnili v svoje domove umazani, s popraskanimi koleni, toda bili so srečni in polni zaupanja v sebe in svoje sposobnosti. To je bila igra, ki je spodbujala njihov fizični, umski, socialni in čustveni razvoj. Za otroke pomeni danes prihod v gozd vpogled v popolnoma nov, velik, skrivnosten in zanimiv svet. Pred njimi leži svet, ki jih lahko pripravi na resnično življenje, vzbuja v njih željo po znanju, vleče na plano njihovo inovativnosti in kreativnost, ter vzbuja sodelovanje in druženje. V njem se otroci dobro počutijo in gozd jih, prav tako kot v preteklosti, še vedno pritegne. Niso se spremenili otroci, spremenila se je naša kultura. Postali smo kultura potrošništva in materialnih dobrin, ki pa marsikoga pusti praznega. Danes je mnogo načinov vzgajanja otrok, vendar je otrokom najbolj prijazen način, da otroci preživijo čim več časa zunaj, v naravi. Prav tako kot ljudje potrebujemo hrano in zrak, namreč potrebujemo stik z naravo (Kellert in Wilson 1984). ZAUPANJE Samozaupanje in samozavest, ki se krepita pri otrocih izhajata iz svobode, ki jim jo omogoča gozdni prostor. Vendar otrokom moramo to svobodo omogočiti in sicer na način, s katerim lahko razvijajo svoj lasten način učenja in jim je pri tem omogočena določena neodvisnost, preko katere lahko sami razvijajo svoje ideje. Ta način poučevanja potrebuje učitelja z ogromno energije, inovativnosti, potrpežljivosti in seveda časa. Učitelji in vzgojitelji, ki so tudi izven razreda sproščeni in otrokom zaupajo, da so sposobni učenja, v bistvu največ naredijo zanje. Pedagoški strokovni kader je danes znotraj vzgojno – izobraževalnih ustanov, kot tudi izven tako obremenjen z varnostjo otrok, da je tudi sam pedagoški proces pri tem odrinjen v ozadje (Fenech in sod. 2006). Zavedati se moramo, da gozd ni natančno načrtovano igrišče, je pa relativno varen kraj in zdravo življenjsko okolje, ki stimulira vsa otrokova čutila in željo po učenju. Včasih je dobro, da se odpravimo v gozd tudi v malo slabšem vremenu, na primer v zimskem času ali spomladanskem deževju, saj tudi to spodbuja samozavest pri otrocih.

Potrebno je, da otrok spoznava naravo v »vseh odtenkih«. To pomeni, da ga starši peljejo na sprehod tudi v nekoliko slabšem vremenu, da spoznava tudi te plati narave (Žorž 2012).

Prav tako se krepijo SOCIALNE VEŠČINE. V gozdu se namreč vzpostavijo drugačna razmerja, kot v razredu ali igralnici. Otroci se v gozdu hitro razporedijo v skupinice, ki morajo sodelovati, če želijo, da je aktivnost uspešna. Pri tem si zelo uspešno razdelijo naloge in vsak najde svojo vlogo, glede na svoje želje in potrebe. Skupinice si hitro poiščejo vsaka svoj prostor za igro, brez posredovanja učitelja ali vzgojitelja. Prav tako, se bolj zavedajo kakšne posledice bo imelo njihovo dejanje na drugega otroka in imajo možnost prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja. Manj je tudi motečega vedenja, kot sta ustrahovanje in nasilje. 14

Na področju medosebnih odnosov opažamo velik napredek v sodelovanju in medsebojni pomoči. Če so nekateri posamezniki na začetku bolj kot ne samo opazovali dogajanje, se sedaj že bolj aktivno vključujejo v igro in aktivnosti. V skupini je nekaj otrok, ki so izraziti pobudniki dogajanja, ki vlečejo voz. Nekatere otroke je potrebno k sodelovanju spodbuditi in jih dodatno motivirati. Alenka Jevšnik, Nada Spruk, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Mojca, starost otrok 3–6 let

KOMUNIKACIJA IN JEZIK Zaradi vizualnih in senzoričnih izkušenj, ter aktivne igre se izboljša govorno in pisno jezikovno izražanje. Prav tako smo opazili, da so otroci, ki so po navadi v razredu ali igralnici bolj zadržani, tihi v odnosu do otrok in odraslih, v gozdu sproščeni in »klepetavi«.

Velik napredek opažamo pri razvijanju pojmov in predstav. Otrokom v naravnem okolju lahko na zelo neposreden način predstavimo npr. drevo, liste, veje, barve narave, zvoke. Otroci si ob tem bogatijo besedni zaklad, učijo se opazovati in spremljati spremembe v naravi. Otroci veliko pridobivajo na področju govora, saj smo v tem času ustvarili celo skupno zgodbo. Otroci pripovedujejo, opisujejo, bogatijo besedni zaklad, urijo izreko in artikulacijo. Alenka Jevšnik, Nada Spruk, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Mojca, starost otrok 3–6 let

166

MOTIVACIJA IN KONCENTRACIJA Otroci so v gozdu navdušeni nad raziskovanjem, izkustvenim učenjem in aktivno igro, kar omogoča večjo časovno koncentracijo in motivacijo za delo.

Otroci so, v stiku z naravo, veliko bolj umirjeni, pripravljeni sodelovati, aktivnejši in samoiniciativni. V naravi dobijo veliko več idej in se nikoli ne dolgočasijo. Mnogo bolj razvijajo občutek lastnih sposobnosti (tako fizičnih, kot socialnih in domišljijskih). Seveda pa je pri tem pomembna tudi najina vloga (vloga vzgojiteljic), da poskrbiva, z lastnim zgledom, za pristno navdušenje nad naravo in za odkrivanje neskončnih možnosti za igro v njej. Simona Šarec, Romana Beričnik, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Kekec, starost otrok 3–6 let Otroci so v gozdu bolj umirjeni, ker so sami spoznali, da če so glasni, preplašijo gozdne prebivalce. In ta umirjenost se je prenašala tudi ob vrnitvi v igralnico. Angeli Močnik, Nina Modrijan, Barbara Kokovnik, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Palček, starost otrok 2–4 let

FIZIČNE VEŠČINE Gibanje po gozdnem prostoru z razgibanim terenom omogoča razvoj grobih motoričnih spretnosti in koordinacije. Gozd je prostor v katerem je fizično okolje zelo spremenljivo in stimulirano z različnimi stopnjami uporabe. Prav tako se preko igre in kreativnega ustvarjanja krepijo fino motorične spretnosti.

Opažamo napredek na področju grobe in fine motorike. Otroci so bolj spretni, lažje se gibljejo v naravnem okolju. Z nabiranjem različnega materiala si urijo fino motoriko. Načrtujemo tudi izvedbe vadbene ure na naravnem poligonu gozda in travnika. Alenka Jevšnik, Nada Spruk, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Mojca, starost otrok 3–6 let Spretnost hoje navzgor in navzdol po bregu se jim je zelo izboljšala. Angeli Močnik, Nina Modrijan, Barbara Kokovnik, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Palček, starost otrok 2–4 let

ZNANJE IN RAZUMEVANJE Poveča se znanje o naravi in razumevanje naravnih procesov. Preko opazovanj, raziskovanj se poveča zanimanje za naravo. Prav tako se tovrstno znanje lažje ohrani, saj je možna povezava teoretičnega in praktičnega znanja v celoto. Otroci lahko ugotovijo, da ni vse vedno tako, kot je zapisano v knjigah, lahko spoznavajo kompleksnost sveta in razvijajo kritično mišljenje. NOVE PERSPEKTIVE Tako za učitelje in vzgojitelje, kot za otroke se odpre nov vidik spoznavanja drug drugega. Učitelji lahko ugotovijo, kakšne vzorce učenja razvijajo otroci in kakšne so še njihove neodkrite sposobnosti, veščine - kaj vse otroci znajo in so zmožni narediti. Prav tako otrok vidi učitelja izven razreda, ko se mora tudi učitelj spoprijeti z drugačnim podajanjem in razumevanjem dejstev. V gozdu otrok in učitelj lahko delata in ustvarjata skupaj in si izmenjujeta izkušnje na enaki ravni. Spoznavanje znavanje poteka na drugačen način kot v razredu in zaupanje med d njima narašča.

VERIGA IZKUŠENJ Učitelji in vzgojitelji pridobivajo nove izkušnje in veščine in s tem izboljšujejo lastne načine poučevanja, tako na prostem, kot v razredu. Prav tako se veriga izkušenj in znanja prenaša z otrok na starše in sorodnike. Posledično starši vodijo otroke več v naravna okolja in tudi oni pridobivajo nov vpogled v izobraževanja na prostem in naravovarstvene tematike.

Nadvse pomembno mi je bilo zadovoljstvo otrok pri dejavnostih. S svojo lastno aktivnostjo so bili otroci bolj motivirani, posredno pa so vključevali starše, saj so jim o našem dogajanju pripovedovali. Skupaj pa smo tudi z dedki in babicami odšli v gozd. Angeli Močnik, Nina Modrijan, Barbara Kokovnik, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Palček, starost otrok 2–4 let

3.1 CILJI EVALVACIJE Projekt Povabilo v gozd se je začel februarja 2010. Potekal je v štirih alpskih občinah: Kamnik, Bovec, Bohinj in Kranjska Gora. Ciljna skupina projekta so bili predšolski in osnovnošolski otroci. Po predstavitvenih predavanjih so se v šolah in vrtcih začele gozdne delavnice. Delavnice so odprle nove vidike za vse sodelujoče. Z novim šolskim letom, to je septembra 2011, se je v projekt vključil Zavod RS za šolstvo. Vzgojiteljice in učiteljice so nadaljevale z delom tudi v okviru Inovacijskih projektov, z usmeritvami dr. Natalije Komljanc. Kot raziskovalna vprašanja smo opredelili: • • •

Kakšno je stališče vzgojiteljic Vrtca A. Medveda Kamnik, ki so v šol. letu 2011/12 kontinuirano izvajale vzgojno – izobraževalni proces v gozdu oz. naravnem okolju? Kakšen je odziv otrok? Kakšen je odziv staršev?

Cilji, ki smo jih zasledovali so: • • •

Opredeliti dejavnike, ki vplivajo na (ne)prisotnost gozdne pedagogike v vzgojno – izobraževalnem procesu vrtcev in šol. Podati usmeritve za nadaljnje delo na področju gozdne pedagogike v slovenskih vrtcih in šolah. Opredeliti perspektivo razvoja gozdne pedagogike v slovenskih šolah in vrtcih.

Generalni namen evalvacije je posredovanje izkušenj, znanja in primerov dobre prakse na področju gozdne pedagogike v vrtce in tudi šole širše Slovenije. Prav tako želimo ugotoviti kateri so tisti dejavniki gozdne pedagogike, ki podpirajo optimalen razvoj otrok in zakaj naj bi del vzgojno – izobraževalnega procesa potekal v naravnem okolju. Predstavljena dejstva, razen anket, temeljijo na kvalitativnih in subjektivnih opažanjih. Vendar smo na začetku poti in se zavedamo, da bodo vsekakor potrebne nadaljnje interdisciplinarne raziskave, predvsem glede rezultatov praktičnega izvajanja gozdne pedagogike v vrtcih in šolah.

3.2 METODE DELA Ugotovitve, usmeritve in priporočila, ki smo jih podali temeljijo na: 1. 2. 3.

Zbiranju podatkov z metodo anketiranja v Vrtcu A. Medveda Kamnik. Anketa je potekala na treh ravneh: otroci, starši in vzgojiteljice; Terenskemu delu v gozdu, z otroci v vrtcih in šolah v vseh štirih občinah; Poročilih in izmenjavi izkušenj in idej na srečanjih vseh udeleženih v Inovativnem projektu Mreža gozdnih vrtcev in gozdnih šol, ki je potekal pod okriljem Zavoda RS za šolstvo.

Add. 1) Vrtec Antona Medveda Kamnik je osrednji vrtec v občini Kamnik. Vrtec ima petnajst enot, ki so razporejene po celotni občini. Enote so locirane v urbani in podeželski regiji. Vrtec je v letu 2011/2012 obiskovalo 993 otrok v 55 oddelkih. V vrtcu so se nam pridružili že na začetku projekta, to je februarja 2011. Strokovni kolektiv se je na začetku projekta odločil, da izvedemo gozdne delavnice v prvem letu s šestimi oddelki, ki so locirani tako v urbanem kot podeželskem okolju. Vsi oddelki imajo gozd v neposredni bližini. Septembra 2011 so strokovne delavke vrtca ustanovile projektno skupino, ki se je vključila v Inovativni projekt Mreža gozdnih vrtcev in gozdnih šol. Poleg šestih oddelkov se je v projekt vključilo tudi štirinajst dodatnih oddelkov. Dogovor je bil, da z otroci enkrat tedensko ali enkrat na dva tedna preživijo dopoldanski čas v bližnjem gozdu ali drugem naravnem okolju (potok, travnik,…). Na osnovi tega smo se odločili, da skupaj z vzgojiteljicami, otroki in starši opravimo evalvacijo dela v šolskem letu 2011/2012. Evalvacija je bila opravljena na osnovi metode anketiranja vzgojiteljic, staršev in otrok. Raziskovalna vprašanja so bila določena na osnovi načrta skupnega dela vzgojiteljic, vodstvenega kadra vrtca in Inštituta za gozdno pedagogiko. Prvo anketiranje smo opravili novembra 2011, preden so skupine začele z obiski gozda. Ankete so bile pripravljene za vzgojiteljice, starše in otroke. Drugo anketiranje, v katerega smo vključili samo starše in otroke, smo izvedli v mesecu juniju 2012.

Preglednica: Število anketiranih v Vrtcu A. Medveda Kamnik in stopnja odgovorov 1. anketa – št. anketiranih

Št. odgovorov (%) 2. anketa – (response rate) št. anketiranih

Št. odgovorov (%) (response rate)

Vzgojiteljice

100

Starši

275

175

Otroci

275

100

275

Add. 2) V sklopu projekta Povabilo v gozd so bile opravljene številne delavnice v šolah in vrtcih. V sklopu teh delavnicah smo pridobili refleksije otrok in vzgojiteljic, prav tako bomo predstavili lastna opažanja, ki so nastala na osnovi zapiskov dogajanj na delavnicah. Add. 3) V maju 2012 je bilo s strani Zavoda RS za šolstvo, dr. Natalije Komljanc organizirano srečanje vseh udeležencev Inovativnega projekta Mreža gozdnih vrtcev in gozdnih šol. V nadaljevanju predstavljamo izkušnje in primere dobre prakse, ki so jih na tem srečanju predstavile učiteljice in vzgojiteljice, po enem letu pedagoškega dela z otroki v gozdu.

število vzgojiteljic

Vseh 23 vzgojiteljic, ki je sodelovalo v projektu je potrdilo, da izvajajo dejavnosti v sklopu Kurikula – področje narava, tudi v gozdu. Število ur, ki ga namenijo področju narava se zelo razlikuje (Grafikon 1), vendar glede na dejavnosti v vrtcu, lahko rečemo, da je prisotnost različnih naravoslovnih dejavnosti stalno prisotna. 74 odstotkov vzgojiteljic je v gozdu cel dopoldan (od zajtrka do kosila) ali vsaj pol dopoldneva (od malice do kosila).

8 7 6 5 4 3 2 1 0 3

vsak dan različno število ur/teden

Grafikon 1: Št./ur na teden, ki jih izvajajo vzgojiteljice v Vrtcu A. Medveda Kamnik v sklopu kurikula – področje narava (n= 23)

enote vrtca

Povprečna razdalja do bližnjega gozda v 16 enotah vrtca znaša do 1 km, v šestih enotah od 1 do 2 km in samo v eni enoti več kot 2 km (Grafikon 2). V skladu s tem, 83 odstotkov vzgojiteljic ugotavlja, da jim ta razdalja ne predstavlja ovire za obisk gozda, medtem, ko preostalim vzgojiteljicam razdalja predstavlja oviro. Vzrok je verjetno v kombiniranih skupinah, kjer mlajši triletni otroci še težko zmorejo daljše poti.

0 0,5-1

1-2

2-3

več kot 3 km

Grafikon 2: Povprečna razdalja od enot Vrtca A. Medveda do bližnjega gozda v km (n=23) Vzgojiteljice, ki so sodelovale v projektu, so na začetku izvajanja projekta izpostavile sledeče dejavnike, ki jim predstavljajo oviro: organizacija dela v vrtcu, skrb za varnost otrok, negativno mnenje staršev, kombinirana skupina otrok v starosti od treh do petih let, slabo vreme in oddaljenost od gozda v posameznih enotah. V eni od skupin sta vzgojiteljici navedli tudi težave z vztrajnostjo in vzdržljivostjo otrok pri izvajanju dejavnosti v naravi, vendar opažata velik napredek pri teh otrocih, tako, da teh težav praktično ni več.

Ali bi se odpravili v gozd v vsakem vremenu?

Slabo vreme še vedno predstavlja določeno oviro za obisk gozda. Lahko rečemo, da 44 odstotkom vzgojiteljic slabo vreme ne predstavlja ovire za obiski gozda, 39 odstotkov jih je odgovorilo, da jim slabo vreme predstavlja delno oviro in 17 odstotkov vzgojiteljicam slabo vreme preprečuje obisk gozda (Grafikon 3).

39 %

40 % 35 % 30 % 25 % 20 % 22 %

22 %

15 % 10 %

13 %

5% 4%

0% ni ovire

močna ovira

Grafikon 3: Obisk gozda v odvisnosti od vremenskih razmer (n= 23) Pri tem je potrebno izpostaviti, da s pojmom slabo vreme ne označujemo ekstremnih vremenskih razmer, kot so hud mraz, močno deževje ali močan veter. V gozd pa se seveda lahko odpravimo v vseh letnih časih, tudi v kakšnem deževnem vremenu ali zimskem dnevu, saj tovrstne dejavnosti prinašajo nov vidik izobraževanja za vse sodelujoče.

Ali menite, da je poučevanje v gozdu bolj nevarno kot na igrišču?

Čeprav so vzgojiteljice tako na začetku izvajanja projekta Povabilo v gozd, kot na vseh skupnih srečanjih izrazile kot največjo oviro skrb za varnost otrok v gozdu, se večini vzgojiteljic igra in poučevanje v gozdu ne zdi bolj nevarna kot na igrišču (Grafikon 4). Bolj jih je na začetku skrbela neomejena velikost gozdnega prostora. V dogovoru z otroci so vzpostavile določena pravila. Tako so si vsaj na začetku izbrale gozdni prostor, na katerega so se vedno znova vračali, prav tako so otrokom razložile kje so meje tako imenovanega gozdnega igrišča in otroci so te meje upoštevali.

60 % 52 % 50 % 39 % 40 % 30 % 20 % 9% 10 % 0%

0% ni ovire

močna ovira

Grafikon 4: Mnenje vzgojiteljic o (ne)varnosti poučevanja in igre v gozdu (n= 23) Poučevanje v gozdu se zdi vzgojiteljicam smiselno iz različnih razlogov. Naštele so, da gozd omogoča večjo sproščenost otrok in lažje razumevanje naravnega okolja, je prostor za izkustveno učenje, je pomemben za razvoj domišljije, motivacije, krepitev spoštovanja in občutka za kaj je narava pomembna. Za igro in učenje lahko uporabijo naravni material, ki ponuja vedno nekaj novega. Imajo večji prostor in so na svežem zraku.

Pri vzgojno – izobraževalnem procesu v gozdu vzgojiteljice največkrat uporabijo ustvarjalne dejavnosti z materiali, sledi sprehod skozi gozd in pripovedovanje o rastlinah in živalih. Na zadnjem mestu je obisk gozdarja (Grafikon 5). Vzgojiteljice, kljub temu, da so imele možnost, da tudi same opredelijo še kakšno dejavnost, le te niso navedle. Glede na delavnice, ki so bile izvedene v vrtcu sklepam, da je večji del časa namenjenega prosti igri otrok in raziskovanju gozda, kar je tudi prav.

Ustvarjalna dejavnost z materiali Sprehod skozi gozd Poučevanje o rastlinah/živalih Igre odkriv. z vsemi čutili Zbiranje, anal. razvrščanje Pripove. o gozdu na splošno Poskusi Prakt. delo, saj. dreves, odpadki Obisk gozdarja 0

najmanjša uporaba

največja uporaba

Grafikon 5: Metode dela, ki jih uporabljajo vzgojiteljice Vrtca A. Medveda Kamnik v naravnih okoljih (n= 23) Vzgojiteljice (100 %) se zavedajo in vedo, da imajo podporo nadrejenih. Prav tako večji del vzgojiteljic (87 %) predvideva, da starši močno podpirajo tovrstne dejavnosti (Grafikon 6). Tako podpora staršev, kot nadrejenih sta seveda ključna za izvajanje dejavnosti izven igrišč vrtcev.

Ali starši in nadrejeni podpirajo obiske gozda?

100 %

starši

87 %

nadrejeni

80 %

60 %

57 %

40 %

30 %

20 %

9% 13 %

0% 0% ni ovire

0% močna ovira

Grafikon 6: Mnenje vzgojiteljic o podpori nadrejenih in staršev glede obiskov gozda (n= 23) 29

število vzgojiteljic

Lahko rečemo, da je področje gozdne pedagogike v slovenskem strokovnem izobraževalnem sistemu še dokaj nepoznano, saj je kar 14 vzgojiteljic zaključilo formalno visokošolsko ali višješolsko izobraževanje med leti 2000 in 2010, vendar jih je samo 5 navedlo, da so se v času študija srečale s tovrstno tematiko. Vzgojiteljice smo prosili naj razvrstijo vsebine, ki bi jih s področja gozdne pedagogike najbolj potrebovale. Največ vzgojiteljic je na prvo mesto postavilo nadaljnje izobraževalne tečaje in usposabljanja, na drugo mesto pa so uvrstile informacije, ki bi jih lahko pridobile od drugih vzgojiteljic (-ev). Šele na tretje mesto so postavile informacije o literaturi (Grafikon 7).

informacije od drugih učiteljev

10 8

informacije o literaturi

6 nadaljnje izobraževanje, teč. usposob.

4 2

drugo 0

vzg. najbolj potrebujejo

vzg. najmanj potrebujejo

Grafikon 7: Mnenja vzgojiteljic o tem kaj s področja gozdne pedagogike bi najbolj potrebovale

število ur na teden v naravi

Mnenja staršev smo pridobili v Vrtcu A. Medveda Kamnik preko metode anketiranja. Dejavnosti, s področja gozdne pedagogike, so jim bile predstavljene tudi na Svetu staršev, v začetku in na koncu šolskega leta 2011/12. Zanimivo je, da so praktično vsi starši, razen enega odgovorili, da so se kot otroci igrali v naravnem okolju. Prav tako je visok delež staršev, ki s svojimi otroci preživijo tedensko sorazmerno veliko časa v naravnem okolju, na travniku, v gozdu, ob potoku in v planinah (Grafikon 8). Veliko staršev je pri tem izpostavilo predvsem vikende, med katerimi se najpogosteje sprostijo prav v naravi. Visoko število ur preživljanja v naravi lahko razložimo tudi z bogatimi naravnimi danostmi okolja v katerem živijo in predvsem poudarjenimi športnimi dejavnostmi, ki so močno vpete v vsakdanjik življenja prebivalcev. Naravno okolje je tako pogosto tudi prostor za izvajanje različnih športnih aktivnosti.

35 %

nad 9 ur

22 %

6-9 ur

31 %

3-6 ur

13 %

1-3 ure 0

delež staršev

Grafikon 8: Število ur na teden, ki jih starši z otroki preživijo v naravnem okolju (n= 157) Prva anketa je pokazala, da bi kar 94 odstotkov staršev raje vpisalo otroka v vrtec na podeželju, kot v vrtec v mestnem okolju, 5 odstotkov se jih je odločilo za mestni vrtec, 1 odstotek pa je ostal neopredeljen (pri tem smo predvidevali, da je razdalja do obeh vrtcev enaka). Prav tako je večina staršev, to je 97 odstotkov, pripravljenih boljše opremiti otroka za izvajanje dejavnosti v gozdu. Pod boljšo opremo smo opredelili nepremočljiva oblačila in obutev. Samo 2 odstotka staršev se ne strinjata s tem, medtem ko na to vprašanje ni odgovorilo 1 odstotek staršev. 31

Starše smo tudi prosili, da se opredelijo do spodnjih trditev (Grafikon 9). Na osnovi rangiranja smo ugotovili, da se starši močno zavedajo tega, da je preživljanje prostega časa v naravnem okolju koristno za otroke. Najbolj negativen odnos se je pokazal do trditve, da se otroci lahko odpravijo v gozd v vsakem vremenu. 23 odstotkov staršev celo meni, da bi lahko vzgojiteljice z otroci preživele več časa v naravnih okoljih. Obiskovanje gozda je bolj nevarno od igre na igrišču. Otroci z vzgojiteljicami se lahko odpravijo v gozd tudi v slabem vremenu. Otroci v vrtcu preživijo zadosti časav naravnem okolju (izven igrišča). Obiski in dejavnosti v gozdu (v sklopu vrtca) so koristni za vašega otroka. Preživjanje prostega časa v naravnem okolju je koristno za otroke. 0

negativen odnos

pozitiven odnos

Grafikon 9: Strinjanje oz. nestrinjanje staršev s trditvami glede dejavnosti v gozdu (n= 157) Obenem smo jih povprašali, kaj se jim zdi ovira za izvajanje gozdne pedagogike v vrtcih. Da za izvajanje gozdne pedagogike v vrtcih ni nobenih ovir, se je opredelilo 12 odstotkov staršev (Grafikon 10). Največjo oviro pa starši vidijo v slabem vremenu. Verjetno lahko zapišemo podobno ugotovitev kot pri vzgojiteljicah, da slabo vreme ne pomeni ekstremnih vremenskih razmer. Druga ovira so klopi, kar je res utemeljena skrb in določeno tveganje, vendar je potrebno pri tem povedati, da klope najdemo danes praktično povsod, tudi v mestnih parkih ali igriščih. Klopi so zelo dobro prilagojeni na določene geografske in druge ekološke razmere. Pri naših zemljepisnih in podnebnih razmerah so aktivni od pomladi do pozne jeseni, mirujejo pa, ko temperatura pade pod 7 °C. Največ klopov je do nadmorske višine 600 metrov, najdemo pa jih vse do 1600 metrov nad morjem. Vendar Slovenija še nima izdelane karte tveganja glede okuženosti po območjih. Klop Ixodes ricinus je najpomembnejši vektor bolezni - zoonoz, ki jih prenašajo klopi v Evropi. Razširjen je skoraj po vsej Evropi. I. ricinus prenaša virusne, bakterijske 32

in protozojske patogene na ljudi in živali. Poznamo vsaj tri kužne bolezni, prenosljive s klopi. Najdlje je poznan klopni meningoencefalitis, mlajša je lymska borelioza, pred nekaj leti pa se je pridružila še humana granulocitna erlihioza. Lymska borelioza je najpogostejša bolezen, ki jo prenašajo klopi in je v Sloveniji endemična prav tako kot klopni meningoencefalitis. Med šestnajstimi evropskimi državami, za katere so znani podatki obolevnosti ljudi za lymsko boreliozo med leti 2001 in 2005, je Slovenija vodilna država z najvišjo incidenco 206/100 000 prebivalcev (Eurosurveillance, 22. 6. 2006). Prav tako je po podatkih Eurosurveillanca obolevnost za klopnim meningoencefalitisom v Sloveniji visoka, saj je s poprečno letno incidenco 13,08/100 000 prebivalcev v zadnjih petih letih med trinajstimi evropskimi državami Slovenija uvrščena na tretje mesto (Močnik 2006). Starši so v majhnem številu navedli ovire kot so teren, možnost poškodb, težek nadzor, slaba urejenost gozda (mišljena je slaba prehodnost in prisotnost suhih dreves oziroma vej) ter večje živali. S tem so še enkrat potrdili, da se jim gozd kot prostor ne zdi nevaren za igro in da vzgojiteljicam povsem zaupajo (Grafikon 10).

Strupene stvari

Urej. gozda

Predpisi

Težek nadzor otrok

Večje živali

Možnost poškodb

Teren

3% 5%

Premalo vzgo.

Oprema otrok

Odd. od vrtca

12 %

Ni ovir

26 %

Klopi

29 %

Slabo vreme 0

Grafikon 10: Ovire za izvajanje gozdne pedagogike, ki so jih starši navedli po lastni presoji in mnenju (n= 157) 33

Da so starši bili skozi celo leto dobro obveščeni o gozdni dejavnostih je potrdila druga anketa, saj so vsi starši, ki so izpolnili anketo opazili, da se dejavnosti v vrtcu odvijajo tudi v naravnem okolju. Največ staršev, 55 odstotkov je za dejavnosti s področja gozdne pedagogike izvedelo iz večih virov, to je od svojega otroka in vzgojiteljice, poleg tega pa so vzgojiteljice starše o dogodkih obveščale tudi na informativnih tablah v vrtcih. 21 odstotkov staršev je za dejavnosti izvedelo samo od svojega otroka, 13 odstotkov pa samo od vzgojiteljice (Grafikon 11).

2% 13 % vzgojiteljica vaš otrok

21 %

informativne tabele

vse zgoraj navedeno

55 % 9%

drugo

Grafikon 11: Načini informiranja staršev o dejavnostih gozdne pedagogike in njihovi deleži v Vrtcu A. Medveda Kamnik (n= 103) Lahko rečemo, da so otroci dobri glasniki dejavnosti, ki se odvijajo v vrtcu, saj je kar 76 odstotkov otrok staršem doma povedalo za »gozdne potepe in dogajanja« (Grafikon 11). Prav tako gre pohvala vzgojiteljicam za dobro in uspešno komuniciranje s starši.

Odzivi staršev, ki so jih opisale vzgojiteljice: Staršem smo v začetku leta predstavile načrt našega raziskovanja in odkrivanja gozda. Starši so nama povedali svoje želje, predloge, strahove in pomisleke. S skupnimi močmi nam je uspelo vse to premagati in naše dejavnosti v gozdu so postale vsakdanje. Starši so nas pri tem podpirali, nam pomagali in svetovali. V prakso jim je prišlo da so se tudi doma večkrat odpravili v naravo. Edini pomislek pri vsem tem so klopi, a sedaj smo malo pomirjeni, ker se zaščitimo s sprejem. Simona Matjan, Nataša Breznik, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Mojca, starost otrok 4–6 let Starši se zanimajo za naše dejavnosti v gozdu in nas sprašujejo, kje dobimo ideje. Martina Prezelj, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Mojca, starost otrok 4–6 let Ker imamo zaradi bližine gozda možnost, da ga večkrat obiščemo, nam je bil pravi izziv, ko smo opazovale otroke, kako so bili v gozdu sproščeni in zelo ustvarjalni. Bili so pravi mali raziskovalci. Zelo radi so zahajali v gozd. Tudi starši so imeli za to velik interes. Sporočali so nam, da otroci vedno povedo, kaj so delali v gozdu. Angeli Močnik, Nina Modrijan, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Palček, starost otrok 2–4 let Starši so večinoma zadovoljni z našimi dejavnostmi v povezavi z naravo. Nekaj nelagodja je bilo slišati in čutiti, ko smo odšli v Kamniško Bistrico v močnem dežju. Starši so bili zelo skeptični, vendar ni noben od otrok zbolel. Odzivi otrok in vzgojiteljic so bili zelo pozitivni, zato so se tudi starši pomirili. Nekaj malega strahu je čutiti (pri starših) v zvezi s klopi, vendar nam nihče ne nasprotuje.Na zaključnem roditeljskem sestanku sva starše seznanili z delom skozi celo leto in starši so se strinjali, da s temi dejavnostmi nadaljujemo. Irena Žibert, Veronika Vadlan, Barbara Klokovnik, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Palčki, starost otrok 3–6 let Starši, ki so izpolnili drugo anketo, menijo, da otroci najbolj potrebujejo preživljanje prostega časa v naravi zaradi gibanja in posledično zdravja, na drugo mesto so uvrstili znanje o naravi, na tretje in četrto mesto so uvrstili sprostitev, zmanjšanje stresa in razvoj motorike. Na zadnjem mestu je izboljšanje samozavesti in motivacije 35

ter koncentracije (Grafikon 12). Verjetno takšna razvrstitev izhaja iz splošno znanega ljudskega pogleda na naravo, ki prepozna pozitiven vpliv na človekovo dobro počutje in zdravje. Aktivnosti v naravnem okolju naj bi imele pozitiven vpliv na človekovo mentalno in fizično zdravje (Nilsson in sod. 2011). Manj so znana dejstva o pozitivnih psiholoških dejavnikih na razvoj otrok, ki jih omogoča naravno okolje. Prav tako je bilo v tej smeri do sedaj narejenih malo raziskav. 2,67

Drugo Izboljšanje samozavesti in samozaupanja Izboljšanje motivacije in koncentracije

4,56 4,82 5,17

Razvoj socialnih veščin Razvoj motorike

5,88

Sprostitev, zmanjšanje stresa

5,90

Znanje o naravi

5,92 7,53

Gibanje, zdravje 0

naraščanje pomembnosti dejavnika

Grafikon 12: Mnenja staršev o tem zakaj otrok potrebuje preživljanje časa v naravnem okolju (n= 103) Otrok potrebuje preživljanje časa v naravnem okolju (misli, ki so bile navedene pod drugo): Zaradi krepitve spoštovanja do narave, spoznavanja njene nenehne moči obnavljanja življenja, moči in lepot naravnih pojavov. Učenja pravil kako se obnašamo v naravi in kako rokujemo z naravo. Da se naučijo kako živeti z naravo. Da vedo, da so tudi v naravi materiali in dobrine, ki jih lahko uporabimo v vsakdanjem življenju. Da pridobijo pozitiven odnos do narave. Starši otrok Vrtca A. Medveda Kamnik Najbolj pomemben podatek, ki smo ga pridobili od staršev je vsekakor ta, da so v drugi anketi vsi starši (n= 103) potrdili željo, da vzgojiteljice z njihovimi otroci nadaljujejo z vzgojno-izobraževalnimi dejavnostmi v naravnem okolju. 36

V prvi anketi, ki je bila opravljena še pred začetkom izvajanja gozdnih dejavnosti smo otroke vprašali kje se najraje igrajo. Odgovori so bili v takrat dokaj enakomerno porazdeljeni, 36 odstotkov jih je odgovorili, da se najrajši igra na igrišču, 34 odstotkov v gozdu (ali drugem naravnem okolju) in približno tretjina v igralnici (Grafikon 13).

29 % 34 %

igralnica igrišče gozd (trav., potok) doma

36 %

Grafikon 13: Odgovori otrok (november 2011) na vprašanje: »Kje se najraje igraš?« (n= 275) Vprašali smo jih tudi s čim se najraje igrajo, ko so zunaj. Na prvo mesto se je uvrstil pesek, kar je razumljivo, saj so peskovniki praktično na vsakem otroškem igrišču. Zanimivo je, da so se na prvih pet mest prav tako uvrstili naravni materiali kot so veje, listje, voda in kamni, ki jih na igriščih ni. Igrače so se z nekaj več kot 6 odstotki uvrstile na šesto mesto. Pod ostalo smo združili različne odgovore, kot so kar si domislim, tobogan, sploh ne vem, prinesem kaj s sabo za raziskovat, se igram,...,ki so jih otroci podali na svoj način (Grafikon 14).

orehi

1,0 %

rožice

1,0 %

drevesa

1,2 %

grmovje

2,2 %

trava

2,4 % 2,9 %

kostanj

3,9 %

storži

5,6 %

ostalo

6,1 %

igrače

10,0 %

kamni voda

12,4 %

listje

12,6 %

veje

12,9 % 22,3 %

pesek 0

Grafikon 14: Odgovori otrok na vprašanje:«S čim se najraje igraš, ko si zunaj?« (n= 275) Ob koncu šolskega leta smo otroke prosili naj nam odgovorijo na isto vprašanje, kot pri prvem anketiranju. Čeprav je bilo število vrnjenih anket manjše, kot pri prvem anketiranju, so rezultati bistveno drugačni. Po enem letu trajanja projekta Povabilo v gozd in kontinuiranem obiskovanju gozda, je kar dve tretjini otrok odgovorilo, da se najraje igrajo v gozdu, 33 odstotkov jih je odgovorilo, da se najraje igrajo na igrišču in samo 10 odstotkov v igralnici (Grafikon 15).

10 %

igralnica

33 %

igrišče gozd (trav., potok)

57 %

Grafikon 15: Odgovori otrok (maj 2012) na vprašanje: »Kje se najraje igraš?« (n= 142)

Dejavnosti v naravi so otrokom prijetne. V prvi anketi je večina otrok odgovorila, da jim je najbolj všeč igra na igrišču. Druga anketa pa je pokazala, da ima večina otrok raje igro v gozdu, na travniku… Tudi v odgovorih, s čim se najraje igrajo, so otroci naštevali tisto, kar smo delali. V mesecu maju smo imeli nekaj več športnih aktivnosti v okviru Malega sončka in otroci so pogrešali naše gozdne dneve. Martina Prezelj, enota Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Mojca, starost otrok 3–6 let

Obenem vzgojiteljice ocenjujejo, da se kar 83 odstotkov otrok pri obiskih gozda dobro počuti, za 11 odstotkov ocenjujejo, da se enako dobro počutijo kot na igrišču in samo za 6 odstotkov otrok so podale oceno, da so v gozdu bolj zahtevni in raztreseni kot na igrišču. Zanimiva so tudi razmišljanja vzgojiteljic o tem, katere osnovne potrebe lahko otrok zadovolji v gozdu, naštele so: samozavest, spoštovanje, svoboda, ljubezen, tišina, počitek, iznajdljivost, radovednost, zabava, dobro počutje, sprostitev, gibanje,… Vsi ti odgovori kažejo, da tudi vzgojiteljice dojemajo gozd kot pozitiven prostor, ki lahko otroku ponudi marsikatero vrednoto.

Risbe, ki so jih narisali otroci iz skupine Zajčkov, po našem skupnem druženju v gozdu. Doživetja na risbah je analizirala vzgojiteljica Mija Hrabar, Vrtec A. Medveda Kamnik.

GOZD ODKRIVAMO TUDI Z ROKAMI: Maruša Tereza, 4,5 let Deklica je sredi gozda. Vesela, zadovoljna, zelo, zelo pomembna! Je kot kraljica. Opazuje, raziskuje in ima se lepo. Opazuje z očmi in odkriva z rokama, to jasno poudari. Na njeni obleki opazimo krogec. To je občutenje, zaznavanje, močno doživetje živosti v sebi, ki pravi:« Tu sem, živa sem in lepo mi je!« Drevesa so manjša kot ona. Nariše jih s krošnjami, ki so izraz njenega stila. Rožice so tudi žive, saj rastejo. V sredini cveta imajo močno obarvano spiralo, ona pa ima rada cvetje. In tu so še sonce, oblaki, veter. To so bile njene zaznave. 40

GOZD ODKRIVAMO TUDI Z ROKAMI: Tinkara, 3,5 let Deklica je na začetku likovnega ustvarjanja. Z risanjem po nekem doživetju se srečuje prvič v tem letu. Risanje brez navodil ji gre odlično. Tudi, ko pogledamo njeno risbico, ugotovimo, da je bogata v izraznosti. Obvlada okroglo obliko, navpičnice, poševnice, vodoravne linije. Risba je polna, prostor je zapolnjen. Na sredo postavi drevo, ki ga upodobi zelo impozantno in predstavlja drevo z vejami in hkrati kar čutimo prijetno vznemirjenje, ki se proti vrhu stopnjuje. Nariše dva sonca, človeka upodobi kot ga trenutno zmore, a vendarle stoji tam na levi strani. Na desni je gosenica, ki jo sestavljajo drobne spirale. Risbica je polna živosti in razigranosti, ki jo je deklica ta dan doživljala in občutila med gibanjem v gozdu!

Prejšnja leta smo hodili v gozd bolj poredko, nekajkrat na leto, bolj s ciljem, da spoznamo gozd, kot drugačno naravno okolje. Letošnje leto pa smo zelo načrtno, dosledno začeli graditi na tistem, kar smo lansko leto spoznali. Največjo izkušnjo smo vsi dobili v Kamniški Bistrici, na gozdnem ponedeljku z Jakom. Tisti dan smo vsi doživeli in spoznali gozdni čar v močnem deževju. Premagali smo določen strah in »predsodek«, da v takem vremenu ni za hodit v gozd. Otroci so zelo uživali in še dolgo so govorili o tej izkušnji. Na splošno pa so se otroci veliko naučili in pridobili na osnovi svojih raziskovanj, opazovanj, spremljanj in beleženj. Zelo odgovorno so vzeli nalogo, da varujejo »svoje« drevo, prav tako pa tudi ohranjanje gozda. Simona Matjan, Nataša Breznik, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Palček, starost otrok 4–6 let Mislim, da smo skupaj z otroki vzpostavili aktiven odnos do gozda. Z aktivnostmi, ki smo jih izvajali, smo želeli, da otroci in starši vzpostavijo pravilen odnos do narave. Spoznali smo, da nam tudi gozd daje nešteto možnosti za igro, preko katere pridobivamo določena spoznanja in izkušnje. Angeli Močnik, Nina Modrijan, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Palček, starost otrok 2–4 let Otroci gredo zelo radi v naravo. V njej zelo uživajo. Večina otrok si hitro najde zaposlitev v naravi. Nekateri pa še vedno potrebujejo neko motivacijo, namen, cilj. Zato odhajamo v gozd vedno z vnaprejšnjim dogovorom kaj bomo iskali, ustvarili, opazovali… Nekaj otrok se drži tega dogovora, ostali pa si poiščejo sami zaposlitev, dejavnost. Pri tem jih ne omejujeva, samo poskrbiva za varnost, več pozornosti pa nameniva otrokom, ki izvajajo dogovorjeno dejavnost. Irena Žibert, Veronika Vadlan, Barbara Klokovnik, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Polžki, starost otrok 3–6 let

Dejavniki, ki vplivajo na (ne)prisotnost poučevanja v naravi so opredeljeni na osnovi anketnih odgovorov staršev, otrok in vzgojiteljic, strokovnih izsledkov, ter lastnih spoznanj, ki smo jih pridobili pri delu s šolami in vrtci. Kot prvo bi izpostavila varnost otrok, saj je to dejavnik, ki ga pedagoški delavci najpogosteje opredelijo kot oviro za izvajanje vzgojno – izobraževalnih dejavnosti v naravnih okoljih. Dejstvo je, da so ovire, ki se na splošno izpostavljajo pri izobraževanjih na prostem, odvisne predvsem od percepcije družbe in se razlikujejo od kulture do kulture, vendar je vidik tveganja posebno v odnosu do otrok in mladih ljudi pomembno vprašanje v večini evropskih držav (O'Brien in sod. 2011). Današnja kultura pravdanja, namesto kulture dialoga ima izrazito negativen vpliv na izvajanje dejavnosti, ki s sabo prinašajo določena tveganja, zato se šole in vrtci v veliki meri izogibajo prevzemanju odgovornosti, ki se jim po določenih kriterijih zdijo »nevarna«. Življenja naših otrok so že od vsega začetka opredeljena s pravili, normativi in standardi, pa naj gre za prehrano, opremljenost vrtcev, šol in igrišč ali vzgojo in poučevanje otrok. Pri tem upoštevamo vse možne realne in namišljene ovire, ki bi lahko imele negativen vpliv na življenje otrok. S takim načinom razmišljanja, tako v vzgojno – izobraževalnih ustanovah, kot v družinskem življenju upoštevamo vse, pozabljamo pa na otroke. Otroke radi vozimo na vse mogoče dejavnosti, izobraževanja in tabore. Ponudba tovrstnih dejavnosti je v današnjem času res pestra, vendar te dejavnosti dejansko ponujajo zapakirane pakete izkušenj za otroke. Naši otroci poleg vseh dejavnosti, ki jim jih omogočimo, živijo življenje iz druge roke in na ta način v obdobju odraščanja pridobijo le ozek vidik izkušenj, ki jih opredelimo odrasli. Zavedati se moramo, da gozd namreč ni »sterilno« otroško igrišče, ampak je bogat prostor, ki omogoča otroku, da razvije vse že v prejšnjih poglavjih naštete veščine, znanja in izkušnje. Otrok za svoj optimalen fizični, intelektualni in socialni razvoj potrebuje nove izzive, ti pa seveda s seboj nosijo določeno tveganje. Beseda tveganje v tem primeru ne pomeni negativne izkušnje, ampak ima za otroka pozitiven predznak. Pozitivno tveganje pomeni za otroka pridobivanje novih veščin, znanj in izkušenj. Predšolski in šolski otroci uživajo, če iščejo izzive in spoznavajo svoje sposobnosti in omejitve. Pogosto jih po krivici obtožujemo, da so preveč razigrani, vihravi, glasni, živahni, neposlušni. Vendar so enostavno to kar so – otroci. Preveč nesmiselnih meja, omejitev in navodil, ki jim jih zavedno ali nezavedno postavljamo onemogoča učenje, pa naj bo to v igralnici, razredu, v gozdu ali doma. Otrok mora imeti možnost stopiti v naravo. Današnji model vedno bolj hiperprotektivne družbe starše povprečnega otroka od takšnih možnosti oddaljuje, saj svojim otrokom želijo »najboljše«, zato jih zapirajo v socialne, čustvene in gibalne »inkubatorje«. V takšnih »varnih« okoljih otroci nimajo možnosti ter pravih spodbud in ne razvijejo potrebe po prevzemanju odgovornosti za lastna dejanja (Šimunič in sod. 2010). 43

Grafikon 16 prikazuje pet glavnih dejavnikov, ki v zgodnjem otroštvu vodijo v zmanjševanje tveganja in posledično do nekaterih razvojnih rezultatov (Little in Wyver 2008).Grafikon je posplošen in je vsekakor pri razlagi smiselno upoštevati tudi značajske osebnosti otrok, lastnosti domačega okolja in dinamiko skupine. Tveganja, ki so bila izpostavljena pri igri v gozdnem prostoru s strani pedagoških delavcev so predvsem nevarnost poškodb, klopi in slabo vreme, medtem ko starši kot dejavnika tveganja izpostavljajo predvsem zadnja dva. Možnost poškodb, kot dejavnik tveganja so bolj izpostavljali predvsem učitelji v osnovnih šolah, kar lahko razložimo z neko splošno percepcijo, da naj bi pouk potekal v razredu, kjer se verjetno učitelj počuti bolj varnega in tudi bolj kompetentnega. Čeprav so se vzgojiteljice strinjale, da poučevanje in igra v gozdu ni bolj nevarna kot na igrišču, so na začetku izvajanja projekta vseeno izrazile določeno skrb za varnost otrok. Vendar je vzgojiteljeva narava dela taka, da z otroci mora preživeti čim več časa zunaj, saj predšolski otrok rabi za zdrav razvoj ogromno gibanja. Po večjem številu izvedenih delavnic in predstavitvi strokovnih izsledkov in primerov dobre prakse v nekaterih evropskih državah, so se vzgojiteljice rade odločale za tedenske obiske gozda. Podobno je pokazala švicarska raziskava, saj so se učitelji, ki so se udeležili izobraževanj za pedagoško delo v gozdu, lažje odločali za izvajanje gozdne pedagogike (Knecht 2008). Lahko rečem, da so vzgojiteljice v vrtcih nekako bolj usposobljene in pripravljene za delo zunaj, kot v šolah. Usposobljenost dejansko v tem primeru pomeni, da uspešno prilagajajo aktivnosti v naravi starosti otrok, ciljem in dejavnostim kurikula, ter navsezadnje tudi to, da znajo pravilno odreagirati v primeru nepredvidenih dogodkov. Je pa res, da so tako učiteljice kot vzgojiteljice v obdobju formalnega šolanja prejele malo ali celo nič informacij in znanja o tovrstnih dejavnostih, saj je samo 22 odstotkov vzgojiteljic navedlo, da so v formalnem šolanju obravnavali področje gozdne pedagogike. Vzgojiteljice so v anketah izrazile željo po izmenjavi medsebojnih izkušenj in primerov dobre prakse, kar bo v prihodnje vsekakor smiselno upoštevati.

Kaj lahko naši otroci pridobijo s tem, ko se učijo prevzemati tveganje? Pridobijo veščine kot so: SAMOZAUPANJE, SAMOZAVEST, ČUSTVENA STABILNOSTI IN ZMOŽNOST PRAVILNEGA PRESOJANJA SITUACIJ GLEDE TVEGANJA. 44

Slaba presoja tveganih situacij

Večja možnost poškodb

Strah pred fizičnimi dejavnostmi

Zmanjšana možnost učenja skozi tveganje

Naraščanje nevarnih dejavnosti s strani otrok

Spremembe v kvaliteti igre

Otroci ne smejo prevzeti nobenega tveganja

Motorične veščine se ne razvijejo

Razvoj kroničnih bolezni

Zmanjšana fizična aktivnost

Zmanjšanje gibalnih dejavnosti

Zmanjševanje tveganja pri igri na prostem v današnjem času

Pravilniki, normativi

Omejevanje dejavnosti in aktivnosti otrok

Nepravilna presoja koristi in tveganja

Revno zunanje okolje (predvsem igrišča)

Grafikon 16: Dejavniki, ki v zgodnjem otroštvu vodijo do zmanjševanja tveganja (povzeto po Little in Wyver 2008) 45

Drug dejavnik, ki je bil izpostavljen tako s strani staršev, kot s strani pedagoških delavcev je slabo vreme. Čeprav je bilo omenjeno, da tovrstne dejavnosti v preostalih evropskih državah izvajajo praktično v vsakem vremenu, razen v ekstremnih vremenskih razmerah, kot so na primer močan veter, mraz ali neurja, je v slovenskem prostoru vseeno potrebna določena prilagoditev glede vremenskih razmer. Velja pravilo, da se aktivnosti prilagajajo temperaturi zraka in vremenu. Za izvajanje učnih dejavnosti v gozdu, predvsem pri šolskih otrocih, je priporočena temperatura zraka 10 stopinj C, če je temperatura zraka okoli 0 stopinj C, naj otroci ne stojijo na miru več kot pet minut.

Tudi britanska raziskava (O'Brien in Murray, 2007) o vplivih Gozdne šole na otroke in učitelje je pokazala, da so bile na začetku nekatere izkušnje tako za otroke, kot za učitelje negativne. Nekateri otroci so se v gozdnem okolju počutili slabo. Ker je bivanje na prostem potekalo v vsakem vremenu jih je včasih zeblo, kdaj jih je pa tudi premočilo. Prav tako so slabo počutje navajali nekateri učitelji, saj jim je pouče46

vanje na prostem predstavljalo določeno nelagodje, predvsem zaradi ne domačnosti zunanjega okolja. Podobne težave so se pojavljale tudi na naših zimskih in deževnih gozdnih delavnicah. Nekatere otroke je predvsem zaradi neprimerne opreme zeblo, nekateri pa so se v deževnem vremenu v gozdu počutili nelagodno in so želeli nazaj v šolo. Pedagoški delavec se sam odloča ali se bo odpravil z otroki v gozd tudi v slabem vremenu, saj pozna dinamiko in lastnosti skupine in tudi svoje sposobnosti. Za otroke, ki v razredu ali v igralnici hitro postanejo nemirni ali v primeru slabega vremena, ki traja več dni je gozdni sprehod v deževnem dnevu ali čofotanje po blatnih lužah dobrodošla sprememba, ki bo otroke še kako razveselila. Seveda je v slabem in predvsem mrzlem vremenu priporočljiva dobra oprema otrok, nepremočljiva obutev in topla oblačila. Starši so vsekakor pripravljeni otroke tudi bolje opremiti za gozdna potepanja.

Pri odločitvi ali gremo v zelo vetrovnem in mrzlem dnevu na prosto, sem bila v dilemi. Poiskala sem zapisano priporočljivo temperaturo za predšolske otroke in po dogovoru s sodelavko ter po tehtnem premisleku, smo odšli ven. Pred odhodom smo se z otroki pogovorili-dogovorili kaj storimo, če nas preseneti močan veter ali če nas zazebe. Bila sem zelo presenečena in zadovoljna, ker sem se tako odločila. Spoznala sem, da je v nas le neka namišljena in zakoreninjena prepreka. Res pa je, da moramo vedno dati na prvo mesto varnost otrok, vse drugo pa potem sledi. Simona Matjan, Nataša Breznik, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Palček, starost otrok 4-6 let Če pedagoški delavci kot dejavnik tveganja najbolj izpostavljajo možnost poškodb, starše bolj skrbi možnost, da otrok dobi klopa. Tako je nemška raziskava (Weisshaar E. in sod. 2006), v kateri je sodelovalo 25 gozdnih vrtcev in 28 navadnih vrtcev pokazala, da so v 20 odstotkih navadnih vrtcev, vsi otroci imeli vsaj enkrat klopa, v 50 odstotkih navadnih vrtcev pa je 25 odstotkov otrok imelo vsaj enega klopa. Je pa ta odstotek višji v gozdnih vrtcih, kjer je 75 odstotkov otrok imelo klopa vsaj enkrat, kljub boljši zaščiti. Gozdni vrtci so v Nemčiji locirani v naravnem okolju in otroci preživijo v teh vrtcih praktično cel dan zunaj. Prav tako je zanimiv podatek, da se je borelioza pojavila v 10 primerih pri otrocih v gozdnih vrtcih in v 6 primerih v navadnih vrtcih. Vendar je vseeno potrebno povedati, da so na osnovi števila ugrizov klopov pri otrocih izračunali, da je v gozdnih vrtcih 2,8- krat večja tveganost, da otrok dobi klopa vsaj enkrat in 4,6- krat večja tveganost, da dobi boreliozo. Vsekakor pa 100 odstotne varnosti pred klopi ni mogoče doseči. 47

Možnost, da bi dobili klopa lahko zmanjšamo. Skrajna možnost je, da ostanemo doma in ne hodimo v gozd, kar pa zaradi številnih koristi bivanja v naravi ne priporočajo niti zdravniki. Smiselno je upoštevati nekaj preprostih navodil za bivanje in gibanje v naravi: uporabljajmo oblačila iz gladkega, svetlega materiala, ki klopom onemogočijo, da bi se oprijeli, hlače naj bodo dolge, prav tako majice, na odkritih delih telesa je priporočljiva uporaba zaščitnih sredstev (repelentov), ko pridemo iz gozda je potreben pregled, posebej lasišča in glave, če opazimo klopa ga takoj odstranimo.

Če je otrok po prihodu iz gozda temeljito pregledan, ne vidimo ovir. Odgovor enega od staršev otrok, ki obiskujejo Vrtec A. Medveda Kamnik Ljudje, ki okuženega klopa odstranijo v 12 urah po vbodu, praviloma ne zbolijo, če pa ga odstranijo v prvih 24 urah, zbolijo le redko.

Več informacij o klopih lahko najdemo na nemški spletni strani http://www. zecken.de/, kjer je tudi objavljena karta razširjenosti klopov v evropskem prostoru. Veliko vzgojiteljic je imelo tudi občutek, da jih starši ne podpirajo, vendar je raziskava pokazala, da si starši tovrstnih izobraževanj v vrtcu želijo. 23 odstotkov staršev celo meni, da so vzgojiteljice z otroki premalo v naravnem okolju. Kot posledica rednih obiskov gozda, se je povečal tudi delež otrok, ki se raje igrajo v gozdu, kot na igrišču ali v igralnici in sicer iz 34 odstotkov na 57 odstotkov. Zanimivo je tudi, da se otroci v spomladanskem času skorajda niso opredelili za igro v igralnici, saj večino časa preživijo z vzgojiteljicami zunaj. Vsekakor so po mnenju otrok »gozdna igrišča«, poleg tradicionalnih igrišč dobra izbira, ki jo je vrtec ponudil otrokom. V šolah so učiteljice večkrat izpostavile tudi obsežnost učnih načrtov in pomanjkanje časa za izvajanje tovrstnega pouka. Po nekaterih raziskavah (Brewer 2002, O'Brien in Murray 2007) pa učitelji menijo, da potrebujejo za poučevanje na prostem več znanja. Izpostavili bomo še en dejavnik in sicer organizacijo dela v šolah. Učitelji so zavezani k varnosti otrok s pravilnikom (Pravilnik,…2008), ki dopušča spremstvo enega strokovnega delavca za skupino petnajstih otrok. S tem pravilnikom je učiteljem dejansko onemogočeno izobraževanje na prostem, razen v prvih razredih, ko še imajo v razredu pomoč vzgojitelja. Učitelji se tudi v prvem razredu težko odločajo za 49

izobraževanja na prostem. Mogoče je vzrok v začetnih težavah, ki se kažejo tudi kot težje vzdrževanje discipline in ohranjanje pozornosti otrok, saj je v gozdu ogromno stvari, ki hitro odvrnejo pozornost otrok od učitelja. Učitelji, ki so bolj izkušeni glede izobraževanj na prostem, to ne čutijo kot problem, ampak nasprotno. Poročali so o tem, da se otroci sčasoma naučijo biti bolj tiho, so pripravljeni sodelovati in sprejemajo dogovorjena pravila (Bolay in Reichle 2007). Podobne ugotovitve smo dognali na naših delavnicah, kjer smo spremljali določeno skupino otrok večkrat v gozd. Na prvi gozdni delavnici se je močno čutila raztresenost in razposajenost otrok, saj je bila to za njih povsem nova situacija. Na naslednjih 50

delavnicah so se otroci hitro umirili in bili pripravljeni upoštevati pravila. Prav tako so vzgojiteljice v vrtcu potrdile, da je delež otrok, ki so bolj raztreseni kot na igrišču zelo majhen in je 4 odstotke. Vsekakor pa velja, da vsaka gozdna površina ni primerna za izvajanje pedagoške dejavnosti. Pri tem je potrebno upoštevati dostop do gozda, sposobnosti otrok, relief, morebitno bližino nevarnih prometnic ali večjih vodotokov, aktualna sečišča, morebitna večja rastišča strupenih rastlin,… Na prvem mestu naj bo zdravje in varnost otrok. Za začetna potepanja po gozdu priporočamo, da se vračamo na isti kraj, ki ga otroci počasi osvajajo. Otroci se naj gibljejo v prostoru, kjer jih lahko odrasel vidi in spremlja, zato je na začetku smiselna določitev nekih navideznih mej gozdnega igrišča.

Patricija, 5. razred, OŠ Šmartno v Tuhinju 51

Preglednica: SWOT analiza (PREDNOSTI, SLABOSTI, PRILOŽNOSTI, NEVARNOSTI) gozda kot učnega okolja

PREDNOSTI

SLABOSTI

• Pozitiven vpliv na fizični, socialni in intelektualni razvoj otrok. • Pozitiven vpliv na fizični, socialni in intelektualni razvoj učiteljev. • Vzpostavi se pozitiven medosebni odnos med učiteljem in učenci. • Gozd je ustvarjalno (didaktično) učno okolje, ki vsebuje tudi neskončno število naravnih didaktičnih sredstev. • Možno je poučevanje vseh predmetov. • Pedagoški delavec svoje metodične kompetence lahko nenehno razvija. • Pozitiven razvoj vrtcev in šol. • Vsaka gozdna delavnica je lahko edinstvena. • Pozitiven odnos do domačega naravnega okolja. • Vzpostavi se veriga znanja in izkušenj. • Narašča empatija otrok do narave. • Razvijanje ustvarjalnosti, spodbujanje vedoželjnosti. • Razvijanje odgovornosti za čisto naravo in okolje.

• V slovenskem prostoru ni natančno definirano kaj je gozdni vrtec ali šola. • Pomanjkanje strokovne literature za tovrstna poučevanja. • Organizacija dela v vrtcih in šolah. • Ni podpore vodstvenega kadra. • Ni podpore strokovnih kolegov. • Razdalja do bližnjega gozda. • Slaba obveščenost staršev. • Majhen mrežni pretok informacij med pedagoškim delavci. • Še neizdelana strategija tovrstnih izobraževanj. • Tovrstno izobraževanje zahteva več priprav za učitelja. • Sprememba utečenega delovnega procesa. • Malo izkušenj.

Preglednica: SWOT analiza (PREDNOSTI, SLABOSTI, PRILOŽNOSTI, NEVARNOSTI) gozda kot učnega okolja

PRILOŽNOSTI

NEVARNOSTI

• Nova možnost za realen vnos načela trajnostnega sistema v šole. • Povezava šol in vrtcev. • Povezava šol in vrtcev z lokalnim okoljem in vključitev domačega lokalnega okolja v kurikul. • Promocija naravoslovja in naravoslovnih poklicev. • Zavod RS za šolstvo z usposabljanjem v sklopu Inovacijskih projektov. • Vključitev Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. • Uvedba koncepta odprtega učnega okolja. • Vzpostavitev inovativne mreže gozdnih vrtcev in šol. • Vzpostavitev mreže gozdnih pedagogov za sodelovanje s šolami in vrtci. • Vzpostavitev šole (vrtca), ki jo bodo otroci z veseljem obiskovali in kjer bodo kar najbolje lahko razvijali svoje talente in krepili prijateljske vezi.

• Premajhno število soudeležencev pri promociji in slaba promocija. • Premajhno število kvalificiranega osebja (gozdnih pedagogov) za podporo šolam in vrtcem. • Nepovezanost vseh akterjev. • Financiranje in vzdrževanje. • Zakonodaja. • Nedoseganje učnih ciljev. • Okužbe s klopi. • Prehladi, poškodbe.

Najpomembnejša lastnost dobrih učiteljev je, da presegajo običajne pedagoške metode. Margaret Mead

Pedagoški delavci v vrtcih in šolah imajo pri oblikovanju odnosa otrok do narave zelo pomembno vlogo, saj majhni otroci prevzamejo odnos do narave in raziskovanja od vzgojiteljev, staršev in drugih odraslih (Kurikul 1999). Učitelji in vzgojitelji imajo tako v vrtcih in v šolah, predvsem v prvi triadi sorazmerno veliko odgovornost, saj so vzorniki otrok. Izobraževanja na prostem v slovenskem vzgojno – izobraževalnem procesu, znotraj kurikula in učnih načrtov za enkrat še niso natančno opredeljena, so pa podana priporočila za podajanje predvsem naravoslovnih vsebin. Tako je v Kurikulu za vrtce zapisano: »…vzgojitelji naj otroku omogočijo dovolj priložnosti in časa, da z lastnim preizkušanjem začuti lastnosti narave z vsemi čutili.« V slovenskih vrtcih se kljub veliki širini kurikula še ne odločajo za kontinuirano udejstvovanje v naravnih okoljih. Večji del vzgojno – izobraževalnega procesa poteka v igralnicah in na igriščih. Prav tako se tudi učiteljem osnovnih šol v učnih načrtih priporoča uporaba izkustvenega učenja pri naravoslovnih predmetih, vendar se tudi ta del pouka večji del vrši v učilnicah in s pomočjo slikovnega ali interaktivnega gradiva. Izobraževanja na prostem pa so omejena na naravoslovne, kulturne in športne dneve. V Sloveniji smo za enkrat še daleč od prakse nekaterih evropskih držav, kjer razred praktično nima meja in se poučevanje na prostem vključuje v vse predmete. Da so možni tudi drugačni pristopi se je pokazalo v šolah in vrtcih, ki so v preteklem šolskem letu kontinuirano izvajala izobraževanja na prostem, v gozdovih, travnikih ali obrežjih potokov. Pri tem smo se oprli predvsem na otroke, njihov smeh, veselje in energijo. Radi so v naravi, vendar to ni nič novega, samo priložnost jim moramo dati, mogoče obuditi nekaj, kar smo tudi mi odrasli počeli kot otroci. Prednosti so velike. Učitelj in vzgojitelj v gozdu je za otroke nekdo drug, v primerjavi z osebo, ki stoji pred tabo v razredu in ti ponuja besede in svoj vidik znanja. Danes ne zadošča več, da sedimo v razredu, poslušamo predavanja in premišljujemo kako bomo rešili vse probleme, smiselno je, da gremo ven iz razreda, se naučimo kaj moramo storiti in na kakšen način. In prav gozd, ki je sam po sebi enkraten primer ustvarjalnosti, dovršene usklajenosti zgradbe in delovanja lahko izvabi iz naših otrok sproščenost, ki jo razred omejuje in motivacijo, ki je pogoj za ustvarjalnost in divergentno razmišljanje. Gozd je popolna in dovršena učilnica, ki omogoča otrokom čustveni, osebni in socialni razvoj. V gozdu lahko sami načrtujejo, se odločajo in izbirajo in se pri tem naučijo sodelovati drug z drugim. So neodvisni, kar jim omogoča večjo kreativnost. 54

Oblikujejo pozitiven odnos do sebe in odraslih, saj lahko vidijo učitelja v povsem drugačni vlogi. Z rednim obiskovanjem narave narašča empatija otrok do narave in njihova skrb za okolje in ostale ljudi v skupnosti. Gozd omogoča otrokom več navdušenja in motivacije za učenje. Odprtost za ideje in nove zamisli je večja. Postanejo tudi bolj pozorni na spremembe okoli sebe in razvijajo ter uporabljajo različne načine učenja v novih situacijah. Vsak drobec znanja, ki ga učenec pridobi sam – vsak problem, ki ga sam reši – postane mnogo bolj njegov, kot bi bil sicer. Dejavnost uma, ki je spodbudila učenčev uspeh, koncentracija misli, potrebnih zanj, in vznemirjenje, ki sledi zmagoslavju, prispevajo k temu, da se dejstva vtisnejo v spomin, kot se ne bi mogla nobena informacija, ki jo je slišal od učitelja ali prebral v učbeniku. Herbert Spencer Problematičen je tudi zgodnji vstop otrok v šolo, pa ne zaradi intelektualnih zahtev šole, ampak prav zaradi fizičnih omejitev razreda. Naše otroke, ki pri šestih letih potrebujejo še ogromno gibanja, hitro spremenimo v sedeče in pasivne poslušalce, ki brez motivacije izpolnjujejo svoje šolske obveznosti. Zato bi vsekakor o drugačnem načinu podajanja snovi bilo smiselno premisliti predvsem v prvih treh razredih osnovne šole. Vsekakor smo s projektom Povabilo v gozd spodbudili prve šole, ki so se odločile, da bodo v naravnem okolju poučevale vse predmete. Tudi vzgojiteljice v vrtcih so se opogumile in začele s pogostejšimi obiski gozda. Gozdni vrtci (Györek 2012) in šole naj ne pomenijo dodatne obremenitve za učitelje in vzgojitelje, prav tako naj ne pomenijo nekih novih ciljev in revolucionarnih idej. Če se učitelj odloči, da bo enkrat na mesec izvedel pouk v naravi z vsemi predmeti, bo z majhno spremembo naredil šolo bolj prijazno otrokom in tudi sebi. Smiselno je, da imajo tako šole kot vrtci, gozdna izobraževanja vključena v letne načrte, ker se drugače ne izvaja (Lindemann-Matthies in sod. 2009), kar bo vsekakor izziv za prihodnje delo na tem področju. Je pa pri tem ključna podpora nadrejenih in ostalih sodelavcev, ter seveda tudi podpora staršev in zunanjih strokovnjakov, kot so gozdni pedagogi, biologi,… Starši so tisti, ki so v naši anketi potrdili delo vzgojiteljic in se pokazali kot veliki podporniki gozdnih potepanj. Kot pozitiven dejavnik se je pokazala tudi dobra obveščenost staršev o dejavnostih gozdne pedagogike. Težava je tudi v tem, da se tovrstna izobraževanja v manjši meri obravnavajo v formalnem izobraževanje na slovenskih višjih in visokih šolah za učitelje in vzgojitelje. Opazili smo, da se učitelji in vzgojitelji, ki so pridobili ustrezna znanja o gozdni pe55

dagogiki lažje odločajo za izobraževanja v gozdu. Učinkovito izobraževanje otrok je namreč strogo odvisno od učitelja, njegove motivacije in kvalitete njegove izobrazbe (Kassas 2002). Raziskava (Knecht 2008) je pokazala, da si učitelji pri tem želijo aktivni pristop in sicer, da jim nekdo pokaže na kakšen način naj poteka pouk v gozdu. Je pa prisotna neka splošna percepcija, da naj bi učitelj še vedno spadal v razred za kateder, vzgojitelj pa v igralnico s pripadajočim igriščem. V Sloveniji še nimamo organiziranih gozdnih šol in centrov gozdne pedagogike, po vzoru nekaterih evropskih držav, kot so Švica, Velika Britanija, Nemčija, Avstrija. Vendar tudi v Švici in Nemčiji ugotavljajo, da se učitelji odločajo za obisk gozdne šole enkrat letno, kar pa ni dovolj, za cilje, ki jih želimo s tovrstnimi izobraževanji doseči in so navedeni v drugem poglavju, ter tudi v Zakonu o vrtcih (Zakon 1996). Ti cilji so: – razvijanje sposobnosti razumevanja in sprejemanja sebe in drugih, – razvijanje sposobnosti za dogovarjanje, upoštevanje različnosti in sodelovanje v skupinah, – razvijanje sposobnosti prepoznavanja čustev in spodbujanje čustvenega doživljanja in izražanja, – negovanje radovednosti, raziskovalnega duha, domišljije in intuicije ter razvijanje neodvisnega mišljenja, – spodbujanje jezikovnega razvoja za učinkovito in ustvarjalno uporabo govora, kasneje pa tudi branja in pisanja, – spodbujanje doživljanja umetniških del in umetniškega izražanja, – posredovanje znanj z različnih področij znanosti in iz vsakodnevnega življenja, – spodbujanje telesnega in gibalnega razvoja. Delo gozdarja in pedagoškega delavca je osnovano na podobnih temeljih. Gozd je namreč živ organizem, je življenje. Vsi zasledujemo določene cilje, tako gozdarji, kot učitelji in vzgojitelji. Gozdar ima pred seboj sliko gozda, ki ga bo oblikoval s čim večjo pomočjo narave in s čim manjšim »umetnim vložkom«. V vmesnih obdobjih iz različnih razlogov (neurja, bolezni, škodljivci, človek,…) te cilje prilagaja, vendar še vedno teži k najboljšemu v danih okoliščinah. Pri tem mora dobro poznati ekologijo gozda, lastnosti posameznih drevesnih vrst in njihove konkurenčne lastnosti, predvsem pa mora znati opazovati in z novimi spoznanji pomagati gozdu, da se razvija v najboljši smeri. Tako kot gozd je tudi razred živ organizem, ki se nenehno spreminja in razvija. Vendar se v šolah vse prevečkrat dogaja, da učitelji zasledujejo cilje, ki so osnovani samo na znanju. Na tak način v naših šolah še vedno poteka poučevanje in ne vzgojno – izobraževalni proces. Naša spričevala so še vedno zreducirana na ocene znanja. Kaj pa osebnost otroka? Vsak pedagoški delavec bi moral spremljati celotno osebnost otroka in njegov optimalen razvoj. Tudi ti cilji so pomembni, to so cilji, ki otroka 56

Žiga, 5 let, Vrtec A. Medveda Kamnik, enota Nevlje

pripravijo za življenje. Prav tako kot gozdar, naj tudi pedagoški delavec cilje vseskozi prilagaja razvoju otroka, s čimer teži h krepitvi in spodbujanju pozitivnih lastnosti otroka in razvoju njegove osebnosti. Moralna dolžnost vseh odraslih, ki spremljamo rast in razvoj šolarjev, je predvsem spodbujanje razvoja osebnosti. Posredovanje novih znanj naj bo na drugem mestu. Osebnost oblikujejo spoznanja, ne strokovna znanja. Znanja zbledijo, spoznanja nikoli. Dr. Viljem Ščuka 2007 Vsekakor je gozd tisto okolje, ki učitelju omogoča razvoj metodičnih kompetenc in s tem njegovo rast. Dober učitelj ima sposobnost pravočasne kakovostne presoje različnih situacij in prilagajanje ravnanja resničnim razmeram, sposobnost improvizacije, da v različnih nepredvidenih situacijah najde rešitev in usposobljenost za spretno ravnanje (Kramar 1999). Učne priprave naj ne bodo »zabetonirane«, tako kot se danes v šolah pogosto dogaja. Kurikul pri tem naj ne bo nekaj kar cilje in dejavnosti vnaprej določa, ampak naj pomeni svobodo, ki poveže cilje in vsebine z realnim življenjem (Komljanc 2012). Strokovni delavec naj razvija poučevanje v gozdu skladno z učnim načrtom in 57

trenutnim navdihom, ki mu ga ponudi gozd kot prostor v danem trenutku in času. Dovolimo, da nas vodi otrok in njegovo zanimanje in ne ozko omejena vsebina. Gozd, v katerem se znajde skupina otrok naj bo del življenja in ne ekosistem , ki ga vsebinsko integriramo v razne predmete. Delo z otroci v gozdu zahteva namreč nove inovativne pristope in ustvarjalnega učitelja. Lahko rečemo, da učitelj, ki je strokovnjak na svojem področju ne potrebuje dodatnega znanja za poučevanje na prostem, potrebuje pa vrline kot so inovativnost, energija, ustvarjalnost in seveda pogum, da prestopi meje razreda. Vse kar si mora vzgojitelj, učitelj v gozdu dovoliti je potrpežljivost, mirnost, čas in ustrezna presoja otrokovih dejanj. V gozdu naj ne bo čutiti pritiska učnih načrtov in terminskih omejitev. V obdobju najnežnejšega otroštva je potrebna posebna pozornost in senzibilen pristop do otrok. Potrebno je otroku dati čas za opazovanje narave. V tej starosti otroka ni treba k ničemur posebej spodbujati, otroka zanima vse. Pomembno je, da ima za svoje zanimanje dovolj časa. In tu lahko pride do posegov v otrokovo zdravo radovednost, ki imajo bolj daljnosežne posledice kot se zdi. Danes smo preobremenjeni z nekimi načrti, cilji, programi. Tudi kadar gremo z otrokom na sprehod si radi naredimo plan takega sprehoda – in če ne gre vse po planu, postanemo nestrpni. Otrok na sprehodu najde nekaj zanj zanimivega, njegovo pozornost pritegne kamen, lepa rožica, polžja hišica – ali pa plastenka v jarku. Kako zelo pomembno je, da znamo takrat tej otrokovi potrebi prisluhniti, mu dat čas, da se posveti temu svojemu zanimanju, da duška svoji radovednosti. Če bomo zgolj sledili cilju svojega sprehoda, bo otrok dobil sporočilo, da je njegovo zanimanje nepomembno, slabo. Njegova radovednost, zanimanje za naravo bo začelo pešati (Žorž 2012).

Tisto najpomembnejše kar lahko gozd ponudi malčkom je vsekakor igra v naravnem okolju, ki jo označuje pristnost in visoka kvaliteta. Gozd namreč z vso svojo zgradbo in delovanjem omogoča boljšo kvaliteto igre, kot vsako še tako načrtovano igrišče.

Slovenske šole in vrtci imajo gozd »na dlani«. Marsikateri vrtec in šola bi lahko bližnja naravna okolja uporabljala kot igrišča narave, telovadnico v naravi ali vir znanja. Obiski gozda so tudi ključ do zdravega življenjskega sloga staršev otrok in celotne lokalne skupnosti, saj se veriga izkušenj in pripovedi uspešno prenaša. Vaš gozdni prostor je lahko tudi kraj kamor povabite starše na srečanja ali pripravite prireditev za celotno lokalno skupnost. Šole in vrtci se lahko na ta način aktivno vključijo v življenje lokalne skupnosti. 58

Naši otroci odraščajo v srcu narave. Postavlja se vprašanje, ali jim to srce znamo in želimo približati. Iz dosedanjih izkušenj lahko rečem, da so naši otroci v gozdu samostojni, neodvisni in inovativni, včasih je potrebno samo malo manj strahu in več zaupanja med njimi in učiteljem ali vzgojiteljem in odprla se bodo nova spoznanja za vse sodelujoče. Še enkrat hvala vsem vrtcem in šolam, ki so se odpravili skupaj z nami v slovenske gozdove in pomagali začrtati nove inovativne poti v slovenskem izobraževanju!

Zapis srečanja vodij Inovativnih projektov Mreže gozdni vrtec, gozdna šola na Zavodu RS za šolstvo; šol. leto 2011/12 Vrtec Najdihojca (ga. Alenka Krajnc). Z otroki kontinuirano v zadnjem letu obiskujejo bližnji gozd, v vseh letnih časih. Zato, da pridejo do gozda morajo uporabiti mestni avtobus, kar je podvig že sam zase. Gozdni dnevi jih navdušujejo, otroci z navdušenjem osvajajo gozd, prav tako se krepi medsebojno zaupanje med otroci in vzgojiteljicami. OŠ Šmartno, Vrtec Ciciban (ga. Dušanka Pevec). Znašli so se pred, za marsikoga, nerešljivim problemom. Dostop do bližnjega gozda jim je do sedaj onemogočal potok. Ampak odločili so se, da bodo problem rešili in zgradili most v gozd. Vključila se je lokalna skupnost, starši in krajani in s skupnimi močmi so sami postavili štirinajst - metrski most, ki vodi zdaj do »gozdnega igrišča«.

OŠ Toma Brejca Kamnik (ga. Mateja Pučnik Belavič). Pove, da razen za matematiko pri prvošolčkih ne uporablja nobene knjige. Prav tako vsa vsebina predmeta Spoznavanje okolja poteka v naravi. Učiteljica aktivnosti v gozdu in naravi prilagaja glede na to, kar ji ta v danem trenutku in prostoru ponudi. Pove še, da njeno delo temelji na tem, da morajo otroci stvari konkretno preizkusiti. Prav tako jih skuša naučiti kako naj znanje, ki ga prinesejo potem v razred uporabijo za nadaljnje učenje. OŠ Roje Domžale– šola za otroke s posebnimi potrebami (ga. Nina Sever). Še ena zgodba, ki spreminja nemogoča dejanja v mogoča. Kljub temu, da so reakcije otrok včasih nepredvidljive in da imajo tudi otroke na vozičkih, se radi odpravijo v bližnji gozd. Otroke v vozičkih prepeljejo do gozda s kombijem. Vzgojiteljica opaža, da posebno avtistični otroci odreagirajo na naravo zelo pozitivno, zato bo v prihodnje posebno pozornost usmerila na dejavnosti otrok z avtizmom v naravi. Vrtec A. Medveda – Kamnik (ga. Brigita Urbanija, ga. Milena Lampret). Skozi celotno šolsko leto vzgojiteljice kontinuirano izvajajo dejavnosti s področja gozdne pedagogike. Vzporedno poteka tudi evalvacija dela, katere rezultati bodo predstavljeni jeseni. K dejavnostim spodbujajo vse pedagoške delavce v vrtcu. Vrtec Vrhnika (ga. Mateja Košar). Vzgojiteljici povesta, da z velikim veseljem izvajata dejavnosti v gozdu, pri tem odkrivajo nove gozdne učne poti in obiskujejo že obstoječe. Včasih se v gozdu srečajo tudi z nepričakovanimi situacijami, vendar to ne jemljeta kot oviro, ampak kot izziv. OŠ dr. J. Mencingerja Bohinjska Bistrica (ga. Valerija Stare). Tudi oni preživljajo vsako tedenske igralne dneve v gozdu, prav tako opažajo, da otroci s posebnimi potrebami zelo pozitivno odreagirajo na gozd. Za v prihodnje se je porodila zanimiva ideja: na gozdnih delavnicah bodo združili otroke iz vrtca in devetošolce.

2. 3. 4. 5.

6. 7. 8. 9.

10. 11. 12. 13. 14.

15.

16.

Baschny T. 2009. Working document for a common European framework on Forestpedagogics and the next steps for developing it further. UN-ECE/FAO Forest Communicators Network Sub Group Forest Pedagogics; Beames S., Atencio M., Ross H. 2009. Taking Excellence Outdoors. Scottish Educational Review, 41(2), str. 32-45; Bolay E., Reichle B. 2007. Waldpädagogik. Handbuch der waldbezogenen Umweltbildung. Hohengehren: Schneider Verlag; Brewer C. 2002. Conservation education partnerships in schoolyard laboratories: a call back to action. Conservation Biology 16, str. 577-579; Fenech, M., Sumsion, J., & Goodfellow, J. (2006). The regulatory environment in long day care: A 'double-edged sword' for early childhood professional practice. Australian Journal of Early Childhood, 31(3), str. 49-58; 6t European Forest Pedagogics Congress 2011,Germany, Freising 24. – 27. July 2011 »Forest pedagogics – thinking global, acting local«; Györek N. 2012. Gozd za učenje in življenje. Trajnostni razvoj v vrtcu in šoli: revija za globalni razvoj kurikula. Zavod RS za šolstvo; Kellert S., Wilson E. O. 1993. The Biophillia Hypothesis, Island Press/Shearwater Books, 484 str.; Knecht S. 2009. Benefits and Challenges of Forest Education in Primary Schools in the Canton of Zurich, Switzerland, Master Thesis, Institute of Environmental Science, University of Zurich, 68 str.; www.uwinst.uzh.ch/homepages/Sarah_Knecht.pdf (15.07.2012); Komljanc N. 2012. IP Mreža gozdnih vrtcev in šol, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo (ustni vir, 10.05.2012) Kramar M. 1999. Didaktika, študijsko gradivo, 103 str.; http://splet-stari.fnm.uni-mb.si/ pedagoska/kramar/files/Popravljen%20dvojnikpopravljen%20did..pdf (26.07.2012); Kurikulum za vrtce 1999; www.mizks.gov.si (15.08.2012); Little H.; Wyver S. 2008. Outdoor play: Does avoiding the risk reduce the benefits? Australian Journal of Early Childhood, 33(2); Močnik N. 2006. Modeliranje habitata klopa Ixodes ricinus,glavnega prenašalca lymske borelioze,na področju Zgornjega Posočja. Diplomsko delo, Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za znanosti o okolju, 71 str.; Nicholson S. 1972. The Theory of Loose parts An important principle for design methodology https://ojs.lboro.ac.uk/ojs/index.php/SDEC/article/view/1204/1171 (09.08.2012); Nilsson K., Sangster M., Konijnendijk C. C. 2011. Forest, Trees and Human Health and Wellbeing:Introduction. Forest, Trees and Human Health, Springer Science+Business Media B. V., 23 str.;

17. 18.

19.

20. 21. 62

O'Brien E., Murray R. 2007. Forest schools and its impact on young children: case studies in Britain. Urban forest Urban Green 6, str. 249-265; Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole 2008. Ministrstvo za šolstvo in šport. http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/ pageuploads/zakonodaja/Veljavni/Osnovna/Pravilnik_normativi_OS_22_7_08.pdf (12.08.2012) Weisshaar E., Schaefer A., Schidt Reginald R. W., Bruckner T.,Apfelbacher C. J., Diepgen T. L. 2006. Epidemilogy of Tick bites and Borreliosis in Children Attending Kindergarten or So-Called »Forest Kindergarten« in Southwest Germany. Journal of Investigative Dermatology 126, str. 584-590; Zakon o vrtcih 1996. Uradni list RS št. 12.; http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_ ZAKO447.html (10.07.2012); Žorž B. 2012. Vzgoja za vrednote. Koper, Ognjišče d.o.o., 138 str.

Tjaša, 5. razred, OŠ Šmartno v Tuhinju 63

V LISTJE SE MEČ EM, ROŽICE TR GAM IN IŠČEM ŽELODE PRINES , KO JE POMLA EM DOMOV IN D. Z NJIMI USTVAR HODIM PO GO JAM, RADA ZDU, GLEDAM PTIČKE. IŠČEM ST VARI, KI SO OD HUD OBNEGA ŠKRATA JIH POSPRAVIM (ODPADKI) IN V VREČO. V GOZDU MEČ EM V ZRAK LIST E, RADA HODIM ŠUMI. PO LISTJU DA NAREDIM SKRIVA LIŠČE ZA VOLK A. DA DEDIJA NA TLA MEČEVA S SE STRICO, PA POL NA JRAJ GLEDAM SE SMEJIVA. PALCE, PA JIH IM AM RAD. PA V GO FA JNE POTKE PA ZDU SO RAD PO NJIH HO DIM. PA ZANIM NOTER. IVE ROŽE SO Z BLAŽEM K SE IGRAMO DRVAR JE. PA K RAZISK NABIRAM ROŽI UJEMO JE FINO CE IN LISTE. NA . BI RA M ROŽICE NA TR ŠOPKE. POTEM JIH PA ZA BABI AV N IK U ZA ALI MAMI NARE RAD MALICAM DIM. V GOZDU, V GO ZDU JE VELIKO – TO MI JE VŠEČ DREVES, LISTO , VŠEČ MI JE BILO V KO SMO DELAL VOLK A, VŠEČ M I IZPIT ZA I JE BILO RAZISK OVANJE S POVE STEKLOM – NA ČEVALNIM ŠEL SEM SRŠENA – NI ME PIČIL.

Otroci Vrtca Anto na Medveda Ka mnik