DELOVA BORZA DELA
torek 24. novembra 2009 borzadela@delo.si
23
Težave z mobilnostjo na trgu dela
Kočevci imajo v Ljubljani malo možnosti Več kot dva tisoč ljudi se s kočevsko-ribniškega območja vsak dan vozi na delo v glavno mesto Brezposelni na Kočevskem, ki nimajo izobrazbe, niso zanimivi za delodajalce iz bolj oddaljenih krajev
Zaposlitev v Ljubljani ali Novem mestu je rešitev za marsikaterega prebivalca občin kočevsko-ribniškega območja. Po lanskih podatkih statističnega urada je bilo v Kočevju 6792 delovno aktivnih ljudi s stalnim prebivališčem v tej občini, od tega jih je bilo 4263 zaposlenih v občini, 1244 pa jih je delalo v Ljubljani. Na tretjem mestu je bila Ribnica, kjer je bilo zaposlenih 455 Kočevcev, v Novo mesto pa se jih je vozilo 99. V Ribnici, kjer je bilo lani 3842 delovno aktivnih prebivalcev, jih je 1951 delalo v občini stalnega bivališča, 1077 se jih vozilo na delo v Ljubljano, na tretjem mestu pa je bilo Kočevje, kjer je bilo zaposlenih 286 Ribničanov. Toda prevoz na delo je finančna obremenitev za delodajalce, saj zdaj še plačujejo te stroške. Za človeka,
Slab javni prevoz »Na kočevskem uradu za delo opažamo, da imajo težave s prevozom na delo tudi brezposelni, ki živijo v odročnejših krajih, kot so Osilnica, Draga, Fara, Koprivnik. V teh krajih so slabe javne prometne povezave s Kočevjem oziroma jih sploh ni, zato je človek odvisen od lastnega prevoznega sredstva. Čeprav je danes osebni avto skoraj nepogrešljiv, je še vedno veliko brezposelnih, ki si ga ne morejo privoščiti,« je opozorila Romana Lapajne. Povsem drugačen odnos do mobilnosti imajo mladi iskalci zaposlitve z visoko, univerzitetno in podiplomsko izobrazbo. »Vse kaže, da imamo tako kot na drugih področjih življenja tudi pri mobilnosti dve skupini ljudi, med katerima je vsak dan večja razlika,« je dodala Romana Lapajne. Simona Fajfar
Branka Mrak (na fotografiji) je ena tistih prebivalk občine Kočevje, ki se vozi na delo v Ljubljano, v eno od bank v središču mesta. Že 19 let. Na začetku je še iskala možnost zaposlitve bliže domu, potem pa je odnehala. »Teh 57 kilometrov ceste med Kočevjem in Ljubljano prevozim v uri in petnajstih minutah, največ v uri in pol, največ, kar sem porabila za pot, pa so bile tri ure.« Veliko voznikov s kočevsko-ribniškega območja se zjutraj odpelje v Ljubljano skozi Grosuplje, Branka Mrak pa ponavadi izbere pot skozi Škofljico ali Ig. V skorajda dveh desetletjih je zaradi prometnih nesreč in obvozov spoznala vse vzporedne ceste ob glavni cesti Kočevje-Ljublja-
Foto Simona Fajfar
Vsak dan med Ljubljano in Kočevjem
na, s tem, dodaja, da je bilo prva leta, ko še ni bilo ljubljanske obvoznice, huje, kot je zdaj. Takrat je bila
Škofljica križišče, kjer se je promet razdelil na smeri proti Novemu mestu in Kočevju, zato je bil promet zelo upočasnjen. »Zadnjih 15 let se vozim z avtomobilom in do pred treh let je bil promet še dokaj tekoč, zdaj pa je avtomobilov veliko več. To velja tako za čas, ko grem v Ljubljano, kot za pot iz nje,« je dejala Branka Mrak. V službo se odpravi okoli šeste ure zjutraj in pride domov med peto in pol šesto uro zvečer. »Če je vse normalno,« je dodala. V parkirni hiši blizu službe ima najeto parkirno mesto, zato se ji ni treba ukvarjati še z iskanjem prostora za avto. To se ji splača, pravi, ker se zdaj z njo vozi sin in se stroški še po-
krijejo. Toda če bi bil med Kočevjem in Ljubljano urejen železniški promet, bi se vozila z vlakom, seveda če ta za pot od Kočevja do Ljubljane ne bi potreboval preveč časa. »Leta 1984 so nam obljubili, da bo kmalu spet začel voziti potniški vlak,« je spomnila na eno od najbolj razširjenih pravljic na Kočevskem. O tolikokrat obljubljeni obvoznici na Škofljici, kjer je na poti iz Kočevja v Ljubljano največ prometnih zamaškov, pa razmišlja zelo praktično: »Več možnosti smo imeli pri nogometu z Rusi kot s to nesrečno obvoznico. A ker sem zdaj nekje na polovici delovne dobe, vendarle pričakujem, da se bodo stvari spremenile.« Simona Fajfar
Delovna (i)mobilnost državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik
Nevidni, neprijavljeni, delavci z dna Gospodarska kriza je zaostrila odnose med zaposlenimi, vnesla tekmovalnost, delodajalcem pa dala še več možnosti za izkoriščanje, opozarjajo predstavniki nevidnih delavcev – Divje novačenje tujcev Ob velikem valu brezposelnosti so nekatere države omejile zaposlovanje tuje delovne sile, da bi zagotovile delo lastnim državljanom. »Lani je zaposlovanje ljudi iz drugih držav članic Evropske unije v Sloveniji začelo upadati; med 3000 delavci so prevladovali Bolgari in Slovaki. Plače pri nas niso na takšni ravni kot v Nemčiji ali Angliji, da bi jih bilo še več. Hkrati pa so delodajalci bolj naklonjeni zaposlovanju ljudi iz držav nekdanjih jugoslovanskih republik, ki sestavljajo 90 odstotkov delavcev migrantov,« je na nedavni razpravi o pravicah migrantskih delavcev v Sloveniji in EU povedal Gregor Malec, podsekretar na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. A tisti z območja nekdanje skupne države so zelo omejeni z delovnimi dovoljenji, ki so v rokah delodajalcev. Ti delavce tako velikokrat izkoriščajo, diskriminirajo in jim kratijo temeljne človekove pravice. Delavci, ki prihajajo iz drugih članic Evropske unije, imajo na trgu dela enake pravice kot domačini. Povsem drugače je s skupino, v katero sodijo delavci iz tretjih držav, ki imajo številne omejitve pri mobilnosti – z izjemo imetnikov osebnih delovnih dovoljenj namreč njihovo usodo krojijo delodajalci. Delitev na zaželeno in nezaželeno delovno silo je navzoča že desetletja, je opozorila dr. Mojca Pajnik z Mirovnega inštituta. »Delo v gradbeništvu, v skrbstvenem sektorju, denimo delo z invalidi ali pomoč na domu, v čistilnih servisih, opravljanje gospodinjskih ali sezonskih del je definirano kot migrantsko. Uredbe med krizo, ki zmanjšujejo kvote in povzročajo etnično razlikovanje delavcev, so posledica nacionalističnih in ksenofobnih diskurzov, ki so jih v javni prostor večinoma vnesle nacionalne populistične stranke,« je dejala Mojca Pajnik.
Tujci, ki jih označujemo za nekvalificirano delovno silo, pogosto sodijo med visoko kvalificirane, a so zunaj domovine prisiljeni sprejeti nižje plačana dela. Tudi Andrej Zorko, izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je poudaril, da je uredba primer neenakega obravnavanja delavcev in diskriminacije glede na etnično pripadnost. Podsekretar na ministrstvu za delo Gregor Malec pa je prepričan, da je zaščita domače delovne sile pri nas povsem logična, saj se po njegovih besedah ravna po praksi EU.
V pripravi sporazum z BiH »Delavec je neodvisen takrat, ko je povsem prost na trgu,« je poudaril predstavnik nevidnih delavcev sveta Armin Salihović. »Ko je imel mojo usodo v rokah delodajalec, nisem mogel izbirati niti, kaj bom jedel; jedel sem tisto, kar so mi naro-
čili. Moj delovni čas je bil odvisen od tega, kdaj je prišlo pome vozilo. A se sploh zavedamo, kaj to pomeni?« je opozoril na temeljne človekove pravice. Prepričan je, da je gospodarska kriza zaostrila odnose med delavci, vnesla tekmovalnost, delodajalcem pa dala še več možnosti za izkoriščanje. Prav zaradi zadnjega je dejal, da bi moral inšpektorat za delo tovrstnim kršitvam posvetiti več pozornosti.
»Delodajalci obljubljajo ob prihodu dober zaslužek, ugodne bivalne razmere ... Ko pridejo delavci sem, pa jim z delovnimi dovoljenji krojijo usodo.« »Največ kršitev je v podjetjih, katerih lastniki prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije. Direktorji obljubljajo ob prihodu skupinam dober zaslužek, ugodne bivalne razmere ... Ko res pridejo, pa z delovnimi dovoljenji krojijo njihovo usodo,« je povedal Zorko. Pogosto delajo za malo denarja in živijo v nemogočih bivalnih razmerah. »Takšne primere je treba čim prej odpraviti. Ta čas
pripravljamo sporazum zaposlovanja z BiH, s katerim bi delavcem zagotovili ustrezno raven pravic. Po dveh letih bi bili mobilni, prosti na trgu dela. Pretok delovnih migrantov bi se izvajal preko zavoda za zaposlovanje. S tem bi se radi izognili divjemu novačenju, ki deluje na že skoraj kriminalen način,« je dejal Malec. Predstavnica nevidnih delavcev v socialnem centru Rog dr. Polona Mozetič je opozorila, da se tuji delavci o kršitvah učijo na podlagi izkušenj. Pogosto podpišejo pogodbo, ki je ne preberejo ali je niti ne razumejo. Veliko se jih svojih pravic sicer zaveda, a jih ne uveljavljajo, zaradi odvisnosti od delodajalca. Če izgubijo službo, lahko izgubijo pravico do bivanja in se morajo vrniti domov. Aktivistka v centru Rog Aigul Hakimova je poudarila, da je država s svojo migrantsko politiko ustvarila desetodstotni delež prebivalstva brez socialnih, političnih in pravnih pravic. Torej delavce z dna, brez vizumov, neprijavljene, nevidne ... Opozorila je, da odprava vizumov za Makedonijo, Srbijo in Črno goro ne bo spremenila razmer in pravic državljanov teh držav na trgu dela. A kljub temu upa, da bo vsaj prehod meje resnično odprt, ker je »svoboda gibanja izjemno pomembna«. Mojca Finc
Na kratko Kriza spremenila strukturo brezposelnih Oktobra je bilo na zavodu za zaposlovanje prijavljenih približno 94.600 brezposelnih, skoraj tretjina več kot v istem času lani. Z več kot 15.000 na novo prijavljenimi je bil oktobrski priliv največji letos. Delež žensk med brezposelnimi se je zmanjšal pod polovico; v primerjavi z oktobrom lani se je zmanjšal z 52,2 odstotka na 48,9 odstotka. Delež brezposelnih, starih od 15 do 25 let, se je v primerjavi z istim časom lani povečal s 15,7 na 16,4 odstotka, povečal se je tudi delež v skupini od 26 do 39 let (s 30,1 na 33,3 odstotka). Trajno presežnih delavcev in brezposelnih zaradi stečajev podjetij je bilo 28,9 odstotka, oktobra lani pa 22,7. Konec oktobra letos je bila brezposelna oseba brez službe v povprečju več kot poldrugo leto. STA
Hrvati o zaposlovanju s pomočjo znancev Raziskava avstrijske marketinške agencije MindTake, ki je proučevala mobilnost Hrvatov, je pokazala, da je 84 odstotkov od 700 vprašanih pripravljenih iskati delovne izzive v tujini. Kar 95 odstotkov anketiranih je namreč pre-
!"#$%"&'()$"*' *' +,&'-,
&'./
!""#$%%&"'()*+(,-*+&)
pričanih, da na Hrvaškem ustrezno zaposlitev lahko dobijo le s političnimi ali družinskimi zvezami ter poznanstvi. Zato je vsak drugi pripravljen na poslovno priložnost zunaj domovine, vsak tretji pa bi spremenil stalno bivališče z usmeritvijo v notranjost Hrvaške. Pri izbiri zaposlitve se zdi južnim sosedom najpomembnejši mesečni dohodek, nato samostojnost pri delu, ustreznost delovnega mesta izobrazbi in prilagodljiv delovni čas. M. F.
Krajši delovni teden Po podatkih Eurostata je v drugem četrtletju leta 2009 redno zaposlena oseba v kateri od držav članic Evropske unije v povprečju delala 40,3 ure na teden, kar je za 0,7 ure manj kot v istem obdobju lani. Za primerjavo: v letih 2007 in 2008 se je ta delež povečal za 0,3 ure. Tedenski delovnik se je najbolj skrajšal v Estoniji (za 1,5 ure), Avstriji, Slovaški in Finski (po 1,4). V Sloveniji so redno zaposleni letos delali za 1,1 ure manj kot v istem obdobju lani. Zaposljivost nižjeizobraženih se je zmanjšala za 4,9 odstotka, pri visokoizobraženih pa se je povečala za tri odstotke. M. F.
Delodajalci in skrb za sprostitev zaposlenih Kljub gospodarski krizi številni delodajalci skrbijo za zadovoljstvo zaposlenih z različnimi sprostitvenimi programi, med katerimi je najbolj priljubljen wellness, poroča tiskovna agencija Reuters. Za uspešno delovanje podjetja je namreč pomembno, da so zaposleni srečni in zadovoljni na delovnem mestu. Vodstva to dosegajo s programi, ki zmanjšujejo tveganje zaradi nezdravega življenja, nezdrave prehrane, zdravstvenih težav in stresa, vključujoč cepljenje proti gripi ali organizirane rekreativne športne vadbe. Anketa med več kot tisoč podjetniki iz 45 držav je pokazala, da se 64 odstotkov vprašanih odloča za ponudbo programov dobrega počutja. To je najbolj značilno za Severno Ameriko, kjer to možnost izvaja 75 odstotkov delodajalcev. M. F.
Foto Iztok Franko
Finančna in časovna obremenitev
ribniškem območju, saj zaradi potnih stroškov, ki jih je dolžan plačati delodajalec, niso konkurenčni iskalci zaposlitve v bolj oddaljenih krajih.
Po delu v humanitarnih organizacijah na Balkanu v Slovenijo – Škotski poslovnež Ben Marr je služboval v 12 državah. V Sloveniji se zdaj ukvarja s prodajo športnih avtomobilov, prihodnje leto načrtuje dirkaško akademijo.
Življenjepis z delovnimi izkušnjami v vsaj 12 državah Zdajšnje delovno okolje Škota Bena Marra je Slovenija S komunikacijo v tujem jeziku nima težav, saj večina ljudi govori tudi angleško Enainštiridesetletni Škot Ben Marr je velik radovednež, ki je pred 20 leti v želji po lovu za novimi izkušnjami zapustil Otok in sledil svojim ciljem. Želel si je novega življenjskega poglavja. Odpravil se je v Kenijo in se tam preizkušal kot vodnik na safarijih, pozneje je v Nigeriji urejal finance za naftno družbo, v Liberiji je služboval v humanitarni organizaciji ... Na začetku novega stoletja ga je pot privedla na območje nekdanje Jugoslavije, kjer je delal pod okriljem švedske fundacije; ta je v BiH med drugim zgradila 20.000 domov za ljudi, ki so zbežali zaradi vojne in se pozneje vrnili v domovino. V bogatem življenjepisu je zbral kakšnih dvanajst držav, kjer je služboval. Februarja letos se je z družino ugnezdil v Sloveniji. Tukajšnjemu trgu se predstavlja s podjetjem, ki se ukvarja s prodajo športnih vozil znamke Westfield, kot veliki avtomobilski navdušenec pa bo prihodnje leto začel dirkaško akademijo s temi vozili. Računovodjo in ekonomista, predvsem pa poslovneža po svetu ženeta popotniška žilica in želja po odkrivanju novih priložnosti. Če bi se rodil nekaj stoletij prej, bi si želel pluti po svetovnih morjih in odkrivati celine. Priznava, da je, ko si mlad in brez resnejših obveznosti, mobilnost preprosta, kljub številnim oviram. Ko si takšen radovednež ustvari družino, pa se stvari nekoliko zapletejo. »Ker ob sebi nimaš staršev, bratov, sestra, tet, stricev, bratrancev in drugih sorodnikov, na katere bi se lahko zanesel, da ti denimo kdaj popazijo na otroke, se moraš znajti sam. Moraš biti bolj trden, odločen in organiziran, ker za vse skrbiš sam, nihče drug,« je razmišljal o eni redkih slabih strani, ki jih ima po njegovem preseljevanje. Prav tako mora prišlek vedno znova usvajati novo znanje o državnem sistemu in pravilih, ki veljajo v skupnosti. A pravi, da na večje ovire ni naletel, saj so mu ljudje povsod pripravljeni pomagati. Služboval je v različnem delovnem in etničnem okolju. V Afriki je
Foto Aleš Gačnik
Po zadnjih, oktobrskih podatkih je na kočevskem uradu za delo 1464 brezposelnih. Številka je zelo visoka, zato je to območje še vedno na vrhu po brezposelnosti. Avgustovski izračuni so kazali 17,4-odstotno stopnjo brezposelnosti, na uradu pa je bil prijavljen 1401 človek brez službe. Za primerjavo: v sosednji Ribnici je avgusta ta stopnja znašala 7,3 odstotka, slovensko povprečje pa je bilo 9,4, torej skoraj polovico manj kot na Kočevskem. Brezposelni so tam v še slabšem položaju zaradi geografske oddaljenosti tega območja od večjih mest, kjer je možnost zaposlovanja večja, in zaradi slabih cestnih povezav. Na jugu meji Kočevska na Hrvaško, kjer ni možnosti zaposlovanja, od drugih večjih slovenskih mest – Ljubljane in Novega mesta –, pa je oddaljena vsaj uro vožnje z avtomobilom oziroma uro in pol z avtobusom.
ki se vozi, pa je vožnja časovna in psihofizična obremenitev. To še posebno velja za vožnjo po cesti, kakršna je G2-106 oziroma povezava Kočevje–Škofljica, ki je tudi po mnenju stroke nevarna, saj se je na njej v letih 2005–2008 zgodilo 47 prometnih nesreč s hudo ali smrtno poškodovanimi udeleženci. »Ta dejstva bi morali upoštevati pri brezposelnih, ki iščejo delo, še zlasti pri tistih, ki lahko glede na svojo izobrazbo dobijo le nižje plačana delovna mesta, in pri posebno ranljivih skupinah brezposelnih, kot so invalidi, matere samohranilke in starejše osebe,« je dejala Romana Lapajne, vodja Urada za delo Kočevje-Ribnica. Podatki so namreč neizprosni: na kočevskem uradu za delo je bilo oktobra med 1465 ljudmi, ki so brez dela, več kot polovica oziroma 51,8 odstotka takih, ki imajo prvo in drugo stopnjo izobrazbe, se pravi, da so končali največ osnovno šolo. Skupaj z ljudmi, ki imajo tretjo in četrto stopnjo izobrazbe, se delež povzpne na več kot 77 odstotkov vseh brezposelnih, ki so prijavljeni na tem uradu za delo. Ti ljudje lahko iščejo delo samo na kočevsko-
Ben Marr v naftni družbi delal s temnopoltimi, ki jih je vodil menedžment belcev. »Vsi so se sovražili, nihče ni nikomur zaupal. Razmere za delo niso bile ugodne. Nastajali so veliki konflikti,« je opisal. Zato je zaposlenim poskušal dopovedati, da jih takšen pristop ne bo nikamor pripeljal. Uporabil je znanje, tudi nekaj pretkanosti, jih opozoril, da jim prav delo prinaša dohodek, s katerim preživljajo družine ... S podobno izkušnjo se je srečal na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je delal v ekipi, katere člani so bili Hrvati, Bosanci, Albanci in Srbi. »Kozarček rakije ali belega vina ter glasba priljubljene skupine Bijelo dugme so jih združili. Grdi pogledi so izginili, vsi so plesali in se veselili brez predsodkov, postali so prijatelji. Navsezadnje so bili vsi v enakem položaju, ne glede na nacionalnost,« je njegov recept sobivanja.
Kot velik ljubitelj hitrosti je pred leti ustanovil podjetje, ki se ukvarja s prodajo avtomobilov znamke Westfield. V delavnici v Vidmu pri Ptuju, kjer si je z ženo Malezijko, sicer odvetnico, in dvema otrokoma ustvaril dom, vedno kaj ropota, večji del tedna pa je na poti po državi, kjer sklepa posle. »S športnimi avtomobili, prijaznimi do okolja, bi rad dosegel ves trg nekdanje Jugoslavije. Slovenija je odlično izhodišče za to. Tu se vse hitro spreminja in napreduje. Okolje je odprto, posel temelji na ustrezni komunikaciji, izmenjavi idej in razmišljanju, ki je drugačno kakor na Balkanu,« je razmišljal Škot. S komunikacijo v tujem jeziku nikoli ni imel težav, saj, kakor pravi, ljudje povsod govorijo angleško. »V humanitarnih organizacijah je vodilni jezik angleščina, saj jih ponavadi financirajo Britanci, Američani ali Skandinavci. Kjer so govorili jezik, ki ga nisem razumel, sem imel s seboj prevajalca, zaradi česar sem postal prelen, da bi se učil tujega besedišča. V Sloveniji težav nimam, čeprav je jezik neverjetno zapleten in težko kaj razumem. V avtomobilskem poslu namreč prevladujejo angleški in nemški izrazi, kar delo zelo olajša,« je povedal. Edina jezikovna ovira, s katero se je spoprijemal, je bila, ko se je v megli vozil po srbskih vaseh in ni znal brati krajevnih prometnih znakov, napisanih v cirilici. Mojca Finc
Kako tuji delavci na Irskem čutijo recesijo?
Glavno merilo je sposobnost Sogovornik, ki se je na Irsko preselil v času gospodarskega razcveta, ne čuti težav zaradi visoke brezposelnosti – Priložnost za nov začetek? Gospodarska kriza je z valom brezposelnosti povzročila množično vračanje priseljencev v domovino, saj se je domača politika osredotočila na zaposlovanje »svojih« državljanov, vendar pa nekateri tuji delavci tega niso občutili. Mnogi opozarjajo, da ta čas ni pravi za odhod v tujino, drugi v mobilnosti vidijo izhod iz krize. Slovenci sicer veljajo za najmanj geografsko mobilne državljane v Evropi; po raziskavah Eurobarometra jih v prihodnosti manj kot dva odstotka razmišljata o selitvi v drugo državo EU. A je tudi precej takih, ki se zaradi želje po drugačnem okolju, pridobivanju novega znanja in širjenju obzorij podajo na tuje. Med njimi je farmacevt Matej Premzl, ki četrto leto dela in biva na Irskem. »Odhod v tujino je pomembna referenca v vsakem boljšem življenjepisu. Omejitve pri odhodu v drugo državo so le v naših glavah. Jaz se v Dublinu počutim povsem domače,« je izjavil 33-letni Matej Premzl, ki je zaposlen v eni od lekarn vodilnega britanskega farmacevtskega podjetja v irskem glavnem mestu. V Slovenijo se mu ne mudi – v deželi guinnessa bo ostal, dokler se mu ne bo ponudila privlačnejša delovna ponudba, pravi poslovodja lekarne, ki dobi na delovnem mestu vsako leto kakšno novo odgovornost. Najteže je bilo na začetku, ko se je privajal na klinično naravnano lekarniško okolje in pridobival znanje, ki ga po njegovih besedah izobraževanje v slovenskem okolju ne ponuja. A je kljub uvodnim obremenitvam že na začetku z veseljem delal. »Predvsem so mi bile všeč odprtost, fleksibilnost in možnost napredovanja,« je pripovedoval farmacevt, čigar poklic je na zelenem otoku zelo zaželen. Delovnim razmeram in komuniciranju v angleščini se je hitro privadil. Veliko razliko v odnosu delodajalca do zaposlenega med Slovenijo in Irsko opaža predvsem na pogovorih za zaposlitev, ki jih opravlja tudi sam. »Po 30 minutah pogovora ponavadi vem, ali bom človeka zaposlil, v eni uri pa tudi, kakšno izobraževanje potrebuje za uspešno delo. Kaj več je zapravljanje mojega in kandidatovega časa. Vse je zelo stroškovno učinkovito,« je pojasnil.
Foto osebni arhiv
Podatka o natančnem številu prebivalcev kočevsko-ribniškega območja, ki se vsak dan vozi na delo v druge kraje, ni. Veljajo pa ocene, da se po nevarni cesti Kočevje–Ljubljana vsak delovni dan zapelje od 2500 do 3000 ljudi. Toda na tako možnost ne more računati večina brezposelnih na Kočevskem, ker delodajalci v oddaljenih krajih, kjer je večja ponudba delovnih mest – v Ljubljani ali Novem mestu –, za nižje plačana delovna mesta niso pripravljeni prevzeti plačila prevoza.
Farmacevti so na Irskem iskani tudi med krizo – Matej Premzl je četrto leto zaposlen v eni izmed dublinskih lekarn. Pri tem delu je zelo pomemben tudi odnos do kupcev, ki ga na Irskem dojemajo precej drugače kot v Sloveniji. Stranke imajo tam namreč vedno prav. »Pomembno je le, kako se zaposleni posvečajo strankam. To pa je za priseljence iz vzhodne Evrope kar nekakšen kulturni šok. Prav zato potrebuje novozaposleni dodaten trening oziroma izobraževanje,« je povedal sogovornik. Med njegovimi sodelavci so poleg Ircev Angleži, Poljaki, državljani baltskih držav, Avstralije, Nove Ze-
landije in afriških držav. »Ni pomembno, od kod prihajaš, edini merili sta, kaj znaš in koliko si sposoben,« je poudaril Štajerec, ki je na Irsko prišel v času, ko je država z odrtimi rokami sprejemala delovno silo iz tujine, zdaj pa se že drugo leto bojuje z drastičnim gospodarskim padcem – prejšnji mesec je bila brezposelnost 12,5-odstotna (za primerjavo: konec leta 2007 je znašala 4,7 odstotka), za prihodnje leto pa strokovnjaki napovedujejo rast na 15 odstotkov. A Premzl sodi, da so takšne razmere lahko tudi priložnost za novi začetek. »Podjetniki lahko v tem času dosežejo precej več kot v umirjenih razmerah. Pravzaprav je recesija nekakšno olajšanje, saj je bila manj kot štiriodstotna brezposelnost na odprtem evropskem trgu delovne sile nevzdržna,« je opozoril in nadaljeval: »V velikem gospodarskem razcvetu nismo mogli obdržati zaposlenih, saj je lahko vsakdo čez noč dobil drugo, boljšo zaposlitev. Višina plač, življenjskih stroškov in nepremičnin so letele v nebo. Farmacevte smo, denimo, najemali za urno postavko 65 evrov. Eno poletno nedeljo se mi je celo zgodilo, da nisem mogel odpreti lekarne, ker kratko malo nisem mogel dobiti farmacevta, ki bi delal za omenjeno plačilo.« Zdaj je drugače: najti službo, ki človeku ustreza z delovnega in plačilnega stališča, je skoraj misija nemogoče. Mojca Finc