Vseživljenjska vloga Mentorstva

Mentor – mama in oče prenosa znanja

Mentor pomaga povezati znanje, ki ga mentoriranec pridobi v šoli, s prakso.

Podjetja se pritožujejo, da na trgu ni ustreznih kadrov, mladi pa se pritožujejo, da ni dela. V podjetju BMW so npr. ustanovili svojo lastno šolo, saj so k njim prihajali mladi z neustreznim znanjem in neustrezno naravnanostjo. Nekaj je močno narobe! Manjka vmesni člen! Manjka vajeništvo, učenje od mojstrov, osebno učenje od izkušenih profesionalcev, ki delujejo v praksi. Manjka mentorstvo. In to čim prej, že v času študija.

Mentorstvo v uspešnih organizacijah pridobiva na pomenu, ker omogoča bistveno hitrejše učenje in prenos znanja, ki je nujno potrebno za čim prejšnje samostojno delo. Dober mentor uči, »coacha«, spodbuja, daje zgled in svetuje. Deluje na področju profesionalnega in osebnega razvoja mentoriranca. Spodbuja, vodi, usmerja, psihološko spodbuja in podpira, razvija mentorirančevo profesionalno identiteto in kompetence. Dober mentor je neprecenljiv, saj pomaga mentorirancu, da svoje znanje integrira in poveže s praktičnimi zahtevami in realnim življenjem. Zakaj je tako pomembno, da se znanje prenaša preko osebnega odnosa, strokovno in tudi čustveno? Ker je praksa življenje, ljudje, odnosi, neprestane spremembe in strokovni razvoj.

Dober mentor je dober strokovnjak in hkrati oseba, ki je vešča postavljanja ciljev, metod učenja, prenosa znanja, metod coachinga, odličen komunikator, ki ima smisel in veščine za delo z ljudmi. Dober mentor lahko bistveno vpliva na to, da pridejo dobri kadri v organizacijo in v njej tudi ostanejo ter jo gradijo.Mentorstvo je temelj prenosa znanja v učečih se organizacijah.

Jana Šušteršič

Strokovnjaki, ki delajo z ljudmi, npr. psihologi, socialni delavci, zdravniki, medicinske sestre in učitelji, se zaradi individualnih razlik med ljudmi in nepregledne množice dejavnikov, ki vplivajo na njihovo vedenje in doživljanje, dnevno srečujejo z novimi ali zahtevnimi situacijami. Pri spopadanju s strokovnimi izzivi morajo biti iznajdljivi, povezovati morajo različna znanja ter svoja ravnanja prilagajati značilnostim obravnavanega posameznika in njegovega okolja. Pri tem se srečujejo z etičnimi dilemami in vprašanji, ali je bilo njihovo ravnanje ustrezno, so se pravilno odločili, so bili posamezniku v pomoč. Supervizija s strani izkušenega kolega, ki deluje na istem področju in je ustrezno usposobljen za njeno izvajanje, pomaga ovrednotiti ustreznost ravnanja strokovnjaka. Pri superviziji pride do deljenja mnenj in izkušenj ter skupne refleksije, ki podpirajo strokovnjakovo poglobitev v svoja ravnanja in doživljanja med delom z ljudmi ter mu pomagajo, da ozavesti svoje kompetence in njihove meje ter uvidi možnosti za nadaljnji strokovni razvoj. Supervizija mu pomaga ohranjati samozavest, prepričanost v poklicno vlogo, krepi njegovo profesionalno identiteto in zadovoljstvo pri delu ter varuje njegovo duševno zdravje (npr. zmanjšuje tveganje za izgorelost). Zato je pri delu z ljudmi vseživljenjska vključenost v redno supervizijo naložba, ki več kot odtehta vloženi čas in napor. Ne koristi le strokovnjaku, ki je vključen vanjo, temveč vsem, ki pridejo k njemu po pomoč, saj jim omogoča najboljšo zaščito in zagotavlja visoko kakovost strokovnih storitev, kar bi morala biti prednostna cilja strok, ki delajo z ljudmi. Superviziji je zato treba nameniti mnogo več pozornosti in zanjo poiskati mesto v sistemu. Postati mora nujen del strokovne dejavnosti. Še posebej pomembno pa je, da jo omogočimo strokovnjakom na začetku njihove poklicne poti, ko jo najbolj potrebujejo.

Anja Podlesek