Rodimo se s posluhom

Danes pa so stvari nekoliko drugačne. V varnem zavetju doma že pojemo vsi, vendar pa širše občinstvo dosežejo le tisti, ki imajo odličen posluh in prav tako odlično muzikalnost in ritem. Pa tudi tisti, ki morda niso tako odlični, a imajo na svoji strani prave ljudi. A ustavimo se pri posluhu – zakaj ga nekdo ima in drugi ne? Ali se ga je mogoče priučiti? Kaj sploh je posluh? Posluh za glasbo je definiran kot človekov čut za razumevanje glasbe. V to štejemo tudi razločevanje višine in intenzitete posameznega zapetega oziroma zaigranega tona in tudi zmožnost ponovitve le-tega. Absolutni posluh, ki ga doseže le ena od 50.000 oseb, pa je posluh na steroidih – pomeni, da lahko takšne osebe slišijo tone bolje kot ostali. Lahko jim določijo točno določeno tonaliteto brez glasbenih pripomočkov.

Možgani v glavni vlogi

Zvok zaznamo v notranjem ušesu in se v možgane prenese kot električni signal, mi pa ga zaznamo in prepoznamo kot zvok, besedo, ime. Razumevanje in delovanje človeških možganov je v veliki meri še vedno neznanka, vendar pa so znanstveniki dognali, kako lahko določene povezave in impulze v možganih vidimo in jih tudi razložimo. Študije so pokazale, da je povezava med desnim čelnim režnjem možganov, kjer je center za globje razmišljanje, in med desnim temporalnim režnjem, kjer prihaja do osnovne obdelave zvoka, pri tistih s posluhom veliko močnejša, kot pri tistih, ki posluha nimajo. Večina procesa se torej zgodi v naših možganih.

Posluh je potrebno negovati Po drugi strani so znanstveniki mnenja, da se prav vsi rodimo s posluhom, vendar se posamezniki med seboj razlikujemo. Vsekakor je nekaj določeno že z našim genskim zapisom, določene spretnosti pa lahko osvojimo tudi v času našega razvoja. Ni naključje, da so otroci rojeni v izrazito glasbene družine, tudi sami glasbeno nadarjeni. Tako kot sluh sam, ki se z leti razvija, se tudi posluh za glasbo lahko razvije le, če ga negujemo. Tudi nekateri vrhunski športniki niso imeli prirojenih dispozicij za vrhunski šport, vseeno pa so se s treningi in trdim delom razvili v zmagovalce. Ravno tako je s posluhom. Če začnemo z zgodnjimi »treningi«, se nam bo obrestovalo. Seveda lahko začnemo tudi v odrasli dobi, vendar bo takrat potrebno neprimerno več dela in vztrajnosti. Zagotovo pa pevski talent ni le gola sposobnost peti pravilno višino tona. Je mnogo več – je barva glasu, emocije in interpretacija, pa tudi ritem in muzikalnost.

Pojejo lahko tudi gluhi! Čeprav je slišati kar nekoliko protislovno, obstajajo celo gluhi ljudje, ki se ponašajo z izjemnim posluhom. Večinoma sicer gre za ljudi, ki so se rodili slišeči in so sluh izgubili kasneje v življenju, kar pomeni, da so posluh razvili že prej.

Morda se še vedno sprašujete, kako gluhi (ne glede na to, kdaj so izgubili sluh) lahko pojejo, če zapetega ne slišijo. Tu spet nastopijo možgani, ki se prilagodijo in se tudi za zaznavanje zvoka poslužijo drugih dražljajev iz okolice, s tem pa se oseba začne zanašati na druge čute. Pri glasbi so to največkrat vibracije, prek katerih gluha oseba začuti ritem, pri sami tonaliteti pa pomagajo naprave, ki nam povedo, kakšen ton je bil zapet. Konec koncev so tudi glasilke »zgolj« mišice in z dovolj treninga lahko pridemo do stopnje, ko možgani vedo, kako močno je te mišice potrebno »stisniti«, da spustijo točno določen ton, četudi tega tona v resnici sami ne slišimo. Nekaj je torej jasno – pojemo lahko vsi. Če je petje in ukvarjanje z glasbo tisto nekaj, kar vam polepša dan in vas sprošča, potem pozabite na sosede in naglas zapojte svojo najljubšo vižo, pa naj odmeva po celi ulici! Glavno je, da to osrečuje vas. Poleg tega pa že star rek pravi, da kdor poje, ta zlo ne misli.