Hajdinske stopinje učenosti by Rado Škrjanec

Hajdinske stopinje uÄ?enosti

Hajdina 2 0 1 8

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

KAZALO VSEBINE

Vesna Mesarič Lorber

Mag. Stanislav Glažar

210 let hajdinskih stopinj učenosti

bogata tradicija in naložba za prihodnost

10 Prisrčno dobrodošli v Občini Hajdina 14

Mojca Vomer Gojkovič

Že nekoč so pisali in se izobraževali v šolah

Jože Lah

210 generacij prestopilo šolski prag na Hajdini

Vesna Mesarič Lorber

Nekaj utrinkov iz šolske kronike zadnjih let 61

Silva Hajšek in Andreja Novak

Silva Hajšek

Tatjana Lukovnjak

Silva Hajšek

Karmen Jerenko

Tatjana Habjanič

Viktorija Vrabl

Radoslav Simonič

Obiskali so nas … Pomembni »dogodki« Šolska knjižnica danes in nekoč

Bralna značka

Najdihojca, literarno glasilo šolE

Iskrice malih nadobudnežev Ženski pevski zbor OŠ Hajdina

Vrtec Najdihojca že osmo leto na Hajdini Šola na Hajdini včeraj, danes, jutri

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Janko Merc

117

Primož Vidovič

Marijan Fesel

118

Mag. Uroš Vidovič

Jože Ekart

119

Zvonko Glažar

Rozina Širovnik

120

Sandi Mertelj

121

Matija Brodnjak

Splača se biti vztrajen

Z roko v roki

Življenje je risanje brez radiranja 89

Moji spomini na Osnovno šolo Hajdina

Ana Kotar

Spomini na OŠ Hajdina

Genovefa Ogrizek

Olga Serdinšek

Nataša Štumberger

Renata Gabrovec

Maja Majcen

Vika Vrabl

Silvestra Brodnjak

106

Silvestra Brodnjak

109

Ivan Ogrinc st.

110

Branko Cestnik

112

Samo Marija Strelec

113

Dr. Srečko Glodež

115

kupna točka učenja, druženja in S navezovanja stikov

V ravnateljevi Zastavi 101 na nogometno 122

Nina Vaupotič

123

Tom Hajšek

Spomini na osnovno šolo

učitelja

Moja hajdinska šola 124

Mojca Grula

125

Dr. Maja Turnšek Hančič

126

Dr. Nataša Artič

127

Irma Brodnjak

128

Mag. Polona Glažar

129

Miran Murko

130

Peter Vauda

132

Cecilija Bernjak

133

na hajdini so učili

Kje so tista leta ... Šola, moj drugi dom To je bil čas … Naj ne bo pozabljeno Ponosni smo na njih Nekaj spominov iz naše šole med okupacijo Da bi bili dobri ljudje Non sholae, sed vitae discimus Hvala Osnovni šoli Hajdina Dr. Marjan Leber

Jože Ekart

Kako sem se znašel na Hajdini

Jutranja rosa na mojih stopalih

Pogum za stopiti pred avtoriteto

55 leti

Da šola ne bi zgorela

Z avedam se poslanstva osnovnošolskega

Spomini na osnovno šolo v Hajdini pred 116

Trdni temelji za izobraževanje

tekmovanje

OŠ Hajdina bo vedno Naša Šola

uresničevale so se mi sanje – delo z otroki

Šola, ki mi je pomagala izbrati pravo smer

Od rumenih rutic do valete Bilo je živahno in veselo

Spomini, ki mi na obraz pričarajo nasmeh

učitelje smo spoštovali, se jih bali Šola in starši Likovna kolonija v čast jubileju

136 Število učencev v posameznih šolskih letih 138 Vpis v vrtec od šol. leta 2010/11 do šol. leta 2018/19 138

Tatjana Lukovnjak

142

Tatjana Mohorko

Generacija devetošolcev o šoli Beseda uredništva

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Vesna Mesarič Lorber, ravnateljica

210 let hajdinskih stopinj učenosti Osnovna šola Hajdina v letu 2018 praznuje obletnico začetka delovanja redne osnovne šole. Ravno zato se nam je zdelo vredno, da bogato zgodovino šolstva na Hajdini strnemo v zbornik Hajdinske stopinje učenosti, da spomini ne bodo zbledeli. Mežnarija se je namreč pred 210 leti razširila v večjo učilnico in šola je tako postala javna enorazrednica, v katero je bilo vpisanih 65 učencev, šolo pa je obiskovalo od 10 do 20 učencev, saj je bila šola takrat prostovoljna. Danes, v letu 2018, je šola samostojna stavba z učilnicami, kuhinjo, telovadnico in urejenimi zunanjimi površinami, namenjenimi športnim dejavnostim, in vrtcem. V letu 2010 je bil ob šoli zgrajen tudi vrtec. Šolski prostori dobivajo novo podobo. Klasične šolske table so zamenjale interaktivne table, grafoskope so zamenjali projektorji, dnevnike in redovalnice, ki so bili stalni spremljevalci učitelja, ko je prišel v razred, so zamenjali elektronski dnevniki in redovalnice in učitelj v razred prihaja s prenosnim računalnikom ali tablico, a kljub temu ga še vedno nobena tehnologija ne more zamenjati. Šola mora ves čas slediti potrebam časa, da učencem lahko posreduje kakovostno znanje in izkušnje ter jih vzgaja v duhu takšnih vrednot, ki bodo ustvarile trdne temelje za njihovo nadaljnje življenje. Pomembnejša vrednota je prav gotovo znanje, ki vpliva na uspešnost posameznika, ni pa edina. Ob tem je treba graditi tudi vrednote zaupanja, spoštovanja, poštenosti, odgovornosti, hvaležnosti, strpnosti … Naši mladi se iz dneva v dan soočajo z različnimi vplivi, ki jih prinaša ne ravno prijazen svet. Moderna tehnologija, ekološki izzivi, priseljevanje tujih narodov, nasilje …, vse to terja nenehno izobraževanje strokovnih delavcev, ki bodo lahko mladim opora in vodilo za čas, ki je pred njimi. Rek, da šola vstane in pade z učiteljem, bo gotovo obveljal še v naslednjih letih. Učitelj se s svojim delom dotika prihodnosti. Na njem slonita napredek in razvoj družbe. Vse, kar je bilo v več kot dvestoletni zgodovini doseženega, je prav gotovo plod trdega dela, potrpežljivosti, predanosti in ustvarjalnosti vseh tistih, ki so delali v dobro šole in učencev. Največja zahvala gotovo velja pedagoškim delavcem, ki so predano sledili vrednotam pedagoškega poslanstva in to prenašali na svoje učence, od katerih jih je veliko tudi zelo uspešnih.

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Prispevki, zbrani v zborniku, so nastajali kar nekaj časa. Zahvaljujem se vsem nekdanjim delavcem in nekdanjim učencem, ki so se odzvali povabilu in dodali svoj prispevek. Hvala vsem sedanjim strokovnim delavcem in vsem tistim, ki ste s svojim prispevkom obogatili naš zbornik. Hvala sodelavcem Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož in Zgodovinskega arhiva na Ptuju, da ste nam omogočili, da smo lahko pobrskali po zgodovinskih virih. Hvala tudi vsem društvom in sekcijam v Občini Hajdina, ki so sodelovala in še sodelujejo z Osnovno šolo Hajdina in z vrtcem. Sodelovanje z vami nas povezuje in bogati naše šolsko delo. Hvala celotnemu uredniškemu odboru: Silvi Hajšek, Silvestri Brodnjak, Mojci Vomer Gojkovič, Tatjani Lukovnjak, Jožetu Lahu in Tatjani Mohorko. Iskrena hvala tudi vsem donatorjem za finančno podporo pri izdaji zbornika, še posebej Občini Hajdina. Z vizijo, ki pravi: »S kvalitetnim učnim procesom učence usposabljamo za pridobivanje znanja in jih vzgajamo v celovite osebnosti, ki bodo sposobne sporazumevanja in spoštljivega odnosa do soljudi ter bodo znale sprejeti odgovornost za svoja deja nja. Z dobrimi medsebojnimi odnosi gradimo mostove zaupanja med učenci, učitelji, starši in lokalno skupnostjo,« pogumno stopamo v prihodnost, novim izzivom naproti.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Vesna Mesarič Lorber, the headmistress

210 years of Hajdina Steps of Learning In 2018 the Hajdina Primary School celebrates the two hundred and tenth anniversary of the beginning of the regular elementary school. And that is why it seemed worthwile to us to show the rich history of education in Hajdina in the monograph Hajdina’s Steps of Learning so that the memories will not fade. 210 years ago the sexton’s house turned into a large classroom thus becoming a public school. When the school first opened its doors in 1798 it was to a roll call of just 65 pupils. However, only 10 to 20 pupils attented classes since the school was at that time voluntary. Today, in 2018, the school looks very different to the one from many years ago – it has modern classrooms, a kitchen, a gym and outdoor spaces, intended for sports activities. In 2010 the Kindergarten was built next to the school. School spaces have also been modernized. Classical school boards were replaced by interactive boards, overhead projectors by interactive projectors, grade books and teacher’s log books, constant companions of the teachers have changed, too. Electronic versions are used instead. A teacher comes to the classroom with a laptop or a tablet, but still no technology can replace him or her. The school must always keep up with the needs of the time to provide the students quality knowledge and experience and and continue to prepare its students for the life and the workplace beyond the classroom. Certainly, knowledge is an important value that affects the performance of an individual, but it is not the only one. It is also necessary to foster values of trust, respect, honesty, responsibility, gratitude, tolerance … From day to day our young people face different influences, brought by a not exactly friendly world. Modern technology, ecological challenges, migrations of foreign nations, violence ..., all this requires continuous education of professionals who will be able to support young people and lead to the time ahead. The saying that the school stands and falls with a teacher will certainly hold true in the next years. Teachers touch the future with their work. The progress and development of society are based upon them.

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Everything that has been achieved in more than two hundred years of history has certainly been the fruit of hard work, patience, dedication and creativity of all those who have worked for the benefit of schools and students. The greatest thanks certainly go to pedagogic workers who devoted themselves to the values of the pedagogical mission and transferred them to their students, many of whom are also very successful. It took some time to write all the articles collected in the monograph. I thank all former workers and former students who responded to the invitation and added their contribution. My sincere thanks also go to all present teachers and all those who have enriched our monograph with their articles. Thanks to the colleagues of the Ptuj-Ormož Regional Museum and the Historical Archive in Ptuj for enabling us to browse through historical sources. Thanks also to all the societies and sections in the Municipality of Hajdina, who have participated and are still working with the Hajdina Primary School and Kindergarten. The cooperation with you connects and enriches our school work. Thanks to the entire editorial board - Silva Hajšek, Silvestra Brodnjak, Mojca Vomer Gojkovič, Tatjana Lukovnjak, Jože Lah and Tatjana Mohorko. I sincerely thank all donors for their financial support in publishing the monograph, especially the Municipality of Hajdina. With a vision that says: “A quality learning process allows our students to acquire knowledge and develop into well-rounded young people prepared to face life with confidence. With good interpersonal relationships we build bridges of trust between pupils, teachers, parents and the local community,” we bravely face new challenges in the future.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Mag. Stanislav Glažar, župan Občine Hajdina

210 let šolstva na Hajdini –

bogata tradicija in naložba za prihodnost

Ob koncu 19. stoletja je zveza slovenskih učiteljskih društev v Ljubljani ustanovila Šolski muzej. Zbrali so obstoječo dokumentacijo o razvoju šolstva na Slovenskem in prikazali trud takratnega učiteljstva za slovensko šolo. Zaradi pomanjkanja denarnih sredstev se je ustanova hitro ukinila in ponovno zaživela po 1. svetovni vojni v letu 1918. Slovenski šolski muzej, ki deluje še danes pa ima začetke v letu 1938. Muzej ima posebno zbirko: Kartoteka osnovnih šol. V tej zbirki ima vsaka šola svojo mapo in v njej zbrane podatke, dokumente in izpiske iz šolskih kronik. Izpiski obsegajo podatke o ustanovitvi šol, izgradnji šolskih poslopij, številu učencev, učiteljev. Velikokrat so dodani tudi pomembni podatki o kraju in pomembnejših dogodkih. Iz omenjenega gradiva lahko ugotovimo, da razvoj šolstva na slovenskem sega v pozni srednji vek, ko so v samostanih in kapiteljskih cerkvah vzgajali duhovniški naraščaj. V sredini 13. stoletja so nastale mestne šole, namenjene izobrazbi meščanov in plemičev. Primož Trubar, ki je napisal prvo slovensko knjigo Abecednik (1551), je utemeljitelj slovenske osnovne šole, kajti samostanskih, župnijskih in mestnih šol ne moremo prištevati k osnovnim šolam, ker niso bile namenjene ljudstvu, temveč izobrazbi določenih višjih družbenih razredov. Naslednja družbena obdobja so imela različne poglede na razvoj šolstva in tako tudi različno vplivala in soustvarjala slovensko šolstvo. Z veseljem in ponosom pa lahko ugotovimo, da ima šolstvo bogato tradicijo tudi na Hajdini. Skozi zgodovino se je razvijalo in danes lahko ugotavljamo, da ima šola odlične pogoje za delo. Ob rednem vzgojno-izobraževalnem delu se omogoča tudi izvajanje številnih obšolskih dejavnosti. Naša šola je bila tudi ena prvih, ki je izpolnila pogoje in prešla na program devetletke. Pred leti se je ob šoli dodatno zgradil še vrtec, v katerega se vključujejo otroci iz naše občine. Okolica šole je lepo urejena in poskrbljeno je za varno pot naših učencev v šolo. Dodano vrednost pa prispevajo še športno-rekreacijski objekti neposredno ob šoli, ki nudijo možnost aktivnosti učencem in tudi ostalim športnim navdušencem. Ponosni smo lahko tudi na številne posameznike, ki so zaključili osnovno šolo na Hajdini in uspešno delujejo na različnih področjih ter tako promovirajo občino Hajdina v širšem slovenskem in mednarodnem prostoru.

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Na tem mestu želim izreči zahvalo vsem tistim, ki so v teh letih in desetletjih skrbeli za razvoj šolstva na Hajdini. Tiste, ki so skrbeli za vzgojno-izobraževalni del (ravnatelji, učitelji, strokovni in tehnični delavci), prav tako pa zahvala velja tudi tistim, ki so pomagali z zagotavljanjem pogojev za delo. Vsekakor je tukaj potrebno izpostaviti mojega predhodnika Radoslava Simoniča, ki je imel posluh za razvoj šolstva na našem področju. Zahvalo pa je potrebno izreči uredniškemu odboru, ki je sistematično in kronološko izjemno dobro pripravil zbornik. Pred nami so izzivi sodobnega časa in glede na sprejeto strategijo in vizijo razvoja naše občine, menim, da je izobraževanje pomemben segment, ki bo deležen posebne pozornosti. Sedanje generacije se zavedamo, da moramo vlagati v mlade za svetlejšo prihodnost naše lokalne skupnosti.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Prisrčno dobrodošli v Občini Hajdina Območje današnje Občine Hajdina se razprostira na terasah na desni strani reke Drave na površini 21,6 km2 in obsega sedem vasi: Dražence, Gerečjo vas, Hajdoše, Spodnjo Hajdino, Zgornjo Hajdino, Slovenjo vas in Skorbo. Skozi območje so od prazgodovine dalje tekle pomembne prometne povezave, zato ne čudi, da ima Občina Hajdina dolgo in bogato zgodovino, neločljivo povezano z bližnjim Ptujem. Prostor današnje Občine Hajdina je bil naseljen v vseh arheoloških obdobjih. V občini živi 3.600 prebivalcev. Župan Občine Hajdina je mag. Stanislav Glažar. Ponos občine sta Osnovno šola Hajdina, ki v letu 2018 praznuje 210-letnico organiziranega javnega šolstva, in župnijska cerkev sv. Martina. Nastanek cerkve sega v 14. stoletje, njena predhodnica je na istem mestu stala že v romanskem času. Poseben čar občinskemu središču na Zgornji Hajdini daje prireditveni prostor na trgu pred poslovno-stanovanjskim objektom, v katerem je tudi sedež občine. Monumentalna umetnina v obliki vodnjaka na osrednjem trgu simbolizira sedem vasi v občini in reko Dravo in je delo akademskega kiparja, restavratorja in častnega občana Občine Hajdina, Viktorja Gojkoviča. Veliko zanimivega je mogoče najti v hajdinskih vaseh, kjer se skozi leto odvijajo odmevne prireditve in dogodki, povsod pa so dobro razvita kulturna, športna, gasilska in druga društva. Praznik občine je na martinovo (11. novembra) in takrat je tudi tradicionalna Martinova prireditev Iz mošta vino, pridi na Hajdino, na kateri slavnostno prisežejo aktualni kletarji letnika.

Welcome to the Municipality of Hajdina The territory of today's Municipality of Hajdina spreads over 21.6 square kilometres on the terraces on the right side of the Drava River and includes seven villages: Draženci, Gerečja vas, Hajdoše, Spodnja Hajdina, Zgornja Hajdina, Slovenja vas and Skorba. The area has been known for important traffic connections since prehistoric times, so it is not surprising that the Municipality of Hajdina has a long and rich history, closely linked to nearby Ptuj. The area of today's Municipality of Hajdina has been inhabited in all archaeological periods. The Municipality has 3,600 inhabitants. The Mayor of the Municipality of Hajdina is Stanislav Glažar, M.Sc. The pride of the Municipality is the Hajdina Primary School, which celebrates the 210th anniversary of organized public education in 2018, and the parish church of St. Martin. The church originates in the14th century, its predecessor already stood in the same place in the Roman times. The event space on the square in front of the business-residential building gives the municipal center in Upper Hajdina a special charm ; it is also the seat of the Municipality. The monumental work of art in the shape of a well in the central square symbolizes seven villages of the municipality and the river Drava. It is the work of the academic sculptor, restorer and honorary citizen of Hajdina, Viktor Gojkovič. A lot of interesting things can be found in Hajdina villages, where important events take place throughout the year. There are well-developed cultural and sports societies and fire-brigades everywhere. The festival of the Municipality is on November 11th and there is also St. Martin's traditional event From must to wine, come to Hajdina and have a good time, where current cellarmen of the vintage take an oath.

Zbornik ob 210-letnici javnega ĹĄolstva na Hajdini

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

V zborniku ob 210-letnici organiziranega javnega šolstva na Hajdini so v uvodu zbrani prispevki, v katerih je predstavljena zgodovina šolstva nasploh s poudarkom na orisu šolstva na Hajdini nekoč in danes. Namen prispevkov je predstaviti pomen in vlogo Osnovne šole Hajdina na območju sedanje lokalne skupnosti vse od začetkov do današnjega razvoja. Zapisani so utrinki, ki so zaznamovali delo na šoli v zadnjem desetletju. Med bogatim gradivom rimske Petovione so pogoste najdbe pripomočki za pisanje, med njimi pisala, stilus, ki so bili narejeni iz brona pa tudi srebra, kar je lahko posredni dokaz za obstoj šole v skoraj dvatisočletnem mestu. Črnilniki, atramentariji, ki so jih uporabljali pri pisanju na pergamentne in papirne svitke, so bili lično izdelani iz brona in lepo okrašeni, poznamo tudi takšne iz alabastra, ne manjkajo pa niti redke in zelo dragocene najdbe koščenih tablic, tabula cerata. Da je bil začetek šole na Hajdini vezan na cerkvene dostojanstvenike in zemljiške gospode iz bližnjih gradov Turnišče in Ravno polje, nam pove prvi pisani vir iz matičnih knjig hajdinske župnije, objavljen že leta 1887 v časniku »Popotnik« – Drobtinice za zgodovino slovenskega šolstva.

In the monograph, published on the occasion of the 210th anniversary of the organized public education in Hajdina, the introductory articles present the history of education in general, with an emphasis on the school curriculum in Hajdina in the past and today. The purpose of the papers is to present the significance and role of the Hajdina Primary School in the area of the current local community from the beginnings to the present day development. The events that marked the work at school in the last decade are recorded. Among the rich materials of the Roman Petovion there are frequent finds of writing tools, among them pens, styluses, made from bronze and silver, which can be an indirect proof of the existence of school in an almost two-thousand-year-old city. The inkwells, the atramentaria, used in writing on parchment and paper coils, were neatly made from bronze and beautifully decorated; some were also made from alabaster. However, rare and very valuable finds of bone plates–tabula cerata can be found too. The beginning of the school at Hajdina was linked to the church dignitaries and landlords from the nearby castles Turnišče and Ravno polje – it is recorded in the first written source from the registers of the Hajdina parish, published in 1887 in the newspaper »The Traveller«–Drobtinice for the history of Slovenian education.

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Arheološka dediščina o šolstvu na Hajdini Archaeological Heritage of Education in Hajdina

Osnovna šola Hajdina skozi zgodovino The Hajdina Primary School through history

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Mojca Vomer Gojkovič, univ. dipl. arheologinja

Že nekoč so pisali in se izobraževali v šolah

ali Arheološka dediščina o šolstvu na Hajdini O začetkih šolstva nam ni veliko znanega. Pisavo so iznašli na prelomu iz 4. v 3. tisočletje pred našim štetjem. Visoka organiziranost pri starih visokih kulturah Mezopotamije in Egipta je verjetno že poznala ustanove, v katerih so poučevali pisanje in branje. Izobraževanje se je odvijalo v okviru palače ali svetišča, kjer so bila tudi središča uprave in gospodarstva. Pisati so znali predvsem svečeniki in uradniki. Po 2. tisočletju pred našim štetjem se je znanje pisanja in branja razširilo tudi med trgovci in prekupčevalci. Izobrazba je ostala še vedno privilegij majhnega kroga bogatih ljudi.

GRČIJA IN PRVI ŠOLSKI SISTEM Prvi so šolski sistem, ki je zajel širši krog ljudi, izdelali Grki. Že v 6. stoletju pred našim štetjem je bila šola obvezna za vse med osmim in dvajsetim letom. Osnovne in višje šole so bile državne in zasebne. Šolanje je trajalo več let in so ga morali plačevati. Pouk v osnovni šoli so obiskovali učenci od šestega do štirinajstega leta. Mladeniči so v njej pridobivali športno, glasbeno in duhovno izobrazbo. Pouk se je odvijal brez posebnih prostorov in tudi na prostem. Izobraževanje je temeljilo na poučevanju pisanja, branja, računanja, glasbe in telesne vzgoje. Pisanja in branja so se učili tako, da so se naučili učenci s pisanjem posameznih črk na svoje voščene tablice najprej abecedo, nato so vadili zlogovanje in pisanje celih besed, ki so jih nazadnje povezali v povedi. Veliko, predvsem pesmi, so se učili na pamet. Po končani osnovni šoli se deklice niso več izobraževale v višjih šolah, nadaljevale so zasebno učenje, učile so se vezenja in gospodinjskih opravil; njihova prva naloga je bila materinstvo in vzgoja otrok. Pouk v višji šoli, imenovala se je tudi gramatična ali slovnična šola, je potekal v gimnaziji v posebnih dvoranah, v katerih so bile šolske klopi. Obiskovali so jih mladeniči v starosti od petnajst do osemnajst let. Brali so

dela Homerja, Evripida, Menandra in drugih, seznanjali so se s slovnično skladnjo, razlagali so njihovo vsebino in interpretirali besedila. Vadili so slovnico, pisali so obnove in spise. Ukvarjali so se še z matematiko, astronomijo, glasbo in geografijo ter s telesno vzgojo. Izpite so opravljali v obliki tekmovanj. Končani višji šoli je sledila dvoletna vojaška služba, v kateri so mladeniči pridobili poklic kadeta (Efeb). Najvišja stopnja šolanja v Grčiji je bil večletni študij, ki so ga vodili ugledni profesorji ali retorji. Te šole so bile vedno zasebne, šolnino so plačevale družine študentov. Poučevali so v avditorijih. Šole te vrste so bila tudi učiteljišča, ki so bila priključena knjižnicam in so bila središča izobraževanja. V tem času so delovali v Grčiji učenjaki, ki so razvili visoko znanost, katerih izsledke uporabljamo še danes, tako v matematiki kot v drugih vedah, pojavila pa se je tudi cela vrsta literatov pa tudi zgodovinarjev, katerih dela prebiramo in občudujemo njihovo gradnjo ter vsebinsko lepoto še danes.

DEDIŠČINA KOT SREDSTVO ZA IZOBRAZBO V času, ko so na Vzhodu že poznali pisavo in prve oblike šol, so živeli prebivalci Srednje Evrope še popolnoma drugačno življenje. Razvili so živinorejo in kmetijstvo, začeli pa so tudi trgovati med seboj in s sosednjimi narodi; njihova šola je bila šola življenja. Vlogo učiteljev so prevzeli starejši, večinoma starši, pa tudi svečeniki (vrači), ki so prenašali svoje znanje, največkrat o zdravilstvu in o verskih običajih, na svoje potomce. Takšna šola je temeljila na izkušnjah. Znanje, ki so ga starejši pridobili s prenašanjem navad, so s pridom uporabljali v gospodarstvu, saj sta vzgoja kulturnih rastlin in gradnja prebivališč, katerih način obdelave so poznali od svojih prednikov, le 14

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Slika 1: Šola pod arkadami (iz: Rimski vsakdan v Petovioni)

prva oblika šole. Takemu prenašanju znanja bi lahko rekli tudi dediščina. Izmenjava kulturnih dobrin je spodbudila željo po dodatnem znanju. Kelti so bili eno prvih ljudstev na naših tleh, ki je poznalo obliko pisave, z njo pa se je spremenil tudi način šolanja. Pisava ni mogla biti le del znanja, ki so si ga pridobili z dedovanjem, ampak je zaradi načina izražanja tu že moralo priti do sistematičnega poučevanja. V tem času še ne moremo govoriti o šoli, lahko pa že govorimo o načrtnem podajanju znanja.

ŠOLANJE V RIMSKI DOBI Družina je bila naravno okolje vzgajanja in izobraževanja mladine v Rimu. Za dobro vzgojene Rimljane so bili seznanjanje ter poznavanje praktičnega življenja, zdrav razum in modrost bolj navada kakor znanost. V tem duhu je rimska družina vzgajala svoje otroke, toda Rimljani zato niso bili manj kulturni od drugih narodov. V Italiji so bile že v 5. stoletju pred našim štetjem izoblikovane zasebne osnovne šole, v katerih so poučevali pisanje in branje. Njihovi prostori so bili na forumu. Po zavzetju 15

Bližnjega vzhoda je prihod grških učiteljev, največkrat vojnih ujetnikov, odprl nove možnosti izobraževanja. Učili so se grščino (grammaticus), računovodstvo (calculator) – matematiko in geometrijo – ter govorništvo (rhetor). Po vzgledu grških so imeli od 3. stoletja pred našim štetjem dalje tudi visoke šole (schola grammatici), slovnične in govorniške. Poučevali so grščino, latinščino, geometrijo, aritmetiko, astronomijo, glasbo in književnost. Čeprav šola še ni bila del rimskega državnega aparata, so takrat nastajale zasebne šole, ki so postavile osnovo javnih, državnih šol v dobi cesarstva; vodili so jih Grki, večinoma sužnji. Grški učitelji so postali iskani, cenjeni in spoštovani. Znanje grškega jezika je postalo pomemben znak dobre vzgoje. Gramatične in retorske šole, v katerih so poučevali v latinščini, so se razvile pozneje, vendar je bilo poznavanje grščine in njihove književnosti pomemben sestavni del rimske kulture še v poznih časih. Preteklo je kar nekaj časa, da je šolanje postala potreba tudi v družinah. Tudi ob odprtju teh novih možnosti sta družinska in kulturna tradicija ostali še naprej osnova za vzgojo: v okrilju družine je dajal kult prednikov vsakdanje spoznavanje državljanskih vrednot in tu se je prenašala iz roda v rod rimska tradicija.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Najbogatejše rimske družine so svoje otroke pošiljale v šolo učiteljev, ki so bili plačani glede na kakovost poučevanja. Vendar je izobraževanje vedno temeljilo na stari rimski tradiciji: družina, država, vera, preprostost, dolžnost in pravica; kult prednikov je bil vedno prisoten pri vzgoji, duhovna izobrazba, pridobivali so jo v šoli, je sledila domači vzgoji, ki je bila vedno primarna. Osnovno šolo, kjer so se učili brati, pisati, računati in stenografirati, so obiskovali oboji, dečki in deklice. Telesna vzgoja je igrala pomembno vlogo pri vzgoji mladih Rimljanov. Znanje, ki so ga pridobili, je bilo pretežno vojaškega značaja: metanje diska, mečevanje, tek z orožjem, rokoborba in jahanje. Veljalo je načelo mens sana in corpore sano, zdrav duh v zdravem telesu. Po končani prvi šoli so učenke, deklice iz boljših družin, nadaljevale zasebno izobrazbo pod vodstvom učiteljev (praeceptores), ki so jih urili v poznavanju latinske in grške literature; vzporedno pa so se učile še igrati na liro, peti in plesati. Takšno kompletno izobrazbo, ki so jo dobile v vseh obdobjih republike in v cesarstvu, so lahko imele samo ženske iz bogatih družin, ki jim ni bilo treba opravljati gospodinjskih del, saj so jih opravljali sužnji. Tako kot Grkinje so tudi Rimljanke rade vezle. Predvsem ženske iz cesarskih družin so imele zaradi svoje izobrazbe velik vpliv na državno politiko; vloga Livije, žene cesarja Avgusta, se je odražala še v naslednjih generacijah. Ženske so bile vključene v razna društva, pripravljale so večerje, pri katerih so prebirali različna literarna dela; organizirale so predstave z igranjem, plesom in petjem. Znano je, da so bile izobražene tudi prostitutke, z njimi so se ob svojih obiskih Rimljani tudi posvetovali o različnih bančnih in državnih poslih. Kljub temu da so bile ženske zelo izobražene in so skrbele za vzgojo svojih otrok, poklica učiteljice niso opravljale. Posebnih šolskih zgradb v rimskem času ni bilo. Učitelji (magistri) so poučevali v naravi ali na javnih mestih pod stebriščem, portikom (porticus) (slika 1), pa tudi doma. Za šolo je bil dovolj enostaven, siromašen prostor (per gula) vrt za učenje. Učenci so sedeli na stolih in pisali v naročju, najpogostejša učila so bile geografske in nebesne karte. Ponavljali so, kar je učil učitelj, ali pa pisali po nareku. Pouk je trajal od oktobra do konca junija. Šolarji so imeli šolsko torbo (capsa) in v njej povoščene tablice za pisanje (tabulae ceratae), ki so jih Rimljani uporabljali za zapiske, pisma in kratka besedila. Pravokotne lesene ta-

blice z debelejšim robom, ki so bile med seboj povezane v knjižico, so bile prevlečene s slojem mehkega voska. Črke so v vosek vrezovali s kovinskim pisalom (stilus), ki je bil na enem koncu zašiljen, na drugem pa ploščat, da so ga lahko uporabljali za pisanje in brisanje napak. Pisala so učenci pa tudi pisarji in prepisovalci nosili v tokih (graphiaria theca). Tablice so služile učencem tako za učenje kot za ponavljanje. Najdbe pisal so v poznoantičnih naseljih redkejše. Njihova prisotnost daje kulturnim kontekstom drugačno noto, nedvomno močno povezano z ostanki organizirane civilne oblasti pa tudi cerkvene organizacije. V pozni antiki in slovanski dobi pa so pisala in z njimi povezana pismenost tudi neposreden izraz napredujočega pokristjanjenja.

SREDNJI VEK IN ŠOLSTVO V srednjem veku so usmerili poučevanje v šolah v poznavanje slovnice, filozofijo in razna znanstvena preučevanja. V karolinški dvorni šoli so bila ob študiju retorike, gramatike in dialektike živahna tudi raziskovanja v aritmetiki, geometriji, astronomiji ter glasbi. Spoznavali so tudi zemljepis. Leta 805 je vključil Karel Veliki v študijski program šole medicino. Šole so bile sedaj v samostanih, poučevali so vrsto predmetov, toda obiskovali so jih le dečki; le redke ženske so bile izobražene.

RIMLJANI V NAŠIH KRAJIH S prihodom Rimljanov v naše kraje na prelomu našega štetja je kultura visoko razvitih prišlekov vplivala tudi na staroselske prebivalce. Konec 1. stoletja pred našim štetjem so začeli v večji meri Rimljani trgovati s sosednjimi ljudstvi, med katerimi so bili tudi prebivalci naših krajev. Že takrat opazimo prve vplive rimske kulture, ki se utrdijo v prvih stoletjih našega štetja, ko si priključijo Rimljani tudi uradno ta prostor kot svojo provinco. S prihodom legij VIII. Avguste v 1. stoletju in nato še XIII. Dvojne (Geminae) v Petoviono je dobila nova kultura svoj prostor v načinu življenja. Rimske legije so prinesle s seboj tudi različno znanje, saj so bili prav vojaki vešči gradnje cest, zgradb, zgradili pa so tudi vodovod, ki je potekal od Frama do Hajdine. Ob stari keltski naselbini je kmalu nastala nova. Z nastankom mesta, ki je dobilo svoje mestne pravice med letoma 100 in 104 in se je imenovalo 16

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Colonia Ulpia Traiana Poetovio, se je oblikovala tudi nova struktura prebivalcev: vojaki veterani in njihove družine ter staroselci, ki so se počasi poistovetili z novo kulturo. Prihod Rimljanov v naše kraje pomeni tudi prihod višje oblike civilizacije, med katero spada tudi razvitejši sistem pisave. Keltsko pisavo, znake, ki so jih uporabljali za zapisovanje svojih imen, kakor nam pričajo tudi napisi z nekaterih rimskih črepinj, so sčasoma opustili oziroma jih zamenjali z latinsko pisavo, ki je bila že bolj izpopolnjena. Razvoj različnih obrti in razvita državna uprava sta zahtevala vse več ljudi, ki so bili vešči pisanja. V Petovioni, ki je dosegla svoj gospodarski višek v 2. in 3. stoletju, so bili sedež ilirske carine, arhiv in urad za davek na dediščino. Trgovina je živahno sodelovala v velikem prometu iz Italije proti Donavi in še dalje proti vzhodu, razvita je bila tudi lončarska, opekarska, steklarska, kovaška in zelo bogata kamnoseška dejavnost. Za vse to pa so potrebovali ljudi z znanjem pisanja, pisarje, o čemer nam pričajo tudi napisi na kamnitih spomenikih, nagrobnikih in posvetilnih kamnih iz petovionskih mitrejev.

Slika 2: S podnji del oljenke s pečatom petovionskega izdelovalca (URSULI) (foto: B. Farič)

DOKAZI ZA PISMENOST V PETOVIONI Čeprav v Petovioni nismo zasledili podatkov o obstoju šol, lahko trdimo, da so gotovo obstajale, saj poznamo vrsto poklicev, ki so zahtevali tako znanje pisanja kot branja. Vrste najdb, odkritih v njenih nedrjih, to samo potrjujejo. V začetku vojaški, pozneje pa civilni karakter mestnega naselja s številnimi pomembnimi državnimi uradi je spremljala visoka stopnja pismenosti in latinizacije, kar je razvidno iz številnih epigrafskih posvetil pisarjem, računovodjem, kontrolorjem itd. Te poklice so v glavnem opravljali Italiki in uslužbenci zahodnega porekla; staroselsko prebivalstvo je zelo redko omenjeno na kamnitih spomenikih. Osebna imena staroselskega prebivalstva so pogosto vpraskana na keramiki, prepoznana so tudi na pečatih lokalnih proizvodov. Prvi pravi dokaz o obvladovanju pisanja je število nagrobnih spomenikov, ki imajo vklesane napise. Centralne klesarske delavnice rimske Petovione so bile znane ne samo v petovionskem agru, temveč tudi v sosednjih. Umetniki, ki so upodabljali znane prizore iz grške in 17

Slika 3: R ojstvo Mitre iz skale z napisom, Prvi mitrej na Spodnji Hajdini (foto: B. Farič)

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Slika 4: B ikonosec z napisom, Prvi mitrej na Spodnji Hajdini (foto: B. Farič)

rimske mitologije, so bili vešči tudi v pisanju. Morda ne vsi, toda mojster je bil prav gotovo, saj si je moral zapisati naročilo in ga tudi posredovati svojim delavcem. Ker so imele te delavnice več zaposlenih, lahko sklepamo, da so prizore izklesovali kiparji, napise pa tisti, ki jim latinska pisava ni delala preglavic. Seveda se dela ločijo med seboj tudi po kakovosti oziroma videzu črk. V Petovioni so se množile obrtniške delavnice in cvetela je trgovina, takšna dejavnost pa potrebuje tudi pisarje, ki so skrbno zapisovali izdelke in dobičke, saj so državi morali plačevati različne davke. So pa imeli obrtniki tudi svoje žige, ki so jih vrezovali ali pa vtisnjevali v svoje izdelke (slika 2). Tudi mestna uprava je bila precejšnja. Voditi je bilo treba veliko podatkov za tako veliko upravno enoto, kot je bila Petoviona. Tudi carinski sedež in urad za dediščino sta potrebovala kar nekaj pisarjev. To

Slika 5: N apis, posvečen Hiacintu, Prvi mitrej na Spodnji Hajdini (foto: B. Farič)

lahko razberemo tudi z nagrobnikov, na katerih so upodobljeni ali omenjeni pisarji. Prvi mitrej na Spodnji Hajdini je bil odkrit leta 1899 in je najstarejši med petovionskimi mitreji. V njem stoji in situ, na mestu najdbe, dvanajst spomenikov. Večino posvetil na spomenikih je postavilo osebje carinske uprave v Petovioni; verjetno so tudi svetišče samo zgradili carinski uslužbenci (upravniki, njihovi namestniki, pregledniki, nadzorniki). Trditi smemo celo, da so ti brez dvoma priseljeni carinski sužnji uvedli Mitrov kult v Petovioni. Na napisih v mitreju so omenjeni trije njihovi gospodarji, ki so imeli ilirsko carino v zakupu: Antonius Rufus, Sabinus Veranus in Iulius Saturninus. Med najpomembnejše spomenike sodita kip Mitrovega rojstva iz skale s posvetilom na podstavku (slika 3) in oltar s kipom Mitre, ki nosi bika, in s posvetilom (božjemu) prehodu (slika 4). Dva 18

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Slika 6: N agrobnik S(ekstu?) Avreliju Hermi, pomočniku arhivarjev province Panonije Zgornje, Ptuj (foto: B. Farič)

enaka posvetilna kamna nosita tudi enak napis: Primiti vos, suženj cesarskega upravnika Caius Rufius in carinski nadzornik publici portorii (contra) scriptor – (proti) pisec, kontrolor – je postavil spomenika v spomin nekega Hyachintha, ki je bil, kot se domneva, pravi ustanovitelj Mitrovega kulta v Petovioni (slika 5). V Petovioni je bil tudi arhiv, omenjajo se uradniki in pomočniki arhivarjev, večkrat pa so upodobljeni pokojniki na nagrobnikih ali pokrovih pepelnic s svitki v rokah (sli ka 6). Večina uradnikov so bili sužnji ali osvobojenci, ki so bili vešči pisanja in računanja. Med najbolj izobraženimi so bili v Petovioni gotovo mestni arhitekti, edili, in pretorji, mnogokrat so opravljali več odgovornih funkcij. Njim je bilo postavljenih tudi več nagrobnih plošč in posvetilnih kamnov.

Slika 7: R imsko pisalo (stilus), Spodnja Hajdina (foto: B. Farič)

ARHEOLOŠKE NAJDBE S HAJDINE Še več pa nam pripovedujejo drobne arheološke najdbe, ki so bile odkrite s stoletnimi izkopavanji nekoč cvetočega mesta in zadnjih počivališč rimskega prebivalstva. Med bogatim gradivom rimske Petovione so pogoste najdbe pripomočki za pisanje, med njimi pisala, stilusi (tabla 1: 2, 3, 4; slika 7), ki so bili narejeni iz brona pa tudi srebra, kar je lahko posredni dokaz za obstoj šole v skoraj dvatisočletnem mestu. Črnilniki, atramentariji, ki so jih uporabljali pri pisanju na pergamentne in papirne svitke, so bili lično izdelani iz brona in lepo okrašeni (tabla 1: 5), poznamo pa tudi takšne iz stekla (tabla 1: 1), ne manjkajo niti redke in zelo dragocene najdbe koščenih tablic, tabula cerata. Takšna lesena tablica je bila visoka od 10 do 20 cm, široka od 6 do 15 cm in je imela 1 cm širok

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

obod. Lahko je imela dve ali več strani, ki so bile med seboj povezane z vrvico ali žico. V tablico so bile lahko vrezane črte, vrstice, na katere so pisali – kot pri današnjih črtnih zvezkih. Stranice so bile navadno prevlečene z voskom. Nekatere tablice so imele površino prekrito z drobnim peskom (mivka). Na tablice so pisali s posebnim kovinskim pisalom, ki je imelo na enem koncu konico, na drugem pa ploščat širok zaključek; z lopaticami so poravnali voščeno površino na tablici. Stilusi so bili različno dolgi, nekateri na Ptuju najdeni so v dolžino merili tudi dobrih 13 cm. Najdbo pisal, stilusov, lahko povežemo tudi s carinsko upravo: najdena so bila na t. i. hajdinskem trikotniku, kjer so bila postavljena glavna skladišča carinske uprave horrea. Med gradivom so bili interesantni še fragmenti ometa, na primer kos ometa, belo in rdeče barvan, z vrezanimi črkami ABI (slika 8).

Slika 8: N apis ABI, na rimskem ometu, Spodnja Hajdina (foto: B. Farič)

Predmeti, povezani s pismenostjo rimskih prebivalcev Petovione, so bili najdeni tudi v grobovih, kjer predmet dobiva osnovno noto s poudarjenim simboličnim pomenom.

Slika 9: R imska koščena knjižica, Zgornja Hajdina (foto: B. Farič)

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Eden najbogatejših grobov z jantarnimi pridatki, najden leta 1973 na Zgornji Hajdini, je imel med svojim inventarjem tudi koščeno knjižico (tabula cerata) s petimi listi (slika 9; tabla 1: 6). Miniaturna koščena knjižica je grobni pridatek velikega pomena. Ženske ne krasi samo izbran nakit, ki poudarja njeno lepoto in visok položaj, temveč tudi tablica kot dokaz njene izobrazbe. Predmet ni samo nesporen odraz pismenosti dela petovionskega prebivalstva, temveč tudi izobraženosti žensk. Pravzaprav še več, izobraževanje žensk je z napredujočo romanizacijo cenjena lastnost, ki ima visoko družbeno vrednost. Čeprav je bila najdena v grobu, pa le da misliti, da so takšne, verjetno pa manj razkošne tablice poznali in uporabljali v šoli.

Zato je zaključek, da je bila Petoviona kot bogato gospodarsko središče in pomembno intelektualno središče, kjer je na podlagi dokumentiranega prebivalstva običajno poleg latinskega še grški jezik, upravičen. Tako je za škofa Viktorina Ptujskega, ki mu pripisujejo starokrščansko cerkev na Spodnji Hajdini, znano, da se je bolje izražal v grškem kot v latinskem jeziku. Iz njegovih spisov s konca 3. stoletja je razvidno, da je poznal domala vsa pomembnejša dela klasičnega obdobja. Bil je učenjak, okoli sebe je zbral vernike in jih poučeval. Veliko je tudi pisal o krščanskem nauku, tako se je ohranilo nekaj njegovih zapisov. Ni dvoma, da so se mnogi morali hraniti v zasebnih knjižnicah uglednih petovionskih meščanov.

UPORABLJENA LITERATURA:

Tabla 1: Hajdina. 1 rimski črnilnik (atramentarium) iz neprosojnega mlečnobelega stekla; 2–4 rimska bronasta pisala (stilus); 5 rimski bronast črnilnik; 6 rimske koščene tablice, vezane v knjižico

KAHRSTEDT, U. 1944. Kulturgeschichte der römischen Kaiseizeit. München: Bruckmann Verlag. PAOLI, U. E. 1945. Vita romana. Firenze: Le Monnier. RAWSON, B. 1992. The family in ancient Rome. New perspectives. London: Routledge. ROBINSON, O. F. 1994. Ancient Rome. City planning and administration. London, New York: Routledge. VOMER GOJKOVIČ, M.; KOLAR, N. 1993. Archaeologia poetovionensis. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj. VOMER GOJKOVIČ, M. 1996. Rimski jantarni predmeti s Ptuja. Arheološki vestnik 47, 307–322. VOMER GOJKOVIČ, M. 2014. Hajdinski trikotnik in arheološka dediščina, Občina Hajdina, 17–38. VOMER GOJKOVIČ, M.; ŽIŽEK, I. 2008. Rimski vsakdan v Petovioni. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj. VOMER GOJKOVIČ, M.; DJURIĆ, B.; LOVENJAK, M. 2011. Prvi petovionski mitrej na Spodnji Hajdini. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj–Ormož. VOMER GOJKOVIČ, M., VIDRIH PERKO, V. 2014. Pisalni pribor in pismenost kot vir informacij o stopnji romanizacije (zgodnja antika) in pokristjanjevanja (pozna antika in slavika) na območju današnje Slovenije. Šolska kronika 23/3, 352–371.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Jože Lah, nekdanji ravnatelj

210 generacij prestopilo šolski prag na Hajdini »Bila bi usodna napaka, če ne bi zmogli pogleda onstran be žečega današnjega dne. Šele poznavanje osnov naše kulture nam omogoča razumevanje sedanjosti in nas dela odprte za naš jutri.« (Cimperle, Vovko, 1987) Zlasti evropska kulturna zgodovina in naprednejša civilizacija je predstavljala tudi nastanek in razvoj šolstva. V tem smislu je treba vrednotiti in razumeti šolsko pedagoško tradicijo tudi na slovenskih tleh in v naših krajih. Večstoletna obdobja življenja in dela naših prednikov pod pritiskom tujih gospodarjev in vladarjev so se različno odražala tudi pri razvijanju življenjskih in kulturnih navad. Tri stoletja izobraževanja mnogo generacij učen-

cev, različnih družbenih in političnih sprememb, tri stoletja izgradnje šolskega prostora od župnišča do sedanje sodobne šole so dolgo obdobje. Ob 100-letnici stare šole je bilo v publikaciji »Stoji učilna zidana« zbranih veliko podatkov tako iz šolske kronike kakor tudi od nekdanjih učencev šole in drugih krajanov. Na šoli je nastala lepa zbirka poljedelskih pripomočkov, kmečkega in obrtniškega orodja ter slikovnega gradiva. Tudi 300-letnico šolstva na Hajdini smo v letu 2005 obeležili z izdajo biltena »Od tablice do računalnika«. Tokrat smo ponovno prelistali vse stare hajdinske šolske kronike v Zgodovinskem arhivu Ptuj in v šoli, Zbornik razprav ob 1900-letnici Ptuja iz leta 1969, Šolstvo na Slo venskem skozi stoletja ( Jože Ciperle in Andrej Vovko) in še kaj. Rešitev v dilemi pa mi je bila vsekakor pomoč v bazi interneta. Tako smo se tudi tokrat v luči šolske kronike sprehodili skozi različna obdobja naše narodne preteklosti, razvoja družbenih človeških odnosov in posledično skrbi za šolanje mladih rodov. 210-letnica uvedbe redne osnovne šole na Hajdini, ki jo predstavljamo v tem zborniku, je starejšim namenjena kot oživljanje lepih spominov na šolske dni, mlajšim pa za poznavanje preteklosti za lažje razumevanje naše, včasih kar zapletene sedanjosti.

PRVE ŠOLE NA SLOVENSKEM Začetnik misli o osnovni šoli pri Slovencih je bil Primož Trubar, ki je v »Cerkovni ordnungi« (1564) zahteval, naj ima vsaka fara svojega učitelja, ki naj v domačem jeziku uči mestne in kmečke otroke obeh spolov brati, pisati in katekizma. »Katekizem« in »Abecednik« – 1551, prvi slovenski knjigi.

Prve na Slovenskem izpričane šole so bile samostanske in tako imenovane stolne - meščanske šole, vezane na sedeže škofij. Možnost socialnega vzpona na župnijskih šolah je bila za slovenske otroke zelo majhna, saj je bil učni jezik nemščina. Že v dobi protestantizma je Primož Trubar začel uvajati materni jezik v prve osnovne šole pri nas. Namenjene so bile začetkom izobraževanja otrok ne 22

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

glede na spol, ampak za potrebe cerkvenih poklicev in življenja v nastajajočih mestih ali srednjeveških dvorcih. Poleg osnovnega verskega motiva se je že čutilo njegovo iskreno prizadevanje za dvig svojih »lubih Slovencev« iz kulturne zaostalosti. Da je bil začetek šole na Hajdini vezan na cerkvene dostojanstvenike in zemljiške gospode iz bližnjih gradov Turnišče in Ravno polje, nam pove prvi pisani vir iz matičnih knjig hajdinske župnije, objavljen že leta 1887 v časniku »POPOTNIK« –Drobtinice za zgodovino slovenskega šolstva. Zbral in objavil Matej Slekovec: »Hajdin, ki se v starih listinah 'Khaunding', 'Chandingen' in 'Candin' imenuje, ima precej staro šolo. Prvi učitelji so bili organisti, katere so za blagor ljudstva vneti župniki spod bujali, da so otroke čitati in pisati učili. Zapisniki nam ime nujejo več takih blagih mož, ki zaslužijo, da se njih imena pozabljenosti otmejo. 1705 imenuje se Matjaš Osešek, 1. 1708. pa Valentin Po stružnik, katerega sin Jožef si je 14. junija 1719 Marijo Krančičv zakon vzel. Od 1740. 1. je isto blago delo opravljal Jakob Nirnberger, ki je šele 29 let star umrl 24. febr. 1743. Njegov naslednik je bil Andrej Hrapot, kateremu je bil ta kratni župnik Martin Hrapot, stric. Soproga Marija Treza mu je 27. decembra 1745 porodila hčer Marijo Ano Kajeta no, kateri botra je bila Friderika, hči Rudolfa grofa Krama, lastnika Turnišč. Ta plemenita gospodična je tudi otroka v svoje varstvo sprejela in ga odgojevala, ko so mu stariši bili umrli. Dne 14. februvarja 1746 bila je pokopana mati Ma rija Treza, dva dni pozneje, 16. febr. 1746 pa oče, Andrej

Marija Terezija, vladarica habsburških dežel, *13. maj 1717, Dunaj, †29. november 1780, Dunaj

Hrapot, še le 26 let star. Oba počivata na hajdinskem poko pališču pod eno gomilo.« Trubarjeva ideja se je začela uresničevati šele dvesto let kasneje, ko sta prosvetljena monarha Marija Terezija in Jožef II. spoznala, da je moč države odvisna tudi od izobraženosti prav vseh njenih državljanov. Uzakonila sta osnovno šolo, ki je od tistih davnih časov pa do danes doživela in preživela mnoge temeljite reforme. Žal imamo zlasti za prvo stoletje zgodovine šolstva tudi na Haj-

Vojaška karta (1763– 1787) naselij okrog Hajdine – ali fare Sv. Martina

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

dini ohranjenih zelo malo originalnih dokumentov. Pred letom 1869 je bilo šolstvo še vedno osredotočeno okrog cerkvenih središč – župnij, posodobitev šolstva pa je bil dekret cesarice Marije Terezije iz leta 1770, s katerim postane šola državna stvar – »politikum«. Skrb dunajske dvorne oblasti za šolanje prebivalstva – zapis iz leta 1887 v Popotniku« – list za šolo in dom: »Pospeševala je kmetijstvo, obrt in kupčijo. Izboljšala je po stavodajstvo, omejila tlako in olajšala podložnost kmetskega stanu. Posebne važnosti so pa njene prenaredbe v šolstvu. Pomnožila je ljudske šole, dala je šolske knjige pisati, ki so se potem med ubožno šolsko mladino brezplačno delile. Ona je prva obznanila s svojega prestola, da je temelj vsemu nadalj njemu izobraženju in razvijanju narodov gojitev materin skega jezika. Je bila tista, katera je prva ustanovila v našej deželi posebno slovensko šolo na državne stroške; ta zače tna šola je bila namenjena onim otrokom, kateri se niso bili doma naučili nemščine in so se zato imeli tukaj pripravljati za vstop v nemško, tako imenovano normalno šolo. Ako vse to prevdarimo, bila je Marija Terezija prava mati svojim narodom.«

prve slovenske učbenike. Vsebina pouka ni bila enaka na vseh šolah. Po odhodu Francozov se v letu 1814 ponovno uvedeta cerkveni nadzor ter mreža rednih in nedeljskih šol po prejšnjem avstrijskem šolskem zakonu. Bilo je določeno, naj se na podeželskih trivialkah učijo verouk, branje, pisanje, računanje in osnove »kmetijskih naukov«. Na glavnih – meščanskih šolah – pa poleg omenjenih predmetov še nemško slovnico in spisje, elemente latinščine, zgodovino, zemljepis ter osnove geometrije z mehaniko. »Nekaka šola, neredna, je bila tu že od začetkov 18. stoletja, obiskovalo jo je le okrog 20 učencev, a redna, čeprav zasilna, je bila od leta 1808 dalje. Prvi učitelji so bili »šolmoštri« in organisti.

V času Ilirskih provinc so Francozi uvedli nove gospodarske in tudi šolske reforme, za šolstvo so morale skrbeti občine. Šola je postala enotna štirirazrednica, nič več podeželskih trivialk, glavnih šol in normalk. Tudi materinščina se je obdržala kot učni jezik in zasluga Valentina Vodnika je bila, da smo Slovenci že takrat dobili svoje

Prvi redni učitelj v takratni šoli Jože Domanjko je bil tudi organist in je poučeval kar v Muršičevi hiši – danes Kosarjevi (fotografija iz leta 1997). Šele leta 1816 je župnik dovolil, da je v mežnariji eno sobo namenil za učilnico.

Prva stran šolske kronike, zapisi po cerkvenih listinah od 1808 do 1869, ko se je začela pisati redna kronika za posamezno šolsko leto.

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Leta 1808 je na Hajdini že delovala javna enorazrednica, šola s prostovoljnim obiskom je imela vpisanih od 10 do 20 učencev. Število je iz leta v leto naraščalo, v letu 1846 je bilo vpisanih 166, v letu 1878 pa že 299 učencev. Financiranje šolskih potreb in plača učiteljstva sta bila v pristojnosti bližnjih gospostev Turnišče in Ravno polje (Kungota), delno pa v breme staršev, ki so jo »odrajtali« v naturi – zbiranju pridelkov ali v denarju. V naturalni zbirki so določili, kakšen delež žita, ajde, fižola, vina in drugih živil se zbere za učitelja. Lahko pa so bogatejši posamezniki z oporoko namenili denarna sredstva za šolo, kakor priča naslednji primer; okrožni urad Turnišče je 22. avgusta 1835 obvestil predstojnika župnijske šole pri sv. Martinu, da dobi šola donacijo v višini 50 goldinarjev od kneza Stanislava Poniatowskega, lastnika posesti Slivnica in Ravno polje. V Statističnem leksikonu Štajerske iz leta 1822 je zabeleženo, da je imela takrat vas Hajdina že 86 hišnih gospodarjev in 399 prebivalcev. V ubožnem zavodu pri župniji sv. Martina pa v oskrbi že takrat 4 reveže, za katere so z darovnicami skrbeli gospodje iz Turnišča in premožnejši krajani. Takratni župnik je zaradi večjega števila učencev del mežnarije razširil v večjo učilnico. Učenci so hodili v šolo od 1. novembra do 15. septembra, jesenski čas so morali pomagati doma pri kmečkem delu, pouk je bil v dopoldanskem in popoldanskem času. Šolo pa so kljub državnim ukrepom učenci dokaj neredno obiskovali, po zapisanih podatkih je v predmarčnem obdobju šolo obiskoval le vsak sedmi otrok, po letu 1848 pa že vsak tretji.

Oroslav Caf

Iz zbornika Poetovio – Ptuj: 69–1969 je najti še zapis: »Na tej šoli je poučeval slovenščino tudi slavist Oroslav Caf,« ki je ob nekem srečanju svojega stanovskega pri25

jatelja mariborskega škofa Antona Slomška takole presenetil: »Če bi mi dajali na leto toliko tisočakov, kakor dobivam sto takov, niti za hip me več ne zadrže; moje bivanje v Maribo ru je zame izgubljen čas.« Škof Slomšek mu je hotel pomagati na drugi način. Ponudil mu je namestitev pri mestni ptujski župniji, umrl je na Ptuju julija 1874. Delo s preprostimi ljudmi je Cafa zopet razvedrilo – najden internetni zapis in tudi njegovo učiteljevanje na Hajdini bo verjetno v tem času. Naj dodam, da je Anton Martin Slomšek 1842. leta izdal tudi slovenski učbenik »Blashe ino Neshiza v nedeljski šoli«. Kot slovenski škof je zaslužen za ureditev državne meje z Avstrijo po 1. svetovni vojni – pomembnost sedeža škofije v Mariboru. Iz leta 1816 imamo odlok študijske dvorne komisije na Dunaju, po katerem je bila vzpostavljena mreža rednih in nedeljskih osnovnih šol. Uvedena je bila osemletna šolska obveza do 15. leta starosti. Nova mreža šol je bila vezana na cerkvena okrožja ali glede na oddaljenost do 4 km od šole in 40 rojstev v dotičnem šolskem okraju. Po letu 1848 – marčna revolucija na Dunaju – je novi Šolski zakon uvedel nekatere novosti. Šole so postale državne ustanove in deželne oblasti so morale skrbeti za šolske zgradbe in plače učiteljev. Omenjeni šolski zakon je tudi zahteval učiteljsko strokovno in politično organiziranost. Leta 1880 je začel izhajati v Mariboru prvi slovenski pedagoški časopis »Popotnik« – list za šolo in dom (glej fotokopijo naslovnice).

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Zanimiv prepis besedila o pomenu šolske vzgoje v tistih časih:

Pomembni šolski potrebščini naših dedkov in babic!

0 surovosti naše mladine »Prepogosto se dandanes pri raznih prilikah in tudi po ne katerih časopisih slišijo pritožbe o splošnej surovosti šolske, posebno pa one mladine, ki je šoli odrasla. Zanesle pa so se te nikakor nove pritožbe po nasprotnikih novodobne ljudske šole tudi v razne korporacije, kjer se o njih razpravlja ter v odpravo taistih obrača s prošnjami do višjih šolskih oblastev, češ: ljudska šola je tem žalostnim prikaznim kriva. Jeden tak slučaj je bil tudi povod, da so se nekatere okrajne učiteljske konference na Slov. Štajerskem v preteklem letu imele posve tovati o tej velevažnej zadevi. Ker pa se v bistvu pojavlja jo povsod enake nepriličnosti pri mladini, vendar pa se s to zadevo bavi le neznaten del našega slovenskega učiteljstva, menda ne bo odveč, ako glavne poteze jedne razprave v tem oziru objavimo z namenom, da učiteljstvo taka neosnovana očitanja z vso odločnostjo zavrača, poleg tega pa tudi, da se preprosti narod o šolski in domači vzgoji po možnosti pouči ter zadobi jasen pojem o stališču ljudske šole ...« 15. oktobra 1879 je z odlokom cesarsko-kraljevega sveta tudi hajdinska šola postala dvorazrednica in v tem šolskem letu jo je obiskovalo že 220 učencev. Zato so morali sobo za učitelja preurediti v drugo učilnico in občinski možje Hajdine in Slovenje vasi so začeli že razpravljati o možni lokaciji nove šole. V šolski okoliš Hajdina so takrat spadale vasi: Draženci, Njiverce, Skorba, Hajdina, Gerečja vas, Hajdoše, Slovenja vas in Kungota. Šola je v tem letu od državnih oblasti že dobila prvo telovadno orodje, cesarjevo sliko, razpelo (stenski križ) in zemljevid Evrope, šolska knjižnica je imela že osemdeset knjig.

Zapis v šolski kroniki o obisku cesarja Franca Jožefa na Hajdini

Leta 1883, 10. julija, šolska kronika beleži obisk cesarja Franca Jožefa na Hajdini. Cesar je pripotoval z vlakom in se na poti do vojaškega vežbališča proti Ravnemu polju-Kungoti ustavil pri šoli, kjer sta ga pozdravila tukajšnji župnik in nadučitelj. Že 10 let pred tem obiskom si je avstrijski cesar ogledal velike vojaške manevre na tem področju, nastanjen je bil v gradu Turnišče. Na Hajdini je bilo za omenjene manevre vojakov dveh divizij zgrajeno veliko šotorsko naselje – sodelujočih na vajah je bilo 8 generalov, 40 štabnih oficirjev, 428 višjih oficirjev, 8207 vojakov in 2157 konj (po zapisu Marije Hernja Masten, Zbornik Občine Hajdina, 2014).

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

»Potovanje presvetlega cesarja Franca Jožefa skozi Hajdin, 10. julija 1883. Kakor po drugih krajih tako se je tudi tukaj raznesel veseli glas o cesarjevem potovanju po Štajerskem in Kranjskem. Veliko veselje se je vneslo v sercu vsakega člove ka, kateri spoštuje cesarja in domovino. Učenci so že dva dni pred 10. julijem pleli vence iz smrekovih vejic in dekleta so prinašala razne cvetlice za okinčanje šole. Nadučitelj Vincenc Kotsmuth je potem šolsko poslopje, katerega je poprej občinski predsednik pobeliti ukazal, z venci omotal in podučitel Vobič je napisal pozdrav na slavolok »Srečno, živio milemu cesarju, šolska mladina! in Bog ohrani nam cesarja Austrije!« Ob podobni priložnosti zaradi obiska vojakov na vojaških vajah je Hajdino leta 1750 obiskala tudi cesarica Marija Terezija, saj je bilo polje med Turniškim gradom, Hajdino, Apačami in Ravnim poljem v 18. in 19. stoletju znano kot vojaški poligon za notranjeavstrijske in hrvaške čete. (Tednik,10. 4. 1997 – Dominikanski samostan) Že leta 1885 se v šol. kroniki omenja kmetijsko obrtno izobraževanje šolske mladine zaradi močnega kmetijskega zaledja. Po končani osnovni šoli se je nekakšna nadaljevalna kmetijska šola izvajala pozimi in največ ob nedeljah, slušatelji pa so bili različne starosti od 15 do 30 let. Že redno od državnih oblasti nastavljeni učitelji so k rednemu pouku v razredu dodajali tudi praktična znanja iz kmetijstva in rokodelstva. Praktični poljedelsko-vrtnarski pouk se je lahko vršil v bližini šole, kjer je bilo 27 arov šolskega vrta za drevesnico, sejalnico (verjetno njivska površina), trsnico, zelenjavni in cvetlični vrt. O pomembnosti ureditve in zasaditve šolskega vrta za šolsko mladino in takratno oblast nam veliko pove javno priznanje, glej spodnji zapis iz pedagoškega lista »Popotnik« iz leta 1887, 25. marec: [Odlikovanje] Nj. ekselenci, dr. pl. Gautsch-u se je podelil red železne krone I. vrste. [Izc. kr. štaj. dež. šolsk. sveta.] V svoji seji dne 17. marca je dež. šolski svet vsled poročil o stanju šolskih vrtov izrekel kmet. podružnici v Ptuju za pospeševanje šolskih vrtov svojo zahvalo, krajnim šolskim svetom za osnovanje pravilno urejenih šolskih vrtov in nadučiteljem Viljem Kanzian-u v Gleichenbergu, Fran Arnfelser-ju v Passail-u, Fran Schopfer-ju v Weitz-u, Vinko Kotzmuth-u v Haidinu pa za marljivo obdelovanje šolskih vrtov pohvalno priznanje ... V šol. letu 1885/86 je bilo všolanih že 352 otrok, zato je bila šola z odlokom 7. maja 1885 razširjena v trirazrednico. Ker za prizidek tretje učilnice ni bilo možnosti, so 27

Kronistov zapis o lokaciji in pogojih v šoli

začeli razmišljati o gradnji nove šole. Lokacija pod cerkvijo in prostorski pogoji so bili tako neznosni, da jih je kronist zapisal z rdečilom: »Bedno stanje obeh šolskih poslopij, prodiranje vlage v zidov je, požarna nevarnost, ogrožanje otrok zaradi gradnje šol skega poslopja ob prometni cesti, hrupna okolica, premajhne, prenizke, preslabo osvetljene učilnice, premalo stranišč, po manjkanje prezračevanja v učilnicah, mizerna stanovanja vodje šole in učiteljev, veliko število učencev nujno terjajo novogradnjo šolskega poslopja z najmanj petimi učilnicami ter stanovanji za učitelje.« V šolskem letu 1893/94 so začeli izbiro zemljišča za gradnjo nove šole. 1. maja so oddali dokumentacijo za gradbena dela, gradnjo pa so začeli 30. maja 1896. Takratni župnik Jakob Kolednik je odklonil blagoslovitev temeljnega kamna z besedami: »Če bi se šola zidala pri cerkvi, tedaj že, in sicer prav slovesno, tako pa nikakor ne.« 28. junija 1896 pa je gradbišče vendarle na skrivaj blagoslovil. Že naslednje leto 8. avgusta so poslopje zgradili do strehe in tedaj so stavbo okrasili s cesarskimi, avstrijskimi in deželnimi zastavami. Po obilici zapletov med takratnimi občinskimi veljaki občin Hajdine in Slovenje vasi je bila šola zgrajena na meji med obema občinama. Katastrska meja je potekala vse do gradnje novega prizidka resnično po sredini starega šolskega poslopja. Pred gradnjo novega prizidka je bilo treba celotno šolsko zgradbo geodetsko vrisati v k. o. Sp. Hajdina.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Šola na razglednici Hajdine iz leta 1904 – (Zgodovinski arhiv Ptuj)

Stari šolski zvonec se je po predzadnji adaptaciji izgubil, zato je 1997. leta ob 100-letnici šol. poslopja po spominu novega naredil domačin, nekdanji učenec Jožef Rozman iz Skorbe.

Čez sto let (1995) lahko prebiramo podobne prostorske težave tedanje, sedaj stare šole, ki ni imela dovolj učilnic, šolske telovadnice, kuhinje in in je imela popolni dvoizmenski pouk; o tem prizidku bo zapisano več v nadaljevanju. 20. aprila 1897 je bilo odprtje in blagoslov nove šole, začela se je s slovesno mašo v župnijski cerkvi na Hajdini ob 9. uri. Pri šoli je bil slavnostni govornik predsednik krajevnega šolskega sveta, eden pomembnejših krajevnih veljakov – gostilničar Janez Grahar, ki je izročil ključe nadučitelju Francu Podobniku. Tudi on je zbrane nagovoril in se zahvalil za veliko skrb odgovornih krajevnih funkcionarjev, v imenu šolarjev je izrekel krajšo zahvalo učenec 5. r. Alojz Črepinko. Obljubil je, »da se bodo pridno učili, lepo vedli, se ravnali po naukih, ki jih bodo sprejeli v šoli, ter molili za dobrotnike.« Spričevalo o končani petrazredni splošni ljudski šoli na Hajdini je bilo kljub nemškim zapisom kronike že dvojezično, kot že tudi prej omenjeni nekateri zapisi iz kronike za leto 1901. (osebni arhiv Ivana Ogrinca st., Skorba)

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Po mašni svečanosti in odprtju nove šole je bil pripravljen slavnostni banket – kosilo za 32 gostov v gostilni Marije Strašil na Bregu. 10. 2. 1910 je pomemben datum, ko so šolo z odlokom deželnega šolskega sveta iz Gradca razširili v šestrazrednico. Učenci z Zg. in Sp. Brega so se v letu 1911 vključili v novozgrajeno nemško osnovno šolo na Bregu. V času prve svetovne vojne je bil pouk nereden, ker so šolske prostore večkrat uporabljali za vojaške potrebe. Nekaj časa so bili v šoli celo nastanjeni vojaki in ranjenci avstrijske vojske. Za vojaške namene je v letu 1915 avstro-ogrska oblast predpisala oddajo dragocenih kovin, župnija Hajdina je tako za vojno industrijo prispevala pet zvonov. Učenci so ob mentorstvu učiteljev zbrali 377 kg bakra, medenine, železa in nekaj kavčuka. Za vojne namene so zbirali še tudi bombaž, volno, perilo in robidove liste za čaj, namenjene vojakom na fronti. Zaradi potreb fronte in težjih trgovinskih razmer so bila živila na živilske karte in tudi pridelek žita je bil nadzorovan. V komisiji za delitev in nadzor so bili zaupni krajani, med njimi učitelj Alojz Pograjc in nadučitelj Josef Wesiak, ki je bil od avstrijske države odlikovan z vojnim križcem III. reda za civilno službo, za zasluge pri vojni oskrbi. Šolska kronika tudi beleži železniško nesrečo dne 13. novembra 1918 zaradi iztirjenega vlaka na Hajdini. Od veliko poškodovanih je žal v nesreči umrlo 86 vojakov, ki so ostali pokopani na hajdinskem pokopališču. Ti so se vračali domov proti Madžarski, po težkih letih vojne z italijansko-avstrijskega bojišča. Konec prve svetovne vojne je pomenil tudi razpad večstoletne habsburške monarhije in nastanek več novih evropskih držav, med njimi tudi države SHS (Srbov, Hrvatov, Slovencev), kasneje Kraljevine Jugoslavijo. 20. novembra 1918 – Višji šolski svet je v Ljubljani odpravil nemščino iz vseh ljudskih in meščanskih šol svojega območja, slovenščina postane prvič tudi uradni jezik šolske kronike, začela se je končno prava slovenska osnovna šola. Ko je 29. oktobra 1918 razpadla avstro-ogrska monarhija, je upravno oblast izvajala vlada v Beogradu. V Zagrebu se je sestalo Narodno viječe (svet) kot pooblaščenec vseh političnih strank Slovencev, Hrvatov in Srbov. Napredni učiteljski krogi so takoj po koncu vojne, že v letu 1919, v novi samostojni državi SHS začeli modernizacijo šole in poentoenje šolske zakonodaje. Po 29

Iz šolske kronike leta 1913/14 je izstopajoč zapis že tudi v slovenskem jeziku, da je bilo tega leta ustanovljeno »Bralno društvo v Hajdini« in še, da je začel redno voziti 3-krat na dan avto – omnibus na relaciji Maribor–Ptuj, cena Din 20.

Učenci 4. r., šol. l. 1929/30 (Fotografija – Maks Kampl sedi peti iz leve, učitelj Franc Hribernik)

odredbi Ministrstva prosvete iz leta 1920 so v šoli začeli poučevati cirilico od 1 do 2 uri tedensko. 6. avgusta 1921 je šolo obiskal ljubljanski župan Ivan Hribar kot kraljevi namestnik za Slovenijo. Pozdravili so ga g. župnik, šolski vodja in učenka 1. razreda Alojzija Školiber, ki mu je izročila šopek rož. Od krajevnih oblasti sta bila navzoča občinska predstavnika Ivan Grahar za Hajdino in Franc Zupanič iz Slovenje vasi. 1927/1928 je šolsko leto, ko je bila šola razširjena v sedemrazrednico. Ker pa ni bilo dovolj učiteljev, so sedmi ra-

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

zred poučevali skupaj z učenci šestega razreda. Pouk je že takrat trajal neprekinjeno od 8.30 do 14.30; podobno kot danes, glavne šolske počitnice so se premaknile iz jesenskega časa v poletje v termin od 28. junija do 31. avgusta. 1932. leta lahko iz priloge k šolski kroniki preberemo, da sta se občini Hajdina in Slovenja vas upravno združili v eno občino Hajdina, dopis navaja: »Vsem župnim ura dom, vsem občinskim uradom, vsem šolskim upraviteljstvom – Srezki urad na Ptuju, 7. decembra 1932, Banska uprava dravske banovine v Ljubljani je sprejela odlok o združitvi občin z upoštevanjem naslednjih smernic; bodoče občine mo rajo biti gospodarske edinice, geografsko strnjene, zakonska osnova je minimum dva tisoč prebivalcev ...« 26. novembra 1936 so bile v šoli občinske volitve, občina

Slovenja vas se je priključila k občini Hajdina, občina Zg. Breg in del Sp. Brega pa k mestni občini Ptuj. Kako se je spreminjala lokalna oblast po 2. svetovni vojni? Najprej so se novonastale manjše občine vključevale v Ptujski okraj vse do leta 1965, ko se preimenuje v večjo Občino Ptuj v tedanji Federativni republiki Jugoslaviji.

Aleksander I. Karađorđević, srbsko-jugoslovanski kralj, *1888, Cetinje, †9. oktober 1934, Marseille, Francija

Fotokopija skice šolskega okoliša obeh dotedanjih občin Slovenja vas in Hajdina (Zgodovinski arhiv Ptuj)

Izpis iz kronike za šol. leto 1934/35: Smrt kralja Aleksandra I. Zedinitelja Naš veliki kralj Aleksander I. Zedinitelj je padel 9. oktobra 1934 v Marseillu kot žrtev podlega atentatorja. S svojo krvjo je kralj mučeniško zapustil delo za mir, zaradi katerega se je bil napotil v zavezniško Francijo. Na prestol kraljevine Jugoslavije je po čl. 36 Ustave stopil njegov prvorojeni sin kralj Peter I.

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Učenci, ki so leta 1937 končali kmetijsko nadaljevalno šolo. (Šolska kronika)

Po novih lokalnih volitvah 1990 v novi samostojni domovini Sloveniji je zopet delitev oblasti na nove manjše občine; skoraj enako nekdanje krajevne skupnosti. V letu 1998 je po referendumski odločitvi naših krajanov nastala v drugem krogu tudi nova Občina Hajdina. Za obdobje med obema vojnama je še značilno, da so šolsko mladino obdarovali ob vseh državnih in cerkvenih praznikih in osebnih praznikih članov kraljeve družine. Tako se je tudi na prijeten način vcepljala državljanska vzgoja. Ob smrti – atentatu na kralja Aleksandra Karađorđeviča v Franciji 9. oktobra 1934 so na šolskem dvorišču zasadili spominsko lipo in zraven zakopali steklenico s spodaj navedenim posvetilom. Žal steklenice ob gradnji prizidka nismo našli. Uprava dravske banovine je na prošnjo krajevnega šolskega odbora na Hajdini z dne 13. novembra 1930 dovolila ustanoviti Kmetijsko nadaljevalno šolo s 103-urnim programom predvsem za fante in Gospodinjsko šolo za dekleta z 250 urami pouka. V šolskem letu 1934/35 je ob tukajšnji osnovni šoli zopet začela delovati nepopolna kmetijska šola. Obiskovalo jo je do 47 udeležencev v starosti od 15 do 30 let, pouk je potekal dvakrat tedensko po tri ure, v obdobju od februarja do sredine junija. Po kroniki povzeto so imeli naslednje predmete; šolski upravitelj je poučeval splošno gospodarstvo, župnik verske zadeve, sreski kmetijski referent je poučeval sadjarstvo in travništvo, živinozdravnik dr. Jedlička o živinskih nezgodah in kužnih boleznih …

Skica razporeditve šolskega vrta ob šoli iz leta 1932 (Zgodovinski arhiv Ptuj)

1936, zapis v šolski kroniki: »Meseca aprila nas je obiskal ban Marko Natlačen, serce naše banovine, da bi spoznal po trebe slovenskega naroda. 28. 4. 1936 je prispel tudi na Haj dino. Ob 8. uri so prišla deca v šolo in prinesla polno cvetja. Gasilci so že zvečer prej naredili velik slavolok. Potem so šli v dolgem sprevodu proti Groharjevi hiši, kjer jih je ob 9. uri pozdravil ban (Prihajal je iz Ljubljane, kjer je bil od oktobra leta 1929 sedež Dravske banovine). 15. aprila 1937, z odlokom Banske uprave iz Ljubljane, se je šola preimenovala v Ljudsko šolo in se je delila na osnovno in višjo ljudsko šolo. V letu 1938 je šolska zgradba dobila elektriko, ki so jo že napeljali po Občini Hajdina, glede na možnost plačila prispevka.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

6. aprila 1941 – začetek vojne in do maja 1945, v letih okupacije šolske kronike nemški učitelji niso pisali (ohranile so se na srečo vse dotedanje). Po nastanku nove države Jugoslavije jo je napisal prvi ravnatelj Franc Hribernik po morebitni najdeni dokumentaciji nekaj rokopisov in spominih domačinov. Iz šolske kronike je razbrati, da sta na dan nemške okupacije na staro Jugoslavijo Dravsko polje večkrat preleteli dve vojaški nemški letali. Še v istem mesecu se je začelo izvajati okupacijsko nasilje z izgonom zavednih Slovencev. Pohiteli so z zamenjavo javnih krajevnih napisov in z uvajanjem nemške državne uprave. V šoli so takoj uvedli nemški pouk s strogimi nemškimi »pomožnimi učitelji«, nekateri tudi brez ustrezne pedagoške izobrazbe. Slovenska beseda je bila prepovedana, izvajalo se je

celo kaznovanje učencev, če so govorili slovensko. Da bi učence čim prej ponemčili, so ob pouku organizirali tudi različne mladinske športne prireditve, na katerih so bili učenci oblečeni v posebne uniforme. Da bi bilo ponemčenje uspešnejše, so v župnišču namestili celo nemški vrtec za 20 otrok. Šola je že dobila radioaparat z močnim zvočnikom, ki so ga uporabljali v poučne, zabavne, največkrat pa v propagandne namene. Na šoli je bil tudi kinoaparat – šolarjem in odraslim so prikazovali največkrat filme, ko je šlo za načrtno in pretirano propagiranje velike Nemčije. V sklop raznarodovalnih ukrepov je spadalo tudi uničenje slovenske literarne besede šolskih in učiteljskih knjižnic, kar pa na Hajdini ni uspelo, ker so zavedni člani Bralnega društva celotni fond knjig umaknili v ilegalo. Zgodaj spomladi leta 1945 so prekinili nemški pouk, ker so v šolo začasno namestili nemške vojake, ki so se vračali z vzhodne fronte. Že od leta 1941 dalje so tudi v ptujskem okraju začeli ustanavljati postojanke Osvobodilne fronte (OF), tudi na hajdinski so delali nekateri zavedni domoljubi. Po izdaji že oktobra leta 1941 so bili trije aktivisti ustreljeni ali pa ujeti in poslani v taborišče. Hajdinska organizacija OF je potem v ilegali delovala vse do leta 1944 v čuvajnici na železniški postaji. Po reorganizaciji vaških so v letu 1944 nastali okrajni odbori OF, hajdinski je bil vključen v ptujskega. Ta je na Hajdini imel kurirsko postajo TV 8S. Z ustrelitvijo komandirja postaje, domačina Staneta Petroviča, je ta prenehala delovati septembra 1944. Na šoli se je po njem kasneje imenoval Pionirski odred »Stane Petrovič«).

Schuljahr 1943/44, Pettau, Haidin, Klasse 7 Metlitschar Anna »Schreibheft«, šolski zvezek (šolski arhiv)

1945–1946, prvo šolsko leto v osvobojeni državi – LR Jugoslaviji, je bilo vpisanih 481 učencev z različnim predznanjem. Nemirno in težko obdobje okupacije je povzročilo prvo šolsko leto veliko organizacijskih in kadrovskih težav. Vrnili so se nekdanji učitelji, ki so ob rednem pouku izvajali tudi dopolnilne izobraževalne tečaje za odrasle s potrebnimi vsebinami za razvoj kmetijstva, zdravstva in socialne politike. Pismenost med mladino so reševali z analfabetskimi tečaji po dvakrat tedensko in po skupinah (nepismeni in polpismeni). Učiteljica slovenščine je bila tov. Milojka Alič, ki je lahko le s svojo »pedagoško ljubeznijo do njih mogla roditi relativno zelo dobre uspehe« (zapis v šolski kroniki). Največ težav je bilo pri urah slovenščine zaradi štiriletnega izpada slovenščine v 32

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

nemški šoli. Pri pouku se je že kmalu začelo uporabljati priljubljeni reviji Ciciban in Pionirski list, saj je osnovnih učbenikov primanjkovalo. Šolska mladina je izvajala veliko različnih delovnih akcij, sodelovala je na skoraj vseh šolskih športnih in kulturnih prireditvah v takratnem ptujskem okraju. V nekaj letih se je kadrovsko stanje popravilo, za opremljenost z učili in učbeniki je poskrbela država. Nova država Jugoslavija je uvedla enotni šolski sistem in državno – sedemrazredno osnovno šolo ali štiri razrede nižje in tri razrede višje osnovne šole. Leta 1950 se uvede osemletna šolska obveznost, ki so jo lahko učenci zaključili v sedmem razredu. V šolskem letu 1952/53 je šolska oblast pri Okrajnem ljudskem odboru Ptuj s sklepom preimenovala šolo na Hajdini v nižjo gimnazijo. To pomeni, da so se učenci po četrtem razredu osnovne šole vpisali v prvi razred nižje gimnazije. V dveh paralelkah je bil več kot 90 učencev, prihajali pa so tudi iz današnjih šolskih okolišev Starš, Kidričevega in Brega. Po spisku iz šolske kronike je uspešno končalo 4. r., nižjo gimnazijo le 22 učencev, ki so v večini nadaljevali šolanje v takratnih različnih srednjih šolah. Na šoli so v tem obdobju poučevali celo nekateri profesorji iz ptujske gimnazije ( Jože Maučec, Matija Maučec, Majda Arhar, Milojka Alič, Albin Lugarič idr.), (glej podpise v kroniki šol. leta 1952/53). Spomine na šolska leta v nižji gimnaziji na Hajdini mi je zaupala takratna učenka in kasneje dolgoletna učiteljica naše šole Genovefa Ogrizek. V tem obdobju so v kroniki omenjeni slabše zdravstveno stanje in težje socialne razmere mnogih družin. Zato je šolska oblast zadolžila šole za pripravo šolske malice, v letu 1952 šolska kuharica Edita Petelinšek že pripravlja dnevno okrog 400 namazov s čajem ali mlekom v prahu. V šolskem letu 1956/1957 je začela delovati »mlečna kuhinja«, učenci so dobivali že topli šolski obrok, tudi enolončnico. Skodelice in žlice so nekaj let morali učenci nositi od doma v šolski torbi. Dobro je bilo, da copat za lesena namazana tla še niso potrebovali. Nekatera živila je šola prejemala prek Okrajnega odbora Rdečega križa, Občinskega sveta za socialno skrbstvo in od mednarodne pomoči za otroke UNICEF. Tudi vsakoletnih šolskih akcij po vaseh za zbiranje predvsem krompirja in zelja se boste nekateri spomnili. Šolska mladina se je zelo uspešno vključevala v različne 33

Zbrani učenci prve generacije nižje gimnazije junija 2006 ob praznovanju 50-letnice zaključka osnovne šole na Hajdini, in sicer prva vrsta od leve: Genovefa Turnšek (Ogrizek), Marta Muršič, Marija Panikvar, Kristina Pesek, učiteljica Manca Terbuc, Marija Černezel, učiteljica Milojka Alič, Marija Žumer, Marija Rozman in v drugi vrsti od leve stojijo Anton Galun, Davorin Ekart, Ivan Klaneček, Silvo Bedrač, Franc Zupanič, Marjan Ules, Oto Škofoč in z njimi tedanji ravnatelj Jože Lah.

športne in kulturne prireditve ter na tekmovanja iz znanja različnih predmetnih področij, seveda med šolami ptujskega okraja. V šolskem letu 1954/55 je šolski pevski zbor pod vodstvom še živeče letos 95-letne učiteljice Mance Terbuc na Pionirskem festivalu v Kidričevem osvojil 1. mesto. Kasneje se je šola ponašala še z odličnimi strelci z zračno puško, nogometaši, kolesarji in poznavalci narodne zgodovine. 1957/1958 je šolsko leto, ko sta se združili štiriletna osnovna šola in štiriletna nižja gimnazija v osemletno osnovno šolo z nekoliko spremenjenim učnim načrtom. Na vseh osnovnih šolah se je izvajal enak izobraževalni program z obveznim tujim jezikom (nemščina ali angleščina). Učitelji so si morali pridobiti potrebno višjo izobrazbo najprej za predmetne skupine in nato tudi za razredni pouk. V tem letu je bil v šoli ustanovljen že imenovani pionirski odred »Stane Petrovič«, v katerega so bili vključeni učenci cicibani ob koncu 1. razreda in tisti do konca 7. razreda. Učenci 8. razreda pa so bili ob koncu 7. razre-

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

da sprejeti v Mladinsko organizacijo. V novi samostojni Sloveniji je takšno obliko organiziranosti učencev na šoli zamenjala »Šolska skupnost učencev« od 1. do 9. razreda. Šol. leto 1959/1960 – V Sloveniji se je po osnovnih šolah v okviru pouka slovenskega jezika začela izvajati bralna značka. V tem šolskem letu je začelo na šoli izhajati šolsko literarno glasilo »Najdihojca iz Hajdine«. Prva urednica je bila šolska slavistka Jožica Iglar, kasneje predmetna učiteljica Rozina Širovnik in za njo druge mlajše učiteljice slovenščine. Tiskanje v Ptujski tiskarni so najprej urejali nekdanji učenci šole (Vili Polajžar, Jože Klemenčič in Stanko Lepej), glasilo še vedno izhaja ob koncu vsakega šol. leta. Ob podelitvi bralnih značk ali drugih jubilejih so šolo v teh desetletjih obiskali mnogi slovenski pesniki in pisatelji, med njimi France Forstnerič, France

Tone Pavček kot slavnostni gost na obisku v OŠ Hajdina ob 40-letnici izhajanja šolskega glasila. Na fotografiji v družbi šolske knjižničarke Silve Hajšek in tedanje urednice Najdihojce, Majde Korošec – učiteljice materinščine.

Bevk, Tone Seliškar, France Filipič, Neža Maurer, Slavko Pregl, Tone Pavček, Tone Partljič ... Njihove prijetne vtise ob srečanju z učenci in delavci šole smo zbrali v knjigi vtisov – spominov, eden izmed njih je naslednji: »Všeč mi je seveda Hajdina: ima praznik za svetega Martina, ima Najdihojco in mnogo otrok, ki jim gre branje hudo od rok in naj ima v tej knjigi vtisov še enega izmed mnogih podpisov – mojega.« (zapis pesnika Toneta Pavčka, Hajdina, 21. 10. 1999) September leta 1961 – Prvi vrh Gibanja neuvrščenih je potekal prav v Beogradu. V začetku je nastal kot protiutež tedanji blokovski delitvi sveta in kot odgovor na zahodni in vzhodni vojaški pakt Nato in Varšavski pakt. O ideji gibanja so se dogovorili tedanji voditelj Indije Jawaharlal Nehru, Indonezije Sukano, Egipta Gamal Abdel Naser in Jugoslavije Josip Broz - Tito. Prvega zasedanja v Beogradu se je udeležilo 25 predstavnikov držav, ki niso hotele pripadati nobeni od vojaških zvez. Tito je kot državnik spretno krmaril svojega »Galeba« po vseh morjih sveta, med vzhodom in zahodom, do vseh celin sveta. Iz nekdanjih kolonij evropskih velesil so nastale mnoge nove države tako imenovanega tretjega sveta. Doma v Jugoslaviji se je krepil vpliv enopartijskega sistema, zadolževanje v tujini, inflacija denarnih tokov. Zaradi neenakomernega razvoja, zaostajanja nekaterih predvsem južnih republik so se vrstile gospodarske krize in nacionalna nestrpnost. Kako se je končalo obdobje socialističnega-samoupravnega upravljanja države kasneje. Že v letu 1962 so na črpališču v Skorbi odprli Ptujski javni vodovod. To je omogočilo, da so si hajdinski učenci lahko 28. avgusta 1962 ob 12.45 natočili zdravo pitno vodo iz vodovodnih pip. Teh v šoli ni bilo. Tako več ni bilo treba v slabem, mrzlem vremenu na dvorišče do šolskega vodnjaka. Posodobljene so bili šolske sanitarije in kanalizacija. Leta 1969 se je v Sloveniji za zaposlene uzakonil petdnevni delovni teden – učenci in učitelji so odslej imeli proste sobote. Začeli smo tudi izvajati dopolnilni program male šole za otroke, ki niso bili vključeni v redne oddelke vrtca. Zaradi prostorske stiske je nekaj let mala šola gostovala v prostorih GD Hajdoše. Verjetno so se otroci, starši in vzgojiteljica Dragica Rozman počutili odmaknjeno od šolskega dogajanja, niso imeli normalnih pogojev za delovanje vrtca, zato po adaptaciji selitev v 34

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

šolo. Leta 1982 je organizacijsko in kadrovsko oddelek male šole prevzel VVZ Vrtec Ptuj z vključevanjem v redno šolsko delo vse do uvedbe nove 9-letke. V letu 1976, po adaptaciji šolske zgradbe, je šola pridobila sodobno šolsko kuhinjo ter dve dodatni učilnici in prešla na centralno kurjavo. Ob šoli sta bili obnovljeni igrišči za rokomet in košarko. Učenci nižjih razredov so se začeli decembra 1975 vključevati v oddelek podaljšanega bivanja. Med pomembnimi pridobitvami šole je bil v letu 1980 nakup radia in ozvočenja, tako je šolski radio velikokrat zamenjal šolsko okrožnico za hitrejši in sodobnejši način obveščanja učencev in delavcev šole. V nedeljo, 4. maja 1980, ob 15.05 je je umrl dolgoletni predsednik SFRJ Josip Broz Tito. Čez tri dni bi dopolnil 88 let. 5. maja je bila krsta s pokojnim predsednikom, z Modrim vlakom prepeljana iz Ljubljane v Beograd. Že 8. maja ob 15. uri je bila krsta položena v mavzolej Hiše cvetja na Dedinju. Njegov pogreb je bil verjetno v svetovni zgodovini največji zbor državnikov ali šefov vlad držav z vseh celin sveta. Skupaj se je v dveh dneh zbralo ali srečalo izven pogrebne slovesnosti 209 delegacij iz 127 držav; štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad, 47 zunanjih ministrov (po internetnih podatkih).

Učenci pionirji ob žalni šolski komemoraciji in vpisu v žalno knjigo. Po osamosvojitvi in v novi državi samostojni Sloveniji so Titove slike po učilnicah zamenjane s slikami Franceta Prešerna.

Učenci v delovni akciji pri urejanju novega šolskega igrišča ob adaptaciji šole

»Titova Jugoslavija, politična mojstrovina, ki ni zmogla preživeti, a vendar ponovno zediniti južne Slovane po pro padu kraljevine Jugoslavije in državljanski vojni, ki je sle dila italijansko-nemški okupaciji; upreti se Stalinovi obsodbi in ustvariti za državo povsem izviren položaj v kontekstu hladne vojne; to so dejanja, ki prispevajo k oceni, da je bil opravljen enkraten podvig; vse to pa ni bilo dovolj, da bi dr žavi zajamčilo preživetje.« (Primorski dnevnik, 10. aprila 2018). Ker je bilo med republikami nekdanje skupne države Jugoslavije vedno več nestrpnosti, in boja za nasledstvo, tudi novo kolektivno vodstvo Predsedstvo šestih predstavnikov republik, države ni rešilo pred razpadom. V predsedstvu Jugoslavije, kjer nas je zastopal dr. Janez Drnovšek, je bilo vedno bolj politično nemirno stanje. Zaradi vmešavanja JNA ( Jugoslovanske narodne armije) in velikosrbskih apetitov po odločanju predvsem iz Beograda je Slovenija zahtevala privolitev za izvedbo plebiscita o samoodločbi – odcepitvi iz skupne države. Kljub nasprotovanju večine republik je bil 26. decembra 1990 izglasovan plebiscit z veliko večino ZA odcepitev. V šol. letu 1987/88 so bile izvedene vse priprave v KS Hajdina in občini Ptuj za gradnjo šolskega prizidka s telovadnico v letu 1988. Ker pa je prišlo zaradi gospodarske krize v takratni državi Jugoslaviji nepričakovano do zveznega interventnega zakona za prekinitev vseh negospodarskih investicij, je bila gradnja prizidka ustavljena. Po kriznem sestanku vseh odgovornih občine in

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Šola spomladi leta 1988 po drugi temeljiti obnovi, ko še vedno ni bila rešena prostorska stiska dvoizmenskega pouka, nujnost šolske telovadnice in večje šolske kuhinje.

KS so krajani Hajdine zahtevali, naj se sredstva, zbrana iz samoprispevka zaposlenih, takoj porabijo za adaptacijo tedanje šole. Za potrebe pouka sta bili tako prezidani dve večji učilnici, obnovljeno je bilo stavbno pohištvo, vodovodne in elektro instalacije, javna kanalizacija s čistilno postajo in še kaj. Šol. leto 1989/90, zapisano v kroniki šole: »Prvič po letu 1945 so bile v Republiki Sloveniji razpisane prave demokratične večstrankarske volitve, sestop partije z oblasti je omogočil nastanek različnih političnih strank ter posledično mnoge družbene in gospodarske spremembe. Začelo se je novo kapitalistično tržno gospodarstvo, privatizacija družbenega premoženja, večstrankarski politični sistem, obračanje proti Evropi … 25. junija 1991, Slovenija je formalno postala prvič samostojna država, na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Dan kasneje, 27. junija 1991, se je z izhodom iz kasarn in pohodom proti zahodni in severni državni meji začel oborožen napad Jugoslovanske vojske na našo ozemeljsko in politično samostojnost. Z oboroženim obrambnim nastopom domačih enot TO in Slovenske policije je bilo gibanje »sovražnih« enot in vojakov močno ovirano. Začela se je slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost in pridobila podporo evropske in svetovne javnosti. Četrtek, 27. junij 1991 – »Desetdnevna vojna; Vojna za

Slovenijo se je začela ob 1.15 ponoči, ko je protiletalska okle pna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo. Ob 2.40 je iz vojašnice na Vrhniki proti letališču Brnik krenil 1. oklepni bataljon. Ob 10.30 je kolona odpeljala proti Ljublja ni, vendar jo je ob 15.45 ustavila zapora na cesti pri Med vedjeku … Na različnih koncih Slovenije, predvsem pa na mejnih prehodih je v bojih za zavzetje položajev umrlo 19 naših vojakov in civilistov, ranjenih je bilo 182 ljudi. Po ne popolnih podatkih je bilo na strani enot JNA ubitih 44 voja kov in ranjenih 146.« ( Janez Švajncer, Vojna za Slovenijo) Ker so ravno v tem času nastopile šolske počitnice, učenci in šolsko delo ni bilo ogroženo, je pa bilo v naši okolici, predvsem na cesti proti Mariboru in hrvaški meji, postavljenih veliko cestnih ovir. Od 16. maja 1990 do 14. maja 1992 je bil Peter Vencelj prvi predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Bil je prvi šolski minister Demosove vlade, ki jo je vodil prvi predsednik Lojze Peterle. Zaradi nove državne ureditve so šole dobile od Zavoda Republike Slovenije za šolstvo »Obvestila šolam za delo v novem šolskem letu 1990/91«. Posodobiti in prilagoditi je bilo treba večino šolskih učbenikov, RZ za šolstvo je izvajal seminarje za učitelje vseh predmetnih področij, strokovni delavci šole so vse spremembe z razumevanjem sprejeli. Leta 1991 je bilo kot dopolnitev učnega načrta uvedeno izvajanje programa letne šole v naravi na morju za učence 4. razreda (Simonov zaliv) in od leta 1993 zimska šola v naravi za učence 6. razreda (Pohorje – Trije kralji ali Rogla). V šolskem letu 1993/94 so bile prvič v šolskem koledarju uvedene redne enotedenske jesenske počitnice ob koncu oktobra in v začetku novembra (krompirjeve počitnice) in začetki računalniškega opismenjevanja. Zaradi velikega zanimanja in hitrega prodora računalniške tehnologije smo računalništvo kot krožek začeli izvajati v vseh razredih osnovne šole. V naslednjih letih, po uvedbi devetletke, je postalo računalništvo tudi obvezni izbirni predmet zadnje triade. Računalniška tehnologija in računalniška učilnica pa sta postali do danes osnova izobraževalnega šolskega procesa na vseh stopnjah poučevanja. Sredi poletja 1994 leta je bil na MSŠ Ljubljana objavljen razpis za sofinanciranje gradnje šolskih prostorov, na katerega smo se pravočasno in dovolj temeljito odzvali in poslali prijavo. Glede na zelo slabe prostorske pogoje za delo naših učencev in učiteljev smo po objavi rezultatov 36

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Na šoli opremili prvo manjšo računalniško učilnico s petimi računalniki (učenci pri rač. krožku: Matija Brodnjak, Boštjan Pacher in Sergej Papež, prvi mentor je bil študent Dejan Pacher).

Po več izglasovanih referendumih za gradnjo prizidka v letu 1994 šola še vedno deluje v nemogočih prostorskih pogojih. (Zapis iz »Večera«)

razpisa pristali na prvem mestu za čas izvajanja in delitve sredstev. Skupaj z oddelkom za Družbene dejavnosti na Mestni občini Ptuj smo takoj začeli priprave za gradnjo prizidka s telovadnico in šolsko kuhinjo. 17. oktobra 1995 je bil položen temeljni kamen za prizidek k stari šoli, prisostvovali so mnogi vabljeni gosti, seveda pa se je zbralo veliko krajanov, saj so na začetek gradnje čakali več kot 20 let. Na prireditvi »Prišla je botra s cajno« sta temeljni kamen položila takratni župan mestne občine Ptuj Miroslav Luci in državna sekretarka na Ministrstvu za šolstvo in šport Ljubljana Teja Valenčič. Po objavljenem ugodnem razpisu za gradnjo novih šolskih prostorov je bil imenovan šolski gradbeni odbor za 37

Predsednik skupnosti učencev, tudi kasnejši zlati odličnjak Matej Serdinšek, učenec 7. razreda, nekdanja učenka šole in učiteljica šole Genovefa Ogrizek in ravnatelj Jože Lah ob podpisu listine spomina, ki je bila v steklenici položena pod temeljni kamen gradnje prizidka oktobra 1995. Danes je Matej Serdinšek dr. med. specializant anesteziologije, reanimatologije in perioperativne intenzivne medicine in zaposlen v UKC Ljubljana in dodaja: »Ob misli na osnovno šolo – na šolo in učitelje–se na mojem obrazu vedno znova nariše širok nasmeh. Spominjam se prvih črt, ki so se z vajo spremenile v črke, z radostjo se spominjam matematičnih znakov, ki so ločevali številke dolgih računov, napisanih na s soncem obsijani tabli nove matematične učilnice …«

svetovanje ravnatelju in za spremljanje gradbenih del. Vodil ga je Janko Merc, drugi člani so bili imenovani iz sveta staršev in sveta šole. Ker se je bližala tudi 100-letnica gradnje stare šole, smo v šolskih poletnih počitnicah od junija do septembra 1997 s skupnimi močmi izvedli obnovitev fasade stare šole in ureditev dvorišča. 17. julija 1997 je bilo v »Tedniku« zapisano: V delovni akciji za staro šolo so člani vseh GD Hajdine izvedli odranje stare osnovne šole v okviru priprav na obnovo in barvanje fasade; prvi dan je akcijo vodil predsednik GD Hajdina Franc Vogrinec, drugi dan pa predsednik sveta KS Rado Simonič, sodeloval pa je tudi ravnatelj šole Jože Lah. Skupaj je v akciji sodelovalo 41 ljudi, ki so opravili delo v vrednosti 400 tisoč tolarjev. Da je adaptacija v celoti

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

uspela, sta prostovoljni tretjinski delež dodala še šola in izvajalec gradnje prizidka »Gradis« Ptuj. 26. september 1997, slovesno odprtje prizidka s telovadnico. Na svečani prireditvi »Stoji učilna zidana« v novi šolski telovadnici je bil z nami najdražji častni gost Leon Štukelj, ob njem pa še državna sekretarka MŠŠ Teja Valenčič, ravnatelj Jože Lah in Janko Razgoršek, izvajalec instalacijskih del v telovadnici.

Po sprehodu po tudi obnovljeni stari šoli in ogledu bogate razstave starih kmečkih pripomočkov in obrtnih orodij je dejal: »Presenečen sem in veseli me, da je že Franc Jožef gradil tako lepe šole.« Ob dokončanju gradbenih del se je zataknilo pri nabavi notranje opreme, zato smo morali poiskati nekatere sponzorje in prispevke posameznih krajanov, ki so ostali zapisani na peticah stebra v šolski jedilnici. Le tako smo

Ob 100-letnici stare šole in slovesnem odprtju novih šolskih prostorov je zapisal najstarejši slovenski olimpionik Leon Štukelj: »Prvič v Hajdini ob stoletnici šole sem iznenaden tako nad stavbo, ki sega v dobo 100 let nazaj, predvsem pa zavoljo prizidka – nove prostore, svetle in zračne stavbe, ki me je razveselila in obenem spomnila na dobo, v kateri sem vadil v telovadnicah. Čestitam šoli na tej edinstveni pridobitvi.«

Spominsko lipo, ki so jo posadili na dan odprtja nove šole učenci ob pomoči dolgoletnega hišnika Mirka Majhna, so morali umakniti ob rušenju stare čistilne naprave. Danes na istem mestu okrogle zelenice pred telovadnico že bujno raste nadomestna nova lipa.

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Ravnatelj šole je na svečani seji delovne skupnosti vročil posebne zahvale vsem članom sveta zavoda, na šolski prireditvi pa tudi vsem zaslužnim gostom, članom gradbenega odbora in predstavnikom krajevnih društev in organizacij. Najzaslužnejši in največji donator za nakup celotne opreme šolske telovadnice je bilo podjetje TALUM iz Kidričevega. Hvaležni pa smo bili tudi vsem drugim sponzorjem iz nekaterih sodelujočih podjetij in posameznikom, ki so omogočili nakup šolskega pohištva za vse nove učilnice in opremo za sodobno šolsko kuhinjo. V zahvalo so bili vgravirani na plošči v jedilnici šole. Tudi to je donatorsko izdelal domačin – nekdanji učenec šole, zlatar Emil Ogrizek. Slavnostni govornik ob odprtju novih šolskih prostorov je bil župan Mestne občine Ptuj dr. Miroslav Luci, ki je ob tej svečani priložnosti tudi vročil šoli plaketo Mestne občine Ptuj za dolgoletno dobro sodelovanje in dobro odhodnico v novo občino.

lahko začeli pouk v novih prostorih že ob začetku šol. leta 1997/98. Na otvoritveni slovesnosti 26. septembra 1997 se je zbralo več kot tisoč ljudi, vabljeni so bili vsi krajani – starši naših učencev, nekdanji učenci in učitelji šole ter predstavniki vseh političnih, gospodarskih in kulturnih institucij ptujske občine in primestne četrti Hajdina. Slavnostni govorniki so bili po nagovoru in pozdravu ravnatelja šole Jožeta Laha župan Mestne občine Ptuj Miroslav Luci in Teja Valenčič – državna sekretarka za šolstvo in šport. Zbrane sta nagovorila tudi častni gost prireditve najstarejši slovenski olimpijec LEON ŠTUKELJ in predsednik Primestne četrti Hajdina Rado Simonič. Novo šolsko zgradbo je blagoslovil domači župnik Marijan Fesel. Sodelovanje lokalne uprave in mestne občine je bilo v času gradnje nove šole korektno, kljub temu da so istočasno tekle aktivnosti za ustanovitev nove samostojne občine Hajdina, kar se je zgodilo že v naslednjem letu. Po otvoritvenem programu je sledila pogostitev vseh udeležencev prireditve v soudeležbi šole, društev žena in deklet, Zveze GD Hajdina. Športna zveza Hajdina je pripravila prvo nogometno tekmo v novi telovadnici med veterani in člani NK. Na šolski prireditvi so nastopili učenci šole, nekdanji učenci, domače glasbene skupine in Pihalna godba Taluma iz Kidričevega. Učenci so pihnili 100 svečk na torti, ki jim jo je podarila Ptujska pekarna. 39

Zlata knjiga ali knjiga odličnjakov – učencev šole je bila postavljena na ogled in pripravljena za podpis nekdanjih odličnih učencev prav na dan praznovanja 100-letnice šole. Po šolski Matični knjigi od leta 1945 smo jih do omenjene šolske prireditve vpisali 91, v minulem šolskem letu pa je bil vpisan že 224. zlati odličnjak. Naj za popestritev namena zlate knjige vključim nekaj odličnjakov, tudi z namenom obujanja lepih spominov na osnovnošolska leta. Istočasno pa povabilo nekaterim starejšim generacijam odličnih učencev k podpisu ob letošnjem praznovanju, če še tega niste storili. V nadaljevanju nekateri nekdanji učenci šole, ki so se odzvali mojemu povabilu, zavedam se, da bi vas moralo biti še več, zato tudi moje opravičilo. Pred mnogimi leti je Samo Strelec, učenec 6. r. OŠ Haj dina, zapisal (Tednik, 17. maj 1979): Dramski krožek na Osnovni šoli Hajdina, v krožku sodeluje letos štirideset učencev. Sicer pa krožek deluje že precej let. V njem nastopamo učenci od tretjega do osmega razreda, vodi pa nas tovarišica Marta Širovnik.

Samo Strelec

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Za letošnjo uprizoritev mladinske igre, Bedak Pavlek smo se začeli pripravljati v mesecu decembru prejšnjega leta … Danes je imenovani priznan slovenski režiser in tisti Ptujčan, ki se največ izpostavlja za ohranitev 'starega Ptuja' in gradu Turnišče, letos je izdal tudi svoj dramaturški priročnik 'Mentorjem dati zeleno luč za domišljijo.' Prva generacija vpisanih odličnjakov ob koncu šol. leta 1996/97 je bila: Jernej Sagadin, Tomaž Štrafela, Irma Brodnjak, Barbara Blažič, Lena Simonič, Maja Turnšek, Maja Paj, Maja Vogrinec in Estera Korošec – na sliki. Vsi imenovani so dosegli svoje poklicne cilje. Naj omenim Estero, ki je že v osnovni šoli vodila mnoge šolske prireditve, danes je uspešna novinarka in nekdanja sodelavka Radia Ptuj. Na Osnovno šolo Hajdina ima res zelo lepe spomine. »Hajdinska šola bo zame vedno kraj, kjer sem pridobila veliko uporabnega znanja in pozitivnih vrednot. Učitelji nas niso samo poučevali, ampak tudi vzgajali. Med drugim smo imeli možnost razvijati svoje talente …«

Maja Turnšek, učenka 8. r., šol. leto 1996/97 (desna, na sliki še Irma Brodnjak – njen prispevek je objavljen v poglavju Hodili so na Hajdino – in Maja Štager na obisku pri nekdanji učiteljici šole Marjani Podgoršek)

Tudi zadnje generacije devetletkarjev so mi ostale v najlepšem spominu in lepi so trenutki klepeta ob naključnem srečanju. Učenke 9. r. so v šol. letu 2008/09 s turistično projektno nalogo »Hajdoški studenček« osvojile zlato priznanje na državnem festivalu »Turizmu pomaga lastna glava«. Predstavitev je bila v Mercatorjevem centru Šiška v Ljubljani, na sliki ob klepetu z voditeljem prireditve Vidom Valičem so: Ana Vogrinec, Sanja Kolarič, Katja Bedrač in Neža Mlakar. Estera Korošec pri vpisu v zlato knjigo odličnjakov

In še nekdanja učenka dr. Maja Turnšek, predavateljica na Fakulteti za turizem Univerze v Mariboru, ki je trenutno tudi gostujoča profesorica na Bournemouth University v Veliki Britaniji. Na vprašanje o tem, kako se sedaj spominja svoje šole: »Osnovna šola je temelj – tam pridobimo svoje prve izkušnje s svetom pravil in svetom prilagajanja na kasnejšo igro uspeha. Zgodb in spominov na teh 8 let svojega življenja imam seveda veliko. Vendar, ker me ravno vi, spoštovani ravnatelj, povprašujete, vam bom povedala zgodbo o tem, kako ste me naučili poguma in spre jemanja odgovornosti ...« Povedala je kratko zgodbo, ki jo

objavljamo v poglavju Hodili so na Hajdino. Ob slovesu od OŠ pa je zapisala: TEBI, DRAGA ŠOLA, V POZDRAV IN SLOVO! Letos praznujemo tvojo stoletnico, draga naša šola! Naj ti ne bo ne rodno, če ti rečem, da si stara. Tvoja starost je nekaj posebne ga. Je modrost. Kljub tvoji starosti se po tebi pretaka mladost. Kaj vse si doživela v svojem življenju? Spremljala si rodove mladih ljudi. Videla si srečo in žalost, slišala petje in vrisk … Neža Mlakar, ki je danes absolventka Visoke šole za gostinstvo in turizem v Mariboru, uspešna turistična delavka v družinskem podjetju in tudi receptorka v hotelu Pri40

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

mus na Ptuju, pa tako obuja spomine leta: »Moji začetki v turizmu segajo v osnovnošolska leta, kjer sem sodelovala pri turističnih projektnih nalogah. Spomini so lepi in hkrati se šele zdaj zavedam, kakšno dobro podlago za prihodnost so mi ti projekti dali. Veselje do raziskovanja, spoznavanje kulture, zgodovine, geografije in sposobnost to znanje predati drugim je pomemben delček, dela, turističnega delavca v vseh raz ličnih vejah turizma. Pri sodelovanju na teh projektih sem se ogromno naučila in se ob tem zelo zabavala, hkrati pa mi je v nadaljnjih letih šolanja tovrstna izkušnja predstavljala veliko prednost.« 1998 – Ljudje so za nove občine Tednik, 23. 4. 1998 – HAJDINA (MARKOVCI, OPLOTNICA) POIZVEDOVALNI REFERENDUM Poizvedovalna referenduma o ustanovitvi novih občin v Hajdini in Markovcih sta pozitivna. Za Hajdino je to bil že drugi referendum; tudi prvi, ki je bil pred štirimi leti, je pokazal enako voljo ljudi. Hajdinčani so bili z 68,26 odstot ka za novo občino, češ da velika večina ljudi s tega območja, ki so se referenduma udeležili, zaupa projektu novih občin. Predsednik sveta primestne četrti Hajdina Rado Simonič je po glasovanju povedal, da so zadovoljni z udeležbo in da pričakujejo, da bo državni zbor upošteval voljo ljudi ter da ne bo več odločanja z arbitražo. Glasovanje je potekalo mir no, brez nekih posebnosti. Glasovalna mesta so obiskali člani občinske volilne komisije, imeli pa so tudi zaupnike, ki so bili prisotni tudi pri štetju glasov. Parlament je ustanovitev občine potrdil, za šolo so nastopili časi hitrejšega razvoja v smislu nadstandarda, kot so uvajanje drugega tujega jezika, računalništvo, opremljanje, organizacije obšolskih dejavnosti (krožki, šole v naravi), povečana skrb za redne in izredne šolske prevoze. Po formiranju občinskih organov in začetka dela občinske uprave, ki jo je imenoval prvi župan Občine Hajdina Radoslav Simonič iz SLS, je za direktorico iz Mestne občine Ptuj prišla domačinka Ljerka Šamprl. Šola je takoj po ustanovitvi vzpostavila z novo ustanoviteljico pristne in korektne odnose in sprejela je tudi v uporabo zastavo občine in novi občinski grb, ki simbolizira zgodovino in geografsko lego kraja v barvah in obliki. Od leta 1998 je šola v mednarodnem projektu Zdrava šola. Pri načrtovanju si prizadevamo uresničevati vseh dvanajst ciljev, ki jih ta projekt ponuja. Za načrtovanje in iz41

vedbo skrbi šolski tim, ki ga sestavljajo strokovni delavci šole, predstavniki skupnosti učencev, predstavniki lokalne skupnosti in zdravstvene organizacije občine in širše. Pri načrtovanju je velik pomen dan preventivnim dejavnostim na področjih duševnega zdravja, zdrave prehrane, gibanja in medsebojnih odnosov ter nenasilne komunikacije. Šola ves čas skrbi za vsestranski razvoj dobrih medsebojnih odnosov med učitelji, učenci in starši; spodbuja uživanje sadja in zelenjave pri vseh šolskih obrokih in doma. Zdrav telesni razvoj, dejavnosti v društvih in klubih, osebna varnost, preprečevanje nasilja, izogibanja odvisnosti vseh vrst, to naj bi bile vrednote tudi šolske vzgoje. 1. september 1999 je pomembnejši mejnik iz preteklosti hajdinske šole, ko smo med prvimi v Sloveniji začeli izvajati program devetletne osnovne šole. Kot 103. generacija je hajdinskih 27 prvošolčkov devetletkarjev prestopilo šolski prag novega tisočletja. Tudi 24 učencev 7. razreda nove devetletke je preskočilo 6. razred stare osemletke. Ti učenci so tudi pridobili možnost učenja treh izbirnih predmetov in nivojskega pouka v treh skupinah pri MAT, SLJ in ANG, ki je postala prvi tuji jezik. Imeli smo zelo dobre kadrovske in prostorske pogoje, zato smo na republiškem natečaju kot edina šola na ptujskem območju bili izbrani za izvajanje devetletke. Imeli smo ustrezno podporo staršev in občinskega odbora. V Sloveniji je bilo vključenih v prvi krog uvajanja v 1. in 7. razredu le 17 šol. Kot mentorska šola enote ZŠ Maribor smo bili enakopraven partner in tako naše izkušnje predstavljali na mnogih posvetih in predmetnih seminarjih. Gostili pa smo tudi veliko šolskih skupin učiteljev in ravnateljev od Murske Sobote do Tolmina. Na enem od njih je sodelovalo več kot sto ravnateljev in strokovnih sodelavcev MŠŠ Ljubljana in enote ZŠ Maribor o 9-letni OŠ, prisotna sta bila minister za šolstvo in šport RS dr. Slavko Gaber in strokovna vodja Kurikula za 9-letko dr. Ljubica Marjanovič Umek, ki je zapisala: »Prvič sem bila na šoli v upanju, da bom še kdaj – ni moč posebej ugibati, zakaj.« Z Zavodom za šolstvo OE Maribor in Ministrstvom za ŠŠ smo strokovni delavci naše šole predstavljali svoje dobre izkušnje in opažanja zelo avtonomno na mnogih državnih posvetih in seminarjih. V času uvajanja nove 9-letke smo najtesneje strokovno sodelovali s predstojnico ZŠ OE Maribor Vero Bevc, ki nam je zaupala tudi

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Prva generacija, ki je končala devetletko, z razredničarkama. Uspelo nam je prvo šolsko leto (1999/2000) v državnem projektu uvajanja 9-letke. Kolektiv zaslužnih strokovnih in drugih delavcev šole.

vodenje mreže šol za uvedbo novega projekta. V prepričanju, da je naše šolstvo na dobri poti, sem po desetih letih devetletke prestopil med upokojence. Kot zunanji opazovalec danes po mojem osebnem prepričanju moram priznati, da vse to ne drži več. Koncept učencem prijazne in manj naporne šole in za starše manj obremenjujoče šole je nekoliko »drugačen«, stroka in šolska politika se včasih razhajata. V letu 2000 je bila ob dnevu šole obeležena 20-letnica delovanja šolskega krožka Mladi gasilec, ki ga je vsa leta zelo uspešno vodila učiteljica Anica Vidovič. V tem obdobju so bili trikrat državni prvaki in velikokrat prvaki na območnih tekmovanjih iz poznavanja gasilske tehnike in varstva pred požari. Svoja znanja mladi gasilci kasneje s pridom nadgrajujejo v vaških GD v občini.

V šol. letu 2001/2002 je končala 9. razred 1. generacija 9-letke z razredničarko Branko Gaiser in 3. razred 1. generacija 1. triade, razredničarki sta bili Olga Serdinšek in Dragica Kosi ter druga učiteljica Dragica Rozman. Učenci so sprejeli spričevala o uspehu v obliki listine, stari šolski izkazi so bili ukinjeni. Učencem 9. r. je zaključna spričevala na šolski prireditvi podelil glavni republiški šolski inšpektor Alojz Širec. Najbolj uspešni učenci pa so na valeti prejeli knjižna darila in se vpisali v zlato knjigo. Tudi to šolsko leto je odlične učence iz hajdinske in breške šole povabil na sprejem župan občine Radoslav Simonič, učenci so dobili knjižna darila. 1. maja 2004 Noč, ko so se brisale evropske meje, velika slavja v desetih državah (med njimi tudi Slovenija), cariniki ostali na meji s Hrvaško.

Učenka 9. r. Monja Brglez na prireditvi ob vstopu v EU

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Državna meja v evropske države, članice EU, je postala prosto prehodna, razen na Hrvaško, s katero vprašanje meja na morju in kopnem še vedno rešujemo prek evropskega arbitražnega sodišča. Politika dobrososedskih odnosov je med državama že nekaj let na nizki ravni, državljani se počutijo izigrani glede na obljubljeno. Slovenija je vstopila v Evropsko unijo in ta dogodek je bil zaznamovan s slovesnostjo tudi na OŠ Hajdina. Na šolskem dvorišču je bil posajen evropski javor in zakopana steklenica s poslanico učencev in delavcev šole, ki jo je na prireditvi prebrala učenka 9. r. Monja Brglez. Slovesnosti so prisostvovali tudi predstavniki Občine Hajdina, predstavniki društev, člani sveta staršev in sveta šole in drugi krajani. Ob rušenju stare čistilne naprave pred priklopom na javno občinsko kanalizacijo in v času gradnje vrtca je bilo drevo prestavljeno in naprej lepo raste ob robu šolskega parkirišča. Evropa postaja vedno privlačnejše pribežališče in zatočišče za mnoge begunce z vojnih žarišč ali drugače nerazvitih predelov Azije in Afrike. Spodnji članek iz Večera 8. julija 2005 je napovedal to, kar so teroristi predvsem islamskih držav v minulih letih po evropskih mestih izvajali. Meje držav EU je bilo treba nadzirati in začela se je postavljati tehnična ovira – bodeča žica.

Oktobra 2005, ob 300-letnici šolstva na Hajdini, smo dan šole obeležili z bogato šolsko razstavo starih učil in šolske opreme. Visok jubilej šolstva pri nas smo praznovali skupaj s starši in tudi nekdanjimi učenci šole. Težko zbrane stare šolske pripomočke, učila in nekaj opreme smo nato trajno postavili v šolski priročni razstavni prostor v mansardi nove šole. Verjetno ga učitelji z učenci kdaj obiščejo in dopolnijo zbirko mini šolskega muzeja. Prva zbirka starih obrtnih in kmečkih predmetov je bila postavljena ob odprtju nove šole, za katero je najbolj zaslužen spoštovani krajan, nekdanji učenec šole Ivan Ogrinc starejši iz Skorbe.

Leta 1705 je izobražen organist učil otroke brati in pisati, Leta 2005 šolsko tablo velikokrat nadomešča računalnik!

2. junij 2006, odprtje občinskega poslovno-stanovanjskega centra, ki za šolo pomeni pridobitev nekaterih dejavnosti kot so: zobozdravnik, pošta, lekarna ... Župan občine Radoslav Simonič je imel sprejem za odlične učence 9. r. že v prostorih nove občinske zgradbe. V šolskem letu 2006/2007 smo se vključili v državni projekt EKOŠOLA kot način življenja. Zavedanje, da lahko naši učenci vplivajo in sprejemajo pomembne odločitve že v bližnji prihodnosti, nas je spodbudilo, da smo sledili viziji ekošole: »Ekošola bogati čustvene vezi otroka do narave. Uči ga spoštovati drugačnosti in ceniti naravno dediščino ter daje učencem in učiteljem priložnost, da znanje, ki ga pridobijo pri pouku, uporabijo tudi izven šolskih prostorov.«

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Sledili smo spoznanju, da šola ni edina, ki uči mlade. Nanje vplivata tudi okolje ter dobra šolska in domača vzgoja. Izbirali smo različne projekte, prek katerih smo prepletali pozitivne vrednote: varovanje okolja, ločeno zbiranje in reciklaža odpadkov, varovanje pitne vode, skrb za zdravo življenje, spoštovanje, mir, medsebojne odnose, prijateljstvo, odgovornost, strpnost, prijaznost, pozitivno komunikacijo … Pri uresničevanju naših »ekociljev« smo učenci, učitelji in drugi delavci šole sodelovali z lokalno skupnostjo, s starši, z društvi v Občini Hajdina. 8. 11. 2007 smo slovesno podpisali ekolistino, s katero smo se zavzeli za pozitiven odnos do hrane, sošolcev, za varčevanje z vodo in energijo ter ozaveščeno ravnanje z odpadki; vključili smo skrb za razvijanje pozitivnih vrednot in bontona. Razpisali smo natečaj za ekoznak naše šole. Nastal je motiv čopastega ponirka pod drevesom, ki domuje še vedno v enem od izvirov Studenčnice pod šolo na drugi strani magistralne ceste. Na zaključni šolski prireditvi junija 2009 je šola sprejela

tudi ekozastavo. 1. januarja 2007 je evro postal naš denar, postal je slovenska nacionalna valuta v več stopnjah uvajanja in plačevanja glede na dosedanji slovenski tolar. Prvo stopnjo je predstavljal vstop Slovenije v EU, druga stopnja se je začela z informativnim dvojnim označevanjem cen od 1. marca do 11. julija 2006, tretjo stopnjo predstavlja dejanska uvedba evra. Zaposleni in tudi učenci smo evropsko valuto z navdušenjem sprejeli. Denar je bil v manjših poenih, le cene so se zaokrožale navzgor, zato višje cene artiklov in dražje življenje za ljudi, kar se je pokazalo v naslednjih letih.

V letu 2007 je šolo obiskal takratni minister za ŠŠ dr. Milan Zver. Osrednja tema je bila predvidena gradnja vrtca pri OŠ Hajdina, čemur je minister dal vso podporo. Takratni župan Radoslav Simonič je ob tem pojasnil, da bo vrtec deloval v sklopu šole, kar bi organizacijsko in računovodsko olajšalo delo zaposlenih – finančno pa prihranek proračunskih sredstev. Junij 2008 – Vrhunsko srečanje, grad Brdo pri Kranju Ko se srečata Bush in Putin, Slovenija obstane. Kdo bi si kdaj mislil, da bo majhna Slovenija ob 10. letu neodvisnosti gostila vrhunsko srečanje Georgea Busha in Vladimirja Putina. A zgodilo se je ravno to. Gostitelja srečanja sta bila prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan in takratni predsednik Janez Dernovšek. Slovenija je bila po gospodarskem in političnem delovanju zgodba o uspehu, a le, dokler niso nekateri vplivni posamezniki s privatizacijo nekdanjih državnih podjetij uničili likvidnosti domačih bank. 13. marca 2008 so na festivalu Turizmu pomaga lastna glava v organizaciji Turistične zveze Slovenije z raziskovalno nalogo Najboljši ajdov kruh doma se peče blesteli učenci 8. in 9. razreda naše šole. Za ureditev turistične stojnice so prejeli zlato priznanje, hkrati pa so kot edina sodelujoča šola prejeli tudi zlato priznanje za najboljšo raziskovalno nalogo. Mladi raziskovalci so svoj navdih iskali v tradiciji ob pomoči hajdinske kmečke gospodinje Marte Sitar. Nalogo so predstavili tudi na osrednji prireditvi festivala v Ljubljani. Hajdinsko zrno sestavljajo Aljoša Podhostnik in Miha Metliča, Sanja Kolarič, Sara Burjan, Veronika Gojkošek in Leja Topolovec, Katja Drevenšek in Katja Bedrač ter mentorica Marija Meklav. Maja 2008 se je šola med prvimi na ptujskem območju pod okriljem republiške organizacije ŠPORT ŠPAS vključila v vsedržavni projekt Dan druženja in gibanja vseh generacij. Medgeneracijsko sodelovanje in druženje občanov je prepleteno z vsebinami okoljevarstva, zdravja, gibanja in humanosti. Od samega začetka združujemo priprave in pohode z Vrtcem, z Zdravstveno ambulanto dr. Marte Simonič Hajdina, s Športnim društvom Hajdina, Planinskim društvom Hajdina, z društvi kmečkih žena in deklet in z drugimi lokalnimi društvi. Vsako leto se te prireditve udeleži okrog 400 udeležencev in nekateri vabljeni gosti. 44

Zbornik ob 210-letnici javnega ĹĄolstva na Hajdini

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

19. avgust 2008 – Koruza je za letos končala rast, Štajerski Tednik, Spodnje Podravje: »Pustošilo katastrofalno neurje s točo, kot kurje jajce ali še večja« Nenadna močna nevihta, v kateri je v petek, 15. av gusta, nekaj minut pred 22. uro padala suha toča, ponekod velika tudi kot kurje jajce, je na širšem območju desetih občin upravne enote Ptuj poškodovala okoli 3700 objektov, nekaj sto avtomobilov, hudo je poškodovala tudi kmetijske površi ne, veliko število dreves in drogov. Prizadeto območje si je v soboto dopoldne ogledal poveljnik Civilne zaščite Slovenije Miran Bogataj, popoldne pa še predsednik republike Danilo Türk, premier Janez Janša, finančni minister Andrej Bajuk, iz okoljskega ministrstva pa Janez Podobnik in Bernarda Podlipnik. Hajdina: Poškodovanih čez 700 objektov – Sku paj je v občini Hajdina petkova strašljiva ujma poškodovala čez 700 objektov in številne kmetijske površine. Kot je pove dal župan Radoslav Simonič, v nedeljo smo ga srečali tudi v ekipi, ki je čistila cesto ob kanalu, so se zelo hitro in or ganizirano lotili prvih ukrepov za zaščito najbolj ogroženih stanovanjskih in drugih objektov. Točo je vzdržala le kovin ska ali betonska kritina. Na šolskem poslopju je bilo veliko poškodovanih strešnikov, nekaj šip na novem objektu in vse zunanje okenske žaluzije na novi šoli. Ob podobnem neurju je na domačiji Franca Vogrinca na Zg. Hajdini vihar nasle dnje leto dvignil celotno ostrešje in ga prestavil na cesto.« 16. julija 2009 je bila v popoldanskem času odprta trasa novega dela avtoceste od Maribora (Slivnice) do Dražen cev proti Hrvaški v dolžini 19,8 km in je stala 162 mil. €. Za šolo je to pomenilo konec prometnega hrupa, manj zelo nevarnih šolskih poti in normalno življenje ljudi in tudi šolskih otrok, z lokalnim prometom. V šolskih počitnicah, 12. julija 2009, so v farni cerkvi zamenjali dotrajane zvonove s štirimi novimi. Blagoslov je ob navzočnosti mnogih krajanov in gostov opravil mari-

borski nadškof Franc Kramberger. Naj dodam iz župnijskega biltena, da se prvotna cerkev z znamenitim gotskim prezbiterijem omenja že leta 1390, današnja cerkev pa je bila zgrajena in posvečena v letu 1874. 14. avgust 2009, v Štajerskem tedniku pa je bilo zapisano »Velik dan za predšolsko vzgojo«, podpisali so tripartitno pogodbo javno-zasebnega partnerstva (MŠŠ Ljubljana, Občina Hajdina in Projekta ING), za gradnjo prvega hajdinskega vrtca, ki naj bi bil zgrajen v prvih mesecih leta 2010. Na temeljni kamen za šolo, ki ga je izdelal in podaril šoli ob odprtju akademski kipar Viktor Gojkovič, nekdanji učenec šole, smo oktobra 2009 dodali še letnico začetka gradnje prvega otroškega vrtca na Hajdini. 31. avgusta 2010 je bilo slovesno odprtje otroškega vrtca. Izvajalska dela so se nekoliko zavlekla, zato je bilo treba v času poletnih počitnic namestiti vso opremo in pripraviti kadrovsko zasedbo. Vodstvo šole in občina sta pravočasno sprejela ustrezno sistemizacijo in vsa soglasja s strani MŠŠ Ljubljana, vrtec je imel zeleno luč za delovanje. Zaradi pomanjkanja denarnih virov smo veliko drobne opreme, igrač in nekaj igral dobili podarjenih ali jih prenesli iz šole. Že prvi vpis otrok je bil nad pričakovanji, smo pa lahko vpisali celo nekaj otrok iz sosednjih občin. Zaradi nekoliko čudnih okoliščin se kljub obljubi odprtja ni udeležil direktor Direktorata za osnovne šole in vrtce MŠŠ R Slovenije. Slavnostni govornik je bil župan Rado Simonič, blagoslov zgradbe je opravil mariborski nadškof Marjan Turnšek ob prisotnosti domačega župnika Marjana Fesla. Po nagovoru zbranim na prireditvi sem kot ravnatelj na odhodu z dobrimi občutki sprejel mlade starše in njihove vrtčevske otroke v dobro vzgojno-izo-

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

braževalno ustanovo in v kroniko je zapisano: »Zadnji dan šolskih počitnic, v torek, 31. avgusta 2010, v 20. letu samostojne države Slovenije, vključene v Združeno Evropo v mandatnem obdobju predsednika države dr. Da nila Turka, predsednika vlade Boruta Pahorja, šolskega mi nistra dr. Igorja Lukšiča in hajdinskega župana Radoslava Simoniča smo odprli vrata novega otroškega vrtca, ki smo ga poimenovali VRTEC NAJDIHOJCA.« Vrtec s petimi igralnimi učilnicami je bilo že v naslednjih letih glede na število vpisanih otrok treba razširiti še za dve igralnici in opremiti samostojno kuhinjo za vrtec ter ga kadrovsko okrepiti.

V septembru leta 2010 je bil na občinskih volitvah izvoljen novi župan Stanislav Glažar, ki je prevzel upravljanje občine od dosedanjega prvega župana nove Občine Hajdina Radoslava Simoniča. Na občinskem prazniku »Iz mošta vino, pridi na Hajdino!« na začetku novembra sem se kot ravnatelj šole javno zahvalil občanom, društvom in posameznikom za dobro dolgoletno sodelovanje, pomoč pri šolskih projektih in postavljanju najboljših stikov šole z okoljem. Glede na izpolnjevanje pogojev za upokojitev je že bil objavljen razpis za novega ravnatelja. Na tej prireditvi mi je dosedanji župan tudi podelil priznanje župana za moje 20-letno pedagoško delo na šoli, uspešno vodenje obnovitvenih del, novogradenj in uspešno sodelovanje z lokalno skupnostjo. Verjetno ni bilo naključje, da je istočasno prejel občinsko priznanje tudi farni župnik Marijan Fesel. To je bila le potrditev vsestranskega dobrega sodelovanja med lokalnimi institucijami; občino, šolo in farno cerkvijo. 47

31. decembru 2010 sem se po 18 letih ravnateljevanja in dopolnitvi potrebne delovne dobe upokojil in župan je zapisal: »Med učenci, starši in v kolektivu uživa sloves dobrega in poštenega vzgojitelja ter strokovnega pedagoga. Odnosi med šolo in občino so bili vedno na zavidljivi ravni, temeljili so na dobrem sodelovanju in zaupanju.« Prepričan sem in upam, da bo za šolo, učence, zaposlene in tudi šolski prostor v prihodnje dobro poskrbljeno. Na razpis za novega kandidata za ravnatelja se je prijavilo 7 kandidatov, izbrana je bila Vesna Mesarič Lorber, dotedanja učiteljica OŠ Hajdina, ki uspešno vodi šolo že v drugem mandatnem obdobju. Svoj prispevek o razvoju šolstva na Hajdini zaključujem najprej z dobrimi občutki, kako bogato in lepo obdobje je preživela naša šola, istočasno pa verjamem, da bi moralo biti zapisano še kaj in še kakšno ime iz zbornice in krajanov našega šolskega okoliša. Ob tako visokem jubileju gre zahvala vsem generacijam učencev, učiteljev in nekdanjim ravnateljem za pomemben prispevek v mozaiku šolske kronike, ki še danes posebej odseva podobo šolstva na Hajdini. Šola stoji in živi tudi v tem okolju v svojem

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

času in s svojimi ljudmi, brez vas je ne bi bilo in zato zahvala tudi vsem krajevnim in občinskim funkcionarjem, farnim župnikom, društvom – izpostaviti velja vsa GD in društvo žena in deklet. Tudi starši učencev hajdinske šole ste in še oblikujete podobo in kulturo šole, hvala vam. Šola je državna institucija, pa vendar je njena ustanoviteljica lokalna skupnost, torej naša Občina Hajdina. In odkar je bila ustanovljena nova občina je bila šola deležna veliko več materialnih in drugih pomoči, seveda odvisno od odločanja lokalne oblasti. Še posebna zahvala velja nekaterim posameznikom – lahko bi rekli prijateljem šole, kot so: nekdanji učiteljici Nada Jurkovič in Ana Kotar, nekdanji župan Radoslav Simonič, nekdanja učenka, direktorica občinske uprave Ljerka Šamprl, Marta Sitar in Jelka Zupanič kot najbolj zaslužni gospodinji, Ivan Ogrinc, Silvestra Brodnjak, Janko Merc, Franc Mlakar in še bi moral koga imenovati. Vse zapisano in povedano je bilo zaradi tukajšnjih mladih generacij otrok, pridnih za delo in učenje tudi v hajdinski učilni zidani. Z učenci je bilo izpeljanih veliko skupnih šolskih projektov, naj jih bo še. Zahvala pa velja tudi vsem vam, ki soustvarjate današnjo šolo v času, ki postavlja pred vas nove zahteve, nove izzive za pridobivanje sodobnih znanj in spoznanj za življenje naših novih generacij. Prepričan sem, da bosta šolstvo in šola na Hajdini praznovala še veliko pomembnih jubilejev, da bo zgodovina šole tudi jutri tako bogata, kot je bila doslej. Po razpoložljivih virih sestavil, zapisal in dodal nekaj lepih spominov po preživelih 20 letih med Hajdinčani nekdanji učitelj in ravnatelj šole Jože Lah.

VIRI:

Schmidt, Vlado. 1960. Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. Ljubljana. Ciperle, J.; Vovko, A. 1987. Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja. Ljubljana: Slovenski šolski muzej. Zgodovinski arhiv Ptuj, šolske kronike do 1982 in arhivske fotografije. Stoji učila zidana. 1997. (Ob 100-letnici šole). Ptuj: OŠ Hajdina. Občina Hajdina – zbornik. 1914. Maribor: Založba Ostroga. Leksikon Dravske banovine. (1937). Ljubljana. Poetovio – Ptuj, Zbornik razprav. 1969. Ptuj Članek: Dominikanski samostan, Tednik, 10. 4. 1997. 48

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

ZAPISKE V ŠOLSKIH KRONIKAH SO VODILI NASLEDNJI NADUČITELJI– ŠOLSKI UPRAVITELJI–RAVNATELJI: 1705–08 1708 (ni podatka) 1740–43 1743–46 1751–67 1767–74 1784 (ni podatka) 1786–91 1791–1810 Zapisi iz šolske kronike: 1810–18 1821 (ni podatka) 1831–35 1835–41 1845–53 1853–55 1860–65 1865–68 1870–93 1893–97 1897–1918 1918–22 1922–25 1925–26 1926–32 1932–36 1936–41 1941–45 1946–49 1949–52 1952–66 1966–75 1975–78 1978–86 1986–93 1993–2011 2011–mandat teče 49

3 leta Matjaš Osešek Valentin Postružnik 3 leta Jakob Nirnberger 3 leta Andrej Hrapot 16 let Janez Miha Ganster 7 let Franc Vrbnjak Filip Cigler 5 let Janez Resnikar Ni podatkov

*** ….. *** *** **************** ******* ….. ***** ……

8 let Jože Domanjko Miha Tomanič 4 leta Jože Domanjko 6 let Franc Kocmut 8 let Andrej Dolmač 2 leti Anton Kolbl 5 let Jurij Vaupotič 3 leta Jože Majhenič 23 let Vinsenz Kotzmuth 4 leta Franz Podobnik 11 let Josip Wesjak (zapis še v nem. j.) 4 leta Josip Wesjak Josip Wesjak (zapis že v slov. j.) 3 leta Vekoslav Pogrujef 1 leto Marija Dular 6 let Janko Lešnik 4 leta Ignacij Petje 5 let Rudolf Kodrič 5 let zapis PulkoValentin, F. Hribernik 3 leta Franc Hribernik 3 leta Karel Stropnik 24 let Rajko Iglar 9 let Janez Pucko 3 leta Rihard Vobovnik 8 let Jože Ekart 7 let Janez Purg 18 let Jože Lah Vesna Mesarič Lorber

******** ….. **** ****** ******** ** ***** *** *********************** **** *********** **** *** * ****** **** ***** *** *** ************************ ********* *** ******** ******* ****************** ******

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Vesna Mesarič Lorber, ravnateljica

Nekaj utrinkov iz šolske kronike zadnjih let Spomladi 2011 se je šolski pevski zbor prvič predstavil na dobrodelni prireditvi s svojo himno Hajdinska šola.

HIMNA OŠ HAJDINA Naša šola je edina, ime ji je Hajdina, radi v njo hitimo, da znanje pridobimo. Mali smo bili, v šolo smo prišli, da bi se naučili, dva plus dva je štir'. Hajdinska šola, moj si drugi dom, otroštvo tu preživljam, pozabil te ne bom.

Šolski pevski zbor pod vodstvom zborovodkinje Marije Meklav

Hajdinska šola, moj si drugi dom, pozabil te nikoli jaz ne bom.

Na prireditvi je zapel tudi novoustanovljen Učiteljskovzgojiteljski pevski zbor z zborovodjem Urošem Sagadinom.

V šoli je lepo, veliko pojemo, za žogo se podimo in zdravje si krepimo. Drevesce posadim, prijateljstvo gojim, Slovenijo spoznavam, modro govorim. Hajdinska šola, moj si drugi dom, otroštvo tu preživljam, pozabil te ne bom. Hajdinska šola, moj si drugi dom, pozabil te nikoli jaz ne bom.

Učiteljsko-vzgojiteljski pevski zbor na svojem prvem nastopu

Gabriela Štumberger, (učenka 7. r., šolsko leto 2010/2011)

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

NAŠI PROJEKTI Šolsko leto 2010/11 je bilo zaznamovano z različnimi projekti. Med projekti, ki smo jih izvajali prvič, sta bila dva evropska: Comenius in Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja. Prvič smo sodelovali tudi pri projektu Simbioza@, pri projektu Uvajanje 2. tujega jezika v 3. triado in pri Tradicionalnem slovenskem zajtrku. Od leta 2011 smo dve leti veliko pozornosti posvetili projektu Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja. To je bil razvojni projekt, podprt s sredstvi iz evropskega sklada, katerega osnovni namen je prispevati k zagotavljanju enakih izobraževalnih možnosti in dostopa do kakovostnega izobraževanja ter prispevati k uresničevanju nacionalne strategije za razvoj bralne pismenosti. Tega leta smo se vključili tudi v mednarodni projekt Comenius – »Gozdni vrt«. V dveh letih, kolikor je projekt trajal, smo naredili načrt za šolski ekovrt in ga tudi postavili, spoznavali jezike držav, ki so v projektu sodelovale, oblikovali spletno stran projekta, obiskali Poljsko, Španijo, Latvijo, Finsko in Portugalsko in organizirali projektno srečanje. V projektu je sodelovalo devet držav – Finska, Italija, Latvija, Madžarska, Poljska, Portugalska, Španija in Velika Britanija. Z njimi smo vzpostavili novo mrežo sodelovanja. Projektne dejavnosti so v našo šolo prinesle novo mednarodno razsežnost in povečale motivacijo za mednarodno sodelovanje ter učenje tujega jezika pri učiteljih in učencih. Delo v večkulturni skupnosti je bilo dinamično in je prineslo dragocene izkušnje, kot so izmenjave primerov dobre prakse ter odkrivanje kulturnih in jezikovnih raznolikosti. Skoraj vsaka država partnerica je bila gostiteljica delovnega srečanja, tako da smo lahko neposredno spoznavali različne šolske sisteme ter začutili utrip življenja v posameznem mestu. Šola se je s tem projektom povezala z evropskim prostorom in odprla svoja vrata za sodelovanje z drugimi ustanovami. Od 22. do 25. marca 2012 so učitelji sodelujočih evropskih držav obiskali tudi OŠ Hajdina in Občino Hajdina. Projekt Simbioza se na šoli odvija od leta 2011. Temelji na medgeneracijskem sodelovanju in prenosu znanja, kjer se učenci na delavnicah preizkušajo v vlogi učiteljev in starejše udeležence učijo osnov računalništva, ki jim lahko mnogokrat olajšajo življenje v dobi informacijske tehnologije. Pokažejo jim, kako napisati dokument, brskati po spletu, poslati e-pošto, prilagodijo pa se tudi glede vprašanj in potreb udeležencev. 51

Srečanje učiteljev iz evropskih šol na OŠ Hajdina – po obisku pri županu.

Udeleženci na računalniških delavnicah v okviru projekta Simbioza

Na pobudo Čebelarske zveze Slovenije je nastal vseslovenski projekt Tradicionalni slovenski zajtrk. Že od leta 2011 tretji petek v novembru organiziramo zajtrk s kruhom, maslom, medom, mlekom in jabolkom – vse je slovenskega porekla. Ob tem želimo poudariti pomen zajtrka predvsem za šolajočo mladino in otroke, jih poučiti o prednostih lokalno pridelanih živil, pomenu kmetijske dejavnosti za okolje in pomenu čebelarstva za kmetijsko pridelavo, gospodarske dejavnosti in za širše okolje. Zajtrka se udeležuje tudi župan Občine Hajdina mag. Stanislav Glažar. Šola je v mednarodni projekt Zdrava šola vključena od leta 1998. Velik pomen je na preventivnih dejavnostih na področjih duševnega zdravja, zdrave prehrane, gibanja in medsebojnih odnosov ter nenasilne komunikacije. Šola

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

tvijo medsebojnih odnosov in skrbi za okolje ter naravo. Pri uresničevanju ciljev smo bili uspešni, saj smo v prvih letih dosegali prva mesta pri predstavitvi projektov, prav tako na različnih natečajih. S programom ekošole smo razvijali pozitivne človeške vrednote za zdravo življenje in ustvarjanje pozitivne razredne klime. Pozitivna klima je ključ do boljšega znanja in dobrega počutja, zato smo dejavnosti ekošole povezali z drugimi projekti, saj smo na šoli razvijali nove projekte, kjer so se naši cilji prepletali. Junija 2011 smo projekt ekošola končali.

Tradicionalni slovenski zajtrk na OŠ Hajdina

zelo dobro sodeluje s šolsko zdravstveno in zobozdravstveno službo v okviru preventivne dejavnosti. Spodbudno je tudi sodelovanje z lokalno skupnostjo (s starši, občino, društvi). Šola ves čas skrbi za vsestranski razvoj dobrih medsebojnih odnosov med učitelji in učenci, spodbuja uživanje sadja in zelenjave pri šolskih obrokih ter v kurikulum vključuje vsebine zdravja. V šolskem letu 2006/2007 se je šola vključila v projekt Ekošola kot način življenja. Zavedanje, da lahko naši učenci vplivajo in sprejemajo pomembne odločitve že v bližnji prihodnosti, nas je spodbudilo, da smo sledili njeni viziji: »Ekošola bogati čustvene vezi otroka do narave. Uči ga spoštovati drugačnosti in ceniti naravno dediščino ter daje učencem in učiteljem priložnost, da znanje, ki ga pridobijo pri pouku, uporabijo tudi izven šolskih prostorov.« Sledili smo spoznanju, da šola ni edina, ki uči mlade. Nanje vplivata tudi okolje in doba. Izbirali smo različne projekte, prek katerih smo prepletali pozitivne vrednote: varovanje okolja, ločeno zbiranje in reciklaža odpadkov, varovanje pitne vode, skrb za zdravo življenje, spoštovanje, mir, medsebojni odnosi, prijateljstvo, odgovornost, strpnost, prijaznost, pozitivna komunikacija … Pri uresničevanju naših »ekociljev« smo učenci, učitelji in drugi delavci šole sodelovali z lokalno skupnostjo, s starši, z društvi v Občini Hajdina. 8. 11. 2007 smo slovesno podpisali ekolistino, kjer smo se zavzeli za pozitiven odnos do hrane, sošolcev, za varčevanje z vodo in energijo ter ozaveščeno ravnanje z odpadki; vključili smo skrb za razvijanje pozitivnih vrednot in bontona. Razpisali smo natečaj za ekoznak naše šole. Nastala sta motiv čopastega ponirka, ki je še danes znak OŠ Hajdina, in ekohimna. Ekošola ozavešča skrb za človeka vključno z varovanjem zdravja, gradi-

Projekt Popestrimo šolo, ki sta ga financirala Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, je na šoli deloval od leta 2012. Program smo poimenovali Zabava, šport, učenje – recept za polno je življenje. V okviru omenjenega programa so se izvajale aktivnosti, ki so prispevale k višjemu standardu vzgojno-izobraževalnega dela na šoli. Učitelji so izvajali dejavnosti, ki so prispevale k razvoju ključnih kompetenc: sporazumevanje v maternem jeziku, sporazumevanje v tujih jezikih, matematična kompetenca, digitalna pismenost, učenje učenja, socialne in državljanske kompetence, samoiniciativnost in podjetnost ter kulturna zavest in izražanje. Ker se zavedamo pomembnosti uživanja sadja in zelenjave pri otrocih, sodeluje šola že nekaj let v evropskem projektu Shema šolskega sadja, ki poteka s finančno podporo Evropske skupnosti. Sadje in zelenjava predstavljata pomembno skupino živil v uravnoteženi prehrani šolarja. Tako sadje kot zelenjava v svoji sestavi vključujeta visok delež vode, prehranskih vlaknin in zaščitnih snovi – vitaminov in mineralov, ki pomembno vplivajo na zdravje človeka. Namen projekta je ustaviti trend zmanjševanja porabe sadja in zelenjave in hkrati omejiti naraščanje pojava prekomerne telesne teže pri otrocih, ki povečuje tveganje za bolezni sodobnega časa. V šolskem letu 2017/18 se je projekt preimenoval v Šolsko shemo. Učencem zraven sadja in zelenjave ponujamo še mleko in mlečne izdelke lokalnih proizvajalcev. Na javnem razpisu prek Zavoda za šport Planica smo bili v letu 2013 izbrani za izvajanje projekta Zdrav življenjski slog, ki sta ga financirala Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Program je bil usmerjen v razvoj temeljnih gibalnih sposobnosti in 52

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

spodbujanje zdravega življenjskega sloga. Vsebina programa je zajemala predstavitev športnih panog, urbanih športov, seznanitev učencev s temelji zdrave prehrane in zdravega življenjskega sloga, izboljšanje splošne fizične pripravljenosti in izvedbo aktivnosti v času pouka prostih dni. V šolskem letu 2017/18 se je projekt Zdrav življenjski slog končal. V projektu Spoznajmo države Evropske unije sodeluje šola Hajdina poleg drugih osnovnih šol s širšega ptujskega območja prek Turističnega društva Ptuj že od leta 2010. V okviru projekta se predstavljajo vse države, članice EU, na stojnicah in s kulturnim programom. Izbrana država naše šole je Portugalska in vsako leto je določena tematika, ki se obravnava poleg osnovnih značilnosti izbrane države. Pri Društvu Bralna značka Slovenije – ZPMS so v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo RS osnovali projekt Medgeneracijsko branje mladinskih knjig, s katerim želijo povezati skupine mladih bralcev iz srednjih šol in 3. triletja OŠ in odrasle bralce v istem kraju (isti splošni knjižnici, na isti šoli ipd.). K temu projektu se je v šolskem letu 2016/17 priključila tudi OŠ Hajdina. Projekt Rastem s knjigo je nacionalni projekt, ki poteka v osnovnih šolah po Sloveniji v organizaciji Javne agencije za knjigo RS, Ministrstva za kulturo RS, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS in Združenja splošnih knjižnic. Uradni začetek projekta je 8. september, mednarodni dan pismenosti. Ob podpori Zavoda za šolstvo RS in sodelovanju splošnih knjižnic želimo slovensko mladinsko leposlovno delo približati vsakemu sedmošolcu. Ob tem sodelujemo s knjižnico Ivana Potrča Ptuj, kjer ob predstavitvi knjižnice sedmošolci prejmejo tudi knjigo. Šola sodeluje tudi v projektih, ki so vezani na prometno varnost – Pasavček in Policist Leon svetuje. V okviru projekta Pasavček seznanjamo otroke, starše in stare starše z vrstami sedežev, varnim in pravilnim pripenjanjem z varnostnim pasom. Projekt Policist Leon svetuje poteka v sodelovanju s slovensko policijo in je namenjen učencem 5. razreda. Z njim želijo otroke na primeren način opozoriti na nevarnosti, jih seznaniti s tem, kako se lahko pred njimi zaščitijo ali se jim izognejo, predvsem pa jih želijo spodbuditi k pravilnemu obnašanju tako v prometu kot tudi drugje. Med učence tako celo šolsko leto prihaja 53

Učenci OŠ Hajdina ob stojnici, s katero so predstavljali Portugalsko.

rajonski policist, ki jim predstavi nevarnosti v prometu, na internetu, pouči jih o pirotehničnih sredstvih, kako ravnati ob izsiljevanju ali drugem nasilju, kako ravnati ob kraji telefona ali kolesa. Osnovna šola Hajdina je sodelovala tudi pri izvajanju igre Prometna kača (Traffic snake game). Prometna kača poteka v sklopu projekta Traffic snake game network, katerega partner je Razvojna agencija Sinergija. Projekt je delno sofinanciran iz programa EU Intelligent Energy Europe. Cilj izvajanja igre je zmanjševanje onesnaževanja okolja z izpušnimi plini in povečanje uporabe trajnostnih načinov mobilnosti. Ob igri Prometna kača so si učenci vsakega razreda prizadevali za 20-odstotno spremembo načina prevoza v korist trajnostnih načinov prevozov. V času izvedbe igre smo na šoli organizirali tudi enodnevni prihod in odhod iz šole peš brez šolskega avtobusa. Prek Šole za ravnatelje smo v letu 2014/15 sodelovali v projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti. V projektu so se izvajale vsebine v celotni lokalni skupnosti, s katerimi smo želeli izboljšati medsebojne odnose, se medgeneracijsko povezovati, ukvarjati s telesnimi aktivnostmi ter se kulturno izobraževati. Večina teh aktivnosti je temeljila na prostovoljstvu tako otrok, staršev, širše lokalne skupnosti ter tudi nas, učiteljev. Šole so bile oblikovane v mreže. V naši mreži so tako zraven nas še bile OŠ Cirkulane Zavrč, OŠ Duplek in OŠ Starše. Vsaka šola je izvajala aktivnosti, za katere se je sama odločila, nekaj aktivnostih

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

pa je bilo takšnih, kjer so sodelovale vse štiri šole hkrati. Med šolami je prišlo do več oblik druženja. Naši učenci so bili povabljeni na OŠ Starše na tradicionalno prireditev Pozdrav jeseni. Učenci so izdelali različne izdelke in jih ob tej priložnosti prodajali mimoidočim. V okviru prireditve je potekal mednarodni otroški folklorni festival. Na njej so nastopali tudi naši učenci. Na povabilo OŠ Duplek so se udeležili še prireditve z naslovom Trgatev v Dupleku, v Staršah pustne povorke in bralne noči na OŠ Duplek. V okviru tega projekta je srečanje učencev šol v mreži potekalo tudi na OŠ Cirkulane - Zavrč in na OŠ Hajdina. V šolskem letu 2014/15 smo na povabilo podjetja Talum, ki je praznovalo 60-letnico svojega obstoja, sodelovali v projektu Lahkotni svet. S tem smo želeli učencem predstaviti ravnanje z odpadki iz aluminija, pomen reciklaže za naravno okolje in jih spodbuditi k ustvarjanju na temo aluminija. Vse aktivnosti smo vpletli v pouk pri posameznih predmetih, organizirali pa smo tudi tehniški dan za vse učence. Podjetje Talum je zaposlene delavce šole povabilo na ogled »fabrike«. Ob strokovnem vodenju smo se 18. 9. 2014 seznanili z zgodovinskim razvojem tovarne in pobliže spoznali njihovo osnovno dejavnost. Izdelke, ki so nastali v okviru projekta, smo poslali na razstavo. Dva oddelka sta bila nagrajena in si s tem prislužila nagrado za ekskurzijo v Živalski vrt v Ljubljano.

krajih hajdinske občine z veliko dobre volje, da čisto naše bi bilo okolje.

Na čistilni akciji

Z gasilskimi društvi Občine Hajdina sodelujemo pri različnih dejavnostih, vsako leto pa je izvedena evakuacijska vaja kot preventivna dejavnost, če bi se zgodilo kaj nepredvidenega. Izvaja jo eno izmed štirih prostovoljnih gasilskih društev v Občini Hajdina.

SODELOVANJE Z LOKALNO SKUPNOSTJO Pod okriljem organizacije Šport špas smo vsako leto od leta 2008 do leta 2017 v maju organizirali Dan druženja in gibanja vseh generacij. Medgeneracijsko sodelovanje in druženje občanov je bilo prepleteno z vsebinami okoljevarstva, zdravja, gibanja in humanosti. Povezovali smo se z Diabetološko ambulanto na Hajdini, s Športnim društvom Hajdina, Planinskim društvom Hajdina, z vsemi štirimi društvi kmečkih žena in deklet in z drugimi lokalnimi društvi. Vsako leto se je te prireditve udeležilo okrog 400 udeležencev. Vsebinsko je bil program razdeljen na različne vsebine: skupni pohod vseh generacij, meritve srčnega utripa in krvnega tlaka, ekostojnice, pohvale za najštevilnejšo družino, najstarejšega in najmlajšega pohodnika. Učenci vsako leto sodelujejo pri čistilnih akcijah, ki jih je organizirala Občina Hajdina. Tako smo se podali po

Gasilci med učenci OŠ Hajdina

11. septembra 2015 je na OŠ Hajdina zaživel Gandinov tabor. V sodelovanju s Turističnim društvom Mitra Hajdina se je telovadnica OŠ Hajdina spremenila v pravi srednjeveški dvor, po katerem se sprehajajo dvorne dame, vitezi, dvorni norčki. Predstavile so se tudi skupine iz Avstrije, Ribnice, Turjaka in Društvo Cesarsko-kraljevi Ptuj. Bilo je veliko srednjeveške glasbe in plesa, izvedle pa so se zabavne vaške igre med občani vasi Občine Hajdina. Takšne naloge so pomembne, ker prispevajo k razvoju turizma v občini, predstavljajo turistično ponudbo kraja, spodbujajo sodelovanje šole in lokalne skupnosti 54

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

ter spodbujajo odgovornost za ohranjanje naravne in kulturne dediščine kraja.

Utrinek z Gandinovega tabora na OŠ Hajdina

Pred odprtjem čebelnjaka

18. marca 2016 je Občina Hajdina sodelovala v oddaji Dobro jutro. K temu se je pridružila tudi šola. Pred šolo so se predstavili likovniki, nastopili pa so folklorniki šolski pevski zbor in učenci s stojnico o Gandinu.

Slovesnost ob čebelnjaku

Skupinska fotografija po snemanju oddaje Dobro jutro

V šolskem letu 2016/17 smo 22. aprila 2017 slovesno odprtje šolskega čebelnjaka proslavili skupaj s Čebelarskim društvom Turnišče, ki je obeležilo že 50-letnico delovanja. Od leta 2014 na OŠ Hajdina deluje čebelarski krožek pod mentorstvom čebelarja Slavka Čeha in somentoric. Župan Občine Hajdina mag. Stanislav Glažar, ravnateljica OŠ Hajdina Vesna Mesarič Lorber in predsednica Čebelarskega društva Turnišče Suzana Žumer, smo s simbolnim prerezom vrvice uradno odprli čebelnjak in ga predali v upravljanje čebelarskemu krožku OŠ Hajdina. Čebelnjak je namenjen učenju in približevanju čebelarstva otrokom. Blagoslov nove pridobitve je opravil naddekan, župnik iz fare svetega Martina, Marijan Fesel.

20. februarja 2018 smo gostili Hiško eksperimentov iz Ljubljane. Učenci so imeli priložnost sodelovati na dogodkih eksperimentiranja, lahko pa so tudi sami preizkušali različne eksperimente. Dogodek nam je finančno omogočila lokalna skupnost.

Hiška eksperimentov na obisku

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

SODELOVANJE S HRVAŠKO ŠOLO OŠ SIDE KOŠUTIĆ RADOBOJ

pogledali občinsko zgradbo Občine Hajdina in župnijsko cerkev sv. Martina na Hajdini. Učence in učitelje sta pozdravila župan Občine Hajdina in župnik. Po konča-

V jeseni 2015 smo vzpostavili sodelovanje s hrvaško OŠ Side Košutić Radoboj. V februarju 2016 se je 18 pedagoških delavcev odpravilo na omenjeno šolo na Hrvaško. Ogledali smo si jo, primerjali naš šolski sistem z njihovim, pokazali pa so nam tudi znamenitosti kraja. V ponedeljek, 21. marca 2016, so nam hrvaški učitelji obisk vrnili. Pri nas so si ogledali 1. mitrej na Zgornji Hajdini, se oglasili na Občini Hajdina, kjer jih je sprejel župan mag. Stanislav Glažar. Cerkev sv. Martina na Hajdini pa jim je prijazno predstavil župnik Marijan Fesel. Sledilo je kosilo v šoli in načrtovanje nadaljnjih poti sodelovanja. 7. aprila 2017 so nas obiskali hrvaški nadarjeni učenci z OŠ Side Košutić iz Radoboja. Ob prihodu so si najprej

Pedagoški delavci z OŠ Side Košutić z Radoboja na prvem obisku na Hajdini

Učenci in učitelji OŠ Hajdina in OŠ Side Košutić Radoboj s Hrvaške na srečanju na Hajdini

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Učenci OŠ Hajdina na ekskurziji v Krapini aprila 2018

nih ogledih in prihodu v šolo so se učenci razporedili v delavnice, v katerih so sodelovali tudi učenci naše šole. Po izvedbi delavnic je sledila predstavitev, nato pa še kulturni program, ki so ga pripravili učenci s Hrvaške tako v slovenskem kot v hrvaškem jeziku. 17. novembra 2017 so hrvaški nadarjeni učenci obiskali našo šolo in skupaj smo se odpravili na Ptuj. Ogled Ptujskega gradu pod vodstvom vodiča in muzejske zbirke je bil prav tako zanimiv kot stari del mesta Ptuja. Učenci so bili na gradu najbolj navdušeni nad maskami, še posebej nad kurentom, katerega opravo so si lahko pomerili in se z njo fotografirali. Po ogledu glasbene zbirke se je ponudila učencem tudi priložnost, da so lahko zaigrali na klavir. Že na grajskem hribu smo lahko opazovali srednjeveški Ptuj in okolico, potem pa smo se po njem še sprehodili in se ustavili ob pomembnih kulturnih spomenikih. 12. aprila 2018 so naši nadarjeni učenci spet obiskali Hrvaško. Sodobni Muzej krapinskih neandertalcev, ki stoji v neposredni bližini znanega najdišča pračloveka, je multimedijsko in tehnološko opremljen. Učenci so si v Krapini ogledali tudi Muzej starodobnih vozil in se sprehodili po mestu. Spoznali so zgodovino kraja, pomembne zgodovinske osebnosti in obeležja. Po ekskurziji je sledilo druženje vseh učencev na OŠ Side Košutić Radoboj.

TEKMOVANJA Učenci naše šole so bili uspešni tudi z raziskovalnimi nalogami, ki so na ogled na šolski spletni strani. Raziskovalne naloge so učenci pripravljali in jih še pripravljajo prek Turistične zveze Slovenije in Zavoda Bistra Ptuj. Izdali smo tudi več literarnih glasil in časopisov, šola pa uspešno sodeluje na športnih tekmovanjih, kjer so učenci tako ekipno kot posamezno zelo uspešni, o čemer pričajo medalje in pokali. 7. maja 2016 je na OŠ Hajdina potekalo 18. medobčinsko tekmovanje Kaj veš o prometu. Tekmovanje je bilo

Tekmovalci pred tekmovanje »Kaj veš o prometu?«

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

organizirano v sodelovanju z OŠ Hajdina in Svetom za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Občine Hajdina. Osnovnošolci in dijaki so preverjali znanje prometnih predpisov, pomerili so se v spretnostni vožnji po poligonu in v dejanskem prometu. Tekmovalo je 37 tekmovalcev iz devetih osnovnih šol.

Hajdinski udeleženci tekmovanja »Kaj veš o prometu? z županom Občine Hajdina mag. Stanislavom Glažarjem, s predsednikom Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Občine Hajdina Slavkom Burjanom in ravnateljico Osnovne šole Hajdina Vesno Mesarič Lorber

PRAZNOVALI SMO OB DNEVIH ŠOLE Leto 2010 – Dan šole je bil namenjen sajenju dreves v okviru projekta ENO, ki povezuje otroke vsega sveta v skupni skrbi za okolje. V okolici šole je bila posajena jablana. Dogodek je bil zaznamovan kot praktičen način poučevanja okoljske vzgoje. Leto 2011 – Dan šole je bil usmerjen k spoznavanju življenja in dela v srednjem veku. Zaključil se je s koncertom vokalno-instrumentalne skupine Dzvinha iz Ukrajine v župnijski cerkvi sv. Martina na Hajdini. Leto 2012 – Ob dnevu šole smo praznovali 115-letnico naše šolske zgradbe in 15-letnico od izgradnje telovadnice in prizidka. Prireditev je imela naslov Zemlja je naša velika učiteljica. Praznik šole so učenci in učitelji proslavili s pesmijo in plesom. Predvajan je bil tudi film o šoli Hajdina in o vrtcu Najdihojca.

Leto 2013 – Na dan šole je bil slavnostno odprt športni park z nogometnim igriščem z umetno travo, igriščem za odbojko na mivki, atletsko stezo ter košarkarsko-rokometnim igriščem. Prireditev so popestrili mladi športniki s šole in iz vrtca. Leto 2014 – Dan šole je bil plesno obarvan. Člani Akademske folklorne skupine Študent iz Maribora so obiskali učence in jim predstavili značilnosti ljudskega plesa, petja in ljudskih običajev. Učence so naučili nekaj slovenskih plesov, s katerimi so se ob koncu dneva predstavili na prireditvi za starše, delavce šole in upokojene delavce šole. V tem letu sta bili tudi končani energetska sanacija in nova fasada na starem delu šole. Po kulturnem programu je sledila prireditev Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo, ki je potekala v okviru Radia-Tednika Ptuj in ga je finančno podprla Občina Hajdina. Leto 2015 – Dan šole je bil namenjen skrbi za okolje in ekologiji medsebojnih odnosov. Učenci so gradnjo mavrice vrednot predstavili na prireditvi. Leto 2016 – Dan šole smo obeležili s prireditvijo Kako smo se ženili. Program je bil posvečen poročnim običajem kot bogastvu kulturne dediščine. Bil je splet glasbeno-pevsko-plesnih točk. Na dnevu šole so nas obiskali tudi učitelji in ravnateljica z OŠ Side Košutić s Hrvaške. Leto 2017 – Dan šole smo posvetili 120-letnici šolske stavbe in 20-letnici šolskega prizidka. V kulturnem programu so učenci razkrivali zgodbe s hajdinske šole in se zazrli tudi v preteklost. Na obisku je bil Šolski muzej iz Ljubljane, ki je popestril dogajanje in učence popeljal v čas, ko je bilo v šoli drugače. Obiskali so nas tudi učenci in učitelji OŠ Side Košutić s Hrvaške.

NAŠE DOBRODELNE PRIREDITVE Vsako leto od leta 2011 šola organizira dobrodelne prireditve in bazarje. Starši učencev in obiskovalci z dobrodelnimi prispevki, ki so v celoti namenjeni šolskemu skladu, pomagajo učencem pri plačilu nadstandardnih dejavnosti in socialno ogroženim. V letu 2011 je bila aprila dobrodelna prireditev Od dobrodelnosti k napredku in v decembru istega leta Dobrodelnost ne pozna meja. V letu 2012 je bila dobrodelna prireditev 58

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

z nastopom glasbenih gostov pod naslovom Skupaj zmoremo več, v letu 2013 pa pod naslovom Stopimo skupaj za boljši svet. Leta 2014 in 2015 je namesto dobrodelne prireditve v šolski telovadnici potekal prednovoletni bazar z naslovom Delo pridnih rok hajdinskih otrok. V uradnem delu so nastopili učenci od 1. do 3. razreda, otroški pevski zbor in Učiteljsko-vzgojiteljski pevski zbor OŠ Hajdina. Med prodajo na stojnicah sta potekala glasbeni Pokaži, kaj znaš in druženje obiskovalcev ob čaju in pecivu. V letih 2016 in 2017 je prav tako potekal bazar pod naslovom Delo pridnih rok hajdinskih otrok. Vsako leto je po bazarju sledila prireditev Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo v sodelovanju z družbo Radio-Tednik Ptuj, Občino Hajdina in OŠ Hajdina. Nastopili so učenci OŠ Hajdina z izbranimi pesmimi.

Na dobrodelnem bazarju

SREČANJA NADARJENIH UČENCEV Osnovna šola Hajdina je začela sodelovanje naših nadarjenih učencev z nadarjenimi učenci OŠ Breg, OŠ Borisa Kidriča Kidričevo, OŠ Cirkovce in OŠ Kuzma v letu 2012. Za nadarjene je bilo 24. februarja 2014 organizirano srečanje na OŠ Hajdina. Učenci so ves dopoldan sodelovali v različnih delavnicah, katerih mentorji so bili učitelji sodelujočih šol, popoldan pa so svoje aktivnosti predstavili staršem. V letu 2018 je bilo srečanje nadarjenih učencev na OŠ Hajdina. Delavnica je potekala na temo Kulturna dediščina. Učenci so v šoli tudi prenočili.

Zbrani nadarjeni učenci v letu 2012

Zbranih je nekaj utrinkov, ki so zaznamovali naše osemletno delo. Za uspešnost v vseh teh letih se zahvaljujem sodelavcem in sodelavkam, učencem in učenkam, ki so s svojim delom, prizadevnostjo in sodelovanjem gradili mozaik uspešnosti hajdinske šole.

Utrinek z dela v delavnicah

HAJDINSKE STOPINJE UÄ&#x152;ENOSTI

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Silva Hajšek in Andreja Novak, učiteljici

Obiskali so nas … Pomembni »dogodki« Iz knjige vtisov, v katero so zapisovali misli soustvarjalci in pomembni obiskovalci naše polpretekle zgodovine.

Ob 100-letnici šole in odprtju prizidka so znani Slovenci zapisali: Prvič v Hajdini ob stoletnici šole sem iznenaden tako nad stavbo, ki sega v dobo 100 let nazaj, predvsem pa zavoljo prizidka – nove prostore, svetle in zračne stavbe, ki me je razveselila in obenem spomnila na dobo, v kateri sem vadil v telovadnicah. Čestitam šoli na tej edinstveni pridobitvi. 26. 9. 1997 100-letnik Leon Štukelj Na posvetu ravnateljev in strokovnih sodelavcev MŠŠ in ZŠ o 9-letni OŠ je Ljubica Marjanovič Umek zapisala: Prvič sem bila na šoli v upanju, da bom še kdaj – ni moč posebej ugibati, zakaj. Ob 40-letnici Najdihojce nas je z obiskom počastil Tone Pavček in 21. 10. 1999 spesnil: Všeč mi je, seveda, Hajdina: ima praznik za svetega Martina, ima Najdihojco in polno otrok, ki jim gre branje hudo od rok – in naj ima v tej knjigi vtisov še enega izmed mnogih podpisov – mojega. Prvi založniki naše literarne revije so bili tudi učenci naše šole. Takole pravijo: Veseli me, da Najdihojca obstaja še po štiridesetih letih. Jože Klemenčič Želim si naslednje podobne obletnice.

Vili Polajžer

Ob 40-letnici našega glasila so nas obiskali tudi (od leve) Jože Klemenčič, Vili Polajžer in Stanko Lepej.

50 let poteka, odkar sem prestopil hišo učenosti na Hajdini. Kakšno naključje. Danes je 40 let, ko je luč sveta zagledala 1. Najdihojca. Vsi, prav vsi smo na ta dogodek ponosni. Čestitamo. Stanko Lepej Ob dnevu odprtih vrat 21. 4. 2000 nas je obiskala predstojnica ZZŠ MB. Iskrene čestitke za Vaše uspehe. Šola izkazuje uspehe s kvali teto in z izdelki, ki jih razstavljate. Vera Bevc, ZZŠ MB Ivanu Cimermanu smo posvetili literarni večer. Ob tej priložnosti je zapisal: Hajdinčanom! Iz ajde je zrasla Hajdina, ta sneg, ki v septembru zori. V Panonski dolini edina pogače najboljše rodi. S himno Bralne značke smo počastili obiske naših literatov: Po celem svetu pridemo v pižami in s copati, nikomur nič ne jemljemo, pa smo vse bolj bogati, zato, ker so na svetu knjige in ker znamo brati. Andrej Rozman Roza

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

2006 Veseli me, da sem lahko ob 45-letnici Bralne značke obiskal Osnovno šolo Hajdina, ki se lahko pohvali z bogato tradicijo; tudi Najdihojca priča o tem. Lepo pa je priti na šolo, ki ima veliko bralcev. Upam, da bo tako tudi ob 100-letnici Bralne značke. Slavko Pregl

vzgojno-izobraževalni ustanovi, se ponaša Hajdina z novo pridobitvijo. Čestitam in veliko uspehov in veselja pri uva janju malčkov v življenje. Praznujem z vami! Olga Serdinšek

Prisrčni otroci, normalni učitelji, prijateljsko vzdušje – kaj drugega od Štajercev tako ali tako ne moreš pričakovati. Su per ste! Hvala! Desa Muck

7. 2. 2012 je našo šolo obiskala Maja Keuc. Učenci novinarskega krožka so z njo poklepetali in jo predstavili tudi v lokalnem časopisu.

2007 Obisk delegacije MŠŠ Ljubljana, Hajdina, 13. 11. 2007 V okviru obiska Vlade republike Slovenije v Podravju smo danes obiskali lepo in uspešno osnovno šolo v Hajdini. Učite ljem in učencem želim veliko uspehov pri delu in učenju. Milan Zver, minister 2008 Je pomlad in zaljubljenci se gledajo, otroci berejo, Partljiči nastopajo, oblaki letajo in škropijo. In je vse kot mora biti.

Tone Partljič

50-letnica Najdihojce, 23. 10. 2009 Lepo je bilo po dolgih letih znova pogledati na stopnišče pa v 4. b pa na igrišče … Čestitke ob Abrahamu. Samo Strelec 2009 Zaključek bralne značke Lepo je bilo. Celo vreme, kaj šele učenke & učenci. Zdi se, da so se imeli prijetno. Andrej Rozman Roza 22. 4. 2010 Primož Suhodolčan, trikratni dobitnik nagrade za naj knjigo leta, zapiše: Kaj je prava stvar? Kdaj je polna vreča. Če v nogavici je denar ali v »štumfu« sreča. 31. 8. 2010 je ob odprtju vrtca zapisala naša učiteljica: Super! Super! Ravno ob dnevu, ko zaključujem svoje delo v

2011 – Učiteljsko-vzgojiteljski zbor z Urošem Sagadinom (18 strokovnih delavk OŠ in vrtca Hajdina)

13. 4. 2012 so naši novinarji gostili boksarskega prvaka Dejana Zavca. Zanimiv intervju so tudi objavili. 23. 4. 2013: Film učencev Slavko Pregl – Spričevalo Ob svetovnem dnevu knjige in Liljani Klemenčič je Slavko Pregl zablestel s svojim delom Spričevalo v filmu učencev naše šole in dodal: Znova sem prišel na Hajdino (tokrat že tretjič – tudi ob 50-letnici Najdihojce), da sem lahko ujel dekleta in fante, preden odpotujejo v Hollywood. Čestitam ustvarjalcem filma in seveda vsem akterjem, ki imajo radi knjige. Odlično, da vodstvo šole vzpostavlja dobro vzdušje! Comenius Od 21. do 23. 3. 2012 smo gostili učitelje in učiteljice iz Velike Britanije, Finske, Madžarske, Italije, Poljske, Španije, Portugalske in Latvije. Ponosni smo, da se je tudi naša šola znašla na evropskem zemljevidu osnovnih šol. Tatjana Lukovnjak V letih 2011–2013 smo se posvetili projektu Bralne pismenosti. Svoje ideje smo 17. aprila na prireditvi Beri ali se cme ri zbrali v sestavke in pesmi ter vanje vtkali naše misli v najrazličnejših umetniških izpovedih. Hkrati smo izpostavili znanje kot nenadomestljivo vrednoto. Ob skupnem branju so nastajale izvirne ideje za poustvarjanje. Medse smo tokrat povabili zbirateljico ljudskega blaga, pevko in pravljičarko Ljobo Jenče, ki nas je s svojim čutom za oživljanje pravljičnih junakov, ljudskih pesmi in zgodb navdušila. Silva Hajšek

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Pozdravljeni vsi v šoli Hajdina, z enim najstarejših imen pri nas, v kraju, kjer je hodil ded najpomembnejšega evrop skega junaka Parsifala. Veseli me, da ste na tenko in globoko prisluhnili besedi slovenskega izročila, naši dediščini, ki je skupaj z nami rastla skozi stoletja in nas oblikovala! Da bi živeli tudi z velikim rodom v svetlem vsakdanjiku in prazniku in kot rečeno – v nekaj letih se vsi ponovno dobimo s trstenkami v rokah! Ljoba Jenče Film o OŠ Hajdina V šolskem letu 2012/13, ko smo praznovali 115-letnico našega obstoja, pred 15 leti pa smo s ponosom vstopili še v dograjeno telovadnico in prizidek in se tako med prvimi v Sloveniji podali v devetletno osnovno šolanje, smo to želeli obeležiti s filmom o šoli, kot prvim digitalnim projektom in posnetkom našega dela ob pomoči našega lokalnega snemalca in novinarke Tatjane Mohorko. 17. sept. 2012 smo ga tudi prvič predstavili širši javnosti ob dnevu šole. SH 2014 Skupaj smo zelo lepo počastili dan knjige, za kar se vam is kreno zahvaljujemo – bili ste izjemni poslušalci! Berite še naprej in uživajte! Aksinija Kermauner 2015 Gibanje in kultura Bilo je tako čudovito, da sem besede iskal v zraku, ki smo ga

V knjigo vtisov je svoje vtise zapisalo kar nekaj znanih Slovencev.

sekali s svojimi vzdihi. Takšne otroke redko srečaš. Še pridem, to obljubim. Gibanje je najbolj pomembno, saj iz njega prihaja duh. Esad Babačić 2016 Z ženo Bojano sva bila ganjena, da vas zanima trpljenje soljudi v Sudanu. Soljudi – staroselskih domačinov, kmetov in pastirjev, ki jih mednarodni razbojniki izganjajo in iz trebljajo iz njihove zemlje, na kateri so se rodili in v kateri trohnijo duše njihovih legendarnih x prednikov. To straho tno ponižanje in te največje krivice ne zanimajo vseh naših pripadnikov iste vrste življenja na zemlji homosapiens sapi ens. Vaše sočutje nama je v največjo vzpodbudo. Je dokaz, da se je vredno boriti za ohranitev človečnosti in človekoljubja naprej. Tomo Križnar, Bojana Križnar 2017 Hajdina je lepa in dobra ob cesti in blizu Drave. Ravnate ljica lepa in prijazna in taki so vsi po vrsti–učiteljice, učenci, igralci in kuharice … Se vidimo čez petdeset let! Tone Partljič 2018 Hajdinke in Hajdinci! Hajdi na knjige! Hvala za prijetno druženje.* Naj vas knjige popeljejo na divja potovanja po širjavah do mišljije. Boštjan Gorenc Pižama

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Silva Hajšek, učiteljica in knjižničarka

Šolska knjižnica danes in nekoč Knjige niso edine, ki knjižnicam dajejo poseben pomen. Sprehajanje po zgodovini šolske knjige in knjižnice je pustilo v meni globok pečat. Ko sem nekoč zapisala, da v njej radi dvigujemo knjižni prah, sem seveda imela v mislih nešteta iskanja po knjižnih policah za dogodivščinami književnih junakov, vzetih iz vsakdanjega življenja, projektov, drobnih iskrivih dejanj in tekmovanj, predvsem pa druženja ob knjigah, takih in drugačnih, ki so zapolnjevale naše urice branja. Knjižnico smo tako poimenovali Krt, kot simbol nenehnega iskanja za čim neizbrisljivim, a že davno znanim. Čeprav nisem tisti tip bralca, ki bi sedel ob knjigi in ga ure in ure ne vidiš na svetlo, saj sem ljubiteljica narave, je tiskana beseda povsod moja zvesta spremljevalka. Ob mentorstvu Bralne pismenosti, Bralne značke, projektnih in raziskovalnih nalog je pouk ob strokovni in leposlovni dejavnosti potekal med knjižnimi policami, ki ponujajo aktualne in »zaprašene« vsebine v literaturi pa tudi revijah. Prelistamo lahko enciklopedije ali poiščemo kaj na spletnih straneh, ki so nam na voljo. Vsak mesec pa učence razveselimo s kakšno novo knjigo. Učenci tako radi prihajajo tudi na bralne urice, na katerih s pomočjo knjižničarke spoznavajo svet knjig, besed, rim, ilustracij. Kljub novim izzivom knjiga ostaja knjiga in vsa tehnologija ne more nadomestiti nežnih srečanj ob branju in poustvarjanju. Koliko zanimivih ugank, književnih junakov ali dejstev smo razvozlali skupaj in se veselili iskrivih idej, ki smo jih delili naprej. Radi se družimo tudi z Mladinskim oddelkom Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, ki je desetletje (1994–2004) pripravljal Knjižnični kviz, strokovno in tematsko izjemno domiseln in leposlovno podkovan. Z njimi smo vzpostavljali sodelovanje na bibliopedagoških in bralno motivacijskih urah, in se tako vklapljali v pripravo referenčnih informacij in kolekcij gradiva, splošne kulture, knjižne in knjižnične izmenjave

v akcijah, ki jih pripravlja Pionirska knjižnica Ljubljana (Moja naj knjiga, Slovenski knjižni Mega kviz), v jubilejnem letu (50-letnici Mladinskega oddelka) pa smo se vključili v njihovo izvirno akcijo bralnega pospeševanja Bralna značka za odrasle, ki smo jo s pomočjo Tilke Jamnik, nekdanje knjižničarke v knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani, nadgradili z Medgeneracijskim branjem, akcijo, v kateri sodelujejo učenci, učitelji in društva v občini. Ko smo odrasli vzor mladim ob spoznavanju kakovostnih del domačih in tujih avtorjev in kritičnem bralnem odnosu, oživljamo spomine na bralne užitke iz mladosti ob pomenkovanju o prebranem. Obstajajo namreč tri vrste bralcev, kot je zapisal Goethe. »Prvi uživajo, ne da bi razsojali. Tretji razsojajo, ne da bi uživali. Vmesni pa uživaje razsojajo in razsodno uživajo in ti pravzaprav poustvarjajo umetniško delo.« (Goran Petrovič, Trgovinica pri srečni roki, 2004) Ob takih dejstvih smo se tudi mi v letih 2011–2013 posvetili meddržavnemu projektu Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja. Kot vodji projekta mi je uspelo, da smo 17. aprila na prireditvi Beri ali se cmeri zbrali svoje ideje v sestavke in pesmi ter vanje vtkali naše misli v najrazličnejših umetniških izpovedih. Izpostavili smo znanje kot nenadomestljivo vrednoto. Ob skupnem branju so nastajale izvirne ideje za poustvarjanje. Učenka takrat 8. razreda Gabriela Štumberger, ki nas je že nekaj let navduševala s svojimi umetelnimi verzi o naravi, je na svoj posebni način prisluhnila tudi svoji notranji naravi, kar smo želeli predstaviti z izdajo njene prve pesniške zbirke Od slona do Prešerna. Ob zbirateljici ljudskega blaga, pevki in pravljičarki Ljobi Jenče smo bili skupaj z gostjo iz ZZŠŠ MB Barbaro Lesničar navdušeni nad njenim čutom za oživljanje pravljičnih junakov, ljudskih pesmi in zgodb. V šolskem letu 2012/13, ko smo praznovali 115-letnico 64

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Raziskovalna naloga ob pomoči intervjuvancev. (Ida Kraner deli bogate izkušnje prehranjevanja z raziskovalkama Tejo in Polono, ki sta na državnem tekmovanju dosegli zlato priznanje.) Foto in mentorica: S. H. Obisk ŠK I. Potrča Ptuj ob iskanju novih idej. Foto: S. H.

Sprejem prvošolcev s člansko izkaznico v šol. knjižnico. Foto T. Habjanič

našega obstoja, pred 15 leti pa smo s ponosom vstopili še v dograjeno telovadnico in prizidek in se tako med prvimi v Sloveniji podali v devetletno osnovno šolanje, smo to želeli obeležiti s filmom o šoli, kot prvim digitalnim projektom in posnetkom našega dela, katerega tekstovni del je nastajal v knjižnici. Ob pomoči našega lokalnega snemalca in novinarke Tatjane Mohorko smo ga tudi 17. sept. 2012 na roditeljskem sestanku staršem predstavili. Sledili smo razpisom, namenjenim našim učencem, in se preizkusili v likovnih, literarnih (Kapljice življenja, Junaki 5. a, Naredimo geselski članek v Wikipediji …) in glasbenih natečajih v sodelovanju s strokovnimi delavci ter se vključevali v raziskovalne naloge, prireditve na šoli in v lokalni skupnosti ter se ves čas predstavljali v lokalnem časopisu Hajdinčan.

Akcija Podarim ali menjam knjigo je že nekaj let stalnica ob tednu otroka. Foto: A. Novak

Kaj nam želi povedati zgodovina? Iz Šolske kronike I smo razbrali, da se je tudi knjižnica začela voditi 20. februarja 1897. Že iz let 1875–1877 imamo podatke o učbenikih, seveda v nemškem jeziku. Tako zapisovalec navaja I. in II. Nemško slovnico, 5 računic (5 Rechnungsbücher), katerih avtor je Ritter v. Močnik, in Miklošičevo Začetnico, ki so bile predpisane po takratnem učnem načrtu. Z vmesnimi presledki se t. i. knjižnica, danes bi ji rekli učbeniški sklad, leta 1881 poveča za 41 knjig, ki so jih nabavili s pomočjo prispevka kateheta Pišca. Tudi naslednje leto so bile knjige na novo nabavljene in tudi podarjen, kot piše zapisovalec.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Zala Majhen s sošolci išče literaturo za pouk.

Primer bibliopedagoške ure v šol. knjižnici. Foto: A. Novak

V letu 1918–19 se šolska knjižnica prvič omenja v slovenskem jeziku. Na koncu šolskega leta je ta imela 143 spisov z 249 zvezki, učiteljska pa 245 spisov s 479 knjigami. Naročili so se Kranjske vezenine, Uradni list deželne vlade za Slovenijo in od slovenskih še Zvonček. V letih 1024–25 beremo, da si šolska mladina zelo rada izposojuje in čita knjige (514), čitajo jih pa tudi radi odrasli.

Ob pripravah na nastop

1883–84 se prvič omenja šolska knjižnica, ki pa je služila učiteljem, ki so na šoli poučevali. Na novo je bilo takrat nabavljeno četrto berilo. Šolska kronika II datira v leto 1897. Do leta 1907 je bila šolarska knjižnica (Schülerbibliothek) ali učbeniški sklad pomanjkljiv. Šolska knjižnica je zaobsegala: • učiteljsko knjižnico • ljudsko knjižnico in • kmečko knjižnico Bilo je nabavljenih nekaj novih knjig (ne omenja naslovov) in učnih sredstev, nekaj pa je bilo tudi darovalcev (Gratisbücher). Tako je šolarska knjižnica vsebovala konec šol. leta 142 spisov z 223 knjigami, učiteljska pa 140 spisov z 265 knjigami. Iz l. 1908-09 je zanimiv podatek, da je med 33 novo nabavljenimi knjigami bilo 25 knjig z naslovom Iz življenja našega cesarja Franca Jožefa I.

Leta 1927–28 dobimo sedemrazrednico, in čeprav je bilo vanjo vpisanih 349 otrok (306 jo je obiskovalo), je šolarsko knjižnico po zapisu v Šol. kroniki iz leta 1930 uporabljalo 106 »čitateljev«, med temi tudi nekateri, ki ne obiskujejo več šole. Tako beremo tudi, da je v letih 1933–34 mladina z navdušenjem segala po mladinskem slovstvu, Krajevni šolski odbor pa se na pobudo učiteljstva zaveda, kaj pomeni dobra knjiga za ljudstvo, zato je kupilo to leto mnogo lepih knjig. (prevod iz Šol. kronike S. Hajšek) September 1997 je pomemben mejnik za šolsko knjižnico, saj je vse knjižno gradivo računalniško obdelano in preseljeno v nove prostore z internetno povezavo. V mladinski in strokovni šol. knjižnici je bilo vpisanih 5780 knjižnih enot, v učbeniškem skladu pa 1683. Knjižnična dejavnost zajema aktivnosti na področju informacijske tehnologije in znanosti, saj vloga šolske knjižnice opredeljuje delo knjižničarja in s tem posredno tudi znanje, ki je za to delo potrebno. Do gradiva, ki je ločeno za učence in strokovne delavce, imajo uporabniki prost pristop. Strokovno gradivo je urejeno po sistemu UDK. Ljudsko slovstvo in leposlovje v tujem jeziku je postavljeno posebej, prav tako pesniške zbirke. 66

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

In kaj ponujamo leta 2018? Knjižnica je posodobljena, predvsem pa pripravljena na prehod v sistem COBISS. V šol. letu je od 1. 1. 20117 do 31. 12. 2017 bilo nabavljenih in vpisanih 230 knjižnih enot v skupni vrednosti 2794,24 EUR. Tako je skupaj strokovnega in leposlovnega gradiva bilo že vpisanega 11393 izvodov, aktivnih je 10364. Revialne publikacije sestavlja 22 serijskih publikacij in trije časopisi. Že tretje leto izhaja časopis o vzgoji, ki deli izkušnje Po pameti. Na voljo so tudi elektronske CD-jke in računalniki z internetno povezavo, projektor, radio ... Knjižnica je utesnjena na 67 m2 površine, od tega 32 m2 za čitalnico, v kateri imamo 32 čitalniških sedežev. Dolžina vseh polic je 137 m, od tega je 12 m naloženih z neknjižnim gradivom. V njej hranimo tudi projektne in raziskovalne naloge ter posamezne izvode raznih izdaj šolskih biltenov ob posebnih priložnostih. Zelo smo ponosni na prvo izdajo našega šol. glasila Najdihojca, ki letos izhaja že 59. leto.

Knjižnica je namenjena 35 strokovnim delavcem šole in 15 strokovnim delavcem enote vrtca ter učencem in otrokom vrtca. Uveljavljeno je medknjižnično sodelovanje. Knjižnica torej ni le prostor, kjer si je možno izposoditi knjige ali prebirati časopise, temveč je to srce šole, ki zadovoljuje kulturne, informacijske, izobraževalne, raziskovalne, komunikacijske … potrebe osnovne šole in vrtca.

Bralna značka Eden izmed mejnikov šole je tudi uvedba bralne značke v šolskem letu 1965/66, ki se je poimenovala po pisatelju Antonu Ingoliču. Takole piše v šolski kroniki: »Sledeč zgledu osnovne šole v Prevaljah na Koroškem, ki že nekaj let prireja tekmovanje v branju mladinskih knjig za Prežihovo bralno značko, je bilo v šolskem letu 1965/66 prvič izvedeno takšno tekmovanje tudi na šolah ptujske občine. Značka se imenuje po priznanem slovenskem pisatelju Antonu Ingoliču, ki je pred leti kot profesor služboval tudi na ptujski gimnaziji.« K tekmovanju se je priglasilo 70 učencev (vseh učencev je bilo 415), do konca pa je vztrajalo le 41 oziroma 39 učencev. Bronasto značko je osvojilo 21 učencev, srebrno 13 učencev, zlato pa 7 učencev. V šolskem letu 2017/18 je bralno značko osvojilo 158 ali 64 % učencev (vseh učencev je bilo 247) – 30 iz 1. a in b razreda, 26 iz 2. a in b razreda, 26 iz 3. a in b razreda, 17 iz 4. a in b razreda, 12 iz 5., 14 iz 6. a in b razreda, 10 iz 7. razreda, 11 iz 8. razreda in 14 iz 9. a in b razreda – ti učenci so bili »zlati bralci«, prejeli so tudi knjižno nagrado.

Tatjana Lukovnjak, učiteljica

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Silva Hajšek, učiteljica – knjižničarka

Najdihojca, literarno glasilo šole Devetinpetdeset let je gotovo zanimivo obdobje, nekdo tu nekje dočaka pokojnino, nekdo se veseli novega rojstva, mi smo pa tik pred praznovanjem okrogle obletnice literarne revije Najdihojca, prepričljive in izjemne popotnice naših mladih ustvarjalcev, ki se vsako leto s svojimi literarnimi in likovnimi prispevki predstavijo v njej na čisto svoj način. Ob ideji, kaj je prijatelj, sedmošolci v eni izmed številk zapišejo: Timi Petek – Človek, ki mu lahko zaupaš, Teja Bauman – moč v potrtosti, Tadeja Tumpej – kup sreče, Nina Vaupotič – oseba, ki ji zaupaš skrivnosti, Monika Vidovič – iskra upanja, Robert Mlakar – iskrena oseba in Peter Pernat – dobra duša. Razmišljanje o teh vsebinah me prevzame, ko Leja Topolovec kot šestošolka pomladansko vzdušje poveže v naslednje verze: Pomlad se prebuja, nam zdravje ponuja. Upamo, da so padle zadnje snežinke, ki na nebu so se igrale kot potepinke. Družbo nam delajo ptički in na povodcu psički. Narava oživi, v vseh barvah zacveti. Pomlad je čas za sprehod, kjer vidimo veliko naravnih lepot. Na vprašanje, kaj so oblaki, so šestošolci odgovarjali: blazina za angele (Maša Murko), posoda iz vate (Žan Sagadin), smetana na torti (Katarina Skrbinšek), pena za britje (Denis Štumberger), sod za vodo (Matic Furek) … Tako je razmišljala tudi takratna sodelavka in dolgoletna urednica Najdihojce Rozina Širovnik, ko je ob stoletnici šole na Hajdini zapisala: »Jesensko sonce s svojimi toplimi žarki boža debele zidove 100 let stare zgradbe, ki dobrohotno ponuja roko lepotici ob sebi, da bi v naslednjem stoletju družno poskrbeli za nov rod hajdinskih osnovnošolcev, željnih znanja in napredka. Pred njo se ustavi dedek in drži za roko prvošolčka. Obraz mu prešine srečen smehljaj in navdušeno vzklikne: »Poglej, kako lepa ŠOLA!« O tem so sanjale generacije hajdinskih šolarjev, o svetlih učilni cah s kabineti, o prostorni telovadnici, o jedilnici, o enoizmenskem pouku …« Dedkovo oko se zazre nekam v daljavo. V mislih podoživlja vesele trenutke, ki jih je kot kratko hlačnik preživel za zidovi stare zgradbe. Spomni se, kako so bili ustvarjalni, čeprav so delali v zelo težkih pogojih. V prijetni lipovi senci pred šolo so kovali verze za Najdihojco …« Iz prvih številk Najdihojce, ki je začela izhajati novembra leta 1959, pa najdemo tudi te zapise: »Oho, je vzkliknil striček urednik, ko je zagledal Najdihojco iz Hajdine, ki jo je pričel izdajati lite rarni krožek na Hajdini.« Tudi v časopisu Večer najdemo naslednji zapis: »Dragi hajdinski pionirji! Vaš list je IMENITEN: Mislim, da ste edina šola v Sloveniji, ki tiska svoj pionirski listič v pravi tiskarni … Zato je treba pohvaliti bivše učence Vaše šole, ki niso pozabili na hajdinske tovariše in vam požrtvovalno tiskajo časopis …« In res so to bili Stanko Lepej, Vili Polajžer in Jože Klemenčič, ki so s svojo prisotnostjo počastili tudi prireditev ob 40-letnici Najdihojce. S krajšimi prekinitvami bo naslednje leto dočakala častitljivih 60. 68

Zbornik ob 210-letnici javnega ĹĄolstva na Hajdini

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Karmen Jerenko, učiteljica

Iskrice malih nadobudnežev Kasneje smo risali portret – učiteljico. Eno izmed učenk sem vprašala, če je z risbo zadovoljna ali bi morda še kaj dodala. Povedala mi je: »Morala bi ti narisati še zobe, samo potem boš takšna kot Drakula.« Nekega dne smo se pogovarjali o različnih materialih. Ko sem vprašala, kaj bi se zgodilo, če bi nam steklo padlo iz rok, sem dobila odgovor: »Kadar vržemo steklo v steno, nastane zlomljena pločevina.« Posebej radi smo se pogovarjali o živalih. In kaj rad dela beli medved? »Beli medved rad plava in se puzga po snegu.«

Na hajdinsko šolo sem prišla pred dvajsetimi leti kot učiteljica v oddelku podaljšanega bivanja. Prvi dan mi je ostal še posebej v spominu. Z učenci smo sedeli v krogu in najprej sem se predstavila in jim začela predstavljati načrt dela v OPB. Nekaj časa so me pozorno poslušali, nato pa so me želeli prekiniti. »Učiteljica …« Nisem jim pustila do besede. »Počakajte, da povem do konca, potem pa mi boste vi povedali!« Čez nekaj časa zopet: »Učiteljica …« Še vedno nisem poslušala. Ko sem končno povedala, kar sem imela v načrtu, sem vprašala, kaj so želeli povedati. In eden izmed učencev je rekel: »Eh, nič več. Avtobus nam je že odpeljal.« Tako sem izvedela, da se hajdinski učenci v šolo vozijo z avtobusom. In tako sem začela zapisovati podobne doživljaje. Izbrala sem nekaj »iskric«, kot jim pravim: Bilo je v prvem razredu. Z učenci smo si ogledovali šolske prostore in prišli smo v zbornico. Na steni je visela slika dr. Franceta Prešerna. Eden izmed učencev me je pogledal in vprašal: »Učiteljica, pa kaj je bil 'toti' kdaj rav natelj tukaj ali kaj, da so povsod njegove slike?«

Ko smo se pogovarjali o domačih živalih, je eden izmed učencev povedal: »Mi nimamo drugih, imamo pa, no, kako se že reče … miši.« Prvič v življenju sem dobila ponudbo od prvošolca, ki je tiho vprašal: »Koliko ti dam, da ne bi več sedel poleg njega?« In kakšen hobi imajo starši? Učenka: »Moja mama je najrajši živčna.« Pisali smo prvo ocenjevanje znanja in eden izmed učencev me je vprašal: » Učiteljicaaaa, lahko čisto maaalo prepi šem od Simona?« In kako dobiti še kakšno točko pri ocenjevanju? Učenec: »Učiteljica, tukaj mi moraš dati eno točko, ker sem mislil kre sničko – žival.« (Tema je bila promet in kresnička.) Slišala ga je sošolka, ki je tudi rekla enako. Vprašala sem jo, kakšna žival je kresnička. In povedala mi je: »Tako velika (pokazala je približno pol metra), pa mi imamo eno doma, veš!« Najlepša misel, ki sem jo zapisala, je iz šole v naravi. Eden izmed fantov je zvečer jokal. Sošolci so ga tolažili. Eden pa jim je rekel: »Pustimo ga, da se zjoče, da se duša umiri.«

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Tatjana Habjanič, pevka in kronistka ŽPZ OŠ Hajdina

Ženski pevski zbor OŠ Hajdina Star slovenski pregovor pravi: Kdor poje, zlo ne misli ... Ni bil samo pregovor tisti, ki nas je vodil k ustanovitvi pevskega zbora zaposlenih na OŠ Hajdina, ampak dolgoletna želja, ki je tlela vrsto let v zbornici, še posebej v trenutkih sprostitve, ob slavjih, skupnih druženjih in na izletih …, ko se nam je pač zdelo, da znamo dokaj ubrano zapeti. A resnih kandidatk je vedno zmanjkalo. Z odprtjem vrtca Najdihojca v šolskem letu 2010/2011 se je naš kolektiv okrepil. Ko se je v januarju 2011 v gostilni Čelan od nas poslavljal dolgoletni ravnatelj Jože Lah, smo mu pripravili kulturni program, v katerem so mu zapele tudi naše nove sodelavke. V trenutku je padla odločitev, da ustanovimo pevski zbor. Povezale smo se z domačinom Urošem Sagadinom, ki je bil hitro pripravljen prevzeti vlogo zborovodje. Že v februarju smo se srečali na prvih vajah v telovadnici vrtca in kar 17 članic nas je napolnilo sedeže pred klavirjem, za katerim je sedel Uroš. Enkrat tedensko smo se dobivale na vajah in že v aprilu premierno in z veliko treme zapele na dobrodelnem koncertu v šolski telovadnici. Odziv publike je bil navdušujoč, kar je bila za nas potrditev, da smo z ustanovitvijo zbora naredile dobro potezo tako za šolsko klimo kot navsezadnje za njeno zgodovino. Po skoraj desetih nastopih v slabem letu delovanja smo uvidele, da bo petje v novonastalem zboru z dovolj zahtevnim zborovodjem kaj več kot samo sproščujoča aktivnost v prostem času. V novo sezono smo tako vstopile z okrnjenim številom pevk – ostalo nas je dvanajst. V letu 2012 smo se prvič udeležile območne revije pevskih zborov in v maju pripravile tudi prvi samostojni koncert v cerkvi sv. Martina na Hajdini. Skupaj z nekaj našimi učenci – instrumentalisti, ansamblom Šestica, s klavirsko spremljavo Toma Hajška in Uroševim presenečenjem (Dalmatinskim kvartetom) smo navdušile polno cerkev obiskovalcev. Želja po nadaljnjem delu je bila tako še močnejša. 71

Urošu gre zasluga, da nas je povabil k večkratnemu sodelovanju Jožeta Ekarta. Nastopile smo na snemanju oddaje Polje, kdo bo tebe ljubil (leta 2012, 2017 in 2018) ter sodelovale pri dveh večjih glasbeno-scenskih projektih. Prvi je bil muzikal Moje pesmi, moje sanje, s katerim smo 17-krat napolnili dvorane po bližnjih in daljnih krajih Slovenije. Drugi muzikal je z Avsenikovo glasbo nastal v letu 2015 in dosegel štirinajst ponovitev. Število nastopov je raslo, poleg vsakoletne udeležbe na območni reviji pevskih zborov in že 7. samostojnega koncerta (vsako leto v cerkvi sv. Martina na Hajdini, kjer smo po besedah župnika g. Marjiana Fesla vedno dobrodošle) se lahko pohvalimo z mnogimi nastopi na šolskih ter občinskih kulturnih prireditvah, večkratnim nastopom na božičnem koncertu v Skorbi skupaj s tamburaškim orkestrom Majšperk pod vodstvom Draga Kleina (l. 2012, 2013, 2015), v letu 2014 nastopimo kot gostje omenjenega orkestra v Majšperku, nastop ob 40-letnici MPZ Hajdoše (l. 2014), ob prazniku Občine Videm (l. 2014), na obletnici društva Diabetikov Ptuj (l. 2014), na prireditvi Štajerska poje (l. 2015) na gradu Vurberk, kot glasbene gostje nastopimo na kulturni prireditvi ob svetovnem dnevu učiteljev v ptujski gimnaziji (l. 2015), na odprtju svetovnega prvenstva za otroke v karateju v dvorani Tabor v Mariboru (l. 2015), nastopimo na dobrodelnem koncertu ptujske Karitas v minoritski cerkvi na

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Utrinka s tradicionalnih koncertov Učiteljsko-vzgojiteljskega pevskega zbora OŠ Hajdina, ki se je v letu 2018 preimenoval v Ženski pevski zbor OŠ Hajdina. (Fotografiji: levo Silvestra Brodnjak, desno Urška Lukovnjak)

Ptuju (l. 2015), na prireditvi Dobrote slovenskih kmetij (l. 2017), kot gostje MoPZ Markovci nastopimo v njihovem glasbenem spektaklu Gostilna da za rundo v Markovcih in v Skorbi (l. 2017), na mednarodnem srečanju Večer pod zvezdami v Doleni (l. 2017) in v istem letu še v Trnovcu na Hrvaškem na mednarodnem srečanju folklore »Kopajec 2017«. Kot gostje smo nastopile na koncertu Okteta Dornava (l. 2017), od leta 2016 dalje, ko je naša šola začela sodelovati z OŠ Side Košutić iz Radoboja na Hrvaškem, smo z več nastopi popestrile tudi njihove šolske prireditve in koncerte. Nastopile smo še kot gostje tamburašev iz Trnič na koncertu v Staršah (l. 2017) in v letu 2018 na 4. mednarodnem srečanju ženskih vokalnih skupin in klap v Varaždinu. Posebej čustven pa je bil za nas nastop na cerkvenem obredu poroke naše sodelavke Mojce v cerkvi sv. Martina na Hajdini septembra 2017. Dvakrat nam je uspelo izvesti dvodnevne intenzivne vaje (na Treh kraljih in v Termah Topolšica), kjer se je veliko prepevalo, preizkusili pa smo se tudi v družabnih igrah in kvizu (naš Uroš nas vedno polno zaposli). Vsako leto v decembru opravimo zaključek ter evalvacijo dela na družabnem srečanju in običajno naše druženje ne mine hitro. Tri leta nazaj se nam je v gostišču Roškar za mizo pridružil pevec Alfi Nipič in nam prijetno popestril večer.

naše nekdanje in sedanje pevke so postale mamice, mož in očka je postal naš zborovodja Uroš Sagadin ter naš vsakoletni spremljevalec na klavirju (na letnih koncertih) Tom Hajšek. Spremenile smo tudi ime, iz Učiteljskovzgojiteljskega pevskega zbora (pogosto v šali imenovane kar UVZ ali ultravijolične pevke) smo postale Ženski pevski zbor OŠ Hajdina. V času nastajanja tega zbornika se pripravljamo na nastop ob svetovnem dnevu učiteljev v Ljubljani, kjer se srečujejo učiteljski zbori, ki delujejo v slovenskih šolah. Verjamemo, da bomo tudi tam našo šolo uspešno predstavile. Naši glasovi niso šolani, a vendar nam je skozi leta rednih vaj in pod strogim Uroševim vodstvom uspelo dvigniti kakovost našega petja in se dokazati. K temu je pripomogla tudi velika spodbuda vodstva šole, naših sodelavk in sodelavcev, zveste publike in lokalne skupnosti. Ponosne smo, da poleg opravljanja pedagoškega poslanstva prispevamo tudi k bogatenju kulturnega udejstvovanja in pogosto ponesemo ime naše šole s tako bogato zgodovino na odre izven našega kraja in domovine. Navsezadnje Kdor poje, zlo ne misli … in okrog ŽPZ OŠ Hajdina je vedno veliko pozitivne energije in dobre volje.

V sedmih letih našega obstoja se je članstvo v našem zboru spreminjalo tako številčno kot po kraju službovanja, saj so naše vrste v zadnjih letih okrepile tudi učiteljice z bližnjih šol (OŠ Kidričevo in OŠ Cirkovce), nekatere 72

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Viktorija Vrabl, pomočnica ravnateljice za vrtec

Vrtec Najdihojca že osmo leto na Hajdini slovesnost je potekala na prostem pred vrtcem s slavnostnimi govorniki in kulturnim programom, ki so ga pripravili učenci OŠ Hajdina ter folklorno društvo Hajdina. Župan Radoslav Simonič ga je skupaj z ravnateljem in takratno pomočnico ravnatelja vrtec uradno odprl, blagoslov pa je opravil mariborski nadškof, pomočnik g. Marjan Turnšek ob pomoči župnika naddekana Marijana Fesla. Takratni ravnatelj Jože Lah je v nagovoru med drugim dejal, da je zadnji dan šolskih počitnic v 20. letu samostojne države Slovenije odprl vrata novi otroški vrtec Najdihojca, kar je velika pridobitev za naše malčke ... Drevo: skupinsko delo otrok rdeče igralnice v šol. letu 2012/13

Vrtec je prostor, od koder se razlega otroški smeh, vrišč, veselje in včasih tudi jok. Slednji je najglasnejši ob koncu poletja, ko prag vrtca prestopijo otroci, malčki, ki so do tistega trenutka poznali le varno zavetje svojih staršev in bližnjih sorodnikov. Vrtec je še veliko več: je ustanova, ki nudi varstvo otrokom, ko so starši v službah, je okolje, ki spodbuja otroke k raziskovanju in spoznavanju neznanega, je priložnost za pridobivanje socialnih veščin, je preprosto kraj, kjer se zaposleni trudijo, da bi se otroci dobro počutili in kvalitetno preživeli čas, ko so ločeni od staršev. Za starše je pomembno tudi to, da je otrokov vrtec na lokaciji, ki je lahko dostopna in ne predstavlja velikega podaljšanja vsakodnevnih poti. Tudi zato je bila ideja in kasneje izgradnja vrtca v občini Hajdina sprejeta z velikim odobravanjem. 31. avgusta 2010 je bila svečana otvoritev vrtca pri OŠ Hajdina – vrtca Najdihojca. S tem je občina Hajdina dobila svoj prvi vrtec, ki je začel delovanje v petih oddelkih, v katere je 1. septembra vstopilo 82 otrok. Otvoritvena 73

Muca copatarica: Lada Šadl, maj 2018

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Prvo leto je bila pomočnica ravnatelja za vrtec Barbara Gerečnik, ki je o vrtcu in oddelkih v vrtcu zapisala: Poi menovali smo ga Najdihojca po dolgoletnem glasilu, ki izha ja na šoli Hajdina. Najdihojca se imenuje zbirka pesmi, ki jo je napisal Fran Levstik. Najdihojca pomeni palček – otrok – majhen otrok. Naše igralnice smo poimenovali po barvah mavrice. In dobili smo vijolično, modro, zeleno, rumeno in rdečo igralnico. Okrog vrat vsake igralnice smo narisale kroge v poimenovani barvi, tako smo poskrbeli za prepoznavanje igralnic. V prvem letu je 11 strokovnih delavk izvedlo dva projekta: Projekt Drevo, v okviru katerega so otroci v sodelovanju z učenci posadili jablano ter projekt Pasavček, katerega glavni namen je ozaveščati udeležence v prometu o pomembnosti pripenjanja z varnostnimi pasovi. Skupaj z OŠ smo se udeležili Pohoda treh generacij, ki se je odvijal v Gerečji vasi. Pomembna sprememba v organizaciji šole in vrtca se je zgodila z upokojitvijo ravnatelja Jožeta Laha, na mesto katerega je 1. 1. 2011 stopila nova ravnateljica Vesna Mesarič Lorber. Po vpisu za šolsko leto 2011/12 se je izkazalo, da pet igralnic ne zadostuje, zato so se začela dela za odprtje še ene igralnice vrtca Najdihojca. Šolsko leto 2011/12 se je tako začelo s šestimi oddelki vrtca in 100 otroki, nova igralnica je dobila ime oranžna, s premično steno se je uredila v pritličju vrtca, s čimer je prej velika avla postala le še hodnik. V nadstropju smo prestavili zbornico v dosedaj neizkoriščen prostor in s tem pridobili prostor za individuane obravnave otrok. V tem letu je vrtec dobil uradni naziv OŠ Hajdina, PE Vrtec Najdihojca. Spremembe so bile tudi na kadrovskem področju: nova pomočnica ravnateljice je postala Viktorija Vrabl, zaposlili smo dve vzgojiteljici, v kuhinji sta zaposleni dve delavki za polni delovni čas, zaposlili smo še perico – čistilko, ki je opravljala vsako od obeh del v polovičnem delovnem času. Pristopili smo k izvajanju projektov: Zdravje v vrtcu (aktivnosti za ohranitev zdravja in skrb za osebno nego),

Svet: Blaž Zagoranski, maj 2016

predšolska bralna značka Malček bralček (potovanje bralnega nahrbtnika k družinam otrok, skupno branje, poustvarjanje), UNICEF-ov projekt Mala šola otrokovih pravic (spoznavanje pravic otrok in upoštevanje pravic drugih) in projekt Turizem in vrtec (sodelovanje rdeče igralnice vrtca z vrtcem Dornava, medsebojni obiski, prireditev z otvoritvijo razstave fotografij in izdelkov, ki so nastali v času trajanja projekta). V mesecu maju smo v telovadnici OŠ Hajdina izvedli praznovanje 2. rojstnega dne vrtca z naslovom »Na potep po Hajdini«. Na prireditvi so se predstavili vsi otroci vrtca, ob koncu smo se posladkali z rojstnodnevno torto. Organizirali smo božično-novoletne delavnice in bazar – tokrat v kulturnem domu v Skorbi. Prvič se je prireditev ob obisku Božička s spremstvom in obdaritvijo otrok odvijala pred občinsko zgradbo na Hajdini, zaposlene v vrtcu smo sodelovale s predstavo o vilah in škratih. Otroci rumene in rdeče igralnice so s skupinsko masko »Cvetoči travnik« sodelovali na otroški pustni povorki po ulicah Ptuja. V letošnjem šolskem letu smo prvič izvedli nočitev najstarejših otrok v vrtcu. Začeli smo sodelovati z društvi občine Hajdina, tako so nas med drugim obiskale članice Društva žena in deklet Gerečja vas. Šolsko leto 2012/13 smo nadaljevali v šestih oddelkih vrtca, v katere smo vključili 104 otroke. V okviri projekta Bralna pismenost nas je obiskala Lilijana Klemenčič iz Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, ki je otroke doživeto popeljala v svet pravljic. 74

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Prejem donacije za vrtec pred prodajalno Mercator Hajdina, maj 2016

V vrtcu smo gostili člane in članice projekta Bralna pismenost širšega mariborskega območja, na katerem so se otroci rumene igralnice predstavili z lutkovno predstavo Bober in odmev. Obiskala nas je predstavnica UNICEF-a in otrokom rdeče, rumene, zelene in modre igralnice pripravila najrazličnejše delavnice. 3. rojstni dan vrtca smo obeležili s prireditvijo »Barve mavrice«. 113 otrok je raziskovalo in se igralo v vrtcu Hajdina v šolskem letu 2013/14. Razširili in nadgradili smo aktivnosti v projektu Zavoda za šolstvo Porajajoča se pismenost. Dokumentacijo tega projekta so v okviru zunanje evalvacije pregledala članice Šole za ravnatelje, ki so posebej pozitivno izpostavile sodelovanje vseh zaposlenih in izjemno dobro klimo znotraj vrtca. Otroci rdeče igralnice so se predstavili na prazniku buč v Gerečji vasi, prav tako pa na srečanju starejših občanov v Skorbi. Božično-novoletne delavnice in bazar smo organizirali v 75

gasilskem domu Draženci. Na božični prireditvi z obdarovanjem otrok pred občino Hajdina smo zaposlene nastopile z dramatizacijo Babica Zima. 4. rojstni dan vrtca smo proslavili pod naslovom »Vse naše pravljice«. Na prireditvi smo ob 18. uri skupaj z Učiteljsko-vzgojiteljskim pevskim zborom OŠ Hajdina zapeli pesem Dan ljubezni in se tako pridružili vseslovenski akciji z enakim naslovom. Vrtec in predvsem najmlajši otroci so se zelo razveselili nakupa vozička za šest otrok, s katerim se lahko podajo na nekoliko daljše raziskovanje okolice vrtca. V šolskem letu 2014/15 je v vrtcu začela delovati obogatitvena dejavnost – zborček otrok pod imenom Mavrica raja. Vodenje je prevzela pomočnica vzgojiteljice Dušanka Hrga. Spomladi 2015, v času vpisa za novo šolsko leto, smo ugotovili, da po 115 otrocih, ki so bili vpisani v letu 2014/15, prihaja številčno močnejša generacija. Začela so se dogovarjanja z občino glede možnosti izgradnje še enega oddelka. Vse poletje so v vrtcu potekala gradbena dela, saj je bilo potrebno podreti nekaj zidov in zgraditi

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

nove, da smo lahko septembra 2015 odprli nov, že sedmi oddelek vrtca Hajdina. Za ureditev bele igralnice smo preuredili in združili pisarno pomočnice ravnateljice za vrtec, prostor za individualno delo ter del balkona. V šolskem letu 2015/16 je dogajanje v vrtcu bogatilo 121 otrok, število zaposlenih pa se je z 18 povzpelo na 20 (15 strokovnih in 5 tehničnih delavcev). Vsi otroci vrtca so si ogledali predstavo gledališča KU-KUC Soseda in pol, ki je bila financirana s strani šolskega sklada OŠ Hajdina. Z dramsko predstavo Neke zimske noči smo zaposlene sodelovale pri obdarovanju otrok, ki ga je organizirala Občina Hajdina na prostem pred občinsko zgradbo. Z isto predstavo smo se predstavile še otrokom zaposlenih v Domu upokojencev na Ptuju ob božičnem obdarovanju. Uvedli smo spremembo glede izvedbe božično-novoletnih delavnic in bazarja: organizirali smo jih v vrtcu in sicer za vsako igralnico posebej. Tako so imele vzgojiteljice več priložnosti za komunikacijo s starši in otroki svoje igralnice.

Na praznovanju 6. rojstnega dne smo se podali na »Pot po svetu«; otroci so s petjem, plesom in z igro predstavili glavne značilnosti nekaterih držav sveta. Na prireditvi so se posladkali s torto ter z donacijo jabolk slovenskih sadjarjev poskrbeli še za zdravje. Odzvali smo se povabilu Zavoda za šport Ptuj, tako so se naši najstarejši otroci preizkusili v najrazličnejših športnih panogah na Mini olimpijadi, ki se je odvijala na mestnem stadionu na Ptuju. Predšolski otroci so se že drugo leto zapored podali na 3-dnevni tabor v Logarsko dolino, kjer so v naravnem okolju spoznavali zanimivosti in se predsvem učili samostojnosti. Obogatitvena dejavnost Mavrica raja je začela delovati pod somentorstvom pomočnic vzgojiteljic Dušanke Hrga in Simone Slameršek. Kar 130 otrok je bilo vpisanih v šolskem letu 2016/17. Nadaljevali smo s preverjenimi projekti in obogotitvenimi programi. Vsako leto smo obeležili materinski dan s kratkim kulturnim programom otrok po igralnicah, v tem letu pa smo si skupaj s starši v popoldanskem času 76

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Pustno veselje v vrtcu Najdihojca

ogledali predstavo gledališča KU-KUC Pravljica brez očal in si tako pričarali prijetno popoldansko družinsko druženje.

secu maju, je bil letos posvečen Muci copatarici, ki je v letu 2017 praznovala že 60 let svojega obstoja. Z muco na potep so se podali vsi otroci vrtca.

Božično prireditev pred občino smo obogatile zaposlene v vrtcu s predstavo Božič tečnega medveda. Predšolski otroci so se že tradicionalno podali na 3-tridnevni tabor v Logarsko dolino, pred tem pa so že v vrtcu preverili, kako je spati brez staršev, saj je v vrtcu ponovno potekala tudi nočitev predšolskih otrok.

Otroci so naše bogastvo in naša prihodnost. V vrtcu na Hajdini se tega zavedamo, zato ustvarjamo priložnosti in možnosti za zdrav razvoj naših malčkov; nudimo jim optimalne možnosti za vsakodnevne aktivnosti v vrtcu in okolici vrtca, spodbujamo njihovo vedoželjnost in željo po aktivnem preživljanju časa, predvsem pa skrbimo, da se vsi otroci v vrtcu dobro počutijo. Raziskave in izkušnje kažejo, da na kakovostno delo v vrtcih vpliva več dejavnikov in naša želja je, da bi tudi v prihodnje zmogli združevati vse te dejavnike pod streho našega vrtca. Zato si želimo: – še naprej sodelovati z družinami otrok in tako ustvarjati bogatejše in kakovostnejše odnose za boljše počutje otrok in večje medsebojno zaupanje, – spodbujati in omogočati profesionalni razvoj zaposlenih – ter se aktivno povezovati z lokalno skupnostjo in širše.

Zaključna prireditev s praznovanjem 7. rojstnega dne vrtca je bila v znamenju žita, moke in kruha pod naslovom Tako kot nekoč – naša pot do pekovskih dobrot. Šolsko leto 2017/18 se je začelo s 132 vpisanimi otroki. Zanimivost tega leta je zagotovo posebnost pri izvedbi srečanja ob prazniku mamic. Ponovno smo ga izvedli kot srečanje staršev in otrok vseh oddelkov vrtca, s tem da smo si ogledali predstavo Rdeča kapica, ki so jo pripravili (v sodelovanju s timom zaposlenih) in v njej nastopili starši otrok, vključenih v vrtec. Nastopajoči so svoje delo opravili več kot odlično in so obljubili, da to ne bo njihov zadnji nastop. 8. rojstni dan vrtca, ki ga vsako leto obeležujemo v me77

Verjamemo, da bomo zadanim ciljem in željam ponosno sledili in da bodo uporabniki vrtca, torej otroci in njihovi starši, ohranili prijetne spomine na dni, preživete v vrtcu na Hajdini.

HAJDINSKE STOPINJE UÄ&#x152;ENOSTI

Zbornik ob 210-letnici javnega ĹĄolstva na Hajdini

Ä&#x152;estitke in dobre Ĺželje ob jubileju Congratulations and good wishes for the anniversary

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Radoslav Simonič, nekdanji župan Občine Hajdina

Šola na Hajdini včeraj, danes, jutri Kakšna šola? Ja, osnovna šola! Saj druge šole na Hajdini ni. Pa je bila, nekoč z nekaj razredi, v najboljših časih pa tudi nižja gimnazija. Moja generacija je obiskovala osemletko, danes imajo osnovne šole devet razredov. Kako ponosni ponosni smo bili na Hajdini, ko smo med prvimi dobili devetletko. O vzrokih za spremembe šolskega sistema, o njegovih dobrih in slabih straneh je bilo že veliko povedanega. Tudi o izgubljenem letu otroštva smo se pogovarjali, a tako šola kot vrtec poskušata biti otrokom prijazna. Sam spadam h generaciji, ki je obiskovala osnovno šolo v letih 1959–1967. Nismo najmlajši, pa tudi najstarejši ne. V naših osnovnošolskih časih je bila Jugoslavija, bil je tovariš Tito, mi pionirčki in kasneje mladinci. Učili so nas tovarišice in tovariši, spominjam se ravnatelja Iglarja, ki je imel močno avtoriteto; če je samo povzdignil glas, smo se razbežali po razredih. Učiteljev ni bilo veliko, spominjam se tovariša Korbarja, ki se je vozil z motorjem, kasneje pa nas je učil še tovariš Jože Ekart, Hajdinčan, kasnejši ravnatelj. Kdo od nas se ne bi spomnil kuharice Ede pa čistilk Tile in Pepe, ki sta tudi pomagali v kuhinji in na vrtu ter nas otroke nemalokrat pošteno okregali. V tistih časih tudi lasanje ali kakšna zaušnica porednežu ni bila prepovedana. Učni predmeti so bili podobni današnjim, le rekviziti pri pouku in pogoji nasploh so bili mnogo skromnejši. Pri telovadbi smo pozimi v razred privlekli telovadne blazine in skakali čez kozo. V toplih mesecih pa smo tekali, igrali med dvema ognjema, skakali v višino in daljino, igrali rokomet na »leš« igrišču in nogomet na bližnji gmajni. Spominjam se dogodka iz 3. razreda, ko je morala moja mama nujno priti v šolo, ker sva s sošolcem med ruvanjem razbila orlovo jajce iz vitrine, v kateri so bile shranjene preparirane manjše živali in ptice. Na to vitrino z

Janez Drnovšek (na levi) in Radoslav Simonič, župan Občine Hajdina v letih 1998–2010

mogočnim orlom in njegovim izpihanim jajcem je bila šola zelo ponosna in škoda je bila tako rekoč nenadomestljiva. Ne vprašajte, kakšna kazen naju je doletela. V 6. razredu smo imeli odprtje rokometnega igrišča s podlago leš. Tisti, ki smo se bosi podili po njem, smo v nekaj minutah imeli podplate polne črnih žuljev. Brez športnih copat se pač na tako igrišče ne sme, a kdo bi to vedel vnaprej. 80

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Bolj kot šole in šolskega pouka se spominjam naših poti v šolo in domov, ki so bile v primerjavi z današnjimi časi veliko bolj zanimive. Takrat se nismo vozili s šolskim avtobusom, nismo imeli mobilnih telefonov, ampak smo hodili peš v skupinah in počeli marsikaj. V tistih časih je bilo na cestah kaj malo vozil, večinoma mopedi, tu in tam je pripeljal kakšen osebni avto, avtobus ali celo tovornjak. Če nismo imeli kaj početi, smo se »šli avtov« : kakor so prihajala vozila, smo si jih po vrsti svojili, zmagal je tisti, ki je imel največjega in najboljše znamke. Pod Senekarjevo »kolarnico« smo »fuclali« poleti in pozimi. Verjetno je tudi Studenčnica danes bolj mrzla kot nekoč, pri skakanju iz »busa na bus« si slej ko prej čofnil v vodo, a nas ni zeblo, saj smo skakali samo poleti. In se je ta šola nekega lepega dne končala in s spričevali, lepimi in manj lepimi, smo šli vsak po svoje. Leta so zbežala mimogrede, zdi se, kot da smo šolo končali predvčerajšnjim, včeraj; a pravzaprav smo lani imeli srečanje ob 50-letnici zaključka osnovne šole. Kaj nas čaka jutri, še ne vemo. Vsak nosi spomine na lepe in manj lepe dogodke iz svojega osnovnošolskega obdobja. Še sreča, da večinoma pozabljamo slabo in ohranjamo v spominu dobro in lepo. Takratni osnovnošolci smo si bili več ali manj podobni, tako po obnašanju, oblačenju, še v razgledanosti in znanju ni bilo velikih razlik med nami. A glej ga zlomka! Po 50 letih od zaključka osnovne šole spet vsi enaki, pa vendarle zelo drugačni. Življenje nas je peljalo po različnih poteh in nas vsakega po svoje oblikovalo. Ob srečanju smo se v moški družbi pogovarjali približno tako: »Mi smo imeli takrat stroge, starejše tovarišice, nekatere med njimi so znale vleči za ušesa, za lase ali 'primazati' klofuto. Skratka, zdele so se nam neprijazne. Današnji učenci pa imajo mlade, lepe in prijazne učiteljice, ki učencev ne kaznujejo.« Zdaj veste, kako je moja generacija sošolcev utemeljila razliko med tovarišicami in učiteljicami. Kako bo podajanje znanja potekalo v prihodnosti, pa mi ni najbolj jasno. Sam sem v preteklih letih nekaj časa aktivno sodeloval pri spremembah in pridobitvah šolske infrastrukture. Spominjam se akcije prostovoljnih gasilcev pri prekri81

vanju strehe na stari šoli, gradnje prizidka, telovadnice, kanalizacije, vrtca in še bi se našlo kaj. Ustanovitelj in lastnik Zavoda Osnovna šola Hajdina je namreč Občina Hajdina. V novejšem času z veseljem občudujem nova športna igrišča in celo čebelnjak. Za največji dosežek bližnje preteklosti pa štejem prenehanje tranzitnega prometa in nepretrganih kolon turistov v poletnem času čez naše vasi in pod okni osnovne šole na Hajdini. Izgradnja avtoceste Slivnica–Draženci leta 2009 je nekoč glavno cesto Maribor–Ptuj spremenila v cesto, po kateri se v glavnem odvija lokalni promet. Kot predsednik Sveta primestne četrti Hajdina sem ob priložnostnem pozdravu ob odprtju prizidka šole in telovadnice pozval učence in učitelje, starše in druge sovaščane, naj novo pridobitev vzdržujejo in spoštujejo, kajti težko smo jo dobili. Ob odprtju vrtca čez 10 let sem svoje misli ponovil. Nič ni dano kar tako, za vsako pridobitev je bilo treba vložiti veliko truda, znanja, dela in sodelovanja v dobrobit naših mladih generacij. Seveda pa je šolska stavba le ogrodje naše šole. Duša in življenje pa so bili, so in bodo naši učenci, učitelji in starši. Njena bit smo pravzaprav vsi, ki smo jo kdaj obiskovali, ki jo obiskujejo, ki v njej delajo ali kakorkoli drugače sodelujejo z njo. V času mojega županovanja sem vsako leto ob priložnostnih nagovorih učencem ob zaključkih šolanja poudaril, da naj povsod, koder jih bo življenje vodilo, s ponosom povedo, da so obiskovali Osnovno šolo Hajdina, da so imeli dobre učitelje in skrbne starše. Ob tem pomembnem jubilejnem dogodku vsem čestitam in želim, da nas tudi v prihodnje Osnovna šola Hajdina uči, združuje in pripravlja na življenje.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Janko Merc, nekdanji predsednik gradbenega odbora

Zdi se, kot da je bilo včeraj Skoraj ne morem dojeti, da je od slavnostnega odprtja prizidka k OŠ Hajdina preteklo že 21 let. Zdi se, kot da je bilo včeraj. Spomnim se arhitektke Alenke Debenjak, ki je s ponosom pokazala projektno dokumentacijo in rekla, da bo s prizidkom šola Hajdina pridobila nove, sodobne prostore in tudi povsem nov, sodoben arhitekturni videz. Globoko sem se strinjal z njo. Že res, da je prišlo med gradnjo do kar nekaj gradbenih težav, vendar sem kot predsednik gradbenega odbora slabo voljo izvajalcev del in včasih gradbenega nadzora uspešno zapeljal do tehničnega pregleda, ki je botroval izdaji uporabnega dovoljenja že dve leti po začetku gradbenih del. Datum 26. 9. 1997 je dan, ko se je izpolnila dolgoletna želja številnih generacij hajdinskih šolarjev, njihovih staršev, vsekakor pa tudi zaposlenih. Nepozabno slovesno odprtje telovadnice s prizidkom šole je s prisotnostjo nepozabnega in večnega Leona Štuklja prineslo dodatno čestitko vsem, ki smo na kakršenkoli način aktivno sodelovali pri tem, tudi finančno težavnem projektu. Vendar bi bilo žalostno naložbo v telovadnico s prizidkom šole meriti samo skozi denar. Pridobitev boljših delovnih pogojev, še več znanja naših otrok, je prva dolžnost vseh nas. In tudi ter predvsem za jutri. Kajti znanje je neverjetna moč, ki odpira nova in nova vrata uspehov. In vse to je v rokah ravnateljice in vseh zaposlenih v OŠ Hajdina, kakor tudi naših občank in občanov v Občini Hajdina. Ob tej priložnosti se zahvaljujem takratnemu ravnatelju Jožetu Lahu, ki je bil gonilna sila pri tej po membni investiciji. Včasih je dobro biti vztrajen, danes je že 21 let od zadnje »resne« investicije, čas pa beži … Spoštovani kolektiv OŠ Hajdina, želim vam vse dobro in veliko uspešnih zgodb naših učenk in učencev v njihovem življenju.

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Marijan Fesel, župnik in naddekan

Z roko v roki

Ko me je ravnateljica Vesna Mesarič Lorber prosila, naj napišem nekaj stavkov ob obletnici šole, sem kar nekaj časa okleval. Ne, da ne bi hotel, bolj zato, da ne bi kdo dobil »pritiska« ob branju šolskega zbornika. Še vedno se namreč najdejo ljudje, ki dobijo alergijo, ko opazijo, kako z roko v roki sodelujeta šola in župnija, ravnateljica in učiteljski zbor ter župnik. Ob tem se spomnim besed nekdanjega ministra za šolstvo in šport dr. Pavla Zgage, ki je v nekem intervjuju na vprašanje, kakšno je njegovo življenjsko vodilo, dejal: »Priznati in razu meti različnost drug drugega in v tem iskati temelj in imperativ sodelovanja.« Na vseh dosedanjih duhovniških »postojankah« sem si prizadeval za takšno sodelovanje in moram priznati, da mi nikjer ni bilo težko vzpostaviti tega imperativa, saj sem povsod naletel na veliko odprtost in širino. Nič drugače ni bilo in je tudi na Hajdini. Hvaležen sem upokojenemu ravnatelju Jožetu Lahu, s katerim sva hitro po mojem prihodu vzpostavila prijateljski odnos, ki je dobil nadaljevanje v lepem sodelovanju s sedanjo ravnateljico Vesno Mesarič Lorber. Človekovo bivanje je v resnici sobivanje z drugimi, je tesno prepletanje z dogajanji v nekem prostoru in času. Samo v sodelovanju je edina prava prihodnost človeštva, iskanje novih možnosti in oblik tega življenja pa izziv, ki mu ne bomo mogli ubežati. Nobene skupnosti ne oblikujejo le napisane vrednote ali vizije, ne oblikujejo je pravila, čeprav ta morajo biti, ampak predvsem osebe s svojimi ponotranjenimi vrednotami, visokimi etičnimi standardi, duhom strpnosti, spoštovanja in želje po solidarnosti in sodelovanju. Ključna za kakovost človeške skupnosti je stopnja zaupanja. Kjer je zaupanje, je tudi spoštovanje, kjer je spoštovanje, je tudi želja po sodelovanju, kjer ljudje radi sodelujemo, smo ustvarjalni. Veliko tega se dogaja tudi na relaciji šola – župnija. Hvaležen sem vsem, ki se trudite in delate v tej smeri. Naj bo odlično sodelovanje med šolo in župnijo ter seveda tudi med šolo, občino in župnijo, kažipot in spodbuda za naprej. Zavedajmo se, da se dobra vzgoja dogaja le v dobrih odnosih.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

V zborniku je podrobneje predstavljen seznam vseh učiteljev, ki so v zgodovini šole učili in še učijo na OŠ Hajdina. V prispevkih obujajo svoje spomine na poučevanje na šoli, ki jim je ostalo v lepem spominu. Nekateri učitelji so bili tudi učenci hajdinske šole. 1950. leta je bilo v šoli 7 učilnic, stanovanje za ravnatelja, tri sobe za učitelje, ob šoli je bila zgradba – stanovanje za hišnico in snažilko in velika drvarnica, saj so bila drva edina kurjava v lončenih pečeh. Organizacija šole se je vedno spreminjala. Ker je primanjkovalo učiteljev, jih je nekaj učilo dve izmeni učencev. Ti učitelji so imeli v četrtek prosti dan, učenci tudi. Delovni teden je potekal od ponedeljka do sobote. Privilegij je biti v službi na šoli, ki si jo sam obiskoval, saj imam tako možnost svojim učencem iz prve roke pripovedovati o stavbi in dogajanju v njej nekoč. In ob tem vedno znova privrejo na dan takšni in drugačni spomini na mojo staro hajdinsko šolo. Ko smo leta 1998 ob naši 30-letnici osnovne šole stopili čez prag popolnoma obnovljene in prostorsko povečane šole, so bili nekateri sošolci, ki jih je življenje odpeljalo iz naših krajev, presenečeni nad tem, kako je naša stara šolska zgradba postala mogočen hram učenosti v Občini Hajdina.

In the monograph there is a detailed list of teachers who used to teach at the Hajdina Primary School and still active ones. Some of the teachers were also students at the Hajdina School. The articles about their memories show the genuine affection in which they hold this school. In 1950, there were 7 classrooms in the school, a dormitory for the headmaster and three rooms for teachers. There was a building next to the school–a house for a housekeeper and a caretaker– and a large barn, as the wood was the only heating source in tiled stoves. The organization of the school has often changed. Because there was a shortage of teachers, some of them taught in two shifts. These teachers had a free day on Thursday, pupils too. The working week ran from Monday to Saturday. It is the privilage to work at the school you used to attend. It gives me the opportunity to tell my pupils firsthand about the history of the building and the happening associated with it. And the stories from the past always bring back so many memories. When in 1998, at our 30th anniversary, we stepped over the threshold of fully restored and spatially enlarged school again, some of the classmates who went out into the world after leaving school were surprised at how our old school building became a mighty temple of learning.

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Učitelji na hajdinski šoli nekoč in danes Teachers at the Hajdina School in the past and today

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Jože Ekart, nekdanji ravnatelj

Življenje je risanje brez radiranja Nekega dne vnuk vpraša: »Praviš, da letos mi neva 60 let, odkar si končal šolanje na osnovni šoli Hajdina? Bi lahko izvedel, kako je bilo v tvo jem otroštvu?« Rodil sem se v zelo težkih časih, v času druge svetovne vojne. Starša sta na Hajdini gradila hišo. Prvih pet let smo stanovali na Bregu pri Ptuju. Od 1949, ko smo se preselili na Hajdino, sem na Hajdini. V osnovni šoli in nižji gimnaziji Hajdina sem bil od 1950 do 1958. Mineva čas. Če se zavem, da je življenje risanje brez radiranja ter pogledam risbo življenja mojega otroštva, ugotavljam: Tedaj ni bilo v vsaki hiši televizije; plačilno sredstvo ni bil evro; elektrike niso imeli vsi; ni bilo centralne kurjave. En prostor v hiši je grela krušna peč. Z gašperkom – malo okroglo gusnato pečjo so greli en prostor v hišah brez krušne peči. Vaške hiše niso imele stranišč; ni bilo toaletnega papirja. Hladilnikov še niso poznali; ni bilo globoko zamrznjene hrane. Električnih likalnikov ni bilo; bili so na žerjavico; električnih kuhalnikov ni bilo; ni bilo mikrovalovnih pečic. Nihče ni imel bančnega računa; plastičnih plačilnih kartic niso poznali, mobilnih telefonov ali hišnih tudi ne; radijskih sprejemnikov ni bilo v vsaki hiši, bili so tako dragi, da so jih kupovali na posojilo. V »hiši« – sobi, kjer je bil radijski sprejemnik, se je zvečer zbrala cela družina in poslušala poročila in glasbo, posebej četrtkov večer domačih pesmi in napevov … Prostore v stanovanjskih hišah na deželi so v glavnem imenovali kuhna/kuhinja, hiša/velika soba, štiblc/mala soba – tudi preužitkarska, špajza/shramba za živila, veža/hodnik … Prve črno-bele televizijske sprejemnike je imelo zelo malo posameznikov. Ob večerih je bil televizor za sosede hišni kino. Družine so imele največkrat le po eno kolo – očetovo prevozno sredstvo na delo; avtomobilov seveda tudi ni bilo v zasebni lasti. Strojev za pranje perila ali sesalcev ni bilo; edino čistilno sredstvo je bila voda. Tla v hiši smo čistili tako, da smo jih ribali s sirknato krtačo. Perilo smo prali z lugom iz bukovega pepela ob pomoči doma izdelanega mila/ žajfe, izdelanega iz luga stare zaseke – mase, skuhane in oblikovane v modelčkih … Perilo smo izpirali na potoku; ni bilo sušilnih strojev, ni bilo mehčalcev – perilo se je mehčalo ob sušenju na zraku. Tudi pomivalnih strojev ni bilo. Vsako nedeljo smo šli k maši. Po maši smo marali na njive s krompirjem in ročno pobirati koloradske hrošče. V petek nismo jedli mesa, razen občasno ribe. Mleko in krompir smo kupovali pri kmetih … Pri vsaki hiši na vasi so imeli živino, če ne več, so redili vsaj eno svinjo. Na vasi je vsaka družina skrbela za popolno samooskrbo. Za družinske praznike smo »šopali« – na silo hranili purane. 86

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Vsa zabava je bila omejena, kupovalo se je na karte; v trgovini so nabavili le sol, sladkor – največkrat sladilo saharin, pražen ječmen za kavo, petrolej in vžigalice. Kruh so pekli izključno doma, za kvas so uporabili kepo testa, ki so jo hranili s prejšnje peke. Ni bilo diskotek, ni bilo rojstnodnevnih zabav, ni bilo kupljenih igrač ali športnih rekvizitov, digitalnih kamer, hišnih računalnikov … seveda tudi ne prenosnih, o WI-FI internetni povezavi še slišali nismo. Niso nas vozili v šolo, ni bilo šolskih malic in kosil. V začetku šolanja nismo imeli zvezkov, ampak tablico in kamenček. Ni bilo šolskih izletov, seveda tudi ne v šole v naravi, ni bilo šolskih knjižnic. Za smučanje ni bilo čelad in kombinezonov; po 20. uri nisi smel biti zunaj – hora legalis. Pomagali smo pri kolinah, ki so trajale od ranega jutra in pozno v noč. Drugi dan so mleli zaseko in delali klobase krvavice – kašnice, dimljeno »zelhano« meso so hranili v zaseki v posebnih čebrih – tunkah. Posušeno meso pa v posebnih zabojih – mesjakih na podstrešju. Supermarketi niso obstajali, ni bilo samopostrežnih trgovin. Zgoščenke in devedeji niso obstajali, so pa bile gramofonske plošče. Topla voda ni pritekla iz pipe, tudi mrzla ne, ker na vasi ni bilo vodovoda. Tudi v šoli ni bilo tekoče vode, na posebnem stolu je bil umivalnik, pred šolo studenec in reditelji so skrbeli za čisto vodo. Škafi so bili naši bazeni. Bombone so nam po komadih našteli v mini škrniclje – vrečke. Cigarete so kupovali na komade, kadili so vsepovsod. Plina nismo poznali. Bilo je dosti medsosedske pomoči – ličkanje koruze, »čajžanje« perja, luščenje fižole, luščenje bučnic. Običajno je za zaključek bila dobra malica z desertom – skuhana hruška tepka in ples ob harmoniki. Ni bilo kombajnov, poželo se je ročno in tudi ročno zmlatilo s cepci. Živino smo pasli na skupni travni površini, imenovani gmajna. Pozno jeseni so pastirji zakurili ogenj in pekli koruzo in krompir … Imeli smo samo en par čevljev, večina je imela le en par gumijastih škornjev, nogavic ni bilo, obuti smo bili v krpe, ki smo jim rekli »žoke«, drugi tudi »šufece, onuče, vnuče, unuče« … Dekleta so svoje nogavičke povezovala s »štrumpfpantli«. Copatov nismo ime ne doma ne v šoli, v glavnem smo bili bosi, tu in tam obuti. Spomladi in jeseni smo vsi v šolo hodili bosi. Bosi smo bili lahko od velike noči naprej. Otroških oblačil ni bilo v trgovinah. Šivali so doma ali vaški krojači … Kavbojk nismo poznali. Otroško spodnje perilo so bile »rege«, gate z razporkom. Družine so imele več otrok in eno obleko je nosilo več generacij. V isti postelji nas je spalo več, eni z glavo gor, drugi dol. Ni bilo sramotno v šolo hoditi opran in zakrpan. Družine so bile popolne z očetom in mamo, čeprav so v glavnem mame prihajale v šolo na roditeljske sestanke. Spali smo na »štrozokah« – ležišče, napolnjeno z ličkanjem. Vsi smo jedli iz ene sklede, v glavnem smo imeli le lesene žlice. Nedeljsko pecivo je bil »štrukelj« ali koruzni močnik. Potica le za veliko noč in božič. Avtov je bilo zelo malo, vozili so le moški, ženskam niso omogočili vozniških izpitov. Družine niso imele svojih avtomobilov. Ob cerkvenem prazniku, »žegnanju«, je bilo edino resno razvajanje, saj je bilo možno kupiti lectovo pecivo in medico ter se popeljati na vrtiljaku. Sedanja zgradba šole na Hajdini je bila predana v uporabo 1897. leta. Lokacija šole je na meji med katastrskimi občinami Hajdina in Slovenja vas oziroma na meji med Skorbo in Sp. Hajdino. 1950. leta je bilo v šoli 7 učilnic, stanovanje za ravnatelja, tri sobe za učitelje, ob šoli je bila zgradba – stanovanje za hišnico in snažilko in velika drvarnica, saj so bila drva edina kurjava v lončenih pečeh. Organizacija šole se je vedno spreminjala. Tik pred mojim prihodom je bila sedemletka, nato osemletka, v času mojega šolanja je imela šola 4 razrede OŠ in 4 razrede nižje gimnazije. Zelo hitro je postala spet osemletka in sedaj devetletka.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Dva ravnatelja iz dveh obdobij - Vesna Mesarič Lorber in Jože Ekart na srečanju »najmlajših« petdesetletnikov.

Osnovnošolsko izobraževanje je bilo obvezno za otroke od 7. leta naprej. Ponavljavci so smeli biti v procesu rednega izobraževanja do 18. leta starosti. V tistem času je potekal pouk v dveh izmenah. Šola je bila brez telovadnice, večina telovadnih ur je bila v naravi, nekaj pa tudi v razredu. Ker je primanjkovalo učiteljev, je nekaj učiteljev učilo dve izmeni učencev. Ti učitelji so imeli v četrtek prosti dan, učenci tudi. Delovni teden je potekal od ponedeljka do sobote. V razredu so bile lesene palice ali metri, ki so bili tu in tam uporabljeni tudi kot vzgojno sredstvo. En kot ob tabli smo imenovali oslovski kot. Tja so dali učitelji klečati najbolj neubogljive učence. Včasih so nasuli tudi koruzo in so kaznovani učenci klečali tudi na njej. Učitelji so bili zelo strogi. V vseh razredih je bilo kar nekaj učencev, ki so morali ponavljati razred. Učenci, ki so bili brez naloge in brez osnovnega znanja, so morali v šoli ostati po pouku. Učitelji so s temi učenci delali tako dolgo, da so samostojno napisali domačo nalogo. Poseben predmet je bil lepopis. Pisali smo s črnilom in peresom. Pisne izdelke so učitelji ocenjevali z dvema ocenama, vsebino in obliko izdelka. Osnovna šola Hajdina je imela vedno dober učiteljski kader, znanje učencev je bilo takšno, da niso imeli težav v nadaljevanju s šolanjem za poklic v gimnaziji in drugi srednji šoli. Tako je življenje brez radiranja risalo mojo zgodbo.

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Moji spomini na Osnovno šolo Hajdina

Rozina Širovnik

Leta 1961 sva s sošolko Hedviko kot dijakinji 5. letnika na učiteljišču v Mariboru prišli na enoletno prakso na OŠ na Hajdino. Na šolah je primanjkovalo učiteljev, zato so poskušali to vrzel zapolniti z našo generacijo. Za nas je bila to zelo težka preizkušnja. Nepripravljeni smo morali prevzeti odgovorno delo v razredu. Ob sobotah smo obiskovali predavanja na učiteljišču in se pripravljali na izpite za 5. letnik in maturo. V veliko pomoč nama je s sošolko Hedviko bilo razumevanje in pomoč članov takratnega učiteljskega kolektiva, ki nama je rad pomagal z nasveti. Razumeli so najin težki položaj. Bili sva premladi in nepripravljeni na tako težko in odgovorno delo. To so spoznali tudi na Zavodu za šolstvo in to prakso po enem letu prekinili. Po uspešno opravljeni maturi sem se leta 1962 kot učiteljica razrednega pouka jeseni zaposlila na tej šoli. Kljub napornemu letu so ostali najlepši spomini na to mojo prvo generacijo učencev. Bili so tako ljubeznivi, poslušni in prisrčni otroci, ki so s svojo ljubeznijo zelo pomagali premagati začetniške težave. Še danes se jih z ljubeznijo spominjam. Leta 1963 se je pokazalo pomanjkanje učiteljev v višjih razredih. Prevzela sem različne predmete na predmetni stopnji. Ker se je moja učiteljica slovenščine na nižji gimnaziji, gospa Iglarjeva, pripravljala na odhod v pokoj, me je navdušila za študij slovenščine na Pedagoški akademiji v Mariboru. Tako sem po letu 1964 poučevala na predmetni stopnji slovenski jezik. Kaj naj vam povem o delovnih pogojih v tistem času? Zeblo nas je, saj je prostorno učilnico ogrevala le ena lončena peč. Pri vseh oknih je pihalo, groba lesena tla so ribali dvakrat na leto. Učnih pripomočkov je bilo zelo malo, o delovnih zvezkih smo lahko le sanjali. Vaje smo si sestavljali sami in jih razmnoževali na ciklostil. 89

Leto za letom so se pogoji izboljševali. Po prvi adaptaciji smo dobili nova okna, parket na tla in centralno ogrevanje. Tik pred mojo upokojitvijo, vsa leta sem namreč vztrajala na OŠ Hajdina, je dobila šola prizidek s sodobnimi učilnicami in tako tudi enoizmenski pouk. Kljub težkim pogojem je bilo delo prijetno. Bili smo mladi, optimistični, verjeli smo v lepšo prihodnost. Med seboj smo se veliko družili tudi v prostem času. Prijateljske odnose smo utrjevali na ekskurzijah po Sloveniji in Evropi. Z veseljem spremljam uspehe »svoje« šole tudi danes. Kadar le morem, se udeležim srečanj na šoli, kamor nas upokojence prijazno povabijo. Iskreno se zahvaljujem ravnateljici in članom kolektiva za to pozornost. Kaj naj vam in šoli zaželim za prihodnost? Želim vam čim več uspehov in čim manj stresnih situacij in da bi težak učiteljski poklic postal v družbi spet cenjen, kot je že bil nekoč.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Ana Kotar

Spomini na OŠ Hajdina V tistem času, ko sem jaz končala šolo, je bilo tako: če si imel štipendijo, je občina določila, na kateri šoli boš poučeval in jaz sem bila dodeljena na OŠ Hajdina, kjer sem nato ostala vse do upokojitve. Ker je prva leta primanjkovalo učiteljev, si poučeval tudi na višnji stopnji tiste predmete, kjer ni bilo učiteljev. Tako sem poučevala fiziko, srbohrvaščino … Takrat šola ni imela skoraj nobenih učnih pripomočkov za pouk fizike, zato sem še danes hvaležna g. Glažarju (žal že pokojnemu), ki mi je napravil učila za preproste poskuse. Tudi tehnični pouk sem morala poučevati eno leto. Tisti, ki bodo tole brali, se bodo spomnili dogodka, da se je v učilnici vdrl del stropa. Vsa sreča je bila, da se je to zgodilo, ko smo zapuščali učilnico. Nastal je problem, kje poučevati, ker ni bilo prostora. Edina rešitev je bila, da sva z učiteljico gospodinjstva Koroščevo delili učilnico. Si predstavljate, kako je, če polovico učne ure govoriš in razlagaš ti, drugo polovico ure pa druga. Uro si prilagodil tako, da so potem v drugem delu delali učenci sami. Zdaj pa še kaj drugega. Proslave smo pripravljali ob praznikih tudi za posamezno vas, ne samo za šolo. Bilo jih je kar precej. In knjižnica? Ob prevzemu leta 1965 je bilo knjig za polovico manjše omare. Ko je prišel drugi ravnatelj, smo uvedli simbolično članarino, nekaj denarja je dala šola in knjižnica je dobila zagon. Marsikdo, ki bo to bral, si ne bo znal predstavljati, da sta čistilki v zimskem času zakurili peči ob tretji ali četrti uri zjutraj, da so učenci prišli v ogrete učilnice. Pomagali sta si s »škripcem«, da sta dobili kurjavo v prvo nadstropje. Veliko let sta ribali tla, saj ni bilo parketa. Kot zanimivost: klopi so imele luknjice za črnilo. Kakšno veselje je bilo, ko so nam posodobili šolo: parket, radiatorji, nove klopi … Bivanje je postalo mnogo prijaznejše. Spominov je še veliko, toda ti so že sodobnejši. Sem upokojenka, a se zdaj ukvarjam z drugimi stvarmi, da mi ni nikoli dolgčas. Tudi mi smo lahko aktivni, če se le želimo pridružiti skupinam, ki so na voljo upokojencem. Vam, učencem, želim čim boljše učne uspehe, učiteljem pa pridne učence.

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Genovefa Ogrizek

OŠ Hajdina bo vedno Naša Šola Ne vem, ali je tako prav, vendar je zame OŠ Hajdina vedno NAŠA ŠOLA. S kakšno pravico pa jo tako poimenujem? V njej sem glodala šolske klopi kot učenka deset let, pa ne zato, ker bi bila slaba učenka, ampak zaradi reforme osnovne šole, ki se je začela v šolskem letu 1951/52. Do takrat je bilo uzakonjeno 7-letno obvezno osnovno izobraževanje, odtlej pa 8-letno. Čeprav je bila na naši šoli popolna osnovna šola, so uvedli 4 leta razrednega pouka in 4 leta nižje gimnazije. Ker sem v šolskem letu 1950/51 končala 6. razred OŠ, sem morala v prvi razred nižje gimnazije, če sem hotela nadaljevati šolanje v srednji šoli. Po končanem učiteljišču in dveh letih službovanja na Polenšaku sem se vrnila na NAŠO ŠOLO kot učiteljica razrednega pouka. Učiteljev je primanjkovalo, zato sta mi bila zaupana dva razreda učencev drugega razreda. V času, ko se je začela reforma poučevanja matematike, tako imenovana NOVA MATEMATIKA, pa sem pristala v prvem razredu. Delo s ploščicami in množicami je številnim učencem povzročalo težave. Še večje pa so bile, ker so vsak dan v učilnici na tleh ostajale številne ploščice, a kasneje niso našle lastnika. Učenci so se trudili, znali so ubogati. Najprej so z velikimi očkami zrli vame in v vse, kar je bilo v učilnici, ki smo si jo vedno delili z učenci predmetne stopnje. V te male glavice smo v 1. razredu strpali mnogo znanja. Usvojili so vse štiri abecede, začetno branje in pisanje pri slovenščini, pri matematiki pa števila do sto in vse računanje v obsegu do dvajset. Računalnikov nismo poznali, ocenjevali smo delo in obliko pisnih izdelkov. Vso mojo delovno dobo na tej šoli – tj. 33 let – pa še ni bilo telovadnice. Morali smo improvizirati v glavnem na igrišču in v naravi. Čas neizmerno teče, napredek pa tudi. Ko sem sama začela pridobivati osnovno znanje, smo pisali s kamenčki, a zdaj so prvošolčki že skoraj opismenjeni na računalniku. Na NAŠI ŠOLI sem se vedno dobro počutila tako v učilnici med učenci kot v zbornici. Število učiteljev se je povečalo, učencev je manj, a način dela je drugačen. Spreminjalo se bo tudi v prihodnje – učencem in učiteljem želim dobro počutje, medsebojno zaupanje in uspeh na obeh straneh.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Olga Serdinšek

uresničevale so se mi sanje – delo z otroki

Ekipa OŠ Hajdina, ki je dosegla 3. mesto na planinskem kvizu: Maja Klemen, Anja Ogrizek, Gregor Hajšek in Matej Serdinšek.

Na OŠ Hajdina sem bila zaposlena celih 31 let. Skoraj 20 let sem poučevala 2. razred, potem pa sem bila zadnjih 10 let učiteljica v prvi triadi devetletke. Na OŠ Hajdina me vežejo lepi spomini, kajti uresničevale so se mi sanje – delo z otroki. Delo je bilo včasih naporno, a prijetno. Dvajset let sem bila tudi mentorica mladih planincev. Otroke sem večkrat peljala na krajše planinske izlete in jih navajala na gibanje v naravi ter jim omogočala spoznavati lepote gorskega sveta. V letu 1996/97 smo se udeleževali tudi tekmovanja v znanju o gorah, opremljenosti za hojo v gore in spoznavali rastline in živali gorskega sveta. Na tem kvizu smo bili kar uspešni in smo leta 1996 usvojili tretje mesto. Za nagrado smo dobili brezplačno bivanje na Taboru planincev v Gozdu Martuljku. Tega tabora so se udeležili štirje učenci. To so bili Matej Serdinšek, Maja Klemen, Anja Ogrizek in Gregor Hajšek.

BILI SMO NA TABORU (Matej Serdinšek, zapis s tabora)

Planinski izlet Resevna, 682 m; skupina otrok OŠ Hajdina, 7. 10. 2001, foto: Primož Trop

V ponedeljek zjutraj, 30. 6. 1997, smo se ekipa OŠ Hajdina, ki smo zmagali na Planinskem kvizu, izpred Železniške postaje Ptuj odpravili v Gozd Martuljek, da bi preživeli nekaj dni v gorah, vstran od mestnega vrveža. Vstran od mestnega vrveža pa zato, saj v Lipovčevi koči (koči, kjer smo živeli) ni bilo vodovoda, elektrike in, kakor bi dejala moja stara mama, imeli smo WC »na štrbunk«. Voda je bila pri hiši daleč v grabi, svetili smo si s plinskimi in baterijskimi svetilkami. S prijateljem sva spala v šotoru, ostali pa v koči. Na ta korak nazaj k naravi sem se stežka navadil, saj so v koči in okolici prebivale razne živali, največ pa je bilo polhov. Ker smo imeli z vremenom še kar veliko sreče, smo opravili večino načrtovanih tur: Pod srcem Slap I, Slap II, Kranjsko Goro, Dolino Vošca, Ak, Kurji vrh. Na turah sem se zaradi dobre družbe vrstnikov, gospe Olge in gospe Bože imel zelo lepo, prav tako ob večerih, ko smo kurili ogenj, kartali, kockali, igrali nogomet, se pogovarjali, peli … Za spremembo od naporne šole mi je to Robinzonovo življenje zelo prijalo. 92

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Nataša Štumberger

Moja hajdinska šola Prvi spomini na hajdinsko šolo segajo v september leta 1973, ko sem prvič kot drugošolka prestopila njen prag, saj sem prvi razred osnovne šole obiskovala v Cirkovcah. Ker hiša, ki so jo starši gradili, še ni bila pripravljena na vselitev, sem se do novembra vsak dan z avtobusom pripeljala do Hajdine, po pouku pa me je učiteljica Marija Borovinšek, danes Vidovič, vzela s sabo na Ptuj in me posadila na vlak, ki me je odpeljal nazaj v Cirkovce. Danes, ko veliko staršev otroke vsak dan pripelje skoraj do šolskega praga, si tega ne predstavljam, takrat pa ni bilo to nič posebnega. Prva štiri leta, ko smo imeli pouk popoldan, smo se zvečer pogosto že v trdi temi sami odpravili proti domu. Res je, da sama nisem imela daleč, sošolci iz Gerečje in Slovenje vasi ter Zgornje Hajdine pa so za pot porabili kar nekaj časa. Kako zelo sem si želela, da bi bila bolj oddaljena od šole, saj so na poti doživeli marsikaj zanimivega, za kar sem bila verjetno prikrajšana. Na šolskem vrtu smo obdelovali gredice, sadili in sejali ter po vaseh vsako leto v jesenskem času skupaj z učitelji od hiše do hiše pobirali poljske pridelke, ki so končali v šolski kuhinji in v naših želodcih. Šolska leta so hitro minevala in čeprav nismo imeli telovadnice, jedilnice, letne in zimske šole v naravi, so spomini na šolske izlete na Pohorje, Boč in na gmajno preko ceste, kjer smo telovadili, se urili v taborniških veščinah in v višjih razredih poskušali ubežati nadzoru staršev in učiteljev, nepozabni. Skoraj vsak popoldan smo člani dramskega krožka prišli nazaj v šolo, kjer nas je učiteljica Marta Širovnik pripravljala in urila v uprizarjanju različnih dramskih del, s katerimi smo gostovali po drugih šolah in vaseh. Razredničarka v 4. razredu Anica Vidovič nas je učila folklornih korakov, slavistka Rozina Širovnik pa je iz nas vedno znala izvabiti najboljše na proslavah ob različnih praznikih. Verjetno mi je bila kultura že takrat nekoliko bliže in so ravno ti dogodki pripomogli k temu, da sem se tudi sama odločila za učiteljski poklic. In ko sem pred 20 leti spet prišla na šolo kot učiteljica, kjer sem poučevala, so me pravzaprav prevevali mešani občutki. V zbornici, kamor so me povabili, je bilo še nekaj učiteljic, ki so poučevale že v času mojega šolanja. Šola je imela telovadnico in doživela je še veliko drugih gradbenih sprememb. Notranjost, stopnišče in hodniki v starem delu šole pa so, vsaj zame, še vedno takšni, kot so bili nekoč. Najbrž ni naključje, da sem svojo prvo generacijo otrok na tej šoli poučevala v isti učilnici, ki sem jo imela, ko sem sama prvič prestopila prag te šole in v paralelki s svojo učiteljico iz 4. razreda. In zanimivo. Tam, kjer sem pred več kot štiridesetimi leti gulila šolske klopi kot petošolka, je še danes učilnica 5. razreda, v katero se vsak dan znova vračam. Privilegij je biti v službi na šoli, ki si jo sam obiskoval, saj imam tako možnost svojim učencem iz prve roke pripovedovati o stavbi in dogajanju v njej nekoč. In ob tem vedno znova privrejo na dan takšni in drugačni spomini na mojo staro hajdinsko šolo. 93

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Renata Gabrovec

Kje so tista leta ... Ja, velikokrat se danes že vprašam, kje so tista brezskrbna osnovnošolska leta. Ko pogledam nazaj, res lahko rečem, da so bila brezskrbna, polna lepih dogodivščin in zanimiva. Takrat se nam seveda ni zdelo tako, takrat smo velikokrat znali tudi potarnati, da imamo preveč naloge, da se moramo učiti, da nam šola kroji naše življenje ... Danes vemo, da so bila to najlepša leta; leta, ko smo dozorevali, srkali znanja, nabirali izkušnje in tkali prijateljstva. Danes vemo, da si sami utiramo pot in krojimo svoje življenje; da se moramo sami truditi za svoj prostor pod soncem; da si sami pišemo spomine … So ure, ki se nikdar ne povrnejo. So poti, ki se nikdar ne izhodijo. So misli, ki nikdar ne zbledijo. Čas mineva in vendar je edini, ki ostaja. Vsako od zgornjih misli bi lahko razširili v cel roman, a roman pišejo pisatelji. Sama bom nanizala le nekaj spominov in misli, ki me vežejo na našo šolo, ki je skozi leta postala večja, bogatejša in lepša. Postala je trdna vez z vrtcem, ki je zrastel ob njej, v katerem sem tudi sama našla svojo zaposlitev. Še kako je živ spomin na tisti prvi šolski dan, ko smo stopili v razred, pa čeprav je že dobrih 30 let od tega. Za mizo sta sedeli učiteljici in klicali naša imena. »Skrblani«, 6 nas je bilo, smo se znašli v 1. b razredu; in »bejeki« smo ostali vse do konca osemletke. Sprva nekoliko negotovi in prestrašeni smo se v razredu kaj hitro znašli in pridno sledili učiteljičinim razlagam. Učitelji so bili za nas tisti, ki so skupaj z nami rastli ter nam širili znanja in bogatili naše poglede na življenje; skupaj z ostalimi delavci šole so dajali naši šoli dušo in srce. S svojim vzgledom in z delovanjem so nas, zraven staršev, tudi vzgajali in učili o vrednotah, pozitivni naravnanosti, med nas širili preproste in iskrene medosebne odnose; hkrati pa pokazali tudi strogost in doslednost, kadar je bilo to potrebno. In zagotovo je kdaj bilo potrebno. Znali smo jih spoštovati in upoštevati. Leta so nam hitro minevala … z njimi pa je rastel tudi naš pogum, navihanost in radovednost. Vsak dan smo pešačili v šolo, tako kot vsi ostali sošolci iz sosednjih vasi; avtobusa takrat še ni bilo. Mi seveda nismo imeli daleč, le nekaj sto metrov; za naša pohajkovanja iz šole domov zagotovo premalo. Zato smo radi ubrali kakšno daljšo pot do doma in se potepali po vasi. Pozimi smo velikokrat zavili na Blažov in Golobov breg ter pozabili na šolo. Kar brez kombinezonov, rokavic, nepremočljivih

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

škornjev smo se spuščali po bregu. Snega je bilo obilo, sank pa vedno nismo imeli dovolj na voljo. Tako smo velikokrat uporabili kar naše šolske torbe. Da smo bili doma kasneje pošteno okregani, ni treba posebej omenjati. Mokre zvezke smo si sušili ob peči in tudi hlače, ki smo jih slekli, so od zmrzali kar same stale pokonci. Seveda smo potem morali narediti še domačo nalogo in se učiti, a lepi spomini na naše prigode so nam ostali. Še veliko takšnih spominov se je nabralo v teh letih. Bili smo generacija, ko smo še postali pionirčki in ponosno nastopali na šolskih prireditvah; ko smo na šolskem vrtu skupaj z učiteljicami pridelovali zelenjavo za šolsko kuhinjo; ko smo v jeseni hodili po vasi in zbirali krompir za šolsko ozimnico; ko smo po vaseh ob koncu leta ponujali šolski koledar; ko so nas učitelji zalotili pri »švinglanju«, ko smo drug drugemu kakšno »ušpičili«; ko so se pojavile prve ljubezni; ko smo nestrpno čakali na telovadnico, a je nismo dočakali ... Dočakali pa so jo naši zanamci in z njo še dodatne učilnice, da je pouk lahko potekal samo v dopoldanskem času. Kako hitro nam je minil osnovnošolski čas, ko smo se ob koncu osemletke podali vsak na svojo pot. Še prej smo osemletko zaključili z valeto, a ne v takšni obliki, kot je navada danes. Bila je kar v razredu, brez plesnih oblek in večerij, brez uradnih plesnih programov, le domači »disko«, a kljub temu lepa, vesela in nasmejana. Pot je našo generacijo zapeljala na križišče in se razvejala na veliko poti, po katerih smo se podali novim znanjem naproti in uresničitvi svojih življenjskih ciljev. Pa vendar se naša prijateljstva z zaključkom osnovne šole niso zaključila, še vedno se dobivamo na obletnicah valete in skupaj obujamo spomine in se nasmejimo dogodivščinam iz osnovnošolskih let. Tudi to je dokaz, da nam je šola ob znanju dala še nekaj več, vrednote, ki v življenju veliko pomenijo: modrost, spoštovanje, vztrajnost, toplino, povezanost, srčno kulturo in iskreno prijateljstvo. To je dota, ki sem jo jaz in verjetno še veliko tistih, ki smo v vseh teh letih stopili skozi vrata hajdinske šole, nesla s sabo v življenje in jo bogatila z novimi znanji in iskanjem novih stvari, s pogumom, odločnostjo, razdajanjem med ljudi in širjenjem kulture domačega kraja. Vsaka sled, ki ostane za nami, je odmev. Vsaka pot, ki jo prehodimo, je seštevek naših sledi, zapisanih v naše življenje in življenje vseh, ki prečkajo naše poti. (Srečko Kosovel)

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Maja Majcen

Šola, moj drugi dom Že kot majhna deklica sem v sobi na poličke zlagala punčke in medvedke ter se igrala, da sem njihova učiteljica. Vedela sem, da bom nekoč po poklicu prav to. Imela sem srečo, da je bila to moja edina želja, ki ni nikoli minila. Osnovna šola Hajdina je šola, kjer sem preživela svoje otroštvo in kjer upam, da bom dočakala svoja zrela leta. Nekdaj učenka, danes učiteljica. V tem letu mineva dvaindvajset let od zaključka mojega osnovnošolskega izobraževanja in hkrati osem let, odkar sem del kolektiva hajdinske šole. Na osnovno šolo imam veliko lepih spominov. V njej sem se, obkrožena z vsemi učenci in učitelji, vedno dobro počutila. Rada sem jo obiskovala in tudi danes se vsak dan rada vrnem vanjo. Čeprav pogoji niso bili vedno najboljši, smo tukaj ustvarili najlepše spomine. Prvi razred sem zaradi nedokončanih gradbenih del na naši šoli začela obiskovati na ptujski »Olgici«. Nekje v sebi sem čutila, da to vendarle ni moja »taprava« šola. Čez nekaj časa sem ponosno zakorakala v hajdinsko šolo. V prvem razredu smo takrat zaprisegli kot pionirčki. Po svečani zaobljubi so nam okrog vratu zavezali rdeče rutice, mi pa smo v pozdrav pomahali s pionirskimi čepicami. Prejeli smo izkaznice in knjižice s pravili in zaobljubo, da se bomo veliko učili. To je bil prav poseben praznik, namenjen nam, prvošolčkom. V času mojega šolanja smo o današnji podobi šole lahko samo sanjali. Temeljni kamen za telovadnico in nove učilnice so položili, ko sem obiskovala osmi razred. Kako žalostni smo bili, da se to ni zgodilo že prej. Sami smo namreč ure telovadbe (kot smo jim takrat rekli) večinoma izvajali na prostem, pozimi ali v slabem vremenu pa v eni izmed pritličnih učilnic. V učilnici smo se ogrevali, tekli, delali prevale, stoje, skakali v višino in še kaj. Najbolj razburljivo je bilo v tako mali učilnici igrati odbojko. Namesto mreže smo iz enega do drugega konca napeli elastiko in igra se je začela. Malo manj razburljivo je bilo, ko je žoga večkrat z vso silo poletela v viseče luči, ki so se nam zato ves čas pozibavale nad glavami. Res je, razen blazin in žog nismo imeli veliko pripomočkov, a je bila telovadba kljub vsemu naš najljubši predmet. Prav tako smo zaradi prostorske stiske takrat imeli dvoizmenski pouk, česar si danes sploh ne moremo predstavljati. Ker je bilo učilnic premalo, nam ni preostalo drugega, kot da smo en teden šolo

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

obiskovali dopoldan, drug popoldan in se pri tem izmenjevali z učenci predmetne stopnje. Malicali smo v razredih, saj jedilnice takrat ni bilo. Knjižnica je bila v enem izmed manjših kabinetov, vendar dovolj velika, da smo si lahko izposojali najrazličnejše knjige. Knjižničarka za izposojo knjig ni uporabljala računalniškega programa, ampak kartončke, na katere smo morali skrbno paziti. Enkrat mesečno smo lahko svoje prihranke prinašali v šolsko hranilnico. Imeli smo svoje hranilne knjižice in tako pridno varčevali. Zelo rada sem prepevala v šolskem pevskem zboru, se udeleževala tekmovanj in šolskih prireditev. Ker sem v času šolanja obiskovala tudi glasbeno šolo, sem s flavto v rokah sodelovala na veliko šolskih prireditvah. Večina proslav je bila izpeljanih v Domu krajanov v Skorbi. Šola me je naučila nastopati in premagovati tremo, mi skozi nastope krepila samozavest in negovala ljubezen do glasbe, ki jo čutim še danes. Poleg nekaterih lepih dosežkov pa sem si predvsem zapomnila tisto matematično tekmovanja, kjer sem dosegla (minus) -15 točk. Ja, tudi zalomilo se je včasih. Najbrž je bila kriva prva ljubezen, ki mi je takrat zmešala glavo. Še danes se na ta račun z mojo takratno učiteljico in danes sodelavko Kristino Žuran pošteno nasmejiva. Ob koncu vsakega šolskega leta smo prejeli izkaze. V njih so bile zapisane ocene za vse predmete, ocenjeno pa smo imeli tudi vedenje. Kako ponosno smo jih kazali babicam, tetam, sosedom in jih še bolj skrbno čuvali. V času mojega šolanja so bile učiteljice stroge. Stroge, a pri svojem delu strokovne. Najbrž so tudi one pomembno vplivale na mojo odločitev o izbiri svojega poklica. Nekateri moji nekdanji učitelji (en učitelj in pet učiteljic) so danes moji sodelavci. Tako kot takrat se tudi danes lahko zanesem nanje. Če sem takrat gledala nanje z vsem spoštovanjem, ni danes nič drugače. Ob koncu 8. razreda sem se podala na ptujsko gimnazijo in od tam na Pedagoško fakulteto trdno odločena, da se v šolske klopi še vrnem. Štiri leta po študiju sem bila izjemno vesela klica nekdanjega ravnatelja Jožeta Laha. Brez premisleka in z veseljem sem se vrnila v »mojo« šolo. Danes so šola, učenci, prostori in pogoji dela drugačni. Šola je večja, prostornejša. Učilnice so bolj pisane, opremljene z veliko pripomočki, učenci pa radovednejši, samozavestnejši in pogumnejši. Zase trdim, da opravljam najlepši poklic na svetu. Vsako jutro se namreč podam med četico najmlajših in nadobudnih radovednih glavic, ki poskrbijo, da imam nasmeh na obrazu še ves dan. Učence imam rada, verjamem vanje in jih spoštujem. Tudi oni mene vsak dan naučijo kaj novega. Predvsem pa me učijo spoštovanja različnosti, potrpežljivosti in vztrajnosti. Želim, da »moja« šola še dolgo opravlja svoje poslanstvo. Naj še dolgo skupaj z učitelji predaja znanje na mlajše rodove. Na tiste, ki bodo nekoč poganjali kolesje tega sveta. Vse dobro, OŠ Hajdina.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Vika Vrabl

To je bil čas … Pravijo, da so spomini nazaj videti zmeraj bolj lepo. Ali je tako ali ne, se ne morem opredeliti, dejstvo pa je, da imam na osnovnošolske dni prijetne spomine. To je bil čas, ko sem pot od doma do šole in nazaj premagovala vsak dan peš, pa naj je sijalo sonce, pihal veter, deževalo ali snežilo. Slaba dva kilometra poti takrat še nista bila predolga. Pravzaprav je bila pot velikokrat še prekratka, saj smo s sošolkami, sošolci in vrstniki med potjo snovali velike načrte, klepetali in se smejali. Včasih smo se seveda tudi sprli, a takšni spori so bili kratkotrajni, saj bi se pot v šolo brez družbe v naslednjih dneh zdela dolga in dolgočasna. Spomnim se, da smo v nekaterih razredih, v izognitev prepisovanja med testi, morali imeti na mizah šolske torbice. Takrat so to bile še torbice, v katerih smo imeli le nekaj zvezkov, berilo, manjšo peresnico in še mogoče kakšno malenkost. Nihče se ni pritoževal, da je zaradi polnih miz torbic manj prostora za pisanje, vsem se je zdelo popolnoma normalno, da nas želijo učitelji »obvarovati« pred prepisovanjem. Domače naloge smo delali zato, da bi se kaj naučili in predvsem zato, da ne bi učitelj napisal v zvezek, da je nismo imeli. Ali še huje: da ne bi dobili minusa v posebni zvezek. Eno in drugo nam je bila velika kazen, za katero smo vedeli, da bi/smo si jo zaslužili. Takrat še tudi nihče ni krivil sistema in učiteljev za učenčevo nedelo in starši so bili opora učitelju. Oboji skupaj pa so predstavljali steber avtoritete otrokom – učencem. Do učiteljev smo gojili spoštovanje, do njih so gojili spoštovanje tudi naši starši in to nam je bil vzgled, ki je vodil skozi naša osnovnošolska leta. Beseda učitelja je veljala in bila spoštovana.

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Silvestra Brodnjak, nekdanja učenka

Naj ne bo pozabljeno Tako sem ob tridesetletnici zaključka osnovne šole Hajdina 29. maja 1998 naslovila zloženko, ki sem jo posvetila osemletnemu obdobju skupnih spominov sošolk in sošolcev, s katerimi smo v hajdinskih klopeh usvajali svoja prva znanja. Kar verjeti ne morem, da je minilo še dvajset naslednjih let in da smo v letu 2018, ko praznujemo 210-letnico javnega šolstva na Hajdini, tudi mi postali zlata generacija, ki praznuje šolskega abrahama. 8. september 2018 je datum našega jubilejnega snidenja. Počaščena sem, da smem sodelovati pri ustvarjanju zbornika ob tem pomembnem jubileju, saj sem na hajdinsko šolo zelo navezana in ponosna. Obiskovala jo je moja mama Rozalija Spolenak, roj. Neubauer in pred tem že njena starša, tu sva spoznavala temeljna znanja za življenje midva z možem Francem, za nama pa tudi sinova Primož in Matija. Vnuk Gašper Valentin Brodnjak, ki se letos vpisuje v prvi razred OŠ v Radomljah, si je našo šolo »od znotraj« ogledal pred nekaj dnevi in navdušeno nam je pripovedoval, kaj vse je videl v stavbi, ki jo je doslej občudoval vedno, ko smo se peljali mimo nje. Dano mi je bilo sodelovati v svetu šole v obdobju, ko je na nekdanjem šolskem vrtu začel nastajati velik prizidek, ki nam je prinesel svetlo, sodobno telovadnico in prepotrebne učilnice. Ko smo leta 1998 ob 30-letnici stopili čez prag popolnoma obnovljene in prostorsko povečane šole, so bili nekateri sošolci, ki jih je življenje odpeljalo iz naših krajev, presenečeni nad tem, kako je naša stara šolska zgradba postala mogočni hram učenosti v Občini Hajdina. Pogoji za delo so povsem drugačni, moderni in primerljivi s tistimi, ki jih imajo vrstniki naših vnukov drugje po Sloveniji. Pa vedno ni bilo tako …

Pa vedno ni bilo tako … Obiskali smo najstarejšega Hajdinčana, 98-letnega Maksimiljana Kampla z Zg. Hajdine, častnega člana KPD Stane Petrovič Hajdina in Društva upokojencev Hajdina. Pri obojih je še vedno aktiven, zadnja leta predvsem kot pevec v skupini Ljudskih pevcev, ki jih je pred četrt stoletja soustanovil in do pred kratkim tudi vodil. V svojih 99

Maksimiljan Kampl, tretji z desne strani, z Ljudskimi pevci na prireditvi S pesmijo v novo leto (Foto: Silvestra Brodnjak)

najbolj aktivnih delovnih letih je kot direktor Kmetijske zadruge Hajdina, z.o.j., tvorno sodeloval s kolektivom Osnovne šole Hajdina. Bil je aktiven v njihovih organih in prizadeval si je tudi za organiziranje in vodenje kmetijskih ter gospodinjskih tečajev, ki so potekali v šolskih prostorih, saj se je zavedal, da le znanje lahko kmetovalcem pomaga do boljših rezultatov. Takole je pobrskal po spominu: »Kot prvošolček sem za učenje pisanja uporabljal tablico, kamenček in gobico. Vse to sem dal v nahrbtnik, ki ni bil niti slučajno tako težek, kot je današnja prtljaga, ki jo vsakodnevno na svojih ramenih prenašajo šolarji. S seboj smo si od doma nosili tudi malico – kos kruha in kakšno jabolko, kaj drugega pa le redko kdo, morda iz bolj premožnih družin. Moji starši za nas šolarje, ki smo obiskovali različne razrede, niso hodili na sestanke. Če sem kaj ušpičil, je o tem zvedela moja dve leti starejša sestra Helena in potem sva se kar midva pomenila, največkrat je bilo to zjutraj, na paši, preden smo šli k pouku. Vsi razre di so imeli pouk dopoldne, sedmi in osmi razred pa sta bila skupaj v učilnici. O kaki telovadbi ni bilo govora. Pred šolo je bil ob cesti leseni drog, na katerem smo z dvigovanjem tele sa trenirali mišice. Nogometne žoge v mojem otroštvu nismo

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

poznali. Pred šolo je bil vrt in drevesnica. Učili smo se cepiti drevje in vrtnariti. Še danes uživam pri delu na gredah ter se veselim doma pridelane zelenjave in sadja. Spominjam se nekaterih učiteljev, ki so me učili in nam s strogostjo vcepljali v glavo znanje. Od kasnejših pa mi je najbolj ostala v spominu prijazna, vedno nasmejana Manca Terbuc, ki je prišla na šolo, ko sem se kot mlad fant za čel ukvarjati z gledališko skupino na Hajdini. Bila je naša priljubljena mentorica in skupaj smo ustvarili nekaj uspešnih predstav. Čeprav je ostala na Hajdini le nekaj let, je pustila za seboj veliko spominov in vem, da jo njeni učenci radi po vabijo medse, ko imajo obletnice. Dolga leta, nekoč kot oče, kasneje dedek in sedaj tudi že pra dedek, spremljam delo šole, njenih učiteljev in učencev. S po nosom moram povedati, da je veliko uspešnih ljudi odšlo v življenje prav iz hajdinske šole. Med tistimi, ki so sedaj že v tretjem življenjskem obdobju, je nedvomno Spodnjehaj dinčan dr. Janez Artenjak, ki je bil priznan predavatelj na Visoki ekonomsko-komercialni šoli v Mariboru, v zaseb nem življenju pa dolgoletni aktivni nogometaš NK Drava in Aluminij ter član Športnega društva Hajdina. Iz njegove generacije izhaja tudi že pokojni vojaški pilot Maks Pen, ki je bil zelo uspešen inštruktor letenja vojaških pilotov v Pulju in Zadru, na koncu kariere, pred razpadom Jugoslavije, pa je bil povišan v generala aviacije,« je med drugim povedal Maksimiljan Kampl in nam svetoval, da obiščemo edino še živečo učiteljico iz njegovih mladih let, Manco Terbuc.

In obiskali smo tudi Manco Terbuc Nekaj let mlajša, a v 95. letu še vedno zelo bistrega spomina, je upokojena učiteljica glasbe, po rodu Prekmurka, iz učiteljske družine, na jesen življenja pa Ptujčanka Manca Terbuc. Na Hajdini, kamor je prišla po sedmih letih učiteljevanja v Gorišnici, je začela poučevati leta 1953, torej v času, ko se je rojevala glavnina generacije letošnjih jubilantov. Z možem sta kot mladoporočeni par dobila stanovanje v zgradbi črpališča vode v Skorbi (pri »vodovodu), kjer sta imela na voljo tudi njivo, da sta si lahko pridelala najosnovnejše za življenje. Učenci so si jo poleg njenega izjemno bogatega glasbenega znanja, zborovodskih sposobnosti in prijaznosti zapomnili tudi po tem, da jih je vse klicala po imenu, razred pa je vedno nagovorila z: »Deca draga …«.

Manca Terbuc je vedno vesela obiskovalcev, s katerimi rada pokramlja in včasih tudi katero zapoje. (Foto: Silvestra Brodnjak)

»Marjeta Terbuc bo 19. 5. 1957 v Mladiki dirigirala Pionirskemu pevskemu zboru iz Gimnazije Hajdina in Mladinskemu tamburaškemu zboru iz Hajdoš,« so 17. 5. 1957 objavili v Ptujskem tedniku. »Takrat je naša šola imela status nižje gimnazije,« je članek komentirala dirigentka Manca, ki je na Hajdini vodila tudi moški pevski zbor. Še danes se spominja nekaterih pevcev in njihovih nastopov, tako kot se s ponosom spominja kiparsko talentiranega učenca Viktorja Gojkoviča. Pod mentorstvom učitelja likovnega pouka Jožeta Majcna je izdelal skulpturo Kurirček, ki je bila nagrajena na tekmovanju. Ravnatelj Rajko Iglar je v glavnem odmoru na dvorišču sklical učence in prvo nagrado javno izročil obetavnemu Viktorju. »S Hajdine sem odšla leta 1960, ko se je poslovilo tudi nekaj drugih učiteljev. Moja naslednja šola, v kateri sem leta 1979 tudi dočakala upokojitev, je bila Mladika,« je povedala naša sogovornica in nam priporočila, naj obiščemo kiparja Viktorja Gojkoviča in ga tudi v njenem imenu lepo pozdravimo.

1960. leta se je začelo zares tudi za nas … Ko smo bili zreli za vpis v osnovno šolo, smo se leta 1960 srečali z večno »prvošolko«, marsikomu drugo mamo, Nežiko Cafuta, na fotografiji z vsemi učenci, ki smo skupaj obiskovali prvi razred. Eni dopoldne, drugi popoldne …

100

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Tudi drugi in tretji razred smo obiskovali v dveh izmenah. Razrednik obeh je bil Vladimir Korbar. Vsi se ga spominjamo po njegovi svetlo modri vespi in motoristični čeladi. V četrtem razredu pa smo imeli že vsak razred svojo razredničarko. Angelca Jurkovič, ki je prišla v naše kraje iz Stanetincev v Vidmu ob Ščavnici, je veljala za zelo strogo učiteljico. Leta 1963 ni spremenila le priimka v Glažar, ampak se je za stalno naselila v bližino šole. 8. marca 1964 nas je ob nastopu porodniškega dopusta prepustila razredničarki B razreda, Lojzki Rozman. Upam, da z nami nista imeli prevelikih problemov, saj se ob pogovorih o naših skupnih časih nobena ne spomni kakih »ven štrlečih« priimkov v negativnem smislu. V petem razredu je bil naš razrednik ponovno Vladimir Korbar, v paralelki pa Anica Kotar. Za učitelja Korbarja kot razrednika lahko rečemo, da je bil hkrati tudi v vlogi današnje svetovalne službe. Verjetno ni bilo učenca, da ne bi bil poznal njegove družine in razmer, v katerih je živel. Uvedel je ocenjevanje nekaterih predmetov na velikem šeleshamer papirju, kjer so bili zapisani naši priimki in imena. Zvezdice, venčki, pike … v barvah. Anica Kotar nas je poučevala tudi srbohrvaščino. Še danes znam prebrati besedilo, če je napisano v cirilici, pa čeprav smo se jo učili samo eno leto. Vpeljala pa nas je tudi v redno obiskovanje šolske knjižnice, ki v tistih časih v primerjavi z današnjimi, ni imela kaj dosti knjig, a bilo je dovolj, da smo začutili potrebo po branju. Ne le zaradi obnov in tekmovanja za bralno značko, ampak tudi za splošno širjenje znanja. Tiste, bolj redne obiskovalce je rada napotila v Mladinski oddelek knjižnice na Ptuju, nekatere pa tudi v Študijsko knjižnico. Za glasbeni pouk je takrat prihajala v oba razreda Marija Borovinšek (kasneje Vidovič), ki nas je pritegnila tudi k pevskemu zboru. Začela se je predmetna stopnja. V šestem razredu je A razred prevzela Vladka Kolarič, paralelko pa Jože Ekart. Še danes se iz pouka gospodinjstva spominjam kakih napotkov, ki nam jih je dajala razredničarka, ki je bila tudi naša učiteljica likovnega pouka in zemljepisa. Zgodovino in temelje moralne vzgoje nas je učil takratni ravnatelj Janez Pucko, njegova žena Hilda pa nas je poleg nemškega jezika uvajala v svet glasbe, za kar je pripravila tudi zelo poučno skripto o glasbeni zgodovini. Kaj bi bili 101

65 učencev z učiteljico Nežiko Cafuta, ki so leta 1960 obiskovali 1. a in b razred OŠ Hajdina. (Foto: Langerholc)

takrat dali za vsaj nekaj sedaj dostopnih glasbenih učil in pripomočkov. Pa sta bili dve gramofonski plošči (Modest Mussorgsky – Slike z razstave in Smetanova Vltava), gramofon in nekaj knjig o življenju in delu glasbenikov vse, kar je bilo na voljo. Za vedno si bom zapomnila prvo uro biologije pri učiteljici Marjani Podgoršek, ki nas je poučevala tudi kemijo. Narekovala nam je naslov poglavja, ki se je glasilo Življenjski prostor. Običajno je naslov vedno napisala na tablo, takrat pa ne. Sprehodila se je po razredu in vsakemu od nas pogledala, kako je zapisal besedo življenjski. Seveda je bil marsikje samo en j. Na napakah se največ naučimo. Matematiko nam je vcepljala v glavo učiteljica Roža Podkrajšek. Trikotnik, šestilo in kotomer so bili razen krede njeni največkrat uporabljeni pripomočki. Poučno je bilo tudi pri urah geografije, ko smo dobili novo učiteljico Heleno Primožič, ki nam je svet približala na zelo zanimiv način. Pri slovenskem jeziku smo pozorno poslušali razlago neizprosne Rozine Širovnik, ki je prevzela predmet po Jožici Iglar. In splačalo se je, saj nam materni jezik v srednji šoli ni delal težav. Pri tehničnem pouku smo pod vodstvom Jožeta Ekarta (v kasnejših letih tudi ravnatelja OŠ Hajdina) poleg dobro usvojene tehnične pisave izdelovali različne predmete, med njimi tudi maketo dvotaktnega motorja. Učil nas je tudi fiziko, v osmem razredu pa še likovni pouk … in telesno vzgojo. Pri urah telovadbe smo v lepem vremenu igrali igre z

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

malo ponavljavcev. Presenetljivo veliko pa je odličnjakov. Verjetno k temu pripomore vsa razpoložljiva tehnika in literatura, ki jo imajo na voljo osnovnošolci. Ali pa so bili nekoč kriteriji veliko strožji?

Čas pa teče …

Jože Ekart, razrednik 8. razreda, in ravnatelj OŠ Hajdina Janez Pucko (na sredini) sta bila leta 1968 edina moška v pretežno ženskem kolektivu. Takrat tudi hišnika še nismo imeli na šoli. To vlogo sta opravljali snažilki Pepa in Tila. (Foto: Langerholc)

žogo, fantje so bili najbolj zagreti za nogomet, dekleta pa smo uživala v igri med dvema ognjema ali pa pri rokometu. Seveda smo imeli na programu tudi atletiko, v kateri so prednjačili učenci, ki so prihajali v šolo iz bolj oddaljenih vasi in so imeli več »kondicije« pri hoji in teku. Takrat jih namreč ni prevažal avtobus, a tudi kolesa so bila redkost. V zimskem času smo si telovadnico naredili kar v učilnici. Klopi smo pomaknili k steni in na tla položili dve blazini ter prinesli okorno švedsko skrinjo, preko katere smo »delali skrčko« ali smo si domišljali, da imamo konja – brez ročajev seveda. Takrat je bil namreč naš telovadni idol olimpijski prvak Miro Cerar. Kaj bi bili dali za to, da bi tudi mi lahko, kot on, trenirali na orodjih v telovadnici. Moram povedati, da sem prvič prestopila prag telovadnice leta 1965, ko sem bila v delegaciji učencev ob odprtju Osnovne šole v Kidričevem. Ko mi je v Ekonomski šoli uspelo pri moji potrpežljivi profesorici Hedi Kreutz po vztrajni vadbi narediti vzmik na dvovišinski bradlji, sem se počutila vsaj tako kot moj vzornik Miro … Ko danes gledam fotografije vseh osmih let, še posebej zadnjega razreda, ne morem verjeti, da nas je bilo iz prvotno 65 vpisanih v prvi razred ob zaključku le za en osmi razred z 31 učenci, ki mu je bil razrednik Jože Ekart. Ugotavljamo, da je bilo veliko izpada zaradi ponavljanja razredov. Razlika v današnjih časih je pa ta, da je ob vlogi pedagoške-svetovalne službe in zaradi pravočasnega ukrepanja pri učencih z učnimi težavami le

Minilo je nekaj let in smo spet začeli zahajati v šolo. Takrat kot mame in očetje naših otrok, zadnja leta pa kot babice in dedki vnukov, ki so nekaterim zaupani v dopoldansko varstvo in spremstvo v že osem let stari vrtec Najdihojca ali v prvi razred Osnovne šole Hajdina. Nekateri učitelji, ki so širili obzorje našim sinovom in hčeram, so se medtem že upokojili, a nekaj je še takih, ki so v Občini Hajdina ostali aktivni tudi v tretjem življenjskem obdobju. Med njimi sta to nedvomno Marija Pulko in Danica Serdinšek, ki sta se pred dobrim desetletjem pridružili Društvu žena in deklet občine Hajdina in zavzeto delujeta med 120-člansko žensko ekipo. Zelo aktivni sta v skupini Rimljank, ki z rimsko kulinariko v rimskih oblačilih predstavljajo društvo in občino tudi izven Slovenije. Postali sta odlični klekljarici, ki svoje sočlanice motivirata, da iščejo vedno nove načine dela in ob ponedeljkih na ročnodelskih srečanjih v gasilskem domu na Hajdini ustvarjajo najrazličnejše izdelke. Marija od leta 2007 tudi vodi Društvo žena in deklet, ki ga je prevzela po prvi predsednici Marti Sitar. Prizadevata si, da bi hajdinske žene, matere in babice v medsebojnem druženju in sodelovanju kvalitetno izpopolnjevale svoje življenje. Trudita pa se tudi, da bi se pridružilo več mladih članic, ki bi se lahko naučile marsičesa, kar bo sicer s področja varovanja naravne in kulturne dediščine utonilo v pozabo. Veliko zaslug pri tem ima tudi kolektiv OŠ Hajdina, ki zna pritegniti k sodelovanju posamezne prizadevne občanke iz vseh sedmih vasi, da skupaj z učenci kuhajo, pečejo, izdelujejo okraske, telovadijo in še kaj. Marija Pulko je bila več let tudi tajnica KPD Stane Petrovič Hajdina, katerega članica je tudi Danica Serdinšek. Slednja je vse do leta 2017 ob pomoči svojega moža Ivana vodila Lutkovno sekcijo KPD in z njo sodelovala na številnih prireditvah na lutkovnih odrih. Veliko vsega se je zgodilo v letih, ki so minila, odkar smo se junija 1968 razšli z našimi učitelji. Poslovila sta se ravnatelja Rajko Iglar in Janez Pucko, razrednika Nežika Cafuta in Vladimir Korbar, ter učiteljice na predmetni 102

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Marija Pulko (tretja od desne) z Rimljankami Društva žena in deklet občine Hajdina v I. mitreju ob obisku Vokalne skupine Plamen iz Toronta, ki je pod umetniškim vodstvom Marije Ahačič Pollak med gostovanjem v Sloveniji bivala v GH Primus. (Foto: Silvestra Brodnjak)

stopnji: Jožica Iglar, Hilda Pucko, Marjana Podgoršek in Roža Podkrajšek; a na njih ostajajo spomini. Tudi kaki grenki, ki pa sčasoma nimajo več takega priokusa. Vsaka stvar je za nekaj dobra, pravi pregovor. Žal se je poslovilo tudi že devet naših sošolcev in dve sošolki …

Srečanje osnovnošolskih abrahamov 8. septembra 2018, ko smo se po dvajsetih (nekateri pa tudi po petdesetih) letih spet zbrali na šolskem dvorišču. Nadvse veseli smo bili prisotnosti naših razrednikov Vladke Kolarič, Jožeta Ekarta in Angelce Glažar ter sedanje ravnateljica OŠ Hajdina Vesne Mesarič Lorber, ki nas je pričakala pred šolo in nam skupaj s sodelavko Ireno Vesenjak ter učenci pripravila prisrčen sprejem.

103

Danica Serdinšek (skrajno desno) s člani Lutkovne sekcije KPD Stane Petrovič Hajdina ob prevzemu bronastih in srebrnih Linhartovih značk marca 2015. Na fotografiji so še Nina, Hilda in Katja Bedrač, Ivan Serdinšek, Ida Markež (takratna predsednica KPD) in Silva Fartek, predstavnica JSKD. (Foto: Silvestra Brodnjak)

Po svetu smo se razkropili vsi, ki imamo danes v rokah spričevalo osmega razreda, staro že petdeset let. Vsak od nas pa je danes bogatejši za debelo knjigo izkušenj, najrazličnejših spominov, neizogibnih razočaranj, pa tudi mnogih srečnih in veselih dogodkov. Prav ti, slednji, nam naj dajejo moč, da bomo smelo zrli v prihodnost, ki je pred nami v tretjem življenjskem obdobju.

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

V letu 2018 OŠ Hajdina praznuje 210-letnico javnega šolstva in ob tako pomembni obletnici obujajo spomine tisti, ki so hodili na to šolo. 210 let je zavidljivo obdobje šolstva na Hajdini, ki se je do današnjega časa izredno razvijalo in danes nudi učencem bistveno boljše pogoje kot nekoč. V prispevkih spomine obujajo različne generacije nekdanjih hajdinskih učencev. V letih obstoja hajdinskega hrama učenosti se je zvrstilo veliko osnovnošolcev, ki so ponesli ime naše osnovne šole po domovini, pa tudi v tujino. V zborniku predstavljamo le nekatere, čestitamo pa tudi tistim, ki so uspeli na različnih področjih, pa jih na teh straneh ni mogoče zaslediti.

In 2018, the Hajdina Primary School celebrates the 210th anniversary of public education, and on such an important anniversary those who attended this school recall their memories. 210 years of education at Hajdina is an enviable period in which the school has undergone many changes. Today it offers significantly better conditions to the students than it used to. Various generations of former Hajdina pupils contributed the aricles about their memories. Several generations of students have spent their formative years in this School and have gone on to make their mark in the worlds of business, public service, education, health, law and in so many other areas. Only a few are presented in the monograph. However, we also congratulate those who have succeeded in various fields but can not be seen on these pages.

104

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Hodili so na Hajdino – Ponosni smo na njih They attended the Hajdina Primary School – We are proud of them

105

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Silvestra Brodnjak

Ponosni smo na njih V mnogih letih obstoja hajdinskega hrama učenosti se je zvrstilo veliko osnovnošolcev, ki so ponesli ime naše osnovne šole po domovini, pa tudi v tujino. V tem poglavju bomo predstavili le nekatere izmed tistih, na katere smo upravičeno ponosni in jim čestitamo k vsemu doseženemu, tako kot tudi tistim, ki so uspeli na različnih področjih, pa jih na teh straneh ni mogoče zaslediti. Zaprosili smo jih za nekaj besed o spominih na njihovo mladost v učilnicah naše šole. Najstarejšega izmed njih pa smo tudi obiskali.

Umetnik Viktor Gojkovič z učenkami OŠ Hajdina Pio Premužič Gojkovič, Niko Šerdoner in Laro Tekmec.

Dva častna občana Občine Hajdina in pet učencev OŠ Hajdina. Kipar, mag. Viktor Gojkovič (imenovan leta 2004), avtor doprsnega kipa Franca Jeze, ki je bil odkrit na slovesnosti ob dnevu državnosti, 22. junija 2012 in ta dan posthumno imenovan za častnega občana. Ob njem so od leve proti desni: Radoslav Simonič, prvi župan Občine Hajdina in Andrej Tkalec, leta 2012 podžupan. Na desni strani pa stojita mag. Stanislav Glažar, župan in Franc Mlakar, takrat podžupan Občine Hajdina. V ozadju je pogled na Gojkovičevo fontano. Foto: Silvestra Brodnjak

VIKTOR in STANISLAV GOJKOVIČ – JABOLKO NE PADE DALEČ OD DREVESA Viktor Gojkovič, učenec Osnovne šole Hajdina, ki se je po spominih nekdanje učiteljice Mance Terbuc najbolje odrezal z oblikovanjem kipca Kurirček in si prislužil prvo nagrado na državnem tekmovanju, je danes daleč naokoli in v svetu priznan akademski kipar, magister restavratorstva, restavratorski svetnik, ki je bil zaposlen v mariborski izpostavi Zavoda za varstvo kulturne dediščine, od leta 1973 do 1992 pa je bil tudi predavatelj na nekdanji Pedagoški akademiji v Mariboru. Leta 2004 je postal častni občan Občine Hajdina. Kljub upokojitvi je še vedno nadvse aktiven v svojem ateljeju pa tudi na terenu. Obiskali smo ga z učenkami Osnovne šole Hajdina: Pio Premužič Gojkovič, Niko Šerdoner in Laro Tekmec, nekdanjim ravnateljem Jožetom Lahom in učiteljico likovne vzgoje Romano Kiseljak, ki je bila na Pedagoški akademiji njegova študentka. Mag. Viktor Gojkovič nam je zanimivo predstavil svoje kiparsko ustvarjanje, ogledali smo si njegov atelje, ki ga ima v Minoritskem samostanu na Ptuju. Dovolil je, da smo za ostale, neprisotne učence, fotografirali njegov »drugi dom«, kjer nastajajo številne kiparske umetnine. Povedal je, da ustvarja z različnimi 106

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

materiali, od marmorja, peščenca, aluminija, brona, železa, gline, mavca, do betona, voska, lesa … Prebrala sem slikovno nadvse bogato monografijo Viktor Gojkovič, kipar in restavrator, ki je leta 2005 izšla ob umetnikovi 60-letnici, za katere izdajo ima zasluge Talum Kidričevo kot glavni pokrovitelj in med drugimi tudi Občina Hajdina kot srebrna donatorka. Še preden sem prišla do zadnje strani, sem začutila dodatno, izjemno spoštovanje do našega rojaka in prijatelja, katerega sposobnosti in umetniškega poslanstva se sploh ne zavedamo. Množica njegovih kiparskih stvaritev, doprsnih kipov, portretov, posmrtnih mask, restavriranih sakralnih kipov in fresk v najrazličnejših krajih po Sloveniji, pa tudi v nekdanji Jugoslaviji terja posebno obravnavo. Sodeloval je na več kot 130 razstavah, skupinskih kot član Grupe Junij ali Skupine PA-71 in samostojnih. Za tiste, ki radi hodijo odprtih oči po domovini, navajam nekaj najbolj znanih Gojkovičevih umetnin, ki si jih je vredno ogledati: Spomenik padlim športnikom v Mariboru, portreti znanstvenikov v aleji velikanov pred rektoratom Univerze v Mariboru in pred gradom v Ormožu. Pa tudi na Ptuju jih je nekaj. Je avtor več javnih spomenikov in fontan na Štajerskem, Koroškem, v Prlekiji in Prekmurju. S svojimi deli je opremil več cerkvenih prostorov doma in v tujini, med drugim baziliko na Ptujski Gori. Viktor Gojkovič si na svet ni prinesel le smisla za kiparstvo, ampak tudi za restavratorstvo, saj je bil njegov oče Janez Gojkovič, nekoč tudi učenec hajdinske šole, zaposlen v ptujskem muzeju kot njegov prvi konservator in preparator. Svoje znanje je prenašal na otroke in kar dva od njih, poleg Viktorja tudi mlajši brat Stanislav Gojkovič sta med prejemniki Steletove nagrade za življenjsko delo, ki pomeni v strokovnih krogih najvišje priznanje za restavratorstvo in konzervatorstvo. Kot restavrator je Viktor Gojkovič med drugim vodil velike restavratorske projekte v proštijski cerkvi sv. Jurija na Ptuju, v cerkvi minoritskega samostana na Ptuju, romarski in župnijski cerkvi Marije zavetnice na Ptujski Gori, v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Ormožu … ter restavriranje kužnega znamenja v Mariboru in njegovo nadomeščanje s kopijo. Bil je eden prvih restavratorjev v Sloveniji, ki so mu podelili strokovni naziv konservatorsko-restavratorski svetnik. Hajdinčani smo še posebej ponosni na Gojkovičev vodomet – fontano oz. vodnjak pred poslovno-stanovanjskim centrom in sedežem občine. Na zelenici pred impozantno skulpturo, ki predstavlja vodo kot vir življenja in sedem vasi naše občine, je tudi doprsni kip znanega Hajdinčana Franca Jeze, pisatelja, esejista, etnologa, literarnega kritika, misleca in slovenskega domoljuba s Hajdine. 107

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Restavrator Stanislav Gojkovič v letu 2015 prejel Steletovo nagrado za življenjsko delo. Fotografija s sprejema pri županu Občine Hajdina.

Leta 2015 je bila Viktorjevemu mlajšemu bratu Stanislavu Gojkoviču podeljena Steletova nagrada za življenjsko delo na področju konzervatorstva in restavriranja. To je priznanje za vseživljenjsko pripadnost stroki, najdbam in ostalinam iz vseh arheoloških obdobij, ki jih je začel odkrivati leta 1972, ko se je zaposlil v Pokrajinskem muzeju Ptuj kot pomočnik svojemu očetu Janezu pri izkopavanjih in preparaciji arheološkega gradiva. Po letu 1979, ko se je zaposlil kot restavrator-konzervator tehnik na današnjem Zavodu za varstvo kulturne dediščine OE Maribor, je sodeloval z mnogimi slovenskimi arheologi ter institucijami in restavriral številne predmete, največ iz keramike, kovine in stekla, ki so razstavljeni v muzejskih in drugih zbirkah ter objavljeni v strokovnih publikacijah in člankih. Ves čas, vse do upokojitve leta 2013, pa je bil tudi v stiku z delom na terenu, saj je sodeloval pri mnogih izkopavanjih po vsej Sloveniji. Bil je tudi v vlogi mentorja, ko je usposabljal restavratorje po muzejih, svoje bogate praktične izkušnje in znanje pa je posredoval tudi študentom arheološkega oddelka Filozofske fakultete. Janez Gojkovič (p.d. Kolarov atek) bi bil nedvomno ponosen na svoje naslednike, v prvi vrsti na sinova Viktorja in Stanislava, prav tako pa tudi na vnuka Grega, ki je po očetu Stanislavu in mami Mojci Vomer Gojkovič podedoval ljubezen do arheologije. Z umetnostjo pa je povezano tudi poklicno življenje Viktorjeve hčerke Janje Gojkovič, ki se je posvetila umetniškemu dizajnu. Hajdinsko šolo obiskujeta tudi Viktorjeva vnuka Pia in Luka Premužič-Gojkovič.

108

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Ivan Ogrinc st.

Nekaj spominov iz naše šole med okupacijo Sem eden tistih, ki je prvi razred začel obiskovati jeseni 1940. Po prihodu nemških vojakov smo začeli pouk z nemškimi učitelji, s katerimi smo se o vsem, tudi pri učnem programu, morali pogovarjati v nemškem jeziku. Oni nas niso razumeli, mi pa ne njih, le sčasoma in počasi je nekako šlo. Učenci smo že v začetku bili v šoli vzgojeni bolj borbeno, rekel bi celo pretepaško, saj so Nemci potrebovali vojaške mladeniče. Predvsem otroci višjih razredov so se na vrtu šole učili vojaških veščin. Kakšno leto pred koncem druge svetovne vojne, ko so zavezniška letala že pogosteje bombardirala naše kraje, smo se umaknili v zaklonišče. Za našo šolo je bil to kletni prostor šole, od tam pa smo šolarji največkrat skozi zasilne prostore pobegnili domov z nemškimi učitelji, ki so se bombardiranja bali bolj kot otroci. K sreči naša šola ni bila poškodovana. Na zahodni strani šole je bila nizka zgradba s stanovanjem za dve »šolski služkinji« Tilo in Pepo ter velika drvarnica. Pepa je veljala na šoli za velik strah in trepet za šolarje, saj nas je ustrahovala zaradi reda in discipline. Obeh se spominjam še nekaj let po vojni. Nemški ravnatelj Trimmel pa je zadnje leto okupacije odšel kot pilot na fronto, tako na naši šoli ni bilo pravega ravnatelja. In kakšna je bila naša šola? Enaka kot današnji stari del. Glavni vhod je bil na zahodni strani z velikimi vrati. Nasproti glavnega vhoda je bil stari studenec, kjer smo učenci pili vodo, saj druge pijače ali kakšne hrane šola ni imela. Tu in tam si je kakšen učenec prinesel trdo jabolko. Danes, ko sem star, se mi vedno znova zbujajo spomini mladih let. Ti spomini niso vedno lepi, vračajo se tudi tisti grozoviti iz časa nemške okupacije, strahotnih pokov, bomb ponoči in podnevi, preleta težkih bombnikov in hudih časov, ki jih v sebi ohranja stara generacija še živih ljudi.

109

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Branko Cestnik

Da bi bili dobri ljudje Pisatelj Victor Hugo je zapisal: »Kdor odpre vrata šole, zapre za por.« Anton Martin Slomšek, ki je med drugim bil tudi šolnik, pa: »Šola, ki se edino s poučevanjem peča, je polovičarska!« Šola je vedno izobraževala, prinašala znanje, usposabljala za delo, hkrati pa zmeraj skrbela, da bi učenci in učenke postali dobri ljudje. Zato trije prelepi spomini, kako je to potekalo na hajdinski šoli v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja.

V ljudi se nikoli ne meče kamenja! Pisalo se je šolsko leto 1974/75. Moralo je priti do nesporazuma, saj nas je nekaj zamudilo avtobus, ki je odpeljal dva razreda učencev na ogled Tovarne glinice in aluminija v Kidričevem. Zamudniki smo se prijavili v zbornico, potem smo na šolskem igrišču brcali žogo, nato smo se začeli potikati po okolici vse do gozdička pri vodnem hramu nad Skorbo. Plezali smo po smrekah, se pogovarjali, ko na makadamski cesti za Gerečjo vas zaslišimo kolesa šolarjev, ki so se vračali domov. Poskrili smo se v grmovje in si pripravili storže. A ne samo teh. Poleg storžev je v skupino gerečanskih kolesarjev poletelo tudi kamenje. Zakaj kamenje? Ne vem natančno. Nekaj je gotovo bilo otroške objestnosti, nekaj pa otroške domišljije, ko se imaš za Indijanca, ki iz zasede napada kavbojca. Drugi dan smo stali pred tablo in bili hudo okregani. Oster kamen v oko lahko razlije oko! Debel kamen v temena lahko ubije človeka! Postavili smo se v vrsto in pristopali k učiteljici. Sedela je vsa resna v svoji nameri in strašna v svoji pravičnosti. Ona, ki nas drugače ni fizično kaznovala, je tokrat vsakemu primazala klofuto. Eno, a krepko. To ni bila vsa kazen. Doma smo morali povedati, kaj smo storili in zakaj nas je učiteljica kaznovala s klofuto. To so bili časi, ko je enotnost v vzgoji še delovala. Če te je kaznoval učitelj, so te kaznovali tudi starši. In kazen za metanje kamenja v Gerečane je bila tudi doma boleča. Sledilo je cvetje. Mama je drugo jutro v vrtu natrgala domačih rož in jih zvezala v šopek. Dala mi ga je ter naročila: »Nesi rože učiteljici in se ji opraviči, ker si jo jezil!« Vse zato, da bi bil dober človek in da ne bi nikoli več v človeka metal kamenja.

Majhnih zajčkov se ne ubija! Učitelje smo spoštovali. Velika čast jih je bilo srečati tudi izven šolskega okolja. Največja pa je doletela mene in še koga od fantov, ko smo tu in tam lahko »jagali« s samim ravnateljem. Ravnatelj Pucko je namreč bil član Lovske družine Kidričevo, mi pa smo pri tej družini kot lovski gonjači (»trajbarji«) s preganjanjem divjadi iz grmovja ter z nošnjo ustreljenih zajcev in fazanov zaslužili kak dinar. Danes je kakopak nepredstavljivo, da bi desetletnim dečkom puščali v bližino pokajočih pušk. Takrat je bilo to normalno. 110

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Bilo je blizu vasi Njiverce, tam, kjer gre danes avtocesta, ko sem v liniji lovskega pogona hodil prav ob ravnatelju in čakal, da mi bo dana kakšna gonjaška naloga. V neki travnati meji med dvema njivama sem zagledal zajčka. Majhen je bil, ob pokanju ni zbežal iz gnezda, skrčil se je, se delal, kot da je mrtev, čeprav se je na plečih videlo, kako ga od strahu celega trese. Poklical sem še dva ali tri gonjače, pristopil je tudi ravnatelj Pucko. Cev dvocevke je nastavil nad glavo zajčka in rekel: »Takih zajčkov se nikoli ne strelja. Pustite ga! Gremo naprej!« Korakali smo čez njive, nadaljevali pogon, oziral sem se nazaj. Ko smo bili kakšnih trideset korakov vstran, je tam zadaj švistnilo nekaj drobnega in sivega. Zajček! Živ! Nepozaben nauk v nekaj preprostih kretnjah. Ravnatelj Pucko je s približanjem puškine cevi k trepetajočemu zajčku pokazal, kakšno moč ima človek nad naravo. Z odmikom smrtonosne kovine od zajčka pa, kako naj dobri ljudje ljubimo in varujemo to isto naravo.

Razdora se ne dela! Ves čas mojega obiskovanja hajdinske šole je bil čas socialističnega sistema. Nobena skrivnost ni, da je ta sistem tako v teoriji kot v praksi veliko pozornosti polagal šolstvu, da bi slednje odločilno pripomoglo zgraditi tako imenovanega »socialističnega človeka«. Med šolo in drugače mislečim večinskim prebivalstvom je zato lahko prihajalo do napetosti, zlasti pa med šolo in župnijo. Podeželskim šolnikom ni bilo lahko. Po eni strani so morali biti zvesti državi, kakršnakoli je že bila – četudi ateistična, po drugi pa tudi ohraniti svojo bližino ljudstvu, kakršnokoli je že bilo – četudi verno. Te napetosti niso »poškodovale« naših šolskih dni, smo pa jih otroci kdaj malenkost le čutili. Posebej zanimivo je bilo, ko so bila na vrsti poglavja iz nastanka človeške vrste. Spomnim se, kako zarotniško smo se veselili one ure verouka, ko smo pritekli k hajdinskemu župniku in mu »zatožili« učiteljico: »Tovarišica je rekla, da je človek nastal iz opice.« Čakali smo na odziv, čakali, da bomo lahko tekli v šolo in učiteljici rekli, da je župnik rekel obratno. Uživali bi v »ideološkem« spopadu in razdoru, ki bi ga s svojim tekanjem med šolo in župniščem mi sami podžigali. Zgodilo se ni nič. Župnik, ki se je pisal Pucko – enako kot ravnatelj iz naših prvih šolskih let, se je le nasmehnil in nam nekako poskušal dopovedati, da je eno in drugo res; da smo torej »v žlahti« z opicami in da nas je Bog ustvaril. Konec zgodbe. Časi so bili kočljivi, a sporočilo šolske in farne strani se je dekodirano glasilo: Ne delajmo razdora! Dobri ljudje ne iščejo prepira, temveč se nagibajo k temu, kar povezuje.

111

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Samo Marija Strelec

Non sholae, sed vitae discimus Gledališki režiser, prevajalec, kulturni delavec in publicist Samo Marija Strelec je osnovno šolo obiskoval v letih 1973– 1981, najprej v Gorišnici, nato pa na Hajdini. Že kot osnov nošolec je aktivno sodeloval v dramski skupini KPD Stane Petrovič Hajdina. Če takole pomislim, živim danes pravzaprav od tega, kar sem se naučil v osnovni šoli: od branja, izmišljevanja in pripovedovanja. Vse, kar je sledilo kadarkoli pozneje, je temeljilo na tem. In še. A ni potem osnovna šola nekaj fantastičnega? Na neki način za celo življenje določujočega? Pravijo, da je prvih sedem let zelo pomembnih za človekov razvoj. Naslednjih osem, devet osnovne šole je potem, si mislim, morda bistvenih. Če ne bi že v osnovni šoli nastopal pri tovarišici Širovnikovi – kdo ve, ali bi se sploh kdaj pobliže seznanil z gledališčem. Če ne bi hodil k novinarskemu krožku, ki ga je vodil tovariš Bezjak – kdo ve, ali bi kdaj kaj napisal (in pišem zadnja leta kar veliko). Nekoč kasneje v življenju sem pristal v Berlinu in jezikovno sem se počutil skoraj »kot doma« – zaradi izjemnega učitelja – v osnovni šoli! Verjamem, da bi takšne in podobne – zanj pomembne reči – lahko povedal vsak nekdanji osnovnošolec. Zato bi se osnovna šola lahko imenovala tudi temeljna šola. Kakor obstaja temeljna barva. Ker na njej vse temelji, ker je podlaga za vse, kar sledi. Na dobrih temeljih lahko stoji vsakršna stavba, na pesku se poruši še hiša iz kart. Pa hajdinske šole ne pomnim samo zaradi »prenašanja znanja«. V šestem, sedmem razredu sva se po pouku z M. stepla za sošolko B. Brezkompromisno stepla. Na – oprostite izrazu – kozlanje mi gre, vsakič znova, ko slišim, kako bi kdo varčeval pri osnovnem šolstvu. To je, kakor da bi v beton dajal manj cementa, da bo vse skupaj bolj poceni. Da bo prihranek. Ali namesto cementa dodajal denimo moko. Je prav tako bela in cenejša od cementa. Prihranek je takojšen, kaj bo pa stalo na takih temeljih čez 20, 30, 40 let pa – koga briga. Ni več naš problem. Hvaležen sem prav vsakemu učitelju na hajdinski šoli. In čistilkam. In kuharicama. In hišniku. In ravnatelju Ekartu, ki me je naučil osnov risanja, ki jih vse bolj pogosto potrebujem pri svojem delu. Osnovna šola je od Marije Terezije po zakonu obvezna. Ni pa obvezno razmišljanje, da je najpametneje vse, kar si družba lahko privošči privoščiti šoli, njenim učiteljem in učencem. Ob spoštovanja vrednem jubileju hajdinske osnovne šole ji še naprej privoščim ljudi, ki jim bo mar, ki jih bo brigalo, ki bodo – v šoli in izven nje, delali za njo. Ker ko delamo za šolo, delamo za naše otroke, njihovo in našo skup(nost)no prihodnost.

112

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Aja, in še nekaj: Del mojih spominov na osnovno šolo je tudi spomin na verouk. Čeprav je potekal izven šole, po šoli, se ga spominjam kot sestavni del osnovnošolskega časa. Zato mi osebno ni tuje razmišljanje, da bi v osnovni šoli otroci slišali tudi kaj o religijah. Zakaj? Ker v osnovi vse učijo nekaj temeljnih in občih življenjskih načel. Osnove pa so za – v osnovno šolo. Nakar v življenju vsak itak izbere sam po svoje. Svet je velik in kmalu se naučimo pomena tistega latinskega reka: Non sholae, sed vitae discimus. Ne učimo se za šolo, pač pa za življenje. In brez šole bi živeli ... Raje ne pomislim, kako. In raje nazdravim hajdinski šoli. Naj živi in se razvija (so rekli včasih), brezkompromisno, na mnoga leta!

Dr. Srečko Glodež

Hvala Osnovni šoli Hajdina Po končani OŠ je Srečko Glodež nadaljeval šolanje na Srednji strojni tehniški šoli na Ptuju, potem pa na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru, kjer je leta 1989 diplomiral. Zaposlil se je v takra tni tovarni TAM kot projektant, hkrati pa študiral na podiplomskem študiju strojništva na Univerzi v Mariboru, kjer je leta 1993 magistriral in leta 1996 doktoriral. Dodatno se je izobraževal tudi v tujini, in sicer 8 mesecev na Univerzi za montanistiko v Leobnu (Avstrija) in 4 mesece na Tehniški univerzi v Münchnu (Nemčija). Trenutno je kot redni profesor zaposlen na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru, kjer vodi Laboratorij za vrednotenje konstrukcij. Osnovno šolo Hajdina sem obiskoval v letih 1972–80. Spominjam se, da smo bili v takratni osemletki razdeljeni v dva razreda, a in b. Ne vem natančno, koliko nas je bilo v b-razredu, mislim pa, da okrog 25. Med obema paralelkama je sicer vladalo prijateljstvo, po drugi strani pa tudi tekmovalnost na raznih področjih. Dečki smo se med seboj večkrat pomerili v nogometu, ki je veljal za glavni šport na šoli. Če ostanem pri slednjem, sem bil v višjih razredih tudi član osnovnošolske ekipe, ki je dosegala dobre rezultate na različnih tekmovanjih. Na kulturnem področju je bila zelo močna dramska skupina, iz katere izhaja tudi znani slovenski režiser Samo Strelec. Kar se tiče razredne stopnje (od prvega do četrtega razreda), se spomnim, da smo bili učenci kaj hitro soočeni s strogim, a poštenim ocenjevanjem dejanskega znanja. Danes velikokrat slišim, da je na razredni stopnji učni uspeh zelo visok (velikokrat me preseneti, da je v razredu več kot polovica odličnih), kar se mi ne zdi realno. Zakaj je tako in ali je to realno, naj presodijo drugi. Od vzporednih dejavnosti sem si na razredni stopnji najbolj zapomnil praznovanje dneva republike, ko smo bili prvošolci sprejeti med pionirje in smo za to prejeli kapice in rutice, bili pa smo na posebni slovesnosti tudi zgledno počaščeni. Na predmetni stopnji (od petega do osmega razreda) so se prijateljske vezi med sošolci samo še okrepile. Na pobudo razrednika Stanka Bezjaka, učitelja nemščine, smo ustanovili t. i. razredno skupnost in v okviru le-te med učenci b-razreda izvolili predsednika in tajnika. Na tej osnovi smo imeli mesečne sestanke z vnaprej pripravljenim dnevnim redom, na katerih smo obravnavali različne probleme, s katerimi smo se srečevali v šoli. Ker smo za vsak sestanek zapisali tudi zapisnik, bi bilo zanimivo izvedeti, ali morebiti ti zapisniki še obstajajo v kakšnem šolskem arhivu. Če še osta113

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

nem pri takratnem razredniku Stanku Bezjaku, velja omeniti, da nas je v 7. razredu peljal na izlet v Avstrijo, kar za takratne čase ni bila ravno običajna praksa. Prav tako smo bili presenečeni in hkrati navdušeni, da nas je pri pouku in tudi na športnem igrišču posnel s kamero, posnetke pa smo si pred časom na 35. obletnici zaključka osnovne šole pogledali z velikim zanimanjem. Po končani osnovni šoli smo sošolci odšli vsak svojo pot: nekateri v gimnazijo, drugi v srednjo tehniško (med njimi sem bil tudi sam), tretji v poklicne šole. Sledila je zaposlitev ali pa študij, družina in z njo povezane aktivnosti. Skratka, vsak je po osnovni šoli spisal neko svojo zgodbo, pri čemer smo se velikokrat oprli prav na znanje in izkušnje, ki smo jih pridobili v osnovni šoli. Ne nazadnje se sošolci še danes dokaj redno srečujemo na obletnicah zaključka osnovne šole, kjer se pogovarjamo in obujamo spomine na takratne čase. Na teh srečanjih je čutiti, da smo po vsem tem času še vedno iskreni prijatelji, ali rečeno drugače, sošolci iz osnovne šole. Hvala Osnovni šoli Hajdina, da sem bil skupaj s sošolci njen učenec in da mi je dala strokovne in vzgojne temelje za mojo poklicno pot in tudi življenje nasploh.

Skupinska fotografinja iz leta 1978 z razrednikom Stanetom. Srečko Glodež je četrti od desne v drugi vrsti. Njegova sestra dvojčica, Danica Vaupotič, prav tako nadarjena učenka (mama Nine Vaupotič), sedi v prvi vrsti tretja od leve. (Foto Langerholc)

114

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Dr. Marjan Leber

Spomini na osnovno šolo NA Hajdini pred 55 leti Z veseljem sem se odzval povabilu, da ob obletnici javnega šolstva na Hajdini kot nekdanji učenec lahko prispevam nekaj misli. 210 let je zavidljivo obdobje šolstva na Hajdini, ki se je do današnjega časa izredno razvijalo in danes nudi učencem bistveno boljše pogoje kot nekoč. Sam sem prestopil prag OŠ Hajdina leta 1963, ko so bile šolske klopi posameznega razreda zasedene v večjem številu kot danes. Seveda takrat nismo poznali mobilnih telefonov, tablic, računalnikov ali drugih elektronskih pripomočkov, večina nas ni videla niti televizorja. Računali smo s palčkami, koruznimi zrni ali fižolčki, a smo ob zaključku osnovnega šolanja kljub temu znali reševati enačbe, uporabljati funkcije, napisati lep spis ali prepoznati tuja mesta, države, običaje. Spomnim se, da je v takratnem času v kakšnega nemirnega učenca priletela kakšna kreda, včasih tudi kaj večjega – ravnilo, trikotnik. Posebna dogodivščina je bila vsakdanja pot v šolo – sam sem s sošolcem pešačil 3 kilometre, po potkah med njivami, vmes pa sva opazovala naravo, ptice, živali, pridelke na polju, včasih tudi pomalicala kašno repo. Spomnim se, da sva nekega dne 3 ure čakala skrita za kozolcem, da so naju prišli iskat starši, saj si nisva upala nadaljevati poti domov zaradi hudih psov. V spomin se mi je vtisnil tudi dogodek v četrtem razredu, ko smo učenci med odmori izkoristili čas za igre, pri katerih ni bilo modernih pripomočkov. Večkrat smo improvizirali tekmovanje v hokeju – odmaknili smo zadnje klopi, s stoli postavili gole ter igrali z ravnili in radirko. Posledica je bila strto steklo na oknu, za kar smo našli kup vzrokov, pri katerih seveda nismo bili krivci. Sam sem moral najti tudi izgovor za raztrgane hlače (starši mi jih niso kupovali ravno vsak mesec), ki sem jih potrgal na žeblju, ki je štrlel iz lesenega poda. Tudi na tak način smo razvijali logiko, ki nam je v kasnejšem življenju precej koristila. Osmi razred sem končal leta 1971, ko sem se vpisal na srednjo tehniško šolo v Mariboru, zatem pa sem študiral strojništvo na takratni Visoki tehniški šoli prav tako v Mariboru. Po diplomi sem bil zaposlen na Srednješolskem centru na Ptuju in v podjetju AGIS. Od leta 1990 pa sem na Univerzi v Mariboru, kjer kot profesor predavam več predmetov in kot mentor pri diplomah številnim študentom pomagam pri zaključku študija in jih usmerjam na poklicno pot. Istočasno sem tudi direktor podjetja, ki uspešno deluje v naši občini in gradi internacionalno mrežno povezavo na področju inovacij, neformalnega usposabljanja ter številnih drugih svetovanj. Moram reči, da vedno in povsod s ponosom povem, da sem osnovna znanja pridobival v OŠ Hajdina, ki je na neki način tudi zaslužna za poklicno pot, ki sem jo takrat izbral in jo v procesu osebne rasti in kariere nenehno nadgrajujem ter uspešno razvijam. Ob pomembni obletnici čestitam vodstvu in kolektivu OŠ Hajdina ter želim uspešno delo tudi v prihodnje, predvsem pa veliko prepoznavnih učencev, ki bodo uspešni v našem ali tujem okolju, kjer bodo s ponosom promovirali »našo« OŠ Hajdina. 115

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Jože Ekart

Kako sem se znašel na Hajdini Spomini ohranjajo preteklost! So kot nitke, ki pletejo življenje in nam z leti sežejo vse globlje. Vsi jih imamo. Zanimive, vesele, žalostne, takšne, ki osrečujejo in takšne, ki rojevajo bolečino in solze. Med najlepšimi pa so prav gotovo spomini na šolska leta. So kot mozaik, ki pričara smeh iz šolskih klopi, vpitje na igrišču, hrumeči živ žav, strahospoštovanje do učiteljev, prvo 'špricanje' pouka, prve simpatije … Bil sem otrok kot mnogi drugi. Igriv, razposajen, pogosto nagajiv in nepredvidljiv. Kljub trdi vzgoji sem starša večkrat spravljal ob živce. Obiskoval sem šolo v Marjeti, bil standardno prav dober in prav zaradi tega so me po 4. razredu vpisali v 1. letnik nižje gimnazije v Mariboru. Za fantiča iz podeželja se je začelo povsem novo življenje. Vas sem zamenjal z mestom, razširil krog prijateljev, spoznaval mestne navade, otroške igrice pa je vse bolj spodrivala žoga. Ko so bile leta 1958 z novo šolsko reformo ukinjene nižje gimnazije, sem po koncu 2. letnika moral v 7. razred osemletke. Toda kam? »V Staršah ni popolne osemletke, zato boš moral na Hajdino. To je najboljša rešitev,« mi je ob vpisu govoril oče! Adijo Maribor, adijo prijatelji in istočasno – DOBER DAN, HAJDINA! Novo okolje in nova družba sta me navdušila. Med Hajdinčani sem se že prvi dan počutil povsem domače in prijetno. Vse mi je bilo pisano na kožo. Z Ivom, Brankom in Stankom sem sedel v prvi klopi, kjer so se pogosto rojevale največje norčije. Bili smo mladi, navihani, brezskrbni, pripravljeni vsak trenutek svojega časa posvetiti drug drugemu. Kljub takratnim težkim in skromnim časom smo življenje zajemali s polno žlico. Dan za dnem sem, ne glede na vremenske razmere, kolesaril iz Prepolj proti Hajdini. Pot, ki sem jo z lahkoto prevozil v slabih 30 minutah, se je po pouku pogosto podaljšala. Kriva je bila žoga, za katero smo se podili zdaj tu, zdaj tam. Doma so bili ob večurnih zamudah pogosto zaskrbljeni: »Kje si hodil? Ste imeli zopet deset ur pouka?« Sledili so vsemogoči izgovori. Enkrat so bile »krive« dodatne pevske vaje, drugič čistilna akcija, največkrat pa defektno kolo. Noro, zanimivo in pestro. Kljub vsemu pa nam je šola dala dovolj znanja, samospoštovanja in zavest, da odločno stopimo v življenje. Žal sem se tega zavedal šele ob slovesu, ob koncu osmega razreda. Šele takrat začneš dojemati, da je otroštva konec, konec igrivih in barvitih sanj. Šele takrat, ko te vrtinec življenja ponese na nove nepoznane poti. Po več desetletjih smo se nekdanji sošolci ponovno srečali v šoli na Hajdini. To je bil dan, ko so zopet zaživele sanje. Kot pred davnimi leti se je oglasil šolski zvonec, po novih hodnikih smo iskali stare sledi, v mislih je odmeval vrisk, v ušesih ubrano petje pod taktirko nekoč vsem tako drage učiteljice Mance, oživel je spomin na sončni mrk, na obisk Oskarja Hudalesa in na prve prispevke v glasilu Najdihojca. V šoli, ki je medtem postala moderna in prostorna devetletka, so nam učenci pripravili prisrčen program, svoje pa sta dodala še gospa ravnateljica in župan Občine Hajdina. Naša duša je žarela v barvah mavrice. Pesem je pela in odmeval je smeh. A žal le za kratek čas. Kmalu smo 116

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

pristali v sedanjosti in spoznali, da je življenje že zahtevalo svoj davek. Nekdanji sošolci smo postali sivolasi in nekoliko zaliti. Z nekaterimi smo se komaj spoznali, nekaj pa jih, žal, ni več. Ob takšnih trenutkih se zaveš krhkosti življenja, norega drvenja skozi čas, ki velikokrat ne dopušča, da bi se ustavili, zadihali s polnimi pljuči in zaužili sadove svojega dela. Ob koncu srečanja smo bili vsi istega mnenja. Z vsem, kar nam je dala šola, smo v jadra življenja ujeli zajeten veter in varno usmerili krmilo k želenim ciljem. Razvili smo odnos do pridobivanja znanja, novih spoznanj, delovnih navad, odnos do sošolcev in učiteljev. Zato hvala Osnovni šoli Hajdina! Ponosen sem, da sem delček bogatega mozaika 210 letne zgodovine šolstva na Hajdini. Ponosen tudi zato, ker me z šolo v zadnjih letih vežejo prijetna sodelovanja. Želim in verjamem, da bodo tudi prihajajoči časi zaznamovali uspešno, optimistično in znanja polno novo ero hajdinske šole.

Primož Vidovič

Šola, ki mi je pomagala izbrati pravo smer Najlepša hvala za izkazano čast in priložnost sodelovati v zborniku, kot eden izmed nekdanjih učencev Osnovne šole na Hajdini. Po končani osemletki me je pot izobraževanja vodila v Srednješolski center na Ptuju in nato po uspešno opravljeni maturi še na študij psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer sem diplomiral in se nato zaposlil; najprej na Ptuju (SŠC), kasneje pa še v Slovenski Bistrici (Srednja šola in gimnazija). V času študija sem ponovno odkril tudi ljubezen do glasbe, ki je usodno vplivala na moje osebno in poklicno življenje. Od prvih glasbenih korakov, ki sem jih napravil v otroškem pevskem zboru na OŠ Hajdina, sem kasneje prek številnih izobraževanj in sodelovanj v različnih zborih (Ptujski nonet, APZ Ptuj, Slovenski projektni zbor), zasedbah (Vox Arsana, Tango Story) ter zboru SNG Opere in baleta Maribor od leta 2012 poklicno pot nadaljeval v Nemčiji, kjer z družino živim in delujem kot stalni član opernega zbora v Düsseldorfu (Deutsche Oper am Rhein). Pota, po katerih nas vodi življenje, so nemalokrat nepredvidljiva in zagonetna, a ravno popotnica, ki nam jo je s svojo dolgo in bogato zgodovino dala Osnovna šola Hajdina, mi je mnogokrat pomagala izbrati pravo smer! Hvala! Srečno vsem nekdanjim in bodočim učencem OŠ Hajdina, učiteljicam in učiteljem ter vodstvu šole!

117

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Mag. Uroš Vidovič

Trdni temelji za izobraževanje Otroštvo ima v življenju vsakega človeka posebno mesto in nam daje pečat za celotno preostalo življenje. Tako je tudi mojo dosedanjo življenjsko pot zaznamovalo osem let hajdinske učilne zidane, ki mi je dala trdne temelje za nadaljnje srednješolsko izobraževanje in nato vpis na študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer sem leta 1999 diplomiral in nato še leta 2002 magistriral. V okviru obšolskih dejavnosti naše osnovne šole pa sem odkril še ljubezen do planinarjenja po hribih in gorah, ki me intenzivno spremljata vse do današnjih dni. Na moji življenjski poti se mi tako prepletajo različne vsebine in aktivnosti, ki imajo pravzaprav korenine v mojem osnovnošolskem obdobju. Moja poklicna pot je že nekaj let povezana s snovanjem in izvedbo mednarodnih projektov, ki so sofinancirani iz skladov EU. V enem od teh projektov, ki je nosil naslov Evropska kulturna pot sv. Martina Tourskega, sem se ponovno vrnil na Hajdino, kjer je potekalo moje osnovnošolsko izobraževanje. Veliko evropsko kulturno pot, ki sicer poteka od Szombathelya na Madžarskem ter prek Slovenije in Italije do mesta Tours v Franciji, smo speljali tudi skozi Hajdino. S tem smo naš domači kraj postavili na zemljevid največjih evropskih romarskih in pohodnih poti. Vsakdo med nami si namreč želi del prejetega vrniti v okolje, iz katerega izhaja. In tako je tudi v mojem dosedanjem življenju nastalo nekaj zanimivih situacij, ki so me posredno ali neposredno ponovno povezale s Hajdino oziroma osnovno šolo. Kot planinski vodnik pogosto popeljem v gore tako starejše kot tudi mlajšo generacijo planincev. Na enem od izletov je bilo v skupini kar šest nekdanjih učiteljic in učiteljev iz osnovne šole Hajdina. To se zgodi izredno redko, da bi se nekdanji učenec po tolikih letih v svojem delovnem okolju ponovno srečal s tolikimi učitelji, ki so te pomagali oblikovati v zrelo osebnost. In še to v obratni vlogi. Hkrati so takšna srečanja enkratna priložnost za obujanje spominov na prelepe dni, preživete v hajdinskem hramu učenosti. Zatorej hvala ti, naša šola, za vse, kar si nam dobrega dala kot popotnico za naša življenja, in še veliko uspešnih let na področju vzgoje in izobraževanja novih hajdinskih generacij.

Uroš med 129 Štajerci – pohodniki, ki so hodili po evropski pešpoti E6 in E12 od Sečovelj do Pirana – skupaj s svojimi učiteljicami iz OŠ Hajdina.

118

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Zvonko Glažar

Da šola ne bi zgorela Čeprav je zgodovina šolstva na Hajdini zelo dolga, se mi zdi začeti prispevek z besedami zahvale za izkazano čast, da lahko zapišem nekaj besed o naši šoli, preveč tradicionalen. Osnovna šola; šola kot šola. Toda ko pomislim, da so osnovno šola Hajdina obiskovali moji straši, starši od mojih staršev in tudi od njih starši, da sem jo v poznih 70. letih prejšnjega stoletja obiskoval sam in da jo sedaj obiskujejo še moji otroci, potemtakem to ni več kar tako. To je ustanova v lokalni sredini, s katero živimo, nam pomaga, nas usmerja, nas ozavešča in nas spomni, da ni dovolj, da živimo, ampak tudi, kako živimo. O šolskih ljubeznih ne bom govoril. Rad se spomnim šolskega vrta, na katerem sedaj stoji telovadnica, in prav je tako. Še sedaj okušam dober kruh s pašteto in kislimi kumaricami in z veseljem se spomnim fantovskih dogodivščin, ko smo po vaseh pobirali krompir za šolsko kuhinjo. Mladi, zdravi in znanja lačni otroci dajejo šoli energijo, toda učitelji so tisti, ki v učilni zidani ženejo kamne modrosti. Znanja v šoli je bilo in ga je mnogo. Prepričan sem, da je še vsak posameznik v zrelih letih ugotovil, da ga je premalo vzel, čeprav so nam ga učitelji prizadevno ponujali. Malo je bilo osnovnih šol, ki bi imele »Društvo mladi gasilec«, mi na Hajdini smo ga imeli. Tovarišica Anica Vidovič je bila tista, ki je v sodelovanju s spoštovanim gasilskim oficirjem Janezom Vidovičem to društvo ustanovila. Animirala sta učence in nam nekaterim kar začrtala gasilsko pot. Tako kot šola tudi gasilci učimo mlade, učimo jih za življenje, kako pomagati sebi in drugim, učimo jih humanizma in vrednot, spoštovati domovino, učimo jih slovenstva. Danes »Društva mladi gasilec« v osnovni šoli sicer več ni, so pa gasilci iz Občine Hajdina poznani v Sloveniji in izven nje. Poznani in dobri smo tudi zato, ker so med nami dobri ljudje in ti posamezniki v večji meri prihajamo iz naše šole, Osnovne šole Hajdina. Če je nenavaden uvod v ta prispevek in celo jedro, naj bo drugačna tudi fotografija avtorja, ki je odet v gasilsko uniformo. S tem želim povedati, da gasilci, ki smo gasili žejo po učenosti v Osnovni šoli Hajdina, cenimo njen prispevek v teh dobrih dvesto letih in smo prepričani, da bo naša šola tudi v prihodnje živela s krajani in krajem.

119

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Sandi Mertelj

Skupna točka učenja, druženja in navezovanja stikov Spomini na moje otroštvo, ki sem ga s prijatelji preživljal v Skorbi, so zame vedno zelo lepi. V t. i. »skorbovskem spodnjem kotu« nas je bilo namreč kar precej, ki nas je družila ljubezen do številnih športov in drugih interesnih dejavnosti. OŠ Hajdina nam je bila v tistih časih skupna točka učenja, druženja, spoznavanja prijateljev in navezovanja stikov. Vsak od nas se OŠ spominja po številnih dogodkih, tudi meni jih je kar nekaj še po 30 letih ostalo v spominu (naša generacija 1980/81 ravno letos obeležuje že 30. obletnico valete). Nikoli ne bom pozabil dogodka, ko sva se s sosošolcem, in seveda še vedno s tesnim sedanjim prijateljem, nekega zimskega glavnega odmora tako sprla, da sva morala oba poiskati »zdravniško pomoč«. Pa moje udejstvovanje v šolskem pevskem zboru, ko je tuji zborovodja šele neposredno pred pomembno pevsko revijo OŠ ugotovil, da bi bilo zame morda boljše, da na tej reviji le navidezno »odpiram usta«. Seveda so spomini vezani tudi na številno športno udejstvovanje, ko smo praktično bili vključeni v vse športe, ki so tedaj bili razviti na naši šoli. Telovadnice tedaj še ni bilo, zato smo se morali zadovoljiti le z asfaltnima igriščema za nogomet in košarko. Prednjačil je nogomet, seveda pa smo se ukvarjali še z atletiko, rokometom, s streljanjem in celo s smučarskim tekom. Bili so to časi, ko so na teh smučeh bili praktično vsi, mi učenci v dopoldanskih terminih, v popoldanskih pa naši starši in prijatelji. Proga je bila speljana v bližini sedanjega vodnjaka v Skorbi vse do Slovenje vasi. Sedanji časi so malce drugačni, športna infrastruktura je precej bolj razvejana, imamo telovadnico in pa zunanja športna igrišča za nogomet, košarko, rokomet in celo odbojko na mivki. Več je tudi športnih društev in zato so, zraven nogometa, seveda razviti tudi drugi športi. Z OŠ Hajdina sedaj sodelujem kot predsednik Športne zveze Občine Hajdina, ki je krovna organizacija na področju športa v Občini Hajdina. S prvimi koraki na področju športa se namreč otroci srečajo že v šolskih klopeh, zato so pouk športne vzgoje in šolska športna tekmovanja pomemben segment otrokovega razvoja. Seveda je največja vloga na učiteljih in športnih pedagogih, da otroke dovolj dobro poučijo o pomenu športa ter da jih s športom čim bolj navdušijo. Šport ima namreč ogromno pozitivnih učinkov, med drugim z rednim udejstvovanjem povečujemo storilnost ter utrjujemo telesno odpornost proti boleznim. Upam, da se bo pozitivni trend udejstvovanja otrok v športu v naši občini nadaljeval tudi v prihodnje.

120

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Matija Brodnjak

V ravnateljevi zastavi 101 na nogometno tekmovanje Kot vaščan Skorbe se dnevno vozim mimo naše šole, kjer smo začeli svojo izobraževalno in rekreativno pot. Veseli me, da imajo sedaj mnogo boljše pogoje za pridobivanje znanja, kot smo jih imeli v naši generaciji. Kljub temu pa se z veseljem spominjam dogodivščin v učilnicah, na hodnikih ter predvsem na asfaltnem nogometnem igrišču, ki smo ga obiskovali pred šolo, med njo in po njej. Dnevno pa v popoldanskih urah v času poletnih počitnic, ko smo se srečevali z nogometnimi kolegi različnih generacij. Hajdinska šola je bila vedno izjemno dobra v malem nogometu in tukaj se je prvih nogometnih korakov naučil marsikateri zelo uspešen nogometaš iz Občine Hajdina. Z nogometnimi kolegi se pogosto spominjamo državnega tekmovanja v malem nogometu, ko je OŠ Hajdina v Kamniku osvojila 2. mesto v Sloveniji, ko nas je tedanji ravnatelj Jože Lah na tekmovanje popeljal v legendarni rumeni zastavi 101. Osebno sem v tedanjem šolskem programu bil ljubitelj družboslovnih predmetov, kjer so prednjačili zemljepis, zgodovina, spoznavanje narave in družbe ter nemški jezik. V vseh teh predmetih sem pridobil dobro predznanje, ki mi je kasneje prišlo zelo prav v Ekonomski šoli Ptuj ter na Ekonomsko-poslovni fakulteti, kjer sem diplomiral v smeri turizem. Z OŠ Hajdina sem v zadnjih letih sodeloval predvsem prek Turističnega društva Ptuj in footgolfa, nove športne discipline, ki smo jo pred leti začeli razvijati ravno na »Gmajni«, kjer je sedaj čudovito igrišče za golf. Footgolf je sinergija golfa ter nogometa in je zelo zanimiva prostočasna aktivnost v naravi za ženske in moške, saj združuje različne generacije. S sedanjim športnim pedagogom Rokom Mariničem smo z igro spoznali kar nekaj skupin iz OŠ Hajdina, ki so v šolskih programih »Zdrav življenjski slog« ter »Turizmu pomaga lastna glava« uživali v čudoviti naravi pod hajdinsko šolo, kjer smo kot kratkohlačniki skakali po Gmajni ter si delali znamenite »tarzanke« ob Studenčnici. Verjamem, da šolskim pedagogom ne bo zmanjkalo volje in entuziazma pri prenašanju znanja za življenje ter da bodo vzgajali še bolj uspešne posameznice in posameznike iz naših vasi.

121

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Nina Vaupotič

Spomini na osnovno šolo Nina Vaupotič je leta 2017 končala študij psihologije na Univerzi v Ljubljani, trenutno pa je kot mlada raziskovalka zaposlena na Univerzi v Münstru. Z veseljem se je odzvala našemu vabilu in nam zapisala: »Že več kot deset let je od tega, kar sem zapustila osnovno šolo, zato moram priznati, da se mnogih trenutkov iz osnovnošolskih dni ne spomnim več. Kljub temu pa so moji občutki ob misli na hajdinsko šolo prijetni. Nanjo se na primer spomnim vsakič, ko se iz Slovenje vasi peljem proti Ptuju, in če moj sopotnik slučajno ne prihaja iz hajdinske občine, ne pozabim ponosno pokazati svoje osnovne šole. Imam tudi četico mlajših bratrancev in sestričen, ki so vsi za mano obiskovali hajdinsko šolo, zato se kot odgovorna starejša sestrična velikokrat pozanimam, kako se imajo v šoli. Ne pozabim povprašati, kako so učitelji, kaj počne gospa knjižničarka, kam so šli na izlet in kaj jedo za malico. Takrat se tudi sama spomnim dogodkov, ki so tako ali drugače krojili moje otroštvo. Kako sem na primer vsako jutro z napol odvezanimi vezalkami na čevljih hitela na avtobusno postajo in kolikokrat je gospod šofer prijazno ustavil avtobus kar pred domačo hišo, ker mi dalje ni uspelo priteči. Spomnim se udeleževanja različnih obšolskih dejavnosti, kot so na primer bralna značka, računalniški krožek, astronomija, angleščina, planinski krožek in mnogi drugi, ki so jih ponujali na šoli in so mi tako ali drugače razširili obzorja. Prijazno so me sprejeli celo v pevski zbor, čeprav se s svojim glasbenim posluhom ne morem ravno pohvaliti. Spomnim se, da smo se najraje igrali v gozdičku ob šoli, in izvedela sem, da hajdinski šolarji to še danes radi počnejo. Ker sem sedaj zaplavala v raziskovalne vode, se včasih spomnim na svojo prvo raziskovalno nalogo o kulturi prehranjevanja v osnovni šoli, ki sva jo s sošolko Tadejo izvedli pod mentorstvom šolske knjižničarke Silve Hajšek in Vesne Mesarič Lorber. V šoli pa ni raslo samo moje znanje o matematiki, slovenščini in drugih obveznih vsebinah, ampak sem imela tudi priložnost stkati prve tesne odnose z drugimi, se učiti, kako reševati spore in kako biti dober prijatelj, kar je bilo koristno tako za srednješolske izzive kot nadaljnje življenje. Zaradi vsega, kar mi je moja rumena osnovna šola dala, upam, da bo še dolgo ponosno stala ter mene in druge nekdanje šolarje opominjala na to, od kod prihajamo in kam segajo začetki naših življenjskih poti.«

122

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Tom Hajšek

Zavedam se poslanstva osnovnošolskega učitelja Tom Hajšek je po osnovi šoli končal SGBŠ v Mariboru in na Akademiji za glasbo v Ljubljani diplomiral s klavirja. Kasneje je svoj študij nadaljeval še na Konservatoriju za glasbo v Celovcu, smer jazz klavir, in se kot pianist uveljavil v različnih glasbenih zasedbah. Zadnja leta pa poleg osnovne dejavnosti, zaposlen je kot prof. klavirja na GŠ Karol Pahor Ptuj, vodi tudi pihalni or kester Talum Kidričevo. Začetka osnovne šole se spomnim bolj po odsekih oz. po zgodbicah, ki smo si jih še leta za tem pripovedovali in so morda celo dobile kakšno spremembo zavoljo »drame« ... Ravno tako se po odsekih spomnim prvih srečanj z odrskimi deskami na šolskih nastopih in sem vesel, da sem se s tem lahko soočil v tako zgodnjem obdobju svoje pianistične poti, ki je prerasla v moj poklic. Še danes se z veseljem odzovem na povabila hajdinske osnovne šole k sodelovanju s šolskim in učiteljskim zborom. Ker sem tudi sam učitelj, se zavedam poslanstva predvsem osnovnošolskega učitelja, ki je danes vse prevečkrat pod raznimi drobnogledi in ne uživa statusa, ki bi ga glede na pomembnost funkcije – osnovno izobraževanje – moral uživati. Ne glede na našo življenjsko pot je namreč velik del temelja zanjo zgrajen ravno v osnovni šoli. Me pa veseli, da ob vstopu v hajdinsko osnovno šolo še vedno vlada pozitivno vzdušje. Tako, kot se ga spomnim, ko sem pred več kot dvajsetimi leti zapuščal te šolske klopi. Hvala za povabilo k sodelovanju in še mnogo veselja med učenci in učitelji.

123

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Mojca Grula

Jutranja rosa na mojih stopalih Moji spomini na osnovno šolo se začnejo z jutranjo roso na mojih malih stopalih toplega septembrskega dne, ki je še zelo dišal po poletju. Imela sem 6 let in pogumno sem stopala proti mali šoli. S sosedo Cilko sva se malo prestrašeni, a zelo radovedni, skupaj podali k naši hajdinski šoli. Zaradi nje in spodbudnih besed mojega brata Gorazda, da šola ni nič strašnega, je bilo vse lažje, vendar se je stavba vseeno zdela mogočna. Prijazne učiteljice, ki so nas popeljale v svet igre in brezskrbno potovanje učenja črk in številk, so obljubljale, da prvi razred ni nič težji kot mala šola. In tako se je zgodilo – mala šola je postala velika šola. Moj prvi razred, moja prva učiteljica Danica Jakomini, moji prvi sošolci, s katerimi smo skupaj potovali po tej osnovnošolski poti vseh osem let. Pot v šolo je bila kratka, a zabavno je bilo, ker smo se dobivali sošolci iz vasi in ob jutrih skupaj hodili v šolo. V prvem razredu so bile zanimive malice, ki smo jih morali dežurni učenci nositi v razrede. Pašteta in kumarice. Še zdaj se spomnim okusa. Kot večini otrok mi je bila med ljubšimi predmeti telovadba, zato mi je bilo zanimivo, da smo imeli pozimi telovadbo kar v učilnici ali na hodniku, saj še takrat nismo imeli telovadnice. Vsakokrat smo odmaknili stole in mize ter veselo delali prevale in tudi skakali v »daljino«. V pomladnih in jesenskih mesecih pa smo imeli tekaške krose po okoliških travnikih in poljih, ki so mi prinesli prve diplome, zato še danes rada pogledam fotografije, kako smo s sošolkami bile ponosne na svoje uspehe. Ko smo prišli v peti razred, smo se seznanili z novim športom – strelstvom, ki ga je vodila učiteljica Marija Pulko. Tudi to je bilo fascinantno, da smo kar v učilnici imeli strelišče. Bilo je nekaj posebnega, saj smo bili omejeni s športi, ker nismo imeli telovadnice. Ta šport me je takrat tako navdušil, da sem še v srednji šoli trenirala streljanje z zračno puško. Prav tako smo se v petem razredu učili srbohrvaščino, ki je bila za nas samoumevna, na neki način prijateljski jezik, danes pa že spada med tuje jezike. Veliko smo hodili tudi v bližnji gozdiček pri vodovodnem črpališču v Skorbi, kjer smo imeli otroci svoje drevo z veliko vejo, na kateri smo se brezskrbno zibali. Tam je bil tudi star bunker, v katerem smo se igrali in imeli svoja skrivališča. Da smo bili otroci narave, pa se je izkazalo v številu vpisanih v planinski krožek, ki ga je vodil nekdanji učenec hajdinske šole Uroš Vidovič. Spomnim se čudovite Golice, polne narcis, in mojega prvega težjega osvojenega vrha – Stola. Velikokrat se spomnim, da nas je tudi obiskoval zobozdravnik, in ko razlagam svojim otrokom, da se je pripeljal z avtoprikolico, v katero smo vstopali na pregled zob, se jim zdi prav smešno in neverjetno, saj tudi meni danes, a to je bilo za nas čisto normalno, a seveda tudi zanimivo. Vsaka učiteljica in vsak učitelj, ki me je poučeval, mi je pomagal k novemu znanju in oblikovanju moje osebnosti. A zagotovo ima zame veliko vrednost Romana Kiseljak, ki nas je poučevala likovno vzgojo. Spomnim se prvega risanja zanimivih tihožitij in risanja človeške figure. Edina učiteljica, ki je dovolila, da kdo stopi na mizo, da smo ga lažje narisali. Njen lahkotni način poučevanja umetnosti je v meni spodbudil željo, da postanem učiteljica. Sicer še takrat nisem bila odločena, ali bom učiteljica telovadbe ali likovne vzgoje, sem pa vedela, da mi je umetnost postala blizu. Zelo lep spomin me veže na en likovni natečaj, na katerem sem osvojila priznanje za svoj izdelek in sem šla z učiteljico na Ptuj, na to razstavo in še likovne delavnice. Kot učenki osnovne šole mi je to zelo veliko pomenilo in očitno utrnilo v meni, da sem danes tudi sama profesorica likovne umetnosti. Zdaj je že 25 let od moje hajdinske osnovne šole. Lepo je, da še imamo srečanja s tedanjimi sošolci, s katerimi obujamo samo lepe stvari, kakšne lumparije, ki smo jih ušpičili pri katerem učitelju, zagotovo pa je najbolj pomembno, da se spomnimo prostora, v katerem smo gradili svojo osebnost, pridobivali vseživljenjsko znanje in spoznali svoje prve prave prijatelje. Od takrat se je naša hajdinska šola v svojem videzu zelo spremenila, postala je še bolj mogočna v vseh pogledih. Zato bi mi bil izziv, če bi se morda lahko kdaj vrnila vanjo kot učiteljica. 124

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Dr. Maja Turnšek Hančič

Pogum za stopiti pred avtoriteto Maja Turnšek, predavateljica na Fakulteti za tu rizem Univerze v Mariboru, ki je doktorirala iz ekonomskih znanosti, je trenutno tudi gostujoča profesorica na Bournemouth University v Veliki Britaniji. Na vprašanje o tem, kako se sedaj spo minja svoje šole, je povedala kratko zgodbo: »Osnovna šola je temelj – tam pridobimo svoje prve izkušnje s svetom pravil in svetom prilagajanja na kasnejšo igro uspeha. Zgodb in spominov na teh 8 let svojega življenja imam seveda veliko. Vendar, ker me ravno vi, spoštovani ravnatelj, povprašujete, vam bom povedala zgodbo o tem, kako ste me naučili poguma in sprejemanja odgovornosti. Nekega dne, verjetno sem bila v sedmem ali osmem razredu, sem se nič kaj damsko pridružila igri zapiranja in odpiranja vrat, ki so jo igrali naši fantje. Na eni strani so tiščali eni, na drugi strani smo v vrata tiščali drugi. Take igre so pri tej starosti verjetno kar pogost pojav in ste se morali kot ravnatelj s tovrstnimi pobalinstvi verjetno ukvarjati na 'redni bazi'. Seveda so vrata padla in jih je bilo treba popravljati! Kot avtoriteta ste prišli v razred in zahtevali, da naj tisti, ki so to storili, stopijo naprej. Nekaj časa so bili vsi pogledi usmerjeni v tla in v prostoru tišina, da bi lahko muho slišal dihati. In potem sem stopila naprej samo jaz – edina punca v vsej pobalinščini z vrati. Ker sem bila punca in ker sem bila dobra učenka, še danes vidim vaš izraz začudenja. 'Maja, ti?' Seveda ste vedeli, da nisem bila edina. Zato me niste kaznovali, niti mi niste dali občutka, da me obsojate. Razočarani ste bili, da niso tudi drugi 'priznali krivde', ki se mi sedaj sploh ne zdi nekaj velikega. V očeh otroka pa so seveda zadeve videti večje. In ker mi niste dali občutka, da naj me bo sram, se tisti dan nisem ukvarjala z obsojanjem same sebe, temveč sem se počutila pogumna – edina punca med vsemi fanti sem stopila naprej in sprejela odgovornost! Mislim, da je bil ta dogodek tisti mejni – ki mi je dal pogum za nič koliko situacij kasneje v življenju, ko je bilo prav tako treba stopiti pred avtoriteto.«

125

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Dr. Nataša Artič

Od rumenih rutic do valete Nataša Artič, rojena Korenjak, je vpisana v zlato knjigo učencev OŠ Hajdina. Je poročena, mama dveh sinov, Leona in Lukasa, ki z družino že 15 let živi ob vznožju Pohorja v Framu. Zase pravi, da ji je ljubezen do turizma bila položena že v zibko, in takoj po končani OŠ ga je začela spoznavati tako v teoriji kot v praksi. Je doktorica znanosti s področja inovativnega turizma. Je soavtorica višješolskega študijskega programa Velnes, habiliti rana predavateljica višje šole, leta 2015 je napredovala v naziv svetnik, je avtorica več strokovnih objav, dolgoletna Erasmus ko ordinatorica, nekdanja radijska voditeljica Oddaje o turizmu na Radiu Ptuj in moderatorka na Radiu RSI. Prve delovne izku šnje si je pet let nabirala kot vodja marketinga v Termah Roga ška, nato deset let službovala na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor, od 2017 je direktorica Srednjeevropskega izobraževalnega centra s sedežem v Moravskih Toplicah, ki pove zuje interese družb Sava Turizem, d. d., Hoteli Bernardin, d. d., Istrabenz Turizem, d. d., in Cardial, d. o. o. po ustanovitvi Nacionalnega centra za usposabljanje, razvoj in promocijo kadrov v turizmu. V letu 2018 je postala tudi glavna in odgovorna urednica strokovne e-revije Hotelski razgledi. Ko pomislim na OŠ Hajdina, se mi takoj prikrade nasmeh na obraz. Spomin se vrne v brezskrbno otroštvo, ko šole nisem le obiskovala, ampak sem v njeni neposredni bližini tudi odraščala. Zdaj jo vsake toliko od daleč opazujem, kako je v zadnjih 25 letih po mojem zaključku šolanja zrasla in se razširila. Želim, da uspešno nadaljuje svoje poslanstvo še vrsto let. Sicer pa je spominov na moje osnovnošolske dni še kar veliko, od prvih učiteljic, rumenih rutic, mladih pionirjev do prvih knjig, črk, učenja poštevanke, strogega hišnika, skakanja gumitvista pred šolo, sprehodov do bližnjega gozda, dvoizmenskega pouka, šolskih proslav, nastopov, športnih dni, izletov, predaje ključa, prvih prijateljstev, plesov, pustnih rajanj, valete … in seveda razigranih sošolk in sošolcev. To so bili časi brez mobitelov, ko smo sanjali o telovadnici in počitnicah, risali v spominske knjige in pisali leksikone. Šola še ni imela prizidkov. Spomnim se tudi nepozabne izkušnje, ko sem bila izbrana in se s kasnejšim ravnateljem Jožetom Lahom podala v Ljubljano na RTV Slovenija na nastop v oddaji Klub klobuk, kjer sem govorila o takratni prometni problematiki šole. Bila je res pereča, nepretrgane kolone vozil so se vile neposredno pod šolskimi okni. Danes je na srečo tudi ta situacija drugačna. Takrat si nismo znali niti zamišljati, kako bi bilo, če bi bil promet speljan mimo šole. Eden zelo zgodnjih spominov me veže na takratnega ravnatelja Jožeta Ekarta, ki je med hojo po hodniku v odmoru pogledal v naš razred, situacije se ne spomnim, a še danes slišim: »Biti radoveden, pomeni vedeti več.« Do takrat sem kot zelo zvedavo dekletce namreč živela v prepričanju, da 126

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

radovednost ni lepa čednost, zahvaljujoč njegovim besedam, pa sem hitro spoznala to, česar se tudi zdaj, ko se profesionalno ukvarjam z organizacijo izobraževanj, zavedam, in to je, da je za učinkovito učenje potrebna tudi velika mera radovednosti. Če pomislim bolje, morda ni naključje, da sem svojo kariero na področju turizma zelo kmalu usmerila na področje izobraževanj, zagotovo so to zasluge tudi takratnih učiteljev, ki so me spremljali na tej poti, zato se jim vsem ob tej priložnosti tudi zahvaljujem. Na OŠ Hajdina sem pridobila zelo kakovostne temelje znanj, še posebej matematike in slovenskega ter nemškega jezika, kar mi je kasneje omogočilo uspešno nadgradnjo znanja in predvsem samozavestno delo, saj sem že kot študentka delala na radijskih postajah, na turističnih sejmih po Avstriji in Nemčiji … in danes kot mama še vedno »obvladam«, če me starejši sin prosi za pomoč pri kakšnem matematičnem tršem orehu. Mlajšemu sinu pa večkrat tudi prebiram pravljice iz knjige, ki sem jo dobila za nagrado na ptujskem stadionu, saj sem v 1. razredu narisala najlepšo risbico o prometu in bila udeleženka srečanja otrok iz šol takratne ptujske občine. Tako da nekateri spomini živijo še naprej … Vsem prihodnjim generacijam, ki bodo obiskovale OŠ Hajdina, pa želim, da ustvarijo tudi zase zakladnico lepih spominov in trdne temelje znanj za vse življenje.

Irma Brodnjak

Bilo je živahno in veselo Naša stara »učilna zidana« je bila skromna, a polna hvaležnih otrok in srčnih učiteljev. Ni imela telovadnice in dovolj prostora za enoizmenski pouk, zato smo se »popoldanci« ob zimskih večerih domov vračali v trdi temi. A bilo je živahno in veselo. Dodobra smo izkoristili zeleno šolsko okolico, še posebej ljub nam je bil bližnji gozdiček, kjer smo gradili svoje »gradove« in postavljali lastna pravila. Najpomembnejše pa je, da smo s pridobljenim znanjem dobili odlično osnovo za nadaljnje šolanje in stkali močna prijateljstva, ki nas bogatijo še danes. Tega si želim tudi za svoje otroke, ki prav tako obiskujejo »mojo« šolo. Novim generacijam učencev in učiteljev želim, da bi jim ob zavidljivih pogojih dela uspelo ohranili pristne medosebne odnose in bi si znali tudi v prihodnje vzeti čas drug za drugega. S takšno popotnico boste lažje premagovali obdobja, ko bo vaša življenjska pot naredila kakšen zavoj ali dva v smeri, ki si je morda ne bi želeli.

127

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Mag. Polona Glažar

Spomini, ki mi na obraz pričarajo nasmeh Mag. Polona Glažar je šolanje nadaljevala na Gimnaziji Ptuj, potem pa na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je študirala mikrobiologijo. Kot magistrica mikrobiologije opravlja priprav ništvo na Oddelku za medicinsko mikrobiologijo Nacionalnega inštituta za zdravje, okolje in hrano. Je dobitnica Prešernove na grade, ki jo Univerza v Ljubljani podeljuje študentom za dosežke na znanstveno-raziskovalnem in umetniškem področju. Moji spomini na osnovno šolo mi na obraz vedno pričarajo nasmeh. To so spomini na dneve, preživete s prijatelji, ki so še danes del mojega življenja. Spomini na jutra, ko ni bilo prav nič težko vstati kakšno uro prej, le da smo jo potem presedeli ob klepetu. Spomini na vse neumnosti, ki smo jih ušpičili, prve simpatije, pa tudi na spogledovanje s prvimi odgovornostmi. Testi in ocene so s seboj prinesli učenje in domače naloge ter sanje o vseh stvareh, ki jih bomo počeli, ko bomo končno odrasli. Seveda so tu tudi spomini na učitelje in učiteljice. Nekateri mili in ljubeznivi, drugi nekoliko bolj strogi, a z najboljšimi nameni, so nam pomagali postaviti temelje za vse znanje, ki ga bomo pridobili v življenju. Meni verjetno najdražji je spomin na šolsko knjižnico, v kateri sem razvila svojo ljubezen do knjig in v kateri sem po osmih letih šolanja pustila le malokatero izmed njih neprebrano. Nekaj posebnega je bila tudi tradicija, po kateri smo učenci zadnjega razreda ob zaključku šolanja na steno hodnika nekaj narisali. S tem smo ob slovesu na šoli pustili svoj pečat, prav tako kot ga je ona pustila nam. Osnovni šoli Hajdina želim še mnogo uspešnih let delovanja. Naj v njej veseli otroci še naprej odraščajo v radožive mladostnike, naj se na njenih hodnikih tkejo prijateljstva, ki trajajo vse življenje, in naj njeni učenci še naprej puščajo svoj pečat tako na šolskih stenah kot tudi v svetu.

128

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Miran Murko, nekdanji predsednik Sveta staršev in član Sveta šole

učitelje smo spoštovali, se jih bali Kot nekdanji učenec OŠ Hajdina in starš otrok, ki obiskujejo šolo sedaj, bom opisal svoje občutke in razmišljanja o Osnovni šoli Hajdina, poudarek pa bo na primerjavi »mojega« časa in časa šolanja mojih otrok. Moje pisanje je odraz časa, v katerem smo živeli nekoč, in časa, v katerem živimo danes; moj namen je spodbuditi razmišljanje o tem, kam kot družba gremo. V času, ko sem jaz obiskoval osnovno šolo, se ne spomnim, da bi bila šolska pravila kje zapisana, a smo jih vendar vsi poznali. Bila so jasna in enostavna, učitelje smo spoštovali in se jih bali. V današnjem času pa obstaja množica navodil, pravilnikov, priporočil in s tem ogromno pravil, ki so nejasna in težko razumljiva, včasih tudi nesmiselna; učenci jih zato težko upoštevajo. Včasih smo hodili v šolo peš, v višjih razredih s kolesom, vsak je skrbel za lastno varnost. Sedaj vozimo otroke z avtomobili, avtobusi, jih spremljamo na vsakem koraku – za vse poskrbimo straši, učitelji, občina; skrbi za lastno varnost si ne upamo upamo prepustiti otrokom. Nekoč je bila pred šolo trava, nato jo je nadomestilo asfaltno igrišče, ki je bilo polno otroške igre pred poukom in po njem. Sedaj je pred šolo asfaltno parkirišče, kar pomeni, da smo dali prednost ugodju zaposlenih in »staršev taksistov« namesto otroški razigranosti – kot da smo pozabili na skladen razvoj otrok. Šli smo še dlje – uporaba igrišč, ki so kar precej oddaljena od šole in tako težje dostopna, pred poukom in med odmori ni priporočljiva. Otroško razigranost pa želimo ukalupiti z »zdravim življenjskim slogom«. Kakovost šole je po mojem mnenju odvisna od zaposlenih, v prvi vrsti ravnatelja, učiteljskega zbora in drugih delavcev šole. Zdi se mi, da je bilo v preteklosti več učiteljev, ki so opravljali svoje poslanstvo z dušo in srcem, ki so iskali močne interese učencev in spodbujali njihov razvoj. V sedanjem času pa je poučevanje pogosto samo opravljanje službe, poslanstva je vse manj (seveda obstajajo izjeme). Sedaj je v vsaki učilnici interaktivna tabla, premalo pa je interaktivne komunikacije, kar prispeva k temu, da so otroci preveč računalniško pismeni, na drugih področjih pa imajo deficite. Šolske torbe so bile včasih lažje, ni bilo vseh teh pripomočkov, ki naj bi učencem olajšali pot do znanja, pa smo se kljub temu naučili brati, pisati, računati … Dandanes učitelji pogosto izbirajo pripomočke na osnovi priporočil prodajalcev, potem pa z nekonsistentno uporabo ti pripomočki mnogokrat postanejo sami sebi namen. Za konec naj omenim spodbudno razliko, ki jo opažam – šola je zelo intenzivno povezana z okoljem (z društvi, lokalno skupnostjo, dogodki v občini …). V mojem času te povezave nisem zaznaval v tolikšni meri. Kakorkoli obrnemo, obiskovanje šole pušča v nas pomemben pečat za življenje, ki pa ni nujno povezan s pridobljenim znanjem. 129

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Šola in starši

Peter Vauda, predsednik Sveta staršev

Ko razmišljam o častitljivem jubileju naše osnovne šole, se v mislih vračam v čas, ko sem sam bil njen učenec. Tri desetletja nazaj. Ni tako daleč, a vendar so to bili drugi časi, časi drugačnih pravic in dolžnosti. O povezavi med šolo in starši se ni veliko govorilo, ker je bila le-ta v tistih časih samoumevna. Pri večini težav so starši in šola nastopali skupaj – z istimi cilji, istimi prepričanji. Oboji so želeli najboljše otrokom. Verjamem, da se to skozi čas ni spremenilo. A spremembe so se začele pojavljati drugje. Učiteljeva avtoriteta, vzgojna sredstva, spremembe v zakonih, drugačna komunikacija, ki je morda še najpomembnejša, je skozi čas prerasla v drugačno sodelovanje med starši in šolo. Dobra šola mora poskrbeti za dobro in učinkovito povezavo s starši. Če je to sodelovanje kakovostno in dobro, bodo starši zadovoljni, učitelji mirnejši, učenci pa uspešnejši. Sodelovanje šole in staršev se začne najprej pri pouku. Vloga učitelja je pri tem zelo pomembna. Če otrok čuti, da učitelj med poukom ni pri stvari, ni zadovoljen, to nezadovoljstvo prenese doma na starše. Zato je naloga učiteljev, da so pri pouku zanimivi, da znanje predstavijo na čim bolj prijazen, zanimiv način, da znajo učence pohvaliti, spodbujati. Tudi npr. preveč domačih nalog lahko poruši odnos doma in v šoli. So koristne, a zaradi obsežnosti in težavnosti prevečkrat vključujejo tudi starše. Neposredni stik med starši in šolo je bolj prisoten v nižjih razredih, ko starši še prihajamo v šolo po svoje otroke. Komunikacija med nami in učitelji je izjemno pomembna. Starši z njo dobimo informacije iz prve roke. Učitelji si ustvarijo neko sliko staršev, družine. Otroci, ki nas nenehno opazujejo, pa glede na naš odziv postavijo meje svojega odnosa do učitelja. V višjih razredih je ta neposredni stik staršev in učiteljev vedno bolj omejen na govorilne ure, roditeljske sestanke. Vendar nam tehnologija omogoča, da smo v stiku kadarkoli. In v tem primeru je nujno, da to izkoristimo. Pomembna oblika sodelovanja staršev in šole je Svet staršev. Sestavljen je iz predstavnikov staršev vseh oddelkov šole. Šola mora tukaj nuditi tehnično podporo, pripomočke. Na sestanke Sveta staršev se pri nas praviloma vabi tudi predstavnike šole. To je priložnost, da predstavniki oddelkov pobližje predstavijo šoli predloge, pobude, pomisleke, težave staršev in učencev. Naloga šole pa je, da prisluhne staršem in pokaže pripravljenost na sodelovanje z njimi. Če starši tega občutka ne dobimo, se začne širiti nezadovoljstvo, ki ustvarja negativno ozračje in ga je težko popraviti. Staršem mora šola do neke mere tudi dovoliti aktivno vključevanje v učni proces in s tem motivirati starše, ki bodo to prenesli na otroke. Šola lahko sodelovanje s starši okrepi s pripravo raznih srečanj, predavanj, različnih druženj, kjer starše posluša in njihove predloge tudi sprejme, predela. Na naši šoli se skupaj s starši izvajajo dnevi dejavnosti, kar je zelo pohvalno. Manjka pa morda kak dan odprtih vrat, vključevanje staršev v določene projekte šole, morda celo obisk staršev pri kateri uri pouka, kar bi pomenilo še večji stik med starši in učitelji. 130

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Le skupaj, s primernim in zdravim sodelovanjem, lahko otroke naučimo odgovornosti, poštenja, zavzetosti in delavnosti. In samo tako bodo po končanem osnovnošolskem procesu pripravljeni nadaljevati svojo pot. Pokončno in trdno, z dvignjeno glavo. Pri tem ne mislim le na usvojeno znanje, ampak na primerno vzgojo in socializiranost. Ta sicer traja več obdobij življenja, a je po mojem mnenju prav čas, preživet v osnovni šoli, eden pomembnejših dejavnikov v življenju. Šola v tem obdobju otrokovega odraščanja predstavlja stres, stisko. Otroci predvsem na začetku niso pripravljeni na velik preskok iz brezskrbne igre v vsakodnevne obveznosti, zadolžitve, naloge. Naloga šole in staršev je, da jim skupaj vse to omilimo. Na prijazen način. Najlažje na način, ko vsi skupaj stojimo na isti strani, sodelujemo, se pogovarjamo in jih podpiramo. Vsak otrok, vsak učenec svoje stiske kaže na drugačen način, zato je kakovost sodelovanja najpomembnejša za reševanje otrokovih težav. Pogosto se oziramo proti drugim državam EU, ki imajo drugačne šolske sisteme. A eno je jasno – z domačimi nalogami ali brez, z veliko ali majhno avtoriteto učiteljev, s kaznimi ali brez njih je sodelovanje vseh strani – šole, staršev in učencev nujno in neizbežno. Le tako bodo naši otroci pripravljeni na izzive, ki jih ponuja življenje.

131

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Cecilija Bernjak, predsednica Likovno-fotografske sekcije Občine Hajdina

Likovna kolonija v čast jubileju Malo je takih krajev in občin, kot je Hajdina, kjer ljudje ne živijo le za svoj dom in družino, temveč za skupnost kot celoto. Prav zaradi takih ljudi, njihove volje in požrtvovalnosti je leta 2013 nastala Likovno-fotografska sekcija Občine Hajdina, ki uspešno deluje kot sekcija KPD Stane Petrovič Hajdina.

Članice Likovno-fotografske sekcije so z učenci OŠ Hajdina sodelovale pri snemanju TV-oddaje Dobro jutro. Od leve proti desni so ob slikarskih stojalih Iva Barič, Zala Majhen, Tadej Deželak in Valentin Vogrinec. V ozadju so članice sekcije: Danica Kampl, Cecilija Bernjak, Romana Kiseljak, Nežka Kurnik in Angelca Černenšek. (Foto: Silvestra Brodnjak)

S spontanostjo in dobronamernostjo smo začeli delovati ob podpori občine, župnije in Osnovne šole Hajdina. V slednji se v likovni učilnici celo šolsko leto ob sredah odvijajo likovne delavnice pod strokovnim mentorstvom učiteljice likovnega pouka na tej šoli Romane Kiseljak. Vsa leta imamo veliko oporo v celotnem kolektivu hajdinske šole z ravnateljico Vesno Mesarič Lorber na čelu, za kar smo jim izjemno hvaležni.

Mnenje, ki velja med ljudmi, da pač vsi znamo risati, pri nas med člani sekcije ne pride v poštev. Želeli smo pridobiti čim več znanja o slikarstvu, o zgodovini likovne umetnosti doma in na tujem, o tehnikah slikanja, o opremljanju slik in postavitvi skupinskih likovnih razstav v dvorani Društva upokojencev Hajdina ter razstav posameznih članov društva v razstavišču v Poslovno-stanovanjskem centru Hajdina in Osnovni šoli Hajdina. Povezujemo se z društvi v občini (Turistično društvo Mitra Hajdina, Društvo žena in deklet Občine Hajdina, Društvo upokojencev Hajdina), prav tako pa tudi izven njenih meja (Turistično društvo Vurberk). Starost ni ovira za članstvo. V svojih vrstah imamo članico, starejšo od 80 let, in najmlajše ustvarjalce od 10 let navzgor – učence višjih razredov Osnovne šole Hajdina. Naš cilj – namen, da se med seboj povezujemo medgeneracijsko, je uspel. V današnjem času je ljubiteljska kultura v Občini Hajdina množična in pestra po dejavnostih. Skupaj s profesionalnimi ustanovami društva uspešno skrbimo za dvig kulturnega nivoja občine in dostojno predstavljanje njene naravne in kulturne dediščine pa tudi današnje ustvarjalne moči njenih občanov doma ter v širšem slovenskem prostoru. Hvala vsem zaposlenim v hajdinskem hramu učenosti za gostoljubnost. V počastitev letošnjega jubileja bomo v soboto, 6. oktobra 2018, organizirali likovno kolonijo, ki bo potekala v okolici šole in bomo vanjo vključili tudi učence višje stopnje. Čestitamo ob jubileju in želimo, da svoje poslanstvo tudi v prihodnje udejanjajo tako prizadevno kot doslej.

132

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

NA HAJDINI SO UČILI Klojčnik Jožef Domanjko Franc Domanjko Schön Jakob Petrič Jurij Cvetko Franc Rošker Anton Kolbl Jakob Valenko Jakob Sirk Jožef Majhen Franc Falk Podpečan Vincenc Kocmut Ana Kocmut Ferdinand Rudolf Franc Vabič Martin Zdolšek Hermina Omulec Heinrich Triebnik Leopold Felician Alojz Pogrujc Franc Brence Franc Serajnik Anton Ogorelec Franc Podobnik Ignac Skrbinšek Marija Pogrujc Josefine Jošt Alojz Krivec Anton Klajnšček Jožef Wesiak Angela Milčinski Irena Kahl Franc Košir Ludvik Ivanjčič Mirko Majcen Marija Rapoc

1797 1808–1816 1818 1818–1854 1846 1848 1851–1853 1854 1855–1875 1863 1864–1868 1869–1870 1872–1873 1875–1894 1875 1879–1880 1880 1884–1886 1884 1886 1886–1888 1889–1925 1889–1892 1894 1894 1894–1907 1897 1895–1924 1897–1901 1897–1900 1897 1907–1924 1899 1901–1917 1904 1906–1908 1910 1910

133

Karl Sorec Franc Karbaš Ana Bezjak Frančiška Lešnik Ivana Polič Olga Zorn Emilija Černigoj Rudolf Edvard Čeh Andrej Baša Marta Vrhovnik Leopoldina Dolenc Ivan Nežič Dušan Šestan Anuša Mrovlje Pavla Herbst Josipina Herbst Marija Dular Kristina Šestan–Hočevar Franc Martinc Oton Bajde Irma Komavli Ljudmila Bratina Janko Lešnik Albert Fras Anton Smodič Ivan Petrovič Slava Pahor Gabrijela Muhič Cujnik Franc Hribernik Mihaela Burger Ignacij Petje Helena Sedej Petje Emilija Mačjus Mara Sancin Eliza Zega Henrika Voršič Martin Kuharič

1911 1912 1912 1914 1917–1920 1919 1919 1919 1920 1920 1920 1921–1923 1922–1925 1922–1925 1922–1923 1922 1922 1923–1924 1925 1925 1925 1925–1926 1926–1932 1926–1928; 1954–1958 1927–1939 1928–1931 1928–1933 1929–1930 1930–1938 1930 1931–1937 1931–1937 1932–1934 1933–1937 1934 1934–1938 1934–1935

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Elizabeta Zega Rudolf Kodrič Adela Ingolič Leopolda Kodrič Ema Potrč Emilija Rudolf Julij Pavletič Rudi Kodrič Terezija Windischmann Terezija Gajzer Mihaela Carli Franc Hribernik Karolina Hribernik Marija Brenčič Neža Cafuta Matilda Flajšaker Jožefa Knuplež Karel Stropnik Jožica Iglar Roža Podkrajšek Milojka Alič Marjeta Terbuc Danica Gombač Albin Lugarič Sonja Berden Marija Gašperšič Elizabeta Golob Štefan Cafuta Marija Šeruga Jože Majcen Vladimir Korbar Terezija Lesjak Alojzija Virag Terezija Ivnik Irma Pirš Angelca Glažar Bogomir Jurtel Anica Kotar Franc Dolenc Zoltan Hari Erna Iglar

1934–1941 1935–1946 1936 1935–1946 1936–1938 1936–1938 1936 1936 1936 1938 1938 1938–1949 1938–1949 1939 1945–1975 1945–1950 1946–1950 1949–1951 1952–1966 1952–1980 1953–1955 1953–1960 1954–1960 1954–1955 1955–1960 1955–1960 1955–1962 1956–1960 1956–1963 1957–1961 1958–1973 1958–1959 1959–1961 1960–1962 1960–1960 1961–1994 1961–1962 1961–1995 1962–1964 1962–1963 1962–1964

Vladka Kolarič Alojzija Rozman Rozina Širovnik Genovefa Ogrizek Gabrijela Rajher Marija Bolfek Irma Ekart Marija Vidovič Jože Ekart Marija Podgoršek Hilda Pucko Marta Širovnik Anica Čuš Janez Pucko Helena Primožič Katica Stošič Ivana Žnidarič Nada Jurkovič Franc Kekec Meta Cimerman Marija Korošec Anica Vidovič Stanko Bezjak Stanka Ivančič Danica Jakomini Marija Pulko Rihard Vobovnik Antonija Toplak Emilija Herzog Igor Podkrižnik Jože Šmigoc Lidija Ježovnik Olga Serdinšek Kristina Žuran Liljana Klemenčič Dragica Rozman Cvetka Vratič Romana Kiseljak Jolanda Lončarič Rajko Jurgec Roman Premzl

1962–1966 1962–1974 1962–1995 1963–1995 1963–1964 1964–1965 1964–1995 1964–1998 1965–1986 1965–1971 1965–1975 1965–1988 1966–1974 1966–1975 1967–1990 1968–1970 1971–1972 1972–1974 1972–1973 1973–2001 1973–1998 1973–1998 1974–1992 1974–1979 1974–2002 1975–1998 1975–1978 1976–1993 1977–1978 1978–1992 1978–1979 1979–1981 1979–2010 1980– 1981–1983 1981–1985 1982–1983 1983– 1984–1997 1985–1986 1985–1960

134

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

Irena Vodušek Janez Purg Stanka Ivanuša Božidar Rozman Breda Premzl Marija Meklav Jožef Lah Milena Romanič Dragica Kosi Jana Dobnik Branka Gaiser Sonja Liber Alenka Zorko Silva Hajšek Irena Mušič Marjan Krajnc Tatjana Kiselak Damjan Kobale Majda Korošec Tatjana Habjanič (roj. Plohl) Tatjana Pačnik Mateja Draškovič (roj. Čelan ) Silvija Vršič Martina Benjamin Majhen Karmen Franja Jerenko Jožefa Lah Dejan Marija Vlada Meklav Vesna Mesarič Lorber Jožica Novak Mojca Purg Bojan Peklar Dragica Rozman Nataša Štumberger Simona Teodorovič Mojca Breznik Andreja Novak Daniela Spevan Barbara Gerečnik Tatjana Lukovnjak Mojca Ulbl (roj. Ornik) Tina Brglez

135

1985– 1986–1993 1987–1989 1987–1988 1988–1989 1989– 1990–2010 1990–1992 1991– 1992–1993 1992– 1992–1994 1992–1993 1993– 1993– 1994–1995 1995–1996 1995– 1995–2016 1994–1996 1994– 1996– 1996–1997 1997–1999 1997– 1997–1998 1997– 1998– 1998– 1998– 1999–2000 1999– 1999– 1999–2000 2000–2003 2000– 2000–2002 2003– 2003– 2003– 2004–2005

Mateja Cerjan Maja Farazin Jernej Feguš Urška Medved Anja Pintar Sabina Sakelšek Irena Reyes Majcen Bojan Skok Janja Veselič Darinka Amon Marta Dominc Renata Gabrovrec Zdenka Furek Urška Horvat Dušanka Hrga Judita Cajnko Manuela Kaisersberger Martina Klemen Tadeja Kokot Maja Majcen Barbara Radek Viktorija Vrabl Mateja Arnuš Maja Bezjak Sabina Ciglar Marjeta Horvat Maja Ornik Nataša Brodnjak Simona Slameršek Mojca Zelenik Anemari Kampl Rok Marinič Urška Erhatič Mirela Ilić Mateja Kelenc Patricija Kikl Doroteja Trčko Aleksandra Borovnik Anja Medved

2004–2005 2004–2005 2007–2008 2007– 2008–2009 2008–2010 2009–2010 2009–2010 2009–2013 2010– 2010–2013 2010– 2010– 2010– 2010– 2010– 2010– 2010– 2010– 2010– 2010– 2010– 2011–2012 2011– 2011–2013 2011–2012 2011–2014 2012–2013 2012 – 2013; 2015– 2012–2013 2013–2016 2013– 2014–2017 2014–2015 2014–2015 2014–2015 2014– 2015 2015 – 2016; 2017–

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Kaja Merc Iztok Milošič Bojana Mlakar Mateja Pešakovič Mojca Šemnički Špela Novak Simona Petek Aleš Sakelšek

2015 2015 2015 2015–2016 2015 2016–2017 2016–2017 2016 – 2017; 2018 -

2016 – 2017; 2018 2017–2018 2017–2018 2017–2018

Irena Trunk Kaja Abraham Sandi Drobne Gordana Ilić

Legenda: šola vrtec

Število učencev v posameznih šolskih letih ŠOLSKO LETO 1808 1846 1878/1879 1879/1880 1885/1886 1945/1946 1946/1947 1947/1948 1948/1949 1949/1950 1950/1951 1951/1952 1952/1953 1953/1954 1954/1955 1955/1956 1956/1957 1957/1958 1958/1959 1959/1960 1960/1961 1961/1962

ŠTEVILO UČENCEV 65 166 299 220 352 481 397 Manjka podatek Manjka podatek 316 395 346 476 446 478 515 542 552 514 457 454 468

1962/1963 1963/1964 1964/1965 1965/1966 1966/1967 1967/1968 1968/1969 1969/1970 1970/1971 1971/1972 1972/1973 1973/1974 1974/1975 1975/1976 1976/1977 1977/1978 1978/1979 1979/1980 1980/1981 1981/1982 1982/1983 1983/1984 1984/1985

469 468 425 415 414 416 404 381 380 380 376 362 361 363 358 362 378 378 371 382 389 387 359

136

Zbornik ob 210-letnici javnega ĹĄolstva na Hajdini

1985/1986 1986/1987 1987/1988 1988/1989 1989/1990 1990/1991 1991/1992 1993/1994 1994/1995 1995/1996 1996/1997 1997/1998 1998/1999 1999/2000 2000/2001 2001/2002 2002/2003

293

137

375 357 356 342 329 315 307 (1993 manjka) 281 272 255 250 237 250 237 236 237

2003/2004 2004/2005 2005/2006 2006/2007 2007/2008 2008/2009 2009/2010 2010/2011 2011/2012 2012/2013 2013/2014 2014/2015 2015/2016 2016/2017 2017/2018 2018/2019

227 247 247 240 247 249 254 245 238 245 228 236 242 243 245 252

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Vpis v vrtec

od šol. leta 2010/11 do šol. leta 2018/19 ŠOLSKO LETO 2010/11 2011/12 2012/13 2013/14 2014/15 2015/16 2016/17 2017/18 2018/19

ŠTEVILO VPISANIH OTROK NA DAN 1. SEPTEMBER 81 otrok 100 otrok 104 otroci 113 otrok 115 otrok 121 otrok (s 1. 11. 2015 = 126 otrok) 130 otrok (s 3. 11. 2016 = 131 otrok) 132 otrok 122 otrok (s 14. 12. 2018 = 127 otrok)

Zbrala Tatjana Lukovnjak

Generacija devetošolcev 2017/18 o šoli Lina Vaupotič: V šoli smo dobili veliko več kot le znanje, ki je zelo pomembno v današnjem času. Dobili smo prijatelje in bili vzgajani v pravi luči. Marko Intihar: Šola me je naučila veliko novih stvari. Tia Furman: V šoli smo dobili veliko znanja, ki ga bomo potrebovali vse življenje. In dobili smo prijatelje. Karin Gojkošek: Šola mi je dala veliko znanja in izkušenj. Spoznala sem veliko prijateljev; upam, da se bomo družili tudi, ko gremo v srednjo šolo.

Valentin Vogrinec: Šola me je naučila veliko novih stvari, dala mi je tudi veliko prijateljev. Filip Sitar: V šoli sem spoznal veliko prijateljev, doživel vzpone in padce; šola mi je dala tudi veliko dobrih lekcij. Zala Majhen: Šola mi je dala veliko znanja in izkušenj; dobila sem veliko prijateljev ter se imela lepo. Šola bo zame en lep spomin na moje otroštvo. Urban Toplak: V šoli sem spoznal veliko novih ljudi in prijateljev ter se naučil veliko novega.

Lea Koderman: Šola je zame prostor, kjer širim svoje znanje in sklepam nova prijateljstva.

Lovro Pišek Svenšek: Spoznal sem veliko dobrih prijateljev.

Lana Sel: Šola mi pomeni drugi dom, prostor, kjer se počutim varno, kjer se naučim veliko novih stvari, kjer se družim s prijatelji.

Niko Ogrizek: Šola je vedno bila glavni medij za prenašanje znanja iz generacije v generacijo.

Jan Kopše: Šola je pomembna, ker ti razširi znanje …

Martin Špurej: Človek je narejen neveden, šola ga naredi vednega. 138

1. a, 2017/18

1. b, 2017/18

2. a, 2017/18

2. b, 2017/18

3. a, 2017/18

139

3. b, 2017/18

4. a, 2017/18

4. b, 2017/18

5. a, 2017/18

6. a, 2017/18

6. b, 2017/18

7. a, 2017/18

8. a, 2017/18

DevetoĹĄolci in kolektiv, junij 2018

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI

Tatjana Mohorko

Beseda uredništva Izdati knjigo, v kateri bo bolj podrobno zapisana in predstavljena zgodovina šolstva na Hajdina, je bila na šoli že dolgoletna želja. Sedanjemu kolektivu je to tudi uspelo uresničiti in ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini se je za to ponudila krasna priložnost. Ob že zbranem materialu s preteklih praznovanj obletnic se je uredniški odbor letos spomladi lotil dokaj zahtevne naloge. Zdaj je zbornik z bogato in dragoceno vsebino pred vami, da ga vzamete v roke, prelistate in prebirate po poglavjih, ki so vam zanimiva. V zbornik smo poskušali vključiti vse, kar je povezano z zgodovino šolstva na Hajdini in učilno zidano, dotaknili smo se poglavja z vsebino o sedanji podobi šolske zgradbe, ki ima v Občini Hajdina posebno mesto. Zbrali smo spomine le nekaterih nekdanjih učiteljev in učencev, ki so službovali in obiskovali šolo Hajdina, s ponosom smo se spomnili vseh tistih, ki so na tej šoli pustili lepe spomine in svojstven pečat, danes pa so uspešni na različnih področjih dela. Najobsežnejši članek o zgodovini šolstva na Hajdini pa predstavlja celovit pregled skozi 210 pomembnih let, ki pišejo bogato zgodovino. Hvala Vesni Mesarič Lorber, ravnateljici Osnovne šole Hajdina, za zaupanje in dobro sodelovanje, Jožetu Lahu, nekdanjemu ravnatelju, ki se je poglobil v zgodovino in šolo predstavil skozi zanimiva obdobja, učiteljicama Silvi Hajšek in Tatjani Lukovnjak, ki sta se trudili, da je v zborniku vse, kar šolo Hajdina predstavlja v vsej barvitosti in odličnosti. Hvala Mojci Vomer Gojkovič, kustodinji Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, ki nam v zborniku predstavi izjemno bogat in zanimiv zgodovinski zapis, v katerem so tudi dragocenosti, povezane s šolstvom na Hajdini, za katere morda doslej sploh nismo vedeli. V posebnem poglavju Da jih ne bi pozabili je strnila zgodbe ljudi in dogodke Silvestra Brodnjak, članica uredništva Hajdinčana in nekdanja učenka OŠ Hajdina, ki je s ponosom zapisala tudi spomine na nekatere posameznike, zaradi katerih šola na Hajdini danes piše zgodbo uspeha. Končno podobo zbornika pa smo zaupali oblikovalcu Radu Škrjancu, ki je opravil izjemno delo, ob katerem imamo dober občutek in ponos, da smo naredili nekaj dragocenega, kar bo ostalo še za prihodnje generacije OŠ Hajdina. Skupaj smo opravili veliko delo in hvala vsem, ki so k zborniku prispevali kak podatek, fotografijo, risbo in dodali besedo spodbude. Nastala je bogata knjiga, ob kateri se izraža ponos mnogih generacij na ustanovo, ki je v tem okolju prisotna že dobrih 210 let. Veseli bomo, če bo knjiga dobila svoj prostor, kjer jo bodo opazili tudi drugi in kdaj pa kdaj prelistali. Povabljeni, da skupaj stopamo po poti hajdinskih stopinj učenosti …

142

Zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini

HAJDINSKE STOPINJE UČENOSTI Uredniški odbor:

Vesna Mesarič Lorber, Tatjana Mohorko Jože Lah, Tatjana Lukovnjak, Silva Hajšek, Mojca Vomer Gojkovič, Silvestra Brodnjak

Založila in izdala:

Osnovna šola Hajdina, Sp. Hajdina 24, 2288 Hajdina, zanjo ravnateljica Vesna Mesarič Lorber

Jezikovni pregled:

Silva Hajšek

Prevod povzetkov v angleščino:

Tatjana Lukovnjak

Oblikovanje in tisk: Fotografije:

Leto izdaje: Naklada:

Vejica, Rado Škrjanec, s. p. Foto Langerholc, Foto Tement, Foto Tone, Rado Škrjanec, Črtomir Goznik, Boris Farič, Silvestra Brodnjak, Tatjana Mohorko, Matija Brodnjak, Ciril Ambrož, Arhiv OŠ Hajdina, Arhiv avtorjev prispevkov 2018 400 izvodov Zbornik je brezplačen.

Naslov zbornika Hajdinske stopinje učenosti je povzet po raziskovalni nalogi Hajdinske stopinje učenosti iz leta 2010 – mentoric Marije Meklav in Silve Hajšek.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 373.3(497.4Hajdina)(091)(082) OSNOVNA šola Hajdina Hajdinske stopinje učenosti : [zbornik ob 210-letnici javnega šolstva na Hajdini] / [uredniški odbor Vesna Mesarič Lorber ... [et al.] ; prevod povzetkov v angleščino Tatjana Lukovnjak ; fotografije Foto Langerholc ... et al.]. - Hajdina : Osnovna šola, 2018 ISBN 978-961-288-804-6 1. Gl. stv. nasl. 2. Mesarič Lorber, Vesna COBISS.SI-ID 95343105

143

Izid zbornika o naši šoli in vrtcu so podprli

OBČINA HAJDINA

ŠOLSKI SKLAD

Vejica

DESIGN F O T O REPRO

Rado Škrjanec, s. p. Ul. Lackove čete 3, 2250 Ptuj