Mrežekrilci Pohorja

Vesna Klokočovnik, Dušan Devetak

Mrežekrilci (Neuropterida) so ljudem nekoliko manj poznane žuželke. Prvi razlog je predvsem, da celotni red obsega skromnih 6.500 vrst. Drugi razlog verjetno tiči v tem, da so najpogostejši predstavniki tega redu precej majhni, večji predstavniki pa pogosto dejavni v mraku ali ponoči, zato jih tudi redkeje vidimo. Odrasli osebki so v večini primerov slabi letalci, zato se raje zadržujejo na rastlinju in čez dan le redko poletijo. Najdemo jih povsod po svetu, poseljujejo skoraj vse življenjske prostore z izjemo visokih gora, polarnih območij in morja. Njihova prehrana je zelo raznovrstna. Večina je plenilskih, med odraslimi pa se nekaj vrst prehranjuje tudi s cvetnim nektarjem, mano ali pelodom. Zaradi svoje plenilske narave imajo pomembno vlogo v prehranjevalnih spletih v ekosistemih. So pravi požeruhi, ki pospravijo ogromno hrane (plena), pri tem pa niso izbirčni. Odporni naj bi bili tudi proti številnim pesticidom, zaradi česar jih marsikje uporabljajo pri biološkem nadzoru na kmetijskih površinah, kjer uravnavajo številčnost škodljivih žuželk, kot so kaparji, listne uši in pršice. Za to so še posebej primerni predstavniki družin tenčičaric in rjavih mrežekrilcev kot tudi voščenih mrežekrilcev.

V Sloveniji najdemo 112 vrst mrežekrilcev. Najstarejši podatki o mrežekrilcih na območju današnje Slovenije segajo v leto 1763, ko je izšlo delo tirolskega zdravnika in naravo-

Odrasli pegasti volkec (Euroleon nostras). Foto: Vesna Klokočovnik.

Lijakaste pasti ličink pegastega volkca v pesku. Foto: Vesna Klokočovnik.

slovca I. A. Scopolija Entomologia Carniolica. Med mrežekrilci Scopoli navaja navadno metuljčnico (Libelloides macaronius), rumeno tenčičarico (Nineta flava) ter potočnega mrežekrilca (Osmylus fulvicephalus). Zadnja najdemo tudi na Pohorju. Na Pohorju so zabeležili 44 vrst mrežekrilcev, kar je slaba polovica celotne slovenske favne, kljub temu pa so razmeroma slabo raziskani in se pričakuje še kakšna dodatna vrsta na seznamu pohorske favne. Med najpogostejšimi vrstami so zagotovo tenčičarice, ki jih je tudi sicer od mrežekrilcev v Sloveniji največ. Na Pohorju najdemo kar 19 vrst. Pogoste so tenčičarice iz rodov Chrysoperla in Chrysopa. Nekatere vrste se pojavljajo le v asociaciji z iglavci, takšne so na primer Peyerimhoffina gracilis, bleda tenčičarica (Nineta pallida) in debelotipalčna tenčičarica (Nineta vittata). Zadnji sta značilni le za višje predele Pohorja in sta tudi nekoliko večji predstavnici svoje družine z dolžino kril približno dva centimetra, medtem ko dolžina kril večine vrst znaša približno centimeter. Tenčičarice so tudi najbolj poznani predstavniki svojega redu. Z njimi se pogosto srečamo ob poletnih večerih, med preletavanjem ob lučeh, ali jeseni, kadar iščejo prostor za prezimovanje. Takrat se nekatere vrste obarvajo v rjavo rumene odtenke, medtem ko je večina vrst med letom v različnih odtenkih zelene barve. Med drugimi najpogostejšimi so rjavi mrežekrilci. S Pohorja poznamo 14 vrst. Pogosto jih najdemo v asociaciji z drevesnimi vrstami, nekatere le na iglavcih ali listavcih. So manjši predstavniki, veliki od pol do en centimeter. Splošno razširjen je navadni rjavi mrežekrilec (Hemerobius micans). Nekaj ostalih družin mrežekrilcev je na Pohorju prisotnih le z dvema ali tremi vrstami. Med temi je zagotovo najlažje opaziti dve vrsti volkcev, to sta pegasti volkec (Euroleon nostras) in navadni volkec (Myrmeleon formicarius). Odrasle težko najdemo, saj se čez dan skrivajo v krošnjah dreves in postanejo živahnejši ponoči ali v mraku. Lažje opazimo njihove ličinke. Za ličinke obeh vrst je značilna gradnja posebne lijakaste pasti, s katero zelo uspešno lovijo plen. Pasti se pogosto nahajajo pod napušči ob cestah ali na drugih zaščitenih površinah z zelo drobnim peskom ali rahlo zemljo. Ličinke navadnega volkca najdemo tudi na odprtih površinah. Na prvi pogled sta si ličinki zelo podobni, vendar ju lahko brez težav ločimo, saj ima ličinka navadnega volkca na zadnjih nogah temne pege, ki pa niso značilne za ličinko pegastega volkca. Naj vas slovensko ime pri opazovanju tega znaka ne zmoti. Pegasti volkec je namreč dobil ime po temnih vzorcih (pegah) na krilih, teh pa ne najdemo na krilih navadnega volkca. V višjih legah Pohorja najdemo le navadne-

Potočni mrežekrilec (Osmylus fulvicephalus) z značilno oranžno obarvano glavo ter velikimi krili s temnimi pegami. Foto: Vesna Klokočovnik.

Jezerska blatnica (Sialis lutaria) je pogosta v spomladanskih mesecih. Foto: Vesna Klokočovnik.

ga volkca, pegasti volkec je v Sloveniji večinoma razširjen v nižini. Na Pohorju zagotovo živi še gozdni volkec (Dendroleon pantherinus), vendar do zdaj še ni bil dokumentiran. Za razliko od navadnega ali pegastega volkca ličinke te vrste ne kopljejo lijakastih pasti, temveč živijo v prhlem materialu med koreninami dreves ali poškodovanih deblih, zato ga je tudi težje najti. Volkci so največji predstavniki svojega redu, ne le po velikosti, temveč tudi po številu vrst. Med odraslimi mrežekrilci so lahko pre-

poznavne kamelovratnice. Ime so dobile po okrepljenem in podaljšanem predprsju, ki spominja na vrat, na katerem je gibljiva glava, ki jim je v pomoč pri lovu plena. Večinoma so gozdne vrste. Njihove ličinke živijo pod skorjo dreves, kjer plenijo manjše nevretenčarje, med drugim tudi podlubnike. Na Pohorju najdemo tri vrste, pogosti sta navadna kamelovratnica (Raphidia ophiopsis) in Ratzeburgova kamelovratnica (Puncha ratzeburgi). Ob potokih Pohorja na nižjih nadmorskih višinah najdemo za večji del Evrope edino znano in splošno razširjeno vrsto, potočnega mrežekrilca (Osmylus fulvicephalus). Ta se ponaša z oranžno obarvano glavo in velikimi krili, na katerih so izrazite temne pege. Ličinke te vrste so amfibijske, večinoma jih najdemo na vlažnih mestih ob potokih ali v vodi. Odrasli so vsejedi (omnivori), ličinke plenilske. V spomladanskem času, nekje od aprila do maja, so pogoste blatnice, ki se množično pojavljajo na rastlinju ob vodi. Ličinke so vodne in plenilske. Od treh vrst, ki se pojavljajo v Sloveniji, na Pohorju najdemo dve, jezersko blatnico (Sialis lutaria) ter rečno blatnico (Sialis fuliginosa). Zagotovo najmanjši predstavniki svojega redu pa so voščeni mrežekrilci. Slovensko ime so dobili po voščenem poprhu na telesu in krilih. Veliki so največ do pet milimetrov. Tudi izkušenega entomologa pri iskanju in določevanju ne pustijo povsem ravnodušnega. S Pohorja poznamo štiri vrste. Med pogostejšimi je pritlikavi voščeni mrežekrilec (Coniopteryx pygmaea), ki ga najdemo predvsem na iglavcih. Na smrekah živi kratkokrili voščeni mrežekrilec (Conwentzia pineticola), ki ima zadnji krili znatno krajši od prednjih.

Doc. dr. Vesna Klokočovnik je docentka za zoologijo na Oddelku za biologijo Fakultete za naravoslovje in matematiko v Mariboru ter podpredsednica Mednarodnega združenja nevropterologov. Njeno raziskovanje sega predvsem na področje vedênja žuželk. Preučuje plenilsko vedênje ličink volkcev, interakcije med različnimi vrstami ter plenom in plenilcem.

Red. prof. dr. Dušan Devetak je upokojeni profesor fiziologije živali, član Mednarodnega združenja nevropterologov ter Slovenskega, Hrvaškega in Avstrijskega entomološkega društva, preučuje vedênje žuželk in njihovo ekofiziologijo ter favno mrežekrilcev jugovzhodne Evrope. Piše znanstvene razprave, poglavja v knjigah in poljudne članke.